NAŠI ZAPISKI. SOCIALNA REVIJA. Št. 1. (januar.) LETO VIII. VSEBINA: UVODNIK. — DR. JOSIP FERFOLJA : AVTONOMIJA ALI CENTRALIZEM ? — DR. H. TUMA : SOCIOLOGIJA. SV. JAKoIČ: RAZREDNI BOJ IN AGRARNO VPRAŠANJE V BOSNI IN HERCEGOVINI. — PREGLED: DIJAŠKI. ZADRUŽNI. - — — — — UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK; KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - - V GORICI 1911. TISKA : bGORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. TO Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. NBI Kdor je z naročnino za 1. 1910. še na dolgu, naj jo nemudoma poravna t — — — — Kdor za 1.1911. ne pošlje naročnine vsaj do 2C. febr., mu ustavimo list. Čas je že, da se tudi na Slovenskem naročniki lista zavedo svoje dolžnosti ter ga plačujejo kakor ga moramo plačevati tudi mi; kajti pošteno ni, sprejemati list, plačevati ga pa ne! — — — — — V Gorici; 29. XII, 1910. V slovenski politični terminologiji se je v zadnjih časih pojavilo novo pojmovanje: starini in mladink V hiši domače slovenske politike je namreč zopet nastal spor mladih s starimi. Ta spor ni bil nič posebno novega niti ni prišel nepričakovano. Takih sporov smo doživeli že celo vrsto in vse bi bili lahiko že naprej prerokovali in vse je doletel enak konec. Značilno pa je, da se ti spori oglašajo 'le v liberalni stranki z večjo sililo. Morda je to znamenje slabosti in notranje krize, v kateri se nahaja ta stranka; ali Ipa je morda kriza le — med mladino. Ali je to znamenje moči in zdravja? V klerikalni stranki smo sicer tudi že doživeli take spore — n. pr., ko je nastopi! dr. Krek in ko se je začelo po njem in z nji im uveljavljati v ti stranki demokratičnejše načelo. Pred Krekovim nastopom je bila klerikalna politična stranka v resnici konservativna in 'zato tudi sterilna. Dr. Mahnič iin Milsisia sta sicer dala ideje, ki maj bi osvežile suhoparno in enotvarno klerikalno politiko na Slovenskem, toda njih trud Ibi še dolgo ne bil imel uspeha, da ni nastopil dr. Krek. Ta pa je bil ob svojem nastopu mladin in je imel trde boje s konservativnimi voditelji klerikalne stranke. Saj je znano, koliko napora je moral premagati, predno je prepričal stare voditelje a la Povše, da bi splošna in enaka volilna pravica ne bila nobena nevarnost za klerikalno stranko. Znano je, da je dr. Krek tuidi s svojimi gospodarskimi nauki — nele S političnimi — v svoji stranki zadel itzprva na močan odpor konservativnih starinov. Nasprotovanje, ki ga je dr. Krek moral Šele premagati v svoji stranki, je bilo tolikšno, da se je pri nekih volitvah proti kandidatu oficielne, konservativne struje dr. Šušteršiču pojavil samostojen kandidat demokratičnejše struje in da je oni zmagal skoro s težavo! B'rez zanimivosti pa gotovo m, da so bili časi, Iko se je dr. Šušteršič tiščal konservativnih voditeljev klerikalne stranke, dasi. ni užival nikoli zaupanja dr. Missie, in da je dr. Krek nastopil javno proti nijemu ... No, dr. Krek je zmagal v stranki s svojimi nazori — im ta edini spor1 »mladih s l starimi« med klerikalci je bil poravnan. Poslej takih sporov v ti stranki ni bilo več — do najnovejšega časa. Kako ipa je vendar to, da se v liberalni stranki spori med mladini in starini tako rekoč periodično oglašajo? Menimo, da bo vzrokov dovolj in tehtnih. Ko je bila liberalna stranka v zvezi z nemškimi veleposestniki v kranjskem deželnem zborn, je bila tudi na višku svoje politične moči. Imela je največji vpliv v deežli — toda zagrešila je napako, da tega vpliva ni poizkušala vtrditi in ga zasnovati na globoke temelje, marveč da ga je le izkoriščala in eksploatirala. Ta stranka je takrat samo* jemala, samo uživala svoj vpliv, ni se pa brigala zato, da si ga tudi zasigura in ohrani. Živela je politično iz rok v nista. Vsled tega je samo sebe kaj hitro izčrpala, zapravila vse plodovite ideje, kar jih je kdaj imela, in postala nerodovitna in konservativna. Mlado življenje, ki cvete in klije v velikih mestih in ki se z njim seznanja mladi človek, ko pride na univerzo, je kaj kmalu razkrilo, da v tisti stranki, v koji so kasneje mladi imteligenti hoteli delati, pravzaprav ni več življenjske energije. To jih je bolelo in zaželeli so, ida bi bilo drugače. Kritik ovali so, presojali in obsojali. Toda spoznali so tudi, da je stranka, ki že obstoja — pa če ima še tako pomanjkljivo in zanemarjeno organizacijo -— vkljub temu že in še velika moč. In ko so obenem uvideli, da ga ni med njimi posameznika, ki bi mogel zasnovati novo politično formacijo, jim je prišel samposebi sklep, da poizkusijo uveljaviti sebe in svoja načela, pridobljena na tujem, v že obstoječi stranki. Da so šli ravno in naravnost v liberalno stranko, zopet ni bilo nič tako čudnega in nepričakovanega: vleklo jih je tja srce in vzgoja; morda tudi nadia po ugodnem življenju in razmere, v katerih so pač živeli dotlej in v katere jih je vpregalo praktično življenje poklica. Ko pa jih .je stranka sprejeta vase, so zatonili in izginili. Če pa jih ni sprejela, iso se ubili sami ali pa jih je ubila stranka. Taki poizkusi so bili s Slovenskim Listom, z gospodarsko stranko (Nova Doba) in nazadnje z narodnimi radikalci. Kje je krivda, da se ubijajo vsi poizkusi, izboljšati in poživiti liberalno istranko na Slovenskem? Krivda tiči v tem, da je mladi opozicionalni naraščaj prešibek duševno in materielno, da bi upognil odpor, ki ga imajo stari liberalci proti vsemu novemu in nenavadnemu. Krivda tiči v tem, da mladi isebi in svojim boljšim idejam ne zaupajo dovolj, pa tudi v tem, da se je obzorje starih tako utesnilo in omejilo, da ne vidijo preko domačega dvorišča. Okrog Slovenskega Lista so bite zbrane prvotno precej sposobne moči; toda med1 njimi je bilo premalo enotnega, kar bi jih bilo vezalo ožje in intimneje. Enotnega političnega prepričanja niso imeli. Vse, kar jim je bilo skupnega, je bila njihova nezadovoljnost z oficielnim vodstvom liberalne stranke, aili bolje — z vodstvom zasebnega žurnata Slovenskega Naroda. Če bi ne bilo toliko gorenjske svojeiglavnosti v redakciji Slovenskega Naroda, bi se tudi epizoda Slovenskega Lista ne bila pojavila. Samo malo je bito treba premen iti smer! Načelne razlike ni bilo! No, Slovenski NaTod se je že takrat čutil, da je na SllOvenlsjkem še vedno velika moč, pa je raje malkontente, v kolikor se niso hoteli popoteoma in brezpogojno podvreči, ubil politično, nego bi se bil le malo uklonil. Z gospodarsko stranko se je zgodilo skoro enako. Malikon-tenti kverulanti, kavarniški posedači so tvorili nje jedro. Da bi bilo kakšno principielno nasprotje obstajalo med njo in staro-liberalno stranko, tako črniih misli ni gojil nihče, niti ustanovniki stranke ne. Pravzaprav je bilo res čudno, zakaj so ustanovili svojo posebno stranko in zakaj so jo nazvali celo gospodarsko stranko. Poizkus se je obnesel še slabše, nego s Slovenskim Listom, in še klavemeje se je končal. Da bi bilo kdaj kaj resnega na tem poizkusu, ne moremo trditi, čeprav so bite debate in polemike po javnosti mestoma prav silovite. Ta primer se bi dal presojati edinole s patologičnega stališča. Tudi če bi se bil posrečil, bi ne bil prinesel nič dobrega in novega. V tem- stučau so bili pač ustanovniki sami krivi, da se je gospodarska stranka izjalovila; kajti osebne simpatije in antipatije vendar ne odločujejo, je-li potrebna ali možna nova politična stranka. In pri gospodarski stranki ni 'bilo drugih motivov. Konservativcem pri Slovenskem Narodu in v vodstvu ofioietne liberalne stranke se takih naprednjakov in revolucionarjev ni1 bilo treba ustrašiti. Dovolj je bito, da se je gospodarska stranka s svojo politiko osmešita sama— in je umrla. Zapustila pa ni za seboj niti najmanjše sledi. Niti' toliko ne, kot poizkus s Slovenskim Listom', ki je pahnil v klerikalno stranko par sposobnih ljudi, par drugih pa pripeljal na pravo pot spoznanja — v liberalno stranko. Možje pa, ki so bili ustanovili gospodarsko stranko, niso v politiki pomenjali prav ničesar ne prej ne poslej: izginili iso in vode se so zgrnile nad rijimi brez valovanja ... In nedavno je nastopil ■zadnji poizkus: narodni radikalci so se vpisali med stare pravoverne liberalce. Ne vemo, ali so pre- cen j e vali svojo duševno im gmotno potenco, ali so to podcenjevali pri starih liberalcih. Vemo le, da nas je obšla žalost, ko smo izvedeli novico o vstopu radikalcev med liberalce. Preje so bili samostojni in neustrašeni, po vstopu pa hinavski in zahrbtni. Kakšne nazore so oznanjali preje, dokler jim ni še prišla nesrečna misel, da bi se inkorporirali v liberalno stranko, in kakšne so zagovarjali potem, da opravičijo ta vstop! Preje fanatični nasprotniki, sedaj zavratni prijatelji. Da, zavratni! Zakaj so radikalci vstopili med liberalce? Z neprikrivanim namenom, da se polastijo inštitucij in (pozicij liberalne strane in da potem zavladajo oni. Na mislih jim je bila basen o ježxi in lisici. Upali so, da ukanijo lisico. Upanje jih je varalo začasno. Menimo, da za vedno. Narodnoradikalna struja — dokler je bila struja — je obetala mnogo. Ce bi bila ostala odkritosrčna ,in samasebi dosledna, bi bila tudi lahko mnogo nad uresničila. Če bi bila narodmoradi-Kalna struja v;strajala na prvotnem potu in skrbela neprestano za to, da si osnuje globoke temelje s prosvetnim, kulturnim delom, bi ji tudi lepa politična bodočnost ne bila mogla oditi. Zakaj le na taki podlagi se da zasnovati organizacija, ki si pridobi in ohrani veljavo in vpliv za cele generacija. Narodnoradikalni struji ni šlo za vpliv, amipak za momentalno moč. Tu ji je pa izpodletelo — in sedaj nima ne vpliva ne im oči, marveč je diskretirana na vseh koncih in krajih. Človek se nehote vprašuje: čemu so obešali narodni radikalci pred svojo prodajalno tako imenitne napise in v treharmoničnih barvah, če so mislili tako žalostno skleniti? ali si niso bili svesti že iz poeetka notranjega nesoglasja med Klofadem in Masarykom? ali so ime onega rabili zato, da so se zdeli' radikalni, ime tega pa zato, da bi bili v očeh resnega občinstva spoštovanja in uvaže-vanja vredni? Aili ne priča o ti nortanji površnosti in razdvojenosti tudi to, da so izprva, ko so vršili v praktičnem življenju kulturno delo, slavili za svoj vzor češke narodne socialiste (Klofač)., pozneje pa, ko so začeli ponesrečeno' politično delo, so se viedno raje sklicevali na Masaryka in se nazivali njegove učence? Ako pa to ni bila razklanost v duši, je bilo pa licemerstvo. Pa čemu rekrimacije, ko je že bankerot?! Eno samo vprašanje še ostaja: Recimo, da bi bila narodno radikalna struja vztrajala na prvotni svoji poti in da bi se ne bila dala zavesti na politično stezo, — ali bi bila nudila toliko novega in samorasli ega, da bi bila kdaj mogla ustanoviti novo politično organizacijo? In tu ni drugačnega odgovora, nego nikalni; kajti manjkalo ji je enotnosti in ubranosti, pa tudi 'toliko naprednosti in modernosti, da bi vsaj -dosegala slovenske klerikalce in da bi mogla z njimi tekmovati. Če si, bo mogla pomagati z novo znanstveno revijo, o tem bomo sodili pozneje. Za danes Sklepamo s sledečim: Opetovano smo že imeli priliko naglašati, da naše socialne, kulturne in gospodarske razmere ne dopuščajo drugačnega razvoja v politiki, nego n eni strani klerikalna, na drugi ipa socialno demokratična stranka. Srednjega nimamo. Ako bi imeli toliko buržoazije, da bi sama bila lahko političen faktor, potem bi bila možna in opravičena še tretja — srednja — politična formacija, stranka meščanstva. Tega ni. Zato se bodo polagoma morali tudi tisti inteligenti, ki menijo, da sodijo v kakšne višje sfere bodisi po svoji izobrazbi in svojih študijah, bodisi po svoji socialni stopinji (ravno v tem se (pla motijo!), privaditi misli, da drugje rešitve na Slovenskem niti zanje ni, nego v socialni demokraciji, sicer zapadejo klerikalizma! Dejstvo je pač, da socialistični svetovni nazor prehiteva in bo prehiteval vsak buržoazni svetovni nazor — »um eine Pferdelange«. Iz tega pa sledi le z nujnostjo, da mora socialistični id'eji ostati prvenstvo in zmaga! X. izsraiCTesioiioiioiiorararararararararaE-ioiraizsraioraioi DR. JOSIP FERFOLJA: Avtonomija ali centralizem? Spor med avtonomisti in centralisti je začel zanimati že širšo socialistično' javnost v Avstriji in izven nje. Naše slovensko delavsko časopisje se je dosedaj le malo ali nič bavilo s tem sporom, in to je modro, kajti za nas še nima tiste akutne važnosti, kakor jo ima za češke in nemške sodruge; tudi smo mi večinoma enostransko informirani, ker so nam nemški viri pristopnejši od čeških. Zato pa je pametno, če smo umerjeni in previdni v svojih sodbah. Naši strokovni časopisi so se sicer brezpogojno izrekli za centralizem, tudi so slovenski delegati na dunajiskem strokovnem kongresu glasovali za poostreno resolucijo čeških centralistov; toda za »Rdeči Prapor« zadeva že ni tako enostavna, zanj se glasi problem': »ohraniti enotnost strokovnih organizacij, ne da bi pri tern trpela enotnost stranke.« »Rdeči Prapor« obžaluje spor v strokovnih organizacijah, a naši strokovnjaki obsojajo — češke sodruge. Jaz menim, da sporna zadeva še ni godna za polemiko v našem; dnevnem časopisju, a da je pač potrebno pomeniti se o tej stvari nepristransko in stvarno v naši znanstveni reviji. Predvsem se hočem izogniti izrazu, ki se dosledno rabi v nemško-sooialističnem časopisju na naslov čeških sodrugov, izrazu »separatizem«. To nazivanje ni primerno in ne odgovarja dejanskemu položaju, vzbuja pa nehote v nepoučenih sodrugih mnenje, kakor da so češki sodrugi povzročili sedanji aktuelni spor in, odtujivši se ostali socialistični družini v Avstriji, odcepili se nedavno od avstrijske socialistične celokupnosti in zagrešili bogve kake pregrehe na škodo socializma. Pia vendar je stvar nekoliko drugačna. Pred kakimi 30 leti je bilo socialistično gibanje v Avstriji še le v povojih. Ni bilo ne političnih, ne strokovnih in ne gospo-darsko-zadružnih organizacij. V izobraževalnih društvih je tekla zibel socializmu, od tam se je širil dolgo socialistični duh. Ta društva so tu in tam tudi podpirala svoje člane in tako opravljala posel strokovnih organizacij. Polagoma pa se je začelo vendarle napredovati, delo se je razdelilo in tako so počele vstajati razne organizacije: politične, zadružne in strokovne. Tudi so te organizacije, v prvi vrsti strokovne, izkušale strniti se v višje celote, v d e že 1 n e zveze. Češko delavstvo se je razvijalo v težjih razmerah kot nemško. B i r ok r at i č no - c en t r a 1 i s t i č n a in germanizatorične namere zasledujoča vlada nemškega meščanstva ni preganjala le češkega narodnega gibanja, ampak je tiščala k Hom tudi češko delavstvo. Posebno hudo je bilo v letih 90tih. Iz političnih vzrokov je dunajska vlada razglasila leta 1893. v Pragi izjemno stanje, ki je trajalo dve leti in je oviralo v svobodnem razvoju v prvi vrsti češko delavstvo. Prišel je še drugi sovražnik, češko meščanstvo, ki je hotelo u duši ti v kali češko socialistično-delavsko gibanje in je v ta namen ustanovilo proti socialistom naroduo-so-' c i a 1 n o delavsko stranko. Še nekaj je, cesar ne smerno prezreti. Češko delavstvo je čutilo od nekdaj nele narodno-pollitični, ampak tudi socialni pritisk od nemške strani. Češki človek je podedoval od svojih pradedov odpor in nezaupanje proti Dunaju. Nemško-dunajski vladarji so uničili samostojno in nekdaj toli slavno češko državo in porobili narodno-politično za več stoletij ves češki narod. Tudi v duševnem oziru je prišlo obilo trpljenja s cesarskega Dunaja. Češko reformacijo, češkega husitskega duha, ki je zahteval moralno pre-rojenje cerkve in njenih udov, je ubila katol. jezuitska protirefor- maeija, koje glavni podporniki so* bili nemški dunajski vladarji. In ko je deški narod, Iprobujen po modernem revolucionarnem duhu 18. in 19. stoletja, vstal iz političnega in kulturnega mrtvila k novemu življenju, ni mogel nikdar pozabiti, da je bil njemu nemški Dunaj od nekdaj sovražen. In v modernem kapitalističnem gospodarstvu češki delavec čuti sedaj poleg socialnega tudi narodni pritisk od kapitalista, ki je bil v početku skoro izključno in je dandanes še večinoma n em š k o - n ac i on a ln e g a veroizpovedanja. To je bilo potreba povedati, da se bo razumel oni odpor, ! ki ga je čutil češki proletariat že od prvega po če tka pi oti oni strogi centralizaciji strokovnih organizacij, ki se je izkušala oživotvoriti z Dunajem kot središčem početkom let 90 tih. Jaz vidim v tem odporu neodoljiv nagon k samostojnosti, ali če hočemo, nekoliko tistega puntarskega duha, ki je od nekdaj last vsega češkega naroda. Češki proletariat je tudi n. pr. Ib olj nagnjen k politiki kot Ostalo avstrijsko delavstvo; v svojih vrstah šteje absolutno večje število politično organiziranih članov kot pa strokovno (135.000 nasproti 120.000), nasproti ostalemu avstrijskemu delavstvu pa relativno naijvečje. In tako se je zgodilo, da vse a v s tr i j s k a s t r o k ovna ko m i s i j a, ki 'se je ustanovila leta 1893. na Dunaju, ni imela tistega vpliva na češko delavstvo -kot na delavstvo ostalih narodnosti. Leta 1896. je štela le 4000 čeških članov. Tudi je komisija po očitanju čeških sodru-gov češke organizacije preveč zanemarjala. Leta 1896. je pa že “ prišlo do izrecnega spora na strokovnem kongresu na Dunaju. Češki delegati so zahtevali sledeče: 1. Strokovna komisija' naj izvoli: dva tajnika, eden njih mora biti popolnoma zmožen češkega jezika. 2. Češkemu tajniku se naj naloži poleg drugih poslov posebno še pripravljanje statistike za potrebe čeških sodrugov, kojim naj gre tudi v vsem primerno na roko. 3. Nele pri centralnih zvezah, ampalk tudi pri deželnih in okrajnih naj se po potrebi nastavljajo sodrugi, ki so zmožni češkega, poljskega, slovenskega in italijanskega jezika. Te zahteve so bile odklonjene od kongresa (odločili so seveda delegati nemških isodrugov, izmed kojih se je edini Adler zavzel za češke zahteve), in zato so si češki sodrugi ustanovili 1. 1 8 9 7. v Pragi svojo Češko-slovansko strokovno zvezo. V to zvezo je vstopila večina strokovnih organizacij iz češkega, dočim so moravske, šleske in nižje-avstrijske strokovne organizacije češke ostale skoro izključno pri centralni or- ganizaciji na Dunaju včlanjene. Komaj letos so bili prvič na češkem strokovnem kongresu v Pragi zastopani češki sodrugi iz vseh teh dežel, ker se je letos vsled1 novih sporov, kakor bomo pozneje videli ,priklopilo še precejšnje število centraliziranih organizacij k češki — avtonomni v Pragi. Razmerje med centralno strokovno komisijo na Dunaju in češkoslovansko v Pragi se je pa kmalu ublažilo, tako da je prva drugo pripoznala in da ista mirno delovali druga .poleg drage. Tudi je imela češka komisija na mednarodnem strokovnem kongresu svoj glas in sedež. Pri' skupnih vprašanjih sta se obe komisiji vedno našli; skupen nastop je omogočil tudi ustroj strokovnih organizacij na Češkem, v kojih so prevladale samostojne deželne zveze. Te zveze so se pa: začele v letih 1900—1904 centralizovati, zato ker je silila k temu koraku velika industrijska kriza, ki je takrat v nekojih strokah nastala. Ker so si pa zveze izgovorile neko gotovo samostojnost in tudi članstvo pri češki 'komisiji, se poslednja ni postavila proti tejj centralizaciji in jo je v nekih slučajih še oelo podpirala. Ko so pa bile te organizacije enkrat centralizirane, hotela je dunajska strokovna komisija izvesti centralizacijo do skrajnosti, navajajoč v obrambo svoje taktike sledeče razloge: V vsaki državi je potrebno, da se strokovne organizacije upravljajo in vodijo enotno in z enega mesta. Treba je najožje združitve proletariata v strokovnem boju, treba je, da se vsa finančna moč organizacij steka v eno samo blagajno; kajti edino na ta način je .mogoče izmagati v boju (prati podjetniškim organizacijam. To načelo je zagovarjal zastopnik dunajske vseavstrijske komisije na mednarodni konferenci strokovnih tajnikov v Amsterdamu 1. 1905. in dosegel, da je konferenca izključila češkega delegata, ne priiznavši mu več mlandata in pravice, zastopati češke organizacije na mednarodni konferenci, in sprejemši pravilo, da smejo na teti biti zastopane le avstrijske kot take, ne pa češke organizacije posebej. Ta izključitev je naravno poostrila razmerje med centralnimi in avtonomnimi organizacijami. Dunajska centrala je šla sedaj z večjo energijo na centralizacijsiko delo, ko je imela na svoji strani avtoriteto mednarodne konference. Proglasila je brez ovinkov, da bo odslej dosledno centraliziralla organizacije, a da se bo pri tem tudi ozirala na jezikovne potrebe članstva. Češka komisija se je hotela poravnati na način, da ne bi pri tem izgubila svoje samostojnosti. Centrala na Dunaju pa že ni več ho- tela sprejeti nobenega takega kompromisa. Spor se je tikal mnogo p r a k t i č n i h vprašanj. Cehi so tožili, da jih dunajska centrala zanemarja nele v jezikovnem oziru ampak tudi v gospodarskem; očitali so centrali, da je preveč birokratična, da pri njej več veljajo od nje same nastavljeni in plačani strokovni tajniki, nego članstvo oziroma od tega izvoljeni odborniki. Tudi so se križali nazori glede prispevkov, podpor in uredbe organizacij; iposebno so se 'te diference pokazale pri strokovnih gibanjih. In tako je bila pot pripravljena, da so se začele ustanavljati nove samostojne češke zveze, ki so se popolnoma strnile v praško centralo. Pravim, popolnoma, ker ,so prej, četudi centralizirane, bile včlanjene pri praški strokovni komisiji, koja je namesto dunajske dobivala prispevke od čeških članov. Ti prispevki so se prvotno pošiljali od dotičnih strokovnih organizacij direktno v Prago, pozneje pa so dunajske centrale dosegle, da se je to odTačunavanje vršilo potom njih samih. Vsakokrat, ko so je osamosvojila ikaka organizacija, je nastalo naravno razburjenje na obeh straneh. Začele so se dogajati prav grde reči, ki nikakor ne odgovarjajo socialističnim načelom. Tu in tam so se prestopale meje vsake dostojnosti1. Zlasti je osamosvojenje kovinarjev lanskega leta močno razburilo duhove. Dunajska strokovna komisija je pa ustanovila v Pragi z očitno ostjo proti češki strokovni komisiji svojo Ti 1 i al k o. Spori med centralistično in avtonomistično tendenco so pa stopili v akutno krizo najpoprej na Moravskem v letošnji spomladi. Tu je vel močan centralistični duh tudi med enim delom čeških sodrugov. Vpliv dunajskih central in dunajske strokovne komisije je bil med češkimi sodrugi tu najmočnejši. Na Moravskem so bili pri vseh važnejših strokovnih institucijah nemški sodrugi na vodilnih mestih, odnosno so jih popolnoma ovladali, četudi je bilo članstvo po ogromni večini češke narodnosti. En del češkega delavstva, med tem tudi centralistični tajniki, se ni nič izpodtikal nad tem položajem, a večina je zalhtevala enakopravnost z nemškSmi sodrugi, češ, da je dovolj zrela, da sama vodi posle češkega delavstva, in je tudi dosledno prevzemala vajeti v svoje roke. Zopet nov povod za spone. Od centralistično mislečih nemških in čeških sodrugov se je avtonomistom začel očitati na-cionalizem. Počilo) pa je 3. in 4. aprila1., ko sta se sklicali v Brno istočasno dve konferenci, ena centralističnih strokovnih skupin, druga avtonomističnih. Prva se je iizrekla za najstrožji centralizem, povdarjajoč gospodarsko nujnost istega in mnenje da je vsaka druga oblika strokovnih organizacij s e par ati-stična in organizacijam škodljiva. V tem trenutku je dunajska centralna strokovna komisija o č it n o nastopila v boj proti češkim avtonomistom in sicer ne samo na strokovnem, ampak tudi na političnem polju. Tudi politični činitelji nemških sodrugov 'so se jej pridružili, izptva bolj mirno in stvarno, pozneje vedno ostreje in nestvarno. Naravno je tudi politična stranka čeških sodrugov stopila iz rezerve in se izjavila za avtonomiste. Najhujše pa je bilo to, da se je z denarjem dunajske strokovne komisije začel v Brnu izdajati češki list »P r o i e t a r«, po .imenu le vsestroikovni list češkega centralistično mislečega delavstva, v resnici pa naperjen tudi proti enotnost čeških političnih organizacij. Centralisti s »Proletafem« na čelu so očitno začeli zasledovati politične tendence in so začeli ustanavljati svoje posebne politične organizacije. Avto-namisti in z njimi, cela češka politična stranka ni ostala dolžna odgovora. Ona, ki je početkoma izjavila, da so ji enaiko ljube vse organizacije, da prepušča vsakemu sodrugu prosto voljo, za ktero obliko dalse odloči, ona je sedaj tudi očitno začela podpirati avtonomistične težnje strokovnih organizacij. Eni so torej hoteli razbiti politično organizacijo češke stranke, drugi pa centralno obliko strokovnih organizacij. Znano letošnje glasovanje nemških sodrugov v državnem zboru proti resoluciji Stankovi, ki je zahtevala za zasebne češke šole na Dunaju (Komenskega šole) isto državno podporo, kot jo uživajo nemške zasebne šole na jugu, — je le še prililo olja v ogenj razdraženih duhov. Koda njski mednarodni socialistični zbor (28. avgusta do 3. septembra 1910 tudi ni prinesel rešitve. Dunajska strokovna komisija je spravila strokovni spor v Avstriji na debato in zahtevala poostritev stutgartske resolucije glede strokovnih organizacij. Na mednarodnem socialističnem zboru v Stutgartu 1. 1907. se je namreč sprejela resolucija, ki 'so jo tako centralisti kakor avtonomisti razlagali vsak po svoje. Eni so trdili, da zahteva enotnost stranke, drugi pa da enotnost strokovnih organizacij v eni državi. Resolucija je bila torej nekako dvoumna. Da se odstrani vsak dvom, je kodanjski zbor na predlog avstrijskih centralistov odločil za enotnost strokovnih organizacij v državi in še dostavil, da se ne morejo uveljavljati pri tem vsestranski ožini na jezikovne potrebe raznih narodnosti v državi. Tudi je določil da mora mednarodni biro iti eni kakor drugi stranki na roko zato, da se doseže sporazum. Češki avtonomisti so ostali na zboru osamljeni. Zaman so izkušali prepričati zbor, da zahteva narodnostna mešanca v Avstriji posebne ozire tudi glede oblike socialističnih strokovnih organizacij, zaman so izkušali doseči, da se sporna zadeva najprej temeljito prouči po mednarodnem biroju in prinese še le potem v končno rešitev na prihodnji mednarodni zbor. Kodanjski zbor je odločil takoj. K temu sklepu je veliko pripomogel osebni vpliv in avtoriteta Adler jeva, ki je proglasil, da zahteva to odločitev v imenu 118.000 čeških centralistično mislečih delavcev. Avtonomisti so šli razočarani domov, in spor, ne da bi se ublažil, se je še poostril. Na eni strani so se še bolj krhale centralne organizacije, število »separatistov« se je začelo množiti, na drugi se je izkušalo (posebno v Brnu in Pragi) z ustanovljeniem posebnih političnih contra-organizacij zadeti avtonomizem do živega. Pokazalo se je pa kmalu, da Adlerjev a izjava na ko-danjskem zboru vendarle ni odgovarjala dejanskemu položaju: da se češki avtonomisti ne dajo kar tako ukloniti s kakšno krepko resolucijo, in da stoji večina češkega proletariata za njimi. Spor se je polagoma tako poglobil in razširil, da je razsod-nejšim sodrugom odprl oči k spoznanju, da tako dolgo ne more in ne sme iti, ker bi sicer imel usodeipolne posledice za celo avstrijsko socialno demokracijo. Adler sam je začel miriti cen-'7 tialiste in rotiti jih, naj puščajo politično stranko čeških so-drugov pri miru. Tudi državna strokovna komisija je popustila od svojega intransingentnega stališča in je predložila zadnjemu vseavstrijskemu strokovnemu zboru na Dunaju (od 17—23. okt. 1910) resolucijo, v k o j i se zahteva le enotno vodstvo strokovnih bojev i n e n la b 1 a g a j n a z a n j e. Zbor je sicer na pritisk čeških centralističnih tajnikov poostril to resolucijo in zahteval tudi enotnost strokovnih organizacij sploh, toda ni kazal več tilste nespravljivosti, kot 'so jo kazali prej centralisti, priznal je nujno potrebo sprave in kompromisa in naložil strokovni komisiji, da se pogaja s češkimi avtonomisti. Tudi češki strokovni zbor, ki se je vršil v dneh 31. oktobra in 1. in 2. novembra 1910, je pokazal vso dobro voljo za spravo, pripoznal potrebo enotnega postopanja v strokovnem gibanju, a obenem vstrajal pri zahtevi samostojnih organizacij. In talko je bila pripravljena pot za spravno akcijo, kojo je uprizorila celokupna strankina eksekutiva. Bistvo sedanjega spora med centralisti in avtonomisti preciziram na kratko v sledeče: Centralisti trde, da je za strokovne organizacije v vsaki državi potrebna popolna enotnost, eno vodstvo, ena blagajna. Kapitalisti se združujejo in organizirajo iz cele države skupaj v eni fronti nasproti delavstvu; radi tega se delavstvo ne sme cepiti po narodnostnih frakcijah, marveč se mora strniti v še tesnejšo zvezo med seboj, da bo mogla premagati združene kapitalistične organizacije. Tendenca gospodarskih bojev gre za tem, da se razširijo teritorialno in objemajo vedno večjo maso bojevnikov. Gospodarski boji v prihodnosti se bodo bili med mogočnimi podjetniškimi zvezami na eni strani in močnimi delavskimi organizacijami na drugi strani. Zato je potreba centralistične oblike strokovnih organizacij dana sama po sebi. Avtonomisti ne zanikajo te evidentne tendence strokovnih bojev, a trdi, da na delavski fronti ni izvedljiva stroga centralizacija posameznikov. Stara mednarodna svetovna internacionalna se je dvakrat razbila, ker je hotela iz enega središča voditi proletariat celega sveta; pokazale so se take težkoče, da jih ni bilo mogoče premagati. Tudi potrebna ni taka centralizacija, zadostuje svojemu namenu popolnoma centralizacija posameznih na sebi samostojnih skupin, centralizacija teles. Posamezne avtonomne skupine naj se razvijajo popolnoma samostojno, le za slučajne potrebe naj se že v naprej določijo pravila za skupen nastop. Avtonomisti polagajo večjo važnost na enotnost social i s t ič n e g a g i b a n j a sp loti in smatrajo za enostransko in pomanjkljivo enotnost samo strokovnega gibanja. Če so politične organizacije za vsak narod avtonomne, morajo biti tudi strokovne in zadružne avtonomne. Delitveni princip bodi vsaka narodnost, ki naj združuje v sebi eno samo enotno socialistično stranko, vsebujočo politične, strokovne in zadružno-gospodarske organizacije. Le tako more stranka imeti živiljensko moč v r sebi in sposobnost za daljši razvoj. Ako že imamo narodno avtonomijo na programu, izvede se naj na celi črti tudi v praksi. Strokovna organizacija daje stranki živi jenski sok, brez kojega ni življenja. Le če! je cela stranka edina in enotna, more ustvariti sebi trajno in trdno pozicijo v masi naroda. Gre torej edinole z a obliko organizacij, ne zia (princip, gre za to, ktere so bolj praktične, ktere bolj odgovarjajo potrebam socialističnega gibanja. Mi trdimo, pravijo avtonomisti, da so naše samostojne organizacije bolj primerne za nas nego centralistične. Pustite nas, da to dokažemo še bolj, nego smo doslej. Članstvo samostojnih čeških organizacij je naraščalo od 1. 1905. neprenehoma; takrat je štelo 21.000, 1. 1906: 33.931, 1. 1907: 40.757, 1. 1908: 38.356 (tega leta je padlo število vsled gospodarske krize), a J. 1909 pa: 40.945 članov. Letos je pa ina novem brniškem strokovnem shodu in Pragi bito zastopanih 60.796 članov. Strokovnih časopisov imajo te organizacije 38 z naklado od 50 do 10.000 izvodov. še nekaj. Češki sodrugi se me strinjajo s takozvano »Hof-gangerei« in tudi bridko prenašajo nezanesljivo politiko nemških sodrugov v vprašanju čeških manjšinskih šol. Pr edno se tudi tukaj nazori ne izčistijo, ne bo miru. Mi smo se odrekli vsakemu oportunizmu, pravijo opravičeno češki sodrugi; mi smo, zvesti svojemu socialističnemu principu, vrgli med staro šaro ono, kar je bilo češkemu narodu 'najdražje, češko državno pravo. Nakopali smo si zato sovraštvo v celem narodu; češko meščanstvo je ta naš korak temeljito izrabilo z ustanovitvijo konkurenčne organizacije v delavstvu samem. Otresite se tudi vi, kličejo na adreso meimških sodrugov, dosedanjih ozirov in dosedanjega oportunizma in izjavite se brez ovinkov in brezpogojno za češke manjšinske šole. Kakor smo torej videli, boj v strokovnih organizacijah ni boj , za socialistični princip, marveč Uč boj za olbliko organizacij. Gre • le za to, ktera oblika je v danem slučaju bolj potrebna in praktična, ali avtonomna ali centralistična. Dobra polovica češkega proletariata se navdušuje za avtonomijo, in politično vodstvo stranke je tudi njen goreči zagovornik. Pri drugi polovici, ki je centralistično organizirana, ,pa sc drži en del bolj pasivno. Nekateri tudi ne vedo, kako bi centralizem, kakor se prakticira, spravili v soglasje z narodnostnimi potrebami. Zadnji vseavstrijski centralistični strokovni kongres na Dunaju je n. pr. odbil zalhtevo čeških delegatov centralistov, naj se pri sestavi osrednje strokovne komisije vpoštevajo narodnosti, in odtočil, da so ipri volitvah v komisijo merodaljmi izključeno strokovni oziri; to ni bilo všeč niti češkim centralistom, ki so kmalu nato na nekem shodu v Pragi sicer hvalili centralizem, a obenem utemeljevali potrebo narodnostnega zastopstva v strokovni komisiji na Dunaju. Nekako izjemno stališče zavzemajo češki železničarji. Ti so sicer organizirani v centralističnem strokovnem društvu, a so dosegli v centralni organizaciji toliko prostosti in samouprave, da se pravzaprav ne morejo prištevati več strogo k centralnim organizacijam, marveč že bolj 'k avtonomnim. Z ozirom na to in z ozirom na specialni gospodarsko-strokovni položaj čeških železničarjev, ki so odvisni od enega samega gospodarja v državi, železniškega ministerstva, in z ozirom na značaj železničarske službe same, ki naravnost zahteva centralizacijo, češka politična stranka priznava pri železničarjih centralistično obliko kot primerno in pravo. Baš iz tega zadnjega pojava je razvideti, da češki avtonomisti niso tako črni kot jih slikajo, in da bi se gotovo oprijeli centralizma, kakor hitro bi ga zahtevala gospodarska nujnost. Dosedaj se ta potreba ni pokazala, in avtonomistom tudi ne moremo dokazati, da je njihova samouprava škodovala strokovnemu gibanju. Zato je najbolje, da puste za sedaj eni in drugi počivati neplodno prerekanje, in da se predvsem napravi mir v organizacijah, da se ne bodo centralisti in avtonomisti gledali več kot pes in mačka, marveč kot bratje, ki so si izbrali različna pota, a streme vseeno vsi za istim ciljem. Po eni strani si morajo centralisti izbiti iz glave misel, da bodo upognili avtonomiste z diktatom, po drugi strani pa morajo tudi avtonomisti popustiti od svojega stališča. Izraz temu spoznanju in tej potrebi je dala spravna konferenca, ki se je vršila med obema taboroma dne 13. in 14. listopada v Pragi in nadaljevala na Dunaju dne 15. grudna t. 1. Češka avtonomna komisija je v Pragi predlagala, da 1. se ustavijo vsi prepiri in napadi med organizacijami in vsak poizkus razbiti enotnost češke politične organizacije; 2. se ustvari vzajemnostno razmerje avtonomnih in centralističnih zvez, ki naj bi enotno postopale pri mezdnih gibanjih; 3. se omogoči češkim zvezam priznanje in zastopstvo v mednarodnih strokovnih zvezah; 4. se izvolijo skupni odbori, ki nafj nadzorujejo enotno postopanje obojih organizacij. Dodatno je predlagal Adler, da se -naj ustanove take organizacijske uredbe, ki naj — ustanovljene iz obeh taborov — zagotove trajno in enotno vodstvo strokovnih gibanj in enotno upravo njim potrebnih sredstev. Centralistična strokovna komisija je na Dunaju glede strokovnih gibanj sprejeila Adlerjev predlog in ga na drobno razvila, a ne držeč se strogo načela enakopravnost si je pridržala zase nekaj več ingerence v strokovnih zadevah. Za organizacijo zahteva dunajska koimisija, da se sedaj obstoječe centralne organizacije ne smejo cepiti niti razbijati in v tistih krajih, kjer obstojajo centralne, se ne smejo ustanavljati nove avtonomne skupine. Avtonomne organizacije naj omeje svoj delo-ki og le na češki del Češkega. O vseh teh predlogih se je mnogo razpravljalo na obeh konferencah in končno določilo, da se imajo predložiti organizacijam v diskusijo. Ko se dobe dotioni odgovori, se stolice zopet nova konferenca. Upati je, da bodo imele te konference ugoden uspeh; saj se na obeh straneh po v dar ja ipotreba po miru in složnem, delu. Tudi naši socialistični žurnalisti in znanstveniki so začeli ubirati milejše strune in popuščati od svojega intransingentnega stališča. V zadnji grudnovi številki »Kampfa« sta n. pr. Braun in Bauer napisala dva članka, kojih sem se naravnost razveselil zbog njihovega pomirljivega in stvarnega tona. Reklo bi se skoro, da v njih nekako zagovarjata predloge centralne strokovne komisije, četudi gresta še dalje od njih. Posebno je razveseljivo, da je B a u e r j a zapustila prejšnja bojevitost, ki je več škoidovala kot koristila dobri stvari. Oba pa naravnost oficielmo priznavata avtonomne organizacije in se zadovoljujeta »če bodo organizacije le skupno udarjale, dasi bodo marširale posebej«. Glede strokovnih bojev zahtevata tudi enotno vodstvo in enotne fonde, a za oboje višje organizacijske tvorbe, ki pa naj bodo sestavljene na podlagi s t r o ge enak o p r a v n o s t i iz obeh taborov. Končno zagovarjata ravnotako razdelitev kompetence avtonomnih in centralnih strokovnih organizacij, a tudi tu sta bolj dosledna od predloga centralne komisije in zahtevata, da se tudi centralne organizacije na notranjem Češkem popolnoma umaknejo avtonomistom. Meni se zdi, da bo največja težkoča za sporazum točka o razdelitvi kompetence. Stališče centralne komisije mi je v tem pogledu naravnost antipatično: avtonomisti naj žrtvujejo centralizmu vse svoje organizacije na severnem češkem, na Moravskem, v Slezi ji in na Nižje Avstrijskem (Dunaj), a centralistične organizacije naj še nadalje obstojajo i na notranjem Češkem. Še Ba uerjevo gotovo bolj dosledno stališče je za avtonomiste težko sprejemljivo. Po drugi strani je pa od avtonomistov pričakovati, da se zavzamejo ne samo za enotno postopanje v strokovnih gibanjih, ampak tudi naravnost ze enotne in stalne institucije, ki bodo vodile strokovna gibanja in upravljale za nje določena denarna sredstva. Prvi pogoj za dosego sporazuma, kar se ne more dovolj priporočati obema strankama, je pa ta, da se razburjeni duhovi tu in tam pomirijo, da prenehajo nedostojni im nesocialistični napadi na posamezne osebe in organizacije in da se skupnim delavskim koristim žrtvujejo vse ostale zahteve in ambicije. Slovenskim socialistom ni treba, da si belijo glave radi oblike strokovnih organizacij. Za dogleden čas so edino primerne za nas centralistične organizacije, daljno prihodu jost prorokovati pa je brezpomembno. Eno pa je, kar za sedaj smemo in tudi moramo zahtevati od centralnih organizacij, in siicer nele v imenu socialističnih principov 'in sklepov socialističnih zborov, ampak v imenu žive in nujne potrebe slovanskega delavstva: malo več demokratičnega duha in nekoliko več zmisla za naše narodnostne in kulturne potrebe.*) DR. H. TUMA: Sociologija.** V prvič 1910 sešel se je znanstveni kongres sociologov, slovenski učenjak izdal je obširno knjigo sociologije. Preminili je po lastni volji mož, ki je iz graškega vseučilišča vzbujal posebno v Avstriji pozornost nase kot sociolog samostojne šole in ki je posebno na slovensko akademično mladino imel mnogo vpliva. Nemška -znanost dolgo ni hotela priznavati samostojne vede sociologije. Socilalno znanstvo imenovala je vse vede, ki so se nanašale na človeško družbo. Gumplovicz smatra kot najvišjo nalogo filozofije, da nam podaja enotno vesoljno svetovno podobo, ter dostavlja, da so o tej nalogi vsi filozofi edini. Ako naj filozofija vzdržuje podatke vseh posameznih ved v celotnem okvirju, potem bi se dejanski ne vedelo, zakaj bi sociologija po trditvi istega učenjaka bila posebne vrste filozofija. V prav velikem protislovju je isti učenjak z uvodnimi besedami im svojimi zadnjimi stavki, kjer pravi, da sociologija utegne filozofijo kot dosedanjo kraljico ved sneti s prestola in zasesti nje mesto. S svojo cenitvijo sociologije je Gumplovicz očitno šel predaleč in očitno preveč 'negativni so bili nemški učenjaki. *) Literatura: Članki v letošnjem in lanskem Kampfu in Akade-miji; R. Tayerle : Pravo na samostatnost odboroveho hnuti; Otto Bauer : Krieg oder Friede in den Gewerkschaften. Poročila o kodanjskem, dunajskem in praškem zboru ter o spravnih konferencah v »Arbeiter Zei-tung« in »Pravu Lidu«. **) Sociologija, spisal Dr. Aleš Ušeničnik. Leonova družba 1910. Katoliška bukvama. XV-|-839. — Ludvik Gumplowicz, Sozialphilosophie, Innsbruck. Str. VII+162. Zadnji soeiologični kongres je zaradi tega posebno važen, ker je končno priznal sociologijo tudi nemški učeni svet kot samostojno vedo, ki se da precizno ločiti od ostalih. Sociologija obsega nauk o postanku, .razvoju in smotru posameznih oblik človeške družbe in človeške družbe sploh, mora torej imeti' pred seboj človeka v sožitju; brezdvomno se more z njim pečati prav tako kakor prirodoslovje, ko preiskuje in p-remotriva bitje in življenje rastlinsko in živalsko. Kolikor je sociologija čista prirodoslovna veda, konstatira, kako živi človek povsod na zemlji v različnih skupinah kako so se te skupine tvorile in prehajale druga v drugo. Sociologija temelji kot prirodoslovna veda v antropologiji in etnologiji. Ker pa je za sociologijo najvažnejše konštatirati prehajanje ene družabnih oblik v drugo tekom različnih dob in na različnih tleh, nastopa kot druga temeljna veda sociologije zgodovina. 2e etnologija in zgodovina imata nalogo ozirati se na različne tvorbe človeških skupin tekom različnih dob in v različnih delih zemlje; zaraditega se tudi sociologija dolgo ni mogla javljati kot samostojna veda. Ko je nastopila, so se bili temelji te vede: antropologija, etnologija in zgodovina že tako široko razvili, da je bilo potreba iz njih posebne sinteze, ki je iz ostalih dejstev opredelila one, ki se nanašajo na tvorne oblike človeške družbe, in jih tako napravila pregledne in razumljive. Na tej poti je sociologija prirodoslovna veda; postaja pa transcendentna šele takrat, ko sega nazaj v postanek človeškega sožitja ali ko posega naprej sklepajoč o končnem smotru človeške družbe sploh. Ta drugi del sociologije je imenoval Gumplovicz socialno filozofijo. Socialna filozofija v zvezi s teorijo spoznanja in religijsko filozofijo se končno strinja v splošno filozofijo, ki ima šele podati vesoljno svetovno podobo. Naloga znanstva, kakor pravi prav dr. Ušeničnik, je, da kon-štatira pojave, ki se dogajajo v nas in izven nas, in da po enakosti in sličnosti pojavov določa zakone. Pojmu zakon se torej ne sme Podlagati nič transcendentalnega, nadprirodnega, marveč zakon ie le konštatiranje dejstev, ki se po istem načinu in z istim ali vsaj sličnim učinkom dogajajo. Človek s svojim razumom nikdar »e obseže vseh dejstev, ki se dogajajo v njem in izven njega, teko, da jih bode mogel popolnoma skupljati po enakosti in sličnosti ; zato pa tudi ne more imeti noben zakon vedne veljave, atnpak le toliko časa, dokler se človeškemu razumu ne posreči naiti dejstev, ki niiso s pojavom več v zvezi, ki torej razdirajo Veljavnost prvotnega zakona kot konštatiranje enakosti dejstev na istem pojavu. No vendar najj bi imela veda, ki jo zastopa dr. Ušeničnik, »absolutno prav«. Absolutna resnica izhaja, kakor pravi dr. Ušeničnik, iz večno veljavnih vesoljnih idej kakor : bog, posmrtnost, odgovornost življenja. Le veda, ki jo zastopa dr. Ušeničnik, ve absolutno in pozitivno odgovor na vse, mora vedeti za vse odgovor, ker se naslanja na večne in splošno veljavne osnovne ideje: bog, posmrtnost, odgovornost življenja. S pomočjo sholastične filozofije in navidezno eksaktne dedukcije je mogoče krščanski vedi dajati odgovor na vsako vprašanje. Zato je za priproste človeške narave, ki hočejo ujedinjenja samih seboj, edino pravo znanstveno stališče ono, ki se imenuje krščansko znanstvo. Najlažje stališče ima krščanska znanstvena metoda pri duhovnih vedah, ko obravnava transcendentna vprašanja. Tu posvetni učenak priznava nezmožnost ali slabost človeškega razuma, dajati na vse odgovor, krščanski učenjak iz svojih osnovnih idej pa brezobzirno daje »večne« nauke. Nihče ne more živeti brez takega ujedinjenja, pravi Tolstoj, ki je segel po samokresu, dasi je bil sicer v blagostanju in srečen v rodbini, le zato, ker ni vedel končnega odgovora vprašanju: odkod, kam in čemu? Tak človek se mora postaviti na stališče dr. Ušeničnika, ali na kako drugo več ali manj mistično stališče. Kakor je boj na transcendentnem polju s krščansko znanostjo nemogoč v očigled stremljenju človeka po končnem pozitivnem odgovoru, tem lažji je boj s krščansko znanstveno metodo in šolo ondi, kjer stojimo na prirodoslovnem polju. Tu je človeško stremljenje konštatiralo že toliko brezštevilnih dejstev, jih je med seboj toliko primerjalo, razbralo in strnilo, da so pristopni in razvidni njegovemu razumu zakoni, po katerih se pojavljajo prirodne sile in :po katerih se je tvorila človeška družiba, iz katerih se da sklepati na smer, v kateri se prelivajo in stopnjujejo one ter streme naprej oblike človeškega sožitja. Seveda se tem potom tildi dajo konštatirati dejstva in zakoni, ki so v nasprotju z marsikaterimi transcendentnimi trditvami krščanskega znanstva. Tako trdi n. pr. Ušeničnik, da so etična načela, pojmi o dobrem in slabem dani človeku že a priori in da jih čutijo v sebi vsa človeška plemena, kamor in kadar se ozremo po zemlji in v zgodovino. To mora trditi, ker mu je etično načelo, izhajajoče iz božanstva, in ker smatra etično načelo kot direktno božjo zapoved, vloženo v dušo vsakemu človeškemu ‘bitju, ustvarjenemu po božji podobi. Temu nasproti pa je konštatirala etnologija, da so še danes človeška plemena, ki niti nimajo izraza za dobro in slabo, katerim pornenja dobro le toliko, »kar je naše«, in zlo toliko, »kar ni naše«, kjer je torej posest kake stvari obenem pojem za dobro. Etnologija konštatira, da se je dejansko etično načelo dobrega razvilo iz pojma »moje« in »ne moje«, »naše m tuje«; to kar je naše in znano, to je dobro. Pleme Bakairi imenuje dobro to, kar »mi«, kar »imamo mi«, slabo to, kar »mi nismo«, česar »mi nimamo« (v. Steinen »Ueber den Kulturzustand der heutigen Ujibevolkerung in Zentralbrasilien*). Ako se' da torej prirodoslovnim potom konštatirati, kako je pojem o dobrem nastal, potem to seveda ni več apriorna osnovna božanska ideja, marveč je enostaven pojav na razvoju človeške družbe. Razpravljanje o transcendentnih vprašanjih in filozofija sploh je potrebna človeku le kot podnet za preiskavanje in premo-trivanje, znanstvo samo pa se mora zadovoljiti z onimi razultati, ki so pristopni po induktivnem empiričnem potu. Ne more torej uiti druge prave metode in šole, nego prirodoslovna. Dr. Ušeničnik se naslanja pri svoji razdelitvi precej na nemške učenjake. Zato je dobila njegova sociologija tak obseg, da ne govori le o razvijanju človeške družbe in njenih smotrih, ampak nam celo prinaša proračun avstrijske države, nam razlaga pravo in lastnino ter poselski red ter se spušča na celili 300 straneh v polemiko s socializmom. To, kar nam dr. Ušeničnik v svoji sicer skrbno izdelani knjigi podaja, ni sociologija, ampak Pregled posameznih socialnih ved in deloma dnevnih političnih vprašanj Zopet to, kar nam podaja Gumplovicz v svoi socialni filozofiji, ni končna sinteza podatkov prirodoslovne sociologije, marveč precej publicistična polemika o liberalizmu, socializmu, klerikalizmu itd. Knjiga dr. Ušeničnika je pisana po vseh pravilih sholastične filozofije, zadnje predsmrtno delo Gumplovicza pa je delo s seboj needinega in nezadovoljnega učenjaka, ki ni mogel Priboriti priznanja svoji s toliko gorečnostjo zastopani in tako intuitivni ideji o postanku in razvoju človeške družbe. V socialni filozofiji Gumplowiczevi mrgoli vse polno paradoksov in proti-slovij; pisal je ni filozofično umerjen duh, ampak nemiren iskalec novih oddelov človeškega znanja, nezadovoljen z lastnim uspehom. In vendar se moti Gumplowicz v vsej svoji uverjenosti, da je kot ženij po lastni intuiciji dobil veliko novo idejo. Ali ne izraža ze Karl Marx v »Komunističnem manifestu« leta 1848. temeljne ideje o državi kot najimenitnejši obliki, v kateri se javlja človeška družba: »Politična oblast v svojskem smislu je organična oblast enega razreda za zatiranje ali bolje izkoriščanje drugega.« Kar je Karl Ma>rx pred 60. leti v kratkem stavku tako markantno povedal, do tega je prišel Gumplowicz, ko je preiskoval različne človeške skupine tekom1 zgodovine in konštatiral, da je, kjer je prvotna država postala, nastala le tako, da je eno pleme podvrglo drugo v Svrho izkoriščanja 'premaganca in v svrho večjega blagostanja zmagovalca. Kjer vidimo v človeški zgodovini pozneje nastop države na drug način, vidimo, da to ni več prvotna tvorba, marveč drugotna po vzgledu že obstoječih držav in po spoznanju koristi organizirane politične moči v obliki države. Ako se je Švica tvorila kot država, tedaj je to sekundaren pojav; tak je tudi Avstrija z geslom: »Bela gerant alli, tu fel'ix Austria nube«. In tako nastajajo v zgodovini nove države po vzgledu že obstoječih držav. Dejansko se da tudi docela umetno državo ustanoviti, kakor v Afriki Ldberia, ali to je razumen človek storil kot poizkus na podlagi zgodovinskih 'izkušenj. Kjer pa je država avtohtono nastopila, dobimo v zgodovini vedno le ene in iste -primere, da je eno pleme, 'hoteč si zagotoviti životne potrebščine ali iskaje večjega blagostanja, napadlo drugo pleme, da si ga izkoristi. Stare grške države tvorile so se vse tako, da je jonsko pleme prišlo preko Male Azije, dorsko iz severa, da je podvrglo mirne stare prebivalce in si razdelilo ozemlje med seboj. Zmagovalec je zasnoval prve grške države. Tako je tudi roparsko pleme zasnovalo Rim in si podvrglo skoro ves znani svet vedno le v obliki, da je gospodujoče latinsko pleme zasužnilo vse rodove v svrho povečanja lastnega blagostanja in umstvenega razvoja. Germanske države so še bolj eklatantni primeri, ker bliže našemu spominu pristopen zgodovinski pojav: bojne čete germanske so napadle in razkosale obširno rimsko državo ter si posamezne dele med seiboj razdelile kot plen vojakov-zmagovalcev pod svojim vojskovodjem-kraljetn. V prvotni zgodovini in med divjimi afriškimi in ameriškimi plemeni nahajamo, da eno pleme v boju ali iztrebi premaganega ali se z njim docela zlije, da torej ne nastopi grupiranje zmago-valcev-gospodov nad premaganci-sužnji; tod ne vidimo niti dižav niti napredka ali vidnega razvoja. Šele ko zmagovalno pleme zasužni delo premaganca nastopi gospodarski in kulturni napredek. Gonilna sila in obenem tvorna sila človeške družbe torej je iskanje životnih potrebščin. Napredek nastopa tam, kjer zadovoljevanje teh potrebščin nastopi v višji meri potom prisilnega dela. Kakor ne moremo konštatirati duha brez telesa, tako se razume, da je telesna: hrana predpogoj vsakemu mogočemu razvoju človeka; tvorjenje teles, razvoj teles je predpogoj tvorjenja duha, nagon po hrani mora itorej biti prvotni nagon, ki je človeka gnal v prvo družbo. Tudi razdvojitev spola ne more pomenjati drugega, nego osamosvojitev enega dela človeka za pridobivanje in iskanje hrane družno. Samica, ki nosi, je manj sposobna nabavljati hrane, nego mož, neodvisen od telesnega ploda, in delitev spola zopet ni nič drugega kakor stremljenje, kako vstvar-jati moč telesa, diferencirati se po kraju, podnebju in po delu. Temeljni znak družbe je diferenciran individij. Le potom spolne delitve je diferenciranje postalo mogoče pod istočasnim vplivom vnanje prirode. Gozd je izobrazil (gestaltet) lovca, morje ribiča, nepregledne stepe so izobrazile nomadaskitalea, rodovitna dolina in solnčni breg sta izobrazila miroljubnega pastirja in poljedelca. Priroda je torej prva tvoriteljica razlike na človeškem telesu in duhu. Različnost plemen ni nič drugega, nego odsev različnih vtisov prirode, ki nas obdaja. In po spolu je mogoče, da se ti različni vtisi potom prenašanja, podedovanja med seboj križajo, stopnjujejo in razmnožujejo v neskončnost. Kakor je človek pod stotisočletnim vtisom obdajajoče prirode prišel do gotovega obraza življenja, tako se je razmnožil, kakor mu je to Priroda dovoljevala, ko so prenehavale antidiluvialne povodnji, viharji in vulkani, se je zemeljska skorja pomirila, se ublažilo podnebje in so izginili zmaji — zveri —, tako je bilo mogoče, da se je iz rodbine na gotovem kraju tvorilo pleme. Ugodne geologične in geografične razmere so izobrazile človeka in pleme; one pa so mu vstvarile, ko se je razmnožil, tudi prvo pomanjkanje, pahnile so ga iz prkodnega raja. Rajska doba je minila v trenotku, ko je preobilnemu plemenu začela Primanjkovati hrana. Zivotni nagon je nastopil 'in gnal lovca, ribiča in nomada, da si je iskal plena in ga obilo dobil, ko je naletel na mirnega poljedelca in pastirja, se polastil njegovega imetja, niega pa zasužni'1. V trenotku, ko je premagalo bojevito pleme ■nebojevito delavno, nastala sta d v a s 1 o j a, g o s p o d o v in sužnjev; ko je zmagovalec vzel s sito, kar je pridelal zma-ganee, nastala je la st min a. Zapoved zmagovalca sužnju, da mora živeti (po njegovih šegah in njegovih običajih, je bila prvi 'zakon. Dva različna gospodarska sloja, last-n i n a in zakon — označujeta drž avo. Organična sila, lastnina in zakon so še danes temeljni znaki držav; kjer le enega teli znakov odvzamemo, ne moremo si misliti več naše moderne države. Temeljna ideja Gump!o\viczeve sociologije je ravno tvoritev države in konštatiranje teh znakov; storil je to tako intuitivno, tako empiričnim potom, da se njegova trditev ne da več omajati. Ako Wundt trdi, da je država nastala tudi iz sožitja samega potom šege, ali pa 'da je država nastala vslcd razvoja religije in zavladanja duhovništva, potem so to družabne tvorbe in oblike, katere nahajamo še dandanes pri plemenih, ki pa ne tvorijo države. Tudi plemena in pozneje rodovi kažejo neko diferenciacijo med posameznimi pripadniki: po telesni moči, po spolu, po umstvenem razvitju. Tudi pri plemenih fetišistih na-hahajamo že čarovnike-duhovnike, ki so često tudi voditelji plemen in sodniki. Tudi pri poljedelskih 'plemenih konštatiramo patriarhat: diferenciacijo, ki nastane po spoštovanju starišev in starosti, diferenciacijo starosti in mladosti, izkušenosti in neizkušenosti. Nikjer pa pri njih ne najdemo znakov države, to je organizacije sile, lastnine in zakona. Dokler sta vladala šega in običaj, poljedelsko pleme uživa družno skupaj plode skupnega dela; zavest ima o pravici do rskupnega uživanja, nima pa zavesti lasti. V človeški zgodovini nahajamo to zavest le tedaj, ko se je zmagovalec s silo polastil plodu tujega dela in prostora, in le tam daje zmagovalec zakone v varstvo lastnine. In ono pleme, ki je organično silo najbolj predstavljalo (rimsko), nam je dalo tudi najpreciznejše pojme in najstrožje zakone o lastnini. Ostajajo torej temeljni znaki države: organizirana sila, to je sloj oboroženih gospodarjev, in sloj brezorožnih sužnjev, lastnina in zakon; pri rodovih in plemenih pa dobivamo en sam sloj lovcev, ribičev, nomadov ali pastirjev, ki skupno in le toliko delajo, kolikor rabijo za životne potrebe, in katere vodita šega in običaj. Že iz tega razločka samega je razvidno, da država sploh ne more nastati drugod, nego tam, kjer eno pleme z orožjem pre-r maga drugo. Ako iščemo vzrokov tega gibanja, dobimo jih po eni strani v razliki prirode, ki vstvarja razlike plemen, in v nagonu po hrani. Pomanjkanje hrane in iskanje no>ve hrane je oni moment, ki žene eno pleme na drugo. Kakor hitro se ustanovi država, pa se pokaže nova višja diferenciacija, to je, gospodujoči sloj se vsled brezdelja in izobilja hrane dvigne kulturno nad sužnja, razvija se bistreje inteliekt. Ta ustvarja nove potrebščine, daje mesto stremljenju po boljšem in višjem. Ako preiskavamo ta drugi človeški nagon, dobimo njegove sledove res globoko nazaj v prazgodovini človeštva. Poleg'1 nagona po hrani je to drugi primarni nagon, katerega lahko kratko imenujemo nagon pomoči. Prvotna človeška nag o-n a sta torej nagon p o h r a n i in poleg njega nagon ip o moč i. Prirodoslovno moremo zasledovati postanek tega drugega nagona v one antidiluvialnie dobe, ko je človek živel v bujni premogočni prirodi, ko je zemeljska skorja bila še nestalna, ko so sledili izbruhi vulkanov vesoljnim potopom, ko so neznanski viharji uničevali cela ozemlija in koso zemljo obljudovali zmaji. Takrat je morala priroda vzbujati v človeku neizmerne groze pred grozotnimi svojimi pojavi, čustvo odvisnosti in ničnosti človeške sile. Kakor je pomanjkanje hrane, lakota, gnala človeka naprej, da si je z vedno večjim naporom iskal hrane, tako je groza gnala človeka naprej, da se je učil spoznavati prikazni prirode in se začel boriti proti prirodi. K a k o r j e torej 1 a k o t a ustvarila nagon pridobivati, tako je groza ustvarila nagon stremeti in spoznavati. Prvi moment spoznavanja je bilo čustvo groze, ki se je izpremi-njalo v češčenje neznanih prirodnih prikazni. Čut človeka, da je nekaj močnejšega nad njim, dal mu je prve gibljaje religije. Napačno je razrejati torej človeka po smotrih njegovega dejanja; edino, kar je mogoče empiričnim potom določiti, so človeški nagoni iz potreb, kakor se pojavljajo na posamezniku. (Konec.) SR. JAKŠIČ: Razredni boj in agrarno vprašanje v Bosni in Hercegovini. V sedanjem času se vodi v modernih deželah, v k o jih je že davno zavladal kapitalistični način proizvajanja, boj med buržoaznim in proletarskim razredom, in nekoja dežela stoji pred socialno revolucijo, v kateri bo proletariat porušil kapitalistični dru- \ žabni red. D očim je v kulturnih deželah položaj tak, se v Bosni i