VEDA DVOAESEČNIK ZA ZNANOST IN KVLTVRO-IZDAJAJO IN URE= J MO A PRI7ATE LBERT KRA/AER’ IVAN L7'AIMA7LÖ R0£T0ttAR BOGVAIL VO<5N7AK LETO L MCMXI. dne 20. dec. 1810 Dobrovskemu: »V Ljubljani mislijo napraviti ilirščino, ne kranjščine za jezik nižjih šol1) in za pismeni deželni' jezik. Jaz bi ne imel nič proti temu: a obupati hočem, da je bila morebiti neizrabljena tako lepa priložnost za pameten pravopis in da bomo morali Slovani večno nositi sramotne verige tevtonske nemarnosti... Celo pogoji, ki jih zahtevate Vi in vsak izkušenec za kulturo kakšnega jezika, t. j. da ga ne govore in pišejo posamezni ljubitelji, ampak d r-ž a v a, so deloma že tu in pridejo še v večji popolnosti! — Torej še enkrat in tisočkrat usmilite se potomstva in naredite nam abecedo.« (I. 179.) Pravi vzrok, zakaj je Marmont v začetku zapostavljal slovenščino ilirščini, je povdaril Primic, ki je pisal dne 14. jun. 1811 Zupanu: »De Petelinzi Ragusejsko ino Dalmatinsko bol zhislajo, kakor kranjsko, se nesmemo zbuditi! Res je, de so Petelinzi, v’ Dalmazii .pred ko na krajnskim dreti sazheli: pak vender mislim, bi vse to nizh ne bilo napotje delalo, de 'bi ne bili krajnshino povzdiguvali, ako bi li krajnzi ne bili tako mehkiga ino (quoad literaria) mertviga shivlenja do sdaj navajeni bili. Sakaj she ni sdavnaj eden ali drugi eno ‘dobro Grammatiko ali Besedishe med ludi dal? Franzosi bi se morebiti radi tudi krajnsko vuzhili, ‘pak nimajo pomozihi: Dalmatinzi imajo grammatike ino Besedisha — mi she nizh pridniga dan danashni. — Kopitars Grammatik kann diesem Mangel bey allen ihren sonstigen Vorzügen doch bey weitem noch nicht hinreichend abhelfen. Eece! to je vsrok, de se Marshälovi adjutanti rajshi dalmatinsko kakor kranjsko vuz’hi-jo.2) — Kaj V[odnik] tako dolgo s’ svojim Besedisham mezhka? al ga bo skoraj na svitlo dal: zhas je she ta velki! Ludje se *) Z izrazom „der untern Schulen“ (ne „der Primarschulen'-!) meni menda Kopitar gimnazijo. O tej sedaj v decembru piše, da bo ilirska. V avgustu pa je pisal, da „se bo prednašalo vse po francosko.“ Tu imamo očividno protislovje. Ali so bili francoski načrti tako nestalni, ali pa Kopitarjevi viri nezanesljivi? 2) Tudi to mesto Primičevega pisma nam jasno priča, da so se v francoski Ljubljani učili ilirščine samo Marmontovi častniki, in Sivrič ni bil javen učitelj ilirskega jezika. Na centralki je torej po vsej verjetnosti predaval samo filozofijo in še to samo eno leto. nam posmehujejo, ki od tega vejo. — Al je she dal sholske bukve natisniti? Silno rad bi jih vidil: naj mi od tega pishejo.« (II. 280.) A baš Vodniku se ne sme nič očitati. On je storil za slovenščino v francoski Iliriji več, nego vsak drugi. Njegovi nasveti glede enakega stališča slovenščine poleg ilirščine so zmagali po vsej verjetnosti celo pri Marmontu, ki je 'bil tako naklonjen »dalmatinščnm.^Kopitar je le od daleč svetoval, kakor smo videli, teoretiziral in ni imel končno nič proti temu, da se v Iliriji uvede »ilirščina« mesto slovenščine v šole. To je storil, ker je bil neposrednega dela v Iliriji le vnanji opazovavec. Da bi se sam uvrstil med Marmontove slovenske pomočnike v Ljubljani, mu sedaj ni več prišlo na misel. Stal je tik pred vzprejemom v avstrijsko dvorno službo. Dne 15. dec. 1810 je mogel že javiti v Ljubljano, da je postal skriptor dvorne knjižnice na Dunaju. V Ljubljani pa je kipela »oživljena Ilirija«. Zupan je poročal Kopitarju o tem živahnem gibanju. Kopitar je njegovo pismo poslal Dobrovskemu in mu .pisal: »Moji mladi rojaki so se vneli (glej prilogo); jaz jih moram klicati k zmernosti, kakor mojster Slavina« [Kopitarja]. (I. 177.) Veliko tega živahnega dela je bil pokrenil Kopitar. Tu je treba omeniti v prvi vrsti važno podjetje, ki so se ga 'bili polotili v Ljubljani na iprivatno, od vlade neodvisno iniciativo: novi prevod sv. pisma po hebrejskem originalu, ne po latinskem prevodu.1) Tozadeven načrt sta !bila Kopitar in Zupan izdelala, ko je bil poslednji še na Dunaju v višjih šolalh. Zupana je Kopitar priporočil Zoisu kot 'bodočega prelagatelja biblije že 23. dec. 1808; Zois je idejo z veseljem pozdravil. V sept. 1809 se je Zupan vrnil v Ljubljano, in sestavila se je družba prelagateljev. Zupan in Ravnikar sta bila glavna delavca. Kanonik Zupan, Debevc, Walland in Vodnik so bili glavni pomočniki in sodniki. (I. 195.) Delalo se je celo leto 1811 in 1812. Kopitar je z veseljem poročal to dejstvo Dobrovskemu in mu dne 10. avg. 1811 obenem sporočil, kaj mu Zois piše o tem: »Na Kranjskem cvete slavizem: evo kaj mi je o tej stvari pisal g. baron Zois: ,...Zupanu in Ravnikarju moja polna hvala. Tudi se je pojavil predlog, iki dela duhu teh mož čast.... hočeta namreč sprejeti nove pomožne črke k latinski abecedi, po predlogu Dobrovskega, čim ga predloži, nabaviti si na Dunaju in v Pragi potrebnih sredstev in s temi takoj izdati novo biblijo. Jaz sam hočem z veseljem svoj poslednji donesek zra- ’) Prim. članek drja. Moleta: Doneski k življenjepisu dr. Jakoba Zupana. Carniola, 1910, 101, kjer je natanko popisano to delo ob novem prevodu sv. pisma. Ostale nove podatke prinašam v naslednjem tukaj jaz. ven prispevati. Jaz sam upam, da se bosta ta dva pametna Slovenca (Korotanca) ozirala na svoje brate na Spodnjem Štajerskem in ob Blatnem jezeru in sledila zlatemu pravilu, obravnavati vse in vsako stvar z ljubeznijo do konca.’« (I. 214.) Ta poslednja opazka Zoisova se je nanašala na neki obsežen plan Kopitarjev, o katerem ni' bil mladi slavist zamudil obvestiti svojega mecena. Začetkom junija 1811 je bil na Dunaju štajerski župnik Jaklin. Kopitar se je ž njim sešel in ga izkušal pridobiti za dolekosežen načrt, ki se je v tem času živahnega prebujenja vsega slovenstva spočel v njegovi glavi: za združitev vseh slovenskih pokrajin v en 1 i t e r a t u r e n jezik. O Jaklinu je pisal Kopitar Zoisu dne 7. junija 1811 naslednje: »Novi spodnještajerski župnik je mlada razborita glava (36 let star): ti ljudje so na nas Kranjce nekoliko ljubosumni in menijo, ker so bolj oddaljeni od Nemcev, da imajo čistejšo slovamščino nego mi; evangelije imajo v cerkvi deloma rokopisne, deloma h r -v at s k e, deloma ljubljanske;1) jaz sem mu pokazal svoje slovanske zaklade v dvorni knjižnici in kar imam sam deloma svojega, deloma izposojenega in mu popravil ali potrdil pojem slavista comme il faut: končno se je izgubilo njegovo nezaupanje; izrazil je sam željo stopiti v zvezo z ljubljanskimi slavisti, in dal sem mu naslova Ravnikarja in Zupana. Prosim torej V. M. kot ravnatelja slavizma na Kranjskem, da pripravite k vljudnemu odgovoru Ravnikarja in Zupana (posebno poslednjega, čigar slovanska in kranjska g i z d a v o s t bi utegnila biti za skromnega pa vendar ne morebiti po krivem skrivaj ponosnega Vinda zlasti razžaljiva). Skupaj moramo držati, kar nas spada skupaj. Tudi provincijalno Hrvats/ko in zapadno Ogrsko si moramo še priboriti! Na Koroškem je neki Jarnik (kaplan), ki ga Primic hvali. Ga že nagovorim, da bo pisal Ravnikarju ali Zupanu.« Istega dne kakor Zoisu je pisal Kopitar o Jaklinu tudi Zupanu, izkušajoč udejstviti svoj načrt občnega slovenskega literarnega jezika že takoj sedaj pri novem prevodu svetega pisma. Njegov prvi načrt je bil še precej nepraktičen in negotov, iž njega se vidi, kako težko je bilo spraviti celo to malo Slovenijo, kolikor je sedaj imamo, pod eno streho: »Kaj ko bi vidva en-gažirala (Jaklina), da bi s svojimi sosedi ob istem času ko vi prelagal sv. pismo, da bi vaše delo, vkolikor bi se mu zdelo dobro, sprejel za tekoč tekst, v katerem bi se samo tu in tam iz- ’) O tem je pisal Kopitar dne 13. jun. 1811 tudi Dobrovskemu (I. 207). premenila.kaksna spodnjemu Štajercu bolj nerazumljiva beseda ali oblikaJ|Potem bi mogli od vsake pole natisnili toliko izvodov, koliko bi jih bili sicer za 'Kranjs) Duguit, L’Etat, I. str. 243. Prvi poizkus, uporabljati v državnem nauku pojme vladajočih in vladanih je Duguitov. Glej L’Etat, I. poglavje IV.: Les gouvernants. težav in ker se vsi umstveno in nravstveno kvalificirani brezpogojno sprejmejo med vladajoče, v kolikor taka izprememba preveč ne poruši ravnokar vladajočega posestnega stanja. Ljudstvo samo ima potom volitev v zakonodajni zbor možnost, da po lastnem prevdarku imenuje vladajoče, ki izvršujejo zakonodajne funkcije. Vsakdo, ki mu ni frazeologija francoske revolucije zamračila zdrave pameti, vidi, da se v vseh življenskih razmerah tudi pri najdemokratičnejših socialnih oblikah pojavlja že omenjena družbena struktura, ki ji je lastna razdelba med vladajočimi in vladanimi, med onimi, ki vodijo in onimi, ki jih drugi vodijo. Ako omenjamo to temeljno socialno razliko v pojmu države, ne ustvarjamo pojma, ki mu je značilen razredni srd in enoto uničujoči dualizem dveh sovražnih si plasti. Vladajoče in vladane spaja silna vez, in to je državna solidarnost. Predpogoj vsakega državnega ustrojstva je, da se potom zakona ustvari kompromis med nasprotujočimi si težnjami vladajočih in vladanih. Zakon pomenja socialni kompromis in je obenem izraz solidarnosti vseh državljanov, vladajočih kakor vladanih. Ako zanikamo državno solidarnost, potem ni treba državnih institucij, ni treba skupnih zakonov, ni treba države. Razredni boj v svoji teoretični brutalni pretiranosti pomenja negacijo države. Kdor je radikalen pristaš razreidnega boja, temu pač tudi državni zakon ne more imeti pravice do obstanka, ampak vsak razred imej svoje zakone, svoje politično ustrojstvo. V nasprotju z mislijo shematičnega razrednega boja pa naglaišamo misel državne solidarnosti. Vsi razni sloji in oba glavna činitelja, vladajoči in vladani, vsi imajo skupne smotre, sinteza njih dela je državno delo. Vsi sloji tvorijo zajednico, drug ne more biti brez drugega, zakaj delitev dela je veliko socialno načelo, ki neizprosno zahteva solidarnosti vseh. Delo intelektualca, vladarja in umetnika je v prid rokodelcu, kme-tovavcu in industrijalnemu delavcu, delo poslednjih pa onim, ki ne delajo z roko. Kakor industrija ne more biti brez poljedelstva in obe disciplini ne brez trgovine, tako se dela vseh stanov popol-njujejo med seboj. Tolstega poizkus obnoviti ročno delo. ko je bil vsak sam svoj čevljar, krojač in mizar, pomenja negacijo načela delitve dela in je obenem dokaz nekulturnosti. Ta solidarnost more biti večja in manjša, primitivnejša in popolnejša. Nobena doba ni brez državne solidarnosti, pa plod popolnejšega socialnega spoznanja bodi tudi vsestranska socialna solidarnost. Razmerje med vladajočimi in vladanimi je povsem odvisno od dejstvujočih socialnih 'sil. Čim bolj enakomerno so razdeljene sile med obema slojema, tem manjše bo nasprostvo, tem laže bo ustvariti solidarnost med obema slojema. Dejansko razmerje med vladajočimi in vladanimi je plod cele vrste najrazličnejših činiteljev, ki učinkujejo v najpestrejših kombinacijah, in katerih vplivi se križajo, paralelizirajo.. nadomeščajo in vničujejo. Čim manjše bo nasprotstvo in kontrast, čim lažji bo prestop iz vrst vladanih v vrste vladajočih — doseči to v popolni meri je veliki sen vsake prave demakracije, tem večja bo državna solidarnost, tem večji bodo uspehi točne delitve socialnega dela. Pa vendar ne postane nikdar niveliza-cija taka, da bi omenjeni socialni kontrast izginil, kar je le v prospeih družbe same, ker popolna niveli-zacija ubija socialne vrednote. Socialno-solidarični pojem države mora obsegati dejansko razmerje med vladajočimi in vladanimi, ki ji je pa misel državne solidarnosti krepek nezlomljiv obroč. Pojem vladanja, ki smo ga imenovali centralni problem vsakega socialnega pojma države, ne sme manjkati v tej opredelbi in sicer je taisti personificiran v vladajočih. Po pravnem redu so podrejeni vladajoči in vladani. Država kot najvišja socialna oblast je dejanskega, faktičnega in realnega značaja ter se razlikuje od juristične državne oblasti, ki najde svoje mesto v pravniški definiciji. Država kot najvišja solidarna socialna oblast je pravni in socialni red, ki odgovarja dejanskemu solidarnemu razmerju sil med vladajočimi in vladanimi, prebivajočimi na nekem izvestnem ozemlju. 2. P r a v n i pojem. Vsa razlika, o kateri je bilo že govora in ki jo najlaže strnemo v dveh značilnih besedah: vsebina in oblika, nam mora sedaj stopiti v vsej svoji ostrosti pred oči. Dosedanji državni pojem je bil strogo socialni, obsegal je vso raznovrstno vsebino socialnega življenja. Pravni pojem bo pa moral imeti povsem druge lastnosti. Treba je, da abstrahiramo od vsega vsebinskega, samo oblika sme biti odslej veljavna. Kakor geometrija operira s samimi črtami, ki so pravzaprav brez materijalnega objema, ki so same zamišljene veličine, tako nam je tudi sedaj operirati, ko izkušamo ustvariti geometriji povsem enake pravne pojme, ki niso dejanski, niso faktični, ampak abstrahirani. Lastno je tem, da nimajo izražati tega, kar je. ampak to, kar ima biti. V njiih ni izraženo, kaka je socialna vsebina te ali one institucije, ne prikazujejo nam, kaki so dejanski socialni pojavi, ampak oni so abstrahirana pravna pravila. Strogo formalni so, in nedejanski formalizem je njih glavna črta. Velika metodološka hiba bi bila, ako bi vzeli socialno vsebino teh pojmov iž njih strogo formalnega pravnega okvira. To sta dve vrsti spoznanja. Ako zamenjamo obe vrsti, je škoda dvojna, zakaj socialno spoznanje bo pomešano s pravnimi prvki, pravno pa s socialnimi. Niti eno, niti drugo spoznanje pa ne bi bilo čisto, brez temeljnih hib. Poprej je bilo lehko sprejemati v socialni pojem države vso bujno bogatost socialnega žitja, sedaj je pa naloga mnogo težja. Kaj nam ostane, ako izpraznimo vso to pestro, življenje polno vsebino? Trde, formalne črte brez pravne vsebine, katere dinamična sila bi mogla venomer izpreminjati obliko, ki pa mora ostati, kakršna je. a) Država kot pravno razmerje. — Prav umestna in s teoretskega stališča precej korektna predstva je, da je država sestavljena iz sarni'h pravnih razmerij. Vsa ta pravna razmerja povsem odgovarjajo abstraktnim oblikam pravnega življenja. Ta razmerja so abstraktna dejanska, povsem odgovarjajoča strogo pravni metodi. V državi bi bilo torej nešteto pravnih razmerij med najvišjo oblastjo in državljani, med državljani samimi. Pa Jellinek1) ima povsem prav, ako meni, da je težko iz vseh teh posameznih razmerij sestaviti enoto. Ta nepregledna množica pravnih razmerij ni prav prikladna, da 'bi prišli res h kakemu centralnemu državnemu pojmu. Vsa ta množica razmerij nam zastira pogled na pojem države. Na prvi pogled prav primerna koncepcija izgublja svojo uporabnost, brž ko izkušamo ustvariti enoto. b) Država kot objekt. — Država kot pravni objekt je prav značilen slučaj strogo pravne konstrukcije. To iiaziranje ima vkljub temu mnogo skupnega z onim države kot dejstva. Pa tu je poizkus vendar povsem drugega značaja. Tam je bila država nekaj faktičnega, dejanskega, realnega, tu je pa samo objekt brez ozira na realni svet. Temu objektu pa mora odgovarjati nekak subjekt. Stare države in politične teorije — spominjamo le na patriarhalno in patrimonialno — so res videle v vladarju subjekt državnega objekta. Vladar poseduje2) objekt zemlje z ljudmi vred, skratka država mora ž njim razpolagati kakor s svojo stvarjo. Iz posedovanja se razvije vlada, primitivna posest sprejme pozneje oblike politične vlade. Politični teoriji preteklosti se torej prav lepo prilega objektivni pojem, pač pa je so- ’) Všeobečna stätoveda, str. 172. :) Primerjaj besedo birodalom (madjarsko): carstvo, Reich. Glagol birni pomenja prvotno possidere, potem pa izvrševati oblast, vladati. Žolger : Der staatrechtliche Ausgleich, 1911, str. 97. dobno naziranje v svojem jedru tuje takemu objektiviranju državne oblasti. c) Prava pravna konstrukcija v pristnem pomenu besede postaja šele mogoča, ako se poslužujemo konstruktivne abstrakcije: državakotpravnisubjekt. V pravnem življenju mora biti posameznik, skupina najnižje in najvišje vrste, torej tudi najvišji činitelj, država pravni subjekt. Gotovo je bil posamezni fizični človek vzor temu pravniškemu pojmu. Juristični duh je pa abstrahiral od vseh lastnosti in človeških posebnosti in si končno predstavil subjekt povsem ločeno od vsega, kar je realno in faktično, edino-le kot nositeilja pravic in dolžnosti. Povsem v zmi-slu tega miseljnega procesa je bilo, ako so izkušali dejansko državo z vsemi njenimi pojavi tudi prenesti v oblast pravnih abstrakcij in jo preleviti v pravni subjekt, ki upravičuje in zavezuje državljane. V tem zmislu se nam torej predstavlja država kot pravni subjekt, abstrahiram od vseh realnosti socialnega življenja. Kaka je glavna lastnost takega subjekta? Lastna mu je volja. Država kot pravni subjekt ima svojo najvišjo voljo. Ta volja seve ni človeška, ni psihološka, ampak, kakor se to posebno v najnovejšem času trdi, povsem drugega značaja. Pravniške volje, volje pravnega subjekta ne smerno zamenjati z običajno psihološko voljo. Pravni subjekt ima najvišjo pravno oblast. Brž ko se ustvari redno državno življenje, vznikne poleg faktične socialne oblasti pravna oblast, ki se ne izvršuje več kakor to hočejo in narekujejo dejanske razmere, ampak le v zmislu pravnih zakonov, katerim je vir državna volja. Seveda ni ta pravna oblast nedotekljiva, ker je takorekoč statični element v valovanju socialnega žit j a. Ni se čuditi, da so mnogokrat dinamični socialni elementi silnejši in vničujejo pravni red in pravno oblast. Kakor je začetek države faktičen, tako so faktičnega značaja pozneje vsi nasilni momenti v državnem življenju, ki pokončujejo do tega časa veljavni državni in pravni red. Ti preobrati in revolucije so v strogo pravnem oziru irelevantni, s pravnega stališča jih ni mogoče presojevati, kakor tudi pravniški kriterij ne prihaja v poštev, kadar proučujemo vznik države. Država je izvir pravic in dolžnosti, ki obsegajo ves sistem javnega prava. Država v svoji funkciji — ne kot vladar, ne kot ljudstvo — je tisti najvišji pravni činitelj, ki ustvarja sfero državljanskih pravic, predpisuje dolžnosti posameznikom in skupinam ter urejuje vso državno organizacijo. Že pri razmotravanju o socialnem pojmu države, je bil tudi državljan, oziroma v množici ljudstvo, sprejet v označbo. Pa tam je bil to državljan in ljudstvo v socialnem zmislu, kot stvor objektivnega sveta, podvržen vsej nujnosti socialnega žitja. To je bil državljan, ki je člen družbene skupine, ki je kot tak v precejšnji meri nesvoboden in podrejen družbenim zakonom. Tak državljan ni bil nikaka abstrakcija, ampak prav tak kakršen stoji sredi socialnega, političnega in razrednega boja, povsem razumevan kot socialno bitje. Državljan pravniške konstrukcije je pa abstrakcija, podobno kakor idealni človek Rousseaujev francoske revolucije in racionalnega socializma. To ni bitje iz krvi in mesa, ampak vsega socialnega žitja oproščen činitelj pravnega življenja. Pravna konstrukcija rabi tako abstrakcijo. Posledica takega umevanja je, da je treba smatrati te državljane v pravniški konstrukciji za povsem enake. Posebno važno je pa, da si jih predstavljamo kot povsem svobodno hoteče poedince. Oblast prava je obenem oblast popolne svobodne volje. Predpogoj vsega pravnega umevanja je, da smatramo voljo poedincev kot povsem svobodno. Tu se jasno kaže vsa velika razlika med socialnim in pravniškim pojmovanjem. Pa poleg državljanov in najvišje oblasti je še tretji činitelj, ki ne sme manjkati tudi v pravniški definiciji, in to je ozemlje. Ozemlje razumevamo tudi tu, v nasprotju s socialno označbo, v -zmislu povsem abstrahiranega pojma. Združimo torej vse te posameznosti v enoto. Država v pravnem oziru je pravniška oseba, ki je izvršujoč pravno oblast vir pravic in dolžnosti državljanov, prebivajočih na iz-vestnem ozemlju.1) III. K problemu državne oblasti. 1. Državna oblast in suverenost, to sta dva pojma, ki se pogosto zamenjujeta, ker jima je skupna ista zgodovinska preteklost in ker je bilo od časa, ko je nastopil Gerber, običajno ne delati med njima nikake razlike. Pojem državne oblasti odgovarja nekako onemu antičnega imperija, seveda so med obema ’) Na vsak način je potrebno, da podamo tu še Jellinkovo socialno in pravniško definicijo države, da vidimo, v koliko se obe razlikujeta od ravnokar razloženih. Socialna označba (Všeobecna stätoveda, str. 184): Država je zvezna enota naseljenih ljudi, ki ji je dana samonikla vladarska moč. Pravna označba (Všeobecna stätoveda, str. 186): Država je samoniklo vladarsko moč imajoča korporacija naseljenega ljudstva ali pa samoniklo vladarsko moč imajoča ozemeljska korporacija. (Gebietskörperschaft). V socialnem pojmu manjka naglašanje razredne razdelbe, ki jo spaja solidarnem v enoto. Pravna označba pa obsega dva strogo socialna pojma in sicer „samonikla moč“ (Gumplowicz!), „vladanje“. Oba pojma nikakor ne spadata v označbo, ki bi morala biti strogo pravniškega značaja. pojmoma zgodovinski razločki, ki jih ni mogoče utajiti. Jellinek1) označuje sicer na nekoliko zaničljiv način kot plitvo dejstvo to, da mora v državi nekdo vladati in imeti najvišjo odločujočo oblast, pa to je neizogibna občma lastnost vsake občne misli. Enostavno smemo reči, da je plitva skoraj vsaka temeljna misel državnih teorij; vkljub temu pa more biti vendar važna in upoštevanja vredna. Empirični pojem vladanja je pač ena temeljnih predstav in ga ni mogoče izločiti iz prvotnega nazora o državnem razvoju. Tudi antična država je imela svojo državno oblast, ki se je imenovala imperij. Dvomljivo je pa, ali je mogoče pripisovati tudi že antični državi suverenost. Kar se tiče idealnega tipa grške države, prevladuje mnenje, da se ta v precejšnji meri razlikuje od realnih starogrških državnih razmer. Aristotel, razpravljajoč o državni zajednici, jo imenuje torej imajočo najvišjo oblast. A Rehm odločno zanikuje, da je v tem izrazu skrit pojem zunanje suverenosti, trdeč, da Aristoteles ni smatral zunanje neodvisnosti za bistven znak državne vladarske moči pozitivnega prava.2) Ali je pa res smatrati ta izraz samo v zrnislu etično-politične vrednostne sodbe? Po Rehmovih izvajanjih bi bila ta najvišja oblast samo socialnega značaja, nikakor pa ne državnega in pravnega. Tega nazora jedro bi torej bilo, da ima najvišjo oblast v državi oni, ki je najodličnejši in najbolj odločujoči činitelj vsega socialnega življenja, torej v splošno socialnem oziru naj-silnejši činitelj. Znano dejstvo je. da je bila Grkom povsem tuja vsaka državno-pravna dogmatika. Bili so skozi im skozi empiriki, ki niso imeli mnogo zmisla za juristične oblike državnega življenja. To je pravi vzrok, da smatra Aristotel najvišjo državno oblast za rezultanto borbe socialnih sil. Novejši francoski avtor Duguit povdarja skoraj isto misel, ako vidi v diferenciaciji med gouvernants in gouvernčs, med vladajočimi in vladanimi, kriterij, ki dovaja k spoznavanju, v čigavih rokah se nahaja najvišja oblast. Iz dejstva, da še Aristotel ni imel strogo juristične predstave zunanje suverenosti, pa še ni sklepati, da ni bila antična grška država na zunaj suverena. Ni dvoma, da je bila v stari Oreciji cela vrs'ta meddržavnih razmer, da so najraznolionejše politične in kulturne vezi, ustvarjajoče razne oblike nad- in podrejenosti, spajale različne mestne skupine, pa iz tega še ni sklepati, da je manjkala vsem državnim tvorbam zunanja neodvisnost, izražajoča se v suverenosti na zunaj. Aristotelova J) Jellinek, Allg. Staatslehre, 4-2~>. 5) Rehm, Geschichte der Staatsrechtswissenschaft, 1896, str. 81. predstava najvišje oblasti je bila predvsem političnosocialna, pa saj je bil pojem suverenosti sploh začetkoma političen in je postal šele ščasoma praven, dasi tiči v suverenosti dokaj faktičen in pozitivističen činitelj, kar najbolj dokazuje način, kako se iz-preminja vladarjeva suverenost v ljudsko ali državno. Povsem jasno in jedrnato odgovarja Aristotel1) na vprašanje, čigav bodi v.up 10v: '/] yap toi to tcXtJIVoc, f' tou; rcXouafou;, vj to'j; Iscieue?;, r] tov ßArtcrov sva TuavTa>vr rj Tupavvov. Aristotel je bil pač prerealistično opazujoč državo-slovec, da bi ne bil pripisoval pri določitvi pojma suverenost dejanskim razmeram odločujočega pomena. iDasi je odklanjati Duguitovo pozitivistično metodo zlasti v detajlnih vprašanjih javnega prava, ipak so najvišje kategorije državnega življenja vendar izraz socialnih sil, ki iščejo sebi primerne pravne oblike. Jellinek2) trdi sicer, da nima Aristotelov ničesar skupnega s teorijo, po kateri je lasten državni oblasti znak zunanje suverenosti —, pa vendar je tudi starogrška država izvrševala funkcije vojaške in zunanje politike, ki so znak zunanje suverenosti. Zdi se skoraj, da ima dokazovanje nesuverenskega značaja antične države poseben namen; pripravlja naj namreč gradivo za teorijo nesuverenske države. Problem, ki je pri Grkih mnogo zamotanej&i, ker prepleta državno življenje cela vrsta političnih in kulturnih organizacij, ustvarjajoča v tem političnem mikrokozmu še večjo raznovrstnost, je v Rimu dosti enostavnejši. V Rimu se pojavlja koncentrirana politična oblast, ki postaja vzor državnim tvorbam pozne bodočnosti. Rimski imperij je osebna oblast, izročena državnemu uradniku. Državna oblast v starem Rimu še ni dosegla onega anonimnega značaja, lastna ji je še invidualistična črta, imperij je konzulov, diktatorjev, prolegatov. Pa ta imperij izroča ljudstvo, ki mu ga je treba tudi zopet vračati. A nosi-teljiea imperija je vendar država, in imperij je le rimski izraz za državno oblast. Ali pa ta državna oblast ni suverenska na zunaj? Istina, da ni bilo tako ostrega kontrasta nasproti kaki drugi rivalizirajoči oblasti kakor v srednjem veku, pa ta kontrast ne more biti edino odločujoč činitelj. Tudi Rimljani so morali braniti na zunaj obstoj svoje državne invidualnosti. Ako drugih državnih tipov niso smatrali za enakopravne, so bili vendar tem tujim, nerimskim državnim tvorbam lastni, vsi znaki J) Aristoteles, Politika, III. 1281 b. 12. 2) Allgemeine Staatslehre, 1905, str. 425 države. Akoravno se Rimljani niso vzpeli do spoznavanja zunanje suverenosti, je bilo vendar njih mesto na zunaj neodvisno. Ne prihaja pač v poštev, za kaj so smatrali Rimljani svojo državo, ampak le kaj je bila. Biti in spoznati je res dvojno,1) ali za ustvarjanje kake znanstvene kategorije ne prihaja v poštev eno-strano spoznavanje sodobnikov, ampak pravi značaj institucije. V nazivu »imperij« je obsežen pojem zapovedovanja. Rimljani so pa bili precej primitivni ljudje, kadar je šlo za bistvo njih državne eksistence, za vladanje. Imperij jim je bil vsestranski pojem, ki je obsegal tudi zunanjo neodvisnost. Pravni dedič Rima Carigrad je prevzel tudi rimske državno-pravne predstave. Imperij je odslej predstavljal vlado nad svetom. Prevzela ga je rimska država nemške narodnosti. Ni dvoma, da je bila ta univerzalna država v kvar neodvisnosti dvigajočih se novih držav, ki so hotele postati neodvisne, dasi jih je smatrala rimska država za provincije. Pa še dva činitelja sta bila, ki sta ovirala emancipacijo moderne suverensike države, cerkev in pa fevdalizem.2) Ta teorija je sicer prav ingeniozna, pa vendar podaja le izrezek iz vseobsegajočega razvoja, razlaga nam le nastanek skupine suverenskih držav, ne pa vseh. Države, ki so stale zunaj rimskega kroga in kjer ta kontrast ni učinkoval v toliki meri, ne bi bile iz teh razlogov postale suverenske. V Rusiji ni na primer niti eden teh faktorjev doprinašal k stvoritvi suverenske države, ker ni bilo vpliya rimske cerkve, ne rimske države in tudi fevdalizem je bil povsem slabo razvit. Ali je torej treba suvereni značaj držav na zunaj pripisati edino-le reakciji tujih državnih teorij? Gotovo je edem najpomembnejših korakov izločitev narodnih držav iz mednarodne zveze nemške države, ker se obenem ustvarja tip države, kolikor toliko neodvisne od cerkve, pa vendar ta kriterij ne more biti veljaven za državo vobče. V tem pokretu prednjači Francija kot najrazvitejša državna tvorba. Njeni državni praktiki in teoretiki ustvarjajo pojem suverenosti v današnji obliki. Praktiki državnega življenja so francoski kralji, ki si stavijo veliko nalogo, premagati fevdalizem, postati souve-rains, najvišji v državi, in si prisvojiti neposredno moč nad podložniki, ki jim hočejo ukazovati, ne da bi bili fevdalni gospodje posredniki ukazovanja. V svoji filipiki proti pojmu suverenosti •naglaša Duguit,3) da je beseda suverenost fevdalnega izvira. Po-menja prvotno značaj gotovih fevdalnih gospodstev, ki ne pri- l) Jellinek, Allgemeine Staatslehre, 42H. 3) Jellinek, Allgemeine Staatslehre, 426. 3) Duguit, L’Etat, I. 1901, str. 337. znavajo nikogar višjega nad seboj. Ker je suverenost fevdalnega značaja, radi tega temu pojmu ne gre mesto v moderni državi. Res je nastala francoska suverenost v času fevdalizma. Pa to je čisto zunanje, ako zveni ime še fevdalno. Toda pojem francoske suverenosti je nastal v ljuti borbi proti fevdalizmu, in suverenost kot znak države pomenja odločilno zmago nad fevdalnimi oblastmi. Trditev Duguitovo,1) da je suverenost nastala iz fevdalnega režima, je pač treba smatrati za povsem neupravičeno, zakaj fevdalizem ni imel hujšega nasprotnika, nego je navodobno riaziranje na suverensko državo. Po stari francoski navadi razlikuje Duguit med državno oblastjo in zunanjo suverenostjo.. Rezko odklanjajoč pravni pojem suverenosti, smatra vendar naziv suverenosti za potreben v svrho pravilne označbe razmerja do drugih držav. Pripoznava sicer potrebo pojma suverenosti za mdnarodno pravo, dočim se obrača najodločneje proti notranji suverenosti ali državni oblasti. Po njegovih izvajanjih") bi bilo torej sklepati, da gre v boj proti državni oblasti, dasi razpravlja vedno le o suverenosti na sploh. Liči fevdalno pravni izvir te takozvane suverenosti, ki mu pomenja tudi državno oblast. Pa ne samo fevdalnega izvira mu je, ampak tudi rimskega, zakaj" imenuje jo v drugem spisa1) kratkomalo imperij rimske provenience. Današnja državna oblast mu je prenovljeni rimski imperij. Rimskega izvira mu je torej ona glavna javnopravna predstava, katere fiktivnost in škodljivost izkuša na vse pretege dokazati. Pojem, ki se mu dozdeva prvotno fevdalno-praven, imenuje kratkomalo rimsko-praven. Qotovo je v pojmu državne oblasti mnogo rimskih elementov, ker je Rim prvi podajal vzor koncentrirane državne oblasti. Duguit vidi v rimsko individualističnem značaju rimskega dominija in rimske državne oblasti pravi vzrok, zakaj se ta stara državna predstava ne prilega naši dobi,4) zakaj ona ni nikaka absolutna resnica, ampak le svojemu času primerna rešitev socialnih problemov. Zdi se mu, da se je do danes ohranila vsled recepcije rimskega imperija rimska državna oblika koncentrirane in združene državne sile. Predstava države, ki so mu vsi družbeni pojavi podrejeni in ki je radi tega vsegamogočna, mu je vzeta iz političnega idejnega zaklada starega Rima. ') Duguit, L’Etat. I. 1901, str. 318. =) Duguit, L’Etat, I. 1901, pogl. 2. in 3. 3) Duguit, Droit social et droit individuel, 3 908, passim. 4) Duguit, Droit social, 1908, 18. Bodin, ki ustvarja pojem moderne suverenosti, prejema staro misel rimskega imperija, in renesanca je ono gibanje, ki posreduje. Samoumevno je, da se v dobi, v kateri živi Bodin, silno od-zivljajo poglavitne rimske politične predstave. Enostavno mišljenje Rimljanov je poznalo samo imperij, pa to je bil precej nediferenciran pojem, šele ko se je pojavljal stari pojem na pragu novega veka, so se sodobniki zavedali kontrasta, ki je bil med srednjeveško državo, vklenjeno v spone drugih mednarodnih in družbenih sil, in med idealom na zunaj in znotraj neodvisne in samosvoje suverenske države. Stari rimski imperij se cepi, predstava neodvisne, najvišje notranje državne oblasti se loči od suverenosti napram sosednjim državnim organizacijam. Novi državni ideal si pribori zmago, pa še vedno ga zasenčajo fevdalne oblasti, dokler ne razlbije Napoleonova država teh poslednjih spon in ustvari, zvesta rimskim vzorom, združeno državno, centralizirano oblast, kakršna je bila rimska. Idejna zveza druži državne tipe raznih dob po skupni notranji karakteristiki. Spoznanje, da je suverenost edino-le lastnost najvišje oblasti, je prodrlo precej pozno. Nauka o ljudski in vladarski suverenosti sta se tekom državnega razvoja ljuto borila za obstanek, veljava tega ali onega nauka menjava in se izpreminja, ker je v precejšnji meri teorija navadno odvisna od življenskih in družbenih oblik svoje dobe. Oba nauka sta se oihranila do današnjega dne, in s predstavo ljudske suverenosti je še danes spojena zahteva po politični emancipaciji najširših slojev. Vendar izražata oba nauka bolj političen postulat, nego teorijo pravnega značaja, zaradi tega je vsak znanstveni confiteor, kakršen je Esmeinov glede ljudske suverenosti, prav sumljiv in nestvaren. Ljudska suverenost spada gotovo med najstarejše teorije državnega nauka; samo prirod-nemu pravu bi še bilo mogoče pripisovati podobno častitljivo starost. 2e Aristotel izraža mnenje, da more biti tudi množici lasten *V0'' in tudi rimskemu populus pripisujejo imperij. V srednjem veku se pojavlja demokratični radikalizem pri Mar-ziliju Padovanskem, ki mu je suverenski edino le zakonodajavec in po katerega mnenju pripada zakonodajna dblast ljudstvu.1) Pravi in edini suveren je pa ljudstvo in ne vladar, ki mu je ljudstvo podelilo vladarske pravice. Bodinov pojem suverenosti je vseskozi vladarski, ker pripisuje suverenost predvsem vladarju, nikakor pa ne ljudstvu. Bodin ustvarja na ta način francoski absolutizem, ki mu je usojeno centralizirati Francijo. Ivan Althusius se bori proti absolutističnemu naziranju Bodina, pre- J) Gierke, Johannes Althusius, 1902, str. 125. sinja ga povsem naziranje ljudske suverenosti. Ljudska pravica je višja ko vladarska pravica. Vladar je podrejen narodu, ker eksistira po narodu in za narod nikdar brez njega.1) Ljudske pravice so Althusiusu nezastavne in neodtujljive, lastne so jim že one lastnosti, kakršne so bile kodificirane ob času francoske revolucije. Že se pojavlja cel sistem moderne ljudske suverenosti, kakor je postal eden izmed programatičnih podlag novodobne demokracije. Pa preden je ljudska suverenost zmagala vsaj v najrazvitejši državi, je prišla do veljave skrajna vladarska suverenost, ki je videla v vladarju poosebljeno državo. Temelji, na katerih sloni novodobni tip centralizirane države, kakor ji je ustvarila predpogoje francoska revolucija in ji je dal Napoleon monarhično obliko, so plod celo vrsto stoletji trajajočega dela državnih ved in državne prakse. Dve glavni državotvorni predstavi, predstava državne oblasti in pa predstava delitve oblasti, dajajo, kolikor toliko dovršeno in dosledno izvedene in realizirane v državnem življenju, novemu tipu poseben značaj. Zmaga francoske revolucije pomenja obenem zmagonosmo prodiranje predstave vsevladajoče najvišje oblasti, v zdatno potencirani meri prispevajoče k združenju prej razbitih sil. Obenem se pa uveljavlja načelo, ki je skoraj nasprotno tej združeni centralizirani sili, delitev oiblasti. • Zdi se, da je to dozdevano načelo škodljivo državnemu imperiju, vendar je kompromis med obema neizogiben. Poleg teh dveh državnovednih pojmov se pa uveljavlja v državnem življenju še drugi, pač eden najzanimivejših, najstarejših in vendar se na novo porajajoč sočinitelj pravnega razvoja, prirodno pravo, ki postaja pozitivno pravo, uzakonjeno po francoski revoluciji. Bila bi zmota, ako bi si predstavljali to recepcijo pravnih pojmov ob času Napoleonovih državnih poizkusov povsem enotno in dosledno. 'Napoleon je sicer črpal iz idejnega zaklada revolucije, pa novih pojmov ni sprejemal v vsej čistosti, temveč ta nova načela so se morala prilagoditi novim vladajočim razmeram. Misel neomejene državne oblasti je bila seve sprejeta, ker je najbolj odgovarjala novemu državnemu sistemu. Napoleonova suverenska država pomenja prvi poizkus moderne centralizirane države, ki je vsilila svoj značaj skoraj vsem kontinentalnim državnim tvorbam. Drugo načelo, namreč načelo delitve oblasti, pa ni izvedeno povsem strogo in dosledno. Upoštevana je sicer glavna misel, pa v podrobnostih se krši. Posebno tam, kjer ustvarja Napoleon čisto nove pogoje državnega sožitja, kakor v ilirskih deželah, sega ') Gierke, Johannes Althusius, 1902, str. 148. neredko nazaj v preteklost in se ne ravna po načelih novega državnega nauka. Kar se pa tiče prirodnega prava, ostaja to važen činitelj novega reda. Sicer nima več edino odločujočega pomena kakor pod režimom revolucije, a še vedno navdaja njegov duh in njegova smer stvaritelje novih institucij in institucije same. Prirodno-pravni racionalizem je ena glavnih črt državnega nauka prvega cesarstva, dasi je Napoleonovo državno naziranje in njegova državna filozofija povsem empirična. Prirodno pravo cesarstva je revolucionarnega izvira. Kakor cesarstvo nikdar ne izgubi idejne in pravne kontinuitete z revolucijo, tako mu je tudi povsem nemogoče odsloviti prirodno pravo, ki je v precejšnji meri podlaga ustavnim im upravnim institucijam cesarstva. Preden se lotimo problema samega, menda ne bo odveč kratek vpogled v postanek onih državnih teorij, ki so dajale državnemu življenju odslej novo smer in nove smotre. V okviru pričujoče razprave pač ni mogoče podajati celotnega sistema državnih teorij, ki so realizirana podlaga cesarstva, temveč treba je le v velikih črtah iztekniti, v kolikor one sprejemajo za to dobo značilne oblike. Ni mogoče se povsem strinjati z Va-cekom,1) ki trdi, da ni francoska revolucija prispevala nič manj ko prosvetljeni absolutizem k zmagujoči koncentraciji državne oblasti. Vpliv in vloga, ki ju pripisuje Vacek revoluciji, ne gresta v državnem razvoju poslednji, ampak cesarstvu. H konsolidaciji državne oblasti ni mogla doprinašati zmedena doba revolucije, ki se ni mogla vzpeti do povsem jasnih in doslednih državnih predstav, temveč cdimo-le monarhični solidni državni red. Ni pretirano, ako pravi Lorene von Stein v svojem »Sozialismus u. Kommunismus in Frankreich«: »Neznansko mogočna in sijajna doba je nastala, ko je revolucija izbesnela; podobne dobe ne pozna evropska zgodovina... Cesarstvo je postalo najvplivnejša doba za vse življenje notranje Francije. Ako ima družba svojo zgodovino, nikakor ne more preskočiti te dobe«. To pa, kar pravi Stein o Franciji, velja za državno življenje celega kontinenta. Kar pravi o zgodovini družbe, to se tiče tudi zgodovine državnega nauka. Ta koncentracija in konsolidacija državne oblasti, ki je najznačilnejša črta novega reda, je bila zaradi tega izvedljiva, ker je bila monarhija temu stremljenju primerna državna oblika. Paralela med prosvetljenim absolutizmom in Napoleonovo monarhijo je povsem upravičena, zakaj oba državna tipa prispevata silno k današnjemu tipu centralizirane države. Francoska revo- ') Vacek (Rieger), Ku programu prava prirozeneho. Osveta, 190f>, str. 730. lucija ima v tem pokretu bolj skromno nalogo, pripravlja sicer idejne temelje Napoleonovemu državnemu tipu, pa ne prispeva k realizaciji teli državnih teorij. Nikakor ji pa ni pripisovati onega vpliva, ki je lasten cesarstvu, zakaj to bi bilo podcenjevanje državnega značaja dobe cesarstva. Umljivo je, Ida povdarjajo mnogi državovedni avtorji ono notrajno sorodnost, ki je med pojmom suverenosti in pa državnim absolutizmom, in ni bil slučaj, da je Napoleonova državna tvorba, ki predstavlja suve-rensko državno oblast v celi svoji absolutnosti, obenem tudi absolutističnega značaja. Absolutna monarhija igra pri razlaščevanju fevdalnih oblasti svojo znano, veliko vlogo. Z akcijo začenja prosvetljena absolutna država, končuje jo pa Napoleonova koncentrirana država. Suverenost in monarhija, to sta ona činitelja, ki končno premagata fevdalne oblasti. 2. Ekskurz: Duguit, Esmein, Menger. — Ali je res pojem suverenosti in državne oblasti tako prazen in brezsilen, kakor si ga predstavlja Duguit? Ali je mogoče, da so besede kakor suvernost in pravna osebnost tako silno brezpomembne? Duguit v precejšnji meri podcenjuje pomen teh pravnih pojmov. Ako bi bila suverenost to, kar nam pravi o njej Duguit. bi bila vsa ta vojna proti njej smešna donkišoterija. Ni pač dvoma, da je današnja državna suverenska oblast tako mogočen činitelj, da pritiska svoj pečat vsemu državnemu in družbenemu življenju. V pravnem oziru je n. pr. pravna osebnost abstrakcija, toda v praktičnem državnem življenju se kažejo mogočni nasledki tega naziranja. Duguit ne pripoznava nobene kolektivne volje, temveč volja more Ibiti zanj vedno le individualna. »Bodisi cesar, kralj, prefekt ali parlament ali pa najnižji podanik izjavlja iz- vestno voljo, torej so vedno posamezniki, ki izražajo voljo.«1) Organizacijske enote, kakršne so državne, potemtakem ne morejo imeti nikake volje. Suverenska volja najvišje cblasti je torej nezmisel. Ako vzklika Duguit:2) »Božja pravica naroda nima več realnosti ko kraljeva božja pravica«, je ta udarec misli ljudske suverenosti na svojem mestu. 'Pritrditi mu je tudi, ako pravi: »Božje pravo, socialna volja, narodna suverenost, koliko besed brez vrednosti, koliko sofizmov s katerimi »les gouvernants veulent leurrer leurs sujets et se leurrent sou vent eux-memes«. Pometa s pojmi, ki jih nihče ne priznava več. Njegovi napadi so pa obrnjeni tudi proti suverenski državni oblasti, ki je ena temeljnih predstav novodobnega državnega prava. Sistem, s ka- ') Duguit, L’Etat, I. 1901, str. 185. :) Duguit, L’fitat, I. 1901, str. 246. terim izkuša nadomestiti enotno državno oblast, je še mnogo preteoretski, da bi mogel služiti pravoznanski praksi. Duguit1) mora priznati, da se je v velikih modernih državah ohranil značaj politične oblasti; v svojem jedru je ona ostala to, kar je bila ob svojem začetku. Pozablja pa, da je lastna vsaki razvitejši politični enoti predstava suverenske državne oblasti, tudi to je torej kategorija, ki se ne izpreminja. Vedno se pa vrača nazaj k trditvi, ki mu je izhodišče vseh izvajanj: Politična oblast je dejstvo. Poizkus, ovreči ta pozitivni sistem, mora podajati dokaz, da pozitivna dejstva niso predmet pravoznanskega dokazovanja. Nikakor si pa Duguit ni v svesti, kako labilnost zanaša on v državno življenje. Njegovo pravno pravilo, izvirajoče iz ljudske solidarnosti, gotovo danes še ni tak nezmotljiv nauk, da bi oznanjal ljudem absolutno socialno resnico. Pa vendar daja avtor državljanom, ki mislijo, da je kršeno pravno pravilo, pravico do vstaje in nasilne revolucije.2) To je nekolika francoska lehkomisel-riost. Na kak način izkuša torej rešiti problem države Duguit, ki mu pojmi kakor kolektivna volja in državna oblast ne služijo k drugemu smotru, nego da »zakrijejo brutalnost dejstev in samovoljnost sile«.;i) Diferenciacija med vladajočimi in vladanimi gotovo ni sredstvo, ki bi moglo, presajeno v pravno življenje, ustvariti zaželjeno harmonijo pravne skupnosti.. Ta diferenciacija je v svojem jedru sociološki pojem, ki je vseskozi realnega in pozitivnega značaja. Kdo vlada? Silnejši, bodisi v gmotnem, verskem, gospodarskem, moralnem, intelektualnem oziru, bodisi kar se tiče števila.4) To so Duguitovi vladajoči, oni pa, ki teh lastnosti nimajo, so vladani. Značilno je za pozitivista Duguita, da se njegove realistične koncepcije tako lehko izpreminjajo v prav sentimentalna izvajanja. Na vprašanje, ali vladajoči ne bodo nikdar izrabljali svojega položaja, ali se bodo res tako vestno pokoravali načelu solidarnosti in pravnemu pravilu, odgovarja z dobrohotno izjavo: Ni res, da vlada na svetu samo egoizem.5) To prenašanje dejanskih pojmov na polje pravne discipline je zaradi tega tako opasno, ker zaključuje pozitivistno dokazovanje navadno nedokazana trditev čisto drugega značaja. Avtorjem, kakršen je Duguit, manjka tista sila prepričanja, ki se ne straši poslednjih konsekvenc, kar je bila ena izmed značilnih črt Gum- ’) Duguit, L’Etat, I. 1001, str. 255. :) Duguit, L’Etat, I. 1901, str. 312. 3) Duguit, L’Etat, I. 1901, str. 55. 4) ibid. str. 243. r>) Duguit, ibid. str. 167. plowiczeve pravne filozofije. Ako se izkaže, da vladajoči nikakor ne nameravajo biti vzorni altruisti, razpade cela umetna stavba, zgrajena s takimi znanstvenimi argumenti. Duguit pa noče priznati, da je ravno v njegovem nauku mnogo več opasnih snovi, ki so škodljivejše harmoniji med razredi, sestavljajočimi državo, ko pa v predstavi nerazdeljive suverenosti, ustvarjajoči celoto državljanov. Njemu je današnja teorija o suverenosti in pravni osebnosti kvas srda in socialne ločitve, dasiravno ta v mnogo večji meri, da, v preveč izključeni meri abstrahira od vsake razredne ločitve državljanov, kar dela pa ravno Duguit na prav očiten način. Ni uvidevati, zakaj bi suverenska oblast izključevala družbeno solidarnost, zakaj tbi ravno ona onemogočevala, da ne pride do premirja med posameznikom in celoto. Tudi ni verjetno, da bi bil nauk, ki določuje razliko med vladajočimi in vladanci, predpogoj sprave med posameznikovim in kolektivnim interesom, predpogoj solidarnosti in socialnega miru. Duguit razglaša, da more samo tak nauk ustvariti sotialni mir.1) Izmed državno-vednih avtorjev sedanjosti ni menda nihče ostal v tej meri zvest starej-ši frazeologiji ljudske suverenosti kakor Esmein. Začetek in konec francoskega državnega prava, podlaga novodobni svobodi mu je ljudska suverenost. Esmein pod-kreplja svoj nauk o ljudski suverenosti s prav enostavnimi argumenti. Ljudska suverenost mu je »une i'dee de bon sens«.2) Qotovo je to precej nekritično in nepozitivno početje, iz neke »ideje« izvajati cel pravni sistem. Zdravi zmisel kake institucije je povsem subjektivna, samolastna kategorija, ki ne označuje nikakega točno določenega pojma, ampak to je beseda in nič drugega. Ta argumentacija je vseskozi racionalistična socialistična, razum ji je podlaga. Esmein imenuje pa tudi ljudsko suverenost edino eksaktno in primerno interpretacijo neutajljivega socialnega dejstva, ki se vsiljuje, »qui s’ impose»."*) To je druga plat Esmeinovega označevanja. Ni utajiti, da tiči v tem izrazu nekoliko dejanske resničnosti. Ze prej smo konstatirali neko podobno mišljenje pri največjem državoznancu preteklosti. Značaj suverenosti je na vsak način v precejšnji meri odvisen od vladajočih razrednih in socialnih razmer. Pa Esmein se jako moti, ako imenuje tako interpretacijo eksaktno pravo. Ni to pravna argumentacija, ampak skrajno faktična, povsem empirična in čisto nesposobna in neprimerna prispevati k pravni kon- *) Duguit, ibid. str. 267. :) Esmein, Droit constitutione], 1009, str. 232. 3) Esmein, ibid. stituciji pojma ljudske suverenosti. Obenem je pa ta poizkus prav nasproten oni že omenjeni »idee de bon sens«, ki se zdi francoskemu učenjaku gotovo velika pridobitev državnovednega nauka. Taki poizkusi bodisi empiričnega značaja, bodisi oprti na drastične argumente domačega razuma so lastni Esmeinovemu razumevanju ustavnih problemov, čemur se pa ni čuditi pri piscu, ki emfatično naglašuje, da je »pravo dete svobode in ne usode«.1) 7'aka in podobna znanstvena metoda le dokazuje, kako krepko so se še celo pri priznanih avtorjih ohranile prirodno-pravne dedukcije, obenem pa empirične argumentacije, škodujoče zdravemu na-ziranju o predmetu. Vzrok teh zmot je prevzemanje tradicionalnih nazorov o državi, ki so ravno v tej vedi tako silni, ker se stari problemi pojavljajo vedno v novih metamorfozah, ki so pa samo preoblečene misli preteklosti. Socializem sicer .še ni ustvaril svojega državnega nauka, vendar pomenja znani spis Antona Mengerja prvi poizkus v tej smeri. Suverenost je Mengerju dejanska sila v državi.2) Ta avtor se približuje problemu na čisto empiričen način. Kdor ima največjo socialno silo, ta vlada, ima suverenost. Omenili smo že, da je pojem suverenosti bil ob svojem pričetku političen, posebno staremu veku je državna oblast povsem empirična kategorija, ker še ni prišlo do razlike med socialnim in pravnim pojmovanjem. Menger ni zadovoljen s predstavo Oblasti, ki jo imenuje pomotoma in netočno državno suverenost. V kolikor je smatrati plačujoče in ubogajoče množice za soposestnice najvišje oblasti, ne prihaja pri pravnem vprašanju državne oblasti, ki ji je subjekt država, v poštev. Državna suverenost naj pač pomenja državno razmerje nasproti drugim državam. Državna suverenost v tem pomenu bi odgovarjala temu, kar imenujemo običajno suverenost. Menger ne dvomi, da bo obstajala suverenost kot najvišja dejanska sila tudi v njegovem »volkstümlichen Arbeitsstaat«. To priznanje je dragoceno, zakaj svedoči nam, da Menger uvideva potrebo najvišje državne oblasti tudi za socialistično državo. Ne zavzema torej stališča, ki je lastno prepričanim nasprotnikom enotne državne oblasti, kakršni so francoski sindikalisti, izmed državnovedniih teoretikov pa Duguit. Nedosleden je pa Menger v toliko, v kolikor zanika, da bi bila ta najvišja dejanska sila vladajoča in ukazujoča delavnost. Bržkone se je sprijaznil z mislijo najvišje oblasti, ne more dvomiti, da bo ta državna, to je politična, ne pa, kakor trdi, predvsem kulturna in gospodarska. Menger imenuje omejitev suverenosti možnost, da se del prebivavstva oddeli od države in J) Esmein Droit constitutionel, 1900. str. 239. 2) Anton Menger, Neue Staatslehre, 12 '4, str. 101 in sl. ustvari svojo lastno državno organizacijo. Vsak naj sam odločuje, kateri državni skupini naj pripada. Taka omejitev suverenosti, ki bi odgovarjala današnji plebescitni teoriji, seve ne vničuje pomena suverenosti v svoji celoti. 3. Ne bi se toliko časa pečali z naukom, ki izkuša državno oblast izločiti izmed pojmov javnega prava. Pa temu teoretičnemu nauku odgovarjajo praktične težnje, prav v oni državi, kjer je Bodinov pojem suverenosti najprej prišel do zmage in veljave. Teoretiki, hoteči dokazati ničnost enotne državne oblasti, niso osamljeni, ampak taka teoretska razmatranja, koncipirana v učenjaški izbi, so odmev mogočne borbe socialnih sil, borbe sindikalizma proti moderni državi. Ni čuda, da je prišlo najprej v Franciji do tega izbruha, in ravno to dejstvo dokazuje tudi, da državna oblast ni samo pravna fikcija, ampak da sega obenem globoko v vse človeško delovanje in nehanje. Ni pojava, ki bi tako jasno kazal na krizo, ki grozi današnji državi in njeni najvišji oblasti, ko je francoski sindikalizem. Sicer je sindikalizem pojav gospodarskega življenja, a pomenja obenem negacijo suverenske države. Ti stiki med sindikalizmom in državnim naukom so očitni, in Ouguit je državnovedni izvedenec sindikalizma. Glavna misel sindikalizma je, da se naj organizirajo posamezni produktivni sloji, ki jim pa ni treba vse združujoče najvišje državne oblasti in katerih smotri so povsem gospodarski ne politični. To je načelo gospodarskega federalizma, ki ga je že oznanjal Proudhon. Pa država ne more kratkomalo odstopiti s po-prišča, kaj se naj zgodi ž njenimi uradniki? Tudi oni se naj združujejo v strokovnih organizacijah, ki naj imajo vsa ona prava kakor sindikati delavcev. Med členom uradniškega sindikata in delavske organizacije naj ne bo nikake razlike, obema naj pristoja pravica do stavke. Uradniki naj bodo sotrudniki uprave, ne pa upravi podrejeni. Vsaka hierarhija naj prestane. Vodstvo upravnih oddelkov naj povprašuje uradnike v raznih zadevah za svet; uradniške organizacije naj imajo tudi posvetovalno pravico v strokovnih vprašanjih, vključivši tudi imenovanja in poviševanja. Odslej bi pa tudi morali uradniki nositi vso odgovornost za svoje čine. Uradniki, ki bodo odgovorni, bodo tudi razmišljevali o svojem delu; in taka razmišljevanja bodo le službi v prid.1) Seveda privede sindikalizem uradništva do popolne razrušitve hierarhičnih vezi, ker morajo biti sindikati zasnovani na načelu popolne enakovrednosti vseh članov. Leroy imenuje to demokratiziranje oblasti, uradniki in delavci bodo le sodelovali s predstojniki, z *) Leroy, Transformations de la puissance publique 1907, str. 261. vladajočimi.1) Uradniki ne bodo podrejeni, ampak bodo sotrudni-ki. Vsaka gospodarska stroka bo tvorila svojo organizacijo, ki pa ne bo zasnovana na teritorialnem načelu, ampak na personalnem. Ni še prav jasno, na kak način se bodo te strokovne organizacije znebile potrebe politične uprave, zakaj ostalo bo še vedno mnogo upravnih poslov, za katere je treba nekake državne oblasti. Pa celo gibanje ima jasno smer, naperjeno je proti državni avtoriteti centralizirane države, proti enotni državni oblasti. Vse različne strokovne organizacije imajo pa še neki skupen interes, zaradi tega je treba neke vsestrokovne institucije, ki naj daje enoto vsem strankam.-) To bi bilo edino spojilo, ki bi spajalo razne stroke v enoto. To uničenje in odprava političnega značaja človeškega združenja je utopično zaradi tega, ker gospodarske funkcije niso edine, ampak morajo biti vedno spojene s političnimi. Odkar ekzistirajo človeška združenja, so bila ta tudi političnega in nikdar ne samo gospodarskega značaja. To pretirano nagla-šanje gospodarske strani je silno enostransko, ker ne more gospodarstvo nadomestiti vseli onih socialnih vezi, ki so političnega značaja. To nagnenje, precenjevati gospodarske funkcije je razumljivo, zakaj državni nauk francoske revolucije, ki je podlaga kontinentalnemu javnemu pravu, je povsem zanemarjal gospodarsko potrebo, povdarjajoč izključno le državljansko enakost. Abstraktni državljan je subjekt javnega prava, njegova kvaliteta kot gospodarečega individua, spadajočega k neki gospodarski skupini, je bila javnemu pravu splošne in enake volilne pravice povsem neznana. Interesno zastopstvo ima svojo pravico do obstanka. Sindikalizem je njegova skrajnost, in ni mu mogoče bolj škodovati kakor s tem, da se spaja misel interesnega zastopstva s predstavami enotne državne oblasti. Z interesnim zastopstvom pade pojem ljudske suverenosti, zakaj predpogoj poslednje je atomizirana družba in povsem v njenem zmislu je bila zloglasna »Ioi Chapelier«. Organizacija posameznih gospodarskih strok in državnopravna določitev vpliva teh organizacij na tvorbo državnih organov pa nikakor ne more škodovati enotni državni oblasti. Je pa še drugi činitelj, ki je izzval to radikalno odklanjanje tipa centralizirane države. Pretirani francoski centralizem je oče sindikalizma in teorij Duguitovih. Umna decentralizacija ali državna federalizacija more le koristiti stari predstavi suverenosti in enotne državne oblasti, ki spada med one pojme državnega nauka, ki jim ni usojeno izginiti s površja. Novodobna ') Leroy, ibid. str. 270. -) Ibid. str, 284. do skrajnosti centralizirana Francija je rodila zaradi tega te nove, pravzaprav čisto nedržavne in protidržavne teorije, ker je ostala Napoleonova država nereformirana, in so se ideje državne oblasti in centralizacije pretiravale, vsled česar so ti ekstremi postali škodljivi zdravemu notranjemu redu glavnih institucij državnega nauka. Kriza, v kateri se nahaja pojem države, je predvsem francoska, seve da je tudi tam prej ko drugodi pokazala, da je treba iskati izhoda iz položaja, ki bi mogel dovesti do katastrof. Ni pa dobe, ki bi bila v tej meri vzrok tega današnjega opasnega stanja državne teorije in prakse, ko je ona, v 'kateri se je razvijala Napoleonova država s svojimi ustavnimi in upravnimi institucijami. IV. Državni nauk in prirodno pravo. 1. V zgodovini političnih teorij se more malokatero stremljenje ponašati s takim vsestranskim mnogoobraznim, tekom vekov malo se izpreminjajočim vplivom na smer državne vede, kakor je prirodno pravo. Bila bi velika smelost, ako bi hoteli v kratki razpravi temeljito prerešetati mogočni, težavni in obenem neznansko mnogostranski problem prirodnega prava. Nekateri bi se mogli vprašati, ali je to sploh pojem, ki spada v moderni pravni sistem. Na vsak način je pa izvršilo prirodno pravo preveliko družbeno delo v preteklosti in mu je v dinamiki novodobnega javnega življenja usojena prevažna vloga, da bi se mogli z zaničevalno besedo odtegniti globokejšemu presojevanju. Prikazati nam ni mogoče prirodnega prava edino-le v luči Napoleonove dobe, ampak treba je segati nazaj v svrtio, da se nam odkrije pravi znanstveni zmačaj tega zagonetnega pravnega problema. Platon začenja prvo knjigo svojih »Zakonov« s strogo pn- rodnopravno tezo: TlS ovSptknou 6jj.iv, m Ijivov, eiXe^e tr,v airiav T?j; TtSv vcojAtuv ataosTsco;.“ To je se 'prirodno pravo najstarejse dobe. Božjega izvira je, bog ga je dal, in človek mora biti hvaležen tej višji volji ki mu deli pravo in pravico. Pa poleg predstave prava božjega izvira se j'e krepko ukoreninila v antičnem mišljenju misel prirodnega prava v pravem zmislu besede. Odveč bi bilo, ako bi nameravali zasledovati stopinje prirodnega prava v rimskem pravnem razvoju. Izmed rimskih filozofov in državnikov je dal Ciceron prirodno-pravnim načelom sijajno zunanjo obliko. Na vsak način je pa treba podčrtati pomen, ki ga je imela rimska »aequitas« za razvoj prava. Pravo, kateremu je bila podlaga »aequitas« in 'ki so ga razvijali pretorij v svojih ediktih, ni ono statično prirodno pravo, večno veljavno in na veke neizpremen-Ijivo, ampak pravo v svojem polaganem ustvarjanju in razvoju. Maine1) imenuje to razvijajoče se pravo, ki mu je podlaga nekak precej metafizičen pojem pravičnosti, prirodno pravo. Zdi se, da se tu ustvarja povsem nedopustna analogija in da poznamenja avtor z naravnim pravom neko smer, ki nima ničesar opraviti z dogmatičnim pojmom nespremenljivega, daljšega razvoja nesposobnega prirodnega prava. Edikt je sredstvo k daljši dovršitvi in daljšemu razvoju prava, nikakor pa to sredstvo ne ustvarja pravne kategorije prirodnega prava. Predstava absolutne pravičnosti pa ne zavzema v tem pravnem razvoju takega mesta, da bi onemogočila empirično razumevanje tega procesa. Tudi v poznejši dobi se je zlahka prepričati, da se subsumirajo pod pojem prirodnega prava pravne oblike, ki nimajo ž njim ničesar opraviti. Maine2) izraža mnenje, da spaja pojem pravičnosti rimski »ius gentium« s prirodnim pravom. »Aequitas« pa ne izraža samo pravičnosti, ampak obenem izenačenje, in iz tega izvira demokratska izenačujoča, predpravice odstranjujoča funkcija, ki je lastna »ius gentium«. Ista izenačujoča črta karakterizira tudi demokratsko prirodno pravo francoske revolucije. Državni nauk in teorije srednjega veka prešinja v tej meri prirodno pravo, da je vsako razumevanje državnih teorij izključeno, ako ne upoštevamo tega najvažnejšega činitelja v razvoju političnih idej one dobe. Teorija prirodnega prava, ki je napol 'filozofskega, napol pravnega značaja, ima v zgodovini državnih ved zagotovljeno vplivno in odlično mesto. Ona je kvas rajrazličnejšim družabnim in pravnim pretvorbam. Prirodno pravo srednjega veka napoveduje neizprosno borbo pozitivnemu pravu. Po nauku srednjega veka je vse, kar nasprotuje večnim m neomajljivim načelom prirodnega prava, povsem ničevo in ne veže nikogar.3) Prirodno pravo postaja nevarno orožje v rokab nasprotnikov svobodnega državnega razvoja. Pozitivna državna zakonodaja more vsak trenotek biti izpostavljena nevarnim katastrofam, zakaj državi nasprotne socialne sile morejo proglašati neobveznost državnih pozitivnih zakonov. Prirodno pravo prinaša v 'zakonodajo neko negotovost in labilnost obstoječih razmer, ono jemlje zakonu avtoriteto in nekršeno veljavnost. Na tak način je prirodno pravo nevarna zapreka, porajajoča se novodobni državi, ki je zasnovana na pozitivni zakonodaji, katere veljave in pravomoči ne more vročiti zunaj držav- ‘) Maine, Drevneje pravo (v ruskem prevodu), 1873, str. 34. sl. !) Maine, Drevneje pravo (v ruskem prevodu). 1873, str. 45. “) Gierke, Johannes Althusius, 1902, str. 272. nega kroga stoječa, tuja socialna sila. Prirodno pravo srednjega veka se ne more osvoboditi primitivne predstave, da je ono razodeto božje pravo. Bog je to pravo vsadil v človeški razum v dosego posvetnih smotrov.') Temu razodetemu božjemu pravu je pač usojeno, da nasprotuje državnemu redu. Pa isti vpliv in isto silo ima poleg tega razodetega prava tudi njemu enako prirodno pravo, ki mu je podlaga človeška priroda in commune ius gentium, ki ga je bog oznanil ljudem na nadnaraven način. Vsi ti razni curki so vendar vir pravu, ki je svojemu jedru sorodno in izvršuje v pravnem življenju iste funkcije. Srednji vek ne dela v tem oziru razlike, božje pravo mu je obenem prirodno pravo. Do velikega preobrata pride šele, ko zmaguje tudi na polju državnih ved renesanca in odkriva čisto novo naziranje na problem pri-rodnega prava. Filozofija osemnajstega veka je uspešno pripravljala tla družabnim preobratom francoske revolucije. Ni treba povdarjati, da je ta filozofija skozi in skozi prirodnopravna. Prirodno pravo kakor tudi ona sama ima isto metodo, oba sta aprioristična, deduktivna, povsem neempiričnega značaja. Značilna črta pa je, da se prirodno pravo prilega revolucionarnemu značaju filozofije, ono postaja radikalno, se postavlja na stran tlačenih. To je ona takorekoč neznačajna črta prirodnega prava, da ni izbirčno, ampak vsakomur vsiljuje svoje službe. Prav jedrnato se o tem izraža Bergbohm: Kazalo se je skoraj, da ni imelo prirodno pravo nobene lastne, sebi potrebne vsebine, temveč da je krilo drage volje vsako mu doneseno idejno vsebino. Prirodno pravo je služilo vsaki družabni struji, katolicizmu in absolutizmu. Bili so njegov! pristaši absolutisti, kakor Hobbes, enciklopedisti in možje revolucije. Prevevalo je dobo prvega cesarstva, in ko je ta minila, priznavali so ga reakcionarci restavracije in parlamentarni konstitu-cionalei klasične francoske parlamentarne dobe. Razpravljajočim o prirodnem pravu revolucije in cesarstva nam je povdarjati, da se ono v precejšnjem oziru razlikuje od prejšnjih oblik. V ospredje stopa razum, prirodno pravo je razumno pravo. To razumno pravo, ki mu ni izvir izkušenost, ampak razum, gleda zaničevalno na pozitivno pravo, ki mu naj bi bilo podrejeno in neveljavno, ako se ne ujema z neizpremenljivimi ukazi razuma. Istina je, da je bilo to novo razumno pravo napredne smeri in naperjeno proti propadajočemu staremu redu. Pa v nekem oziru se prav nič ne razlikuje od starega prirodnega prava. Absolutno, neizpremenljivo, večno veljavno je, vsi narodi se mu morajo klanjati, njegova vsebina je •) Gierke, Johannes Althusius, 1902, str. 273. za vse čase in narode. iPovsem razumljivo je, da prirodno pravo povsem izključuje zgodovinsko metodo. Zgodovinska proučevanja so brezkoristna in brezpomembna, zakaj razum je vir vsega spoznanja. Tudi v literaturi se zrcali to naziranje; Rousseauov »Contrat social« je zasnovan povsem nezgodovinsko. Stari nauk se je ob času revolucije povsem zdemokratiziral, bil je najostrejše orožje proti staremu redu. Prirodno pravo ustvarja podJago novim političnim tvorbam. V nauk o državnih teorijah ne spadajo vse blodnje in zmote, h katerim je zavajali vseovladajoči razum. Zakonodajni materijal nam nudi dovolj dokazov o glavni smeri, ki preveva vsak zakonodajni čin. Ustava 1. 1791. podaja v tem oziru mnogo značilnega. Kar v začetku se uvažuje, »da so nevednost in omalovaževanje edini vzroki javnih nezgod in korupcije vlad«. Zakonodajci revolucije gledajo na prirodno pravo kakor na pravo, ki ga je že poznala preteklost in ki je le tekom časa vsled ljudske nevednosti izgubilo veljavo. Prirodne pravice so po besedilu ustave neodtujljive in nezastarne. Iste lastnosti so lastne prirod-nim pravicam kakor ljudski suverenosti, kar pač dokazuje strogi prirodnopravmi značaj poslednje. Prirodno pravo v objektivnem zmislu in subjektivne prirodne pravice dajejo ustavni zgodovini revolucije poseben značaj. Da so izšle subjektivne pravice iz prirodnega prava, in da so povsem prirodnopravnega značaja, o tem pač ni resnega dvoma. Tudi avtorji kakor Esmein ne izkušajo zamolčati te prav karakteristične resnice. Esmein3) sicer izjavlja, da je treba misel prirodnega prava drugače umeti, jo osvoboditi transcendentalnosti in jo privesti zopet nazaj na zemljo, pa tako izjavo je treba sprejeti prav skeptično, zakaj ona nikakor ne jemlje celi smeri temeljne prirodno-pravne črte. Priznavati pa mora, da je predstava subjektivnih pravic najožje spojena s teorijo socialne pogodbe, ki se mu zdi povsem neutemeljena. Pravzaprav je pa prispevalo k zasnovanju naravnih pravic v večji meri prirodno pravo nego teorija socialne pogodbe, zakaj tudi ta je prirodno-pravnega izvira. Esmein pa izkuša dati problemu povsem drugi osnutek. Vir vsega prava mu je individuum, zakaj ta mu je edino reelno, svobodno in odgovorno bitje. Ni na mestu preiskovati s stališča družabnih ved, kako neosnovana je taka trditev. V politično ustanovnem oziru pomenja taka trditev neizprosni liberalni individualizem. Samoumevno je, da se Esmein ne more vzpeti do kakega socialnega spoznavanja državnega življenja, ako mu je edinole individuum element državne organizacije. Vsa Esmeinova ideologija se pa iz-*) Esmein, Elements de droit constitutionel, 1909, str. 478 nasl. 'borno zrcali v poizkusu utemeljiti eksistenco naravnih pravic kratkomailo z mislijo, da je v individuu iskati izvir prava. Esmein je vsaj v toliko odkritosrčen, da sam kaže na pravega duševnega očeta svojega nauka. Citira namreč Sieyesa, ki je učil: »Smoter vsake javne naprave je individualna svoboda«. Ni pač pretirano, ako trdimo, da tiči Esmein do vrata v prirodno-pravnih nazira-njih, ne da bi se tega zavedal, Z racionalističnimi mislimi izkuša pokrivati to vedno nagnenje k častitljivim naukom prirodnega prava. Izlkuša sicer biti kritičen nasproti nevzdržljiviim teorijam, pa vkljub temu se ne more ločiti od vpliva zastarelih teorij, in rezultat tega stremljenja je slaboten kompromis, ko bi moral biti podlaga celotnega pojmovanja novodobnih državnih pojavov. 2. Prirodno pravo francoske revolucije in cesarstva. — Prirodno pravo francoske revolucije daje vsemu ustavnemu pokretu novega reda njegove pravno-filozofske podlage. Gotovo je ono doseglo v tem obdobju, kar se tiče vpliva, vsestranskega razširjenja in ugleda svoj vrhunec. Prirodno-pravni postulati so si priborili zakonsko veljavo, pretvorili so se v pozitivno pravo. Nauk, ki je ljuto nasprotoval tekom ve)kov veljavnosti pozitivnega prava, se je sam, priborivši si končno zmago, začel posluževati zaščite, ki jo daje pozitivni, od zakonodajavca ustvarjeni zakon vsaki zmagujoči pravni predstavi. Prirodno pravo je postalo pozitivno državno pravo. Pravna kategorija, ki je preživela toliko sumljivih metamorfoz, se je zlahka podvrgla tej zanimivi, dasi ne poslednji preobrazitvi. Revolucija je torej ustvarila oni katalog državljanskih pravic, ki po svoji konstrukciji sodobnikom niso refleks vladajočega objektivnega prava, ampak izvir človeške prirode in razuma. Odveč bi bilo presojati nepre-minljivi, socialni pomen takega kataloga, ki pomenja gotovo veliko kulturno vrednost. Te pravice ustvarjajo ono ustavnost, ki tvori nove pogoje in oblike državljanskemu sožitju. Posledice teh kodificiranih prirodnih pravic so nedosežne; one ustvarjajo oni krog osebnih pravic, brez katerih si ni mogoče predstavljati niti novodobne državljanske misli niti novodobnega državljanstva. Pa to nas ne sme odvajati od spoznanja, da je ves sistem zasnovan na napačni metodi in temeljni misli, ki je povsem prirodno-pravna in sicer povsem prirodno-pravna v starem zmislu besede. Nikakor pa ni to spoznanje ikakšno podcenjevanje pomena tega ustavnega procesa. Ne pozabljamo, da se je Anglija še mnogo prej nego Francija vzpela do državljanske svobode in vendar se ni pri tem prav nič opirala na vso lažnjivo frazeologijo prirodnega prava. Misel enotnosti vseh državljanov, ki jo je prvič na kontinentu uzakonila ustava 1791, je pomenjala popolen preobrat razumevanja medsebojnega razmerja med državljani in razmerja med državo in državljani, obenem pa popolno predrugačenje in reformo vseh smeri državne in upravne delavnosti. Podlaga misli enakosti je pravna fikcija. Pravo daje vsem državljanom enake pravice. Niso si enaki državljani radi tega, ker jih je enake ustvarila priroda, ampak ker to boče državni red. Je to torej pravna fikcija, ki ustvarja pravno fiktivno enoto, kjer mi realne enalkosti. Avtorji ustave 1. 1791. so si tudi v svesti te inkangruence med pravno določbo in življenskimi razmerami, zakaj članek 1. izjavlja: »Les distinctions sociales ne peuvent etre fondees que sur 1’ utilite commune.« Sicer je pač misel enakosti mnogo starejšega izvira, ali v državnem življenju kontinenta akcentuira šele prva francoska ustava na tak način razmerje, ki vlada med svobodnimi državljani. Bougie1), ki je proučeval ideje enakosti s stališča sociologije in pravne filozofije, trdi, da leži njiih jedro, v oni vrednosti, ki je lastna individuu. To je ona človeška dostojnost, ki je bila od nekdaj eden izmed predpogojev krščanske etike. Človeška dostojnost je bila prenesena v pravno filozofijo revolucije. To je ona lastnost, ki zahteva, da država ne dela nikake razlike med državljani ampak smatra vse za enake. Državni red seveda ne more izbrisati faktične neenakosti, ki jo ustvarja priroda in socialne prilike, pa ona ustvarja enake pogoje za vse državljane, ne pri-poznava več nikakih osebni'h predpravic. Vsem državljanom so dostopne javne službe. Pa posameznik, ki hoče vstopiti v kako javno službo, mora ugoditi vsem predpisom, ki jih ustvarja državni red. Povdarjali smo že, da je vsa zakonodaja revolucije nasičena od naukov prirodnega prava. Kazati pa nam je sedaj, kako se zrcalijo ti prirodno-pravni nauki v ustavah zlasti v onih uvodih do ustav, ki se imenujejo deklaracije človeških pravic. Določiti nam bo pa tudi treba vpliv, ki ga je imelo prirodno pravo na cesarstvo, zakaj netočno je trditi, da bi tudi to ne bilo podleglo sugestivni sili idej prirodnega prava. Te sicer niso nastopile tako očitno in odločno v ospredje, pa vendar so ostale žive, dasi jim je bil značaj dobe neprijazen. Omenili smo že prirodno-pravni uvod prve ustave, to je one z leta 1791. Takozvana constitution Qirondine obsega prav značilna prirodno-pravna načela. Začetek se glasi: »Namen vsake človeške udružitve je ohranitev državljanskih in političnih naravnih pravic, te pravice so podlaga so-*) Bougie, Les idees egalitaires, 1908, str. 25. ciaflni pogodbi.« Svoboda in enakost to sta onadva temeljna pojma, ki ju izkuša ustava definirati. »Svoboda pomenja možnost delati to, kar ne škoduje 'pravicam drugih.« (Art. 2.) Negativno je torej označen pojem svobode. »Enakost pomenja, da se more vsakdo posluževati istih pravic.« (Art. 7.) Človeško dostojanstvo je izraženo v tem-le členu: »Človek se ne more samega sebe prodati: njegova oseba ni odtujljiva lastnina.« (Art. 20.) Povsem prirodno-pravnega duha in izvira je pa določba, da smejo ljudje združeni v družbi nasprotovati nasilju. Kaj naj pomenja po žiro-dinski ustavi nasilje? Ako zakon krši naravne pravice, imenuje ustava to nasilje. Poleg in nad pozitivnim pravom kraljuje pri -rodno pravo, ki je silnejše ko državna oblast. Prav gostobesedna je ustava z dne 24. junija 1793 v svojem uvodu, obsegajočem katalog človeških pravic. »Namen družbe je občna sreča«, pravi prvi članek. Vlada nima drugega smotra, kakor ta, da dovoljuje ljudem uživanje naravnih in nezastamih pravic. Po državni teoriji, ki preveva to ustavo, bodi odkazana državi ponižna vloga nočnega čuvaja. Čuvariea je prirodnega prava, in njemu podrejena ne sme suvereno določevati, kaj je pravo in kaj ni. Značilno je, da sprejema ustava tudi moralične nauke ikrščanstva, kakor je naslednji: »Ne stori drugemu, česar nočeš, da se stori tebi«. Idejna zveza med revolucijo in krščanstvom je menda ožja nega se dozdeva na prvi pogled. Jako značilen in zanimiv je članek 34., ki proglaša, da je nasilje storjeno celemu socialnemu organizmu, kadar je stiskan tudi samo eden njega člen. Sledeči članek izjavlja, da je insurekcija, kadar oskrunja vlada narodne pravice, najsvetejša pravica in dolžnost. Državna oblast mora torej skrbno paziti, da se ne krši absolutna pravica kakega člana družbe. Ako se to zgodi, je družba opravičena, da nastopi proti državi in osvobodi državljana vseh obveznosti, ki jih ima ta nasproti državni oblasti. Iz tega je razvidno, kako je vsaj v teoriji državna oblast slaba nasproti prirodnemu pravu. Ne pozabljamo pa, da je revolucija doba prehoda. Na tihem se že pripravlja koncentracija državne oblasti, ki si pribori faktično premoč, dasi se skriva za teorijo prirodnega prava. Ustava 1. III. je poslednja, ki obsega deklaracijo človeških in državljanskih pravic in dolžnosti, postavljena je na čelo kot celoten katalog. Mnogo realističnejši je začetek ustave 1. VIII., ki kot prva ne postavlja več na čelo deklaracije, temveč začenja prav trezno: »La republique francaise est une et indivisible«. Njeno evropsko ozemlje se deli na departe-mente in občinske arrondissemente. Mesto sanjavih načel prirodnega prava stopa tu v ospredje predstava krepke centralizi- rane države. Vendar obsega sedmi oddelek neke občne določbe, ki navajajo vsaj nekatere državljanske pravice. Izrecno je določena nedotakljivost domačega prava. Osebna svoboda je bila varovana pred samovoljnostjo sodne in izvršujoče oblasti, in dotične določbe so bile precej obširne. Peticijsko pravo je bilo ustavno določeno. Ustava 1. VIII. seveda ne more priznavati prava insu-rekcije, ona se v tem pogledu izneveri načelom prirodnega prava. Kaže se radikalen preobrat. Dočim je bilo v dosedanjih ustavah določeno, da mora državna oblast biti podrejena določbam prirodnega prava in je bilo uzakonjeno pravo insurekcije, se sedaj pojavlja drugo načelo. V slučaju oborožene vstaje ali nemirov, ki ogrožujejo državno varnost, se more ustava potom zakona suspendirati. Državno pravo z nuje je torej ustavnim potom določeno. Državna oblast se emancipira od prirodno-pravnih sanjarij. Veliki temeljni načeli enakosti in svobode sicer nista kodifieirani v ustavi, ampak šele v proklamaciji, ki so jo izdali 24. frimairja 1. VIII. »Podlaga ustave so prava načela reprezentativne vlade, svete pravice lastnine, enakosti in svobode.« S temi besedami so torej zagotovljene glavne državljanske pravice. Krepka in stabilna mora biti Napoleonova državna oblast. Proklamacija pa ne govori samo o državljanskih pravicah, ampak tudi o državljanskih interesih. Naloga krepke državne oblasti je, da ščiti državljanske pravice. Državna oblast ne sme biti radi tega oslabljena, da se morejo obveljavljati fantomi prirodnega prava. Ustava 1. VIII. in proklamacija sta zaradi tega zanimiva sodobna dokumenta, ker neposredno določujeta stališče cesarstva nasproti pri rodnemu pravu. Kri vo bi bilo misliti, da j e po 18. bru-merju prirodno pravo kratkomalo odstopilo s pozorišča. Pri-rodno-pravne predstave so bile presilne, da bi jih bilo mogoče tako lehko izkoreniniti. Umevno je, da so prestale biti edino veljavno merilo vsake zakonodajne in politične akcije. Prerealistič-na je bila doba, vpliv dejanskih razmer je bil prevelik, da bi moglo prirodno pravo še neomejeno vladati. V teoriji ostaja sicer kolikor toliko nedotaknjeno. Državna teorija cesarstva je še vedno pre-šinjena od prirodnega prava. Ves novi državni red sloni -še vedno na enakosti vseh državljanov, demokratičen je v svojem jedru. Pa ta državni red ni samo enakopravnega značaja, ampak je obenem centralističen. Državljansko izenačenje in pa državna centralizacija sta si mnogokrat nerazločljiva pei:danta. Da je ostalo cesarstvo v teoriji zvesto prirodnemu pravu, nam dokazuje dejstvo, da preveva vse njegove institucije čisti nepokvarjeni racionalizem. Cesarstvo je prevzelo veliko dediščino predrevolucionarne- ga racionalizma in ga vcepilo skoraj vsem svojim institucijam. Vera, da je mogoče z istimi zakoni vladati in upravljati vse narode, je bila lastna Napoleonovim upraviteljem. Isti zakoni naj bodo veljavni povsodi, zakonodatelj ne sme poznati razlike med narodi, zakaj vsi so enako sposobni, da se podrejajo zakonom, ki jim je izvir prirodno pravo. Vera v vseobčnost zakonov je prav sorodna notranjemu jedru naukov prirodnega prava. Silno je prepričanje o enakosti vseh narodov, ki je skozi in skozi kozmo-političnega značaja. Vsi narodi so vredni, da jih vladajo isti zakoni. Med narodi ni nikake psihične razlike, vsi so v isti meri dovzetni za pravično zakonodajo, slonečo na načelih prirodnega prava. To pomenja popolno odklanjanje vsakega historiicizma, vsakega vpoštevanja od zgodovinskih in drugih socialnih razmer odvisne narodne in družabne strukture. Ni čuda, da je ta smer izzvala reakcijo, ki ji je domovina Nemčija. Savignyjeva historična šola je pravi protest proti temu omalovaževanju zgodovinskih pogojev državnega sožitja, kakršen je značilen za Napoleonovo cesarstvo. Pa vendar dosledna ni ta smer, zakaj cesarstvo recipira celo vrsto fevdalnih elementov in ne trga kontinuitete s preteklostjo. A vseeno so to tuji elementi, ki nimajo odločilnga pomena, njih vpliv je površen, zunanji. Presilen je novi red, da bi ga mogli ti arhaistični preostanki zdatno ovirati v njegovem razvoju. V državni teoriji prevlada vendar pri-rodno-pravna temeljna črta, a v državni praksi je neredko sil-nejši zdravi empirizem, ki je pa več ali manj zasebni izraz Napoleonove individualnosti. Objekt zakonodaje cesarstva je idealni človek prirodnega prava, temelji državne teorije so prirodmo-pravni, dasi pomešani z nekaterimi elementi empiričnega izvira. Vlada pa prirodno pravo, ki mu je razvoj neznana kategorija, ki ima na veke nespremenljivo vsebino. To je ono prirodno pravo preteklosti, kakršno se dozdeva premagano novodobnim prijateljem prirodno-pravnega nauka, postavljajočim mesto absolutne neizpremenljivosti načelo izpremenljivosti njegovega obsega, ki pa temelji na večnih podlagah. Ti sicer odklanjajo staro prirodno pravo, kakršno je ozmanjala državna teorija revolucije in cesarstva, vzpostavljajo pa drugo novejše prirodno pravo. Nastaja vprašanje, kako je razmerje med starim pri rodnim pravom in novejšimi konstruktivnimi poizkusi. 3. Ekskurz. Pripadniki. Ouguit spada med one, ki so zoper prirodno pravo, smatrajoč ga za premagano smer, in ki vendar pri vsaki priložnosti stopajo v njegove stopinje. To je ono skrito nag-nenje k temeljnim idejam prirodnega prava, ki ga dokazuje poseb- no Bergbohm v svoji ostri kritiki prirodno-pravnih nazorov pri celi množici odkritih nasprotnikov te pravno-filozofske smeri. Razkrinkati te moderne prikrite pristaše prirodnega prava je koristno delo, zakaj ravno ti so najškodljivejši, ker je njim samim neznano, komu je njih delo v prid. Za navidezno novimi in svežimi formulami se skriva stara dogmatika in metoda prirodnega prava, ki so ga navidezno že zdavnaj nesli k poslednjemu počitku. A ti novi in najnovejši pristaši prirodnega prava se niso mogli odtegniti splošnemu značaju novodobnega znanstvenega raziskovanja. Stare metode so zamenjali z novimi, pa v jedru je ostaila stara dogmatika. Izkušajo izkoriščati metodo zgodovinskega preiskovanja, ni jim tuja v svojem bistvu prirodoslovna misel razvoja. Moderni pristaši prirodnega prava ne verujejo več v idealnega človeka francoske revolucije, ne več v socialno pogodbo, a postavljajo si mesto starih malikov nove, ki se pa med seboj mnogo ne razlikujejo. Duguit1) ne priznava več onega neizpremenljivega strnjenega prirodnega prava osemnajstega veka, njegovo prirodno pravo se prilega k elastično se izpreminjajoči socialni strukturi. Pravno pravilo imenuje Duguit to novo prirodno pravo. Navidezno daje Duguit svojemu pravnemu pravilu povsem dejanski temelj: »To je dejansko pravilo, pravilo, ki se ne postavlja v imenu kakega višjega načela, interesa, sreče, ampak v imenu in vsled dejstev, ker živi človek v družbi in mora v njej živeti«. Ta navidezna realnost se izpreminja v precejšnjo nejasno metafiziko, o čemer se nam je pozneje prepričati. Pravno pravilo Du'guitovo določuje socialno vrednost vsakega čina, ki ga je izvršila invidualna volja. Pravino pravilo zaveže vladajoče, da ne store ničesar, kar bi nasprotovalo socialni solidarnosti Pojem solidarnosti je izklesal Durkheim, in Duguit doslovno vzprejema njegovo pojmovanje. 'Ni dvoma, da je pojmu solidarnosti v socialni filozofiji in praksi odmerjena velika vloga. Ako se le nekoliko osvobodimo frazeologije razrednih bojev, se nam prikaže potreba solidarnosti. Enostavno socialno opazovanje nas uči, da druži vse razrede neka skupnost, da ne more eden izhajati brez drugega, ampak da spaja v razvitejši družbi vse razrede neizogibno potrebno izmenjavanje dela in njegovih uspehov. Vsak čin, ki odgovarja in ni v nasprotju s solidarnostjo, je pravnega značaja. Iz istega razloga je pa tudi izraz pravnega pravila. Duguit pravi prav točno: »Pojem solidarnosti vsebuje v ') Duguita prišteva Trakal povsem upravičeno k zastopnikom novejšega prirodnega prava. (Trakal, Osnova problemu prirozeneho prava. Sbornik ved pravnfch a statnfch. Roč. IV. Pos. odtisek str. 26.) sebi predstavo pravnega pravila in njegove socialne sankcije«.1) Duguit zabrede povsem v stare nauike prirodnega prava, zakaj njegova koncepcija pravnega pravila je v svojem jedru proti-državna. Res država ne ustvarja prava, ekzistira neko pravo, ki more biti naperjeno proti državi.2) Edino merilo, ali je kak državni čin veljaven, ali ne, leži v kriteriju, odgovarja li ta čin pravnemu pravilu, socialni solidarnosti, ali ne. Seveda bi spravili avtorja v veliko zadrego, ako bi ga vprašali: kdo je pa oni činitelj, ki določuje, kaj odgovarja pravnemu pravilu in kaj ne. Naivnež bi odgovoril, da je poklicana k temu država. Pa Duguit ravno ne pripoznava, da bi mogla država potom pozitivne zakonodaje določiti, kaj je pravo in kaj ne. To pravno pravilo ima iste funkcije kakor staro prirodno pravo. Naperjeno je proti državni zakonodaji in ustvarja isti opasni in nemožni dualizem kakor ona stara teorija. To pravno pravilo izkuša ustvariti pravo, ki je naperjeno proti pozitivni zakonodaji in njeni nositeljici državi. Duguit se odločno zavaruje proti trditvi, da bi imelo njegovo pravno pravilo kaj skupnega s starim prirodnim pravom, ki je tudi po njegovem mnenju dogospodarilo. Njegovo pravno pravilo se neprenehoma izpreminja, je odvisno od časa in razmer ter raznih oblik socialne solidarnosti.3) Pa — in sedaj sledi to kar je glavno, — ono je v svojem temelju neizpremenljivo. Kakor ustvarja prirodno pravo nekak neizpremenljiv temelj, ki je človeška narava, tako ima tudi Duguitovo pravilo tak temelj in to je dejstvo solidarnosti. Tak temelj, ki mora služiti vsem možnim konstrukcijam, je prav dvomljivo načelo. Drugi so imenovali tak temelj aequitas, pravičnost, drugi človeško naravo. Izpreminjajo se le imena, jedro ostane isto. V vseh teh slučajih je to jedro vedno neka absolutnost, ki se silno odbija od relativnih vplivov miljeja. Tu si' podajeta roke apriorizem in empirija, pa ta kompromis ni posebno srečen in ne obeta mnogo. Duguit imenuje svoje pravno pravilo tudi pravilo smotrov,4) in je povsem različno od kakega fizičnega in biološkega zakona. »Regle de droit« mu je obenem »regle de conduite«, zakaj ona določuje relativno veljavo individualnih činov, ki jih izvršuje človeik povsem zavestno. Povsem enako, kakor učitelji naravnega prava, uči tudi Duguit,5) da je pravno pravilo skupno vsemu človeštvu. Tudi V) Duguit, L’Etat, 1.116. Duguit, L’ fitat, I. 265. s) Duguit, L’Etat, I. 150. 4) Duguit, L’fitat, V. 18. 6) Duguit, L’I5tat, I. S5. naravno pravo se je opiralo na trditev, da so njega nauki občni in znani vsemu človeštvu. Bistrejšemu preiskovavcu doktrine naravnega prava ne more biti tuje dejstvo, da jo smatrajo sodobniki vedno za nauk morale. Moralka in prirodno pravo sta v najožjih stikih. Tudi Duguitovo pravno pravilo ima tak splošen moralen pomen. Zaniimivo je Duguitovo razumevanje politike, dasi ni mogoče ž njim soglašati. Politika je oddelek »de 1’art juridique«; rie razlikuje se od prava: dvojno je mogoče, ali ni nič, ali je pa umetnost, kako se kako pravno pravilo prillega dejstvom in ljudem.1 Tej definiciji bi se pač moglo očitati, da je nekoliko preveč .^galska«. Duguit pušča neopaženo dinamično načelo v političnem procesu. Politika ustvarja pravo, ni pa politika pravo. Vsako politično pravilo je Duguitu pravno pravilo, in čin, 'ki ne odgovarja pravu, ne more biti po njegovem (mnenju političen čin. Pri Duguitu se križajo raznovrstne smeri. Ako abstrahiramo od pretiranega načela razvoja, ki se kaže v njegovem razumevanju prava, preostaja pristno prirodnopravo. Na vsak način je misel, da je politika obenem pravo, prirodno-pravnega izvira; pravo po-menja socialni ideal. Politika mora biti po Duguitovem naziranju strogo pravna. Ako ona tega ne izpolni, ni politika. Med politiko in pravom ne sme biti nikakega nasprotja. Tu se zopet pojavlja ona znanstvena absolutnost, ki se je tako izborno 'prilegala starim učiteljem prirodnega prava. Pojavlja se zamenjavanje pojmov. Kar imenuje Duguit pravno pravilo, to je socialni ideal, za katerim stremi politika. Bilo bi nepravično, ako bi se ne priznavalo, da pride Duguit kljub svojim zmotam včasi k povsem sprejemljivim zaključkom. Razmerje, ki je med državo in individuom, se ne da na absoluten način določiti, ker je odvisno od raznih pogojev, in radi tega izpremenljivo. iNi mogoče postaviti za vse slučaje veljavnega pravila, kako daleč sme segati državna oblast, določujoča smeri gospodarskega in socialnega življenja. Pa Duguit2) zahteva jako mnogo od države. Država sama naj ščiti individuuim pred materijalno 'silo, ki je končno država sama. Nič drugega ne sme storiti država nego to, kar dovoljuje pravno pravilo. To je obveznost države, ki je negacija vsake državne oblasti. Poslednji zaključki Duguitove doktrine imajo povsem protiavtoritetni značaj. Vladajoči nimajo pravice ukazovati, ako čin ne odgovarja pravnemu pravilu. Ker so njih volje individualne volje in nima noben človek pravice ukazovati drugim; da, še celo, ako manjka sklepu glas do enoglasnosti, ni dovoljeno ') Duguit, L’Etat, II. 119. :) L’fitat, I. 317. ukazovati niti enemu človeku.1) Idol je to večno izpremenljivo pravno merilo. Kje je pa tista avtoriteta, ki naj določuje, kaj je pravno merilo in kaj ne? In kaj je z enoglasnim sklepom državnega ljudstva, ki se protivi pravnemu pravilu? Ničev mora biti, to zahteva ta precej nerealna doktrina. Stiki, ki spajajo Ouguitove nauke s prirodnim pravom, stopajo jasno pred oči, kadar proučujemo individualistično črto njegovih državnovednih izvajanj. Individuu pripisuje večji pomen ko skupini, zakaj le individualna volja je prava volja, skupina nima volje. Kar se tiče nauka človeške enakosti, se mora priznati, da se je Duguit emaneipiral od prirodno-pravnega vpliva: »Ljudje se ne rodijo enaki, temveč različni.«2) Odkritosrčno priznava, da smer človeške evolucije ustvarja vedno večjo neenakost. Naraščajoča diferenciacija ustvarja med ljudimi vedno večjo neenakost. Duguit niti ne zahteva od države, da bi ravmala z vsemi po načelih absolutne enakosti. Prava enakost mu je ona, ki ravna enako z enakimi, neenako z neenakimi.3) Vkljub temu, 'da so ljudje neenaki, so si po svoji volji enaki. Samo volja teh državnih atomov prihaja v poštev, nikakor pa ne volja skupin in ne države. Avtor, ki izkuša tako dosledno pometati s fikcijami, zabrede sam v najhujšo fikcijo. Trdi, da so ljudje neenaki, pa volje so si enake. Ves njegov navidezno realistični sistem se ne more osvoboditi tehničnega sredstva, kakršno je fikcija. Dasi hoče Duguit biti nasprotnik prirodnega prava, je vendar njegov pristaš. Razlika, ki jo dela med prirodnim pravom revolucije im svojim sistemom, je le navidezna, ni popolna. Doktrina Duguitova ima sicer mnogo skupnega s Stam-mlerjevim pravilnim pravom, pa vendar je treba priznati, da je Stammlerjevo naziranje mnogo manj očitno naperjeno proti pozitivnemu pravu. Stammler ima namen edmo-le iskati o;bče-veljavno formalno metodo, ki bi dovajala k pravilnemu pravu.4) Istima je, da mu je vsebina minljiva in ne priznava kakor Duguit povsem absolutnega prirodnega prava. Pa Stammlerju se ne zdi neumestno govoriti o pravu, ki je po svoji vsebini nepravo, dočim Duguit odločno trdi, da vsako pravo, ki ne odgovarja pravnemu pravilu, je nepravo. Uzakonjeno pravo je po Stammlerju''5) pravo ali nepravo, in pravilno pravo mu je pozitivno ’) L’Etat, I. 424. L’Etat, I. 41. 3) L’fitat, I. 2b0. 4) Stammler, Die Lehre vom richtigen Recht, 1902, str. 11 G. 5) Ravnotam, str. 22. pravo, ono, katerega vsebina je prava. Mogoče je torej, da velja pozitivno pravo, ki je nepravo. Stammler se ne vzpenja do trditve, da bi bilo tako pozitivno pravo neveljavno. Pa to pravilno pravo ni samo pravo, ki danes velja, ampak to je nekdanje, sedanje in bodoče pravo. Predpogoj je le, da odgovarja načelu pravilnosti. Dasi daje Stammler svojemu pravilnemu pravu zgo-dovinsko-empirično podlago, ima to pravo vendar veliko sorodnost s prirodnim pravom preteklosti. Ker obsega to pravilno pravo vse nekdanje, sedanje in bodoče pravo, je n e obhodno potrebno, da se izkristalizirajo neke vsem dobam enake glavne črte, ki se ne izpremimjajo. V tej suverenosti tiči še stari prirodno-pravni značaj. Nikakor pa nima Stammlerjevo pravilno pravo namena suvereno določevati lojalnost pozitivnega prava, nalogo, ki si jo naravnost stavlja D.uguitovo pravno pravilo. V Stam-mlerjevem pravilnem pravu je na vsak način manj prirodno-pravnih elementov ko v Duguitovem pravnem pravilu. Napačna je predstava, da prirodno pravo ni podlaga državnemu nauku socializma. Točnejše raziskovanje nas mora dovesti do spoznanja, da ni samo sodobna demokracija, ampak piedvsem sodobni sociallizem povseim prirodno-pravnega izvira. Anton Menger1) zastopa nekoliko paradoksno mnenje, da so zlasti vladajoči razredi ustvarili prirodno-pravno naziranje o vzniku državnega in pravnega reda. Dejstvo, da se je prirodno pravo dosedaj v večji meri bavilo z državno-pravnimi nego z narodnogospodarskimi problemi, ne sme zavajati k trditvi, da je prirodno pravo orožje v rokah vladajočih. Da bi razredni interesi ustvarili prirodno pravo, tega pač noben poznavatelj teorije prirodnega prava ne more trditi. Teoriji prirodnega prava tudi ne odgovarja, da je podlaga zakonodaji svobodna odločitev zakonodatelja, kakor se izraža Menger. Vestno in temeljito proučevanje državnega in družabnega nauka socializma bi privedlo do spoznanja, da je podlaga povsem prirodno-pravna in sicer v starem, ne novem zmislu besede. To, kar je zavajalo Mengerja, da je videl v pri-rodnem pravu razredni nauk vladajočih, je pač predvsem ona črta, ki smo jo že povdarjali. Nauk, ki izborno služi najrazličnejšim državnim sistemom, ki je danes sluga demokracije, jutri absolutizma, je na vsak način nekoliko sumljiv. 4. Ekskurz: Nasprotniki. Obravnavani avtorji so večinoma prijazni temeljnim idejam prirodnega prava, ker izkušajo ustvariti smer, ki naj bi sicer ne imela mnogo skupnega s starim prirodnim pravom, ki pa vendar ne more zatajiti sorodnih vezi. K najodloč-') Anton Menger, Neue Staatslehre, 31. nejšim nasprotnikom priroclnega prava pa spada Bergbohm. V svoji obširni kritiki prirodnega prava in njega pristašev prekorači mnogokrat mejo, zakaj v svojem stremljenju, priznavati samo pozitivno pravo, nima zmisla za najrazličnejše plode naravnega razvoja. Obrača se zlasti proti onemu pravnemu dualizmu,1) ki razlikuje dvoje prav, pozitivno in prirodno, in ki že traja dlje ko dva tisoč let. To stremljenje, ustvariti vedno iznova poleg pozitivnega prava še drugo njemu nadrejeno, je neka za vsako dobo značilna črta. Tudi novi vek mora imeti svoje prirodno pravo. Temeljna misel vsakega prirodnega prava je pač, da eksistira poleg pozitivnega veljavnega prava še drugo, ki mu ni državni zakon izvir. Ni dvoma, da je Bergbohmova 'kritika upravičena, in da je na vsak način hvalevredno delo dokazati, kako si je znalo prirodno pravo do danes oihraniti svoj vpliv. Pa Bergbohm pretirava pozitivno smer, pozablja da eksistirajo marsikatere prehodnje stopnje. Manjka mu vpogled v razvoj prava, ker je preradikalen pravni pozitivist. Ni mogoče celega problema rešiti, ako se upošteva samo pozitivna zakonodaja. Treba se je tudi ozirati na tiste prehodnje stopnje v razvoju prava, treba je uvidevati, da so mejniki med pozitivnim pravom in nastajajočim pravom neredko nestalni. Bergbohm sam priznava: ako bi imeli eksaktno teorijo, kako nastaja pravo, bi se juristi nehali pečati s prirodnim pravom. Ker pa še take teorije nimamo in je razvoj prava teoretično še malo proučen, ne smemo pripisovati pravnemu pozitivizmu izkljueljivega pomena. Seveda bi pa bilo neumestno, vsako stremljenje, ki prekorači pri proučevanju naravnih problemov ozke meje pozitivnega prava, takoj ožigosati z nazivom prirodnega prava. Bergbohm ne priznava vrzeli v zakonodaji. »Pravo, ki res funkcionira kot pravo, je 'brezodporno in brez vrzeli.«2) Ta absolutnost je na vsak način pretirana. Ni treba, da bi bil vsakdo, ki priznava, da ni noben pravni sistem povsem zaključen, obenem pristaš pravnega dualizma. Da vrzeli, ki nastajajo v pravu, ni mogoče takoj zamašiti z določbami pozitivnega prava in da take vrzeli zahtevajo neko drugo vrsto dopolnitve, je pač brez-dvomno. Socialne razmere so mnogokrat silnejše ko pozitivno pravo. Zaradi tega povzročajo mnogokrat razvoj prava, ki je zastarelemu pozitivnemu pravu nasproten. Ker ni nikdar mogoče ustvariti pozitivno pravo, ki bi povsem odgovarjalo socialnim razmeram, bo vedno silno stremljenje ustvariti nove oblike Drava. ’) Bergbohm, Jurisprudenz u. Rechtsphilosophie, 1892, str. 109 in nasled. s) Bergbohm, ravnotam 407. ki se bodo prilegale vsej socialni in pravni strukturi. Evolucijski •element že leži v dejstvu, da je vsako pozitivno pravo produkt svoje dobe in da mora avtomatično priti do izpremembe prava in do razvitka novih pravnih oblik. Ruska pravna literatura ima prav izborno kritiko prirodnega prava, ki ji je avtor Korkunov.1) Razlikuje v pravu dve vrsti elementov, potrebne in olbčne. Pa ta eksistenca občnih elementov še vedno 'ne dokazuje, da eksistira občen neizpremenljiv princip, ki določuje razvoj prava. Ta občnost je le rezultat delavnosti cbčnih pogojev. Korkunov priznava, da je treba le neko novo misel ustvariti kot načelo prirodnega prava in ona bode imela isto veljavo in avtoriteto ko staro prirodno pravo. To je velika tajnost prirodnega prava, da je mogoče z lehkoto eskamotirati njegovo podlago in vtihotapiti novo, ne da bi se temeljna črta sistema izpremenila. Vsi poizkusi, prenavljati staro prirodno pravo, so brezuspešni in jalovi. Ta trditev se tiče seveda edino-le znanstvenih poizkusov pravne filozofije in državne vede. V praksi javnega življenja pa bode ohranilo prirodno pravo svojo veljavo, dokler se tudi praktična politika ne vzpne do empiričnega spoznavanja in se ne osvobodi apriorističnega racionalizma, ki je bil posebno značilen za dobo konstitucionelne emancipacije. Pa socialno nezadovoljstvo je ena izmed korenin in podlag prirodnega prava. Niti znanstvena politika ne bode mogla povsem odstraniti predstave prirodnega prava, ker bo ljudstvo vedno hlastnilo po obljubah, ki mu jih to radovoljno nudi. Znanost seveda ima lažje torišče. Z vso upravičenostjo trdi Neukamp,2) da je misel evolucije ne-spojljiva s prirodnim pravom. Vsem novejšim poizkusom, ustvariti neko novo prirodno pravo na osnovi načela evotlucije je lastna neka posebnost. Značilno je, da problem evolucije prava izkušajo spajati s starimi načeli prirodnega prava. Nehote se avtorjem vsiljuje nekak opasen kompromis. Radi segajo nazaj v prirodno-pravno preteklost, in možje kakor Duguit zagažajo nazaj v staro prirodno pravo proti lastni volji in ne da bi se tega zavedali. Nikakor pa ne smemo imenovati radi tega teh poizkusov prirodno-pravnih. Njih pravo jedro bi moralo biti opozicija proti prirodnemu pravu vobče, ki je »produkt in preostanek krive metafizične in spekulativne filozofije.«’*) Kompromitirali bi te poizkuse samo, ') Korkunov, Theorie general du droit, 1903, ch. III. 2) Neukamp. Entwicklungsgeschichte des Rechtes, 1895, 40. 3) Jodi, Über das Wesen des Naturrechts u. seine Bedeutung in der Gegenwart. Juristische Vierteljahresschrift, 1893, str. 12. ako bi jih imenovali prirodno pravo, dasi so ta izvajanja žal še danes napojena s prirodno-pravnim duhom. Prirodno pravo srednjega veka, revolucije in cesarstva ni pravo v jurističnem zmislu besede. To spoznanje je izhodišče prepotrebne kritike današnjih naziranj na prirodno pravo. Strinjati se je mogoče povsem z mnenjem, ki ga je izrazil Jodi, rekoč: »Alles sogenannte Naturrecht segelt unter einer falschen Flagge: es ist nichts anderes als Soeialethijk«.1) V preteklosti je bilo razumljivo, da se na znanstvenem polju ni delalo ostrih razlik, da se je moralka in etika krila s pravom. To je tudi vzrok, da so se vtihotapili nazivi, ki zavajajo k zmotam. Vsi novodobni pristaši prirodnega prava se motijo, ker nove metode prenašajo na disciplino, ki se je preživela, pridobivši si ogromne zasiluge za dosego politične svobode. Vsaka doba je imela socialno etiko, ki ji je odgovarjala. Novodobnemu znanstvenemu spoznavanju ne more zadovoljevati socialna etika revolucije. Ako si predočimo socialni ideal revolucije, oživijo takoj stare prirodno-pravne predstave. Vse poizkuse, na katerikoli 'način uvesti v teorijo prirodno pravo, ki pripada preteklosti, se mora smatrati za škodljive. Prirodnemu pravu je treba odločno odrekati značaj prava in ga smatrati samo za nekak neobvezen socialen ideal. To, kar se nam prilkazuje kot prirodno pravo, pripada trem kategorijam. (Prva je politična teorija pri-rodnega prava revolucije. Ta smer ima zlasti zgodovinski interes. Obžalovati je samo, da se ga le prepogosto pogreša in se novodobnemu narodu in njegovim organizacijskim stremljenjem pripisuje prirodno-pravni značaj. Ni mogoče narodne ideje 'bolj kompromitirati, nego se godi na ta način. Novodobna narodnost nima nič skupnega s politično teorijo prirodnega prava. Kar imenujejo praktiki in teoretiki prirodno pravo narodnosti, ni nič drugega kakor razvoj neke socialne skupine in njeno stremljenje po organizaciji lastnih sil. Prirodno pravo revolucije je naravnost negacija narodnosti, in državna teorija cesarstva je povsem tuja narodni misli. Ni dvoma, da se bo prirodno ipravo te vrste še dolgo Ohranilo v publicistiki, v znanstveni diskusiji bi bilo svetovati, se kolikor mogoče izogibati tega izraza. To, kar se nam danes predstavlja kot prirodno pravo, je -drugič nekak socialni ideal, ki pričara nezadovoljnim slojem pred oči lepše življenske pogoje. Ta smer ima mnogo skupnega s socialno utopijo in državnimi romani preteklosti, ki so tudi, dasi precej skromen, prispevek k literaturi državnih teorij. Tak socialen ideal ima mnogo ‘) Jodl, ravnotam str. 15. skupnega s stremljenji socialne etike. V to kategorijo spadajo tudi vsi teoretski nasveti gospodarske in socialne politike, ki imajo nalogo pripravljati nove družabne uredbe. V tretjem zmislu se pa rabi dandanes prirodno pravo pomotoma iza vse one pojave, ki jih moramo imenovati skratka razvoj prava. A teli treh kategorij ni mogoče zlahka ločiti, zlasti radi tega, ker je aprioristična metoda starega prirodnega prava še vedno živa. Mnoge dedukcije avtorjev, ki spadajo v tretjo kategorijo, so precej prirodno-prav-nega značaja, dasi so oni sami nasprotniki prirodnega prava. Na vsak način je treba paziti, da se vsled večjega in vestnejšega vpoštevanja procesa, ki ga moremo imenovati razvoj prava, ne vtihotapijo stare prirodne-pravne zmote v pravne sisteme. Dodatki k „Spominom“. Spisal dr. Jos. Vošnjak. 4. Minister DunajevJskf. Nehvaležen bi bil, ako bi se ne spominjal še enega moža, ki ni gojil samo simpatij do nas Slovencev, ampak jih je tudi dejansko izkazoval. Ta mož je bil minister Dunajewski. Ko je grof Taaffe meseca avgusta 1879 prevzel predsedstvo ministrstva po odstopu Stremayrja, je iskal na vse strani ministrov, ki bi se mogel na nje zanašati, da ga bodo podpirali pri njegovih namerah. Izpočetka je še obdržal v ministrstvu Stremayrja, ki je vodil učno in justično ministrstvo do 1880, dokler ni prisiljen od svoje stranke moral odstopiti. Grof Taaffe se je šele zdaj odločno odvrnil od nemške ustavoverne stranke in se naslonil na naš takozvani železni obroč. Izročil je justično ministrstvo Pražaku, učno pa Conradu, ki je bil sicer birokrat stare šole, a mehke narave in je storil, kar mu je Taaffe ukazoval. Veliko težje pa mu je bilo najti sposobnega finančnega ministra. Poizkušal je z dvema zaporedoma, Kramerjem in Kriegsauom, a oba sta se tako blamirala in bila tako neokretna nasproti napadom Plenerja, tačasnega vodje ustavovercev, da sta kar čez noč izginila s pozorišča. V tej sili so pomagali Taaffeju Poljaki iz zadrege. Opozorili so ga na državnega poslanca Dunajewskega, ki je bil na krakovskem vseučilišču profesor politične vede in statistike in že znana kapaciteta v svoji stroki. Dunajewski je bil torej 1. 1880. imenovan za finančnega ministra, in njemu se je imel Taaffe zahvaliti, da so pod njegovo vlado spet v ravnotežje prišle državne finance, ki so pred njim skoro vsako leto kazale večji ali manjši deficit. A to je seveda huda stvar za vsako državo, ker le urejene finance omogočijo uspešno vnanjo politiko. Dunajewski je kar segal po takih virilh, katerih se niso upali dotekniti njegovi predniki. Kava in petrolej sta bila prva dva predmeta, iz katerih je po silnem zvišanju carine izvil iz konsumentov milijonske dohodke za erar. In za vse te nepopularne preloge smo morali glasovati iz zgolj strahu, da ne pride spet na krmilo ustavoverna stranka. A če smo zahtevali, ne kakih posebnih koncesij, ampak samo narodne pravice tudi za nas Slovence, so nam obetali in obetali, storili pa so prav malo ali nič. Samo na Kranjskem se je na bolje obrnilo, odkar je bil Winkler imenovan za deželnega predsednika 18. marca 1880. Winkler je imel v Ljubljani izpočetka silno težavno stališče, ker mu je bilo uradništvo nasprotno in tudi deželni odbor s ta-časno nemško večino in deželnim glavarjem Kalteneggerjem na čelu mu je povsod delal le ovire. Tu nam je pomagal minister Dunajewski, po katerega predlogu je cesar imenoval Kalteneg-gerja na mesto finančnega prokuratorja na Dunaju, katero mesto se je po odpustu Goedelna izpraznilo. Dunajewski mi je to povedal v večerni seji finančnega odseka meseca aprila 1881, kar me je seve prav razveselilo in kar sem še tisti večer telegrafiral v Ljubljano. V finančnem ministrstvu Dunajewski od svojih uradnikov ni bil prijazno sprejet, posebno sekcijski šef Chertek mu je bil hud nasprotnik. Bili so pač vsi ogorčeni, da bi morali biti podložni iz Galicije privihranemu Poljaku. Tisti Chertek je mislil 1. 1879. na Kranjskem kandidirati v državni zbor in sicer v dolenjski mestni skupini. Pripeljal se je na Krško, kjer se je oglasil pri drju. Mencingerju in potem šel čez Novo mesto v Kočevje. Dr. Mencinger mi je pisal o tem obisku in vprašal, kaj mislimo v Ljubljani o tej kandidaturi. Odgovoril sem mu, da nam o njej ni nič znano in da smo za grofa Margherija. Kočevci so sicer bili za Gberteka, a ker je bil povsod drugod odklonjen, ni priglasil svoje kandidature. Chertek je torej kot sekcijski šef Dunajewskemu nagajal, kjer je le mogel. Nekega dne sta se spet sprla. Chertek je jezen odšel in ko je vrata za seboj zaklenil, se je glasno izustil: »Diese politische Wirtschaft wird endlich auch ein Ende nehmen.« Du- najewski, ki je ali sam čul te besede, ali so mu jih drugi prinašali, se je peljal k cesarju in izposloval, da je Chert ek bil prestavljen v Prago za ravnatelja cesarskih posestev. Odslej so njegovi uradniki imeli rešpekt pred svojim ministrom. Du-najewski je uredil državne finance in ne le odpravil deficit, ampak državne blagajne tako napolnil, da je pri njegovem odstopu 1. 1897. bilo več sto milijonov prihrankov, s katerimi so njegovi nasledniki lehko gospodarili. Šele leta 1909. s priklopljenjem Bosne in Hercegovine k naši državi so se blagajne do celega posušile, in spet je mora‘1 priti Poljak, Bilinski, da jih na novo napolni. Naveličal sem se že bil zmerom tlako delati Taaffejevi vladi in vedno glasovati za višje davke samo zaradi tega, da Taatffe ostane na krmilu. In ko je spet Dunajewski preurejal hišni davek in seve tako, da bi državi nekaj milijonov več vrgel, je nastal za vlado spet položaj kritičen, ker smo sploh le par glasov večine imeli in so pri vsakem važnem glasovanju morali vsi naši biti navzoči. Tačas je bil na Kranjskem neki L. deželni šolski nadzornik za ljudske šole, ki je zavedne narodne učitelje preganjal in silil nemščino v ljudske šole. Da bi se germanizacija pospešila, je deželni šolski svet postavil v proračun 400 gold, kot nagrado za tiste učitelje, ki izkažejo najboljše uspehe v poučevanju nemščine. Proti tem 400 gold, smo se še potem, ko smo imeli večino v deželnem zboru, borili, ker deželnemu predsedniku Winklerju ni bilo po godu, da bi jih izbrisali iz proračuna. Proti L.-u so bile torej hude pritožbe od narodne strani in pritiskali smo na našega ministra Conrada, da bi ga kam drugam premestil. Conrad je sicer obljuboval, cincal in cincal, kakor je to že bila njegova navada, a storil ni ničesar. Ko se je tedaj bližalo glasovanje za hišni davek, sem se zmenil z nekaterimi tovariši — Schneid tačas ni bil več v državnem zboru — in šel sem neki večer po seji k ministru Du-najewskemu v finančno ministrstvo, kjer je, kakor sem vedel, navadno do pozne noči bil pri delu v svoji pisarni. Luči so že bil užgane. Strežaj mi pove, da je minister sam, in ko me je priglasil, me je Dunajewski precej sprejel. Sedčl je pri veliki z akti in knjigami obloženi mizi in mi ponudil stol. Kaj da želim? Razložil sem prav na kratko, v kako težavnem položaju se nahajamo, ker moramo zmerom glasovati za višje obremenjenje ljudstva, a sistem centralizacije in germanizacije je isti, kakor je bil, kar posebno mi Slovenci bridko čutimo. Še toliko ne moremo doseči pri ministru Conradu, da bi za ljudsko šolstvo na Kranjskem kvarno delujočega deželnega nadzornika premestil. Naši volivci da zahtevajo, da ne glasujemo v tej zadevi za hišni davek. »Pa kaj naj jaz storim v tej zadevi?« vpraša Dunajewsku »Prosim Vas, da vplivate na 'Conrada.« »Ne vem, da bi kaj pomagalo. On se preveč boji nasprotnikov in ga je težko dobiti za kak odločen korak. Pa naj bo, povabljen sem danes na neko soarejo, kjer najdem tudi Conrada, in tam hočem ž njim govoriti.« Poslovil sem se, pa imel malo upanja, da bo iz te moke kaj kruha. Saj je Dunajewski dobro vedel, da se mu ni bati naše vselej pohlevne slovenske delegacije. Ko bi v tej dobi od 1. 1879. do 1885. Slovenci bili zastopani po odločnih možeh, bi bili gotovo marsikaj dosegli, ker so odločevali večino. Pa kaj je bilo možem, kakor baron Goedel, knez Windischigrätz, grof Margheri in končno tudi grof Hohenwart, za naše narodne zahteve? Ne prej, ne slej nismo Slovenci bili v tako ugodnem položaju, toda izkoriščali ga nismo. Saj tudi (Klun ni bil za odločne korake in mi je večkrat očital, zakaj da vedno godrnjam. Dunajewski je res govoril s Conradom in mi povedal, da se bo zgodilo, česar želimo. Zgodilo se je res, pa preteklo je dotlej še precej časa. L. je bil premeščen iz Ljubljane v Gradec, in tako smo prišli štajerski Slovenci z dežja pod kap. Za izpraznjeno mesto v Ljubljani je Winkler nasvetoval Šukljeta, baron Goedel in štajerski poslanci smo se poganjali za Šumana. No Conrad je imenoval ravnatelja ljubljanske gimnazije Smoleta za nadzornika, Šumana pa za ravnatelja. Šuklje je bil ogorčen in potrt, da je propadel. A on mora svoji usodi le hvaležen biti. Ko bi bil postal tačas nadzornik, bi bila s tem končana njegova kariera. Tako pa ga je naučni minister Gautsch v zahvalo za njemu izkazane zasluge imenoval za dvornega svetnika in ravnatelja državne zaloge učnih knjig. Pridobil si je s tem izdatno pokojnino, zasedel je mesto deželnega glavarja in končno pomnožil število plemenitih uradniških rodbin, katerih je že od nekdaj precej na Kranjskem. Šuman pa je vendar posta! deželni šolski nadzornik, pa šele po umirovljenju Smoleta. Dunajewski je bil do leta 1897. finančni minister. Bil je dober govornik in znal s svojo temeljito znanostjo zavračati vse napade nasprotnikov. Ko so leta 1897. zmagali Mladočehi, mu to ni bilo po godu, ker je bil od nekdaj prijatelj Staročehov. Qrof Taaffe se je koj sprijaznil z novim položajem in se pogajal z Mladočehi, da jih pridobi in obdrži v svoji večini, Dunajewski pa za taka pogajanja ni maral in je rajši odstopil. Živel je potem menda v Krakovem, kjer je umrl. r ? K petdesetletnici drja. Fr. Drtine. Radovan Krivic. Petdesetletnico, ki jo doživi prof. Drtina v oktobru, smo se namenili proslaviti s tem, da nekoliko obširneje poročamo o njegovem delu, delu enega izmed največjiih sedanjih kulturnih delavcev češkega naroda. Vse Drtinovo delovanje se giblje v dveh smereh, ki se medsebojno dopolnjujeta: izboljšati in izpopolniti češko šolstvo ter narodno prosveto. Temu cilju je posvečeno vse delovanje na univerzi, njegovo udejstvovanje v vseh najvažnejših kulturnih in pedagoških društvih in podjetjih, njegovo žurnalistno in publicistno delovanje po najvažnejših in največjiih češkiih revijah in časopisih. Istemu visokemu cilju je bilo posvečeno tudi njegovo kultumo-politično delo v prvem ljudskem parlamentu. Njegove težnje na polju reform ljudske, srednje in visoke šole s potrebnim ozirom na narodni moment so neprecenljive. Drtina je neposredno študiral šolstvo kulturnih narodov Evrope ter Amerike in na podlagi tako pridobljenih bogatih izkušenj je predložil vrsto premišljenih, temeljitih reform v šolstvu vseh strok. Žensko šolstvo smatra za važen del šolskega sistema, videč v njem veliko povzdigo celega naroda. Energično si prizadeva, da bi bila na srednjih šolalh vpeljana ko edukacij a, skupna odgoja fantov in deklet; tu se je s pridom postavil po robu sklepu moravskega deželnega šolskega sveta, po katerem bi bila koedu-kacia odstranjena; z Wagner jem, drugim požrtvovalnim delavcem na polju dekliške vzgoje je pomagal dekliški Akademiji v Brnu ustanoviti dekliško reformno gimnazijo v Valaškem Me-ziriči in še drugo v Brnu. Srednja šola ima skupen temelj brez latinščine, ki se začne v II. razredu, grščina v IV. Grščina je le relativno obvezna, mesto nje se more obiskovati francošina; 7 in 8 razred se deli na klasično in moderno sekcijo. To je šolski tip Wagner-Drtinov. Wagner imenuje Drtina ustanovitelja organizacije češkega dekliškega šolstva.1) Znameniti so njegovi članki o šolstvu pri tujih narodih. Kako globok vpogled v šolstvo vseh kulturnih narodov sedarije dobe ter preteklosti s pedagoške, didaktične ter organizačne strani; kakšno obvladanje vse tozadevne literature! Zadostuje pregledati letnike Atheneuma, Naše Dobe, Češke Misli in Pedagogickih Rozhledov. Svojega dela pa ni omejil na meje svoje domovine: kakor sem že omenil je za istim ciljem šlo tudi njegovo delo v parlamentu. Tu ni zamudil vpo-rabiti nobene prilike, prispeti k izboljšanju šolstva. V tem je njegov pomen za celo avstrijsko šolstvo. Znani in pomembni so njegovi nastopi kot člana ankete naučneiga ministrstva 1. 1908. o reformi srednje šole: njegovi govori in predlogi so postali temelj daljšim reformnim akcijam. Znan je tudi njegov nastop kot člana ankete naučneiga ministrstva v 1. 1911. o novem postopanju pri izkušnjah; tu je bil od ministrstva sprejet tudi njegov načrt za praktično pripravljalno izobrazbo profesorskih kandidatov in se za poizkušnjo vpelje. Njegova skrb za razvoj visjeavstri'jskega češkega šolstva je neutrudljiva, istotako za češke manjšinske šole na Češkem. Njegove zasluge za češko manjšinsko šolo bo znal ceniti le tisti, ki je zasledoval njegovo, Masarykovo delovanje ter delovanje socialnih demokratov pri znani veliki stavki šolskih otrok. Besede, ki jih je napisa'1 v svojem krasnem spisu: »Ideali vzgoje«*): »Vzgoja mladine zaigotavlja i>n določuje prihodnjost naroda. Zato se mora previdna politika skrbno pečati z vzgo-jevalnimi in šolskimi vprašanji. Izobrazba izumirajočega poko-lenja se po vzgoji izroča mlajšemu pokolenju in se mu daje s tem obenem navodilo, v kaki smeri se mora njegovo kulturno življenje razvijati, da bo pomenjalo napredek, izpopolnjevanje«, ga karakterizirajo. Kolikokrat sem po šolah slišal podobne besede, a kdo se je ravnal po njih? Drtini pa ona misel pomeni cel program, ki ga uresničuje povsod, pomenja življensko delo in nalogo, ki jo vrši v resnici in z dejanjem. Drtinova reformna stremljenja v šolstvu rezultirajo nujno iž njegove formulacije modernega življenskega nazora in so v soglasju z vzgojnimi J) Dr. Frant. Drtina a jeho svahy o povznesem češke skoly a osvety. Napsal A. K. Nakladem Karla Ločaka v Praze. Brošurica je eden izmed redkih poizkusov oceniti Drtinov pomen. *) Ideali vzgoje. Napisal prof. Fr. Drtina. Z dovoljenjem pisateljevim prevel Dragotin Lončar. V brošuri: Kaj hočemo? Poslanica slovenski mladini. Ljubljana KOI. ideali moderne dobe. Na filozofskem kongresu v Heidelbergu je podal formulacijo, ki je toli zanimiva, da jo hočemo posneti nekoliko obširneje, posebno, ker se le na tej podlagi more spoznati, kako globoko koreninijo njegovi reformni predlogi; da niso slučajni, hipni, slepo povzeti od drugih, temveč iso nujna konsekvenca življenskega nazora. Človeštvo se poplemenituje: in naša doba ima nalogo, ki je dana s historičnim razvojem: besede evangelija ljubezni in bratstva človeštva ne smejo ostati mrtve črke, ne smejo se le pridi-govati s prižnic na praznični dan, temveč morajo prevzeti vso družbo, morajo prenoviti družbeni red, morajo posvetiti dnevno delo — beseda naj postane meso. Elementi modernega življenskega nazora so nam dani z razvojem: iz grškega starega veka imamo ljubezen do prirode in do življenja, radost s samostojnim duševnim in telesnim delom, moč in tvorno slast; dalje krščanska ljubezen do bližnjega v zmislu moderne Ihumanitete kot delavne socialne dolžnosti; iz dobe prosvetljenosti imamo zaupanje v človeško misel. Zavračamo asketični nazor krščanski: človek mora 'gledati na to, da si podaljša življenje, tu mora imeti svoj cilj in delati mora na to, da bi njegov bližnji živel kot človek. Živeti in delati; od tod ima moderna ljubezen znak moči, ki je nastala s tem, da se je preporod k nravni izpopolnitvi krščanstva zvezal z naturalistično možatostjo staroveškega človeka.*) In tako se v novi dobi govori o ljubezni do bližnjega v zmislu humanitete, v zmislu človekoljublja. Po Drtinovem mnenju so v 'pojmu ihumanitete ti-le znaki: 1.) individualizem — po tem se loči moderna humaniteta od starega in srednjega veka, predstavljajoč enakopravnost vseh individuov. Ljubezen v modernem 'zmislu se mora kazati od posameznika k posamezniku. Moderna humaniteta mi nalaga, da postanem močan in dober človek, ki bom koristil posameznikom in celoti in vpošteval 'druge in njihove pravice. Moram delati dobro radi dobrega samega, ne da bi hotel s tem sebe poveličevati in druge poniževati. 2.) Z individualizmom je v zvezi realizem moderne humanitete. Računamo z danimi razmerami, preiskujemo jih, pogledati hočemo resničnosti v obraz. Vse moderno socialno politično zakonodajstvo se vrši v tem zmislu. Socialno vprašanje *) Prim. o tem natančneje Drtinov Miselni razvoj evropskega človeštva. Prevel J. A. Glonar. „Znanstvene knjižnice“ I. zv. Izdaja „Omladina“. Ljubljana 1908/9. j e nravno vprašanje, ne le vprašanje socialne pravičnosti — temveč tudi vprašanje reforme vsakega posa-mezni-ka v zmi slu plemenite humanosti člo-večanstva. Tu se individualizem in socializem medsebojno izpopolnjujeta. Le močni in plemeniti posamezniki so poroštvo, da too družba rešila velike naloge moderne humanitete. 3.) V zmislu moderne humanitete postaja ljubezen do bližnjega individualna in socialna dolžnost. Vsakdo mora skrbeti za samega sebe, družba v celoti za posameznika. Ta skrb mora biti regulirana, se mora vršiti po gotovih 'trdnih odnošajih, ki so med posamezniki. Ti so: a.) rodbinski; b.) odnošaji med pripadniki istega naroda; c.) dolžnost humanitete v najvišjem zmislu besede. Rodbinsko življenje je šola človekoljubja; tu se človek uči iz čiste ljubezni odrekati se v korist drugih, ki so mu krvno najbližji. Največja nesreča je za otroke, ako so oropani rodbinskega življenja: zato se 'jim mora to nadomestiti, zakaj velik del socialnega zla je ravno v .zapuščeni in zanemarjeni mladini, za katero se država briga šele, ko pride ta v 'konflikt s kazenskim zakonom. Druga stopnja človekoljubja je rodoljubje. Narod ni nekaj abstraktnega — to so ljudje, in ljubiti narod pomenja le in vedno ljubiti ljudi tega naroda. Naj ne bo ljubezen v besedah, solzava, romantična! Pravo rodoljubno ljubezen karakterizirata dva važna momenta. 1.) Ljubezen do naroda mora biti organičen del osebnosti človeka. Vsa vzgoja v rodbini, v šoli in v družbi mora biti prepletena s prirodnim čutom vdanosti in ljubezni do lastnega naroda. Vsa vsebina šolske vzgoje v vseh predmetih mora poglobiti, objasniti in voditi ljubezen do domovine. Vsa vzgoja v tej smeri se mora vršiti brez deklamacij, bre:z poze, brez moraliziranja, brez teatralnosti: izvirati mora iz celega duha učne in vzgojne metode. Vzgoja ne sme voditi k solzavosti, k romantični sanjavosti in ne k rodoljubnemu frazarenju; zakaj narod potrebuje duševne in nravne dovršenosti; naroda ne bo odrešila fraza, temveč močni živci, jasna glava, zdrav razum, plemenito srce. Narod je moralna osebnost, živeča toliko in toliko stoletij. S čim je živel narod; kje se je v njegovem življenju pokazala njegova osebnost? Ali je sploh živel, ali se je sploh in kedaj vzbudil njegov duh in zastremel višje, ali je zastremel ves narod... vse te odgovore podaja zgodovina domovine. V tem zmislu predavana zgodovina je važen buditelj narodnosti in ljubezni do naroda. To je pozitivna stran 'ljubezni do naroda. Druga stran je negativnega značaja: vsa vzgoja mora poglabljati to ljubezen a obenem ne sme pozabiti, da je njena naloga, vzbujati v srcih spoštovanje in 'pravičnost do drugih narodov; vzgojiti je treba mlada srca k oni plemeniti tolerantnosti, ki je v družabnem življenju znak resnično izobraženega človeka. Narodnostna vzgoja se mora izogibati vsakega narodnega šovinizma in fanatizma. Narodni šovinizem, spojen z enostransko samozavestnostjo in samoljubnostjo, zakriva lastne napake in nepopolnosti in s tem povzroča površnost in zakrknenost narodnega življenja. Narodnostno sovraštvo nosi v sebi nevarnosti boja in vojska. Dokler pa bodo duhovniki bla'goslavjali one, ki gredo morit, in molili k svojim bogovom za zmago morilnega orožja, do tiste dobe smo daleč daleč od uresničenja Kristusovih besed, da bi naj bilo kraljestvo božje v 'nas. Do tiste dobe se sploh nimamo pravice imenovati kristijane. V tem zmislu je krščanstvo velika naloga bodočnosti. Vojska posirovi, poživini človeka, pripravlja nazadovanje človeštva. Niso resnični velikani človeštva veliki vojskovodje, niti Aleksander, niti Cezar in ne Napoleon, temveč Sokrat, Hus, Ghelčicky, Kopernik, Komensky. Nasilstva na narodih so ostudna. Pa se govori: interes naroda je to, za kar se bojuje. Kdo pa je narod? Posamezniki so narod, in kdo povpraša te posameznike po njihovi volji pred napovedbo vojske?! Potreba je, da bi se v šolah — ki naj bi bile delavnice človekoljubja — jenjala slaviti 'grozodejstva kot heroizem — kot poslednja beseda človeške velikosti. Vedno in vedno ise mladini predstavljajo kot velikani človeštva vojskovodje; oni pravi velikani duha in nravne plemenitosti, pravi dobrotniki človeštva so potisnjeni v ozadje, proglašeni za krivoverce in brezibožnike. — Nravno vzvišeni nacionalizem pa še ni dosegel svojega vrhunca: narodnostna avtonomija pomenja razvoj najbližje bodočnosti. Najvišji cilj resnične humanitetne vzgoje pa mora biti, pripraviti in posredovati razumevanje enotnosti vsega človeškega življenja. Zgodovina je tudi tu učiteljica, ta nas uči, da ima evropsko človeštvo enotne kulturne podlage: na grškem je bil položen temelj današnji evropski kulturi; Rim je pripravil državno in pravno ureditev, stvoril državo, iz katere so izšli narodi, ki so črpali iz skupnega studenca: krščanstva, ki je še enkrat ustvarilo enotnost. Z reformacijo in renesanco pa je začel vsak narod živeti zase. Z razvojem evropskih narodov se množi kulturni imetek evropskega človeštva: zato je cilj vzgoje in izobrazbe vzgajati mladino k plemenitosti in dovzetnosti za ideale lastnega naroda, toda obenem jo vzgajati tako, da bo pronicana od prepričanja o enotnosti vsečloveške kulture.*) Podali smo natančno to formulacijo živijemskega nazora, ker so s to dani vsi vzgojevalni ideali Drtinovi, vsa njegova reformna stremljenja, ki se, kar se tiče srednje in visoke šole, dado strniti v naslednja splošna gesla: enotno splošno izobrazbo za vse na srednji šoli, s potrebno specializacijo v višjih razredih, kjer naj bi bile tri sekcije: 1.) klasična z latinščino in grščino, 2.) moderna z latinščino brez grščine z večjim gojenjem materinega jezika in modernih jezikov ter prirodnih ved, 3.) realna sekcija z modernimi jeziki in prirodnimi vedami. Druga in tretja sekcija bi mogli nadomeščati preparandije. Završetek vse izobrazbe pa naj bi 'bil v filozofiji. Težišče filozofske propedevtike naj bi ne bilo v psihologiji in logiki, temveč v nauku o razdelitvi ved, v tvorbi temeljnih filozofskih problemov ter v historičnem orisu razvoja človeškega duha. Najvišji cilj srednje šole je: dati mladini enotni nazor o svetu in o razvoju človeštva, sintezo, ki 'je postavljena na vzajemno razmerje prirodnih in duševnih ved. Kakor enotna srednja šola, tako naj bi bila tudi univerza. Po Drtinovem bo šel razvoj evropskih vseučilišč slično pot, kakor se je to vršilo v Ameriki: Središče univerze tvori 'filozofska fakulteta, ki se bo razdelila — kjer je že danes mogoče ločiti dve strani: s teoretično-znanstveno ter strokovno 'praktično, tehnološko izobrazbo — na dva dela: na šolo, 'kjer se bo gojilo znanstveno delo teoretično, ki bo obenem središče splošne naofbrazbe za strokovne fakultete, ter na fakulteto strokovno, tehnično: na šolsko fakulteto, ki bo podobna ostalim, 'kjer se bo podajala strokovna izobrazba učiteljstvu vseh stopenj ter vseh vrst šol. K današnji univerzi se pridruži tehnična visoka šola, in sicer bo tvoril splošni oddelek tehničnih visokih šol skupaj s filozofsko fakulteto enotno teoretično institucijo, ki bi bila urejena v soglasju z moderno razdelitvijo ved, institucija, ki bi se omejila na vzgojo znanstvenega naraščaja, ki *bi se tudi drugače pozitivno udeleževala pri novih iznajdbah. K temu središču bi se pripojile druige praktične fa- *) Zäklady novovekeho nazoru životmho. Češka Mysl X. štev. 1, 2. kultete, odgovarjajoče tehničnemu in narodogospodarskemu značaju dobe. Pri resni diskusiji o šolski vzgoji se ni mogoče ogniti vprašanju o verskem pouku. Kakšen naj bi bil verski pouk po Dr-tinoviih nazorih? »'Pojde glavno za to, vcepiti mladini prepričanje, da je religija neposredno uverjenje človeškega srca o bivanju Boga kot principa 'najvišjega dobra, in da svet, ki ima svojo eksistenco v Bogu, ni malomaren nasproti doibremu in zlemu, ampak da je dobro poslednji zmisel vsega ravnanja. Želeti bi si bilo, da bi verski pouk ne deloval enostransko na razum in na spomin učencev, da bi se dogmatični del omejil na najpotrebnejše in se prilagodil modernemu naziranju, mesto tega pa da bi se vcepljalo mladini pobožno čuvstvovanje, ki bi bilo opora moralnega dejanja. Nravnost bodi poslednji namen verskega pouka, ki mu bodi skupen z drugimi učnimi predmeti. Nravnost je skupna končna točka, h kateri mora prispeti vsa šolska izobrazba. Obenem naj se mladina zgodaj stvarno poučuje o razvoju in bistvu raznih religij in o cerkveni zgodovini. Tako naj se širi plemenito razumevanje verskega življenja, strpnost in spoštovanje nasproti tujemu verskemu prepričanju. Skratka, verski pouk bodi vzvišen nad konfesionalno enostranost in mržnjo.«*) Preostaja nam še eno važno vprašanje, ki je dano z narodnostnimi razmerami v Avstriji, vprašanje šolske uprave: »...v državah iz raznimi narodnostmi je treba, da ima vsak narod nad svojim šolstvom popolno in najvišjo pravno moč, da o uredbi šolstva odločuje po svojih lastnih potrebah, po tem, kak značaj imajo ideje in kultura njegove dobe. Naloga današnje dobe je, osvoboditi šolstvo ne le od c e r k v e, ampak po notranji strani (t. j. po vzigojevalni in poučevalni strani) tudi od države in mu pridobiti tako samostojnost in neodvisnost, da bo podobna 'lastni kulturni in prosvetni instanci, kakor se ipriznava samostojnost sodišču.«**) Tozadevno je podal Drtina že na več mestih premišljene predloge, ki naj bi odstranili šablono v centralistični upravi šolstva. Sploh naj bi se prepustila skrb za poučevanje in vzgojo najbolj poklicanemu činiteljiu — učiteljstvu samemu. »Ono naj si izvoli v vsakem narodu izmed sebe najvišji organ, primerno raznim kategorijam in stopnjam učnih zavodov od ljudske pa do visoke šole, najvišji šolski svet, ki bi postal lastno kulturno in prosvetno središče narodnega življenja *) Ideali vzgoje, str. 63 (Lončarjev prevod). **) Ideali vzgoje, str. 69. in pazni čuvaj tega, da bi hodilo šolstvo vedno krepko naprej po poti napredka.«*) Hočemo še na kratko skicirati Drtinovo ljudsko-izobraže-valno delo. Drtina je eden izmed prvih delavcev, ki so poklicali na Češkem v življenje vseučiliška ljudska predavanja. Tu sodeluje s predavanji iz filozofije, nravnosti, verstva, vzgoje, šolstva, ljudske izobrazbe ter ženskega šolstva. V času, ko je bil Drtina predsednik odbora za prirejanje ljudskih predavanj praške češke univerze, je bil ekstenzivni uspeh ljudskih predavanj največji. Da bi pridobil delavcev in vzbudil razumevanje za ljudsko prosvetno delo, je tudi v publicistiki intenzivno pov-darjal njegov pomen. O tem delovanju je seznanjal tudi tujino, Francoze in Nemce; pod njegovim vodstvom se je udeležila češka univerzitetna ekstenzija mednarodne razstave v Milanu, v oddelku za ljudsko izobrazbo, kjer je bila odlikovana. Drobno delo! Velik je njegov uspeh, a ono mora biti organizirano na trdnih temeljih, vršiti se mora sistematično, sicer se tratijo moči brez uspeha. V tem oziru bi se mogli in morali učiti pri Ortini, kako se mora vršiti ljudsko izobraževalno delo. Ne sme se vršiti slučajno, iz osebnih, strankarskih namenov, ono mora stati na trdnih temeljih. Zavedati se moramo, da so vseučiliščna ljudska predavanja del velikega kulturnega in miselnega gibanja modernega človeka, izpopolnjujoč važno socialno in narodno nalogo, ker: čim širše vrste se 'bodo udeleževale duševnega dela, tem bolj se bo večalo veselje do življenja ter hrepenenja, izpopolniti in izboljšati stališče človeka v svetu in družbi. Iz vseučiliščnih ljudskih predavanj je izšel tudi največji Drtinov spis: Miselni razvoj evropskega člove š-t v a, čigar prvine nahajamo že v samostojnih spisih po »Naši Dobi« in Ottovem »Naučnem Slovniku«; Miselni značaj srednjega veka. Srednji vek in krščanstvo, Krščanstvo in češka reformacija, Krščanstvo, njegov postanek, idejni temelji in historični razvoj. To kar je napisal A. K. v svojem drobnem spisu o Drtini, da ima poseben dar jasne in logiične zgovornosti, s katero napravi najtežje filozofske probleme najpreprostejšim ljudem dostopne, da ima dar goreče prepričevalnosti, s katero pritegne tudi druge, to velja tudi za imenovani spis. O tem ni treba dolgo govoriti: Kdor je spis prebral in preštudiral, ve za njegove vrline. Vrednost obstaja v pragmatičnem podajanju zgodovine filozofije, *) Ideali vzgoje, str. 71. vsled česar je to ena izmed redkih knjig, na Češkem pa prva. Ko je izšel sloven, prevod pri »Omladini«, se o knjigi ni omenjalo veliko več kakor se govori o navadni dnevni novici v žurnalistiki. Kot marsikje drugod so tudi tu »Naši Zapiski« izpolnili vestno svojo dolžnost: o knjigi so poročali že v prvi periodi svojega obstoja, ko je izšla v češkem jeziiku. Da bi bila slika Drtinove osebnosti popolna, bi moral še natančno poročati o njegovem kulturno-političnem delu v prvem ljudskem parlamentu ter doma v njegovem volilnem okraju. Kot malokdo se je prof. Drtina zavedal dolžnosti, ki so mu bile naložene z dzvolitvi'jo v parlament. Povdarjam, da malokdo! Ne-broj posrečenih akcij za razne komunikacijske naprave, socialne, kulturne t. j. umetniške, šolske in kulturno-izobraževalne institucije; sistematično je skrbel za politično izobrazbo svojega volilnega okraja, kateremu je v tem času priredil izmed 91 političnih predavanj 47. Toda to poročilo bi Ibilo preobširno. Omenjam le še, da je v toliko, v kolikor je prof. Drtina sodeloval v parlamentu v šolski politiki, tudi za nas Slovence škoda, da mu je bil preprečen vstop v drugi parlament, ker šolsko vprašanje in šolska politika je v sedanji dobi za avstrijske Slovane veleaktualna. Upodabljajoča umetnost, i. h. z. VI. umetniška razstava v paviljonu R. Jakopiča. (Spomladanska razstava.) Vkljub neugodnim razmeram, v katerih živi Slovenska upodabljajoča umetnost, je produkcija umetnin vedno na svoji višini in nevzdržno napreduje od razstave do razstave. Zlasti velja to za umetnike, zbrane v klubu »Sava«. Šesta razstava nam podaja v tem oziru naravnost presenetljivo potrjenje. Ta stalni napredek ima pa na drugi strani za posledico konstatacijo, koliko so v sorazmerju z napredkom ostali v ozadju drugi razstavljatelji, ki jim je umetniški dar le slkopo merjen in si ga zastonj prizadevajo v večji meri pridobiti. Tako se je zgodilo, da je šesta razstava po dobrih delih ena najboljših, po slabih pa ena najslabših, kar smo jih dosedaj videli. Ker je razstavljanje takorekoč vsakemu svobodno po njega veselju, zato naj obsodbo nosi vsak sam, dasi pod tem vendar nemalo trpi tudi celotni vtisek. Dobrota g. Jakopiča kot lastnika paviljona se bo radi tega in dokler je še čas morala omejiti; zakaj zgodba o lisici in ježu se v življenju na vse načine vedno in vedno ponavlja! Spomni nesrečnega tovariša Groharja je primerno počastila »Sava« z majhno posmrtno razstavo po večini nepoznanih umotvorov. Koliko bodočnosti je v vseh teh nedovršenih delih, koliko 'načrtov, koliko umetnosti! Žive priče so, da je umetnik dospel po dolgem iskanju na višino, kjer bi uveljavljal svojo umetniško voljo in bi sledile »Sejavcu«, »Hribču« polnovredne umetnije enake umetniške globokosti v »Pastirju«, v »Vozniku«, »Pri delu« itd. Pa Grohar je prenehal, in vrsta je na slovenski inteligenci, da se zave svojega greha in vsaj ohrani v domovini mojstrova dela! — Rihard Jakopič, ki je razstavil kopico novih umotvorov, je pač naj doslednejši v svoji misiji, umetnik, ki s su-verenslko silo čara na platno najfinejše barvne intimnosti, preši-njajoče njegovo umetniško čutenje in povzpenjajoče se od dela do dela do popolnejše celote. — Pri Mateju Jami je enako opaziti napredek; zlasti njegovi »Pogledi na Dürnstein» in tihožitje »Po-mladnje cvetje« so presenetljivo vplivali, posebno ker je pri Jami postajaia v zadnjem času njegova dovršenost semtertam že malce šablonska. — Fini naturalist Peter Žmitek je tudi to pot razburil obiskovatelje razstave s študijo, ki je bila za cenjeno občinstvo z ogorčenjem sprejet orelh. Strokovna jury bi bila delo bržčas odklonila, ker slika ne izkaizuje za razstavo potrebnih kakovosti. Pa Žmitek je — kakor drugi razstavljavci — sam odgovoren za nerazumljivo »Svetlobo in senco«. — Lepa Bernekarjeva skupina »Žrtve« je bila že dovolj znana iz ene prejšnjih razstav. — O Ivanu Vavpotiču smo enkrat napisali, da hoče imeti občinstvo in umetnost hkrati na svoji strani. Poizkus je težaven in ni posebno ugodno izpadel za Vavpotiča. V svojo veliko škodo se je nagnil od umetnosti tja k občinstvu. Par njegovih krajinskih del je tako slabih, da smo bili resno presenečeni. — Fran Tratnik dosledno ubira svojo pot, polno gorja in obupa. Ostali razstavljavci se odlikujejo po svoji nepremekljivosti; vedno razstavljajo podobe, ki nimajo opravka z umetnostjo in ki jim je bila sodba napisana ob prvem nastopu: Klemenčič, Jakhel, Marčič, oba Magoliča, Mysz ter Gerbič. Klemenčič se ne povzpne čez skico; izgotovljeni njegovi portreti bi pa podlegli v konkurenci celo proizvodom raznih »umetniških« zavodov za fotogra-lijo. Marčič se zadovoljuje z banalnimi, kričavimi efekti, Magoliča sta kakor neumorno zbirališče vseh vtiskov različnih tujih ilustriranih listov za domačo potrebo. Jahke'1 postane sčasoma portretist, ako bo skrajno marljiv. Mysz je videl vse mojstre po europ-skih galerijah ter se poizkuša na podlagi teh vtiskov v vseh mogočih smereh — pa zaenkrat brez nevarne konkurence tem mojstrom; možu manjka še veliko šole, preden pride resno v poštev, Gerbiču pa manjka sploh vsega. — Mojster prejšnjih dob, Ivan Franke, se je na stara leta zopet osokolil in razstavil. Uničil si je s tem vse dobro mnenje, kar ga je še obstajalo o njegovi umetnosti iz prejšnjih dni sem. Njegovo »Tihožitje«, čevelj z malo draperijo, je pač popolen »passe-partout« za vsa neupravičena 'dela, kar jih je bilo na razstavi. Sicer pa nič ne škodi, Ivan Franke je izstavil sam izpričevalo iza svojo umetnost, ki ne prekaša dosti umetnin za Šenklavžom. Ostane še Ivan Zajec, kipar, ki je radi skromne fantazije zelo vdan realnosti, po sebi lepi čednosti ;vendar če nd mrtvih vstajajoče spušča v sveti raj lepo frizersko počesane in 7 mnogimi telesnimi napakami, prizadetimi z moderno nošo — pa tudi ta čednost izgubi svoj ugled. Umetniška razstava je bila združena z amatersko fotografsko, upamo pa in pričakujemo, da se je to zgodilo prvič in zadnjič! Umetniška razstava na Bledu 1911. Prireditelji R. Jakopič—K. Mysz—P. Žrnitek. Blejska razstava je imela nesrečo. Vkljub temu, da se je izbiralo zanjo med najboljšimi umotvori slovenske moderne, ki se je za tujega človeka — in temu je bila razstava namenjena — ki ima količkaj razvit umetniški čut, zelo častno reprezentirala, so se kritike izrazile o nji skrajno nepovoljno. Zlasti je imela razstava smolo, da jo je izrabil Karl Mysz v spekulativne in slavoželjne namene; Myszu se je pridružilo še nekaj brezpomembnih imen, domačinov in tujcev. Kritika je zmešala vse skupaj, dobre in slabe — spravila tako razstavo ob ves ugled ter rodila zgodovinsko zanimive posledice. Dolgo zatajevano in prikrivano nerazumevanje, ki pa je čutilo veliko silo slovenske moderne umetnosti in ki je ni moglo s svojim plitkim čutom prodreti, se je izpremenilo ravno radi te svoje površnosti v očitno sovraštvo! Psihološki pojav, kakor je navaden pri vseh, ki jim je vsakršno globlje pojmovanje umetnosti nedostopno. Vprašanje slovenske upodabljajoče umetnosti je radi tega postalo skrajno kočljivo. Na eni strani krščanska kultura, ki je delo modernih apostrofirala z barbarstvom in z ničvrednostjo, na drugi naša brezbrižna inteligenca, ki se noče pričeti zavedati slovenske kulturne generacije, ki si pusti blatiti svojo kulturno reprezentanco in se zadovoljuje s pisanim ogorčenjem, hvalo in sličnim. Upodabljajočim umetnikom se ob teh razmerah odpira perspektiva težkega boja za obstanek, ki bo gotovo eden najpomembnejših v slovenski kulturni zgodovini! Vse ostale stroke, godba, znanost in leposlovje imajo svojo trdno zaslombo v zato 'ustanovljenih institutih. (»Glasbena Matica«, »Slovenska Matica«, založniki) — upodabljajoča umetnost pa je do danes izročena na milost in nemilost slučaju in nerazsodni publiki. Blejska razstava je izzvala popolnoma nehote zopetni memento na slovensko inteligenco. Mar je tudi temu pisana usoda glasu vpijočega v puščavi? Mednarodna umetniška razstava v Rimu. Zdi se, da jubilejne slavnosti v proslavo združitve italijanskih držav pod eno žezlo, niso šle v toliki meri do srca, kakor se je pričakovalo. Mednarodna umetniška razstava vsaj dela tak vti-sek. Lanska razstava v Benetkah, kjer je običajna vsako drugo leto, je po kakovosti in izbranosti rimsko visoko nadkriljevala. Razstave so se udeležile vse kulturne države, deloma v lastnih paviljonih, deloma v glavnem mednarodnem. Značaj te prireditve moremo imenovati zelo plitek, ker so jo boljši reprezentantje današnje umetnosti v splošnem precej ignorirali. Italija je bila kvalitativno nad vse skromno zastopana ibrez vsakterih umetniških samoniklosti; privoščiti komu malo boljšo besedo je težko, ker je večina zastopana le z enim, dvema deloma, ki obdelavajo po največ literarno snov, s pravo dolgočastnostjo in radi vsega preje, kakor radi barv. Velja pa to ne samo o Italijanih^ ampak tudi o ostalih. Vsaj do delnega užitka so pa pripomogli mojstri Zuloaga, Israels, Lavery, Sargent, Whistler, Millais, Rossieti, Watts, Lie-berman, Leibl, Triibner, Zü'gel, Csok, Läszlo, Zorn, Björek, Cot-tet. Roll, Courtens, Rodin, Rjepin, K. Makovskij, Klimt, Anglada y Camarasa, Hodler in še nekaj drugih. Francija kakor Nemčija sta bili izredno slabo zastopani ; lepo in vkusno je bil pa notranje opravljen paviljon zadnje. Japonska dela so bila zanimiva radi vpliva evropske umetnosti na japonsko, ki je naravnost uničevalen in ji bo bržčas zadal smrtni udarec ter podrl staro in nad vse lepo japonsko umetnost. Glavni »olou« cele razstave je bil pač srbski paviljon z deli Ivana Meštroviča. Meštrovičevi monumen- talni kolosi, polni sile in volje vplivajo pri ostali plitkosti naravnost nadnaravno, božansko. Toliko bruhajoče žive sile v tako gigantskih formah in mejah fine umetnosti, kakor je vsebuje ta človek, eksistira v moderni umetnosti le še v malo izvoljenih. Ni čuda, da zapuščajo obiskovavci srbski paviljon s tesnobo v srcu in kakor uničeni ... Škoda, da vise v istem paviljonu vse obsoje vredni zmazki. Vpliv Meštroviča na sovrstnike se veča od dne do dne. Vse se poizkuša v moči, v silnosti in nekateri z lepim uspehom. (Rački, Križman, Babič, Rosandič). Mešterovič je s tovariši demonstrativno razstavil v srbskem paviljonu, ker mu Avstrija v svojem ni hotela iti na roko. Seveda, kakor se je izkazalo, le v svojo škodo. Ako bi Avstrija po pravici enako skrbela za vse svoje umetnike-državljane, bi se mogla ponašati na ti razstavi na prvem mestu, predvsem, kar se tiče umetniške samoniklosti in sposobnosti. Mešterovič s tovariši, Klimt, Hanak, Egger-Lienz, Čehi, Poljaki in — last not least — Slovenci ter cela uprava pod veščo roko, in Avstrija bi imela eno najoriginalnejših umetnosti. Sicer pa se sme šteti avstrijski paviljon med najbolj izbrane; tudi arhi-tektonični oddelek v glavnem poslopju je bil na prvem mestu. Grohar in Jama imata v avstrijskem paviljonu vsak po eno delo. Sliki naravnost žarita s svojim koloritom v mrzli in trdi tovarišiji. In kaj (bi pomenil cel oddelek tega ognja občutkov in samorast-losti slovenske moderne! Brezdvomno bi bil najzanimivejši lirični pendant Meštrovičevi epiki! Pa izkušnjava-misel je nepristopna za greh in zato toliko bolj boleča in dražljiva. Zadnji skaza-umet-nik se more uveljavljati po Evropi, nam pa mro doma pravi umetniki, neljubljeni in nepoznani. Vnanja ureditev je delala v'kljub celotno solidnim paviljonom radi neugodnega terena naravnost mrtvaški vtisek. Svoje paviljone so imele države: Rusija, Francija, Nemčija, Anglija, Belgija, Španija, Ogrsko, Sdbija, Japonska in Amerika. Pregledi in referati. Kultura, Urejuje dr. Ivan Prijatelj. Slovensko slovstvo. Da Slovenci ne živimo v baš prijetnih in veselih časih, to bi se dalo sklepati iz obilice razne „humoristične“ literature, ki raste pri nas kakor gobe po dežju. V razmeroma kratki dobi se je pojavil v naši literaturi že četrti tak talent, prej znan samo v ožjem krogu, kar s celo knjigo ’)• Odkar je Murnik s svojimi uspelimi „Navihanci“ legitimiral ta žaner v naši lepi literaturi, so krenili za njim tudi drugi. Dočim pa sta se Milčinski in Korun vsaj deloma varovala prostega posnemanja, se je Feigel kratkomalo vrgel po vzoru Murnika. A ne Murnika „Navihancev“, ampak Murnika, kakor se kaže v svojih poznejših delih, ki so že v Bucku pokazala jasne znake nazadovanja. Prvi oddelek „Gaudeamus igitur“ te knjige se bere kakor medla in nevkusna kopija onih snovi, ki jih je Murnik že v „Navihancih“ tako daleč izčrpal, da bi bilo treba posebne spretnosti za onega, ki bi na tem polju izkušal podati kaj izvirnega. Korunu se je to v „Paraboli“ — vkljub neprijetnim tehničnim hibam — dobro posrečilo. „Največja sreča“, sploh najboljša stvarica v tej knjigi, se zdi v okolici takega blaga naravnost sumljivo izvirna in posrečena. Pomanjkanje izvirnosti, posiljeno in prisiljeno dovtipkarstvo in atmosfera krokarskega omizja, vse to je nekak glavni ton, ki vlada v tej knjigi. Nikjer ne izkusi pisec poseči više; ') Feigel Damir : Pol litra Tipavca. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1911. 8°. 134 str. Cena broširani knjigi 1 K 80 vin., vezani 2 K 60 vin. dovolj mu je, da zbije kak dovtip najsi tudi samo v besedah. „Bogovi na potovanju“ (snov, ki je celo v naši literaturi že stara blizu pol stoletja !) bi mu dali priliko za dobro satiro, a njih konec je tako neizmerno vsakdanji in klavern. Pisec se sili k dovtipom (tudi to se je naučil iz zadnjih del Murnika), a to napenjanje je nekaj strašno mučnega. Ozko obzorje in nizka perspektiva, iz katere gleda Feigel svoje literarne snovi, pri nas danes ne zadošča več in ne sme zadoščati. Najsi se najde tudi še toliko ljudi, ki bodo našli v knjigi sebi primerno razvedrilo. Danes gremo z mogočnimi koraki naprej in isto smemo zahtevati tudi od naših piscev; v naši literaturi ni mesta niti za me-diokritete krokarske perspektive. Kar se pri nas vse preredko-krat zgodi, se je zgodilo pred nedavnim : v Macharjevem „Rimu“ smo dobili prevod, ki je za naše slovstvo prava in vesela pridobitev '). „Ker mi doslej nobena knjiga ni mogla povedati, kaj je Rim — sem jo poizkusil sam napisati“, pravi Machar v posvetilu gospe Ruženi Svobodovi. Tako je nastala ta knjiga, ki je zanimiva zmes Baedeckerja, zgodovine in — romana. Tendenca in smer knjige sta bili že gotovi, še preden je šel pisatelj na potovanje : slepo občudovanje klasičnega poganskega Rima in zaničevanje katoliškega (in modernega). Šel je M .1. S. Machar: Rim. Spisano 1906—1907. Po šesti spopolnjeni izdaji z avtorjevim dovoljenjem prevel V. M. Zalar. Založil L. Schwentner v Ljubljani. MCMXI. 8°. !259 str. Cena 3 K, vez. 4 K. v Rim, „ker je središče zgodovine človeštva, ker človek to zgodovino tu takorekoč obseže, vidi in pregleda -------------in naenkrat se mu zazdi, da je vse to bilo in je silno majhno, neumljivo ti postane umljivo, neskončno končno — človek se približa sebi, ničevost vsega človeškega stopi v njegovo dušo, začuti ničevost svojega življenja in ničevost življenja narodov, vlad in držav, in tak občutek je nazadnje tudi lahko čudovit in tragično - krasen. In tak občutek imaš lahko le v Rimu“. Med potjo in v Rimu je Machar samo še nabiral ilustracije in podrobnosti k svoji sliki „Rima“. Da človek, ki gre s hrepenenjem po solncu antike na pot, ne more imeti umevanja za moderno turistiko, da sta mu Triglav in Bled tuji vrednosti, to se lehko ume in nad tem se ni treba zgražati. Na poti in v knjigi ga vodi zanesljivi instinkt u-metnika, ki slepo in nemo občuduje antiko, to staro, a večno mlado mater vsega tega, kar imenujemo danes s skupnim nazivom „moderna kultura“. Da je vse to občudovanje našlo izraza v obliki, ki leži tako daleč zunaj neizmerne puščobe „Slavne in bedne Italije“, v obliki, ki je kakemu našemu učenjaško maskiranemu žurnalistu pravi Sakrileg, ki ga s patosom zavrača, to nam naj ne kali užitka. Knjiga ne izgubi svoje vrednosti vsled posameznosti, ki jih je povzročilo dejstvo, da je vsa ta antika šla skozi tako kompliciran aparat, kakor je baš Macharjeva psiha. Kaj bi napisal Machar, če bi pisal o antiki v njenem prvobitnem viru, v Grški; saj je antika šla najprej preko poganskega Rima, krščanski Rim jo je dobil že iz druge roke in ž njim vred zapad, bogvedi iz kolike in katere roke jo je dobil Machar, h kateremu je prišla kot „češka“ antika. Ne morem in ne maram preiskovati, kaj je na knjigi še drugega generelno češkega in specifično Ma-charjevega — dasi bi se iz tega dalo razložiti marsikaj, nad čemer se spotikajo oni, ki mislijo, da morajo pred Macharjem braniti antiko in krščanstvo. Knjiga me zanima in veseli kot obračun modernega človeka z antiko. Facit tega obračuna je neomajno prepričanje o vrednosti antike, dragoceno tembolj, ker priča zanj tak vročekrven husit in fanatičen moderni reformator kakor je Machar. Machar zna brezmejno ljubiti in brez konca sovražiti, a vendar je facit knjige, obračun med „antičnim“ Macharjem in njegovo „moderno senco“, utopis-tično ideologijo Sofije Petrovne v zaključnem stavku knjige, pravi „Credo“ antike! Knjiga je umetniško čudovito delo; dala pa bo bravcu tem več, čim manj predsodkov bo imel pred njo in čim bližje bo njegovo razmerje z antiko. Sofija Petrovna, moderna senca in stran antičnega Macharja, ki jo je z velikim taktom in fino *) opisal, bo pomagala marsikomu, da bo dobil zvezo med najrazličnejšo tvarino, ki bo za nepoznatelje antike brez življenja in izraza. Cela knjiga pa je za onega, ki ji lehko sledi, napisana tako, da kar drvi naprej in da jo bravec prečita na dušek. Ta sugestivna buj-nost Macharjevega pisanja, ki človeka kar potegne s seboj, je zakrivila, da je na sicer lepem prevodu (pregledal ga je baje Župančič) ostalo par peg, ki jih treba omeniti zaradi njih principialnega pomena za našo prevodno literaturo. Sugestivnost Macharjeve dikcije je zavedla prevajavca, ki je živel dolga leta v Pragi in ki mu je češčina že skoro drugi materin jezik, da je premalo pazil na besedni red v stavku. Ce stoji v češčini glagol na prvem mestu stavka in se stavek glasi patetično, se slovenski prevod ne bo glasil patetično, če bomo češki besedni red kratkomalo kopirali in postavili glagol tudi na začetek stavka. Tak stavek zveni nam tuje, patetično pa samo prevajavcu, ki ima v ušesih vedno dikcijo izvirnika, pred seboj pa izvirni besedni red, ki ga brez pomiselka kopira. In ker ') O, Machar potuje z Rusinjami in o tem pripoveduje vse drugače ko kak naš . ..! naši prevajavci le redkokedaj zavedno in s premiselkom slovenijo (navadno res kratkomalo samo prestavljajo), je velika večina naše prevedene literature taka, da je škoda papirja in da od nje ni druge koristi, ko da jemlje prostor boljšim knjigam in nam kvari in kazi naš jezik. Vse to pa omenjam samo o priliki tega prevoda, ki je lep in s katerim je naša literatura res obogatela, Za bolhami po tem prevodu ne bom stikal'), veseli me, da nima uši in stenic. Poleg prevajavca ima pri tej knjigi zasluge tudi založnik ), ki je oskrbel to lepo in ceneno izdajo (nemški prevod je za 1 K dražji!) in pokazal vkus in pieteto tudi v tem, da je prevod izšel v enaki tipografski obliki kakor izvirnik. Pred nedavnim je izšla knjiga, ki je zanimiva v marsikaterem oziru : Gabrščkova zbirka narodnih pravljic 3). Gabršček se je že od leta 1883. naprej pečal z nabiranjem te vrste narodnega blaga in izdal 1. 1894. v 25. in 29. zvezku „Slovanske knjižnice“ „Narodne pripovedke v Soških dolinah“, ki so jim leta 1896. kot tretji zvezek sledile „Narodne pripovedke v Soških planinah“. (Iz zbirke Jos. Kende in A. G.) Ker se prva dva zvezka ne dobita več po knjigarnah in ker postaja zanimanje za te vrste narodno blago pri nas vedno večje in globlje, zato je bila prav srečna misel, da je založnik vse tri zvezke ponatisnil v skupni knjigi in to zbirko pomnožil z nekaterimi doslej še ne natisnjenimi komadi. — Ne mislim o knjigi pi- J) Verz na str. 192 bi se moral glasiti : Že mi je golša [ne goša] zrasla pri tem delu ... 2) Pred leti se na Hrvaškem ni našel založnik za hrvaški prevod te knjige, tako da je moral prevajavec dati, da je imel vsaj kaj od svojega dela, par poglavij v „Pokretovo“ prilogo „Zvono“. Ali je hr- vaški prevod v celoti kesneje izšel, tega ne vem povedati. 8) Narodne pripovedke v Soških planinah. Zbral in napisal Andrej G a-bršCek. V Gorici 1910(1). Tiskala in založila „Goriška Tiskarna“ A. Gabršček. 8°. 384 str. Cena 3 K. sati znanstvene ocene, opisati jo hočem samo v toliko, v kolikor spada med slovensko slovstvo in knjištvo.— Za predgovorom, datiranim v Gorici meseca marca 1910, sledita ponatiska predgovorov dosedanjih izdaj. Za 306. stranjo sledi „Dodatek — iz zbirke Jos. Kenda (!)..... — nadučitelj (!) v pokoju!“ Ta dodatek zavzema strani 309—382, ki jim sledi na dveh straneh običajno kazalo. Tako je zapisovavec lojalno in jasno ločil tuje od svojega. Pripovedke so bile napisane v letih 1883. do 1888. in so tiskane brez vsake premembe. Tega načela pa ne moremo odobravati. Bile so zapisane zaradi snovi in ne zaradi jezika, kar se jim tudi na prvi pogled lehko vidi. Seveda pa je naš današnji književni jezik drugačen, nego je bil v onih letih, ko je Gabršček zapisoval to narodno blago. Zato bi bilo neobhodno potrebno, da bi se za to novo izdajo jezik temeljito opilil in ogladil. Pri tem bi seveda morale ostati vse one po leksikalni strani zanimive besede, ki jih razlaga nabiravec pod črto, edina j e zi k o v n a stran, ki jo je nabiravec pri tem svojem poslu imel v mislih (str. 5—6). V tej stari obliki pa je knjiga, ki ne računa samo na znanstvenike, ampak na širše čitajoče občinstvo (naše knjižnice i. t. d.) zastarela in celo kvarna. Širšega občinstva tu in tam pod črto (prim. str. 20, 27, 35, 55. 56, 63, 71, 76, 82, 84, 94, 99, 123, 131. 143, 150, 158) navedene in z „Op. pis.“ signirane paralele pri drugih (pred vsem slovanskih) narodih ne bodo zanimale, a tudi ne motile, A če je že nabiravec na ta način — ki je vse hvale in priznanja vreden in dokaz, da se je globlje pečal s to tvarino — dal svoji publikaciji nekako znanstveno lice in olajšal delo raziskovavcem narodnega blaga, naj bi v predgovoru (str. 3) enako točno navedel, v katere m „nemškem strokovnem listu“ in kedaj je Polivka napisal oceno prvih dveh snopičev. Ocena, ki jo o taki publikaciji napiše strokovnjak, kakor je bas imenovani, lehko da raziskovavcu zelo važnih nasvetev in migljajev. Raziskovav-cev takega blaga pa bo vedno več, posebno sedaj, ko bodo končane Štrekljeve „Slovenske narodne pesmi“ in jim bo sledila zbirka pravljic in pripovedek. — Skromnost je v takem slučaju neumestna in nepotrebna. A še nekaj treba omeniti ob tej knjigi! Zgodilo se je menda prvokrat, da je pri nas založnik izdal svoje večje samostojno delo. Kdor pomisli, kolikokrat je pri nas stvar ravno narobe (da si pomaga pisatelj s „samozaložbo“) in kdor ve, kako težko je pri nas za večje samostojno delo najti založnika, ta bo umel, kako zavidanja vreden je položaj takega založnika, posebno če ni kak amater ali boječ začetnik, ampak, kakor Gabršček, eden naših najstarejših in največjih založnikov. In kdor količkaj ve, koliko je pri nas ljudi, ki ljubijo slovensko knjigo in v svojih sentimentalnih urah sanjajo bajko z motivom „Da sem jaz založnik!“ — ta ve, s kakšnimi občutki so ti ljudje (med Slovenci jih danes ni baš malo!) vzeli to knjigo v roke. Kar na naslovni strani ovitka jih nad naslovom „Narodne pripovedke...“ pozdravi (Julija Dieza ?) učeni humanist iz 16. stoletja! Kakor bi kdo na naslovni list cerkvene pesmarice naslikal vaškega godca s harmoniko 1 Niti tiste tradicionalne lastavičke in druge ptičke, ki že desetletja sem frfotajo po raznih naših publikacijah, bi v tem slučaju ne bile tako neumestne. Pod težo odgovornosti, ki jo nosi naslovna stran ovitka, se je pravi naslov knjige tako potlačil in sesedel, da zavzema komaj štiri petine strani. In tako se človek, še preden je pogledal v knjigo samo, že ob prvem vtisku, ki ga napravita nanj prvi dve potiskani strani, z boljo spomni žalostne prikazni, ki je tako značilna ovira za naše knjištvo, obenem pa tudi za naše slovstvo in kulturo. Naši založniki puščajo (kjer se pisatelj sam za to ne pobriga) vse preradi zunanjo opremo na skrbi ^stavcev in met-teurjev, ki so sicer strokovno izobraženi, na katere pa se vendar ni zanesti. Naši založniki se premalo zavedajo dejstva, da je knjiga stvar, ki jo treba kultivirati in negovati kakor vsako drugo, če naj uspeva. Kako naj vzljubimo stvar, če vidimo, da je niti oni, čigar ime nosi, ne ljubi, kako naj imamo rešpekt pred rečjo, ki je zmašena in zvihratena brez vsakega rešpekta ?! Ljubezen in rešpekt, ki ju izkazuje založnik svojemu delu, sta danes že močna faktorja v našem literarnem občinstvu, ki bosta kedaj še bolj ko danes odbijala in odvračala občinstvo od knjig, katerim se že na prvi pogled pozna, da so svojemu založniku samo in edino le — artikel. Vse to veljo o celotnem delu kakega založnika, prav posebe pa še tedaj, če je tak založnik obenem svoj založnik, če je torej pri kaki publikaciji osebno angažiran. Literarna cena te publikacije je zelo relativna, založniška cena pa neglede nato, da je knjiga izvečine ponatisek, na vsak način previsoka. Menda je nanjo vplivala cena „Pravljic“ Milčinskega. Naši založniki bi ustregli sebi in naši kulturi, če bi se vendar enkrat dodobra zavedli, da treba danes — tudi pri nas! — za uspešno založništvo dveh reči: znanja (tiskarskega, bibliografskega, literarnega i. t. d.) in vkusa. Potem ne bo več pritožb, niti od občinstva, niti od založnikov samih! ♦ * * Kos naše literarne zgodovine zadnjih desetletij 19. stol. odseva iz spomenice pisateljskega podpornega društva1). Sestavil jo je Anton Trstenjak, ki je bil vsa leta član in delavec v tem društvu in ki je danes njegov podpredsednik. Njegov ') Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani. Ob svoji petindvajsetletnici 188.')—1910. Napisal Anton Trstenjak. V Ljubljani 1911. Izdalo in založilo „Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani“. 8°. 70 str. Cena 1 K. predgovor obljublja v tej knjigi poročilo o vsem, „kaj smo namerjali, storili in dosegli v tej dobi na polju dobrodelstva, književnosti, kulture, napredka in narodnega probujenja...“ in sklepa z dovolj samozavestnim zatrdilom, „da je zgodovina našega društva spomina vreden listek iz narodne, kulturne in književne zgodovine slovenske“. V uvodnem poglavju pripoveduje pisec, kako se je ustanovilo „Pisateljsko podporno društvo“. Ta opis pa je precej nepopolen; iž njega ne dobimo slike razmer in potreb, ki so napotile Davorina Tvr s t e n j a k a, da je priobčil svoj „Času primeren predlog“ (Zora, 1872, str. 67). On je mislil na društvo z mnogo širšo podlago in večjim delokrogom. „Treba je bližnjega spoznanja, izmen idej, točnega načrta, po katerem mislimo delati na različnem znanstvenem polji“, piše v omenjenem članku. Da pri tem ni mislil samo na znanstvenike, o tem pričajo njegove izrecne besede: „Tudi domači umetniki slikarji, podobarji, godbeni skladatelji naj bi stopili v to kolo“. Njemu je šlo za s m o t r e n o ureditev vsega pisateljskega in umetniškega dela, imel je torej zavedno širši načrt ko pa odseva iz tega poročila. Njegov načrt je da-lekosežnejši in plodnejši, ker polaga važnost na produkt, ki šele legitimira koga kot pisatelja. Društvo, ki je nastalo pozneje, pa obrača svojo pozornost na manj važno, sekundarno stvar, „pisateljevo“ osebo, nje podporo in glorifikacijo. Značilno je, da je prvotno, na tej podlagi osnovano društvo sklenilo izdati „Prešernov album“ in da je sklenilo izdati Mandelčeve spise prej ko mu postaviti spomenik. To smotreno ureditev dela je zamislil Davorin Trstenjak po načinu akademij; na odborovi seji 15. junija 1872 v Ljubljani so se na njegov predlog ustvarile tri sekcije : zgodovinsko jezikovna, matematično prirodoslovna in leposlovna. Novo pisateljsko društvo, ki se je osnovalo 8. aprila 1885, si je nadelo ime „Pisateljsko podporno društvo“ in glavni namen mu je bil, „da podpira slovenske pisatelje in njih obitelji z denarno pomočjo“ (§ 2 pravil, prim. tudi str. 9). Ustanovilo pa se je tudi v to svrho, „da bi oživilo društveno in književno delovanje ter da bi združilo slovenske pisatelje v jedno kolo“ (str. 15). In kronist tega društva je s precejšnjo samozavestjo napisal na 16. str., „da je Pisateljsko podporno društvo s svojim složnim delovanjem znatno pospeševalo in obogatilo slovensko književnost“. (Ta stavek je v poročilu podčrtan!) O glavnem namenu društva je težko govoriti, ker je stvar taka, da jo treba tudi zasebno delikatno obravnavati. Kronist sam zatrjuje in podčrtava, da je društvo delovalo „na tihem in ni nikdar razglašalo v javnosti, kar je storilo dobrega in plemenitega“ — in priobčuje na sledeči strani imena podpirancev. Humanitarno delovanje je vedno nekaj lepega, najsi nosi potem tudi napačen naslov in zgreši tu in tam pravo osebo. Načelna osnova društva, te naše prve pisateljske socialne; organizacije, je pogrešena — tu se za sedaj ne da nič pomagati. " V drugi vrsti je društvo izkušalo oživiti naše književno delovanje, in kronist govori z zadovoljstvom o uspehih na tem polju. Kaj pa je društvo v resnici storilo ? — Nameravalo je izdati novo izdajo Prešernovih poezij (pač še reminiscenca izza Davorinove, dobe), ki bi jih naj ilustriral Juri Šubic, in ob petdesetletnici Davorina Trstenjaka „Leposlovni zabavnik“. Oboje pa je ostalo samo projekt, in tako društvo samo ni nikjer pokazalo, da je pisateljsko društvo. Ostanejo torej „literarnozabavni shodi“, ki so trajali od 1. 1885. do 1892. Na str. 28 do 34 je navedenih 78 predavanj, ki so jih (do 1. 1896.) imeli razni predavatelji. Razen petih, šestih imen, ki bi se bila tudi brez društva uveljavila in ki od društva niso potrebovala podpore, ni v celem dolgem pregledu in številu nič omembe vrednega. A tudi sicer je imelo društvo neprilike: delal jim je konkurenco celo „Klub slovenskih biciklistov“ (str. 34), „pijača, ki nikakor ni ugajala“ (str. 30), (v čitalničini restavraciji je nov krčmar, torej boljša postrežba, zato bode večja udeležba — str. 33), na občnem zboru 13. aprila 1. 1889. pa se je javno priznalo, da društvo ne napreduje, ker je preveč drugih (!) zabavnih večerov (str. 34). Društvo se je s svojim ozkim delokrogom in obzorjem že davno preživelo, samo da se ni tega zavedlo, da bi se lehko času primerno preustrojilo. Tako mu je preostala samo še glorifikacija raznih naših „pisateljev“; skrbelo je za grobove in spominske plošče ter tako v resnici postalo „društvo teh tablic“. Kdor mu je prvi nadel to ime, ga je bistro spoznal; kar Trstenjak na to odgovarja na str. 13, je prazno in naivno. V tej obliki društvo še danes životari, onemogla priča naše kulture v zadnjih desetletjih devetnajstega stoletja, rodoljuben petrefakt, ki je slepo zablodil v 20. stoletje, kjer je samo ovira pri našem kulturnem delu. In samo čin prave pietete bo, če bomo ta petrefakt, kakor hitro se da, spravili v naš „narodni muzej“ (tako kam v shrambo za naše „kulturne kuriozitete“). Tako žalostna je slika, ki jo dobi o pisateljskem podpornem društvu človek, ki stoji popolnoma zunaj naših pisateljskih krogov, ki ni z nobenim prizadetim pisateljem ali članom niti znan, kaj šele v sorodstvu ali svaščini. Tako sliko dobi iz samega poročila, ki je tudi prava literarna kurioziteta z vsemi značilnimi znaki one dobe, ki leži danes tako daleč, daleč za nami. Premagali smo jo in vidimo, kako zore prvi sadovi te zmage, zato se stilu, ki zveni iz napetoličnega predgovora „Pisateljsko podporno društvo članom svojim“, in duhu, ki veje iž njega, samo še nasmehnemo. Saj nam zveni ta predgovor kakor izborna parodija patetičnega „rodoljubnega“ govora, tako izborna, da bi niti Cankar ne napisal boljše. O ta stil, v katerem je to poročilo pisano ! Lepšega dokaza za svojo zaostalost in okorelost društvo pač ni moglo podati, ko da je izdalo to poročilo; v njem nahajamo naravnost klasično zbirko vseh jezikovnih specialitet, ki so jih celo že naši najobskurnejši žurnalisti zavrgli. Vse praznujejo v tej brošuri veselo vstajenje in pričajo, da je ves naš lepi napredek v literaturi in kulturi šel brez sledov mimo pisca. A tudi mimo pisateljskega društva, ki mu je 9. marca 1888 predaval Anton Trstenjak — „o slovenski stilistiki“. In človek, ki mu gre doslej prvenstvo literarne blamaže v 20. stol. za oceno „Jadranskih biserov“ v Ljublj. Zvonu, je podpredsednik in kronist pisateljskega društva. Kaj takega je mogoče pač samo pri nas. Ta pisec, ki izkuša na vso moč ustvariti razliko in nasprotje med našimi „pisatelji“ in „časnikarji“, nima niti za slabše moke žurnalista dovolj zrna. Manjka mu najprimitivnejši čut za večjo ali manjšo važnost kakega fakta, navaja brezpomembne malenkosti, išče veljave in tehtnosti v zunanjostih, ponatiskuje najne-znatnejše notice Naroda in Zvona (celo po nekolikokrat) ter operira s frazami (str. 53). Sedaj si naši pisatelji in umetniki snujejo novo stanovsko organizacijo — saj stara že davno ne zadošča več. Naj gredo „ad fontes“ in naj se ravnajo po Davorinu Trstenjaku, ne pa po Antonu! J. A. Glonar. t Ivan Grohar. 20. maja je umrl slikar IVan Grohar, star 44 iet. Osebni njegovi znanci poročajo, da je bilo vse njegovo življenje obupen boj za telesni obstanek, boj z gladom in s pomanjkanjem, ki ga je strl in izročil smrti. — Z Groharjem smo izgubili v upodabljajoči umetnosti najpopolnejšega zastopnika slovenske umetnosti. V zadnjih svojih delih je odločno dokazal, da je dospel na vrhunec, na katerem bi ustvarjal silne dokumente vrednot, ki jih je premogla njegova umetniška potenca, prepojena z najžlahtnejšimi soki, kar jih premore slovenska psiha. Za izražanje svojega notranjega stremljenja se je posluževal krajine in deloma figuralike, ki pa je vedno v nerazdružni zvezi z zrakom, zemljo in s solncem. Bil je silen, prepričevalen kolorist, strastno ljubeč svetlobo žgočega in oplojujočega solnca na zlatih žitnih poljih, tajne megle razprostrte v mladih jutrih čez spečo grudo, ljubil je mehko in globoko duhovnost gorenjskih hribčkov in gor, ki so mu bili najljubši predmet pri ustvarjanju njegovih umotvorov. Kot pravi umetnik je služil edino sili svojega hrepenenja in stremljenja. Bil je dika umetniškega kluba „Save“, za čigar upoštevanje je bil vedno vnet "bojevnik. Žalostna izguba tega slikarja je nenadomestna. Na njegovo mesto ne more stopiti nihče... Groharjeva smrt je prišla zelo nepričakovano in je za Slovence poleg nenadomestne izgube odlične umetniške potence grozeč „quous-que tandem“ glede na popolno nezmožnost, koristno operirati s slovenskim umetniškim materialom in njega produkcijami. Človek bi skoro ne verjel, da je po desetletnem boju za obstanek, ki ga vzdržuje umetniški klub „Sava“ in ki se je po desetih letih povzpel iz realnih tal v tipično idealno trmoglavost, ki je najlepši dokaz, da imajo slovenski umetniki poleg zmožnosti tudi v največji meri resno voljo, doseči svoj cilj, mogoče, da se do danes ob vsej hvali in nehvali, kar jo je bilo napisane v teh letih po listih o slovenski upodabljajoči umetnosti, ni storilo toliko dejanskega, da bi ne imeli novega madeža na našem kulturnem razvoju — smrti resničnega umetnika vsled pomanjkanja! Na podlagi tega, da je eksistiralo pred desetimi leti „Umetniško društvo“, da je bilo na dunajski razstavi in drugih inozemskih razstavah izrečeno slovenskim umetnikom odkrito priznanje in občudovanje, da je eden naših umetnikov iz lastnega nagiba postavil razstavišče, ne hoteč drugega, kakor da bi vršil dobro delo, da bi ljudje prišli in uživali, na podlagi nerazumevanja velike kulturne misije kluba „Save“ je mogoče enostavno trditi, da narod, bolje njega inteligenca ni še prodrla do jedra zmisla umetnosti. Ni treba pod besedo umetnost misliti ravno na upodabljajočo umetnost, ampak na vse, kar spada pod njeno okrilje in naj si bo že v prosti ali vezani besedi, na platnu, v mra-morju ali v notah. Največ je na umetniškem polju izkušala dosedaj delovati literatura; imamo že celo zbrane spise, in zopet je tipično in obenem karakteristično, da dosedanja generacija, hoteča ustvarjati umetniško, ni smatrala svojega dela za resno, radi česar tudi ni dosegla globljih vrednot. Po večini se je gibala na površju veselja nad samim sabo in nad številno produkcijo. Ko bi bilo delo vzeto resneje in globokeje, bi se ne mogla pojaviti neznosna apatija, s katero gledajo odstopajoči umetniki na životarenje mladih a velikih sil! V umetnosti ni robatih mej, ki bi omejevale medsebojno razumevanje literata in slikarja, kiparja in muzika. Temelji so isti in večni in izhajajo iz duše. Globokosti do- sedaj ni bilo, in zato ve danes pri nas malokdo, da je brez spoštovanja in uveljavljanja duševnih proizvodov in dejanskega, gmotnega podpiranja vsaka beseda o enakovrednosti z drugimi narodi bahava pena in vsega obsojanja vredna fraza. Grohar je umrl, in zaradi po listih priobčenih biografij je bilo marsikomu res hudo pri srcu — saj ni prijetno slišati, če človek umrje radi pomanjkanja — resne besede pa ni hotel izreči nihče, dasi to v naši kulturni zgodovini ni bil prvi slučaj. Wolf, Kette, Murn so šli pred Groharjem . . . Človek se mora nasmehniti, ko se mu pojavljajo pri čtivu ocen slovenske upodabljajoče umetnosti pred očmi čudni možje, ki s klavrnim obrazom vihte stisnjeno pest nad nehvaležnim narodom, ki se kar noče zgeniti in zmeniti za različno zmerjanje in se poboljšati. Ta „nehvaležni, tužni narod“ ! Na čigavo adreso pa gredo vse hude besede ? Dosedaj se še nihče ni čutil prizadetega in se potrkal na prsi: mea culpa, mea culpa. — Kmet in delavec imata za enkrat še vse druge krvave potrebe, kakor da bi klic veljal njima ; meščan je prepričan, da se to njega ne tiče; vladi in sličnim velesilam tudi ne more ležati na tem, da bi se spustile v regulacijo slovenske umetniške bede, krščanski gospodje so umetnike nagnali z barbari! Ostane nam torej najvišji Krog, velikokrat imenovano slovensko „razumništvo“. In ako je sploh kje krivda, je samo na tem najožjem krogu, ki obstoji iz advokatov, profesorjev, svetnikov, nadzornikov, ravnateljev in piscev, ki so nevku-sni dovolj, da bodo venomer do konca pisali in se zgražali. Umetniki sami so se naveličali poslušati tarnajoče dolgočasnosti, in g. Jakopič je morda upal, da umolknejo, ko je zidal razstavni paviljon. Jasno je bilo, da paviljon sam na sebi še ni bila rešitev. Za enkrat zgradba ne dokazuje drugega, kakor da se tudi požrtvovalnost ni niti najmanj obnesla, in končno je tudi izključeno, da bi se mogli umetniki sami vzdržati. Lehko rečemo zakaj ne: človeške slabosti so pri teh ljudeh enako razvite ko pri drugih, in ker se njih interesne sfere vedno tesnč in križajo, je uspešen napredek zelo oviran. Dalje pa mora vsako še tako idealno pehanje poginiti, ako nima mačka zasidranega. Le norec more danes ponuditi levo lice, ko je bilo udarjeno desno! Paviljona ni odkupila in prevzela niti dežela niti Ljubljana v oskrbovanje. Niti se ni zmenil nihče, da bi pomagal započetemu delu naprej. Nikomur ni prišlo na misel, da bi bil sedaj, ko se bodo vršile redne razstave, na mestu fond, iz katerega bi se vsako leto priznanim umetnikom odkupovala dela za gotovo fiksno svoto (1000—2000 K) in bi jim bilo s tem zasigurano vsaj toliko življenja kakor vsakemu težaku. Konstituirati bi se imelo društvo z namenom, da s stalno agitacijo vzdržuje omenjeni fond, razpisuje nagrade za dobre spise, tičoče se razumevanja umetnosti in vzgajanja umetniškega čuta, in enake nagrade v svrho konkurenčnih del vseh strok, skrbi za razstave v tujini in si za-sigurja upoštevanje pri vseh akcijah vsakršne skupnosti z umetnostjo. Društvo bi moralo imeti popolnoma prosto roko, radi česar bi bili v glavnem upodabljajoči umetniki le posvetovalen faktor. Na ta način bi se prišlo sigurno v okom vsem la-mentacijam : ako ne bi bilo mogoče spraviti po koncu toliko ljudi, ki bi hoteli zmisel društva resno pojmovati in mu dati realno podlago, potem smo opravili: umetniki naj poberejo šila in kopita in odidejo iz dežele, ako nočejo slediti nesrečnemu Groharju, plitvost piscev bo na dlani in tarnanje bo odpadlo, „narod“ bo pa imel mir pred nadležno, nepotrebno in „nedomačo“ kulturo. Zgoditi se pa mora to prej ali slej, ker tako kakor dosedaj ne more itj dalje. I. H. Z. Država in družba. Urejuje dr. Albert Kramer. Sociologija. O krščanski sociologiji. Spisal dr. Ivan Žmavc. Učen rojak me je nedavno vprašal, kaj mislim o Ušeničnikovi sociologiji.*) Odgovoril sem mu približno : Na vsak način učena knjiga ! Pred kakimi 20 leti sem avtorja osebno spoznal in sem dobil o njem vtisek, da je ne le nadarjen mož, ampak tudi originalen mislec; knjigo sem lani kmalu po izidu pregledal in videl, da je tako dobra kakor so boljše katoliške knjige te stroke tudi pri drugih velikih narodih. Dopisnik mi je nato odkritosrčno odvrnil: To bo že vse res, kar rečete, ampak novodoben človek knjige ne more razumeti. Pozneje me je uredništvo „Vede“ naprosilo, naj napišem občno oceno tega dela. Po nekih temeljnih dvomih sem v to privolil. In ko sem vdrugič prelistaval Ušeničniko-vo knjigo, so se mi obnovili ti dvomi in takorekoč s težkim srcem sem se lotil tega poročila. Vem namreč vnaprej, da to ne bo čisto nič vplivalo na visokočastitega avtorja, kvečjemu v protivnem zini-slu; on mora biti tako silno prepričan o dobrini svoje duševne smeri in o napačnosti mojega mišljenja in teženja, da bi bilo sanjarstvo, upati na končno soglasje najinega temeljnega nasprotstva. To nasprotstvo „brez upa zmage“ na-glasovati pa tem bolj boli, ker spoštujem druge osebne vrline učenega in veledelavnega pisatelja. *) Dr. Ušeničnik Aleš. Sociologija. Izdala Leonova Družba. V Ljubljani, založila Katoliška bukvama '910. 8° XV ---839 str. Cena broš. 8 K 50 h. Kot profesor bogoslovnega učilišča je spisal Ušeničnik to svoje delo v prvi vrsti za svoje učence. U. sam izhaja iz sholastične šole, kakor jo vzdržujejo jezuitje kot v novi dobi najmogočnejši in najstrožje organizirani cerkveni red. In v resnici je U. izvrsten učenec tega sistema. Ta sistem ima svoje prednosti. Novosholastik se drži velikih avtoritet, posebno biblije, Aristotela, Tomaža Akvinca, cerkvenih odredeb itd. in jih uporablja na vse slučaje. Tak učenjak je podoben mornarju, ki brez večjih nevarnosti jadra v bližini obale ter zavetnega pristanišča cerkvenega, dočim se novodobni znanstveniki preveč ne bojijo pogibeli in se pogumno drznejo iskati nove poti; seveda se včasi ladjica raztrešči, praviloma pa najde hrabri iskavec vsaj nov rodoviten otok, četudi ni vsakdo Kolumb. Stroga logičnost pri njegovih premisah, železna sniotrenost k ciljem njegove življenske umetnosti, velika in ob ljubljanskih knjižničnih razmerah občudovanja vredna na-čitanost: to so nekatere glavne prednosti našega pisatelja. In vkljub takšnim velikim prednostim, ki jih ovaja to delo, se moramo pridružiti zgoraj v uvodu navedeni razsodbi: novodobni znanstveniki odklanjajo jedro Ušenični-kove sociologije in je v veliki večini ne morejo sploh okusiti. Samo zato, ker sem slučajno o bistvu srednjeveške — in torej tudi nove — sholastike nekoliko orientiran, morem jaz za svojo osebo Ušenič-niku vsaj na zunaj slediti, dočim se moja notranjost kavzalnega miš- ljenja in hotenja načelno loči od njegovega. Ker bi rad verjel, da je U. resen in značajen učenjak, mu hočem, nadejaje se, da mi preveč ne zameri, brez ovinkov povedati, kaj temeljno razlikuje po mojem mnenju njega ter njegov življenski sistem od znanstvenega in sicer teoretično, praktično in metodično. Znanstvenik izhaja induktivno od čutno zaznatnega k občnim pojmom in razsodbam. Sholastični vernik predpolaga resničnost svojih avtoritet. Znanstvenik sicer tudi visoko temeljite misli in dobra dejanja davne in bližnje preteklosti spoštuje, vendar mu je vse to le izhodišče za lastno mišljenje in dejanje. Was du ererbt von deinen Vätern hast, Erwirb es, um es zu besitzen, Goethe, Faust I. (2. samogovor Faustov.) Ta rek velja kakor za gospodarsko tako tudi za duševno in etično lastnino. Vsled semitsko-rimskega dednega in občno-last-ninskega prava je krščanska cerkev kot večstoletna ustanova še vedno mogočna nositeljica duševnih, etičnih in gospodarskih dobrin. V njenem zmislu je še danes približno 36% vsega prebivavstva zemlje organiziranega (kakih 17* je katoličanov, 11 % protestantov, 7 % grško-pravoslavnih). Ta organizacija, ki je res občudovanja vredna, je v svojem bistvu duševna in življenska tvorba starosemitskih in hamitskih visoko civiliziranih narodov, kakor so bili Egipčani, Babilonci, Asirci itd. Teh učenci, Židje, so svojo življensko umetnost strnili v strogo logičen sistem, katerega današnja dvojna, pa vendar skupna posledica je kapitalizem kot sistem gospodov ter mogotcev in krščanstvo kot sistem za široke mase. Ta sistem je seveda tudi v slovstvu zapustil mogočne sledove: židovstvo je za sebe in svoje svetovno-gospodar-stvene namene izumilo stari zakon biblije, talmud, šulhan aruh itd., naravnost za širje mase in posredno za imenovane kapitalistne namene pa novi zakon biblije, ki je za nežidovske narode pripravljen izčr-£ek zlasti iz talmudske učenosti. Življenska modrost novega testamenta je ustvarila v zvezi z vojaško-imperialistno organizacijo rimske države rimsko cerkev. Dandanes ne zadostuje več ta cerkvena organizacija, živeča glavno od tradicij minulosti, krščanskim narodom. Tvorijo se neodvisno od cerkve nove organizacije v duševnem. gospodarskem in socialno-etičnem zmislu. Idejno je vsa novodobna znanost posledica osamosvojitve posameznikovega mišljenja od cerkvenega jerobstva. Gospodarsko je, že vsled dednega in obrestnega prava blaženega lastnika (beati possidentis), cerkev še vedno mogočna celota; vendar je kapitalizem, ta — kakor je med drugimi dokazal Sombart letos v svoji knjigi „Die Juden und das Wirtschaftsleben“ — v bistvu svetovno - gospodarski sistem židovskih stvarnikov krščanstva v gospodarskem oziru izza nove dobe zelo čez glavo zrastel cerkvi, svoji v prejšnjih stoletjih zelo močni učenki ter pomagavki. Socialno etično udejstvile so se v poslednjem času nove, socialni svet preob-razujoče organizacije, kakor posebno zadružništvo, ki delujejo na podlagi vse dobro tvorečega človeškega smotrenega dela. Tako je dandanes cerkev na razpotju; zelo 'še omahuje, ali se ima oddati mogotcem tega sveta, ki s pomočjo gospodarskega prava izkoriščajo ubogo delavsko ljudstvo, ali pa ima brezpogojno stopiti na stran tlačenih in izsesavanih, da jih pomaga rešiti iz socialnega suženjstva. Seveda ne smemo toliko verjeti njenim besedam ko njenim dejanjem ; fraze in pridige so namreč dober kup kakor kopinščnice. Da ostanemo pri Ušeničnikovi knjigi, hočemo to primerno in na kratko razjasniti tudi na cerkvenih razmerah. Verstvo, naboženstvo, etičnost in kar je še takih vzvišenih pojmov, istoveti U. s cerkvijo. Vprašajmo pa našega pisatelja: Če je cerkev (U. piše Cerkev vedno z veliko začetnico kakor Boga) res tako pravična in protikapitalistna, zakaj pa je ona sama kapitalistno organizirana? Kje pa ima Vatikan, kje imajo bogati' samostani, škofje itd. naložene svoje milijone ? Ali ne pri onih, ki zavestno taje božanstvo svojega rojaka, proroka iz Nazareta ? Kakšna je pa bila javna morala v nekdanji cerkveni državi! Kakšen red je v vatikanskih financah do najnovejšega časa ? Leon XIII. je bil kot učenec jezuitov za politikovanje cerkve, Pij X., pod katerim so prišli do veljave v Vatikanu drugi starejši redi, obsoja politično in gospodarsko delovanje duhovništva, ker je kot sicer naiven, ampak blag in pobožen mož izprevidel, v kaka smešna protislovja se je strmoglavljala cerkev s svojo politiko. Vzemimo le naše slovenske razmere. Vsled sociologije našega krščanskega učenjaka str. 510/11 je „slovenska ljudska stranka“ (S. L. S.) prava krščansko-socialna stranka; a kdor je količkaj slišal o javnem delovanju te in poznejše vseslovenske ljudske stranke (V. L. S.), ve vsaj približno, kakšno je to „pravo krščanstvo“. Pri takovi zmedenosti pojmov in socialnega življenja ni čuda, da je cerkev izgubila zmisel za notranje kriterije resnice in pravice in da se osredotočuje na grobo zunanjo strogorednost: donro je v cerkveni dejstvenosti to, kar hoče papež, škof, župnik, kaplan itd., in vernika najvišja čednost je pokorščina. To vse pa je vendar premo nasprotje socialističnih idealov evangeljskih, in cela katoliška dogmatika se zdi, da ni nič drugega kakor učeno zavijanje čisto preprostih pa velepomembnih nravnih resnic. „Jezus pa . . . reče: Veste, da vladarji narodov nad ljudstvi gospodujejo in jih velikaši izkoriščajo. Tako ne sme med vami biti; nego kdor hoče med vami velik postati, bodi vaš služabnik, in kdor hoče med vami prvi biti, bodi vaš hlapec, kakor sin človekov ni prišel, da bi si pustil služiti, ampak da služi.. .„ (Matevž 20, 25—28, iz grškega besedila s pomočjo Weizsäckerje-vega nemškega in Stritarjevega sloven. prevoda prevel poročevatelj.) Toda ne smemo opominjati Ušeničnika preveč k evangeliju, ker bi ga spravili v preveliko zadrego. U. hoče sicer s svojo učenostjo vzbujati spoštovanje in zelo rad citira vse mogoče in nemogoče veljake; navaja ateiste, Žide, protestante i. t. d., kakor tudi pobožne katolike; izmed naših ljubih rojakov citira može kakor so I. Benkovič, Fr. Jošt, A. Korošec, I. Šušteršič i. t. d., ki so mogoče izvrstne osebnosti v ožjem lastnem delokrogu, ampak kar je najboljšega in Ušeničniku, kakor bi naiven človek mislil, najbližjega, tega se naš učenjak skrbno izogiblje, med drugim posebno odločilnih mest v bibliji. Na zelo veliko nevarnost, da se nam naš avtor iz višine svojega učenega krščanstva porogljivo zasmeje, hočemo naglasiti ono, kar bi tudi cerkev enkrat morala resno uvaževati, ako bi hotela biti prava kulturna in socialnoetična sila. Prorok iz Nazareta je po evangelijih imel več razgovorov s sovražnimi mu duhovniki, pismouki ter bogoslovnimi učenjaki ali rabini. Nekoč ga je tak svet mož vprašal, kaj je vendar v kratkih domačih besedah jedro rešilne življenske modrosti. Zedinila sta se v teh dveh kratkih stavkih : 1. zakon: Ljubi boga iz vseh sil ; 2. zakon: Ljubi bližnjega iz vseh sil kakor samega sebe. To sta najvišja zakona. Drugi zakon — tako posebej po-vdarja Nazarejec — je pa ravno tako visok kakor prvi. (Primeri Mat. 22, 35 sl. Luk. 10, 25 sl. Mark. 12, 28 sl.) In novodobna znanost je prišla po samostalnem potu induktivno k ravno temu drugemu zakonu (prim. Luk. 6, 31 in 38). Ko se enkrat cerkev navzame v resnični dejstvenosti tega največjega socialnoživljenskega načela, bomo radi verjeli njej in — Ušeničniku. Narodno gospodarstvo. Kriza v slovenskem zadružništvu. (Razpravlja Miloš Štibler, tajnik Zadružne Zveze v Celju ; založil pisatelj ; tiskala Zvezna Tiskarna v Celju; vel. osmerka, str. 32, cena 50 vin.) Brošuro, ki razpravlja o tako važnem predmetu, je treba vsekakor z veseljem pozdraviti, tem bolj, ker je edina, ki se bavi s polpreteklo in sedanjo krizo v našem denarstvu. Napisal jo je strokovnjak, katerega je, kakor pravi, vodila „želja, da se lotijo vsi merodajni činitelji sanacijskega dela v bolnem našem zadružništvu, ker tako zahteva korist slehernega posameznega zadružnika, pa tudi korist narodove celokupnosti“. Avtor je načel marsikatero važno vprašanje. Tako se je na 4. strani v nekoliko besedah doteknil razmer v našem vinarstvu, potem načelnega vprašanja o svobodni trgovini in zaščitni carini (— „bržkone mu (namreč kmetu) te visoke cene celo škodujejo, kajti slov. kmetovalec danes ni v srečnem položaju, da bi živino prodajal, temveč je prisiljen isto nakupovati“ —), omenja neugodno stanje hmeljarstva in splošno napetost na avstrijskem denarnem trgu, provzročeno zlasti iz političnih nagibov. Potem številni polomi. . . Še en vzrok je, ki je slabše vplival na naše zadružništvo ko vsi ostali. Ta vzrok je strankarsko-po-litična agitacija. — To svojo trditev dokazuje avtor s pomočjo kratko skicirane zgodovine slovenskega zadružništva. Kot sekundarne vzroke slabega stanja naših zadrug navaja avtor nedostatno notranjo ureditev : Lastno premoženje zadrug ni v nobenem zdravem razmerju s tujim premoženjem (mesto 1:2 imamo celo 1:8!), izposojila prekašajo svoto deležev, rezerv, in hranilnih vlog, denar se posojuje na predolge obroke, odpovedni obroki še niso udomačeni, centralizacija ni izvedena, tako da je slovensko zadružništvo odvisno od nezadružnih denarnih zavodov... Potem ko je avtor nakratko o-črtal poslovanje denarnih central in povdarjal potrebo dobre revizije, se peča z bodočimi nalogami slovenskega zadružništva. Nasveti se sami porajajo iz proučenja nedostatkov. Avtor nasvetuje, naj se vsaka konkurenčna zadruga spoji s starejšo, v varstvo namišljenih političnih interesov naj se kot manjše zlo vpelje proporčni volilni sistem. Potom Zveze se naj uredi zadružna centralna banka. Zapričeto delo na polju blagovnih zadrug je treba nadaljevati, razširiti tudi te vrste zadruge po danskem vzgledu. Zadružništvo bodi demokratično. Politika škoduje zadružništvu, zato bodi iž njega izključena. Ti nasveti so vsekakor vsega uvaževanja vredni. Reči moram, da imamo malokateri spis, ki bi načel na tako malem prostoru toliko važnih vprašanj, — spis je brez druzega tak, da bi ga morale zadruge nakupiti in razdeliti med svoje člane, in da bi si morali zapomniti njegovo vsebino razni zadružni in Zvezni odbori, pa tudi oni politični faktorji, ki so doslej spojevali polj-tično organizacijsko delo z zadružnim. Želeti je pa tudi, da bi avtor v isti razdelitvi snovi zbral statistični in dokumentarični materijal za Zvezne zbore in za natančno proučenje sedanjega stanja slov. zadružništva. Organizacijski nasveti, ki jih daje pisatelj (str. 25 in dalje), so na splošno ravnotako posrečeni kakor kritika poslovanja. Avtor nasvetuje samostojno zadružno denarno centralo in blagovno centralo, združitev vseh zadrug v enotno nepolitično Zvezo in s tem ustvaritev ve- likega, enotnega zadružništva. Mnogo razpravlja o podeželenju Zvez. Stvar je sicer hvalevredna, paziti pa je na to, da ostane tako podeželenje privatno in da ne poseže vmes država ; v tem slučaju bi se izven-kranjsko zadružništvo vtopilo v premoči nemškega kapitala. Glede demokratizma moram o-meniti, da je to ena najbolj kočljivih točk. Res, da je nedemokratično u-rejena zadruga po svojem delovanju in vplivu bolj podobna zasebnoka-pitalistični banki ko pravi zadrugi, — ni na drugi strani zameriti, da hoče dotičnik, ki ima v zadrugi naložen svoj kapital, imeti že zaradi varnosti ingerenco in vpliv na zadrugo. To pa je na škodo demokratizmu. Izognemo se temu z že nasvetovano sanacijo razmerja med lastnim in tujim kapitalom in pa s šolanjem zadružnih funkcionarjev, — z zadružnimi kurzi, — v svrho, da zadobe funkcionarji poleg večjih zmožnosti tudi več zaupanja. Na str. 21 je avtor zagrešil nekoliko nerodnosti, ker je zapustil svojo stroko in se podal na polje socialne filozofije. Je li zadružništvo v prid kapitalizmu ali socializmu ? Moderna socialistična doktrina odgovarja drugače nego avtor. Socializem je gibanje k zadružnemu gospodarskemu redu in le v tem zmislu hoče odpraviti zasebno lastnino, — t. j. namesto koncentracije in akumulacije kapitala naj stopi udeležba vseh skupin; kapital mora vedno bolj postati naroden, ljudski kapital, mora postati zadružna last, s tem proizvajanje dobrin zadružno. Zadružništvo je najmočnejši, četudi tihi pospeševatelj socializma, ker pospešuje narodno bogastvo, — leži torej v razvojni smeri socializma. Čim dragocenejšo narodno institucijo moramo videti v njem, tem bolj moramo skrbeti za močno zadružništvo. Dasi se na tem mestu nerad dotikam politike, vendar vprašam: bo li na Kranjskem proglašeni politični bojkot škodoval nameravani zadružni sanacijski akciji? Bo morda onemogočil izenočenje? Zadružniki naj imajo pazno oko! Vladimir Knaflič. Teoretični socializem.1) Spisal Bogumil Vošnjak. Družbeno gibanje, ki mu je sodobnost dala ime socializem, je gotovo ena izmed mogočnih komponent modernega javnega življenja. Pa vendar mora povsem nepristranski opazovatelj priznati, da ta pokret doslej ni izpolnil nadej onih mož, ki so stali ob početkih in se borili prvi za njegova načela. Zgodila se je velika metamorfoza. Misli in ideje, ki so se dozdevale našim očetom vničujoče razstreljivo, ki naj razbije vse, kar so ustvarila stoletja, so se prelevile v občna mesta, ki danes vznemirjajo malokoga. Socializem je prenehal biti romantičen. Izvršila se je ona infiltracija socialnih misli v vse panoge intelektualnega in gospodarskega življenja. Socialna gesla so prenehala biti edino-le idejni zaklad proletarskih strank. Bila je to čudna razlastitev onih, ki so bili prej neomejeni gospodarji tega idejnega zaklada. Staremu proletarskemugibanju je bila ta recepcija prav opasna, vzela mu je aureolo edinstvenega zaščitnika socialnih zahtev sedanjosti. In potem je prišlo povrhu še v naši ljubi Avstriji narodnostno vprašanje. Ako izkuša češki realizem dokazati, da se socialistične in narodnostne ideje medseboj dopolnjujejo, da je socializem le postopal v škodo lastnim načelom, ako ni vpošteval narodnosti, se nam zdi, presojamo li stvar nekoliko hladneje, da se pripisuje na ta način socializmu vloga, ki je ni nikdar imel, da se izkuša olepšati neprijetna situacija oficialnega socializma, ki je proti svoji lastni volji ’) Politično-soeiološka knjižnica zv. I. Vladimir Knaflič : Socializem. Oris teorije. Založila „Goriška tiskarna“ A. Gabršček. Gorica 1911. XII—371 str. Cena broširano 4 K. moral paktirati z neizprosno, vedno se pomlajajočo družbeno velesilo, z nacionalizmom. Pričujoča knjiga o socializmu nima namena, podajati nam samo gospodarska načela socializma, njena naloga je mnogo večja in širša. Knaflič izkuša orisati socializem kot družbeni problem vobče. In vsled tega je povsem umljivo, da se mnogokrat prav tesno dotika vprašanj vsakdanjega političnega življenja. Pri sedanjem stanju slovenske državnovedne literature bi bilo nespametno pisati strokovnjaško knjigo o gospodarskih problemih socializma. V višje razvitih literaturah je seve delitev dela neizogibna in povsem upravičeno, da ločijo svoja poprišča narodni gospodar, sociolog, etik in politik. Pri slovenski knjigi je seve danes edino-le mogoče, da so vsi vidiki spojeni. Res je, da nam hoče Knaflič podati samo oris teorije, pa vendar so ona poglavja najbolja, kjer je mogel z vsem elanom, ki mu je lasten, poseči v pestro politično življenje. Poslednje poglavje bo še nekoč zanimiv dokument političnemu in socialnemu zgodovinarju Slovencev, zakaj v njem se zrcali vse to, kar vznemirja mislečega sodobnega Slovenca. To je knjiga optimista. Iz vsake vrste govori tisti neprecenljivi optimizem mladosti, ki vidi skoraj vse v rožnatem svitu. Tak optimizem izključuje do neke meje kriti-cizem. Temu optimizmu so neki temeljni družbeni pojmi nedotik-ljivi. Z mladostno lehkoto se sprejema marsikaj, kar bi bilo treba poprej podvreči stvarni kritiki. A ne smatram tega optimizma za hibo, vsak pokret potrebuje takega mogočnega dinamičnega činitelja, kakršen je optimistično naziranje. Ne da pa se tajiti, da vodi tak nazor prepogosto k povsem napačnim zaključkom. ki morejo biti usodepolni. Pa Knafličeva tako iskrena in vroča nadeja v bodočnost ima na vsak način mnogo osvežujoče sile v sebi. Knafličev spis je pravzaprav zgodovina socialističnih teorij. Uvod podaja bistvo socializma. Knjiga je razdeljena na sledeči način. Prvi del obsega zgodovino socialnih idej do nastopa Karla Marxa. Drugi del je posvečen zgodovinskemu materializmu in Karlu Marxu. Tretji del pa podaja kritiko marksizma. Težko je izreči po posameznih poglavjih kake knjige vrednostne sodbe, pa vendar je menda umestno pov-darjati, da se je Knafliču najbolj posrečilo poslednje poglavje, v katerem razpravlja o marksizmu in ga kritikuje. Socialna filozofija, kakršna tvori vsebino prvega dela, ustvarja mnogo težav. Ni lehko podajati v kratkem obsegu temeljne misli predhodnikov socializma. Prav mikavno se je sicer pečati s to parado blestečih misli, duhovitih antitez in ostrih protislovij, ki jo imenujemo pravno ali socialno filozofijo, vendar je to stroka, ki pravzaprav še ne spada v sodobni sistem znanosti, ker je nekako diletantsko razvita. V uvodu se peča Knaflič najprej z definicijo socializma. Vsem podobnim družbenim pojmom je lastna neka neopredeljenost in precejšnja meglenost. Silno težko je strniti vse glavne črte, ki bi naj podale točno označbo. Preozka je gotovo Som-bartova opredelba, ki ne vidi v socializmu nič drugega ko osamo-svojo proletarskega razreda. Bernsteinu je socializem stremljenje k zadružnemu gospodarskemu redu. Na vsak način leži v takem pojmovanju mnogo resnice. Ni prav razvidno, kateremu mnenju pritrjuje naš avtor. Mimogrede pravi, da je po svoji vsebini socializem boj proletarskega razreda proti kapitalističnemu (str. 1). Zdi se, da Knaflič strogo loči med dvema velikima razredoma, kapitalističnim in proletarskim, oba kot poosebljenje dveh različnih gospodarskih, političnih in kulturnih teženj, sistemov, „dveh modroslovnih smeri, dveh svetovnih naziranj, ki se borita za nadvlado“ (str. 15). Tak simplicizem je brez vsake podlage, zakaj nikjer v življenju ne obstoji taka stroga ločitev. Taka razdelitev ne obstoja v go- spodarskem žitju, še manj pa na polju intelektualnega gibanja. Kam spada ves srednji, obrtniški stan, mali uradniki, kmetje? Teh ni mogoče prištevati niti temu niti onemu taboru. Tudi ni mogoče po tej šabloni klasificirati znanstvenike, umetnike in sploh intelektualne delavce. Bodimo veseli, da je takšna vsako individualno stremljenje ubijajoča uniformnost nezmiselna. Ljudem, ki verujejo v tako strogo ločitev v tisti dve armadi, ki si stojita nasproti, nedostaja pravi socialni bon sens. Tudi ni želeti, da bi bil kedaj „ves človeški rod na enaki kulturni stopnji in ne bo več razrednih razlik.“ V raznostvarnosti in ne v topi izenačenosti je treba iskati velikih tvornih kulturnih sil bodočnosti. Ni treba, da bi bila demokracija prisilna delavnica, v kateri bi vsakdo nosil cvilišno jopo in številko na beli kapi. Socializem ni samo stremljenje in gibanje enega razreda, ampak vseh ljudi, ki delajo in ustvarjajo socialne vrednote. Zunaj tega gibanja stojijo samo troti. Za vsako pravo socialno gibanje je značilno, da stremi njegova glavna težnja k harmoniji vseh socialnih sil. V pojmu socializma je skrit mogočen solidaričen element, ki združen z zadružno mislijo omogoča pravi realni in ne fantastični in fatalistični socialni napredek. Socializmu, bodisi v kateri obliki koli gre hvala, da izpreminja smotrena organiziranost prejšnje kaotično gospodarstvo v organizirana in pravno upravljana socialna razmerja. Omenili smo že, da obsega prvi del zgodovino socialnih idej do Marxa. V velikih obrisih je podana pravzaprav zgodovina gospodarstva vobče, torej vseh gospodarskih struj. Prav dobro opaža naš avtor: Temelji manšesterskega liberalizma, ki je v bistvu ekonomski sistem Smithov in modroslovni sistem Rousseaujev, so postali temelji gospodarskega razvoja vseh narodov in držav (str. 45). Ta Rousseaujeva socialna filozofija je postala tudi podlaga državnemu nauku socializma in ona spaja konstitucionalni liberalizem s sodobnim socializmom. Da bi bil Rousseau položil temelj sociologiji (str. 48), temu je treba v interesu sociologije same oporekati najodločneje. Socialne pogodbe(con-trat social) se ne sme razumevati zgodovinsko. To je glavna poteza Rousseaujeve socialne filozofije, da gradi svoje konstrukcije v oblake brez ozira na zgodovinska dejstva, Rousseau se ni motil (str. 48), ampak je prav dobro vedel, da ljudje niso nikdar živeli v takih odnošajih, kakor jih slika on. Kritika njegovega sistema mora izhajati s povsem drugega stališča. Poglavje o francoski revoluciji nas ne prepričuje, da bi bila gospodarskega značaja, kakor to misli naš avtor. Prav dobro povdarja Knaflič, da ne poznamo nikakega „prej“ ali „pozneje“, kar se tiče politično-aružbene" in gospodarske uredbe. Gospodarstvo je nastalo istočasno s politično organizacijo, prvo je vplivalo na drugo in drugo na prvo. Ni prav verjetno, da je francoska revolucija nastala takrat, ko je v proizvajanju nastala anarhija (str. 57). Zdi se, da avtor precenjuje gospodarski pomen revolucije, ki je potom svojega sistema političnih svoboščin edino-le ustvarila predpogoje, ki bi naj omogočili svobodne oblike gospodarstva. Krat-komalo trditi, da je vsebina revolucije gospodarski liberalizem, menda ni umestno, zakaj poslednji je šele posledica revolucije. Angleški manšesterski liberalizem ima prav malo opraviti z revolucijo. Anglija stoji skoraj povsem zunaj kroga francoskih ustavnih in socialnih novotarij. Revolucija je bila formalnega značaja, njen smoter je bil, polastiti se edino-!e vlade, nikakor pa ni imela namena, temeljno izpre-meniti gospodarski red. Da bi bila ob koncu starega reda Francija decentralizirana in razkosana po zgodovinskih provincah (str. 64), ne odgovarja zgodovinski istini, zakaj ob izbruhu revolucije je država že silno centralizirana in že povsem zrela za Napoleonov radikalni centralizem. Uporabljati vire kakor Fuchs, Casanova, grof Tilly in graški Weiss, ni posebno priporočljivo. Najbolje je naravnost seči na prave francoske sodobne vire in posebno na nedosežnega Tainea. Poslednje poglavje prvega dela razpravlja o modernih oblikah socialnega gibanja, „o komunizmu, raeionalnem socializmu in anarhizmu“. O anarhizmu, tem prezanimi-vem socialnem izrastku, žal pogrešamo posebne razprave, ki bi vodila prav v ta oddelek. Govoreč o angleških krščanskih socialistih, se dotika avtor tudi solidarizma. Pomotoma zamenja solidarizem, kakršen je postal na Francoskem kot mogočna družbena struja, ki ji pripada elita francoskih intelektualcev — omenjam samo imena, kakor Bourgeois, Dürkheim, Duguit, Fouillče — s takozvanim krščanskim solidarizmom. Ta „krščanski“ solidarizem seve nima niti časovne niti umstvene prioritete pred ravnokar omenjeno francosko socialno strujo. Prav lepo, naravnost vzorno je poglavje o komunizmu. Nedvomno se vrši neko preustrojstvo zasebne lastnine, ki pa nikdar ne pride do tega, da bi se lastnina povsem odpravila, temveč le do kompliciranejših oblik tega gospodarskega instituta. Knaflič mora priznati, „da poznamo le smer naših stremljenj, ne pa še zadnjih ciljev in smotrov“ (str. 101). Ako je to res, potem je pač nekoliko vratolomen eksperiment izvestnih strank, ki pridigajo očitno odpravo zasebne lastnine, dasi ne vedo, s čim bi jo zamenile. Kdor stavlja take zahteve, mora z jasno besedo imenovati potrebno nadomestilo, ne sme pa s kopo lepih, blagodonečih besed zakrivati pomanjkanje konkretnih, realnih pojmov. Teorija zgodovinskega materializma je gotovo silno značilna za socialni značaj naše dobe. Vkore-ninila se je v vulgarnem mišljenju sodobnikov bolj ko vsaka druga. Kolikokrat čujemo sredi najnavad-nejšega pogovora: Gospodarstvo je vse. Učeni terminus je pač ogromni množici onih neznan, ki trdno verujejo, da je vsakemu socialnemu in političnemu pojavu temelj gospodarstvo. Istotako kakor geslo o razrednem boju je postala tudi teorija zgodovinskega materializma pravi neobhodni rekvizit moderne politične frazeologije. Knaflič zavrača seve historični materializem in povsem dobro omenja, da ne vpliva samo gospodarstvo na politično ustrojstvo in pravo, ampak da tudi poslednja činitelja vplivata na prvega. Zdi se, da je Knafliču neznano temeljno delo o historičnemu materializmu, Stammlerjev spis „Wirtschaft u. Recht“. Dasi je Stammler socialni formalist Kantovega kova in njegova izvajanja v marsičem izzivajo kritiko, vendar so njegovi doneski k dogmatiki zgodovinskega materializma prav dragoceni, Knafličev ekscerpt Marxovega „Kapitala“ obsega 59 strani. Zdi se, da je naš avtor nekoliko preveč zaljubljen v Marxa. V strokovni narodno - gospodarski literaturi je Marxova veljava prav neznatna, njegovo literarno delo nepriznano. S splošnega stališča menda ni v svetovni literaturi tako puste, z uče-njaško, pa vkljub temu povsem neznanstveno navlako napolnjene knjige, kakor je „Kapital“. Kaj hasnejo one dolgovezne matematične formule, v katere hoče Marx vkleniti vse socialno življenje ? Povrhu je duh vsega dela povsem tuj novodobnemu intelektualnemu razumevanju. Heglova dialektika nam ni nič manj tuja ko sholastika. Samo tako neplodna in v abstruz-nosti zarita inteligenca, kakršna je ruska, je mogla imeti družbeno strujo marksizma. Ni mogoče pritrditi avtorjevi želji, da bi dobili „Kapital“ v popolnem slovenskem prevodu. Dokler je slovenski književni trg še v tako skromnih razmerah, je pač želeti, da si z drugimi socialnimi in političnimi deli dopolnimo svojo državnovedno literaturo, z deli, ki navajajo k realnemu razumevanju dejanskih razmer in k praktičnemu delu. Vsa formalistična sholastika Marxa se kaže v njegovih matematičnih for- mulah, ki so vendar učenjaška ma-kulatura v najčistejšem pomenu besede. Po mojem mnenju naj bi sledila kritika gospodarskih naukov Marxa takoj za ekscerptom iz „Kapitala“. Kapital je „kritika politične ekonomije“, snov je čisto gospodarska in potrebuje gospodarske antikrit.ke. Konrad Schmidt ni edini kritik vrednostnega zakona. Klasični kritik je pač Böhm-Bawerk. (Zum Abschluss des Marxschen Systems, 1896; in zlasti „Kapital u. Kapitalzins“, 1889.) Sploh eksistira v vrednostnem zakonu cela literatura, imenujem iz Nemcev samo imena: Lange, Komorzynski, Rieke, Diehl. Navajam vse to samo radi tega, da opozarjam, kako povsem nepriznani so gospodarski temelji marksizma. Čim bolj se bliža avtor naši dobi in sedanjosti, čim bližji so mu ljudje, knjige in razmere, tem bolj se kaže v svetli luči njegova publicistična nadarjenost, temperament in bistro razumevanje zamotanih, obdajajočih ga pojavov. V poslednji knjigi, ki podaja kritiko marksizma, se peča Knaflič z vsemi onimi či-nitelji, ki dajajo socialnemu gibanju naših dni značilno obeležje. V tem oddelku je nabrano silno mnogo gradiva, ki je naravnost neprecenljivo za vsakogar, ki se bavi z javnimi posli. Nesocialist bo menda našel tu več gradiva ko prepričani socialist. Prav dobro izvaja Knaflič, kako je praksa ovrgla Marxovo teorijo, kako so se v praktičnem življenju razblinila vsa ona, po hegeljansko koncipirana visokodo-neča gesla. Avtor omenja Lassallovo delovanje, proučuje katedrske socialiste, Schäffleja in Wagnerja. Raz-borito presoja krizo v marksizmu in samostalno izreka svoje mnenje o raznih predboriteljih socializma. O Bebelovi „Ženi in socializmu“ se izreka sicer preveč laskavo, pa za Kautskega se ne more prav nič ogreti. Na kratko, pa značilno so karakterizirani Sombart, Bernstein in Masaryk. Manjka pa povsem francoska in angleška literatura. „Na potu do cilja“. Tako se zove poslednje poglavje, v katerem je Knaflič strnil svoja naziranja o razmerju socializma k velikim družbenim silam, kakršni sta verstvo in narodnost. Gre tu za pojme, ki stojijo sredi političnega boja, pojme, ki bodo določili politični značaj bodočnosti. Tu je Knaflič povsem v svojem elementu, tu ima priložnost, da se s toplo, prepričevalno besedo zavzema za to, kar se mu dozdeva socialna potreba. Odločno zavrača revolucionizem, ki ni demokratičen, ker ni volja večine, marveč volja manjšine in zahteva od socialne demokracije, naj si vendar enkrat strga z obraza revolucionarno krinko. V odstavku „Socializem in narodnost“ dokazuje, da ni nikakega nasprotja med socialnim in narodnostnim na-ziranjem. Knaflič nas izkuša po realističnem receptu prepričati, da je narodnostno mišljenje imanentno socializmu. Jako hvalevredno je, da nam podaja Knaflič nazore socialističnih prvakov o narodnosti. Vendar ti izreki niso preveč prepričevalni. Poglavje o agrarnem socializmu je pač povsem utopističnega značaja. Prav toplo, pa nekoliko preveč navdušeno, entuziastično je napisan zaključek pod zaglavjem „končni cilji“. Tuše priznava odločno in z vso svojo dušo k nacionalizmu, zakaj: „Le narod more osvoboditi vsakega posameznika, more nuditi svojini sinom sredstva za svobodno razraščenje, učvrščenje“. V narodovi skupini vidi Knaflič zgodovinska tla socializma. To je konfiteor, ki po-menja popolno zanikanje anacional-nega stališča. Knafličev tako srčno in ognjevito pisani konfiteor zasluži, da se ga smatra za enega najznačilnejših slovenskih publicističnih dokumentov. Polagam veliko važnost na živahnost, s katero brani Knaflič tako prepričevalno narodno misel, pa zdi se mi, da je slavospev na socializem v marsičem pretiran. Odločno zahteva v tem zaključnem i poglavju slovenski socializem. Naloga našega avtorja pa bodi, da nam pokaže v kakem bodočem spisu, kak bodi ta slovenski, domorasli, samonikli socializem. Ako naj izrečemo oceno pričujoče Knafličeve knjige, moramo predvsem povdarjati, da je to prvi slovenski poizkus, podajati nekako celoto socialnih problemov brez odvisnosti od kake mogočne socialne organizacije. Knjiga je neodvisno pisana, njen avtor si ni prej šel po „imprimatur“ k nobeni politični stranki, ki je slučajno na krmilu. Pozdravljamo zlasti to neodvisnost od faktičnih političnih sil, ki izpreminjajo slovenske politično-so-cialne publikacije v apologetične kompendije, posvečene vodstvom gotovih političnih organizacij, Knaflič se izogiblje napadom, bodisi na posamezne družbene sloje, bodisi na gospodarske razrede. Stvarno, dasi tu pa tam nekoliko preveč navdušeno, gleda na probleme, ki ga obkrožajo. Ne pozabljamo nikdar, da je to knjiga mladega moža, ki nam obeta napisati še mnogo boljšega in lepšega. Na vsak način pa smemo soditi, da bo imela slovenska publicistična literatura v njem enega izmed svojih najznačilnejših pred-staviteljev. Nekatera poglavja njegovega „Socializma“ bi bila, nekoliko izpremenjena, prav izvrstno čtivo za delavce, nekak slovenski Lassallov „Arbeiterlesebuch“. Sveži duh, ki preveva vso knjigo, ki je polna drhtečega življenja in na kateri ne leži knjižnični prah, bo pač predvsem populariziral celo vrsto lepih, globokih misli, ki se v njej nahajajo. Pa življenje in socialna praksa bosta menda Knafliča prepričali, da je vkljub vsemu dozdevnemu realizmu ostalo v njem vendar še precej utopij. Ali knjiga menda ne bi imela svojega čara na širše občinstvo, ako bi bil avtor argumente nanizal nekoliko bolj hladnokrvno, brez notranjega ognja. Neko pomanjkanje zmisla za temne strani kakega pokreta je preznačilno za vse one, ki s koprnečo dušo izkušajo prej ko slej odstraniti to, kar se jim zdi škodljivo razvoju človeške družbe. Knjiga je vsa navdihnjena z optimizmom. Nikjer niso omenjene senčne strani kolektivizma. Kakor so si racionalisti predstavljali človeka kot ono vzorno, idealno dobro bitje, tako si tudi moderni socialistični teoretik konstruira svojega idealnega, v vsakem oziru dovršenega člena socialistične družbe. Pomanjkanje zmisla za psihološke težave pri uvedbi socialističnega družbenega reda je preznačilno za socialistično teorijo. Družbeni red, kakršnega si predstavlja kolektivizem, zahteva visokorazvit altruizem, zahteva čuvstveno in nravstveno visoko kvalificiranih ljudi. Današnje zadružništvo nam je dokaz, kako malo je usposobljen povprečen mož iz množice za naloge, ki jih ono nalaga. Povsem po pravici imenujemo zadružništvo pravo šolo socializma in kolektivizma, katerega smotri so le neprimerno bolj zamotani. Ako niti te skromne vloge zadružništva s tem današnjim ljudskim materialom ne morejo biti izvedene, kaj bo šele z onimi socialistične družbe. Današnja država vrši le z največjo težavo svoje upravne smotre. Kako naj regulira podobna družbena organizacija socialistične države bodočnosti vso producijo in vso razdelitev pridelkov? Te naloge bi bile pri današnjem stanju ljudske psihe povsem neizvršljive. Eksperiment je vendar nekoliko preopasen, zakaj niti najmanjšega jamstva nam ne dajejo kolektivisti, kako bo funkcioniral njih gospodarski stroj. Pač pa je smatrati socialno vzgojo k družbenemu gospodarstvu za enega najvažnejših momentov socialnega gibanja bodočnosti. Da se oblike gospodarstva izpreminjajo, to leži na dlani, pa integralni kolektivizem je fantöm brez vrednosti. Pač pa se bo najbrž vedno bolj uveljavljal nekak mešan sistem zasebnega, zadružnega in v manjšem področju delujočega kolektivnega podjetništva. Pa tudi v tem slučaju zasebno podjetništvo in zasebna lastnina gotovo ne bosta izgubila svoje veljave. Kolektivizem v tej obliki, kakor se nam zrcali iz te knjige, silno podcenjuje intelektualno, ‘ duševno delo. Da se uvidi neutemeljenost Marxovega vrednostnega zakona, ni treba dolgih Schmidtovih dokazovanj. v to svrho zadostuje povsem enostavno konstatiranje dejstva, da delo samo ne ustvarja produktov. V poštev prihaja vendar še kapital, sirovina in končno še duševni trud podjetnikov in delavcev. Pri vsakem produktu pa je mogočen činitelj umstveno in fizično delo prejšnjih generacij. Brez duševnega dela iznajditelja ne bi bil ta ali oni produkt nikdar dovršen. Silno mehanično početje je, pozabljati na vse druge činitelje in upoštevati samo enega, fizično delo. Ali organizatorično delo podjetnikovo ni nič vredno, ali ne tvega podjetnik neštetokrat svoje eksistence, vsega svojega premoženja? Socialna pravičnost zahteva, da se jemlje v poštev poleg fizičnega dela tudi umstveno delo gospodarskega organizatorja. Vsa ta eno-stranost, ki vidi samo fizično delo, je usodepolna dediščina marksizma in še danes mnogim nedotikljiv fetiš. Kako bi bilo mogoče podrediti vrednostnemu zakonu vse duševno delo ? Kdor z glavo dela, je ravno tako delavec, kakor oni, ki dela z roko. Bila bi strašna ozkosrčnost, kakršna še ni bila lastna nobenemu družbenemu gibanju, ako bi se intelektualno delo povsem podcenjevalo in se mu ne bi odkazalo niti onih prednosti, ki bi jih uživalo fizično delo. Kako stališče bi imel v socialistični državi umetnik, pisatelj, znanstvenik ? Ali bi bili dani zunanji pogoji svobodnega ustvarjanja ? Ali bi slikar, imenovan od države na podlagi strogega izpita, moral v potu svojega obraza slikati tekom prisilnega delavnega dne, ki ga je določil suvereni narod ? Kdor podcenjuje intelektualno delo, kakor je to delal nedvomno doslej socializem, je na vsak način deležen protikulturnega čina. Tudi razmerje med socializmom in kulturnim filozofskim individualizmom pač ni tako idealno, kakor si ga predstavljajo kolektivisti. Filozofski individualizem bo vedno v nekem nasprotstvu h gospodarskemu kolektivizmu. Zračne stavbe, ki jih stavlja kolektivizem s tako občudovanja vredno lehkomiselnostjo, so opasna zapreka. Ne vidimo vseh onih stoterih možnosti, ki jih ponuja praktično življenje, da bi mesto fantomov upoštevali to, kar je mogoče realizirati. In vsakemu, ki gleda brez utopističnih načel v svet, se prikazuje nešteto priložnosti, kjer je mogoče potom praktičnega dela realizirati bližnje družbene smotre. Mesto teoretičnega socializma, ki mnogokrat s svojo kopo nezrelih misli samo bega javnost, praktični socializem realnega dela! Velik iznajditelj, širokopotezen podjetnik in praktičen strokovni organizator delavcev je pogosto večji socialni reformator ko pa nemški gospodje izumitelji teorij. Praktični uspehi socialnega dela v Angliji ali v avstralijskem common-wealthu so gotovo mnogo važnejši za razvoj družbenega življenja nego vsa ta mrtva tvarina, ki je v knjigah. Proučevanje vseh teh organizacijskih poizkusov daje mnogo točnejšo socialno sliko. V socialnem eksperimentu, ki se udejstvuje v malem in ne izkuša rešiti vseh problemov en bloc, je treba iskati poti k boljšim socialnim razmeram. Ravno Anglosaksoni so izborni učitelji praktičnega socializma, saj jim je tuje vse pretirano teoretiziranje. Organizacije, kakršne so država in občine, so veliki okviri socialnega dela. Pa vendar se zdi, da velike pravniške enote, kakršna je moderna država, ne morejo dosegati uspehov v tej meri, kakor manjše, na primer občine. Občinski socializem je gotovo eden izmed mogočnih gospodarskih činiteljev bodočnosti. V takih manjših enotah se mnogo laže urijo oni, ki so poklicani k socialnemu delu. Poleg občine je pa v moderni državi še cela vrsta udruženj in korporacij, katerih gospodarstvo bi moglo imeti skupen zadružen značaj. Mesto puste in enolične uniformnosti, kakršno nam propovedu- jejo socialisti, bi se ravila pestra, oplojujoča, iniciative in življenja polna raznoobraznost. Ena velikih zaslug socializma je gotovo, da je ustvaril delavskim masam strokovne organizacije. Do-čim je bilo gospodarstvo starega kova podobno guerilni borbi, kjer ni nikakega enotnega vodstva, ampak splošna razbitost bojnih sil, je uresničil naš vek čisto nove formacije. Kakor dandanes na bojnem polju si stojijo nasproti ogromne armade, vsaka najstrožje podrejena najvišjemu vodstvu, kjer je posameznikova volja podvržena ukazom vojskovodje, ki ima v svoji roki usodo več stotisoč mož, tako so tudi organizirane dandanes gospodarske sile: vodstvo se je tu kakor tam centraliziralo. Mesto prejšnje raztrganosti stroga združe-nost in enotnost. Tako združevanje dovaja k novim pogodbenim oblikam. V gospodarskih bojih so se vojskujoče stranke doslej le v pre-neznatni meri posluževale važnega pripomočka v dosego pravične sprave, pravnega reda, prava. Posebno kar se tiče kolektivnih delavskih pogodeb, čaka še zakonodajo naravnost ogromna naloga. Le potom pravno zaveznih kolektivnih pogodeb je mogoče delavca ščititi Bred premočjo velikega kapitala, 'elavsko pravo pa mora rešiti še drugi nič manj važen smoter. Proletarci niso sami angelci, njih vodje niso vedno možje hladnega razuma. Kot kompenzacija za zakonodajo, ki mora strogo varovati koristi delavskega stanu, in v interesu kon-zumujočega delavstva je treba ustvariti v vseh podrobnostih dovršeno pravo stavke. Zakoni naj strogo kaznujejo lehkomiselno stavko, ki je opasna državnemu in gospodar-| skemu redu. Vsaka stavka mora biti prej naznanjena razsodišču, ki preiskuje vso zadevo in odločuje, ali je stavka dopuščena ali ne. Velike panoge gospodarstva žal še niso podrejene socialni zakonodaji in na teh poljih vlada brezuzdni laisser faire laisser aller. Ni mi pač treba povdarjati, kak ogromen činitelj so- cialnega napredka je zavarovanje v vseh svojih tako raznovrstnih oblikah. Manj ukoreninjeni so še razni sistemi, ki omogočajo delavcu, da postane solastnik. Taka udeležba bodisi ob dobičku, bodisi ob glavnici podjetja je izvršljiv način socialne reforme. Nadalje prihaja v poštev to, kar bi imenovali industrials konstitucionalizem. Delavci naj imajo svoje zastopstvo posvetovalnega značaja, ki stoji ob strani vodstvu podjetja in more v izvest-nih slučajih vložiti svoj veto pri nadrejenem državnem uradu. Naštevanje vseh smotrov praktičnega socializma polagoma utruja, tako, mnogoštevilne možnosti se odpirajo onemu, ki ima voljo pomagati. Eden glavnih predpogojev vsake socialne reforme je seve neizprosen boj proti vsem izrastkom kapitalizma in industrializma, boj proti izkoriščanju v katerikoli obliki. Brez vsakega licemerstva, odkritosrčno in odločno mora zakonodaja ščititi delavčevo delo. Slep bi bil, kdor bi ne priznaval kričečih nedo-statkov današnjega gospodarskega reda. Pa priznati je treba, da bi bilo le škodljivo socializmu samemu, ako bi v slavospevih hvalili socialno gibanje naše dobe in ne opozarjali na njegove nedostatke. Državni redi, ki so si doslej priborili tekom vekov veljavo, niso vzniknili iz zemlje, ne da bi jih prej pripravljala teorija in socialna filozofija. Kako dolgo predzgodovino ima državno naziranje francoske revolucije ? Stoletja prej so se pripravljale državne in družbene ideje, ki so zmagale 1. 1789. Socializmu manjka danes še vsaka enotna državna filozofija. Da, stokrat huje in opasneje je pa to-le: Nasproti državnemu problemu ni še zavzel socializem nikakega izrecnega stališča. Vso produkcijo in razdelitev pridelkov izroča socializem državni organizaciji, nikakor pa ne prispeva k novemu naziranju o državi in njenih smotrih. Popolna nejasnost in diletantska brezbrižnost do temeljnega vprašanja, kako je treba preustrojiti državo, kaka naj bo ta država bodočnosti, to je veliki uso-depolni nedostatek socializma. Men-gerjevega Novega državnega nauka ni smatrati za delo, ki bi moglo biti edino merodajno. Temelji, na katerih sloni ves politični in gospodarski socializem, so temelji demokracije, kakršne so zasnovali filozofi francoske revolucije. V tem slepem in brezidejnem prenašanju in imitiranju racionalističnih pojmov francoskih enciklopedistov in mož velike revolucije je skrita težka, velika kriza socializma v bodočnosti. Že danes je shematična državna in družbena stavba, kakršna je bila zamišljena v osemnajstem stoletju na francoskih tleh, izpostavljena brezobzirni in uničujoči kritiki. Ta brezkrvna, racionalistična, na fikcijah in abstrakcijah sloneča pravna filozofija se ne ujema več s sodobnostjo in njeno empirično glavno črto. Osnove, na katerih sloni novodobna demokracija, so v teoretičnem oziru skrajno pomanjkljive. Vedno bolj jih izpodjeda sodobna znanost s svojimi povsem novimi kriteriji. V demokraciji se je ohranila cela vrsta gesel, ki spadajo v znanstvu že davno k neporabnemu staremu železu. Pa to spoznanje ne sme nikakor zavajati k družbenemu ari-stokratizmu. Bodimo nasproti demokraciji v teoriji kritični, v praksi pa ostanimo brezpogojno demokratični, dokler si nismo v svesti, kje in kake so napake stare demokracije. Kar se pa tiče socializma, upošte- \ vajmo rajši socialno prakso nego socialno teorijo. V realnem činu je spas in ne v abstraktnem zasledovanju življenskih nemožnosti. Kdor sega v zvezde, tega roka ne more prijeti za delo. Pravo. Dva giasa o Vošnjakovi Ustavi in upravi ilirskih dežel. L Ne da bi se hotel vmešavati v kratko polemiko med drjem. Vošnja-koni („Veda“, 1911, zv. 3) in drjem. Lokarjem („Ljubljanski Zvon“, 1911, št. 6), se vračam h kritiki, ki jo je objavil dr. Lokar o dr. Vošnjakovem spisu „Ustava in uprava ilirskih dežel“ (v „Ljubljanskem Zvonu“, 1911, št. 3) in oni, ki jo je napisal dr. A. Ušeničnik (v „Času“, 1911, št. 3). Obe ti kritiki sta značilni za te vrste literarno delovanje pri Slovencih. Izšli sta iz napačnih premis, zato imata obe napačne rezultate. Tako dr. Ušeničnik, kakor dr. Lokar obsojata obširnost prvega dela „U-stave“. Enemu se zdi ta del „pravni kolegij iz pariške univerze o zgodovinskem razvoju francoskega prava“, drugi trdi, da bi ta del „moral biti na vsak način veliko krajši“ ter da ta del „ovira umevanje drugega dela“. Dr. Ušeničnik je pričakoval „kul- turno sliko“, pa sedaj ni zadovoljen, dr. Lokar hoče za Matičarje „živo sliko francoskega gospodarstva“, obenem pa razodene, da ne njega, ne Matičarjev ne zanima Napoleonov ustavni in upravni sistem, in — ker je ta sistem obdelan na 103 straneh — da snov ni prav razdeljena, delo izgrešeno .. . Stvar je druga. Izgrešeno je tako nekritično, nestrokovno kritiko-vanje. Pro primo ni nihče upravičen kot kritik zavreči spis zato, ker obravnava drugačen tčina, nego ga je kritik pričakoval. Če je dr, Ušeničnik pričakoval „kulturno sliko“, naj čita Dimitza, Nodier-ja, Jurčiča, Vodnika, stare akte, karkoli; zato ker „Ustava“ ni taka „kulturnaslika“, ali ker ni „popolna in živa slika francoskega gospodarstva“, kakršno si je mislil dr. Lokar, se še ne more zavračati dr. Vošnjakov spis kot tak! Dovolj o tem. Dr, Vošnjak si je stavil nalogo, pokazati, kako se je recipiralo v ilirskih deželah francosko javno pravo prvega cesarstva. Moral je obdelati to snov precej vsestransko; saj je francoska roka posegla tako globoko v zastareli organizem, da se zde ilirske province docela prenovljene, prerojene, Ilirija — „oživljena“. Vpliv francoskih reform se je tikal prebivavstva, kmečkega in meščanskega; tikal se je notranje uprave, krajevne uprave, pravosodstva, vojaštva, finančne u-prave, gospodarske politike, šolstva, cerkve; — vse to je obdelal dr. Vošnjak na str. 107—247. T o je glavni del njegovega spisa, najtemeljitejši, najvažnejši del, v tem delu je živa slika francoskega gospodarstva, francoskega vpliva, — in baš ta del je ostal brez kritika. Zato pa se zdi kritikom nepotreben balast prvi del. Dr. Lokar je celo v skrbi, da se Matičarji ne bodo mogli „preriti“ skozenj in da zato ne bodo dela „uživali“. In ravno ta del je tako potreben vsakemu nestrokovnjaku! Tak „pravni kolegij“ — in to je v resnici! — je neobhodno potreben vsakemu, ki se bavi z navedenim spisom in sploh njega snovjo. Zakaj v čem obstoji pomen francoske okupacije in recepcije francoskega javnega prava ? Baš v tem, da so cepili francosko javno pravo na province, ki so živele v docela drugem miljeju, v drugih zgodovinskih predpogojih, potem ko so bili divjali čez našo deželo kmečki upori, Turki, Benečani, reformacija in protireformacija, — potem ko smo recipirali poleg rimskega in kanonskega tudi nemško pravo, ko smo imeli nad seboj Oglej, Rim, Dunaj, Gradec, Carigrad, — ko se je mešal orient in okcident in vtisnil našemu pravu svoj karakteristični pečat! Ali smo v nasprotju s tem poznali takrat in ali poznamo danes temelje francoskega prava, ki nam ga je dal Napoleon ? Ali poznamo razliko med tedaj v Iliriji vladajočim in med pozneje recipiranim pravom? Ali vemo, da je to pravo pravzaprav pravo revolucionarnega francoskega meščana (les droits de 1’ hommeT), zgrajeno na takozv. prirodnopravni filozofiji Rousseaua, Montesquieua, Sieyčsa, Mirabeaua, vseh onih vel- mož, ki jih je bila tedanja Francija tako bogata! Mar poznamo značaj in temelje ustave, ki nam jo je oktroiral veliki Korzičan ? Ne, ne poznamo je, ne vemo tega; a morali bi vedeti, — vsaj, če hočemo razumeti, zakaj so tudi druge države recipirale to pravo in zakaj je ta recepcija vplivala tako blagodejno baš na Ilirijo. Tak „pravniški kolegij“ je neobhodno potreben, je nujen za razumevanje vsebine in posledic recepcije, — in zato je prvi del dr. Vošnjakovega spisa potreben ne le za Matičarje, drja. Lokarja in drja. Ušeničnika, ampak sploh za vse one, ki jih zanima recepcija francoskega javnega prava v ilirskih deželah in ki se hočejo o tem poučiti iz znanstvenega, ne pa iz žurnalistnega vira. Izvzeti so le strokovnjaki, — teh je pa tako malo, da se drju. Vošnjaku pač ni bilo ozirati nanje, Habent sua fata libelli. O priliki dr. Vošnjakove „Ustave“ si je dala literarna kritika izpričevalo neresnosti. Vladimir Knaflič. II. Bila je srečna misel, ob stoletnici rojstva velikega Ilira Stanka Vraza predložiti slovenski javnosti obširno študijo o „Iliriji“, južnoslovenski državni tvorbi, kakor jo je zasnoval Napoleon Bonaparte 1. 1809. Srečna ne samo radi tega, ker se je s tem delom najlepše proslavil Vrazov spomin in njegova ideja, ki se, če vsa znamenja ne motijo, ravno v zadnjih letih dviga k novemu, globljemu in trajnemu življenju, ampak tudi radi hvaležnega predmeta. Ponudila se je tu prilika, takorekoč na lastnem narodnem telesu študirati in reševati najvažnejše državno-pravne in upravne probleme. Pri tem je bila dana naravna zveza z ono dobo v evropski kulturni in pravni zgodovini, ki jo i-menujejo kovačnico moderne države in modernega upravnega prava, francosko revolucijo. Moč te naravne zveze je bila tolika, da je pisatelja celö odrinila s poti, ki pelje naravnost k predmetu. Marsikdo je namreč pričakoval, da najde v Vošnjakovi knjigi najprej nekak zgodovinsko-ustavno-pravni uvod o onih zemljah, ki jih je veliki Napoleon združil v ,,Ilirijo“, opis in oris državno- in upravnopravnih odnošajev teh zemlja pred 1809 v njih zgodovinskem razvoju in, na-slanjaje se na dejanski in pravni položaj tik pred 1809, potem opis in oceno Napoleonove tvorbe. Vošnjak ni šel te poti. Pri njem stopa „Ilirija“ v ozadje, jedro dela pa označuje podnaslov: Prispevki k nauku o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva. Francoska ustavna in upravna načela začetkom 19. veka so šla zmagovito pot v vso civilizirano Evropo in takorekoč pretvorila dr-žavnopravni njen obraz. Kaj je moglo biti za Vošnjaka, učenca Gumplo-wicza, Jellinka in Duguita, teh velikih državnopravnih teoretikov, bolj zanimivega in mikavnega, kakor študija francoske recepcije na naših, slovenskih tleh, na „Iliriji“ ? Ta problem pa je bil še toliko privlačnejši, ker se je na njem moglo študirati in pokazati naravnost vse gibanje načel in duhov, ki so takrat pretresali Evropo. Drugod so se sprejele že dozorele, umirjene in utrjene tvorbe, kakor so izšle iz francoskega prevrata, ilirske dežele pa so bile nekak predmet državnih in upravnih poizkusov. S tega stališča Vošnjak ni mogel preiti „zgodovinskih, filozofskih in državnopravnih temeljev Napoleonovega ustavnega in upravnega sistema“. Posvetil je tem nad 100 strani obsegajočo študijo (Prvi del), ki vpeljava kot nekak uvod v drugi del, „Ustava in uprava Ilirije“, kjer v peterih skupinah obravnava zunanji in notranji red, državno sa-moobrano, pospeševanje javne blaginje, prosveto in verstvo v Iliriji od nastanka do razpada (1809-1813). V „Zaključku“ pa se vrača zopet k prvemu delu. Ali je ubral pravo pot? Na to vprašanje ie težko dati absoluten odgovor. „Cas“ in „Zvon“, sta odgovorila negativno. Smatrata prvi del za odveč. Naravno in razumljivo! Knjigo je dala „na svetlo“ Matica Slovenska in za Matičarje! Kdo in koliko od teh pa se zanima za ustavne in upravne probleme francoske revolucije, za nje filozofske temelje in zakonodajna načela ?! ') Pričakovali so Ilirijo, kakršna je bila pred in pod Napoleonom, dobili pa — razprave o javnem pravu prvega francoskega cesarstva! Brez dvoma bi pri prvoozna-čenem potu Napoleonova Ilirija (NB. za Matičarje!) stopila v veliko plastičnejši obliki pred čitatelja, ker bi jo mogel primerjati s stanjem pred 1809. Tako pa manjka takega objekta comparativus, — francoski odnošaji so predaleč in premalo znani — in zato je študij Vošnjakove knjige za nestrokovnjaka tako težaven in bo ostalo to delo velikega znanja in truda brez posebnega vpliva na našo javnost. In to je škoda! Ilirija nam je bila nekak historičen ideal „Zedinjene Slovenije“....... V posameznosti se ne morem spuščati. Zbrano je vse, kar je bilo dosegljivega. Žal, da je preobila uporaba materiala zavedla avtorja mestoma do minuciozne detajlira-nosti na škodo plastike, zlasti v zanimivem odstavku III. in IV. drugega dela (Notranja uprava). Mestoma neprijetno motijo absolutne sodbe avtorja o teoretičnih vprašanjih, ki še dolgo niso rešena (prim. str. 33 o meji med javnim in zasebnim pravom!) Delo je izšlo istočasno v skrajšani, za juriste namenjeni obliki v češkem jeziku v knjižnici „Sbornika ved pravnich a stätnich“, kar je za resno - znanstveni značaj dela pomenljivo. Dr. Sagadin. ‘) Opomba uredništva. Mnenje, ki ga tu izraža g. dr. Sagadin, ni posebno laskavo za gospode Matičarje. Ako bi bilo resnično, bi pomenjalo, da Matičarji nimajo zmisla za temelje sodobne države, politike in demokracije. Metodološka vprašanja v novodobni nemški državnopravni literaturi.1) Spisal Bogumil Vošnjak. L. 1870. ponienja za zgodovino literature nemškega državnega prava usodepolen preobrat. Vojna je bila mejnik dveh dob. Romantični in sentimentalni generaciji, ki se je borila za edinstvo, sledijo praktični, hladno računajoči pozitivisti. Tako v državnem pravu kakor v celem intelektualnem življenju. Dolgoveznemu, starokopitnemu Mohlu, fra-zersko - navdušenemu Bluntschliju sledijo znanstveniki nove metode in novega kova. Nove zahteve, mlada ustava zedinjene Nemčije potrebuje novih delavcev, ki jim načelujeta Laband in jellinek, Laband je izvoljen, da napiše novi ustavi komentar, kakršnega nima menda druga država. Jellinek je južni Nemec, Avstrijec. Ne zanimajo ga toliko velika, včasi sholastična sporna vprašanja nemške ustave. Ker je Avstrijec, ni socialno slep, ampak ima vzprejemljivo oko za velike poteze državnega in socialnega razvoja. Vkljub temu ni bilo med obema ostro izraženega nasprotstva. To je bila mala borba opazk pod črto, ne borba načel. Ob času La-bandovega jubileja je prišlo do popolne sprave. Jellinek je bi! odslej do smrti z Labandom izdajatelj obeh najvažnejših nemških državnoprav-nih publikacij, časopisa „Archiv des öffentlichen Rechts“ in pa letnika „Jahrbuch des öffentlichen Rechts“. V tretjem letniku Labando-vega ,,Jahrbucha“:) je Hatschkova razprava, ki nadkriljuje vse druge po svoji strogo znanstveni in juri-stični vsebini; naslov ji je : „Kon-ventionalregeln oder über die Grenzen der naturwissenschaftlichen Begriffsbildung im öffentlichen Recht.“ Dovolili bi si malo opazko. Ta članek oznanjuje, da se pripravlja ') Izšlo v češkem „Sborniku ved pravnich a statnich“. 1910. 2) Jahrbuch des öffentlichen Rechts der Gegenwart III. letnik. opasna kriza Labandovega strogo dogmatičnega naziranja na celotno disciplino javnega prava. Ako pregledamo vsebino, nam bije v oči zaključek, ki mu je dal Hatschek naslov: opozicija proti sistemu pravnega pozitivizma in potreba, ustvarjati zgodovinske pojme — „Notwendigkeit historischer Begriffs-biidung“. Kar se tiče terminologije, se nam ne zdijo pojmi „pozitiven“ in „naravno-veden“ preveč srečni, ker zavajajo naravnost k opasnim zamenam. Labandova šola si je stavila kot glavno nalogo proučevanje ustavnih zakonov pozitivnega prava. Zaradi tega pa te šole ne smemo imenovati pozitivne. Kdor izpregovori besedo pozitiven, pač misli najprej na Comteov francoski pozitivizem. Ni ga pač hujšega metodološkega nasprotstva ko je med Comteovo pozitivno, skoraj izključno na socialnih dejstvih slonečo sociologijo in med skozi in skozi na racionalističnih načelih slonečo La-bandovo. Danes že zgodovinsko na-sprotstvo proti sociologiji — Laband sam je pristopil k novo ustanovljeni nemški sociološki družbi — ni bilo samo naperjeno proti Gum-plowiczu, ampak proti novi socialni vedi sploh. Pogled na mlajšo francosko državnopravno literaturo, posebno na Duguitovo delo, ki ga danes strokovnjaki ne morejo in ne smejo podcenjevati, bi ga naj podučil, da ne gre izpregovarjati po krivem pozitivnega imena. Duguit je dal svojemu, žal še preveč fantastičnemu državnemu nauku solidno podlago francoskega filozofskega in sociološkega pozitivizma, realnejši Jčze, izdajatelj „Revue de droit publique“, izkuša sezidati na pozitivni podlagi nov upravni nauk in upravno pravo. To je pravi pozitivizem svoje vrste. A ne smemo krivo razumeti Hatschka, Kadar govori o pozitivizmu, misli na komentiranje zakonskega besedila, nikakor pa ne na vseobsežno podlago pravnega sistema. V ostro, jarko razsvetljeno nasprotstvo stavi ja pozitivno zakonodajo, kakršno ustvar- jajo državni organi strogo po ustavnih predpisih, in pa njeno ilegitimno sestro, ki je dete zgodovinskih in socialnih šol. Hatschkova razprava je temeljit uvod k poglavju, kako nastaja pravo, povrhu pa dragocen prispevek k nauku, kakšno vlogo igra konvenčno pravilo v pravnem sistemu. Obenem je pa to glasna opozicija historično vzgojenega opa-zovavca in pravnika, ki mu ne zadostuje več podrobno komentiranje obstoječih zakonov, ampak ki si stavlja širše, globokejše smotre. V tem očitnem simpatiziranju z zgodovinskimi problemi leži jedro krize, ki postane nemškemu juris-tičnemu pozitivizmu še lehko prav nevarna, ravno v trenotku, ko si je njegova metoda in smer priborila veljavo skoraj povsodi. Dvoumna uporaba pojma pozitivizem ni še tako veliko zlo. Z vso odločnostjo je pa treba odklanjati izraz „naturwissenschaftliche Begriffsbildung“. Ta umetna skovanka ustvarja škodljivo nejasnost. Kaj si pa pravzaprav predstavlja Hatschek pod tem pojmom ? Bravec bi mislil, da prihaja tu v poštev globoko metodološko nasprotstvo med sociologijo in jurisprudenco. Pa tega problema se Hatschek prav nič ne dotika. Ipsissima verba: „Die Systemvinkulierung und ihr Versuch, durch konstruktive Gattungsbegriffe den Rechtsstoff zu beherrschen, ist nichts anderes als naturwissenschaftliche Begriffsbildung.“ Iz uvodnega poglavja poslednjega oddelka njegove razprave je razvidno, da mu je prirodnopravno pojmovanje identično z prirodnovednim ali pa da imenuje prirodno pravo prirodno vedo. Dovolili bi si dvomiti, ali je sistem prirodnega prava sploh veda v zmislu novodobne klasifikacije ved. Zdi se nam pa, da je Hatschek smelo postavil v naslov besedo „naturwissenschaftlich“ mesto „naturrechtlich“. V boju med Gumplowiczem in nemškimi juristi je bilo eno glavnih spornih vprašanj: Ali more biti prirodnovedna metoda sploh sigurna podlaga javnopravnim raziskava-njem ? Nemci so načelno in odločno zavrgli nekoliko pretirani Gum-plowiczev prirodnovedni monizem, zavzemajoč se za dualizem, kar je storil tudi Jellinek, ki odločno zanika, da bi se mogli nauki pri-rodnih ved prenesti na polje socialnih pojavov. Hatschek sicer govori o prirodnovednem pojmovanju, nikjer pa ne zavzema v svojem spisu globokeje utemeljenega stališča, ki bi pokazalo sociološko podlago njegovih izvajanj. Vsa njegova razprava visi takorekoč v zraku, ker ne zvemo avtorjevega stališča nasproti enemu iz temeljnih pojmov državnega nauka. Seveda je silno težko izreči nekak vseobsežen con-fiteor, pa vendar bi se bilo treba dotikati glavnega problema, ne da bi si pisatelj s tem prisvajal njega končne rešitve. Ti metodološki ugovori so bolj formalnega značaja, ne dotikajo se pa stvarnega jedra, ki mu je vsekako pripisati posebno ceno. Hatschek ni prvi, ki je izsledo-val važno činjenico, da se v javnem življenju mnogokrat uveljavlja pravo, ki v strogem zmislu ustave ni pravo. Storila sta to pred njim že Laband in jellinek, in sicer prvi v svojih „Wandlungen der deutschen Reichsverfassung“, poslednji pa v svojih „Verfassungsänderung und Verfassungswandlung“ ter v svojem klasičnem rektorskem govoru : „Der Kampf des alten mit dem neuen Recht“. To je ono ilegitimno pravo, ki je pravzaprav naperjeno proti ustavnemu besedilu, ki životari običajno neopaženo in skrito v kakem zakonodajnem zatišju, dokler zmagonosno ne izbruhne na dan. Dispozitivno, popustljivo pravo ga imenuje Jellinek in pravi, da je ne-izsiljivo1). Proučevanje tega problema dovaja silno blizu onih mej, ki ločijo vedo državnega prava od političnih raziskavanj. Jellinek sam imenuje ravnokar navedeno razpravo „staatsrechtlich-politische Jellinek „Verfassungsänderung u. Verf.-Wandlung, str. 30. Abhandlung“. Brž ko se začnejo oficielni zastopniki vede resno baviti z vprašanji te vrste, znači to, da je led prebit. Ni se čuditi, da gre Hatschek za korak dalje, upoštevajoč zgodovinske kategorije, ki jih je Laband v svojem pretiranem racionalizmu tako dosledno zanemarjal. Sporno vprašanje bo tudi, kako se naj spravlja v sklad načelo pravne kontinuitete s tem ohlapnim smotrenjem na pravni razvoj. Ni odrekati velikega pomena delu, kakršno je Hatschkovo. Proučujoč pravni značaj konvencionalnega pravila in njega važnosti za pravni razvoj, rešuje značaj precedenčnega slučaja, ki je odločilnega vpliva na poslovne rede. Pravi pravni značaj poslovnih redov — in tu se dotikamo enega izmed velikih problemov modernega javnega življenja — se tako dolgo ne bo dal strogo pravno definirati, dokler ne bo jasno določeno, kakšno vlogo igra v ustvarjanju novega prava precedenčni slučaj. Hatschek si stavlja v svoji razpravi nalogo, proučevati ona pravila, ki niso strogo pravnega izvira, ampak ona, „die Kraft empirischer Faktizität gelten“. Empirika, ta največja nasprotnica nemškega državnovednega racionalizma, je torej slavnostno ustoličena. Razliko med konvencionalnim pravilom in pravilnim pravnim predpisom definira Hatschek tako-le: Svrha pravnega predpisa je, dajati ukaze, ki bi naj veljali za sedanjost in prihod-njost, to so ukazi, ki jim naj sledi delovanje, dočim je smoter konvencionalnega pravila edino-le, a posteriori opravičiti v praktičnem oziru primerno (praktisch zweckmässig) delovanje, ki se pripo-ročuje na podlagi precedenčnih slučajev. Precedenčnemu slučaju je torej v tem sistemu odkazana važna vloga. Nočemo preiskovati, v koliko se zrcali v Hatsch-kovi teoriji angleško pravno nazi-ranje. Na vsak način je njemu proučevanje angleškega prava dalo povod k globokejšemu spoznavanju tega pravnega pojava. Pa ne samo anglosaksonsko pravno naziranje je bilo odločilno. Takozvana „freie Rechtsfindung“, kakršno je oznanjeval Gnaeus Flavius za civilno in kazensko pravo, bi naj imela pravo do eksistence tudi na polju javnega prava. Hatschek trdi, da nudita upravna rutina in pa „Amtsschimmel“ mnogo primerov takih pravnih tvorb. On primerja take in podobne prvke bodočih pravnih tvorb s stališčem, ki ga v filologiji zavzema dialekt nasproti književnemu jeziku. Hatschek razlikuje mnogo vrst konvencionalnega pravila. Ne bi bilo menda umestno presojevati, v koliko je sledeča preumetna razvrstitev upravičena, pa zanikati ni mogoče, da je prav zanimiv poizkus. Alonomijo imenuje Hatschek, ako se norme ene pravne discipline prenesejo v drugo na način, ki je protiven pozitivnemu pravnemu redu. Pravo se cepi (Rechtsspaltung), kadar sodna praksa ustvarja novo, kodificiranemu pravu nasprotno pravo. Konvencionalno pravilo se tudi izraža kot organizacijski para-lelizem, kadar se pravna pravila uveljavljajo na drugi paralelni pravni organizaciji proti obstoječemu pravu. O pačenju prava (Formenentartung) se govori, kadar zameni ustavno obliko sodelovanja raznih državnih organov neustavna in radi tega protipravna oblika sodelovanja. Zakonsko besedilo se more izprerneniti potom izpremembe interpretacije (Interpretationswandel), iz pravnega pravila je na ta način postalo konvencionalno pravilo. Povsem umetne, izmišljene oblike so pa hipo- in parataksa konvencionalnih pravil. Prav zanimiva so Hatschkova izvajanja, kako je recepcija rimskega prava neugodno vplivala na razvoj državnega prava. Doba recepcije ni imela zmisla za občno državno pravo, in pozitivno državno pravo se je moralo zadovoljiti ta-korekoč z otroško sobico. Odmerjeno mu je bilo skromno mesto pod etiketo pravic osebe in statusa. Morebiti je ta sodba nekoliko preobsežna, zakaj ne da se zanikati, da so rimske državne predstave, kakor n. pr. posebno predstava suverenske oblasti, nudile krepki temelj novo se porajajoči vedi o državi. Našemu današnjemu javnemu pravu bi se vzeli njega temelji, ako bi izginila ona recipirana glavna rimska načela. Ako se danes neredko povdarja, da si mora socialno pravo priboriti več veljave nasproti individualnemu značaju rimskega prava, bi pač ta trditev veljala tudi za javno pravo. Gum-plowicz se je s tako vehemenco zaganjal v temeljne pojme državnega prava, ni se pa lotil najuspešnejšega sredstva, ni napadal njega rimskopravnega značaja. Renesanci se ne da odrekati odločilen vpliv na ustvarjanje primerjalnega državnega prava. Bodin je črpal iz klasične literature, Platonovi zakoni in Plutarhovi spisi so mu nudili precej znanstvene snovi. Pa Bodinova smer ni zmagala, občnega državnega prava se je lotila šola prirodnega prava. Odslej je bila opuščena primerjalna metoda. To ni francoska revolucija, ki proglaša, da morajo vsi narodi živeti po istih zakonih, da velja prirodno pravo za vse narode brez razlike. Stoletja prej je razglašalo prirodno pravo isti nauk. Prirodno pravo postavlja načelo dovršenosti in zaključenosti pravnega reda. Hatschek pravi prav značilno : „So erhalten diese allgemeinen Gattungsbegriffe der Rechtswissenschaft jenen konstruktiven Charakter, den auch die mathematischen Begriffe an sich tragen.“ Važno je konstatiranje dejstva, da je oni zmisel za javnopravno konstrukcijo, ki je eden najznačilnejših znakov nemške novodobne šole, pravzaprav prirodnopravnega izvira. Obenem mu je pa lastna sorodnost z matematičnimi pojmi, ki so v protislovju s socialnim pojmovanjem družbenih pojavov. Kanta prešinja povsem narodnopravno razumevanje. Njemu je nesimpatična raznovrstnost zakonov in želel bi: „dass man doch einmal statt der endlosen Mannigfaltigkeit bürgerlicher Gesetze ihre Prinzipien aufsuchen möge; denn darin kann allein das Geheimnis bestehen die Gesetzgebung, wie man sagt, zu simplifizieren.« (Kritik der reinen Vernunft.) Descartes, Sieyčs, Rotteck, Bluntschli in izmed političnih praktikov — ako je dovoljeno imenovati te gospode v eni sapi s prvimi — avstrijsko-nemški liberalci niso govorili drugega jezika. Kant je mnenja, da je pravni red dovršena celota, ki jo je mogoče reducirati na neka najvišja načela. Med racionalizmom, prirodnim pravom, Kantom in med novodobno nemško juristično šolo je neka neoporečna, neutajljiva vez. Kdor sprejema načelo zaključenosti pravnega reda, se mora z vso odločnostjo obračati proti angleškemu državnovednemu naziranju in njega znanstveni metodi. Hatschek je spisal svoje veliko delo o angleškem državnem pravu, ko je še globoko tičal v pravovernem nemškem dogmatizmu. To je bilo vzrok, da je njegovo delo izzvalo trpko kritiko v Angliji in Ameriki. Zdi se nam, da uvideva svojo zmoto, prenašati tujo metodo na tuje razmere. Tudi Bluntschlija citira Hatschek in imenuje s fino ironijo njegov slog „Biedermeierstil“ v vedi občnega državnega prava : „Občni tip države se ozira najprej na človeško naravo in izhodišče mu je človeštvo. Vsem pristašem prirodnega prava je lastno, da nimajo zmisla za značaj konvencionalnega pravila“. Za metodiko občnega javnega prava niso sledeča Hatschkova izvajanja brez neke posebne cene. Treba je, da se postavljajo idealni tipi človeške delavnosti, ki naj bodo merilo posameznim zgodovinskim dejstvom. To vse bi nudilo zaklad precedenčnih slučajev, važnih za bodoče politične akcije. To je Bodinova misel. Bodinova velika zasluga je: 1) da je prvi uporabljal vrednost enokratnosti (Werteinmaligkeit) zgodovinskih dogodkov za državnopravno proučevanje, 2) da je smatral zgodovinsko dejstvo, zgodovinsko raznovrstnost za nerazumljivo, ako se ne postavljajo kot merilo občni tipi. V teh izvajanjih sta dva si skoraj nasprotna elementa, za razvoj zdrave metodologike je treba ubrati srednjo pot. Ni umestno niti preveč upoštevati posameznega zgodovinskega slučaja, niti preveč generalizirati, uporabljajoč strnjene tipe. Po Hatschkovem mnenju je podleglo prirodno pravo trojnemu napadu in sicer zgodovinske šole nemškega zasebnega prava, politične doktrine razvijajoče se sredi devetnajstega veka in pa hegelja-nizma. Tako apodiktično tega ni mogoče trditi, tudi bi se lehko dvomilo, ali so ti trije prvki „korenine današnjega vladajočega pozitivnega dogmatizma v državnem pravu“. Med prirodnim pravom in javnopravnim deduktivnim racionalizmom je prav krepka zveza. Konstitucionalna doktrina mož frankobrodskega parlamenta in vseh drugih zastopstev 1. 1848. je vsa nasičena prirodno-pravnih dedukcij. Še danes ima prirodno pravo svoje navdušene pristaše med katoličani in realisti, socialisti in juristi. Tudi oni, ki se po Jellin-kovih besedah rogajo prirodnemu pravu, niso prosti njega verig. Podlaga sistemu subjektivnih pravic je na vsak način prirodnopravna, in teorija o narodnostnem pravu je ža-libog danes le še preveč prirodno-pravnega značaja. Kar se pa tiče hegeljanizma, bi pa natančnejša a-naliza dovedla do spoznanja neke precej racionalistične poteze. Saj to je velika Masarykova zasluga, da je jasno odkril odvisnost marksističnega socializma od Hegla in njegove šole. A contrario bi mogli soditi o srdu, ki ga je gojil Gumplowicz proti Heglu, juristom in prirodnemu pravu, da hegeljanizem vendar ni bil tako silno opasen prirodnemu pravu. V kolikor so Hatschkova izvajanja naperjena proti prirodnemu pravu kot antipodu pozitivnega prava, so upra-• vičena; pozabiti pa ne smemo, da tičijo posebno v prirodnem pravu francoske revolucije precejšnji strogo racionalistični elementi. Odkrito pa priznava Hatschek, da je zmisel za juristično konstrukcijo povsem hegeljanskega izvira. Hegel je bil kriv, da sta se ločila pojma država in družba. Ko je zavladala nemška ju-ristična šola, so se pojavili pismouki javnega prava, ki so pognali vse „politične maksime“ iz svetega templja prava. To je bilo po mnenju Hatschka krivo početje, in Jellinek pravi sam : „In vendar je znanstvena politika kot nauk o silah, ki ustvarjajo pravo in so zakonadajavcu nadrejeni ali mu stojijo ob strani, neobhodno sredstvo k razumevanju državnopravnih problemov“ (Verfassungsänderung, str. 31). Labandov formalizem in dogmatizem je dete stroge Heglove ločitve. Hatschek vidi v podcenjevanju pomena običajnega prava eno izmed posledic hegeljanske prav. filozofije. Prva dogma nemškega jurističnega pozitivizma mu je nauk o zaključe-nosti pravnega reda. Druga taka dogma je potreba cele hierarhije na konstruktiven način pridobljenih pojmov. Tretja glavnazahteva nemšk. dogmatizma je, da je mogoče spraviti vsak pravni pojav v kako kategorijo na konstruktiven način pridobljenih pojmov. Hatschek odločno naglasa, da so taki občni nauki, kakršne ima zasebno pravo, nemogoči na polju javnega prava. Javnemu pravu manjka ona stabilnost zasebnopravnega reda. Tu vlada raznovrstnost, ki je edino-le lastna zgodovinskemu življenju. Zanika, da bi občni nauki, hierarhija pojmov in konstrukcije bile uporabne. Kar se tiče občnih naukov, postopa pač preradikalno. Strogo znanstveno sociološkim potom pridobljenih občnih naukov pač ni zametavati. Hatschek naj sam govori: „Es ist die Werteinmaligkeit des staatsrechtlich bedeutsamen Ereignisses, dem mit konstruktiven Gattungsbegriffen und mit der Systemvinkulierung der herrschenden Methode nicht beizukommen ist“. Kaj bi rekel k temu Gumplowicz, ako bi še živel ? Zdi se : Nascitur ex ossibus ultor. Hatschek se sicer obrača proti skrajnemu radikalizmu Gumplowicza, po krivici zanika možnost vsake pravne konstrukcije in ga imenuje nihilista, vkljub temu so pa vendar Hatschkova izvajanja bolj naperjena proti vladajočim Nemcem nego proti rajnemu graškemu ,nihilistu“. Hatschek je mnenja, da bi bilo pretirano, ako bi odkazali v javnem pravu logično-konstruktivni metodi postranski pomen. Usojeno ji je igrati važno vlogo, zakaj drugače bi slonel ves pravni red na prav labilni podlagi. Menimo, da je mogoče povsem soglašati s to samoumevno argumentacijo. Pa zgodovina in zgodovinsko pojmovanje in razumevanje je za državno pravo tudi odločujočega pomena. Upoštevati je treba zlasti problem individualnega v zgodovinskem in pravnem življenju. To je jedro zgodovinskega pojmovanja, ki mu hoče odkazati Hatschek važno mesto v državnem pravu. Njegova razprava ima namen dokazati, da je potrebno tako zgodovinsko razumevanje javnega prava. Nasproti Labandovemu mnenju izraža dvom, da bi mogle njegove pravne konstrukcije pozitivno pravno tvarino povsem določiti in obvladati. Zaključuje, da je treba ustvariti občne vrednote, ki omogočijo zgodovinsko pojmovanje. To delo naj izvrši posebna veda in sicer na primerjalnih osnovah se dvigajoče občno državno pravo. Pojme občnega državnega prava je treba ustvariti potom pravnega primerjanja raznih tipov. Hatschek postavlja torej občno državno pravo zgolj na primerjalno podlago. Ugovarjalo bi se pač lehko, da dovaja tako izključno primerjanje do skupljanja raznih heterogenih eksotičnih pojavov, ne da bi prišli do jasnejšega spoznanja državnopravnih institutov in pojavov. Treba je še druge podlage in sicer občnih naukov, črpanih iz idejnega zaklada sociologije. Soj za uvajanje zgodovinskega pojmovanja v državno pravo je le reakcija proti pretiranemu dogmatizmu in državnopravni sholastiki, ki je zanjo nemški znanstveni duh kakor ustvarjen. Značilno je znamenje časa, da pride ta klic po uvaževanju zgodovinskih kategorij ravno iz trdnjave nemškega dogmatizma. Vprašanje je, ali bo ta nova smer, ki jo hoče očividno inauguri- rati Hatschek, upoštevajoč angleške vzore in znanstvene smotre, nevarna stari nemški pravni šoli Labando-vega in Jellinkovega veroizpovedanja. Skrajnemu krilu, katerega zastopniki so slepi za silo velikih socialnih dejstev in so zakrknjeni vsled svojega izključno jurističnega umevanja pravnih pojavov, mora biti taka smer naravnost zoprna, in njega opozicije je pričakovati. Vso nemško vedo preveva neko banavzično stremljenje po praktičnih uspehih znanstvenega proučevanja, to je ta praktično nemški novodobni pozitivizem, ki mu niso simpatični veliki občni, strogo znanstveni smotri. Ta mlada Nemčija ima svoje zastopnike med mlajšimi učenci velikih nemških državnopravnih vseuči-liščnih središč. To so strogi formalisti in pozitivni praktiki, ki so jim rezultati Hatschkovih izvajanj po svojem duhu in notranjem jedru čisto tuji. Ta kriza, ta notranja idejna razpoka je velepomembna. Bilo bi napačno povsem verovati in verba magistri germanici. Učiti se je treba od Nemcev njih strogo pravnega, logično utemeljenega komentiranja obstoječih zakonov, zanemarjati pa ni treba francoskih in angleških vzorov. Primerjalna veda ustavnega prava raznih slovanskih državnih tvorb ne bi smela nikdar spuščati z vidika važnega dejstva. Umetna recepcija tujih vzorov je bila le zunanja, se ni povsem udomačila. V teh mladih državnih tvorbah je vse ustavno življenje v burnem valovanju in neprestana borba še nediscipliniranih socialnih sil, katerih razvoj je še neznan, ustvarja morebiti nove ustavne oblike. Dr. Emanuel Tilsch, Občanske pravo Rakouske. Čast všeobecna. (Dr. Emanuel Tilš, gra-djansko pravo austrijsko. Opči dio.) Prag. 1910 str. 184. Naklada českog grafičkog dioničkog družtva „Unije“. Ovo, — na českom jeziku napisano djelo imenito kao pisca monografije: „o uplivu zakona gradjan-skoga procesa na materijalno pravo“ (drugo izdanje 1901) — u širim krugovima najpoznatijeg profesora austrijskog gradjanskog prava na českoj Universi u Pragu, — predstavlja nam sustavno opči dio austr. gradj. präva, po osnovi piščevoj kao uvodni svezak za razpravljanje cije-log austrijskog gradjanskog prava. — Djelo to po g. autoru odredjeno kao učebnik za djake, a kao po-močna knjiga za praktičare, — drži se po sadržaju i obimu svome sri-jedine izmedju onog u poznatoj Finger-Franklovoj zbirci izdanog, odveč potrijebnog djela o opčem diju i onoga za djake doduše obilj-nog sustava Kranjcovog i Kras-nopoljskog, — okolnost, koja mu baš kao učebniku osobito svojstvo stvara, mada autor pri svoj svojoj relativnoj kratkoči razpravlja sva važna pitanja. — Djelo ovo odlikuje se jasnim preglednim razčlanjavanjem gradiva, te lakoshvatljivom dikcijom, koja to i onomu, koji slabo češkim jezikom vlada, — olakočuje, da se može iznači. Pritome g. pisac ne samo daje uvažio na temeljiti način au-strijsku književnost, nego i onu njemačkog gradjanskog prava, di-jelomice i francusku i englesku literaturu, te u pruženim primjerima na izlaganja njegova uvažio je i sudske riješitbe i osude. Prof. Tilš čvrsto uzdržaje o-bično sustavno razredjer.je gradiva, jer se boji, da ne bi znanstvenim neprekornim Sustavom oš-tetio praktični pregled. 1 sadržaj djela mu pokazuje uopče stalno uzdržanje savladanih naukä. Sa razloga praktičnih zadržaje i uvod subjektivnih prava u stvarnom, du-govnorn, obiteljskom i nasljed-nom pravu, nu navadja još d vi j e daljne gomile, koje ne može uvrstiti pod nijedno od prednavedenih i to: 1.) realne terete i druge obveze spojene sa nepokretnim stvarima (kamo on ubraja uknjižena prava nazadnje kupnje — odkupa, prekupa i uporabna prava, kao i hipoteku zajamske melioracije), i 2.) imaterijalna, ili indi- vidualna - osobna - prava (u koja ubraja prava na z n a k e, marke, tvrdke i kod nas navodno još nepriznato pravo imena, — prava na proizvode duševnog rada, pravo vinovnika, patenta i musträ i napokon još nepriznato pravo poduzetništva). Djelo Tilšovo je dragocijeno obogadjenje literature našeg gradjanskog prava i zato želimo od sveg srdca g. autoru, da poživi, pa da to svoje remek-djelo sretno i dovrši. — M. Pavlov Jovanovič. Še en pot: „Nekateri slovenski pravniški izrazi“. (Priobčil Upravda, Ljubljana 1911, natisnila „Narodna tiskarna“, str. 10 vel. osmerka, cena —'20 K.) Brošurica je izšla kot ponatisek iz 6. in 7. štev. „Slovenskega Pravnika“ 1911 ter nadaljuje debato o nekaterih pravnih izrazih, provocirano po drju. E. Volčiču v „Slovenskem Pravniku“ (tudi ta spis je izšel v posebni brošuri pod naslovom „Nekateri slovenski pravniški izrazi“) in nadaljevano po Veraxu v „Ljubljanskem Zvonu“ in drju. Jos. Tominšku v „Planinskem Vestniku“. Debata se vrti zlasti okrog izrazov „zakon, ženitev, postava; soprog, poroka, razveza, razporoka; posi-novljenec ; locatio - conductio (uporabna pogodba) i. t. d. Nekatera izvajanja so prav zanimiva in prepričevalna, in zadobivam vtisek, da je Upravda potolkel nasprotnike s svojimi prigovori. Dobro bi bilo, da bi se naši pravni strokovnjaki začeli zanimati za izenočenje moderne pravne terminologije, — z zastarelim Babnikom se danes pač ne da več izhajati. Ker je revizija slov. pravne terminologije nujno potrebna, pozdravljamo tem simpatičneje vsak pojav na tem polju. V. K. Dodatek. (Vsled neljube pomote je izostal ta donesek iz rubrike „Sociologija“ našega pregleda, ter ga tu dostavljamo.) »S o c i o 1 o g i j a«, spisal dr. A. Ušeničnik. Ljubljana, Katoliška Bukvama, 1910. O tej knjigi, ki je začetkoma dosegla le reklamne ocene v »Slovencu« in na prospektih »Katoliške Bukvarne«, se je vnela končno zanimiva debata med drjem. H. Tumo (»Naši Zapiski«, 1911, štev. 1 in 2.) in avtorjem (»Čas«, 1911, štev. 3). Debata se vrti izvečine le o modroslovnih podstavah sociologije. Dr. Tuma razvija doktrino prirodoslovne sociologije in izhaja pri tem od glavnega reprezentanta te šole, Gumplowicza; odtod izkuša podati vpogled v sociologijo kot transcedentalno socialno filozofijo ter pripominja prav: »Najložje stališče ima krščanska znanstvena metoda pri duhovnih vedah,... tu priznava posvetni učenjak ne-možnost ali slabost človeškega razuma, dajati za vse odgovor; krščanski učenjak iz svojih osnovnih idej brezobzirno daje »večne« nauke Tak človek se mora postaviti na stališče dr. Ušeničnika, ali na kako drugo več ali manj mistično stališče...« Dr. Ušeničnik se na moč brani proti tehtnim prigovorom drja. Tume, brani svoje dogmatično stališče proti prirodoslovnemu, pa le priznava: »Seveda se izvajanju upre vprašanje, je li mogoče empirično doznati in dognati ta razvoj: Razvoj uma iz nagonov, razvoj etike iz socialne potrebe, razvoj religije iz groze pred pri-rodnimi silami. Podstave sociologije so cele filozofične panoge: psihologija, etika, primerjalna religijska veda Jaz s e m v »Sociologiji« te stvari izvečine s u p o n i r a 1, ker je knjiga pisana v prvi vrsti za bogoslovce, ki so že predelal; noetiko, metafiziko in etiko kakortudi problem o postanku religije --« Na tej poti ni mogoče nikamor. Dr. Ušeničnik je izdal knjigo za laike, in nas ne briga več, da je bila pisana v prvi vrsti za bogoslovce, ki so že predelali metafiziko itd. Zato ni smel su-ponirati nobene panoge, ki je bistveno potrebna pri rešitvi stavljenih problemov. Če so noetika, metafizika, etika, religijska zgodovina itd. problemi sociologije, potem jih je treba rešiti, ne pa suponirati rešitev in potem spravljati eksegezo družabnih pojavov v sklad s suponiranimi »resnicami« ter tako izpremeniti družboslovje v apologetiko. Katoliškemu učenjaku pa, čigar spis nosi cerkveni »imprimatur«, ni dovoijeno samostalno rešiti problem noetike, metafizike, etike, religijske zgodovine. Če le količkaj dvomi na enem ali drugem dogmatičnem stavku, anathema sit. Tako bo vsa »katoliška veda« ohranila poseben značaj: Po metodi bo vedno sholastična, ker mora spravljati v sklad nove znanstvene vrednote s starimi, namesto da bi stare korigirala z novimi in se tako razvijala do globljega spoznanja; v vsebini bo vedno apologetična, ker bo morala vedno braniti suponirano etiko, metafiziko, religijsko zgodovino itd. proti naskakujoči svobodni vedi, ki deluje brez dogmatičnih suponiranih vrednot. Kaj bi pomagalo dr. Ušeničnikovi »Sociologiji«, če bi avtor ne bil suponiral noetike itd., ampak bi on to, kar njegovi gg. bogoslovci že vedo, še posebej dociral za nas laike, (t. j. če ibi, kakor pravi sam, »sociologija sama rešila vse te velike in težke probleme«)? Facit bi bil ie ta, da bi dr. Ušeničnik rešil vse te velike in težke probleme tako, da bi na eden ali drugi način, historično ali pa apologetično, reproduciral cerkvene dogme, in v metodi ’bi seveda ne bilo sledu o indukciji, analizi itd., metoda bi morala biti sholastična, !ker v očigled prisegi drugačna ni mogoča. O noetiki, metafiziki, etiki in dr. se torej ne moremo prerekati z drjem. Ušeničnikom ne več, ne manj, kot z vsemi drugimi katoliškimi učenjaki; avtorju moremo priznati večjo ali manjšo porcijo bistroumnosti, zelo veliko učenosti, pridnosti, vestnosti. Pa tudi nič več, — njegovo početje je voda v morje; on je le za Slovence priredil to, kar drugi narodi že imajo: Podal je dogme v modernizirani obliki, in z dogmami spravlja v sklad razne forme modernega socialnega življenja. To je karakteristikon cele »Sociologije«, ki že zato nima prave znanstvene vrednosti. Knjiga je učena, znanstvena pa ni. Že to, da smo pribili to dejstvo, bi nas odvezalo dolžnosti, baviti se z nadaljnimi izvajanji avtorja. Vendar kaže knjiga sama nekatere objektivne hibe, ki se nam je nanje ozreti. Definicija socialnega vprašanja (Uvod) je skrajno pomanjkljiva; takoj na drugi strani že zvemo, da bi revolucija porušila ves socialni red in vrgla človeštvo v divji metež; na tak način so dosedaj sploh vsi konservativci vseh narodov in veroizpovedanj slikali »socialno revolucijo« kot grozno strašilo. Ne zvemo pa iz odstavka, ki ima naslov »Socialno vprašanje«, kaj je bistvo socialnega vprašanja, v čem obstoja socialno vprašanje. Avtor nam podaja le nekaj zgodovinskih paberkov o secesiji in Montem sacrum, o latifun-dijih, kmečkih uporih, sužnjih in proletarcih, pa tudi nič več. 2e tu začetkoma se maščuje, da avtor ni porabil za vir tudi Ma-sarykovega »Socialnega vprašanja«, dela, ki ga ne sme prezreti noben resen sociolog ali družabni kritik več, zlasti pa ne kritik, ki se bavi v sociologiji in socialni filozofiji obširno s problemom marksizma. O razmeru etike do sociologije ne moremo tu govoriti, ker bi trebalo za to celih bibliotek. »Etika daje sociologiji vrhovni pravec«, pravi dr. A. U. Ravnotako pa bi se dalo tudi trditi, da daje sociologija etiki vrhovni pravec ... »Sociološke šole« so enako pomanjkljive. Dr. A. U. navaja sicer Comteovo intelektualno, Spencerjevo biološko, Marxovo ekonomsko, Gumplowiczevo prirodosJovno-sociološko in moderno psihološko-etično šolo, da pride končno do »pravega pojmovanja sociologije«, do svoje (katoliške) teleološke šole, v katere imenu zahteva, preden je kaj dokazal, socialno reformo, potem ko je že uvodoma zavrgel vsako revolucijo in očital nasprotnikom demagoštvo. Tudi tu morem proti drju. U. citirati njega samega: Naloga vede ni, postaviti najprej tezo: Sociologija je krščanska aristotelsko-sholastična sinteza pojavov stvarstva, — in po tej tezi maličiti dejstva, marveč prva naloga vede je spoznavati socialna dejstva in šele iz njih razbrati zakone in načela in potem določiti, kakšna veda je sociologija... Že tu torej tendenca! Avtor bi bil bolje storil, da nam je prihranil v obširnem delu n. pr. 20 strani obsegajoči avstr, državni proračun, pa nam zato podal obširnejšo sliko socioloških šol in doktrin. Tako pa smo še vedno primorani iskati si takega zgodovinskega pregleda drugod. Odstavek o metodi je boljši, dasiravno mnogo prekratek. O metodi sociologije se da mnogo govoriti, — strinjam se z avtorjevo besedo, da bodi sociologija teleološka. samo da bi bila res brez dogmatičnih avtorjevih predsodkov. O državi, družbi, organizaciji, cerkvi itd. govori avtor v »Osnovnih idejah«. Ta odstavek je odločno najslabši v celem spisu, ker je brez trohice kriticizma, pa tudi brez vsakega poznanja sodobne literature in ni po celem svojem bistvu in načinu nič drugega, kot suhoparno predavanje iz ljubljanske bogoslovnice. Zdi se, da avtor ni čital niti Darwina, niti Henbarta, prav gotovo pa ne Kanta; Savigny, Menger in sploh pravniški študij manjkajo, zato pa gleda iz vsake strani cerkveni očak Tomaž de Akvino, aristotelski sholastik. Njegova so vsa avtorjeva izvajanja o lastnini. Ušeničnikova filozofija lastnine je pravzaprav filozofija lastnine, kakršno je razvil Tomaž Akvinski; gotovo so to lepa izvajanja, saj je Tomaž Akvinski eden največjih filozofov, skoraj bi rekel sociologov s red n j e ga veka. A cerkev sama se ni ravnala po njem, ker njegov sistem ni (bil realen. Tomaž de Akvino je bil prvi krščanski socialec, in zgodovina sama je dr>~ vedla njegovo teorijo ad absurdum. Zgodovinsko nujno je bilo, 'da se je iz starega naturalnega gospodarstva razvil današnji kapitalizem, ki ustvarja revolucije, ki priostruje socialno vprašanje, t. j. vprašanje o lastnini vedno bolj, in ki ustvarja polje socializacije. Čisto zgodovinsko-realistično pojmovano, že ob pogledu na pojem lastnine, ni mogoče verjeti krščanskemu solidarizmu, in krščanski solidarizem je poleg socializma, kakor pritlikavec poleg velikana. Pravzaprav bi mogel tu končati. Saj izziva dr. A. Ušenič-nikova »Sociologija« k daljšemu, pozitivnemu protispisu, in revijalen referat mota že iz tehničnih ozirov ostati površen in nepopolen. Kurzorično ie omenim, da je 2. del zopet ponesrečen poizkus, ovreči znanstvene teorije o socialni oiganizaciji človeštva ter jdh nadomestiti s katoliško dogmo (^Socialna oblast je od Boga«, »Svobodo Cerkvi«, t. j. ne ločitve države od cerkve itd.) V skladu s krščansko - »aristotelsko« teorijo je, ‘da vlada ni organizacija moči, ampak le od boga upostavljeno oskrbovališče revežev na škodo bogatašem. Cela zgodovina stoji tu na glavi. Glej cerkveno državo in Paraguajsko jezuitsko »republiko«, glej zgodovino od Konstantina do francoske revolucije in do danes! Populacionistika pride na svoj račun, ko avtor »ovrže« Malthusa, vse to na 5 straneh, na katerilh citira poleg Malthusa še Carey-ja, John Stuart-Milla, Waginerja, Solarija; na Bebelovo »Ženo« je pozabil. Tudi o Masaryku ni sledu ... »Diagnoza in terapija« socialnega vprašanja se je drju. Uše-ničniku precej ponesrečila. Kritika socialnih sistemov in sestav krščanskega socializma (3. del) sta je’dro spisa, kažeta torej najbolj avtorjevo načelno hibo, — dogmatičen predsodek. Ni se lotil dela, da prouči načela, vsebino in namen sociologije, ampak da poda pod imenom sociologije izrazito modernizirano teorijo katoliškega svetovnega naziranja, nekak teoretični reglement organizacije bistveno malomeščanskega kapitalizma s katoliško ideologijo. Zato 'se naslanja zopet na Tomaža Akvinca, brani delavca proti podjetniku in podjetnika proti delavcu, snuje patronaže in potem, ko je podal še precej dobro kratko zgodovino raznih socialnih teorij in socialnodemokratične stranke, pobija s predsodki in premisami Marxov »Kapital«, Tugan-Bara-novskega, se otepava s Sohäfflejem — Masaryka zopet ne pozna, dasi je najvažnejši izmed načelnih modroslovnih in socioloških kritikov marksizma! S predsodki odgovarja na razna samovoljno formulirana vprašanja, ž njimi potrjuje lastne premise, revizionizmu se previdno umika, ne izvaja iž njega logičnih posledic, — skratka docela sholastično konstruira sistem krščanskega so-lidarizma kot nekako panaeejo. Glejte: Liberalizem, socializem, marksizem, revizionizem, vse je strto v prah, in inad razvalinami se dviga impozantna stavba — Leona XIII., Kettelerja, Vogel-sanga, Kreka... Če povzamemo vse, kar je dosedaj dr. Ušeničnik trdil ali negiral, dobimo: Cerkev je prvo, potem šele svet, vlada itd.; demokracija ali monarhija je vse eno, oboje je »temperi-rano« v cerkveni hierarhiji, ki je v svoji poštenosti, ljubezni in moči vzor socialne organizacije; zasebna lastnina je od vekomaj do vekomaj sakrosanktna; socializem vničuje individualnost, je proti veri; katoličan ne more biti socialist; cerkev je nad državo; revolucija je bav-bav; kapitalist in delavec najdeta sintezo v medsebojni ljubezni, pravičnosti, dobrohotnosti; socialna reforma je najvišja sladkost pozemskega življenja; patronaža je avtorju enakovredno sredstvo socialne reforme. Na nekatere stvari, ki se tičejo socializma in zlasti revizionizma, dajem odgovor v svojem spisu o socializmu (Gabršček, 1911), na marsikatere druge stvari bo treba pozitivnega odgovora. Skoraj vse sociološke probleme je dr. Ušeničnik pustil nerešene, ker jih ni reševal objektivno, ampak dogmatično, sholastično. Odgovarjati na sistem krščanskega solidarizma, bi se reklo odgovarjati na »Rerum novarum«. Od 484. strani naprej delo nima nič več opraviti s sociologijo, ampak le s strnitvijo raznih slojev v eno samo organizacijo, ki se nam kvalificira v gospodarskem oziru za malomeščansko - agrarni kapitalizem, v političnem oziru za demagoško - agrarno zaščitno carinstvo, v pravnem oziru za konkordatno dušeskrbstvo, v splošno-kultur-nem oziru za policijsko - konservativno državno idejo. Tej organizirani reakciji služi katolicizem kot ideologija, dr. U. »Sociologija« pa kot teoretski »Taschenwörterbuch«, kot informa-tivum za predavanja v »S. K. S. Z.« in za politične shode. »Sociologija« diha sovraštvo do nasprotnih političnih strank, zlasti socialne demokracije, poje slavo centrumu in S. L. S. in je v glavnem zopet eden številnih poizkusov, napraviti moderno znanost za deklo katoliškemu — prepričamju? 'Ne, volji do moči organizirane reakcije malomeščanstva. Res clamat, vehementer clamat! Vladimir Knaflič. Današnji številki smo priložili po 1 izvod prospekta „Prosvetne knjižnice“ In po 1 : : * ! : knjižno znamenje, t : s s j Današnja številka obsega 8*L pole namesto navadnih 6 pol in 'V ■ ' ■' ’ ir • ' J ' vsled tega nekoliko zakesnila. V založništvu „Goriške Tiskarne“ A. Gabršček sta izšli sledeči publikaciji: VLADIMIR KNAFLIČ: SOCIALIZEM ORIS TEORIJE. Osmerka, str. XII -j- 371, cena broš. 4'— K, vez. 5-20 K. O tem delu se je kritika izrekla zelo laskavo. („Veda* št. 4-5, „Omladina“ št. 5-6, „Čas“ št. 7-8)1 ANDREJ GABRŠČEK: NARODNE PRIPOVEDKE V SOŠKIH PLANINAH. Mala osmerka, str. 384, cena broš. 3*— K. Delo obsega vrsto deloma še nikjer objavljenih narodnih : : : pravljic ter je namenjeno odraslim bravcem. : : :