//£ /wf-

Slovenska

slovstvena čitanka

za

sedmi in osmi razred srednjih šol.

Sestavil

dr. Jakob Šket,

c. kr. profesor.

Druga, predelana izdaja.

Na Dunaju.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.

1906 .




464bl

Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane, se ne
smejo draže prodajati, nego je določeno na naslovnem listu.

Pridržujejo se vse pravice.

1

Srednjeveška doba.

(YI.—XVI. stoletje.)

1. Nekdanje naselbine slovenske.

Slovenci so del slovanskega plemena in se prištevajo indo¬
evropskemu jezikovnemu deblu.

Z drugimi Slovani skupno kot en narod živeč, so bivali
nekdaj po planotah onkraj karpatskih gora, odkoder so se jeli
koncem petega ali začetkom šestega stoletja po Kristu seliti proti
jugu in zahodu navzgor ob Donavi.

V drugi polovici šestega stoletja so zasedli bivališča, katera
so zapustili Langobardi leta 568. Ker so prebivali po pokrajinah
stare rimske Panonije, jih imenujemo panonske Slovence
in njih potomci so najbrž današnji Slovenci na vzhodnem
Štajerskem in na zahodnem robu Ogrskega in Kajkavci na
Hrvatskem.

Najdalje proti zahodu ob Muri, Dravi in Savi so pa prišli
takozvani noriški ali karantanski (korotanski) Slo¬
venci,  ki so zasedli pokrajine nekdanjega rimskega Norika;
njih potomci so današnji Slovenci, izvzemši one ob štajersko-
ogrski meji.

Panonski Slovenci so govorili panonsko-slovenski  je¬
zik  in njim sta v devetem stoletju slovanska blagovestnika,
sv. Ciril in Metod, oznanjala sveto vero; noriškim Slovencem
pa je služila korotanska slovenščina,  ki se v obče zlaga
s tem jezikom, ki ga še dandanes govore na zahodnem Štajer¬
skem, Koroškem in Kranjskem in kateri rabi sedaj obema za
pismeni jezik.

Slovstvena čitanka. 1

5

10

15

20

2

25  Slovenci so bili na zahodu mejaši nemškim Bavarcem, na
severu pa so se dotikali moravskih Slovanov. Največja njih
pokrajina je bila Karantanija.  Da so bili prebivalci Karan¬
tanije slovenske krvi, nam pričajo ne le viri zgodovinski, temveč
tudi imena ondotnih rek, gora, mest, trgov in vasij. Druga slo-
30  venska pokrajina je bila Panonija.  Nadalje so prebivali še po
severni Istri in po vzhodnem Furlanskem. Sloven¬
ska zemlja  (Sclavinia) se jev devetem stoletju imenoval nekaj
časa tudi del sedanjega Nižjega Avstrijskega, namreč zemlja
med Anižo (Enns), Donavo, Dunajskim lesom in mejo štajersko;
35  toda zraven Slovencev so ondi stanovali tudi Obri. V devetem
stoletju so se jeli tja seliti Bavarci in so to ozemlje nazvali
„Vzhodno krajino (marko)".  Nekoliko slovenskih nasel¬
bin se je nahajalo tudi po sedanjem Gornjem Avstrijskem
in po Solnograškem.

40 Karantanija  je bila pred tisoč leti mnogo večja od
današnje Koroške. Razen sedanje dežele koroške je obsegala
skoro vse Kranjsko in Štajersko, vzhodni del Tirolskega, sol-
nograški Lungav in južno-vzhodno stran Nižjega Avstrij¬
skega.

45 Karantanija je segala na zapadel  skoro do mesta Intilie
(Innichen) blizu izvira reke Drave na Tirolskem. Krajevna
imena po Pustriški dolini nam pričajo, da so se po njej raz¬
prostirali nekdaj Slovenci. Od Intihe je šla meja proti severu
do gore „Dreiherrnspitz“ imenovane, nato proti vzhodu po
50 gorskem grebenu Visokih Tur ob sedanji koroško - solnograški
meji. Od gore Ankogla je delalo mejo proti severo - vzhodu
razvodje med Muro in Sa.lico (Salzach), od Lungava do Dach-
steina pa razvodje med Anižo in Salico. Od Dachsteina naprej
je šla meja tako, kakor dandanes med Štajersko in Gornjim
55 Avstrijskim, tako da je bil trg Aussee s svojo okolico še v
Karantaniji.

Na severu  se je meja od Mrtvega gorovja (Totes Gebirge)
do Raksplanine ujemala s sedanjo štajersko-avstrijsko mejo, nato
se je obrnila proti severu do izvirov rečice Piestinga blizu
60  Guttensteina, šla ob Piestingu naravnost proti vzhodu do Litave
(Leitha) iii do sedanje meje ogrske.

3

Vzhodna meja korotanske pokrajine je bila ista, kakor
nekdaj med rimskim Norikom in Panonijo, tako da je vzhodni
del sedanjega Štajerskega bil v Panoniji. In sicer se je vlekla
meja od Dunajskega Novega mesta proti jugu ob sedanji avstrijsko- 65
ogrski meji do Štajerskega, potem proti severo-zakodu do izvira
štajerske Bistrice (Feistritz), nato dalje med Bistrico in Murico
ter med Rabo in Muro do Cmureka; naprej je šla črez Slovenske
gorice in Ptujsko polje med Mariborom in Ptujem, natč pa prek
Rogaške gore ob Sotli do Save. 70

Ker je bilo Kranjsko v devetem stoletju združeno s Karan¬
tanijo, se je ujemala južna meja  korotanska z južno, zahodno
in vzhodno mejo sedanjega Kranjskega. Na južno-zahodni strani
pa so mejile Karantanijo in Italijo Karnske planine, ki še dan¬
danes ločijo Laško od Koroškega. 75

Središče korotanskih Slovencev v devetem stoletju smemo
iskati sredi med Celovcem in Sv. Vidom tam, kjer stojita sedaj
vasi Krnski grad (Karnburg) in Gospa sveta (Maria-Saal). Oba
kraja sta jako važna za zgodovino slovensko, zakaj ondi so slo¬
vesno vmeščali koroške vojvode. Že v osmem stoletju, ko so bili 80
Slovenci še večinoma pogani, je posvetil škof Modest za vlade
vojvode Hotimira v Gospi sveti cerkev na čast materi božji.
Solnograška nadškofija je prejela od frankovskega kralja Ludo-
vika (leta 860.) več posestev v Karantaniji, in sicer gosposvetsko
cerkev s posestvom vred, kraj Breze (Friesach) na severnem Ko- 85
roškem, Dravski dvor med Tinjami in Dravo, nekatera posestva
v Ostrovici na vzhodni strani od Sv. Vida in dvor v Podkrnosu.

V neki listini od leta 864. se omenja Krka (Gurk) v Krški dolini
na severnem Koroškem, kjer je kralj Ludovik daroval solno-
graški nadškofiji šest kmetij in mnogo podložnikov slovenskih. 90
Razen imenovanih mest, vasij in gradov je bilo v Karan¬
taniji v devetem stoletju še mnogo drugih krajev in sel, katera
nam razne listine navajajo poimence. Tako na pr. je stalo ne
daleč od Krnskega gradu proti zapadu utrjeno mesto Blatni
grad (Moosburg); na Vrbskem jezeru je bila vas Otok (Maria- 95
W6rt) v oblasti brizinskih škofov; v velikovškem okraju se
omenjajo Trušnje, Djekše in Grebinj (Trken, Diex, Griffen).
Mesto Beljak se sicer ne imenuje, vendar pa je bilo ondi ob

1  *

4

Dravi že leta 878. precej veliko selo istega imena; že pred
jo« tisoč leti so namreč imeli tam most črcz Dravo, imennjoč ga
„Beljaški most* (ad pontem Willach).

Na vzhodni strani Karantanije se je razprostirala Pano¬
nija. Ta pokrajina je segala na severo-zaliodu do Dunajskega
lesa in do Tullna, na severu in vzhodu se je dotikala reke Donave,
jos na jugu pa Save. Izmed panonskih mest in vasij omenjajo li¬
stine v prvi vrsti Blatni grad in Ptuj. Blatni grad (Moosburg,
Urbs paludarum) je stal blizu Blatnega jezera (Plattensee)
tam, kjer stoji sedaj mesto Zalavar. Sezidal ga je panonski
knez Pribina, ki se je bil tukaj naselil z velikim spremstvom
1J0 iz slovaškega nitranskega okraja, in v njem je stoloval tudi
knez Kocelj. Poleg Drave na sedanjem spodnjem Štajerskem
je bilo staro mesto Ptuj, in sicer v tistem delu Panonije, kjer
sta vladala Pribina in Kocelj. Proti koncu devetega stoletja
sta že bili v tem mestu najmanj dve cerkvi, katerih eno je
jJ 5 posvetil solnograški nadškof Teotmar leta 874.

Po Istri  so se naselili začetkom sedmega stoletja Slo¬
venci in tudi Hrvatje. Njene meje so bile v devetem stoletju
nekoliko različne od današnjih. Dočim je na severu pripadal
Trst z okolico k Istri, se je razprostirala proti vzhodu le do
J20 mesta Labina (Albona). Glavno mesto istrsko je bil Pulj, kjer
se je nahajal škofovski sedež. Razen Pulja nam še omenjajo
listine istega stoletja več mest in gradov, kakor Trst, Poreč,
Labin, Novigrad (Cittanuova), Koper, Milje itd.

Nekdanje meje panonsko korotanskih Slovencev so se zelč
J25 skrčile tekom stoletij. Slovenci bivajo sedaj le še na zahodnem
robu Ogrske, na južnem Štajerskem in Koroškem, na Kranjskem
in Primorskem ter v dveh dolinah sosednje Italije. Tudi Kaj¬
kavci (Bezjaki) na Hrvatskem v varaždinski, kriški in zagrebški
županiji, ki so dandanes zemljepisno in slovstveno združeni s
J 30  Hrvati, so po rodu Slovenci. Na zahodnem Ogrskem zavzemajo
Slovenci oni okraj, ki leži na vzhodni štajerski meji med Rad¬
gono, Strigovo, Dolnjo Lendavo, Sv. Gothardom in Gornjo
Lendavo nazaj ob štajerski meji tja do Radgone. Na južnem
Štajerskem in na južnem Koroškem loči Slovence in Nemce
J35 malo da ne ravna črta od Radgone do Šmohorja v Zilski do-

5

lini. Le tu pa tam prestopi slovensko ozemlje to črto, in sicer
gre meja od Radgone mimo Cmureka do Arnoža (Ehrenhausen);
odtod se obrne proti jugo-zapadu mimo Arveža (Arnfels),
odkoder pelje skoro naravnost proti zapadu do Laboda (Lava-
miind) na Koroškem. Nato krene proti severo - zapadu do uo
Grebinja in Djekš, potem polagoma južno -zapadno do Gospe
svete in odtod mimo Krnskega gradil in Blatnega grada do
južne strani Osojskega jezera. Pri Beljaku prestopi reko
.Dravo in gre prek Dobrača in drugih gor ob severni strani
Zilske doline do Šmohorja in odtod proti jugu do Pontebe. 145
Od Pontebe se vleče ob italijanski meji blizu do Bovca
(Flitsch), odtod zapadno do Bele, kjer prebivajo Rezijani,
potem proti jugu do Fojde in mimo Starega mesta (Čedad)
in Kormina do Gorice, a nato mimo Gradiške in Tržiča pri

Devinu v tržaški zaliv. • 150

Po Fr. Kosu.

2 .  Zgodovinske črtice o Slovencih od VI. do
X. stoletja.

Pred Slovenci je prebivalo po vzkodnoplaninskih zemljah
in ob obalah Jadranskega morja ljudstvo, ki jim je bilo po jeziku
in krvi sorodno. To nam izpričujejo stara krajevna imena, kakor
so Drava, Sava, Mura, Soča in Krka, ki so se že pred Rimljani
zvala tako kakor dandanes, in premagalci starega sveta jim niso 5
dali drugega nego latinsko končnico.

Kakor nas zgodovina uči, so se doselili Slovenci v svojo
današnjo domovino med 568. in 595. letom po Kristu. Prodrli
so celo v Pustriško dolino na Tirolskem in se ondi bojevali z
Bavarci, katerih pa niso mogli zmagati. Tudi v Italijo so se ho- 10
teli vriniti, ali proti močnejšim Langobardom niso mogli nič
opraviti. Zatorej so se umirili ter bili zadovoljni s svojimi no¬
vimi sedeži. Živeli so pod lastnimi župani,  ki so bili ob enem
njih svečeniki in posvetni oblastniki. Ako je pretila nevarnost
od kakega sovražnika, se je združilo po več županij in izbrali 15
so si svojega vojvodo.  Tak vojvoda pa je navadno tudi v
mirnem času obdržal svojo oblast ter jo ob smrti izročil kot
dedovino svojim sinovom.

6

Nekaj časa so bili Slovenci in Obri dobri prijatelji, a poz-
20  neje so se razmere med njimi izpremenile. V Panoniji so si
Obri postavili utrjene, z okroglimi nasipi („hring“) obdane
tabore. Kot nomadno ljudstvo niso polja sami obdelovali, tem¬
več jemali Slovencem njih poljske pridelke. Slovenci so morali
Obrom ob širokih rekah tesati ladje, jih spremljati na ropanju
25  in hoditi z njimi skupaj v boj, a povrh so jim še morali pla¬
čevati davek. Toda obrskega gospostva nad Slovenci si ne
smemo misliti stalnega in rednega v današnjem zmislu, temveč
samo kot dejansko nadvlado močnejšega nad slabejšim. Skratka
Obri so bili Slovencem to, kar Turki v petnajstem in šestnaj-
so stem stoletju, le da se prvim niso mogli tako uspešno upirati
kakor drugim.

Iz obrske odvisnosti je rešil Slovence za nekoliko časa
kralj Samo,  ki je ustanovil mogočno zvezno državo med
Jadranskim morjem in Sudeti (623—658). K Samovi državi so
35 pripadali tudi Slovenci. Toda po njegovi smrti je razpadla ta
zvezna država in Slovenci so odslej nad dve sto let (do 1. 828.)
živeli pod domačimi vojvodi, med katerimi so nam po imenu
znani Valuk, Borut, Gorazd, Hotimir, Volkun, Vojnomir, Ingo,
Pribislav, S omika, Stojmir in Etgar.
io  Slovenci so potem večkrat poplavili Furlanijo, ali odkar
so leta 720. z Langobardi sklenili mir, niso več šiloma na¬
padali furlanske dežele. Ko je pa okoli leta 738. langobardski
kralj odstavil furlanskega vojvodo Pema, tedaj so se zopet
osrčili goriški in furlanski Slovenci ter odpovedali davek, ki
ib  so ga do istega časa plačevali Furlancem. Ali Pemov sin in
naslednik Katkis pridere v Karnijolo,  »deželo Slovencev",
ter jih v prvi bitki premaga; toda razkropljeni Slovenci se
zopet zbero in ga prepode iz dežele. V tem času se drugikrat
imenuje polatinjeno ime naše Kranjske  (prvikrat že okoli
50 1. 670.); Karnijola pomeni namreč malo  Kar  ni  j o in pod
tem imenom moramo v osmem stoletju razumevati današnje
Gorenjsko in Tolminsko.

Skoro ob istem času se imenuje tudi ime našega staro-
slavnega Korotana, t.j. Karantanija.  V tej deželi je iskal
55 pomoči pregnani vojvoda Pemo. Tedaj so imeli Slovenci v Ka-

7

rantaniji že svojo urejeno vojvodino, v kateri je vladal Valuk
ali  VIa  duh  (dotični vir ga imenuje „WaHucus“)- Takrat so
Obri hudo nadlegovali Slovence, tako da je Vladukov nasled¬
nik, vojvoda Borut, prosil pomoči proti njim bavarskega vojvodo
Tasila II. Ali to bavarsko pomoč so Korotanci drago plačali. 60
Tasila so morali priznati za svojega vrhovnega gospodarja
in Borat mu je moral svojega sina Gorazda  in stričnika
Hotimir  a in še nekoliko drugih mož poslati v poroštvo.

Na dvoru Tasilovem so se ti možje seznanili s katoliško vero
in, prišedši domov, so jo širili po svoji domovini. Za Borutom 65
je vladal njegov sin Gorazd,  za njim bratranec njegov
Hotimir ali Kajtimar,  temu pa je sledil Valj  hun  (okoli
1. 769.). Vsi trije vojvode so si prizadevali razširiti krščansko
vero med Slovenci.

Karol Veliki je spravil leta 774. langobardsko kraljestvo 70
in ob enem tudi furlansko vojvodino pod svoje žezlo in tako
se je tedaj frankovska država dotikala mej slovenskih.

Ob istem času je moral tudi bavarski vojvoda Tasilo priznati
Karola za svojega vrhovnega gospodarja. Do leta 800. so
Franki podjarmili Koroško, Kranjsko, Kras, Istro, Liburnijo 75
in vso severno Dalmacijo. Slovenska samostalnost je nehala in
začela se je doba tujega gospostva, fevdne ustave in potujče¬
vanja. Poganstvo pri Slovencih se je zatrlo, ukoreninilo pa
krščanstvo; vsled tega so Slovenci zapustili svoje prirodno
stanje in polagoma prehajali na prosvetno (kulturno) življenje. 80

Ravno tedaj, ko so Franki podjarmili Slovence, je vladal
v Karantaniji vojvoda In g o. O njem mislijo, da je prvi uvedel
obred, po katerem sije  slovenski narod izbiral svojega kneza in
mii predajal vojvodsko čast in oblast na Krnskem gradu in na
Gosposvetskem polju blizu Celovca. Sprva, nahajamo tudi slo- 85
venske plemiče zraven nemških plemenitnikov, ki so vladali Slo¬
vencem kot novi gospodarji. Toda pozneje je odvzel Ludovik
Pobožni Slovencem domače kneze  in jim pošiljal frankovske
grofe za vladarje. Hoteč Karantanijo (in tudi Panonijo) tesneje
zvezati z Bavarsko, je izkušal popolnoma izvesti v njih fran- 90
kovsko ustavo ter je razdelil deželo v vasi, stotnije in okrožja
(Gane). Ob južno-vzhodni meji frankovske države so bile

8

krajine ali mejne grofije, in sicer od leta 828. štiri, to
je, kakor nekateri pisatelji mislijo, Furlanska  (z Oglejem in
95  Verono), Istrska, Slovenska  (Windische Mark) na Dolenj¬
skem in po bližnji Hrvatski ter Sp odnj e-staj  er  s k a.
Mejni grof je imel ne samo sodnijsko in upravno, temveč tudi
vojaško oblast in moral stražiti meje državne.

Po delilnem načrtu od leta 817. je podelil Ludovik Po-
100  božni tudi Bavarsko in Karantanijo z mejnimi grofijami vred
svojemu sinu Ludoviku Nemcu.  Ko so se pa leta 830.
začeli Ludovika Pobožnega sinovi bojevati proti svojemu očetu,
tedaj je Ludovik vedno bolj zanemarjal južno-vzhodne dežele
v svoji državi. Namesto njega so vladali v Karantaniji in v
105 njenih mejnih grofijah palatinski  gr  ofj  e v Krnskem gradu
in v Blatnem gradu. Od teh odvisni, so upravljali okrožni
grofje  (Gaugrafen) kraljeva posestva, skrbeli za red in mir
v svojem okrožju in predsedovali rednim (na mesec enkrat),
kakor izrednim sodiščem. Da pa niso okrožni grofje zlorabili
no svoje oblasti, za to so skrbeli „kraljevi poslanci^, ki so jih
strogo nadzorovali.

Za Ludovikom Nemcem je dobil njegov sin Karlman
Karantanijo v svojo oblast, po smrti njegovi (1. 880.) pa je
bil korotanski vojvoda njegov sin Arnulf,  ki je navadno
115 štolo val v Blatnem gradu. Arnulf je izkušal kolikor mogoče
oslabiti nemško oblast v vzhodnih deželah. V to svrho se je
zavezal z velikomoravskim knezom Svetopolkom ter se vzdignil
zoper svojega strica Karola Debelega, ki je bil zopet združil
vso frankovsko državo. S pomočjo Bavarcev in Slovencev je
120  prisilil Karola, da se mu je leta 887. vdal, in potem so vsa
nemška plemena priznala korotanskega vojvodo Arnulfa za
svojega kralja.

Kot nemški kralj je Arnulf spoznal veliko nevarnost, ki
mu je pretila od prejšnjega zaveznika, velikomoravskega kneza
125 Svetopolka, ter je izkušal moč njegovo oslabiti ali celo uni¬
čiti. Velikomoravska,  katero je bil ustanovil Mojmir I.,
uredil pa nečak njegov Rasti slav, je obsegala del Panonije, in
sicer se je širila na desnem bregu Donave po mali ogrski
nižini in po kotlini dunajski, na levem bregu proti severu ob

9

reki Moravi v južni del današnje Moravske, na vzhodu pa do
gore Matre in reke Hernada. Velik pomen ima za nas in za
vse Slovane Velikomoravska zaradi tega, ker je bil knez
Rastislav leta 863. poklical v svojo državo solunska brata
in slovanska blagovestnika sv. Cirila in Metoda, zato da bi
oznanjala njegovemu ljudstvu sveto vero v domačem jeziku. Veliko-
moravci so jeli tedaj gojiti književnost in so si ustvarili narodno
cerkev s slovanskim obredom. V tem oziru zavzemajo zelo
častno mesto v zgodovini narodov. Ta državna in cerkvena
neodvisnost od nemške nadoblasti pa je bila baš vzrok, da je
obrnil Arnulf meč proti Svetopolku, nečaku Rastislavovemu.
Tem laže pa je dosegel Arnulf svoj namen in užugal (1. 893.)
Svetopolka, ker so se vrgli nanj i Madjari, ki so bili ravno ob
istem času prodrli v nižavo ogrsko. Tako je po smrti Sveto-
polkovi (leta 894.) nekdaj mogočna Velikomoravska, sedaj
nesložna in polna domačih prepirov, propadla v malo letih
(904—906) popolnoma. Madjari so se naselili med slovansko
pleme, ločili južne Slovane od severno-zapadnih in zatrli slo¬
venski živelj v Panoniji.

* s *

Krščanska vera se je širila med Slovenci od dveh stranij,
iz Ogleja in iz Solnograda. Oglejski patrijarhi so smatrali vso
staro Karnijo, ves Norik  in južno-zapadno Panonijo  kot
svojo cerkveno pokrajino in so bili že gotovo pred Karolom
Velikim izpreobrnili mnogo Slovencev, zlasti na Primorskem
in Kranjskem, k veri krščanski. Toda krščanstvo se je le počasi
širilo proti središču slovenskega ozemlja, ker niso oznanjevalci
svete vere dovolj umeli narodovega jezika. Pa tudi po pod¬
jarmljenju Slovencev se ni novi nauk hitro širil med ljudstvom,
ker je isto kmalu spoznalo, da se ob enem z novo vero širi
tudi potujčevanje in rohstvo. Zato je moral učeni Alkuin
svojega prijatelja Pavlina, patrijarha oglejskega, nujno opom¬
niti, naj ne gleda toliko na desetino, ampak na zveličanje
slovenskih duš.

Skoro ob istem času kakor iz Ogleja se je začela sveta
vera širiti med Slovenci tudi iz Solnograda. V Solnogradu
je deloval sredi osmega stoletja škof Virgilij, kateri je na

130

135

140

145

150

155

160

165

10

prošnjo slovenskega vojvode Hotimira poslal med Slovence
škofa M o de sta kot svojega namestnika (ok. 1. 755.), in ta je
s svojimi duhovniki in s pomočjo korotanskili vojvod Gorazda in
Hotimira pokristjanil Slovence. Na mesto poganskih žrtvenikov
i?o so postavljali krščanske kapelice od desek in zidane cerkve;
med temi je bila prva cerkev Gospe svete blizu Krnskega grada
na sevemo-vzhodni strani mesta Celovca.

Kmalu sta se pa začela solnograški nadškof in oglejski
patrijarh prepirati o meji svojih cerkvenih pokrajin, kajti njiju
175 vsak je zahteval zase ves Norik. Naposled sta se obrnila do
Karola Velikega, proseč ga, naj on razsodi, čigava bodi Karan¬
tanija. Karol Veliki je odločil reko Dravo za mejo med obema
okrožjema (1. 811.) in tako je tudi ostalo, dokler niso ustanovili
ljubljanske škofije (l. 1461.) in preklicali oglejskega patrijar-
iso  hata (l. 1751.), na čigar mestu sta nastali nadškofiji v Gorici
in v Vidmu.

Slovenci so se le težko privadili novim obredom, zlasti
zato, ker so jim verske tolažbe delili v tujem, njim nerazumnem
jeziku. Tedaj je veljala edino le latinščina  kot cerkveni
185  jezik, slovenščino kakor nemščino so smatrali za veliko zlo.
Vendar pa je cerkveni zbor mogunški (Mainz) odločil leta 813.,
naj duhovniki učijo tudi „oČenaš‘‘ moliti po slovensko. Ob istem
času so sklenili tudi na cerkvenem zboru v Turu na Franco¬
skem, naj se ljudstvu propoveduje v domačem jeziku in da se
iso morajo škofove homilije tolmačiti v jeziku narodovem. Tako se
je opravljala tudi izpoved v domačem jeziku in očitno izpoved
je vse ljudstvo molilo po službi božji v svoji materinščini.

Na boljšem so bili seveda oni Slovenci, katere je sv. Metod
pridobil veri krščanski in ki so pripadali k njegovi panonski
195  nadškofiji. V Panoniji in na Velikomoravskem se je opravljala
cerkvena služba in vsi cerkveni obredi v domačem jeziku; toda
ta obred je prenehal hitro po smrti Metodovi (1. 885.).

Tuja cerkev je pospeševala potujčevanje Slovencev v nek¬
danji Karantaniji. Po fevdni upravi, katero so uvedli Franki
200  tudi med Slovenci, je smel kralj svobodno razpolagati s pod¬
jarmljeno zemljo in jo podeljevati, komur je hotel. Te svoje
pravice in oblasti se poslužujoč, so darovali nemški kralji


— 11  —

premnogo zemljišč ne le nemškim plemičem, temveč tudi
nemškim samostanom in škofijskim cerkvam. Ti gospodarji so
pošiljali med Slovence svoje oskrbnike, pisarje in davkarje, 205
čestokrat tudi nemške naselnike, zlasti ako je bila darovana
zemlja še neobdelana. Na ta način se je množil v sledečih
stoletjih tuji živelj vedno bolj in bolj, Slovenci pa so čim
dalje izginjali. Po S. Rutarju.

3. Državne in prosvetne razmere v Slovencih
od X.—XVI. stoletja.

I.

Slovenci nimajo v dobi od devetega do šestnajstega stoletja
svoje posebne zgodovine v zmislu drugih narodov, namreč da
bi bili vsi združeni v eno državno celoto, katero bi bil vladal
po istih zakonih samo en vladar. Ali poleg zgodovine, ki pri¬
poveduje, kdaj in koliko časa je kdo gospodoval kateremu 5
narodu in s kom se je bojeval, imamo še drugo, notranjo zgo¬
dovino, ki nam razklada, kako se je narod na podlagi starih
svojih pravnih in družabnih običajev razvijal sam iz sebe; po
katerih zakonih se je vršilo njegovo gmotno in duševno napre¬
dovanje; kakšne zapreke, morda za stoletje njegov razvoj 10
zavirajoče, je moral premagovati; koliko so obstoječe vlade
pospeševale ali ovirale njegov razvitek; kako so pri tem druga,
zlasti sosednja in sorodna ljudstva vplivala in s svojim vzgledom
bodrila zaostalega soseda. V tem zmislu ima tudi majhni
narod slovenski svojo zgodovino. 15

Akoravno so bili Slovenci do petnajstega stoletja na mnogo
malih oblastnij in kneževin razkosani, se je vendar ohranil med
njimi čut edinstva in skupnosti svoje, t. j. zavest o narodni
osebnosti. Le na ta način moremo razumeti, zakaj so bile vse
tiste dežele, po katerih stanujejo Slovenci, od desetega stoletja 20
naprej samo ena upravna celota, t. j. da so bile južne in južno-
vzhodne krajine (marke) od tedaj naprej tesno združene z ma¬
terjo zemljo Koroško ali Karantanijo.  Poslednja se je
popolnoma razlikovala od Bavarske; imela je svojo narodnost,
svoje običaje in svojo osebnost in zatorej ni mogla dolgo ostati 25
združena z Bavarsko. Le blizu poldrugo stoletje (od 828 do

12

952) je bila Koroška več ali manj tesno zvezana z zemljo
bavarsko. Pa tudi v tem času je imela vedno svoje  upravitelje,
ki so bili le malo odvisni od bavarskih vladarjev. Od leta 952.
30 do leta 1077. pa se nam kaže Koroška zopet kot edin¬
stvena in celokupna vojvodina.  Pripadale so k njej še
vse krajine kakor nekdaj: Štajerska (kolikor je niso osvojili
Ogri), Slovenska, Istrska in Furlansko-veroneška. Poslednja
se je sicer rada prištevala Italiji, zlasti primorje jadransko,
35 kjer je italijanski, oziroma furlanski živelj prevladoval, toda
cesar Oton I. je leta 952. odcepil od Italije Furlansko, Akvilejo
in Verono ter jib pridružil vojvodini koroški. Tako je bila
Koroška precej obširna zemlja in zveza med njo in njenimi
krajinami je bila prav v tej dobi najkrepkejša. Le Istra, kjer
40 so jeli Benečanje širiti svoj vpliv in pozneje tudi svoje gospo¬
stvo, je nagibala na italijansko stran; ali proti takim težnjam
so dobili istrski mejni grofje s tem večjo moč in večji odpor,
da so koroški vojvode pomnožili njihovo oblast ter jim podredili
tudi Kranjsko (Gorenjsko), ki je bilo tekom ednajstega stoletja
45 navadno v isti roki združeno z Istro. Pa tudi Slovensko ali
Metliško krajino so iz enakega vzroka po največ vladali mejni
grofje istrski.

Koroška vojvodina je bila v tistih časih zelo imenitna.
Na nemškem državnem zboru je imel koroški vojvoda svoj
50 glas in ta glas je veljal celo do leta 1648., ko so na westfalskem
mirovnem zboru izbrisali Koroško izmed nemških glasujočih
dežel. Koroški vojvode so imeli posebno pravico, da so smeli
na nemškem državnem zboru odgovarjati slovenski in se tudi
v tem jeziku zagovarjati, ako so bili toženi. Tudi koroški
55 vitezi so Ulrika Lichtensteinskega,  ko je kot Venera
preoblečen potoval po slovenski zemlji (1. 1227.), pozdravili
s slovenskimi besedami: „Bog vas primi, kraljeva Venus! <( , in
koroški vojvode so pri svojem vmeščanju na Krnskem gradu
prisegali v jeziku slovenskem.

60  Akoravno je bila Koroška po letu 952. popolnoma ločena
od Bavarske in njena celokupnost bolj veljavna nego kdaj po¬
prej, vendar je bil narodni živelj baš v desetem in ednajstem
stoletju najbolj v nevarnosti. Vzrok temu je bilo prvič tuje

13

naseljevanje in drugič fevdna ustava ter iz nje izvirajoče po¬
sledice. Nemški kralji so slovensko zemljo cerkvam, samo- G5
stanom in novim naselnikom ali popolnoma darovali ali pa jo
kot fevde (beneficije) razdelili med nje. Le to, česar ni kralj
izrecno ali stalno podaril in porazdelil, je ostalo tudi še
nadalje njegova osebna lastnina. Največ ozemlja so posedale na
Slovenskem cerkvene kneževine. Med temi moramo v prvi vrsti 70
imenovati oglejski patrijarhat. Že Karol Veliki mu je bil po¬
delil mnogo svoboščin (immunitates) in njegovi nasledniki so
jih množili. Oglejska posestva so se kmalu razširila po vseh
južnih slovenskih deželah; v ednajstem stoletju je oglejski
patrijarhat obsegal ne le večji del Furlanskega, temveč tudi vse 75
Goriško, ves Kras in notranjski del Kranjske, a naposled (1077)
tudi vso Istro, Gorenjsko in Slovensko krajino. Zraven oglej¬
skega patrijarhata so nastale tudi druge cerkvene kneževine.
Trst s svojo okolico pet kilometrov na okoli je bil mala drža¬
vica pod vlado svojih škofov, dokler ni plemstvo potegnilo 80
vse oblasti nase. Druge istrske škofije so imele le bolj ne¬
znatna posestva; samo puljski škof je vladal v takozvani pulj¬
ski grofiji.

Razen domačih škofij so imele tudi tuje, zlasti bavar¬
ske  premnogo posestev po Slovenskem, katera so jim malo po 85
malem podelili nemški cesarji. Tu moramo v prvi vrsti omeniti
škofijo bnižinsko  (Freisingen), ki si je pridobila na Kranj¬
skem vso okolico škofjeloško (974—1011), na Koroškem okolico
ob Vrbskem jezeru, na Štajerskem pa gornje Pomurje okoli
Belca (Wolz). Največ posestev na Štajerskem je imela nad- 90
škofija solnograška;  vsa dolina reke Aniže, Balte, gornje
Mure, Miirice in Rabe ter okolica ptujska in breška so bile
v njenih rokah, a povrh še Krško na Kranjskem. Bamberška
škofija je posedala na Koroškem okolico beljaško do goriške
in furlanske meje, za tem skoro vso Labodsko dolino okoli ss
Wolfsberga, na Štajerskem pa zemljišča v Baltski in Admontski
dolini. Briksenska škofija  si je pridobila na Kranjskem
najsevernejši del Gorenjskega: Bohinj, Bled in Podkoren, na
Štajerskem pa Podčetrtek. Leta 1075. ustanovljena škofija
krška  je prejela od sv. Heme bogata posestva v dolini koroške 100

14

Krke (Gurk) in na Štajerskem okoli Kozjega, Podsrede, Planine
in Vitanja.

Premnogo zemljišč je bilo v rokah domačih in tujih samo¬
stanov, kakor so Sv. Pavel v Labodski dolini, osojski samo-
105 stan, Vetrinje blizu Celovca, Admont, Sv. Lambert, Ziški
klošter (Zaizkloster), Gornji grad, Zatičina, Kostanjevica,
Velesovo itd. Naši samostani niso imeli nikoli knežje oblasti
kakor škofje, vendar pa so uživali na svojih posestvih popolno
prostost, tako da ni imel niti kralj, niti vojvoda pravice, za-
110 povedovati na njihovih zemljah.

Med posvetnim plemstvom nahajamo v tej dobi še nekoliko
starih, domačih plemičev, ki so se bili radovoljno podvrgli
tujim vojvodam in za to prejeli na novo potrjena svoja posestva.
Tak plemič je bil N ego mir,  ki je dobil leta 965. Poreče ob
H5 Vrbskem jezeru, in neki ^Karantanec", kije  posedal tretjino
Ptuja, toda ga moral kmalu odstopiti solnograškemu nadškofu.
Cesar Arnulf je podelil svojemu sinu Svetopolku  leta 898.
okrožje Breže (Friesach) ali krško grofijo z glavnim gradom
Seliče (Zeltschach); s tem je postavil temelj preimenitni slo-
120  venski vladarski rodovini Seliče-Breže,  ki si je pridobila
bogata posestva tudi po Savinjski dolini in izvrševala grofovsko
oblast v Spodnje-štajerski krajini. Zena Viljema III. Breškega je
bila sv. Hema, ki je po zgodnji smrti svojega soproga darovala
cerkvi mnogo posestev in ustanovila samostan Krko  (1042),
125 iz katerega, je postala pozneje krška škofija. Stari slovenski
plemiči so bili tudi grofje celjski,  ki so se sprva imenovali
Savineki po svojem gradu ob reki Savinji blizu Braslovč in
postali pozneje najmogočnejša in najimenitnejša rodovina na
ozemlju slovenskem.

130 Zraven tega maloštevilnega slovenskega plemstva se je na¬
selila med Slovenci velika množina tujih plemičev. Najimenit¬
nejše rodovine s knežjo oblastjo so bile Sempt-Ebersbergi
in njih sorodniki Weimar-Orlamunde,  ki so vladali po Istri
in na Kranjskem. Na Štajerskem se je ukoreninila rodovina
135 Peilateincev  okoli Gradca, Lipnice, Ščavnice in Pilštajna;
na severnem Štajerju pa so imeli svojo oblast Traungavci,
ki so se zvali mejni grofje štajerski. Zelo važna je rodovina

15

Ep p en s tein s k a, ki je imela koroško vojvodino dvakrat
v svojih rokah (od 1012 — 1035 in od 1073—1122) ter davala
Istri mejne grofe. Tudi mnogo oglejskih patrijarhov je bilo iz 140
te rodovine, tako da so južne slovenske zemlje bile v tej dobi
zopet tesno zvezane z vojvodino koroško. Eppensteincem
je sledila v koroškem vojvodstvu rodovina Sponheim-
Ortenb urška  (1122—1269), ki je imela po Štajerskem,
Kranjskem in Koroškem mnogo velikih posestev. Poleg teh 145
imenitnih knežjih rodovin je bilo še mnogo drugih, manj bo¬
gatih in mogočnih; toda že navedena imena raznih cerkvenih
in posvetnih posestnikov nam pričajo dovolj jasno, kako razko¬
sana je bila naša domovina in kako je opešala vrhovna oblast
koroških vojvod. ISO

Naravno je seveda, da so s tujimi oblastniki in posestniki
prihajali tudi tuji naselniki, zlasti ondi, kjer niso bili Slovenci
gosto naseljeni. Domači živelj je tedaj posebno ob mejah iz¬
ginjal in ozemlje slovensko se je čim dalje bolj krčilo. Pa tudi
v središču naše domovine so se tujci v večjem številu naselje- 155
vali in njih potomci še dandanes pričajo o prvotni domovini
svojih pradedov. Tako je naselil oglejski patrijarh Bertold
nemške Tirolce ob gornji Bački dolini (»Nemški rut*) na
Tolminskem (1. 1218.); brizinski škofje so preselili nemške
Tirolce v Sorico (Zarz) na Gorenjskem (1. 1283.), in Orten- igo
buržani so odkazali naselnikom z Bavarskega, Koroškega in
Srednjetiroiskega zemljišča na Dolenjskem (med 1. 1350. in 1360.)
in tako ustanovili naselbino kočevsko na Kranjskem.

n.

V dobi dvanajstega in trinajstega stoletja so nastajale
male vladarske kneževine v okrožju stare Karantanije. Začetek 165
tem samostalnim deželam je postavil patrijarhat oglejski.

Ta se je znal okoristiti v borbah med cerkvijo in državo ter
dosegel, da je cesar Henrik IV. leta 1077. popolnoma ločil
Furlansko od Koroške in jo podelil kot samostalno vojvodino
svojemu zavezniku, oglejskemu patrijarlm Siegkardu. Ob enem iro
je odcepil cesar istega leta tudi Istro in Kranjsko od koroške
vojvodine in ji izročil svojemu oglejskemu podporniku, češ, da

16

zmanjša moč koroških vojvod, da se ne bi mogli več protiviti
državni oblasti cesarjevi. S tem je izgubila Koroška vse svoje
175 južne krajine. Vendar niso oglejski patrijarhi dolgo vladali na
Kranjskem in v Istri, temveč Kranjska je prišla v last Eppen-
steincem in njihovim dedičem Sponheimcem ter se smatrala za
posebno deželo, koje vladarji so se zvali „domini Carniolae ';
Istro pa so vladali razni mejni grofje, dokler ni prišla tirol-
18 « skim Andechs-Meranom (1173) v oblast.

Skoro ob istem času je postala tudi Štajerska  samo-
stalna. Traungavsko-štajerski grofje so malo po malem širili
svoja posestva proti jugu in tako do leta 1158. spravili skoro vso
današnjo štajersko deželo pod svojo oblast; a cesar Friderik I.
185  jo je leta 1180. povzdignil v vojvodino štajersko  in tako
iz enega dela stare Karantanije ustvaril novo neodvisno kne¬
ževino.

Kmalu so nastale še nove kneževine okoli dežele koroške.
Kralj Henrik Hohenstaufski je izdal leta 1231. zakon, v katerem
iso je kneze imenoval deželne oblastnike, priznavajoč njih vlado
kot edino veljavno, ter izključil cesarsko oblast na onih pose¬
stvih, ki so bila knezom podložna. Na temelju tega zakona so
postali neodvisni deželni knezi: grofje goriški  (1254), ki
so imeli istrsko grofijo (srednjo Istro) in Slovensko krajino
195  v svoji oblasti, in potem celjski  (1372), ortenburški in
ptujski grofje.  Kot državni knezi so se smeli odslej naprej
udeleževati sej nemškega državnega zbora in kovati denar.
Za vrhovnega  gospodarja so priznavali edino le cesarja
nemškega, v vsem drugem so bili neodvisni od cesarja in
200 vojvode. Sami so pobirali davke po svojih posestvih, načelovali
vojski, napovedovali vojno, sklepali mir in pogodbe, imeli svoje
upravitelje in fevdne podložnike itd. Ti knezi so nad svojimi
podložniki vršili tudi navadno in višje kazensko sodstvo. (Zlo¬
činstva so bila čarodejstvo, kopanje zakladov, ponarejanje
205  denarjev, požiganje, uboj, rop, plenjenje, tatvina, goljufija itd.)
Povsod se je delila pravica le v imenu deželnega kneza. Nižje
sodstvo so imeli tudi plemeniti grajščaki, vsak na svojem
posestvu in nad svojimi podložniki. Cerkev si je rada lastila
pravico, soditi v »mešanih pravdah^, t. j. v pol posvetnih in

17

pol cerkvenih. Obravnave so bile kratke, večjidel ustmene, kazni 210
za navadne prestopke pa zapor v grajskem stolpu ali denarna
globa, od katere je pripadala polovica sodniku.

Koncem trinajstega stoletja ob času avstrijskega med¬
vladja (1246-1278) so pripoznavale vse slovenske zemlje
Otokarja II. za svojega kralja; tudi omenjeni knezi so mu bili 215
pokorni in cehi oglejski patrijarhat ga je- priznaval za svojega
vrhovnega gospodarja.

Otokar je združil namreč leta 1269., ko je umrl zadnji
Sponheimec, koroški vojvoda Ulrik III., tudi Koroško in Kranj¬
sko (Gorenjsko) s Štajersko in Avstrijo. Toda novoizvoljeni 220
nemški kralj Rudolf Habsburški  (1273—1291) je krepko
poudarjal pravico nemških kraljev do imenovanih dežel, pre¬
magal Otokarja na Moravskem polju (1278) ter podelil leta 1282.
svojemu sinu Albertu  I. vojvodine Avstrijo, Štajersko
in Koroško s Kranjsko.  S tem letom se začenja nova doba 225
za dežele slovenske; odslej naprej jim je vladala rodbina
habsburška. Res je sicer leta 1286. podelil kralj Rudolf koroško
vojvodino s Kranjsko vred svojemu zavezniku in svaku grofu
Majnhardu Tirolskemu iz rodovine Goričanov, toda že po smrti
njegovega sina Henrika (1335) je prišla ta zemlja zopet v last 230
avstrijskima vojvodama Otonu in Albertu  II. Mnogo je
pripomogel k razširjenju habsburške oblasti po Slovenskem
vojvoda Rudolf IV. Utemeljitelj,  ki je pridružil Tirolsko
Avstriji (1363). Habsburžanom so se protivili oglejski patri-
jarlii, trdeč, da nimajo isti nikake pravice, vladati na tistih 235
posestvih, ki so zasebna lastnina cerkve oglejske. Iz tega je
nastala vojna in Rudolfov brat Friderik je potolkel svojega
protivnika na Furlanskem. Patrijarh je odstopil Avstriji več
posestev, Rudolf pa si je leta 1364. pridejal naslov »vojvoda
kranjski  ; odslej naprej velja Kranjska za vojvodino. 240
Leta 1374. je umrl Albert IV. iz mlajše rodovine Goričanov
in po dedinski pogodbi so pripadle Avstriji vse njegove zemlje,
t. j. srednja Istra (grofija pazinska), Pustriška dolina, Pivka
in Slovenska krajina z glavnim mestom Metliko. Ko se je
habsburška hiša razdelila na albertinsko in leopoldinsko  245
rodovino (1. 1379.), je dobila zadnja pod Leopoldom III. Šta-

2

Slovstvena Čitanka.

18

jersko, Koroško, Kranjsko, Slovensko krajino in Istro, a povrh
se je še prostovoljno podalo pod avstrijsko vlado mesto Trst
leta 1382. Tako so bile od te delitve naprej skoro vse slovenske
250 pokrajine združene pod eno oblastjo in začetkom petnajstega
stoletja so dobile leopoldinske dežele skupno ime »Notranja
Avstrija**,  kar je ostalo v navadi in veljavi do cesarja
Jožefa II. Malo po malem so izumrle tudi knežje rodovine
po Slovenskem, kakor Ptujčani, Ortenburžani, bogati Celjani
255 (Ulrik II. f 1456), in vsa njihova posestva so prišla avstrijskim
vojvodam v last. Naposled je še prenehala posvetna oblast
oglejskega patrijarba, izumrli so grolje goriški (1500), in tako
so ravno na početku novega veka za dobe Maksimilijana I.
prišle vse slovenske pokrajine pod slavno žezlo habsburško.

260  V petnajstem stoletju so morali Slovenci mnogo trpeti
pred divjimi Turki in poturčenimi Bošnjaki. Že hitro po bitki
kraj Nikopolja (1. 1396.) so prilomastili Turki prvikrat na
Štajersko in Kranjsko ter požgali mesto Ptuj in odvedli 16.000
ljudij s seboj v sužnost. Odslej so prihajali malo da ne vsako
265 leto; ropali, plenili, požigali in pustošili so, da je bilo groza.
Z bogatim plenom obloženi, so se vračali potem na čilih ko¬
njičih zopet v »globoko Turčijo**, goneč s seboj na tisoče in
tisoče zarobljenih mladeničev in deklic. Zlasti hudi so bili turški
navali v drugi polovici petnajstega stoletja (bitka pri Brežicah
270 1480, pri Trbižu 1484).' Ta skupna nesreča je probudila Slovence
ter jih prisilila, da so se jeli zopet zavedati svoje sorodnosti.
Tu je bilo treba skupnega dela in medsebojne pomoči. Zato so
se poslanci vseh notr anje-avsfrijskih dežel večkrat shajali, zdaj
v tem, zdaj v onem mestu, in se posvetovali, kako bi skupno
275 delali proti skupnemu sovražniku. Turški boji so probudili
narodovo samozavest in prav v dobi turških navalov je pognalo
slovensko narodno pesništvo  nove korenine ter obrodilo
najlepše cvetje in najplemenitejši sad.

V cerkven e m oziru  je bila skoz ves srednji vek ogromna
280  večina Slovencev pod višjo pastirsko oblastjo oglejskih patri-
jarhov. Oglejska cerkev je imela premnogo župnij po vsem
Kranjskem, po južni Koroški in po spodnjem Štajerskem. Več
župnij je bilo združenih v „naddijakonate“ in naddijakoni so

19

imeli v marsičem skoro škofovsko oblast. Župniki so se imenovali
„ vikarji* in imeli pravico, sami voliti svoje „kaplane“, jim dajati
stan in plačo, a zato so tudi edino le oni pobirali župnijske
dohodke, ki so po smrti vikarjevi pripadali večinoma cerkvi,
deloma pa tudi državi. — Slovenci na severni strani reke Drave
so bili deloma pod neposredno oblastjo solnograškega nadškofa,
deloma pa pod novo i\temeljeno krško škofijo. Za Slovence
v Savinjski dolini in po severno-vzhodni Kranjski je utemeljil
leta 1461. cesar Friderik III. novo škofijo v Ljubljani, pono-
vivši s tem staro emonsko, ki je bila izginila za preseljevanja
narodov.

III.

Kar se tiče splošne omike,  moramo reči, da se je za¬
čela že zgodaj širiti tudi med Slovenci, in to zlasti od itali¬
janske strani. V Čedadu so utemeljili „učeno šolo* že za Karola
Velikega. Na njej so se izšolali v desetem in ednajstem stoletju
tudi mnogi slovenski mladeniči, zlasti duhovniki oglejskega pa-
trijarhata. S Španskega in Francoskega se je razširila veda in
učenost v ednajstem stoletju tudi na Italijansko in Furlansko.
V Bolonji in Padovi so osnovali „visoke šole* (vseučilišča),
katere so obiskovali tudi Slovenci. Ljudje so bili tedaj zelo
vedoželjni in so radi potovali, da bi videli izkušnje drugih dežel.
Zlasti je bilo med Slovenci priljubljeno romanje  in še Primož
Trubar omenja kot poseben značaj Slovencev, da „radi daleč
romajo*. Srednji vek je bil v obče strogo versko-nabožen.
Ljudstvo se je navduševalo za sveto vero in se ogrevalo za
tiste, ki so jo širili in branili. Zato so imeli visoko v čislih
grobove in tudi najmanjše ostanke svetih mučenikov, katere so
kot „moči* (relikvije) spoštovali. Že v prvih stoletjih po njih
pokristjanjenju so potovali Slovenci v Sv. Ivan Devinski in v
Akvilejo h grobom mučenikov. Najvažnejše pa jim je bilo poto¬
vanje v Rim in odtod so tudi pobožna svoja potovanja nazvali
„romanje“ (romar, romati, it. Roma, romero). Romanje v Rim
je začelo zlasti začetkom ednajstega stoletja ob priliki velikih
odpustkov, ker so tedaj splošno pričakovali konec sveta. Naši
romarji so prihajali pešice do Jadranskega morja, tu se dali

2 *

285

290

295

300

305

310

315

20

prevesti ali iz Sv. Ivana, ali iz Trsta, ali pa iz Kopra v Jakin
320  in od ondod so šli dalje v Loreto („sv. hiša") in v Rim. Pa
tudi daljšega romanja k Sv. Jakobu Komposteljskemu v špansko
Galicijo in k Jezusovemu grobu v Jeruzalem se niso zbali
Slovenci. Osobito imenitna so njih romanja na dolnji Ren
v Trevir, Kolin in v Cahe (Aaclien), kjer so imeli svoje oltarje
325  in svoje beneficijate, duhovnike, ki so jim slovenski pridigova-li
in jih slovenski izpovedovali (od leta 1495. do leta 1776., ko
se je to romanje prepovedalo).

Važnega pomena za duševni razvitek našega ljudstva je
doba križarskih vojsk  (1096 — 1270), ko so vreli kristjani
330 na jutrovo, da otmo sveto zemljo nevernikom iz rok. Tudi skoz
slovenske dežele, zlasti skoz primorske je šla marsikatera tolpa
križarjev in izvestno je, da se jim je pridruževalo tudi mnogo
Slovencev. Domov pa so prinesli marsikako izkušnjo in znanje,
tako se učeč drug od drugega. Vsled papeških pozivov na
335 križarske vojske je počelo nekako vse potovati; ali mnogi, ki
niso imeli sredstev za križarjenje v sveta mesta, so se jeli
klatiti od kraja do kraja, služeč si vsakdanji kruh s pevanjem,
glumami in vedeževanjem (potujoči učenci, takozvani vagantje).
Z druge strani pa so križarske vojske povzdignile viteštvo.
340 Brarnba vere, vdov in sirot  je bila poglavitna naloga vite¬
zom in vse to je oplemenitilo takrat sicer surovo gospodo. Ljudje
so bili v dvanajstem in trinajstem stoletju v obče zelo probu-
jeni; ne da bi bili znali pisati in računati, tega ne, ampak
njihov duh je bil bister in neka splošna omika je bila razširjena
345 med vsemi stanovi.

Tudi imenitni pisatelji so se zatekali v tistih stoletjih več¬
krat med Slovence in nam zapustili o njih marsikatero zani¬
mivo vest. Tako piše nemški epski pesnik Wolfram von
Esckenbach  v svojem Parcivalu (1210), da je potoval tudi
350 med slovenskim ljudstvom („windische diet“), ter omenja Oglej,
Celje in mesto Gandine, t. j. Hajdine, ptujsko predmestje na
desni strani Drave. Drugi sloveči nemški pesnik Hartmanu
von Aue,  katerega so gostili oglejski patrijarhi na svojem
gradu nad Čedadom (1195—1204), je obiskal od ondod tudi
355 Tolmin, katerega se dvakrat spominja v svoji junaški pesni

21

„Erek“. Pa tudi najimenitnejši pesnik italijanski, Dante
A lig  hi  eri  (1265—1321), je prepotoval kot patrijarhov gost
Goriško in Istro ter po narodni pripovedki več časa živel na
gradovih v Tolminu in Devinu. Istina pa je, da vsi italijanski
tolmači Dantejevi ime gore „Tabernich“, katero navaja pesnik 360
v svojem „Peklu‘, tako razlagajo, da je to ime neke visoke
gore na Slovenskem (nekateri mislijo na notranjski Javornik).
Gori omenjeni Ulrik Lichtensteinski pa opisuje v svojem delu,
„Frauendienst“ imenovanem, noše in običaje Slovencev ter jih
hvali kot zmerno in delavno ljudstvo. 365

V štirinajstem stoletju so se začeli prosvetni odnošaji tudi
med Slovenci obračati na slabše in sledeči dve stoletji (14. in
15.) sta se zelo pogreznili v mračnjaštvo in surovost. Viteštvo
je jelo propadati in pačiti svoj častni stan. Mnoge prirodne
prikazni in izvenredni dogodki so popolnoma zbegali ljudstvo. 370
Nastali so hudi potresi, ki so zrušili gradove in cerkve. Grozni
roji kobilic so uničili vse žito na polju in objedli zelenje po
drevju. Za tem je prišla draginja, lakota in naposled še kuga.
Najstrašnejša kužna bolezen je bila takozvana „črna smrt"
(1348-1351), ko so ljudje kar počrneli in umrli , v malo tre- 375
nutkik. Nekateri kraji so izgubili kar ^polovico ali cel6 dve
tretjini svojih prebivalcev. Vse to je smatralo ljudstvo za
božjo kazen; bilo je torej grozno preplašeno in duh njegov je
otemneval. Mislili so, da svojo vest najlaže potolažijo s tem,
ako se bičajo;  drugi pa so si zopet domišljali, da Bogu naj- 380
bolj služijo, ako plešejo in skačejo  okoli cerkev, dokler se
obnemogli ne zgrudijo na tla. Tako so se pojavile neljube pri¬
kazni bičarjev  (flagelantov) in skakačev.  Splošna surovost
in neusmiljenost je zavladala med vsemi krogi. Hudodelce, ki
niso takoj obstali svoje krivde, so devali na tezalnico, jim po- 385
lamljali kosti, jih ščipali s kleščami, ali jih zapirali v skrinje,
znotraj z bodečimi žreblji nabite. Obsojenca so navezali na
zobato kolo, ali mu odsekali ud za udom, ali ga privezali na
štiri konje in tako razčetrtili. In vse to trpinčenje je čestokrat
zadelo čisto nedolžne ljudi, ki so le od bolečin premagani pri- 390
znali, da so krivi, zatč da jih vsaj hitra smrt reši nadaljnjega
mučenja. Zlasti stare žene z nagubanim čelom so bile v veliki

nevarnosti. Ako so o kateri sumili, daje čarovnica,  je bila
izgubljena. Bilo pa je tedaj tudi vse polno malopridnih ljudij,
395 zlasti roparjev, in med temi tudi takih viteškega stanu, ki so
prežali na kupce in popotnike, plenili blago in ljudi ter zahte¬
vali potem veliko odkupnino za nje. Med ljudstvom se je poti¬
kalo mnogo sleparskih ljudij; zlasti so se klatili po deželi
»potujoči učenci“,  ki so od vasi do vasi beračili, vedeževali,
400 zagovarjali in čarali ter Slovence učili tujih vraž.

Se le okoli sredine petnajstega stoletja se je to žalostno,
mračno stanje jelo obračati na bolje in zopet širiti omika, oso-
bito po takozvanih »humanistih". Ali ta izobraženost sedaj ni
bila več splošna. Posamezni bistrejši in bolj učeni ljudje so se
405 namreč začeli zbirati okoli vseučilišč in samostanske šole so
jele propadati. Ukaželjni mladeniči so morali odslej naprej
v daljna mesta potovati, ako so se hoteli izobraziti. To pa so
mogli le premožni storiti, siromašnejši so ostajali brez pouka.
Na ta način se je izcimil poseben učenj aški stan,  ki se je
4io poslej silno razlikoval od preprostega ljudstva.

S. Rutar.

4. Slovenski jezik od X.—XVI. stoletja.

Jezik je glavno svojstvo vsakega naroda. Narod, ki svoj
jezik opusti ali ga šiloma izgubi, neha biti narod istega imena,
ki ga je nosil poprej. Z jezikom svojim je vsak narod ne¬
ločljivo združen, z njim živi in umrje. Življenje naroda nam
5 predočuje svetovna povestnica, življenje in razvitek jezika pa
kažejo slovstveni spomeniki.

Slovencem v Panoniji in v stari Karantaniji je prisijala
ob enoistem času mila luč kristjanstva, a njena svetloba je na
različen način vplivala na prosveto narodovo. V Panoniji je
10  ustvaril svetli duh solunskih bratov, sv. Cirila in Metoda, bogato
cerkveno književnost in povzdignil slovanski jezik do one časti,
katero sta tedaj uživala jezik latinski in grški. Staroslovenski
(starobolgarski) jezik je postal ondi obredni (liturgični) jezik
in se ponosno glasil pri vseh cerkvenih obredih.

15  Druge razmere so vladale v Karantaniji. Tu so razširjali
nauk sv. vere oglejski in solnograški duhovniki, nevešči doma-

28

Sega, narodnega jezika. Kakor po drugod je vladal tudi tu iz¬
ključno le jezik latinski v cerkvi. Ljudstvo se je moralo sprva
celo molitve učiti latinski; glas domače govorice je bil v cerkvi
strogo prepovedan. Se le ko so videli, da se ljudstvo navzlic
strogim poveljem in kaznim ne more priučiti latinskim molit¬
vam, je sklenil cerkveni zbor mogunški (Mainz, leta 813.), da
jih sme moliti v materinem jeziku, komur ne hote v latinskem
v glavo.

Ta določba je neposredno povzročila, da so začeli na do¬
mači jezik prevajati molitve in razne obredne obrazce (formule),
katerih je bilo ljudstvu treba znati. Takim potem so nastali
brizinski spomeniki  in pozneje celovški in 1 j ub¬
ij anski rokopis.

Brizinski spomeniki so najstarejši ostanki slovenskega
jezika in segajo v deveto ali deseto stoletje. Našli so se
leta 1807. v knjižnici monakovski, kamor so došli iz cer¬
kvenega arhiva mesta Freisinga (zato »brizinski “) na Bavar¬
skem. Učeni slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar (1780—1844),
ki je izdal te spomenike v svoji znameniti knjigi »Glagolita
Clozianus“ leta 1836., sodi po raznih rokopisnih znakih, da je
vse tri dele našega spomenika pisal ali nekdanji škof brizinski
Abraham sam (po rodu Karantanec, 957—994), ali pa kak
učitelj ali učenec njegov.

Rokopis obsega I. očitno izpoved (35 vrst), II. homilijo
(113 v.), III. izpovedno molitev (74 v.). Vsi trije spomeniki so
pisani z latinico po nemškem pravopisu iste dobe. Iz nedosledne
in neokretne pisave vidimo jasno, kako težko je bilo sprva
z latinskimi črkami pisati naš jezik. Tako se piše na pr. za
stari nosnik on  ob enem on, un, v, o;  namesto starega nosnika
en  stoji e  in en; y  se izraža z ui, u  in i.  Med sičniki in
šumniki ni skoro nikakega razločka v pisavi; vsak se izraža
na. mnogo načinov. Tako se stavi za s  ob enem z, s, sz, zs,
sc, zz;  za č imamo c, s, cs, ts, tz;  za s stoji s, ss, z,  itd. Iz
navedenega že razvidimo, da so ti spomeniki bili prva, jako
nespretna poskušnja v slovenski pisavi. — Jezik, ki se je ohranil
v teh rokopisih, nam kaže lepe, stare oblike iz korotanske slo¬
venščine. Vendar nam ti spomeniki ne predočujejo popolnoma

20

25

30

35

40

45

50

24

istega jezika, katerega so govorili korotanski Slovenci v de-
55 vetem ali desetem stoletju. Nahajamo namreč v njih čestokrat
dvojne ohlike, o katerih je dvomiti, da so se rabile druga
zraven druge v isti dobi in v istem kraju med preprostim
narodom. Tako čit-amo na pr. j e g a,  vsega,  t a k o g a,  in
zraven zopet: je g o, to go;  tam so skrčene oblike: m e,
60 memu, mega, tva, tvima,  in tu zopet: moja, moje,
tvoju.  Zraven opisane oblike preteklega časa se nahajajo
čestokrat aoristi, zlasti na onih mestih, ki se strinjajo z vse¬
bino evangelijev v staroslovenskem prevodu. Takih prikaznij
je obilo posebno v homiliji. V njih se kaže vpliv staroslo-
65  venščine, v kateri so se nahajali slični obredni obrazci, ki so
služili najbrž za vzor pisatelju naših spomenikov. Navzlic tem
posebnostim pa nam ti rokopisi neovržno dokazujejo, da so
korotanski Slovenci že v devetem stoletju govorili lastno narečje,
takozvano korotansko - slovensko, iz katerega se je razvila se-
70  danja slovenščina.

Lep zaklad slovenskega jezika se brani v osebnih in kra¬
jevnih imenih, ki so zabeležena po listinah iz devetega in na¬
slednjih stoletij. V prvi vrsti smemo tu imenovati slovenska
imena, ki so pripisana v evangeliju sv. Marka iz štivanskega
75 (=  šentivanskega) samostana pri Devinu na Primorskem. Slo¬
večo božjo pot pri Sv. Ivanu Devinskem so obiskovali Slovenci
v devetem in desetem stoletju in imena teh romarjev so zazna¬
movali v štivanskem evangeliju. Malo da ne iz iste dobe je
nadalje mnogo Slovencev, ki so živeli v solnograški nadškofiji.
80 zapisanih v bratovščinski knjigi (liber confraternitatis) šent-
petrskega samostana v Solnogradu. Krasna imena nahajamo
naposled po raznih darilnih listinah, v katerih so nemški kralji
in korotanski vojvode cerkvi in posameznim osebam darovali
ljudi in posestva na Slovenskem. K Sv. Ivanu so romali Slo-
85  venci kakor Branimir, Budislav, Cestimir, Dobrodej, Dragorok,
Ljutomir, Miroslava, Sebidrag, Slavka, Žitigoj itd. V bratov-
ščinsko knjigo so vpisani na pr. Ljubota, Nebomir, Trdila,
Trebil, Tricden, Višemir itd. Po listinah se imenujejo Branka,
Debeloglav, Dobrogoj, Gorazd, Hotimir, Medved, Radigoj,
90  Slava, Stojan, Trdoglav (piše se Turdagauuo), Vitoglav

25

(Uuitagouua, 859) itd. Takih in enako se glasečih imen je
mnogo zabeleženih po starih rokopisih in listinah. Vsa pozna-
menovanja nam kažejo neizčrpen vir nekdanjega slovenskega
jezika ter pričajo o krasoti njegovi. Ali domača imena so jela
hitro izginjati. Cim bolj ko je silil tuji živelj v pokrajine slo¬
venske, tem hitreje so se izgubljala pristno slovenska imena.
Najpoprej so se izpodrinile domačinke po mestih in dvorih med
slovenskim plemstvom, ki se je že v devetem in desetem stoletju
poprijelo tujih poznamenovanj. Najdalje so se ohranila slovenska
osebna imena med preprostim ljudstvom na deželi in v goratih
krajih. Blizu Škofje Loke so še koncem trinajstega stoletja
živeli ljudje z imenom Branislav, Svetogoj, Svobodin, Stojan itd.
Toda kmalu so se tudi ta imena nadomestila s tujimi; listine
iz štirinajstega in petnajstega stoletja nam pričajo, da so Slo¬
venci že tedaj dajali otrokom ista osebna imena kakor dandanes.
V koroškem rokopisu iz petnajstega veka se je ohranilo zraven
sedaj navadnih krstnih imen: Jera, Neža, Urša itd. le še eno
narodno ime: Svetka,  katero smemo najstarejšim domačim
imenom prištevati, kakor so bila Belka, Cvetka, Slavka, Zorka,
Živka in več drugih.

Za zgodovino slovenskega jezika in naroda v trinajstem
stoletju je zelo imenitno ime viteza Ulrika Lichtensteinskega
(1202—1275). Lichtensteinska rodbina je imela bogata posestva
na gornjem Štajerskem v Muravi in v okolici judenburški.
Lichtensteinci so bili slaven in za avstrijske dežele mnogoza-
služen rod. Zatorej je naravno, da se Ulrik Lichtensteinski
s ponosom imenuje med koroškimi in štajerskimi vitezi. Najbolj
se je proslavil Ulrik Lichtensteinski kot pesnik z dvema umo¬
tvoroma, ki se imenujeta „Frauendienst“ in „Frauenbuch“. Za
nas je zlasti prvo delo znamenito, zakaj v njem se nam je
ohranil vzgled slovenskega jezika iz leta 1227. Pesnik nam med
drugim v tej pesmi pripoveduje, kako je potoval kot kraljica
Venera opravljen iz Benetek na Češko. Na tem potovanju mu
je prišel koroški vojvoda Bernard (1202—1256) z obilnim
viteškim spremstvom naproti blizu do deželne meje ter ga pri
Vratih (Thorl) v slovenskem jeziku pozdravil, rekoč: Buge
waz primi, gralva Venus  (Bog vas primi, kraljeva Ven us)!

95

109

105

110

115

120

125

26

— Drug imeniten prizor iz Ulrikovega potovanja je njegov
sosret žene Slovenke sredi Muriške doline na gornjem Stajer-
130 skem blizu Kindberga. Ondi je bival vitez Oton Bohovski, po
izobraženosti in svojem moštvu na dobrem glasu. Ta pošlje
Ulriku miljo daleč poslanca naproti in ta ga pozdravi, rekoč:
„Prežlahtna kraljica, vam kliče: Dobro došla v tej deželi!
žena Slovenka (vil edelin kunegin, iuck heizet vcillekomen sin
135 in ditz lant ein windisch wip)." Nadalje mu naznani sluga, da
ni v tej dolini viteza, ki bi se izkušal v dvoboju s kraljico
Venero; zatorej je sklenila žena Slovenka, postaviti se na
borišču s kopjem njemu naproti. Zena Slovenka pa je bil pre¬
oblečen Oton Buhovski sam. Opravo slovenske žene nam opisuje
140 pesnik tako-le: „Dve dolgi kiti sta ji viseli doli celo črez
sedlo; na sebi je imela godeže (godelise), kar je obleka slo¬
venskih žen, a vrh tega še tudi šapelj (schapel) jako drag in
bogat. “

Jezik slovenski je torej tekom trinajstega stoletja užival
145  veliko čast. Ne le preprosto ljudstvo ga je govorilo, temveč
tudi deželni knezi in njih viteško spremstvo so ga razumeli in
občevali v njem. Celč pri višjih javnih slovesnostih in na dvoru
vojvodovem je imel naš jezik svojo veljavo. Pri vmeščanju ko¬
roških vojvod je storil deželni knez slovenskemu kmetu obljubo
150 in prisego v slovenskem jeziku. Vmeščenega vojvodo je mogel
le mož slovenske krvi pozvati pred sodnika in pred cesarjem
se je imel vojvoda v slovenskem jeziku zagovarjati. Daši pa
je tudi bilo nekdaj našemu jeziku tako važno mesto odločeno,
vendar je to jako skromno vplivalo na naše prosvetno stanje.
155 Vojvode in vitezi niso bili ozko združeni z domačim ljudstvom
ter niso pospeševali narodnega jezika in njegovega slovstva.
Ze koncem trinajstega veka je jel pojemati ugled našega jezika.
V dejanskem življenju je slovenskemu kmetu prav malo poma¬
gala pravica, katero je imel njegov jezik uživati po stari šegi;
160  saj se ga je mogel vojvoda pred sodnikom odkrižati z besedami:

Jaz ne razumem tvojega jezika (ich verstaun diner spraeh
nitt).“

Iz petnajstega stoletja imamo nekaj majhnih, a spomina
vrednih slovstvenih drobnostij. Na prvem mestu stojita koroški

27

*

in ljubljanski rokopis cerkvenega značaja. Zgodovinsko društvo 165
v Celovcu hrani z nemškimi črkami pisan rokopis, ki obsega
na eni strani „oče naš, češ ceno Marijo in vero*  iz
početka petnajstega veka, na drugi pa z mlajšo pisavo navadna
krstna imena onih oseh, ki so ustanovile in vzdrževale Marijino
bratovščino v Ratečah na Gorenjskem z letno številko 1467. no
V nekem starem rokopisu c. lir. ljubljanske knjižnice pa se
nahajata dve „očitni izpovedi*,  daljša in kračja, v latinski
abecedi. V jeziku kaže ljubljanski rokopis bolj značaj sedanje
dolenjščine, koroški pa meri na gorenjščino in se odlikuje od
ljubljanskega v tem, da so se ohranile v njem oblike aoristove. i?5

Prvi, z letnico zaznamovani spomenik pa je takozvani
beneško-slovenski rokopis iz leta 1497., ki je pisan v beneško-
slovenskem narečju in obsega v kratkih B2 odstavkih razna
darila in ustanove  za bratovščino sv. Marije v Crnjevu na
vzhodnem Furlanskem. Prvi in največji del (25 odstavkov) je 180
pisala enoista oseba leta 1497., ostali deli pa so od različnih
oseb iz leta 1502. in 1508. Rokopis ni izviren, temveč le ne¬
točen prevod latinskih zapiskov v italijanskem pravopisu.

V petnajsto stoletje pripada najbrž tudi rokopis Kranj¬
skega mesta. Ta obsega štiri slovenske, z nemškimi črkami pi- 185
sane prisežne obrazce, po katerih so prisegali meščanje, sovet-
niki, sodniki in priče v Kranju. Te prisege svedočijo, da je
slovenščina tudi pri sodniji zavzemala važno mesto. Jezik v tem
rokopisu nam podaja nekaj prav lepih, starih domačih besed,
kakor rotba  (prisega), skazati  (reči), vesten  (znan), a 190
zraven že mnogo nemških tujk, kakor jih nahajamo pozneje
v prvih tiskanih knjigah slovenskih. Pisava v tem kakor
v prejšnjih rokopisih je jako nepopolna in nedosledna; naslanja
se na istodobni nemški pravopis. Vsemu temu pa se ne bo čudil,
kdor pomisli, kako je skoz ves srednji vek vplival nemški živelj 195
na narod slovenski.

Razen tega nahajamo še po raznih listinah in starih graj-
ščinskih urbarjih srednjega veka med latinskim in nemškim
besedilom mnogo krajevnih in osebnih imen in tudi drugih slo¬
venskih besed zapisanih. V nekem rokopisu iz leta 1466. iz 200
Škofje Loke na Kranjskem so na pr. zabeležena slovenska

28

poznamenovanja za vse mesece v letu. Ti se glase kakor
dandanes; le rožnik je bobov cvet, kimavec — poberuh, vino¬
tok — listognoj, listopad pa — kozoprsk.

205  Iz početka šestnajstega stoletja, najbrž iz leta 1515., ko
so zatrli kmetski upor na Kranjskem in Štajerskem, se je
obranila nemška, šest kitic obsegajoča pesem o kranjskih, kmetih
(A in n e w e s lied von den kraynnerischen bauren).
Ta slovstvena drobnost je za nas osobito zaradi tega zanimiva,
210  ker je prva tiskovina  s slovenskimi besedami. V pesmi se
omenja „stara pravda“ in o kranjskih kmetih se poje, da so se
valili kot uporniki proti mestu Celju, kličoč: ..Le vkup, le
vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna  (Leukkup
-woga gmaina) !

215  Razvitek slovenskega jezika se daje tedaj le po skromnih,
vendar za nas jako važnih spomenikih iz desetega do sredine
šestnajstega stoletja zasledovati. Slovenščina je javno služila
preprostemu narodu ter imela še svojo veljavo zlasti v cerkvi
pri verskem pouku, nekaj pa tudi pred sodiščem. Izobraženci
220 so znali pisati in čitati večinoma le v latinščini (zato jo tudi
„bukovski'‘ jezik imenujejo) in kvečjemu še v nemščini, a za
slovenščino se ni brigal nikdo. Tako se je slovensko jjpisanje
sčasoma popolnoma pozabilo in slovenščine ni nikdo več nego¬
val, dokler se ni ’po novoverskem vplivu sredi šestnajstega
225  stoletja postavil temeljni kamen slovenski književnosti.

29

Slovenski spomeniki.

5. Brizinski spomeniki.

Očitna izpoved. 4 )

(V pravopisu izvimfkovem.)

Grlagolite po naz redka zlo-
ueza:

bose, gozpodi miloztiuvi, otze
bose, tebe izpovuede vnez moi
greh i zuetemu creztu i zuetei
Marii i zuetemu Michaelu i uui-
zem crilatcem bosiem i zuetemu
Petru i uzem želom bosiem i
uzem musenicom bosiem i uzem
vuernicom bosiem i uzem de-
vuam praudnim i uzem praud-
nim. i tebe, bosi rabe, oboku |
biti izpovueden uzeli moih greh. j

(V prepisu slovenskem.)

G-lagoljite po nas redka slo¬
vesa:

Bože, gospodi milostivi, otče
Bože, tebe izpovede ves moj greh
i svetemu Kristu i svetej Mariji 5
i svetemu Mihaelu i vsem kri-
latcem božijem i svetemu Petru
i vsem selom božijem i vsem
mučenikom božijem i vsem ver¬
nikom božijem i vsem devam 10
pravdnim i vsem pravdnim.

I tebe, božij rabe, hocu biti
izpoveden vseh mojih greh.

*) Kakor pri Nemcih se je opravljala tudi pri Slovencih očitna izpoved
v narodnem jeziku, zlasti potem, ko je bil cerkveni zbor v Turu to javno
določil leta 813. Po rimsko-nemškem obredu je opravljalo ljudstvo skupaj po
pridigi očitno izpoved, govoreč za duhovnikom posamezne besede (slovesa),
katere jim je narekoval. Takih obrazcev se je v slarovisokonemškem  jeziku
mnogo ohranilo in najbrž po starovisokonemškem izvirniku je prirejena ta]
očitna izpoved, kakor tudi izpovedna molitev in liomilija; saj so širili v prvi
vrsti nemški duhovniki vero kristjansko med korotanskimi Slovenci na levem
bregu Drave. Jezik v brizinskih spomenikih hrani mnogo prav lepih starinskih
oblik in besed, na drugi strani pa kaže očito, kako malo se je slovenski jezik
izpremenil od desetega stoletja do sedaj.

30

I vueruiu, da mi ie, na zem
15  zuete beusi, iti se na on zuet,
paki se uztati na zodni den;
imeti mi ie sivuot po zem;
imeti mi ie otpuztic moili gre-
chou. bose miloztiuvi, primi
20  moiv izpovued moili greeliou:
ese iezem ztuoril zla po t den,
pongese bili na zi zvuet vuura-
ken i bili crisken, ese pomngu
ili ne pomngu, ili vnolu ili ne-
25 vuolu, ili vuede ili ne vuede,
ili u nepraudnei rote, ili u lsi
ili tatbe ili zavuizti, ili v uz-
mazi, ili v zinistue, ili ese mi
ze tomu cliotelo, eniuse mi bi
30 ne doztalo choteti, ili v pogla-
golani, ili zpe ili ne zpč; ili ese
iezem ne zpazal nedela, ni zueta
vuecera, ni mega pozta, i inoga
mnogoga, ese protin bogu i pro-
35 tiu memu creztu. ti edin, bose,
vuez, eaco mi ie ga potreba vue-

I veruju, da mi je, na sem svete
bevši (bivši), iti že na on svet,
paki že vstati na sodni den;
imeti mi je život po sem;
imeti mi je otpustek mojih
grehov. 1 * * * V ) Bože mil osti vi, primi
moju izpoved mojih grehov:
ježe jesem stvoril zla po t(e) den,
ponježe bih na se svet uradjen
(urojen) i bih krščen, ježe pom-
nju ili ne pomnju, ili volju ili
vevolju, ili vede ili ne vede,
ili v nepravdnej rote, ili v Iži
ili tatbe ili zavisti, ili v us-
masi, ili v činistve, ili ježe mi
se tomu hotelo, jemuže mi bi
ne dostalo hoteti, ili v pogla-
golanji, ili spe ili ne spe; ili
ježe jesem ne spasal nedela, ni
sveta večera, ni mega posta, i
inoga mnogoga, ježe protiv Bogu
i protiv memu Kristu. Ti edin,
Bože, veš, kako mi je ga potreba

l ) Vrsta 1—19. Glagoljq, glagolati.  V. 2. = govoriti. — Bose, rabe,

otče, gospodi:  zvalniki od Bog, rab (rob, služabnik), oteč, gospod. — Tebe:

stari dajalnik. — Izpovedi  = izpovem. — Krilatec  = angelj. Sel =  sel, sla;

apostol. Pravden  = pravičen. — Choku =  stslov. bosta; hoču —  hočem; nam.
stsl. št  imamo v briz. spomenikih k.  ki se izgovarja kakor hrvatski č.

V slovenščini se je nekdaj končala 1. oseba sedanjikova na o (u),  kar odgovarja
staroslovenskemu nosniku q  (on); na pr. hoču = stsl. hošta, hočem; veruju =
veruja, verujem; tvorju = tvorja, storim. Takih oblik še nahajamo v 10. stoletju,
na pr. pri Trubarju: hočo, mogo, verujo. — Izpoveden —  izpovedan z rod.
Greh:  stari rod. množ. zraven grehov. V starovisokonemščini se glasi ta stavek:
ili uuirdu bigihtig allero minero suntono. — Na sem svete bevši  = na tem
svetu bivšemu, ko sem bil na tem svetu. Sem:  mestnik kaz. zaimena, katero
se je ohranilo v zvezah, kakor dane-s, leto-.s, od sih  dob, od sega  mal. Svete:
stari mestnik, ki še živi v narečju, na pr. na potoce, v lože. Taki mestniki so
tudi rote, tatbe  itd. Že  = pa, žš, vero. Paki  = zopet.

31

lica. bose, gozpodi miloztivi, I velika. 1 ) Bože, gospodi milostivi,
tebe ze mil tuoriv od zib po- tebe se mil tvorju od sili po¬
štenih greli i od ineh mnozeh, štenili greh i od ineh mnozeh,
i vnensih i minsih, ese iezem i vencih i minših, ježe jesem
ztvoril: teh ze tebe mil tuoriv stvoril: teh se tebe mil tvorju
i zuetei Marii i vzem zvetim; i i svetej Mariji i vsem svetim;
da bim na zem zuete tacoga i da bim na sem svete takoga
grecha pocazen vzel, acose ti greha pokazen vzel, akože ti
mi zadeneš, i acose tua milozt mi zadeneš, i akože tva milost
i tebe liubo. bose, ti pride ze i tebe ljubo. Bože, ti pride se
nebeze, vse ze da v moku za nebese, uže se da v moku za
vuiz narod, da bi ni zlodein otel; ves narod, da bi ni zlodeju otel;
otmi me vzem zlodeiem. milo- otmi me vsem zlodejem. Milo-
ztivui bose, tebe poronso me stivi Bože, tebe porončo me
telo i mb dušil i moia zlovueza telo i mo dušu i moja slovesa
i me delo i mo vuoliu i mo i me delo i mo volju i mo
vueru i moi sivubt. i da bim veru i moj život. I da bim
uzlissal na zodni den tub milozt uslišal na sodni den tvo milost
vueliu z temi, iese vzovues tvb- :  veliju s temi, ježe vzoveš tvo-
imi vzti: pridete, ot-za mega jimi usti: Pridete, otca mega

1 ) Vrsta 19—37. Jele jesem stvoril zla po te den  itd. = kar sem storil
zla (= hudega) po tistem dne, ko (odkar) sem bil na ta svet urojen in bil
krščen. Bili:  1. oseba aoristova, bil sem. Pomnju  = stsl. pominja, pomnim.
IH volju ili nevolju =  ant voluntate aut nolnntate, ali z voljo ali z nevoljo.
1lota  = prisega (rotiti se). V Ili -  v laži. V usmasi  je nemška izposojenka,
nastala iz: fiz der maže, ter pomeni: v nezmernosti, brezmernosti; v istem
pomenu čitamo v tretjem spomeniku: v usmastve.  — V činistve:  to je nejasna
beseda; češki jezikoslovec Dobrovski je mislil, da stoji namesto: v ničistve,
t. j. v nečistviji, in impudicitia, v nečistosti. Vsekako se more s to besedo
primerjati v tretjem spomeniku izraz: „v sničistve",  katerega Kopitar tolmači
z „luxuria“, t. j. požrešnost, razsipnost. Najbrž se izvajata obe besedi od
„sniiav“,  keck, vorvvitzig, neugierig, ter imata tudi sličen pomen. — IH jele
mi se tomu hotelo  itd. = ali ker se mi je tega zljubilo, česar bi se mi ne
spodobilo zljubiti. Tomu—  temu; jemule  = čemur. Poglagolanije =  govorjenje,
ogovarjanje, opravljanje. Spasati  = stsl. supasaja, supasati, servare, paziti na
kaj, izpolnjevati, držati. Nedela:  rod. od nedel, Feiertag; na Koroškem: nediel.
Sveta:  imenska oblika rodilnikova = svetega. Mega, memu:  skrčeno nam.
mojega, mojemu.

40

45

50

55

32

izvuolieni, primete vnecsne vue- 1  izvoljeni, primete večne ve-
zelie i vuecsni sivuot, ese v iezt | selje i večni život, ježe vi jest
ngotonlieno iz nueka v uuek. :  ugotovljeno iz veka v vek.
60 amen. Amen. *)

6. Celovški rokopis. 2 )

Otsclia nass, kyr sy w nebessich, posswetsclienu botly twoye
yme, pridi bogastwn twoye, body wola twoya kakor w nebessich
yno na semlv. Kruch nass wsedanny day nam dannass yno od¬
pusti nam dalge nasse, kakor yno my odpnsschamo nassen dal-
5 snykom, yno nass ne wuppellay w ednero ysskusbo, le nass ressv
od slega Amen.

Czestschena sy Maria, gnade pallna, gospod s tabo, segnana
sy mey senamy, yno segnan ye sad twoyga telessa, lhesus
Kristns. Amen. 3 )

') Vrsta 37—60. Tebe se mil tvorju  itd. = .tebi se ponižen storim od
teh navedenih (naštetih) grehov in od drugih mnogih, i večjih i manjših, katere
sem storil. Poštenih,  = počitenik; stsl. počita, počisti; štejem, šteti iz čitejem,
čiteti; prim. čitati. Ineh mnozeh:  rod. množ. po zaimenski sklanji: teh. Venci
z nosnikom se govori še sedaj na Koroškem. — Ida bim... pokazen vzel  itd. =
in da bi . . . kazen prejel, kakor mi (jo) ti naložiš, in kakor (je ) tvoja milost
in tebi ljubo. Bim:  I. oseba aoristova zraven bih (bijli). Tva =  tvoja. — Ti
pride se nebese  itd. = ti si prišel z neba (iz nebes), že si se podal v trpljenje
(muko). Pride, da:  2. oseba aoristova. Nebese:  stari rod. edn. Ni —  stsl.
ny = nas. —• Porončo  = stsl. porača, poročim. Me, mo:  skrčeno nam. moje,
mojo. — Uslišati  = zaslišati; velij  = velik. Ježe vzoveš tvojimi usti  (orod.
brez predloga) = katere bodeš pozval s tvojimi usti. Pridete, primete:  stara
velelnika = pridite, primite. Večne:  skrčeno nam. večnoje = stsl. večinoje,
po sestavljeni sklanji (prim. gospe iz gospoje, me iz moje); dandanes večno,
dobro,  toda na Koroškem še: to dobre,  das Gute. Ježe vi jest ugotovljeno  =
kar vam je pripravljeno. Vi  = stsl. vy, enklitična oblika nam. vam.

2 )  Celovški rokopis, ki ga stavimo, po paleografskih znamenjih sodeč,
v prvo četrt ali v prvo tretjino 15. stoletja, je pisan z nemškim pravopisom
ter se strinja v tem skoro popolnoma z ljubljansko očitno izpovedjo.

s ) Vrsta 1—9. Bogastivu  stoji nam. kraljestvo,  kakor imajo to grški
in latinski viri (adveniat regnum tuum) in po njih vsi drugi slovanski spomeniki.
V naš rokopis se je vrinila ta pomota najbrž na ta način, da je prestavljalec
krivo preložil srednjeveško nemško besedo riche,  kar pomeni das Reich —

33

Yast verujo wii boga othscho, wsemogotschiga stwarnika 10
nebess yno semlee, yno wu Ihesussa Cristussa, nega synu edy-
niga, nassiga gospodi, kyr ye poczett od swetiga duclia, royen
ys diwittcze Marie, martran pod Poncio Pylatussem, na kriz
rasspett, marttaw yno mi grab polosen, dolu yide kch paklu,
na trettyi dan gori wstaa od martwech, gory yiede w nebessa, 15
sevdi kcb dessnittczy boga otsche wsemogotschiga, odtody iyma
priti sodyti sywe yno mortwe. Yast ueruyo wu swetiga duclia,
swetiga karschanstwu, obtscbyno swetikow, odpustscbenye gre-
cbow, wst-anye ziwota yno vetbscliny leben. Amen. 1 )

kraljestvo, pa tudi reich — bogat  (torej bogastvo). — Vsedanng  je stara
oblika nam. vsakdanji.  — Dalge = dolge;  prim. dalsngkom va. patina (= polna)
ter v ljub. rok. dalsan .—•' Nassen  = našim. Zanimiva je ta oblika, ker stoji
v obrazilu n  namesto m.  To posebnost pozna več slovenskih narečij, tako na
pr. zilsko, rezijansko, beneško in nekatera goriška narečja, kakor tudi narečje
v okolici ljutomerski. Namesto nenaglašenega i  v končnici imamo e:  našem
; našenj, kakor pozneje: martivech  nam. marticich.  — W ednero gsskusbo =
v nobeno izkušnjavo (namesto: v izkušnjavo, in tentationem). Edner, ener
(v tej obliki tudi v rokopisu Kranjskega mesta), enir  še poznajo koroška
narečja v pomenu nobeden;  prim. tudi pri Gutsmanu: odniri  = nobeden.  —
,.Sv. Marija“  ni izpuščena v našem rokopisu, temveč je sploh pred 16. stoletjem
v rokopisih nikjer bilo ni, ker jo je cerkev uvedla še le leta 1508., ali kakor
nekateri trdijo, leta 1571. po bitvi lepantski.

*) Vrsta 10—19. Vertigo  = verujem, prim. v briz. spom. veruju  in
v ljub. rok. proso.  Tudi Trubar še piše na mnogih mestih: verujo.  — Vse-
mogotschiga  je stara oblika nam. vsigamogočiga  v ljublj. rok.; prim v briz.
spom. vsemogoči  in stsl. visemogg.  — Semlee  = zemlje,  po nemškem vplivu
s podvojenim samoglasnikom, kakor wstaa  = vsta. — Synu  in gospodi:  rod.
edninski (= tož. edn.) po u-  in i-sklanji. — Pod Poncio Pglatussem:  besedo
Poncio  je pustil naš prestavljalec neizpremenjeno, prim. lat. „sub Pontio
PiIato“. — Na kriz rasspett  je stari izraz za crucifixus, nam. križan  (= ge-
kreuzigt). — Dolu yide . . . gori wstaa . . . gorg giede  = Doli je šel . . . gori
je vstal... gori je šel (descendit, resurrexit, ascendit); ide  in vsta  sta aorista,
kakor jih nahajamo tudi v briz. spomenikih. Aoristove oblike dajejo posebno
vrednost našemu rokopisu in nadkriljujejo v tem oziru ljubljanski rokopis, ki .
ne pozna aorista. — Segdi kch dessnittczg  = sedi k desnici  (nam. na desnici),
po nemškem izvirniku: „zu der Kechten". — Sivetiga (karschanstivu)  je bržkone
pomota namesto: svetu  (karšanstvu), t. j. „in dy heilige cristenhait 11 , kakor
čitamo v starih nemških rokopisih. Prvotno se to mesto glasi: čredo in sanctam
ecclesiam,  v sveto (katoliško) cerkev.

Slovstvena čitanka.

3

34

7. Ljubljanski rokopis.

Očitna izpoved. 1 2 )

Ya ze adpouem chudiczu vnu nega devlam ynii vsy nega
hofarti, ynu ze vzpouem ynu dalsan dam nassymi gospudi etc.

Ya ze dalsan dam, kyr sam to prelomil, kar sam oblubil,
kadar sam karst priell, kyr sam se od buga obarnyll ynw od
5  nega zapuwidy, kyr sam boga zatajil s meymi ebndeymi deyli,
ynw sam ze volnw wdall ty oblasti tyga chndic-za, kvgar sam se
odpoueydall, kadar sam karst pryell; tymw sam ye do seyga
mali z meymy greicby wolnw slussil: Tyga ye etc. 3 )

Ya ze dalsan dam vsseymi greychi, z kemer ta czlowik more
10 greyssity czess vsse ludy z mysalyo, z wesseydo ynw ztwaryo,
yirw prosso woga wsygamogoziga, da my on da eden odlog
meyga sywota; prosso diuiczo Mario, vsse bosye swetike ynu

1) Pod naslovom „Haec est una generalis confessio" se nahajata dve
očitni izpovedi na zadnjih listih obširnega zbornika licejske knjižnice ljub¬
ljanske. Prvi, daljši  očitni izpovedi, ki obsega 61 vrst, sledi druga, kračja,
33 vrst obsegajoča. Toda to nista dve različni očitni izpovedi, temveč kračja
je prepisana po daljši ter se razločuje v tem od nje, da je za polovico skrčena.
Tu je ponatisnjen začetek in konec daljše izpovedi. Ljubljanski rokopis stavijo,
oziraje se na paleografijo, v početek 15. stoletja okoli 1. 1430.

Glede pravopisa je omeniti, da gospoduje kakor v brizinskih spomenikih,
tako tudi v vseh poznejših slovenskih rokopisih in starih tiskih nemški pra¬
vopis. Zlasti posebnost bavarskega narečja se nam kaže v naših rokopisih;
tako posebno w  za naš b  (will = bil, \vogu = bogu); ch  za naš h  (chudiczu).
Podvajanje  soglasnikov je v naših spomenikih in tiskih le slepo in nepotrebno
posnemanje nemškega pravopisa (priell = prijel). Najtežje je bilo, z nemškim
pravopisom izražati v slovenščini sičnike in šumnike.

2 ) Ta  ali ye  = jaz; ker nahajamo v celovškem rokopisu jast  in skoro
pri vseh starejših kranjskih pisateljih jast  in jest  in le pri kajkavskih ja,  je
najbrž predstoječa zaimenska oblika po kajkavskem narečju posneta. — Naffymi
gofpudi — našemu gospodu.  Nam. sedanjega -ega, -emu  so pisali tudi vsi
starejši slov. pisatelji do najnovejše dobe končnico -iga, -imu.  Oblika našimi  nam.
našimu  je najbrž po vplivu sledečega dajalnika po i-sklanji: gospudi.  — Kyr  =
ker. Sam = sem.  — S megmi chudegmi degli = z mojimi lmdimi deli. Megmi,
megch,  kakor meyga, moyga  so skrčene oblike. Chudegmi  je nastalo bržkone

po vplivu zaimenskega orodnika temi.  S pisavo ey  ali ei  (deyli) se izraža
v naglašenih zlogih sedanji e; delo. — Kygar  = kogar.

czwetieze, da my raczyte prossity nassyga gospndy, da my on
ratsv daty odpustak vzeych meych greyclm, ynw me ratsy na-
prid pred greychy owarovaty, ynw my ratsy po zym sywoty ta
veytschny leben daty; ynw ye oblublo ze naprid pred greycki
owarouaty, kakur se wodem naywulle mogel, ynw ya odpuscho
vzeym teym, kyr so meny mala voly velika dyaly, z weseyda voly
ztvario, to yme, da meny tady nas gospad odpasty moye greyclie,
prosso vas yzpoaednika na bossyam meysta etc. r )

8. Iz beneško-slovenskega rokopisa iz
leta 1497. 3 )

1. Fnscha s Proseniclia jest ostaaila j sin saoj Michel slatich
iedanaist bratine sfete Marie s Zergnea, da se ima staoriti
fsaeko leto sa gnicb das mas daj.

Z kemer  = s kimir,  stsl. kgimiže  = s katerimi  (s kojimi). — Proffo =
proso, stsl. prosa, slov. prosim. Take stare oblike so tudi: oblublo  = obljubijo
— obljubim,  in odpufcho = odpašo  — odpustim.  — Odlog,  Aufsckub. —
Cziveticze. = svetnice.  — Gofpudg:  rod. edn. po i-sklanji. — Naprid  = naprej,
zanaprej.  — Po zym fgivotg = po sim  (stsl. šemi) životi = po tem životu.  —
hagiculle  = najbolje.  — Kyr  = ki, kateri.  — Voly  — voly =  ali — ali.
Z ivefegda — z besedo.  — To yme = v to ime.  — Na boffgam megftu =
na božjem mestu.

2 ) V beneško-slovenskem rokopisu iz leta 1497., 1502. in 1508., obsega¬
jočem v 52 kratkih odstavkih razna darila in ustanove za bratovščino sv. Marije
v Crnjevu na vzhodnem Furlanskem, se nam kaže beneško-slovensko narečje
v italijanskem pravopisu. Po italijanskem pravopisnem vplivu je v slovenski
književnosti pisanih malo knjig; razen tega rokopisa je izmed starih tiskovin
tako pisan le še majhni italijansko-slovenski slovarček, ki ga je izdal Gregor
Alazija da Sommaripa v Vidmu leta 1607. (glej str. 83). V jeziku samem
nahajamo mnogo posebnostij furlanskega narečja in italijanskih tujk, ki so še
dandanes po Primorskem in na Krasu v navadi.

1. Prosenih  je kraj vzhodno od Črnjeva blizu goriške meje. — Sin svoj
po italijanskem nam. sin njen.  Zaimek svoj  kot italijanski suo  namesto njegov,
njen  je dandanes zelo razširjen okoli Gorice in po goriškem Krasu. — Bratine:
stari daj. nam. bratini (= bratovščini). — S Zergneu = Iz Črnjeva.  Tuja
imena, zlasti lastna in krajevna ostanejo čestokrat neizpremenjena. — Za
gnich dus =  za njih duše ali dušu. — Mas duj  = maš dvi, maš dve,  po
italijanskem vplivu nam. maši dve.

3 *

36

2. Lenarti i Beatris s Teipana su ostauilj bratine sfete
5  Marie s Zergneu fita iedan star psenize ij jedan cunz vina sa

gnich dus, da se ima stuoriti fsacko leto mas duj.

3. Suuan pochoiniga Lenarda s Zergneo jest ostauil bratine
sfete Marie s Zergneu sa sfoin dusu fita solad trideset inu dna,
da se ima stuorjti fsacho leto jednu masu.

10  4. Suuan pochoinga Peruogna s Zergneu jest ostauil bratine

sfete Marie s Zergneu maracb zeternaist, s chich maracli jest
cuplegno dua stara psenize s tim patom, da se jma stuoriti fsacho
leto duj masse sa sfoiu dusu.

5. Michela rainicha Marina s Zergneu jest ostauila iednu
15  semglu sa sfoiu dusu bratine sfete Marie s Zergneu, da se jima
stuoriti fsako letto jednu massu.

9. Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega
mesta.')

a)  Prisega za meščana.

Jest N. perseschem naschemu gospudi khrevllu, deschel-
skhimu viuodi, richtaryu yenu rathu, jenu gmeini tiga mesta, an
swest jenu pockborin burgar witi, nich sapuuid inu prepouid

2. Teipan  = Tajpdn , kraj severno-vzhodno od Crnjeva. — Fit, star.
kune  so furlanske besede. Fit,  Zins, NutznielJung; star,  ein Getreidemaii,
sextarius; kune,  congius, ein WeinmaB, fnrl. cunz, cuinz, sedaj v goriškem
narečju kvinč  (= 60 starih bokalov).

3. Suuan  = Zvan, pa tudi Zvan = Jovan; furl. Zuan. — Pochoiniga =
pokojnega, des verstorbenen, des seligen; češče nego pokojni čitamo v rokopisu
samostalnik: rainich, t. j. rajnik (§ 5). — Solad:  rod. množ. od sold (soldo,
solidus).

4. Pochoinga,  po pomoti nam. pochoiniga  = pokojnega.  — Maracli
zeternaist  = mark (eine Geldgattung, v srednjeveški latinščini marca) četiri-
najst. — S chich marach jest cuplegno dva stara psenize  = Iz kojih (katerih)
mark sta se kupila (po laškem vplivu: je kupljeno) dva stara pšenice. Tož.
dva stara pšenice  je po tujem vplivu, kakor zveze: se ima storiti enu mašu
itd. — S tim patom =  s tem pogojem; furl. patt, ital. patto (condicio), lat.
pactum.

l ) Rokopis Kranjskega mesta je pisan z nemškimi črkami  in z nemškim
pravopisom.  Pisava kaže vse one slabosti, kakoršne so bile lastne nemškemu
pravopisu v prvi polovici 16. stoletja. Pisec tega rokopisa ni delal razločka

derschati, ničli nuz potracktati, jenu sckkodo podstopiti. Jest
tudj notscliem, nickhoger na aufschlackhig, zoleck, mostniiiack, 5
jenu nickkoli nickhir nasckemu gospodj khraillu olli gmein mestu
kli schckhodj, skhriusehi olli otschitu prenesti, olli skhosi poma-
gathj, jenu vse to diathj, khockher enimu suestimu burgaryn
pruti nega gospodschini pristoy jenu slischi. Tackhu meni Wug
pomagey. Amen. 10

b)  Prisega za pričo.

Jest vass opomenim, da vy wote pouedalli per tiri telessni
rotwi, khatero ste vy gori vsdignenimj prstmi nasckemu gospodj
kkreillu, desckellskkimo viuodj, jenu tkimu gmein mestu perseglj
jenu sturilj, tko, khar ye vom vedetscli olli vestnu; v tičk rezkeck,
sa kkatere vy wodete vprasckanj, da wodete pravo ressnitzo po- 5
uedallj jenu skkasalli, nicomer kb. lubi olli kk sckallimu, sa
enerj peryasni olli souwrascktua, sa obeniga daru olli vsckitckka
vollo, jenu sa obene rezhj volo nickliar, temetsck ozkte pravo
ressnizo pouedati per vasckj duscki, kkoklier vy tega ozkte
prutj Wogu vsckiti, jenu sesyte na to ricktno palico s duema (0
perstama. 1 )

med s  in z,  med š  in z:  le včasi je ta razlika zaznamovana. Največ težkoče
mu je prizadeval slov. č,  katerega izraža na več načinov. Zveza zh  za č  je
zaradi tega za nas zanimiva, ker je z njo naš č  zaznamoval tudi prvi slovenski
pisatelj Primož Trubar.  — Da je rokopis pisan z „nemškimi“ črkami, to je
celo naravno; z nemškimi pismenkami, ki so se razvile iz latinice v 13. in
14. stoletju in se rabile v 15. tudi le v knjigotisku, so pisali in tiskali tedaj
razen Nemcev tudi drugi zapadni narodi evropski, med njimi i Poljaki, Cehi
in pozneje tudi Slovenci, saj je Trubar leta 1550. z nemškimi črkami dal
natisniti prvi svoji knjigi: „ Katekizem"  in „Abecednih“.

*) Jezik v prisežnih obrazcih se strinja več ali manj z jezikom, kakor
so ga pisali prvi naši pisatelji v dobi protestantski; po jeziku in pravopisu
sodeč, smemo staviti ta rokopis v prvo polovico ali sredino 16. stoletja.

38

Protestantska doba.

1550—1595.

10. Splošen pregled protestantske dobe.

Kakor je bilo v devetem stoletju pri panonskih. Slovencih
književno gibanje v ozki zvezi z verskim in državnim, tako so
oživili tudi slovensko slovstvo v šestnajstem veku zgolj zu¬
nanji dogodki: verski prevrat ali reformacija na Nemškem.

5  Nauki nemškega reformatorja so se hitro razširili i po naših
deželah, ki so bile tedaj v državni zavisnosti od nemškega ce¬
sarstva. Nove vere se je poprijelo zlasti plemstvo, meščanstvo
in nižje duhovstvo. Videč, kako hitro se razširja luteranstvo
med nemškim narodom s pomočjo pisane besede, so začeli tudi
10 na Kranjskem nekateri duhovniki in posvetni privrženci nove
vere spisovati protestantske knjige v domačem jeziku. Tako so
postali prvi novoverci zajedno tudi prvi delavci na polju slo¬
venske književnosti.

Starinskih oblik nahajamo v njem prav malo; zraven čo  in očo  (= hočem),
kakor so pisali nekateri pisatelji še v 17. stoletju, čitamo že nočem.  Zanimive
so oblike v sestavljeni sklanji na -ega, -emu  zraven -iga, -imu.  Stara oblika
rodilnikova je najbrž eneri,  nam. enere = nobene, v zvezi „za eneri perjazni
volo“. Ener  = nobeden  je še sedaj znana beseda na Koroškem v obliki enir;
v celovškem rokopisu se glasi: eclner.  Pridevniki nemški se ne sklanjajo, na
pr. gmein , glih.

Po nemškem vplivu se že cesto rabi spolnik; na pr. an zvest burgar
biti; timu bozimu.  Dosti je izrazov po nemškem zasukanih in veliko je število
tujih besed, ki so bile tedaj navadne pri nemških uradih. Navzlic temu se
pa nahaja še dokaj prav lepih domačih izrazov; na pr. svetnik, svet; prijazen =
prijaznost, ljubezen; pristoji,  nedol. pristojati; pravda  (Recht, Prozeft),
pravden; zbrati  med seboj = posvetovati se, skleniti; poročiti  (kar meni po-

39

Protestantska doba je brez dvombe najvažnejši oddelek v
književni in tudi prosvetni zgodovini slovenski; protestantstvo
je še le vzbudilo v Slovencih narodno moč ter jih duševno
vzdramilo in oživilo. Več stoletij je bil naš narod brez vsake
književnosti. Malokdo se je zmenil za svoje izobraženje, še
manj pa za prosveto narodovo. Preprostega ljudstva nevednost
je bila celo v verskih rečeh tolika, da niso mnogi Slovenci
znali deset božjih zapovedij in niso razumeli niti apostolske
vere, niti očenaša. Na Kranjskem ni najti ta čas nobenega niž¬
jega ali višjega učilišča, izvzemši neznatno število samostanskih
in vaških šol. A s protestantstvom se prične na enkrat živa
književna delavnost. Z njim nastopijo znameniti izobraženci, z
njim se pojavijo pomenljiva dela. Pridobitve istodobne vednosti
se obračajo zdaj prvič tudi Slovencem v prid. V Ljubljani se
ustanovi tiskarna, iz katere pride leta 1575. prva na domačih
tleh tiskana knjiga na svetlo. V tej dobi se nam pokaže prvi
sled srednjega šolstva. Na Trubarjevo prizadevanje osnujejo
namreč kranjski stanovi leta 1563. prvo latinsko-nemško šolo
(gimnazijo). Protestantski pisatelji so sprožili nadalje misel o
občeslovanskem književnem jeziku, in če tudi niso mogli ttres-
ničiti tega namena, so vendar obudili jugoslovansko književno
vzajemnost; njih slovstveno delovanje ni bilo namenjeno samo
Slovencem, ampak južnim Slovanom sploh.

roče) = auftragen; rotba  = rota v briz. spom., prim. rotiti se, priseči;
porotnik, Geschworener; skazati  = povedati; temeč  (z izpadlim v) = temveč;
užitek —  prid, dobiček; vesten =  znan; vivoda  = vojvoda;  deželski Vivoda,
Landesfiirst. — Nenavaden pomen imata glagola: prenesti =  skoz pustiti (na
aufschlackliig = aufschlackhick: Aufschlag, naklada) in podstopiti škodo

(abwenden).

Slovenski prisežni obrazci so prevedeni iz nemškega izvirnika. Da se
konec 2. prisege laže razume, naj sledi nemški vir, ki se tako-le glasi: „Sonder
die worhait antzuzeigen, pey euer Seel laligkheyt, wie es de(3 verhofft, am
eurem lefften end, an eurer Seell, gegen gott dem hrn zu genueffen, vnnd
greifft alle an den gericlitftab.“ Zaimek tega  se nanaša na nemško, v slovenski
prisegi izpuščeno besedo „laligkheyt“; nam. pri zveličanju vaše duše  je pre¬
vedel: per vaši duši.

Sličnih prisežnik obrazcev se je še več ohranilo iz 17. in 18. stoletja;
tako na pr. 17 slovenskih priseg iz prve polovice 17. in 18. stol. v rokopisu
dunajske vseučiliščne knjižnice fgl. Letopis Matice Slovenske 1887).

15

20

25

30

35

40

V jeziku in pisavi naši prvi pisatelji zares niso vzorni,
čemur se glede na tedanje časovne razmere pač ne moremo
čuditi. Jezik prvih slovenskih književnikov je malo da ne tak,
40  kakor so ga govorili tedaj v Ljubljani; a znano je, da govorijo
po mestih našega ozemlja najmanj čisto slovenščino. Naše dežele
so bile že od nekdaj v ozki državni zvezi z nemškim cesarstvom;
zatorej je bilo občevanje med Nemci in Slovenci sploh jako
živahno. Mnogo nemških grajščakov se je naselilo po naših
45 okrajih, nasprotno pa so preprosti Slovenci radi zahajali na
božja pota v nemške dežele. V Cahah (Aachen) so ustanovili
na pr. Slovenci iz Ljubljane in Kranja leta 1495. stalnokaplanijo
(sv. Cirila in Metoda) in že davno prej so imeli ondi svoj lastni
oltar. Nemški jezik je bil jezik izobražencev in ti so zajemali
50  svojo omiko le iz tujih virov in na tujih tleh. Odrastla mladež
je obiskovala laška in v protestantski dobi zlasti nemška vse¬
učilišča. V Tubingi se je šolalo na pr. od leta 1530. do 1614.
kranjskih dijakov 118, štajerskih 115 in s Koroškega 69, med
njimi gotovo precejšnje število Slovencev. V tujem duhu vzgojeni
55  izobraženci so se posluževali po največ le latinskega in nem¬
škega jezika, slovenščino preprostemu narodu prepuščajoč. Kako
bi se bil mogel tedaj jezik slovenski razvijati in lepo uspevati,
ker ga ni nihče rabil v pismu! Zato je umljivo, da pisava
prvih naših književnikov ni vzorna, temveč nedostatna v obli-
60  kah, nemškovalna v izraževanju in slogu, nedosledna v pra¬
vopisu. A navzlic temu dolgujemo protestantskim pisateljem
veliko hvalo; kajti povzdignivši toliko vekov zanemarjeno slo¬
venščino do časti književnega jezika, so položili temelj slovenski
pismenosti, ki je glavni pogoj narodni prosveti.

65  Poglavitna vsebina protestantskih spisov je, kakor naravno,
verozakonska ali nabožna. Pisatelje so na književno delovanje
napotili pred vsem le verski nagibi; razen tega je bilo tedaj
vsled vednih cerkvenih homatij povsod versko modrovanje na
površju, druga znanost je zaostajala. Knjige, večjidel sestavljene po
to latinskih in nemških izvirnikih, so bile katekizmi, deli sv.
pisma  stare in nove zaveze, molitveniki, postile, pesma¬
rice,  t. j. psalmi in druge pesmi, katerim so čestokrat pridejani tudi
prijetni napevi. Ker pa je trebalo seznanjati slovensko občinstvo

i z novim slovenskim pismom, so nastali v tej dobi tudi prvi
jezikoslovni poskusi: Trubarjev Abecednik,  Kreljeva (?) 75

Otročja biblija,  Bohoričeva začetnica  „Elementale La-
bacense“ v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku (pred 1582).
Zadnji dve knjižici sta služili kot katekizem in čitanka v prvih
razredih tedaj ustanovljene stanovske šole v Ljubljani. Temelj
slovenski slovnici je položil Bohorič s svojim delom: »Arcticae 80
horulae“  („Pozimske urice“) in prvo osnovo slovenskega
slovarja nam je podal Nemec Remuš Megizer v knjigi: „Dic-
tionarium quattuor  lin  gu  aru  m". Tudi prvih sledov
umetne lirike nam je iskati že v protestantski dobi. Cerkvena
:irika se nam kaže v raznih pesmaricah, posvetna pa v šaljivkah 85
in zabavljicah na protestante in katolike. Ako še naposled vza¬
memo v poštev Trubarjev koledar  in katoliškega župnika
Andreja Reclja (na Raki blizu Krškega) v rokopisu ostali
prevod vinogradskega  (gorskega) zakona  stajerskega (spis
pravoslovnega obsega iz leta 1582.), tedaj je označena književ- 90
nost protestantske dobe po vseh svojih strokah.

Slovensko slovstvo se je takoj sprva jelo krasno raz-
c-vetati. Cele kope slovenskih knjig so dohajale z Nemškega
na Kranjsko in se delile med narodom. Ali odkod so dobivali
pisatelji gmotno podporo, da so dajali knjige v tolikem številu 95
na svetlo? Kako je to, da je zagledala leta 1550. prva slovenska
knjiga in za njo toliko drugih ravno v južni Nemčiji na Vir-
temberškem beli dan? — Pri književnem podjetju prvih naših
pisateljev so sodelovali ne le domačini, temveč tudi tujci. Vplivni
pospešitelji in gmotni podporniki so bili v prvi vrsti posvetni loo
mogotci, kakor kralj, pozneje cesar Maksimilijan II., virtemberški
vojvoda Krištof in razni vladarji drugih nemških dežel. Kralju
Maksimilijanu je poklonil Trubar celo prvi zvezek II. dela sv.
pisma leta 1560., proseč ga v predgovoru, naj bi bil vsem
prejšnjim in bodočim spisom njegovim najmilostljivejši zavetnik. 105
In res, vladar se je za Trubarjevo književno delovanje posebno
zanimal. Najbolj pa jc podpiral prvo podjetje naših pisateljev
virtemberški vojvoda Krištof  po nasvetu njegovega kance-
larja Slovenca Mihaela Tifferna.  Rojen na Kranjskem
(okoli 1488), a vzgojen v Laškem trgu (Tiiffer, odtod njegovo no

ime), kjer so ga bili malega dečka pustili turški roparji v
svojem šatoru, je dosegel Tiffernus na dunajskem vseučilišču
dostojanstvo magistra in postal ondi učitelj ednajstletnemu
vojvodiču virtemberškemu (1526). Naš rojak se je mlademu
us Krištofu tako priljubil, da mu je bil neločljiv spremljevalec,
pozneje njegov kancelar in svetovalec ter ob enem tudi pro¬
fesor na vseučilišču tubingskem. Tiffernus je zapustil ves svoj
imetek vojvodi in ta je ustanovil (1555) iz njegove zapuščine
pod naslovom »Stipendium Tiffernum“ štiri ustanove, katerih
120  dve sta vselej uživala po dva kranjska dijaka (bogoslovca).
Na tubingskem vseučilišču je tedaj tudi učil Matija Grbec
(Matthias Garbitius Illyricus, f 1559), iz Istre doma, oseben
prijatelj Lutrov in izvrsten učenec Melanhtonov. Zavoljo svoje
učenosti in poštenega življenja obče spoštovan, je bil trikrat
125  dekan na modroslovnem oddelku in je posebno rad podpiral
slovenske rojake, ki so prihajali na Nemško. In tako sta Grbec
in Tiffernus tudi Primoža Trubarja, ko je bil leta 1548. po¬
begnil na Nemško, podpirala v njegovem književnem početju.
Le na njuno priprošnjo je dovolil vojvoda Krištof, da so smeli
130 tiskati prve slovenske knjige v Tubingi; kajti zaradi strogih
tedanjih tiskovnih postav ni mogel Trubar izdati svojih knjig
nikjer drugje na Nemškem.

Jako navdušeno so se potegovali nadalje za protestantsko
književnost deželni stanovi, plemenitaši in grajščaki
135 po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in po sosednjih jugoslovan¬
skih deželah. Sami zelo gorki privrženci nove vere so žrtvovali
mnogo truda in denarja, da se je po tiskani knjigi razširjalo
protestantstvo med ljudstvom. Med vsemi pa si je pridobil s
svojo neumorno prizadevnostjo največ zaslug za jugoslovansko
140 književnost baron Janez Ungnad  iz Zeneka v Podjunski
dolini na Koroškem. Rojen leta 1493., je živel najprej na dvoru
Maksimilijana I., bil pozneje deželni glavar štajerski in poveljnik
notranje-avstrijskim deželam ter se je mnogo bojeval s Turki.
Ko se je poluteranil, je šel leta 1559. na Virtemberško, kjer
145 mu je vojvoda Krištof prepustil takozvani „Monchshof : ‘ v
Urahu za bivališče. Ondi in v Tubingi je osnoval ob svojih
stroških tiskarno. Tja je pozval več učenjakov jugoslovanskih,

43

da bi prevajali protestantske knjige v svoja narečja z lat ins kimi,
cirilskimi in glagolskimi črkami, in je podpiral izdavanje z last¬
nimi dohodki in s prostovoljnimi darovi, katere je nabral pri tso
raznih nemških knezih in mestih. Njegova radodarnost in pri¬
zadevnost milje naklonila čast, da je v obče veljal za pospeši¬
te] ja, zavetnika in denamičarja* tedanjim jugoslovanskim knji¬
ževnikom. Na ta način je dosegel, da je bilo samo od leta 1561.
do 1564. tiskanih nad 25.000 knjig. Zlasti misel, da bi pridobil j 55
s pisano besedo novi veri vse Jugoslovane in menda tudi Turke,
gaje tako navduševala, dajejugoslovanskemuknjigotisku žrtvoval
vse svoje moči in velik del svojega premoženja. Leta 1564. se
je napotil na Češko in ondi umrl, še na smrtni postelji svoji
ženi priporočajoč „zaklad svoj“, t. j. jugoslovansko tiskarno. Po 160
njegovi smrti je razpadlo književno društvo v Uraku; delovanje
slovenskih pisateljev ni sicer prenehalo, a bilo je manj krepko
in osamelo.

Ungnadova doba je bila za naše slovstvo jako koristna;
z razširjanjem slovenske knjige med ljudstvom se je širila ob m
enem i omika med njim in vzbujala ljubezen do čitanja. Ko
pa je po smrti barona Ungnada in Krištofa virtemberškega
prenehalo tiskanje slovenskih knjig na Nemškem, so ustanovili
protestantje v Ljubljani lastno tiskarno. Janez Mandelc, rojen
na Primorskem, je otvoril prvo tiskarno v Ljubljani leta 1575., iro
kjer so tiskali potem slovenske, nemške in latinske knjige. To
delovanje pa je že prenehalo z letom 1580., ko je nadvojvoda
Karol zatvoril tiskarno. Vsled te določbe so morali pisatelji
svoje spise zopet na Nemškem, zlasti v Tubingi in v Vitenbergu
izdajati, dokler ni zadnja protestantska knjiga leta 1595. m
sklenila prve plodonosne dobe v naši književnosti.

Fr. Wiesthaler.

11. Glavni pisatelji v dobi protestantski.

Primož Trubar,  rojen dne 8. rožnika leta 1508. na
Rašici pri Turjaku na Dolenjskem, se je učil na Reki, modroslovja
pa v Solnogradu in na Dunaju s podporo tržaškega škofa
Petra Bonhoma, ki ga je tudi posvetil v duhovnika. Najprej

44

5  je služil za kaplana pri Sv. Maksimilijanu v Celju (1530—
1532), kjer se je pričel nagibati k novi veri, za župnika pa
v Loki pod Zidanim mostom in v Laškem trgu, odkoder je
prišel za kanonika z Ljubljano (1542). Tu se popolnoma polu-
terani ter jame širiti krivoverstvo, sprva bolj tiho in skrivno,
10 pozneje pa vedno bolj odločno in očitno. Zato ga premestijo v
Sv. Jernej na Dolenjskem, a kmalu odtod pobegnivši (1547),
pride na poziv svojega dobrotnika Bonhoma najprej za sloven¬
skega propovednika v Trst, potem v Ljubljano. Po poboju
šmalkaldskih zaveznikov leta 1547. se ohrabri tudi ljubljanski
15  škof Urban Tekstor in si izprosi od Ferdinanda (I.), ogrsko-
češkega kralja in vladarja na Kranjskem, dovoljenje, da sme
zapreti lutrska kanonika Trubarja in Pavla Vinerja. Toda
tej nevarnosti ubeži Trubar na Nemško v Norimberg, kjer mu
naklonijo prijatelji župnijo v Rotenburgu (ob Tavberi) na
20  virtemberško-bavarski meji (1548).

Ko je Trubar v svoji domovini propovedoval, je že čutil
živo potrebo slovenskih cerkvenih knjig. Tem bolj mu je sedaj,
živečemu na Nemškem daleč od svojih rojakov, hodilo na misel,
da ni bolj prikladnega in izdatnega sredstva za razširjanje
25  nove vere, kakor bi bile knjige, pisane v umljivem, domačem
jeziku. Tako spiše Trubar v Rotenburgu prvi slovenski knjigi:
Krščanski nauk in Abecednik z malim katekizmom
ter ju izda po dovoljenju virtemberškega vojvode Krištofa v
Tubingi leta 1550. z nemškimi  črkami in z izmišljenim pisa-
30  teljevim imenom. *)

0 Naslov prvih dveh slovenskih knjig se glasi:

1. SHbecebariunt unb ber ftein ©atedjijmuS. 3' * 1 2  bet aSMnbijdjen ©prad). ?tne
3?uquice, iš tif) je tp 3Klabt iitu preprofti ©toueni mogo taf)fu ofratfim jfjaju brati
naučiti. Stil) jo tubi tp oegjfjp ftufi te ferfjfjanffe nete titu aite TOotptue, te jo
prepifane ob aniga tperpatita ofe^ ©louensou. . .. ©ebrudt itt ©pbettburgen burd)
ben ©furpantp 1550. (8°, 26 str.)

2. ©atedjifmuS iit ber SBinbifdjen ©prad), fambt einer furtjen Jlufilegung iit
gejaitg raeif;. 3tem bie Sitanai unb ein prebig oom redjteit ©fauben, geftelt burdj
ip^ilopatribum Slliricum. Sinu fratfu 'Hobuujfjene, ffaterim ofafi gfjtouif more onebu
prpti— ©ebrudt in ©pbenbuvgen burd) ben 3ernei ©furpanij. 1550 (8°, 244 str.j.
Tu se nahajajo prve cerkvene pesmi z napevi vred, t. j. rimano razlaganje
šesterih glavnih delov iz katekizma, in litanije. Te prvi slovenski  knjižici je

45

Leta 1553. ga izvolijo za pastorja v Kemptenu (na Švab-
skem), kmalu potčm pa dobi župnijo v Urahu, da bi bil bliže
tiskarni. Tisk prvih dveh knjig je prizadel Trubarju toliko
sitnob in stroškov, da sklene vse take poskušnje popustiti. Za¬
torej pošlje rokopis obeh knjig stanovom kranjskim, proseč
jih, naj sami oskrbe drugo izdajo. Ali stanovi si niso upali mu
ustreči, ker sta bili knjižici protestantski. V tej zadregi mu
pride na pomoč Peter Pavel Vergerij,  nekdanji modruški
in koprski škof. Vergerij se je bil namreč poluteranil ter prišel
na Nemško in se ondi virtemberškemu vojvodi tako prikupil,
da je mislil z vojvodovo pomočjo novo vero uspešno širiti v
Istri in med Lahi. Vergerij sam je nameraval izdati protestantsko
sv. pismo v kakem slovanskem jeziku, a ker ni bil nobenega
slovanskega narečja popolnoma vešč, se je začel s Trubarjem
o svojem namenu pogovarjati, češ, ta naj prevode preskrbuje,
on pa da hoče skrbeti za gmotne potrebe. Najprej skleneta
izdati novi zakon, in sicer evangelije. Za to svrko jame Ver¬
gerij, po Češkem, Poljskem, Kranjskem in Koroškem potujoč,
posvetne mogotce prositi pomoči, in to s tolikim uspehom, da se
je moglo nadaljevati izdavanje slovenskih knjig. Na ta način
so prišle leta 1555. v Tubingi štiri knjižice slovenske na svetlo,
in sicer Krščanski nauk in Abecednik  v drugi izdaji,
Evangelij sv. Matevža in „Molitev teh krščenikov,
ki so zavoljo te prave vere pregnani , z latinskimi  črkami
pod pravim imenom V. T. (= Vergerij-Trubar). Trubar je
marljivo nadaljeval prevod sv. pisma nove zaveze. Dve leti
pozneje (1557) je izdal v Tubingi „Prvi del novega
testamenta"  s štirimi evangeliji in z dejanjem „jogrov ,
drugi del pa je prišel v štirih zvezkih na svetlo (1560—1577).

Za Trubarja se je pojavila prvič vzajemnost med jugoslo¬
vanskimi pisatelji, ki so po prizadevanju barona Ungnada osno¬
vali slovstveno društvo v prospeh cerkvene književnosti jugoslo¬
vanske. Trubar sam je bil namenjen, izdajati knjige tudi Srbom

dal Trubar tiskati v Tubingi pri Ulriku Morliartu s podpisom „3eritei ©furmanu
— ©pbeitburgeit", ker se mu je bilo nadejati preganjanja. Sam pripoveduje,
da jih je moral: „nerBorgen, mit ©efctljr lmb in feinetn 3fira>efen, bat erž  nicpt
tat vniigen comgtren, brrnfen laffen."

35

40

45

50

55

60

46

in Hrvatom v njih jeziku s cirilskimi in glagolskimi pismeni.
65 Ker pa ni znal hrvatski ali srbski niti govoriti, niti pisati, je
najel za ta posel propovednika Stepana Konzula,  Istrijana
iz Bolzeta (Pinguente), ki je bil zavoljo nove vere pobegnil na
Nemško. Ta ja prišel v Norimberg (1560), preskrbel ondi po
Ungnadovem naročilu tiskarni v Tubingi glagolske črke in
7» prevajal marljivo knjige Jugoslovanom. Za pomagača mu pokličeta
baron Ungnad in Trubar dalmatinskega svečenika Antona
Dalmato,  ki je prišel iz Ljubljane na Nemško ter dal v
Urahu uliti cirilske pismenke po istem mojstru, ki je bil pri¬
redil glagolske črke. S Konzulom sta prevajala potem Srbom
75 in Hrvatom knjige iz nemškega, latinskega, laškega ali „kranj-
skega' (t. j. Trubarjeve spise). Njunim knjigam je spisoval Trubar
nemške predgovore in priporočila, Ungnad pa jih spravljal po
tisku na svetlo. Pri tem književnem delovanju jim je še pomagal
Jurij Jurišič,  s priimkom „Jurij Kobila^, rojen v Vinodolu
8o na Hrvatskem, kranjski duhovnik in protestantski propovednik v
Kamniku in v Ljubljani. V Urahu je deloval pri prevajanju in nati-
skovanju jugoslovanskih knjig ter oskrbel leta 1563. v Tubingi iz¬
dajo slovenskih duhovnih pesmij (črez 60). Razen njega je prišel z
dolnjega Kranjskega še Dalmatinec Leonard Merčerič  za
85 pomočnika na Nemško in dva pravoslavna svečenika uskoška,
Matej Popovič  iz Srbije in Matej Maleševac  iz Bosne,
katera je privedel Trubar s seboj iz Ljubljane.

Med tem so se bile izpremenile razmere na Kranjskem.
Deželni stanovi so porabili zadrego kralja Ferdinanda, ki je
so potreboval njihove pomoči zoper Turke, v svoj prid ter poklicali
(1560) Trubarja za propovednika v Ljubljano, kjer se je oprav¬
ljala že od leta 1553. služba božja po novoverskem obredu
(v špitalski cerkvi pri mostu). Trubar se je vrnil s svojo
družino še le leta 1562. iz Uralia domov. Njegova neumorna
95 delavnost v prospeh protestantstvu (propovedovanje, razpoši¬
ljanje lutrskih duhovnikov po vsej deželi, ustanovitev stanovske
šole, pisateljevanje itd.) je obrodila tolik sad, daje  bilo navzlic
vsem nasprotujočim naporom katoliške duhovščine in vladarja
samega leta 1564. na Kranjskem več protestantskih kakor
100  katoliških Slovencev. Zaradi tega so jeli Trubarja tako hudo

47

preganjati, da se je umaknil na Goriško, kjer je novo vero prav
očitno oznanjeval v Rubiji. Ali leta 1564. je prevzel nadvojvoda
Karol za svojim očetom vladarstvo po slovenskih pokrajinah.
Izvolivši si Gradec v bivališče, je bil protestantom toliko ne¬
varnejši, ker je mogel vse njih početje z lastnimi očmi opazo- 105
vati ali vsaj hitro zvedeti. Vrh tega je bil odločnejši od očeta
mu Ferdinanda in goreč katoličan; zato je imela katoliška
duhovščina veliko veljavo pri njem. Trubar je bil uvedel nov
cerkveni red za protestante (slovenski natisnjen v Tubingi
1564); a ker je to storil brez vladnega dovoljenja, mu je 110
zaukazal nadvojvoda zapustiti deželo. Deželni stanovi mu od¬
merijo dve sto tolarjev letne podpore in ga preskrbe s priporo¬
čilnimi pismi do virtemberškega vojvode Krištofa. Na Nemškem
dobi Trubar takoj duhovnijo v Laufenu (ob reki Nekarju); ker
pa je ravno tedaj prevajal Davidove psalme, pride kmalu v 115
Derendingo za pastorja, da bi bil bliže tiskarni v Tubingi, kjer
je leta 1566. izdal »Celi psalter Davidov“.  Zvedevši pa,
da so se deželni stanovi pri nadvojvodi Karolu potegnili pis¬
meno zanj, je odpotoval zopet v domovino (1567), še predno
se je rešila dotična prošnja. Toda ker ni bil njegov prihod po 120
godu stanovom, boječim se nadvojvodove sumnje, češ, da so ga
sami na svojo roko poklicali v deželo, se je odpravil takoj
iz domovine, katere odslej več videl ni.

Sedaj je živel Trubar mirno na Nemškem in posvetil vse
svoje moči knjigi slovenski. Najprej je izdal „Celi katekizem ‘ 125
s cerkveno pesmarico  (1567). Ta pesmarica se je tako
priljubila, da je prišla v šesterih pomnoženih izdajah na svetlo;
njen zadnji natis (1595) obsega sto in tri pesmi z 69 napevi.
Cerkvenih pesmij pa niso zlagali lc Trubar, Krelj in Jurij
Dalmatin,  temveč tudi drugi novoverski propovedniki, kakor 130
Lukež Klinc, Janez Švajger, Marko Kumprekt,
Janez Znojlšek  in drugi. Nato je izdal „Katekizem
z dvema izlagama"  (1575), priredil drugo, skupno izdajo
»Celega novega testamenta"  (1582) in priskrbel prvi
»Slovenski koledar"  (1582). Na stara svoja leta je hotel m
izdati »Hišno postilo"  Lutrovo. Še na smrtni postelji je
prevajal to delo in poslovenil dva dni pred smrtjo zadnje

vrstice. Umrl je v Derendingi dne 28. rožnika leta 1586., star
78 let. Protestantski in katoliški pisatelji hvalijo njegovo po-
140  gtimnost, marljivost, gostoljubje in ljudomilost. Po nalogu
deželnih stanov kranjskih je objavil zadnje njegovo delo sin
mu Felicijan  leta 1595. v Tubingi.

Trubar je pisal v dolenjščini. Daši sani trdi, da naš jezik
ne potrebuje spolnika, mu vendar rabi pogostoma, zlasti
145 v poznejših delih, osobito v prevodih. Prizadeval si je kolikor
mogoče pisati čist jezik, ali kadar ni vedel kakemu pojmu
slovenskega izraza, je vzel zanj latinsko ali nemško besedo.
Da bi ga umeli Slovenci vseh  pokrajin, je ostal kar pri
jeziku, kakor se je na Rašici, njegovem rojstnem kraju, govoril
iso med kmeti; tudi ni hotel nenavadnih in hrvatskih besed rabiti,
niti kovati novih izrazov. Srednji spol se mu končuje po
dolenjsko na u  in pri glagolih rabi v 3. osebi množinski kračjo,
starejšo obliko. Mnogo truda je prizadejal prvemu pisatelju
slovenski pravopis, katerega je priredil na podlagi nemškega
155 jezika. Uravnal ga je tako-le: z = c, zb = č; f = s, Pii = š;
s = z, sh = ž; fzh = šč; S = S in Z ; Sh = Š in Ž. Mešal
pa je večkrat tudi f in s, lii in sh, menjaval i, j  in y,  celo z
in c; u  mu je u  in v, l  in n  ni v pisavi topil (lubi = ljubi,
diane = djanje) in predloge s, h, k, v  je vezal z imeni v eno
160  besedo.

* * *

Sebastijan Krelj,  rojen v Vipavi leta 1538., se je
šolal v Jeni pod znanim učenjakom Matijem VIašičem  iz
Istre (Matthias Flacius Ulyricus) in v Tubingi. Poleg slovenščine
in nemščine je umel latinski, grški in hebrejski. Leta 1563. je
165  postal na Trubarjevo priporočilo njegov 'pomočnik in učitelj na
novo ustanovljeni protestantski gimnaziji, po Trubarjevem od¬
hodu pa prvi propovednik. in superintendent v Ljubljani (1565),
kjer je v 29. letu svoje starosti umrl (1567).

Krelj je za Trubarjevo cerkveno pesmarico (1567) preložil
170  več pesmij in psalmov in najbrž sodeloval tudi pri „Katekizmu
peterih jezikov” (,-Otročja biblija” imenovanem, 1566), kjer je
slovenščini največ prostora odkazanega. Samostojno njegovo


— 49 -

delo je prvi del Spangenbergove postile, katero je izdal
v Ratisboni leta 1567. Drugi in tretji del je poslovenil Jurij
Jurišič  ter ju s prvim skupaj objavil leta 1578. v Ljubljani. 175

Kreljev jezik je nekaj boljši od Trubarjevega. Pred vsem
se izogiblje spolnika, ki mu je le sem ter tja ušel. V srednjem
spolu rabi češče o  namesto Trubarjevega u  ter se rad poslužuje
deležnika na -si.  Trubarjev pravopis je Krelj v obče utrdil in
popravil. Dopolnil ga je s tem, da je uvedel ch  za hrvatski c  180
(moch = moč) ter začel mehki Z in n  na dva načina zaznamo¬
vati (krulav in kruliav = kruljav); mehki n  zaznamuje včasi
tudi z fl,  po vzgledu istodobnih protestantskih glagolskih tiskov
(skadan = skadanj = skedenj). Oziraje se na večje kolo čitateljev
nego Trubar, je vpletal rad krvatsko-kajkavske oblike v slo- 485
venščino, kakor: sam, kada, skadanj, razlotak, namesto: sem,
kedaj, skedenj, razloček. To pa ni ugajalo izdajatelju druge
izdaje njegove postile; zatorej jo je po svoje prenaredil in
prepisal „v pravi slovenski jezik 1 .

* * *

Jurij Dalmatin,  rojen v Krškem okoli leta 1550., se iso
je učil bogoslovja v Tubingi, kjer je užival Tiffernovo ustanovo,
in postal »magister philosophiaeL Leta 1572. je prišel za prote¬
stantskega propovednika v Ljubljano, odkoder je zahajal propo-
vedovat tudi na Gorenjsko (v Kamnik, Škofjo Loko, Begunje itd.).
Leta 1585. mu je podelil Krištof baron Turjaški župnijo Sv. Ko- .195
cijana, a od kmetov pregnan, se je moral nekaj časa skrivati
na Turjaku. Naposled se je vrnil v Ljubljano, kjer je umrl
1. 1589.

Dalmatin je bil že zgodaj sklenil slovenskemu ljudstvu
podati celo sv. pismo v materinem jeziku. To pričajo posamezni 200
deli sv. pisma, katere je izdal v Ljubljani pri Janezu Mandelcu.

Te knjige so »Jezus Sirak“  (prva na domačih tleh tiskana
knjiga, 1575), „Pentatevli“  1578 in „Salomonove pripo-
vesti“  1580. Tako je polagoma dokončal prvi prevod ce¬
lega sv. pisma.  Pri novejših narodih zaznamuje izdaja biblije 205
novo prosvetno dobo, tako na pr. v nemškem slovstvu Lutrova
biblija. Slovenci imamo tri prevode sv. pisma: Dalmatinov,
Japljev  in po škofu Wolfu  izdani prevod. Vsak izmed njih

Slovstvena čitanka, ^

50

označuje svoj čas in je izraz posebne prosvetne dobe. Važna je
210  Dalmatinova biblija tudi zato, ker je dala povod prvi slo¬
venski slovnici.  Dokončavši svoj prevod, je nameraval
Dalmatin izdati sv. pismo s pomočjo deželnih stanov kranjskih
pri Janezu Mandelcu, kakor prejšnje svoje knjige, ali nadvojvoda
Karol je tisk pod kaznijo prepovedal. Deželni stanovi kranjski,
215  koroški in štajerski pa so želeli celo sv. pismo ter sklicali
v Ljubljano poseben odbor, sestavljen iz bogoslovcev vseh dežel,
da rokopis pregledajo in popravijo. Med drugimi so bili v tem
odboru propovedniki Svajger, Tulščak, Felicijan Trubar,
Jurij Dalmatin sam in Adam Bohorič,  ravnatelj sta-
220  novske šole ljubljanske, poleg Dalmatina najbolj izobražen
izmed vseh, ki je razen staroslovenščine poznaval tudi druga
slovanska narečja. Da bi bila biblija enakomerno in pravilno
pisana, ga naprosijo zbrani bogoslovci, naj uredi slovenski
pravopis, ki je bil tedaj osobito glede šumnikov in sičnikov
225 zelo omahljiv. Tej prošnji ustreže Bohorič ter spiše svojo
slovnico: „Arcticae horulae".  Videč, da biblije ne morejo
tiskati v Avstriji, pošljejo deželni stanovi dne 10. malega
travna leta 1583. Dalmatina in Bohoriča v Vitenberg, priporo-
čivši ju Avgustu, volilnemu knezu saksonskemu. Pod njunim
230 nadzorstvom se prične ondi sv. pismo tiskati ter izide skupno
z Bohoričevo slovnico na dan novega leta 1584. v 1500 izvodili
s čednimi lesorezi. Na koncu ima pregled takih pojmov, ki se
po različnih krajih izražajo različno, z dostavkom, kako se jim
pravi po ,,kranjski, koroški, slovenski, bezjački (tedaj hrvatski
235 Slovenci), hrvatski, dalmatinski, istranski in kraški*. To je
dokaz, da je imel tudi Dalmatin večje kolo čitateljev pred
očmi kakor Trubar. Dalmatinova biblija je stala z vsemi stroški
vred za isti čas ogromno svoto 8000 gold., katere so žrtvovali
deželni stanovi (kranjski 6100, štajerski 1000 in koroški 900 gold.).
240 Dalmatinova biblija se je hitro razširila; ne le protestantom,
temveč tudi katoliški duhovščini je dobro služila. Celo ob času
protireformacije so ji prizanesli, dočim so se ostale knjige skoro
vse uničile.

Za svojega bivanja v Vitenbergu je bil Dalmatin tako
245 delaven, da je zraven biblije še izdal „Krščanske lepe

molitve* in oskrbel  peto izdajo Trubarjeve  cerkvene
pesmarice, katero je sam pomnožil z mnogimi pesmimi. Sploh
se nam kaže Dalmatin najbolj spretnega in najboljšega cer¬
kvenega pesnika v svoji dobi. V knjigi „Pasij  on“  (v Ljubljani,
1576) je pridejal dolgo, 36 kitic po 12 vrstic obsegajočo pesem, 250
v kateri nam lepo opeva Kristovo bridko trpljenje in smrt.
Njegova slovenščina je pravilnejša od Trubarjeve. Popravil je
mnogo Trubarjevih napak, a rabil je tudi spolnik, pa ne tako
cesto kakor Trubar.

* * •

Adam Bohorič,  Dolenjec, Ungnadov podložnik s spod- 255
njega Štajerskega, se je učil pod Melanktonom v Vitenbergu
leta 1546., kjer je dosegel dostojanstvo magistra. Od leta 1551.
je poučeval na svojem domu v Krškem sinove dolenjskih graj-
ščakov, postal leta 1566. ravnatelj protestantske stanovske
gimnazije v Ljubljani, bil pozneje nadzornik in umrl leta 1598. 260
Za šolske potrebe je spisal „E leme n tale Labacense**
z latinskim, nemškim in slovenskim jezikom, objavil v cerkveni
pesmarici (1584) dolgo »Otročjo pesem 4  in sodeloval pri
Dalmatinovi bibliji. Samostojno in najvažnejše njegovo delo pa
je slovenska slovnica,  »Arcticae horulae** (»Pozimske 265
urice**), pisana v latinskem jeziku. V predgovoru našteva Bohorič
osem  slovanskih narečij in kaže očito, da se je jelo za njegove
dobe v Slovencih širiti poznavanje sorodnih bratov Slovanov.
Slovnica je osnovana na krivi podlagi latinske slovnice; latin¬
ščina je bila tedaj učenjaški (bukovski) jezik in po njej so 2*0
merili vse druge jezike.

V pisavi se je držal Bohorič v obče bolj Trubarja, kakor
hrvatski zavijajočega Krelja; hrvatske besede je trebil celo iz
Dalmatinove biblije. Poleg obilnih nemških tujk, katerim je
pridejal pogostoma čisto slovenske izraze, nahajamo pri njem 275
tudi precej lepih, drugim istodobnim pisateljem manj znanih
besed. Največja zasluga njegove slovnice pa je, da nam podaja
urejen pravopis, bohoričico,  ki je bila navzlic svoji nepo¬
polnosti skoro celih tri sto let v veljavi pri Slovencih. Po
njegovem črkopisu je kakor po Trubarjevem z = c, zh=č;  280
f — s, fk  = š;  s = z, sh = ž;  vedno pa še stoji Sh za Z in S.

52

Soglasnika l  in n  topi z naslednjim j  in stavlja za melikimi
soglasniki e.  Če tudi Bohoričevo delo kazijo mnoge hibe in
nedostatki, se mora vendar za ono dobo imenovati prav dober
285  poskus; saj so vse poznejše slovnice do Kopitarjeve (1808)
ostale daleč za njo.

* % *

Navzlic tako plodonosnemu in uspešnemu delovanju pro¬
testantskih književnikov ni še začela katoliška duhovščina v tej
dobi s tiskano besedo širiti verske resnice med ljudstvom in se
290 na književnem polju meriti s svojimi nasprotniki. Le edini
samostanski duhovnik v Vetrinju pri Celovcu, Leonard Pa-
lieneker,  je spisal kratek slovenski katekizem  (Compen-
dium catechismi catholici in sclavonica lingua) ter ga (kot prvo
v Notranji Avstriji tiskano slovensko knjigo) izdal v Gradcu
295 leta 1574., kakor nam to naznanja Trubar sam v svojem „Kate-
kizmu z dvema izlagama’".

Navedenim naj znamenitejšim pisateljem domačim se še
pridružuje inozemec Remuš Megizer,  ki veže protestantsko
dobo z naslednjo katoliško. Rojen prej ko ne v Stutgartu
300 (okoli leta 1550.), se je šolal v Tubingi in bil leta 1582. domači
učitelj pri neki plemeniti rodbini blizu Ljubljane. Dalje časa
se je mudil na Štajerskem v Gradcu kot zgodopisec nadvojvode
Karola in postal (1592) ravnatelj stanovski šoli protestantski
v Celovcu. S Koroškega pregnan, je prišel za učitelja povestnice
305 v Lipsko (1598) in umrl kot šolski ravnatelj v Linču leta 1616.
Dolgo časa na Slovenskem bivajoč, se je priučil našemu jeziku,
tako da ga je mogel v svojih knjigah uporabljati. Najvažnejše
delo za nas je njegov „Dictionarium quattuor lin-
guarum“  v nemškem, latinskem, ilirskem in italijanskem
3io jeziku (v Gradcu, 1592). To je prvi slovar,  v katerem se
kaže slovenščina, poleg kranjske i koroška in sem pa tam tudi
hrvatska.. Jezikoslovni nauki so se bili Megizerju tako priljubili,
da je leta 1603. izdal velikanski slovnik: »Thesaurus

polyglottus vel Dictionarium multilingueL  V tem
315 slovarju našteva do 445 jezikov, narečij in podnarečij, med
njimi dvajset slovanskih, trdeč, da se slovanski jezik govori
daleč po Evropi in Aziji. Tudi v tej knjigi se pridno ozira na

slovenščino in priznati moramo, da je besede izbiral premišljeno.
Pri njem nahajamo celo več izrazov, o katerih se nam hoče
dozdevati, da so še le v novejšem času prišli v rabo. Zanimiva
v zgodovinskem  oziru je za Slovence tretja (nemški pisana)
knjiga njegova: „Annales Carinthiae“,  1612. To je povest-
nica ne le zemlje koroške, temveč tudi sosednjih dežel in je
pomenljiva za nas, ker govori čestokrat o Slovencih in njih
domačih vojvodah.

Fr. Wiesthaler.

12. Primož Trubar.

a) Predgovor iz Katekizma. 1550.

Vsem Slouencom gnado, myr, mylhost inu prauu spoznane
božye skuzi Jezusa Kristusa prossim.

Lubi kerščeniki! Jest sem lete stuke iz suetiga. pisma (inu
nih izlage v te peisni zložene), katere vsaki zastopni člouik.
kir hoče v nebu pryti, ima veiditi inu deržati, h tim tudi to
litanio inu ano pridigo v lete bucpiice pustili prepisati v naš
iezig Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim tar preprostim
ludem naše dežele. Zakat iz tih se vsaki lahku nauuči to prauo
staro vero, de spozna tiga prauiga Boga, de bode veidel nemu
prou služiti inu tudi spozna sam sebe, bo veidel, kai ye ta
greh, kai ye ta zapuuid inu obluba božya, zakai ye Jezus syn
božy člouik postali inu martran bili, koku my skuzi to uero
v Jezusa Kristusa odpuščane vseh grehou, gnado božyo, nebeški
erb inu ta večni leben dobodemo, koku imamo vseh v nadlugali
prou klycati na Buga, kai ye ta kerst inu ta prana stara
maša. Kateri te stuke v tih bmpuicah prou zastopi, ta bode
v suetim pismi te euangelie inu druge pridige zastopill zadosti.
Potle tudi lahku spozna tiga Antikrista, kir zdai pousod po
sueidtu hodi v eni čloueski, andahtliui stalti inu hoče s člo-
ueskimi postauami, s falš pridigo inu z oblubami tar prytežom
te ludi odpelati od suetiga euangelia, od te žiue, čiste, risnične
besede božye.

Na tu vas, zueiste, brumne farmoštre, pridigarye, šul-
mastre inu stariše inu vse te, kir znayo brati, per sodnim dneui

320

325

5

10

15

20

54

25 opominam tar prossim, de vy v cerqui, v šuli, doma, inu kir
vkup e prydete, te preproste vučite lete stuke naše praue
kerščanske vere,f nim naprei berite in puite vsag praznik, de
ti mladi tar stari ye bodo vmeili inu prou zastopili.

Yas mlade pag inu preproste tudi zueistu opominom, spo-
30 mislite, kam člouik v kratkim časi pryde, more skorai vmreti,
potle gospudi Bogu pred vsemi ludmi inu angeli dati raitingo
od vsiga, kar ye v tim žiuoti myslil, gouurill inu sturill, na
tu zeslužon Ion pryeti; kir suyo vero, sui leben tar stan po
besedi božy, koker v letih stukih kratku tar zastopnu po redi
35 stoy, ye deržal, ta bode večnim lebni; kir nekar, ta bode
večnim v zuepli tar vogni, pred teim nas Bug obari.

Ob tu vučimo se lete stuke naše prane vere inu po nih
deržimo naš leben inu služimo Bogu do konca, de po leteim
reunim lebni v tim večnim veselei vkupe bomo prebiuali, h timu
40 istimu nam vsem oča nebeški zauolo suiga synu Jezusa Kristusa
sred snetim duhum pomagai. Inu timu samimu tudi bodi vselei
vsa čast. Amen. Prossite s prano vero vedan za vsokerščansko
cerkou inu tudi za me.*)

1 ) To je ves predgovor slovenski iz Trubarjevega Katekizma 1550. Tiskan
je z nemškimi črkami. Pravopis je jako nedostaten in nedosleden. Sičniki se
zamenjujejo med seboj in čestokrat se stavi ob koncu besed g  nam. k,  na pr.
iezig, pag, nam. jezik, pak. Glede jezika je treba opomniti, da Trubar v obče
tako piše, kakor je preprosto ljudstvo za dobe njegove govorilo v njegovem
rojstnem kraju. Prgtež —  pretež, Droliung. — V tim večnim veselei  = v tem
večnem veselji; v obliki veselei  je mestnikova nenaglašena končnica i  (e)
netočno izražena.

Pred tem slovenskim predgovorom čitarno sledeči zanimivi nemški
predgovor:

„Lieber Leser! In diešer unsrer Windischen Spracli mufi dn daš V
gemeiniglich ftir ein lindes F,  oder Griecliisch Vita, und das H  scharf vvie
der Deutsclien ilir eh,  und das L  zu Zeiten grob auf Ungriscli oder Bisyakiscli
(t. j. bezijaški = kajkavski), darnacli die Vokal nacli Eigenschaft unsrer
Spracli auszusprechen dicli gewohnen. Und entsetze dich niclit, ob dir am
ersten gedunkt seltsam und sclnver, sondern lies und sclireib diese Spracli
selbst, wie ich ein Zeitlang getan; alsdann vvirdest befinden und gar bald selien
und merken, čla/5 auch diese unsre Spracli, sovvolil als die Teutsclie, zierlicli
gut zu sclireib en und zu lesen ist; hraucht ivenig Articulos  und zu den
Fraepcsitionibus ein einigen Buclistaben, als Ozha i. der Vater, Kozhu i. zu

55

bj Predgovor iz Katekizma druge izdaje. 1555.

Vsem vernim kerščenikom tiga krainskiga inu slouenskiga
jezika milost inu myr od očeta Boga skuzi Jezusa Kristusa
prossimo.

Mi ueimo, de sta poprei dua slouenska katehizma z nem¬
škimi puhstabi drukana. Kadar pag u tiu istiu ie dosti puh-
stobou inu bessed od tiga drukarie prestaulenu, zakai drukar
nei slouenski vmel, inu ta, kir ie ta dua katehizma izpisal, nei
bil per tim drukani, inu kadar ta katehizmus ie en tak po¬
treben tar nucen vuk v tim kerščanstuu, koker od tiga vsi stari
inu sadašni prani vučeniki zadosti pričuio, kir ie vreden, de se
po vseh eerquah inu hišah veden bere, poye inu pridiguie. Zakai
vsak pametin člouik, aku on iioče prebiuati v boži milosti, ta
ima inu mora vse štuke tiga katehizma vmeiti izuuna in ta
vegši deil zastopiti, po tih deržati suio vero, sui stan inu leben.
Inu nom se tudi zdy, de ta naša slouenska besseda s teimi
latinskimi puhstabi se lepše inu ležei piše tar bere.

Zauolo tih trych riči smo mi pustili druguč drukati z la¬
tinskimi puhstabi en abecedarium inu leta kratki katehizmus.
Iz tiga abecedaria se mogo tij uaši lubi otročiči inu tudi tij
stari lahku inu hitru nauučiti brati tar pissati. Iz tiga katehizma
pag mogo vsi žlaht ludie se prou nauučiti te potrebne štuke te
vere kerščanske, katere malu ludi, Bogu se smili, v slouenski
deželi zdai prou znaio. Mi smo tudi h timu katehiznm pergiali
ene molitue inu nauuke, koku vsaki sui stan ima pelati po
zapuuidi inu uoli božy.

Na tu uas šulmostre, pridigarie inu gospodarie prossimo
inu opominamo na božim meistu, de vi v uaših šulah, cerquah

dem Vatern; Nebu i. der Himmel, Vnebi i. in dem Himmel; Nam i. uns,
Knam i. zu uns; Jogri i. die Jiinger, Siogri i. mit den Jiingern ete.

Diesen kurzen Vorbericlit vermerk wohl und vergifi niclit; dadurch wird
dicli das Lesen dieses Biicbleins leicht ankummen. Christus Jesus unser Herr
und Heiland verleihe hiemit sein Gnad uns allen. Amen.“

Na str. 143. stoji sledeča opazka: „Cbristlicher lieber Leser! da(5 in
diesem Biichlein etlicli Errata in Wortern, Sylben und Buchstaben sind, ge-
sehieht darum, daj! diese Sprach zuvor nit geschrieben ivorden und zuvor
nie in Bruck ausgangen

S

10

15

20

25

56

inu v hišah lete štuke te kerščanske vere vse žlaht ludi, suseb
te mlade inu preproste, s teim naprei prauioč, beroč, pridiguioč
30 inu vprašaioč, koker smo vom tukai naprei izpissali, zueistu
vučite. Spomislite, de mi vsi, koku druge vučimo oli ne učimo,
inu od usiga našiga giana bomo v kratkim času preid teim
prauičnim rihtnim stolom Kristusovom raitingo daiali inu od
nega bomo spet nazai pryeli naš zaslužen Ion.

35 Eno obilno izlago čez ta katehizmus, aku Bug da našimu
žiuotn odlog, hote tudi od nas oli od drugih imeili. V tim
čassu se vi z leto inu s to peruo kratko izlago, v to peissen
zloženo, pomozite inu prossite zueistu Boga v tim imeni Jezusa
Kristusa za nas, mi tudi bočmo za vas. Anno 1555.

40 Ty vaši služabniki inu bratie N. V. T. J )

e) Predgovor iz Evangelija sv. Matevža. 1555.

Tei praui cerqui božy tiga slouenskiga iezika milost inu
myr od Buga očeta skuzi Jezusa Kristusa, našiga ohranenika,
prossimo.

Lvbezniui bratie! Kadar ta duh božv, kateri notri v uas
5 prebiua, ie eno tako dobro lakato inu žeio tiga suetiga euan-
gelia našiga gospudi Jezusa Kristusa per uas sturil, de ste ui
nas prosili (po teli mal ta vegši del ludi v naši deželi druziga
jeziga ne zna, samuč ta slouenski), de mi te suete euangelie

‘j Na koncu predgovora je zraven Trubarja podpisan tudi Vergerij, ker
je ta gmotno pripomogel Trubarju, da je začel zopet izdajati knjige slovenske.
Svojo obljubo, da hoče izdati „obilno izlago čez ta katehizmus 11 , je izpolnil
.Trubar še le dvajset let pozneje (1575), izdavši „Katekizem z dvema izlagama 11 .

V pravopisu se nahajajo tu iste nepravilnosti in nedoslednosti, kakor
v prvih knjigah iz leta 1550.; tako na pr. g  nam. k:  vegši, pag, nam. vekši
(večji), pak. — Giana =  djanja (dejanja), pergiali  = pridjali. — V rod.
od tiga drukarie  imamo prisp o dobljeno obliko nam. od tiga drukarja,  kar še
dandanes nahajamo v nekaterih -goriških in dolenjskih narečjih. —- TJ tiu
istiu:  stari dvojinski mestnik, ki se je že izgubil v sedanjem jeziku = v teli
istih. — Katere mala ludi.. . . prou znaio,  krivo po nemškem vplivu, nam.
katere mala ludi . . . prou zna.  — Preid stolom Kristusovom,  nam. preid
stolom Kristusovim,  to je ali po imenski sklanji napravljena oblika, ali pa
tiskovna pomota. — Pomozite:  velelnik od glag. pomorem, pomoči, deblo:
mog. Sedaj je še navadno: Pomozi, Bog.


- 57  —

inu listuue, koker so ty od tih euangelistou inu jogrou pisani,
tudi v ta slouenski jezig izpišemo, katero uašo sueto prošno 10
smo mi radi tar z ueselom zaslišali, inu de ui vidite, de smo
s celim sercom, so vsem teim, kar od Buga imamo, pernaredni
vom služiti, vom tukai pošlemo ta ei4angelion s. Mateuža v ta
naš jezig preoberneniga. Tiga vi zdai od nas koker enu mahinu
kossilce oli južinico v dobrim vzamite inu špižate uaše duše, 15
dotle z božyo pomočio te druge euangelie inu listuue preober-
nemo. Tedai ui bote mogli vaše duše napasti do sytosti.

Mi imamo pag tukai tri riči vom pouedati: Na peruu.
Kadar ta slouenski jezig se pousod glili inu v eni viži ne
gouori, drigači gouore z dostimi besedami Krainci, drigači 20
Korošci, drigači Staierij inu Dolenci tar Beziaki, drigači
Krašouci inu Istriani, drigači Krouati. Ob tu smo mi letu
naše delu v ta krainski jezig hoteli postauiti, zadosti riči uolo,
ner več pag, kir se nom zdy, de ta tih drugih dežel ludi
tudi mogo zastopiti. Inu mi nesmo v letimu našimu obračanu 25
oli tolmačeuanu lepih, glatkih, vissokih, kimstnih, nouih oli
neznanih bessed iskali, temuč te gmainske krainske preproste
bessede, kateri usaki dobri preprosti Slouenic lahku more
zastopiti. Zakai ta muč suetiga euangelia inu naše izueličane
ne stoy v lepih ofertnih bessedah, temuč v tim duhei, v ti 30
risnici, v ti prani veri inu v enim snetim keršanskim lebnu.

H drugimu vom poueimo, de mi u letim našim preuračenu
smo ueden imeili pred sebo ta praui Studenic tiga nouiga testa¬
menta, kir je gerški pisan; rauen tiga smo mi tudi gledali na
tu preuračene tih nouih inu starih vučenikou, kateri so ta nou 35
testament is tiga gerskiga jezika v ta latinski, nemški inu
vlaški preobernili, nerveč pag na Erasmou Roterodamou nou
testament, h timu so nom nega annotationes sylnu pomagale.

H tretimu vom tudi tukai očitu poueimo, de mi letu naše
dellu inu preobračane tei praui cerqui božy, tu ie vsem prou 40
vučenim zastopnim kerščenikom rezgledati inu soditi cilu pod-
ueržemo, karkuli ta praua gmaina keršanska u letim našim
dellu kai kriuiga oli nezastopniga naide, inu nom reče drigači
postauiti, nas poduuči oli opomeni. Tu istu vse hočmo v do¬
brim gori vzeti, to zahualiti, radi tar volnu slušati. Zakai od 45

58

te prane stare kerščanske cerque oli gmaine, katera tiga suiga
prauiga pastyria, Jezusa Kristusa, synu božyga, stymo posluša,
to uero inu ta leben po uuki prerokou inu jogrou pela inu
derži, se mi ne kočmo so obeno ričio nibdar ločiti. Natu vas
50 brumne, zastopne kerščenike vse zueistu prossimo, de, kadar
vi, beroč letiga euangelista, kai kriuiga oli nezastopniga v letim
našim tolmačeuanu zagledate, de vi tu istu nom zdaici pustite
veiditi zauolo, de mi naprei s teim preobračenem teim bule
bomo veidili se deržati; s teim vi služite božy cesti inu iz
55 tiga nega cerqui uelik prid pride. Mi dobru na sebi počutimo,
de b takimu visokimu deliu smo šibki inu nekar zadosti. Oli
mi smo letu s teim vupanem začelli, de Bug za nami skorai
druge obudi, kir bodo letu naše dellu poprauili, Bogu na čast
inu vsimu kerščanstuu b dobrimu dokonali.

6o Berite tedai vesselu leta euangeli, dotle tij drugi prido.
Inu prossite z nami gospudi Boga za ta dar suetiga duba, de
mi Jezusa Kristusa, od kateriga s. Mateuž zueistu inu risničnu
piše, prou spoznamo inu zastopimo, du ie on, zakai je člouik
postal, vmerl inu vstal od smerti, skuzi kai in kokti moremo
65 diležni biti nega dobrute inu zaslužena; to našo vero v nega
pobulša inu poterdi, de tudi naše serce bode preminenu na
dobru, de naprei do konca našiga žiuota so vsem našim gianem
inu lebnom se deržimo po vuki tih s. euangeliou, inu de do¬
bimo tu nebesku kraleustuu skuzi Jezusa Kristusa, našiga
to samiga ohranenika; timu sred očetom inu s. duhum bodi vsa
čast tar huala imer inu vselei. Amen.

Vaši služabniki in bratie V. T.

* * *

Temu predgovoru sledi „summarij vseh Ttapitolou“ in nato
sledeči nagovor:

T5 Lubi Slouenci! Vom inu nom ie uedeioč, de leta naša slo-
uenska besseda dosebmal se nei z latinskimi, temuč le ta kro-
uaska s krouaskimi pubštabi pissala. Iz tiga usaki more ueiditi,
de nas letu pissane inu tolmačouane (kir nemarno pred sebo
obeniga nauuka oli exempla) zdai na peruu težku stoy. Ob tu,
so ako katerimu letu naše peruu dellu se cilu popelnoma ne zdy,
ta zmisli, kai usi modri gouore, kir prauio, de sledni začetig


— 59  —

ie težak inu nepopelnom. Mi smo, Bug uei, dosti zmišlouali,
s kakouimi puhštabi to našo bessedo bi mogli prou po tei
orthography štaltnn inu zastopnu pissati, de bi preueliku
puhštabou oli konsonantou k ani sillabi ne iemali, koker ty 85
Peami inu drugi deio, kateru ie gerdu uiditi. Taku mi nesmo
mogli zdai u naši zastopnosti drigači naiti, temuč de se ta
h  za ch,  ta v  za puiypišeio inu postauio, inu de se ty stymouci
izreko po šegi našiga jeziga. V ti uiži se nom zdy, de ta naš
jezig suseb z latinskimi puhštabi se more prou lahku inu 90
zastopnu pissati inu brati; timu dai Jezus Kristus suio milost.
Taku bodi. *)

d) Iz  prvega dela novega zakona. * 2 ) 1557.

Lukež X. 30 — 36.

Ie bil en člouik, ta ie šal doli iz Ierusalema u to Ieriho,
inu se nameri, de on pride umei te razbonike; ti so ga islekli,
byli inu ranili inu gredo proč, nega puste lezoč pul mertuiga.
Pergudilu se ie pag, de en far doli gre po tei isti cesti, inu

') Kakor v predgovoru Trubarjevega Katekizma (kuge izdaje, sta pod¬
pisana tudi tu Vergerij in Trubar. Iz tega predgovora lahko povzamemo, da
niso bili Trubarjevi rojaki vsi zadovoljni s pisavo in jezikom njegovim in so
mn očitali, da ne razumejo vsi enako njegovih knjig. To razjasnjuje Trubar
s tem, da govorijo Slovenci več narečij, in prav je storil naš prvi književnik,
da se je držal „kranjskega“ narečja, kakor se govori okoli Ljubljane. Nadalje
je vrlo dobro pogodil, da je opustil v svojih knjigah nemške  črke in začel
pisati z latinskimi pismenkami; ni se pa čuditi, da mu je delal pravopis
mnogo težkoče; saj ni imel nobenega vzgleda za latinico pri Hrvatih in Srbih,
ker so prvi pisali z glagolico („s krouaskimi puhštabi"),  ti pa s cirilico, in
tako so tudi pozneje v TJrahu tiskali knjige za Hrvate in Srbe. — Bezijaki
so kajkavski Slovenci na sosednjem Hrvatskem.— V tim iluhei  = v tem duhu.
Mestnik se končuje na -i, -u in tudi na -e; ta pa ne odgovarja starosloven¬
skemu e,  temveč je le izraz nenaglašenega, oslabelega i,  ki ga Trubar piše
z e  ali ei,  kakor v veselei, v duhei.  — Dokonati =  dokončati. — So vsem
našim gianem  = se (z) vsem našim dejanjem.

2 j Nemški predgovor tej knjigi je prezanimiv, zatorej naj slede nekateri
odstavki iz njega.

a)  „Wir Krainer und Windisclie versteben die kroatische  Spraclie nach
aller Nothdurft viel besser, dann die bohmische  oder polnische  oder der Wen-
den;  dergleichen sie die unsre. Aber die guten beherzigten Kroaten liaben
auch kein Bibel,  noch den ganzen Katechismum, als wenig wir Windischen,

60

5  kadar ie on nega uidil, ie šal momu. Glih taku en leuita,
kadar on pride blizi tiga meista, stopi k nemu, inu kadar ga
ie uidil, ie šal momu. Anpag en Samaritan, kir ie po cestah
hodil, ta pride k nemu, inu kadar ie on nega uidil, se ie nemu
smilil, inu perstopi k nemu, obeže nemu nega rane, noter ulye
10 olie inu uinu, inu ga položi gori na suio žiuino inu ga pela
u to oštario inu nega uerdei. Inu potle na drugi dan, kadar
proč vleče, isnama dua dessetaka, ta da timu ošteriu inu prani
k nemu: „Verdei ga, inu karkuli ueč špendaš, tu iest hočo
tebi plačati, kadar spet nazai pridem."*)

und haben sich bislier schlecht mit ihrem MeJSbuch  und Breviario  betragen:
diese ihre Biicher sind vor viel Jahren so finster und unverstandig  verdol-
metscht (seveda v cerkveni [staro-] slovenščini z glagolico), daB ihre Priester
selbst viel Worter auch in den sonntaglichen und gevvohnlichen Evangelien
niclit verstehen.“

b)  „Hebraisch verstand Truber keinen Buchstaben, griecliiscli konnte er
niclit lesen (glej vendar predgovor iz evangelija sv. Matevža 1555, kjer pravi,
da je vedno pred seboj imel pravi studenec novega zakona, ki je grški  pisan),
aber die windische Spracli, wie man sie im Land Krain pflegt zu reden, konnte
er und hatte in selber 17 Jahr lang und an manchen Orten der vvindischen
Lander gepredigt etc. So verstand er aucli ziemlich lateiniscli, deutscli und
\valisch. — Aber wiewolil unsre Sprach den Dualem in Nominibus und Verbis
nach Art der griechischen liabe, so sey sie doch in andern Stilcken hartnaekig,
arm etc. — Er liabe in diesem seinern Dolmetschen sich mit tVortem und
Stylo dahin beflissen, auf daB ein jeglicher 'VVmdischer, er sey ein Kramer.
Unterstegrer, Karner. Karstner, Histerreicher , Niederldnder  oder Bessgak,
moge leiclit verstelien. Und von deBivegen sey er schlecht bey der baurischer
windischer Sprach, und wie mans auf der Rastscliitz redet, da er geboren sev,
blieben, und ungeivohnliche  und crobatische  Worter darein niclit mengen, auch
neue nicht mbgen erdichten.“

c)  „Die tibersetzung iverde auch den jungen ivindisclien Priestern, die
zu friih aus der Scliule geflogen, darzu dienen, daB sie doch den Text der
Evangelien auf der Ivanzel recht vorlesen werden und nicht unrecht dolmetschen,
wie jener zu Mampreisch unter Cilli vor Jahren getan, der „Invenietis asinam
alligatam et pullum  cum ea“ iibersetzt liabe: „Bote nesli enu oslico peruezano
inu enu pišče per nee.“

!) Verdei,  od ver dem  ali vardem  (vardenem), verdejati, varde vati (= va¬
rovati čuvati); prvi del besede je nemškega izvira, gotiški: vards, vardja
(Wachter), starovisokonemški: ivarten (sorgen), v drugem delu pa se naslanja
na slovenski glagol: denem, dejati, devati. — Hočo  je stara oblika nam.
sedanjega hočem.

61

13. Sebastijan Krelj in Jurij Jurišič.

a) Iz Postile slovenske. 1567.

Predgovor k Postili slovenski.

Sebastianus Krellius tim, kir bodo leto postillo brali,
zdravie od Boga prosim.

Izvoleni karščenik, imaš, hvala Bogu, Joanna Spangenbergia
karšansko postillo, v’ naš slovenski iezik tolmačeno inu posneto.

Ne moti se pak, ako bode lih mnogi na to naše pismo merdal 5
inu se obrezal: edan sentencie, drugi besede, tretij puhstabe,
četerti tipfelne alli čerke, peti, ne včm sam kai si, graial.
Zakai hudičova natura ie, da ne more obeno, ni božie, ni
karšansko delo prež tadla pustiti. Inu navada ie par liideh,
da znaio bulie opravliati, kakor popravliati. Inu berž v !  družili 10
oččh bijl, kakor v’ svoih trame vidio: Da se tudi včasy krulievac
za krulievcom posmehuje. Inu gdo oče alli more vsim Uidem,
vsakateri glavi vstreči?

Leto ortkographio slovenskiga pisma smo mi z vestio inu
z dobrim svitom zastopnik bratov tako postavili. Inu spomisli 15
tudi na več našiga imena inu iezika liidy, kijr so okuli nas,
Dolence, Istriane, Vipavce etc., kateri skorai povsod čistčši
slovensko govore, kakor mi po Kraniu inu koroški deželi do
polu nembški. Inu so edni navaieni na to staro slovensko,
kervatsko ter čurilsko pismo. 20

Bog otel pak, da bi to isto, zlasti čurilsko lepo pismo
mogli spet v’ liidi perpraviti. Kadar pak nei dobro mogoče za
vbužtva stran, zavolio turske sille, inu kar so ta vegši del
slovenskih dežel puste inu vže turske, inu smo tako začeli
naiveč z latinskimi puhstabi pisati inu drukati, taku moremo 25
v silli, kakor Nemci govore, stole inu klopi na mizo postaviti,
alli sai gledati, da se latinski puhstabi namesto naših starih
-slovenskih, koliker ie mogoče, v’ gliki moči postavijo inu ta
orthographia derži, katero našiga iezika idioma inu natura
potrebuie, nekar kakor oče vsaki v’ svoij vassi alli mestu 30
imeti. Zato sam spred to staro ABC  po imenih inu pruti
latinske puhstabe postavil. Ako kateri hervatsko pismo zna,
da nas tim bulie zastopi.

Ti pak, kir ne zastopiš, kai ie orthographia, kai proprietas
35 linguae, inn si se navadil na gospod Trnberiovo kranščino,
beri le precei leto pismo, kakor sice druga bereš: Tebi nei
veliko olli skori nič preminienu. Carkom se ne pusti irrati.
kakor da bi ne bile; ch  za zh , f  za (T  včasy beri. Inu c za c,
nekar za k.  Taku se ne bodeš skuzi nn skuzi nistar blaznil.
40 To differencio alli razlotak mey s  inu f,  meiu sh  inu fh  bodeš
sam dobro zamerkal, inu naš iezik oče ga imeti. 1 )

Prosim tada vsakateriga dobriga karščenika (za žpotlivee
ne marim), da si pusti leto pismo inu naše zvčsto delo, če lih
popolnoma ne, sai nekuliko dopasti. Ako pak kateri noče, tako
45 si sturi eno drugo sebi bulši inu pusti nam leto naše zmirom.
Bog zna, da nčsmo naše lastne, tamuč božie časti, obeniga
svoiga prida, tamuč gmain karšanskiga nuca ijskali inu spo-
mislili. Če ie pak ky kai sice res pregledanu, kakor obeno
človeško delo nei sknzi celo, to Bog inu brumni liidie z gnado
50 popravijo. Tim istim se pohlevno, Bogu z’ vero, karščenikom
z lubezanio poročim. Amen.

b) Iz Postile slovenske. 1578.

Lukež VIL II—17.

Prigodilo se ie, da ie Iezus šal v iedno mesto z ymenom
Nain, inu ie veliko niegouih mlaiših šlo ž nym inu velika mno-

') Iz tega odstavka spoznamo, da so se že zgodaj začeli Trubarjevi
vrstniki ustavljati njegovi nedosledni pisavi. Nedostatni Trubarjev pravopis
je z dobrim uspeliom izkušal Krelj popraviti in dopolniti, utrdil pa ga je
končno Bohorič v svoji slovnici. Krelj je prvi dosledno ločil z in s, S  in s,
v  in u,  uvedel v svojo knjigo hrvatski č (eh) ter je l  in n  na, dva načina
topil itd. (glej štev. 11. str. 49.).— ,,Čarkom se ne pusti irrati, kakor da
bi ne bile,“ t. j. črkam (po črkah) se ne daj motiti, kakor da bi jih ne bilo,
temveč pazi na vsako posebej, ker imajo vsaka zase svoj določeni pomen. Tako
čitaj č (ch) zraven č (zli), na pr. pomuči  in več, f  ostro kakor Trubarjev
dvojni ff,  zatorej piše Krelj profim , Trubar pa proffim.  Nam. Trubarjevega
z (sedanji c) je uvedel Krelj c, na pr. sice, precei,  Trubarju pa je služil c za
/t, na pr. catehizmus, Crainci.  Sicer pa je Krelj krivo učil, da čitaj č za č,
in on sam ni prav ločil č od č in ga ni rabil dosledno. — Čarkom  je bržkone
pomota nam. čarkam (črkam). — „Taku se ne bodeš . . . nistar (krivo nam.
ništar) blaznil,“ t. j. tako se ne bodeš nič motil.


— 63 -

žica liudy. Kadar se ie pak približaual k tem mestnim vratom,
poglei, tadai so nesli eniga martuaca iz mesta, ta ie bil edini
syn niegoue matere, inu taista ie bila vdoua, inu velika mno- 5
žica liudy ie šla ž nio. Kadar ie nio ta gospod vgledal, se mu
ie smilila, inu ie rekal k niei: „Ne plači se!Inu  pristopiuši
k niemu, se ie dotaknil vniga nosilca, ty pak, kateri so ga
nosili, so obstali, inu ie rekal: „Mladenič, iast tebi pouem:
Vstani!" Inu se ie ta martuac duignil ter ie sedel inu ie začel 10
gouoriti. Inu ie dal niega suoij materi. Tada ie nyh vseh. strah
obšal, inu so častili Boga, gouoreč: „ Velik prorok ie vstal
mei nami, inu Bog ie obiskal suoie liudy.“ Inu leta glas se
ie razašal po vsei iudouski deželi inu po vsili okolo ležečih
deželah. 15

14. Jurij Dalmatin.

a) Iz Sv. pisma. 1584.

1. Iz predgovora k Sv. pismu.

Zamerkanie enih potrebnih štukou, na katere imajo mer-
kati ty, kateri bodo leto slovensko biblio brali.

Nerpoprej so letukaj notri, povsod v’ starim inu novim
testamenti, ty imenitiši in očiti špruhi ali bessede od Kristusa
inu drugih artikulou naše karščanske vere z’ vekšimi puhštabi 5
zatu postauleni, de se od vsakiga s’ tem berže mogo najti inu
zamerkati.

Inu h’ puslednimu, de bi leta slovenska biblia le tčm
bujle inu dajle mej vsemi Slovenci mogla se zastopiti: taku
so ene težiše inu nikar povsod navadne bessede nikar le na 10
strani raven texta z drugimi bessedami zložene inu z’ zvejzdi-
cami znaminovane: temuč je tudi zadaj na koncu lete biblie
z’ flissom en register po redi tiga a. b. c. postaulen, de, kar
bi kej eden v’ textu ne mogel dobru zastopiti, tu more tam
zadaj v’ registru yskati. Kakor, kadar bi en Harvat ne mogel 15
zastopiti, kaj se reče arcat, taku yšči zadaj v’ puhštabi A:
arcat, tu je njegov jezik postaulen: likar, inu more taku 011
v’ svoim ieziki likar za arcat brati. Taku kateri bi ne zastopil,
kaj se reko buqve, ta išči v’ puhštabi B, taku najde, de se


— 64 —

20  buqve reko v’ njega jeziki knige. Z atu more on v’ svoim jeziki
za buqve knige brati. Inu taku se tudi ima od drugih bessed
zastopiti; kerkuli enimu naprej prideo, de jih ne more zastopiti,
ta ali na strani pogledaj, ali pak zadaj v’ registru.

Temu je naslov:  »Register nekaterih besed, katčre krajnski,
25  koroški, slovenski ali bezjački, hervacki, dalmatinski, istrianski
ali kraški se drugači govorč.“

2. Lukež X. 30 — 36.

Ie bil en človik, ta je šal od Ieruzalema doli v’ Ieriho inu
je padil mej razbojnike, ty so ga slejkli inu stepli inu so šli proč
inu so ga pni mertviga pustili ležati. Permerilu se je pak, de je
en far po teisti cesti doli šal, inu kadar je njega vidil, je mimu
5 šal. Raunu taku tudi en levit, kadar je bil na tuistu mejstu
prišal inu njega vgledal, je šal mimu. En Samariter pak je po
cesti šal inu je tjakaj prišal, inu kadar je njega vidil, se je on
njemu v’ serci smilil, je šal k’ njemu, je obezal njegove rane
inu je noter vlil ojla inu vina inu ga je vzdignil na svojo živino
JO inu ga je pelal v’ ošterio inu ga je vardjal. Ta drugi dan je
on proč šal inu je vunkaj vzel dva denarja inu je nje dal timu
ošterju inu je rekal k’ njemu: Vardejvaj ga, inu aku kaj čez
letu špendaš, hočem jest tebi plačati, kadar zupet pridem.

b) Iz Krščanskih lepih molitev. 1584.

Ena druga molitou zupar Turka.

O vsigamogoči, milostivi, večni Bug inu nebeški oča, ka-
teriga moči ne more nihče zupar stati ni v nebi, ni na zemli. Mi
tvoji režaleni vbozi otroci prosimo tebe skuzi to nedolžno rešno
kri tvojga narlublišiga sinu Jezusa Kristusa, našiga gospuda,
5 s katero smo mi na tem lejsu s. križa odrešeni inu odkupleni,
bodi ti naš trošt inu pomuč v leti veliki nuji zupar tvojga inu
našiga sovražnika Turka, v kateri mi vsi vkup iz grunta našiga
serca s pravo grevingo čez naše grehe kličemo: Brani ti timu
krijžejnimu erbovimu sovražniku s tvojo močjo, kateri si je v
10  svoim zlobnim serdi našo lubo deželo inu vse karščanstvu
naprej vzel cilu rezdjati, zatreti inu končati. Ne perpusti ti

65

njemu, de bi on svoje (roke) v tvoih vernih krij vmival inu
v svoim prevzetju inu oferti rekal: Kej je teh kerščenikou Bug?
temuč, o zvesti Bug, pridi ti nam h pumoči- v pravim času,
kateri ti dobra vejš: Zakaj mi prež tvoje pomuči ne moremo
cilu ništer opraviti. Ne gledaj na naše teške grehe, s katerimi
smo mi tebe reserdili inu Turka čez se kakor eno dobru za¬
služeno štrajfingo obudili: temuč gledaj na te svete, za nas
prelite kervave srage tvojga narlublišiga sinu, kateri je nas
taku dragu odkupil. Ne spumni na naše pregrehe inu krivu
djanje, temuč na tvojo veliko milost, iz katere nčsi ti nikuli
teh zapustil, kateri se na tebe zaneso, inu zanesi nam inu
šonaj se nas za tvojga imena časti volo. Ne zaverzi nas
v tvoim serdi, ne pusti nas k sramoti biti pod tem zlobnim
sovražnikom. Vošči našimu cesarju inu deželskima firštu inu
vsej nih vojski (katera zupar Turka štrita inu vojskuje)
gnadlivu obladanje inu srečo, de bodo sovražniki morali
spoznati, de si ti naš Bug, kir se čez nas vsmiliš inu našo
molitou vslišiš: Inu de tudi, kadar bomo taku skuzi tvojo muč
od naših sovražnikou roke odrešeni, bomo so vsčmi našimi
karščanskimi bratmi inu sestrami v deželi mogli v miri inu
v pokoju vkup živeti inu tebe za tako veliko milost vekoma
častiti inu hvaliti inu v tvoji karščanski gmajni reči: Tvoje
je krajlestvu, muč inu čast od vekoma do vekoma. Amen. *)

15. Adam Bohorič.

Iz predgovora k slovenski slovnici * 2 ).

Tako se nahaja ne le sv. pismo ebrejsko, kaldejsko, grško
in latinsko, ki si je na veliko korist vsega krščanstva lahko

1) Ta in druge slične molitve zoper krutega sovražnika vsega krščanstva
so zanimive v zgodovinskem oziru. Iste kažejo, kako obupani so bili Slovenci
vsled dolgotrajnih, grozovitih turških vojsk in da so naposled le še od Boga
pričakovali pomoči. Na to žalostno stanje naših ubogih pradedov so se ozirali
tudi protestantski pisatelji v svojih knjigah in zložili v to svrlio več primernih
molitev in pesmij.

2 ) Popolni naslov Bohoričeve slovnice se glasi: Arcticae liorulae  suc-
cisivae de Latino-Carniolana Literatura ad latiuae linguae analogiam accom-

5

15

20

25

30

Slovstvena čitanka.

66

tudi bolj revni človek omisli za srednjo ceno, ampak na prodaj
je zdaj v tem stoletju tudi sv. pismo v nemškem, španskem,
5 francoskem, laškem, ogrskem, češkem, poljskem, rutenskem in
možovitskem (Mofkovitica) jeziku. A samo našim ljudem Kranjcem
ali Slovencem (Carniolanis sen Slaviš) še ni došla ta tolika
sreča, da bi ga imeli celega v svojem narečju. Kajti čeravno
je častitljivi mož g. Primož Trubar novi zakon in druge pri-
io pravne knjige, in to, kakor sem že omenil, tudi v kranjsko
narečje nedavno i marljivo i spretno prestavil iz lastnih in
čistih virov, je bilo vendar treba, ker onega moža že bolj resna
doba in nadležna starost tlači ter v močeh zapušča, da so drugi
dosnovali, kar je Celemu sv. pismu doslej manjkalo ter ostalo
is za prestavo, pa izdali celo kranjsko ali bolje slovensko sv. pismo

modata, unde Moslioviticae, Rutenicae, Polonicae, Bodmicae et Lusaticae linguae
cum Dalmatica et Croatica cognatio facile deprehenditur. Praemittuntur liis
omnibus tabellae aliquot, Cyrillicam et Glagoliticam, et in his Rutenicam et
Moslioviticam Orthographiam continentes. Adami Bohorizh. Rom. 14. Vsaki
jazik spoznati hošte Boga (ciril. in glagol.). Vlaki jesik bode Boga fposnal.
Omnis lingua confitebitur Deo. IlSoa yXmooa s;&jxoXoyr;aeTai tuj hsu>.
Witebergae. Anno 1584. — V slovenskem prevodu bi jo naslovili blizu tako-le:
Zimske proste urice  o latinsko-kranjski pismenosti, po priliki latinskega jezika
uravnani, iz katere se možovitskega (ruskega), Ritenskega, poljskega, češkega
in lužičkega jezika z dalmatinskim in lirvatskim sorodnost lahko spozna. Pred
temi vsemi se nahajajo nekatere črtice, cirilsko pa glagolsko, in v teh rutensko
in možovitsko pravopisje kažoče.

Predgovor, 11 listov broječ, je do sinov štajerskih, koroških in kranjskih
plemenitašev; za njim sledi „Orthographia (Cyrillica, Glagolitica, Latino-
Carniolana); Orationis Dominicae synopsis in lingua Cyrillica, Croatica, Polonica,
Boemica, Lusatica, Carniolana (str. 1—40); Etymologia (40—178); Syntaxis
(1—59); Prosodia et Index (brez stranic).

Bohorič je prevzel vzglede za imensko, po prirodnem spolu ločeno
sklanjatev iz Melanhtonove latinske slovnice; ti so: I. Ta Ozlia, II. Ta Mati,
III. Tu Pifmu. Izbral si je torej najmanj prikladne samostalnike, ker sta dva
izmed njih nepravilna. Daši graja spolnik (articulus: germanicae linguae prava
imitatione), ga rabi vendar tudi sam (celo pri vzgledih, redkeje v celotnih
stavkih). Za lat. ablativ mu služi naš rodilnik s predlogom „od“, mestnika
in orodnika še ni poznal (ta dva slovenska sklona je še le zasledil koroški
pisatelj Gutsman  v svoji slovnici 1. 1777.). Glagol sprega po treh spregatvah:
na -am (jeft Tekam), -em (jeft pifhem), -im (jeft lubim).

(Slavonica Biblia). Prikazala se je torej ta poslednji čas pre¬
velika in neizrekljiva milost božja tudi našim ljudem. Napočil
je tisti veseli dan, kadar tudi Kranjci in Slovenci (Carniolani
et Slavi) lahko vidimo in slišimo kranjski govoriti Boga samega,
očake, proroke, apostole in evangeliste. In za to toliko usmi¬
ljenost in dobroto edinemu večnemu Bogu bodi hvala in slava
vekomaj. Amen.

Ker pa pri nekaterih, bodisi malo previdnih, bodisi manj
izobraženih, tudi taki, ki menijo, da je svet celo majhen, češ,
ker se nikdar niso oddalili od očetovskega doma, ali če so se,
ni jim bilo veliko mar, kaj drugod biva ali se godi, o sloven¬
skem našem jeziku (de Slavonica nostra lingua) brez ljubezni
sodijo in govorijo, ti bodo torej mislili, da bom jaz o Slavenih
(de Slaviš), češ, o neznatnih ljudeh, kaj brez premisleka povedal.
Zatorej se mi je vredno zdelo na tem mestu globlje poseči,
vendar to reč prav ob kratkem pojasniti. Ne mislim pa s sla-
venskim imenom (Slavico nomine) kakega ljudstva, skritega
v neznatnem kraju ter z gotovimi in kaj ozkimi mejami ogra¬
jenega, temveč imenujem in zapopadam s tem imenom vse kraje
in ljudi, karkoli jih ali slavenski (Slavice) govori ali se kar
največ v besedah ujema, ali katerim se očitno vidi, da so nekako
v svaštvu in v sorodstvu s slavenskim jezikom. Kar jih je pa
doslej spisovalo zgodovino ter v njej preiskovalo ljudstev izvirek
in njih nravi, vsi se ujemajo v tem, da Heneti, Veneti ali Venedi,
Vindi, Vandali in Slaveni so isti narod ter enega in taistega
izvirka. Ako tedaj katero si bodi ime izmed povedanih temu
narodu daš, spoznaš, da taisto pomenja. Kajti vsi ti pridevki
pripadajo jim po selih pogostoma in velikokrat premenjenih, samo
poslednji pridevek Slaveni je po delih slavno izvršenih temu
narodu došel po njegovem zasluženju. Slava namreč našim
ljudem zaznamuje gloria, tedaj se Slaveni (Slavi) imenujejo
toliko kakor hvalni, častni in slavni. Saj prvega pomena besedi
ne bo nikjer nihče pravilneje razlagal, kakor iz vsakateremu
narodu lastnega jezika. Kateri pa na to ne pazijo, se pregrešijo
dostikrat prav hudo.

Naj zdaj še o tej svoji mali knjižici nekoliko izpregovorim.
Da torej tudi jaz na svojem mestu k povzdigi slovenskega jezika

20

25

30

35

40

45

50

68

nekaj pripomorem, se mi je ponudila tako-le priložnost. Ko so
se namreč izmed veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske bogo-
55 slovci in drugi izvoljeni možje lansko leto posvetovali o pre¬
stavi in izdavi kranjskega sv. pisma ter so med drugimi rečmi
določevali o neki gotovi, poslej veljavni latinsko-kranjski pisme¬
nosti (de literatura Latino-Carniolana) in sem tudi jaz po ukazu
kranjskih veljakov, mojih milostnih gospodov, prištet bil tistim
60 možem: ne bom prikrival, da mi je bila tedaj dana ta naloga,
da naj o pravopisju (de orthographia) latinsko-kranjskem neka¬
tere svoje opazke, katere sem jim tedaj razlagal in jih niso
zavrgli, v pravem redu spišem, zato da bi po njih vzgledu
poslej pravilneje in bolj utrjeno z latinskim znakom (ker je
65 namreč raba one stare pismenosti, cirilske in glagolske, v ljubi
naši Kranjski malo da ne propadla — latino charactere, cjuando-
cjuidem iam usus illius antiquae literaturae, cyrillicae et glago-
liticae, in Carniola nostrafere intercidisset) se spisovalo Kranjcev
in tem najbližnje in sorodno po vsej Kranjski ter po Štajerske
to  in Koroške večjem delu obično narečje. Podal sem se tem
možem, kateri so i pobožno i častno reč svetovali, pa me večkrat
tudi prosili, ter sem se poprijel te stvari. Ali ko to edino
storiti nameravam, me tira duh moj črez namero dalje: hotel
sem s taisto marljivostjo o ostalih delih slovnice, po pravilih
75 posnetih iz občne rabe najboljšega govorjenja ter v neko gotovo
osnovo zbranih, vse to kot slovnico kranjsko (grammaticam
carniolanam) sestaviti v tej svoji mali knjižici. Ker se ta reč
ni brez premisleka, tudi ne po lastni glavi, ampak v imenu in
po vzajemnem svetu izvoljenih mož, kakor sem rekel, pričela,
80  kdo bi me zato moral grajati, še veliko manj dolžiti častila-
komnosti, ko sem prevzel stvar, na videz majhno, pa brez last¬
nega dobička, ter samo želeč, da pospešim in pojasnim domači
jezik. Zdela se bo nekaterim stvar sicer kaj lahka in ne velike
duhovitosti. Tistim jaz rad pripustim, da take svoje misli gojijo
85 dotlej, da tudi sami ali v tem, ali v drugem še ne izobraženem
jeziku i poskusijo i spravijo na dan kaj bolj dovršenega. Zahteva
se pač tudi v tem poskusu vsaj nekaka spretnost in razsodnost
nikakor napačna. Uravnal sem pa vse delo po navadnih pra¬
vilih latinske pismenosti  tako, da tudi najbolj običnih


— 69  —

vzgledov nisem izpustil, temveč da sem porabil tudi jaz ravno
tiste, katere je Filip Melanhton, mož da mu ga ni enakega,
pobožnega spomina, učitelj moj, po katerem se hočem vedno
ravnati, rabil v svojih slovnicah. To pa zato, da se iz že
navadnih in popolnoma znanih ter posebno poučljivih vzgledov
neznanega razum bolj posveti. In v tej reci sem, zlasti v skladnji,
bil vsaj tolmač; vmes vendar nisem v nemar puščal ničesar,
marveč sem se edino trudil, da v omenjenih izrazih vsekdar
izkažem skladnje i soglasje i vladje. Nikdar pa nisem zamolčal,
kje se kranjski jezik razločuje od latinskega. Torej se za trdno
nadejam, da bo vsak bolj pametni (če le bolj marljivo preišče
stvar) rad pripoznal, da sem jaz nekoliko pripomogel v ta namen,
da se kranjski jezik pravilneje govori in piše. Do vas pa, blago¬
rodni mladeniči, to je do slavnih veljakov Štajerske, Koroške
in Kranjske ter vsega viteškega reda sinov se obračam, vam,
pravim, pa vašim ljudem poklanjam to svoje delce. Tudi vam
to darilce ne bode v nečast, kajti i novo je in bo služilo v pojas¬
njevanje jezika slavenskega (katerega z mnogimi rodovi in kra¬
ljestvi mi vzajemno imamo, kakor veste in ste mogli prav lahko
spoznati iz mojega dosedanjega resničnega dopovedovanja).

Poslov. Josip Marn.

16. Iz predgovora k Hišni postili Lutrovi. 1595.

Vsem brumnim inu bogaboječim karščenikom Kraincom
inu Slovencom voščim inu prosim jest od Buga gnado, mir inu
pravu spoznainje te risnice skuzi Jezusa Kristusa. Amen.

Lubi priatili inu bratje v Kristusu Jezusu. Vam je vsem
dobru veideče, koku je Bug, ta nebeški oča, iz velike neizrečene
gnade inu milosti tudi nas Kraince inu Slovence raven inu
poleg druzih folkou h tej veliki gnadi pustil priti, de mi tudi
to cejlo sveto biblio ali vse svetu pismu v našim pravim slo¬
venskim inu materinim jeziku imamo inu beremo, za katero
veliko gnado inu dobruto bi mi spodobnu Boga imejli častiti
inu zahvaliti. Kadar pak dosehmal mi vbozi Krainci inu
Slovenci obene obilne inu popolnome postili e ali izlage čez te
nedelske inu druge prazniske evangelie neismo imejli, samuč

90

95

100

105

5

10

70

to samo edino kratko, ali vsaj dobro izlago tiga častivrejdniga
15 inu v Bugi vučeniga inu nikar le za leto našo krainsko deželo,
temuč tudi za druga daj bi a v nemških deželah mejsta dobru
zasluženiga moža gospuda Primoža Truberja rainciga, katera
se je njemu samimu inu drugim dobriga serca karščenikom
dosehmal prekratka inu premaihina zdejla, taku je on sam ta
20  zdaj imenovani gospud Primož Truber rainik per svojem
zdravim životu iz svejta druzih dobru vucenih inu zveistih
doktorjeu ali vučenikou tiga svetiga pisma to postillo ali
izlago čez te nedelske inu druge prazniske evangelie tiga
v Bugi visoku rezvišeniga moža doktorja ali vučenika Martina
25 Lutherja ranciga sam iztolmačoval, en dejl te iste sam s svojo
lastno roko zapisal, en dejl pak skuzi nekatere svoje krainske
landtšmane inu šribarje pustil zapisati. Kir pak ta dobru
imenovani gospud Primož Truber rainik nei mogel takove
postille pred svojo smertjo v druk perpraviti, je on v svojej
30 pusledni bolezni, v veliki starosti inu na smertni posteli svojma
dvejma sinuma takovo postillo cilu dokoinati zveistu poročil,
tudi za pomuč dobrih karščenikou rekal prositi, de bi vsaki
po tem, kakor bi on premogel, hotel svejtovati inu pomagati,
de bi se ona v druk perpravila. Inu kadar sim jest tudi
35 nekaterikrat od gospuda Feliciana Truberja kakor njegoviga
ranciga očeta stari discipulus ali mlaiši opominan inu prošen
bil, de bi jest njemu tudi s tem maikinim inu žleht meni od
Buga danim inu posojenim darum inu funtom imel perstopiti
inu takovo njegoviga očeta rainciga postillo pomagati pre-
40 gledovati, nejsim jest takove karščanske prošne inu službe, kir
je ona sama na sebi spodobna inu poštena, hotel odpovejdati,
temuč sim takovo postillo ž nim, z gospudom Felicianom
Truberjom, pregledal inu revidiral.. .. Pisanu per Sanct Kocjami
raven Turjaka na ta dan teh dvejuh bratou s. Primoža inu
45  Foeliciana v tem lejtu po Kristusevim roistvu 1595 .

Vaš brat inu priatel v Kristusu Andrei  S a vi  ni  c, Cer¬
koma služabnik tamistu.

71

17. Duhovne pesmi protestantske.

1. Ta stara velikanoena pejsen.

1. Jezus ta je od smerti vstal,
od svoje britke martre;
nam se je veseliti,

nam hoče h troštu priti.

2. De bi ne bil od smerti vstal,
vusulni sveit bi konec vzel;
ob tu se veselimo

inu Boga hvalimo.

3. Bug je taku milostiu bil,
svojga sinu mej nas pustil,
od Marie je rojen bil,
vusulni svejt obeselil.

4. Je jel Jude vučiti

le Bogu prou služiti,
tu so mu za zlu vzeli,
na križ so ga respeli.

5. Na križi je to smert podjel,
Jožef je njega doli snel,
Maria prejemala,

te rane kušovala.

6. Jezus ta je bil pokopan,

en velik kamen na grob djan,
on je ta pakal gori djal,
vso hudičevo muč rezdjal.

7. Na tretji dan od smerti vstal,
tem ženam se je perkazal,
kir so njega iskale,

de bi ga bile žalbale.

8. Angel ta je h tem ženam djal,
Jezus je vže od smerti vstal,
tu vi tem jogrom pravite

inu Petru oznanite.

9. Maria Magdalena,
ta je ta perva bila,
kir je Jezusa vidila,
stvarnika nebeskiga.

10. Sveti Tomaž neveren bil,
ta je kumaj tiga dobil,
de je vidil prou Jezusa,
tiga živiga Kristusa.

11. Jezus Tomaža je svaril,
de je on taku kasan bil,
de nej bil poprej veruval,
de je on od smerti bil vstal.

12. Tedaj je Tomaž zdaj spoznal
inu iz vere taku djal:

O gospud moj inu Bug moj,
daj mi, de jest bom vselej tvoj.

13. Ob tu je Jezus gori vstal
inu je ta pakal rezdjal,
hudiča, greh, smert je poderl,
nebeška vrata nam odperl.

14. Ob tu mi vsi karščeniki,
vbozi, veliki grešniki,
hvalimo gospuda Boga,
sinu Marie Jezusa.

gospud Bug,

15. Bodi tebi, o

oča, sin inu sveti duh,
čast inu hvala dana
tiga odrešovanja . l )

J ) Stara velikonočna pesem je med narodom zapisana pesem; bila je
že znana v 15. stoletju, kakor nam to izpričuje ljubljanski rokopis. Za očit-

72

2. Ena serčna molitou zuper Turke.

1. O gospud Bug, ti oča nas,
kir sam vse naše nuje znaš,
zvestu nam zdaj pomagaj
inu Turka nevernika,

tvoje cerkve sovražnika,
s tvojo roko obladaj.

Mi smo sicer zlu prešibki,
de bi njega moči britki
sami sebe vbranili;
nej tudi odrešenika,
kakor si ti, obeniga,

Ob tu se čez nas vsmili.

2. Inu aku smo grešili,

z grehi tvoj serd zaslužili,
kakor vsi glih spoznamo:
taku si vsaj ti milostiu
inu vsem tvoim dobrutliu,
tiga se mi troštamo.

Saj si nam poslal Jezusa,
tiga praviga Kristusa,
de je za nas smert terpil;
v njega ime smo kerščeni,
svetim duhum očiščeni,
zatu nas boš odrešil.

3. O gospud Bug, pogledaj vsaj,
koku Turek se zlobi zdaj
tvoje ime zatreti

inu nas vse kerščenike,
tvoje vboge služabnike,
žive cilu požreti.

Aku ti boš tu dopustil,
gdu te bo na zemli častil,
kadar vernih ne bode;
saj boš ti le zašpotovan,
od Turka z nami sramovan,
spumni, kaj tu bo škode.

4. Zakaj vsa tvoja beseda
per Turkih se prepoveda
ludem pridigovati

ter tu svetu kerščovanje
inu tudi obhajanje
se ne pusti deržati.

Ob tu tih ludi veliku
služit t.urskimu maliku
bodo permorovani;
se tudi nam zlu špotajo,
kej je vaš Bug, nas vprašajo,
te, kir so nim podani.

5. Ob tu spomisli, kaj si sam
v tvoji sveti besedi nam
stanovitu oblubil,
de češ vselej per nas biti,
tvojo cerkou ohraniti,
kakor si poprej sturil.

nima izpovedma sledi namreč začetek velikonočne pesmi,  ki se glasi:

Kas gofpud ye od frnerti wftal,

Od nega brittke martre,

Nam ye fe vefeliti,

On nam chocztfche trofti biti.

Iz tega vidimo, da so se protestantski pisatelji, sestavljajoči cerkvene
pesmarice, naslanjali na stare, med ljudstvom znane pesmi. — Izdajatelj
protestantske pesmarice 1. 1584. je pripisal pri tej pesmi: „Vulgaris Slavorum
in die resurrectionis domini eantus, variisque modis sen vocibus canitur.“


— 73 -

Taku nam zdaj stuj na strani
inu pred Turkom nas brani,
de se on ne prevzame:
leto prošnjo tvoih otruk
vsliši, ti milostivi Bug,
skuzi Jezusa. Amen.

J. Dalmatin.

3. Ena peisen, kadar oče eden čez daželo yti.

1. V božyem imeni gremo mi,
Angel niega bodi z nami,
koker s teim folkam v Yegipti,
ker ye šel Faraoni.

2. Jezus, ti nas očes spremit,
z nami vun inu noter yt,
kazat staže inu poti,
branit nessreče pousode.

3. Taku hribi ni doline,
vude ne bodo branile,
pridemo veseln domuu,
ty nam pomagai gnadiuu.

4. Adini pot inu staža,

Jezus, pomuč skaži sada,
ker si h timu dal tuoio kry,
da bomo v praui deželi.

5. Tamkai te bomo lmalili,
s tobo večno prebiuali,
v tuoiem nebeškim veseli
veselu z angelci peili.

J. Jurišič.

18. Kajkavski pisatelji v XVI. stoletju.

V isti dobi, kakor naši protestantski pisatelji, so delovali
kajkavski književniki, ki so pisali knjige svoje v takozvani
kajkavščini, t. j. v slovenskem narečju, ki se govori v varaž¬
dinski, kriški in zagrebški  županiji. Najvažnejši iz te
prve slovstvene dobe so Mihalj Bučič, Januš Pergošič g
in Anton Vram e c.

Mihalj Bučič,  katoliški župnik na Belici v Medmurju,
pozneje protestant, je bil prvi  pisatelj kajkavski, kijespisoval
knjige .v svojem narečju. Najprej je izdal: »Krščanski
nauk  ali katekizem hrvatski za luterane (v Nedelišču med to
1. 1565.—1574.); nato je baje prevedel sv. pismo novega zakona
v kajkavščino ter še izdal več drugih bogoslovnih knjig; toda
žal, vsa njegova dela so se porazgubila.

Januš Pergošič,  meščan in beležnik varaždinski, je
preložil iz latinščine Verboczyjev ogrski zakonik «

74

„Trip artitum“ ter ga naslovil: „Decretum, koteroga ie

Yerbewczi Istvan diachki (t. j. latinski) popiszal, a poterclil
gha ie Lafslou, koteri ie za Matkiafsem kral bil, ze vise
ghofspode i plemenitih hotieniem, koteri pod migherfske corune
20  ladanie fslisze, od Ivanussa Pergofsicha  na fslovienfski
iezik obernien, stampan v Nedelischu leto nassegha zve-
lichenia 1574.“

Anton Vramec,  kanonik zagrebški, je izdal dvakrat
zaporedoma »Kratko kroniko“ v lepi slovenščini. Naslov drugi
25  izdaji se glasi: »Kronika,  vezda znovick zpravliena, kratka
szlouenzkim iezikom  po D. Antolu pope Vramcze,
kanouniku zagrebeckkom. Stampane v Lublane po Juane
Manline, leto 1578.“

Razen »Kronike” je še objavil veliko zbirko pridig, „Pro-
30 dečtva“ imenovano.

Jezik kajkavskik pisateljev se vrlo odlikuje od onega
v spisih naših protestantskih književnikov, bodisi v oblikah,
v skladnji ali v besedah. Ne le da je čist in prav domač,
ohranil je še povrh tudi aoriste in imperfekte, kakor jih ima
35 staroslovenščina.*)

19. Iz Kronike Antona Vranica. 1578.

Kralj Matjaž.]!

1458. Matiaš, sin Janka voiuode, ono vreme, gda bi kral
vmrl, v Pragu be odpelan z Beča. Po smerti Ladislaua, kralia
na Ceheh, položen be kralem češkim Jirrai Podebrad, i pod
niegouu oblast i moč doide Mathiaš.

5 Mathiaš, sin Janka voiuode, v vuze (v) Prage pri kralu
českom buduči, od vse vogerske gospode i plemenitih liudi kral
vogerske obran i imenuan be. Kral češki Jurai ne ga hotel
perule z uoze vun pustiti, nego da obeča, da hoče kčer negouo

1 ) Kajkavskim pisateljem služi drug črkopis kakor Trubarju in njegovim
vrstnikom. Vramčev pravopis je takozvan starohrvatski (ogrski) pravopis, ki
ga še dandanes nahajamo včasi v pisavi lastnih imen; tako se je na pr. tudi
naš slavnoznani jezikoslovec Miklošič  pisal Miklosich.

75

Katerinu sebe za Ženu i touaruša suoiega vzeti i prieti. Potom
toga od vse gospode češke do grada Stražnice spreuogen be.

A pri onom grade čakahu niega vsa gospoda vogerska i
plemeniti liudie i popelaše ga v vogersku zemlu, i dopelan be
v Budin z uelikim veseliem.

1459 . Proti niemškomu cesaru Frideriku Matliiaš kral ie
voiuual, ar ie pri cesare bila korana vogerskoga orsaga, ku ie
odnesla bila matki Ladislaua krala, Elizabet kralica, sobom
v Beeč.-

1476 .  Beatrix kralica, zaročnica Matiaša krala, vogersku
zemlu dopelana be i v Stolnom Belgrade koruniena, po koru-
nenie na suadbu be odpelana v Budin.

Mahumet, turski car, znaiuci, da ie kral z vogersku go¬
spodu na suadbe i pyru, haruatski orsag i Dalmaciu porobi i
popleni medtom toga.

1477 .  Matiaš kral po suadbe voisku zdignu proti cesaru
Frideriku i vnoge gradi i varaše, Nouo mesto i Beč zauie i pod
se podegna, podbi i ostale varaše.

1478 .  Kral kralicu po vogerskom orsage i zemle, kaza-
iuči nioi oblast i moč suoiu, vodil ie. Turci čez heruatsku i
kransku zemlu, Feriol benedečki porobiše i popleniše i ogniem
požgaše i vnoga robia odpelaše sobom, duadeseti jezer ali tisuč
liudi, v tursku zemliu.

Kral Matiaš s kralem Vladislauom v 01mucy myr i bra-
tinsku lubau včini.

1479 .  Turci, doma nebuduči krala, vogersku zemlu poro¬

biše i popleniše do Vašuara i do štajarske zemle; trideseti iezer
ali tisuč robia i velika dobička odpelaše v Bosnu.-—

1484 . Korneuburg varaš močni obseden od Matiaša krala
be i zauiet od niega.

Ouo isto vreme sedemnadeste iezer Turkou na konyeli čez
haruacku zemlu iesu na Kransku robiti, žgati i plenyti zašly.
Deset iezer robia pelaiuči, razbiše Wok despot, Bernardin
Frankopan i G-ereb ban od vse pogibeli, pobiše Turke i od nyli
ves dobiček vzeše na granu pri Wne vode.

10

15

30

35

30

35

40

76

1485 . Kral Matiaš obsede varaš močni Beeč i niega
45 suoiu silnu ruku i močiu dobi, zauie i oblada i pod suoie ladanie
podegna bečki orsag i zemlu vsu. — — —

1487 .  Nouo mesto varaš v bečkom orsaze iedno leto
branilo se ie kraliu vogerskomu.

1488 .  Ouo leto Štaiar i kransky orsag od Matiaša mira
50 su prosili.

1490 . Matiaš kral vogersky obeteža v Beče varaše i onde
vmre, star buduči četerdeseti sedem let. Telo kraleuo v Stolni
Belgrad zaneseno be i onde z uelikim počteniem pokopano iest. 4 )

J ) Kralj Matjaž je ogrski kralj Matija Korvin,  sin Ivana Hunjada, ki
je vladal od leta 1458. — 1490. ter postal narodni junak v slovenskih narodnih
pripovedkah in pesmih.

V jeziku Antona Vranica, kakor tudi ostalih kajkavskih pisateljev so
zlasti zanimive oblike aoristove in imperfektove. Aoristi so na pr. doide,
obsede, zauie, podbi, podegna  itd., t. j. došel je, obsedel (po-, zasedel), zavjel,
podbil, podgnal (unterwerfen); nadalje oblike na-še: popelaše, vzeše, pobiše
porobiše  itd., t. j. popeljali so, vzeli, pobili, porobili (pliindern).

Imperfekt je na pr. čakalni  = čakali so, stsl. čakahati; be =s  bil je
(be odpelan = bil je odpeljan).

Glede drugih oblik in manj znanih besed bi še bilo omeniti: V vuze —
v vozi (ječi); v Prage, na suadbe, v orsaze-.  dajalnik in mestnik na-e. —
Obran =  odbran; perule  = prvlje (poprej) ; spreuogen be  = sprevodjen, spre-
vojen (spremljan) je bil. G  stoji pri Vramcu večkrat za slov. j (dj), na pr.
potergeni, meg, t. j. potrjeni, mej (potrdjeni, medj). — Ar  = zakaj, kajti. —
Kti  — kojo (katero). — Sobom  = seboj. — Stolni Belgrad —  Stuhlwei6en-
burg. — Po korunenie  = po korunenji (kronanji), nenaglašena končnica je
oslabela v polglasni i(e). — .Jesu:  po vplivu edninskih oblik (jesm, jesi, jest)
napravljena oblika nam. prvotnega so  (satt).

77

Katoliška doba.

1595—1765.

20. Kratek pregled katoliške dobe.

Kralj Ferdinand (f 1564) in nadvojvoda Karol (1564—
1590) sta izkušala že kot vladarja notranje-avstrijskik dežel
šiloma zatreti protestantstvo na Slovenskem. Ali to se jima ni
posrečilo. V neprestanih bojih s Turki, ki so pogostoma nad¬
legovali naše pokrajine, sta potrebovala pomoči deželnih (tedaj
protestantskih) stanov. Zato sta jim morala, dasi nerada, v mar¬
sičem odjenjati in naposled sta jim cel6 dovolila svobodo novo-
verskega obreda. Nova vera se je tedaj čudno hitro širila, tako
da je bilo v Ljubljani, ki je štela okoli 7000 prebivalcev, le
tri do štiri sto katoličanov. Toda časovne razmere so se kmalu
izpremenile. Po smrti nadvojvode Karola so jeli ostreje posto¬
pati s protestanti po slovenskih deželah. Zlasti po Kranjskem
se je sedaj vsled tega hitro razširjala vera katoliška. Odlo¬
čilni krogi v Ljubljani so sklenili, da pozovejo jezuite v deželo,
in ti so se v istini leta 1590. slovesno nastanili v glavnem
mestu. Ob enem je izginil tudi strah pred Turki, ker so jih
hrabri Slovenci pri Petrinji leta 1596. tako potolkli, da si niso
upali več v naše dežele. Karolov sin in naslednik, Ferdinand II.
(1596—1637), je imel tedaj prosto roko ter mogel brez ovir
izvrševati svoj namen, da iztrebi novo vero iz slovenskih po¬
krajin. Odgojen po jezuitih, je bil vnet katoličan in je vse¬
stranski podpiral katoliško vero v Notranji Avstriji. Po smrti
škofa Janeza Tavčarja imenuje znanega boritelja in zaščitnika
katoliške vere, kanonika Tomaža Hrena,  za škofa ljub¬
ljanskega leta 1597. Sedaj se prične z vladno in jezuitsko po-

5

10

15

20

25

78

močjo protireformacija. Id je bila kolikor koristna v verskem,
toliko kvarna v slovstvenem oziru. Jedva pričeto književno
delovanje prestane na enkrat. Protestantske propovednike pa-
liajo v ječe; kdor se noče vrniti v naročje katoliški cerkvi in
3« ne podpiše slovenske ali nemške prisege v dokaz svoje izpre-
obrnitve, ta mora brez usmiljenja iz dežele in njegovo premo¬
ženje pripade državi. Zlasti so prežali na knjige protestantske.
Pridno se nabirajo in sežigajo; še c-elo nedolžnim se ne priza¬
naša. Le imenitnejše se vzamejo v knjižnico jezuitskega samo-
35 stana v Ljubljani, ki pa je žal leta 1774. pogorel z vsemi
književnimi zakladi vred, tako da so knjige iz dobe prote¬
stantske dandanes silno redke. Tudi ljubljansko tiskarno, katera
bi bila mogla še marsikaj storiti v prospeh domačega slovstva,
so zatrli že leta 1582., pregnavši tiskarja Janeza Mandelca iz
4o dežele. Razen ljubljanske gimnazije (od leta 1596. pod jezuit¬
skim vodstvom) in idrijske začetne učilnice prenehajo sčasoma
vse šole na Kranjskem.

Iztrebivši na ta način sleherne plodove novoverske goreč¬
nosti, se vendar kmalu prepričajo tudi katoliški reformatorji,
45 da morajo rabiti za svoje namene isto orožje, katero je tako
uspešno služilo njihovim nasprotnikom, t. j. domači jezik in
pisano besedo. Zatorej je Tomaž Hren, ko je bil kanonik in
»apostolski pridigar” v Ljubljani, oznanjal božjo besedo v slo¬
venskem jeziku. To pa še ni bilo dovolj, da so preprostemu
50 narodu propovedovali in krščanski nauk razlagali v materinem
jeziku; tudi pisanih knjig je bilo neizogibno potreba. Ker so
se bili vsi protestantski spisi pobrali in uničili, ni imelo niti
ljudstvo knjig, da bi bilo v cerkvi molilo ali pelo iz njih, niti
duhovniki, da bi čitali sv. evangelij. Živa potreba je torej silila
55 katoliško duhovščino na književno delovanje. Marsikateri
duhovnik si je priredil (sevčda po Dalmatinovem sv. pismu) kak
rokopis, da je čital ob nedeljah in praznikih sv. evangelij v slo¬
venskem jeziku. Tako so se nam v rokopisu ohranili takozvani
Stapletonovi  evangeliji, 1 ) katere je izdal Anglež Stapleton,

1 ) Stapletonove evangelije imenujemo rokopis neznanega pisatelja, ki je
na 114 listili prevedel v slovenščino 82 evangelijev iz dela: „Promptuarium

79


a prevedel jih neki slovenski duhovnik za vsakdanje potrebe, 60
najbrž že pred letom 1612., t. j. predno so prišli Hrenovi
»Evangeliji in listovi" na svetlo. Drug tak rokopis nam je za¬
pustil Adam Skalar  iz leta 1643. v dveh delih, poimence:
»Šola tega premišljevanja“ in »Eksemplar, od sv. Bonaventure
človeku naprej postavljen, kako se ima eden zopet z Bogom 65
združiti. “

Tako je vsakdanja potreba rodila novo dobo v naši knji¬
ževnosti, katera se po svojem katoliško-cerkvenem značaju strogo
loči od prejšnje. Spisi v tej dobi služijo le vsakdanjim cer¬
kvenim potrebam. Njih obseg so evangeliji, krščanski nauk, 70
katoliške cerkvene pesmi, molitveniki in propovedi. Ta ozko
omejeni krog znači naše slovstvo v vsej dobi do leta 176B.

Najznamenitejši pisatelji v tej dobi, ki so, pišoč za duhov¬
nike in tudi za preprosto ljudstvo, ustrezali vidnim cerkvenim
potrebam, so bili sprva Tomaž Hren,  proti koncu sedem- 75
najstega stoletja Matija Kastelec  in na koncu dobe Miha
Paglovec.  Za duhovniške potrebe so spisovali propovedi po
vplivu znanega dunajskega pridigarja, avguštinca Abrahama a
St. Clara, koncem sedemnajstega in začetkom osemnajstega
stoletja kapucinska redovnika Janez Krstnik od Sv. so
Križa in Rogerij  ter jezuit Jernej Basar.  Za jezikovno
znanost se ni malo da ne v vsem poldrugem stoletju skoro nič
storilo. Zaradi svoje dobre volje se smeta imenovati Gregor
Alazija da Sommaripain oče Hipolit  iz Novega mesta.

* * *

Tomaž Hren,  rojen leta 1B60. v Ljubljani, kjer je bil 85
njegov oče mestni sovetnik, pozneje župan in deželni poslanec,
se je učil, dovršivši na ljubljanski protestantski deželni šoli

morale super Evangelia Dominicalia totius anni,“ katero je izdal Anglež Tomaž
Stapleton.  Druga izdaja poletnega zvezka je iz leta 1593.; drugi natisk zimskega
dela (iz njega je 28 evangelijev prevedenih) pa iz leta 1615. in pozneje iz
leta 1620. Prelagatelj se ni ravnal po nobeni slovnici, temveč pisal, kakor je
sam govoril in kakor še večjidel dandanes govori preprosto ljudstvo. V prevodu
seje naslanjal neznani naš pisatelj pogostoma na Dalmatina; nekateri evangeliji
so takorekoč prepisani iz njega. Ta rokopis je izdal profesor Anton Baič
v izvestju ljubljanske realke (1887).

80

gimnazijske nauke, modroslovja na dunajskem vseučilišču. V tem
času pa se je začela v Notranji Avstriji vršiti vidna izprememba
90 v verskih stvareh. Katoliška stranka je dobivala čim dalje tem
bolj trdne podlage in podpore vvladnihkrogihnotranje-avstrijskih
dežel. Hren se je mislil napotiti v Italijo, da se ondi izuči pravo-
znanstva, kar zboli na smrt. V bolezni pa stori obljubo, da
postane katoliški duhovnik, ako mu Bog podeli zdravje. Ozdravel
95 izpolni Hren svojo obljubo in se začne v Gradcu leta 1586.
učiti bogoslovnih naukov. Dve leti pozneje je postal že duhovnik
in še istega leta kanonik ljubljanski ter je propovedoval v
stolni cerkvi. Leta 1597. gaje povzdignil nadvojvoda Ferdinand
na škofovsko stolico v Ljubljani, kjer je pripomogel potem s
ioo pomočjo vlade in jezuitov katoliški cerkvi do popolne zmage.
Ta namen je tem laže dosegel, ker je bil od leta 1614. vladni
predstojnik v Notranji Avstriji. Kot duhovni pastir je izpol¬
njeval Hren nad trideset let svojo zlužbo tako pogumno in
izvrstno, da so ga imenovali „kranjskega apostola“. Umrl je
105 leta 1630. v Gornjem gradu na Štajerskem.

Stoječ na čelu protireformacije, je čutil Hren prvi potrebo,
da se morajo namesto uničenih krivoverskih knjig dati prave
katoliške bukve ljudstvu v roke. Zatorej je izdal leta 1612. v
Gradcu: ,,Evangelija in listove na vse nedelje in imenite praz¬
no nike celega leta." Ta knjiga se je poslala v treh tisoč izvodih
na Kranjsko ter se priljubila duhovnikom in ljudstvu. V
oblikah in pisavi se je Hren ravnal po Bohoričevi slovnici, v
prevodu pa se v obče naslanjal na sv. pismo Dalmatinovo; a
vendar je čestokrat nemške tujke nadomestil s prav domačimi
lis izrazi. Slovenščina v teh evangelijih se odlikuje med vsemi knji¬
gami v tej dobi; zatorej je bila ta knjiga edina te vrste skoz
vse poldrugo stoletje in je doživela do leta 1764. devet natiskov.
Drugo izdajo je oskrbel stolni dekan in prvi kranjski zgodopisec
Ludovik Schoenleben  leta 1672., dodavši ji sedem „kato-
120  liških pesmij“, izmed katerih jih je petero iz protestantske pes¬
marice prepisanih, mali katekizem in nekatere molitve. Nekoliko
lepše v besedi in v pravopisu ter s pesmimi pomnožene so sle¬
deče tri izdaje (iz leta 1715., 1718. in 1730.), še bolj poprav¬
ljena pa je šesta (iz leta 1741.), katero je oskrbel Miha Paglovec.

— 81 —

Po Hrenovem vzgledu sta še-spisala za vsakdanje potrebe stolni
dekan Miha Mikec  „Mali katekizem ali krščanski nauk“ z le¬
pimi, v les vrezanimi podobami za ljubljansko mladež (1615)
in ljubljanski pridigar Janez Candik  „Katekizem Petra
Kanizija, to je Kristjanski nauk“ (1618).

To so bile edine knjige slovenske, katerih so se mogli ka¬
toliški duhovniki posluževati pri pouku v cerkvi. Na posvetne
čitatelje se je jel prvi ozirati Matija Kastelec.  Rojen leta
1623. v Kilovčah blizu Prema na Notranjskem, je bil župnik v
Toplicah pri Novem mestu, potčm v Sv. Jerneju in naposled
kanonik in beneficijat bratovščine sv. rožnega venca v Novem
mestu, kjer je umrl leta 1688. Njegov grob v frančiškanski
cerkvi kaže še sedaj kamenita plošča z nagrobnim napisom, kate¬
rega si je bil sam napravil. V samostanskem letopisu iz leta
1688. čitamo o njem, da je bil velik dobrotnik samostanu, se¬
zidal oblok in zvonik nove cerkve, bil častitljiv mož, ljubljen od
vseh, in da je umrl poln zaslug. Kastelec je naj znamenitejši
pisatelj v tej dobi. Njemu gre zasluga, da je začel prvi spi-
sovati nabožne knjige za preproste, posvetne čitatelje. On je
podal svojim rojakom: ^Bratovske bukvice sv. roženkranca“ z
mnogimi pesmimi in z dobrimi nauki za bolnike (1678, drugič
1682). Ne manj priljubljen je bil njegov „Nebeški cilj, to je
svetih očakov zvesto premišljevanje 1  o namenu človeškem in o
božji ljubezni (1684). Med tem ko navaja pisatelj v teh dveh
knjigah ljudstvo do čednostnega življenja in bogoljubnega de¬
janja, se ozira njegov „Nauk kristjanski sive Praxis catechistica*
(1688) na pisatelje in spise prejšnjega stoletja, razlagajoč pogla¬
vitne verske razločke med katoliki in luteranci. Zgodovinar Val¬
vazor, vrstnik Kastelčev, nam našteva še mnogo del, katera je
Kastelec ali tiskom izdal ali ostavil v rokopisu. Največjo pozor¬
nost zaslužuje Kastelčev prevod sv. pisma stare in nove zaveze,
toda žal, to delo ni zagledalo v istem književno-siromašnem času
belega dne, temveč celih sto let pozneje je prišlo še le prvo ka¬
toliško sv. pismo na svetlo. Vsestransko Kastelčevo delovanje
odgovarja popolnoma tedanjim potrebam. Njegove knjige so bile
prekoristne dukovskemu, kakor posvetnemu stanu. Preprostemu
ljudstvu so se tako priljubile, da se še sedaj nahajajo tu pa

Slovstvena čitanka. 6

125

130

135

140

145

150

155

160

82

tam po kmetskih hišah. V jeziku je storil Kastelec znaten
korak naprej; njegova slovenščina se odlikuje od ostalih isto¬
dobnih književnikov. V obče si je prizadeval pisati čisto do-
165  lenjsko slovenščino, a vendar je rabil v svojih spisih tudi po¬
sebnosti notranjskega narečja.

Proti koncu te dobe si je pridobil časten spomin v naši
cerkveni književnosti MihaPaglovec.  Rojen v Kamniku leta
1679., je bil mestni kaplan v svojem rojstnem kraju, pozneje pa
170  župnik v Smartinu na Tuhinjskem, kjer je velik dobrotnik ljudem
in cerkvam umrl leta 1759. Izmed njegovih del so najvažnejša:
1. Tobijeve bukve, ki pripovedujejo povest o starem Tobiju
in njegovem sinu iz sv. pisma stare zaveze (1733, druga in tretja
izdaja 1742 in 1767); 2. Tomaža Kempenčana bukve (1745, druga
175  izdaja 1799); in 3. Sveta vojska (1747, drugi natis 1783), kjer
uči po o. Lovrencu Scupuli-ju, kako naj človek premaguje hude
želje in se povzdigne do prave pobožnosti. Razen tega je še
oskrbel šesto izdajo Hrenovih evangelijev (1741). V njegovih
knjigah se namesto pisateljevega, imena pristavlja, da so pisane
180  „skuzi enga mašnika iz gorenske krainske strani". Jezik tega
pisatelja je navadna govorica okoli Ljubljane, polna tuje primesi,
ter zaostaja daleč za Kastelčevo pisavo.

* * *

Duh nemških propovednikov, zlasti znanega Abrahama a
St. Clara (1644—1709) je vplival tudi na slovenske duhovnike.
185  Posebno redovniki so se trudili, da posnemajo vzgled dunajskega
avguštinca. Prvi, ki je izdal svoje propovedi („Saerum Promptu-
arium ££  v petih debelih zvezkih od leta 1691. do 1707.) v slo¬
venskem j eziku, je bil kapucinec JanezKrstnik od Sv. Križa.
Po rodu Vipavec, je pridigoval kot »propovednik pokrajine šta-
190  jerske“, h kateri so pripadali tudi kapucinski redovniki na Kranj¬
skem, nekaj časa v Ljubljani in Gorici, kjer je umrl leta 1714.
V svojih govorih se odlikuje kot omikan mož, ki je mnogo čital.
On navaja ne samo cerkvene, temveč tudi klasične pisatelje v
svojih propovedih, sega globoko v vsakdanje življenje ter pove
195  marsikatero narodno povest in basen ljudem v pouk in posne¬
manje. Vreden naslednik mu je bil sloveči propovednik oče Ro-
gerij  v Ljubljani, ki je izdal svoje propovedi (126 o svetnikih),

83

polne raznih vzgledov in povestic, v dveh zvezkih (1731 in 1743).
Kot tretji se jima pridruži jezuit Jernej Basar,  propovednik
v ljubljanski stolnici. Propovedi je zložil za vsako nedeljo v letu 200
po knjigi: „Exercitia sv. očeta Ignacija" ter jih izdal leta 1734.

J' pisavi sta se Krstnik in Rogerij prav malo ozirala na čistoto
slovenskega jezika, Basar pa je pisal brez slovniške pravilnosti
in doslednosti tako, kakor je govorilo preprosto ljudstvo.

* * *

Odkar je bil izdal oče Gregor Alazija  da Sommaripa 205
leta 1607. v Vidmu za Lahe svoj »Vocabolario Italiano e
Schiavo", kjer podaja v laško-slovenskem pravopisu zraven
slovarčka tudi sklanjatev, navadne slovenske pozdrave, popot¬
nikov razgovor, nekaj molitvic in pesmij (iz protestantske
pesmarice), je utihnila slovniška književnost. Nihče se ni zmenil 210
za jezikoslovno znanost in pravilno pisavo. Bohoričeva slovnica
je bila prepovedana in bili so jo tedaj popolnoma pozabili. Vse
stoletje so pisali naši pisatelji tako, kakor so slišali govoriti
ljudstvo, brez vsake doslednosti v pravopisu in v oblikah.
Slovenščina je našla svoje zavetje še najbolj v tihi sobici 215
kakega redovnika. Začetkom osemnajstega veka se je
bavil s slovenskim' jezikom zlasti kapucinec oče Hipolit  iz
Novega mesta, propovednik v Ljubljani. Videč, da potratijo
duhovniki, nevešči slovenskega jezika, več časa za besedo nego
za stvar, je začel spisovati slovenski slovar v korist sebi in 220
mladim redovnikom. Leta 1711. je dovršil svoj „Dictionarium
trilingue" v dveh delih, dodavši mu »Orbis pictus" v latinskem,
nemškem in slovenskem jeziku. Ravno je hotel priobčiti svoje
delo za splošno uporabo ter mu še pridejati kratko slovnico,
kar mu prinese ljubljanski tiskar Janez Mayr  Bohoričevo 225
slovnico, o kateri naš redovnik nič vedel ni. Takoj začne po
njej popravljati svoj rokopis in ga na novo prepisovati, ali
delo je ostalo vsled prerane smrti pisateljeve (1722) v roko-
piisu. Pač pa je priredil drugo izdajo Bohoričeve slovnice (1715),
pripravil po njej tretjo izdajo Hrenovih »evangelijev in listov 230
(1715) in prvi poslovenil Tomaža Kempenčana (bukvice od

slej da in navtika Kristusa našiga izvelicerja, 1719).

6 *

84

Osamljeno delovanje očeta Hipolita ni imelo velikega
uspeha in ni navdušilo nobenega sovrstnika. Ker se ni tedaj
235 na Kranjskem mnogo storilo za dejanske slovniške potrebe, so
priredili jezuitje v Celovcu drugi natis Megizerjevega slovarja:
„Dictionarium quattuor linguarum 1 ' (1744) in oskrbeli tretjo
izdajo Bohoričeve slovnice (prost nemški prevod Hipolitove
izdaje) pod naslovom: „Grammatica oder Windisches Spraeh-
240  buch“ (1758). V predgovoru te knjige se dokazuje, da je znanje
slovenskega jezika na Koroškem in v sosednjih deželah ime¬
nitnim kakor preprostim ljudem neizogibno potrebno; nekateri
prezirajo sicer jezik slovenski, ali ta se razprostira mnogo dalje,
kakor drugi bolj veljavni jeziki. Iz tega predgovora razvidimo,
245 da si je pridobival naš jezik vedno več veljave. Cim dalje tem
bolj so čutili potrebo večje jezikovne izobraženosti in v naslednji
dobi so tudi vidno ustrezali takim vsakdanjim zahtevam.

* * *

Slovenska književnost v tej dobi je skoro samo cerkvena
in propada’ bolj in bolj. Ta prikazen je v ozki zvezi s slov-
250  stvenim značajem tedanjega časa. Le za največje vsakdanje
potrebe je služil jezik slovenski, za učene svrhe je bila latin¬
ščina in nemščina odločena. V teh dveh jezikih so pisali tudi
naši rojaki učene svoje knjige. Kot učenjaki so v tej dobi na
glasu zlasti zgodovinarja Schoenleben in Valvazor  ter
255  jezikoslovec Popovič.

Janez Ludovik Schoenleben  (1618—1681), rojenvLjub-
Ijani, kjer mu je bil oče župan, slovi za izvrstnega propoved-
nika in velikega učenjaka v bogoslovni in zgodovinski vedi. Od
njega naštevajo osem in trideset tiskanih knjig, ponajveč v latin-
260  skem jeziku. Mnogo je pisal tudi na slavo svoji domovini. Zna¬
meniti sta osobito knjigi: „Aemona vindicata (1674) in „Car-
niolia anticpia et nova“ (1681), kjer podaja zgodovino svojega
rojstnega mesta in kranjske dežele. Za slovensko književnost
si je pridobil s tem zaslug, da je oskrbel drugo izdajo Hre-
265 novih „evangelijev in listov” (1672) in da se je po njegovem
prizadevanju preselil tiskar Janez Mayr iz Solnograda v Ljub¬
ljano (1680).

85

Največji zgodopisec svojega časa pa je sloveči baron Janez
Bajkart Valvazor  (1641—1693). Potujoč po Nemškem, po
Laškem in zlasti po Francoskem, si je pridobil za isto dobo 2<o
nenavadno veliko zemljepisnih in zgodovinskih znanostij. Videč
pa, da po drugod zelo malo poznajo njegovo krasno domovino,
sklene predočiti krasoto svoje domačije v besedi in sliki. Za
blagi ta namen žrtvuje ves svoj čas in veliko premoženje. Izmed
mnogih književnih del njegovih je za nas največje važnosti 2?5
.Topografija' dežele kranjske in koroške. 1 )

Vsa dela njegova pa presega slavna knjiga: „Die Ehre des
Herzogtums Krain“, ki je prišla v štirih velikih, debelih zvezkih
s 533 slikami leta 1689. v Ljubljani na svetlo. Nobena dežela
se ne more ponašati s takim krajepisom, kakor je Valvazorjeva 2 so
„Slava vojvodine kranjske^. Ne le mesta, trge, vasi in gradove
je opisal natanko v krajepisnem in zgodovinskem oziru, temveč
tudi šege in običaje ondotnih prebivalcev je narisal tako izvrstno,

*) Po izdanju kranjske „Topografije" (1679) je začel Valvazor sestavljati
krajepis koroški in ga izdal kot priročno potniško knjigo za tujce 1. 1681.

(v Ljubljani pri Janezu Mayrju) ; sedem let pozneje (16881 pa je izdal obširno
delo: „Topograpliia archiducatus Carinthiae," katero delo je založil Wolfgang
Moriz Endter v Korimbergu. To knjigo je posvetil Valvazor koroškim stano¬
vom in v posveti izrecno poudarja, kako je nameraval s tem delom odvzeti
zlasti tujcem misel, da leži ta dežela v kotu v senci skrita.

O starih pravicah pravi med drugim sledeče v uvodu: „Sonst findet man
in den uralten Freiheiten oder Privilegien, daS ein Herzog in Karnthen in
Windisclier (Slovenischer) Sprach investirt und eingefuhrt vvorden. Wie denn
aucli Aeneas Silvius  in seinem Europa an dem Ort, wo er von Karnthen schreibt,
fiir glauhvvurdig anzeigt, dali ein Fiirst in Karnthen  die Freiheit hatte, wann
er bey einem Romisclien Kayser und dem ganzen heil. Reich angeklagt
vvurde, da(5 er sich von demselben anderst nicht als in JVindischer Spracli
zu verantivorten schuldig wdre.“  — (Enej Silvij,  pesnik in zgodopisec, rojen
na Toskanskem (1405), je bil tajnik cesarja Friderika IV. (1440—1493);
umrl je kot papež Pij II. 1. 1464.)

Ta slovenski jezik je pa po Valvazorjevem poročilu „heute allein unter
dem gemeinen Volk, und zvar nur an denen Crainerischen und Steyerisclien
Confinen, wie auch bey und um Klagenfurth Iiblich. Und nachst Clagenfurth
bei Maria-Saal auf durchvvegs windischem Boden stelit der Herzogsstuhl (Konigs-
stuhl).“ Vmeščanje koroških vojvod in vso dotično slovesnost pa je Valvazor
obširno popisal v knjigi: „Die Ehre des Herzogtums Krain“.

86

da dobimo popolno sliko o tedanjem življenja starili naših
285 Kranjcev in mnogih njihovih sosedov. Tu nam opisuje staro¬
davna ljudstva, ki so stanovala nekdaj po Kranjskem, tam
slika sedanje njene prebivalce, njih jezik, vero, običaje in
narodno nošo; tu nam podaja narodnih stvarij iz zgodovine,
navaja domače plemstvo, pisatelje in umetnike; ondi dodaja
290 zopet svojim popisom in slikam poučnih in kratkočasnih povestic,
pravljic in raznih ljudskih vraž: skratka v knjigi najdeš vse, kar
zanima zemljepisca, zgodovinarja, narodopisca, jezikoslovca itd.
Ko je prišlo znamenito to delo na svetlo, je donela Valvazorju
čast in slava od vseh stranij. V latinskih, nemških, hrvatskih
295 in slovenskih pesmih so tedanji pesniki proslavljali vrlega uče¬
njaka in pisatelja. Valvazor, po rodu laške krvi, a doma
v Ljubljani, je pisal sicer po duhu tedanje dobe v latinskem
in nemškem jeziku, toda o lastni svoji domovini in z domo¬
ljubnim srcem. Ob enem se je zavedal tudi čiste slovenščine,
soo toda pisal je slovenski jezik tako, kakor ga je slišal med
narodom, ali pa po mestih in gradovih. Raznim nemškim pozna-
menovanjem krajev, gor, rek, rastlin itd. je vedno dostavljal
slovenska domača imena, zapisal mnogo dobrih slovenskih besed
in ohranil marsikatero jezikoslovno drobtino. Na čelu prvega
305 zvezka se nahajajo po šegi tedanje dobe voščilne pesmi, katerih
je ednajst. Med temi sta dve hrvatski, v katerih proslavlja
hrvatski pesnik vitez Pavel Vitezovič  iz Senja v imenu
Hrvatske in Dalmacije svojega prijatelja Valvazorja, ena pa
je slovenska, katero je zložil kranjski plemenitaš Jožef
3io Zizenčeli  (Sisentschelli).

Za znamenitega jezikoslovca in rastlinoznanca sredi osem¬
najstega stoletja slovi Žiga Popovič  (1705—1774). Rojen
v Arclinu blizu Vojnika v celjskem okraju, se je šolal v Gradcu
ter se po dovršenih bogoslovnih naukih posvetil jezikoslovstvu
315 in rastlinoznanstvu. Leta 1753. je postal učitelj nemškega jezika
na dunajskem vseučilišču, a že leta 1768. je ostavil to službo
in se posvetil popolnoma znanstvu, samotno blizu Dunaja živeč.
Popovič je izvrstno poznaval nemška in slovanska narečja. Nje¬
gove zasluge za nemško jezikoslovje še dandanes priznavajo.
320 Tako je na pr. izmislil nemško ime ,.Sternwarte“, pisal o zdru-

87

ženju nemških narečij in ostavil v rokopisu izvrsten slovar
avstrijskega narečja in pravopisa nemškega. Za slovensko knji¬
ževnost je znamenit zlasti po svoji učeni knjigi: „ITntersuchungen
vom Meere“ (1750), kjer razpravlja med drugim tudi o slovan¬
skem jeziku, posebič o latinski abecedi, kako se naj pripravi
in pomnoži, da bo natanko izražala slovensko narečje. Mnogo
se je pečal s svojim materinim jezikom; spisoval je slovnico
slovensko in sestavljal slovar, kar pa je ostalo v rokopisu.
Popovičevo delovanje sega deloma tudi že v naslednjo dobo slo¬
venskega slovstva. On je kritično popravljal napake v Bohori¬
čevi slovnici ter pobijal slovniške novotarije slovničarja Marka
Pohlina. Tako je pripomagal, da se je naš jezik čistil in so se
mu v kratkem določile prave meje v pisavi.

21. Tomaž Hren.

a) Prisežni obrazec za izpreobrnjence. 1600.

Jest I. persežem gospodu Bogu sedaj letaku, de jest hočem
timu svetlimu, visoku rojenimu firštu inu gospodu, gospodu Fer¬
dinandu, kercogu Austriae etc. moimu milostivimu gospodu inu
deželskimu firštu in niegove firštove svetlusti erbam inu spo-
rednikom služaben inu pokoren biti; zuper nih firštlih svetlust
ali nih erbe nič handlati, temuč uso nih škodo oznaniti, pove¬
dati inu nih nuca inu prida, kakor deleč znam inu morem,
pomišlat inu naprej staviti. Pred usemi ričmi pak obene krive,
zapelavske, lutriške zmote ali vere, ampak te same edine, izve-
ličanske, svete karšanske, jogerske, katolske, stare rimske vere
se bočo 1 ) diležen sturiti; zraven tiga tudi per obenim shodu
ali ukupspravišču, u katerim bi se zuper to sveto katolsko,
pravo, staro rimsko cerkev inu vero handlalu, govorilu ali rav-
nalu, se nočem pustit najti, ampak tehistih se hočem popolnama
ogibat. Kakor meni gvišnu gospud Bug pomagaj inu usi nega
lubi svetniki. Amen.

i) Hočo  = hočem; kakor v 16. stoletju, so pisali tu pa tam tudi še
v 17. staro obliko: hočo, io, ču  (stsl. hošta), ki pa seje  kmalu umaknila
novejši, po analogiji napravljeni: hočem.

325

330

5

10

15

88

b) Evangelija in listovi. 1612.

1. Lukež X. 30 — 36.

Ie bil en človik, ta je šal od Ieruzalema doli v’ Jeriho
inu je padel mej razbojnike. Ty so ga slej Idi inn stepli inu so
šli proč, inu so ga pul mertviga pustili ležati. Permerilu se je
pak, de je en far po teisti cesti doli šal; inu kadar je njega
5 vidil, je mimu šal. Ravnu taku tudi en levit, kadar je bil na
tuistu mejstu prišal inu njega vgledal, je šal mimu. En Sama¬
ritan pak je potaval inu je tjakaj prišal; inu kadar je njega
vidil, se je on njemu v’ serci smilil, je šal k !  njemu, je obvčzal
njegove rane inu je noter vlil ojla inu vina, inu ga vzdignil
10  na svojo živino inu ga je pelal v’ ošterio inu ga je vardjal. 0
Ta drugi dan je vunkaj vzel dva denarja inu je nje dal timu
ošterju inu je rebal k’ njemu: Vardevaj ga, inu aku kaj čez
letu vun daš, hočem jest tebi plačati, kadar zupet pridem.

2. Lukež VI. 41. 42.

Kaku ti pak vidiš eno troho v’ tvojga brata očessi inu
bruna, kir je v’ tvoim očessi ne premisliš? Ali kaku moreš ti
h’ tvojmu bratu reči: Derži, brat, jest hočem to troho iz tvojga
oka vzeti, inu ti tiga bruna, kir je v’ tvoim lastnim okej, ne
5 vidiš? Ti hinavec, izpravi poprej tu brunu iz tvojga oka, inu
potle gledaj, de izpraviš to troho iz tvojga brata oka.

22 .  Janez Ludovik Schoenleben.

Evangelija in listovi. 1672.

1. Lukež VI. 41. 42.

Kaku ti pak vidiš en pesdčr v’ tvojga brata očessu inu
bruna, kir je v’ tvoim očessi, ne premisliš? Ali kaku moreš ti
h’ tvojmu bratu reči: Derži, brat, jest hočem ta pesder iz
tvojga oka vzeti, inu ti tiga bruna, kir je v’ tvoim lastnim
5 očessu, ne vidiš? Hinavec, izpravi poprej tu brunu iz tvojga oka,
inu potle glčdaj, de izpraviš ta pesder iz tvojga brata očessa.

1 j Glej opombo (. na str. 60.

89

2. Oče naš, češčena Marija in vera.

Oča naš, k ir si v nebesih. Posvečena bodi tvoje ime. Pridi
k nam tvoje krajlestvu. Izidi se tvoja vola, kakor na nebu,
taku na zčmli. Daj nam danas naš vsakdajni kruh. Inu nam
odpusti naše dolge, kakur mi odpušamo našim dolžnikom. Inu
nas ne upelaj v skušnjavo. Temuč nas reši od zlega. Amen. 5

Ceščena si, Maria, milosti pčlna, gospud je s tebo;
žegnana si mej ženami, inu žegnan je ta sad tvojga telesa,
Jezus Kristus. Sveta Maria, mati božja, prosi za nas vboge
grešnike sedaj inu na našo smertno uro. Amen.

Jest verujem v Boga oččta vsigamogočiga, stvarnika nebes 10
inu zemle. Inu v Jezusa Kristusa, sinu njega ediniga, gospuda
našiga. Kir je poččt od svetiga duha, rojen iz Marie diviee,
terpil pod Pontiom Pilatužom, križan, vmerl, v grob položen.
Doli je šel h peklom, na tretji dan spet gori vstal od mertvih.
Gori je šel v nebesa, sedi na desnici Boga očeta vsigamogočiga. 15
Od vunod ima priti soditi te žive inu mertve. Jest verujem
v svetiga duha, eno sveto katoliško cerkou, gmajno svetnikou,
odpuščajne grehou, vstajajne mesa inu večnu živejne. Amen.

23. Matija Kastelec.

a) Bratovske bukvice sv. roženkranca. 1678.

Psalm 14. (15.)

Domine, quis liabitabit.

i. O gospod Bug u’ svetim nebi,
gdu bo prebival per tebi
inu užival tvoje časty
na gorri tvoje svetusti?

4. Kar oblubio bližinam,
tuistu obstoje nieniu;
te svoje denarje nikar

na buhar ne dade nikdar.

2. Kir se pred grehi varujo
inu terde pravico tvojo,
sercom risnico govore,

5. Ty, kir mita ne uzamejo,

nedolžnimu pomagajo:
te bo Bug k’ sebi jemal,

15. Kir bližnih ne opraulejo,
vse dobru od nyli pravio.
Bug pak sovraži use lete,
kir ga slušati ne hote.

bližnym žaliga ne sture.

z’ večnim lebnom daruval.
6. Čast, hvala bodi g. Bogu,

očetu, synu, s. duhu:

zdai inu usakateri čas

od usiga zlega reši nas. Amen.

90

b) Nebeški cilj. 1684.

O srdu.

1 .

Jest se čez serd serdym, inu leta sam moi serd je pra-
vičin čez to grozovito divjačino tega vstekliga serda inu jeze:
ta kadar tega človčka popade, taku je več eni nepametni živini
podobn, kakor enimu človčku. Serd je ena kratka norust,
5 katera žely kudu storiti; ta pozabi na čednosti, se ne domisli,
kai je potrčba; očy gardu bliskajo, jezik garmy inu ropoče,
roke trčskajo, zobe škriplejo, lassie se vzdigujo, žile trepečeo,
vsta se p dni o. žnabli se slinio, garla bripleo, inu vus život
kakor kača se preminuje. O ti revnu serce, kaku ti tačas
10  skačeš? Čudu, de persi se ne respočio, inu de vunkai ne skočiš;
vus obraz gard inu grozovitin rata, čelu se gerbasči, koleina
inu noge z !  vsim životam kakor šiba se tresejo. Pogledal še
unu vse pritenie, na unu vse z’ rokami pluskanle, z’ nogami
capatanie, kaku močnu z’ nogo po zemli tapta, persi tolče,
15 lassie teše, gvant na sebi terga, inu skorai kry pluje inu se
poty, sem ter tam skače inu leita, kakor de bi nor bil; ja gdu
ga za druziga deržy, kadar vidi, de prež vsiga konca inu prež
pameti taku grozovito divja inu se martra. Kai se tebi zdy,
kakešna je eniga takiga znotrai niegova vest, kadar se on
20  taku ostudn inu grozovito zvunai iskaže? Hoče en tak h’ tem
krotkim priti, kateri je vus paklenskim fnriam podobn? Ti
drugi grebi se vsi skrivajo inu taje, li leta hudobni serd se
n’hoče tayti, ampak zdaici je vstrehi ogin inu misli vse kon¬
čati; inu aku boš boile eniga takiga tolažil, huiši bo perbajal.
25 Kogar serd regera, z’ tega nyč dobriga ne zvera.

2 .

Kadar bo tebi dopadlu pomisliti, kai škodi ta serd. taku
naideš, de obena kuga' nei taku huda. Boš vidil skozi serd cele
voiske nekuliku tavžent ludy pomoriti, velika mesta rezkopati,
cele dežele inu krailestva zatreti, ja velike kupe mertvib sol-
30 datou v’ kryi a ) plavati inu velike potoke kryi teči. Vidil si

V’ hryi plavati, potoke kryi teci.  Samostalnik kri  (kry), edini ostanek
ženskih debel na -u,  ima pri pisateljih 16. in 17. stoletja posebno sklanjo. Ne-

91

stare poclerte ziduve od velikih mest inu gradou, gdu yh je
rezvalil, ampak serd? Boš vidil šroke puščave inu nikuliku
stu mil dolge, gdu yh je opustil, ampak ta serd? Ti bi se
veselil, kir bi vidil nekuliku tavžent divjih živyn v’ velikih
hostah v’ myru prebivati, inu dostikrat v’ eni hiši v’mei malu
ludmy nei myru, gdu je vržoh, kakor ta prekleti serd? En
serdit človik zguby božyo podobo, zakai vse božye opravilu,
rovnanie inu delu je krotku, inu on ne more serdit biti; serd
človeka oslipy inu oglušy, de eniga dobriga tolaženia ne more
poslušati; serd inu jeza je vže taku gmain v’mei ludy peršla,
de jo ne derže za grčh, kir vsai človeika perpravi ob zdravje
inu ob dušo. Odpri očy, inu pametni išči poota h’ krotkimu
živemu, zakai teh krotkih je tir nebeška krailestvu.

c) Nauk kristjanski. 1688.

1. O četrti zapovedi.

En hlape je bil po nedolžnim v’ enim borštu od svoiga go-
spuda nevsmilenu stepen; ta gospud tudi niemn je eno nogo
odsekal inu ga taku napol mertviga pustil ležati ter je prčč od-
včzdil. Na tu se nameri en eremyt inu vidi tega hlapca taku
nevsmilenu ležati, seje čez niega vsmilil inu ga je nesil v’ svojo
utico inu mu je stregl; začne t-a eremvt misliti sam per sebi,
rekoč: Ah, moi Bug, de leta revni človik more po nedolžnim v’
tako veliko nadlugo pasti, svojo nogo inu lebn zgubiti! Natu se
timu eremytu en angel perkaže inu reče k’ niemu: Nyč se ne
čudi inu se ne zblazni na letem hlapcu inu nyč hudiga ne misli
čez pravičniga Boga; zakai pole, leta človik je ob svojo nogo
peršel ravnu zategavolo: dokler je on v’ svoji mladosti se pelal na
enih kulah s’ svojo materjo, je on ravnu z’ leto nogo svojo mater
doli z’ voza bil pahnil inu čez til nei nigdar prave pokure sturil.

2. Iz „božje pratike 1 .

En bogaboječi kmetič je vselei imil en velik žegin od g.
Boga, de niemu nei nigdar ni slana, niti toča, tudi obenu hudu

kateri pisatelji so puščali imenovalnik (tožilnik) kri  neizpremenjen tudi
v rodilniku in mestniku, večina pa je deblo kri  sklanjala po -i sklanji, kakor
rod. kri ji.  mest. kri ji.  orod. krijo,  ali pa krivi, krivjo,  naslanjaje se pri zadnjik
oblikah na obliko: krv, krvi, krvjo.

35

40

5

10

92

vreme nei niemu škode sturilu; ja v’ taki viži, de vsa megova
žita na puli vsaku leitu so taku lipa stala inu niegovi vinogradi
5 taku obilna rodili, de je on imil vse svoje kozelce, kašče inn
škrinie polne žita inu svoje keldre napolnene z’ vinam. Na tu
so se niegovi sosedi močna čudili, katerim je on djal: „Moji
lubi sosedje, vy bi se ne imeli letimu čuditi, de meni vse taku
bogatu rody, gori raste inu dobru rata, zakai iest čelu leitu
10  imam ta narbulša vremena, kakor iest sam želvm. Kadar so
ony tu slišali, so se še boile čudili inu so niega vprašali: „Koku
je letu mogoče ?“  — „ Ja, moii sosedie, on odgovory, „tu nei
drugači; iest sim vselei imil ta narbulša vremena, zakai iest
nigdar nčsim kotil imčti eniga druziga vremena, ampak tuistu.
15 kateru ie Biig dal ali poslal po niegovi voli; inu dokler sim
se iest vselei podal inu obernil po niegovi sveti voli, taku ie
meni gospud Bug vselei dal leta sveti žegin.

24. Janez Bajkart Valvazor.

a) Zaštitno vošejne te krajnske dežele

k’ letem useh hvale urednem bukvam krajnskiga popisvajna visoku, zlahtnu

rojeniga gospuda

Janeza Bajkorta Valvazorja,

frajerja iz Mudje inu Zaverha, gospuda u’ Bogensperko inu u’ Ljehtenberko,
n’ dolejnskem kraje te krajnske dežele pešiceskega kapitana inu tovarša enge-
leškega krajla tovarštva.')

i. Ie peršeu enkrat tajste dan,

s’ tulikem prošnam pčrpeian.
0 srečne dan, o srečna luč,
katera imaš tok veliko muč,
de te bukve perpelaš,

nem to pravo luč podaš.

Vj, bukve, tudi srečne ste,
zakaj vj mene resvetlite
inu sterte, de moje ime -
cev svet zblo dobru ve.

2. Koker to sonce zjvternu
lepše stane inu mladu,
neč mu ne more škodvati,
oku je lih moglu prebjvati
za murjam deleč pokopano
inu s’ temnicam obdano:
v glihe vjže jest gore grem,
lepu svetiti perčnem.

O srečne dan, ke mene resvetiš,
moje temnice pogebiš.

1 J Na  notranjem listu prvega zvezka se kaže v viteški opravi pisateljeva
slika; okrog nje čitamo sledeči podpis njegov: „Herr Johann Weyhart Valvasor,
Frejherr zu Gallnegkh mul Neydorff, Herr zu JVagensperg und Liecbtenberg.
Einer Lobi. Landscliafft des Horzogthumbs Crain in untern Viertl des
FueBuolkhs Haubtman und ein Mitglied der Konigl. Societet in Engelland.“


3. Vj, bukve, pomagaste
inu pumoč perdaste
skuzi večeniga gospuda
Valvazorja, kir da,
de jest ta velik svet
resvetiti morem začet.

Vj mene močnu hvalite,

moj glas povsod restresite;
kateri te hvale bode brav,
te besede bode prebrav:

93 -

4. O srečna krajnska zemla,

katera tuliku hvale perjemla
od soih šenov, kotere je z’rodila
inu taku vesoku večila.

Srečna mate s takem sadu,
kir je perneslo tvoje telu.
Bukve, tedaj pojte,
na usem svetu stojte,
po usek deželah letite

inu rnoju čast donesite. 1 )

Jožef Zizenčeli.

b) „Slava vojvodine kranjske".

Opustivši obširnejše pregledovanje vseh Valvazorjevih del,
odprimo le veličastno knjigo: „Ehre des Herzogtums
Krain' 4 ,  natisnjeno v nemškem jeziku v Norimbergu leta 1689.
v štirih debelih polovnih zvezkih, in jo preglejmo, da se pre¬
pričamo o neprecenljivem zakladu, ki nakopičen leži v njih in 5
le čaka domorodcev, da bi ga vzdignili tudi v domačem jeziku.
Koliko znamenitih rečij bi se dalo iz Valvazorja svetu razodeti!

Ko pa naravnost rečem, da nobena dežela se ne more ponašati
s takim krajepisom, kakoršen je Valvazorjeva „Slava vojvodine
kranjske 4 *, vendar ne zakrivam mnogih nedostatkov, pomot in io
slabostij, ki jih najdemo v hvaljenem delu; toda katero delo takega
obsežka in takega časa j e popolno ? Njegovo popisovanje mest, trgov
itd. s pridejanimi popisi zgodovinskimi in popisje šeg in običajev
starih Jugoslovanov je pa tako izvrstno, da ga ni enakega. Vedenja
starih Kranjcev in mnogih njihovih sosedov ne najdeš nikjer tako 15
natanko in zvesto popisanega, kakor gaje  popisal naš Valvazor.

Poglejmo v knjige njegove!

Prvi zvezek knjige „Ekre des Herzogtums Krain“ v štirih
bukvah obsega popis starodavnih ljudstev, ki so bila na

ij Glede oblik in pisave v tej pesmi je opomniti, da se kaže v njej
preprosta govorica narodova. Nenaglašeni končni i  je oslabel v e,  končni u
v o, na pr. o srečne dan; u’ Bogensperko. Sličen pojav je tudi: pogebiš nam.
pogubiš; večeniga, večila, vesoku,  nam. vučeniga, vučila, visoko. — Sterte =
storte, storite. — Srečna mate s talcem sadu,  krivo nam. orodnika sadom;  to
pomoto je zakrivil naslednji stik: telit.

94

20  Kranjskem useljena, in popis meja stare, dokaj večje kranjske
dežele, katero loči v pet krajev: gorenjski, dolenjski, metliški,
notranjski in istrijanski ali pazenski kraj. Sredje tedanjega
Kranjskega stavi na Obloke.

Znamenito je v popisu L j ub elj a zvedeti, da si je že Val-
25 vazor prizadeval za predor skoz to goro, katera loči Kranjsko
od Koroškega; pot naravnost skoz predor bi po njegovih mislih
imela le četrt, milje; pri Sv. Ani bi se na Kranjskem, pri Sv. Le¬
nartu pa na Koroškem šlo v predor. Valvazor je hotel to delo
na svoje stroške dovršiti, ako bi mu bil tedanji cesar dovolil
30 za vedne čase cestnino pobirati od te poti. Med tem pa se vname
strašna kuga na Dunaju in o predoru ni bilo več govorice. —
Dalje popisuje Valvazor v prvem zvezku, toda le ob kratkem,
mesta, gradove, trge, župnije, vasi, hribe in doline, reke in
jezera, zrak in podnebje, vreme, rastline, rude, živali in prirodne
35 svojnosti kranjske dežele, katerim popisom priklada mnogotere
poučne in kratkočasne povestice, pravljice, pa tudi debele vraže.
V popisu sadežev omenja Valvazor, da sta bila starim Kranj¬
cem bob in cizara  najljubša hrana, zato jih pa tudi hvali,
da so močni korenjaki. O Krasu že on pravi, da se na njem
40 nič ne vidi kakor golo skalovje in da se na pustem delu Krasa
„več ljudij ko sadu rodl“.

Drugi zvezek v štirih bukvah obsega popis mnogovrstnih na¬
rodov (katerih 11 našteje), ki so se poredomauseljevali na Kranj¬
skem. Slovani so bili po njegovem številu deveti narod, ki se
45 je po mnenju Valvazorjevem okoli leta 548. po Krist, rojstvu
uselil na Kranjskem. Tu govori Valvazor veliko o Slovanih in
Vendih (sevčda tudi dokaj napačnega), o slovanskem jeziku in
njegovem razširjanju po svetu, omenja cirilice in glagolice in na¬
tisne njune pismenke. Gospodnjo molitev („očenaš a ) je natisnil
50 razen latinskega v 13 slovanskih narečjih. 1 )

‘) Valvazor je priobčil v razpredelnem pregledu očenaš „in dreyzelien
Sclavonisch- oder Windischen Landspraclien,“ in sicer: cyrilice, bulgarice,
dalmatice, croatice, sclavonice, boliemice, polonice, vandalice (t. j. vendice),
lusatice, moscovitice, carniolice, novazemblice, walacbice. Slovenski očenaš se
glasi pri Valvazorju tako-le: „Oča naš, kir si u nebesih, posuečenu bodi j ime
tvoje, pridi k’ nam krajlestvu tvoje, z’idi se volja tvoja kakor na nebi taku

9B

Dalje popisuje v tem zvezku nošo, šege, navade, razvade
in običaje Kranjcev, Istrijanov, Hrvatov, Vlakov itd. Nepo¬
pisno mično je vse, kar v tem razdelku pripoveduje. Na priliko,
kako se pokloni kranjski kmet, kadar pride k kakšnemu go¬
spodu. „Obč koleni — pravi — nekoliko vkloni, potem se pri¬
kloni z vsem životom in ob poklonu se potrka na prsi z desnico .“
O Gorenjcih pripoveduje, da so tako živi na ples, „da se jim
pete vse leto ne izpočijejo“.

V dostavku tega razdelka našteva Valvazor, od sv. Cirila
začenši noter do njegovega časa, vse imenitnejše pisatelje na
Kranjskem.

V sedmih bukvah razlaga vero na Kranjskem; začne od
poganov in njihovih bogov; razlaga potem izpreobrnjenje starih
Kranjcev h katoliški veri po sv. Marku in sv. Mohorju; po¬
pisuje za tem razširjanje lutrsko-evangeljske vere na Kranjskem,
njeno preganjanje in zatiranje; razlaga prizadevanje sv. Metoda
za vpeljanje domačega slovanskega jezika pri sv. maši namesto
latinskega, popiše nadalje dovoljenje tega, kmalu pa natolce¬
vanje pri papežu, da sv. Metod krivo vero uči, in poslednjič
popiše prepoved slovanskega jezika pri sv. maši. V tem zvezku
omenja Valvazor še svetnikov na Kranjskem, patriharjov,
škofov, samostanov in župnij.

Tretji zvezek v treh bukvah popisuje vlado in vladarje
na Kranjskem; tudi so grbi plemenitih rodovin obrisani. Za
tem sledijo nedopovedno mični popisi in obrisi mest, trgov,
starih in novih gradov, samostanov, z zgodbami in znamenitostmi
svojimi; povsod so slovenska imena pridejana. Vse to daje temu
zvezku posebno ceno.

četrti zvezek v štirih bukvah obsega popise in obrise
ravno po teh vodilih tudi mnogih hrvatskih mest in gradov,
popise turških stražnic, turških vojsk in poslednjič vseh vojsk
na Kranjskem in v sosednjih deželah od starodavnih časov noter

na zemlji. Kruh naš v’sakdainji daj nam dones jnu odpusti nam dulge naše,
kakor tudi mi odpustimo dulžnikom našim jnu ne upelaj nass v’ iskušno, tamač
reši nass od zlega. Amen.“ — Primerjaj s tem očenašem Gospodovo molitev
v celovškem rokopisu (štev. 6.) in pri Schoenlebnu (štev. 22.).

55

60

65

70

75

80

— 96  —

do časa Valvazorjevega; imenitnejše vojske so v podobah
izrisane.

«5 To, dragi čitatelj, je obsežek imenitne knjige, katero
smemo po vsej pravici imenovati „slavo‘ Valvazorja.

In zarčs mn je, ko je prišla omenjena knjiga na dan, od
vseh stranij donela čast in hvala, katero so mu prepevali
pesniki v latinskih, nemških, slovenskih, hrvatskih in dalma-
so tinskih pesmih, in ki so vrlega moža tako razveselile, da jih je
postavil na čelo prvemu zvezku pozneje izdanih iztisov. 1 J

J. Bleiweis (1853).

c) Črtice iz knjige „Ehre des Herzogtums Krain“.

Ime in prebivalci dežele  „Carniola und Crain sey nd
j; nunmehro des Landes Crain Eigennamen, wie es im Lande
selbsten von den Eimvohnern krajnska dežela benamset wird.“
To deželo deli Valvazor v pet delov: Gorenska, dalenska stran;
5  metližke krai; ta znotraine deu na Krasso jenu na Piuke;
istrianske krai. — Ime „Slovani, Sclavoni“ izvaja iz besede
slava:  „Gewi(3 ists, dafi anfangs, wie dieses Volk erst welt-
kundig vrorden, es gar hock benannt und beruhmt gewesen
wegen seiner Streitbarkeit. Daher auch der Adam Bohorizh
io gleiche Auslegung auf diesen macht, nemlich das Beiwort oder
der Beinam Slavonier sey dieser Nation um ihrer trefflichen
Thaten willen billig zu Theil worden, weil Slava in seiner des
Bohorizh Sprache, nemlich in der Crainerischen, soviel als
Glori bedeute und deOvvegen Slavi soviel gesagt sei als die
ib  lobwiirdige, die beriihmte, sintemal die Bedeutung eines Wortes

*) Za svoja velika dela je bil Valvazor napravil v gradu Bogenšperku
bakroreznico: „Ich bin auch, oline Kulim zu sagen, der erste gewesen, der in
dieses liochlobliche Herzogtlmm Crain die Kupffer-Druckerei eingefiihrt. Ja, icli
liabe hier in Wagensberg im 1678. Jalu -  (am 12. April) selbst ein solches
Werk aufgericlitet und etliche Jalrre Kupfersteclier und Drucker bei mir im
ScliloG unterhalten." Risbe raznih mest, gradov itd. so mu seveda tudi nekateri
drugi umetniki izvrševali in pošiljali, a največ jih je napravil sam; kajti
v uvodu ednajste knjige trdi, da je „sam narisal vsa mesta, trge, samostane
in gradove".

97

sicli nicht besser treffen lasse, als aus jedweden Volkes selbst-
eigenen Sprache* (gl. str. 67.).

O jezika.  O razširjatvi slovanskih jezikov omenja, da
je slovanski jezik eden glavnih jezikov, in po izporocilih mnogih
pisateljev pravi: „Es erstrecke sieh in Enropa keine Spracdie
\veiter als die vindische oder sclavonische.' Natč navaja vse
dežele, kjer slovanski govorč, in dostavlja: „Diese windische
Sprach wird ancli in Nova Zembla nnd andrer Orten angetroffen.
Wie denn Nova Zembla auf sclavonisch oder crainerisch soviel
heifit als neues Land. In Ungarn, in der ganzen Tiirkei zumal
derjenigen, velehe mit Croaten grentzet nnd absonderlich auch
in Dalmatien geht diese Sprache in vollem Sckwange. K  Na¬
dalje opozori Valvazor na sorodnost ruskega in slovenskega
jezika, pišoč: „Gleicluvie der Rrnssen Sprache unserer craine-
rischen gar ahnlich nnd fast ganzlich gleichkommt, aus-
benommen, dafi einige Bnchstaben der Worter bisweilen sowol
als theils Worter selbst sich andern/ Ali za to sorodnost
navaja le dva vzgleda: praznik, Eest, in Divica gora, Jungfern-
berg, meneč sevčda, da razvidi čitatelj resnico njegove trditve
lahko iz pridejanih 13 slovanskih očenašev.

Pri slovenski abecedi omenja razna pisna znamenja ter
liči, kako se slovenska pismena izgovarjajo. Slovenski h  — „nur
wie eh  nnd griechisches h  (x) auszusprechen*; 1  — „aber bis-
weilen verdichtet auszusprechen, gleichsam wie als Doppellaut,
namentlich am Ende, vde dčbel = debeu." O izreki samo-
glasniškega r  piše sledeče: „Weil es in der Natur der slavischen
Sprache gelegen ist, Vokale, obschon sie gesclarieben werden,
bisweilen kaum merkbar auszusprechen, so mufi doch ein An-
zeichen, dafi dies geschehen mufite, vorhanden sein und wird
dieses am besten, am bequemsten mit dem Accent grave be-
zeichnet, so : per = apud, pervi = primus, pert = velum,
vert = hortus, smert = rnors/'

Kot jezikovno posebnost omenja, da ima slovenščina pred¬
loge, iz enega soglasnika obstoječe: h, k, s, v,  toda tem se
pristavlja opuščaj, na pr. h’ cerkui = ad templum, k’ očetu
= ad patrem, z’ materio = cum matre, u’ cerkou = in
templum.

Slovstvena čitanka. ^

20

25

30

35

40

45

50

98

O Gorenjcih piše, da govorijo tri jezike: „Unter denselben
horet man dreyerley Sprachen, als die rechte Crainerische,  die
55 rechte Teutsche  (unter den Nacbkommen der freisingischen und
tirolischen Ansiedler) nnd drittens die aus der krainerischen
und teutschen untereinander geviengte."  Tukaj misli Valvazor
na tisti jezik, ki ga govorijo v okrajih nemških naseljencev,
okoli Bitinj in Sore (Feuchting, Zeyer). Kakor ljndje, sta se
60 pomešala tudi slovenski in nemški jezik, pravi Valvazor, tako
da govorijo ljudje pol nemški, pol slovenski. Zanimiv vzgled
za to nam podaja v sledečem primeru: „Nimm du die Netze, ich
die Biichsen, vir werden (oder wollen) die Vogel fangen etc.,
so wird es auf feichtingerisch also kerauskommen: Nimm
65 du mreža, ich die buša, wemer tiča fangen; auf krainerisch
aber also: Uzemi ti mrežo, jest bukso, bodemo tiče lovjle.
Item mit einem Scheit Holz abschmieren, lieifit auf feichtin¬
gerisch: iz šeitelcam opauehat, und auf crainerisch: iz polencam
otepste / 1

70  O Dolenjcih pravi: „Die Unterkrainer reden krainerisch,
doch fast in jedem Ort in etwas verand er t o Kraševcih

(Notranjcih) pa omenja: „Ihre Sprache fallt gar grob und
reden sie an Theils Orten so unvernehmlich, daiJ man sie
kaum verstehet, sonst aber doch mit krainerischen Worten,
75  welche aber gleichvohl an manchen Orten in der Aussprache
gar sehr variret. u

O Belih Kranjcih poroča: „Die in Krain, und zwar in
Mitterkrain an dem Kulpflufi zvischen Mottling (oder Medling)
und Weiniz, Freyenthurn, Tschernembl und selbiger Enden
80  wohnenden Kroaten, auf krainerisch Hervate genannt, sprechen
die recht croatische Sprache, von der krainerischen (nur) in
etwas unterschieden.“

Valvazor obžaluje, da se je slovenščina tako popačila,
pišoč: „Seit wenig Jahren her werde diese Sprache sehr corrupt
85 und taglich corrupter geredet, wiewohl an einem Ort mehr
als am andern, fiirnehmlich aber zu Laybach und dort herum,
wie auch in Oberkrain. Welches daher entsteht, dafi sie mit
der teutschen mehr vielfaltig vermengt und gebrochen wird,
als wie zum Exempel

99

Dergleichen unzahlig viel andere Worte lauffen nunmehr durch
die krainerische Sprache, wie zu der teutschen manche fran-
zosische and lateinisehe allgemacli eingebrochen.“ joo

0 veri in običajih.  0 verskih razmerah govori naš
zgodopisec s splošnega slovanskega stališča in popisuje bogove
in malike Slovanov sploh. Znani so mu Redegast (Radogost),
Svantevit, Crnibog, Drov, Živa, Triglav in Flins; neznana pa
so imena starih slovenskih bitij: Lade, Plejna in Poberina, 105
katera še škof Tomaž Hren omenja v rokopisnih načrtih za
pridige L 1607. — Običaje, o različnih praznikih izkuša

Valvazor razlagati. Tako piše o božičnih navadah sledeče:

„Es haben aber vor Alters die Krainer gleichwol noch andere
Gotzen angebetet, als den Boxitinm (Božič) und andere mehr. no
Wovon noch heut.iges Tages etliclie aberglaubische Gebrauche
sammt den Namen in Krain noch iibrig seynd, absonderlich
diese, dafi man in den heil. Weinachttagen nicht nur das Brod,
sondern auch Honig, Niisse, Kleien oder anders dergleichen
auf die Tafel setzet, und zwar an dreien Tagen, als erstlich us
am heiligen Christabend, hernach zum andern Mal am hi. Neu-
jahrsabend und zum dritten Mal den Abend vor hi. 3 Konige.

In crainerischer (slavonischer) Spraclie nennt man diese drei
Tage: terie bositschie (boxitschie oder boxitye).

Na divjo vojsko in zvestega Ekarta pri Nemcih spominja 120
Valvazorja pripovest na Krasu, da se okoli Pivke (pri Pre¬
stranku) kaže o gotovih časih, kakor na božični večer, obilo
duhov, katere imenujejo „vedavece a  in ki baje pijo deci kri
tako dolgo, da umre. Tem duhovom se ustavljajo „sentianzavece“,
ki se tudi bojujejo z vedomci (, ; vedaveeami ‘).

J *

125

100

Narodno plemstvo. Valvazor navaja mnogo narodnih
plemenitnikov, deloma že umrlih, deloma še živili. Za njegove
dobe so bivale v deželi viteške rodbine, na pr.: Fabianitsch,
Grimscbitz, Gussitscb, Katschitsch, Kuscblan, Kovatsebitseb,
130 Lukantsehitsch, Posarell, Semenitscb, Suppantschitsch. —
Plemenitniki narodne krvi so bili, na pr.: Bernarditsch, Kor-
ditscb, Dolnitscber, Dragouanitscb, Floriantscbitscb, Gladitsch,
Gojazell. Ingolitscb, Kniffiz, Mabortscbitscb, Markouitscb,
Mihatsckauitsch, Muretiscb, Scbega, Sterniscba, Sumereckber,
135  Tazol, Tosch, Troyer, Vitnicb, AVichtelitscb, AVisiak, AVuriakh.

Slovenska krajevna imena  si je Valvazor vestno
prizadeval razlagati. O njegovi bistroumnosti kažejo sledeči
vzgledi: Assling, Jesenice  „hat diesen Namen von dem Baum
jesen, welcher einen Esckbaum bemerkct, empfangen, weil
140 diese Gegend mit diesen Baumen haufig bewacbsen.“

Cirknitz, Cirknica:  „den Namen dieses Marktes betreffend,
so glaube ich, solcher sei ihm von einer Kirchen zn Tlieil
geworden. Denn vor Zeiten stund an diesem Ort nur eine kleine
Kirche, die mit eitel AVildnift umgeben war. Nun beil.it aber
145 in unser eraineriscben Sprach eine Kirche cirknica, welcbes
Wort sich mit der Zeit durch verderbte Ausspreebung in
Cirknica verandert. Und diesem hat wiederum der tentscbe
Mund den letzten Bucbstab a abgebissen, also dati er nun
Cirknitz spricht. a

150 Feistritz, Bistrica:  „allem Vermuten nach das (unten-
flieliiende) Wasser (Bistrica) dem Schlosse den Namen mit-
getbeilt haben mag. Dieser Name Bistrica ist dem Flusse
del.iwegen gegeben, weil das Wasser desselben bey Sommers-
zeit eiskalt und so hell \vie cin Krystall, aber scliarf (oder
155 streng und scbnell lauft), angemerkt das Wort bistra  soviel
als scharf und frisch bedeutet, Bistrica aber das Diminutivum
von Bistra ist.“

Hoflak, Naloke,  „auf der AViesen/ „denen scbongebliibmten
berumliegenden Wiesen zu Ebren K  — Jablaniz, Jablaneca,
160  kleines Apfelbaumlein; „wilde Holzapfel in den dortigen
Waldern.“ — Straža, Starza,  soviel als eine Wacht. — Strugu,
Struga , Arm eines Flusses; „ebe das Schlol.i hier erbaut war,

101

zertrennte sich hier der GrurkfiuB in zwei Arme.“ — Wolfs-
biihel,  T ovčye potok:  ,,beide Namen liat es von denen haufig
dortherum in Waldern sich enthaltenden Wolfen bekommen.“
-- Wordl, Ottocic,  „von denen zusammenlaufenden Wassem,
so sich unter dem SchloO vergeschwistern.“

25. Janez Krstnik od Sv. Križa.

a) Pridige. I. del. 1691.

Predgovor.

lest vej m, de veliku nijh se bodo čudili, de jest sim se
podstopil moje pridige clrukat sturiti v !  slovenskim jeziku,
dokler dosehmal obeden nej tiga sturil, de si lih veliku lepši
slovenski jezik so imeli, kakor je moj vippauski; jest pak ne
gledam na letu, teniuč na bessede s. Augustina, kateri že
nekadaj je svetoval, rekoč: „Ideoque utile est plures libros
a pluribus fieri diverso stylo et idiomate, non diversa fide,
etiam de quaestionibus eisdem, ut ad plurimos res ipsa per-
veniat, ad alios sic, ad alios vero sic.“ Kir hoče reči, de je
nucnu inu potrebnu pissat inu drukat v’ slednem jeziku, de
vsim bo pomaganu, katero pomuč večkrat tij mašnibi so želeli
inu prossili, de bi ijm moje slovenske pridige possodil inu
prepissat perpustil, ali pak de bi ijh drukat pustil; zatoraj
jest hočem lete moje dobre priatele pohleunu bugat inu tulikain
ijm pomagat, kulikain premorem, dokler Tertullianus pravi:
»Quid tam malignum, quam nolle prodesse, ciim possis.“ Inu
gvišnu bi veliku nucalu inu pomoglu, kadar bi več pridig
v’ slovenskim jeziku drukanih bilu, zlasti taistim mašnikom,
kateri nijmaio čassa dolgu študerat, ali pak imaio malu buqvi,
de bi si mogli pomagat, zakaj sledne buqve nejso pernaredne
za naš folk; zatorai obeden nijma meni zamirit, aku bom jest
z’ Ciceronam rekal: „Pristinis orbati muneribus, haec studia
renovare coepimus, ut et animus molestijs hac potissimum
re leuaretur et prodessemus ciuibus nostris, quarecunque
possemus.“ Inu de si lih spoznam, de lete moje pridige ne
bodo taku nucne, dobre inu vučene, kakor se morebiti moij
priateli troštajo, vener nijh volo hočem sturiti inu drukat ijh

165

5

10

15

20

25

102

pustiti, de vsai z’ nijh poterpežlivostio si bodo kejkaj per
g.  Bogu sašlužili, kadar ijh bodo brali; zavolo tiga bom rekal.
30 kar Ovidius pravi:

„Cum relego, scripsisse pudet, quia plurima cemo
Me quoque, qui feci, iudice digna lini.“ . . .

Kadar pak bi se kateri našal, de bi se moij slabusti inu prošni
poterpežlivu n’hotel izkazat, temuč bi hotel moje pridige tadlu-
35 vat inu zaničvat, letu ne bo mene prestrašili!; zakai skorai
sledni pridigar je v’ taki viži od ludij polonan. Grdu je bil
vučenejši inu zastopniši pridigar, kakor glass s. duha, Paulus
joger božij ? Inu vener njegovem s. pridigam se so posmehovali
inu špotali, kakor iz jogerskiga djania se doli usame. Quidam
-so irridebant, ali tudi eni bogaboječi so radi pošlušali in verovali:
Quidam autem crediderunt. Zakaj tedaj bi meni imelu težku
naprej priti, aku tudi nekateri se bodo moijm pridigam po-
smehuali? (Zakaj vejm, de ta nehualežni inu nevošlivi svejt
svojo hudo navado nihdar ne hode premenil.) Eni pak vejm,
45 de ijh bodo radi imeli, inu raunu tem, nikar tem pervem
h’ službi ijh pustim drukat, inu kadar bi sledni zašpoturajnie se
bal, malukateri bi kejkaj pustil drukat. Si formidaret irridentes,
non perueniret apostolus ad credentes: taku piše s. August.

Inu de si lih spoznam, de težku je slovensku pissat inu
50 cilu nej mogoče v’ taki viži pissat, de bi vsim zadosti mogal
sturiti ali sledno deželo se zglihat, dokler cilu tij, kateri blizi
prebivajo, edn drugači, kakor ta drugi eno bessedo zreče:
zatorai obene bessede ne bom zaznamval, ali se ima hitru ali
počassu zreči, temuč sledni po navadi svoje dežele bo gouuril,
55 jest pak bom pissal, kakor so Slovenci pissali. Quia scribendum
est more gentis, loquendum vero more regionis. Inu se meni
zdij, de bo zadosti, de jest obene laške, ali latinske, ali
nemške bessede ne bom mešal, temuč, kar narveč ho mogoče,
lastne slovenske bessede bom nucal, de jih boš lahku zastopil
60 inu po tvoij deželi obernil inu zrekal; zavolo tiga tudi, kar
je latinskiga, ne bom na slovenski! preobernil, dokler mašniki
samij, bodo lahku letu sturili: Quia non sunt multiplicanda
entia sine necessitate. Inu dokler jest veliku s. pisma inu vuka
s. vučeniku po latinsku postavem, kakor tudi veliku histori in

103

exempelnu naprej pernessem, ti pak, kakor ta kunštna čebella,
boš vunkai vzel, kar tebi bo dopadlu inu nucniši se zdeln,
kakor nass lepu vučij s. Basilius, rekoč: „Veluti apes non
omnibus insidunt floribus ..Inu  kadar boš kejkaj, moj priatel,
v’ leteh. pridigah našal, de ne bode prau pissanu ali rečenu,
taku pohleunu tebe z’ bessedami Iuliana Toletana prossim,
rekoč: „Si quae forsitan aliter, quam dicenda sunt, dixi. .

Tebe pak, o gospud Bug nebeški oča, pohleunu prossim,
podeli meni tvojo s. gnado, de, kar iest dellam ali pišem,
tuistu tebi na hualo začetu inu dopernessenu bodi; zakai li
tvojo edino čast jiščem ter saniu od tvoje dobrute Ion čakam
inu se troštam.

b) Pridige. III. del. 1696.

Povest o možu in ženi.

En ajdouski vučenik pravi, de vy žene ste dolžne po glavi
vašiga moža se obernit. Mulier suum arbitrium omnino exuere
debet, ut marito obtemperet. Inu de bi si lih mož preprost bil,
ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče; zakaj de
bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga faržmagovati, vener
vam ne bo neč pomagalu, kokor k’ zaidnimu je billa spoznala
una žena, od katere sim bral, de je imela eniga preprostiga
inu maluuredniga moža; ona je mogla vse opravit, on pak nej
bil za drugu, ampak za jeisti inu za spati; zatoraj žena
večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela z’ hiže
pojti, perporoči možu pišata, de bi kej jastrop yh ne snedil;
on yh je varval en čass, ali k zadnimu zaspi v eni senci;
v’ tem perleti jastrop inu enu odnesse; žena pride damu,
zamerka, de enu manka, moža kliče inu ijšče, ga naide v’ senci,
popade eno palco inu ga dobru otepe inu omlati. Drugi dan
supet gre z’ duma, možu perporočj pišata inu mu prepovej,
de nima z’ lonca jeisti, kateri je na polici stal, rekoč, de je
strup noter, ali nej bil strup, ampak mčd, zakaj ona je rada
med jeidla; ta saromaski mož se je bal, de bi spet kateru ne
zgubil, gre inu vse na eno špago perveže ter yh pusti; perletj
jastrop, zgrabi enu inu vse vkuppai proč nesse; saromak se
prestraši ter misli: če žena zavolo eniga samiga je mene taku

65

TO

75

5

10

15

20

104

neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu vbila, caga ter misli: bulši
je, de sam si bom zavidal, kakor de bi ona mene vbila, vzame
25 ta prepovedani Ione ter začne vnn jeisti, dokler je bilu kaj
notri, nu pravi: zdaj, zdaj bo mene konec, te se položj na
postilo, rekoč: vsej bom na moj posteli vumerl. Natu pride
žena damu, gleda po pišatah, yb ne vidi, ni moža, gre v’ hižo,
ga naide restegneniga na posteli, ga vpraša po pišatab, on
30 vse povej, koku se je ž nimi godilu; kadar žena zastopi, de
jastrop vse pišata je odnesil, popade eno debelo palco ter
k’ njemu pravi: ,. Ah, leni tat, z’ leto bom tebe mlatila, dokler
te bom vbila. Ta bore mož začne vpiti: „Nehai, nehai, žena,
zakaj zdaj, zdaj bom vmerl, dokler sim vus strup z’ lonca
35 snedi].“ Takrat ona reče, zdaj videm, de zabstoin je ženi
glavo rezbiat, kadar mož neče dobriga sturiti; neč ne pomaga,
ampak ta luba poterpežlivost. 1 )

26. Oče Hipolit.

a) Orbis pietus. 1711.

Poljsko delo.

Orač vpreže te volle pred plugom inu deržeč z’ to livico
ta plužni ročaj ali kleišče, z’ desnico to plnžno odko ali ster-
gačo, z’ katero on na stran odmakuje te gruče, orje ali rejže
to zemljo z’ lemežom inu z’ čertalom (katera poprčj z’ gnujam

1 ) V svojih propovedih je oče Janez Kriški  (Joannes Baptista a S. Cruce
Vippacensis) objavil več pripovedek in basnij, ki imajo narodni značaj in se
še dandanes nahajajo med narodom. Predstoječa povest o možu in ženi je
slična oni pripovedki, katero je zapisal profesor M. Valjavec v varaždinskih
Toplicah na Hrvatskem (tiskana v Kresu 1884, str. 247.). Te povesti pa nima
Janes Kriški od naroda, temveč jo je nekje čital, kakor sam pravi. Najbrž
je zajemal iz laškega izvirnika. — Glede pravopisa je pri Janezu Krstniku
opomniti, da ne loči dosledno v pisavi I in š, ž  in s, temveč da jih čestokrat
zamenjuje; na pr. sastopnishi = zastopniši; deshela = dežela; poshlusliali =
poslušali; iatorai, fakaj = zatorai, zakaj, a zraven zopet: satorai, sakaj.
Pravila Bohoričevega pravopisa so se bila tedaj že pozabila in v pisavi se
kaže ista nedostatnost, kakor pri prvem protestantskem pisatelju, Primožu
Trubarju. Tako nedostaten pravopis nahajamo tudi pri Hipolitu, v pasijonskih
igrah, pri Rogeriju in Paglovcu.

105

je bila potressena ali ognojena) inu dela brazde. Takrat seye
on tu sejme inu povlejče tuistu z’ brano.

Žene žejne tu žrelu žytu iz šerpam, pobera žytu po purgi-
ščali inu veže te snope.

Ta mlatič na podu tiga skedna mlati tu žytu z’ tim cej-
picom, veya z’ veyalnico ali velnico, inu taku, kadar plejve inu
ta slama so odlččena od tiga zarnia, spraula tuistu v’ te žakle.

Ta kose na travniku dela sejmi, pokossčč to travo z’ kossd,
inu tolsto grabi skupaj z’ grablami, zdejva v’ kopice iz sejn-
skimi villami, inu pjele noter na vozejh. v’ sejnieo.

Inu z’ tem je sklenenu tu polsku dellu, ta žetva inu ta
košnia.

b) Bukviee Tomaža Kempenčana. 1719.

O ničemernosti sveta.

Kaj bi tebi niicalu vissčke riey od svete troyce govoriti,
aku per tem pomankanje imaš ene prave ponižnosti, skuz
katero ti sovraž postaneš sveti troyci; zagvišnu vissoke bessčjde
ne delajo svetiga inu pravioniga, ampak enu brumnu živlenje
stury Bogii pričtniga. Jest veliku več želim v’ mojmu sercu
eno pravo grevengo občutiti, kakor tolsto znati rezkladati. De
bi si lili ti cejlu svetu pismu inu vsib philčsopbov modre pri-
puvisti zunaj znal povedati, kaj bi tebi letu vse skupaj niicalu,
ako si ti brez lubezni inu gnade božje? Ničemernost vsili niče-
mernosti, inu vse je ničemernost na tim svetu zunaj Boga lubiti
inu njemu samimu služiti. Leta je ta narvegši modrust, kir se
skuzi zaničuvanje posvitnili rečy cyla inu podviza h’ nebeškimi!
kralestvi.

27. Pasijonske igre.

a) Razvitek pasijonskih iger.

Velikonočne ali pasijonske igre imajo svoj početek že
v desetem stoletju in so se razvile iz cerkvenega velikonoč¬
nega obreda velike sobote. Tedaj so napravljali po cerkvah
slovesne izprevode za obiskovanje božjega groba, zlagali anti-
fone ali odpevanja za pevce, za angelje in žene, ki so jih pre¬
pevali v razdeljenih ulogah med izprevodom k božjemu grobu.

5

10

15

5

10

5

106

Kmalu so privzeli tudi prizor Kristusovega vstajenja, sprva se
strogo držeč evangeljskih dogodeb, in število delujočih in peva-
jočih oseb se je zdatno pomnožilo. Pevali in recitovali so s po¬
lo četka samo v latinskem jeziku, v 14. stoletju pa so začeli že
rabiti jezik narodov. Cehi imajo iz te dobe več latinskih veliko¬
nočnih iger in iz 14. stoletja celo nekaj čeških odlomkov. Najbolj
so se zanimali Nemci za take igre in pri njih so dosegle tudi
vrhunec svojega razvoja, da, še dandanes jih niso popolnoma
15 opustili; zakaj znano je, da še hodijo vsako desetletje ljudje
občudovat znamenite pasijonske predstave v Gornjem Amergavu
na Bavarskem.

Po nemškem vzgledu in po nemških vzorcih so tudi na
Slovenskem uprizarjali redovniki, zlasti kapucini pasijonske igre.
20  Uvedli pa so jih pri nas še le koncem 16. stoletja, ko so potih¬
nili boji s Turki in s protestanti. Povod za uprizoritev teh iger
je dala neka izredna okoliščina. Strašna kuga, ki je davila po
Ljubljani 1. 1598. in 1599., je napolnila vse prebivalstvo z ne¬
znansko grozo. V tej stiski se je zaobljubila bratovščina odre-
25 šenika sveta, obstoječa iz imovitih ljubljanskih trgovcev, da
osnuje slovesen izprevod s predstavo bridkega trpljenja na
veliki petek v čast trpečega zveličarja. A še predno je bratov¬
ščina nabrala potrebnega denarja, so začeli napravljati jezuitje
pasijonske predstave v Ljubljani, najbrž na priporočilo škofa
30 Tomaža Hrena. Kmalu pa so s podporo omenjene bratovščine
začeli ljubljanski kapucini prirejati še bolj slovesne pasijonske
izprevode, sprva na veliki četrtek, potem pa stalno na veliki
petek, navadno po noči pri gorečih svečah in plamenicah. Prvi¬
krat so napravili tak izprevod kapucini na veliki petek leta 1617.
35 Gorečnost za take izprevode je bila tolika, da so leta 1623. celo
deželni stanovi podarili za to svrho 1000 gld.

Enake izprevode so prirejali kapucini tudi v Novem mestu,
Kranju in Škofji Loki. Posebno važnost imajo za nas pasijonske
igre, katere so priredili kapucini v Škofji Loki leta 1721., in
40 sicer osobito za to, ker so se vršile v slovenskem jeziku in so
takorekoč začetek narodne slovenske dramatike.  Dočim so po
drugod igralci, sprva osebe iz visokega plemstva in meščani,
recitovali in peli v latinskem in nemškem jeziku, peli in govo-

107

rili so igralci škofjeloški, t. j. meščani in kmetje iz vasij okrog
Loke, v slovenskem jeziku. V kapucinskem arhivu v Škofji Loki
hranijo namreč iz leta 1721. rokopisno knjigo z naslovom:
„Instructio pro processione Locopolitana in die Parasceues“.
V tem rokopisu je zabeležen spev, obsegajoč nad 1000 sloven¬
skih in nekoliko nemških stihov, katere so med potjo govorile
in pele delujoče osebe. Ta spev je zložil, ali pa po nemškem
izvirniku poslovenil kapucin o. Romuald,  ki je bil reditelj izpre-
vodu, kateri seje uprizarjal v trinajstih podobah. Igralci so se
morali na pamet naučiti vsak svojo pesmico, ki se je prilegala
njihovi ulogi in pojasnjevala dotični prizor. Mnoge besede v teh
pesmih so za naše čase prerobate in jezik v njih kaže vse knji¬
ževne slabosti svoje dobe. (Večji odlomek iz tega rokopisa je
objavil Anton Koblar  v izvestju ..Muzejskega društva za Kranj¬
sko." II. 1892.)

Tekom časa so se pasijonske predstave oddalile svojemu
prvotnemu namenu in nekateri prizori so postajali predivji;
zatorej je izdala cesarica Marija Terezija proti izprevodom oster
ukaz in tudi škof Karol grof Herberstein je prepovedal igralce,
križarje in bičarje, a z ukazom cesarja Jožefa leta 1782. so
skoro popolnoma prenehali dramatski igrokazi velikega petka.
Le tu pa tam so še uprizarjali Kristusovo trpljenje in smrt,
in kakor nam priča neki rokopis, ki je pisan v koroškem narečju
in nam predstavlja trpljenje Kristusovo, se je ohranila ta navada
zlasti na Koroškem, kjer še dandanes kmetje iz vrbske okolice
pri Vrbskem jezeru v slovenskem jeziku predstavljajo Kristu¬
sovo življenje in smrt.

b) Odlomki iz škofjeloškega rokopisa.

I. podoba.

a) Angelj s kelihom.

Lessem, lessem, 6 člouek moi,
spomisli, kai ie sturn greh toi,
iz grenkiga pye Jezus keliha
zauola tebe grešnika,

keruaui pott od niega gre, 5

za tebe toči millu solze.

O člouek, dokler se še zdrou,
spoznal dobroto božia prou!

45

50

55

60

65

70

108

b) Angelj s petelinom.

S petelinam se nam kaže,
kaku Peter trikrat laže,
petelinova stima
Petra k pokuri opomina.

5 O grešnik, tebe tud ain tiče
ter k sueti pokuri kliče,
odpre prou toia ušessa,
taku poideš u sueta nebessa.

Diuica Maria na pomoč kliči inu prossi,

10 katera nass useli v serci nossi.

XI. podoba.

Ljubezen (Cupido).

Kdo ie biu uoišak letta,

• kateri ie premagou Boga,

Boga taku močno raniu?

Nobeden ni toko močen biu,

5 koker ta lubezen uelika;

je zuezalla brez usega strikha

tega, kter na more ranen bitte;

se ie pustou od mene zuezatte ieno ranitte,

za ta grech zadoste strite:

10 Tega zuezanga odrešite! ')

28. Oče Rogerij.

Pridige o svetnikih. II. del. 1743.

O človeškem srcu.

K’ Jezušu ii serce flissik liitti,
Kedarkolli čutiš kai hudiga priti;
Toku boš gmah jemou.

Plutarchus, zamerkuvauc teh nekadaišnih rečv, piše, de Phi-
lippus, ta imenitni krail u’ Macedonij, naredil je bil eno lepo inu
žlahtno gostaria ter h’ lete pouabil veliku posvetnih včenikou
ali philosophou, katerim pb kliončanim gostuvaine h’ spoznainu

Jezik v Komualdovem spevu je preprosto gorenjsko narečje, kakor
so ga govorili v škofjeloški okolici. Kakor na Gorenjskem in Koroškem sploh,
nahajamo tudi v tem rokopisu polglasni e  namesto prvotnega i  ob koncu besed,
na pr. ranitte  nam. raniti.  V tožilniku edninskem ženske a-sklanje stoji a

109

meh modrasti postavil je bil gore tu uprašainie: „Quid in rermn
natura esset maximum? Tu nervehši, kaj je • u’ naturae inu na
suete ?“ na kateru, ker usi so se zauzelli, iz zauzetja perčelli so
billi reč inu odgovarjat. H’ pervemo ta nerslovečiši odgovoril
je, rekoč, de tu nervehši, kar znaite je u’ naturae, jč ta hrib iz
immenam 01ympus, inu sicer iz tem ursakam, ker on po spri-
čuvainu Lučani „nubes transeendit 01ympus a : iz niegovo visso-
kustio praestope te oblake. Na leto odgovori ta druge, de tu
nervehši ni ta 01ympus, temuč ta Atlas, ker on ne le samu
na nosse 01ympum, temuč t-ude uso to drugo kuglo tega
sueta, po bessedah Virgilij, ker prave: „Maximus Atlas axem
humero torquet, stellis ardentibus aptum.“ Za letem dal je ta
tretie h’ tretijmu ta odgovar, rekkoč, de tu nervehši u’ nature
je ta uoda, ker ona sama obda ues ta cirkel tega sueta, po
bessedah teh kozmografou, kateri to uodo vehši koker to ženilo
dellajo. H’ četertimo odgovoril je ta četerte, tu nervehši u’ naturi je
tu sonce, ter iz tega, ker tu sonce po govorieine teh plemen-
tariou 166 krat vehši je, koker ta pozemelska maehina. Ta pete
inu zadnie nerbližai peršel jč h’ te resnici, ker dial jč, de tu
nervehši jč „in rerum natura cor humanum , tu človešku serce,
inu sicer resničnu, zakai leto po bessedah Victorini: „Cor quidem
parvum est, sed maxima capit“: oku si lih maihinu je, venner
tu nervehši zapopast-i zamore, ja tako jč, de iz usem volneni
suetam nima zadoste, koker vidit je billu nad Alexandram,
synam tega spred imenvaniga macedonskiga kraila, kateri, ker
šlišal jč ob enim čassu od Aristarckusa, de več suetou se znaide,
perčel se je bil jokat inu solze prelivat, rekoč, de jč niemu
žou, de še eniga ni zadobil, ja taku žalil se je, de h’ utkolažainu
taistiga mogel je Aristoteles popissat ene buque, u’ katerih je

nam. o,  na pr , diuica Maria,  nam. divico Mario; dobroto bogia  nam. dobroto
božio.  Takili pojavov nahajamo že v prvi polovici 17. stoletja tu pa tam v
rokopisih, tekom 18. stoletja pa se množijo bolj in bolj in v nekaterih narečjih
so dandanes obče navadni, tako na pr. v nekih krajih na Notranjskem in
Gorenjskem. Iv temu jezikovnemu pojavu še pripomnimo, da se v mnogih
slovenskih narečjih vsak nenaglašeni o  izgovarja kot a,  in ta prehod zasledu¬
jemo že v rokopisih iz začetka 15. stoletja; prim. ljublj. rokopis: Ja se dolžan
dam; celovški rok.: dolžnikom.

5

10

15

20

25

30

110

niemu le en sam snet izkazal; taku velika je tu mailiinu
35 človeška serce, de niemu ne suet, ne uoda, ne sonce, ne nebu
ni zadoste, koker s. Augustinus govori: „Inquietum est cor
nostrum, doneč requiescat in te": nepokoinu je naše serce,
dokler u’ tebe, o Bag, ne počiva, iz katerih bessedi se vidi,
de tu človeška serce zunai Boga use tu drugu premaga, ker
40 ona sama u’ Bugu niega počitik inu zastopnost naide. Pametnu
tedei odgovoril je pliilosopbas.

29. Jernej Basar.

Pridige. 1734.

1. Iz predgovora.

Po tim, kir je meni od mojib vikših naloženu bilu u’ krajn-
skimu jeziku ene bukve popisat, so meni na misov peršle taiste
sicer majhine, palc vender imenitne bukvice, Exercitia s. očeta
Ignatia imenvane. Inu kir lete, skazi noterdajanje inu resvet-
5 lenje božje od duhovniga premišluvanja popisane, tolku nebeških
skrivnosti inu posebnih naukov u’ sebi zapopadejo, de so taiste
usi učeni inu bogaboječi, ja tudi vikši namestniki Kristusovi vi-
soku hualili inu u’ veliki časti deržali, sem si naprej uzel, moje
čez lete bukvice zložene pridige vunkej na svitlobo dati. Zdajci
JO pak u’ začetku tiga meni naloženiga della sem en dajlni čas pre-
mišluval, na kaj za eno vižo be govoril, inu z’ kaj za enimi pu-
štabi al čerkami be krajnske besede pisal. Zakaj je raminu
velik zločik mej ludmy slovenskiga jezika: eni namejsti l  špo-
gajo u,  kakor: sem biv ; drugi pak l  namejsti u:  sem bil.  Eni
15 nikatere besede izrečejo hitra, drugi pak taiste potegnejo, koker:
so potlačili,  so potlačgli,  inu toku naprej ; dokler je velik izločik
tudi per drugih besedah, sem otel per tirno mojmo pisanjo eno
srejdno pot deržati, katero tebi u’ timu predgovoru pokažem.

1. Večidev pišem, 'koker je u’ bukvah krajnskih „evangeliov",
20  u’ katerih namejsti u  najdeš postavlen l:  sem bil,  inu ne: sem biv.

9. Per nikaterih besedah ne perstavim zadni i,  koker: znam
pisat , kir be imel reči: znam pisati;  glihi viži ne perstavim u,
kir be ga sicer imel perstavit, koker: u’ taistim  kraju, namejsti:
u’ taistimu.

111

14. Sem se ogibal nemških besedy, lmlkur sem mogel, zunej
tistih, katere so že krajnskimo jeziko lastne postale, koker:
ursoh, folk, kunšt.

15. Ukupej pišem inn stisnem koker eno besedo: žnym, nesim,
aku be lyh ymel dve izločit: z nym,  cum illo, ne sim,  non sum.

16. Useh leteli izločkov konc be se loliku sturil skuzi lete
čerke: ' ' A ; kir pak preveč pogostu postavlene be morebiti veči
zmešnjavo delale, zatigavola taiste na strani pustim, samu u’
enih krajih zaznamnijem, kadar namreč očem ta zadni a  al’ e
nisku, kasnu inu (toku rekoč) z’ zapertimi usti izreči, koker:
oni terpe,  illi patiuntur; leta,  volitat; leta,  ista.

Skuzi taku krajnsku pisanje jest Slovencam obene terdne
regelce ne stavim, temuč samu pot rezodenem k’ lohkešimo
branjo tiga mojga pisanja.

2. O zamudi časa.

Ne pusti obeniga dneva nepridnu preteči, de na bo ta ner-
kraiši čas minil brez tuojga dobička. ,.Particula boni doni (diei)
te non praeterea.“ Toku učy s. duh skuzi usta tiga modriga
inu tebe, o človek, opominja, de be obene lepe perložnosti ne
zamudel dobra sturyti. „Nullam occasionem exercendae virtutis
omitte.“ Dokler lepa perložnost je, koker ena tiea, katera tebi
k’ nogam sede inu se pusty loliku ujeti; če hitra po nje na
sezeš, zupet zlety inu se (tok’ rekoč) tebi smeja, kir jo ne boš
več loliku dobil. Ravnu toku lepi čas inu perložnost dobrih
deli’ se tebi dostikrat naklčni; če iz lenobe inu nemarnosti
opustiš dobru sturyti, čas bo pretekel, perložnosti ne boš več
ymel, dopernesti dobre della, tebi posebnu potrebna k’ izveli-
čanjo tuoje duše. Tiga en lepi nauk ymaš nad gobovmi, od
katerih govory današni evangeli: Leti so čakali na tisti čas.
ob katerim je ymel naš izveličar ondi mimu pojti, inu koker
hitra so ga ugledali, so zdajci svoj glas uzdignili inu so diali:
»Lubi mojster, usmili se čez nas!“ Nyh prošnja je bila uslišana,
kir so od svojih gob očišeni postali. Kadar be oni bili po nyh
lenobi postopali, okuli sebe gledali inu prazne pogovore mej
seboj deržali, be bili zapravli leto lepo perložnost, zamudili
Kristusa inu be ne bili od nyh gob očišeni.

25

30

35

5

10

15

20

112

30. Miha Paglovec.

a) Iz predgovora k „Tomažu Kempencanu* 1 . 1745.

Lete zlate bukvice zavolo teh. lepih inu svetih navukou
so v’ usse sorte sprahe, ja cilu, koker sprica Henricus Somelius,
en imeniten jesuvitar, v turško spraho prestaulene, inu nobene
bukve zunei svetiga pisma nisso ble tulkukrat predrukane,
5  koker so ble lete....  De bi tedei tudi ti lubi Slovenci inu
Krainci tiga velikiga nuca inu fruhta, kateri skuz branie ali
poslušanie teh bukvi c se zadoby, se mogli poslužiti inu k’ nucu
nyh dušic se deležni sturiti, se je ta muja perložila, taiste
v’ krainsko, okuli Lublane navadno spraho preložiti, z’ tako
10 skerbjo inu spregledaniam, de tudi ti gmein ludje bodo taiste
lehko zastopili; zakaj eni inu drugi navuki, v’ teh bukvicah
zapopadeni, so tešku tudi tim Latincam zastopiti; de se pak
bodo mogli zastopiti, so taki navuki za te gmein ludy taku
rezloženi, koker taiste ta laški inu nembški izkladovic izkladajo,
15  rezločjo inu zastopit odkazujejo, dokler pri tem delu, to je. de
so se lete bukvice v’ krainsko spraho prestavile, so se taki
možje pomujali, kateri te štiri sprahe, latinsko, nembško, laško
inu krainsko so dobru znali inu zastopili, de skuzi to, kar
v’ latinski sprahi je bilu tešku zastopit, je nekei ta nembška,
20 nekei pak tudi ta laška inu skorei leta narveč rezlocila, kaj
je otel ta vučenik z’ en navuk nam naprei nesti. 1 )

b) Iz predgovora k „Sveti vojski 11 . 1747.

Kar vi, lubi moy Krainci ali Slovenci, v’ letih bukvicah
bodete brali, letu je nekadei vučil inu spissal v’ laški sprahi
ta vueeni inu za niega brumnosti volo sylnu znani inu imenitni

*) Paglovec se ni s svojim imenom podpisal, temveč na naslovnem listu
stoji: „Skuzi dua mašnika Petrinarja (tako so takrat imenovali vse posvetne
duhovnike ali neredovnike po apostolu sv. Petru) inu faimaštra iz gorenske
krainske strani k duhovnimi! nucu tim Slovencam v' druk dane.“ — V pravo¬
pisu zamenjuje Paglovec z  in s, z  in s  ter piše brez vsake doslednosti, kakor
predniki njegovi, Janez Krstnik, Hipolit in Piogerij; niti pravila Basarjeva mu

niso znana.

113

P. Laurentius Scupuli ... Po niegovi smerti so one v’ usse
sorte spralie preložene inu prestaulene. De bi tedei tudi ti
ludje, kateri samu krainsko ali slovensko spraho znajo, ali
pak drugi, kateri lete bukviee v’ eni drugi sprabi nimajo, se
mogli leteli prou nucnih, v’ teh bukvicah zapopadeneh navukou
deležni sturiti, se je en deželski mašnik pomujal, te zlata
vredne bukviee v’ to krainsko, okuli Lublane navadno spraho
preložiti, v’ druk dati inu to perložnost ussim sturiti, se
z’ timi nucnimi bukvicami preskerbiti.

31. Kajkavski pisatelji v XVII. stoletju.

Bolj živo in veselo gibanje se kaže v tej dobi na knji¬
ževnem polju kajkavskem. Kajkavska književnost je v tej dobi
mnogo večja od ostale slovenske ter jo daleč nadkriljuje, toliko
gledč na pisavo, ki je mnogo čistejša in pravilnejša od naše,
kolikor z ozirom na vsebino knjig, ki niso samo nabožne,
temveč tudi posvetne in učene. Med kajkavskimi pisatelji slovijo
v tem času najbolj redovnik Ivan Belostenec  (+ 1675) po
svojem velikem latinsko-ilirskem in ilirsko-latinskem rečniku:
„Gazophylacium latino-illyricum“, kije  prišel še le po njegovi
smrti v Zagrebu leta 1740. na svetlo in kateri še dandanes
slovi kot izvrsten in rabljiv slovar; nato Pavel Vitezovič
iz Senja, prijatelj in vrstnik našega Valvazorja, zaradi svoje
»Kronike “ (1696) in drugih slovstvenih del; potčm zagrebški
škof Peter Petretič  po svojih evangelijih (1651) in redovnik
Jurij Habdelič  po svojem rečniku (1670) in po knjigi:
„Prvi otca našega Adama greh“ (1674).

32. Peter Petretič.

Sv. evangeliji. 1651.

1. Iz 'predgovora.

Ja takajže buduči pastirom i biškupom nedostojnem cirkve
zagrebečke, želeči nasleduvati ove imenuvane velikoga imena
(kem se ja ne prispodabljam) i velike dostojnosti biškupe, vsem
serdcem jesem želel na početke moje biškupije i dendenešni

Q

Slovstvena čitanka. °

5

10

5

10

15

114

5  zelem „salntem populorum meae curae commissorum , dušnoga
zveličanja ljuctvu i ovcam duhovnem, pazke moje pastirske
i biškupske preporučenem i zračenem; te poimene i navlastito
jesem toga želel i vezda ga želeni vam, 6 postavava brati,
slovenskoga orsaga plebanuši i duhovni pastiri, kotere ja na
jo  početke moje biškupije poleg časti i dužnosti moje hotevši
pomoči i koliko toliko zlehkotiti va vaše takajže pastirske
časti i dužnosti; jesem zboga vas i zaradi vaše potreboče včinil
(ne sam po sebe, nego) po drngeh, glaboko vačeneh i visoko
mudreh redovneh ljadčh i pastirek cirkveneh: najpervlje rčči
J5 sveteh evangeliomov (kii sa va slovenskom orsage okolu godišča
obični i navadni) iz dijačkoga te vagerskoga textaša na naše
pravo slovensko, zagrebečko slovo pravdeno (poleg moje Štirne)
prenesti, od reči do reči, gde je bilo mogače te je slovenščina
prepustila. A gde pak to ne bilo prikladno, jesem včinil dijačke
20  reči tak spisati, da ijm pravoga razmenja vrazil nesem. Negde
pak nekotere židovske rčči jesem na meste ostavil, nasledajuči
va tom drugek narodov evangeliome preobernene.

Zato, po kek d6b pred tem toga ne bilo videti va našem
slovenskom orsage slovenskem jezikom dostojno štampanek
25 evangeliomov, ja, gledeči na občinsko dobro te na dnkovnek
pastirov potreboču, jesem včinil ove evangeliome slovenske
ispraviti i štampati, va to ime, da bi naši cirkveni pastiri
i prodekatori slovenski svete evangeliome iz knjig slovenskek
pred ljuctvom čteli, poleg običaja i navade prodekatorov
30 vugerskek, nemškek, ččškek i kranjskek, koteri svčte evan-
geliomč vsaki va svoj jezik imaja preobernene i štampane. J )

‘) V glasoslovju je opomniti, da se namesto nenaglašenega i  v končni¬
cah že piše polglasni e, na pr. po drugeh pastirek = po drugih pastirili;
pazke moje . . . zračenem = pazki moji. . . zračenim.

Izmed manj znanih besed-omenjamo sledeče: takajže,  gleich, alsogleicli,
auf der Stelle, ebenfalls; takajže biiduči  pastirom = ker sem baš sedaj pastil - .
Buduii,  indem, da, weil (= bodoč). Želeni  (stsl. želejem), stara oblika nam.
želim. Pazka,  Sorge. Kotere ... hotevši pomoči  itd. = katerim sem hotel pomoči
in jim kolikor toliko olajšati pot v vaše sedanje pastirske časti in dolžnosti.
Štirna,  mnenje, sodba. Razmenje  (= razumenje) vraziti, den Sinn storen.
Dijaški,  latinski. Ispraviti, spraviti,  ordnen, redigieren, zusammenstellen.
Prodekator,  propovednik. Čteti,  lesen (čtejem — štejem, čitati).

115

2. Opazka o posvetnih pesmih.

Vzemi na pamet, da se ova popevka od četireli poslednjeh
doguvanjih basnovito more popevati na svadbah i goščenjah
i ostaleh veselicah telovneh, buduči ona jedna duhovna vuzda,
kum se stezuju grehi lakomnosti te pijanosti z vnogemi drugemi,
koteri iz sveckoga veselja pohagjaju. I to dosta budi ovde od
popčvkih pridaneh, koteremi se vnogi navuki, vu sveteh evan-
geliomeh zaperti, tomače i na razum dajii, i koteremi se od
seh dbb z voljum božjum, po menje po več, od leta do leta
budu vun puhale i trebile gore rečene nečiste i nespodobne
popevke, dokle se strehe i zateru.

Ove perve i za ovemi prišestne popevke jesu ovde postav¬
ljene v to ime, da se popčvaju, ne leprav vu cirkvah, po svetkeh,
pod mešami ali na procesjah od cirkve do cirkve putujuči, nego
i po delatnikeh vu vsake fčle mestah, rekši na polje koseči,
orjuči, žen juči etc., na goricah kopajuči, koleči etc. mesto
navadneh negdašnjeh stareh poganskeh i sramotneh popčvkih,
kotere priprosti ljudi, poimene ženskoga spola, gustokrat,
popčvaju, plešuči, tancajuči, delaj uči, doma, vune na polje, na
goricah, sramotno se šaleči te druge ljudi, keh nazoči ne,
ogovarajuči i te takove grčhe za šalu jemljuči te za ništar
deržčči 1 ).

*) Doguvanje  nam. dugovanje (dolgovanje), Schuld, Funktion; sedaj
pravimo: pesem od štirih poslednjih rečij. Kum,  skrčen orodnik = s kojnm,
s lcojo. Od popevkih pridaneh —  od popevek pridanih; rodilnik popčvkih,  je
napravljen po sestavljeni pridevniški sklanji. — Prišestne popevke =  sledeče
pesmi. Prišesten, prišestje  (Ankunft) izvajamo od korena šed,  ki živi v glagolu:
šel, hoditi. Na goricah koleči (= kolječi):  koliti, pfahlen, stocken, den Wein-
stock sttitzen. Keh nazoči ne =  kojih ni navzoči, ki niso navzočni. Keh:
skrčen rodilnik nam. kojih, stsl. kyih, kyh.

Da bi laže izpodrinil posvetne pesmi, je podložil Petretič pobožne svoje
tistim napevom, po katerih so prepevali najbolj priljubljene narodne pesmi.
Tako se naj na pr. pesem: „Ave, maris stella“ poje po napevu narodne pesmi:
„Hranila devojka tri sive sokole". Druge pobožne pesmi je zopet podložil
drugim narodnim napevom, kakor na pr. po pesmih: Igralo kolo sinko; Posejal
sem bažulek (= iižolek); Lepo mi poje črni kos.

8 *

5

10

15

20

116

33. Jurij HaMelič.

„Prvi otea našega Adama greh.“ 1674.

1. Predgovor.

Nakaniuši našega zveličitela gospodina Kristusa zemeljski
žitek nakratkom popisati slovenskem našem jezikom i iz njega
neke kerščanske iiavuke izpeljati, dojde mi na pamet, da ne bu
morebiti žal pobožnomn štaucu, ako u napredek jednemi kni-
5  gami porušenje nature človečanske poznamenujem, kotera iz
pervoga otca našega Adama i njegove pregreške izhaja, kotera
je zrok bila pogubljenja usega človečanskoga naroda, i zbog
toga sina božjega na ou suet prišestka. Ar se uffam, da, spo-
znauši zjedne strane veliku našu nevolju, zdruge pako nepre-
io sežnu milošču i miloserdnost Boga našega, ki se je dostojal za
grehe naše našem mlahauem telom obleči, spoznamo takaiše
i dužnost našu, kum smo mu zavezani na zahvalnost i veki-
večnu službu. Naj adda bude *).

2. Nestalnost preprostega ljudstva.

Leto adda ono 1573. naglo se zbuči mužadia proti gospode
i plemenitem ljudem, ta zrok dajuč, da ju gospoda na tlake
i dohodke penezne takve nemilo naganjaju, kakve premagati ne
more. Zato zbukom oružje, kakvo je gdo mogel imati, zdignu,
5 najpervo vu onom polju (reči su Ištvanfieve), ktero na širokom
medj vodami Savum i Kupum stoij; i berže časa spravi se obo-
ružnoga, ali neumetelnoga ljuetva do dest jezer, i tak da bi se
čez brege svoje naglo Sava razleala, tak ono ljuctvo, kadgoder
je išlo, plemenitaške duore i hiže je razbialo, robilo, žgalo. Medj
10  temi pako duori i hižami najpervi je bila plemenita, viteškoga
človeka Jurja Punekoniča na Samoborskom polju, ki je malo
pervo iz turskoga sužanstva bil vušal. Odonud pako proti Save
iduč, usem su onuda stoječem velik strah zaudali, i ako su

‘J jŠtoMC?«: daj. od samost, stavec (= čitavec, čitalec), der Leser. Pri-
šestek,  Anknnft, kor. sed  (v glag. šel, hoditi). Ar,  denn, weil. Uffam se:  upam,
hoffen. Mlahav , schvvach, sehwachlich. Adda:  torej, tedaj.

117

kteroga plemenitoga človeka u ruke dobili, taki su ga nemilo
zarazili . . .

Prevoziuši se adda čez Savu, kajgoder lepšeb bilo duorov
i marofov, naulastito pako Ferenca Tahia, ke je on bil lepo
cifrasto učinil načiniti, ognjem i oružjem jesu prež vse milošče
terli i žgali. Bili su u te slepe naglosti blizu ure prišli na
doljnu Stubicu, gde basnovite toplice zuiraju na pomoč unogeb
betežneh. Onde tabor postaviuši, razposlaše okolu in okolu
omamljene srečicum muze, ki prež nijednoga razloga dvore
i imanja plemenitska žgaše i robiše i na ništar staviše, i uno-
žina pak usaki dan mladeb mužičeu (tolvajČičev) k njim se pri-
družavaše.

I gda bi se ib unogo jezer vkup bilo spravilo, zebrali su
si poglavara nekoga Matea Gubesa, ki jim se je medj drugemi
i umetelneši i mudreši i proti gospode serčeneši videl, koga su
i kraljeuskum častjum nespametno imenuvali i daruvali. Posta
adda Gubes muž kraljem 1 ).

i) Zdignu, posta, razposlaše , žgaše, robiše, staviše  so aoristi. Mužadija:
moštvo, kmetstvo. Zbučiti se,  sicli erheben, einen Aufstand machen; zbuk
Aufstand, Aufrukr; buka,  Larm. Zaraziti:  na tla pobiti, niederschlagen. Ke
je on učinil načiniti:  katere je on dal napraviti (sezidati); cifrast,  geziert,
geputzt, mit Sclinorkeln (cifra) versehen. Srečicum omamljen,  durch das Gliick
betaubt. Pridruzavaše:  3. edn. oseba imperfektova.

15

30

25

30

118

Preporod slovenskega slovstva.

1765 — 1843 .

A.

34. Prehodna doba. 1765—1795.

Slovstvo vsakega naroda je v ozki zvezi z občno ljudsko
prosveto. Državne naredbe, ki povzdigajo omiko narodovo, po¬
spešujejo ob enem tudi književnost njegovo. Tekom osemnaj¬
stega veka je propadalo slovensko slovstvo vedno bolj in bolj;

5 bati se je bilo, da se jezik slovenski popolnoma izpodrine iz
knjige. Preprosto ljudstvo večinoma ni znalo čitati, v znanosti
pa je gospodovala latinščina in nemščina. Za pouk in omiko
preprostega naroda ni država mnogo storila; občinske in zasebne
šole so bile redke in še te slabo urejene. Se le blaga cesarica
10  Marija Terezija je ljudsko šolstvo povzdignila na višjo stopinjo.
Pomnoživši glavne in ljudske učilnice, je razglasila leta 1774.
občno postavo, po kateri so preustrojili pouk na omenjenih
šolah. Delo svoje matere nadaljujoč, je pomnožil cesar Jožef II.
število nižjih šol ter naložil starišem dolžnost, da so pošiljali
15 otroke v šolo. Ta skrb za ljudsko izobrazbo je imela blagodejnih
nasledkov i na polju slovstvenem. Pod tem mogočnim vplivom
se je oživilo slovensko slovstvo, in enkrat probujeno, se je raz¬
vijalo tako hitro in vidno, da se njega razcvet ne meri po sto-,
temveč po desetletjih. Znamljivo je nadalje, da niso kali naše
20  književnosti poganjale sedaj le v središču slovenskega ozemlja,
temveč da so vznikle močne in krepke v vseh slovenskih pokra¬
jinah. Po razvitku svojem se deli slovenska književnost od leta
1765. do 1843. v tri dobe, in sicer v dobo A.  od leta 1765.—1795.

119

z Markom Pohlinom, B.  od leta 1795.—1830.  z Valen¬
tinom Vodnikom, in C.  od leta 1830.—1843.  s Francetom
Prešernom.

* * *

Zadnja desetletja je imela slovenska književnost svoje za¬
tišje skoro le med redovniki. Naravno je tedaj, da se je v nji¬
hovi sredi tudi oživila. Avguštinec Marko Pohlin  je stopil
kot marljiv in vnet književnik na zapuščeno polje slovenskega
slovstva. Zbravši okoli sebe vse delavne moči, je določeval smer
jeziku in slovstvu. Svoje delovanje je začel z abecednikom leta
1765., s katerim je brez dvombe ustregel ljudstvu in šoli. Videč,
da je pisateljem najprej slovnice potreba, ako hote pisati pra¬
vilno in dosledno, je izdal tri leta pozneje „Kranjsko gramatiko
(1768), a žal našemu jeziku na škodo. Oče Pohlin je hodil namreč
svoja pota. ne oziraje se na živo govorico preprostega naroda,
niti na svoje prednike. On daje svojevoljno jeziku pravila, katerih
nikjer v njem ne zasledujemo; on kuje in izmišlja besede proti
duhu našega jezika ter razlaga njih pomen zgolj po svoji bujni
domišljiji. Pohlinova slovnica ima svoje mesto daleč za Boho¬
ričevo prvo poskušnjo (1584), a vendar je bila nje potreba
tolika, da je leta 1783. doživela drugo izdajo. Smatrajoč se
za prvega slovničarja, je nadaljeval oče Marko svoje jeziko¬
slovne novotarije ter izdal že dolgo obetano in težko pričako¬
vano „Malo besedišče treh jezikov" (1782), kateremu je deset
let pozneje sledil slovar „Grlossarium slavicum . Meneč, da
nima slovenščina dovolj lastnih besed, je sprejemal Pohlin
v svoja rečnika popačene nemške izraze, ali zajemal besede iz
drugih, največ čeških knjig; kjer pa ni našel pravih poznaine-
novanj, tam jih je izmišljal samovoljno, a pomen slovenskih
besed in njih pisavo je razlagal iz arabskega, grškega in drugih
jezikov.*)

!) V dokaz naj služijo sledeči vzgledi: Arreč,  Ursache, Ursprung. To
besedo si je Marko takd-le izmislil: Reč =  Sache, as  (ali prispodobljeno ar)
ex verbo as  — ur (Ursprung), torej: Ur-saclie. Bradinstvu,  mannliches Alter.
Dolipisk,  Abschrift. Listmarn, listmarnek,  sckriftverstandig, Študent. Oslovšena,
Versammlung ungelebrter Lente. Sajovc,  Cjclops. Za zlo gorivzamem,  iibel-
aufnehmen. Spevorečnek,  Dichter. — „Ajd, germ. Heyde, a gr. a privat. et stžuj,

25

30

35

40

45

50

120

Srečnejši je bil Pohlin v svojem delovanju za preprosto
55 ljudstvo. Z bistrim očesom je spoznal, da potrebuje narod raznih
knjig, po katerih se naj privadi čitanju, da se tako povzdigne do
višje omike. V to svrho je prevajal in izdajal spise duhovne
vsebine, kakor molitvene bukvice, katekizme, pridige; največjo
zaslugo pa si je stekel s posvetnimi knjigami, kakor so na pr.
60  Bukvice za rajtinge, Opravek tega človeka, Kmetom za potrebo
in pomoč, Kratkočasne uganke.

Pohlinovo književno delovanje je bilo vsestransko in jako
plodovito. Pisal je v latinskem in laškem, v nemškem in sloven¬
skem jeziku ter spravil na svetlo kakih dvajset tiskanih knjig,
65 v rokopisu pa jih ostavil do deset. Med zadnjimi je najzna¬
menitejše delo njegova književna zgodovina slovenska, katero
je izdalo zgodovinsko društvo kranjsko leta 1862. z naslovom
„Bibliotheca Carnioliae“.

Osobito velik napredek se je storil v naši književnosti s tem,
*o da so se jeli sedaj ozirati tudi na posvetne potrebe preprostega
naroda, dočim so poprej razen slovnic in slovarjev spisovali le
knjige nabožne vsebine. In v tem je storil Marko Pohlin prvi
korak. Obžalovati je le, da je v svojih spisih jezik hudo pačil.
A temu se ne čudi, kdor pomisli, da je Pohlin, rojen v Ljub-
75 ljani (1735), stopil že kot dvajsetleten mladenič v samostan
bosih avguštincev v Mariabrunnu blizu Dunaja in živel vedno
le po mestih, sprva v svojem rojstnem mestu kot propovednik
in subprior, pozneje pa večjidel na Dunaju kot prednikov na¬
mestnik in vodja samostanskih novincev v Mariabrunnu (f 1801).
so Pohlin ni tedaj poznaval nepopačene govorice preprostega naroda,
temveč iskal svoj vzor v jeziku, kakor ga govore navadni
meščanje.

* * *

Najlepše se je koncem osemnajstega veka razvijala nabožna
književnost. Vsem na čelu stojita najboljša tedanja pisatelja

video, quasi caecus, non videns Deum in ereatis." MojšJcra  (= moj in škric).
Persegam  (ali = k’ persam, na perse segam, ali = perst stegam). Prhlega
(od glag. pridem). Prosenc  a sence, cpiia Januš bifrons figuratur. Tork  a tereni,
quia Mars omnia frangit et devastat. Želod  (od glag. želim). Župan, župan,
od hebrejskega in kaldejskega sav , star, in iz slovanskega pan  (gospod).

121

Jurij Japelj in Blaž Kumerdej. Prvi, rojen v
Kamniku (1744), se je šolal v Ljubljani, dvanajst let
kaplanoval v Trstu, bil škofovski tajnik v Ljubljani in pozneje
dekan na Gorenjskem. Leta 1799. je postal kanonik v Celovcu
in potem višji nadzornik ljudskih šol v krški škofiji. Naposled
je bil za tržaškega škofa izvoljen, ali ta veseli glas mu je
došel na smrtni postelji (1807). Japelj se sveti kakor zgodnja
danica v slovstvu slovenskem ter obeta svetlejšo prihodnjost
naši književnosti. Njegova delavnost je bila vsestranska
in plodonosna. Za šolske potrebe je priredil „Veliki kate-
kizem“, ki je doživel štiri izdaje; za preprosto ljudstvo je
izdal „Liste in evangelije^, svojim duhovnim tovarišem pa
priskrbel »Pridige za vse nedelje skozi leto“ v dveh delih.
Izvrstnega prestavljalca se kaže Japelj v svojih »Cerkvenih
pesmih^ (1784 in pozneje), katere je za isto dobo preložil prav
izvrstno in izmed katerih se nekatere še dandanes pojo; tako
na pr. »Pred tabo na kolenih, O Bog, te molimo ,“  ali »Pred
stolom tvoje milosti Tvoj verni ljud kleči . L ‘

Najznamenitejše delo Japljevo je prevod sv. pisma. Začel
ga je skupno z Blažem Kumerdejem (1738—1805), kateri je,
rojen v Bledu na Gorenjskem, dobro poznaval jezik slovenski.
Prevod sta pričela z novim zakonom, ki je prišel v dveh
zvezkih na svetlo (1. 1784. in 1786., v drugi, izboljšani izdaji
pa 1. 1800. in 1804.). Nato sta skupaj dodelala prve štiri
bukve Mojzesove, kar pride Kumerdej, ki je bil vodja malih
šol v Ljubljani, za okrajnega šolskega poročevalca v Celje.
Vsled tega se je prevod malo zakasnil in Japelj je izdal sam
dva zvezka starega zakona (1791 in 1796). Ostale dele starega
zakona so priskrbeli drugi prelagatelji, med katerimi se najbolj
odlikuje Jožef Škrinjar,  in celo prvo katoliško sv. pismo
je zagledalo do leta 1802. beli dan. Prevod katoliškega
sv. pisma, ki je na veliko čast tedanjim pisateljem, se mora
prav dobro in vestno delo imenovati. Saj so pa tudi sodelovali
pri njem najboljši književniki iste dobe; zakaj predno je kak
zvezek izšel, ga je presodil in pregledal poseben odbor,
v katerem so delovali najboljši poznavatelji našega jezika,
med njimi v prvi vrsti Japelj in Kumerdej,  Jožef

85

90

95

100

105

110

115

120

122

Škrinjar, Jožef  Debevc, ki je spisal predgovor o čitanju
sv. pisma starega zakona, in Valentin Vodnik,  prvi naš
pesnik in književnik v naslednji dobi.

125 Japelj in Kumerdej sta se pri svojem delu ozirala tudi
na slovanske prevode in se posluževala raznih slovanskih reč-
nikov. Prizadevala sta si pisati čisto slovenščino, iztrebivši iz
Dalmatinove biblije nepotrebne tuje besede, ter sta povzročila
velik prevrat v slovenskem jeziku. Pisala sta po Bohoričevi
130  slovnici, ne glede na Pohlina, a mnogo boljše od Trubarja in
Dalmatina, tako da smemo zlasti drugo izdajo njunega novega
zakona imenovati naj pravilnejšo knjigo slovensko do iste dobe.
O njuni delavnosti in o njunem jezikoznanstvu pričajo nadalje
tudi zapuščeni rokopisi. Japelj je ostavil obširno slovensko
135 slovnico, primerjajoče sklanjatve slovanskih jezikov in več
prevodov nemških pesmij od Mendelssohna, Gellerta, Kleista
in Hagedorna; Kumerdej pa je spisal „Poskušnjo o kranjskem
pravopisu 44 , slovensko slovnico in rečnik, a vrh tega je
v svojem poklicu še mnogo deloval za naše šolstvo in izdal
140  čitanko za ljudske učilnice.

* * *

Vsestranska književna probujenost v tej dobi ima tudi
v pesniškem oziru zabeležiti nov napredek. Dočim so doslej
izdajali le cerkvene pesmi, med katerimi so se najbolj priljubile
romarske pesmi (1757—1775) Cirkničana Jakoba It e peza,
145 svete pesmi duhovnika Maksimilijana Redeskinija  [1775] 1 * * 4 )

1 ) Že kajkavski pisatelj Peter Petretič  (gl. str. 115.) si je prizadeval
namesto narodnih pesmij uvesti svete pesmi med ljudstvo. Isto prikazen
nahajamo tudi na Slovenskem, kjer so si v 18. in tudi začetkom 19. stoletja
različni pisatelji prizadevali posvetne (gotovo čestokrat „nečiste in nespodobne")

pesmi iztrebiti in jili s svetimi nadomestiti. Tako je izdal Ahac Stržinar,
škofov namestnik in oskrbnik v Gornjem gradu (v Savinjski dolini), „Katoliš-
Iceršanskiga vuka peissme“  leta 1729., kjer med drugimi navedenimi vzroki
pravi: „Treki inu zadni uržoh, zakai so lete svete peissme sturiene, ie leta:

de bi te druge prazne, nanucne, folš peissme opustili, namesti taistih pak te
svete peissme peli."

Nadalje je izdal Primož Lavrenčič,  duhovnik tovarištva Jezusovega,
„Missionske katoliš-karšanske peissme“  1. 1752., kjer pravi v predgovoru, da
je po večkratni prošnji ustregel splošni želji ter „ene stare pejssme pogmerau

123

in cerkvene pesmi Jurija Japlja  (1784), pokažejo se sedaj že
pojavi posvetnega pesništva v umetnem stikotvorstvu (šestomer,
distihon). Po Pohlinovem prizadevanju je zbral oče Janez
D amascen, t. j. Tržiean Feliks  Dev  razne posvetne pesmi
ter jih izdal v treh zbirkah od leta 1779.—1781. pod naslovom: iso
„Skupspravljanje kranjskih pisanic od lepih umetnostij*. Te
zbirke so prvič zato zanimive, ker so v našem slovstvu prva
poskušnja, da so jeli z združenimi močmi gojiti posvetno
pesništvo, in drugič, ker se nahajajo v njej prvenci Vodnikove
muze. V Devovih „Pisanicah“ je pognalo tudi dramatsko 155
pesništvo svoje prve kali; saj nam podajajo libreto prve
slovenske opere »Belin ‘, katero je uglasbil kamniški učitelj in
orglavec Jakob Zupan. * 1 )  Temu početku sta sledili deset let

inu perstavou, te nove pak... vkop zložon inn na svitlobo dau z’ tem vupei-
nem, de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejssnie opustili, same pak lete
nove inu svete pejli Bogu k’ časti inu k’ vaših duš zveličejnu."

Posvetni duhovnik Maksimilijan Redeskini,  ki je izdal „Osem inu
šestdeset sveteh pesm“  (skerbnu skup zbrane, pobulšane inu pogmirane) L 1775.
v Ljubljani na svetlo, navaja tudi sličen vzrok, zakaj je objavil pesmi, in
sicer: „de bi se teiste zalublene, gerde, od pregrešneh rečy skupzložene po¬
pevke, katire so eni dodusehmal dostikrat sami sebi inu drugem k’ pohuišanju
pejlli, posehmal usem iz pote inu iz glave spravele.... Pojte, mladi inu stari,
možje inu žene, ledeg inu zakonski, ob nedellah, ob praznekeli, ob dellovnekeh,
v cirkvi, na božji poti, per procesji, na pojlu, doma, zlasti na preji, de se
nigdar več taiste strupene glas teh drajn pod stenami ali na vasi, ampak
usellej ta Bogu perjetna Štirna teh sv. pesni do neba rezlega.“

1 ) M. Pohlin piše v svoji književni zgodovini: „Bibliotheca Carnioliae 11 * * V

o „Belinu“ sledeče: „Suppan Jacob, ludi et cliori magister Kamnecensis, egregius

compositor et musicus, composuit melodias et modos musicos pro theatrali

opera carniolica: Bellin,  ena opera, quam composuit et 1780 in 8 evulgavit
P. J. Damascenus.“

V Pisanicah leta 1780. pa čitamo naslednje opazke: „Kraynskeli modric
žaluvanje čez tu predolgu gorideržanje svojega Bellina v’ laškeh duželah.
Vesele kraynskeh modric na prihod njeh Bellina. Opereta. Zapopadk. Bellin
(sonce), ena senca dobrutliveh oblastnikov, bode za svoje lubeznivoste inu
krotkoste volo od Rhodarjov za boga goriuzet; za leto čast se Burja (vetr),
teh nausmileneli gospodarjov senca, zabstojn muja. On bo zavržen ter iz špotam
za svoje hudobnoste volo iz rhodarskeh ottočec stiran.“ — O početku slov.
dramatike glej str. 106.

124

pozneje veseli igri: ..Županova Micika“ in „Veseli dan ali
160  Matiček se ženi", kateri je, prav v domačem dnhn preloženi,
spravil Anton Linhart  v Ljubljani na oder. 1 )

Za razvitek naše književnosti je pomenljivo tudi društvo:

Academia operosorum Labacensium — Ljubljanska teh de¬
lavnih modrina*, katero se je zanimalo za vedo in umetnost.
165 Ustanovljeno že početkom osemnajstega veka, je začelo društvo
kmalu hirati ter je popolnoma prenehalo, dokler ga niso
Pohlin, Japelj in Kumerdej znova oživili (1781). Najbistrejši
možje iste dobe so bili udje ljubljanske akademije. Njej na
čelu je bil marljivi grof Janez Edling,  vladni šolski
ito  poročevalec, ki je kakor Kumerdej deloval tudi na polju šolske
in vzgojeslovne književnosti. Posebno pa je zaslovel Anton
Linhart  (.1756—1795), iz Radovljice doma. Ta je izdal
zbirko nemških pesmij „Blumen aus Krain“ (1781), kjer se
po stari slovenski narodni pesmi opeva „Boj med vitezom
175 Lambergarjem in Pegamom"; proslavil pa se je po svoji
nemško pisani kranjski zgodovini (v dveh delih 1788 in 1791),
ki se glede na razsodnost vrlo odlikuje od prejšnjih zgodo¬
vinskih del. Za domačo književnost si je stekel s tem zaslug,
da je prvi spravil gori omenjeni igri v predelani obliki na
18 « oder in da je za preprosto ljudstvo preložil knjigo „o kugi in
bolezni goveje živine" (1792).

* * *

*) „ Županova Micka.  Ena komedia v’ dveli akteh. Prenaijena po tej
nemški: Die Feldmuhle,  inu v’ Lublani jegrana v’ lejti 1790.“ — „Ta vesseli
dan,  ali Matiček se ženi.  Ena komedia v’ pet aktih. Obdelana po ti francoski:
La folle journee, ou le mariage de Figaro  par M. de Beaumarcliais. Stiskana
v’ Lublani v’ lejti 1790.“ — Obe igri je Linhart prav po domače predelal na
podlagi narodnega življenja in narodnih običajev. „Županovo Miciko“ so pred¬
stavljali diletantje z lepim uspehom v ljubljanskem deželnem gledališču dne
28. grudna 1. 1789. Od'te dobe do leta 1848. ni bilo več nikakih slovenskih
gledališčnih predstav v Lubljani. Še le leta 1848. je začelo prirejati takozvano
„Slovensko društvo v Ljubljani" besede in predstave slovenske v deželnem
gledališču, toda tudi te so z društvom vred prenehale leta 1851. Pozneje je
prirejala slovenske predstave čitalnica ljubljanska, dokler se ni ustanovilo
„Dramatično društvo"  leta 1867., katero zdaj krepko deluje na polju slovenske
dramatike.

125

Književno gibanje je bilo zadnjo četrt osemnajstega veka
prav živahno, toda žal, da se ni razvijalo v popolnoma pravem
tiru. Ne poznavajoč prednikovih del, ali jih ošabno preziraje,
so kovali tedanji književniki slovenščino v nenaravne spone,
sprva Marko Pohlin, za njim pa skoro vsi njegovi vrstniki.
Ne da bi bili slovnico posnemali iz jezika, so silili jezik v samo¬
voljno izumljena pravila brez zdravih načel in brez vsake
doslednosti ter so krpali besede po tujem kopitu. Glavni znak
te dobe je njen nemčevalni značaj; vsi spisi imajo na sebi
pečat tujega duha, ki jim je bil edini voditelj v pisavi. Le
Japelj in Kumerdej sta se proti koncu osemnajstega stoletja
rešila teh nenaravnih, tujih spon. J )

Proti tako samovoljnemu delovanju Marka Pohlina in nje¬
govih vrstnikov se je hitro vzdignil glasen upor, in sicer, kar
je jako znamljivo, najprej v sosednjih slovenskih pokrajinah.
Krepko se mu je ustavljal prvi slovenski pisatelj na Koroškem,
jezuit in misijonar Ožbald Gutsman  (r. v Grabštajnu 1727,
f v Celovcu 1790), v ,.Kristjanskih resnicah - ' (1770), dodavši
jim „Opombe o slovenskem in kranjskem pravopisu", v katerili

Marko Pohlin  je samolastno zgolj po svoji domišljiji razlagal imena
in dajal nauke v svoji slovnici. Sclavonier  so mu Saklavoni, Sklavoni: die
Feimhviirger; Mahrer, Moravci:  die Bezvinger; Bohmen, Bojemi:  die Fiirchter-
lichen; Pohlen, Pojlaki:  die Feldliigerer; Beussen, Ressajeni:  die Zanker.

„I>ie erste Vorstadt in Wien, so man aus Krain kommt, liat von den
Crainern den Namen Widen  bekommen, veil sie ankommende einander fragten:
Videš Dunej? vare die Antvort: Videm.* 1

Tudi s pomočjo bogoslovne vede je dokazoval pisavo besed, na pr.
pisavo Buh  namesto Bog je tako-le opravičeval: „Das einzige Wort Buh  seve
genug zur Zeugnifi, vorin man die dreyeinige Gottlieit so vunderbar aus-
gedruckt erblicket.** Črka B  kaže kot prvi soglasnik v abecedi na Boga očeta
kot izvir vseh stvarij, samoglasnik u  na božjega simi, in h,  ki ga s sapo izgo¬
varjamo, je znamenje svetega du/ta.

Kako se morajo kovati pesmi po kranjsko, razkazuje v nekaterih vzgledih;
zlasti priporoča latinski heksameter in stavi za vzor slovenskim pesnikom
sledeči svoj stih:

„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta.**

A vendar tudi pravi: „Natur, Genie und Uibung  machen auch in Krayn
den geschicktesten Poeten, was sonst Muhe und Kopfhreclien  niclit zmvegem
bringen.**

185

190

195

200

126

očitno pobija Pohlinove jezikoslovne novotarije. Grutsmanov
jezik nam kaže koroško narečje ter se odlikuje po svoji čistoti
in pravilnosti. Videč, da je Pohlinova slovnica napačna, je
spisal sam slovensko slovnico (1777), ki je zlasti zaradi tega
205  zanimiva, ker je Gutsman prvi v njej zaznamoval šestero
sklonov. Knjiga je bila jako pripravna in njena vrednost se
kaže tudi v tem, da je doživela šest izdaj. *) Vsakdanjim po¬
trebam ustrezajoč, je izdal Gutsman ..Evangelije in branje“
(1780) ter sestavil velik nemško-slovenski rečnik (1789). Ta
210  je najznamenitejše njegovo delo in še ima dandanes svojo

1 ) Gutsmanova slovnica („Windische Spraclilelire, verfasset von Oswald
Gutsmann, k. k. Missionarien in Karnten") je glede prejšnjih dokaj samostojna.
Po geslu: „Nil cliscit, qui sine ordine discit“ zavrača v predgovoru one, ki
ponosne velevajo, naj se narečje slovenje — nepridno, ubožno, pokvarjeno —
požene iz dežele, češ: „Aber sachte mit dergleichen Vorurtheilen! Die vvindische
Sprache ist nicht etivann ein einzeles, von der tibrigen ' Menschenwelt aus-
geschaltes Zeug. Man betraclite nur jene Kette der slavischen Nationen, die
von dem auBersten Eismeere bis an das adriatische sich herziehet. Uibersehe
man mit einem kritischen Blicke Karnten, Steyermark, Krain, das Littorale,
Dalmatien, Kroatien, Sklavonien; die Strecken der Winden, Bosnerkroaten,
Raizen, Slowaken, RuBniaken in Ungam; Gallizien, Lodomerien, Mahren,
Bohmen etc. und dann \vird man mir die vielleicht noch nie aufgeworfene
Frage beantworten kiinnen, ob man in mehreren Theilen der groBen oster-
reichisdien Monarchie deutsch oder slavisch spreche? Genug Ehre hiemit und
Btirgerrecht filr die windische Mundart, als welche nicht minder ein acliter,
obschon ungllicklicher Zweig von der slavischen Stammsprache ist, die sich
durch so viele Erbkonigreiche und Lande verbreitet.“ — Nesreča, piše dalje,
je to, da slovenji jezik govori le preprosto ljudstvo, da ginejo besede za višjo
oliko, da se celo učenjaki ravnajo po ljudskih napakah. Nekateri vidijo, kako
je prav, ali zvijajo in olikujejo jezik zopet po svojem dozdevku (nach ilirem
Dimke!). Kako so Nemci dospeli do knjižnega jezika? Tudi preprosti Slovenci
rajši poslušajo in so ponosni, kadar se jim govori v lepši besedi njihovi, kar
vem iz lastne izkušnje ( da ick in meinem Missionsamte alle windisclien Pfarren
abgelaufen, und dennocli liberall in einer mittelmaBigen Nettigkeit redend, mit
Beyfalle bin verstanden worden). Sicer sem se v mnogih rečeh podal na pre¬
prosto izreko, na pr. biu, gledau, nam. bil, gledal; pa to si vsak lahko sam
popravi. Žal, da so slovanska ljudstva z verstvom največ sprejela ali latinske
ali nemške črke, svoje pa, katerih ena namestuje po tri ali štiri (sch, tsch),
prepustila Ilircem in Rusom. Sprejmite te bukvice blagovoljno; čim več mi bo
pomočnikov, tem prej izide dostojen slovar.

— 127 -

vrednost, ker liram v sebi natanko zabeležen jezikovni zaklad
koroškega narečja.

Manj kakor Gntsman so nasprotovali Pohlinu štajerski
pisatelji. Razen Žige Popoviča,  ki je ostavil v rokopisu po¬
sebno razpravo o Poklinovi slovnici, se je oglasil le Celjan
Jožef Hasl  proti kranjskemu jezikoslovcu v „Svetem postu”
(1770), kjer v predgovoru ponižno razkazuje, kako se loči od
Pohlinovih pravopisnih pravil. Drugi štajerski pisatelji pa niso
gledali na nikak slovniški napredek, vsak le pišoč v okornem
jeziku svojega okraja; tako je na pr. France Gorjup  spisal
v jeziku celjske okolice svoje »Evangeljske nauke za vse ne¬
delje in praznike” (1770). Le Jurij Zelenko  (Mihael
Zagajšek), župnik na Kalobju, se je ravnal po Pohlinu v svoji
„Slovenski gramatiki” (prva v domačem jeziku pisana slovnica
1791), kjer pa še skoro jezik bolj pači kakor prednik njegov.
Nekaterim književnikom pa ni bilo toliko mari za pravilen jezik,
kakor za gospodarske potrebe na kmetih. Dobro stran Po¬
hlin ovega delovanja sta tedaj posnemala Anton Breznik,
duhovnik v Žalcu, ki je izdal »Večno pratiko o gospodarstvu”
(1789) in Janez Goličnik,  rojen v Mozirju, ki je priskrbel
v slovenskem prevodu ,,Antona Janše Popolno poučenje za vse
čebelarje” (1792 v Celju).*)

1 ) Anton Jama  je bil znamenit kranjski čebelar (rojen 1734 na Breznici
na Gorenjskem, umrl 1773 na Dunaju), ki je imel, predno je šel na Dunaj,
po sto panjev čebel in živel takorekoč ob čebelarstvu. Konec 1. 1766. je prišel
z najmlajšim svojim bratom Lovrom na Dunaj v novo bakrorezno-risarsko
akademijsko šolo, pridruženo prejšnji akademijski slikarski šoli, zato da se
priuči umetnemu risanju. Ko pa je gospodarska družba avstrijska 1. 1769.
iskala zase čebelarja v tuji deželi, se je oglasil naš Anton Janša za to službo.
Cesarica Marija Terezija je vsled družbene spomenice dovolila „čebelarskemu
učitelju dunajskemu* 1  360 gld. na leto, katero plačo pa je v kratkem povišala
na 630 gld. (dem in der Bienenpflege besonders erfahrenen kraineriscben
Maler Janscha).

Janša je bil torej prvi čebelarski učitelj na Dunaju, katerega je, kakor
sam trdi, prihajalo poslušat mnogo kmetskega ljudstva in ki je hodil kot
popotni čebelarski učitelj poučevat po deželi. Janša pa ni svojih koristnih in
novih naukov samo ustmeno razširjal, temveč je tudi spisal za svoje učence
in kmete „Razpravo o čebelnih rojih“  (Abhandlung vom Schvvarmen der

2)5

220

225

230

128

Najznamenitejša prikazen v tej dobi na Štajerskem pa je
Leopold Volkmer  (1741—1816), slavni pesnik Slovenskih
235 goric, ki je prvi zlagal vesele slovenske posvetne pesmi in basni
ter jih dajal med ljudi. Rojen v Ljutomeru, je služil za duhov¬
nika v Ptuju in v okraju njegovem. Ni bilo poštene veselice,
kjer bi ne bil povsod priljubljeni pesnik Volkmer razveselil
družbe s kratkočasno pesmico v prijazni domači govorici. Pesni-
240 kovati je najbrž začel že leta 1765., ko je postal duhovnik pri
Sv. Ožbaldu blizu Ptuja, in je zložil na stotine cerkvenih in
posvetnih pesmij, ezopskih basnij, deloma izvirnih, deloma po
Gellertu, Grleimu in Lessingu posnetih. Razen tega je izdal
pridige in krščanski nauk ter še marsikaj zapustil v rokopisu.
245 Njegove pesmi so polne lepih naukov in nedolžne šale ter so
se tako priljubile, da jih ljudje po Slovenskih goricah še sedaj
radi pojb.

:jc

*

V tej dobi se slovenski pisatelji niso posluževali skupnega
knjižnega jezika in enotne pisave. Vsak je rajši spisoval
250 knjige v tistem jeziku, katerega so govorili ljudje v njegovem
okraju in ga tedaj najbolj umeli. Osobito ogrski Slovenci kraj
Mure ob meji štajerski so pisali dosledno in popolnoma v svo¬
jem narečju. Zato je slovenščina prekmurskih književnikov prav
lepa in čista in njih pisava se glede na pravilnost odlikuje od
255 drugih kranjskih in štajerskih pisateljev. Vrsto njihovih knji¬
ževnikov začenja Štefan Kuzmič,  šurdanski župnik na Ogr-

Bienen, von A. Jansclia“, na Dunaju, 1771, str. 126, 8 n , pozneje 1. 1774.
in 1775.). Zraven tega spisa je nameraval izdati še popolni nauk o čebelarstvu,
toda smrt ga je prehitro dohitela. Našli so pa v rokopisu njegovo delo ter
ga izdali dve leti po njegovi smrti pod naslovom : „Des Anton Janscha, sel.
selir erfahrnen Bienemvirthes und k. k. Lehrers der Bienenzucht zu Wien,
hinterlassene vollstandige- Lehre von cler Bienenzucht 1 '  (ha Dunaju, 1775.,
str. 240 v 8«, pozneje 1777, 1790, 1807).

Tudi slovenskim čebelarjem bi naj koristili Janševi nauki; zatorej je
poslovenil prvo njegovo knjigo sloveči kranjski čebelar Peter Pavel Glavar,
župnik v Komendi (sv. Petra) na Kranjskem 1. 1776., toda spis ni prišel na
svetlo. Še le devetnajst let po Janševi smrti je poslovenil štajerski župnik in
čebelar J. Goličnik drugo Janševo knjigo in jo izdal v Celju 1792 (str. 200 v 8°).

129

shem, ki je izdal „Novi zakon’ 4  za ogrske Slovence v Halli na
Saksonskem (1771, večkrat ponatisnjen, leta 1848. pomnožen
s psalterjem [žoltarjem] Trpljana Sandorja). Pravopis je po
madjarskem jeziku uravnan, kakor pri kajkavskik pisateljih 260
šestnajstega in sedemnajstega stoletja, toda pisava je prav do¬
mača; zlasti mu služijo deležniki na -vši in dovršni glagoli
v sedanjiku za prihodnji pomen kakor v staroslovenščini. Vreden
naslednik mu je bil Miklavž Kuzmič,  Slovenec iz zapadne
Ogrske, ki je mnogo koristil s svojimi knjigami, kakor so na 2G5
pr. abecednik, razni molitveniki, sv. evangeliji in katekizmi (od
1. 1780. naprej).

35. Marko Pohlin.

a) Hvala o. Marku iz Pisanic. 1779.

Ta je meni peržgal leto luč ’nu lušt mi naredil,
zvestu poslušat’, al tud’ krajnske modrice pojo,
ktir’ si je vzel bil naprej, to krajnsko špralio ottrebit’,

’nu je od nje nam na dan krajnsko grammatiko dal.

Koker je zbrisan ta bil, k’ je znesi pot z’ labirintha, 5

kjer je klovčeč rezvil ’nu po niti vonšl,
koker je kunštnu, stare dervesa take sturiti,
de s teh suheh verliov frišna mladika rase,
ali plevevno nivo napravit’, de rase pšenica,

de se sama respne inu se čista gosti: 10

toku znajden je ta, k’ je krajnske jezik tok vednu
novec pod regelce dijal ’nu ga rihteg uči.

De b’ le skorej vondal kaj več od tega jezika,
de b’ le oblubo končal, ktiro nam tukej daje! 1 ) . . .

Janez Mihelič.

*) Nemški predgovor tej slovnici je zanimiv; zatorej naj slede nekateri
odstavki v Marnovem  prevodu:

„Solska mladina se zdaj ne priganja tolikanj k latinščini, kakor k izvo¬
ljeni nemščini. O da bi se poprijemala tudi prave Tcranjščine,  ker ji bo po
dokončanih šolah vmes v tem jeziku skrbeti za lastni blagor, pa tudi drugim
v prid. To smo zanemarjali; torej ni čudo, da nas tujci v naši deželi zasme¬
hujejo ter nam očitajo, da besede krademo, češ, da jih, ker nimamo lastnih,
na posodo moramo jemati iz drugih jezikov, ali da se v tujih krajih sramovati
moramo svojega jezika in da se vedemo, domov se vrnivši, kakor da smo celo

9

Slovstvena čitanka.

130

b) Iz predgovora h Kratkočasnim ugankam. 1788.

Koku je poč tu, si bo merski edn mislel, katiremu bodo lete
bukuvce v’ roke ali pred očy prišle, koku je tu, de en človek
je na tu zapadi, Krayncam take qvante (kakeršne so uganke
iira čudne kunšte) pisati inu v druku vonjidti pustiti? •— Na tako
5 vižo, koker se meni zdy, be bil jest že kmalu s pervega konca
to pervo uganko, tvojo misl, lube moj perjatl, uganil. Al povej
meni, moj lube, kaj otše tu poč tolkajn čudnega biti? — Tu je
meni ena uganka, čez katiro se ti čudi, katiro meni rezloži: de
dadusebmal, ke so Kraynci že na merski ene rečy, koker nigdar
10  poprej, zapadli, še nehče na take rečy zapadi ni, katire so že
v’ drugeh šprahah na dan inu med ludy dane ble, katire merski
enemu, tudi med gmain pukam, ali za dolge čas si krajšati, ali
med drušeno en smeh ali špas početi služejo, merski enega v !  eni
ali drugi reči poduči;, 11  njemu njegov tumpast um zbrusejo,
15  pamet ubrišejo ter človeka v’ več rečeh bel vednega inu znaj-
denega delajo.

pozabili svoj materin jezik. Nikar se ne sramujmo, predragi rojaki, svojega
materinega jezika;  ni tako slab, kakor si ga mislite.“

„Daleč so zabredli z našim jezikom, da se zdi, da ga hočejo med
učenimi celo odpraviti in zatreti. — To preprečiti, je prvi pomoček slovnica,
drugi popoln slovar, ki ga že tudi pripravljam in ga očetovini na korist hočem
dodelati,  ako me bo le kdo podpiral. Brez teh dveh perotnic si jezik ne more
pomagati nakvišku. 11

„Naš tako blagi, tako koristni, tako sveti jezik je v vojvodini kranjski
za nekaj let tako upadel, da bi ga stari Kranjci jedva še poznali. Kaj je
temu vzrok? Med drugimi to, ker ni bilo nobenega ravnila, nobene slovnice,
po kateri bi se bila mogla pravilnost poiskati ali bi se naj bila izkazovala.
Mnogi, ali da rečem prav, vsi so vzdihovali po kaki slovnici. Jaz seveda
tudi. — Ujunačil sem se storiti vsaj to, česar doslej ni še storil noben rojak.
Ce me kdo prekosi, dobro!'veselilo me bo, da sem s svojim delcem izpodbudil
druge  se izkazovati v boljšem delu.“

1 ) Črko e je uvedel o. Pohlin za dolgi e (■h); po njem so jo rabili
v knjigah, dokler ji ni Kopitar v svoji slovnici 1. 1808. boja napovedal. Kako
so se pismenke e posluževali, nam kažejo vzgledi pri Pohlinu, Japlju, Kumer¬
deju in Vodniku. Namesto e piše Kopitar (po francoskem vzgledu) e: lep, in
ta naglasek pišemo še dandanes v istem pomenu.

131

Kaj takega so v’ stanu uganke inu čudne kunšte sturiti;
dokler uganka ja drugega neč ni, koker ena zavytu povedana
beseda, ali Čudnu inu use drugači, koker je samu na sebi postav-
lenu prašanje, katiru se skuz eno zakryto perglibo zdej s’ to,
zdej iz uno rečjo naprejpernese inu, de be se rezložilu inu uga-
nilu, gorida, časi zatu, de be se kaj k pridnemu uku, časi
k zbriktanju te pamete, časi k potrebnemu rezveselenju tega
serca iz ugank vonuzelu.

Te buqve so na krajnski zemli scer res kaj novega; al
uganke goridajati inu kunštne, umetne rečy špogati, je že tudi
na Krajnskemu ena stara navada. Nekedej so njeb per mizi,
na gosteh inu scer per dobri voli ali v eni perjazni združbi
goridajali, de so se pred kregam inu prepiram obvaruvali ter
per dobri voli inu perjaznosti obderžali. Toku se še tudi per
sedaneh časeh namest klafanja ali oppravlanja per poštenek
lud^h gody. Torej so uganke od usek stanov, od antverkov, od
ludy inu žival, od vsek stvary na nebu inu na zemli zložene.

e) Popis kranjske dežele iz knjige: Kmetom za potrebo. 1 ) 1789.

Dolga je kraynska zemla 30, široka 25, po ravnemu pak
obseže 214 □ mil, kjer 420.000 duš prebiva, od katirek njeh
v’ enemu lejtu okoli 13.890 pomerje; namest tek pak da Buh
blizu 15.950 otrok na svejt. Po celi duželi se narajma 16 mejst,
22 tergov, čez 200 gradov inu blizu 4000 vasy. Krajnci so usi
katkolš; samu med Novem mejstam inu Metliko stanujejo eni
starovirci, katiri veliku ojstrejši poste ked usi katkolš derže;.
Usi kraynsku ali slav^nsku govora; per gosposki pak se use
po nemšku piše inu naprejnose. Cela dužela je is gorrame ked
is eno keteno skupsklenena.

Naslov knjige se glasi: „Kmetam za potrebo inu pomoč ali ukapolne
vesele inu žalostne pergodbe te rast/ Mildhajm.“  Str. 442 v 8°. To je prevod
Beckerjeve knjižice: „Noth- nnd Hilfsbiichlein fur Bauersleute, oder lehrreiche
Freuden- und Trauergeschichte des Dorfes Mildheim." Kar je v nemški knjigi
pod naslovom: „Auszug aus Wilkelm Denker’s Reisebeschreibung“,  je predelal
Pohlin po svoje ter namesto nemških tujih dežel popisal Avstrijo, Turčijo,
Rusijo  in druge dežele slovanske  (na str. 226—258.), in to je prvi slovenski
popis naše domačije.

20

25

30

5

10

9 *

132

Dosti s’ teh. hribov je scer is ludmy ali gojzdmy previ-
deneh, al dosti njeh je tudi prsteh inu goleh, na katireh se
sneg inu led čelu lejtu na staja. Kras je skorej use ena peč . . .
Ta narvikše gorra je Terhlov,  1399 scžqnov od narnižejšeh
15 tla gori visok, ter čez te druge ked en oče čez svoje otroke
po celi duželi gleda; po dolini leŽQ cele pečy, katire so se od
te terhle gorre odtergale inu dolizvalile, koker de be se bli
kedej gorjaki 1 ) is njeme lučali bli. Po drugeh gorrah se čudne
duple znajdejo, kjer dovji golobi mladiče val§. Skuz uno v’ Po-
20  stojni se zna čez 2 mile notri hoditi inu čuda te nature v’ tre¬
buhu te gorre gledati. Med gorrame stoj§ po deželi 4 jezera:
Wlqdsku, Wohinsku, C^pešku inu ta narčudnejše Cirknesku . . .
Meč mejn pak, deslih je tolkajn inu toku čudneh voda po duželi,
tok vonder po eneh krajeh vode nimajo: ali dobra ni . . . Cele
25 dale se narajmajo, kjer drugega ked bičovje ali mah na rase,
po katireh krave okoli lažejo, koker te kumerne krave krayla
Faraona, gnoj restresajo inu lačnejše domu pridejo, koker so na
pašo šle . . . Od sadja ima dužela use sorte . . . Vinu se prav
dobru inu obilnu ima. M ar ven je tu narzdravše. Čebele znajo
so Kraynci toku dobru glajštati, de druge v’ temu uč§. Kader ersje
po planinah cvede, dado ti is dolin svoje čebele kjekej; inu
kader ajda inu goršica cvedo, dado uni svoje na rejo lesem na
ravnu doli. Tu je lepu, kader se ludji inu cele vasy ali soseske
toku perjaznu med sabo zastopejo. Merski en zastopne čebelar
35 si per svojeh čebelah enu lejtu po 100 do 200 rajnš perdoby.
Dovje inu povodne živale, tudi morske ribe se pousod po duželi
lov$; zlasti pak cipe, žerjavi inu tiči use sorte. Ta narveče šac
pak brez usega cvibla je živu srebrn, železu, jeklu, kar se po
duželi kople inu večdejl zdelanu iz dužele pošila. Toku je tudi
40 is povhoveme kožecame dobra kopčya na ptuje kraje. V’ duželi
se znajde 7 fabrek: 672 hkavskeh stolov, katiri usaku lejtu za
400.000 fl. platna stur^; 56 kladuvov ali fužin, katire lejtne dan

‘J V „slovarju“ 1. 1792. piše Pohlin: „Orjak,  melius gorjak  a gorra;
ut mons gigas alios supereminet". V svojem „besedišču“ 1782 še nima besede
gorjak,  pač pa pozna orjak,  Riese. Tako je namesto orjak  napravil samostalnik
gorjak  od gora,  češ, da so orjaki  po svoji velikosti podobni goram in se
morajo zaradi tega imenovati gorjaki.

133

20.897 centov železa poknjejo; le sameh žeblov bo vsaka lejtn
skorej za 200.000 fl. prodaneb. Sol dob§ Kraynci iz morja. Al
deslih vse te rečy kraynska zemla  ima, tok se vonder zavle 45
Tersta inu množeče teb ludy sama preživeti na more.

36. Jurij Japelj.

a) Veliki katekizem. 1779.

Častitka presvetli cesarici.

Presvetla samoblastnica! Premilostliva gospa,
gospa!  Sedai so enkrat naše gorice žele spčlnene. Otroci so
kruha prossili, inu nikoger ny bilri, de bi ga njim enaku rez-
lomil. Mera inu viža je bila ravnu taku mnoga, koker dužele,
kir se je delil. Oni, cessarska svetlost, so skazi Njib materno 5
skerb po timu, kir so keršanskim starišam tč narmodreiši postave
v’ obylnosti vsib potreb dodelili, tudi Njib otročiče po cčlimu
krajlestvu k’ eni mizi vkup spravili, kir se jim le ene sorte
kruh, ta kruh namreč tiga po vsih podložnih duželah enakiga
keršanskiga navuka lomi. io

Pran tedai spoštujemo v’ Njib tč narvikši bessčdnico tč
cerkve, kir Oni ta navuk taiste tim malim taku rekoč z’ mlekarn
perpravio. Inu zategavolo samb sim Njib narvikšim nevmerjo-
čimu imenu letč na slavenski jezik prenessene bukve perpissati
želil, de bi moje hvaležnu sercč za leto neizmerjeno dobroto 15
očitnu na znanje dal inu to milostlivo rokč te narbolši matere
tudi Slavčncam pokazal, katera za njih otroke taku lubeznivu
skerby. V letč narvikši materno, cessarsko skerb inu milost se
jest inu moje cčlu keršansku kardelu ponižnu preporočim. Ce¬
sarska, krajleva svetlost Njib narpokčrniši Karl, lublanski 20
škoff. 0

') Ta za isto dobo zanimiva častitka se nahaja v „Velikem katekizmu* 1 ,
ki ga je preložil Jurij Japelj. V njem je spredaj nemška in slovenska častitka,
v kateri poklanja knjigo tedanji „Lublanfki Shkoff Karl (Herberstein) Presvetli
Rimski Cesarici, Apostolski Krajliei in Vikši Vaivodni v Esterraibu etc.“ ;
vzadi pa pojasnjuje prestavljalec v nemški opomnji pisavo, češ, da se je ravnal
bolj po starejših vzgledih, kakor po evang. 1. 1612., po katekizmu 1. 1615.,
po slovnici 1. 1715.

134

b) Zbrane molitve. 1 ) 1786.

Psalm Miserere.

1. Vsmili se čez me iz dobrote tvoje
inu izbriši doli pregrehe moje,
večni Bog! Per tebi, kateri zajde,

vsmilenje najde.

2. Vtopi me globoku v’ tih gnad potoke,
de ne pridem spet hudobiam v’ roke,
ampak, vus od gob notranjih očišen,

tebe le yšem.

3. Pole, moji grehi so men’ preznani,
de bi myr okusil per moji rani,

oni men’ prite v’ vsakidanjim djanju,

v’ nočnim« spanju.

4. Le čez te, narvikši, sim jest pregrešil
in’ po krivim pot te pravice zgrešil:
zdaj pred tvojo jezo ny več obstati,

kam čem bežati?

5. Kar si ti oznanil, je vse resnica,
tvoja sodba ny kakor zgol pravica,
ti premagaš te, kir se čjo vlotiti

tebe soditi.

6. Jest sim zgol pregreha ’nu zgol gnusoba,
moj život ny druz’ga ked zgol gniloba,
v’ grehih me je mati precj znosila,

v’ grehih rodila.

7. Ti resnico lubiš ’nu vejst pošteno,
ti daješ modrost ’nu glavo vučeno,
vuči me skrivnosti, modrosti tvoje,

vupanje moje!

8. Vmy me s’ hysopam ter vse proč odperi
in’ od mene greh milostvu poberi,

ti me. boš še bol kakor sneg pobejlil,

čistost dodejlil.

*) V „Zbranih molitvah 11  je „perstavik enih krajnskih pejsem,  katere
so iz več jezikov vkup zložene". Psalm Miserere (51. psalm) je zložen
v takozvani safiški meri, kakor so jo rabili v prejšnjih časih tudi radi na
Češkem in Poljskem. Japljevi prevodi so izvrstni, tako da se jih je več ohra¬
nilo do dandanes v cerkvenih pesmaricah.

135

9. Naj vušesa moje vesele slišjo,
naj od gnade tvoje obilnost vidio,
zdajci bodo z’ reve kosty vstajale,
poskakuvale.

10. Sam si ti, o stvarnik, serce očisti
in’ ponovi v’ meni čelu obysti,

de to pravo pot stanovitnu pčjdem,
dokler te dojdem.

11. Od obličja tvojga me proč ne ženi
in’ duha presvetfga ne vzami meni,
brez njegove gnade ga ny pošten’ga

v’ svejti olien’ga.

12. Naj se spet vesele nazaj poverne,
kadar reva v’ žalost serce preberne,
naj opre, Bog, tvoja mogočna roka

tvojga otroka.

13. Grešnikam bom tvoje steze pokazal,

če jih boš še z’ zgorno močjo pomazal,
tak' se bodo h’ tebi nazaj podali,
brumnu ravnali.

14. Reši me, o Bog, od vojska tih mojih,
ker si ta trošt in’ pomočnik tih tvojih,
potle bo moj jezik častil resnice

tvoje pravice.

15. Odpri moje žnable, de čast pojejo
inu moje vusta to moč slovejo,

s’ k’tero si ti mene, Gospod, operal,
gnado pogmeral.

16. Jest bi bil vže ofre, Gospod, pernesel
inu krog altarjov dary obesil,

al na čfrih nimaš, ker ny poštenja,
dopadajenja.

17. Le samii serce, od solza boleče,

je pred tabo, Bčg, vselej dopadeče,
ti ponižne serca ne boš odvergel,
mene zavergel.

136

e) Pridige za vse nedelje. I. del. 1794.

O delu.

Lete so te očitne znaminja, moji lubi poslušavci, inu ta
strašna moč teiste kletve, katero je Bog po Adamovim grehi čez
zemljo izrekal. Inu zaress, kaj je bila ta zemla po letej kletvi
druziga, kakor enu gledališe človeških nadlog, katere ena za drugo
5 od stu lejt do stu lejt, ja od lejta do lejta nast-opio? Ena skopa,
lakomna zemla, katera ne da sadu, kakor še le po velikim deli,
inu še tačass ne rada; ena zemla te žalosti inu grenkosti,
katera ternje rody, ne samu tem, kateri jo obdelujejo z’ potam
svojga obraza, ampak tudi vsim grešnikam, kateri na njej
io prebivajo.

Inu de je temu taku, lubi farmani, taku najdemo my leto
ternje povsod, v’ karkoli za en stan nass je božja previdnost
postavila; antverharji ga najdejo v’ svojim antverhi, kupci v’
svojih kupčiah, hišni očetje v’ svojim gospodarstvi, žolnerji na
15 vojski inu med orožjam, sodniki v’ študiranji teh postav,
duhovni pastirji v’ svoji duhovski službi, ti veliki v’ svojim
gospostvi, ti bogati v’ svojim blagi. Taku premislite samy vse
stany inu začnite od cessarja noter do tiga narmajnšiga pod-
ložniga inu povejte eno samo službo, en stan, kateri bi ne
20  imel svojo mujo, svojo težavo, svoje zupernosti, svoje sitnosti,
ali veliku več tavžent rečy, katere trudio, žalio, martrajo
inu more • • •

Verjamite mi, lubi farmani, če je vekši služba, vekši ternje
ima okuli sebe, inu kdor hoče svojo dolžnčst natanku spolniti,
25  ta nam zna narbol resnico od tega spričati. Ga ny morebiti
eniga, de bi v’ čassi svojo službo težej ne najdel, kakor je ta
eniga delovca ali najemnika, kateri težo tiga dneva inu vročine
nbssi. Ja tudi krajli čutio leto ternje, katera v’ njih krajlevih
hišah inu čelu na throni raste. Salomon, z’ vso častjo obdan
3o inu sit vessela inu bogastva, ne najde povsod druziga, kakor
mujo, terplenje inu žalost tiga serca.

137

37. Blaž Kumerdej in Jurij Japelj.

a) Sv. pismo novega zakona. 1 ) 1784.

Lukež X. 30 — -36.

En človek je od Jeruzalema v’ Jeriho doli šal inu je med
razbojnike padel, kateri so ga tudi slcjkli inu ranili, ter so šli
proč inu so go napol mertviga pustili. Perm^rilu se je pak, de
je en far po taisti poti doli šal, inu kadar je on njega vidil, je
m^mu šal. Ravnu taku tudi en levit, kadar je bil na ta kraj 5
prišal inu je njega vidil, je m emu šal. En popotni Samaritan pak
je prišal do njega, inu kadar ga je vidil, se je on njemu v’serce
vsmilil. Inu on je perstčpil inu je njegove rane obezal inu je miter
vlyl 6lja inu vina, inu ga je vzdignil na svojo živino, ga je pelal
v’ oštario inu ga jeoskerbel. Inu ta drugi danjeondva denarja 10
vun vzel inu jih je dal oštprju inu je djal: Imaj skerb za njega,
inu kar boš koli čez leto več vun dal, bom jest, kadar nazaj
pojdem, tebi povernil.

b) Sv. pismo starega zakona. I. zvezek. 1791.

Iz drugih Mojzesovih bukev. 1 — 5.

Pojmo Gospodu, zakaj on se je sloveč inu častitliv skazal,
kojna inu jezdica je v morje vergel. Gospod je moja moč inu
moja hvaležna pejsem, zakaj on je moj odrešenik postal. On je
moj Bog, njega hočem jest visoku častiti; on je Bog mojga očeta,
inu njega hočem jest povzdigniti. Gospod je kakor en vojšak, 5
njegovu ime je ta vsigamogočni. Pharaonove vozove inu njegovo
vojsko je on v morje vergel, njegovi nargorši poglavarji so
v I! udečim morji potonili. Brezni so jih pokrili inu ony so
k dnu šli kakor kamen.

i) V predgovoru „Svetega pisma novega testamenta 11  I. zvez. 1784.
omenjata Jurij Japelj in Blaž Kumerdej, da sta namesto nepotrebnih besed
v Dalmatinovem sv. pismu, kakor leben, zajhen , guant  itd., rajši rabila domače
besede: iiplenje, znaminje, oblačilu;  a navzlic temu vendar pristavljata, da
sta namesto Hrenovih izrazov dedič, odžalnik, potaženje, jezer, bičovati  itd.
pisala erbič, troštar, trošt, tavient, gajžlati,  kar nam kaže, da so bile nemške
besede globoko ukoreninjene v ljudstvu.

138

38. Ožbald Gutsman.

a) Kristjanske resnice. 1770.

1. Predgovor.

Več reči je meni priedprišlu, k ati r e so mene na tu perpra-
vile, da sim lete bukve pod vtisk dau. 1. Je skori enu cielu po-
menkanje slovenjeh takeb buku, v’ katireh bi te jimenitneiše
božje resnice obiuneiši bile rezložene. Od tega je prišlu enu
5  veliku pruti meni inu drugem na znanje danu zelenje visoku-
vredneh gospudou duhounikou, katiri bi radi takešne reči skuz
vtisk na svetlobo dane imeli. 2. Je mene nagnalu to vupanje,
da kristianske resnice ali duhouni vuki, na tako vižo kaker
v’ leteli bukveh priednošeni, ne bodejo brez duhounega prida,
io  aku se bojo od duhouneh pastirjou na njih podveržene oučice
naraunali, ali pak tudi od pobožneh kristianou posebnu brali.
Sama skusnoba inu večbartna spoznanost nam očitnu skaže, da
b’ pravei pokuri, k’ staunemu pobulšanju inu k’ večei kristian-
skei popounosti veliku pomaga inu zamore, kader en kristian
15  te jimenitneiše inu oistreiše vuke večne resnice v’ enem ali
drugem času zašliši obiuneiši po redi priednositi. Sicer če
naprei se bode vidilu, da ta muja, z’ katiro se takešne reči na
svetlobo vpravijo, je dobru gorvzeta, vupamo še lepše inu prid-
neiše vcirkoune govore vtisnjene zadobiti. Sedai želim, da sai
20  letu delce seže b’ povečanju časti božje inu k’ dubounemu
pridu tega bližnega.

2. O ljubezni proti bližnjemu.

Kateri nam to lubezen pruti bližnemu taku močnu perpo-
roči inu gornesse, te sam Kristus Jezus nass prave viže vuči,
na katire se leta njegova zapoved zna vriednu dopouniti. On
je enemu vučeniku te postave, kiri je ga vprašau, taku odgo-
5 voriu: „Ti imaš tvoiga bližnega lubiti, kaker sam sebe."

Matth. 22. Na tako vižo da ti, o kristian, to zapoved od lubezni
pruti bližnemu dopouniš, imaš ti enkatire reči opustiti, enkatire
storiti. Zavolo teb reči, katire se imajo vunpustiti, opomene te
stari Tobiaž svoiga sina z’ temi besiedami: „Karkoli ti ne očes,

139

da bi se tebi od koga drugega storilu, tega se tudi vari, da
ti komu drugemu kai ne storiš." Tob. 4. Zavolo tega, kar se
iz lubezni svoimu bližnemu ima skazati, sam Kristus taku
vuči: „Vse. karkoli očete, da vam ludi storijo, tu tudi vi njim
storite.“ Matth. 7. Inn za resnico, kateri se varje tu svoimu
bližnemu storiti, kar on sam ne oče, da bi kdu drugi njemu
sturiu, inu kateri tu skaže bližnemu, kar on želi, da bi ti drugi
njemu skazali, te to postavo te lubezni dopouni. Ampak leta
božja zapoved se čez cielega človeka stegne; ona seže na
znoternu inu zvunanu človešku djanje, na pamet inu volo,
na počutke inu na telesne dele; skuz vse tu inu z’ tem vsem
bližnega lubiti zapovie. Zatorei, kir ti ne očes, da bi drugi
ludi od tebe hude ali krive sodbe imeli, se ti tudi mureš varu-
vati, da ne bodeš bližnega krivu inu prevzetnu sodiu. Kir ti
želiš inu rad vidiš, da ti drugi od tebe eno dobro namieno
deržijo, imaš ti tudi sam per sebi od drugeh vriednu štimanje
obderžati. Tebi ne dopade, kader drugi ludi imajo na te eno
hudo, souražno, nevošlivo volo; tebi pak je dopadlivu, kader
ti drugi imajo pruti tebi enu dobru serce inu z’ tebo dobru
mienijo. Taku tai mureš se ti tudi pruti drugem zaderžati inu
nikar hudo volo na koga imeti. Tebi zamerzi, če bi kdu od
tebe hudu, nepoštenu govoriu, če bi tebe pred drugemi na
sramoto postaviu, če bi tebe z’ oistremi inu zaničlivemi besie-
dami dražiu. Zatu se ti tudi imaš varuvati, da komu drugemu
kai takega ne zadeneš. Tebi dopade, kader slišiš, da tvoi bližni
od tebe dobru govori, kader tebi kai hvale, časti ali drugega
dobrega perpravi. Raunu se spodubi, da ti po takešnei viži se
pruti bližnemu zaderžiš. Tebi hudu inu tešku dije, kader od
tega ali hunega človeka ena škoda, ena težava se tebi napravi.
Al pak ti nisi enemu drugemu eno li tako nadlugo narediu?
Al nisi tvoimu bližnemu eno perpomuč odpovedan inu odtajiu,
katiro je on od tebe želiu, inu katiro bi ti njemu lohku mogn
skazati? Al nisi tvoiga soseda ali tovarha le z’ oistremi be-
siedami preč odgnan, kateri je tebe za kai prosiu? — O, če
bi ti na leto vižo sam sebe otu sprašati, kaku velikubarti bi
se ti doužen znašu, da si to zapoved kristianske lubezni prelomiu!
Ampak naprei imaš skerbliveiši spomeniti na to dvoino zlastno

10

15

20

25

30

35

40

45

140

doužnust te lnbezni, namreč, da ti tudi drugem storiš, kar
očeš, da ti drugi tebi storijo, inu da tem drugem ne storiš,
kar ne očeš, da bi se tebi od drugeb sturilu.*)

b) Pregovori in reki iz slovarja. 2 ) 1789.

Naiskaka bukva k’ svoimu koncu topar dar. — Tatouna
mati ne vmerje. — Muha, katera perleti, huiši pikni. —
Kropliva tudi mladica žje. — Jez viem, kam pess nogo
moli. — Visoki gosp udi, visoki obeti. — Vela, kamer serce
5 pela. — Ta perva obriest gre za duri siest. — Tudi mladenč
starjake sodi. — Vsaki ima svoje lise. — Bodi tebi besieda

') Gutsman se je posluževal koroškega narečja v svojih knjigah in
večjidel tako pisal, kakor je govorilo ljudstvo. Opomniti je še posebno, da
piše pri sestavljeni sklanji: -ega, -emu,  ne pa, kakor njegovi vrstniki po
Kranjskem, -iga, -imu,  tedaj: dobrega, drugemu;  toda tudi v drugih sklonih
stavi namesto prvotnega i polglasni e,  kakor: od drugeh, prati drugem,
z drugemi. V Gutsmanovih spisih čitamo mnogo le na Koroškem navadnih besed.

2 ) Dvanajst let po prvi izdaji svoje slovnice je objavil Gutsman slovenski
slovar: „Deutsch-windisches Worterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten
vindisclien Stamnnvorter und einiger vorzuglichern abstammenden Worter. Ver-
fasset von Osvvald Gutsmann, Weltpriester. Klagenfurt. J. A. v. Kleinmayer.“
1789. 4°. 5(18.

Po geslu: „Quot linguas calles, tot homines vales" pojasnjuje v pred¬
govoru, zakaj se je slovar nekoliko zakasnil, češ, bode s tem boljši in ob¬
činstvo me tudi ne bode vprašalo, koliko časa sem porabil zanj. Prvi pospešitelj
je bil neki blagoroden grof (GoelS); podporniki so mu bili nekateri duhovniki
svetovni, pa redovni. Slovar nemško-slovenski je obširen (str. 480); slovensko-
nemški del (str. 490—564) je kračji,- češ, ker so ga malokateri zahtevali in
ker se smemo nadejati, da nam tako popolno delo poda v vseli slovanskih
narečjih prav dobro in temeljito zvedeni gospod „Kummerdey“. Nato odgovarja
nekaterim oporekam, češ, beseda meni ni znana, je le kranjska, pri nas imamo
tujko itd., ter razklada, kako je uravnal slovar; naposled piše: „Ungegrundeten
Kritisirungen setzt man jenes entgegen: Ars osorem non liabet, nisi ignorantem.
Die giinstigen Leser vvollen aber zu meinem Vergniigen glauben, dafi ich diese
langwierige Arbeit nicht aus Eigennutze, sondern zum Nutzen und Gefallen
der Sprachgenossen und Spraehbegierigen tibernommen habe, die sich dann
auch mit meinem Werke mdgen befriedigen, bis sich ver die Muhe giebt ein
bessers ans Licht zu geben.“

Gutsmanov rečnik je ohranil do dandanes svojo veljavo in ima zaradi
tega posebno vrednost, ker je dobro zabeležil besedni zaklad koroško-
slovenskega narečja.

141

mož! — On bi rad leten, ampak še perje ni zrediu. — Velik
ropotie, pak malu mele. — Veči slava kaker krava. — Nišir
ne vie, kai mu je Bug odredili, namieniu. — Lepota vpravi
v sramota, liepa je sliepa, vesa se na luči zasmodi. — Cerna
krava ima sai bielii mlieku. — Koliker ludi, toliku čudi. —
Kader hudič je biu boun, je biu brumnosti vess poun; kumei
je on zdrau postan, je kak’ prei hudič ostau. — Taku trebi,
kaker tern v peti. — Od hiše kaplive, od žene svadlive rieši
nas! — Kar gospoda stori krmi, kmeti plačat’ murjo živu. —
Enemu kožo vkrasti, hunemu črieule vbogajime dati. — Zna
od jelove koze mlieku dobiti. — Mlin mele, kar mu naspe. —
Motika kmeta inu krala v eno jamo spraula. — Brez muje se
čreul ne obuje. — Stimaneiši so novine kaker starine. — Bug
že vie, kirei kozi rug odtrupi. — Vigredni snežiči so žitni
voučiči. — Čič je nič, delavec je hlebavee. — Vse mačke so
po noči Černe. — Kar sviet ima zdai pokritu, bo čez malu
vsem očitu. — Bi ne biu skrivavec, bi ne biu kradlovec. —
Ni planine brez doline. — Kaker si posteleš, taku boš ležau. —
Keda vrana vrano piple? — Liepe besiede stezde inu pote
potrieblajo. — Zguda počne žgati, kar kopriva oče ostati. —
človek kaže v’ mladusti, kai oče biti v’ starusti. — Dobre
vole mošne kole. — Baba gobe ženje; dedej sterže korenje;
sin použe striela; hči puše diela (miilMge Lente). — Krava
per gobci mouze. — En piane se preberne, kader se prekucni. —
Kar sprosiš, z’ miram nosiš. — On bo bogat, kaker pes rogat. —
Bo plačau, kaker vrabel proso. — On ne bo k’ sodnemu dnu
trobiu. — Telku pomaga žlahta, koliku stara plahta. — Kir
se lohku roti, resnice ni. — Kader naibol jigra teče, njei
obernit imaš pleče.

39. Jožef Hasl.

Iz predgovora k Svetemu postu. ‘) 1770.

Kir sem jest z’ drugimi grešnikami red k’ britkusti Kristu-
soviga terplenja veliku perstavil, se je ja spodobilu, de bi tudi

O Hasl je rojen v Celju leta 1733. in je vstopil v Gradcu k jezuitom. Kato
je bil jezuitski pridigar v Ljubljani in naposled župnik pri Sv. Jakobu v Dolu

10

15

20

25

30

35

142

nekej k’ njega časti sturil. Zatorej sim jest na prošnjo enih
brumnih inu bogaboječih dnš lete b uk vice iz latinskiga na
s kraynsku prepisal, v’ katerih bukvicah se čelu Kristusovu
terplenje na eno kratko inu skupej sylnu. lepo vižo režloženu
najde.

Letu moje prepisanje scer ni na vejm koku popolnama
inu lepu; zakaj pervič je že vselej ena velika težava, bukve
10  iz eniga v’ ta drugi, susebnu pak v’ kraynski jezik prestaviti.
K’ drugimu se pak jest še nisim skuz letu pol četertu lejtu
mojga pridigarstva v’ Lublani toku popolnama na kraynsko
besedo navadil, de bi meni na leti veliku na mankalu; ali na
eno tako vižo sim jest vender lete bukvice na kraynsku pre-
15  pisal, de bo vsakteri lohku zastopil, kaj kje očem reči.

Za prestavlanje so meni ble une latinske bukvice dane,
katere so v’ timu ogerskimu mejstu, Tyrnav z’ imenam, tu
lejtu 1735. na svitlobo peršle. Lete bukvice tedej sim jest
zvestu iz latinskiga v’ kraynski jezik prestavil, ter večidejl
20 le po zastopnosti, malu po besedi.

Tu prestavlanje leteh že večkrat spomnenih bukvic sim
jest po taki viži tiga govorjenja rovnal, kakeršne viže sim se
sam iz branja vsake sorte kraynskih bukov navučil.

Kjer sim vejdl za dobre kraynske besede, katere se lohku
25  zastopijo, tamkej se nisim poslužil z’ enimi skazenimi, od
Nemcov na posodo vzetimi besedami; kjer so pak meni zman-
kale dobre kraynske besede, katere bi se lohku zastopile,
tamkej sim rajš otel postaviti te že navadne nemške, koker
pak ene nove kraynske besede, katere bi blu tešku, al bi čelu
so na blu mogoče zastopiti. V’ enih mestah sim jest obedujo, to
mejn inu to več znano besedo, eno za to drugo naprejpernesl.

Kar tu provpisanje amtiče, sim se jest večidejl te stare
navade deržal, ne scer, kir bi jest tu staru provpisanje tolika
štimal, ampak zavol tiga, kir se še ludji narveč na tu
35  zastopijo . . .

na Štajerskem, kjer je umrl 1. 1804. Knjiga njegova ima naslov: Sveti post,

Kristusovimu terplenju posvečen. 1 -  To knjigo je latinski spisal jezuit Gabrijel
Herenesi,  Jožef Hasl pa jo „na kraynski jezik“ preložil v Ljubljani.

143

Posluži se, kirkol letu moje pismu bereš, posluži se
z’ letim mojim delam Bogu k’ časti, tvoji duši k’ izveličanju.
Na vzemi meni za zlo, če sim se kje al v’ besedi, al pak
v’ provpisnosti zalejtel. Misli, de jest nisim noben vučenik tiga
kraynskiga jezika, ja de nisim enkrat en rojeni Kraync, ampak
le en Slovenc iz eelanskiga mejsta na Štajerskimu, kir sim se
zgul iz lubezni pruti Bogu inu pruti mojimu bližnimu tu, kar
znam, navučil ter se še vseskuzi več inu več vučim kraynsku
pisati inu govoriti. Tvoj, moj lubeznivi bravc, navredni slu¬
žabnik Jožeph Hasl, iz to varstva Jezusoviga.

40. Štefan Kuzmič.

Novi zaton. 1771.

1. Lukez VI. 41. 42.

Ka pa gledaš troho vu oki brata tvojega, a tram pa vu
tvojem lastivnom oki ne vzemeš na pamet? Ali kakda moreš
erci brati tvojemi: brat, nihaj, naj vo vržem troho, štera je vu
oki tvojem; sam pa vu oki tvojem trama ne vidiš. Skazlivec,
vrži ven prvle tram z oka tvojega, i teda glčdaj, da ven vržeš
troho z oka brata tvojega.

2. Lukez XXIV. 13-35.

Dva ’z njih sta šla vu onom dnevi v mesto, štero je šest¬
deset bižajov od Jeružalema, komi je ime Emaus. I onedva sta
si zgučavala med sebom od vsej tisti, štera so se zgoudila.
I prigoudilo se je, gda bi si zgučavala i spitavala, i sam Jezus,
se približavši k njima, navkiip je šou ž njima. Oči njidva so pa
zdržavane bile, da bi ga ne poznala. Erče pa njima: Kakše
riči so tou, štere prouti eden driigomi mečeta hodeča, i sta
žalostna? Odgovorčči pa eden, komi je ime Kleofas, erče njemi:
Ti si sam tuhenec vu Jeruzalem! i ne znaš, štera so se zgou¬
dila v njem v eti dnevi? I erče njim: Štera? Oneva sta pa
erkla njemi: Od Jezuša Nazarenskoga, ki je bio prorocki mouž,
zmožen vu deli i v rejči pred Bogom i vsejm lustvom. Kakda
so ga ta dali vladnicke popovski i poglavnicke naši na soudbo
te smerti, i raspili so ga. Mi smo se pa viipali, kaj on bode,

40

45

5

5

10

144

15  M odkiipi Izraela. Ali ze vsim etim ete je te tretji den že dnes,
kak so eta včinjena. Ali i žene nike z nas so nas sasile, štere
so vgojdno rano pri grobi bile. I geto so nej najšle tejlo nje¬
govo, prišle so, govoreče, ka so videjnje angjelov vidile, ki so
pravili, ka on žive. I odišli so niki onih, ki so z nami, k grobi,
20  i najšli so tak, liki so i te žene povedale; njega so pa nej
vidili. I on njim je erkao: Oh nespametni i viikoga srca vorvati
vsa, štera so pravili prorocke! Nej li je potreibno bilou ta
trpeti Kristusi i tak notri idti vu diko svojo? I zacnovši od
Mojzesa i od vsej prorokou, raskladao je njim vsa ona pisma,
25 štera so od njega pisana. I približavali so se k mesti, v štero
so šli. I on se je držav, liki da bi dale šteo idti. I pripravlala
sta ga, govoreča: Ostani z nami, ar je sunce že k večeri, i dčn
se je nagno. I notri je šou, da bi ž njima ostano. I zgoudilo
se je, gda bi si doli seo ž njima, vzeo je kriih, blagoslovo ga
30 je, vlomo ga je i dao ga je njima. Njidva oči so se pa oudprile,
i poznala sta ga; i on se je nevidouči napravo pred njima.
I erkla sta eden driigomi: Nej je naj srce gorelo vu nama,
gda je nama gučao na pouti, i gda nama je raskladao pisma?
I gori stanovši vu onoj vori, povrnola sta se u Jeruzalem,
35 i najšla sta vkup spravlene ti edenajset, i ki so ž njimi bili,
govoreči, kaj je gori stano gospoud za istino i skazao se je
Simoni. I oneva sta prepovidavala, štera so se na pouti zgou-
dila, i kakda je spoznani od njidva vu lamanji kruha 1 ).

1 ) Naslov knjige v prvotnem črkopisu se glasi: „Nouvi zakon  ali testa¬
mentom goszpodna našega Jezusa Krisztusa, zdaj oprvics z grcskoga na sztari
szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Kuzmicsi,  surdanskom farari.“ V Halli
Saxonskoj 1771. — Jezik prekmurskih Slovencev se zelo približuje kajkavski
govorici, vendar pa tvori zase posebno, takozvano prekmursko  narečje. Zraven
drugih posebnostij si zapomni sledeče: Cisti korenski u  se izgovarja kot il,  na
pr. drugi, duh, čiiti; h  v mestniku in rodilniku se izpušča in namesto njega
se pritika večkrat j.  — Šteri  = kateri, sto =  kdo (kto — lito — što). —
Deležnike tvorno-preteklega časa piše po ljudski govorici na -o; meo  = imel,
krato =  kratil. — Manj znane besede so: tuhenec  = tujenec, tujec; h  na¬
mesto j.  — Neka posebnost ogrsko-slovenskega narečja so nikjer drugje znani
imenovalniki množinski na -cke.  Ta končnica se prideva samostalnikom, osebe
zaznamujočim, in stoji zraven oblik na -i, -je, -ovje;  na pr. vladnicke, poglav-
nicke, prorocke,  nam. vladniki, poglavniki, proroki, ali vladnici, poglavnici,

145

41. Leopold Volkmer.

a) Basni in pesmi. 1 )

Lipa ali slatka kerčma.

1.  Pusti lipa, da zapoje
tvoj priatnik pesme svoje;

pesme so lubezni guč.

Pevcu kerv, kak vsaki reče,
v serčne kamre žgeča teče,
kak če v serce priti žuč.

2. Lipa, ti spiš celo zimo,

se ne gibleš, gda grem mimo:

krivec včasi te zbudi;
pa da žvengli se zglasio,
snežne muhe v te letio,
rečeš: Lipa, le še spi!

3. Kader pa mladletje pride,
zimi rečeš, da odide,

sonce sneg no led tali;
kader krivca jug premaga
no oblake z megle žaga
no s toplotoi podredi;

4. Kader viže vsak’ te svoje
po leseh veselo poje,

detel, kos no levica;
kader doli na dvoriši
se kokošji smeh zasliši,
da na gnezdi jaice ’ma:

proroci. Zraven teh imenovalnikov nahajamo pa še tudi: greinicje, junacje  itd.,
in bržkone iz takih oblik se je razvil omenjeni imenovalnik prorocke  itd. —
Bdspili  = razpeli, križali. — Žene so nas sasile —  žene so nas uplašile;
sas,  Entsetzen; sasiti,  erschrecken. — Nespametni i viikoga srca:  Drugi
slovenski pisatelji pišejo: Neumni inu kasniga serca.

>) Leopolda Volkmerja, pokojnega duhovnika sekavske škofije, „Fabule
ino pe'smi“,  je prvi zbral in s kratkim njegovim životopisom na svetlo dal
Anton Murko,  v Gradcu 1. 1836. V tej izdaji nahajamo 61 basnij in 12 pesmij
Volkmerjevih. Murko piše v životopisu, da Volkmerjeve „fabule ino pesmi,
polne lepih navukov ino nedolžne šale, še zdaj vsi štajerski Slovenci od vseh
najrajši pojejo, ker so v prosti slovenšini spisane, ino nje vsi pevci lehko
zastopijo. Imenitne so tudi VolkmerVe cerkvene pesmi ino njihove predige na
vse nedele ino praznike celega leta ino njihov keršanski navuk v predigah.“
Novo zbirko vseh (81) basnij in pesmij Volkmerjevih z životopisom vred je
izdal prof. dr. Jože Pajek v Mariboru 1. 1885.

Volkmer je pisal v narečju svojega kraja, zatorej ima več nenavadnih
oblik in besed. Deležniki tvorno-preteklega časa se glase na -a,  na pr. strega,
vzea, speja  = stregel, vzel, spel. 01  se izgovarja kot u: guč, žuč  = golč
(govor), žolč. Izmed manj znanih krajevnih besed omenimo prijatnik =  prijatelj,
krivec  (sever), žvengel  (Eiszapfen), pavok  = pajek, verša  (Netz), voznik
(Gefangener, Arrestant, od voza), levica  (zeba, ščinkavec).

Slovstvena čitanka.

10

14G

5. Te si oči gor odpiraš
no toploto v’ se požiraš,

te se mertva gor zbudiš;
či z oblakov rosa kaple,
ženila spije njene kaple,
te od nje se podrediš.

6. Tota mati te nadaja,

s slatkoi mezgoi te napaja,
piješ, kelko piti češ;
sita berst skoz oka rivaš,
z bersti cvet no listje šivaš
no. košata to stojiš.

7. Slatki duh iz tvoje cveti
sopi no diši po sveti,

vsa živad ga zasledi;
muhe no posebno čele
obletio te vesele,
k vsaki rečeš: Sedi, pi!

8. Pijejo, da so piane,
neka celo noč ostane

v kerčmi, k domi pot ne zna.
Veter ali dež se vleje,
vboga čela omedleje
no na lipi konec da.

9. Pavok sliši šomotanje,
on ne misli več na spanje,
gre po noči niti prest.

Z niti mreže si napravi
no po lipi gor nastavi
eno, dve, tri, tudi šest.

10. Čela sama na se žabi,
verša njo za nogo zgrabi,

mili glas s perotmi da.
Pavok, ker na lov je strega,
hitro teče dol iz brega,
z giftom vbuje voznika.

11. Lipa, či daš čeli piti,
pavoki prereži niti,

da ne najde v slaji smert;
škoda je za vsako čelo,
mi skoz njeno kunštno delo
'mamo voisk no 'mamo stert.

12. Lipa, kaj sem tebi speja,
sem iz moj'ga serca vzea,

kader sem pod toboi sta.
Dugo let nam, lipa, rasi,
naše čele srečno pasi:
vsaka med nam piti da.

b) O slavnem pesniku Slovenskih goric in njegovi dobi.

Ne samo skrben dušni pastir in moder učitelj mladine,
tudi znamenit slovenski pesnik je bil Leopold Volkmer, ki
zasluži, da ga tudi v tej reči ovenčamo s slavnim spominom,
častitega Anakreonta Slovenskih goric.

5 Žalostni časi slovenščine so bili za rajnega Volkmerja
(1741-1816); vsa v prahu in v mahu zarastla, je spala slo¬
venščina. Sosedje so jo zaničevali, vlastenci se je sramovali;
kaj čuda, da ni bilo čitati slovenskih knjig, niti najti moža,
ki bi jih pisal. Na kmetih ni bilo šol, po trgih in mestih se
to je učila nemščina in latinščina. Učeni Slovenci so znali vrlo
pisati nemški in latinski, golčati italijanski in francoski, a
v svojem materinem jeziku se niso dali slišati, kakor hitro so

147

oblekli gosposko suknjo. Po knjižnicah ni bilo najti slovenskih
knjig razen tu pa tam Gutsmanovega nemško-slovenskega
rečnika in pa kratkega premišljevanja večnih resnic, slovnice
izmed tisoč omikanih Slovencev niti eden poznal ni.

Po tri duhovnije si lahko prehodil poprej, nego si našel
slovenski evangelij ali pa onih „Osem in šestdeset svetit
pesmij“, t) in če je kdo znal čitati trpljenje Kristusovo (pasijon)
ali povedati sveti evangelij, je bil ljudem kakor prorok
imeniten. Veliko duhovnikov je bilo poslanih med Slovence,
kateri še slovenski čitati niso znali; cerkovnik jih je naučil
v soboto čitati sv. evangelij, katerega so v nedeljo s težavo
povedali ljudem na propovednici. Ni bilo dobiti slovenskih
propovedij, a tudi duhovniki jih niso pisali. Iz nemških in
latinskih knjig so po vrhu mlatili in lahko se vč, da je bilo
več plev kakor pa zrnja, kar govor zadene. Tako je žalovala
uboga slovenščina, pa tudi omika Slovencev je toliko zaostala,
da smo bili narodom v zasmeh. Pogumnega srca je moral biti
tedaj mož, kateri se je upal lotiti zaničevanega materinega
jezika in vzbujati dušno življenje med svojim narodom. To so
storili na Kranjskem rajni Jurij Japelj, Gutsman  na
Koroškem in na Štajerskem naš slavni Volk  m er.

Da domorodni pisec kaj velja, mora vse šege, dobre in
slabe navade, vse čedne in nečedne lastnosti svojega ljudstva
dobro poznati, poznati žile domačih občutkov; kras njegove
besede mora biti domač, ne kupljen; mora pa tudi vedeti
pravo mero omike materinega jezika, da ga morejo njegovi
rojaki dohajati v razumenju. Le kdor zna domače lepo posneti,
vrlo tuje blago pa čedno podomačiti, ta zasluži slavno ime
domorodnega učitelja, kakor ga rajni Volkmer po pravici
zasluži. Njegova beseda ni sicer dosti uglajena, ker ga ni
bilo, kdor bi jo bil likal; pa je zadosti prijazna in domača,
kakor jo čuješ po Slovenskih goricah. Nove slovnice in novih

!) Tukaj omenjene pesmi je izdal Maksimilijan Redeskini  leta 1775.
v Ljubljani pod naslovom: „Osem inu šestdeset sveteh pesm,  katire ■ so na
prošnje inu poželenje več brumneh duš skerbnu skup zbrane, pobulsane inu
pogmirane k’ veče časte božje, temu bližnemu pak k’ duhovnemu troštu inu
podvučenju na svitlobo dane.“ 61. str. 123.

15

20

25

30

35

40

10 *

148

45 oblik ne bodeš našel v njegovih pesmih, pač pa za toliko
lepšo množino zrn zdravega nauka in vence cvetlic, polnih
slovenskega duha. Ni bilo med Slovenci strasti, ne grde raz¬
vade, ne škodljive krivovere, katere bi ne bil zapazil skrbni
Volkmer in v kaki priložni basni tako nažgal, da so se krivniki
50 grdobe sramovali in odvadili, nedolžni pa varovali.

Ni bilo domače poštene dobre volje, katere bi ne bil
Volkmer oveselil s kako čedno pesmico, naredil ljudem ne¬
dolžno šalo za smeh, pa tudi v pouk. Vsi radovedni so čakali
ne le kmetski ljudje, ampak tudi duhovski in deželski gospodje,
55 kaj bo novega nakoval pesnik Volkmer; in začuvši novo pesem,
so jo Slovenci hitro znali, prepisovali in razpošiljali; v kratkem
so jo po vseh krajih peli in čitali in vsa dežela je oživela od
pevanja in nedolžnega veselja. Vrli domoljub Volkmer pa tudi
ni zamudil svojih rojakov vnemati za vojsko, kadar je bila
60 sila, a tudi bojazljivcem ni prizanesel, ako se niso obnašali
junaški. Budil je srčnost svojih rojakov in skrbel za ljubo
domovino, za nje slavo in blagostan.

A. Slomšek (1853).

42. Vodnikova doba. 1795—1830.

Na razvitek slovenskega slovstva začetkom devetnajstega
voka je pred vsemi vplival blagi mecen baron Žiga  C oj  z
(1747—1819), posestnik bogatili rudnikov na Kranjskem. Sam
učen, je nabiral raznoterih vednostnih pripomočkov: starih
knjig, rokopisov, slovenskih in slovanskih spomenikov, ter s
z njimi vnemal rodoljubne pisatelje na književno delovanje.

V svojem krogu je zbiral odličnejše tedanje književnike, učeč
jih, kako in kaj naj pišč, ter presojeval njih dela, kažoč jim,
kako se mora pisati v duhu slovenskem. Žiga Cojz je izpodbujal
in učil Vodnika  ter povzročil, da je začel ta svoje plodo- 10
nosno delovanje. Cojz je naročil Vodniku, mlademu duhovniku
v Bohinjski dolini, naj spiše „Veliko pratiko" za leto 1795.;
na Cojzovo prošnjo je prišel Vodnik v Ljubljano, kjer je
pričel leta 1797. izdajati prvi slovenski časnik: „Ljubljanske
novice od vseh krajev celega sveta/' V Cojzovi hiši so se is
shajali Vodnik, Kopitar, Ravnikar in Metelko,  glavni
stebri in pospešitelji našega književnega preporoda; v Cojzovi
knjižnici so se seznanjali s starejšim slovstvom slovenskim.

Hitri razvoj naše književnosti v tej dobi so pospeševali
tedanji svetovni dogodki. Francoska prekucija je pretresla vse 20
socijalno življenje. Nove misli so se pojavile, svobodoljubje se
je oživilo, narodnostna ideja je vznikla kakor cvetlica iz tal.

Ta socijalni prevrat odseva tudi v našem slovstvu, katero je
na enkrat vsestransko razširilo dotedanje ozke svoje meje.
Vodnikova »Pratika" in ,,Ljubljanske novice' 1  so bile prvi 25
glasni pojav nove slovstvene dobe; v njih so se zraven tvarine,
ki jo je kazal naslov, razpravljale zemlje- in narodopisne,
vremenoslovne, zgodovinske in jezikoznanske stvari. Važnega
pomena za književni in prosvetni razvoj našega naroda je bila

30 nadalje francoska usvojitev kranjske dežele (1809—1813\
Francozi so postavili šolstvo popolnoma na drug temelj.
Vse začetne učilnice so bile slovenske; celo na glavni šoli
ljubljanski so začetne predmete učili slovenski; na srednjih
(trirazrednih) učiliščih, katerih je bilo tedaj petero na Kranj-
35 skem (v Ljubljani, Novem mestu, Kranju, Idriji, Postojni, in
vrh tega še licej v glavnem mestu), se je uvedla slovenščina
kot obvezen predmet; tudi učni jezik je bil vsaj sprva slo¬
venski in nemški, še le pozneje francoski. Po odhodu Francozov
iz kranjske dežele so zopet zaprli pot slovenščini v šole, toda
40 žive potrebe slovenskega pouka niso mogli več zanikavati.
Zatorej so si kranjski rodoljubi Cojz, Kopitar in zlasti Ravnikar
prizadevali, da se ustanovi za bogoslovce stolica slovenskega
jezika. Ta želja se je uresničila in leta 1817. je začel profesor
France Metelko učiti slovenščino kot obvezen predmet za bogo-
45 slovce drugega leta; a tega pouka so se smeli udeleževati tudi
licejski dijaki in drugi ljudje.

Pod dobrodejnimi vplivi te dobe se je v prvi vrsti pre¬
rodilo slovensko pesništvo v pravem, narodnem duhu. Vodnik
je začel takoj v „Pratiki“ in v „Ljubljanskih novicah “ spevati
50 kratke pesmice v domačem duhu iii jeziku. Leta 1806. je dal
prvo zbirko svojih pesmij na svetlo, katero smemo prav iz¬
borno imenovati. Iz prejšnje dobe imamo sicer nekaj pesniških,
po knjigi objavljenih poskušenj, ali skoro vse stojč na tuji
staroklasični podlagi. Po Cojzovem nasvetu se je otresel Vodnik
55 zastarelih nazorov ter pokazal vsem prihodnjim pesnikom edino
pravo pot, naslanjaje se na narodno pesništvo, čigar bisere so
jeli baš tedaj z drugim narodnim blagom vred nabirati. Vodnik
je prav za prav začetnik umetnemu pesništvu našemu.

V ravno tistem času so pričeli slovenski jezik likati in
eo čistiti po zdravih načelih, t. j. na podlagi narodne govorice.
Vrh tega so proučevali starejše slovenske pisatelje ter primer¬
jali slovenski jezik drugim slovanskim narečjem. Vodniku, še
bolj pa Ravnikarju gre velika zasluga, da je slovenščina tako
lepo uspevala toliko glodč na slovniško pravilnost, kolikor na
«5 besedno čistoto. Vodnik je že pisal lepo prozo, a prekosil ga
je Matevž Ravnikar,  ki je v svojih štirih knjigah: „Zgodbe

151

sv. pisma za mlade ljudi" (1815—1817) ustvaril vzor slovenski
prozi. Ravnikar je prvi pravilni narodni pisatelj, kakor je
Vodnik prvi pesnik slovenski. Ta jezikovni napredek pa spremlja
temeljita jezikoslovna znanost. Poklinovo samovoljno ravnanje 70
je naše književnike prepričalo, da se mora jezik otrebiti ne¬
potrebne tuje privlake in da se morajo pravila, po katerih se
naj ravnajo pisatelji, v jeziku poiskati in posneti po njem. To
nalogo je rešil bistroumni jezikoslovec Jernej Kopitar
(1780—1844) s svojo slovensko slovnico. Ta knjiga je prvo 75
sistematično in kritično pisano delo te vrste v naši književnosti.
Kopitarjeva slovnica je prva dostojno seznanila druge Slovane
z jezikom in slovstvom našim, in oziraje se vseskoz na sorodna
slovanska narečja, je vzbudila pri Slovencih primerjajoče
jezikoslovje slovansko. Kar mahoma je odstranila Pohlinove 80
novotarije ter določila pisavo slovenskim književnikom. Kopitar
je zavdal tedanjemu nemčevanju v knjigah, zlasti spolniku smrtni
udarec, opozoril na različnost dovršnih in nedovršnih glagolov
ter podal zdrava načela o skladnji in o pravopisu slovenskem.
Kopitar je bil nadalje bistroumen kritik ter je kot presojevalec 85
slovenskih knjig mogočno vplival na smer našega slovstva.
Njegove črtice o slovstveni zgodovini slovenski, katere je
pridejal slovnici, smemo še sedaj imenovati najboljše in naj¬
bolj kritične; vsi poznejši pisatelji so zajemali iz njih podatke
o starejši naši književnosti. J ) 90

i) Kako rezko in odločno je postopal Kopitar v svoji slovnici („ Grammatik
<ler slavischen Sprache, in Emin, Kdrnten und Steyermark“,  1808), kažejo
sledeče vrstice, ki opisujejo stanje slovenskih pisateljev v začetku sedanjega
stoletja:

„Der Vonvurf des unnothigen Germanisierens in einzelnen Wortern und
im Syntax trifft melir und vveniger alle unsre (meist ubersetzende!) Schrift-
steller. Um dieses, wenn niclit verzeihlich, doch begreifličh zu finden, setze
man sich an die Stelle eines krainischen Scribenten. Im 8 ten oder 10 ten
Altersjahre hat er den vaterlich-slavischen Herd verlassen, um in der deutsclien
Stadt... in deutscher Sprache erzogen zu werden. Nun mufi er seine slavische
Muttersprache, die er ohnekin in diesem Alter nocb nicht in ihrer ganzen
Fiille besitzen kann, mit Fleift vergessen lernen... Man wende nicht ein, da(3
ja in den Stadten auch krainisch gesprochen werde! Dieft ist’s eben, vvoriiber
wir klagen: Trubers leben, lebati, žpiža, mordane, štrytati, hudobo trybati,

152

Kopitar je tudi spoznal nedostatnost bohoričice. Zatorej
si je (od leta 1808. na Dunaju živeč) skupno s slavnim češkim
jezikoslovcem Dobrovskim  prizadeval, da se ustvari nov
slovanski črkopis. V to s vrh o je poklical leta 1820. med dru-
95 gimi tudi Ravnikarja in Metelka na Dunaj v posvetovanje,
kako se naj izboljša slovenski in slovanski črkopis. Ta shod
je bil glede na občeslovanski pravopis brez uspeha, ali za Slo¬
vence je imel važnih nasledkov. Metelko  je namreč poskusil
sam, kar se ni vsem skupaj posrečilo. Dopolnil je slovenski
100  črkopis in sestavil na podlagi češke slovnice znamenitega jeziko¬
slovca Dobrovskega slovensko slovnico: „Lehrgebaude der slo-
venischen Sprache , z lastnim, popravljenim črkopisom. Metel-

jest sem šacau za mertviga, feržmaati, punt (Bund), gospod je vunkaj vlekel
(ausgezogen) z’ našimi vojskami, doli jemle, gori jemle, cajhen, šenkinga,
poberi se tjakaj, vunkaj klicati (ausrufen), gvant, flegar, rihtar, špendia, folk
u. s. w. u. s. w. sind dergleichen Bliimchen aus dem Ivrainisch der Stadter;
und wenn neuere Schriftsteller statt dieser auck einheimische Blumen nehmen.
so flechten sie den Kranz doch auf deutsche Art; oder, um ohne Allegorie zu
reden, dieses stiidtische Kauderwelscli ist’s, was der kiinftige Autor in den
Jahren seiner Jugendbildung hort; da er selbst in den Schulen deutschen
Ideengang bekommen bat, so ist es ilirn bejnahe zu verzeihen, daB er zufrieden
ist, venn in seinem krainischen Werke nur kein deutsches Wort sieli findet,
und daB er gar nicht ahndet, daB es auch einen krainischen Syntax gebe. —
So ist z. B. unsere neue Bibel-Ubersetzung (seit 1784) von Truber’s unnothigen.
recht nach der Stadter Art bloB aus Bequemlichkeit (wenn ilirn das eclit-
krainische Wort niclit sogleicli beyfallen volite) liergesetzten und unter dem
Landvolke nicht einmahl bekannten,  einzelnen deutschen \Vortern ziemlich
frey: aber wie viel haben die Bevisoren bey der 2ten Auflage des Neuen
Testaments noch zn verbessern gefunden — und wie vieles bleibt nocli fiir
eine dritte grammatisch-kritische Revision Iibrig! Im Alten Testamente (die
zweyte, nach 1800 herausgekommene Halfte jedoch ruhmlich ausgenommen)
steben iibrigens nocli inimer die jest, ty, on, my, vy, ony, der Tokativ mit:
o vy otroci, die aku — taku, und sogar ta, ta, tu, liaufig als Artikel u. s. v.
ganz unkrainisch da.

Hauflgerer TJmgang  unsrer krainischen Schriftsteller mit dem Landmann,
die Wahl lateinisch geschriebener Werke zum Ubersetzen statt der deutschen,
Lektiire in solchen slavischen Mundarten, die von Deutschland nichts vissen
konnen, ein vollstandiges, aber kritisches und vor allem treues Worterbuch,
und — statt alles dieses eine permanente Kanzel der krainischen Sprache an
der Theologie varen sichere unfelilbare Mittel vider das Ubel!


■ — 153 -

kova slovnica, si je ohranila kot ena najboljših slovenskih
stalno mesto v naši književnosti. V njej se je po Dobrovskem
razdelil naš glagol v šestero glagolskih vrst in po njej se je 105
trebil in pilil naš jezik od leta 1825. naprej. Toda Metelkov
črkopis ni imel dolgo veljave, temveč je povzročil hudo
„abecedno vojsko" v naslednji dobi. V metelčici  je pisalo
le malo kolo slovenskih književnikov. Prvi se je poskusil v me¬
telčici župnik Janez Zalokar  (1792—1872), eden izmed no
najboljših Metelkovcev. Zalokarjeve knjige so večjidel nabož¬
nega značaja in se odlikujejo po čisti in lepi slovenščini. Oso-
bito so silili z metelčico v ljudske šole in med preprosti narod.
Metelko sam je izdal v novem črkopisu več šolskih knjižic,
pesnik Blaž Potočnik  (1799—1872) ,,Svete pesmi za velike us
praznike in godove" in Jožef Burger  (1800—1870) več po-
vestij Krištofa Schmida.

* * *

Pa ne samo po Kranjskem, tudi po drugih pokrajinah slo¬
venskih se je jelo v tej dobi naše slovstvo čvrsto razvijati.
Živahno gibanje je nastalo osobito na Štajerskem. Tu so že iao
davno čutili veliko potrebo, da se pravilnemu slovenskemu je¬
ziku priuče bodoči duhovniki in uradniki za dolnje Štajersko.
Zaradi tega se je ustanovila prva stolica slovenskega jezika na
graškem liceju leta 1812. Na modroslovnem oddelku je Janez
Primic,  skriptor na licejski knjižnici, prvi učil slovenščino «5
po tri ure na teden. A žal, vsled Primičeve bolezni je ta
pouk črez tri leta popolnoma prenehal in se obnovil še le
leta 1823. po Kolomanu Kvasu.  Ta majhni začetek pa je
bil velike važnosti za Slovence, zlasti ker sta se iz njega
izcimili sedanji stolici slovanskega in slovenskega jezikoznanstva 130
in slovstva na graškem vseučilišču. Janez Primic (1785—1823),
rojen v Zalogu na Dolenjskem, je bil sredotočje slovstvenemu
delovanju v Gradcu. Spisal je nekaj knjig za učne potrebe,
tako na pr. „Abecedo za Slovence" in „Pravo pot k dobremu
stanu" (1812). Njegova „Nemško-slovenska branja" (1813) in 135
»Novi nemško-slovenski bukvar" (1814) so sicer v pisavi precej
nedostatni, vendar za isto dobo zelo poučni knjigi. Ob istem
času je deloval pravnik Janez  S mi  g o c, iz Haloz na Štajer-


- 154 -

skem doma, ter izdal za oni čas prav dobro, vsakdanjemu pouku
140 namenjeno slovnico (Theoretisck-praktische windische Sprach-
lehre, v Gradcu 1812). Kot pesnik se sme imenovati Stefan
Modrinjak  (r. 1774. v Središču blizu Ormoža, f 1827 kot
župnik pri Sv. Miklavžu blizu Ljutomera). Ob veselih prilož¬
nostih je zlagal preproste pesmice, kakor njegov prednik
145 Leopold Volkmer, od katerega pa se po jeziku, kakor po
vsebini vrlo odlikuje. Ohranjene njegove pesmi nam kažejo
velik pesniški dar, toda žal, da se ni mogel v estetičnem in
umetniškem oziru popeti do višje stopinje.

Najdelavnejši in najzaslužnejši pisatelj te dobe na Štajer¬
ko skem pa je bil Peter Dajnko  (1787—1873), rojen pri Sv. Petru
blizu Radgone, kjer je najpoprej služil za kaplana, potčm pa bil
dekan pri Veliki Nedelji in častni kanonik lavantinske škofije.
Dajnko je zgodaj zastavil svoje plodovito pero ter spisal nad
dvajset slovenskih knjig, ki so vse namenjene vsakdanjim
155 potrebam. Posebno pozornost je sevčda obračal na cerkvene in
šolske knjige, katerih je bilo tedaj na Štajerskem živo potreba.
V to svrho je izdajal abecedne knjižice, molitvenike, evangelije,
katekizme. Cerkveno in posvetno petje je zelo pospeševal s svo¬
jima pesmaricama, kjer je sto cerkvenih in sto petdeset posvetnih
160  (mnogo Volk  m er  j e vi  h) pesmij z dvema sto ugankami zbral in
izdal (1826 in 1827). Preprostemu kmetovalcu je ustregel s po¬
vestjo »Krnet Izidor s svojimi otroki in ljudmi“, gospodarju pa
s „Cbelarstvom” (1831). Pri svojem književnem delovanju je
čutil tudi Dajnko, kakor njegovi vrstniki na Kranjskem, da je
165 bohoričica nedostatna. Zato je že pred Metelkom predrugačil
in dopolnil slovensko abecedo ter jo razglasil v svoji prav
dobri in marljivo sestavljeni slovnici: „Lehrbuch der windi-
schen Sprache* leta 1824. Ta črkopis, dajnčica  imenovan,
pa se ni mnogo razširil. Le Dajnko sam ter Vido  Riž  n er
170 v svojih molitvenikih (1828) in Anton Šerf  (Pad in vzdig
človeka, 1832; Pridige za vse nedelje, 1835) so pisali v tej
novi abecedi. Tako so imeli Slovenci ob enem trojno abecedo in
bati se je bilo, da se bodo pisatelji še bolj ločili po narečjih
in črkopisu.

155

Manj živo, a vendar znamenito je književno delovanje pri m
koroških Slovencih. Vreden naslednik pisatelju Gutsmanu je
bil Urban Jarnik  (1784—1844), ki je, zanimajoč se za
vsak slovstveni napredek, začel leta 1812. priobčevati svoja dela
v vezani in nevezani besedi. Jarniku gre važno mesto med
prvimi buditelji in književniki koroških Slovencev. Kot pesnik iso
je zlagal izvirne mične pesmice, ali jih prestavljal iz nemščine;
preprostemu narodu je podajal nabožne in poučne knjige (Zbčr
lčpih ukov za slovensko mladino, 1814 ; Sadjereja, 1817; Jedro
krščanskih resnic; Evangeliji in branje, itd.); na znanstvenem
polju pa se je osobito zanimal za slovensko zgodovino injeziko- 185
slovje. Trudil se je, da se uravna pismeni jezik po zdravih
načelih ter očisti tuje primesi. V to svrho je priredil šesto
izdajo Gutsmanove slovnice (1829) in sestavljal obširne slovarje.
Važen je njegov „Etymologikon der slovenischen Mundart
(1832). Ob enem je bil marljiv nabiratelj narodnega blaga in 190
ustanovitelj slovenskega narečjeslovja po spisu: „Obraz sloven¬
skega narečja na Koroškem 1 * (1842). Rokopisna ostalina nje¬
gova nam kaže, kako marljivo je proučeval narodopisje in
staro zgodovino slavnega Korotana; vsi spisi pričajo o izven-
redni marljivosti in o vsestranski izobraženosti njegovi. Zraven 195
Jarnika se sme s ponosom imenovati narodni pesnik in pevec
Miha  A n dr  e a š, tkalec v Rožni dolini (1762—1821). Preprost
in neuk mož, je zlagal slovenske pesmi in jim skladal tudi
napeve. Snovi svojim pesmim je jemal iz vsakdanjega življenja
(primerjaj pesmi: Francoska vojska; Praznost sveta) ter pel 200
ljudem tako iz srca, da so se nekatere njegovih pesmij ohranile
doslej med narodom.

Tudi na Goriškem se začenja v tej dobi probujati sloven¬
ska književnost. Važno mesto zavzema v tem zmislu V a len ti n
Stanič  (1774—1847), rojen v kanalski župniji na Groriškem, 205
kanonik in višji šolski nadzornik v Gorici. Stanič je bil du¬
hovni oče šolam in učencem. Sam je kupoval knjige za mladino
in širil slovensko berilo med narodom. Posebno priljubljeno mu
je bilo pošteno petje, katero je s pesmaricami pospeševal. Pesmi
je zlagal izvirne, ali jih tudi prevajal iz nemščine. Spomina 210
vredne so „Pesmi za kmete in mlade ljudi“ (1822) in „Pristavek


-— 156 —

130 cerkvenih in drugih pesmij" (1826). Stanič pa ni bil
samo pesnik in iskren rodoljub, temveč tudi učen preiskovalec
gorskih višin, nabiralec planinskega rastlinstva in natančen opa-
315 zovalec raznih prikaznij sedaj toliko priljubljenega planinskega
sveta. Svoje nemške potopise (na pr. pot na Triglav 1. 1808.,
izlet na Visoki Goli na Solnograškem, pot na Watzmann na
Bavarskem) je ostavil v rokopisih, ki so zagledali še le zadnja
leta po Nemcih beli dan. Tako imamo Slovenci tudi v turistiki
220 že v njeni prvi dobi odličnega zastopnika.

43. Životopisne črtice o Valentinu Vodniku.

I.

Ako hočeš Vodnika poznati v vsej njegovi ljubeznivosti in
preprostosti, čitaj, kako nam sam opisuje svoje življenje. Ta ži-
votopis je Vodnik s svojo roko spisal na prvi list »Velike pra-
tike <£  (1795—1797), katera se hrani v veliki knjižnici ljubljanski.

5 Slove tako:

»Rojen sim 3. svičana 1758 ob 3. uri zjutra v’ gorni Šiški
na Jami per Zibertu iz očeta Jožefa inu matere Jera Pance iz
Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v’ Šent Jakobi unikraj Save,
se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k’ hiši Žibert.
10  Potle kupi hišo v’ Šiški na Jami, ime seboj pernese v’ leti 1730.,
vmerje 1774. star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino
pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oče Miha
hodila na Hravaško, kupčovala z’ prešičmi, vinam inu platnam,
zraven dober kup v’ ostariah živela. Večidel Vodnikov je pozno
15 starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so
mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sim pridno
v’ šolo hodil.

Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamen-
skeh mlakah, grem volan v ;  šolo, ker so mi oblubili, de znam
20  nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu
branje me je učil šolmaster Kolenec 1767; za pervo šolo stric
Marceli Vodnik, franciskanar v’ Novim Mesti 1768 inu 1769.
Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjik v’ Lublani šest
latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v’ kloster k’ franci-

157

skanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z’ oblubami 25
zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle
duše past.

Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno
vesele pa laško, francozko inu sploh slovensko. Kamenje poznati
sim se vadil 1793. 30

Z očetam Marka Pohlin Diskalceatam se iznanim 1773, pi¬
šem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi
je od zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej
sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu
Anton Linhart mi v’ leti 1794. naročita kalender pisati; to je 35
moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se
bodo smejali inu z’ menoj poterplenje imeli. Ce bom živel,
očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj
imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti.

Pisano na Gorjušah v’ bohinskeh gorah 1. rožnicveta 1796." 40

Ta životopis ne potrebuje pojasnila. Samo to hočem ome¬
niti, da od 10. malega travna 1784. do 15. svečana 1785. leta
je Vodnik, pomččni duhovnik, „duše pasel' £  v Sori; od 11. sušca
1785. do 12. grudna 1786. 1. je bil „subsidiarius“ in od konca
leta 1786. do 17. vinotoka 1788. „cooperator“ v Blejskem gradu. 45
Ta čas se je bil najbrž seznanil z veleučenim in preblagim
baronom Žigo Cojzom. Leta 1793. nahajamo Vodnika za kaplana
v Ribnici, odkoder se je bil svečana meseca leta 1793. preselil
na lokalno kaplanijo koprivniško ali gorjuško v Bohinju. Tu,
v najlepšem kraju zemlje slovenske, se je vzbudilo v Vodniku 50
vnovič veselje do pesništva, do slovstvenega dela. Mnogo, jako
mnogo je pomogel k temu Vodnikov častitelj in prijatelj Cojz,
posestnik bohinjskih rudnikov. Kaj je bil Cojz Vodniku, to
najbolje vidimo iz pisem njegovih, katera mu je v letu 1794.
in 1795. iz Ljubljane pošiljal v Bohinj. Milo se stori človeku, 55
ako prebira ta najlepši spomenik slovstvene zgodovine naše
ter vidi, kako je baron Cojz, milijonar, velike trgovske hiše
gospodar ter cvetoče obrtnosti voditelj, neozdravno bolan, po
dovršenih trgovskih opravkih o pozni polnočni uri s čudovitim
mladeniškim ognjem in gorečo domovinsko ljubeznijo Vodnika 60
navduševal, tolažil, učil ter izpodbujal, kaj in kako naj piše,

158

da bode koristil narodu slovenskemu. Skratka, Cojz Vodniku
ni bil samo mecčn, bil mu je tudi mentor, ki je prvega pesnika
našega v občnem znanju, v krasoslovju in v zdravem pesniškem
65  okusu daleč presezal. Cojz je bil izvrsten učitelj, a našel je
tudi izvrstnega, dovzetnega učenca.

V Bohinju je bil Vodnik predaleč od svojih učenih prija¬
teljev, predaleč od knjig. Baron Cojz se je zategadelj trudil,
bliže Ljubljane mu dobiti kako službo, kar se mu je tudi res
70 posrečilo. Dne 30. sušca 1796 je Vodnik v Koprivniku zadnjega
mrliča pokopal, 11. velikega travna istega leta zadnjega otroka
krstil. Dne 1. velikega srpana 1796 je prišel za kaplana in
beneficijata k Sv. Jakobu v Ljubljano, kjer je bil 17. velikega
srpana 1798 imenovan za učitelja poetike ter je za 400 gld.
75  letne plače razen verouka v najvišjem razredu gimnazijskem
učil vse predmete. (Gimnazija je imela po tedanji uredbi samo
pet razredov.)

Tu v Ljubljani je Vodnik pridno nadaljeval svoje pisatelje¬
vanje. »Veliko pratiko“, katero je na Cojzovo prošnjo že v Bo¬
so hinju izdal za leto 1795. in 1796., je uredil tudi za leto 1797.
Ta pratika ima čisto drugačno obliko in vsebino, nego je dan¬
danes navadna. V mali četverki poleg koledarskih stvarij obseza
različne pesmi, nadpise, ukovite in kratkočasne sestavke. Istega
leta osnuje tudi prve novine slovenske: ,,Ljubljanske novice od
85 vseh krajev celega sveta.“ Na polovici pole v mali osmerki je
prišel 4. prosinca leta 1797. prvi list na svetlo. Izhajale so
leta 1797. in v prvi polovici leta 1798. po dvakrat na teden,
vsako sredo in soboto, od tega časa dalje do konca leta 1800.
samo po enkrat na teden. A ker jih Slovenci niso dovolj
90 podpirali, naznanja Vodnik v zadnjih dveh listih tega tečaja:
„V  prihodnim lejto ne bodo krainske novice več ven dajane.“

Kako se je Vodnik trudil slovenski jezik očistiti, vidimo
iz tega, da je leta 1799. spisal celo ^Kuharske bukve“ z jako
zanimivim predgovorom.

95 Vodnik, sedaj učitelj poetike, je bil tako na svojem mestu,
kakor riba v vodi. Sam navdušen za vse lepo in blago, je
navduševal mladino za vzvišene ideale, razlagajoč ji grške,
latinske in nemške klasike, a tudi sam si je ogreval o njih

svoje srce, pojil z njimi svoje veselje do pesništva ter se učil
od njih lepe misli izraževati v lepi obliki. Z večjo resnobo se 100
loti pesništva; sad njegovega dela so „Pesmi za pokušnjo' 4
leta 1806., to je prva zbirka klasičnih pesmij slovenskih. Že
poprej je začel spisovati slovar in slovnico slovensko. A za
nekoliko časa je moral odložiti to delo, kajti ko so leta 1807.
preuravnavali učni red na gimnaziji, je prevzel Vodnik, ki 105
je bil v to najsposobnejši, težko nalogo, na naglem spisati
učno knjigo o zgodovini kranjski, ki je v zalogi šolskih knjig
na Dunaju prišla na svetlo pod naslovom: „Geschichte des
Herzogtums Krain, des Gebietes von Triest und der Grafschaft
Gorz 44  (1809). Ta po dobrih virih osnovana in z rodoljubnim no
srcem pisana knjiga je rabila, pozneje nekoliko popravljena,
učencem II. gimnazijskega razreda do leta 1848., ko se je
nauk o kranjski zgodovini pahnil iz šol. Leta 1807. je začel
Vodnik na gimnaziji učiti zgodovino, v naslednjem šolskem letu
je učil že zgodovino in zemljepisje v vseh razredih in začasno us
je oskrboval tudi učenje francoskega jezika. A pri vseh teh
mnogih opravkih tudi pesništva ni opustil ter je leta 1809.
ob tedanji vojski zoper Francoze zložil nekoliko jako krepkih
Pesmij za brambovce 4-  (največ po Kollinu).

To leto je prišla, kakor je znano, skoro vsa slovenska 120
zemlja pod francosko oblast. Francozi so leta 1810. preosnovali
vse kranjske šole. Vodnik je bil postavljen za ravnatelja
(directeur) gimnaziji, na tri razrede skrčeni, za nadzornika
začetnim šolam (čcoles primaires) ter za vodjo umetnijski in
rokodelski šoli (ecole d’ arts et mčtiers). Učil je zgodovino in 125
zemljepisje -ter neobvezno italijanščino.

S čudovito pridnostjo in delavnostjo začne zdaj Vodnik pi¬
sati potrebnih šolskih knjig. ,,Abeceda za prve šole , „Krščanski
nauk za ilirske dežele 44 , ,.Pismenost ali gramatika za prve šole ,
„Početki gramatike, to je pismenosti francoske 44  so prišle vse 130
v enem letu na svetlo (1811).

Napoleon je takrat ustvaril slovensko Ilirijo, dal našemu
jeziku vsaj kolikor toliko pravice, stal na vrhuncu svoje slave,
si osvojil vso Evropo, bil zaveznik avstrijski, poročen z avstrijsko
cesarično — kdo se bo čudil, da je tedaj Vodnik, Slovan, zgo- 135

dovinar in pesnik, v svoji duši porodil najveličastnejšo pesem
svojo ter Napoleonu v čast in slavo zapel ,,Ilirijo oživljeno !
Natisnil je bil to pesem najprej v svoji slovenski slovnici,
a potem tudi v uradnem listu „Telčgraphe officiel" v slovenski
140 besedi in v latinskem prevodu.

Dasiravno Vodnik v tej odi poveličuje bolj svojo domovino
nego Napoleona, vendar je baš ona rodila mnogo bridkosti
našemu pesniku 4 * * * * * * * 1 ).

Ko so se Avstrijci zopet leta 1813. vrnili na Kranjsko,
145 je bil Vodnik imenovan najprej za učitelja zgodovine in zemlje-
pisja, pozneje za humanitetnega profesorja; začasno je oskrboval
tudi vodstvo normalnih šol ter podpiral licejskega ravnatelja
v gospodarstvu. Leta 1814. se je nadejal Vodnik celd, da dobi
ali izpraznjeno mesto zgodovinsko na ljubljanskem liceju, ali
150 pa da mu bodo dali vnovič ustanovljeno stolico italijanskega
jezika. Ali vse te nadeje se mu zoper pričakovanje nemilo
podero. Vodnik je prišel ob službo ter smel le začasno pouče¬
vati jezik italijanski. Zdaj si je želel tudi sam miru, zatorej
poprosi, naj mu dad6 toliko pokojnine, da bo mogel živeti in
155  izdati svoj nemško-slovenski slovar. Določili so mu 200 gld. na
leto. A tudi v tej nadlogi in edinščini ni opešal Vodnik. Svoj
veliki slovar je pridno pripravljal v natisk, svojo pesmarico je
vestno zbiral in popravljal. Da bi si vsaj kolikor toliko polajšal
svoj siromaški stan, je poslovenil doktorja Matoška „Babištvo
160 ali porodničarski uk za babice“ (1.818); slovenil je tudi cesarske

4 ) Na koncu latinskega rokopisnega prevoda pesmi: „Ilirija oživljena“
je Vodnik z lastno roko pripisal sledečo opazko: „Illyriam redivivam 11  sequetur

„Illyria magnificata“, cen antitliesis, iam tlim concepta in mente poetae, in

laudem eius, qui linguam excoli iuberet slovenicam atque gentem erudiri, quod

feeit Franciscus. Nomen carminis erit: „Slovenija zveličana In res je zložil

Vodnik pesem z imenom: „lliria zveličana ki je proslavljala avstrijskega

cesarja Franca, toda ni bila tedaj natisnjena. V Vodnikovi zapuščini so jo

našli štirikrat prepisano in popravljeno, v daljšem in kračjem obsegu (s 24,

25 in 36 štirivrstičnimi kiticami). Prvi dve kitici se glasita tako-le:

1. Iz Dunaja kliče:
Iliria, vstan’!

Zveličanja tebi
napočil je dan.

2. Po starih pravicah
prijemi oblast
in staram jeziku
obvaruvaj čast!

161

patente in naredbe. Posebno korenito pak se je zadnje čase
pečal s starinoslovjem in numismatiko ter priobčil v 14 listih ljub¬
ljanskega tednika („Laib. Wochenblatt“ 1818) jedrovit sestavek:
„Romische Denkmaler in Illyrien“. Dne 8. prosinca leta 1819.
je bil Vodnik še v šoli. kajti italijanščino je začasno še ves čas
učil. Istega dne zvečer se je še prijazno razgovarjal v prija¬
teljski družbi do večerje, a ob 3 A na 11 je na naglem umrl
za mrtvoudom.

Pokopali so ga pri Sv. Krištofa poleg njegovega prijatelja
Linharta. Postavili so mu leta 1827. spomenik z latinskim nad-
pisom, a leta 1839. je dobil nov nagrobni kamen, na katerem
čitamo njegove lastne besede:

Ne hčere, ne sina
po meni ne bo —
dovolj je spomina:
me pesni pojč.

O Vodnikovem značaju se nam poročajo samo lepe reči.
Imel je zdrav dovtip in humor, bil je jako dobrohoten, v vsakem
društvu priljubljen in v različnih strokah znanosti toliko omikan
in izobražen, da so ga učeni možje sploh visoko čislali, a po¬
sebno izurjen je bil v latinščini in v starinoslovju; da je v znanju
slovanskih jezikov in razmer vse tedanje Slovence daleč pre-
sezal, tega mi ni treba omenjati. Poznal je dobro svojo veljavo,
a to ga ni delalo prevzetnega, temveč ponosnega in tudi v ne¬
sreči mu je bilo geslo: „Fortuna non mutat genusč

Mož, ki je Vodnika dobro poznal, nam ga opisuje tako-le:
Vodnikova podoba je gotovo še zdaj živo pred očmi onim, ki
so ga poznali in spoštovali, kajti vse njegovo skladno bistvo je
vtisnilo vsakemu, ki je z njim občeval, dolgotrajen spomin.

Vodnik je bil srednje, čokljate postave, po obrazu in zna¬
čaju pravi Kranjec. Človeka in duhovnika so ga obče spošto¬
vali; prijatelji, ki so ga poznali natančneje, so ga ljubili pre-
srčno ter se ga iz vse duše spominjali še potem, ko je že počival
v hladnem grobu. Že v prvi mladosti je kazal Vodnik svoj
jasni duh in blagi značaj, ki se je posebno izraževal v odlični
srčni dobroti. Tako nam pričajo njegove mladosti vrstniki. Edine

Slovstvena čitanka. 11

165

170

175

180

185

190

195

162

vednosti so ga družile z njegovimi samo blagimi prijatelji, dru¬
gega dobička ni iskal nobenega.

Usmiljen, vrl, postrežen in dobrovoljen proti vsakemu, ni
200 poznal sovraštva, imel je dovtip brez hudobnosti, bil je prijazen
brez licemerstva, živ in dovzeten za vse dobro, veliko in lepo;
vsestranski omikan, brez prevzetnosti, je prenašal s krščansko
vdanostjo nezasluženo krivdo in je ostal v vseh okolnostih zvest
sebi in svoji nad vse ljubljeni domovini, kateri je posvetil vse
205 svoje znanje. Zategadelj ga je ljubil in spoštoval boljši del
njegovih rojakov. Pošteni meščanje ljubljanski, ki so svojega
vrlega rojaka srčno ljubili, so ga izvolili za kaplana meščan¬
skim grenadirjem; poljedelska družba in upodabljajočih umet-
nostij društvo na Kranjskem sta ga imenovali svojega pravega
210 družbenika.

II.

Kadar imenujemo Vodnikovo ime, si mislimo najprej pe¬
snika Vodnika, in po pravici; kajti dasi on slovenskemu pesništvu
ni dal toliko stalnih zakonov kakor Preščren, dasi ga je že
marsikdo njegovih naslednikov v dovršenih pesmih prekosil,
215 vendar je Vodnik prvi duhoviti pričetnik naše pesniške tehnike,
prvi pesnik slovenski, ki je pel neumrjoče pesmi.

Slovensko pesništvo je že tako staro kakor slovensko
slovstvo. Prvi možje, ki so zastavili domače pero, so nam za¬
peli tudi prve domače pesmi. Trubar in Dalmatin, Krelj in
220 Bohorič, Kastelec in Redeskini in še dolga vrsta drugih duhov¬
nih mož so zlagali pesmi slovenske, seveda malo ne samo za
cerkvene potrebe, največ iz nemškega ali latinskega jezika po¬
slovenjene, že znanim napevom podložene in včasi tudi z no¬
tami tiskane. O pevski meri se pri teh. pesmih večjidel ne more
225  govoriti. Ker so bile petju namenjene, so gledali pesniki skoro
samo na to, da je vsak stih poleg rime, včasi jako čudne in
otročje, imel toliko zlogov, kolikor jih je bilo notam potrebnih.

Kar nič boljše niso posvetne pesmi pred Vodnikovim časom.
Slovanske pevske mere pesniki niso poznali, germanske rabiti
230  si niso upali, a z grško so delali jeziku silo; z zavezanimi očmi
in zamašenimi ušesi so tipali ti pisatelji tukaj in tamkaj, a

163

pravega niso mogli pogoditi. Zdaj so se ozirali na dolžino in
kratčino, zdaj na priglas, zdaj na oboje, a največkrat so samo¬
voljno brez posebnega pravila kovali robate stihe. In ti možje
so zlagali šestomere in posnemali težke umetne grške kitice!
A kako, to nam kažejo Devove Pisanice* in napačni in po¬
grešili nauki o pesniški tehniki, katere je učil Marko Pohlin
v svoji slovnici. Teh ne bodemo tukaj razlagali in pojasnjevali;
kajti dovolj je, ako navedemo znani njegov vzorni šestomer:

„Pišeta, pure, race, koštrune, kopune, teleta,"
ali če povemo, da je poslovenil začetek prve ekloge Vergilijeve
tako-le:

„Pod hladnem gabrejam, o Tityr, ti ležiš
in svoje pišve glas v’ zelen gojzd spustiš,
site planine pak mi mor’mo zapustiti,
mi mor’mo se čelu od doma odločiti.

Ti, Tityr, ti tukej sd v’ sencah veseliš,
od Amaryle kjer cel woršte pejt učiš."

In vendar je to še ena najboljših pesmij otca Marka, uči¬
telja našemu Vodniku. Ne moremo se tedaj čuditi, ako pesniški
izdelki dvajsetletnega učenca v »Pisanicah* niso nič boljši nego
Markovi ali drugih vrstnikov, izvzemši le pesem o Zado¬
voljnem Kranjcu*, v kateri je mladi pesnik vendar že pokazal
vsaj nekoliko prirojenega pevskega duha, katerega pogrešamo
pri vseh drugih iste dobe.

Dolgo se sicer ni mogel Vodnik osvoboditi Markovega
vpliva in morebiti, da bi se ga popolnoma nikoli ne bil, da se
ni na svojo in na svojega naroda srečo seznanil s Cojzom. Ta
še le mu je odprl oči, ta ga je učil, kako in kaj naj piše, kaj
in kako naj poje. Cojzove besede, pisane Vodniku leta 1795.:
„Vse, kar pride iz Vašega peresa, mora biti v narodnem duhu
in za narod pisano* — te besede so zlati uk, katerega si je
Vodnik dobro zapomnil; po njem se je ravnal do konca svojega
življenja, po njem je zlagal posebno svoje pesmi. Vodnik je
vedel, da, ako hoče za narod pisati, mora narodovo srce po¬
znati; a narod svoje duše nikjer tako lepo ne odkriva kakor
v svojih pesmih. Narodne pesmi so bile tedaj Vodniku od tistega
časa, ko so se mu odprle oči, bistri studenec, s katerim je pojil
svojo žejno dušo ter si krepčal svoje pevske moči. In kakor

11 *

235

240

245

250

255

260

265

164

270  se je nemška lirika za Herderja, Goetheja in Uhlanda iz narodne
pesmi na novo okrepila in oživila, tako se je tudi pri nas iz
istega vira porodila in prerodila. Ako Vodnik poje:

Kar mat’ je učila,
me mika zapet’,

0 - 5  kar starka zložila,

jo lično posnet’ —

pove nam takorekoč glavno pravilo svojega pesniškega delo¬
vanja. In ravno zato, ker se je zvesto in strogo držal tega
svojega pravila, ravno zato se Vodnik tako neizmerno loči in
280  dobrodejno odlikuje od svojih prednikov. Kar imamo pesništva
pred njim, vse je umetno, narejeno, posiljeno; Vodnik je prvi,
ki nam ogreva srce, on je prvi pel res domače, slovenske pesmi.

Narodno pesništvo je posnemal Vodnik na dva načina: iz
njega je svojim pesmim jemal snovi, iz njega se je naučil tudi
285 pevske mere. Mnogo kitic bi lahko našteli iz Vodnika, ki niso
nič drugega, nego nekoliko predelane narodne pesmi.

Vendar je Vodnik, posnemajoč narodne pesmi, iz katerih
je nabral toliko lepega, čistega zrna, grešil v tem, da je svoje
pesmi narejal malo ne po samih gorenjskih kratkih poskočnicah,
290 katerih oblika je posneta po nemških ,.štirivrstičnieah". Vodnik
je namreč zmotno mislil o njih, da so slovanske po duhu in po
obliki, ter je več svojih najlepših pesmij, na pr. ,,Ilirijo oživ¬
ljeno ‘ in ,,Ilirijo zveličano“ osnoval po njih.

A poleg zgoraj navedenega glavnega pravila je zlagal
295  Vodnik svoje pesmi še po drugem, ravno tako imenitnem načelu,
katero je našel pri Francozih in ga je prav dobro po svoje
povedal tako-le:

Naj pesem umetna,
naj merjena bo,

300 . nikdar ni prijetna,

ak’ žali ulič.

Tudi to pravilo mu je bilo sveto. Zategadelj vidimo, da je do
svojega življenja poznih let neprenehoma s čudovito pridnostjo
in vztrajnostjo svoje pesmi prenarejal in popravljal ter se ne-
305 prestano trudil, da hi nam svoje misli in čute povedal v kolikor
moči lepi, dovršeni obliki. In če tega tudi ni povsod pogodil,

165

gotovo ni kriv Vodnik, kriv je čas, v katerem je živel; resne
volje, pravega pevskega ognja in bistrega uma pri Vodniku
gotovo ne pogrešamo, a zavire so bile v jeziku tisti čas še
take, da bi jih tudi večji genij nego Vodnik ne bil zmogel. 310
Kjer pa se mu je posrečilo premagati velike zapreke, katere
so pesnika začetnika od vseh stranij ovirale, nam je ustvaril
večnolepe, po obliki in vsebini dovršene pesmi, ki bodo vse čase
tudi poleg Prešernovih ohranile svojo klasično vrednost.

Ni mi jih treba naštevati, saj jih poznamo vsi. In ako 315
tudi mnogo Vodnikovih pesniških izdelkov ne zadostuje strogim
pravilom pesniške umetnosti, vendar je in ostane drobna knjiga
njegovih pesmij Slovencem na veke častit spomenik, katerega
jezikoslovec in slovstveni zgodovinar, pesnik in omikani rodo¬
ljub s sveto pobožnostjo jemlje v roke in blagoslavlja neumijoče 320
ime očaka slovenskemu pesništvu.

Toda krivico, veliko krivico bi delali Vodniku, ako bi
v njem čislali samo pesnika, a ne tudi pisatelja slovenskega.

I11 zdi se mi, da mu jo včasi res delamo. Zakaj ? Zato, ker
večjidel ne poznamo njegovih v prozi pisanih spisov. Tu še le 325
vidimo Vodnika v vsej njegovi čudoviti delavnosti in velikosti,
v vsej njegovi neskončni ljubezni do preprostega naroda in do
zanemarjenega jezika slovenskega. Iz njegovih mnogoštevilnih
jezikoslovnih, ukovitih in zabavnih knjig in spisov se nam
razodeva še le prejasno, kako sveta, a tudi kako težka in več- 330
krat nehvaležna mu je bila naloga, ,.kranjski jezik čeden
narediti^.

In tudi to svojo nalogo izvršujoč, je delal Vodnik po go¬
tovem pravilu, katero je in mora biti še dandanes podlaga
vsemu našemu pisateljevanju. To zlato pravilo, po katerem so 335
se tudi Kopitar, Ravnikar, Metelko ravnali ter se še današnji
dan ravnajo vsi boljši pisatelji naši, slove tako: Uči se od
starejših pisateljev naših, poslušaj, kako narod govori, zajemaj
iz živih jezikov slovanskih! Ta zlati uk Vodnik na ves glas
poudarja v raznih spisih, na raznih mestih, v raznih časih. 340

Ako tedaj Ravnikarja večkrat imenujemo očeta slovenske
proze, je resnice v tem samo toliko, da je mlajši in dušno
gibčnejši Ravnikar res pisal lepši jezik nego Vodnik, a pisal je

166


prav po tistili načelih, katera je Vodnik že deset in petnajst
345  let pred Ravnikarjem na glas učil. Tndi slovenski prozi tedaj
je Vodnik očak, ki je rodil toliko vrlih sinov.

In spoh, ako hočemo Vodnika pravično soditi in ga prav
ceniti, kakor zasluži, si ga moramo misliti vsega, v vsem njego¬
vem tolikostranskem uspešnem delovanju ter ga postaviti nazaj
350  v njegove čase; potem bodemo s hvaležnim srcem priznavali,
da do današnjega dne mati slovenska zemlja še ni rodila sinu,
ki hi bil v takih časih in v takih razmerah v jezikoslovju in
starinoslovju, v pesmih in ukovitih knjigah toliko storil za
našo domovino, kakor on, ki je po pravici in v resnici to, kar
355 pravi njegovo pomenljivo lepo ime — vodnik slovenskemu narodu.

Fr. Levec.

44. Valentin Vodnik.

a) Iz Pisanic.*) 1781.

Prošna za krajnsko modrino.

1. Druži se k’ men’, krajnske modrina d’žele,
jen’ zapejt prov cverstu men’ daj povele;
stur’ se vredna v’ meni zažgati žele,

pesem pejt krajnsko.

2. Al se men’ zdi? — Al je mordej resnica?
Že leti ta modra prut’ men’ divica,

men’ poda nje bela ked sneg ročica

pišvo postransko.

3. Za dar tvoj vsa hvala bod’ teb’, bogina,
daj še spevoreškega pit’ men’ vina,

ter bom žverglal, dokler ta pišv iz drina
se na rezkole.

*) To pesem smemo staviti vsem Vodnikovim na čelo. Prva Vodnikova,
o kateri vemo, da jo je zložil kot sedemnajstleten  mladenič, je bila „Mila
pesni,  pejta P. Marku A. D. za odhodno, kader je v’ lejtu 1775. iz Lublane
na Dunaj šl“; natisnjena 1. 1779. v Pisanicah. To pesem je zložil učenec
Vodnik svojemu učitelju Marku v hvaležen spomin, kajti naučil seje bil, kakor
sam trdi, dosti od njega. Dočim se pesnik v „Mili pesmi 11  ozira v preteklost,
obrača se v predstoječi „Prošnji“ do kranjske modrice, naj ga navduši za
nebeško poezijo.

167

b) Iz Velike pratike. 1795—1797.

Popu suvanj e krajnske dežele.

Krajnska dežela je vpčdejl hribasta. Velibu tih hribov inu
gora je z’ dobrimi gojzdi, drpvjam, sadjam, hišami inu ludmy
napolnenih. Dosti jih je pak golih, inu na enih cplu lpjtu snejg
ležy. Snežniki ležp na Grorpnskim, med katerimi je imeniten
Lubel  zavol tp sterme inu vender dohru čez njega nadelane
cpste. Triglav  leži med Bohinam inu Boveam, ta je narmajn
1400 sežpnov visok inu je eden tih narvikših hribov v’ Europi.
Iz njega verha se vidi na Tirole, Hrovatsku inu v’ Benpdke.
Mornarji ga na Benpškim morji narpoprpd zaglpdajo, kadar se
pruti naši deželi pelejo, inu ga dobra poznajo po impni. Šmarna
gora  nad Lublano ima to pospbnost, de je sterma, visoka inu
vender od dragih hribov odločena posebej stojy.

Dolpjnsku ima nižiši hribe inu veliku zdraviga vina, marvin
z' imenam, perdpla. Per Savi brodnia veliku notrinese.

Notrejnu je vse hribastu. Od bohinskih snežnikov notri do
Turškiga darže skuzi Notrajnu debpli gojzdi. Na Krasi pak je
vse golu inu skalovitu inu silne burje vlpčejo, de dostikrat
teške voze prebernejo, vender tam narlppši pšenica raste. Tudi
se tam veliku podzemelskih lukin, preduhov inu votlih prostorov
znajde, v’ katerih so vse sorte kamnite, od kapa okamnene
podobe vidit.

Večdpjl je povsod dvoja žetuv, kpr se po sternim ajda
seje. Blizu morja rastejo ojlke, pomoranče, lemone, mandelni,
fige inu drugu žlahtnu sadje. Veliku dobriga vina se v’ No-
trajnim perdpla. Cpla dežela redy obilnu kojn, govpdi inu dro-
bence. V’ Lipici inu Prestraniki daržv cesar rejnice za kojne,
kpr se te narlppši žrebpta za vojsko inu cesarjov dvor zredp.
Krajnci so imenitni čebelarji, čebple njim posebnu veržejo, zatu
k pr ajdo sejejo inu se z’ čebplami taku dobru pečati znajo, de
so drugih dežpl vučeniki v’ čebelarstvi postali. Divjačine, ptic,
rib se veliku v’ logih, gojzdili, tekočih vodah, jezerih inu
v’ morji doby.

Tu narvekši bogastvu krajnske dežele so rude inu platnu.
Rude se v’ več krajih dobp, plavjo inu v’ platno podplajo. Zivu

5

10

15

20

25

30


- 168 -

35  srebru, žc1qzu, jeklu, svinc se na ptuju prodaja inu dnar notri-
vl^če. Platnu Krajneam okoli štir stu tavžent goldinarjov iz
drugih dežil pernese. Pak tudi v’ dosti krajih taku pridnu po
zimi predejo, de kumaj štir ure spe;. Zraven tiga se tudi veliku
vina, olja, živine, mezlana, blejškiga sukna, usina, polhovih
40 kožic, medu, voska, lesenine, skled, loncov, lisa za barke, sitov
na druge dežele proda. Ke,r dežela dvojo ž§tov, ajdovo inu
sterno ima, je z’ ludmy silnu napohiena inu jih lahku redy.

V’ nekaterih krajih se po lij ti studenci posuši, kakor
v’ Temenci inu Suhi Krajni na Dolenskim inu vičdejl na Krasi
45  inu na Pivki v’ Notrajnim. Tam morejo dostikrat več mil deleč
po vodo hodit ali živino gonit.

Za vučenost so v’ Lublani male inu visoke šole, tudi
v’ Novim mijsti nemške inu latinske. Po farah so normal-šole.
Veliku Krajncov zna krajnsku brati, škoda, de nimajo več
50 dobrih krajnskih bukuv!

Gospoda je v^čdejl nemške rodovine, kmetje pak slovanske.
V' zaderžanji, jeziki, živeži, oblačili je kraj od kraja razločen
mu skoraj vsaka vas ima druge šege inu se hoče z’ drugih
norca dilat.

55 Za domače deželska gospodarstvu so št-irji deželski ali
landšaftni stanovi: duhovni, velka inu mala gospoda inu cesarske
mejsta. Ony imajo ravnu taiste pravice, kakor v’ drugih estraj-
skih deželah.

Koker je v’ lijti 1748. razločenu bilu, se Krajnska dejly
60  v’ try dejle ali krasie: Gorinšku, Dolinšku inu Notrejnu. Go¬
rinšku je narmajnši, vender narbol bogatu inu z’ ludmy napol-
nenu. Dolinšku je narvikši.

V’ c§]i deželi je 16 mijst, 22 tergov, čez 200 gradov inu
okoli 4000 vasy.

c) Is Ljubljanskih novic. 1797—1800.

Povcdanje od slovenskima jezika.

Okoli lpta 1550. je začel Primas Trubar krajnski jezik
z’ latinskemi čerkami pisati. On je bil rojen Krajnec iz vasi
Rašica pod Trojakam na dolinski strani v’ Kacianski fari, je
postal mašnik inu z’ čašam korar v Lublani. Je prestavil na

169

krajnsko psalme Davidove inu novi testament, tudi je pridige 5
inu duhovne pisma pisal; al ker je bil luteransko vero učiti
začel, so ga iz dežele v’ nemški rajli pregnali.

Od tiga časa Krajnci po latinskim a h c pišejo, kakor tudi
Hravatje, Dalmatinci inu sploh Slovenci, kar ih je bliži laške
dežele. 10

Ob časi Primaža Trubarja je več drugih Krajncov krajnske
bukve z’ latinskemi čerkami pisalo.

Kar je bilo luteriskeh bukv, so bile na nemškim v’ Vitten-
bergi natisnene. Med temi je sveto pismo ali biblia, pretolma-
čena od Jurja Dalmatina, natisnena v’ leti 1584. Ker ta biblia is
na strani take napise ima, kateri so rimskima papežu inu kato¬
liškim naukam zuperni, je bila ludem prepovedana, iz rok
oduzeta, inu sedaj ih malo takeh bukv najdemo v’ rokah učenih
mož. Ta biblia tudi ni taka, kakoršna ima biti po sklepih cer-
kveniga zbora v’ Tridenti. 20

Adam Bohorič je dal na dan eno grammatiko za krajnski
jezik v’ leti 1584. Do sedaj se še malo takeh bukv najde;
vunder ih imamo za nauk, de iz ni h zvemo, kako so naši stari
predniki pisali, jezik čistili inu podučili, kako bi se en unajni
izučil naš jezik govoriti. 25

Tudi ta grammatika je bila prepovedana, ker ona nekaj
katolskimu uku zupernih podučenjov ima v’ predgovori. Namesti
te grammatike je dal na svitlovo eno drugo perpušeno od viših
pater Hyppolitus kapucinar v’ leti 1715., natisneno v’ Lublani.

Bohoričova grammatika se je razgubila, Hypolitova je pre- 30
malo med ludi peršla. Sleherni pisavec je krajnsko pisal, kakor
se mu je zdelo; nobeden ni gledal na eno stanovitno vižo,
vstavo ali red. Pisarji poprejšniga stoletja so se dosti deržali
po Bohoriču, al v’ sedajnim stoletji so rili naprej inu z’  krajn¬
skim pisanjam delali, kakor prešič z’ meham. 35

Oče Marka, en minili bosih augustinarjov klostra na
dunejski cesti v’ Lublani, rojen pred mestam, vidioč to nadlogo,
je spisal eno novo grammatiko v’ leti 1768. On je imel v’ bu-
kviši tega klostra Bohoričovo inu Hypolitovo grammatiko,
vunder drugači je napravil svojo, njo na dan dal inu rekel, de 40
do njegovih časov še nobene krajnske grammatike ni bilo. Al

170

potle smo zvedeli, de on je imel poprej sne grammatike; zatorej
naj gleda sam gori, kako si je upal neresnico govoriti inu pisati.

Očetu Marku smo hvaležni za več reči. On je spet branje
45 med ludmi raširal, od trideset let se skoro vsaki pastir inu
pastarica brati naučila. Dosti bukv je med ludi dal; jezik sem
tar kje v’ bukvah očistil, omečil inu lejpši perrezal.

Al nekatere reči zastopnim niso dopadle; on je namreč
stare mejnike brez uzroka prestavil, od stareh grammatik od-
50 stopil, pisal, kakor lublanski predm^stnani govora; ni gledal
na čistiši jezik polancov inu daleč od Nemcov stoječih starih
krajnskih zarodov. On je preveč ncjmšoval, namasti de bi
bil slovenil. V’ enkatereh besedah je brez potrebe hravatil,
v’ drugeh premalo unajne Slovence čislal, ker je lahko inu treba.
55 Eden njegovih jogrov (to je Vodnik sam) spozna, de se
je dosti od njega naučil; vunder sedaj vidi, de je potrebno
tudi stare grammatikarje poslušati, kateri so pred njim pisali.

Odtod pride, de oče Marka per nas nobeniga nima, kir
bi se po njemu popolnim deržal; prestavlavci svetiga pisma
6o inu drugi učeni od njegove viže odstopajo inu se bližajo
starišim pisarjam v’ jeziki inu v’ pisanji.

Iz tiga sklenem, de bi dobro bilo, skoro eno grammatiko
inu besediše viditi, v’ katerih bi se krajnski jezik v’ svoji
čistosti najdel, stari mejnik le iz potrebe prestavil, govor po
65 tih naukih perrezal, kakor so ga drugih jezikov učeni lepotili,
inu se nič ne zapletalo, temuč izrekovanje za ušesa, pismo
inu za pesem perlično naredilo.

d) Pesmi za pokušnjo. 1806.

1. Zadovoljni Krajnc.

1. Od straže liro vaške .
gor’ sonce mi pride,
pa v 'nograde laške
za g<5ro zaide;

2. Mi brazd jo konjiči

za liajdo, pšenico,
nevtrudni dekliči
pa bePjo tančico;

z Beneškiga morja
jug čelo poti,

kaj maram, se kruha
persluži zadost’,

od Štajerca borja
me v znoju hladi.

ni sile trebuha

po svetu mi nos't\

171

3. Imam oblačilo
domač’ga padvana,
ženica pa krilo

iz prav’ga mezlana;
se sveti na lice
ko pir’h moj škerlat,
nje šapel, jegliče,
nje modric je zlat.

4. Rad plešem okrogle,
s petama glas dajam,
premetem vse vogle,
se v cepa dva majam;

nožiča pa Min’ce
za mano drobni,
pobera stopin’ce,
se v krčge verti.

2. Star’ pevic.

1.  „Cebel’ca, visoko

gori v planine,
perletna si viipaš
snežne na brine?

2. Raj b’ letala nizko,

zberala cvetje,
nanašala mladim
cčlo poletje!

3. Kraleva te cvetka

vab’ na višave?

Te matica pošle
na goličave? 11

5. Na žgancih tropine,
pa kisliga žela,
bob, kaša, vse mine,
ko pridem od dela:

al’ bodi pogača,
klobasa al’ sok,
al’ kar se obrača
na ražnu okrog.

6. Za vsako povele
'mam židano volo,
za branbo dežele,
al’ hoditi v ščlo:

povsoti se maham
ko čverst korenjak,
pa delam, pa baham,
pa pijem tabak.

ne boj se peti.

4. Hiti nad oblake,

nič, nič ne mara,
nje rod je nebeški,
nič se ne stara.

5. Ne boj se mi, pesen,

bod’ si globčko,
naj beli se glava,

Stčpi visčko!

6. Anakreon sivček

na gosli poje,
mej lasce rumene
zapleta svčje.

e) Pesmi za brambovce. 1809.

1. Predgovor.

Te pesmi so zložene za brambovce, to je za tiste, ktiri
so radovoljno inu sercno perpravleni, dom inu samooblastvo
naše varvati, ako bi se nam vojska od kodarkol’ permerila, de
jih bodo peli inu svoje serca z ogneno voljo vnemali, v bran
stati vsakimu nadležniku našiga cesarstva. 5

172

Svetli cesarje vselej posebno skerbel, svoje zveste podložne
per dobrimu stanu ohranit’. Ob prejšnih vojskah ni vabil vse
junake k orožju inu je rajši nekoliko svojiga posestva drugim
kralestvam prepustil, de bi mir ohranil. Al’ zdaj ne more nič
10 več oddati, nič sebi odtergati, tudi ne eno samo deželo; s’cer
naše cesarstvo ob moč pride, celost inu samosvojnost zgubi,
inu vsak močneji sosed bi z nami delal, kar bi hotel.

Zdaj je na tim, al’ črno biti, kar smo bili, al’ bomo v nič.
Zdaj nič ne pomaga nevarnost skrivati, ampak je treba na ves
15 glas reči: Perpravhno se, dokler je čas, vadimo se v orožju;
zdaj grede za živlenje al’ za smert.

Zato so skerbni cesar ob času lepiga miru svoje lube
podložne, ktiri so se mu večkrat poprej ponujali, klical’, de
naj se orožje nosit’ uče, naj v potrebi berž cesarstvo var'vat
20 pertečejo, naj se ne splašijo kakor zgublene ovce, temoč kakor
vajeni inu pravi vojšaki obnašajo.

Kako radi so cesarjov glas poslušali, k orožju skup tekli
inu vreli, bode nekidaj v’ prihodnik časih per naših poznih
vnukih slovelo. Od roda do roda si bodo eden drugimu pravili,
25 kakošni junaki smo v’ naših dnevih bili, inu bodo pesmi nam
na čast skladali.

Bomo li roke križam deržali inu nemarno gledali, kako
ptujci hočejo naše stare lastine jemat’, naše dežele med seboj
delit’, nas pod svoj strah silit’? — V takih nevarnostih se
so skaže, kdo je mož; kdo rajši to vaga, kar je manj; kdo raji
blago inu živlenje zgubi, kakor svojo čast inu samosvojnost.
Komur je tako pri sercu, ta ne govori mehke besede, ampak
iz polniga serca mu tečejo iz ust gorčče pesmi, ktire junake
k junaštvu ožgejo.

35  Peli so nekidaj naši očaki inu Turke pobiali; peli so inu
pod Sisek tekli, Hasan baša v’ Savo potopit; inu če je Turk
do nas perderel, so ga pognali, de so komaj nektiri razbojniki
svoje pete vnesli.

Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnčmajte se s petjam
40  k pravimu junaštvu, k brambi našiga svetiga cesarstva: kar
dopolnit’ nam Bog večni pomagaj!

173

2. Badovoljni

1. Presvetli cesar vabi nas

na domovine bran.

Germi že mesto, terg in vas
k banderu vun na plan’.

2. Per tem bander’ persežemo,

nam priča je nebč:
de, kamor pojde, pojdemo;
veselje nam je to.

3. Pred nami gre največ’ vojšak

cesarskiga rodu,
za njim hiti, kdor je junak
in ne pozna strahu.

4. Sovražna roka še nikir

ni boja žugala;
le skerb nas je za lubi mir
na brambo združila.

5. če naš’ga kaj prevzetniki

od nas bi liot’li jmet,
mi serčni radovoljniki
jih č’mo nazaj podret’.

brambovci.

6. Mi brambovci ne išemo

kralestva ptuj’ga vlast,
za svoje se potegnemo
in za dežele čast.

7. Za božjo reč namerjen b<5d’

ogneni strel in meč,
za svetliga cesarja rod
na vojsko hoč’mo teč’.

8. Obranit’ to je vsak dolžan,

kar je najlubši kom’,
za mater, oča stojmo v bran,
za dete, ženo, dom!

9. De je pravična vojska ta,

nam pamet govori,
se v ptujo sužnost ne preda,
kdor se Boga boji.

10. Zdaj poterdimo bratovsko,
naj roko vsak si da,
de se persega naša bo
povsčt razlegala!

3. Brambovska molitev.

J. Mogočni Bog!

Tvoj dih je stvaril sonca nove,
tvoj dih je v stan’ podret’ svetove,
zatč pohlevno mol’mo te:

Oberni milostiv’ obraz
na brambo našo in na nas,
pred sodbo klič’ sovražnike —
vsliš’ nas Bog!

2. Mogočni Bog!

Sovražnik nas če pod-se spravit’,
posilit’, ropat’ in podavit’;

ak’ ti nam češ na strani stat’,
odbil’ ga bomo rdčno proč,
iz tebe ’zvira naša moč,
si raji smert ko sužnost 'zbrat’ —
vsliš’ nas Bog!

3. Mogočni Bog!

Napuh njegov prezgodaj baha,
za te ne mara, nima straha.

Poterdi vude nam tvoj dih!

Ti serca šteješ, ne ljudi;
če ta prevzetnik pergermi,
ko pleve ga škropi tvoj pih —
vsliš’ nas Bog!

174

f) Iliria oživlena.

1. Napoleon reče:

Iliria, vstan’!

Y’staja, izdiha:

Kdo kliče na dan?

2. O vitez dobrotni,

kaj ti me budiš!
Daš roko mogočno,
me gori deržiš!

3. Kaj bodem ti dala?

Pogledam okrčg,
izlččit ne morem
skor svojih otrok.

4. Kdo najde Metulo

in Terpo moj grad?
Emona, Skardona
sta komaj poznat.

5. Nazaj spet junake

kdo bode mi dal,
ki jih se spartanski
je vajvoda bal?

6. Od nekdaj snežniki

so najina last,
odtod se je naša
razlčgala čast.

7. Je Galian hraber

na Padu, pred njim
dorašen je trčsel
v’ ozidju se Rim.

8. Že močen na morju

Ilirjan je bil,
k’ se ladie tesat
je Rimic vučil.

9. Počasi pa Rimic

na vojsko ravna,
se morja navaja,
premaga oba.

10. Široko razgraja

per sedem sto let,
al’ sprave sosednje
ni hotel imčt.

11. Od severja pride

nad njega vihar,
nevredne gospode
iz viškiga vdar’.

12. Zdaj Branci in G6tje

in Nemci slove,

Ilir pa v’ tamnice
pozablene gre.

13. Dva sedem sto soncov

zaraša ga mah,
Napoleon trčbit
vkaže mu prah.

14. Ilirsko me kliče

Latinic in Grčk,
Slovensko me pravio
domači vsi prek.

15. Dobrovčan, Kotoran,

Primoric, Gorenc,
Pokčpjan po starim
se zove Slovenc.

16. Od perviga tukaj

stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
naj reče, odkod?

17. Z’ Bilipam in Sandram

so jmčli terd boj,
Latince po mokrim
strahval je njih roj.

18. Zveličana bčdem,

zavupati smem,
godi se eno čudo,
naprej ga povem.

175

19. Duh stopa v’ Slovence

Napoleonov,
en zarod poganja,
prerojen, ves nov.

20. Operto eno roko

na Galio jmam,
ta drugo pa Grekam
priazno podam.

21. Na Grecie čelu

Korinto stoji,

Iliria v’ sercu
Eurdpe leži.

22. Korintu so rekli

Helensko oko,

Iliria perstan
Evrčpini bo.

1811.

g) Pesmi Anatreontove.‘)

Skeržak, pač blager tebi!
Na verhu ti drevesa
popiješ kaplo rose,
prepevaš po kraljevo;

5 sej tvoje to-le vse je,
karkčl’ na polju vidiš,
karkčl’ po gozdu raste.
Te radi jmajo kmetje,
ničemur ti ne škodiš,

Skerždk.

čestijo te vmerjoči,
polejija sladki prerok!
Vumetniee te ljubijo,
za ljubo te jma sonce,
k’ je vojster glas ti dalo.
Ne tare tebe starost,
sin zemljin, moder pevček,
'maš belo kri, si zdravček,
nebeščanam enak ves.

10

15

11) Moj spominik.

1. Kdo rojen prihodnih
bo meni verjel,
de v’ lejtih nerodnih
okrogle sim pčl?

3. Kar mat’ je vučila,
me mika zapet’,
kar starka zložila,
jo lično posnet’.

2. Ne žvenka, ne cvenka,
pa bati se nič;
živi se brez plenka
o pčtju ko tič.

4. Redila me Sava,
Lublansko poljč,
navdale Triglava
me snežne kope.

*) V ostalini Vodnikovi so našli „ Spevnih ali pesmarico t. j. pesmi,
kar jih je bil sam zložil, ali si jih zapisal izmed naroda, ali poslovenil iz
drugih jezikov. Svoje pesmi je Vodnik rad popravljal, nekatere celč po trikrat
in štirikrat v predrugačeni obliki prepisal, izpolnjujoč Horacijev nauk: „Nonum
prematur in annum“. „Spevnik“ je dobil v roke Miha Kastelec,  in ko je začel
izdajati in uredovati „Kranjsko Čbelico“,  je objavljal v njej tudi Vodnikove
še ne natisnjene pesmi, med njimi „Moj spominik“  (1. 1831. v II. zv.) in več
poslovenjenih Anakreontovih  pesmic (v IV. zv. 1. 1833. ). Grški lirik Anakreont
iz Teja v Joniji (550—465 pr. Kr.) je živel v Samu in v Atenah ter zaslovel
po svojih veselih, vinu in ljubezni posvečenih pesmih.

5. Veršaca Parnasa

zgol’ svojiga znam,
inaciga glasa
iz gosli ne dam.’

6. Latinske, helenske,
tevtonske vučim,
za pevke slovenske
živim in gorim.

7. Ne hčere, ne sina
po meni ne bd,
dovolj je spomina:
me pesni pojo.

45. Matevž Ravnikar. 1 )

Zgodbe svetega pisma sa mlade ljudi. 1815—1817.

1. Iz predgovora.

Če v’ kakšino besedo v’ teh bukvah zadenete, de je precej
ne vumest^, nikar berš ne recite, de je izmišlena: poprašajte
koga drujiga. Krajnske so vse, in tu ali tam po Krajnskim doma.
Pač redka ktira je nova, pa lohka vumeti. Ves krajnski jezik bi
5 mi obožali, ako bi nobena beseda v’ bukve ne smčla, če le v'
kaki vasi ni domača. Nektire besede so bol po Grorenskim, druge
po Dolenskim ali po Notrajnskim v’ navadi. Zakaj bi mogla le
gorenska, dolenska ali notrajnska obvelati? Nismo vsi Krajnci?
Pa, reči po pravici, nisim jih besedi veliko jiskal ne po Groren-
10  skim, ne po Dolenskim, ampak po svojim sim pisal, kakor sim
jih se nekadaj v’ svojimu kraju pastir še navučil. Torej pa tudi
mislim, de me bote otroci in pastirji od vučenih veliko bol vu-
meli. Od otrok in mladenčov svojiga kraja sim si tega svest.
Vi imate še bol nepokaženo krajnšino; vučeni radi nemšino, la-
15 tinšino ali lahovšino vmes brodijo in tudi clo krajnsko besedo
tako po ptuje stavijo, de praviga Krajnca vsesa bole. Večidel

1 ) Ravnikar je rojen leta 1776. na Vačah poleg Save; kot ubožen, a
bistroumen učenec je dovršil svoje nauke v Ljubljani, postal 1. 1802. duhovnik
in takoj tudi učitelj dogmatike v bogoslovnici ljubljanski. Pozneje je bil vodja
ljubljanske duhovšnice, 1. 1809. za dobe francoske kancelar vseh šol in nato
ravnatelj tedanjega liceja (7. in 8. šole); 1. 1827. je postal sovetnik, duhovski
in šolski upravitelj pri c. kr. primorskem deželnem glavarstvu, bil 1. 1830.
izvoljen za tržaško-koprskega škofa in je umrl po neumornem in blagovitem
delovanju v Trstu 1. 1845. — Ravnikar je izdal več šolskih knjig in molit¬
venikov, zaslovel pa je po „Zgodbah svetega pisma za mlade ljudi 11 .  1. del

1815, II. 1816, III. in IV. 1817. Te „Zgodbe“ so prevod po knjigi: „Clir.
Schmid’s Biblische Geschichte fiir Kinder Monakovo, 1801.

177

pravijo po kmčtih takim, de prevučeno govore. Drugim, ktiri
se lepši krajnšine deržč, pravimo, de jo po domače povedč. Pa
tudi med kmččkimi ljudmi je že veliko zbrodene krajnšine, in
clo kmet se sčasama te kolobocje tako pervadi, de misli prav 20
lepo povedati, če postavim namest: sim spoved opravil, reče:
sim spoved dolj položil. Skorej bi ga vprašal, kam jo je po¬
ložil, na tla ali pod klop? Ta kolobčcja ves krajnski jezik obruzda
in ga ptujim Slovencam perostudi in Krajnca po nedolžnim
v’ zaničovanje spravi. In če pojde tako, nas bo tako deleč ta 25
kolobocja perpravila, de ne bomo zadnič znali ne krajnskiga, ne
nemškiga. Vam na čast tedaj, ljubi moji mladi Krajnci, sim se
tiste sbrodene krajnšine ogibal. Ne le mi Krajnci, šedeset mili¬
jonov ljudi govori slovenski jezik, in vsim pridejo naše bukve
sim ter tje v’ roke, in gerdo je, jčlite, če nam očitajo, de smo 30
Krajnci vso besedo skazili? Torej vsaki pametni Krajnc more
sam želeti, de se v’ bukvah, sej čista kranjšina perhrani. Res je
scer, te moje bukve niso zavolo krajnšine, ampak zavolo lepiga
navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga
kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane, nagnusne cunje 35
poda? Jelite, otroci, še'jedli bi ga ne? Ravno tako spakdrana
beseda še taki lepi navuk, če vam ne, pa drugim Slovencam
perskuti. Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le tčljko per
serci, tudi mislim, de ga moremo v’ lepo, čedno besedo oblčči.

Nekteriga izrečovanja pa tudi ne smem tajiti, de res po 40
Krajnskim ni kaj navadno; postavim, kadar pišem: te bukve
zbravši, bom kmalo druge dobil, namest reči: po tem, kadar
bom te bukve zbral, bom kmalo druge dobil. Jurja, živlenje mi
otčvšiga, bom z’vsim preskerbel, namest reči: Jurja, ktiri mi je
živlenje otel, bom z’ vsim preskerbel. Andreju, toljko hudiga 45
prebivšimu, se bolj zdaj godi, namest reči: Andreju, ktiri je toljko
hudiga prebil, se bolj zdaj godi. Take izrečovanja, pravim, res
niso kaj zlo po Krajnskim v’ navadi. Pa v’ duhu so krajnskiga
jezika, tako govore vsi drugi Slovenci, tako so naši krajnski spred-
niki vsi govorili, kar se iz starih nekdajnih krajnskih bukuv po- 50
kaže, tako je sveti Ciril pred devetimi včkmi ali devet sto letmi
že pisal v’ našim jeziku. Tako govorč in pišejo še zdaj kmalo
unkraj Štajerskiga. Tako so zadnič sploh začeli pisati tudi po

Slovstvena čitanka.

178

Koroškim in po Štajerskim; in povsot je to prav, zakaj bi le
55 nam Krajncam ne bilo? Krajnska beseda se tako grozno lepo
okrajša, in kar je še več vrčdno, je dobičik, de bomo sčasama
tudi drujih Slovencov bukve lolika vumčvali in naše oni. Iz
Pemskiga, iz Duneja, od vsih krajov nas Krajnce hvalijo zavolo
tega. Zakaj bol skerbe drugi Slovčnci za nas in naše besede le-
«o poto, kakor ml sami za-se. Ni kaj lepo to, po res je. Pa zmiraj
ne smč biti taka. Vsaki narod, kadar se začne nekoljko otesa-
vati, začne to per svoji domači besedi, de jo oččdi. Ako tedaj
tudi mi tako storimo, ktiri pametni Krajnc bo marnje delal?
Tega braniti se pravi Krajnce v’ nič tlačiti in pot jim do veči
65 vuma zaperati. Mene tega Bog vari! Nč le vam, otroci in mla-
denči, ampak tudi odrašenim Krajncam sim to le hotel povedati.

2. Obud k’ zavupanju v’ Boga.

Gospod nam je perbežalše in moč,
pomčč doskušena v’ stiskah.

Zato se ne bbjmo, naj giba se zemla,
v’ brezno morja naj hribje lirumč,

5 togotč in kopičijo naj se njega valčvi,
od njegoviga serda naj gore trepetajo!

Gospod je per nas, ne trčsemo se,

Bog nam pomaga, on o pravimu času.

Psalm 45.

3. Posluša naj me.

Svoj jezik od hud’ga ohrani,
svoje žnable od zavite besede.

Varvaj se hudiga, dobro pa delaj;
iši mir ino tčci za njim.

5 Božje oči so na pravičnih,

per njih prošnji vušesa njegove.

Serd pa božji — v’ hudodelce je vpert,
de njih 'spomin clo iz zemle pobriše.

Pravični vpijejo ino vsliši jih Gospčd,

10  iz stiske vsake jih rčši.

Blizo jim je Gospod, keter’ so polčmlen’ga serca,
odrešuje jih, ktir’ so potertiga duha.

Veliko hudiga ima pravičen,
pa Gospod ga oteva iz vsega.

Psalm 33.

.

- 179  -

46. France Metelko.

Ezopove basni iz slovnice. 1 ) 1825.

1. Volk inu jagnje.

Volk gr6 ke studencu pit inu zagleda jagnje, ktčro veliko
niže od njega pije. Naglo se volk zadere nad njim, rekoč:

„Zakaj mi vodo kališ?' 1  — „Kako že to, ljubi volk,” odgovori
ttbogo jagnje, „jaz pijem spode, ti pa zgorč, sej ne teče voda ve
breg!“ Volk se razserdi ter pravi: „Zdč je ravno pol leta, kar 5
si me ti opravljalo.” — „Kako?“ odgovori jagnje, „takrat me
še nč bilo na svčte.” — „Je bil pa tvoj oče, ali tvoja mati,”
zavpije volk inu razterga nedolžno jagnje.

Močnčjimu vselč obvelja, ne prepiraj se že njim.

2. Zajci inu žabe.

Vihar nanaglema začne bučati, drevesa šeptajo; zajci se
prestrašijo inu trepetaje beže, pa se ne vedo kam djati. Do
mlake pridejo, žabe se jih pa ustrašijo ter ročno ve lužo po¬
skačejo. Zajci so ravno mislili ve mlako skočiti in se utopiti;
ali eden zmed njih, ki je bil modreji, jim brani, rekoč : „Poter- 5
pite, ljubi tovarši, ne končajte se! Nčsmo ne tako slabe stvari,

') Na koncu svoje slovnice je objavil Metelko (rojen J. 1789. v Skocijanu
pri Dobravi na Dolenjskem, bil profesor slovenščine v bogoslovnici in na gimnaziji
v Ljubljani, kjer je umrl 1. 1860.) štirideset poslovenjenih Ezopovih basnij
v novem črkopisu (takozvani metelčici), da pokaže dejanski, kako pripravna
je nova abeceda njegova. Ker ni Metelkovih pismenk na razpolaganje, opom¬
nimo, da je med samoglasniki z novimi pismeni  zaznamoval e  (smčh, sreda,
led, seme), potem polglasnike i,  it, e  (vse tri z enim znamenjem, na pr. kriib,
dim, nosim, pomeknite, človek, perst, sem pervergel), in dolgi, med o in a
stoječi o  (Metelko naglasa o, in tako je tudi tu zaznamovan), na pr. lepota,
otroka, gospoda, groba, des Grabes. Med soglasniki je Bohoričev h,  f, fh,
fhzh, s, sh, z, zh in mehki Ij, nj  nadomestil z novimi, po cirilici posnetimi
pismenkami.

Poznamenovanje samoglasnikov je brez dvombe nedostatno, saj je \ u,
e le z enim znakom  izražal in druge črke so bile tudi preokorne in za pisavo
malokaj pripravne; zatorej je lahko umevno, da ni imela metelčica dolgega
obstanka, če jo je tudi ščitil učeni in vplivni Kopitar.

12  *

- 180  -

kakor smo menili; sej vidimo nad žabami, de nčsmo mi narbolj
boječe živali na svčte.

Če te nadloga obiše, spomni se, de je veliko družili se
10 bolj nadložnib, od ktčrih se imaš poterpežljivosti učiti.

47. Janez Primic.

a) »Prava pot k dobremu stanu". 1812.

1. Predgovor.

Lubi Slovčnci! Tu imate ene nove bukvice, polne lepili
ino nucnib (ali haslivih) naukov, kateri pokažejo, skozi kaj si
človek narveČ svoj stan pohujša, ino na kaj za eno vižo si on
zopet tigaistiga pobčlšati zamore. Te bukvice je narnapervo
5  v polnočni Ameriki en imeniten ino visoko učen mož, z imenam
Benijamin Franklin v angležkim ali englendarskim jeziki spisal
ino jim to ime dal: „Vbogi Rihard ali Pot k dobrimu stanu w ;
potim so bile na nemško, zdaj pak, lubi Slovenci, k vašimu
pridu ino podučenju na slovensko perstavlene. Berite jih radi
io ino si globoko v serce zapišite, kar bote brali; ino če bote
nauke, kateri so v teh bukvicah zapopadeni, zvesto ino skerbno
posnemali ino naslčdvali, znate terdno upanje imeti, de bote
srečno ino veselo živeli. Ino ako to dosežete, bo vaša sreča
narvekši plačilo in veselje za tega, kateri je iz lubezni proti
15 vam te bukvice po vašim jeziki prenaredil.

2. Pregovori.

En sam danes je toliko vreden kakor dva jutri, pravi
vbogi Rihard. — Mačka v rokovicah miši ne lovi. — Oko
gospodarjovo sturi več kakor obedve njegove roke. — Veliko
vinarjov sturi en rajniš. — Ena majkina razpoka je že dostikrat
5  zrok bila, de se je narvekša barka potopila. — Goste pojedine
streho predere, suknjo raztergajo, po sveti poženo. — Kdor
denarje na posodbo da, si na glavo skerbl nakopa. — Gizdost
(ofert) k 6  si per obilnosti, ob e dva per vbožtvi ino večerja per
sramoti. — Skušnja je draga šola; pak norci se ne bodo
io v nobeni drugi ino komej v tej šoli kaj naučili.

181

b) Nemsko-slovenska branja. 1813.

0 pokristjanjenju velikomoravskih in panonskih Slovanov.

Poldanski Slovani v’ Velki Moraviji ino Panoniji so bili ti
pervi, katčri so (po 803. p. K. r.) keršansko vero gori vzčli.
Njih narpervi učeniki v’ tej veri so bili nčmški ino laški monihi
(barati); pozneji pak dva brata, Konstantin (z’ klčšterskim
imčnam Kiril) ino Metčdij, iz Tesalonike v’ Macedoniji. Ruski
monih Nestor (kateri je živel med 1. 1056. ino 1116.) perpo-
veduje to veliko pergodbo z’ tčmi besčdami: 1 )

„Potim kčr so bili Slovani kristijani postali, pdšljejo njih
knezi Rastislav, Svčtoplk ino Kocel (Kozel) do čara Mihaela
(cesarja Mihaela trčtjiga v’ Carigrad), rekčč: Naša dežela je
kerščena, pak nejmamo učenikov, katčri bi nas vodili ino učili
ino nam svčte bukve (knige) razlagali; mi sami ne zastčpimo
ne greško, ne latinsko, ino eden uči tako, en drugi drugači
(inači): mi tedaj ne zastopimo pomčna ino moči svčte biblije.
Zatčgavolo nam pošlite učenike, katčri nas bodo besede ino
pomčn (zastopnost) svčtiga pisma učili. — Kadar car Mihael
to zasliši, vse svoje modrijane vkup pokliče ino jim besčde
slovanskih knezov pove. Nato mu modrijani odgovorijo: V’ Te-
saloniki je neki mož z’ imenam Leo, ta ima dva sina, katera
slovansko znata ino sta oba zbrisana modrijana. Kadar car to
sliši, pčšle po obadva v’ Tesaloniko k’ Leonu, rekoč: Pošli nam
zdajci tvoja dva sina, Metodija ino Konstantina. Kadar Leo to
sliši, nju zdajci pošle. Ona prideta h’ čaru, ino on njima reče:
Glejta, Slovani so do mene poslali ino prosijo za učenike, kateri
bi jim svčte bukve razlagati znali: to oni želijo. Oba se čaru
sprositi dasta. Zdaj gresta v’ slovansko zemljo h’ knčzam Rasti-
slavu, Svčtoplku ino Kocelu. Potim kadar tj e prideta, začneta
slovanski azbuk (ali slovanske čerke) dčlati ino preslovanita

’)  Nestor je prvi ruski letopisee, rojen okoli 1. 1066. v Kijevu, kjer je
živel kot menih in umrl okoli 1. tli6. Razen životopisov nekaterih opatov in
redovnikov svojega samostana je spisal v ruskem jeziku letopis ali kroniko,
segajočo do leta 1113. Nestorjev ruski letopis je jako važen za staro slovansko
zgodovino; iz njega zajemajo sploh zgodovinarji vesti o minulosti stare Rusije.

5

10

15

20

25


- 182  -

evangelij ino apostola (to je djanje ino liste svetili apostolov).
30 Tu so se Slovani veselili, kadar so velike dela božje v’ svojim
jeziku slišali. Potim preslovanita tudi psalter (tb je psalme ali
pesme Davidove) ino te druge bukve svbtiga pisma."

Tako nam perpoveduje stari očak Nestor bistorijo od pre-
obernenja moravskih ino panbnskih Slovanov na kristijansko
35 vbro, katero sta ta dva greška brata ino slovanska apostola,
Konstantin ali Kiril ino Metodij, doveršila.

48. Janez Leopold Šmigoc.

Vadbe v slovnici. 1812.

Polsko delo.

Slovenci so iz mladega na žmetno (težko.) dblo navajeni.
Kak berž snbg po njihovih njivah ino lazbh zgine, tak hitro
se kmet z’ svojoj družinoj k’ dbli pripravi. Eni grbjo svojih
travnikov snažit ino gnoja, kbrega so v’ jesbn ali po zimi po
5 njem reztepli, grablat, eni grbjo orat ino jarega žita sbjat,
drugi grbjo laza kopat ino sbjajo sočivo ino vse sorte žito; eni
grbjo vinogradov (goric) opravlat, drugi za živino skerbijo; eni
pa doma ostanejo ino za delavce jed pripravlajo. — Orač (ali
oratar) napreže vole ali konje k’ plugi, prime za vojnico, če
jo z’ konji orje, ino gre z’ plugom na njivo; če orje, derži plug
z’ rokami za ročnike ino tak ravna plug; z’ odkoj odrivava
grude ino navaleno jilovico, rbže z’ želbzom ino certalom pogno¬
jeno njivo ino dela brazde, z’ brazd napravi ogon, med kerim
razgon puša, da se voda iz ogonov stbče. En drugi pride ino
15 poseja zorano njivo, kero en tretji z’ branoj povlači, da pose¬
jano žito pod zemlo pride. V’ tistih krajih, v’ kbrik so jilov-
nate njive, se more poprej njiva nakopati ino potlej se povlači.
Zdaj rase žito ino se zori; če se je enkrat žito zizorilo, pri¬
dejo ženci ino žnice (ženice) ino ženjejo zrelo žito z’ šerpom,
20  dbvajo v’ sake porčzano žito na kup, zvežejo ali sami požete
kupčeke z’ povčzlami v’ snope, ali pa to drugi, kčri ne ženjejo,
delajo. V’ povčzle zvezani snopi se na njivi pušajo, ali pa se
v’ kozle zvbzijo, da se posušijo. Eni kmeti žito na njivi pustijo,
drugi pa je taki k’ domi zvozijo, de se suši. Ce je žito že suho,


— 183  -

pridejo mlatci ino mlatijo sulio žito (to je snopje) z’ cepcom na
gumni; strčsijo slamo, da se zernje odloči, potlej vejajo zemje
z’ vejnicoj, da se plčve odločijo, potem spravijo čisto žito.

Kdar na travnikih trava dorase, pridejo kosci ino poko¬
sijo z’ kosoj zrčlo travo ino dčtelo; potem bo trava raztepena,
da se leži suši; zategavolo se ona tudi more večkrat oberniti;

■ suha trava se imenuje send, senč se tudi v’ kopice (v’ navale)
dčva, da se prek ino prek ne zmoči, če dež pride. Celo suho
seno se na vozih v’ garicah domu vozi, na kere se z’ raso-
hami nalaga.

V’ goricah je to pervo dčlo, da se tersje obrčže ino
pogroba; če se je to zgčdilo, grejo kopači z’ motikami kopat,
kaj se perva kčp imenuje; vsaki skerbi, da svojo gorico perle
skopa, kak obalči (oči) jako ženejo. Po pervi kopi mine en čas,
da ga v’ goricah nej enega dčla; zdaj pride prekapanje, to je
druga kop; pri toti se tak globoko ne kopa, kak pri pervi;
pri pervi kopi se tudi malo korenje z’ tersa poreže, da ono
(korenje) tersa iz zemle ne spravi. Ce že na tersji velike rozge
zrasejo, poveže se tersje, da včter rozg ne polamle in da je
vinograda lčpše videti. Po vezi se gorice podkašajo, tč je, trava,
kera je v’ njih zrasla, se z’ serpmi pokosi. Tersje rodi grozdje;
grozdje je belo, černo, modro ino druge sorte. V’ jesčn se
grozdje iz tersja v’ škaf z’ nožom rčže, iz škafa se v’ puto
vsiple, putari nčsijo grozdje v !  prešo, kej se grozdje spreša;
grozdje prešano se imenuje tropine. Vino se spravla v’ polov-
njake, sčde ali pučele.

49. Peter Dajnko.

a) Kratke basni in povesti is slovnice. 1 ) 1824.

1. Zelev ino orel.

Želev je orela silno prosil, naj bi ga letati vyčil. „Tvo-
jemi rodi protivno reč terjaš," je rekel orel; „kajti ne moreš se
navyčiti letati, da ne maš peroti.“ Želev pa je potčm še nadale

i) Na Štajerskem je hotel Dajnko še pred Fr. Metelkom rešiti vprašanje
glede novega črkopisa slovenskega. V svoji slovnici („Lehrbuch der icindischen
Sprache 1824) ga je objavil in prvikrat tudi dejanski uporabil. Od metelčice

25

30

35

40

45

50

184


prositi nikak ne henjal, naj bi ga orel na vtiča obernul. Po-
5 padnul ga je zato orel s’ klynom, visoko vnesel ino ispystil,
naj bi letel. Alipa padnul je na pečino ino se na drovno
zdryznul.

Totemi žele vi je dosta lydi spodobno; želijo, kaj nebi
želeti smeli, ino odmetavajo navyke razumnčših. Alipa naj-
10  beržej skos svojo nepametnost konca vzemejo.

2. Apeles ino Aleksandrov konj.

Kda je enkrat imenitni obraznik Apčles Aleksandrovega
konja jako dobro obrazil ino nato Aleksandra pital, je li bi se
jemi dopadnul obrazen konj, ga je Aleksander nikak ne hvalil.
Kda pa je konj obrazenega konja zagledal, se je začel kak
5 proti živemi herzati, ino Apeles je rekel: ,,Vidiš, kral

Aleksander, tvoj konj mojo delo bole razumi kak ti."

b) Iz posvetne pesmarice.') 1827.

1. O namenu posvetne pesmarice.

Več narodov je že davno svoje narodne pesmi zebralo.
Rusovska cesarica Katrčja je je dala vu svojemi velikemi kra-
lestvi spraviti zred pevoglasi, kere je imeniten Sarti spisal ino

se razlikuje dajnčica načelno v tem, da nima niti za samo-, niti za polglasnike
novih znakov, izvzemši y,  s katerim se zaznamuje u,  kakor na vzhodnem
Štajerskem izgovarjajo korenski it, na pr. jyg = jiig (jug). Za Bohoričev f,
Ih, s, sh, z, zli in za mehki nj  je izmislil Dajnko, kakor Metelko, nove pismenke,
toda Dajnko je le c posnel po cirilici. Vsekako pa je zanimivo, daje  namesto
f (ostrega s) pisal s,  in nam. s (mehkega z) postavil z, kakor pišemo dandanes
v gajici; na pr. silno zato  nam. Bohoričevega filno, sato.  Dajnčica ni imela
nobene prave podlage ter se je le malo razširila in hitro zamrla.

l ) Dajnko je izdal cerkveno  pesmarico z naslovom: „Sto cirkvenih ino
drugih pobožnih pesmi med katolškimi kristjani slovenskega naroda na Šta-
jarskem 11 , v Radgoni, 1826. — Posvetna  pesmarica pa ima naslov: „Sto in
petdeset posvetnih pesmi in dve sto vganjk med slovenskim narodom na
Stajarskem“. V Radgoni, 1827. — Pesmi v teh pesmaricah niso seveda pristne
narodne, temveč le od bolj omikanih ljudij, duhovnikov in učiteljev, za narod
zložene pesmi, ki so se razširile in udomačile med ljudstvom. Glavni namen
teh pesmij je bil, podati ljudstvu koristnih naukov zlasti v nravstvenem oziru.

185

vu dvema zvezkoma na svetlo dal. Pesmi anjgelskega naroda,
s’ kerimi se je častiten Jožef Hajden imenitno paščil, so vy- 5
cenim občinski znane. Danska zemla je zebrala svoje kampavice,
poleg kerik že se blizo vsi pevoglasi zderžijo. Tydi svečko
kralestvo je v’ novih časih ravno to včinilo. Le esterajsko
cesarstvo, kero teliko vnogoterih narodov vu sebi ima, še je
ne imčlo nikaj, ali blizo nikaj ne na zderžanje svojih karakte- io
ristnih narodnih popevk storilo. Dryžba igranjskih prijatelov
esterajskega cesarstva je totega velikega blaga ne htela dati
zgybiti. Na njeno prošnjo so Njihove zvišnosti, znotrenjih reči
našega naj svetlečega, najmilostivnešega cesara minister ino
predni kanclar, gospod graf Saurau, vsikdar pripravleni, vsa- 15
kemi lepemi ino hasnovitnemi spočetji pripomočno roko pony-
diti, vse cesarsko-kralovske deželske gubernije opomenuli z’ po-
velenjom, naj bi se spravlanje narodnih pesmi zred pevoglasi
spočelo ino doblena zbirka v’ Beč na veliko dryžbo igranjskih
priatelov poslala. Toto povelenje je porodilo jako lepi 20
sad . . .

Na povelenje sekretera igranjske drvžbe, nizo-esterajskega
kralyvanjskega svčtnika, gospoda Jožefa od Sonlaitnara, sem
tyde jas ne nikakega tryda maral, naše slovenske narodne
pesmi, tak dobro pobožne, kak tydi posvetne, zred pevoglasi, 25
kereje Andraš  Sef  spisal, spraviti, keliko potrebno pobolšati
ino na zgorah povedano igranjsko dryžbo poslati. Vsim, keri
so mi pri totemi pesmospravlanji bili na pomoč, rečem mojo
dužno hvalo, posebno dvhovnemi Ant o nji Korošaki,  keri
so mi vse Volkmajarove  (t. j. Volkmerjeve) pesmi v’ roke 30
spravili, ino kere sem, keliko njih je cesarsko-kralovsko predno
preglediše knižno dovolilo, tydi vu mojo zbirko vzel. Tydi
vsim pevcom, keri so na mojo prošnjo iz vnogoterih stranov
eden drygega primarili, k’ meni priti ino svoje pesmi dati za¬
pisati, povem mojo serčno hvalo. Da pa si tote pesmi vsaki 35
Slovenec tydi v’ rokah imeti želi, zato sem skerben bil, nje
tydi na svetlo dati. Ino keri mojih priatelov bodo toto še
maličko zbirko povnožili, tim bom tydi rad hvalen.

186  -

1. Prišel sem skoz dole
na veliko pole,

tam se škerlec vzdignili j e
med nebeške vtičice.

2. Ino kelko više
gor na podnebiše

je pred meno on letel,
telko lepše mi je pel.

3. Z’ škerlcom sem veseli
bil vu dyši celi,

mislil: On mi navyk da,
kam se človek naj ravna.

Škerlec z’ dyšo celo
peva te veselo,
kda se on od zemle že
proti nebi zvišal je.

5. Doklič smo zajeti

v’ časno reč na sveti.
tydi v’ Bogi z’ radostjo
nikak ne popevamo.

6. Kdo pa se odpoti
zemelski dobroti,

tisti višek k nebi gre
no veseli v’ Bogi je.

2. Popevajoči škerlec.

4.

7. On v’ veseli voli
v’ Bogi peva, moli
ino svojo delo vso
zmes opravla z’ radostjo.

50. Miha Andreas.

1. Francoska vojska.

1. Kje ste, leta vi pokoja,

mirne leta, kam ste šle?
Odi šolda in’ poboja
sliši ino vidi se.

Na Francoskim se začelo,
dobro ve to vsaki sam;
kdaj, kako bo konec vzelo,
to je zelo skrito nam.

2. Oh, alj ni to dosti milo,

ti Pariš, mesto hudo,
svoj ga kraija si vmorilo,
kakor volk jagne mlado.
Nam in sebi ste storili
mirniga živlenja krej,
eden drugiga morili,

Bog ve, kaj še bo naprej.

3. Reve te ne obžaluje

le Francosko ino mi,
vsa Evropa omaguje,
ker se ji hudo godi.

Večni mora se serditi,
ker namesto lija česti
vidi greh na greh storiti
in pobolšanja nič ni.

4. Radi bomo še spoznali

svojih grehov hudo zlo;
dalej bomo v’ tistih spali,
hujši potlej za nas bo.

Greh je bil in bode tepen,
saj to vsaki dobro vč;
z’ greham bode v’ pekel verzen,
kdor se ne znebi ga prej.

1793.

187

2. Praznost sveta.

1. Alj na t’ga sveta plačilo

mislim, vidim vse na rob’,
rad bi djal to oblačilo
moje duše noter v’ grob.
Le po miru moja duša,
le pokoja si želi;
pa niličer ji to ne unša,
ona ga ne zadobi.

2. En’ga brata rad bi najšel,

de bi mojih misel bil,
alj zastojn tok daleč zajšel,
ker sim nja sencd lovil.
Le na persih mu sloneti,
njemu vse zavupati,
oj de b’ blo to srečo ’meti,
to veselje vživlati!

3. Odpovčj se le tim željam,

terpi volno, o serce!

Glej, pod srečo in veseljam
tudi žalost skrita je.

Poj Bogu hvaležne pčsmi,
črez ljudi kar ne mermraj;
le obseži vse v’ ljubezni,
vse za brate ti spoznaj 1

4. T’ga živlenja zavezile

ti nesrečne spremišluj,
jim pervunšaj dobre dele,
jim povsod’ na strani stoj !
De lih nočjo greh pustiti,
djanje njih t'ga vredno ni,
moraš vender jih ljubiti,
ke’r te Bog tako vuči.

5. Le verjemi, ura pride,

prešla bo njih tčme nuč,
ker se božja volja ’zide,
svetla jim bo prava luč.
Oni bodo vse spoznali,
kakor ti sedaj spoznaš,
Bogu cest in hvalo dali,
kakor jo ti njemu daš.

51. Urban Jarnik.

a) Pesmi.

1. Moj sedanji kraj . J )

1. Za herbtom je skalna gora,
pravi se Kernos pri nas,
je za Špice ’na podpora
in za pevca pa Parnas.

2. Spodaj zvira Ilippokrene
čisti zvirk za pevce vse,
belkaste on pluje pene,
Umnost pev’c iz njega p’je.

3. Tuki društvo muz stanuje,
gracije se sučejo;
sam Apollo tu kraljuje,

njega citre slišimo. 1810.

1 ) Ko je Jarnik postal duhovnik 1. 1806., je prišel za kaplana v Čanjče
(Tultschnig), kjer je ostal do leta 1809., potem pa v Podkrnos  (Gurnitz), kjer

188

2 .

1. Tukej gori se neznani
velki sveti sučejo,
z’ lučjo sonca so obdani,
krogle pote tekajo;
zvezda zvezdi je soseda,
njih za nas števila ni,
ena v drugo svetlo gleda,
vsaka božjo čast gori.

Zvezdje.

2. Svetla ce'sta je razpeta

čez brezkončni neba zid,
tam se vozi čast očeta,
viža pote zvezdnih rid:
vse je kroglo, vse se miga,
vse od ognja sveti se,
vse oznani, de velika
roka svet stvarila je.

3. Tvoje veličastvo, večni,

trume zvezd nam pravijo;
kako bomo še le srečni,
če mi k tebi pridemo;
skčz’ teh svetov svet bo pela
naša duša stvarniko,
zverha svetov bo sedela,
pila petje angelsko. 1812.

■3. Kres.

1. Dolgost svojo dan steguje,
rast prot poldnu obračuje,

zemle tek se vstanovi;
trudna tekara počiva,
svojga dela plačo vživa,
se bogata veseli.

2. Sonce gorko zrak prižaga,
čeli vteče vroča sraga,

trudno telo se poti;
klas rumenkast že prihaja,
kruh vsakdanji nam podaja,
glad prestrašen pobeži.

3. Šerpi bliskajo po nivah,
zdetnaje, k’je prej bla v’rivah,

pesmi v’ žetvi se glaso;
v’ žito šerpov šum ženjice
silijo no prepelice
v’ svojim begu strašijo.

4. V’ senožeti senoseki
tam per hlad-šumeči reki

z’ petjam brusijo kose;
v’ seči trava z’ rožo pade,
fletne deklice pa rade
njim na sledi jo suše.

5. Sonce goram se priklanja,
cirkovnik pa zvon poganja,

de Marija se časti;
hlad pahla zahodnik v’ lice,
k’ spanju vabi gmetne tiče,
luč nebeška se mrači.

6. Zdaj peržge nam nevideči
zgorne luči, de letdči

žarki zemli svetijo;
kaj pa tam-le po planinah,
gorah, hribih in dolinah
z’ eni ognji vstajajo ?

je bival poldrugo leto, in tu je to kakor več drugih pesmij zložil. — Špice
so majhno selce nad Krnosom, izpod katerega izvira čist vrelec, ki mu pravijo
„Tamuš“; ta vrelec je Jarnikova „Hippokrena“.

189

7. Slišim preveselo petje,
vriskanje, mladenčov vretje,

streli z’ pukš skoz gojzd berčč;
kol’ce vlččejo gorčče
’z ognja, na obilnost sreče
družic viš’ jih gonijo.

8. Zdaj mladenči no deklice,
mično kakor golobice,

v’ krdgli rejži rajajo;
škopnjaki no želikžčne
v’ loge letajo zelene,
kresu hvalo spčvajo.

9. Stari krčs, nekdaj očdvam
našim svet, al nam sinčvam
skoro iz spomina vzet:
tvoja glava celo siva
bode nam vselej častliva,
kolkorkrat boš spet začet.

10. Naj se zemla v’ krdgih vala,
slava tvoja bo ostala,
vsaki rčd te bo častil.

Toti svet sedaj preide,
ti pa boš, al že odide,
druge rode veselil.

1812.

b) Zber lepih ukov za slovensko mladino. 1814.

1. Iz predgovora.

Lubi rojak! Treba je, mislim, de se kratko pogovarjava,
prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih
ino za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov,
temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), z katerim si se more¬
biti še malo zoznanil, doklčr nimaš vsakdar priložnosti, nove 5
v slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de
bi zvedel, kako se sedaj pravopis slovenski na bolši stran obra-
čova. Nova, v Lublani v lčtu 1808. od gosp. Kopitarja
na svetlobo dana gramatika je nam v našim jeziku en nov pot
pokazala, kako bi mogli čisto slovenščino pisati, govoriti ino 10
tako po malim se drugim Slovencam približovati. Bog dal, de
bi vsi pisarji njegove lepe opomene nasledovali! V totej gra-
matici najdeš:

1. De se ne piše več dobru jutru,  ampak dobro jutro,  ino
povsod, ker smo prej u  brati ino pisati navajeni bili, se sedaj 15
po novim pravopisu o postavla, ker se tudi od vsih drugih
Slovencov le o  izrekuje. Zato najdeš tudi v totih bukvicah
skoz ino skoz le o  namesti postaraniga u.

2.  Delej najde se l  na koncu besed, katero čerko (puštab)
nikoli ne izrečeš v besedah: dal, bil, vzel, šel  itd., ampak le: 20
dav, biv, vzev, sev  itd. Al — ne hujaj se temu, de rečem:
Totimu l  se v pismih stara pravica spodobi, ker, kadar praviš:

smo dali, bili, vzeli, šli,  al pa v ženskih vusteh: smo dale,
bile, vzele, šle,  tot.i l  v glasu zopet na svetlobo pride, ino zvunaj
25 Koroškiga drngi lepoglasno govorijoči Slovenci tudi: dala, bila,
vzela, šla,  izrekujejo. Najdejo se pa še mnogi Slovenci na Šta¬
jerskim, ki vsaki posledni l  zastopno v glas spuščajo: pil, bil,
dal, vzel  itd. Ne samo za Korošce, ampak tudi za tote rojake,
ki per starim Z ostanejo, se bukvi pišejo.

30 3. Navajen si rekati: sviet, rieč, lies, brieg  itd., kar tudi

drugi Slovenci pišejo: svjet, rječ, Ijes, brjeg;  ne moti se, kadar
tote ino druge besčde le pišem: svet, reč, les, breg  itd.; zakaj
sam ja spreberneš per premenenju besčde toto ie  sopet v e,  do¬
kler praviš: sveta, svetu, lesa, lesu, brega, bregu, reči, z rečjo.
35 Zavolo zedinenja slovenskiga pravopisa se rajši čerke e  deržim,
katera zverku en poteglej od desne do lčve strani (e)  ima.
Beri toto e  po tvojej navadi za ie,  kadar besčda toti glas potre¬
buje. Gorenji Rožan toto potrebno e  v nemar pusti ino reče:
svit, rič, Us, brig  itd. Al tudi on se mora navaditi na e,  ker
40 se skoz njo pravopis vderži.

4. Pišem: Bog, rog, sto g  itd. Na Koroškim jih veliko reka:
Bueg, rueg, stueg  itd., ali pa kakor gorenji Rožan: Bug, mg,
stug  itd.; občje je zvratano izrekovanje; le oberni besedo, ino
našel boš pervinsko o, dokler praviš: Boga, Bogu, roga, rogu,

45 sloga, stogu  itd.; zakaj bi se tedaj od pravopisa odvernil ino
zvratanost sledil? Al bi sila bila po takim izrekovanju pisati,
bi rajši pisal: Bvog, rvog, stvog;  zakaj nesrečno navadno ue  se
mi drujga ne zdi biti, kakor le z’ sglasnikam v  podarovano o.
De se pa ne motiš, izreci vsako o,  ko zverhu en poteglej od
so desne do lčve strani (6)  ima, po tvojej navadi, kakor ue,  ino
tako boš za svoje deželake zastopno bral. Al v pismih se mora
čisto 6  obderžati za drugih Slovencov deli.

5. V mnogih besedah najdeš staro fzh  ali pa fhzh  namčsti
novorojeniga ino za jezik poglajšaniga fh.  Zato rajši z drugimi

55 Slovencami pišem: klešče, pišče, išče  itd., kakor: kleše, piše,
iše,  zavolo v pravopisu prej dosežejočiga zedinenja z drugimi
Slovenci, ino ker jih tudi med nami veliko tako govori. . . .

9. Našel boš slednič pisano: nebesa, okna, dela  itd., kadar
se od več reči govori; na Koroškim se pa reka: nebese, okne,

191


dele.  Al a  namčst domačiga e je zavolo pravopisa potrebno 60
ino tudi tebe ne bode toliko motilo.

Ohrani, moj lubi bravec, tote kratke opomene ino dočakaj
z meno v kratkim tejsti vesčli čas, ko bojo visokovučeni moži
za vse Slovence k navadnim latinskim čerkam (puštabam) še
druge slovenskimu jeziku namerjene izumili, kakor je slovenski 65
apostel ino škof sveti Kiril k starim gerškim čerkam nove slo¬
venskim glasovam lastne izmislil ino z temi za Slovence sveto
pismo z pomočjo svojga bratra Metodija na njih materni jezik
prestavil ino sveto meso slovenji bral. Čakaj dotle, ino vidil
boš več bukev na svetlobo priti, dokler se materni jezik vsako ro
lčto bolj čistil, trebil ino poglajšal bode. To ti k tvojmu veselju
pove tvoj prijatel, zložnik totih bukvic.

2. Sirotej je osla zgubil.

En star oča v družtvi svojga še mladiga sina žene osla
na prodaj, v misli ga prodati, če bi mogoče bilo. Kupci iz polja
pa nju zagledajo ino pravijo: „Oj neumna človeka, ka rajši
prazniga osla pred sebo ženeta, kakor de bi eden med njima
osla jezdaril, ker je eden prestar, drugi pa še cela mladina.“ 5
Stari, ki je slišal jih to govoriti, posadi svojga sina na osla;
ino še nista deleč naprej prišla, ju grede sopet drugi znanci
srečajo, kateri so, kakor se je zdelo, z starim vsmilenje imeli
ino so krevali stariga moža, rekoč: ..Poglejte neumniga možaka,
ki svojga mladiga, berzniga sina na osla posaja, sam pa od 10
starosti oslablen, ki bi jčzde bolj potreboval, pešče (k nogam)
hodi." Na to opomeno se stari posadi na osla ino reče mladen-
čiku, de bi zraven njega hodil. Nista deleč prišla po potu,
sliši oča še črčz to godernjati ludl, de on drobne sinčikove
nogice k hoji permora, sam pa jezdi, ki bi ležeji mogel pešče 15
ali k nogam hoditi. Nato vkaže sinu, de bi zadja zraven njega
na osla sedel. Zgodi se pa, de nju jezde sopet drugi srečajo,
ju pozdravijo ino po nekakih pogovorih stariga vprašajo, al bi
osel njegov lasten al pa le za jčzdo najet bil. Stari odgovori,
de je njegov lasten ino de ga na prodaj pela. „Drago go boš 20
mogel prodati," pravijo mu popotniki, „če ga z takim tovoram
potežaniga pol živiga na terg perpčlaš." Ker je stari to za-

192

slišal, si je predvzel oslu noge zvezati ino ga z pomočjo svojga
sina do terga na herbtu nesti. Oba neseta osla na berbtu,
25 cela truma lndi se zbera, se njima posmehuje, ju zamečuje,
rekoč: „Poglejte dva budumnika, glava se je njima zmešala;
dva osla eniga osla neseta. “ V starimu, na to vižo zasramo-
vanimu možu se nevola ino jeza vneme, ino ker blizo ene vode
pride, potisne osla z vso močjo v vodo. Iz tega je postala
30 pripovest: Sirotej je osla zgubil.

Ta basen naj vuči, de ni mogoče vsčm vstreči; stori, kar
te modrost vuči.

52. Valentin Stanič.

a) Pesmi za kmete in mlade ljudi. *) 1822, 1338.

Kmetovski stan.

1. Stan kmeta vreden je časti,

za nas kmet trudi se;
kdor kmeta stan zasramoti,
sam malo vrčden je.

2. Se pred, ko solnce gori gre,

že dela kmet terdo
in st ! ri, kar vsakim’ k pridu je;
veselje mu je tč.

3. Y obraza pčtu kmet vdobi

svoj živež ino da
tud’ mestam ljubi kruli; s’cer bi
povsčt le lakot b’la.

4. De vreden je, naj vsak spozna,

stan kmetov vse časti!

Kdo ve, kje bi dežela b’la,
de kmet nje ne redi?

1 ) Stanič je bil začel zgodaj pesmi zlagati; prva pesem, katero je, kakor

sam pravi, v Solnogradu zložil 1. 1797., je- „Večerna pesem“. Posebno rad
je zlagal ali prestavljal cerkvene pesmi, jih sam tiskal in vezal ter razširjal
med mladino in preprostim narodom. Prvim zbirkam njegovih pesmij leta 1822.
in 1826. sta še sledili zbirki: „Drugi perstavik starih ino novih cerkvenih ino
drugih pesem 1 11 , in „11. Pesme za kmete ino mlade ljudi. Veki del iz njemškili
Mildhaimskih pesem prestavil V. St.“ Y Gorici, 1838.

193


b) Hvala vinske terte. r )

1.  Slišal sim, tertica, undan hvaliti

tvojo dobrotljivo, žlahtno lastnost;
pesem tud jest ti želim pokloniti,
močno pa vstavlja me siva starost.
Dvajsetkrat tri ino zraven deset
štejem življenja pretekliga let.

2. Stvarnik je tebi šibkost scer odmenil,

dal ti pak čednost, ki vredna več je,
jest tud šibak — sim pa vender le sklenil,
kakor premorem povzdigniti te.

Bom scer le vstarane strune glasil,
morde pa močniga pevca zbudil.

3. Nimaš ko Evino drevo lepote,

ktero že pervi je človek častil;
pojem pa tvojiga grozdja dobrote,
sladko je Noe že vinčice pil,
in že Melhizedeb zidal oltar,
kruha in vina prinesel je v dar.

4. Kakor naržlabniši sad so kazali

Mozesu daleč poslani možje:

„Grozdje, lej, tako je tam,“ so mu djali,
„kjer nam dežela obljubljena je!“

Tak se clo zemlja v pušavi časti,
ki te, precenjena terta, rodi.

5. Vino — prav’ pismo — serce stki veselo,

šibki in trudni se z vinam krepča;
kak bi brez vina veselo se pelo?

Tudi bolniku se kapljica da.

Pavel že zdavnaj je Tita učil,
sladko brez skerbi naj vince bi pil.

*) Stanič je zložil že na stara leta to pesem (1843), in sicer ga je
navdušil prvi sestavek M. Vrtovca  v Novicah: „ Hvala vinske trte“ in drugič
dr. J. Bleitoeis,  ki je v Novicah kot urednik pohvalil njegove pesmi in jih
tudi nekaj ponatisnil. V slovstveno-zgodovinskem oziru je ta pesem zato zani¬
miva, ker je poslednja  Staničeva, povzročena po prvem spisu  toliko zaslužnega
pisatelja M. Vrtovca, ki je deloval zlasti v Novicah.

Slovstvena čitanka.

13

6. Tebe lepo so že nekdaj hvalili,

revno če tudi le drevice si,
vino so sveti možaki že pili,
vino vsakteriga serce zbudi.

Nimaš lepote, ponižno živiš,
s sadam pa svojim dost dobriga st’riš.

7. Pozno začenjaš’ bersti poganjati,

s perjem pokrivaš svoj ljubljeni sad
nočeš se v cvetni lepoti kazati,
nočeš ko drugi v nji hvale iskati.

Ti si, kot v pismu besede reko:
„Vsakdo po sadji spoznaval te bo.“

8. S perstenci zvesto se germa oklanjaš,

ki v podporo je tebi bil zbran,
težka se grozdja na njega oslanjaš,
dok ne približa se terganja dan.
Tačas se grozdje na sonci zori,
in kar je le živiga, se veseli.

9. Terta s sladkostjo si svet veselila,

vdaj se pokoju, ker jesen je tle,
šibkim in starim in trudnim si bila
moč in tolažba in pa veselje.

Kdor je tek spolnil dobrotljiv ko ti,
zime pokoja naj se veseli!

10. Mirno počivaj, dobrotljiva mati,

v zimi, ki stvarnik u pokoj je dal,
de boš zamogla tud h letu nam dati
dobriga vinca obilni bokal.

Ako jest starček v tem času zaspim,
tebe še v smerti hvaležen častim.


— 195 -

c.

53. Prešernova doba. 1830—1843.

Odkar je potihnila muza Vodnikova, je prenehalo v sloven¬
skem slovstvu umetno pesništvo. Pisatelji so ustrezali cerkve¬
nim in šolskim potrebam, spisovali knjige v pouk preprostemu
narodii ter likali jezik po slovnicah, a pravih pesnikov ni bilo
med njimi. Po drugih pokrajinah slovenskih se je še oglašal
kak pesnik (na pr. Jarnik, Modrinjak, Stanič), ali to so bili le
posamezni pojavi brez večjega vpliva na razvitek umetne poezije.
Kar na enkrat pa stopi na dan prvak slovenskih pesnikov
France Preščren,  s katerim se pričenja nova doba v našem
pesništvu. Leta 1830. ustanovijo France Preščren, Matija Cop,
Jakob Zupan in Miha Kastelec pesniški letnik: ,,Kranjsko
Cbelico“. V tem podjetju so se združile vse tedanje pesniške
moči ter skupno izdale četvero pesniških zbirk (1830—1833),
katerim se je leta 1848. še pridružila peta. Kranjska Cbelica
je znamenita prikazen v našem slovstvu. Po njej je krenilo
slovensko pesništvo na novo, napredno pot, prestopivši dosedanje
meje tesnega duševnega obzora. Kranjska Cbelica je oživila
umetno pesništvo ter povzročila živahno gibanje na polju
slovstvenem. Ona nam prva otvarja zaklad narodnega pesništva,
ne le slovenskega, temveč tudi slovanskega, prelagajoč narodne
umotvore iz raznih narečij slovanskih. Kranjska Cbelica je
čistila pesniški okus ter določila za vselej pravec slovenski
poeziji, objavljajoč vzorne pesmi Prešernove. Saj jebašznjimi
uspešno pobijala krive nazore, ki so bili nastali o namenu
umetne poezije. Primerjaj le znamenito slovstveno satiro „Nova
pisarija" (1831), v kateri je Prešeren živo naslikal nazore tedanjih
naših književnikov.

A ne samo v pesništvu, temveč tudi v drugih vsakdanjih
vprašanjih je imela Kranjska Cbelica važno besedo. Osobito v

13 *

5

JO

15

30

35

196

30 „abecedni vojski" so bili njeni sodelavci prvi in odločni boritelji.
Kakor znano, je služil našim književnikom trojen črkopis. Ne¬
kateri so pisali v dajnčici, drugi v metelčici, večina pa še vedno
v stari bohoričici. Proti metelčici se je prvi oglasil Jakob Zupan
v koroškem časopisu „Karintiji“ leta 1831. Ker so se pa njeni
35 zaščitniki krepko potegnili za njo, se je vnela naposled huda
„črkarska pravda", o kateri so se objavljali dotični spisi v po¬
sebnih prikladah ljubljanskega časopisa, „Illyrisches Blati"
imenovanega. Metelkovcem je prišel znameniti jezikoslovec
Jernej Kopitar sam kot prvi znanstveni buditelj novega črkopisa
40 na pomoč. Toda navzlic tako mogočnemu zagovorniku je zavdal
Cop s svojimi tremi spisi: „Slovenischer ABC-Krieg Nr. 1.
2. 8." in Prešeren s pikrimi soneti metelčici smrtni udarec
(1833). Ali tudi bohoričici so bili dnevi že šteti, Razvitek
našega slovstva so z velikim zanimanjem opazovali i češki
45 pisatelji, med njimi v prejšnji dobi slavni jezikoslovec Do¬
brovski,  sedaj pa pesnik France Čelakovski,  prijatelj
Prešernov. Zadnji je sam priznal, da bo treba naš črkopis
popraviti, ali to po načinu češkem in poljskem, a ne z novo
izmišljenimi pismeni. Proroške besede češkega pesnika so se
50 v kratkem uresničile. Leta 1836. je postal na Hrvatskem po
Ljudevitu Graju znameniti ilirski pokret; Hrvatje so sprejeli
češki črkopis in od njih je došel tudi k Slovencem. Leta 1839.
so že zagledale Vrazove „Narodne pesmi" v gajici beli dan
in potčm si je novi češko-hrvatski črkopis pridobil brez vseh
55 težkoč v kratkem občno veljavo.

Abecedna vojska je duhove strastno razburila. Žrtev te
pravde je bila velika. Ob enem s „črkarsko pravdo' je pre¬
nehala tudi Kranjska čbelica in z njo je prestalo skupno de¬
lovanje slovenskih pesnikov. Njih večina je utihnila popolnoma,
60  drugi pa so, ne imajoč lastnega glasila, v nemškem ,Jlirskem
listu" objavljali redke svoje proizvode. Jakob Županje zapustil
nekdanje mesto svojega delovanja, Ljubljano, Matija Čopa je
leta 1835. zasačila bridka smrt v bistrih valovih reke Save in
le Preščren, živeč v majhnem prijateljskem krogu, je objavljal
65 še nadalje vzorne svoje poezije. Leta 1836. je izdal največje
svoje delo: „Krst pri Savici”, posvetivši ga najboljšemu svo-

197

jemu prijatelju Matiji Čopu, v nesrečni ljubezni pa je bil spletel
prekrasni »Sonetni venec", ki je prvi v našem slovstvu (1834).
Preščren je od leta 1830. do 1840. sredotočje slovstvenemu de¬
lovanju na Kranjskem. On je budil slovenske književnike na 70
skupno delo v Kranjski Čbelici; on je bodril svoje prijatelje,
naj nabirajo narodne pesmi, za katere se je i sam toliko zanimal.

On je vnemal Andreja Smoleta, Poljaka Emilija Koritka in druge,
da so spravili na svetlo „Pesmi kranjskega naroda" (v petih
zvezkih 1839—1844). Ljubezen do svojih vrstnikov in do 75
zaslužnih prednikov je izražal Prešeren v posebnih, njim na
čast zloženih pesmih, kakor v dovtipnih napisih, katere so
vrezali v nagrobne spomenike, slovečim rodoljubom postav¬
ljene. Prešernovo delovanje je vtisnilo tej kratki dobi poseben
značaj. Po njem je dospelo naše pesništvo do vrhunca; njegove 80
poezije so postale zvezda voditeljica vsem poznejšim pesnikom.

Zraven pesništva je napredovala v tej dobi osobito cerkvena
književnost. Med mnogimi pisatelji naj se imenujejo v prvi vrsti
le Friderik Baraga  (1797—1868), od leta 1830.misijonar in
škof med Indij anci v Ameriki, LukaDolinar  kot dober cerkven 85
pesnik, in France Ver iti,  ki je, po rodu Lah, postal vrl pi¬
satelj slovenski; zlasti znamenito je njegovo obširno delo: »Živ¬
ljenje svetnikov in prestavni godovi " (v štirih knjigah, prvič
1828—1829, drugič 1831—1844). Jako malo pa so se naši pi¬
satelji zanimali za gospodarske potrebe; tem večjo hvalo zaslužita 90
tedaj France Pirc  (rojen v Kamniku 1785, pozneje misijonar v
severni Ameriki), ki je izdal »Kranjskega vrtnarja" (v dveh
delih 1830, 1834), in Jurij Jonke,  župnik na Kočevskem,
ki je spisal „Kranjskega čbelarčka" v nemščini, poslovenil pa
ga Jožef Žemlja  (1836). 95

* * *

Skupno delovanje kranjskih Čbeličarjev je našlo po drugih
slovenskih pokrajinah vesel odmev. Ta vzgled posnemajoč, sta
izdala na Koroškem vrli Anton Slomšek,  tedaj spiritual
v celovškem semenišču, in Matija  Ah  a c olj, profesor mate¬
matike, prirodoslovja in kmetijstva v Celovcu, »Pesmi po Koro- 100
škem in Štajerskem znane" (1833). V tej pesmarici, ki je pre-

198

prostemu ljudstvu namenjena, je objavil Ahacelj pesmi svojega
soseda iz Rožne doline, tkalca Mihe Andreasa,  Slomšek
pa nekaj narodnih pesmij s Štajerskega ter umetnih svojih in
105 tudi od drugih štajerskih pesnikov, izmed katerih sta pozneje
zaslovela zlasti Valentin Orožen in Jožef Hašnik.  Naj¬
imenitnejši pa je Anton Slomšek sam. Ta je v tej dobi začel
svoje književno delovanje ter vztrajal kot eden najboljših pisateljev
do svoje smrti leta 1862. Slomšek je bil središče slovstvenemu
no delovanju na Koroškem do leta 1838., ko je prišel za dekana in
šolskega nadzornika v Vuzenico na Štajerskem. Pod njegovim
vodstvom so prevajali in spisovali mladi duhovniki slovenske
knjige za mladino in preprosto ljudstvo. Slomšek je brez vsake
abecedne vojske zaprečil pot metelčici in dajnčici na Koroško, a
H5 pozneje je bil prvi, ki je pripomogel gajici v knjigo slovensko.
Slomšekovo delovanje je bilo že v prvi njegovi dobi jako plodo-
nosno. Do leta 1843. je izdal kakih dvajset prav koristnih in
našemu narodu primernih knjig. V tem času je zaslovel kot
prvi narodni pisatelj zlasti po ,.Krščanskem devištvu* (1834), po
120 „Hrani evangeljskih naukov* (1835) in po zlata vredni knjigi
„Blaže in Nežica v nedeljski šoli*, ki je učiteljem in učencem
namenjena izšla 1. 1842. Z velikim veseljem so mladina in
odrastli ljudje prebirali Slomšekove spise in ni ga pisatelja
slovenskega, ki bi bil ljudstvu tako segal do srca kakor Slomšek.
125 Kakor metelčici na Kranjskem, je bilo tudi dajnčici na
Štajerskem usojeno kratko življenje. Dejanski jo je podrl
Anton Murko  (1809—1871), pozneje dekan v lavantinski
škofiji. Videč, da Dajnkova slovnica zaradi posebnega črkopisa
ne ustreza vsakdanjim potrebam, je spisal Murko na podlagi
130 Kopitarjeve knjige v bohoričici slovensko slovnico za Nemce
(Tkeoretisch-praktische.slovenische Sprachlehre, v Gradcu 1832).
Namen tej knjigi je bil ta, da se naučč duhovniki in uradniki
toliko slovenščine iz nje, kolikor je potrebujejo v svoji službi,
da bodo znali pravilno govoriti z ljudmi ter čitati slovenske
135 knjige in spise. V to svrho je še izdal „Slovensko-nemški in
nemško-slovenski ročni besednik* (1833), kateri je kot izvrstna
in zanesljiva knjiga izvenredno vplival na razvitek našega jezika.
Posebno znamenito je to, da se Murko v teh knjigah ni kakor

199

predniki njegovi ozira] le na to ali ono narečje, bodisi kranjsko,
koroško ali štajersko, temveč na jezik, ki ga govorč v vseli uo
pokrajinah slovenskih. Murko je tedaj pravi početnik obče-
slovenskega pisnega jezika, dokazujoč v svojih dveh knjigah, da
je prava slovenščina v vseh slovenskih pokrajinah skupno doma.
Združivši tedaj posebnosti raznih slovenskih narečij v eno sku¬
pino, je podal slovnico in besednik občeslovenskega pisnega 145
jezika. Murku gre tudi zasluga, da je pripomogel vzhodno-
štajerski slovenščini do večje veljave; vsled njegovega vpliva
so se jeli slovenski pisatelji odslej naprej v višji meri ozirati
na vzhodno slovenščino (prim. na pr. oblike na -om, -oma  namesto
na -am, -ama).  Rojen pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah, 150
je poznaval pesmi svojega rojaka, veselega pesnika Volk-
merja,  ki je bil umrl leta 1816. Spoznavši njegovih pesmij
vrednost, je zbral po vzgledu kranjskih in koroških književnikov
pesmi in basni njegove (73 po številu) ter jih spravil s kratkim
životopisom vred na svetlo (1836). Murko je, držeč se sicer 155
bohoričice, priznaval njeno nedostatnost; zatorej je segel i sam
po češko-hrvatskem črkopisu in spisoval šolske knjige v gajici,
v kateri je izšla tudi že njegova slovnica v drugi izdaji (1843).

Vreden vrstnik Murkov je bil Anton Krempelj  (rojen
1790 blizu Radgone, umrl kot župnik v Mali Nedelji 1844). leo
Ne meneč se za občeslovenski jezik, je pisal bolj v domačem
narečju za mladino in preprosti narod, izdajajoč molitvenike,
katekizme in šolske knjižice. Osobito se je ljudstvu priljubilo
»Branje od teh v kmetičke kalendre postavljenih in nekaterih
drugih svetnikov* (1833), a najbolj je zaslovela njegova knjiga: 165
»Dogodivščine štajerske zemlje* (1845), ki je prvi zgodovinski
poskus s posebnim ozirom na štajerske Slovence. Rrempljeva
zgodovina je prav navdušeno pisana; znanstvena proza njegova
je sevčda še precej okorna, ali povestniške pesmi, posameznim
poglavjem pridejane, se odlikujejo po gladkejšem jeziku. Kremplji! 170
je služilo sicer domače narečje, a vendar je bil on prvi, ki je,
stopivši leta 1843. v Novičino kolo v Ljubljani, dopisoval No¬
vicam v gajici, nabravši za nje „prislovice štajerskih Slovencev .

Ko se je leta 1836. prerodila hrvat.ska književnost po tako-
zvanem ilirskem pokretu, je bil ta preporod velikega vpliva na 175

200

slovenske mlade duhove v Gradcu. Okoli Stanka Vraza
(1810—1851) in Franceta Miklošiča,  ki sta bila oba iz
ljutomerske okolice doma, so se zbirali mladi rojaki, skupno se
učeč slovenskega in drugih slovanskih jezikov, med temi v prvi
ISO vrsti ilirskega ali srbo-brvatskega. Osobito pa so se pečali
s pesništvom slovanskih in drugih narodov. Ker je bila Kranjska
Cbelica prenehala, so nameravali celč izdajati nov pesniški
letnik, toda ta misel se ni obistinila, ker se je mlado društvo
razšlo (1838). Miklošič, ki je bil tedaj učitelj modroslovja, je
185 šel na Dunaj ter postal ondi učenec Kopitarjev in prvi jeziko¬
slovec slovanski, Stanko Vraz pa je odrinil v Zagreb in se
proslavil kot pesnik ilirski. Pa tudi v slovenskem pesništvu si
je pridobil Vraz važno mesto. Do leta 1840. je zlagal le slo¬
venske pesmi, med temi veličansko odo ,,Hvala nadvojvodi
190 Joanu" v 64 kiticah. Med nabiratelji narodnega blaga pa gre
Stanku Vrazu prvo mesto; po vseh slovenskih pokrajinah
potujoč, je nabiral narodne pesmi, katere je deloma izdal leta
1839. v svoji zbirki: „Narodne pesmi ilirske*, deloma pa ostavil
v zapuščini. Vraz je imel velik pesniški dar in je eden
195 najboljših ilirskih ali jugoslovanskih pesnikov. Njegovi pesniški
umotvori ilirski pa imajo tudi za nas svojo važnost, ker jih,
če so tudi v obleki ilirski, vendarle prešinja duh slovenski;
zakaj Vraz je bil in ostal, kakor izpričujejo pisma njegova do
raznih rodoljubov, srca in mišljenja slovenskega.

54. Kranjska Čbelica.

Pravi početnik Kranjski Čbelici je bil Matija čop,  ki
se je rodil leta 1797. v Žirovnici na Gorenjskem. Po dovršenih
naukih je postal leta 1820. humanitetni profesor na Reki, a dve
leti pozneje v Lvovu, kjer je naposled bil začasni profesor
5 grščine in latinščine na vseučilišču. Od ondod je prišel za pro¬
fesorja poetike na ljubljansko gimnazijo (1827), a črez dve leti
je postal knjižničar na licejski knjižnici v Ljubljani. Toda le
kratko časa je užival to službo, kajti leta 1835. je, kopajoč
se, utonil v Savi.

201

Matija Čop je bil, kakor ga slovenski zgodopisci imenujejo,
velikan učenosti v besede pravem pomenu. Poleg drugih zna-
nostij je poznaval temeljito devetnajstero jezikov in njih slov¬
stvo ter bil vseskoz duhovit in izobražen mož. Sestavil je v nem¬
škem jeziku slovenski knjigopis do leta 1830. s pridejanimi prav
primernimi ocenami ter poslal svoje delo češkemu učenjaku
Safariku, ki pa je prišlo še le po Safarikovi smrti na dan (1864).
Razen tega je tudi zastavil pero, da z uspehom pobija pod
Kopitarjevim pokroviteljstvom stoječo metelčico.

Okoli tega izvenrednega moža se je zbirala peščica slo¬
venskih književnikov. On jih je izpodbujal, da so v skupnem
zborniku jeli izdajati izdelke svoje muze. On je določal slov¬
stveni pravec tedanjim pesnikom ter jih seznanjal s svetovnimi
slovstvi, kakor nam svedočita stiha v Prešernovi elegiji:
„V spomin Matija Čopa“:

„Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil,
ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov. “

Tako je leta 1830. zagledal svet prvi zvezek tega zbor¬
nika pod naslovom: ^Kranjska Čbelica“. Prvemu zvezku so
sledili zaporedoma še trije letniki, a po četrtem je prenehala
Cbelica rojiti. Mnogo je bila temu ponehanju kriva abecedna
vojska, ki je med književniki napravila mnogo zdražbe ter po¬
vzročila, da so pisatelji, siti prepira, umolknili. Se le leta 1848.
je izšel peti zvezek čbelice v gajici, dočim so prvi štirje tiskani
v bohoričici.

V prvem zvezku se poklanja hvaležna kranjščina baronu
Smidburgu, glavarju ilirskega kraljestva, ki je bil slovenstvu
naklonjen. Pesem je zložil Jakob Zupan. Za njo je natisnjena
Kastelčeva pesem: „Prijateljem kranjščine“, v kateri se ozira
na „Pisanice“ in na Vodnika, za katerimi je bila slovenska
modrica umolknila, a naposled pravi:

K Slovencem drugim reva (t. j. modrica) je zbežala,
k vam, Poljcev, Srbov, Čehov ljub’ rodovi;
vi Kranjce znali ste budit’, uneti,
narodu spet predrznemo se peti.

Kako plodonosna je bila Kranjska Cbelica, nam kaže to,
da nahajamo v vseh peterih zvezkih pesmij in pesmic 110

10

15

20

35

30

35

40

45

202

Zupanovih, 94 Kastelčevih, 56 Prešernovih, 7 Ciglerjevih,
6 Potočnikovih, po 5 Holcapfelovih, Kosmačevih in Zemljinih,
po 4 Grabnerjeve in Levičnikove ter še nekaj drugih; nadalje
50 je v tej zbirki 31 narodnih pesmij slovenskih, 22 srbskih, dve
češki, 1 ruska. Povrh je še v njej natisnjenih tudi nekoliko
Vodnikovih pesmij, deloma izvirnih, deloma preloženih, in pa
nekaj balad in pesmij, med kranjskim ljudstvom petih, katere
je bil Vodnik zapisal iz naroda.

55 Cbelico je izdajal Miha Kastelec  (1796—1868), ki je,
rojen v Zatičini, služboval v ljubljanski licejski knjižnici. Razen
nekaterih pesmij, natisnjenih v ,.Ilirskem listu*, ene v „Vodni-
kovem spomeniku* (1859) in ene pole napisov na zavitke slaščic
je objavil Kastelec vse svoje pesmi v Cbelici. Posebne zname-
eo nitosti ta pesnik sicer ni bil, priznavati pa moramo, da mu
teče beseda prilično gladko. Najbolj so se mu posrečile pesmi
veselega značaja.

Poleg doktorja Franceta Prešžrna  je bil glavni
sotrudnik Cbeličin dr. Jakob Zupan,  rojen na Prevojah pri
65  Brdu v kamniškem okraju (1785). Bil je v Ljubljani profesor
bogoslovja ter je, prognan zaradi prepirov, umrl v Celovcu
leta 1852.

Jakob Zupan je vrlo zanimiva prikazen v slovenskem
slovstvu. Bil je visokoučen, pa tudi svest si svoje učenosti;
70 zaradi tega in pa vsled svoje zbadljive dovtipnosti je imel
čestokrat neprijetnih poslov s svojimi predstojniki. Čislali pa
so ga najimenitnejši njegovi vrstniki. Njegova učenost se ni
omejala samo na bogoslovne vede, temveč on je bil i vešč
starinoslovju, zgodovini (posebno domači) in jezikoznanstvu.
75  V svojem domorodnem navdušenju pa je čestokrat krenil prek
mej ter zagazil v povestnici in jezikoznanstvu (imenoma v etimo¬
logiji) vstranpota, hoteč tolmačiti vse s slovanskega stališča. Vroče
domoljubje ga je napotilo, da je spisal celo vrsto razpravic, v ka¬
terih je proslavljal svoj rod, slavna njegova dela, njegove slavne
80  može in prednosti domačega jezika. Isti namen so imele tudi pre¬
mnoge njegovih pesmic. Objavljal je svoje razprave in pesmi v
„Ilirskem listu* in v celovški Karintiji. Brez dvombe je osobito
njegova zasluga, da so se tedanji pesniki seznanili s književnostjo,

203

posebno pa z narodnim pesništvom srbskim, kajti bas on je pre¬
vajal srbske narodne pesmi, ki so natisnjene v Čbelici. Tudi
se nahaja med 500 pregovori, katere je nabral, mnogo srbskih in
hrvatskih. Ker je izkušal slovenščino bogatiti z besedami iz so¬
rodne hrvaščine, so ga dolžili „hrvatenja“, čemur odgovarja v
pesmi: „Kranjec dolžen hrvatenja“. Resnica pa je, da je često¬
krat rabil v pesmih oblike in besede Slovencem celo neumevne.
Izkušal je tudi dokazati, kako blagoglasen je jezik slovenski, ter
je zlagal pesmi, v katerih ni nobenega sičnika. Ker si je stavil
take meje in poleg tega koval še nove besede, ni čuda, da mu
je beseda cesto neumevna, zasukana, prisiljena. Večina njegovih
pesmij potrebuje komentarja zaradi učene vsebine, kar jim ni¬
kakor ni v priporočilo. Vendar gre njegovemu delovanju
na književnem polju največje priznanje. On si je mnogo pri¬
zadeval, da je jela Cbelica izhajati, ter je bil njen najmarlji¬
vejši sotrudnik. On je bil prvi, ki je krepko povzdignil glas
in pobijal metelčico, ki je sejala razdor med pisatelji, in naposled
je bil tudi prvi, ki je' napisal slovenske distihe, kakor so
prikladni naravi slovenskega jezika.

Med ostalimi sotrudniki Cbelice so posebno znameniti
Blaž Potočnik, Janez Cigler in Jožef Žemlja.

Blaž Potočnik  (1799—1872) se je rodil v Struževem
nakelske župnije, umrl pa v Sv. Vidu nad Ljubljano, kjer
je mnogo let župnikoval. Že dijak je zlagal pesmi slovenske.
Spisal in prevedel je nekoliko knjig nabožne vsebine, objavljal
bogoslovne razprave v cerkvenih novinah, napisal v nemškem
jeziku slovensko slovnico (1849, 1858) in več knjig za narodne
šole, sodeloval pri Wolfovem slovarju ter leta 1850. skoz devet
mesecev uredoval „Ljubljanski časnik" z uradnim listom . V
različnih izdajah so izšle njegove ,,Svete pesmi“, posvetne pa je
objavljal po raznih časopisih. Kako pa je znal domače strune
prav iibrati, nam svedočijo nekatere njegovih pesmij, kojim je
sam zložil napeve in ki so postale povsem narodne; na pr.
Zvonikarjeva; Pridi, Gorenje; Planinar itd. 1 )

Potočnikove „Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letam“
so prvikrat izšle v metelčici  leta 1827., drugikrat pomnožene v bohoričici

85

80

95

100

105

110

115

204

Janez Cigler  (1792—1869), rojen v Udmatu pri Ljubljani,
je bil duhovni pastir v različnih krajih, naposled župnik v Višnji
120  gori. Napisal in izdal je devet knjig nabožne vsebine in objavil
mnogo različnih kračjih sestavkov v Novicah in Drobtinicah
pod različnimi imeni. Zložil je tudi nekoliko pesmij, od katerih
jih je prišlo sedem v Cbelici na dan. Znamenit pa je Cigler
v književnosti slovenski zaradi tega, ker je prvi spisal izvirno
125  slovensko pripovedno delo leta 1836. Naslov tej povesti je:
»Sreča v nesreči, ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov/
Pri vseh nedostatkih se odlikuje ta povest ne samo po jedrnatem
jeziku, temveč tudi po svoji snovi, kajti v povesti so glavne
osebe vzete iz naroda ter se kretajo v okolnostih, kakoršne
130  posebno zanimajo naš narod. Zato pa je imela velik uspeh;
ljudje so radostno segali po tej knjigi, ki je tako vzbujala v
narodu veselje do čitanja. Napisal je razen imenovane povesti
še le-tč pripovedne knjige: ,.Življenje sv. Heme" (1839),

»Deteljica, ali življenje treh kranjskih bratov, francoskih
135  soldatov“ (1863), in „Kortonica, koroška deklica“ (1866).

Jožef Žemlja,  rojen na Breznici na Gorenjskem (1805),
je bil naposled župnijski namestnik v Ambružu na Dolenjskem

leta 1837. — »Druge bukvice“  svojih svetih pesmij je izdal 1. 1843.; o teli
pišejo Novice istega leta: „Krajnskih pesim gosp. fajmoštra B. Potočnika
posebno perporočvati, treba ni. Pojejo jih po celi deželi; višji hvaliti jih ne
moremo. Mislimo pa, de bodo Slovenci nad tem drugim delam „Svetih pesim 11
morebit še večji dopadajenje imeli, kakor nad pervim, kateri je bil v kratkim
času že v drugič natisnjen. — Vse so polne lepih misel in prave serčne vere;
kar pa jezik utice, je tako perjetin, de jih je veselje brati. 11  A Matija Čop
piše o njegovih doneskih h „Kr. Čbelici 11 : „Seine Beitrage gehoren zu den
ausgezeichnetsten in der Sammlung. Er trifft namentlich den eigentlichen
Liederton gut (Pridi, Gorejnc; Ženjice itd.). 11

Ko so začele 1. 1843. izhajati „Novice“, je sodeloval pri njih B. Potočnik
jako marljivo. Takoj v prvem letu so objavile pesmi: „Mlatiči, Češka predica
slovenskim, Zvonikarjeva; 1. 1845.: Hči na grobu matere; 1. 1847.: Planinar,
Prašanje — odgovor, in druge.

Potočnik je bil pevec  in pesnik.  Pri stolni cerkvi ljubljanski je dobil
službo tudi v ta namen, da vodi v njej petje, in mora se reči, da je z G. Ri¬
harjem vred oživil pravo cerkveno petje. Potočnik je bil pravi pevski umetnik,
ki je veliko storil, da se je povzdignilo petje na Slovenskem.

205

in prav kratek čas v Ovsišču pri Kranju, kjer je umrl leta
1843. Ze dijak je zlagal pesmi, katere so se pozneje natis¬
nile v Novicah; prvič je objavil pesmi svoje v Čbelici in zatem 140
v „Ilirskem listu". Leta 1843. je priobčil v teh novinah prevod
glasovite pesmi: „Jeka od Balkana^, katero je v hrvaščini zložil
Ognjeslav Utješenovič Ostrožinski (1842). Probujen po vzgledu
svojega rojaka Preščrna, je zložil leta 1843. v stancah epsko
pesem „Sedem sinov“, kateri je našel snov v Gajevi Danici. 145
Pridejana ji je Tomaža Grava (f 1771) sloveča „Elegija na
vaškem pokopališču^, v tisti meri iz angleškega poslovenjena.
Zemlja je poznaval različne svetovne jezike in slovanska narečja.
Slovenski jezik je imel primeroma dobro v oblasti, posebno v
starejših pesmih, a vendar ni mogel premagati vseh težkoč iso
v stihotvorstvu.

* % *

Iz zadnjih vrstic Kastelčeve uvodne pesmi je jasno, da so
književna podjetja drugih Slovanov prebudila slovenske knji¬
ževnike k delovanju. Posebno ugodno je vplivalo na razvoj
našega pesništva izdanje srbskih narodnih pesmij po Vuku 155
Karadžiču  (prvič 1814—1815 v dveh zvezkih, potčm v štirih
od leta 1824—1833.) in izdanje slovanskih narodnih pesmij po
Čelakovskem  (1822—1827). Češki pesnik Čelakovski je tudi
slovenske rodoljube bodrii, naj nabirajo narodne pesmi, ter je
nekatere i sam objavil v svojem delu. Vplivale pa so narodne 160
pesmi srbske in sploh slovanske v tem zmislu, da so se pesniki
jeli ozirati na svoj domači živelj. Jasen dokaz nam je takoj
prvi zvezek čbelice, kjer je večinoma pesmim snov domače
življenje, domače razmere, domača zgodovina. Seveda niti vse¬
bina, niti oblika ni mogla ostati izključno narodna, čemur se 165
pri pesnikih po tuje vzgojenih niti nadejati ni bilo. Poleg slo¬
venskih narodnih pesmij so se sprejemale v Cbelico tudi pesmi
iz različnih slovanskih jezikov prevedene. V tem zmislu je
deloval v veliki meri na svoje drugove Jakob Zupan, ki se je
posebno zanimal za vse, kar je bilo v zvezi s slovenščino in 170
slovanščino. Velika zasluga čbelice je tedaj, da se je, kolikor
je bilo mogoče, postavila na temelj narodnega značaja ter tako

206

naslednjim književnikom pokazala pot, po kateri jim je hoditi.
To postopanje ni bilo neuspešno, ker vidimo, da so se poznejši
175 pisatelji trudili tej zahtevi po vsebini in obliki ustrezati.

Druga zasluga Cbelice je, da je slovenski književnosti
odprla pot v izobražene kroge. Dotlej, kakor tudi še mnogo
časa potčm. so smatrali slovenski jezik za občilo nižjim sta¬
novom primerno in učeni Jernej Kopitar sam se je neugodno
180  izjavil o pesmih Prešernovih in Potočnikovih, češ, da jih kmetje
ne bodo razumeli. Narod pa, kateri hoče kaj veljati in se
v književnosti popeti do kake znamenitosti, se ne sme opirati
edino le na najnižje kroge svoje, zakaj tako odpahuje od sebe
oni del občinstva, ki je zaradi svoje izobraženosti merodajen
185 v javnem življenju. Ker je bila Cbelica bolj olikanemu delu
občinstva namenjena, je prebudila v teh krogih zanimanje za
domači jezik in domačo književnost.

Da se je pa ta uspeh dosegel, je pripomogla Cbelica
s tem, da je postala nekako ognjišče, okoli katerega so se zbi-
190 rali skoro vsi tedanji pesniki slovenski. Brez dvombe bi ne bil
mnogoteri teh pesnikov nikdar ubral svojih strun, da ga niso
prebudili glasovi tovarišev, katerim se je mogel pridružiti
v Cbelici. Naposled je ta združitev ohranila tudi edinstvo
v pismu; zakaj Cbeličarji, v katerih kolu so bili najduhovitejši
195 pisatelji in pesniki tedanji, so premagali metelčico, katero je
celo Kopitar sam ščitil, ter so tako preprečili še večji razdor
med slovenskimi književniki. R. Perušek.

55. Miha Kastelec.

1. Prijatlam krajnšine.

1. Preteklo dvakrat dvajset’ osmo teto,
kar združeni so domovini peli;
serce od Pisanic je komej zgreto,
slovo od njih so razkropljeni vzeli.
Preneha petje u Emon’ začeto —
le eden serca vnema po deželi;
iz njega ust narslaji pesem ’zvira,
prehitro take strune glas umira.

207

2. Modrica krajnska dolgo je zdihvala,
utihnili prijetni so glasovi,
zastonj ubrane citre prebirala,
dremali, Krajna, tvoji so sinovi.

K’ Slovencam drugim reva je zbežala,
k’vam, Polcov, Serbov, Pemcov ljub’ rodovi;
vi Krajnce znali ste budit’, uneti,
narodu spet prederznemo se peti.

1830.

2. Zaterti.

1. Tjekaj gori se ozrimo,

kjer svetov ne zmer’ oko:
jarma žulje preterpimo,
tam verige se razspo.

2. Tam kraljuje oče mili,
vidi, šteje nam solze;
z’ njim se bomo veselili,
ker nam poka tu serce.

1831.

3. Blagor prostim.

1. Blagor tičem verh dreves!

Od vej’ce do vej’ce skakljajo,
prijazno med sabo kramljajo,
prosti v’ senčici peres
priserčno ljubo
pojčjo sladko.

2. Blagor prosti ribici!

V’ tomun iz tomuna priplava,
je zmirej vesela in zdrava;
po šumeči bistrici
si z’ družbo igra,
serdu ne pozna.

3. Blagor je, metulji, vam!

O soncu okoli ferkljate
in prosti sladkosti serkljate
cvetja polnim rožicam;
prekratke vam dni
ljubezen sladi.

4. Trikrat blagor ljudstvu je,

kjer prčsti so vbožni, bogati,
jim treba ni jarma razdjati;
kjer edin’ pravica vse,
ljubezen in mir
obilnosti vir.

1832.

4. Natura.

1. Kamor se koli ozrem, je polna natura veselja,

vse poskakuje okrog, pleše, prepdva sladkd.
Bože cveto ljubeznivo lepč, po dolinah, po gričih
Lepi razšira se duh, rosa ko demant svitli.

2. Pisan’ga cvetja goste se vdajajo vej’ce zelene,

čbelice pridne buče, v satje nalivajo mčd.

Loge ožVi zverina, iz germikov pisanih tičov
mili razlega se glas, v travi kobiTca cverči.

208

3. Bister tam potok Šumija, rož, travnika žeje gasilo;

vetra tu v senco ljubd pihleji vabijo nas.

Kosec glasan jo peruka, žvenče po vasi kozice,
mlade ženjice pojo, brusijo šerpe hitre.

4. Pika pok skedni donijo, verše se kopice prosene;

vert in vinograd ima toliko lepih darov.

Kamer se ganem, ozrčm, se odpirajo viri veselja;
večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo sveta!

1833.

56. Jakob Zupan.

1. Jesen.

1. Udrimo, mlatimo

pšenico zlato,
stog, odre praznimo,
že treba jih bo.

2. Kdo more prešteti

jesenske dari?

Naj pomlad se sveti,
jesen bogati.

3. Čebela donosi

vam, Janši, medu,
na ajdov kruh prosi
pogačar satii.

4. Martina sestrice

želijo iz šol
prosene kopice
verste se okol.

5. Sit mesta kljunače

Ljubljančik lovi,
po travniku skače,
otavo suši.

6. Drin, jabelka, slive

dozorjo lepo,
vse veje so krive,
sad lomi drevo.

7. Do polnoči pdle

Ločanke čverste,
lan treti hitele,
tri urice spe.

8. Dolenic me vabi

o terganji v’ hram,
težave pozabi,
ne vživa rad sam.

9. Žerjavi bežijo

od Ogrov na Nil,
se vernit boijo,
de greje april.

10. Si pridno nabira
na kupe drobtin,
serčan se ozira
na zimo mravljin.

1830,

2. Baron Valvazor.

1. Za Krajno piemožen,
za Krajno učen,
za Krajno ubožen,
za Krajno rojen.

2. Kar Gerki so znali,
kar Lahi od nje,
kar drugi pisali,
vse Valvazor vč.

209

3. Arhive preiše,

netruden za nas,
nam bere, nam piše,
da grade, da čas.

4. Katira dežela

ma veči može?
Prek morja, Ljubela
gre njega ime.

5. Učenim Londona

je Valvazor znan,
častili barona,
v’ njih družbo bil djan.

6. Čast Krajne on trobi

po svetu okrog:
čast njemu v’ grobi,
bod’ hvaljen zanj Bog!

1830.

3. Baron Cojz Žiga.

1. Povsod se učiti,

svet viditi sam,
to gnalo ga iti
v’ Rim, Amsterodam.

2. Mat’ Krajna imela

snu ljubšiga ni,
za krajnšno unela,
nam oča rodi.

3. Vodnike, Linharte

je Žiga budil,
bod’ bukve, bod’ karte
rad z’ njimi delil.

4. Petero jezikov

verh mojga kramlja,
Cirila nas Grikov
brat’ knige ravna.

5. Sromake, bolnike

odeva po st<5,
kup’ ranjenim like,
blazino mehkč.

6. Slovi do Londona

mineralogec,
do Kube, Kantona
z’ jeklino kupec.

7. Pred Sava nehala
z’ Bohinja teč’ bd,
ko zabiti znala,

Cojz, hišo tvojo.

1830.

57. Blaž Potočnik.

1. Vodniku per Savici 1829.

Mojstra pevcov si učila —
v’ grobu glas njegov molči —
ga, Savica, boš slavila,

njemu naj tvoj grom doni!

2. Ženjice.

1. Sukajmo serpiče,
dekleta mlade,
verstimo snopiče,
se smeja serce.

2. Pobrusi, sestrica,
šerp z’ urno oslo;
hitreji pšenica
popada v’ roko.

14

Slovstvena Čitanka.

210

3. Naj solnce perpeka,
naj lice gori,
pot s’ čela se steka,
zaliva oči.

4. Nas vetrič otira,

v’ obraz nam pihlja,
nam z’ lasci prebira,
si v’ zankah igra.

5. Vesele bodimo,

tak zdrave, gibkč,
gospe ne želimo
bit’ suhe, blede.

1830.

3. Hči na grobu matere.

1. Šrota, srota, ne zaspim;
polnoči mi ura bije,
groza, strah me je samije;

k materi na grob bežim.

2. Na grobčh je tma nocoj,
zvezde gost oblak pokriva,
solz potok oči zaliva;

grob ošlatam pod seboj.

3. Mati, mati, kje ste vi?
Groba noč vas je požerla,

v zemlje merzli dom zaperla;
vaš otrok na njem medli.

4. Oh, zastonj je hčere stok!
Čmu li mutaste merliče
zapušena srota kliče?

Groba ne predere jok.

5. Pridi, matern duh meglen!
Te objeti se vzdigujem,

v černo noč roke stegujem
in objamem ■—• križ lesen.

6. Križ, te kušnem, sveti križ,
znamnje mojga odrešenja,
znamnje večniga življenja!

Noč duha mi razjasniš.

7. Na te, srota, se oprem,
kažeš ’z groba na zvezdiše:
Gor’ naj duh zgubljenih iše!

Upljivo se gor’ ozrem.

8. Žalovala več ne bom;

le skoz tamne groba vrata
se odprč nam hiša zlata,
večniga življenja dom.

1845.

4. Prašanje — odgovor.

1, Povejte, tovarši,
mi kaj smo na sveti,
kaj naši nameni
in kaj nam početi ? —
Prijatli predragi,
popotniki smo,
iz ptuje dežele
v domačo gremo.

2. Povejte, kaj, ljubi,
je naše življenje,
zdaj dobro, zdaj slabo
In zgol spremenjenje? -
Življenje je cesta
čez plan, čez gore,
ga naglo zapelje,
kdor pota ne vč.

211

3. Povejte, preljubi,
kaj čas nam pomeni,
ki naglo nam teče
v hitrosti ognjeni? —
Cas voz je nemirni,
neneham derdra,
se nikdar ustavit’,
obernit’ ne da.

4. Povejte, kaj strasti,
kaj pamet, kaj vera,
ki serca posesti
nam hoče vsaktera? —
Nadležni vozniki
popotnih so to;
pa terdna le vera
voznik naš naj bo!

1847.

58. Janez Cigler.

a) Povračilo.

1. Veselo letala

čebelica v’ log,
medli nabirala
po cvetji okrog.

2. Vihar jo zavije,

ne more letet’,
v’ vodnjak jo pobije:
Kako se otčt’!

3. Golobčik kar šine

šibin’co vlomit,
jo v’ vodo porine
čebel’co rešit’.

4. Nevarnost otveze

goloba strašna,
ga strelic zaleze,
pomeri v’ njega.

5. To vidi čebel’ca,

verniti hiti,
u roko pič’ strelca,
golob odleti.

6. Serce pozabilo

ljubezni ne bo,
dobrote vračilo
da milo nebo.

1832.

b) Iz povesti: Sreča v nesreči. 1836.

Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.

Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja prideta dva
gospoda obiskat stariga prijatla Teodora, ki sta slišala njegovo
žalost zavoljo Svetinove smerti. Bila sta ta dva gospoda zmed
števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga
pogovarjala, de naj si te zgodbe nikar k sercu ne jemlje, in 5
sta mu rekla: „Prijatel, kaj boš zato žaloval, sej veš, hudobija
mora štrafana biti, pravica to ukazuje, ti nisi tega kriv; naše
postave tako zapovedujejo, de taka hudobija se mora ojstro
štrafati.“ Teodor svoja dva prijatla perderži per večerji, de bi
se dalej z njima pogovarjal. Večerja je bila perp-ravljena, vsi to
se vsedejo k mizi, le Ludvika še ni bilo. Teodor ukaže hišni
keršenci iti klicat Ludvika k večerji; ona grč tiho v njegovo

14*

212

kamerco, ker je menila, de spi, de bi ga na naglim ne zbudila.
Najde ga ležati na dolgim blazinatim stolu, kterimu kanape
15  pravijo, pa prestrašena se ne upa ga poklicati, ker je bil mer-
liču enak; ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlčvci
in večkrat globoko zdihnil in kakor v hudih sanjah od cekinov
govoril. Hišna tiho gre iz kamerce povedat gospodarju, kar je
vidla. Teodor in oba njegova prijatla vstanejo berž od mize in
20  gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih. Se je bil v omed¬
lčvci, zdihval je in večkrat te besede izgovoril: „0 nedolžni
Svetin, o peklenski cekini!” Trikrat je te besede tako izgovoril,
de so jih vsi dobro slišali; nič ni včdel, de ga kdo sliši. Eden
Teodorovih prijatlov migne tiho iti iz kamerce in pa ga per
25 miru pustiti. Ko prideta spet k mizi, reče tisti gospod, ki je
rekel ga pustiti: „Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica dans
pokazala, Bog nedolžniga varje; kmalo bomo kaj več zvčdli.
Pustite Ludvika per miru, de jest nazaj pridem.“ Gospod, kteri
je bil sodnikov eden, grč in ko bi trenil, kmalo nazaj pride
30 in perpelja z’ sabo tri žandarme, pokliče zraven Teodora in
uniga svojiga tovarša. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho;
še je ležal in še so mu nekterikrat ušle iz ust tiste besede:
„0 nedolžni Svetin, o peklenski cekini \ u  Sodnik ukaže žan-
darmam Ludvika obstopiti, on stopi k njemu, ga za roko prime
35 in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: »Ludvik Bodin, ti
gerda pošast, precej vstani in z nami poj deš; zvčdili smo, kaj
si storil, ne boš odšel ojstri pravici ne.“ Ludvik plane na
noge, pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja, ali je resnica;
druziga ni včdel reči, kakor hitel je: „Sej grem, sej grem. Res
40 sem jest cekine ukradel, res, pa sim jih skrivej v Svetinovo
skrinjo nesel; Svetin je nedolžen." Zandarmi so ga zvezali in
varno ga v ječo vlečejo.

59. Jožef Zemlja.

1. 28. jutro velciga travna 1828.

1. Letu u Gorenskim kraji

2. Al pogledaš na planjave
rodovitniga polja,

slab moj duh spet oživi,

menim, de prebivam v’ raji,
deleč preč so vse skerbi.

al snežnikov gole glave,
zdihaš: „Kraj je blagi ta!“

213

3. Pod šotoram čistfga neba

5. Tam prevzetno uzdiguje,
gčr ilirskih se malik,

kaže Grajsko jezero

prelepd svetlobo Feba,
bliska se ko zercalo.

neba skor se dotiknje
plčšasti treh glav Snežnik.

4. Glej, na kraji kviško rase,
stopa ’z skale Bleski var,

6. V’ ti tesnobi razvaline
so gradu nekdanj’ga še,

žugal boš zastonj vse čase
trešit’ v’ brezen ga, vihar.

ko ga naše domovine
vitez Lamberg zidal je.

7. V’ zraki vesele se ptice,
stvarniku pojejo čast;

ljube med seboj sestrice
en’ga molijo oblast.

1833.

2. Sedim sinov.

(Pove'st n pesmi.) ‘J

1. Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim kremlji

prepdval, dragi domorodic, bom,
ki lastna bližni je slovenski zemlji,
naj odpušenja milost zadobom;
v spomin si Horvat, Čeli kot Kranjic jemlji,
de vsih Slovencov edin le je dom;
vse nas je ena kdej rodila mati,
dojila z enim mlekarn, Bog ji plati!

2. Blogrene, zadovoljne vživa dneve

grof Mikič, slavljeni horvatski ban,
prost vsake, ki sromaka stiska, reve,
od deželjakov svojih spoštovan;
pa kbt najlepši zerno ni brez pldve,
je sreči njega tud’ osat prisj&n,
dotika njega tudi se resnica,
de tern vsaktera svoj ima cvetlica.

*) Prešernov Krst pri Savici",  kije  izšel leta 1836. v posebni knjižici,
je tako navdušil našega pesnika Jožefa Žemljo, da se je tudi odločil spisati
„povest v verzih". Snov za to pesem je vzel iz Gajeve „Danice", katera je
leta 1835. priobčila v nevezani besedi povest: Sedem sinov Mikičevih".
V stancah zloženo (41 kitic obsegajočo) povest je izdal Žemlja v posebni
knjižici ob enem: „S slovečo elegijo g. Graja, iz engležkiga ravno u tisti
meri" (v gajici, 1843). — Na koncu pristavlja sledečo opombico: „Imcna
sedmerih sinov so: Simon, Bosan, Tomo, Djono, Ditro, Juraj  in Mitar.
Besnico te povesti potrdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Betlilen,
Stefan Tzegledi in več druzih."

214

3. V zakonu leta žč živi nektere,

pozabi skoro, kar je bilo kdaj,
blaga, časti obilno si nabere
in bil imel na sveti že bi raj,
pa kaj ? — vse upanje se mu podere,
ki cvetlo mu prijetno je do zdaj:
preserčno ljubi lčpo svojo ženo,
pa ah, bit’ mati ni ji dovoljeno.

4. Visocih, reveži, ne zavidajte,

vsi skup nezmožna ste in slaba stvar,
nad njih blišobo se ne spodtikajte,
po volji vse tud’ njim ne gre nikdar;
marskdej raztergane so bolji bajte,
kot Pluta, Venere, Atene dar;
ni mati še rodila ga sloveča,
de bi po godu bla mu vstregla sreča.

5. Gospa sprehaja, kot večkrat, kraj grada

nek dan poletni se za kratik čas,
približa se ji ženska srednje mlada,
podoba njena v serce gane vas:
sirotika uboga sahne glada,
raztergan je opravik, bled obraz,
na rokah otročičev troje nosi,
gospe ponižno vbogajme kej prosi.

6. „So otročiči vsi ti vaši? 7 * * * 11  vpraša

je nejevoljna grofinja ojstro.

Sirota, ki na dar se lep zanaša,
odgovori zaupno in krotko:

„Vsi moji so, vsokost častita vaša,
pa konec vsega hudiga jih bo;
ob enim jrorodila sim vse troje,
živiti reva s čim jih nimam dvoje.

7. Ce prav-navadniga je kej na sveti,

de, kjer otrok obilno, kruha ni,
nasproti, kjer svitli so zlatje šteti,
brez sina Himen zakon rad stori:

ubož’ci noče grofinja verjeti,

na moč nad njo iz gerla zakriči:
„Poberi se, lažnivka, preč spred mene,

pod soncam mater’ take ni nobene!

215

8. Ce prav že dosti si jih preslepila,

pa jez, gerdčba, te poznam drugač;
nobena ni ber&čiti ti sila,
že slišala od tvojih sim zvij&č:
tožlivka si nedelavna in gnjila,
za lene lakot je narboljši vrač;
živela rada dobro bi brez dela,
zat<5 z lažmi si beračiti jela.“

9. Solzico si obriše od očesa

in hitro zgine bož’ca spred gradu,
oči povzdigne žalostna v nebesa,
potoži vsigavednimu Bogu,
njo obraniti in nje sad telesa
očetu izroči se večnimu.

On s  ki pod nebam čudno brani ptice,
ne bo pozabil revne sirotice.

10. Gospa, domu ko pride, pripovduje,

kar se naklučilo je, možu vse;
de vtogotila ni nikoli huje
kot dans nad beračico gerdo se,
k’ legati ji v obraz se ne sramuje,
kar nemogočiga na sveti je;
in kak, namest de dar bi bla ji dala,
prederzno ženo je ozmerijala.

11. Grof, umin mož, prijazno jo pokrega:

„Glej, bratovska ljudi vse veže vez,
ne stori, ljuba, več v prihodno tega,
pred nebam edin je berač in knez,
obdan zamore biti dans od zlega,
kdor bil učerej je bogati Krez;
gotovo pregrešila si se silno,
de si žalila rev’co tak obilno."

12. Kralj Bela pošlje bana nad Tatare,

da vajvoda ga vojsknim trumam vsem,
sovražnika krivične vstavit’ kvare,
prederznim ulomiti tile tatem.

Ko grof se bije za pravice stare,
doma kaj nov’ga se zgodi med te'm?
Gospa ob enim znos’ sinov sedmero,
ko komej mescov steče devetero.

216

13. Kakrt znebiti se sramote take,

gospa modruje, misli dan in noč,
zvijače, pota si umišlja vsake,
pa uma nje preslaba vsa je moč;
ker se raztergati ne dajo sake,
storiti vonder zadnjič kaj odloč’?
Najlepši izrediti sklene de'te,
končati druge vse v nečast si štete.

14. Jok mili detcov matere ne gane,

od misel ne odstopi vragovih,
neobčutljivo nje serce ostane

do sinkov lastnih njenih tak lepih:
zadeti mora dekla v koš pobrane,
vtopiti u potoku bližnjim jih.

De ne prišlo bi vsega nič na znanje,
zažuga keršenci terdo molčanje.

15. Že dekla gre skoz bližnji gozd s košarno,

povelje svoje zveršiti gospe,
ko dokončavši vojsko ban nevarno
na poti k domu ji naproti grd.

Ko pred seboj jo vidi bežat’ varno,
zapreti pot ji slugam zapove;
kaj nese, praša jo gospod prijazin,
odgovor s straham da, de koš je prazin.

16. Pa ko boječo vidi trepetati,

mu čudno zdi se, huje se je vlot’;
de ne prederzne naj se mu lagati,
gorje nji, če ne govori brez zmot.
Resnice plašna dalje mu ne krati,
strah ima dobro svojo stran povsot:
od kraja mu natanko razodene
strupene spruge njega vse namene.

17. Kot kdor predrami ravno se iz spanja,

razločno vediti ne more sam,
al je resnica, al bilo je sanja,

kar se dozdeva mu iz spanja zmam,
po glavi banu misel se preganja:

„Je to li res, al sanje le imam?

Le smem verjeti to od žene svoje,
ki bla edino je veselje moje?“

217

18. Hudobi ti se vražji prečuditi

ne more grof, ko zve se ’z zmame spet,
nezmerno žalost, jad mu grozoviti
u serce vliva tak naklep preklet;
previdno, modro vonder ve zakriti
pravične nejevolje serd unet;
lij o pa iz očes solze mu vroče,
ko vgleda v košu deteta spijoče.

19. Vonder pred ko domii se dekla verne,

zažuga ji, de dala bo glavo,
če živi duši čerkico razgerne,
kar zgod’lo se na poti ji je blo.
Služabnike zdej že'n iskat zaverne,
k’ izredile bi detca mu lepo;
in res, dobiti bilo jih je k sreči,
ki hotle so dojiti jih, jim streči.

20. Z veseljem, komej stopi v grad, nazvesti

edin’ga grofu porod se sinu,
pa kar oserčje žuga mu razjesti,
zakriva modro svetu celimu;
dramiti sprugi svoji noče vesti,
ne v hrup spravljati tihiga domii:
očetine se radosti unetna,
vesel ediniga sinu objema.

21. Po skerbi staršev dobrih vsi mogočji

je mladi grof doma lepo rejen,
odraša naglo starosti otročji,

po stanu z vsim spodobno preskerbljen,
od dne do dne modrejši kot visočji,
v umetnostih potrebnih vsih uččn;
pa oča ima skerb na skrivnim vedno,
de unih šest redi se tudi čedno.

22. Kot dvojčika, vterdvavca star’ga Rima,

k’ ju vreči v Tibro dedov brat veli,
de se življenje zagotovi njima,
volkulja v divji gosi tam doji:
šestercov svojo dojkinjo vsak ima,
ki bolje kot njih mati zanj skerbi;
vsi rastejo očetu na veselje,
do kraja spolnjene so njega želje.

218

23. Že bliža zanj se serčno zaželjeni,

za tovaršico njega britki čas,
ko dopeljati zadnjič jih nameni
pred nje, strupene matere obraz.

Po šegi gostje naredi grofeni,

pripravi se s kopd, kar mika nas;
gospodo povabiti da vso slavno
in že sedč krog mize vsi postavno.

24. Ko b’ trenil, ropi notri šest junakov,

vsih kakor mladi grof opravljenih;
pod soncam gorših ni jih korenjakov,
lepih, čverstih, kot sveča zrašenih;
ban ko šest svojih vitežkih vojšakov
plemenitažev zboru skaže jih:
lepoti čudi gostov se neznanih,
zdravico jim napiva sledinj zbranih.

25. Že bliža praznik koncu se ob edin,

ban stopi vsred sinov, vprašanje da:
„Kaj malopridnež tisti bil bi vredin,
ki smert junakov tih bi slast ga bla?“
„Pei' moji veri, kervolok poredin,"
oglasi perva se zmed vsih gospa,

„ki tih sokolov hotel kri bi žrčti,
to uro smerti mogel bi umreti."

26. „Ta kervolok si ti, sopruga moja,"

povzame mož besedo njen serdit;

„ko bla spolnila bi se volja tvčja,
že zdavnej vsi bli mogli bi vtonit’;
pa vedi, de vsih šest, grede iz boja,
je jezi tvoji vedlo mi vmaknit’;
ak vest oterpne, ni nikol te pekla,
si sodbo sama čez-se zdej izrekla."

27. Kot Cevza nenavadni svit Semelo,

na tla njo tresi besedi tih jek,
prebode, ji presune serce smelo,
ki ni ganil ga mili detcov vek;
pričjoče vse je v živo spreletelo,
zgleduje, čudi se, stermi vse vprek;
kako bo zgodba čudna se končala,
skerb ta edina vse je obhajala.

219

28. V trepetu nezrečenim zdihujoča,

ponižna kot berač razcapan, bos,
z razspetimi rokami klečijoča
gospa ji odpustiti grofa pros’;
solza zaliva ji obličje moča,
podobo smerti na obrazu nos’:
pa ne da se nikakor omečiti,
nezmerno ne zastonj mož njen serditi.

29. Pričjočim vsim gospa se v serce smili

v britkosti strašni, ki je ni izreč;
vsi združeni zavzdignejo jok mili,

vsak prošnje skrikne svoje glas trepeč,
gospe na pomoč v zadnji priti sili,
ko vzdigne ban izdert že gdli meč,
spolniti od nje same izrečeno
kervavo sodbo sam nad svojo ženo.

30. „0 stoj, o stoj, sprug, oče razžaljeni!

Ak te ne gane žene tvoje j<5k,
saj prošnje imenitnih gostov ceni
in krik rojenih dvakrat ti otrok;
nazaj spet v nčžnice meč ojster deni,
de dneva konc veselje bo, ne stok;
pravične oginj jeze potolaži,
pred svetam velkodušnost svojo skaži!“

31. Vonder — on, ki pravica mu je draga,

žaljenje tudi pozabiti ve;
vse lepo duše je njegove snaga,
usmiljeno mu tolče tud’ serce.

Na prošnje te se zadnjič ban premaga,
krivico svoji odpusti gospč.

Lepb pravice sveto je češenje,
še lepši odpustiti razžaljenje.

32. Naj vam pripoveduje drugo pčro

gostovov zbranih čut veselja nov,
oko rosi solzice marsiktero
u krogu razodetih vitezov.

Kdo zrekel bo čutenje mnogotero
med sabo se spoznanih braticov?

Obilno popisvati take čuda,
v resnici prazna bila bi zamuda.

220

33. Brat bratu krog urata se ovije,

objema nepoznan’ga bratica,
solza mu potok po obrazu lije,
obraz umiva z njimi druziga;
kervi glas slednjimu iz serca vpije —
kdo priča bil je kdej enaciga?

Plačeča mati tudi zdej spoznana,
od njih objemana je, celivana.

34. Vsi bana Mikica sedmeri sini

pridobili so si slovečo čast,
se darovali kralju, domovini,
za nje obnašali se slave rast;
per nji živeti v vitezov spomini,
je hrepenjenja njih edina slast,
rodov sedmerih bili so očaki,
ki mnogi so iz njih izšli junaki.

1843.

60. France Prešeren, prvak slovenskih,
pesnikov.

»Vodnik je sam svoje življenje opisal, jaz bi svojega skoro
ne mogel. Vse moje življenje je tako preprosto, tako vsakdanje,
da bi kar nič posebnega ne mogel iz njega povedati." — Tako
je naš pesnik sam sodil o svojem življenju. In vendar, koliko
5 mikavnega in zanimivega, koliko tragičnega ima tudi to »pre¬
prosto", to »vsakdanje^ življenje Prešernovo v sebi!

France Ksaverij Prešeren  se je rodil dne 3. grudna
leta 1800. v Vrbi, mali vasi brCzniške župnije na Gorenjskem,
kjer je bil oče mu Simon imovit kmet. Svoja otročja leta je
10  prebil v Vrbi, na vznožju Karavank in Julijskih planin, ob
bregovih sinje Save, eno uro od Bleda v okolici, katero imenuje
neki sloveč angleški potovalec najlepšo dolino na svetu in o
kateri je pozneje naš pesnik sam pel, da je „podoba raja".
Ko dovrši sedmo leto, ga vzame k sebi pesnikove babice brat,
15 Jožef Prešeren, župnik na Kopanju pod Smarijem na Dolenjskem.
Temu preblagemu staremu stricu Prešernovemu se nam je najbrž
zahvaliti za našega pesnika, zakaj on ga je izdatno podpiral
ves čas njegovega učenja, dokler ni prišel do svojega kruha.
Ker Kopanj takrat ni imel svoje šole, pošlje stric svojega

221

nadarjenega nečaka ribniškemu dekanu, da hodi pod njegovim 20
nadzorstvom v Ribnici v šolo, in morebiti se je živi deček
ra vno tukaj že nekoliko navzel krepkega in jedrnatega govora
in tiste šegavosti in zabavljivosti, izza katere še dandanes
Ribničanje slove po svetu. V Ribnici še hranijo zlato knjigo,
v kateri je zapisan med odličnimi učenci. Jeseni 1. 1813. je 25
prišel Preščren na gimnazijo v Ljubljano, kjer je latinske šole
in modroslovje z izvrstnim uspehom dovršil 1. 1821. Že v dijaških
letih je bil poseben prijatelj tri leta starejšemu Čopu. Ta je o
počitnicah skoro vsak dan obiskoval svojega soseda Preščrna
in potem sta skupaj po več ur čitala, ali v živem razgovoru 30
hodila ob savskem brodu, ali pa se izprehajala po lepi okolici.

Leta 1822. se je vpisal Prešeren na pravoslovnem oddelku
dunajskega vseučilišča, kjer je vse pravoslovne nauke dovršil in
si tudi leta 1828. pridobil doktorsko čast. Dasiravno je užival
naš pesnik na Dunaju Knafljevo ustanovo in ga je tudi podpiral 35
blagi stric Jožef, vendar si je moral kolikor toliko sam služiti
svoj kruh. Bil je učitelj v znanem Klinkovstromovem zavodu,
kjer je tudi grofa Auersperga, poznejšega slovečega pesnika
Anastazija Griina,  poučeval v grški in rimski zgodovini.

A ne samo učitelj, tudi prijatelj mu je bil; in Anastazij Griin 40
sam pripoveduje, kolikokrat sta skupaj čitala Valvazorja ter
se navduševala v skupni ljubezni do kranjske domovine in do
vzvišenih vzorov. Kako visoko je čislal slavni nemški pesnik
svojega učitelja in prijatelja, to bistro vidimo iz mnogih pisem,
ki mu jih je pisal, in iz prekrasne pesmi, ki jo je zložil v spo- 45
min našemu Prešernu. Na Dunaju se je dalje naš pesnik sprijaznil
s slavnim češkim pisateljem in podobnim mu pesniškim genijem,
Francetom Ladislavom Čelakovskim, ki je v mladem Slovencu
obudil slovansko misel. Prešeren je baje tudi o počitnicah
spremil Čelakovskega celo na češko, kjer se je seznanil so
z življenjem bratskega nam naroda, čelakovski je bil pozneje
tudi prvi, ki je Slovencem in vsemu slovanskemu svetu povedal
in pokazal, kakšen pesnik je Prešeren. Napčsled seje  na Dunaju
Preščrnova lira prvič oglasila. »Ilirski list“ v Ljubljani je pri¬
nesel o novem letu 1827. prvo pesem Prešernovo: „Dekletom" 55
v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu.

222

Po dokončanih pravoslovnili naukih je stopil za neplačanega
praktikanta pri tedanji c. kr. kamerni proknraturi v Ljubljani,
toda ker ni mogel o slabih gmotnih sredstvih dalje neplačane
60 službe opravljati, ji je dal slovo koncem 1. 1831., pri kateri
ločitvi je jako lepo in častno izpričevalo dobil o svojem uradnem
poslovanju.

Leta 1832., in sicer meseca svečana in sušca, nahajamo
Preščrna v Celovcu, kjer je jako mnogo občeval s Slomšekom
65 in v Blatnem gradu živečim Jarnikom  ter se pripravljal na
odvetniško preskušnjo. To prebivši, je vstopil v Ljubljani za
koncipijenta v pisarno svojega prijatelja, odvetnika dr. Chro-
bata, očeta naše pesnice Lujize Pesjakove, kateremu je bil
štirinajst let izvrsten in jako vesten delavec.

* * *

70 Že v svojih dijaških letih je poznal Preščren Vodnika

in Ravniharja  ter se izobraževal v njiju krasnih spisih; na
liceju mu je bil Metelko  v slovenščini učitelj, a na Dunaju
se je seznanil s Kopitarjem  in Celakovskim. Kako živo se
je brigal mladi Prešeren za vse slovenstvo, jasno vidimo iz
75 pisma, katero je pisal profesor Cop o Metelkovi slovnici Preščrnu,
tedaj četrtega leta pravoslovcu. Tudi ne smemo misliti, da je
naš pesnik še le v svoji moški dobi začel pesmi peti. Kakor
vsak pesnik, tako je tudi on že zgodaj v svoji mladosti zlagal
pesmi. Toda pravo javno slovstveno delovanje Prešernovo se še
80  le začenja v Ljubljani tisti čas, ko je bil neplačan praktikant
pri kamerni proknraturi. Sploh se je tedaj jako krepko oživilo
slovstvo slovensko. Vodnikovi, Ravnikarjevi, Metelkovi učenci
so spisovali preprostemu narodu namenjene knjige v lepi sloven¬
ščini; na Koroškem sta delovala za slovenstvo Jarnik in
85 Slomšek, na Štajerskem Dajnko in Murko;  na Goriškem je
pel Stanič  svoje preproste pesmice. Da bi se pomoglo pa tudi
zanemarjenemu umetnemu pesništvu, osnujejo v Ljubljani leta
1830. ,,Kranjsko Cbelico“, v kateri se je takoj prvo leto oglasil
Prešeren s svojimi krasnimi pesmimi. A jako bi se motil, kdor
60 bi mislil, da so Slovenci s posebnim veseljem pozdravili Pre¬
šernove pesmi. Uresničile so se tudi pri njem besede, katere je

223

izgovoril Lessing, da pesništva pravih poznavalcev je bilo vselej
tako malo na svetu, kakor pravih pesnikov samih.

Ko je Cbelica največ vsled stroge cenzure prenehala, pel
je še Preščren nemške sonete v »Ilirskem listu* in leta 1836. 95
konec meseca sušca je dal na svetlo svoj „Krst pri Savici*.
Prešerna vidimo sploh na vse strani podjetnega v slovenskem
slovstvu do leta 1840., v živem občevanju zdaj s Čelakovskim,
zdaj s Stankom Vrazom. Vsako veliko podjetje v slovanskem
slovstvu ga navdušuje s presrčnim veseljem in ginljive so too
besede, s katerimi pozdravlja v pismu do Celakovskega
svojega izza abecedne vojske malo ne osebnega nasprotnika
Kopitarja veliko delo: »Glagolita Clozianus* (1836).*) Leta
1840. da vzajemno s prijateljem Smoletom  na svetlo troje
slovenskih knjig: „Vodnikove pesmi*, Linhartovo veselo igro 105
»Veseli dan ali Matiček se ženi* in šaloigro »Varuh*, katero
je po Davidu Garricku iz angleškega poslovenil Andrej
Smole. Vse tri imajo razen tega, da so izdatno pomnožile
slovensko leposlovje, še ta posebni pomen, da so po Vrazovih
»Narodnih pesmih" prve v Gajevem črkopisu objavljene knjige no
slovenske.

Zgodaj je bil dozorel Prešeren, a zgodaj se je začelo
mračiti življenje njegovo. Usoda pesnikova je bila taka, kakor
nam jo opisuje v svoji klasični glosi: »Slep je, kdor se s petjem

1 ) Kopitar je došel leta 1808. na Dunaj in stopil dve leti pozneje po
pravoslovnih naukih v službo c. kr. dvorne knjižnice, kjer je končno postal njen
knjižničar. Kot učenjak je zaslovel že po svoji slovenski slovnici (1808),
o kateri M. Čop (ŠafaHTtj  piše: „Seine Grammatik gehort zu den einfluB-
reichsten philologiscken Arbeiten, die auf dem Gebiete der slavischen Literatur
erschienen sind. Sie ist iiberreicli an hellen Blicken, uberraschend neuen
Ansichten und gesunden Urtheilen." Največjo slavo po vsej Evropi pa si je
pridobil s knjigo: „ Glagolita Clozianus 1 '.  kjer je izdal Kločev glagolski rokopis
in brizinske spomenike s temeljito razpravo o glagolici in cirilici, s staro¬
slovensko slovnico in slovarjem itd. Ta knjiga je bila tedaj poglavitna podlaga
vsemu znanstvenemu preiskovanju o staroslovenski azbuki, o staroslovenskem
jeziku in njegovi domovini in je vzbudila novo dobo v slovanskem jezikoslovju.
Kopitar je po temeljitih svojih ocenah in spisih tako zaslovel, da ga je nemški
učenjak Jakob Grimm imenoval „monstrum sdentiarum"  in da je veljal za
največjega slovanskega kritika v devetnajstem stoletju.

224

ii5 vk varja", in „pisar‘ -  v sloveči zabavljici „Nova pisarija" je vzet
iz življenja, kakor to Prešeren sam pravi čelakovskemu. Na¬
mesto zasluženega splošnega odobravanja in priznavanja so mu
rodile njegove pesmi krdelo hudih nasprotnikov; le majhno je
bilo število vrlih prijateljev, ki so poznali duhovitega pesnika,
120  in še to malo krdelce se je krčilo od leta do leta. Zupan se
je moral 1. 1835- umakniti iz Ljubljane v prognanstvo v Ce¬
lovec; Čop, najljubši mu prijatelj od mladih let, je utonil v Savi
ravno istega leta; prognanega Poljaka Koritka, znanega nabi-
ratelja narodnih pesmij slovenskih, so zagrebli v hladno zemljo
125 1. 1839., in za Čopom najdražji mu prijatelj Andrej Smole je
zatisnil na naglem oči leta 1840. Toda Prešeren ni trpel kri¬
vice samo v slovstvu, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Do¬
vršil je s slavnim uspehom svoje akademiške nauke in dosegel
doktorsko dostojanstvo (1828), a vendar ga še nahajamo leta
130 1832. brez kruha. Meseca sušca istega leta je prebil odvetniško
preskušnjo, a štirinajst let je čakal zastonj srečne ure, da bi
se mogel imenovati sam svoj gospod. Še le leta 1846. je bil
Prešeren imenovan za odvetnika v Kranj, kamor se je tudi
preselil na jesen istega leta.

135 V Kranju je zapel naš pesnik svojo labodnico. Leta 1847.
je zbral svoje pesmi in o novem letu 1848., ko je našemu
narodu vstajala zora lepše, veselejše bodočnosti, je poklonil
Slovencem svoje neumrjoče „Poezije". Leta 1848. je tudi
Kranjska Čbelica petič rojila. Prinesla je Slovencem še tiste
140 Prešernove pesmi, katere je bila preteklega leta zatrla našemu
pesniku ljubljanska cenzura, med drugimi celo pesem „Nuna in
kanarček', katero lahko dandanes čitaš v vsaki šolski knjigi.
Tako je Prešeren s čbelico začel in izvršil svojo pesniško de¬
lavnost, kajti ko je prišla poslednjič na svetlo, je bil že bolehen.
145 Od vseh svetih ni šel več iz sobe, imel je vodenico in trpel
velike bolečine. Začetkom meseca svečana 1. 1849. mu je pri¬
hajalo posebno slabo in na glas je prosil Boga, naj ga reši iz
te solzne doline; vendar pa je bil pri polni zavesti do zadnjega
trenutka. Dne 8- svečana ob osmih zjutraj vzdihne: „Yzdignite
150 me, zadušiti me hoče!" — in to so bile njegove zadnje besede,
katere izgovorivši je: mirno umrl.

225

Tri leta pozneje so postavili slavnemu pesniku častilci
njegovi nagrobni spomenik iz pisanega rdečkastega mramora
na pokopališču Kranjskega mesta z napisom:

„Ena se Tebi je želja spolnila, 155

V zemlji domači da truplo leži.“

Prešerna imenujemo stvarnika in ustanovitelja slovenskega
pesništva, in po vsej pravici; zakaj Prešeren je bil prvi, ki je
slovenskemu pesništvu dal umetniški dovršeno, klasično obliko;
Preščren je bil prvi, ki je slovenskemu pesništvu stalno določil 160
in osnoval pesniško mero; Prešeren je bil prvi, ki je slovensko
pesništvo obogatil s toliko množino raznovrstnih, pri vseh
omikanih narodih običnih, a nam Slovencem dotlej še neznanih
in nenavadnih pesemskih oblik, stihov, kitic, kakor še nihče
pred njim in nihče za njim. 165

„Ako le po vrhu pregledamo Prešernove poezije (tako piše
prvi njegov častilec Josip Stritar), vidimo že, kako so mnogo¬
vrstne in različne, dasi je tako majhno njih število. Od nežne
pesmi, ki pohlevno-boječe prihaja iz srca, do ostre zabavljice,
ki zbada s svojim želom — ne brez strupa — svojega na- i?o
sprotnika tam, kjer ga najbolj skeli; od vesele pesmi, katero
prepeva vriskaje mladi vojak, svoje mladosti in krepkosti vesel,
do žalostne zdravice, ki poje: „Da ni nesrečen, kdor v grobu
leži,“ kolik razloček! In vse te pesmi, tako različne — po
svoje dovršene ! Zdaj ti bo ta bolj všeč, zdaj ta, kakor ti je 175
ravno pri srcu, ko jih vzameš v roke. Preščrnova pesem se
glasi včasi kakor žvrgolenje škrjančevo, ki se veselo suče proti
jasnemu pomladanskemu nebu, včasi kakor pesem slavčeva, ki
v tihi noči, samotno na grmu sedeč, globoko iz srca toži svoje
bolečine. “ 180

Vodnik se je še boril s pesniško mero in njegove umetne
pesmi so večjidel posnete po narodnih. Ali temu ni moglo biti
drugače. Vsak pesnik je kolikor toliko otrok svojega časa, sad
svoje dobe, in Vodnik, ki stoji ravno na predelu med narodnim
in umetnim pesništvom, se ni mogel osvoboditi spominov 185

15

Slovstvena čitanka.

226

narodnega pesništva; notranjo vsebino kakor vnanjo obliko je
zajemal svojim pesmim iz njega. In baš zategadelj so njegove
pesmi tako naravne, ljubeznive, recimo: otroško nedolžne in
preproste. A to ni njih napaka, nego njih prednost in prava
190 posebnost. Tudi najbolj nadarjenemu pesniku bi ne bilo možno
drugače peti v tistem času, kakor je peval Vodnik.

A s Prešernom ni tako. Ta je prišel deset, petnajst let za
Vodnikom. In koliko je napredoval, koliko se izpremenil v tem
času jezik slovenski! Malokdaj se je za našega jezika napredek
195  storilo toliko, kakor v prvih tridesetih letih preteklega stoletja.
Pomisliti nam je samo, koliko slovnic je prišlo tista leta na
svetlo; uvaževati nam je dalje, da se je za Francozov naš
jezik začel javno učiti in da so leta 1817. na ljubljanskem
liceju slovenščini osnovali svojo stolico, da je seme Vodnikovo
200  začelo iti v klasje; da se je bil oglasil silni glas Ravnikarjev
in da je cela kopa vrlih učencev Metelkovih našemu prepro¬
stemu narodu pisala knjige, katere nam še dandanes služijo
v vzgled in posnemo. In v tem času je rastel, v tem času se
je učil Prešeren, ki je z neumorno pridnostjo plemenitega,
205 dovzetnega učenca družil svojo čudovito duhovitost in silno
nadarjenost za pesništvo. In ko se je bil leta 1830. oglasil s
prvimi svojimi poezijami, njih glas ni bila več detoustna beseda
Vodnikova, nego zrela beseda omikanega moža. Prešeren nič
več ni dvomil in ugibal, kako bi pel, kakor prej Vodnik; temveč
2 io jasno in bistro mu je bilo svojstvo slovenskega jezika: po ruskem
in nemškem vzgledu je vzel priglas za podlago in osnovo
pevske mere.

A ne samo pevske mere, Prešeren je osnoval vso vnanjo
obliko slovenskemu pesništvu. Kako uboge, kako preproste so
215  umetne ali po narodnih pesmih posnete kitice Vodnikovih pesmij !
A zdaj vzemi Preščrna v roke ! Kako mnogovrstna, umetno do¬
vršena je že oblika njegovim „pesmim a  ! In v ostalih pesniških
izdelkih imaš na izbor vsega lepega, kar hrani poetika v svojih
predelih. Preščren je prvi pel v moški in ženski asonanci ter
220  v nibelunški kitici; Prešeren je prvi pel tercine in glose, stance
in sonete; Prešeren je prvi pel dovršene šestomere, gazele in
epigrame; Prešeren je prvi pel romance in balade, elegije in

227

satire. Skratka, Prešeren je obogatil naše slovstvo z vsemi
glavnimi pesniškimi oblikami, kar jih imajo različna slovstva
omikanih narodov. Med Vodnikovo smrtjo in prvim nastopom
Prešernovim je minilo samo dobrih deset let, in vendar
kakšna razlika med obema v mislih, v jeziku, v dovršenih
oblikah!

A ne smemo misliti, daje  Prešeren to dovršenost, to popol¬
nost kar takorekoč igraje dosegel. Temveč poleg svoje prirojene
duhovitosti in bistroumnosti se je učil vztrajno ves čas svojega
življenja. Korenito je poznaval grško in latinsko, laško in
francosko, angleško, nemško in slovansko slovstvo, in kar je
pri drugih omikanih narodih našel lepega in posnemanja vred¬
nega, to je kakor pridna čebela prinesel domov v slovensko
pesništvo. A ne samo prinesel, nego prestvaril in prerodil
je vse v svoji veliki duši, tako da njegova lirika ni samo
umetna, temveč ob enem tudi narodna. Kajti še uspešneje
nego Vodnik se je učil tudi Prešeren od naroda samega,
kako in kaj mu je peti. Pridno je zbiral narodne pesmi, in
da se nam je ohranilo še mnogo najlepših in najdaljših,
moramo se zahvaliti samo njemu in njegovemu prijatelju
Smoletu, ki sta jih na svetlo dajala v Cbelici, v Vrazovi
in Koritkovi zbirki.

In zategadelj so Prešernove poezije prava narodna knjiga;
njegove pesmi prijajo omikanim in preprostim Slovencem, in s
ponosom in ljubeznijo, s častjo in slavo imenujemo Prešerna —
ljubljenca slovenskega naroda.

Po Fr. Levcu.

61. France Prešeren.

1. Slovo od mladosti.

1. Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule;
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož’ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule,
mladost, vunder po tvoji temni zarji
serce britko zdihuje, Bog te obvarji!

225

230

235

240

245

15 *

228

2. Okusil zgddej sim tvoj sad, spoznanje!

Veselja dčkaj strup njegov je vmoril:
sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!

Zbežale ste, ko se je dan zazriri],
modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalvati vidil sim samice.

3. Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti temu vleče,
kogar v zibeli vid’la je berača,

de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.

Sim vidil čislati le t<5 med nami,
kar um slepi z golfijami, lažami!

4. Te vidit’, gerji viditi napake,
je sercu rane vsekalo kervave;
mladosti jasnost viinder misli take
si kmalo iz serca spodi in glave,
gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsbd vesele lučice peržiga

ji lip goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

5. Ne zmisli, de dih perve sap’ce bode
odnesel to, kar misli sb stvarile,
pozabi kbj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polnili sode,

’zuče nas v starjih letih časov sile.

Zato, mladost, po tvoji temni zarji
serce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji!

1830.1)

Ker je zanimivo vedeti, kdaj so prišle posamezne Prešernove pesmi
na svetlo, so postavljene pod pesmi dotične letnice. Ponatisnjene pa so pesmi
po izdaji leta 1847.: „Poezije doktorja Francčta Prešerna"  z geslom:

„Sim dolgo upal in se bal,

Slovo sim upu, strahu dal,

Serce je prazno, srečno ni,

Nazaj si up in strah želi.“ (1838.)

229

2. Pevcu.

Kdo zna

noč temno razjasnit’, ki tare duha!

Kdo ve

kregiilja odgnati, ki kluje serce
od zora do mraka, od mraka do dne!

Kdo uči

izbrisat’ ’z spominja nekdajne dni,
brezup prihodnjih oduzet’ spred oči,
praznoti vbejžati, ki zdajne mori!

Kako

bit’ očeš poet in ti preteško

je v pčrsili nosit’ al pekel, al nebo!

Stanu

se svojiga spomni, terpi brez miril!

10

1838.

3. V spominj Valentina Vodnika. 1 )

1. V Arabje pušavi

se tičik rodi;
v odljudni gošavi
sam za-se živi.

2. So zvezde sestrice,

mu mesic je brat,
ni dano mu tiče
si družico zbrat’.

3. Zanj družba ne mara

in on ne za njo;
v samoti se stara,
mu leta teko.

5. in miro nabera

netrdden vse dni,
se vbada, se vpera,
za smeri le skerbi.

6. Germado ’z njih dela

perleten samče,
no pride smeri bela,
na nji se sožgč.

7. Vun plane z plamena,

z svitlobo obdan,
slovečga imena
tič Fenis na dan.

4. Narslajši dišave,
ki zanje sam ve,
naržlahtniši trave,
kadila drage

8. Tak pevic se trudi,
samoten živi,
se v sldvi, ki zgrudi
ga smeri, prerodi.

1845.

*) Pesem o V. Vodniku je objavil Prešeren v Kovicah (1845) pod na¬
slovom: ,, Ob šestindvajseti obletnici smrti gospodaValentina Vodnika".  Pesem
je zložil Prešeren nalašč v meri, ki je bila Vodniku najbolj priljubljena.

•230

4. V spominj Matija Čopa.

(Mera po zgolih vdarjih.)

Tajati led naš še le začne se, pomlad je drugod že;
v dragi slovenski vkroten ni domovini vihar.

Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogam zročmo ga valovam;
ni se navadil popred breznov se, skal ogibat’.

5  Zvezde, ki rešjo, bile so neznane, ki čoln pogubejo;

Lel bil naš je kermar, drugi je bil Paliniir.

Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami kermo popravil,
ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov.

Skrita nobena bila ni zvezd ti neba poezije,

10  sledni je bil ti domač jezik omikan, učen.

Stari Rimljan kar sveta je gospod, kar Grecia modra,
z Lahi Francoz, Spaniol, Nemic in Albionic,

Čeli in Poljak, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski
slavnih izmislil si bil časa do tvfijga pisanj,
j 5  polno si znadnost imel njih, Čop, velikan učenosti!

Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral.

Nisi zaklepal doma ti žlahtniga blagodarova,
sebi zročeno mladčst, druge si z njim bogatil.

Kčmej zastavil, rojak, si pero, pred praznuvajoče
20  v zgubo veliko rodu, kriviga dokaj zamud,

v Save derčče valov tani vertinčinah smert te zasači,
glas ti zapre besedi, ’z rok ti potegne pero.

Zemlja, nemili čuvaj, nam zaklad tvoj varuje skopa:
grobi na tvojim oči materi Slavi rose.

25  Niso suhe nam prijatlam oči, ki se spomnimo tebe
ino predragih z teboj tvoje ljubezni darov.

Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo,
nam in za nami dokaj vmikam obeta sadu.

Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak, ne pozabi,

30 dokler tebi drago v Krajni slovenstvo živi!')

1846.

‘1 Prešernova elegija: „ V spomin Matija Čopa“  bila prvikrat natisnjena
v Novicah dne 25. svečana 1. 1846.; tu se nahaja k petomeru tretjega distiha
sledeča opombica: „Lelj, bog ljubezni, slovanski Amor. Palinur, Enejev krmar,
ki je v morju utonil." •— Vergilij pripoveduje na koncu V. speva svoje Eneide,
daje Palinur,  omamljen od Spanca, zadremal ob krmilu ter je s krmilom vred
strmoglavil v globoko morje in utonil. Že se je ladja bližala k opasnim skalinam
Sirenskim, ko zapazi Enej, da se ziblje brod brez krmarja; tedaj stopi Enej

5. Turjaška Rozamunda.

Hrast stoji v Turjaškim dvčri,
verh vzdiguje svoj v oblake,
v senci per kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.

Tje h gospodi se perbliža
pevic razglašene slave;
prošen strune vbere, poje
dela vitezov junaške
in deklet oči nebeške,
serca od njih ognja vžgane.

Rozamunda, roža deklic,
čast dežele je domače ;
nje pogledi, svitle strele
10 z neba jasniga poslane,

deleč krog junakov sercam
vžigajo skeleče rane.

-Dokaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,

15 troje iz dežele nemške,

troje 'z štajarske in krajnske,
ino zraven Ojstroverhar,
ki so boji mu igrače.

Lep junak serce bil vnčl je
20 gospodične zib košate,

ki ukaže mu, de prosi
od očeta jo in žlalite.

Njemu 6ča nje napravi
imenitno gostovanje,

25 Rozamiindo mu obljubi,

reče mu perpeljat’ svate
v treh nedeljah, de nevčsto
'z hiše spremijo domače.

Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

„Ti povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi nčki dekle raslo
lepši od neveste naše ?“

„Bog jo živi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdčj narlepši
cvet Turjaška roža rase.
Sestra bašetova v Bosni,
sonce vse lepote zdajne
po vsim svetu razglašena,
ako slave glas ne laže,
sama bi vtegnila biti
lepši od nevdste vaše.“

Ki nevesti všeč, kar reče,
mal’ odgovor ji dopade,

sam h krmilu ter varno zakrmi ladjo skoz noč in vodovje. Tako je srečno
dospel v K ume.

- Prešeren je hotel v svoji elegiji najbrž reči: Lelj (bog ljubezni) je bil
naš krmar, a ta naš krmar je bil drugi Palinur (= je bil nesrečen); in
kakor je Enej prijel za krmilo in varno vodil ladjo, tako je Oop, odličen
poznavalec svetovnih slovstev, dal Prešernovim poezijam slovstveni pravec ter
mu pokazal pravo pot v deželo duhov (t. j. v slovstveni svet drugih velikih
narodov). Ko je bilo krmilo Prešernovega slovstvenega čolniča  vsled neuslišane
ljubezni  zlomljeno, tedaj je čop krmo popravil in rešil čolnič, t. j. pokazal
Prešernu širji pesniški obzor,  navdušujoč in seznanjajoč ga z znamenitimi
pesniki drugih narodov.

60

65

70

75

80

85

90

95

100

105

232

lica spremeni rudeče,
nejevčlja jo prevzame,
Ojstrovčrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

„ Slišim, de so Bosnijaki
v siižnost gnali kristijane.

Res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem.

Mčč opaši, Ojstroverhar,
hlapce zberi in tovarše,
bašetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.

Radi dali bodo Turki
za-njo naše vam rojake.

Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare,
ako šla bom pred k poroki,
ako pred moža objamem,
ko perpelješ Bosnijanko
v grad Turjaški, de verjamem,
de je take res svitlobe
turško sonce kakor slave!“ —

Ženin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstroverhar hlapce,
po perjatle bližnje pošlje
in si čjster meč opaše,
ročno jezdi nad Tnrčine,

spolnit voljo svoje drage.

Ne globoka reka Kopa,
ne vderže ga turške straže.
Meč kervavi v močni desni,
pred seboj dervi Bošnjake,
bašetovi grad razdene,
reši ’z sužnosti rojake,
z njimi bašetovo lepo
sestro vitez sabo vzame,
rasti in podobe rajske.

Vsih lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda
lepši Lejla mu dopade,
v grad Turjaški je ne pelje,
na svoj grad domu jo vzame.
Cvet junakov, Ojstroverhar,
ji serce nedolžno gane.

Vero zapusti Mahoma,
turške šege in navade.

Ko bila se naučila
vsih resnic je vere prave,
jo je kerstil, potlej niju
je poročil grajski pater.

Rozamunda grede v klošter,
čast ljubljanskih min postane.

1832.

6. Neiztrohnjeno serce.

1. Grob kopljejo, de zadnji merlič bo vanjga djan;
obraz bledga mladenča perkaže se na dan.
Kopači ostermijo, de ’z ust njih sape ni,

manj vstrašeni pogrebci vanj vperajo oči.

2. De je lepo, bi sodil visoko čelo vsak,
ak bil bi nekakovi zapustil ga oblak;
bile lepe bi lista, lep bil obraz bi bled,
ak bil bi nekakovi preč nejevolje sled.

3. Dalj čas ni trupla gledat’, dih pervi ga zdrobi;
serce samo zavzetim ostane pred očmi.

Še bije, še čutiti je ravno tak gorko,
ko de bilč bi v persik še zdravo in živo.

233

4. Vsi prašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil,
gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnjil.

Stal tam je kamen, kterga nihče pred čislal ni,
hite mu mali otrebit’, napis tak govori:

5. De Dobroslav je pevic bil tjekej pokopan,
ki pel v tak milih glasih je od ljubezni ran,
pel v tak slovečih pesmali čast lepe deklice,
prevzetne gospodične, nemile ljubice.

6. Al ko si je zvolila mladenča druziga,

iz pers nobena njemu ni pesem več peršla.

Per Bogu ni tolažbe iskal, ne per ljudeh,
oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh.

7. V nemar naprej je živel, manj svet ko razujzdan,
umeri je nespovedan in ne v svet’ člje djan.

Vsi pravijo, de njemu svetost ne brani gnjit’,
vsi pravijo, njegovo serce ne more bit’.

8. „To pevčovo serce je,“ star mož tam govori,

„ak bi bilo svetnika, bi mir mu dala kri;
svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet’,
ki jih zaperte v persih je nosil dokaj let.

9. Mi mu serce odprimo, pod nebam naj leži,
de dan današnji prejde, de perva noč mini,
de vstane drugo sonce, perpe'lje beli dan;
spet zajtro ga poglejmo, ko mine zor hladan.

10. Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj,

naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj
pred vdihnile v življenji, prejmejo spet ’z njega;
ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebimo ga.“

11. Razplatili serce so, ležalo noč in dan

je tam pod jasnim nebam; ko mine zor hladan,
ko vstane drugo sonce, serce tako skopni,
ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.

7. Glosa.

„Slep je, kdor se z petjam vkvarja,
Krajnec moj mu 6sle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, vmerje brez dnarja.“

1. Le začniva per Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;

234

drugili pevcov zgodbe beri:

nam sptičuje Aligieri,

kako sreča pevce vdarja;

nam spričujeta pisarja

Luzijade, Don Quixota,

kakošne Parnasa pota —

slep je, kdor se z petjam vkvarja.

2. Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov
treba pevcov je perjetnih?

Slišim od butic nevkretnili
prašat’ zdajnih, prednjih časov.

Komur mar perjetnih glasov
pesem, ki pojo Matjaže,

boje krog hrovaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar „Čebel’ce“ roji štirje —

Krajnec moj mu osle kaže.

3. Lani je slepar starino

še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letaš kupi si grajšino.

Kaj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si z tinto perste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti zase mnogo sveta —•
pevcu vedno sreča laže.

4. Vimder peti on ne jenja,
grab’te dnarje vkup gotove,
kupuvajte si gradove,
v njih živete brez terpljenja.

Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njim zlatnina čista zarja,
srebernina rosa trave,
z tim posestvam brez težave —
on živi, vmerje brez dnarja.

1833.

8. Gazele.

1 .

Pesem moja je posoda  tvojiga imena,
mojiga serca gospoda  tvojiga imena;
v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesil
od zahoda do izhoda  tvojiga imena;

235

na posodi v zlatih čerkah slava se bo brala 5

od naroda do naroda  tvojiga imena,

'z nje svitloba bo gorela še takrat, ko bova
onstran Karonov’ga broda,  tvojiga imena.

Bolj ko Delie, Korine, Cintie al Lavre

bi bilo pozabit’ škoda  tvojiga imena. 1 ) 10

2 .

Al bo kal poginilo seme, kdor ga s e j e, sam ne ve;
kdor sadi drevo, al bode zred’lo veje,  sam ne vč.

Se pod strdpam neba trudi let’ in dan nomad,
al pa konec leta bode kaj perreje,  sam ne ve.

In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo, -

za blago kader gotove dnarje š t e j e, sam ne ve.

In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje,  sam ne ve.

Lej, tak pe'vec tih gazelic, al jih bereš ti al ne,
al per njih serce ledeno se ogreje,  sam ne ve. 10

In al veš, de ti ga vnemaš, ti mn pevski ogenj daš,
al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.

3.

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: „Fej te bodi!“

Ta veli mi: „Poj sonetelini:  „Poj balade;"
tretji bi bil bolj prijatel Pindarovi odi.

Bo perjeten morebiti temu glas gazelic; 5

uni bo pa rekel: „Kaj za Vodnikam  ne hodi?"

Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne;
al tercjalke poreko, de jih je vdihnil zlodi.

Jez pa tebi sami, draga, želel sem dopasti,

drugih nisim prašal, kaj se jim po glavi blodi! 10

1833.

i) Delija, Korina  in Cintija  so imena rimskih deklic, katere opevajo
v svojih poezijah rimski pesniki: Vergilij  v eklogi III. 67 Delijo, Ovidij  na
več mestih Korino, Propertij  pa Cintijo. Zadnji pesnik pripoveduje, da ga
je Cintija (s pravim imenom Hostija) 1. 28. pred Kr. navdušila za poezijo. —
Baš tako je navdušila tudi Lavra  italijanskega pesnika Petrarko  (1304—1374),
da je jel peti svoje neumrjoče sonete.

23G

9. Sonetje.

1 .

Očetov naših imenitne dela,
kar jih nekdajnih časov zgodba hrani:
kako Metulum se Avgusta brani,
kaj je do zdej Ljubljana doživela,

kak vere bramba je bila dežela,
kako per Sisku Kope so pijani
omagali pred Krajnci Otomani,
vam bo Homerov naših pesem pela.

Preslabe, peti boje vam sloveče,
pojo Krajnic lepčto moje strune
in tvojo čast, nevsmiljena devica!

Pojo ljubezni moje vam nesreče,
kakovi revež je, ki ga presune
’z oči nebeških veržena pušica.

2. Sončtni vdnee.*)

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,

’z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
de „magistrale“, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupej veže harmonije.

Iz njčga zvira, vanjga se spet zlije
po versti pesem vsaciga soneta;
prihodnja v prednje kdncu je začeta.

Enak je pevec vencu poezije:

Vse misli zvirajo ’z ljubezni ene,
in kjer po noči v spanji so zastale,
zbude se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj’ga magistrale,
glasil se ’z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

3.

Kan mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencam se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjim grobu mah porase,
v njim zdajne bodo bolečine spale.

l ) Sonetni venec je spleten na čast „Primicovi Julji“, kakor nam kaže
njegov „magistrale“.

237

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale tih pesem glase,
serca železne djale preč opaše,
zvesto ljubezen bodo bolj spoštvale.

Vremena bodo Krajncam se zjasnile,
jim milši zvezde kakor zdej sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;
vunder te bodo morebit’ ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz serca svčje so kali pognale.

4 .

Iz serca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati delj ne more;
enak sim pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.

De s’ od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivej so pčsmi jo razodevale.

Zelja se ogenj v meni ne poleže,
de s’ upa tvoj poglčd v serce ne vlije,
strah razžaliti te mi jezik veže.
Britkost, k’ od nje serce več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokro-cveteče rož’ce poezije.

5 .

Mokro-cveteče rož’ce poezije
očitajo to, kar se v persih skriva.

Serce mi je postalo vert in njiva,
kjer seje zdej ljubezin elegije.

Hjih sonce ti si. V oknu domačije
ne da te najti, luč ti ljubeznjiva,
v gledišu, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk versta se vije.

Kolikokratov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men’ obraz lepote zaželjene.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi, tebi v čast zložene,
iz krajov niso, ki v njih sčnce sije.

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije.
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojim skerb umira
vsili bolečin se pozabljivost pije.

Kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notranj ga prepira,
kjer petje z polniga serca izvira,
zbude se v sercu sladke harmonije.

Kjer poroseno od ljubezni čiste
kali, kar žlahtniga je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanjski liste:

od tamkej niso pesmi tvoje hvale;
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešviile.

7 .

Cel čas so blagih sapic pogrešvale,
od tebe, drage deklice prevzetne,
pernesle niso božicam prijetne,
ki bi bila jih oživela, hvale.

Bile so v strahu, de boš ti, de zale
Slovenke, nemško govorit’ umetne,
jih hote, ker ’z Parnasa so ocetne
dežele, morebiti zaničvale.

Kamene naše, zapuščne bož’ce,
samice so pozabljene žalvale,
le ptujke so častile Krajncov množ’ce.
Cvetlice naše poezije stale
do zdej so verh snežnikov redke rčž’ce
obdajale so vterjene jih skale.

8 .

Obdajale so vterjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije sirove
krog Hema, Rodope bile se vdale.

De bi nebesa milost nam skazale,
Otajat’ Krajna našiga sinove,
njih in Slovencov vsili okrog rodove,
z domačmi pesmam’ Orfeja poslale!

239

De bi nam serca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razpertlje
in spet zedinil rod Slovenš’ne cele!

De b’ od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
Viharjev jeznih merzle domačije!

9 .

Viharjov jeznih merzle domačije
bile pokrajne naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvdjo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.

Obložile očetov razpertlje
z Pipinovim so jarmam sužno ramo;
odtod samo kervavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčije.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne deta niso jih budile,
omolknili so pesem sladki glasi.

Kar niso jih zaterle časov sile,

kar raste rož na mladim nam Parnasi,

izdihljeji, solze so jih redile.

10 .

Izdihljeji, solze so jih redile
’z Parnasa mojga rožice pričajoče:
solze z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubčzni lile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z britkostjo so serce mi napolnile.

Želje rodile so prehrepeneče,
de z tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;
želje, de zbudil bi Slovenš’no celo,
de bi vernili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti neveselo.

11 .

Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste zapeljana

240

od mlad’ga sonca kopniga svečana,
ak nekej dni se smej a ji veselo;

al nagne žalostno glavico velo,
megla k’ od burje perleti pergnana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg gore in polje celo.

Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvoj’ga pil sim žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapušene so ostale,
ur temnili so zaterale jih sile.

12 .

Ur temnih so zaterale jih sile
vse pevca dni, ki te ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erinje vse so se ga polastile.

Ko v veži je Orest Dijane mile
zadobil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bile se od ljubezni tvoje
vmirile persi, lica se zjasnile.

Zbežale so te sanje kratko-časne,
bilo blisk nagel upanje je celo,
ki le temnejši noč stori, ko vgasne.

Odtod ni več serce bilo veselo;
kako bile bi poezije jasne!

Lej, torej je bledo njih cvetje velo.

IB.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo,
in redke so in slabe, nebogljene,
v zideh tak podertije zapušene
rastejo včasih rože neveselo,

ki jim kropiv kardelo rejo vzelo
in kar nežlahtnih želiš kal tam žčne;
al, ak v gredice verta jih zelšne
kdo presadi, cvetejo koj veselo.

Tak blizo moj’ga bi serca kraljice,
bi blizo tebe, sonca njih, dobile
moč kviško rasti poezij cvetlice;

241

ak liočeš, de bi zaljši cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oči ti pošlji žarke mile!

14.

Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svitlobo zorno!

Le nji teme kraljestvo je pokorno,
sam<5 njo bogajo viharjov sile.

Skerbi verige bodo odstopile,
odpadlo bo železje njih okorno,
z preblago tvojo pomočjo podporno
vse njih se rane bodo zacelile.

Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,
spet tipanje bo v serci zelenelo
in ristam dalo sladke govorice;

na novo bo serce spet oživelo,
v njim rastle jasnih poezij cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

15.

In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima luida
in spet pomlad razklada svoje čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi vun čebelo,
pastir rumene zarje ne zamuda,
v germovji slavčik poje spet brez truda,
veselje preleti natoro celo.

O vem, de niso vredne take sreče;
od straha, de nadležne poezije
bi ne bile ti, mi serce trepeče.

Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki ’z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.

16. Magistrale.

Poet tvoj nov Slovencam vdnec vije,
ran mojih bd spomin in tvoje hvale,
iz serca svoje so kali pognale
mokrd-cveteče rož’ce poezije.

Slovstvena čitanka.

16

Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
cel čas so blagih sapic pogrešvale,
obdajale so vterjene jih skale,
viharjov jeznih merzle domačije.

Izdihljeji, solze so jih redile,
jim moč so dale rasti neveselo,
ur temnili so zaterale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo;
jim iz oči ti pošlji žarke mile,
in gnale bodo nov cvet bolj veselo. —

1834.

17 .

Ni znal molitve žlahtnič terde glave,
ko te začetek, v kteri poje hvala
se nje, ki mati božja je postala;
kar znal, je vedno molil ’z misli prave.

Ko znebil duh se trupla je težave,
legenda pravi, de je roža zala
’z njegoviga serca skoz grob pognala
z napisani zlatih čerk: „Marija ave!“

Od zora, de se nagne dan k večeri,
glasi po noči pesem se ognjena
le tebi, scer nobeni Eve hčeri,

de pred, ko vgasnila smert moč plamena,,
je ’z serca zrastel venec, ne zameri,
ki nosi čerke tvojiga imena.

18 .

Sanjalo se mi je, de v svetim raji
bila sva srečna tam brez zapopadka:
bila je preč življčnja doba kratka,
kjer me od tebe ločjo časi, kraji.

Sedela z Lavro ti si sestra mlaji,
pred vama je bila dni prejšnih pratka,
bila med vama govorica sladka,
kako slovela ktera je od vaji.

In tam na tehtnico svetfga Mihela
z Petrarkam djala sva sonete svoje,
visoko moja skled’ca je zletela.

Perdjala čednosti sva nje in tvoje
vsak svojim pesmam, in skudela
njega bila, ni niž’ od skled’ce moje.

243

19.

Kadar prevldi učenost zdravnika,
de smerti odvernlti ni mogoče,
ne brani jest’ in piti mu, kar hoče,
z grenkotami ne sili več bolnika.

Ko je viharjov sila prevelika,
togota njih se potolažit’ noče,
kamor val žene čoln, obupajoče
leteti ga puste roke brodnika.

Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!

Pogledi, misli in želje goreče,

vam prostost dam, ker zdravja nimam lipa:

hodite, kamor vedno sija vas vleče,

vpijanite od sladkiga se strupa,

ki mi razdjal serce bo hrepeneče! — -

20. Čerkarska pravda.

Al prav se piše kama ali kaflia,
se šola novo-čerkarjov serdlta
z ljudmi prepira stariga kopita,
kdo njih pa pravo terdi, to se praša.

Po pameti je taka sodba naša:

Ak je od kafhe kama bolj’ga žita
in boljš’ obdelana in bolj polita,
naj se ne piše kaflia, ampak kama.

Ak pa po čerki boljši jed ne bode
in zavblj čerke ne terpl nič škode,
obhaja taka misel nas Slovence,

de pravdajo se ti možje znabiti,
za kar so se nekdajni Abderlti
v sloveči pravdi od oslove sence.

1832 .

21. Apel in čevljar.

Apel podobo Da ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njo s kopiti čevljarčik se vstavi;
ker ogleduje smoleč obuvalo,
jermenov meni, de ima premalo;
karon očita, koj Apel popravi.

16  *

244

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest de bi šel delj po svoji poti,
ker čevlji so po godi, meč se loti;
zaverne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor napčen si očitar,
rekoč: „Le čevlje sddi naj kopitar!" 1 )

1833.

22. Milni Kastelcu.

Ble zapušene so Parnasa trate,
mah, lulka in osat ob krajih, v sredi,
na njih se zgubili Kamen so sledi,
molčali so glasovi lire zlate.

Vabile Krajnce sence so košate,
stezice zložne, cvet dušeč po medi,
sad brez potu; zaplečvat so po redi
hodili med muz nemških zbrane svate.

Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi;
roke zarašene trebiti jele
prestore na domačim so Parnasi.

Že vid’jo mesta se na njim vesele,
že slišijo se pesem sladki glasi,
pognal je cvet, med nosijo čebele!

23. Matiju Čopu.

Vam izročim, prijatla dragi mani,
ki spi v prezgodnim grobi, pesem milo;
ločitvi cd njega mi je hladilo,
bila je lik ljubezni stari rani.

*) L. 1832. se je pošalil Prešeren v sonetu „Črkarska pravda" z metel-
čico in njenimi zagovorniki. Naslednje leto pa je nastala prav živa pravda med
zagovorniki stare bohoričice in mlade metelčice. V nemško pisanem ,, Ilirskem
listu“  so se napadali nasprotniki v razpravah: „Slovenischer ABC-Krieg“.
Celo znameniti jezikoslovec in kritik Jernej Kopitar  sam je posegel v to pravdo
s spisom: „Ein Wort iiber člen Laibacher ABC-Streit,  aus einem Briefe aus
Wien an Hrn. M. (= Metelko)." V tem pismu napada Kopitar Čopa in češkega
pesnika Celakovskega, ki je proslavljal Čbelico in pesnika Prešerna, a povrh
pika tudi Prešerna samega, imenujoč njegov sonet „o kaši" — „des lieben
Preschern Gourmand-Sonett" itd. Prešdren se je znosil nad Kopitarjem med
drugimi zabavljicami tudi s sonetom: „Apel in čevljar“  po Plinijevi povesti.
Sicer je storil to v tem sonetu jako nežno, ker je pisal v prvotni izdaji: „Le
čevlje sodi naj kopitar;" a vsi so razumeli pravi namen in pomen te besede
in v „Poezijah“ 1. 1847. je Prešeren sam tudi pisal: „Le čevlje sddi naj
Kopitar."

245

Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani,
kak kratko je veselih dni število,
de srečin je le ta, kdor z Bogomilo
up sreče unstran groba v persih hrani.

Pokopal misli visokoleteče,
želja nespolnjenih sim bolečine,
ko Certomir ves up na zemlji sreče;

dan jasni, dan oblačni v nfiči mine,
serce veselo in bolno, terpeče
vpokdj’le bodo gr6ba globočine. ] )

1836.

10. Zabavljivi napisi.

1. Kdvi Pegasns.

„Yišnjani, kam ste svojga polža djali?"

„„Za Pegaza smo pevcam ga prodali.““

2. čebelice pravljičarjam.

Pravljica, po Esop’ od vas zapeta,
več nima slasti, kakor jed pogreta.

3. Čebčlice pčsmam brez s in e.

„Brez cetov teče vir mu Ilipokrene
in esov v pesmah njega najti ni!'*

„„Zatorej nimajo nobene cene,
zato so pesmi tiste brez soli.““

4. Pred pčvcu, potlej homeopdtu.

1’opred si pevec bil, zdaj si homeopat;
popred si časa bil, zdaj si življenja tat.

5. Čebelarju.

Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic?

Prodajat’ misli jih namest čebelic.

6. Riivnikarju.

Gorjancov naših jezik poptujčvavši,
si kriv, de kolne kmet, molitve bravši.

1 ) Svoje najznamenitejše delo: „Krst pri Savici“  je posvetil Prešeren
s tem sonetom 1. 1836. svojemu najboljšemu prijatelju, ki je bil leto prej
utonil v Savi.

246

7. Krčmpeljnu.

Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenšino v kremplje;

duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili. 1 )

8. Danu-arjam.

Dobrovski.

„Perjatel, ki ’z sveta prideš, mi povej po pravici, “

Dobrovius modrost praša Kopitarjovo:

„A1 Dubrovničanov serpski, al mar verli hrovaški
jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal ?“

Kopitar.

„Gaj daničar, daničarska druhal svoj pišejo jezik,
slavšine ti južnih so janičarji dežel." 2 )

') Zabavljica „Novi Pegasus" je namerjena Janezu Ciglerju , Cbeličinemu
pesniku, ki je bil župnik v Višnji gori.

Urban Jarnik  je poslovenil v svoji knjižici: „Zber lepih naukov 11  (1814)
precejšnje število Ezopovih basnij; njemu velja 2. zabavljica.

Jakob Zupan  je zlagal pesmi slovenske brez sičnikov, to smešno početje
mu je zasolil Prešeren s 3. sršenom.

V 4. zabavljici pika Prešeren Čbeličarja Blaža Potočnika , ki se je rad
bavil s homeopatijo, katero je izmislil Samuel Hahnemann; po tem medicinskem
načinu so baš tedaj radi lečili razne bolezni z enoistimi zdravili (homeopatske
kroglice).

V 5. sršenu nagaja Kastelcu,  ki je objavljal v „Kr. Čbelici" prav krotke
puščice, takozvane „muhe“.

V 6. zabavljici se spotika nad Ravnikarjevim jezikom v njegovih „Zgod-
bah“, ker rabi prepogostoma deležnik na -vsi.  Bržkone je Prešeren tu nalašč
napravil nepravilna deležnika na -vsi  od nedovršnih glagolov, ki ne tvorijo
tega deležnika.

V 7. sršenu zabavlja pač neopravičeno štajerskemu pisatelju Antonu
Kremplju , ki gotovo ni bolj nemčeval v svojih spisih kakor drugi vrstniki
njegovi. Bilo je pač nemško ime „Krempelj“ prav pripravno in vabljivo za
kako puščico.

2 ) Zabavljica „Daničaijem“  meri na Kopitarja, ki se je togotil nad
Ljudevitom Gajem,  ker je 1. 1830. sprejel češki pravopis za Hrvate, leta 1836.
pa začel v štokavščini (v drubrovniškem jeziku), t. j. v ilirščini pisati svoje
Novine in Danico ilirsko (glej str. 250.), in sicer vse to po nasvetu čeških
jezikoslovcev Kolarja in Šafafika. Kopitar je v knjigi: Hesgchii glossographi
discipuliis“  leta 1839. pobijal Gajeve nazore in napore v hudo zabavljivem
sestavku pod naslovom: „De Gaji nune Ljudeviti polira Ludovici) duplici

molimine novarum tabularum tam linguae  qnam seripturae  Croatarum Zagra-

247

9. Narribe Katrin.

Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski,
lakota slave, blaga vleče pisarja drugam.

Yictrix causa diis placuit, sed victa Catoni;

Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe Katrin. * 1 )

10. Pričajriče poezije.

Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih;

pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak.

62 .  Anton Krempelj.

a) Branje od teh svetnikov. 1833.

Sveti Ciril ino Metud, škofa.

Totima dvema svetnikoma imajo ti kre Dunaje ter v’pemski
ino moravski deželi prebivajoči slovenski narodi zakvalti, de so
na keršansko vero obernjeni. Ciril, prejd Konstantin, ino Metud
sta dva brata, v Tesaloniki od imenitnih starših rojena. Onedva
sta vu vseh posvetnih zuanjah dobro podvučena bila ino sta 5
spervega dobre posvetne službe dobla, potem pa, kir sta htela
ludi k’ pravi veri spravlati, sta svoje službe popustla ino sta
šla k’ tem konstantinopolitanskem patriarhi, sv. Ignaci, ino sta
mešnika postala . . .

biensium.“ O rogljih nad č, š. š  pravi Kopitar, da „muscarum quasi stercoribus
inquinant pulchritudinem“. Na koncu pravi: „Neque nos latinis Serbis Ragusinis
Dalmatisque invidemus ant veterem gloriam ant hodiernum favorem, sed iure
dolemus provincialem Croatiam, cuius caput est Zagrabia, tristissimo exemplo
deseri a suis filiis, malentibus in llagtišinam divam ligna ferre,  quam miserae
succurrere patriae.“

1 ) V zabavljici „Narobe Katrin 11  očita Vrazu,  da ga je zvabila lakota
po slavi in blagu v kolo ilirsko, toda to ni opravičeno. Vraz je spoznal, da
bi bil za razvitek slovenskega, hrvatskega in srbskega slovstva velik dobiček,

ako bi se vsi trije narodi oklenili skupnega knjižnega jezika; tej misli zvest,
je deloval Stanko Vraz kot pesnik ilirski ter izkušal po svoje uresničiti to
veliko idejo. — Latinski stih se nanaša na Ivatona Utičana, katerega omenja
pesnik tudi v „Krstu pri Savici". Znano je, da se je republikanec Katon sam
usmrtil, zvedevši, da je Cezar zmagal pri Tapsu leta 46. in da je stvar
republikancev celo uničena. Katon je bil tako trdovraten privrženec ljudovlade,
da se ni hotel podati zmagovitemu Cezarju kakor njegovi vrstniki, Vraz pa se
je vdal zmagujočemu ilirstvu, zatorej ga nazivlje Prešeren „Narobe-Katona“

248

10  V moravski deželi je ta prava vera ravno že prej d pred-
gana bila, ali blodnje, pregrehe ino neverstvo je njo zupet
skoro celo dolzaterlo. Ti moravski kral Radislav (pravilno
Rastislav) je tedej ta dva brata v svojo deželo poklical. Onedva
prideta ino sv. evangelinm z veseljom ino ze vsoj skerbnostjoj
15 predgata, tak de je to ludstvo na njujne predge in serčne opo¬
minjanja veliko malikov zaverglo ino trojnoedinemi Bogi lepe
cirkve gorpostavlo. Ob enem so šole vpelali ter pobožne
mešnike ino zastopne školnike gorvzeli. De bi pa Moravci
keršansko vero z tem bol štimali ino se po njoj ravnali, tak
20  sta onedva vso božjo službo v slovenskem ino vsem zastopnem
jeziki opravlala. Kak je rimski papež zvedil, kelko lepega ino
dobrega sta ta apostolska brata v Moravii storila, je njidva
v Rim pred se povabil. Onedva preči greta, ino kak sta v Rim
pred papeža prišla, je on njidva prijatelno gorvzel ino poterdil
25 vse to, kaj sta v Moravii naprejvzela ino storila, ter je njidva
za škofa žegnal, njujne tovarše pa za mešnike ino diakone.
Ciril je v Rimi ostal ino v enem kloštri sveto vmerl v tem
leti 868. (pravilno 869); Metud pa je nazaj v Moravio šel
ino je z serca gorečnostjo poterdjaval ino povekšaval vero ino
30 navuk Jezusov.

Ali tečas so nemški škofi tega apoštolskega moža per
papeži zatožli, kak de bi on kaj novega bil vpelal ino se od
tega od cirkve vpelanega reda razločil, ino on je, kir je zdaj
že drugi papež bil, mogel v Rim pred njega priti. Metud je
35 pa svojo reč tak modro ino terdno zagovoril, de je papež
njega z velikim poštuvanjom odpravil, njegovo vso djanje po¬
terdil ino njemi dopustil, božjo službo v slovenskem jeziki
opravlati, ino ga je za višišškofa črez Moravio postavil. Potem
je njega pemski deželski vajvoda Borivaj k sebi povabil, de je
40 njegovo ženo ino otroke ter veliko Pemcov kerstil ino nek ere
cirkve gorpostavil. Kir je pa zadnič od svojega apoštolskega
dela oslabil, je zopet šel v Rim ino je tam ostal, doklam je
njega Bog k sebi vzel v tem leti 882. (pravilno leta 885., in
sicer na Velikomoravskem). Tota dva sveta škofa sta od Boga
45 tudi zadobla dar tih čudežov ino se po pravici imenujeta
apoštola tih Slovencov.

249

1.  Bod’ pozdravlen, o prijatno

venčeni Cirkevnjak moj !

Tu moj duh okol obratno
vu živočnosti postoj;
tu, kamkol pogled te pela,
se ti serce veseli,
kak Slovencom je tu cvela
sreča njilrve slavnosti.

2. Tu na poli Radislavce

razveselno zaglediš,
tam v’ goricah pa Moravce
rad v’ pogledi si deržiš:
da slavitne te imena
pelajo veselo te
v’ one čase, kad’ ramena
sreča nam pricvela je.

3. Ja, veselo te ta pela,

gde ’z slovenskih sta deržav
lepo, velko kito plela
Svatopluk no Radislav;
ja, kak ’z Tiske no Slavonske,
’z Vogerske no Sirmiša,
iz Slovakov no Panonske
je Moravska velika!

4. Tam pred očmi ’maš Kozlavce,

tu pod tobom Lindoves,
z’ njima one tam Podravce,
kerim Privina je knez:
Privina no Iiozil slavni —-
zlate so nam imena
vu Slovenski starodavni,
kero tak oživlata.

Glej, kak liojkovi brežiči
si odkrijejo glavo
no se lepo kak dekliči
z’ tersovjom opletejo;
kak se zbrišejo ravnice
od gošic zarašenih,
no že žita no pšenice
žnje Slovenka si na njih.

6. Glej, kak dva solunska brata,

svet’ Ciril no svet Metud,
za Slovence si zavdata
poslavitni sveti trud,
nje vučeča, kak častiti
’majo pravega Boga
no v' ponižnosti moliti
neba, zemle stvarnika.

7. Glej, kak šole že slovenske

Kozil včrediti hiti,
v’ kere mladi možki, ženske
no vsa deca vkup čerči;
kak veselo se vučijo

tam slovensko pismo štet’.
Vse veselja me budijo,
kam obernem moj pogled.

8. V’ toti veliki Moravski,

v’ keri Svatopluk je kral,
vu Slavinii podravski,
keroj telko poješ hval:
v’ toti tudi naši kraji

zdaj po prejdnjih bojih se
veselijo v’ mira slaji,

v’ sreči slave narodne. . . .

b) Pesem iz Dogodivščin štajerske zemlje. 1845.

K četrtemu preteku (800—1122).

5.

63. Kajkavski pisatelji in ilirski pokret.

Kajkavsko slovstvo se je tudi v 18. stoletju krepko razvijalo.
Ko so redovniki v Lepoglavi na Hrvatskem Belostenčev  latinsko-
ilirski in ilirsko-latinski rečnik („Gazophvlaeium) izdali leta 1740.,

250

t. j. 65 let po smrti pisateljevi, je že pripravljal jezuit France
5 Sušnik  drug velik latinsko-ilirsko-nemško-ogrski slovar  z be¬
sednim kazalom (Index) ilirsko- ali hrvatsko-latinskim. Toda
smrt mu je delo ustavila in njegov redovni tovariš Andrej
Jambrešič  je rečnik dovršil in izdal 1. 1742. v Zagrebu.

Razen nabožnih knjig so pisali kajkavski pisatelji koncem 18.
10  in začetkom 19. stoletja tudi knjige s posvetno vsebino in za
vsakdanje potrebe, tako na pr. slovnice hrvatsko-slovenske,
latinske in nemške; pesmi posvetne in cerkvene, osobito pa
različne igrokaze, katere so igrali po semeniščih in drugi! i
zavodih. Priljubljen je bil zlasti „Grabancijaš dijak “ in
is ,,Diogenes‘‘ . Največ zaslug za hrvatsko-kajkavsko slovstvo so
si pridobili v tej dobi redovnik Tit Brezovački,  profesor in
župnik Tomaž Mikloušič  (1767—1833, iz Jaške doma), Jakob
Lovrenčič  iz Zagreba, ki slovi zaradi lepe, vzorne kajkavščine,
Matija Jandrič  in še več drugih. Zadnji pisatelj in književnik
20 kajkavski pa je Ignacij Kristijanovič,  kanonik v Zagrebu, ki
je zraven mnogih nabožnih spisov izdal tudi slovnico kajkavskega
narečja v nemškem jeziku leta 1837.

Popolnoma nov prevrat na polju hrvatsko - kajkavske
književnosti pa je povzročil dr. Ljudevit Gaj,  stvaritelj ideje
25 ilirske (doma iz Zagorja blizu Krapine, 1809—1872). Leta 1830.
je izdal „Kratko osnovo horvatcko-slavenskoga pravopisanja“
ter priporočil v njej, naj se soglasniki zaznamujejo po češkem
načinu,  ne pa po ogrskem črkopisu, kakor so doslej pisali
kajkavski pisatelji. Koncem leta 1834. je začel izdajati v
30 Zagrebu „Novine horvatcke“  s slovstveno prilogo: Danico

horvateko, slavonsko i dalmatinsko".  Ta časopis je bil sprva
pisan v kajkavščini, toda že z novim , t. j. češkim črkopisom.

A videč, da ne more v omejenem kajkavskem narečju
dovoljno in uspešno vplivati na ostale Hrvate in Srbe po
35 Dalmaciji, Slavoniji, Srbiji, Bosni itd., je nadomestil Gaj 1.1836.
kajkavščino s hrvatsko-srbskim jezikom,  kakor ga po Dalmaciji
govorč in so ga pisali znameniti nekdanji pisatelji dubrovniški
(Ragusa). Svoj časopis je odslej imenoval „Ilirske narodne
novine  in prilogo njegovo: ,,Danico ilirsko“,  jezik pa „ilirski".
40 S tem izrazom je hotel zaznamovati, da so baje Srbo-Hrvatje

251

potomci starih „Ilirov"‘. Ta Gfajeva misel je hitro prodrla in
našla navdušenih privržencev pri Hrvatih in Srbih, saj so se
itak vsi Čakavci, in Štokavci dobro razumevali med seboj. A
tudi kajkavski rojaki G-ajevi so se takoj poprijeli novega pisnega
jezika, takozvane ilirščine, in celč med Slovenci je bilo pisateljev,
ki so hoteli uvesti ta pisni jezik v svojo omikancem namenjeno
književnost. Leta 1843. so slovstveno ime ilirsko“ opustili,
isti pisni jezik pa pridržali pod imenom hrvatski  ali hrvatsko-
srbski,  „Iliri‘" pa so bili odslej Jugoslovani. Slovenci so od¬
klonili „ilirščino", sprejeli pa hrvatsko-češki črkopis; le Stanko
Vraz je postal znamenit pesnik ilirski.

64. Stanko Vraz.

a) Pismo Pavlu Jožefu Šafariku. 1 )

V Gradcu, 1836.

Radostjoj Vam na vse Vaše prašanja' odgovoril bom. Kaj
po moji misli bi Vam po volji blo od naše slovesnosti zezvediti,
je na kratkem takega stališa: Naši dozdajni še živi pisarje
so zvun Ravnikarja, Jarnika in Prešerna, pred kterimi se naj
vsak Slovenec pokloni, vsi ne spomenja vredni, pa tudi hvala
Bogu že malokteri peresa gubi (naj Slovencom ne bo za-nje
žal!), alj boljšega dobička se slobodno Slovenska nada od
zdajnih krepkih mladencov, sinov, kteri so se ne samo školnoj
mčdrostjoj zadovoljili, ampak, v knigah plemenitih moži starega
in zdajnega včka pravico in resnico iskavši, navčili tudi svoj
narod ljubiti in mu duševnim in telesnim premoženjem na

!) Pavel Jožef Šafafik  (1795—1861), po rodu Slovak, je po Jožefu
Dobrovskem,  (1753—1829) najznamenitpjši češki jeziko- in starinoslovec. „ Zgodo¬
vina vseh slovanskih slovstev 11  (1826), ,,Slovanske staroži,tnosti“  (1837) in
„Slovanski narodopis“  (1842) so njegove najznamenitejše knjige. Šafafik je
preiskoval tudi spomenike staročeške ter se pridno bavil s staroslovenskim
jezikom, zlasti z vprašanjem o domovini glagolice in cirilice. V rokopisu je
ostavil „Zgodovino jugoslovanskega slovstva“  v treh knjigah: slovensko, hrvatslco-
ilirsko, srbsko,  katero delo je izdal po smrti njegovi J. Jireček  (1864—1865).
Zgodovino slovenskega slovstva mu je bil izročil znani učenjak Matija Čop,
a tudi Šafafik sam je bil v ozki zvezi s slovenskimi pisatelji in je z njimi
dopisoval.

s

45

50

5

10

252

ponudbo biti. Do zdaj še je scer jihovih marlivih d(51 ničesar
ni na svetlo se podiglo, alj zrok je nevtrudno popravlanje,
kritično pilenje, naj bo naše slovesno obščinstvo tim bolj,
15  slobodno rečem, se popolnoma zadovoljilo ž njih pismami.

Frant Miklošič,  pravnik tretjega leta na univerzitati
tnkejšni, mladenc po starih klassikih in zdajnih znanovitih delah
razsvečen, je že mnogo v vrstnem in prostem spisal peru, kar
v Krajnski Cbelici in v nekem drugem časopisu, kterega bo
20  sam redigoval, na svetlo dati nakani. Po mojem nabadanji sem
štiri mladence naklonil, kaj so se pri meni rosiski učili; več bo
jih se prikodno letino k tem nauku priklenolo. Drugo leto bo
tudi g. Miklošič polski učil. Po takem načini misliva v G-radci
Slovence s tim obuditi, se vsem slavenskim jezikom priučovati
25  in je na cesto napeljati, lepoto in obilnost našega lastnega
narečja v pamet vzeti in spoznati, ktero bi se že slobodno se
sestrami v red postavilo bilo, de bi jemu solnčece milši sijalo
blo. Jeden tih spomnjenih je jako čutlivega in vrelega srdca
za vse dobro in lepo, t. j. on je za pevca rojen. Pod imenom
30 Ivan Dragutin bo tudi v Cbelico neke drobtine dal.

Letos in ravno tega hipa je tukej z Lajkamove tiskarnice
zišlo delo, najmre: Pesme in fabule duh. g. Volkmera, izdal An.
J. Murko.  Trezen sčdec tih 12 arkov bo scer spovedal, de
so nekdej iskričice pevskega duha spaziti, kter pa v potih
35 nevednosti gramatične in aistethične zdihavle. . . . Jaz se
zares nad vsem brez reda veselim nad vsem dokonalim našega
narečja; Cbelica mi je že nek sladki liipek privabila, alj take
trnine mi vso dobro voljo ogrenčijo, de ustnice morajo bridkim
besedam odpreti, Tacitov zakon „sine ira et studio^ prelomiti.
40 Se enkrat in na vsikdar rečem: Vse, kar je v našem narečji
pisano do zdaj, se je zvrni Cbelice in del Ravnikarovih, Vodni¬
kovih in Jarnikovih . pridnim zobekom listnih molov zadolžilo.

Al zadost od prešlosti zdajne. Prihodnost nam lepši sad
obeče. Jaz mislim, de me moja nada ne bo vkanila, ker večidel
45 starše in zdajne ljubovnike in hranitelje našega jezika poznam.
Starši, kterim tudi Murko (nema še več 26 let) dohaja, so
lastnovoljni-ljublivo koristni; k tem še pridajte Horacjevo:
querulus, castigator censorque minorum. Če nas kdor kaj

253 —

bojezlivo drzne reci, taki je nemški odgovor: Was wisset Ilir
jungen unerfakrnen Leute, Ilir sollet unter alten Mannern 50
sckweigen. Takili odgovorov voljno. Zatorej se nečemo več
radovoljno v tako društvo zapeljati; če navk in razsvetvanje
potrebujemo, ga raj v tihih knigah in v lastnem prostem
narodu iščemo. Zato vsaki tih, ki bo kaj pisal, slobodno
reče: Ce sem kaj mojem narodeku pomagal, sem samo z 55
močjo lastnih trudov moje glave in pričinkom mojih prijatljev,
mojih vrstnikov — pomagal. Bog daj, da bi se le moje besede
na skorem spolnile, obščinstvu se prvenci mojih prijatljev
oglasili . . . 1 )

b) Hvala Nj. c. Visosti nadvajvodi Joanu. 2 )

1. Den se zori, ki prinesel
tebe v svetlih nam povojih,
ki že davno z bratci vesel
kaže zvezde hval nam Tvojih.

2. Nemška muza berž se zbudi,
z pohlebnostjoj da se bliža

k Tvoji slavi, k Tvojem trudi,
kih se blesk po sveti križa.

3. Zdrami tudi se Slovenka,
se obleče v bele hale,

v tenke citre si zabrenka,
da bi sestre njo slišale.

4. Neje ona prilizavka —
pisana kči laži, praha:
ko gerlica, ne ko kavka
Tebe peti če brez straha.

») Vrazov jezik nas spominja na narečje, kakor ga govorijo okoli Ljuto¬
mera, v čigar okolici sta Vraz in Miklošič doma. Izmed nekaterih manj znanih
besed omenimo: gubili  (peresa) = kvariti; slovesno  (občinstvo), slovesnost =
književno, književnost; arh  (iz lat. arcus) = pola; v potih nevednosti —
v sponah nevednosti, prim. stsl. pato, Fessel; Trubar pozna besedo: pota; od
glagola: pnem, peti, spannen, kor. pen; nad vsem dokonalim  = nad vsem
dokončanim, nad vsem, kar dokonamo, dokončamo, doženemo, izvršimo; glagol
dohonati  nahajamo tudi pri Trubarju.

2 ) Vraz je zložil to pesem na čast velezaslužnemu nadvojvodi Ivanu,
očetu Štajercev. Na naslovnem listu čitamo, da je pesem „zapeta  na den
XX. januaria kakti na spomin rojstva, ino posvečena  na den XXIV. junia
kakti na spomin godovna Nj. c. Visosti z ponižne podanosti od murskih ino
dravskih Slovencov." V Zagrebi, 1839. Pesem je tiskana v novem črkopisu, gajici.

Nadvojvoda Ivan je sin Leopolda Habsburškega, ko je bil ta še veliki
vojvoda Toskanski. Rojen 1.1782., je prišel že kot osemleten deček na Avstrijsko,
kjer je postal njegov oče po smrti Jožefa II. kralj in cesar. Nadvojvoda Ivan
se je udeleževal francoskih vojsk in prišel leta 1809. na Štajersko, ko so
Francozi že tretjikrat bili v deželi in so obsedali Gradec. Leta 1815. je bil
namesto cesarja na Laškem, kjer sta se mu poklonili Lombardija in Beneško

254

5. K nebu gledajoč z doline,
mahne se na breg pevkinja,
ki Tva slava ga obsine,
no tak blažena začinja:

*

16. Zatira Njegova se mila
roka ztegne po deželi:
glej, nerodnost njo pustila,
rodovitost se priseli.

17. Roža zcvete na knpinji;
jabok na glogi zrase;
grozd visi na škrobotinji;
drač rodi pšenične klase.

18. Potnik, ki- gre šir krajine,
čudi se, sam sebe pita:

„Kak to? Bile to ledine,
a zdaj žolto morje žita."

19. Pojdi ti zdaj zkoz deželo,
pitaj pridnega ratarja;

on bo rekel ti veselo:

„To naš svetli Joan  stvarja."

20. Al kdo more vse prešteti
svetle zvezde v rimski cesti?
Kde besede muza vzeti,

Tvoje dela v pesen splesti?

(5. Slavino svetli den, sestrice,
naj brez pesni nam ne mine,
od gorice do gorice,
od doline do doline.')

*

21. Kodkol po deželi šeče,
kodkol gleda, kodkol stane,
rasto žita slave, sreče,

od Tve roke posejane.

22. Novomesto, Beč bliši se
pred njoj z Oeniponta zidi,
no Tve ime, nad njimi se
ki zlatiti nebo vidi.

23. Al nad Muroj stane v mesti,
ki ga Slava je kerstila;
zakaj Tvojo slavo nesti

tam najviše vidi krila,

24. Tam si zgradil vert znanosti,
kde mladenčom knige cvetje
davajo, kak čele gosti

z sladkim medom protiletje.

25. Tam postavil muzam hrame

z Tvojim duhom nadebnjene,
kam vsele se sestre,. same
po deželi raztepene.

kot novi avstrijski pokrajini. Leta 1837. ga je poslal cesar na Rusko; bil je
v Odesi, v Carigradu, v Mali Aziji in na Grškem. Tega potovanja se spominja
Vraz v svoji pesmi ter opisuje burjo, ki gaje  zadela na morski vožnji. Štajerska
dežela se je nadvojvodi tako prikupila, da je najrajši bival v njej in je po
očetovsko skrbel za njeno blagostanje. Leta 1811. je ustanovil v Gradcu
znanstven zavod, takozvani „Joanneum“, mu podelil vse svoje bogate zbirke,
mu pridobil lep rastlinski (botaniški) vrt in utemeljil tehniko. Na njegovo
prizadevanje in njegov vpliv so se ustanovili: Kmetijska družba štajerska,
Štajerski časnik in Zgodovinsko društvo v Gradcu. Slovencem je bil zelb
naklonjen in seje  zanimal za njihovo narodno pesništvo. Tudi za naše slovstvo
ima veliko zaslugo, ker je leta 1843. pripomogel, da je dobila kranjska
„C. kr. kmetijska družba" dovoljenje, izdajati „Novice“.

') V kiticah 7.—15. poveličuje rojstvo, ponižnost in hrabrost nadvojvode
Ivana, ki je bil zbral vojsko in napravil mir na Laškem. Po vojski pa je
skrbel, da povzdigne blagostanje ljudstva, kar se opisuje v kitici 16. in sled.
\ kitici 32. stoji jedra  namesto jadra , die Segel, kakor v srbskem jeziku.

255

26. (Srečen on, ki v temple Tvoje
stopi z čistim, mladim duhom!

On oskerbil dni je svoje

z sladkim vinom, z blagim kruhom.)

27. Al kam ideš, varih mili?.

Sledit trake Tvoje slave?

Težko je to, ki se krili
krez vse svete no deržave.

28. Ta nam ide, ta, kde Slava

z večnim krona se spominom,
ta, kde vsim ta mati prava
vence spravlja svojim sinom.

29. Tudi za Te vkup ga stavi,
da boš nosil vence dvoje,
ki si sine nji na Dravi

grel pod krilom skčrbi svoje.

30. Za Te, ki boš za krajine
skerbil, pesen kde skoz mlada,
kde ljubezni sonce sine,
zmirom vera serca lada; —

31. kder že mizo za Te davno
radogostnost je presterla,
vzela Tvoje ime slavno

v pesmico, ki ne bo vmerta.

32. Oj veselo prestri jedra,
pot Ti je že pripravila
po vsem sveti slava vedra
z svojimi krilami mila. 1 )

44. Bora sluša, ztiha stane,
gre v oblaka, se razpreže,

k večnim strebrom prikovane
vetre, strele tam odveže.

45. Vdari strani od polnočne
z silnim mehom viher ino
bele jedra, voža močne
terga kakti pavočino.

46. Bliski križajo oblake,
grom po nebi se razleva,
strašno kakti grobje, rake
pod ladjami morje zeva.

47. Ladja padne, ladja škriplje,
val njo zgrabi, se nadevlje;
druga tresne, se razsiplje,
tretjo zgrabi, na dno suvlje.

48. Sterta vgrezne, peta poči;
šesta, sedma, gorje, gorje!
Kde so ladje? V večni noči,
samo blanje rivlje morje.

49. Venda pred zloboj na sveti
krepost nikdar ne opčha, —
tako bora se razleti,

se prikaže zračna streha.

50. Viher vbegne, morje zbito
leže spet si sred postelje,
le na ustah strahovito

še stoje mu pene bele.

51. Kde so ladj gizdavi tropi?
Eno le zrem na kraj gnati,
tak se ladja po potopi
vstavila na Ararati.

52. Kdo ž nje stopi? — „On je, On je!“
krič od vseh je k nebi nešen.

„Ki od sveta vreden kron je,

On je rešen! On je rešen !“ 2 )

1839.

!) V kiticah 33.—43. želi dežela svojega dobrotnika hitro nazaj s poto¬
vanja po morju, kjer človeka čestokrat čaka nesreča; zakaj morje se je zarotilo
zagrniti nadvojvodo v svoje krilo. Zatorej zaukaže burji, da se vzdigne. —
V kit. 45. voža,  die Taue; vože, Seil, glag. vezati.

2 ) V kiticah 53.-64. izraža pesnik svoje veselje, da seje rešil nadvojvoda,
in prosi odpuščenja, da se je drznil zapeti pesem njemu v čast in hvalo.

256

65. A. M. Slomšek, ljudski pisatelj in vzgojitelj.

I.

Anton Martin Slomšek se je rodil dne 26. listopada leta
1800. na Slomu, prijaznem griču ponikovske župnije, štiri ure
niže Celja ob južni železnici, kot sin precej premožnih kmet¬
skih starišev. Šolal se je najprej v zasebni šoli na Ponikvi; o
5 veliki noči leta 1814. pa je stopil v tretji razred nemških in
jeseni istega leta v prvi razred latinskih šol v Celju. Med nje¬
govimi učitelji v latinskih šolah moramo posebno imenovati
profesorja Zupančiča,  ki je izpodbujal svoje dijake, naj spi-
sujejo naloge včasi tudi v slovenskem jeziku. Nihče ni rajši
10  ubogal modrega učitelja kakor Slomšek, in ko je ob godu ne¬
kega profesorja zložil slovensko pesem za vezilo in jo govoril
vpričo zbranih profesorjev in učencev, mu je tekla beseda tako
lepo, milo in gladko, da so se krasoti slovenskega jezika čudili
učitelji in učenci. Po latinskih in modroslovnih šolah, katere
15 je (zadnje v Senju in v Celovcu) z izvrstnim uspehom dokončal,
je stopil v bogoslovnico celovško. Tukaj se je marljivo poprijel
bogoslovnih naukov, a tudi slovenščine ni zanemarjal. Ravna¬
teljstvo ga je celo naprosilo, naj poučuje bogoslovce, t. j.
vrstnike svoje v slovenskem jeziku. Tako je postal Slomšek
20  prvi učitelj slovenskega jezika v duhovšnici v Celovcu. Po dovr¬
šenih bogoslovnih naukih je nastopil mladi duhovnik kaplansko
službo pri Sv. Lovrencu na Bizeljskem blizu Brežic, odkoder
je prišel k Novi cerkvi blizu Celja (1827). Kot kaplan se je
trudil, da je razlagal v lepi, gladki in čisti slovenščini besedo
25 božjo, in pravili so o njem, da govori, kakor bi ,,rožice sadil".
Tudi pesnikoval je Slomšek kot kaplan in večina njegovih v
Ahacljevi zbirki priobčenih pesmij je iz te dobe.

Leta 1829. je bil Slomšek imenovan za spirituala v celov¬
ški bogoslovnici in tukaj je začel plodonosno svoje delovanje
30 za razvoj slovenskega slovstva. Prva skrb je bila Slomšeku,
da pouči bogoslovce temeljito v slovenščini, dobro vedoč, da
mora duhovnik popolnoma razumeti jezik izročenega mu ljud¬
stva. Zategadelj obudi zopet slovenski pouk, ki ga je bil kot

257

bogoslovec utemeljil. Da bi pa svoje učence izpodbujal še
k večjemu in veselejšemu delovanju, je zbiral njihove prevode in
sestavke ter jih izdal v peterih knjigah s pristavkom: poslo¬
venili (oziroma spisali) mladi duhovniki". Te knjige so: Pri¬
jetne pripovedi za otroke" (1832), »Krščansko devištvo" (1834),
»Hrana evangeljskih naukov" (1835), »Kratkočasne pravljice"
(1835) in »Življenja srečen pot" (1837). Toda pristavek, da so
jih »poslovenili ali spisali mladi duhovniki", je le prevelika
pohlevnost Slomšekova in občudovanja vredna nesebičnost nje¬
gova. Hašnik, eden izmed teh »mladih duhovnikov", piše: »Mi
bogoslovci smo bili velike reve, kar zadeva »copiam verborum"
in pravilnost slovniških oblik; trud, katerega je imel Slomšek
s popravljanjem, naših prevodov, je bil neizmeren. Pilil in
gladil jih je noč in dan, o počitnicah pa urejal in oskrboval
poprave."

Devet let je deloval Slomšek kot spiritual v bogoslov-
nici, a v koliko duhovnikov srcu je vzbudil v tem času ljubezen
do domovine, koliko je storil za razvoj in povzdigo slovenskega
jezika in slovstva! Kot spiritual je osnoval Slomšek na prošnjo
višje sodnije v Celovcu tudi slovenski učni tečaj za vnanje slu¬
šatelje, v prvi vrsti za uradnike, in dalje je negoval slovenski
jezik tudi v krogu svojih prijateljev. V to svrho je ustanovil
z rojaki, v Celovcu in v okolici bivajočimi, nekako slovstveno
društvo. Po večerih so se shajali v stanovanju vrlega domo¬
ljuba Ahaclja, licejskega profesorja v Celovcu, čitali svoje pro¬
izvode, jih pilili in popravljali, prijateljski se pogovarjajoč.
Tako je Slomšek pridobil mnogo prijateljev slovenskemu jeziku,
toda dobro je izprevidel, da so te pridobitve brez podlage,
dokler se ne prenaredijo šole. Daši Slomšek kot spiritual ni
imel nobene pravice do šol, vendar ni bistra njegova glava prej
mirovala, dokler mu ni prišlo na misel sredstvo, po katerem
bi se dalo tudi v šolah vsaj nekoliko storiti za izomiko sloven¬
skega naroda. V ta namen si je izmislil krasno osnovo nedelj¬
skih šol, katere so jako veliko koristile v oni dobi.

Dobro vedoč, kako neizmerno vpliva petje na človeško
srce in kako se z lepim petjem vzbuja rodoljubje in ljubezen
do materinega jezika, je izdal leta 1833. »Pesmi po Koroškem

Slovstvena čitanka. 17

35

40

45

50

55

60

65

70

258

in Štajerskem znane”, ki nosijo ime Matija Akacija, ali ta je
dal samo ime namesto ponižnega in boječega Slomšeka. Ome¬
niti nam je še, da je Slomšek kot spiritual obhodil o počitni¬
cah skoro vse Koroško, Štajersko, Kranjsko in Goriško ter
?5  velik del Hrvatske, da bi bolje spoznaval razna slovenska ple¬
mena, njih jezik in šege, njih dobre in slabe lastnosti, in česar
se je na potovanjih naučil, je obrnil v knjigah Slovencem v prid.

II.

Leta 1838. je postal Slomšek nadžupnik in dekan v Vuze¬
nici (Saldenhofen) na Štajerskem ob koroški železnici. Da bi
80  pa ostala vez ljubezni med učiteljem in učenci stanovitna, je
izdal in jim posvetil knjigo z naslovom: „Mnemosynon Slavi-
cum” (1840), ki obsega cerkvene obrede slovensko razložene,
nekaj duhovnih ogovorov, pridig in pobožnih pesmij. Slomšeku
je bilo kot dekanu tudi izročeno nadzorništvo ljudskih šol in
85  kot nadzornik je imel priliko, prav spoznavati prežalostno stanje
tedanjega šolstva. Ves goreč za omiko dragih mu rojakov, je
osnoval knjigo, v prvi vrsti sicer nedeljskim šolam namenjeno,
pa tudi za vsakdanje šole jako rabljivo, vsem Slovencem dobro
znano knjigo: „ Blaž e in Nežica v nedeljski šoli”. Ta knjiga
90  (prvikrat na svetlo dana v Celju leta 1842., drugič 1. 1848.,
tretjič pa leta 1857.) je Slomšekovo najizvrstnejše delo. Cita-
joč jo, ne vemo, kaj bi bolj občudovali, ali Slomšekovo lepo,
gladko, umljivo pisavo, ali njegovo vsestransko omiko in nedo¬
sežno spretnost, najrazličnejše tvarine tako razlagati, da jih
95 lahko razume najpreprostejši človek; v njej se je izkazal Slom¬
šek pravega zvedenca v šolskem pouku, izvrstnega in bistroum-
nega pedagoga. Ni se torej čuditi, da se je ta knjiga, če tudi
tiskana v štirih tisoč izvodih, kmalu razprodala in da je za¬
slovela daleč črez 'meje slovenske.

100  Leta 1844. je postal Slomšek stolni korar v Sv. Andreju
v Labodski dolini in šolski nadzornik vse škofije. Na tem važ¬
nem mestu je vplival posebno na podložne mu dekane, ki so
nadzorovali šole vsak v svoji dekaniji.

Že iz dosedanjega delovanja Slomšekovega razvidimo, da
105  je posvetil ves svoj trud izomiki naroda slovenskega, in to na

259

eni strani s tem, da se izboljšajo šole, na drugi pa s tem,
da se začne obdelovati slovstveno polje in da pride vedno več
dobrih in koristnih knjig med Slovence. Po nedeljskih šolah je
vsaj toliko dosegel, da se je preprosti narod naučil čitati slo¬
venski; da bi pa Slovenci dobili tudi dosti duševne hrane, 110
dobrega berila, je nameraval Slomšek že leta 1845. ustanoviti
„društvo za izdavanje dobrih slovenskih knjig". Ker pa se mu
to tedaj ni posrečilo (pozneje se je rodila iz te misli  „Družba
sv. Mohorja"), je osnoval, da bi vsaj kolikor toliko dosegel svoj
namen, slovenski letnik: „Drobtinice, učiteljem in učencem, 115
Staričem in otrokom v poučenje in za kratek čas" (1846). Po
raznovrstni in mični vsebini, po lepem in lahkoumevnem jeziku
so se Drobtinice, katerih 20. letnik je prišel na svetlo leta
1869., tako priljubile, da skoro ni bilo slovenske hiše, kjer bi
jih ne bili poznali. Novo oživljene izhajajo sedaj Drobtinice v 120
Ljubljani, začenši z letom 1887.

Leta 1846. meseca malega travna je nastopil Slomšek
opatijo v Celju, a že velikega travna istega leta je bil imeno¬
van za knezoškofa lavantinskega. Ce je dotlej Slomšekovo solnce
blagodejno ogrevalo otrplo slovstveno polje slovensko, je poka- 125
zalo za njegovega vladikovanja (1846—1862) svojo polno moč.
Največ je vladika Slomšek pisal za Drobtinice, katere je za
novo leto 1847. še sam izdal; pozneje je zaradi premnogih
opravkov prepuščal njih uredništvo drugim rokam, vendar pa
je ostal do svoje smrti njih najplodovitejši sotrudnik. Prej iz- 130
danim knjigam je prirejal nove izdaje, a tudi še spisal mnogo
novih del, izmed katerih tu le imenujemo »Apostolsko hrano
(1849) in „Dejanje svetnikov božjih" (1853). Posebno znameniti
so iz te dobe njegovi ^pastirski listi", prvi, ki so se pisali za
slovensko ljudstvo na Štajerskem v slovenskem jeziku in ki 135
slovč še dandanes po izvrstni vsebini in lepi slovenščini.

Največje zasluge si je vladika Slomšek pridobil na polju
slovenskega šolstva. Slomšek se je, kakor smo videli, že od
leta 1829. počenši mnogo trudil, da izboljša slabo stanje ljud¬
skih šol, ali pravo priložnost za to mu je vendar naklonilo še 140
le burno, za razvoj raznovrstnih narodov avstrijske države vele-
važno leto 1848. Jedva je bila istega leta po milosti presvet-

i7*

260

lega našega cesarja proglašena enakopravnost vseh. narodov
in jezikov v Avstriji, se je uvidela tudi potreba, ljudske šole
145 na narodni podlagi prenarediti. Grof Leon Thun, tedanji naučni
minister, poprosi torej Slomšeka, ki je gledč šolskega pouka
slovel kot izvrsten strokovnjak po vsej Avstriji, podpore in mu
piše, da noče, kar se tiče prenaredbe ljudskih šol, ničesar
storiti brez njegovega sveta. Štiri leta sta si potem Slomšek
150 in Thun dopisovala in iz teh pisem razvidimo, da je Slomšek
od leta 1850. počenši osnoval in večinoma tudi sam spisal vse
šolske knjige slovenske.

Neprecenljive zasluge za razvoj slovenskega slovstva in
narodne zavesti si je pridobil Slomšek tudi s tem, da je po
155 dolgoletnem trudu in z velikimi žrtvami preselil škofijski sedež
od Sv. Andreja na Koroškem v Maribor (1859). Vsled te prese¬
litve so bili vsi Slovenci „Malega Štajerja'* združeni v vladiko-
vini lavantinski in v Mariboru se je ustanovila bogoslovnica,
v kateri se vzgojujejo slovenskemu ljudstvu namenjeni duhovniki.
ieo Tako je Slomšek deloval za izomiko naroda in za razvoj sloven¬
skega slovstva do svoje smrti dne 24. kimavca leta 1862.
V priznavanje Slomšekovih velikih zaslug so mu postavili Slovenci
leta 1876. v stolni cerkvi mariborski krasen spomenik iz karar-
skega mramora, a najlepši, najtrajnejši spomenik si je postavil
165 sam s svojimi spisi. Toda jako redke so bile že dandanes
Slomšekove knjige in tudi razni letniki Drobtinic, v katerih
nahajamo največ gradiva iz Slomšekovega peresa, so bili le
malokomur pristopni. Zatorej nismo že po 20 letih poznavali
več prave vrednosti Slomšekovih del, niti jih cenili po zaslu-
i?0 ženju. Umestno in dobro je tedaj, da so se jeli izdajati
„Slomšekovi zbrani spisi“, ki bodo obsegali 15 knjig, skupaj
najmanj okoli 300 tiskanih pol.

III.

V Slomšekovih spisih nam je v prvi vrsti občudovati
mnogovrstnost njegovega delovanja. Podal nam je zbirko lepih
175 pesmij, katerih obsega prva knjiga njegovih zbranih spisov 135.
Daši Slomšekovih pesmij ne smemo meriti z merilom, katero
nam podaje lepoznanstvo, ker se je Slomšek zaradi težavne

261

službe malo bavil s pesništvom in pesnikoval le iz same ljubezni
do naroda slovenskega, vendar so njegove pesmi „odsev blagega,
veselega srca, ciste pobožne duše . Zložene so, kakor Vodnikove,
čigar „zvest učenec je bil, v narodnem duhu in vsled tega
so se narodu tako priljubile, da se jih je mnogo udomačilo med
njim. Vsem Slovencem in tudi sosedom Hrvatom so znane in
priljubljene pesmi, kakor: »Glejte, že solnce zahaja'*, »Preljubo
veselje, oj kje si doma ?“, „Sloven’c Slovenca vab/, itd. V duhu
Schillerjeve »Pesmi o zvonu“, katero je bil Slomšek jako milo
poslovenil že leta 1826., je zložena pesem »Hudo vreme/

Njegove basni, prilike in pripovesti (druga knjiga zbranih
spisov obsega 77 basnij in prilik, 102 povesti, 100 prijetnih
pripovedij za otroke in 100 kratkočasnih pravljic) se odlikujejo
po mični vsebini, ki zanima mladino in ji blaži otroško srce,
odrastlemu človeku pa oživlja spomin na presrečni čas tako
hitro minule mladosti.

Slomšekovih životopisov (21) ne moremo sicer prištevati
znanstvenim spisom, odlikujejo pa se po mnogovrstnosti svoje
vsebine. »Vsak stan, vsaka starost nahaja tu obilo lepih
naukov, vzornih vzgledov. Ni lahko razmere v vsakdanjem
življenju človeškem, o kateri bi Slomšek tu ne govoril v svoji
razsvetljeni modrosti, s svojim bogatim izkustvom/

Najbolj pa nam kaže četrta knjiga zbranih spisov, obsega¬
joča njegovo različno blago, kako je Slomšek porabljal svojo
vsestransko omiko na slovstvenem polju slovenskem. Tu se nam
predočujejo Slomšekove misli o šoli in odgoji v 37 razpravah,
v katerih najde vsak odgojitelj mladine mnogo krasnih mislij
in odgojevalnih vodil, ki mu bodo pri važnem, rekel bi, svetem
poslu, pri odgoji, izvrstno služila. Njegovi nazori o narodnem
življenju, jeziku, slovstvu in gospodarstvu (40 razpravic) nam
kažejo Slomšeka kot vzor pravega katoličana, kot vzor od¬
ličnega Avstrijca, kot vzor domoljubnega Slovenca in previdnega
pisatelja.

Kako je obogatil Slomšek slovensko cerkveno slovstvo,
razvidimo že iz tega, da bo devetero knjig njegovih zbranih
del obsegalo cerkvene spise; in kdor pozna Slomšekove pridige,
njegove izvrstne pastirske liste itd., vč, da ima vsaka beseda

180

185

190

195

200

205

210

— 262  —

215  zlato zrno v sebi, in mora priznati, da Slomšek ni le pisal
multa, temveč tudi multum.

Toda Slomšek ni s svojimi knjigami le obogatil slovenskega
slovstva, temveč njegovi spisi so se prikupili po mikavni in po¬
učni vsebini in po lepi, gladki pisavi omikanemu občinstvu
220  kakor preprostemu ljudstvu. Rad je čital Slomšekove proizvode
duhovnik, učitelj in vsak drugi izobraženec, pa tudi preprosti
kmet je v svojem prostem času, ob nedeljah in praznikih, in
po dolgih zimskih večerih kaj rad prebiral Slomšekove spise,
ali vsaj rad poslušal svojega sinka, svojo hčerko, čitajočo iz
225 prekrasne knjige ,.Blaže in Nežica''. S svojimi spisi je tedaj
Slomšek ustvarjal na eni strani slovenske čitatelje in vzbujal
hrepenenje po slovenskih knjigah, na drugi strani pa pridobival
novih delavcev in jih učil, kako jim je obdelovati raznovrstne
slovstvene stroke.

230 Za Slomšeka še Slovenci niso imeli toliko pripomočkov,
izobražati se v materinščini, kakor dandanes. Vsak pisatelj
slovenski si je moral sam pomagati. Kakor Vodnik je nabiral
tudi Slomšek med preprostim narodom besede. Mnogo izrazov
nahajamo torej v Slomšekovih spisih, ki so znani le v tem ali
235 onem kraju, mnogo izrazov je skoval tudi sam, da bi se ognil
tujkam; in če tudi nahajamo v Slomšekovih spisih precej tujk,
vendar se je že i on trudil „slovenski jezik čeden narediti" in
zlasti tuje, nepotrebne besede iztrebiti iz njega. Občudovati
pa nam je v Slomšekovi pisavi njegov slog, njegove kratke
240 stavke, njegove krasne in jedrnate misli, izražene v pravem
slovenskem duhu, milo in srčno njegovo besedo, ki nam sega
do srca in nas navdušuje za prelepo materinščino. Posebnost
Slomšekove pisave je, da, misli in izreke, katere bi si naj za-
pamtil čitatelj, izraža v dveh, navadno zavisnih stavkih, in
245 sicer takč, da se enako naglašata in končujeta zadnji besedi
vsakega stavka; na pr. »Kaj pomaga veliko znati, pa se
slabo zadržati. — „Kdor pismo in pero prav pelja, tak človek
kaj velja/ — „Prehitro vode ne pij, da se želodec ne prehladi/
Takih stavkov nahajamo na vsaki strani zlasti v spisih pre-
250 prostemu ljudstvu namenjenih. Po obliki in vsebini so podobni
narodnim prislovicam ter nam kažejo, kako misli in govori

263

preprosti narod, in to je baš lastnost, po kateri se odlikuje
Slomšekova pisava.

Veliko zaslugo za razvoj slovenskega slovstva si je Slomšek
pridobil tudi s trudom svojim, da se uvede na podlagi vseh 255
slovenskih narečij občeslovenski književni jezik. Da dandanes
ni več govora o kranjskih, štajerskih, koroških, nego le o slo¬
venskih pisateljih, se imamo mnogo zahvaliti Slomšeku, ki je
tudi glede črkopisa prvi potegnil za Bleiweisom ter mnogo
pripomogel, da so se združili Slovenci na slovstvenem poljtt. 200

J. Lendovšek.

66. Anton Martin Slomšek.

a) Pesmi.

1. Večernica.

1.  Glejte, že sonce zahaja,

skoraj za gore bo šlo;
hladen počitek nam daja,
pojdmo veselo damo!
Čujte zvoniti!

Počivat zvoni.

Zvoni le, zvoni nicoj,
sladko počivat zapoj!

2. Čujte po drevji šumeti,

glejte, kok veterc pihla;
urno! že začne mračiti,
hitro! de bomo doma.
Čujte zvoniti itd.

3. Delo smo dones storili,

naj se vsa ves veseli;
bomo se tudi požvili,
že se večerja hladi.
Čujte zvoniti itd.

4. Sed’mo za mizo in jejmo

z’ pametjo božje dari,
serce hvaležno imejmo
stvarniku, ki nas živi.
Čujte zvoniti!

Počivat zvoni.

Zvoni le, zvoni nicoj,
sladko počivat zapoj!

5. Vzem’mo po jedi in pijmo

sladkiga vinca bokal,
svojga očeta hvalljmo,

k’ je nam tok dobriga dal.
čujte zvoniti itd.

6. Zdaj se počijmo po volji,

naj nas petelen zbudi,
kader škorjančik na polji
juterno pesem slovi.

Čujte zvoniti itd.

7. Vsi bomo enkrat zaspali,
v’ miru počivali vsi,
delo na vselej končali,
v’ hišo očetovo šli.
Takrat, zvonovi,
zvonite lepo,
klič’te k’ očetu damo,
klič’te nas v’ sveto nebo!

1827.

264

2. Tri narlepši rožice.

1. Tri rožce naj v’ našimu vertu cveto:

ta perva je roža veselja;
naj vselej opleta nam našo glavo,
pravična naj spolni se želja !

2. Tri rožce naj v’ našimu vertu cveto:

nedolžnosti lilja ta druga;
lepota to našiga serca naj bo,
de vest nam kaj hud’ga ne žuga.

3. Tri rožce naj v’ našimu vertu cveto:

zelen rožmarin pa ta treka;
na našim pokopi vsajena naj bo,
zelena od veka do veka.

1833.

3. Novoletnica.

1. Beli den se je perbližal,

stara noč minila je;
staro leto ponovilo
nikdar več ne bode se.
Časno s’ čašam odtekuje,
nam min’jočnost oznanjuje;
rožca še le percveti,
ocvetena že leži.

2. Le poglejte tam višave,

jih zastaran beli led,
morja strašne globočine,
de stermi nad njim pogled.
Vod’ brez konca tam izvira,
to pa jezar rek požira.

Z’ njimi leta tečejo,
v’ večno morje vtonejo.

3. V’ čudne kroge se obrača

po širjavah velik svet;
sonce nam po dnevi sveti
in po noči mesene bled;
zvezda zvezdi pot nahaja,
z’ svojo lučjo njo napaja;
sonce zvezde zatemni,
temna noč pa razsvetli.

4. Cerna zemla, dobra mati,

se postara, omladi;
nam potreben sad pernaša
in preživla vse stvari.
Peretina in zverina,
dve in štirnogata žvina
se rodi in je več ni,
zemlja še le zeleni,

5. človek gore prekopava,

morje je njegovi pot,
vse zverine ostrahuje,
on je vsih stvari gospod.
On narode premaguje,
duh nebes se doteknuje;
zemlja in nebo stoji,
v’ prah se človek spremeni.

6. Zvezde bodo otemnele,

sonca bode večni mrak;
zarja ne bo več denila,
noč zgubila svetel snag;
zemlja se bo razvalila,
vsa lepota razkadila:
le kar človek zasadi,
to na večno obstoji.

265

7. Nas sromakov vse težave,

vsih nesreč nevsmilen grom,
vsih bridkost grozenske strele,
naš’ga žvota strašni lom
le en kratek čas zadeva,
kratka je na zemlji reva;
vse, kar zemlja porodi,
se na zemlji premeni.

8. Vojske, kuge, bolečine,

terdih časov grozni strah,
vse veselje in dobrote
pokadijo se ko prah.

Kje je vboštvo vsih sromakov,
kje zdaj sreča vsih vojšakov?
Sluha jih in duha ni,
samo djanje še slovi.

9. Pošli, oče, ojstre šibe,
če se tebi dobro zdi,
alj veselja zale rožce,
dober oče si nam ti!

Tvoje roke smo veseli,
le pomoč nam ti podeli;
naj se v’ djanji vsih ljudi
tvoja volja vselj zgodi!

1833.

b) Blaže ino Nežica. 1842.

1. Predgovor.

Cuješ, preljubi moj! Boš bral, kar sta se Blaže ino
Nežica v’ šoli učila, naj se tudi tebe nauk prime. Beri, štej
ino poskušaj; koljko toljko se prijelo ino veselilo te bo, tudi
kaj znati.

Hočeš ti druge učiti ino bolj moder biti, ko skerben učitel 5
ino priden gospod kaplan, ki sta v’ šoli učila, ti ne branim.
Uči kakor rad; naj le dobro semena dobro zemljo pade, imej
si v’ rokah sevko alj sevavnik.

Per setvi mora sonce sjati, de se da lepo orati; tudi per
nauki bodi vešči — dobre volje, kar je prav. Povedal sim ti to
torej mnogotero za smeh. — Naj tudi setvo pohleven dežek po¬
moči, se bo hitro ozelenila. Rodoviten dež na razložen nauk
so solze iz ginjeniga serca. Mislim, de bi te tudi vmes posilile.

Je tebi preveč, kar se v’bukvicah uči, zogni se; je pre¬
malo, pa dodaj. Veš, de po sveti vse vage (tehtnice) enako 15
ne vlečejo, tudi vse ure ravno ne tečejo; vsakimu vse po glavi
biti ne more. Naj tebi nauk dopade, reci: Bodi Bog hvalen!

— ako ne, pa ti popravi ino bom jez Boga zahvalil. K’ veči
časti božji, naši predragi mladini pa v’ izveličanje naj se vse
zgodi! — To želi prijatel tvoj A.nton Slomšek. 20

266

2. Iz predgovora k tretjemu natisku. 1857.

Mnogo let je preteklo, kar so bile te knižice pervič
spisane; mnogo oblik se je od tiste dobe premenilo, mnogo po¬
pravilo, kajti popolnoma nikaj pod soncam ne najdeš. Vse se
premeni, tudi človek in njega dela; le resnica ostane. Tudi
5 bukvic za šolo in za domačo podučbo se je v preteklih letih
veliko boljših skovalo, kakor jih Blaže in Nežica imata, ki sta
se tudi že postarala. Je pa novo vino bolj močno, je starina
vender bolj zdrava. Nadjam se, da tudi knižica ta ne bo
škodvala, posebno mladim učitelom in rednikom, naj le po-
10  skusijo, kar je dobro in prav. Pijanost pa ni modrost, bodisi
pijan od starine alj novine — napihnen od starih alj novih oblik.

Vsaka slovniška oblika je kolo živega jezika, ki ne stoji
nepremakljivo, dokler jezik živi, marveč se neprenehoma obrača
in toliko hitreje premenjuje, za kolikor bolje omika ljudi in
15  jezika napreduje. Kolo prenaglo tirati in preterdo zaverati,
dobro ni; tiraj in opoveraj rabo oblik, kar je prav, da kolo
jezika gladko poteče; pa tudi preveč v stran ne vozi, zaničevaje
sosedov bistne oblike, da bratov pravice v svojo lastno škodo
ne povoziš. Bolje bo na vsih štirih kolesih oblike voziti prav
20  po braterno, kakor za kolesnice (ki le dva kolesa imajo)
svojeglavno deržati, alj clo samokoliko enostransko tišati, se
na oblikah sosedov spotikaje. Združena moč velja. Tako misli
in želi brez zamere tvoj prijatel Anton Slomšek.

c) Iz predgovora k Drobtinicam 1847.

Bil sim za lansko leto 1846. majhino krušenco drobtine
nabral, jih ljubim bratarn ino sestram za novo leto dal, ino
hitro so pošle. To me veseli, pa tudi priganja, zopet skerbno
naberati ino za drugo novo leto 1847. drugi pletarček Drobtine
5 prijatelam podati, dokler vem, de jim vstrežem. Nate jih, ljubi
sosedje, ino po svoji potrebi rabite jih!

Vem, de vsaka drobtinca za vse ne bo; pa tudi gospodinja
vsakimu dosti dobriga kruha ne speče. Kako bi Drobtince vsim
dopadle, ki so delo velikoterih glav ino rok? Tudi pero ne

267

piše vsako za vsakiga enako dobro. Nadjam (troštam) se pa,
de bo vsaka drobtinca saj nekaj veljala. . . .

Tudi gerlica ni vsim dosti lepo zapela. Pravijo, de je ne-
koljko pesm brez soli, druge so jim prelesene ter nimajo pev-
skiga duha. Lehko, de je taka; pa tudi godci vsim dosti
vbrano ne godejo, dokler se prav ne izučijo; tudi okrogla, ki
Gorjancam dopade, se Spodjancam prenerodna zdi. Taka se
našim pesmam godi. Želel sim vsakimu kako pesmico dati,
otročajam in nevestam zapeti. To [pa možje sami lehko spo¬
znate, de mora mati pri zibeli drugo popevati, kakor školnik
na pogrebi. Tudi meni vse pesmice niso po volji; kdor pa za
razne stane pesm kaj gorših ima, lepo ga prosim, naj nam jih
da! Dajaj pa kakor rad, vsim nikdar, kakor jas, vstregel
ne boš.

Tudi na besedah se spodtikajo ino jim ne dopade, de bi
mož ino žena bila človeka prav po volji božji (kakor dva božja
voleka). Pa besede rade v drugim kraji tudi kaj drujiga pome¬
nijo. Po Stajarjih se imenuje lepa -rudeča, pikasta žužica, ki
rada otrokam po roči lazi ino mirno izleti, božji volek. Potem
ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek, ino dopade Šta¬
jercu, če ga tako pohvališ. ... Ne zasmehvati, ne zaničvati
ptujih zarekov ino besed, temuč povedati si jih hitimo!

Moje zagovorilo pa nimaj zamere, ampak zahvalo, de se
prav pogovorimo, kako je naša ino vaša, ter potem sklenemo,
ktera velja.

10

15

20

25

30

268

Doba narodne prosvete.

1843 — 1903 .

67. Kratek slovstveni pregled od leta 1843.—1903.

I.

Doba slovenskega slovstva, ki se začenja z letom 1843.,
ima za duševni razvitek našega naroda največji pomen. Vse
narodno življenje se je prerodilo v tej dobi. Svobodomiselni
nazori so prodrli do najnižje koče gorskega seljana, ljud-
5 stvo se je začelo učiti, samostojno misliti in se gibati. Slovstvo
se razširja na vse stroke književnega delovanja, število pisate¬
ljev raste od dne do dne in omika prodira tako med ljudstvo,
da postajajo slovstveni proizvodi občno blago vsega naroda.
Pisatelji se združujejo v skupno delovanje, ustvarjajoč si lastna
10  glasila in književna društva, ter delajo z združenimi močmi na
korist in v prosveto narodovo.

Kakor prejšnje dobe ima tudi sedanja svoj začetek v
Ljubljani, v naravnem središču slovenskega ozemlja. Kmetijska
družba ljubljanska je ustanovila sredi leta 1843. po posebnem
15 posredovanju nadvojvode Ivana v Gradcu slovenski časopis z
namenom, da poučuje preprosto ljudstvo v kmetijskih in obrt-
nijskih stvareh. Uredništvo je izročila družba svojemu tajniku
doktorju Janezu Bleiweisu,  ki je bil ravno isto leto došel
z Dunaja za profesorja na kirurški zavod v Ljubljani. Blei-
20  weis, rojen v Kranju na Gorenjskem (1808), je poznaval dobro
gospodarske razmere na kmetih in dovršivši medicinske in
živinozdravniške nauke na Dunaju, je bil kot vešč strokovnjak
najbolj sposoben, da postane zanesljiv voditelj in svetovalec
v gospodarskih stvareh našemu kmetu. Po prvem časniku sloven-
25 skem, katerega je izdajal Valentin Vodnik od leta 1797,—1800.,

269

je imenoval Bleiweis novi list ^Kmetijske in rokodelske
Novice“.  Sprva le kmetijskemu pouku namenjene, so razšir¬
jale polagoma svoj delokrog od leta do leta, tako da so postale
naposled središče vsemu slovstvenemu delovanju. V njih je
zabeležen vsak pojav narodnega življenja in zapisana vsaka 30
le količkaj vredna književna prikazen. V Novicah so se oglašali
vsi sodobni pisatelji od najboljšega do najslabšega, v njih se
je reševalo vsakatero slovstveno vprašanje; skratka, Novice so
od leta 1843. do 1858. središče vsem slovenskim književnikom.

Duševni oče Novicam je bil njih urednik Janez Bleiweis 35
od začetka do svoje smrti leta 1881. Njegovo delovanje je bilo
čudovito plodonosno in, ker so prihajali spisi njegovi med
ljudstvo in se pridno čitali, tudi jako koristno. Ne le, da je v
vsak letnik, lahko rečemo v vsak list v tednu spisoval kračjih
poučnih sestavkov, izdajal je Bleiweis tudi posamezne knjige 40
razne vsebine. V prvi vrsti je pisal za kmeta, izdajajoč knjige
o živinozdravstvu in o živinoreji. Vsako leto je prirejal „Veliko
pratiko“ za preprosti narod in povrh še ^Koledarček slovenski “
(1852 — 1856) z leposlovnimi in poučnimi sestavki, pesmimi
in z životopisi slavnih rodoljubov. Bleiweis je sestavil slovenske 46
čitanke za nižje razrede srednjih šol (1850—1855), izdajal
gledališčne igre in urejal ^Letopis Matice Slovenske^. Sploh
Bleiweis je imel na slovstvenem polju važno besedo. Po Novi¬
cah je zedinil slovenske pisatelje v črkopisu, pridobivši gajici
občno veljavo, ker je svoj list od leta 1846. začenši izdajal le 50
v novem črkopisu. Novice so se protivile nenaravnim poskušnjam
nekaterih pisateljev, ki so navdušeni po ilirski ideji iz sloven¬
ščine in drugih slovanskih jezikov kovali vzajemen književni
jezik slovanski. Novice so ohranile čisto slovenščino in utrdile
občeslovenski književni jezik. Največja zasluga Bleiweisova pa 55
je ta, da je vedel svojemu listu pridobiti vse tedanje pisateljske
moči; le tako je bilo mogoče, da so Novice zastopale vse stroke
našega slovstva.

V gospodarski stroki zavzema zraven Bleiweisa važno
mesto Matija Vrtovec  (1784—1851), župnik v Sv. Vidu 60
nad Vipavo. Spisal je za kmetovalce „Vinorejo“ in »Kmetijsko
kemijo“, katera spisa sta izšla kot posebni, Novicam priloženi

270

knjigi (1844 in 1847). Kemijski spisi Vrtovčevi se odlikujejo
po domači pisavi in tehničnih izrazih, katere je ustvarjal iz
65  domačih korenov. Povrh je objavil več sestavkov o zvezdoslovju
ter spisal občne zgodovine stari in srednji vek, ki pa sta še
le po njegovi smrti prišla na dan (1853).

Celo novo stroko sta uvedla po Novicah v naše slovstvo
Jurij Kobe in Miha Verne,  in sicer narodo- in potopisje.
70 Kobe, rojen v Poljanah blizu Kolpe (1807—1858), je služil
za duhovnika na Dolenjskem in dobro poznal svoje rojake.
Najbolj so ga zanimali „Beli Kranjci", katere je opisal v
Novicah (1847). Med njimi je tudi nabiral narodno blago,
zlasti pesmi, ki so srbskim podobne, in popisoval njih šege in
75 navade ter jugoslovanske običaje. — Miha Verne (1797—1861),
doma blizu Postojne, pozneje stolni prošt v Trstu, je bil velik
prijatelj potovanju. Prehodil je Kranjsko, Hrvatsko in Štajersko,
prepotoval Laško in šel tudi v sveto deželo. Svoje potovanje
je obširno popisal v Novicah (1851, 1852, 1858) in tako pre¬
šo prosti narod učil druge kraje in tuje dežele spoznavati. Verne
se je tudi bavil s prirodoslovjem ter priobčil več sestavkov
,.o prirodi in previdnosti božji v njej" po nemških izvirnikih
(Novice 1853—1856). Končno je dovršil Vrtovčevo občno zgo¬
dovino, ki je prišla vsa po njegovi smrti na svetlo (1863).

85 Tretja slovstvena stroka, katero so jele obdelovati Novice,
je domača zgodovina in slovenske starožitnosti. Po vzgledu če¬
škega učenjaka Pavla Šafarika,  ki je izdal leta 1837. naj¬
slavnejše svoje delo: „Starožitnosti slovanske' (v nemškem pre¬
vodu so izšle leta 1843.—1844.), so začeli tudi slovenski pisatelji
90 domačo staro zgodovino preiskovati. Po svojih starinoslovnih in
zgodovinskih spisih so zasloveli posebno Davorin Trstenjak
na Štajerskem, Matej Ravnikar-Poženčan in Peter
Hieinger  na Kranjskem. Ne le po Novicah, temveč tudi po
drugih časopisih so objavljali svoje znanstvene razprave o prvih
95 slovenskih naselbinah, o tukajšnjih rimskih postajah in mestih,
o razširjanju kristjanstva po Slovenskem, o ostankih slovan¬
skega bajeslovja iz pradavnih časov poganskih. Taki in slični
spisi so čitatelje navduševali za domovino in narod, kažoč jim,
da imajo tudi Slovenci staro zgodovino.

271

Zraven teli književnih strok pa se ni zanemaijalo niti ioo
pesništvo, niti pripovedno slovstvo. Osobito pesniki so se radi
oglašali po Novicah. Najbolj so se priljubili nekdanji Čbeličar
Blaž Potočnik  (1799—1872), Anton Žakelj s pesniškim ime¬
nom Rodoljub Ledinski  (1816—1868), F ranče Svetli¬
čič  (1814—1881) in Lovro Toman  (1827—1870), zadnji ios
znan kot navdušeni pesnik ,,Glasov domorodnih* iz leta 1849.
Nad vse pa se je proslavil kot prvi pesnik Novičine dobe
Ivan Vesel Koseski.  Takoj leta 1844. je objavil veličastno
odo »Slovenija cesarju Ferdinandu I.*, kjer poje ponosno, da
„hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.* Na- no
vdušeno je dramil svoje rojake, češ, „kdor zaničuje se sam,
podlaga je tujčevi peti,* ter jim kazal, da premore delo in
pridnost vse težkoče; saj poje v pesmi: „Kdo je mar?*, da je
Slovenec bistre glave in da slovenski oratar vse doseže, kar
mu drago, bodi slava, bodi blago! Tako so vzbujali pesniki ns
narodni čut in ponos ter dramili svoje rojake na delo. Koseski
je bil do svoje hude bolezni leta 1852. eden glavnih delavcev
na polju slovstvenem in je veljal za prvega pesnika svoje
dobe. Njegova pesniška moč se kaže najbolj v prevodih iz
drugih slovstev. Najlepše nemške in ruske pesmi, žaloigri 120
»Devico Orleansko in »Mesinsko nevesto* ter šestero spevov
iz Homerjeve Ilijade je Koseski podal prvi našemu občinstvu.

Takoj v prvih letih te dobe seje  jelo slovensko slovstvo
bujno razcvetati. Ta razvitek je sevčda zelo pospeševalo zname¬
nito leto 1848., ko so svobodomiselni, napredni nazori stopili 125
na dan. Vso Evropo je pretresel preobrat v socijalnem in poli¬
tičnem življenju. V Avstriji se je rodila ustavna doba in z njo
se je vzbudilo tudi po Slovenskem živahno gibanje na slov¬
stvenem polju. Kar na enkrat je oživelo vse književno delovanje.

Ves narod se je predramil in vzbudil in ravno ta probujenost 130
je vzmogla tako velikanski napredek. Kmalu se vzdigne glas
po ravnopravnosti slovenskega jezika v šoli in uradu. Sloven¬
ščina se uvede kot obvezen predmet v srednje šole in na Du¬
naju se jame izdajati »Državljanski zakonik* tudi v slovenskem
jeziku. Novice niso mogle več zadostovati vsem slovstvenim 135
potrebam; zatorej so se porajali časniki po vseh pokrajinah

slovenskega ozemlja. V Ljubljani se je porodil list „Slovenija"
(1848) pod uredništvom Matija Cigale  ta,  ki si je pozneje
kot urednik „ Državljanskega zakonika" in Wolfovega nemško-
140 slovenskega slovarja (1860) pridobil mnogo zaslug za razvitek
našega jezika. Ko je ^Slovenija 44  prenehala, se je ustanovil
leta 1850. prvi uradni list slovenski: „Ljubljanski časnik 4-  pod
uredništvom znanega pesnika in pisatelja Blaža Potočnika.
Za mladino je osnoval Ivan Navratil  list „Vedež". za njim
145  pa se je porodil „Pravi Slovenec' 4 , kije  prinašal kratkočasno in
leposlovno berilo zlasti iz spretnega peresa ljubljanskega zdrav¬
nika Franceta Malavašiča,  ki si je po krepkih pesmih,
lahkoumevnih prevodih raznih povestij in po poučnih sestavkih
pridobil v našem slovstvu stalno ime. V Celju še zagledajo
150  ^Slovenske Novine' - , v Trstu pa ^Jadranski Slovan 44  beli dan.
Toda vsem tem listom je bilo kratko, eno- ali dveletno živ¬
ljenje usojeno. Zraven Novic se je ohranil le „Slovenski cer¬
kveni časopis', kateri, ustanovljen leta 1848. po JanezuPoga-
čarju,  poznejšem škofu ljubljanskem, še dandanes izhaja (od
155  leta 1849. pod imenom »Zgodnja Danica"). Kar so Novice v
kmetijskem, obrtnijskem in narodnem, to je Danica v cerkvenem
oziru. Tudi ona je združevala v svoji sredini slovenske pisatelje,
osobito pospešujoč nabožno pesništvo in cerkveno književnost.
Zlasti pomenljivo je sodelovanje PetraHicingerja,  ki je raz-
160 pravljal zgodovino katoliške cerkve po Slovenskem, in njenega
urednika Luke Jerana,  ki slovi po raznih nabožnih knjigah
kot dober cerkveni pisatelj.

II.

Živahno književno delovanje na Kranjskem je našlo svoj
odmev v drugih slovenskih pokrajinah. Osobito štajerski pisa-
165  telji so plodonosno-delovali v družbi svojega vladike Antona
Slomšeka,  ki je bil že leta 1846. osnoval letnik »Drob¬
tinice  , učiteljem in učencem, starišem in otrokom v pouk in
kratek čas namenjene. Po vsebini popolnoma različne od ljub¬
ljanskih Novic, so delovale Drobtinice blagonosno med štajer-
170  skimi Slovenci, pišoč zlasti o bogoslovnih predmetih in o šolskih
stvareh. Glede na cerkveno govorništvo so mnogi njeni letniki

izvrstni in zlata vredni; kar se pa tiče prilik, povestic, basnij,
šolskega pouka in vzgoje, životopisov književno- ali cerkveno-
veljavnih mož, pa gre Drobtinicam prvo mesto v našem slovstvu.
Najmarljivejši pisatelj Drobtinic je bil vse do smrti svoje (1862)
Slomšek sam, za njim pa celjski opat Matija Vodušek,
konjiški nadžupnik J o ž e f Rozman  in braslovški dekan Mika
Stoj  a n, ki so tudi vsak zaporedoma namesto škofa Slomšeka
uredovali Drobtinice. Slomšek je vzbudil toliko duševnih sil na
Štajerskem, da štejejo Drobtinice v vseh svojih (20) letnikih do
leta 1869. okoli 130 sodelavcev. Slomšek zavzema ne le v cer¬
kveni, temveč tudi v šolski književnosti prvo mesto. On je ob
enem naš prvi in najboljši vzgojeslovni pisatelj; po njem se
je narodno šolstvo na Štajerskem popolnoma prerodilo in v
kratkem jako povzdignilo. Slomšek je skoro sam vse takrat
potrebne šolske knjige preskrbel. Spisoval je abecednike, slov¬
nice, katekizme, male in velike čitanke; ljudstvu je podajal
molitvenike, dejanje svetnikov, duhovnikom pa pridige in drugih
potrebnih navodov. Tudi sv. pismo si je prizadeval spraviti v
novem prevodu na dan, a izšli so le trije zvezki starega za¬
kona (1848—1854) po prevodu o. Plači d a Javornika.
Slomšek je smatral za umestno, da izide tako obširno delo v
slovenskem središču, in po njegovem nasvetu je izročil naš
mecčn, ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, duhovnemu vodji
ljubljanske duhovščine, Juriju Voleu,  to delo, katero je kot
drugi katoliški prevod vsega sv. pisma leta 1856.—1859. na
škofove stroške prišlo na svetlo.

Krepko slovstveno gibanje se je začelo z letom 1848. tudi
na Koroškem. Seme katero je zasejala blaga roka Slomšekova
v prejšnji dobi, je obrodilo obilnega sadil. Leta 1848. se je
izročil pouk slovenščine na gimnaziji mlademu Antonu Jane¬
žiču  (1828—1869) iz Rožne doline. Ta je začel takoj za po¬
trebne šolske knjige skrbeti. Izdavši slovensko slovnico za
Nemce (1849), ki je v mnogih izdajah nad 30 let služila za
šolsko knjigo, je sestavil izvrsten nemško-slovenski in slovensko-
nemški rečnik (1850, 1851). Videč, kako uspešno delujejo ljub¬
ljanske Novice in Slomšekove Drobtinice, je ustanovil Janežič
prvi slovenski list na Koroškem, „Slovensko Bčelo“, ki je bila

18

175

180

185

190

195

200

205

Slovstvena čitanka.

274

leposlovju in znanstvu namenjena, če tudi samo štiri leta izha-
2io jajoč (1850—1853), je vendar znatno povzdignila naše slovstvo.
Slovenska Bčela je donašala umetne in narodne pesmi in po¬
vesti, popisovala domače šege in navade ter poučevala o
šolskih stvareh. Zraven Janežiča sta delovala v Celovcu
nadzornik ljudskih šol Simon Rudmaš  na polju šolske
215 književnosti ter profesor prirodoslovja in matematike Karol
Robida.  Zadnji je izdal od leta 1846.—1856. sledeča dela:
Zdravo telč najboljše blago, ali nauk, zdravje ohraniti; Nara¬
voslovje ali fizika; Domači zdravnik in Domače živinozdrav-
stvo (zadnji dve po nemških izvirnikih). Četrti v koroškem
220 pisateljskem krogu je bil profesor Andrej Einšpieler.
Izdajajoč nad 30 let »Šolskega prijatelja* (začenši z letom
1852., od leta 1856. pod imenom »Slovenski prijatelj*), je
deloval zlasti v šolskem in cerkvenem slovstvu ter si po tem
listu kakor po drugih knjigah pridobil častno ime. Kot peti se
225 jim je pridružil Matija Maj ar Zilski,  poznan kot pisatelj
književne vzajemnosti slovanske. Po vzgledu »ilirskega* pesnika
Stanka Vraza se je zanimal osobito za narodno blago in za
domače običaje. Po Koroškem in po drugih pokrajinah sloven¬
skih potujoč, je nabiral narodne pesmi, katere je deloma izdal
230 v »Pesmarici cerkveni a  leta 1846. Majarju Zilskemu gre za¬
sluga, da je prvi popisal običaje koroških Slovencev ter opozoril
na slovenske in slovanske starožitnosti. Glede pisave pa je
hodil svojo pot. Kakor je gajica v črkopisu združila Slovence
s Hrvati, Čehi in Slovaki, tako je nameraval Matija Majar
235 ustvariti iz slovenščine in drugih slovanskih jezikov vzajemen
književni jezik jugoslovanski. V to svrho je izdelal leta 1848.
»Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje*, ter spisal »Vza¬
jemno slovnico slovansko* (1865). Dobro vedoč, da se ne da
umetnim potem ustvariti občeslovanski književni jezik, so se
240 skoro vsi slovenski pisatelji protivili takemu nenaravnemu po¬
četju. Le nekateri so pisali v takozvani »ilirščini*, pred vsemi
Jurij Kobe in Jakob  R a z 1 a g, odvetnik v Brežicah. Zadnji
je izdal (za leto 1852. in 1853.) zabavnik »Jugoslovanska
Zora , v katero je pisal sam v čisti ilirščini, t. j. v štokavskem
245 srbsko-hrvatskem narečju, drugi, kakor Božidar Raič in

275

jezikoslovec Or o slav  Caf  s Štajerskega, v mešanem jeziku,
nekateri pa zopet v slovenščini, med njimi prva slovenska
pisateljica Josipina Turnogradska  (1833—1854), žena
pesnika Lovra Tomana, ki je zaslovela po svojih novelah in
povestih v „Zori“ in ^Slovenski Bčeli*. Proti Majarjevim in
njegovih vrstnikov poskušnjam so se oglasile Novice in prodrle
z edino pravimi nazori, ki se glasč: Slovenščina se likaj na
podlagi narodne govorice, staroslovenščine in drugih slovanskih
jezikov, ali inače se ima ohraniti čista, brez primesi tujih
slovanskih oblik.

Imenovani koroški pisatelji so v zvezi z drugimi rodoljubi,
zlasti po prizadevanju škofa Slomšeka osnovali društvo sv.
Mohorja za izdavanje dobrih slovenskih knjig (1852). Duša
temu društvu je bil Anton Janežič. Do svoje smrti je oprav¬
ljal težavna opravila družbenega tajnika in prirejal njene
knjige, izvrstno pospešujoč naše slovstvo. Kot bratovščina
(od 1. 1860.) se je »Družba sv. Mohorja* tako povzdignila,
da šteje sedaj nad osemdeset tisoč udov, od katerih dobiva
vsak na leto po šestero knjig nabožne, pripovedne in poučne
vsebine. Kdor pomisli, koliko knjig Mohorjeva družba vsako
leto razpošlje med ljudstvo, ta bode brez dvombe vedel tudi
ceniti veliko važnost te družbe za duševni in gmotni razvitek
našega naroda.

Razen tega se je Janežič kot profesor slovenščine na
realki in gimnaziji v Celovcu oziral na potrebe šolskega slov¬
stva. Ker ni bilo pripravne slovenske slovnice in slovenskih
čitank, je sestavil tri „Cvetnike“ za slovensko mladino in izdal
»Slovensko slovnico*. Naslanjaje se na izborno primerjajočo
slovnico slovanskih jezikov od prvega jezikoslovca Franceta
Miklošiča,  je ustvaril Janežič izvrstno slovniško delo, ki je
vsem sedanjim pisateljem služilo v pouk. 1 )

i) Leta 1854. je izdal Janežič »Slovensko slovnico  s kratkim pregledom
slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence."
S to knjigo je postavil dober temelj slovenski pisavi in utrdil naš pravopis.
Slovnica je služila v pouk na srednjih šolah, a bila tudi ob enem voditeljica
vsem mlajšim pisateljem našim. Janežič je porabil v svoji slovnici preiskave

18 *

250

255

260

265

270

275

276

III.

Velik napredek v našem slovstva je storil Janežič s tem,
da je osnoval „Slovenski Glasnik 1 *,  list za slovstvo in
umetnost (1858—1868), in da je izdajal ,,Cvetje iz doma-
280 čih in tujih logov**  (1861—1867). V Slovenskem Glasniku
je združil urednik Janežič vse tedanje pesnike in leposlovne
pisatelje. Med pesniki se osobito odlikujejo France Levstik
(1881—1887), Miroslav Vilhar, Simon Jenko, France
Cegnar.  Kot vzorni prozaiki slovijo France Levstik, ki je s
285 svojim ,,Martinom Krpanom** (1858) določil naši prozi pravo
pot ter dejanski utrdil ona pravila v naši pisavi, ki jih je
dokazoval po Novicah v svojih kritičnih spisih; potem Josip
Jurčič  po svojih značilnih romanih in povestih ter profesor
France Erjavec  po svojih potopisih, povestih in vzornih
290 prirodoznanskih spisih in knjigah. Zraven Slovenskega Glasnika
je »Cvetje iz domačih in tujih logov'* najbolj razširilo naš
književni obzor. Ne le izvirni spisi, pesniške zbirke in romani,
temveč tudi prevodi izvrstnih tujih proizvodov so zagledali v
»Cvetju** beli dan. Tu so izšle pesmi Antona Umeka in
295 Jurčičev  prvi slovenski roman »Deseti brat** (1866); tu so
se objavili prevodi: Marija Stuart, Viljem Tel, češka „Babica“,
vsi trije od Franceta Cegnarja,  kateri je povrh še izdal

Miklošičeve na jezikoslovnem polju in tako njegovim naukom pripomogel
do dejanske veljave in uporabe pri Slovencih.

Vpliv te slovnice se začne takoj kazati v našem slovstvu. Večja doslednost
in pravilnost odlikuje odslej naprej spise slovenske in marsikaj omahljivega
se je takoj odpravilo. Tako so popolnoma izginile oblike na -am, -ami  pri
moških in srednjih samostalnikih; po mehkih soglasnikih so pisali zdaj e  na¬
mesto o, na pr. delavcev nam. delavcov. Pri pridevnikih so služile zlasti kranj¬
skim pisateljem več stoletij oblike na -iga, -imu,  in v mestniku in orodniku
niso razločevali končnic -ern  in -im;  toda zdaj so dali po vplivu štajerskih in
koroških pisateljev, osobito pa vsled Janežičeve slovnice oblikam na -iga, -imu
slovo ter začeli pisati lepega, lepemu  in ločili mestnik lepem  od orodnika lepim,
kakor so pisali pri zaimku njega, njemu, pri njem, z njim.  Namesto nesrečin,
kratik  so pisali odslej nesrečen, kratek  itd. V drugi izdaji (1863) svoje slovnice
je Janežič tudi že pisal samoglasniški r  brez e,  ker je bil Miklošič dokazal
njega samoglasniško naravo v slovanskih jezikih; poznejši pisatelji slovenski
so polagoma krenili vsi po Miklošiču, samoglasniški r  pišoč.

zbirko svojih pesmij in leta 1866. tudi Valenštajnovo trilogijo
v krasnem prevodu. V „ Cvetju” so čitali Slovenci prvikrat
prevode klasičnih umotvorov, kakor so Sofoklejev Ajant od soo
Matija Valjavca,  slavnega nabiratelja narodnih pravljic in
pripovedek, Ksenofontovi Spomini na Sokrata po o. Ladislavu
Hrovatu,  ali Vergilijev Georgikon po Jožefu Šubicu.
Razen tega nam je podalo „Cvetje” še več izvrstnih del iz češ¬
kega, ruskega, poljskega, laškega in španskega jezika v dobrih 305
prevodih. S prevodi se je v obče zadnja desetletja marljivo
bogatilo naše slovstvo in likal naš jezik, osobito odkar so jeli
naši pisatelji, v prvi vrsti Lavoslav Gorenjec  Po  d gor  i-
čan  (f 1886), prevajati iz bogatih slovanskih književnostij.

Tako se je naš slovstveni obzor razširil na vse strani. 3io
Zlasti leposlovje se je krepko razvijalo po lastnih glasilih. Za
Slovenskim Glasnikom so gojili in še deloma gojijo lepo
književnost razni leposlovni in znanstveni listi, kakor v Celovcu
Besednik in Kres, v Mariboru Zora z znanstveno prilogo
Vestnikom, na Dunaju Zvon, v Ljubljani pa Vrtec, list za 315
mladino, Ljubljanski Zvon, Slovan, Dom in Svet. Po teh
glasilih je dospelo lirsko pesništvo in pripovedno slovstvo na
vrhunec oblikovne dovršenosti. V liriki pripada prvi venec
pesniški trojici Francetu Levstiku, Josipu Stritarju,
Simonu Gregorčiču;  v epiki, t. j. v romanu in povesti 320
zavzemajo odlično mesto Josip Jurčič, Josip Stritar,
Janko Kersnik in Ivan Tavčar;  v narodopisju in po
narodnih bajkah se odlikuje Janez Trdina,  pevec balad in
romanc pa je Anton Aškerc.  Pa tudi vsaka druga stroka,
bodisi šolska, pravoslovna ali gospodarska, ima dokaj izvrstnih 325
zastopnikov ter se razpravlja po lastnih glasilih ali v knjigah.

Za slovensko razumništvo delujeta književni zavod „Matica
Slovenska” (od leta 1864.) in „Dramatično društvo “ (od leta
1867.) v Ljubljani, za pouk preprostega naroda pa skrbi
,,Družba sv. Mohorja” v Celovcu. 330

V zadnjih desetih letih, ob koncu devetnajstega stoletja
se je slovensko slovstvo zopet znatno povzdignilo in oživilo.
Mlade, čile moči so stopile na poprišče slovenske književnosti.

V pesništvu kakor v povestih je zavladal nov duh, ki pa ne

- 278  -

335  izhaja iz domačega življenja, temveč iz moderne struje drugih
svetovnih slovstev.

Na polju slovenskega pesništva slovejo v prvi vrsti
Anton Aškerc, Dragotin Kette, Josip Muren
(Alek sandrov), Oton Zupančič; v povestih in romanih
350 se odlikujejo zlasti France Zbašnik, Fran K s. Meško,
Ivan Cankar, France Finžgar, France Grovčkar;
na dramatskem polju pa so dosegli lepih uspehov  France
Finžgar, France Detela, Ivan Cankar, France
Govekar in Engelbert G-angl. Pa tudi v drugih strokah
345 se kaže vsestranski napredek; razni gospodarstveni in znan¬
stveni spisi svedočijo dovolj o slovenskih književnikih, kako
vedo ustrezati vsakdanjim potrebam svojega naroda. Najnovejši
pojavna  slovstvenem polju pa je pedagoško-književno
društvo »Slovenska šolska Matica", kateremu je namen, gojiti
350 pedagoško slovstvo in pospeševati šolstvo slovensko po naj-
novejših vzgojnih in učnih načelih.

68. Janez Bleiweis.

a) Oznanilo Novic 1843.

Učenosti, umetnosti in znajdenja so se v kratkih letah
tako razširile, de, kdorkoli z njimi naprej hiti, ne posnema,
kar so drugi koristniga znajdli. ampak se terdovratno stariga
derži, gre rakovo pot, vsaki dan mejn zna, se v zdajnim
5 obrazenji sveta ne znajde, v sredi svojih rojakov, znancov ino
prijatlov si neznan ptuj deželec zdi in si ne more nikakor
pomagati.

Zlasti krajnskim kmetam ino rokodelcam, kteri se ptujih
jezikov niso učili, se tako godi. Kar vidijo, slišijo ali berejo,
io znajo posnemati, tode malo, kir li po redkim zvunaj dežele grejo
in malo berejo, kir ptujih jezikov ne razumijo in v krajnskim
jeziku zvunaj molitvic nič pisaniga ni. Zlasti te izznanit z
vsim, kar so učenosti in umetnosti njim koristniga znajdile, jim
pokazat in jih napeljat, kako se z narmajnšim perzadjanjam
15 vsako delo opravi, kako in kje znajo svoj perdelk z pridam
v dnar spravit, kako in kje znajo za se potrebne reči, to je
orodje, živež, obleko in t. d., po ceni si previditi, kako verte

279

obdela vati, drevje ravnati, saditi, cediti in cepiti, kako obilice,
zidne gosence (sviloprejke), domačo živino in perotno ravnati,
sploh jim pot kazat, po kteri hodivši bojo brez velikiga per- 20
zadjanja zhajali, sebi in svoji družini bolj ohlapno živlenje
pervošiti zamogli, — kmete in rokodelce opomniti nemarnost,
nerodnost in škodlivib navad, ktere njih stan narveč grene,
jim navod dati, kako znajo svoje zdravje, ta narveči dar božji
perhraniti in si milo živlenje dolgo obvarvati, je namen teh 25
novic. Kmetovske in rokodelske djanja, ktere se v drugih
deželah drugači kakor per nas opravlajo, bodo razsojene,
koristne nasvetvane, mejn koristne odsvetvane. Nove znajdenja
bodo ročno oznanjene, pa tudi razsojene, če so posnemanja
vredne ali ne. 30

Kmetijske in rokodelske v slovenskim natisnene bukve
(knige) bodo zvesto pregledane in njih vrednost pošteno pre-
vdarjena. Vse vikši postave in povelja, kmetijstvo in roko¬
delstvo zadevajoče, tudi oznanila v teh rečeh bodo tukej raz¬
glašene. 35

Skerbno si želi vsakktiri Krajnec poznati svojo krajnsko de¬
želo, se izznaniti z imenitnimi rojaki ino zvediti imenitne pri-
godke svojih sprednikov. Te želje spolniti bo posebna skerb naša.

Za sklep bo nasledval žitni kup vsakiga tjedna v Ljubljani
ino v Krajnu. 40

Iz tega zapopadka je lahko spoznati namen, cilj in konec
teh novic, namreč poduk in napeljevanje kmetvavcov in obert-
nikov ali rokodelcov, si svoj stan, kolikor je mogoče, zboljšati,
ne pa dobičke z njimi iskati, pa tudi ne samo krajnšine učiti
ali krajnski jezik čistiti. V pomankanji krajnskih besedi si bomo 45
enako Kimcam, Nemcam, tudi Ceham, Rušam, Poljakam ptuje
besede zposodili. Zatorej bo njih kup prav nizek, pa tudi ne
bode mogoče perjaznim pomagavcam truda obilno plačvati,
ampak c. k. družba krajnskih kmetvavcov, ktera se je pogojenja
tčh novic lotila in njih spečanje nase vzela, ima vse upanje do 50
svojih častitih deležnikov, kterim poboljšanje stanu kmetvavcov
in obertnikov na sercu leži, de ji bodo v vsim pripomogli na¬
menjen cilj doseči. Vsaka pomoč bo hvaležno vzeta in po
vrednosti z imenam pisarja natisnena.

280

55  Vsakkteri poduk v čistenju jezika ali v drugi reči nas
bode razveselil in nam za znaminje veljal, de se te novice
prijaznih deležnikov razvesele.

b) O pesništvu.

Nekiga kmeta je sinek prašal: „Oče, povejte mi vunder
enkrat, kaj neki so verzi, v kterih pevci svoje pesmi pišejo;
celo leto si že glavo ubijam, pa ne morem nikakor praviga
zvediti.“ Oče, ki tega sam ni vedil, mu odgovori: „Verzi so
5  verstice, ki zaporedama sledijo, na popirji nikoli od eniga kraja
do drnziga ne sežejo in večidel na sredi nanaglama prenehajo;
dostikrat je clo ena versta veliko krajši od druge, če je pevcu
nategama besedi zmanjkalo. “ — Pri marsikterim pevcu zares
verzi niso nič druziga kot gole verstice, in dostikrat je ena
10  krajši od druge samo zato, kčr so mu besede pošle; od praviga
pevskiga duha ni duha, ne sluha. Pevec (pesmenik) mora rojen
biti, pravi star pregovor; današnji dan pa že vsak pesme dela
in se ubija, de mu pot po čelu stoji.

Iz starih pripovedk je znano, de je nekdej krilati konj
15  na svetu bil, ki so ga Pegaza imenovali in kteriga so le
pesmeniki jezdarili. Od tistih časov še dandanašnji Pegaza
jezdariti toliko pomeni, kakor pesmi zlagati. Imenitni Pegaz
pa je le prave pesmenike nosil, vse druge derhali ni na sebi
terpel ter jo je na tla potlačil. Takih pevčkov, ktere Pegaz
20 jezdari, namesto de bi oni Pegaza jezdarili (sie reiten nicht,
sie werden nur geritten), tacih pevčkov je dandanašnji cela
truma. Ni bolj zoperniga na svetu ko slaba pesem — naj tedej
opusti peti, kterimu pesem ni dana! Sej je tudi ravno tako lepo
in častno, brez verstic kaj dobriga pisati. Vsi ne moremo pre-
25 pevati, pa tudi treba ni. Naj nam pravi pesmeniki prepevajo in
s svojimi pesmami serca razveseljujejo: radi jih bomo poslušali.
Vsak drugi pa, ki ni za tč rojen, nej pesništvu slavč da, de ne
bodo od njega rekli: ,.Ta tudi vprega Pegaza v galejo.“*)
__ - Nov. 1845.

*) Ta izrek navaja Bleivveis iz zabavljivih napisov Prešernovih. Ker so
Cbeličini pesniki zlagali čestokrat nepravilne šestomere, jim je zložil Prešeren
(1832) pod naslovom: „Cebelice šestomerjovcam" sledečega sršena:

„Ak kdo v heksametru namest spondeja
al daktila posliiži se troheja,
ne ve, kam se cezure dejo,
on vprega Pegaza v galejo."


- 281  -

e) O novem pravopisu.

Novo leto se je za Novice prav veselo začelo; nobeno
leto ni tolikanj deležnikov vnovič pristopilo kakor letaš! Med
novimi bravci so morebiti nekteri, ki še niso Novičniga pisanja
vajeni; tem povemo, de je pri tem pravopisu vse po starim,
samo tri čerke ne, ktere se pa dajo, ko bi z očmi mignil, na¬
učiti : tč-le so:

namesto stariga ojstriga f  imamo s ; namesto fh  pa s,

„ n  melikiga s „ z) „ sh  „ z,

n rt  ^ C, „ zh  „ C.

To je vse in ne pičice več. S tem pravopisam pa stopimo v
kolo z drugimi Slovani, de oni naše, mi pa njih bukve lahko

beremo.

De bi tedej prihodnjič zmešnjav v Novicah ne bilo, prosimo,
naj bi se vsi naši gosp. pisatelji ediniga pravopisa posluževali.
Zdej ta, zdej uni pravopis, Novicam ličnost jemlje in bravce
moti. Rodoljubni Slovenci niso svojoglavni, ampak si v občno-
koristnih rečeh radi roke podajo. Z radostjo in ponosam za-
moremo reči, de so vsi slavni slovenski pisatelji tudi pisatelji
Novic in de narbolj sloveči med njimi so jeli sploh pisati v
občnim (Grajevim) pravopisu. Naši prebrisani kmetje ga že
brez spotikleja berejo; za male otroke, ki se še le brati učijo,
je pa novi pravopis veliko ložeji od stariga. En glas, ena
čerka, to je velika prednost noviga pravopisa. V šolah je
sicer stari pravopis še vpeljan, prepovedano pa ni učiteljem
zraven tega memogredč učenčike tudi občniga pravopisa vaditi,
kar pridni učitelji brez vse pogube časa gotovo tudi storijo. 1 )

Nov. ^ 846.

i) Bleiweis je z letom 1846. začenši izdajal Novice le v gajici, dočim
je v prejšnjih treh letnikih večinoma še rabil bohoričico; sprva je le sem ter
tja ponatisnil kakšno pesem v gajici, a potem je čim dalje tem več prostora
prepuščal novemu črkopisu, kakor so ga pač rabili slovenski pisatelji in
sotrudniki Novic. Leta 1845. je celo objavil sledeče naznanilo, kakor da bi se
hotel opravičiti, zakaj se poslužuje tudi gajice: „Mi nobeniga k pisanju

v novim pravopisu ne silimo in dajemo vsak spisek v Novice tako, kakor ga
prejmemo.“

5

10

15

20

25

282

d) O prevodih.

Kar se prestavljanja knjig tiče, je res to Ahilova peta slo¬
venskih pisateljev, ker mislijo, da prestavljavec mora poredoma
pobirati vse besede tistega spisa, kterega prestavlja, in stavke
skladati ravno tako, kakor jih je zložil izvirni pisavec. Ker je
5 nemški jezik per eminentiam jezik samostavnih imen, slovenski
jezik pa jezik glagolov, izvira pri prestavljanji iz nemškega
v slovenski jezik ravno tista zelo navadna okornost, ki je duhu
našega jezika nasproti. Dalje je lastnost nemškega jezika, da
zapletaj e stavke tako, da med poglavni stavek vriva deset
10  druzih, ki je po takem ves raztergan in sila dolg; to je sicer
po duhu nemškega jezika, pa je ravno nasproti duhu slo¬
venskega jezika, ki govori v kratkih, malo zapletenih stavkih.
Sicer nam pa vendar tudi niso všeč celo prekratki stavki, da se
po vsacih B ali 6 besed že postavlja pika; to je po naših mislih
15 otročja pisarija, ktera je le v abecednici na svojem mestu. Po
naši misli naj prebere prestavljavec vselej celi stavek ali še
več stavkov izvirnega spisa, potem pa naj si reče: „Kako naj
ga prestavim, da bom zadel tako, kakor govori prost Slo¬
venec? Ce tako prestavlja, bo odletela cela truma samostavnih
20  imen, in dolgi, desetkrat presekani stavek se bo razkrojil v več
samosvojnih stavkov. Tako bo ostal zapopadek izvirnega spisa,
pa v drugačni obleki in obliki — v duhu slovenskega jezika.

Nov. 1855.

69. Črtice o Ivanu Veselu Koseskem.

Ivan Vesel je rojen dne 12. kimavca leta 1798. v Kosezah,
gorenjski vasi blizu Moravč (odtod pesniško mu ime „Koseski“).
Šolal se je na celjski gimnaziji in ljubljanskem liceju ter služ¬
boval, dovršivši pravoslovne nauke v Gradcu in na Dunaju,
5 najprej pri kameralnem uradu v Ljubljani, potčm v Gorici in
Tolminu, naposled pa v Trstu. Tukaj je preživel i zadnja leta,
višji finančni svetovalec v pokoju, in zatisnil trudne svoje oči
dne 26. sušca leta 1884. V mladosti je občeval z Vodnikom in
Čopom, nekoliko tudi s Prešernom. Pesniti je že jel na ljub-
io ljanskem liceju, toda nemški. Med letom 1817, —1821. je zlagal

•283

po Schillerjevem vplivu nemške balade in objavil (1818) sonet:
,.Potažva — Der Trostv  nemškem in slovenskem jeziku. Ta
brez dvombe po nemški matici zloženi umotvor je Koseskega
prvi pesniški poskus v materinem jeziku ter sploh prvi sonet
slovenski, pri katerem mu je za nemški izraz „Trost“ sam
Vodnik nasvetoval besedo „potažva“.

Po teh mladeniških poskusih je umolknil Koseski za dalje
časa, videč menda, da se na nemškem Parnasu ne bode poslavil,
slovenski si pa najbrž ni upal peti, v svesti si svojega ne¬
zadostnega jezikovnega znanja, ki mu ni dopuščalo, da bi se
meril s Prešernovo pesniško vzvišenostjo. Zat6 se je v tej
dobi bržkone le pripravljal na poznejše popevanje; kajti zaman
iščemo plodov Veselove muze v vseh štirih zvezkih Kranjske
Cbelice, ki je razglašala umotvore tedanjih pesnikov slovenskih
(1830—1833). Še le leta 1844. prinesč Bleiweisove Novice v
posebni prikladi Koseskega pesem: „Slovenija presvetlemu,

premilostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu prvemu ob
veselem dohodu Njih Veličanstva v Ljubljano." Podoben po
svojem obsegu (ne po obliki) Vodnikovi „Iliriji oživljeni", je
dosegel ta pesmotvor kot izraz narodnega navdušenja ob tej
slovesni priliki navzlic mnogim, zlasti jezikovnim hibam ne¬
navaden uspeh. Njega vabilno miloglasje, silna krepost in
zveneča gladkoba v izrazih, prazniško visokoslovje in izvenredna
spretnost v stikotvorstvu je razvnela in obajala Slovence, da
so jeli staviti Koseskega — »pesnika vseslovanskega“ — celč
nad „lokalno-kranjskega pevca“ Prešerna, ki zaradi svojih
ljubavnih poezij v oni dobi itak ni bil priljubljen. Veličastna,
na široko razpredena snov, ki razklada Slovencem sijajno, dasi
sem ter tja pesniški izmišljeno minulost, je prevzela, ganila,
stresla mnoge takč, da so čitali ta proizvod s solznimi očmi
ter tekmujoč slavili pesnika v vezani in nevezani besedi. Odslej
je bil Koseski stalen sotrudnik Novicam, v katerih je vsako
leto do leta 1852. priobčeval svoje izvirne in iz raznih tujih
jezikov preložene proizvode.

Leta 1852. pa je naš pesnik nevarno obolel. Neugodna
operacija mu je skrčila in omrtvila ves život. Zatorej se je na¬
potil pesnik zdravja iskat v Abanske ^toplice pri Padovi, ki so

15

20

25

30

35

40

45

284

mu tako ugajale, da je vsaj telesno skoro popolnoma okreval
leta 18B6. Med boleznijo je moral seveda pesniško delovanje
50 ustaviti in še le po dolgem prestanku šestnajstih let se je
Koseski zopet oglasil v Novicah leta 1868. s prevodom:
„Mazepa Jovan, hetman ukrajinski dobe Petra Velikega. Prav¬
ljica zgodbe resnične po Byronovi istega imena.“ V zadnji
dobi svojega življenja se Koseski ni več bavil z izvirnim pes-
55 ništvom, temveč je večjidel le prevajal iz tujih slovstev, tako
iz Puškina, iz Dantejeve »Nebeške komedije ' 1  in iz drugih
slavnih pesnikov.

Koseski je doživel redko starost šest in osemdesetih let,
ne manj redko usodo pa kot pesnik. Povzpel se je bil namreč
60 takoj v začetku svojega delovanja do silne slave, ki mu je
hitro vzplamtela, a tudi hitro ugasnila. Mnogi so ga kovali
v zvezde, proslavljajoč ga kot prvega pesnika slovenskega; ne
dolgo potem so ga pa drugi teptali v prah. Kdor hoče Ko¬
seskega pravično soditi, ta mora prvič v poštev jemati dobo,
65 v kateri je živel in deloval, drugič pa ne sme biti slep napram
uspehom in pravim zaslugam njegovim.

Kakor rimski pesnik Ovidij, tako je tudi Koseski po¬
polnoma otrok svojega časa, čigar dobri in slabi znaki se
poznajo vsem mnotvorom njegovim. Pesnikova mladost spada
70  v dobo slovstvene, zlasti pesniške bede naše, ko se z učiteljskih
stolic še nikjer ni čul glas slovenski. Ker se je torej Koseski
v šolah poleg latinščine in grščine učil le nemškega jezika in
slovstva, ni čuda, da je zlagal sprva (kakor Prešeren) le nemške
pesmi. Še le ko so slovenščini ustanovili prvo javno stolico v
75  Ljubljani, so se zavedeli Slovenci, poučeni po izvrstnih slovnicah
(Kopitarjevi in Metelkovi), jezikovnega siromaštva svojega. Pri¬
čeli so se torej otresati dosedanje neokretnosti ter pilili, likali,
čistili in bogatili jezik strastno; toda pri tem so zabredli na
napačno pot in nepravilno kovali besede, zavijali srbsko-hrvatski
80  ter si pomagali v zadregi tudi z drugimi slovanskimi narečji;
ali pri vsem tem le niso mogli zatajiti v pisavi nemškega duha,
v katerem so bili vzgojeni. Tako je bilo z obliko. Pogrešali
pa so tudi primernih snovij, ki bi bile obetale kaj uspeha. Segli
so torej na zgodovinsko poolje, zasledovali slovenščino po vsem

285

svetu in, opirajoč se na izmišljeno minulost, prorokovali narodu 85
sijajno bodočnost.

Te časovne hibe kazijo Koseskega izvirna in preložena
dela. V nemških šolah izučen in vzgojen, živeč osebijen od ro¬
ja,kov svojih večjidel med Lahi in Nemci, se je potujčil i sam
ter, pojoč slovenski, mislil vedno le po tuje. A ne znajoč pri- 90
mernik domačih izrazov, jih je iskal po slovarjih, in če jih tudi
ondi ni našel, je posegel v druga narečja slovanska, katerim I
pa ni bil dodobra vešč. Ker je ravnal z jezikom samooblastno
ter mu delal silo, je postal češče popolnoma nerazumljiv. To
so vzroki, zakaj se niso poezije njegove ukoreninile med pre- j  95
prostim narodom.

Sicer pa je treba v Koseskega delovanju pred vsem ločiti
dve dobi: njiju mejnik je leto 1852., v katerem je nevarno
zbolel. Proizvodom prve dobe ne moremo odrekati niti dejanske,
niti krasoslovne vrednosti. Pesniška darovitost njegova se javlja 100
ne manj v tehnični spretnosti, kakor v krepkih, jedrovitih,
vzvišenih mislih. Po bolezni pa so mu opešale s telesnimi
močmi tudi duševne sile tako, da so umotvori te dobe prave
pesniške igrače brez slovstvene vrednosti. Poleg tega je Koseski
bolj prelagatelj nego izviren pesnik. Prelagal je najrajši nemške J05
pesnike; ti so Schiller, Goethe, Korner, Burger, Chamisso,
Uhland, Kosegarten, Langbein, Lessing; a lotil se je tudi an¬
gleških, laških, grških in ruskih pesnikov (Byrona, Manzonija,
Danteja, Parida Zajottija, Homerja, Puškina, Lomonosova,
Državina). Izvirne proizvode njegove prešinja čut ljubezni do no
Boga in do domoviue; prelagajočemu pa so ugajali najbolj
fantastični predmeti. Prevodi se ne držč vselej natančno matice,
ampak pogosto je prevzel pesnik le izvirnikovo snov ter jo
„svobodno“, t. j. po svojem okusu gledč na mero in pesniško
obliko predelal ali celč razširil, češče umotvoru samemu na ns
kvar (primerjaj pesmi: „Pohlep oslepi* = Chamissov „Abdallah ,
„Legenda“ = Kosegartenov „Das Amen der SteineL ,,Raj
izgubljen" = Langbeinova „Die neue Eva", itd.).

Slog njegov je vseskoz retorski, čemur se ni čuditi, ako
pomislimo, da so gojili tisti čas v šolah zlasti govorništvo. Na 120
pesniško delovanje je izpodbujal Koseskega (poleg Vodnika)

286

njegov učitelj iz zgodovine in govorništva Richter, sam pisatelj
in pesnik; ta mož je čislal Jposebno Schillerja, čigar proiz¬
vode so se morali učenci pridno učiti na pamet in jih krasno-
125  sloviti. Na ta način [se je umilil Schiller i Koseskemu, ki se
je navzel njegovega retorskega visokoslovja tako, da ga ni
mogel zatajiti ne v nemških, ne v slovenskih svojih umotvorih.
Najboljši prevodi njegovi so: Pesem o zvonu, Grof Habsburški,
Legenda in Devica Orleanska; izmed izvirnih umotvorov pa
130  gre prvo mesto njegovim pesmim: Slovenija Ferdinandu I.,
Visoka pesem, Kdo je mar?, Novice bralcem h koncu leta 1845.

Neznatno je bilo takrat krdelce izobraženih mož, ki so se
zavedali narodnosti svoje. Slovenščina ni imela svojega mesta
niti v ljudskih, še manj pa v latinskih šolah, [in ker šole niso
135  skrbele za slovstveno seme, je imel narod kaj malo dušne
hrane. Na enkrat pa nastopijo Bleiweisove Novice (leta 1848.).
Z njimi se začenja narodu slovenskemu popolnoma nova doba
prosvetnega in književnega razvoja. Da pa so se Novice v na¬
rodu ukoreninile, da so obrodile tako vesel in bujen sad, ki ga
140  uživamo dandanes mi in ga bodo uživali še pozni rodovi, da
se je povzdignil zlasti naš jezik in z njim naša književnost
tekom nekaterih desetletij tabo čvrsto in krepko, kakor tega
ne opazujemo niti pri večjih narodih: ta zasluga gre večinoma
Novic glavnemu sotrudniku Koseskemu; kajti skupno in uspešno
145  delujoč z Bleiweisom, je bil Koseski kot prvi politični pesnik
ob enem tudi vodja narodu svojemu. V vzvišenih besedah je
kazal Slovencem, ki so se takrat sramovali roda in materinega
jezika svojega, sijajno, če tudi "pesniški izmišljeno minulost
(Slovenija Ferdinandu I.), spominjal jih je „del pokojnih očetov*
150  (Novice bralcem h koncu leta 1845.), učil, da je zrastlo tudi
iz zaničevanega kmetskega stanu mnogo Slovencev državi in
cerkvi v čast (Kdo je mar?): da torej slovenska narodnost ne
sramoti nikogar, marveč da „biti slovenske krvi bodi Slovencu
ponos!“ Ognjevito, ikakor nekdaj Tirtej Spartance, je dramil
155  in klical zaspane rojake na dolgo zanemarjeno delo, na duševni
boj, obetajoč jim svetlejšo bodočnost, ako se ne ustrašijo truda,
temveč krepko delujejo za narod svoj. Njegove krepke budnice
so pretresale in navduševale srca starcem in mladeničem.

287

Narod se je probujal, se jel zavedati dolžnosti svoje ter, po¬
gumno lotivši se dela, čvrsto uspeval na potu do omike in 160
izobraženosti. To je prva in glavna zasluga Koseskega, ki
ostane z zlatimi črkami zapisana v knjigi slovstvene in pro¬
svetne zgodovine naše. A poleg tega je vplival tudi mogočno
na razvoj slovenskega pesništva. Vzbudil je namreč toliko
navdušenost do njega, da so se jeli v Novicah oglašati mnogi 165
nadarjeni pesniki, ki bi bili morda vedno molčali, da jih ni
vzdramila in osrčila muza Veselova.

V stihotvorstvu slovenskem zavzema Koseski važno mesto
med našimi pesniki. Koseski je namreč zlagal tako vzorne
šestomere, kakoršnik noben slovenskih pesnikov pred njim in iro
le malo za njim. Celo Preščren je občudoval in priznaval njih
venavadno krepkost in blagozvočnost; zakaj Koseski je pogodil
edino veljavna pravila slovenskemu šestomeru ter s tem poka¬
zal slovenskim pesnikom pravo pot, po kateri so krenili vsi
boljši šestomerniki. 175

Število izvirnih pesmij Koseskega je res neznatno in jezik
njegov kaže obilne napake, toda umotvori njegovi so storili,
kakor nič bolj dovršeni Vodnikovi poprej, o svojem času svojo
dolžnost; saj je Koseski dosegel z njimi večji uspeh, kakor
marsikateri poznejših rodovitnejših pesnikov s svojimi, če tudi 180
po obliki bolj uglajenimi proizvodi, a dobrega uspeha ne
smemo pri nobenem delu prezirati. Fr. Wiesthaler.

70. Ivan Vesel Koseski.

1. Slovenja cesarju Ferdinandu I.

(Ob veselim dohodu v Ljubljano 1. 1844.)

1. Trojno ovenčan unnk vladarjev iz hiše Rudolfa,
zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
kron sedmero bleši v škerlatu sedeža tvojga,
silnih narodov devet varje ti slavo in dom,

sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

2. Sme rudorov Ti, o knez, odpreti ljubezni neskončne,
ktera do Tebe rodu vnema slovenskiga kri,
kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,

ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

288

3. Cula žvižgati meč sem Tvoj iz pozonskiga hriba,
duše ko skazal si sklep Stranam čveterim sveta,
cula v radosti sem rujoveti českiga leva,

cula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

4. Željno prašaje, al smem se šteti med Austrije stebre,
ali na zboru deržav moja beseda velja,

sini slovenski al so v številu zemlje junakov,
tudi za mene razpet al je istorie list,
slišim iz neba oglas ponosne Klione Grekinje:

5. „Kako, ti dvomiš? Mar treseš se clo, ti moja ljublenka,
ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?

Dvigni se, dvombe na stran! Prestolu dostojno se bližaj,
slava je tvoje ime, slava porod ino rast,

zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj.

6. Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
bila Evropi si varh; veči le hvale želiš?

Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,

zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam.

7. Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,

tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta,
bil arbelski je breg priča slovenske moči,
ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok.

8. Kar je visokiga um, častitiga desna storila,
ptnje ostalo ti ni, slave deležnica si.

Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim,
Černiga morja prestol tvojih junakov je bil,

Pravda, Dioklecian, Belizar so ti trojka sestrancov.“

9. Reče — in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:

Agron, silni brodnik, Jadranskiga morja krotitel,

Pinez, Brem ino Bolk, dika slovenske kervi,

Skerdilaj, Pleurat, brezbrojno vitezov drugih.

10. Medju ženami potem Teuta, ponosna Rirka,
zraven ravenski jetnik, velikodušni Baton,
hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadniga zdiha,
z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,
trikrat škerlatnikov šest, gromivših iz dvojniga Rima.

289

ti. Zdaj ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
v persih otajanih vir odpre se goreče besede,
kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari
in Ti ljubezen redim gorečo v junaškimi! mozgu.

12. Tako se bližam, o knez, z bogastvam dlana in uma,
gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin’,
verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
moje prisege oglas Donava sliši in Pad,

Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

13. Blago, živlenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim,
bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan,

Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane

* * *

14. Y padu gromečimu let poginejo imena, narodi,
moje prisege zaklep časa viharju stoji,

ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,
kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,
bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.

15. Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim,
duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,

Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,
lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup,
hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.

16. Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne,
srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.

Kakor na vodjevi glas se družjo po bitvi junaki,
sestri oživleni krog stop’jo Slovenke na hip,

Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga.

17. Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone,
desno Albertu poda, z levo mu morje odpre;

Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;
živa Gorica potem pervimu Maksu se vda

in polovici moči slovenske trese Mletak se.

18. Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne,

Bajesid Ildirim — blisk -— njemu se v jedru rodi,
novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič

pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
v morju keršanske kervi nikopoljsko ozidije plava.

19

Slovstvena čitanka.

290

19. Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
grozo-množivši komet žuga na nebu pogin,
opominjaje poklic mi moje nekdajne namembe.

20. Sine nadušene zdaj med borce v prednimu redu
urno postavit’ hitim, vrata jadranske zaprem,
roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki,
vodju posvetim život ter se Bogu zarotim,

moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.

21. Gore slovenske so zdaj od Kope do Soče, do Drave
v žarku gorečih germad trombe zapadu na boj,
persi slovenske jez viharnimu toku divjakov,

svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,
meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.

22. Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah,
duša se strahu ne vda, sercu ne opade pogum;
kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo,
priča Kostajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,

Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.

23. Glej, in dopolneno je! Sovražniku strašnim oserčje
vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,
naskakovavec osod, ki zobe drakonove s’jal je,
kaj je današniga dne? Votla podoba za vid,
sužnim nezvestim posmčh, zaničvanimu ptujcu jigrača

24. Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,
kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.

Kar so mi — Karola dva in mati velika Terezja,
Jožef slavni in Franc — znanstva odperli zaklad,
sveti slovenski razum se v sodbi o mizah zelenih.

25. Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
v družbi nekdajnih bogov Vega na nebu bleši,
Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,
vnukam prihodnim izgled, Austrije slava in moč,
vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.

26. Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma,
gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin’,
verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
moje prisege oglas Donava sliši in Pad,

Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

291

27. Blago, živlenje in kri, visoki vladar, Ti posvetim,
bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan,

Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane!

2. Oce nas, ki si v nebesih.

1. Čudno bitje, bitje brez prilike,
duh visok čez uma misli vse,
ki v svitlosti večnorajske dike
osnoval pravice tron sije;

ki po zraku žarne krogle viješ,
dih sladak iz cvetlice puhtiš,
iz neviht življenja blagor liješ,
blisku kdaj in kod in kam veliš!

2. Čudno bitje, bitje neizmerno,
stvarnik, rešnik, drug in oče naš,
ki ta svet pomnožiti stotčrno,

ali v nič ga z migam djati znaš;
ki od sonc do mične trohe peska,
od prahu do kralja vsili zverin,
od kresnic do strašne luči treska
vsim stvarčm si uzrok in začin!

3. Nam si oče, oče nam gotovi,
v blagor naš daril si sina clo;
čujte, polki, čujte, vsi rodovi,
oče naš je sveto bitje to.

Je naš oče, vir ljubezni žive,
brez izjemka skerbno vsili strani
nam daruje vsaki dan vidljive,
vsaki dan nevidne blagosti.

4. Da nam kinč podobe veličanske,
nam prižgč v obrazu vida kras,
čelu vcepi misli modrijanske,
ustam da besede sladki glas.

Reče soncu: Brazde plod mu zbudi!
reki: Daj želečimu požir!

Reče zraku: Hlada ne zamudi!
noči: Daj utrudenimu mir!

5. Bog ljubezni, oče vsiga sveta,

de sta nam, ki gline prah smo le,
v glavi um in duša v sercu vneta,
slava vsa in hvala tebi gre!

Slava, de veselja serce vriska,
ko pomlad natora oživi;
hvala, de v dolini solz in stiska
cvetlic nam obilno dozori.

6. De nam up nebeškiga življenja,
up veselja rajskovečniga,

v hudim boju zmote in terplenja
k zmagi sklep, orožje v bitvi da;
de ob času greha bič odlašaš,
de slabosti naše prispoznaš,
de celo hudobniku zanašaš
in k pokori čas in moč mu daš:

7. to je milost, milost brez prilike,
to ljubav neskončna tvoja je,
ktera v cvet razviti vse mladike,
vsaki berst obdati s plodam če.
Bog ljubezni, oče sveta tega,
odpri tej molitvi svoj posluh!
Serca nam očisti dima zlega,
daj, de nas navda detinstva duh!

8. Daj, de bi po uku tvojim bili,
obernili v slavo tvojo vse,

de bi krepko snage pot hodili,
čistih sere, ko dečno serce je;
daj, de bi, ko zadna bitva mine,
nam oči zatisne mirna smert,
tud za nas, nevredne tvoje sine,
sveti dom nebeški bil odpertl

1850.

19 *

292

71. Matija Vrtovec.

Kmetijska kemija. 1847.

Iz predgovora.

Namenili smo bili in sercno želeli ljudske bukve Sloven-
cam spisati, v kterih bi — razun božjih zapoved in cesarskih
postav — vse nepremakljive natorne postave, ki se vežejo z
dobro rastjo, z zdravjem in življenjem človeka, živine in rastlin,
5 ob kratkim in vender umevno razložili. Kakor je bila naša
„Vinoreja“, je tedej tudi „Kemija“ pervopis.

V tacih reččh jo prav zadeti, je zlo teško. Ako se pre¬
malo reče, je človek nerazumljiv, ako pa preveč, je nadležen
in dolgočasen; in vender je od druge strani treba prostimu
10  ljudstvu vse s posebno natanjčnostjo razložiti in mu dopovedati;
treba ga je, ker je velikrat terdo, še premalo zbrušeno, od
več strani drezati in spodbadati. Učenim se z malo besedami
dosti pove, neučenim pa z veliko besedami malo; pri učenih
ni treha spodbadkov, s kterimi bi se jim človek še clo zamiril;
15 pri neučenih pa se še s spodbadki malo opravi; brez njih pa
mende clo nič. Učenim razlagajoči pisavec mora zmirej pri
govorjenji ostati; neučenim pa, ki ne morejo svojiga duha tako
napenjati, se mora govorjenje štupati z mnogo drugo resnico,
ako se ravno z govorjenjem terdno ne veže. Prosimo tedej
20  svoje drage bravce se dobro tega spomniti, de naš namen ni
bil, učenim, ampak prostimu ljudstvu bukve spisati. Ali smo pa
v tem in v kakošni mčri smo svoj namen dosegli, ali bo naše
delo zahvaljeno, tč naj drugi sodijo. Kar človek s težavo in s
potam v djanji spelje, noče vselej ravno tako biti, kakor se
25 mu je bilo pred v duhu prikazalo.

Tudi ni nobeno pervo delo popolno, pot smo pa vender le
pokazali, po kteri naj drugi za nami napredujejo in modro po¬
pravijo, kar je pomanjkljiviga v naših bukvah ostalo. Slednji
bo spoznal, de smo primorani bili nekaj, pa clo malo novih be-
30 sedic ali imen za daljne in bližnje dele organskih reči vpeljati,
kratke so in čisto slovenskih koreninic. . . .

Kemijo smo spisali z veliko marljivostjo, skerbjč in tru-
dam; spisali smo jo v razjasnjenje, razsvitljenje in blažnost

293

verlih sinov Slovenje; o de bi se pa vender pri tem ne bili
zastonj trudili! Ako bi se kmetijska kemija v celi naš narod
vcepila in se mu vrasla, kakošna bi neki bila naša domovina
cez 20—30 ali 50 let? — Ljudje zdravi, lepi in krepki; lilevi
polni dobro rejene in zdrave živine; dežela modro obdelovana,
v prijeten raj spremenjena; pridelki, de bi se ne vedlo kam z
njimi, bi zdelani in nezdelani plavali na vse kraje iz Slovenje;
velika kupčija bi se odperla in domovine blaznost bi čez vse naše
zapopadke rasla. Dobro vemo, de se bodo marsikteri našim
besedam posmehovali, pa pri vsim posmehovanji je vender tudi
res, de saj v primeri, kakor se bo kmetijska kemija Slovencam
vrasovala, se bodo tudi tenašeserčneželjein besede spolnovale....

Vse učene Slovence še zadnjič do živiga poprosimo in za¬
rotimo, vedno, vedno skerbeti, de bi za pomnoženje slovenske
pismenosti ali slovstva — kakor jim Bog da — s koristnimi
knjigami v omikanje svojiga naroda, kteriga so sami meso in
kri, pripomogli. Cehi so že pred več sto leti od vsili nemških
dežel narslavniši visokošolstvo imeli; po tim takim ni čuda, de
so že tudi pred 200 leti z lastno pismenostjo bogato prevideni
bili; v poslednjih časih se gibljejo pa in pišejo v razjas-
njenje svojiga naroda, kakor de bi od popred še clo nič ne
imeli. Slovenci, o predragi Slovenci, ako je vašim dedam in
preddedam pri pomanjkanji miru in pokčja kaj taciga clo nemo¬
goče bilo, saj zdaj vživate mir, saj ste zdaj z vsimi pripomočki
bogato prevideni; druziga se pri vas več ne pogrešuje kot
dobre volje in veči gorečnosti. Predragi, z molitevnimi bnkvieami
se še vse pri ljudstvu ne doseže! Ne de bi vam mčgli kedej
v tem vnuki vašo zanikernost ali še clo lenobo očitati in v
grobu vam s takim nepokoj delati, ali de bi vas drugi narodi
zasmehovali! Prizadevajte si marveč, de bodo vaše imčna v
bukve življenja in slave zapisane!

72 .  Jurij Kobe.

Beli Krajnci.

V krilu naše majhne mile domovine živijo ljudstva, ki so
v izobraženosti, jeziku, noši in šegah takb različne, de se ptujic
ti razliki dovelj načuditi ne more. Vso pozornost pa zasluži

35

40

45

50

55

60

294

zavolj svojiga odstopa od družili Krajncov tisto ljudstvo, ki
5 unkraj Gorjancov in Kočevarjev ob Kolpi od Metlike do Osilnice
prebiva. Ko se na Gorjance od Noviga mesta prisope in čez ta
hrib proti Luži prevagne, se odpre vid po metliški okolici tje
do Ogulina na Hrovaškim, in vedni tovarš, ki človčka povsod,
kamorkoli se oberne, spremlja, je velikanski Klek, sbodiše
10  slovenskih copernic, ktere po noči, vsaka doma namesto sebe
škopnik pustivši, tam na ples letajo, kar jvender v naši dobi
noben bolj prebrisan človek več ne verjame. Na desno se proti
jugu od Vahte skoraj do Tanče gore, 4 ure delječ, razprostirajo
vinske gore, in ker sonce precej, ko na zreniku lice pomoli,
15  svoje žarko oko na nje ravna in jih še delj bo do malih južin
živo prepeka, dajejo one tako kapljico, ki kri razpali in za¬
makne serce. Te gore rivajo za svojim herbtam kočevski merzli
zrak nazaj in vežejo Gorjance s hribi, ki iz vojaške meje
(militara) na Krajnsko sežejo in Poljane ločijo od metliške
20  okolice, ktera z gorami obdana samo proti hrovaški meji od-
perta stoji.

Stanovniki so v verozakonu različni: eni, in to je veči del,
spadajo k zapadni, eni k izhodni; eni izmed zadnjih so se z
zapadno cerkvijo zedinili, obderžavši obred (šege) iz iztočne
25 (gerške nezedinjene) cerkve. Ti vsi živijo med sabo v pravi
kristjanski zlogi tako, de bi se drugim bolj izobraženim deželam
smeli v izgled postaviti.

Oprava (obleka), od krajnske popolnama razločna, akoravno
pri vsih preprosta, ni vender pri vsih enaciga kroja. Vidiš
30 okroglolične rudeče dekleta z bistrimi, večidel plavimi očmi, in
ko na smeh postavijo usta, se jim vidijo lepi drobni, ko sneg
beli zobjč. Njih čelo krasi parta (šapel), nakinčena z leskajo-
čimi kamnički, ki so v žolto (rumeno) svilo vdelani in z biseri
obdani, in to zahteva spoštovanje, kčr je znamnje devištva. Na
35 glavi nosijo belo pečo, ktere roglji, nazaj priviti, so umetno
zloženi; bela drobno nabrana robača in rokavi (ošpetelj), ki
pokrivajo moderc in persi in do pol pasa segajo, na persih z
lepo, od bisera leskajočo iglo spčti, so njih dolnja oblčka. Verh
tega pertčniga oblačila pride zabunec, to je bela suknja, ki
40 čez kolena do ribic sega. Take so Semčanke. — Staroverka nosi,

295

kakor Koččvarica, kožuljo iz celiga brez moderca in rokavov;
nikoli je brez pregače (zastora) vidil ne boš, ki je iz volne so-
tkana in umetno prepisana. Zakonska se spleta v dve kiti,
ki po persik visite, in ako je premožna, vpleta desetice in
dvajsetice; odtod pride prevertani denar; revna pa vpleta
perstane (rinke) ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kosti
lepo narejena. Ta kine, ki si ga v kite vpletajo, se opletki
imenuje. Na kite na glavi pripne od obeh plati nad ušesi belo
pečo, ki po lierbtu visi in jo opregačo imenuje. Devica se le
v eno kito spleta, ki zad po herbtu visi, in nosi na glavi
rudečo kapo kot Poljanke. Nogovice imajo pisane. Dekleta po
Poljanah in Kostelji spletajo svoje lasč v rudeci kiti, ki ju z
rudečimi verbci (pankeljci) kot pol klobase od ušes proti ver-
huncu pripletajo. Zakonske nosijo bele, od prednje plati klekane
počele (avbe), ki na verhuncu špičasto postrani nad zatilkam
cepijo. Njih nogovice so suknjene pisane, to je iz volne ple¬
tene, pri vsik druzih ob Kolpi pa bele. Poljanke, Kosteljke,
Osilničanke nosijo repove.

Ravno taka razlika je tudi med prebivavci možkiga spola:
vs nosijo bele, po mažarsko skrojene hlače. Semcan in Kosteljic
nosita škornje, kar jima prav lepo stoji k hlačam. Poljanci,
Viničanje in Metličanje nosijo večidel mestve (Čižme), samo
s tem razločkam, de jih Viničan in Metličan po členkili vežeta.
Vsi nosijo postrani na boku pisan torbaček. Opanke so obutev
samo takč imenovanih Vlahov, ki so na Krajnsko se naselili;
med Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajno (militaro) po
tergovino hodijo.

To ljudstvo je lepe terdne, bolj srednje ko velike postave.
Bojancanje, Marendolci in Žumberčanje so se v te kraje naselili,
govorč čisto serbsko-hrovaško narečje; imajo tudi svoje posebne
šege in navade, in kakor se mi zdi, spadajo k sluinskemu regi¬
mentu; na svoje potroške na stražo v Karlovic in na granico
hodijo in si iz svojiga vojaško opravo omišljujejo v mirnih
časih. Ob Kolpi po metliški okolici govorč slovensko-hrovaško
narečje. Poljane in Kosteljic se serbsko-hrovaškimu narečju
bolj približujeta in izgovarjata vse besede, ktere Krajnc na
ic  in ik  izrekuje, na ac  in ak,  postavim: tobolac, ustavah.

45

50

55

00

65

70

75

296

Ravna gora in Delnice unkraj Kolpe morajo biti krajnska
naseljitva; tu se govoriti sliši: biva, sva, kakor na Glorenskim.
80 Tudi jih Primorci in Hrovatje imenujejo Krajnce.

Med belimi Krajnci je Poljane narbolj vesel; on malokdaj
tiho gre, ampak vselej poje, in desiravno še precej krajnsko
govori, so vender njegove pesmi čisto serbsko-lirovaške. Kdor
je serbske narodne pesmi bral, pa Poljance peti slišal, bi
85 misliti utegnil, de jih je Vuk v Poljanah zbiral.

Akoravno tukej ženski spol veliko terpi, ker na glavi v no-
grade in njive, kamor se voziti ne more, ves gnoj znosi, in
kadar možje po teržtvu odidejo, tudi možke dela opravlja, ima
vender veliko pesem, ki jih povsod, koder grč, poje. Ako je
90 Poljanka sama, poje sama; akoli ste dve, ena v6di, druga pa
prilaga. Ona ne misli dolgo, ktero pesmico bi zapela; kar ji
pred oči pride, od tega tudi zapoje. Ako je po leti v košenicah
in seno grabi, zapoje, ko je treba domu iti, de jo drugarice
slišijo:

95 „Doba došla, da idemo doma,

Da idemo h kuči pevajuči. 11  itd.

Ako gre kod sama po gori, daje si serčnost, kčr zapoje
kako pobožno pesmico:

„Moli Boga, rožica devojka,

■lOO Moli Boga, ne boj se nikoga,

Nit se ne boj Turka, nit ajduka." itd.

Poljanka je rada zmeram vesela, tode njeno veselje izvira
iz mirne vesti in čistiga serca; ona obrajta več svoje poštenje
kot vse drugo blag6.

105 Zemlja je tu večidel kamnita in daje prav po pičlim kruha
ljudem, ki vso svojo pozornost (pazljivost) le na nograde obra¬
čajo, kteri pa velike trude in potroške tirjajo, pa jih malokdaj
obilno povernejo; temu je narveč vzrok toča, ki te kraje rada
obiskuje. Na Gradniku v semiški fari je pred nekaj lčti sedem
no lčt zaporedama toča vse potolkla. Njih revšina se pa največ
izhaja iz majhnih zemljiš. Ne vem, ali iz strahu pred vojaškim
stanam so nekdaj očetje med svoje sinove zemljiša razpisati
dajali; ali pa so morebiti po izgledu svojih hrovaških sosedov
vsi možkiga spola v hiši se pooženili in potem, ko jim je

297

gosposka v delitvo privolila, so med sabo razdelili se. Nikjer
vender ni bila delitva na tako drobno razdrobljena kot v
Kostelji; tu spada polovičar (polgruntar) med perve kmete;
narveč jih je, ki imajo po štertino, šestino, os m ino ali clo samo
šestnajstino zemljiša. Torej Kosteljic večidel pšenice ne seje,
ampak majhni prostor, ki ga ima, z narpotrebnišimi rečmi
obseje. Na zimo gre vse, kar je možkiga spola še pri moči,
po svetu s trebuham za kruham. Osilničan popade žago in
gre na Hrovaško; Kosteljic zadene kišto in se poda na Ogersko;
Poljane in Semčan nasledujeta Kočevarje in obiskujeta Nemško.
Po ti tergovini si pridobe, de plačajo davke in si še kak
mernik žita v Karlovcu kupijo za dom. Vender bi jez mislil,
de kmetija poleg tega teržtva svojo škodo ima, ker bi se brez
tega mnoga kerpa (kos) zemlje še bolj obdelati in porabiti dala,
ktera zdej pusta stoji. Ni navade brez razvade!

Goveja živina je tukej tako majhna, de enake nikjer še
nisim vidil. Res je, de so v nekterih krajih stermi hribi in jako
gerdi klanci; pa vender mislim, de bi se govedina srednjiga
plemčna lahko imela. Med vsimi si Poljane po svojih stermih
in kamnitih košenicah še narveč sena nakosi, ki ga več stane,
ko je vredno, in ga potlej čez zimo kakim meršavim bušem
jesti daja, ki so komaj tolike kot dobre koze. Po občinskih
pašnjah je germovje zaterl, ker je brinje in ternje popalil; de
bi bil pa namesto uniga kaj koristniga zasadil, še ni poskerbel;
zdaj se mu krava celi božji dan po praprotu na soncu prepeka,
in ko izstradana domu brez mleka pride, misli, de ji je za-
coprano. Ene dni je prišel nek slepar, ki je znal, kakor so
rekli, kravam mlčko poverniti, v vas N. — in glej, v celi vasi,
kdorkoli je kravo imel, je dal pod hlevnim pragam kopati, kjer
je bilo, kakor je goljufivic rekel, storjeno, in povsod so našli
kak žebelj, se ve de, ker ga je sam podvergel.

Kolo (narodni ples) — pri kterim se dekleta, tudi mlade
snahe (žene), vzajemno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče
na podobo šestila (cirkel) okoli ver tč, dve stopinji naprej, eno
nazaj grede — se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še
zmerej vodi; v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi
je vselej ena vodja, in sicer taka, ki je narbolj urna in narveč

115

120

125

130

135

140

145

150

298

pesem vč; zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler se ples ne
začne; kader se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe,
ali pa ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopnji naprej,
155 eno nazaj poskočiti; zakaj v enim trenutji morajo noge vsib
po zemlji potreptati in zopet odskočiti v zrak. Stari terg
v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljik pred večer¬
nicami ves v takih igrah in vse je od petja gromelo, ker
vsaka vas iz cele fare je ondi na svojim prostoru svoje kolo
160 praznovala. Kolo se začne vselej s pesmijo:

Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
prelepih vsili mladih devojak itd.

Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-hrovaškim
narečji, odlog nekterih majhnih premčr, de se človek zares
165 prečuditi ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na krajnsko
zemljiše zasaditi mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi,
samb v velicih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po
poroki, ako nevesta ni vdova.

Pirne (ženitninske) šege imajo nekaj enaciga z navadami
i?0 starih Rimljanov o piri. Na dan poroke za,rano, prej ko se dan
napoči, pridejo svatje z mladoženjem (ženinam) na nevestni
dom, streljaje in „kraljeviča Marka“ popevajo. Pred hišo jih
pristreže kak prebrisan šalec, ki ž njimi šale vganja, jih šegavo
(pfiffig) kaj vpraša in modro odgovarja, dokler se v hiši po-
175 spremi. Stopivši v stanico, se ne vsedejo za mizo, ampak po
klopeh. Skleda, polna orehov in lešnikov, čaka pripravljena
na mizi. Nevesto (mlado) pripeljajo vso plaho iz kakiga kota
ali kambre k mladoženju, ki na sred stanice stoji. Starašina
mu ob kratkim pove, de je zadnja doba, izzuti detinske postole
18C (čevlje) in stopiti v družtvo mož. Po končanim govoru ženin,
vzemši podano skledo z lešniki, jih verže proti vratam med
otroke, ki se za nje prav jagmijo (pulijo), in od dečakov na ta
način odstopivši, poda nevesti desno roko, ki ju sklopljene
(sklenjene) starašina z vinam navkriž polije, rekoč: „Y imenu
185 očeta in sina in svetiga duha/' Nato rekč vsi drugi: ,,Amen. £ '
To je hišna poroka. Zdej se vsedejo okoli mize po redu svoje
časti: pervo mesto obvzameta ženin in nevesta na sredi med
vojačico in vojačem, potem prideta starašina in zastavnik (ki

299

bandero nosi). Žene sedejo na desno stran neveste, ločene od
možkik, takč de nevesta mejo dela. Nevesta nima še zdej
nobeniga druziga kinča na glavi, kakor parto. Ko se daniti
začne, izpuste nevesto izza mize, ki da vsakimu svatu po versti
robec in odide kinčit se za poroko. Ko je mlada (nevesta)
s svilnimi verbci (pankeljci), ki z glave do pleč visijo, nakin-
čena, s parto na čelu in z leskajočo krono venčana, se vzdignejo
svatje na noge, streljajo in pojejo razne pesmi po poti gredč.
Tu se ne sliši godba (muzika). Poljanci le pojejo dva po dva,
edin vodi, drugi prilaga. Kadar ena dvojica verstico izpoje, jo
druga zapoje, in takč grč od perviga para do zadnjiga. Ce
ima ženin več takih parov, bolj je imeniten. Tu se serbsko-
hrovaške pesmi razniga zapopadka pojejo, de se razlega krog
in krog. Nevesta daje ljudem, ki ji naproti pridejo, beliga
kruha iz žepa; za ta dar dobi vošilo, de bi se ji v novim
stanu dobro godilo.

Merliči se tukaj na pogreb spremljaj ejo z velikim žalo¬
vanjem. Cela vas se večkrat zbere na sprevod mertviga, ako
je bil v življenji v časti. Ne najčt, ampak radovoljno gre
ženski spol za takim merličem in narekuje za njim, to je na
glas jokaje vse njegove dobre dela prešteje. Tu se ne poje
nobena pesmica, ampak kar ktera vč od njega, to tako sostavlja
in na take besede vdark deva, de se vezano izgovarja, včasi
tudi ne. De bo vender bravec zapopadek od tega imel, na¬
znanim upitje zakonske žene za svojim možem:

Prelepi moj mili mož, komu si me izročil?

Zlato moje dobro, zakaj si me zapustil? itd.

Pojedine, na ktere se povabijo pogrebniki in varovnice, se
še zmiram dajejo, tode kadar kdo primore, nekterikrat tudi ob
letu, večidel v jeseni. Na takih pojedinah mora biti 9 jestvin
(jedil); kadar se po tri sklede izpraznijo, se za mertviga moli.
Taka pojedina se kamnina imenuje.

Opravo (obleko) si Beli Krajnci doma naredč. Ovčjo volno
žene doma po zimi izpredejo, dajo v tkajo in v stope; ravno
takč tudi predivo spredejo doma. Vsak gospodar zna skorej
postole (čevlje) šivati.

190

195

200

205

210

215

220

300

225  Čednosti tčh ljudi so: gostoljubnost, prijaznost, zadovolj¬
nost in pokoršina do poglavarjev; mane (napake) so: kletve,
nezmernost in pa nevošljivost.

Njih pregovori so: Dan se iza rana lovi; komu se je
molit, s tem se ni borit; od nebojana je draga postrana (kdor
230 na moči slovi, večkrat iztepen v dragi obleži); ki ne vaga,
nema blaga; brez skrivalca ni kralca; nepovabljenimu gostu
se stolac za vrata stavi; kar mačka rodi, rado miši lovi;
delaj, bo da boš vavek živel, moli, ko da boš vale umeri;
koliko vran belih, toliko mačeh dobrih; kadar mačka spi,
235 lonec pokri; sita vrana lačni ne razme; tern se iza mlada špiči.

Novice 1847.

73. Rodoljub Ledinski. 1 )

1. Bazne pota,

1. Oj kmet, al veš do kruha pot?
Al veš, kje poln dobi se sod?
Plug in matika vesta zanj;

le prašaj ju, kdar vstaneš ’z sanj.

2. Pa rano vstani; nezaspan
rabotaj, dokler sije dan;
skerbnd obdelaj si polje,
okoplji v nogradu tertje.

Pomladni hlad, poletni znoj
po versti bodi naj s teboj;
na levo, desno ne poglej
in stopaj z njima zvest naprej!

4. In kdar se leto jeseni,
se ti na njivi hleb zori;
in kdar umre jesenski grom,
tekoč ti nograd zajde v dom.

(Kmetam.)
3.

') Rodoljub Ledinski,  s pravim imenom Anton Žakelj,  je rojen 1. 1816.
v Ledinah pri Zireh nad Idrijo; šolal se je v Karlovcu, v Novem mestu in
naposled v Ljubljani, kjer je kot bogoslovec bil učenec Metelkov v slovenščini.
Za mašnika posvečen 1. 1842., je služil najprej med Belimi Kranjci, potem
na raznih krajih kranjske dežele, naposled pri Sv. Duhu nad Leskovcem, kjer
je umrl 1. 1868. Ledinski je za svojo dobo znamenit pesnik, ki je objavljal
po Kovicah začenši 1. 1844. svoje pesmi. Njegov jedrnati jezik in krepke misli
nas spominjajo na prvaka Prešerna. Kakor ta, boril se je tudi Ledinski proti
„zaničevalcem pevcev". Za narodno pesništvo se je Ledinski zelč zanimal in
zapisal več krasnih narodnih pesmij; take so na pr. Mlada Zora, Mlada Breda,
Nuna Uršiča, ki so z drugimi vred prišle na svetlo v Y. zvezku „Kranjske
Cbelice" 1. 1848. V nevezani besedi je spisal povest: „Kralj in možaka pošte¬
njaka" in spis o „pobratimstvu“.

301

5. Al veš, kje rajnši se dobe?
Po krajcarjih se pride tje.

Sej — komur krajcarja ni mar,
ni nikdar rajnša gospodar.

6. Veš, kod se v siromaštvo gre ?
Skoz hiše s smreko znamnjanej;
v njih sladko vince točijo

in nove kvarte hranijo.

7. In v zadnji torba se dobo;
kdar pojdeš viin, le vzemi jo!

Oj, kak se ti lepo poda
beraška prazna mavhica!

8. V nji boš lesen kozarc dobil,
z njim bodeš hladno pitje pil,
kjerkoli najdeš bistri vir,
zastonj — tam je sam Bog oštir.

9. Kje je pa steza do cesti,
do mirne, srečne starosti?

Od te poštenje ti pove :
naravnost po dolžnostih gre.

10. Ce najdeš na-nji križempot,
ne veš, al šel bi tam al tod,
le prašaj svojo dobro vest,

sej krajnsko zna—pa bod’ji zvest.

11. Kje neki steza v grob pelja?
Ta se zgrešiti pač ne da;

po nji vsi hodimo vsak dan,
na nji počivamo vsak dan.

12. Al unstran groba se zdeli,
na levo, desno tam derži;
na ktero si boš nagnil vest,
to pojdeš — tega bodi svest!

1845.

2. Pepelnična.

1. Pomisli, človek, de si sad prahu,
de vanj verniti se je tvoj namen

in de pod soncam vse je rop begu,
de bo vesoljnost clo kdej časa plen.

2. Neznan je tu počitek, ptuj pokoj,
kjer sonce meri nam kratkobo dnev;
minljivost bije že svoj strašni boj

s prirodo, kar je svet domija rev.

3. Le enkrat cvete roža in nikdar
se več ne verne njen begljivi cvet;
na nje cvetlla pust, razdert oltar
obeša vence pdmlad drugih let.

4. Ko zbežno val hiti tje v okean,
tak hitro zbegne detešce z igriš;
in val, detešce in igriša plan
raznese časa vijorepna piš.

5. Tu puša mčž otroku pol skerbi,
tam gre počivat sivček, sonca sit;
kolovrat bitij vedno se verti —
pa le motoz mu je nardaljši nit.

302

6. Kaj veš, če ne boš zdihal poln solza
tam, kjer poji te zdaj veselja zbor;
vse, kar miluješ, čislaš v dnu serca,
ti vtegne vzeti jutro rani zdr.

7. Naj čelo venča venec ti kraljev,
al brije piš naj krog beraških las,
ne gleda smert na čast, ne loči rev;
enako gre berač in kralj k nji v vas.

8. Enako tare kron demantno vez,
ženinov vene, nevestin šapel zlat;
na en kup meče žezlo, bergljic les,
beraški plajš tik na kraljev škerlat.

9. Edin’ ga ne zadene smertna 6st,
naj bo še bolj napeta nje tetiv;
kristjanstva blagodarni cvet—'krepost —
bo saboj vzel mem smerti mlad in siv.

10. Tedej pomisli, ljubček svetnih klam,
ki ceniš strast in radosti razsaj:

de, vjet v goljufne zanjke hudih zmam,
na prah le zidaš, kjer si staviš raj.

11. Naj bo v spomin današnji ti pepel:
le bogoljubu ptuj je groba strah,

de le krepost mem smerti bodeš vzel,
kdar strast in slast zdrobila se bo v prah.

1846.

3. Enako naključje.

1. Kolikrat pač pevec poje
tak okroglo in veselo,
pa mu skrivna solza lije
dol’ na lice obledelo.

4. Vse posluša njega petje,
ah, in vse je zveseljeno,
pa kar revež v pesem sklada,
serce ne ume nobeno.

2. In druhal, krog njega zbrana,

5. Sej nobeno ne občuti
mirokradne prebritkosti,
ki jo spleta v svoje pesmi
miloslušljive sladosti.

pesmi radostno posluša;
sej, kar serce mu ujeda,
nja britkosti ne okuša.

3. Tak prepeva v kletki slavec,
kdar od zunaj pomlad sije
in po berdih in ravninah
svobodo in radost lije.

6. Pevec-slavec, slavec-pevec
verstnika sta pač v težavi;
oj, da b’la bi na vse veke
tudi verstnika si v slavi!

1855.

303

74. France Malavašič. 1 )

1. Sanje cesarja Rudolfa I.

1. Na Dunaji v poslopji mogočniga cesarja
veselje s krepkim glasam v zlate strune vdarja
in s hvalo povzdiguje junakov hrabre ddla,

ki Avstrija med svoje jih vedno bode štela.

2. Le cesar Rudolf milo prijatle pogleduje,
serce se mu z britkostjo u persih razpokuje;
še enkrat zlato kupo na zdravje vsih povzdigne
ter blagovoljno reče, ko pevcam molk pomigne:

3. „Junaško dal je zmago gospod nebes in zemlje,
ki kraljam krone kuje in kraljam krone jemlje;
spodobi se hvaležnost za zmago mu skazati,

pa mertvim tudi bratam pomilovanje dati! “

4. In bile so besede te sveto vsim povelje,

v molitvi na kolenih puhte vsim vroče želje
v višave zdaj nebeške za vero, dom, cesarja,
za terdin mir dežčle, za dušo Otokarja.

*) France Malavašič,  rojen v Ljubljani 1. 1818., se je učil po dovršeni
latinski šoli pravoslovja v Gradcu, a 1. 1843. so ga zvabile Novice v Ljubljano
in tem je bil od začetka do svoje smrti 1. 1863. neumoren sotrudnik in
pomočnik. Stopivši v zdravniško šolo, je postal ranocelnik in bil za Metelkom
od 1. 1847. naprej prelagatelj vladnih postav in ukazov pri deželnem glavarstvu.
Delovanje Malavašičevo je bilo plodovito in vsestransko. Zdaj je zložil kako
prigodno pesem ali častitko, zdaj pisal ocene in razprave o slovenskem
slovstvu, zdaj zopet objavil kakšno povest, bodisi izvirno, bodisi poslovenjeno.
Zlasti pridno je deloval na polju pripovednega slovstva. Poslovenil je več po-
vestic Kr. Šmida, Zschokkejevo  povest: „Zlata vas“  (Goldmacherdorf), „Stric
Tomovo kočo“,  katero je spisala v angleščini Henrieta B. Stowe, in „Oče naš“.
Med pesmimi imenujemo: „Narlepši imena“  (Novice, 1843), „ Gospod, pri nas
ostani (Nov., 1846), „Sanje cesarja Rudolfa 1“;  zadnjo pesem je zložil
„v poslavljenje rojstniga godu Njih Veličastva, presvitliga cesarja Ferdinanda I.,
19. dan maliga travna 1847“. Snov te pesmi se nanaša na boj na Moravskem
polju, kjer je bil češki kralj Pfemisel Otokar II.  dne 24. velikega srpana
leta 1278. premagan in zoper voljo svojega nasprotnika cesarja Rudolfa I.
umorjen. — Ob stoletnici Cojzovega rojstva (dne 23. listopada 1. 1747.) je
objavil pesem, v kateri poveličuje zasluge barona Žige Cojza za kranjsko
deželo in slovstvo slovensko.

304

5. Ko polnoči odbije, že v spanji vse počiva,
le cesar Rudolf sam še britke solze preliva;

sej rad bi dal cesarstvo, rad zgubil svojo zmago,
de bi le Otokarju spet vdihnil dušo drago.

6. In ko dremota perva oči mu solzne zveže

in pervo sladko spanje na dušo se mu vleže,
mu zdi tako se živo, kralj Otokar de vstaja
in serčno kakor bratec desnico mu podaja.

7. Kot v jasni n6či luna se po obzčrji zlije,
tako se u poslopji svitloba zdaj razvije
in korov glasno pčtje mu oznanuje hvalo,
de serce blago v sanjah se mu je radovalo.

8. In iz svitlobe jasne podoba Otokarja
prijazno se izsnuje in stopi pred cesarja,

v rokah ‘ma vejco oljke, iz oljke vene na glavi
in z milim glasam sprave cesarju milo pravi:

9. „Gospod je s tabo, Rudolf, in on je večna slava!
Iz groba se povernem — pri tebi le je sprava!
Duh krepkih me narodov prebudil je iz spanja,
sladak pokoju duše kot rosa pomladanja.

10. 0 v6di jih po poti, po kteri se pravica
sprehaja večno terdna, nezmagana kraljica;

in terdna bo v narodih ti v tvojih v vek podpora,
de vsak naklep sovražni razkrušiti se mora.

11. In davno že po tebi u časov skrivnim teku
bo v tem sedel poslopji u mira zlatim veku
vnuk moder in pravičen —• narodov vsih veselje,
ki bo imel za blagor vsiga človeštva želje.

12. In rod bo tvoj Evropa še mnogo let častila,
ker vedno le od njega se bo modrosti učila.

Na, vejico te oljke, vse sprave žlahtni kamen,
ohrani rodovini jo svoji — Amen! Amen!"

13. In v pokoj duh se spravljen spet Otokarja verne,
razšle so se nad grobam njegovim megle Černe;
stoglasnih korov petje napolni visočine:

„0 blagor, blagor vnukam Rudolfa rodovine!"

1847.

305

barona Žiga Cojza.

2. V spomin

1. Vem, de pomorje je vtihnilo
in vse valove svoje milo

zibalo na teržaški breg;
vem, de ogorje je gorensko
se radovalo po slovensko,
gromel de je v Bohinji jek:

2. ko blaga nam je rojenica,
vsih blagodušnih tovaršica,

poslala Žiga verliga,
res, de iz laške korenine,
prijatla vunder domovine
in pa serca slovenskiga.

3. Zakaj vtihnilo je pomorje,
zakaj se radovalo ogorje,

de je gromel v Boliinji jek?
Odgovor da vam Terst, Gorensko,
odgovori vam vse Slovensko,
odgovori vam celi vek.

4. Kar mertvo je poprej ležalo,
kar večno bi pod zemljo spalo,

poklical Žiga je na dan.

De Vodnik in Kopitar sluje,
de Ind železo naše kuje —
to storil Žiga je poslan.

5. Zato se danes še pomorje
raduj, gorensko ti ogorje
iz jekla njemu vence kuj;
ti pa, modrica domovine,
zanesi med vse svoje sine
ime in s slavo ga osnuj!

1847.

3. Spomin in up.

1. „Kam, oče preljubi, se tako mudi?
Kaj goni vas tako viharno ?

Oh, sever pred hišo nemilo buči,
da skoraj mi serčice mlado duši,
brez vas mi ostati ni varno!"
„„Dete nježno, sinček mili,
krepko stoj, razmotri se;
iti moram, tek me sili:
ti kraljuj zdaj — zdrami se!““

2. Tako znad Triglava čarobnih verhov
donelo je iz svitle meglice,
o blisku in gromu jek čudnih glasov
gre dalje v šumenju penečih valov
voda in v šumljanju vodice.
Zdrami se! ■— Kak reka vabi
in vodica, ki Šumija;
iti mora, ne pozabi,
vse naprej, kar moč ima.

3. In ura odbije, vsuše se vode,
meglica preide s Triglava.
Oblaki, meglice, šumeče vode
v spominu že jutro še komaj žive,
up — dete — ga nam namestava.
Toraj z upom napredujmo,
pozdravljujmo nove dni;
le naprej, naprej! to čujmo
in da modri Bog živi!

Slovstvena Čitanka.

1859.

20

306

75. Lovro Toman. ‘)

Iz „Glasov domorodnih.". 1849.

1. Zagovor.

1. Zmiraj najde se še kteri,
ki prostost na vatle meri,
posvaruje skerbno me,
de pustim naj pesmice,
ki svobodo preslavitno
povzdigujejo očitno.

5. To morbiti lune mile
čudne so moči storile,
de voda nakupni liv
se prebuja v brezdnu živ.
Alj so vednosti ti dane,
zjasniti moči neznane?

2. Bratic dragi, kaj začeti
serce hoče, kaj zapeti

vender druziga, kar zna,
kar življenja zgodba ga
le navdikje, ga prežari,
de poječe v strune vdari?

3. Alj zamorem zamolčati,
mertvo v sebi zakopati,

kar se silno prebudi,
kar mi vnema žarno kri,
kar požgati serce hoče,
serce mlado, živovroče?

6. Glej, natok nehavši mine,

v brezdna temne globočine
hitro val polega zdej
se v obmerje morskih mej;
tolažiti kaj sirove
more spenjene valove?

7. Kadar pride čas rasenja,
kadar pride čas padenja,

vzdigne se in pade val,
nikdar moči ni obstal,
moči vse prebudni zgomi,
moči stvarniku pokorni.

4. Glej, kot morje se vzdiguje,
na ostrove vale bljuje,
kviško rase njega plan;
ti pogon je čudni znan
rasti vodniga obzira,
kaj ga zbuja, kaj navira ?

8. Večni serce mi podaril,
v njem je pesmice ustvaril
in naročil on je sam
mojim serčnim pesmicam,
de svobodo preslavitno
naj vzdigujejo očitno.

*) Lovro Toman , rojen 1. 1827. v Kamni gorici na Gorenjskem, je
obiskoval prve in srednje šole v Ljubljani in se učil pravoslovja na Dunaju
in v Gradcu. Sprva je bil odvetnik v Radovljici, potem v Ljubljani, kjer je
bil tajnik kupčijske in trgovinske zbornice in predsednik „Matice Slovenske 11
katero so bili zlasti po njegovem prizadevanju ustanovili leta 1863., ter je
deloval kot deželni in državni poslanec. Umrl je 1. 1870. v Rodaunu blizu
Dunaja, pokopan pa je v rakvi družine Tomanove v Kamni gorici.

Toman je začel že 1. 1847. zlagati pesmi. Prva pesem njegova, ki je
prišla v Novicah na svetlo, opeva „prostost“  (Sužen biti je strašno!) in znači
takorekoč vso Tomanovo poezijo. Toman je pesnik svoje dobe, leta 1848., ko
se je vse gibalo in vpilo po „svobodi“. Njegove pesmi so polne domoljubnega
ognja in so za iste dobe ogrevale srca Slovencem. Svoje domoljubne pesmi je
zbral in izdal 1. 1849. v Ljubljani pod naslovom: „Glasi domorodni 11 .  Nekatere
Tomanove pesmi so se po milih napevih zelo priljubile in se še dandanes
pojč. Toman je bil v poznejših letih središče vsega slovenskega življenja in
duševnega gibanja ter voditelj naroda svojega.

307

2. Tri rožice.

1. Mati lepa, mlada mati,
sprehajaj e se po trati,

plete kite venčike;
mali sinček, sinček zali
krasne kite, vence hvali,
za-nje terga rožice.

2. „Pleti meni tudi kite,
vence z zalih rož povite,

o predraga matica!“

Tak veselo sinček prosi,
zbira rožce, vkup jih nosi,
kar narlepših le zazna.

3. „Gledaj, gledaj, ah! rudeče,
žarnojasne in goreče,

glej cvetlice, mati, glej!
Svitle ko zlate kresnice,
žarne ko neba zvezdice,
kak se zovejo, povej!“

4. „ Sinček, rožce te rudeče,
žarnojasne in goreče

maki so zarudeni;
tak ljubezen v sercu vneta
mora biti tvoja sveta
za domače vse reči!' 1

5. Sinček skoči, krog pogleda,
kar mu kroglovita, bleda

zabliši cvetličica.

„Mati ljuba, vidiš te-le,
bolj ko merzli snežec bele,
krila tak nedolžniga?"

6. „ Sinček mali, rožce te-le,
bolj ko merzli snežec bele,

imenujejo se slak.

Tvoje serce ptuje zlobe,
ptuje želje in hudobe
mora biti čisto tak!“

7. Rožce druge krog išeči,
od veselja hrepeneči

sinček k materi hiti:

„Ko nebesa večne slave,
mati, glej cvetlice plave,
lepših, oj, gotovo ni.“

8. „Ivo nebesa večne slave,
te cvetlice čisto plave

lepe so plavičice.

Kakor zvezde neba cesti,
moraš biti vedno zvesti,
vreden sin Slovenije!"

9. Serčno reče, rožce zveže,
sinku jih na serce vleže,

jasno vzdigne mili glas:
„Mali sinček, sinček zali,
zvesto ljubi, zvesto hvali
rožce te, življenja čas!

10. V žitu zvesto vkup rasejo,

z njim objete, z njim padejo,
kadar šerp odseka jih;
tih zato vzemite znakov,
kar vas serčnih je junakov,
na Slovenskim rojenih.

11. In ko vlečejo težave

se brez mira, se brez sprave
nad preljubo materjo,
z njo junaško se deržite,
jo rešite, z njo padite,
ak zapusti jo nebo!"

12. Serčni govor sinka vname,
besediti vneto jame:

„Mati, ljuba matica,
rožce bodo povenele,
alj za vek so želje vnele,
slavne želje v dnu serca!"
20 *

308

3. Človek brez rodoljubja.

1. Kar drevo brez zalga cvetja,
brez klasovja lepo žito;

kar je ladja brez zavetja
gnana v jezero serdito;

2. kar planjava je pobita
od vremena, toče sile;

kar je dan brez sonca svita,
kar je noč brez lune mile;

3. kar polja brez rož cvetečih,
brez snega narviši gore;
kar devica brez rudečih
lic, čistosti jasne zore;

4. kar podložni brez povelja,
brez očeta so sinovi;

kar- nebesa brez veselja,
brez vladarja vsi svetovi:

5. oj, to človek brez iskrene
je ljubezni domovine,

ki, če žalost jo zadene,
zapusti jo, de pogine;

6. jo izdaja, zaničuje,

le za ptujstvo moč potrosi;
ki ni vreden, de varuje,
de ga v sebi dalj še nosi.

4. Moje

1. Kdor bere moje pesmice,
naj misli, de so rožice,
ki bodo lepši razcvetele,
od sebe slajši duh puhtele,
ko gnale bodo cvetnice.

2. Kdor bere moje pesmice,
naj misli, de so tičice,

ki bodo viši gor zletele,
ko bodo krasneji imele
in urniši perutice.

3. Kdor bere moje pesmice,
naj misli, de so kapljice,
ki bodo vkupej zašumele,
naprej, naprej ko val hitele,
ko zderejo zaturnice.

pesmice.

4. Kdor bere moje pesmice,
naj misli, de so iskrice,

ki so se v mladim sercu vnele
in bodo žarneji gorele,
ko vplamijo jih sapice.

5. Kdor bere moje pesmice,
naj misli, de so samčice
zaperte skoraj ovenele,
ker revce niso smele
zapeti ’z skrivne izbice.

6. Kdor sliši moje pesmice,
naj misli, de so stranice,
ki bodo vedno glasno pele
čast, slavo materne dežele,
Slovenje, drage ljubice.

76. Hicinger, Trstenjak, Ravnikar-Poženčan.

Peter Hicinger , rojen v Tržiču 1. 1812., se je šolal v Novem
mestu in v Ljubljani, postal leta 1847. duhovnik ter bil od
leta 1859. župnik, dekan in šolski nadzornik v Postojni, kjer
je umrl 1. 1867. Hicinger je bil vsestransko izobražen pisatelj
5 slovenski, kakor njegov vrstnik Davorin Trstenjak  (1813—1890)
na Štajerskem. Obadva sta razpravljala jezikoznanstvo, zgodo-

309

vino in starinoslovje slovansko, drug drugega navdušujoč in
dopolnjujoč. Med tem pa, ko se je Hicinger pečal bolj s cerkveno
zgodovino slovenske dežele, je segal Trstenjak rajši nazaj v slo¬
vansko in slovensko prazgodovino ter dokazoval, da so Slovenci
že pred Kristovim rojstvom bivali v sedanjih pokrajinah. To
trditev je izkušal Trstenjak dokazati s pomočjo laškega beneš¬
kega narečja, v katerem se nahaja mnogo besed slovanskega
izvira; zatorej je spisal več obširnih jezikoslovnih razprav
o „slovanskih elementih v venetščini“. Nadalje se je Trstenjak
mnogo bavil s slovenskim bajeslovjem, razlagajoč, kakor nemški
učenjak Jakob Grimm, slovenske narodne pravljice in pesmi
bajeslovne vsebine. Po vseh tedaj izhajajočih časopisih naha¬
jamo mnogo razprav Hicingerjevih in Trstenjakovih. Seveda
niso te razprave brez hib in večjih napak, toda temu se ne
čudi, kdor pomisli, da sta bila obadva samouka in sta brez
prave znanstvene metode preiskovala najtežja vprašanja na
jezikoznanskem, zgodovinskem in starinoslovnem polju.

Razen tega se odlikujeta oba v leposlovju, Hicinger
kot pesnik, Trstenjak kot pisatelj humoristnih povestij.
Po raznih časopisih, zlasti po Novicah, je mnogo Hicingerjevih
prav mičnih pesmic; vseh vkup bi jih lahko našteli blizu pol¬
drugo stotino, med temi mnogo narodnih, katere je sam zapisal
in potčm izdal v predelani ali izboljšani obliki. Trstenjak pa
slovi kot prvi slovenski humoristni pisatelj pod imenom Vicko
Dragan,  čigar humoreske in povestice so se zelo priljubile.
V mladih letih je zlagal tudi pesmi; med temi je obče znana
„Zvezda“  (Tam za goro zvezda svčti, oj, kak jasno se blešči!),
katero je zložil dijak še leta 1837. v Gradcu. Ondi je občeval
z bližnjima rojakoma svojima, Stankom Vrazom  in Francetom
Miklošičem,  se navdušil za ilirski pokret ter sodeloval pri
..Danici ilirski .

Kot tretji se jima pridruži Matija Ravnikar- Poženčan,
(rojen 1. 1802. v Poženku, vasi cerkljanske duhovnije na Go¬
renjskem), ki je bil tudi duhovnik in župnik na kmetih kakor
prejšnja dva. Umrl je v Predosljih 1. 1864. Na latinskih šolah
v Ljubljani so ga navdušili Vodnik, Ravnikar, J. Zupan in
Metelko za slovenščino in zgodaj se je že poskušal v slovenskih

10

15

20

25

30

35

40

310

pesmicah. Pozneje se je pečal zlasti z narodnim pesništvom.
45 Nabiral je marljivo narodne pesmi; iz njegove zbirke jih je več
v Vrazovi knjigi iz leta 1839., a v Koritkovi zbirki narodnih
pesmij (I—V. zv. 1839—1844) jih je vsaj petina,  katere je
nabral Ravnikar. Ilirski pokret je bil tudi njega navdušil kakor
druge vrstnike njegove, na pr. Vraza, Trstenjaka, Jarnika,
50 Matija Majarja, Jurija Kobeja, Žemljo itd., in Poženčan je tudi
sodeloval pri „Danici ilirski“. Ko pa so po prizadevanju nad¬
vojvode Ivana začele L 1843. izhajati „Novice“, je stopil v kolo
njenih pisateljev. V Novicah je objavljal sprva razne pesmi,
jim spisal včasi kak zgodovinski sestavek, razglasil kako na-
55 rodno pesem ali ljudsko pripovedko (Peter Klepec, Lukec
Kljukec, Skratelj), naposled pa se je zgolj posvetil slovenski
zgodovini in starinoslovstvu. Tu pa razpravlja vprašanja, kakor:
Odkod so prišli Slovani v svoje sedanje kraje? Kdo so Skytkae
ali Skuti? O začetku imen Ljubljana in Laibach itd. Zdaj piše
60  o „sobotki, kupalu in kresuj potčm o rojenicah in o slovenski
Šimbilji, a vmes še zlaga pesem za pesmijo, med katerimi ime¬
nujemo tukaj znamenito njegovo: ,,Kralj-Matjažev sel“.

77. Peter Hicinger.

a) Pesmi.

1. V spomin sv. Cirila in Metoda.

Kdo sta častita moža? — Je podoba ko Grecije mnihov.
Ino pa vajno blago? — Bukve helenske so skor.

„Klicali naju / 1  povesta, „so knezi slovenski; nesčva
vero, pa knjige svete, kakor umevne so jim.“

3  Draga sta brata, Ciril pa Metodi! Kako zaželeli
vaju Sloveni so že, slišati božji poduk.

O pač kmalo prišla sta tje do meje Slovenje,
jela cveteti lepo vera je Kristusova.

Zaliga sadeža rast pa vihar polnočni zatare;

10 kjer zgol ptujei derč, ptuj je še daljni Sloven.

Zdaj med ljudstvo novo zasejati besedo nebeško,
pride sem Italijan, bliža se tudi Bavar.

Ali po rodu le-teh ni jezik, umeti ne more
lahko Sloven besedi, vnet za resnico pa je.

311

Vama neznana pa ni govorica, preblaga Slovena, jj

glas mu je vajnih ust kot materinski sladak.

Zbrati za vama hiti pod znaminje križa se narod,
srečno nebeški si mir v vajnimu vodstvu dobi.

Z glasi domačmi Bogu čast daje ko Grek pa Latinic;

kar razodel je Gospod, bčre po svoje celo. 20

Ce za viši edinost tu Sloven se k latinšini druži,
on ne pozabi nikdar, kar se po vama je učil.

Sveta moža, še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila,
v njem duh vere de bo vedno nezmagan ostal.

1847 .

2. Novo in staro.

1854 .

b) Začetki krščanstva pri novih, slovenskih naselnikih.

V nastopu sedmega stoletja so novi slovenski naselniki že
po vsi Panoniji, po Noriku in po delih Istrije in Venecije bili
razširjeni. Po njih se je nekdanji sredozemeljski Norik imenoval
Slavinija ali Slovenija, tudi Karantan ali Korotan, prejšnja po¬
savska Panonija se je zvala Slovenska stran, Karniola pa se je 5

312

glasila Krajna in namesti stare Karnije je nastopila Furlanija.
Slovenci so bili Avarom podložni mnogo let, dokler njihovega
jarma niso mogli več prenašati; hrabri Samo se jim je ponudil
za vojvoda krog leta 624. ter jih je oprostil težke sužnosti.
10  Skozi 36 let jih je srečno vladal, branil tudi pred močnimi
Franki ter zmagal njih napad; pa po njegovi smerti so si
Avari zopet moči povzeli in so bolj ali manj nadlegovali
Slovence.

Zoper Avare in njihove stiske je pozneje krog leta 750.
is korotanski vojvoda Borut poklical Bavarce v pomoč, s tem pa
je tistim in posredoma Frankom prišel v pokoršino. Karol
Veliki, frankonski kralj, si je leta 774. z Longobardijo vred
popolnoma osvojil tudi Furlanijo, leta 777. z Bavarijo vred
Korotan, leta 789. pa Krajno in Istrijo in leta 799. po osem-
20  letni vojski vso Panonijo ali Avarijo. Tako je bila s koncem
osmega stoletja vsa slovenska zemlja v oblasti Frankov.

Za nove neverske naseljence na slovenski zemlji so bili
kristijani, ki so se od poprej še ondi obderžali, nekakošen kvas,
kterega se je časoma vse ljudstvo navzelo in tako božjemu
25  kraljestvu pridružilo. Za južno stran je bila akvilejska cerkev,
čeravno po razcepljenji bolj ob moč djana, vender zmiraj kakor
svetilo na viharnem morji; po soedinjenji z rimsko cerkvijo pa
so ondašnji patriarhi tudi bolj krepko začeli delati za popolno
zmago keršanstva zlasti na južni strani dereče Drave . . .

30 Kar je slovenske zemlje na severni strani dereče Drave,
ondi je bilo za ponovljanje ali vpeljevanje keršanske vere toliko
težje, kolikor huje so Avari svojo divjo silo razprostirali.
V starem Lavreaku (ob Donavi), odkodar bi bila luč s. evan¬
gelija utegnila svetiti čez noriške hribe, škofje niso imeli var-
35 nega mesta.

Vendar zdaj je pa drugo mesto tehtno postalo za spre-
ohernitev slovenskega naroda v severni strani, namreč Solni
grad, ki ga je s. Rupert, poprej škof v Vormaciji poleg Rajne,
pozidal iz razvalin stare Juvavije . . .

40 V tistih dneh je bil s. Virgili škof v Solnem gradu; tega
je čez nekaj časa prosil korotanski vojvoda, naj bi obiskal nje¬
govo ljudstvo in tisto v veri bolj poterdil. Ker je apostolski

313

mož sam drugod imel opravilo, je poslal svojega podškofa
s. Modesta in z njim več mašnibov na Korotansko; tedaj so
bile na mnogih krajih cerkve posvečene in duhovni pastirji 45
postavljeni, zlasti pri G-ospej sveti na mestu starega Viruna,
v Libumiji ali nekdanji Tiburniji v gornji podravski dolini in
v Undrimah v gornji pomurski dolini. Po smerti s. Modesta je
bil v Korotansko poslan mašnik Latin in za tistim drugi maš-
niki; pa večkrat se je med narodom vzdignil upor zoper sveto 50
vero in oznanovavci s. evangelija so mogli bežati. Celo huda
vstaja je bila po smerti vojvoda Ketimara, tako da več let ni
bilo nobenega mašnika v deželi. Ko je novi vojvoda Valduh
leta 769. ljudstvo nekoliko pomiril, je s. Virgili zopet poslal
mašnika Hajmona in za tem še druge duhovne pastirje na koro- 55
tansko zemljo; tako se je keršanska vera časoma dobro vter-
dila med ondašnjimi Slovenci. Med tem pa je sv. Virgili sam
na drugi strani se trudil za razširjenje Kristusove cerkve; pre¬
hodil je kraje na severni strani Visokih Turov do panonske
meje, kjer se je takrat tudi mnogo Slovencev nahajalo, in je go
oznanoval nebeške resnice. Po njegovem nasvetu je bavarski
vojvoda Tasilon leta 777. vstanovil Kremiški samostan blizo
nekdanjega Lavreaka, da bi keršanska vera v tistih straneh
imela boljšo podslombo; razun druzega je dal temu samostanu
več slovenskih družin v last.*) Ravno ta vojvoda je že poprej 65
leta 770. Atonu, šarniškemu opatu, daroval in verh tega Ari-

*) Listina, y  kateri darnje Tasilo It. posestva novoustanovljenemu
samostanu „Kremsmunstru“ , je za nas tem bolj zanimiva, ker nahajamo v njej
najstarejše poznamenovanje slovenskega župana.  Ne daleč od mesta „Steierja“
na Gornjem Avstrijskem je daroval Tasilo kremsmiinstrskemu samostanu med
dragim tudi „decaniam  (= territorium) Sclavorum  cnm opere flscali seu tributo
iusto, quod nobis antea persolvi consueverant, hos omnes praedictos Sclavos,
quos sub illos actores (=Vogt) sunt, qui vocantur Taliub et Sparuna, quos
infra terminum manent, que coniuravit ille iopan  (= župan), qui vocatur
Physso“, in potem: „totum et integrum ad eum tradimus locum et triginta
Sclavos ad Todicka cum opere fiscali seu tributo iusto“.

Sicer pa nahajamo še le v 10. stoletju pri pisatelju Konstantinu P orfi.ro-
genetu  nekaj podatkov o županih, katere je zasledil pri Hrvatih. O njih poroča
tako-le: „Principes vero hae gentes non habent, praeter zupanos  senes quem
admodum etiam reliqui Slavorum populi", t. j. poglavarjev pa nimajo ta
ljudstva, razen starih županov, kakor tudi drugi narodi slovanski.

314

bonu, frizinškemu škofu, izročil kraj Indijo ali nekdanji Agunt
v Pustriški dolini, in sicer iz tega namena, da bi evangeljski
oznanovavci odtod neverni slovenski narod na pot resnice vodili.
70 Tako je Slovencem tudi ondi, kjer so najdalj e segali v severji
in zahodu, se odperl pristop v keršansko cerkev.

Vender ta čas je izhodna stran še pod jarmom grozovitih
Avarov zdihovala in apostolskim možem je bila ondi pot za-
perta za oznanovanje s. evangelija. Zmaga čez ta divji narod,
75  pri kteri so Frankom tudi zahodni Slovenci pomagali, je proti
koncu osmega stoletja tudi ondašnji revni stan na boljše ober-
nila. Takrat je Arnonu, ki je bil leta 785. za s. Virgilijem
kot nadškof prišel v pastirstvo solnograške cerkve, Karol Veliki
sporočil, naj ljudstvo v nekdanji Panoniji med Dravo, Rabo in
80 Donavo oskerbuje z naukom in cerkvenim opravilom. Tedaj je
pobožni nadškof leta 798. potoval v slovenske strani, je v veri
poterdoval ljudstvo, posvečeval cerkve in odločeval mašnike;
tako se je ondi pokazalo veliko koristi. Da bi se pa duhovno
pastirstvo med slovenskim narodom bolje opravljalo, je bil
85 Teodorik za podškofa postavljen; izročena mu je bila vsa koro-
tanska zemlja in vse pokrajne na severni strani reke Drave
do njenega iztoka v Donavo. Ker so pa poprej ne samo v južni,
temuč tudi v severni podravski strani akvilejski višji pastirji
imeli višjo cerkveno oblast, se je zategavoljo patriarh Urs pri-
90 tožil zoper nadškofa Arnona, ta pa se je zavračeval na odločbe
papežev Caharija, Stefana in Pavla; tedaj je cesar Karol
pravdo leta 811. tako razločil, naj Drava mejo dela med akvi-
lejsko in solnograško cerkvijo. Ko je pozneje patriarh Maksenci
o ravno tej reči delal nove ugovore, je cesar Ludovik leta 820.
95 poterdil poprejšnjo razločbo in tako je ostalo do novejših časov ...

Hvala zavoljo apostolskega djanja med Slovenci pa gre
še deloma frizinškim škofom iz Bavarskega. Tisti so namreč
memo Indije ali Intihe v Pustriški dolini pozneje v devetem
stoletji razun druzih posest še dobili cerkev Marije device na
100  Otoku, s. Petra pri Liburniji, v Pusarnici in na Grornji Beli
v Korotanu; in njim ni bila skerb samo za množenje časnega,
marveč tudi za dušni blagor ljudstva. Ravno v arhivu frizinške
cerkve so se našli najstarji spominki slovenskega jezika, namreč

315

daljša in krajša očitna spoved in cerkven govor; po vseli znam-
njih se razodeva, da so ti spominki že iz devetega in desetega
stoletja, ali iz dni frizinškik škofov Hitona od leta 811., Anona
od leta 855., Valdona od leta 889. in dalje Abrahama, kteremu
je bila leta 974. darovana Loka na Krajnskem. ..

Po takem načinu je bilo keršanstvo med slovenskim na¬
rodom tastran in unstran Drave o polovici devetega stoletja že
na vse strani obilno zasajeno; neverstvo in malikovanje je bilo
odpravljeno. Vender spreobernjenci še niso bili toliko vterjeni
v veri, ker oznanovavci s. evangelija, zlasti nemški, dostikrat
niso dostojno razumeli njih jezika; v dušnih potrebah se ravno
zategavoljo niso mogli lahko posvetovati s svojimi duhovnimi
pastirji. Tedaj se lahko sodi, koliko si je ljudstvo želelo tacih
učenikov, kteri so mu znali v domačem jeziku govoriti; ta želja
je posebno obveljala unstran Drave v nekdanji Panoniji, kamor
so mašniki iz Bavarskega najbolj dohajali. Tu sta prav po
višjem naklepu dva brata prišla hrepenečemu ljudstvu na pomoč,
namreč ss. Ciril in Metod. Zlati Vek 1863 . l )

78. France Svetličič. 2 )

1. Vprašanje.

1. Po suhim produ kupec milo gleda,
ko z ljutim morjem ladja se vojskuje;
po soncu noč in dan jetnik zdihuje,
ki ne najde v ječi njega sleda.

*) „ Zlati Vek ali Spominica na čast ss. Hermagoru in Fortunatu,
sv. Nikolaju in ss. Cirilu in Metodu' 1 . Založili in na svetlo dali dr. A. Čebašek,
L. Jeran, A. Lesar, J. Marn in dr. L. Vončina. V Ljubljani, 1863. — Tako
se glasi naslov knjige, s katero so Slovenci proslavili tisočletnico slovanskih
blagovestnikov sv. Cirila in Metoda, 1800 letni god. sv. Mohorja in Fortunata,
ki sta razširjala v prvem veku po Kristu kristjansko vero med Slovenci, in
štiristoletnico sv. Nikolaja, pod čigar varstvom je bila ustanovljena škofija
ljubljanska.

2 ) France Svetličič  zavzema jako važno mesto v krogu „Novičinih“
pesnikov. Rojen v Spodnji Idriji 1. 1814., je dovršil latinske in bogoslovne
nauke v Ljubljani, kjer ga je učil Metelko slovenščine. Služil je za kaplana
in župnika po raznih krajih na Kranjskem, od 1. 1878. pa bival v pokoju na
Razdrtem in potem v Ljubljani, kjer je umrl 1. 1881. Svoje pesmi je začel

105

110

115

120

316

2. Vesel pozdravi romar dom soseda,
zad kteriga se mu njegov vzdiguje;
sladkost počitka kmet si obetuje,
ko se budi na nebu zvezdic čeda.

3. Zakaj človeka merzel pot oblije,
ko čuti, de bo kmalo ura bila,
ki ga popelje v večno domovino,

4. kjer ni vročine, burja kjer ne brije,
kjer bolnim sercam teče vir zdravila,
počitik trudnimu bo dan v lastino?

1847.

1. Ko spred pene pena zgine,
ura uri se ugane,

dan za dnevam v noči mine,
teden memo tedna plane.

2. Mesci, leta ko valovi

v pretečenost se dervijo;
čas pomigne in rodovi
ko dim v zraku se zgubijo.

3. In kar rod za rodam dela,
čas natihoma podira;
mest posutih versta cela

ti resnico to podpira.

Akoravno pa terdnjave
zidane se razvalijo
in gor plešastih višave
strel in mraza se drobijo,

5. vunder, človek, list na veji,
misliš vekomaj živeti,

biti vedno visokeji
ino nikdar persteneti.

6. Tode, alj prek misli te-le
čas odmerjen ne potčče?

Ali smert ti veke cele:

„Idi z mano!" ne porčče?

1852.

2. Minljivost.

4.

3. Življenje.

i.  Stoje pri morji, gledal sim valove,
ki težko ladjo kakor list so gnali
pred sabo in jo sem ter tje metali,
kot mčče kmet omlačene snopove;

priobčevati 1. 1846. v Kovicah in od tedaj je pesnikoval do svoje smrti; zadnjo
pesem: „Slovenski junak" je zložil 1. 1880.

Svetličičeve pesmi smemo imenovati prave bisere v slovenskem slovstvu.
Kovice kakor Slovenski Glasnik so se ponašali z njegovimi proizvodi; Bleivveis
sam je stavil Svetličiča v prvo vrsto slovenskih pesnikov zaradi pesniške vsebine
in vnanje oblike njegovih proizvodov. V svojih pesmih se čestokrat ozira na
domačo zgodovino slovensko, na domače kraje in domače življenje, v obliki
in jeziku pa srečno posnema narodne pesmi; zatorej so se njega pesmi omilile
njegovim vrstnikom in bodo ohranile stalno vrednost v našem slovstvu.

317

2. sim vidil, kak spodjedene bregove
spod nog so spotama mi požirali,
da bi mornarjem trudnim izkopali
tik brega zaželjeniga grobove.

3. In nekaj mi je djalo: Čas življenja
je pot čez morje ljuto, valovito,

ki utopljenih ni in ne bo sito.

4. Po njem ne hodi nihče brez terpljenja,
ker vsim, ki išejo zavetja sreče

na njem, sovražna sapa proti vleče.

1852.

4. Čudno jezero.

1. V deželi daljni, kjer izhaja

rumeno solnce zad gore,
ko se pri nas za goro maja,
za čudno jezero se ve.

2. Na dnu njegovem, ak ne dije

nad njim nobena sapica,
se kraj tak krasen ti odkrije,
da zemlja nima lepšega.

3. Gorice z doli se verstijo,

dobrave senčne s travniki,
sadu drevesa se šibijo,
cvetlic nagledati se ni.

4. Ak pa pozabiš, kak globoko

so te cvetlice pod vodo,
in stegneš derzno svojo roko,
da bi utergal njih eno:

5. ko trenil bi z očmi, ti zgine,

je vsa podvodna krasnost preč
in spod skaljene globočine
se dno ne da ugledat’ več.

6. Kot krije voda ta dno krasno,

ki raju skor enak je svet,
zagrinja meni dobo jasno
mladosti mrak preteklih let.

7. Skoz njega gledam tje v ravnino,

ki sem otrok po njej skakljal,
tje v trato, hribec, breg, melino,
kjer sem z otroci se igral;

8. tje v senožeti, tje v steržine,

kjer sem kadaj cvetlice bral
in branja truden brez blazine
na golih tleh sladko zaspal.

9. Ak pa želim si omladeti,

želim si biti spet otrok
in vidim, da mi preleteti
prepada ni — je preširok:

10. se jame redki mrak gostiti,
se dela megla pred očmi
in srečnih krajev razločiti
mi tame več mogoče ni.

1857.

5. Zgubljena zvezda.

1. Otrok z nočjo sem hodil v travo
sedet in gledat na zvezde,
ki šle so na neba planjavo,
kot čeda ovc na pašo gre.

2. Prijazno vsaka je sijala,
pa ene le sem bil vesel,
le ena mi je tak migljala,
da za njo sem se ves imel,

318

3. Zamaknjen t  njene žarke mile

prečul sem marsiktero noč,
ji tožil serca britke sile
in zvedil nje hladivno moč.

4. Al en večer so mi oblaki

prevlekli višnjevo nebo
in več noči po zvezdi vsaki
in tudi moji je bilo.

5. Nebo se je sicer vjasnilo,

sijale zopet so zvezde,
le moje viditi ni bilo,
če še tak gledal sem po nje.

6. Serca britkost utolažiti

me v ptuje kraje gnalo je,
pa želj, zgubljeno zaslediti,
mi dano ni znebiti se.

7. Prehodil sem kaj polj širocih,

samotnih dolov, mest, vasi,
planin zelenih, gor visocih,
nikjer je zaslediti ni.

8. Al so oči mi oslabele,

al ona je ugasnila?

Povejte, zvezde mi vesele,
da mine me britkost serca!

185

0. Pot skozi življenje.

1. Kot val za valom po potoku šine,
otroku,  kedar sit igrač se vleže
v naročje materi, ki ga pristreže,
za uro ura, dan za dnevom zgine.

2. Mladenča  srečna jasnost kmalo mine,
ker zdajci mu življenje rane reže;
prijatel mu je, ki mu jih obeže

in ga uči terpeti spečenine.

3. Mož skerbni vihtam krepko v bran se stavi
in varje zlega rod svoj in družino,

kot lipa cvetke, ki pod njo so v travi.

4. Vesel, da je prenesel let vročino,
ozira v grob se starček  beloglavi,
ko trudno solnce v morja globočino.

1861.

7. Hrušica.

1. Kedar solnce teka trudno
v sinje morje se topi
in njegov poslednji žarek
z mračnih hribov se gubi,
grem pod lipo, se usedem
in strmim v daljavo tj e,
kjer čez Hrušico visoko
stara cesta vije se.

2. Noč zagrne zemlji lice,
glasne pevke vtihnejo,
hladne sape se igrajo
v gostem listji nad meno,
šumotljanje njih me vabi
trudne stisniti oči,
duh zamišljen v čase davne
pa budeti me veli.

319

3. Zdaj prisije luna čista,
zvezd obdana, na vrhe,
mi razsveti temne klance,
ki krivijo se v dole;

ino jasno ko po dnevu
vidim čudne potnike
truditi po njih na goro
ino ž nje v nižave se.

4. Vidim hrabre Galij ane,
ki jih pelje Belovez,
vodja skušen, v južne kraje
po preseku ozkem čez.
Vidim čete krvosrdne,

ki jih goni mnogo let
Rim ošabni, plena hlepni,
v jutrov in polnočni svet.

5. Vidim vojsko hoje sito,
ki iz sremskih mest zidin
žene jo nad Gordijana
nepošteni Maksimin.

Vidim trume bojoslavne,
ki derejo ko vihar,
kamor stopati veli jim
Teodozi, verni car.

6. Vidim Gote črnomorske,
ki se selijo v zaton,

da pred njih krdeli trese
se mogočni Stilikon.

Vidim Hune grozovite,
ki drvi jih prek gora
spred Emone tj e nad Oglej
šiba božja, Atila.

7. Vidim silne Longobarde,.
ki s pogorja se vale

tje v ravnotno Furlanijo,
dol’ na Padove brege.
Vidim divjih Ogrov roje,
ki iz Tisinih ravnin
dirjajo v skok nad Hugona
mim pavijskih podrtin.

8. Vidim Turke krvoločne,
ki pokupoma leže
pokončani v trdem boji
na planoti vštric ceste.
Vidim cenjene junake,
ki vriskaje tečejo
zvršit pravdo z Benečani
pred Gradiško stiskano.

9. Gost oblak zakrije luno,
potnikov ne vidim več,
mislim, da stoletne svade
je končal krvavi meč;

al bobnjenje in rožljanje,
ki ga čuje spet uho,
mi je porok, da narodi
nad narode vnovič vro.

10. Hrup poneha, dan zazna se,
zlato solnce priblišči
in veselo pevka vsaka
svojo pesem žvrgoli.

O da bi jim njih veselja
ne kalil prihodnji čas,
da bi nikdar jih ne glušil
bojne trombe jari glas!

1864 .

79, Miha Verne.

Čudo človeškega glasa.

Človeški glas je eden narvečili čudodel stvarnikovih. Na¬
prava njegova je tako čudovita, da je vredna, dajo  premišljuje
vsakdo.

Odkod nek pride, da si v stanu glas od sebe dati? To
dela naprava tvojega gerla. Majhen predor, ki v sapnik pelje, 5

820

dela glas, ko se zrak naglo po njem požene. Sapnik je iz
okroglih hrustancev, ki so s kožo med seboj zvezani. Na svojem
predoru ima pokrovček, ki se odpre, da zraku, ki se ima iz te
cevi pahniti, pot napravi. Odpira pa se bolj ali manj, kakor
10  je treba, da se glasovi ali zvuki glasa spremene in pomnože ;
in se zapre, kadar požiramo, da jed, ki čez-nj skoz požiravnik
v želodec derci, v sapnik ne more. Skušnja uči, da človeški
glas lahko dvanajst polnih glasov ali zvukov daja. Po ti raz¬
ličnosti mora tudi sapnik v dvanajstero enacih delov razdeljen
15  biti. In ker ste strani precepljenega sapnika nek za deseti del
pavca saksebi, se da iz tega zrajtati, da glas lahko razdeli
polni zvuk v sto druzih in da je človek v stanu 2400 različnih
glasov od sebe dati, ki jih uho še razloči.

Al po ti, dasiravno čudopolni napravi smo še malo pred
20  živaljo. V tem še le se pokaže prednost človeka, da zrak lahko
tako stiskamo in svoj glas tako vpodobljamo, da s tem čerke
in besede izrekujemo. K temu pomagajo nebd, zobje in
ustnice.

Zanimivo je razne glasnice premišljevati, ki jih usta popol-
25  noma priprosto izrekajejo. Ko se čerka a  izreče, je zvuk ali
glas ves drugačen, ko kadar se čerke e  ali o ali i  ali u  izrek-
vajo, čeravno pri vsik v enacem naglasu ostanemo. Uzrok te
različnosti je nezapopadljiva skrivnost narave. Da se te razne
čerke izrečejo, je treba ustno votlino razno vpodobiti. In k temu
30 so naše usta pred usti vsih žival posebno napravljena. Celo
nekteri ptiči, ki se nauče človeški glas posnemati, niso nikdar
v stanu raznih glasnic popolnoma razločno izreči. Zato je njih
posnemanje v tem obziru sila nepopolno. Soglasnice izrekovati
nam pomagajo trije telesni udje: ustnice, jezik in nebd. Pa tudi
35 nosa je k temu močno treba. Če se zatisne, ni moč nekterih
čerk izreči, ali saj ne razločno in razumljivo. Očiten dokaz
čudovite naprave naših ust, po kteri smo v stanu besede izre¬
kovati, je brez dvoma tudi to, da se človeški umetnosti še ni
poneslo, človeški glas s kakošno strogo ali mašino do dobrega
40 posnemati. Petje se posnema, toda brez vsega včlenovanja zvukov
in brez vsega razločka raznih glasnic. V mnozih orglah je neka
pišal, ki ji »človeški glas a  pravijo. Al navadno daja le zvuke,

321

ki se glasnicam ai  ali ae  bližajo. In vsa človeška umetnost ni
v stanu, ene same besede človeškega glasa ponoviti.

Je tedaj neprecenljivo dobro glas človeški. Kako žalostna 45
bi bila človeška tovaršija na svetu, kako malo sreče bi vživalo
človeško družtvo, ako bi ljudjč daru ne imeli, si svoje misli
vzajemno razodevati in skrivnosti svojega serca prijatlom zaupo-
vati! Kako žalostna bi bila tvoja osoda, prijatel moj, aki bi med
tacimi reveži bil, ki so nemi (mutasti) rojeni! Novice 1854. 50

80. Levstik, Jenko, Jurčič, Stritar.

France Levstik  se je porodil v Velikih Laščah na Dolenj¬
skem 1. 1831., dovršil latinske šole na gimnaziji ljubljanski ter
stopil potem v nemški red v Olomucu, katerega pa je moral
kmalu zapustiti vsled svojih „pesmij“,  ki jih je izdal v Ljub¬
ljani (leta 1854.). Brez vsakih gmotnih pripomočkov ni mogel 5
nadaljevati vseučiliščnih naukov ter je služil za domačega uči¬
telja in odgojitelja pri grofu Pace-tu na Turnu in pri Miroslavu
Vilharju (znanem slovenskem pesniku) v Senožečah in na Kalcu.
Bivajoč na deželi in občujoč s preprostim našim narodom, je
vestno in bistro opazoval njegovo govorico, in povrh se še ne- io
umorno učeč staroslovenščine in drugih slovanskih jezikov, je
dobil slovenščino tako v oblast, da mu ni bilo v tem vrstnika
med Slovenci.

Nekaj časa je bil Levstik tajnik slovenske čitalnice v Trstu
in potem „Matice Slovenske* v Ljubljani, kjer je tudi urejeval 15
slovensko-nemški del Wolfovega slovarja. Preselivši se na
Dunaj, je izdajal ondi nekaj časa 1. 1870. šaljivi list „Pavliho  ,
s katerim si je pa zaradi svojega neustrašenega bičanja domačih
razmer nakopal mnogo nasprotnikov. L. 1872. se mu je še le
posrečilo, da je dobil stalno službo kot skriptor na c. kr. licejski 20
knjižnici v Ljubljani, kjer je umrl leta 1887.

Levstik je znamenita prikazen v slovenskem slovstvu. Kot
pesnik  stoji na vrhuncu oblikovne dovršenosti, v prozi  je pokazal,
kako se naj piše lepa slovenščina, kot kritik  je razkazoval na¬
pake slovenskega pisanja in kot jezikoslovec  je izkušal določiti 25
in utrditi pisavo slovenskega jezika. Prvo zbirko svojih pesmij

•Slovstvena čitanka.

322


je izdal 1. 1854., pozneje pa je objavljal svoje pesniške pro¬
izvode v raznih glasilih, tako v „Slovenskem Glasniku",  v »Mla¬
diki',  zbirki pesmij in povestij, katero sta izdala 1. 1866. Josip
30 Jurčič  in Josip Stritar  na Dunaju; nadalje v Stritarjevem
..Zvonu".  v svojem šaljivem listu „Pavlihi“  in v »Vrtcu 1 ,  listu
za mladino. Bivajoč v Olomucu, se je bavil s staročeškimi spo¬
meniki in kot plod teh svojih naukov je izdal izvrsten prevod
kraljedvorskega in zelenogorskega rokopisa (1. 1856.).

35 Izvrstnega prozaičnega pisatelja in poznavatelja sloven¬
skega jezika se je pokazal Levstik leta 1858. V Novicah je
začel isto leto pisati o »napakah slovenskega pisanja"  ter v ob¬
širnih razpravah dokazoval, kakšnih hib se morajo najbolj varo¬
vati slovenski pisatelji. Pa to še ni bilo dovolj ; kdor hoče druge
40 učiti, mora tudi sam pokazati, da kaj zna. In to je storil Levstik.
Zastavil je pero in spisal povest o »Martinu Krpanu'  v tako
domačem duhu in ljubi slovenščini, da še Slovenci do iste dobe
niso imeli tako vrlega prozaičnega spisa. Enake vrednosti je
nadalje njegovo »Popotovanje iz Litije do Čateža 11 , kjer nam
45 kaže pisatelj v jedrnatem, domačem jeziku, kako se naj pišejo
potopisi. Tako je Levstik s svojimi kritikami in prozaičnimi
spisi dal našemu jeziku nov pravec in povzdignil slovensko
prozo na višjo stopinjo. Z letom 1858. se začenja torej nova
doba v naši prozi.  Odslej so pisatelji vseskoz bolj gledali na
50 lepo, čisto slovenščino ter začeli pisati in razpravljati o pra¬
vilnosti slovenske pisave. „Slovenski Glasnik“  pod uredništvom
Antona Janežiča  je bil sedaj glavno glasilo našim leposlovnim
pisateljem; tu so se vadili in učili ter vzajemno navduševali
za slovstveni prospeh.

55 Naselivši se v Ljubljani, se je Levstik oklenil „ Vrtca“,
lista za mladino; v njem je objavljal svoje krasne „otročje
pesmi’ 1  in povedal čestokrat kako mično basen, pravljico ali
povest; naposled je začel prevajati zgodovinske črtice iz staro¬
ruskega letopisca Nestorja  (1066—1116) in tako seznanjal Slo-
60  vence s staro slovansko zgodovino.

Do te različne pisateljske spretnosti pa je došel Levstik
po dolgotrajnih jezikoslovnih naukih. Zraven pesnikovanja se
je bavil najbolj s slovanskim jezikoznanstvom; plod teh težavnih

323

naukov so mnogobrojne jezikoslovne razprave v raznih listih
slovenskih. O slovenskem jeziku je izdal tudi slovnico: „Die  65
sloveniscke Sprache nach ihren Pedeteilen  (1866). Levstikova
roka pa se kaže tudi še v proizvodih drugih pisateljev, na pr.
v Vilharjevih pesmih  (1860), v Cegnarjevem prevodu Schiller¬
jevega „Valenštajna“  (1866), v Jurčičevem „Tugomeru“  (1876),
žaloigri v petih dejanjih, in v „Potni torbi“  Franca Erjavca 70
v Letopisih Matice Slovenske. V prvih treh delih je likal in
pilil jezik, v „Potni torbi“ pa razlagal in tolmačil po Erjavcu
nabrane, maloznane besede slovenske. —

Simon Jenko,  rojen v Mavčičah na Sorškem polju na Go¬
renjskem leta 1835., je dovršil šest latinskih šol v Novem mestu, 75
sedmi in osmi razred pa v Ljubljani. Leta 1856. je bil bogo¬
slovec v Celovcu, pozneje pa se je učil modroslovja in pravo-
slovja na Dunaju, kjer je brez vsakatere gmotne podpore pre¬
živel tiste žalostne čase, ki so vtisnili tožni značaj večini nje¬
govih pesmij. Po dovršenih naukih je stopil v službo pri notarju so
v Kranju, od 1. 1866. pa je bil odvetniški koncipijent, sprva
v Kamniku, pozneje v Kranju, kjer je rano sklenil svoje tožno
življenje (1. 1869.) in je pokopan zraven pesnika Prešerna.

Jenko je že kot dijak zlagal pesmi (na pr. Pobratimija,
Jadransko morje) in takoj pokazal velik pesniški dar. Zaslovel ss
pa je po svoji navdušeni pesmi: „Naprej“  (v Slov. Glasniku 1860),
kateri je zložil Davorin Jenko  napev (1861), ki je znan po vsem
slovanskem svetu.

Prišedši 1. 1863. z Dunaja domov, je zbral svoje pesmi in
jim iskal založnika; končno se mn je posrečilo spraviti plodove oo
svoje muze 1. 1865. v Ljubljani na svetlo. „Pesmi“  Jenkove so
sicer pravi poznavatelji pesništva radostno pozdravili, vendar
pa niso našle občnega priznanja zaradi Ijubavne vsebine in
obupnega duha, ki jih tu pa tam preveva. Hvalili pa so nje¬
gove pesmi zlasti zatb, ker so sploh domače, lahko umevne, 95
naravne, pa jedrnate. Majhna je sicer zbirka Jenkovih pesmij,
a stalna njih vrednost. Lirsko pesništvo slovensko se je po
Jenku popolnoma oživilo in zelb razširilo. Naš pesniški obzor
je bil precej omejen in naši pesniki si niso upali prekoračiti

njim tesnosrčno določene meje. Levstik  je bil sicer prvi poskusil 100

*

324

to v svojih, pesmih, izdanih 1. 1854., ali žalostne izkušnje nje¬
gove so slabo vplivale na druge lirske pesnike. Jenko se je
osmelil in prekoračil ozki obzor naše lirike. On opeva ljubezen,
prijateljstvo, slovanski svet, človeško življenje in zunanjo pri-
105  rodo. Znameniti so"njegovi „obrazi* ali slike iz prirode; v njih
se je Jenko pokazal nedosežnega mojstra. —

Josip Jurčič  se je porodil 1. 1844. na Muljavi pri Zatičini
na Dolenjskem, obiskoval srednje šole v Ljubljani ter se učil
pravoslovja na dunajskem 'vseučilišču. Po pravoslovnih naukih
no se je posvetil političnemu novinarstvu ter urejeval „Slovenski
Narod“  sprva v Mariboru, nato pa v Ljubljani, kjer je umrl
v 87. letu svoje starosti (1881).

Jurčič je prvi slovenski romanopisec.  Dijak še, se je vadil
v pisateljevanju in spisal kot sedmošolec povest „Jurij Kozjak',
us katero je izdala družba sv. Mohorja 1. 1864. Po tem potu
se je seznanil s tajnikom te družbe, Antonom Janežičem,  ki je
takrat izdajal »Slovenski Glasnik* in »Cvetje iz domačih in
tujih logov*. Janežič je navduševal mladega pripovedovalca in
ga tudi gmotno podpiral, ob enem ga učeč, kako in kaj naj
120  piše. Odsihdob je bil Jurčič „Slovensbemu Glasniku neumoren
sotrudnik in v njem je objavil dolgo vrsto lepih povestij in
pesmic. Prvi obširni slovenski roman je Jurčičev „Deseti brat“,
katerega je izdal Janežič v „ Cvetju* 1. 1866. Ta roman je
proslavil ime Jurčičevo; z njim se začenja nova doba v pripo¬
ni vednem slovstvu  slovenskem. „Deseti brat* se zlasti odlikuje po
krepkem domačem jeziku in po risanju kmetskih značajev;
nekatere osebe so v tem romanu pravi tipi našega ljudstva, ki
jih takoj na prvi pogled spoznaš. V Ljubljani bivajoč, je osnoval
Jurčič „Slovensko knjižnico 11 ,  v kateri je po največ objavljal
130  svoje povesti in romane. Tudi dramatike se je lotil in spisal
prvo slovensko žaloigro v petih dejanjih, Tugomera,  in Vero¬
niko Deseniško.

Jurčičeve povesti so se jako priljubile slovenskemu občin¬
stvu, ker je njih snov vzeta skoro izključno iz domačega živ-
135  ljenja ali iz domače zgodovine. Imenitnejšim Jurčičevim pripo¬
vednim delom prištevamo romane: Deseti brat; Lepa Vida;
Ivan Erazem Tatenbah; Cvet in sad; Doktor Zober; Rokov-

325

njači; potem zgodovinske povesti: Jurij Kozjak, slovenski janičar;
Kioštrski Žolnir;Hči mestnega sodnika; Sin kmetskega cesarja.—

Josip Stritar  je rojen 1. 1836. v Včlikih Laščah na Dolenj¬
skem. tedaj tam, kjer Levstik. Dovršivši latinske šole v Ljub¬
ljani, se je učil staroklasiškega jezikoslovja na dunajskem vse¬
učilišču. Kot domači učitelj in odgojitelj v višjih rodbinah, je
potoval po Nemškem, Francoskem, Italijanskem, Švicarskem itd.
ter na tak način spoznaval tuje narode, njih šege ter družabne
in državne razmere, ob enem pa tudi proučaval raznih narodov
slovstva in jezike. Končno je stopil v državno službo in deloval
dolgo let kot profesor grškega in latinskega jezika na Dunaju.

Javno slovstveno delovanje Stritarjevo se začenja z letom
1866. in še traja sedaj. Kot pravi pesnik je spoznal Stritar
vrednost Prešernovih poezij in sklenil pokazati prvaka sloven¬
skih pesnikov v pravi svetlobi. Prešerna niso namreč vedno tako
cenili kakor dandanes, ampak to je še le dosegel Stritar, ki je
z Jurčičem vred izdal 1. 1866. Prešernove poezije  s pesnikovim
životopisom in z obširno kritično-estetično oceno vseh njegovih
pesmij. Uspeh tega dela ga je izpodbodel, da se je združil
z najboljšima, tedaj še mladima slovstvenikoma, z Jurčičem in
z Levstikom, ter izdal 1. 1868. „Mladiko“ , t. j. zbirko pesmij
in povestij. Ta knjiga je bila nova, znamenita prikazen v našem
slovstvu. Tu se je oglasil zopet Levstik  s svojimi pesmimi, Jurčič
je podal povest „Sosedov sin c  in Stritar  je stopil prvič z večjimi
proizvodi na dan. Tu je objavil tudi mnogo svojih mičnih pesmic,
ki so povzročile občno pozornost, zlasti „Popotne pesmi  , ki
tako lahko in gladko tekč, da jih je slast čitati. Na mah so
našle pesmi „Borisa Mirana“  mnogo častilcev in čitateljev,
posebno mladina je hlastno segala po pesmih in povestih nje¬
govih. Tako si je pripravil Stritar pot za svoje poznejše delo¬
vanje. Leta 1869. je izdal novo zbirko svojih pesmij in si pri¬
dobil z njimi tako važno mesto v našem slovstvu, da je postal
pesnik-voditelj  na slovenskem Parnasu. Ko je prenehal ^Slovenski
Glasnik “ leta 1868., kateri je bil deset let sredotočje sloven¬
skega leposlovja, je ustvaril Stritar na Dunaju novo leposlovno
glasilo: „Zvon“  in združil vse novejše pisateljske moči okoli
njega. Leta 1870. je krenila naša proza  z „Zvonom“ na novo pot

140

145

150

155

160

165

170

326

i?5 in storila velik korak v svojem razvitku. Stritar je zbral vse
svoje moči in neumorno deloval. Skoro polovico lista je pisal
sam in povrh še list urejeval in gladil pisavo svojih sotrud-
nikov. Tu je objavljal pesmi, dramatske slike, šaljivo- in lepo-
znansko-ukovite spise in roman „Zorin . Videč, kako malo so
180 poučeni mlajši pesniki o pesniški obliki in tehniki sploh, je
začel v „literarnili pogovorih‘‘ podajati raznih naukov, ocen in
navodil o pesništvu in njega obliki ter si tako vzgojil lep pes¬
niški naraščaj. Spisi v „Zvonu" so se odlikovali po lepem,
gladkem, nežnem in lahkoumevnem jeziku, a vsebina njegova
185 je bila zgolj namenjena slovenskemu razumništvu in se je zlasti
prikupila mlajšemu svetu. Novo življenje in mlad duh  je zavladal
v našem slovstvu, toda takozvano „svetozalje'‘ je našlo odpor
pri starejših in treznejših pisateljih. Nastala je slovstvena
borba, „Zvon“ je prenehal, a Stritar je poslal med svet svoje
190 mojstrske, toda hudo ostre, zabavljive „Dunajske sonete ‘  (47).

Sčasoma so se pomirili duhovi. Stritar je nadaljeval svoje
lepo započeto delo, izdajajoč zopet „Zvon“ od 1. 1876. do 1880.
na Dunaju. V šesterih »Zvonovih 1 ' letnikih nam je podal svoje
naj znamenitejše proizvode; z njimi je vzgojil nov pisateljski rod
195 in pdprl slovenskim povestim pot v olikano, gosposko družbo.
Med Stritarjevimi povestmi in romani so naj znamenitejši: Zorin,
Gospod Mirodolski, Rosana, Sodnikovi.

V zadnjih letih je pisal Stritar tudi knjige za mladino,
katere je izdala družba sv. Mohorja, in sicer „Pod lipo' 1  (1895),
300 „Jagode'‘  (1899) in „Zimski veceri“  (1902); njih vsebina so
pesmi, povestice in igrokazni prizori.

81. France Levstik. j )

a) „Pesmi“. 1854.

1. Pesmim.

1. Duri vam stoje odprte,
moje tičke, izletite!
Prepevaj e se glasite
čez planjave i čez vrte!

2. Cul bo vaše prepevanje
brlez, škorec in kraljiček,
vrabec, čuk i mnogi tiček,
vnel bo morda ropotanje:

l ) Odslej so zgledi tiskani v sedaj navadnem pravopisu.

327

3. „Ve ste tujke v našem dvoru,
pesem vaša nam je pusta,
ne prepevajo vam usta
glasov ljubili v našem zboru.“

4. Ve jim pa odgovorite:
„Me smo Levstika poeta,
hčerke mladega očeta,
bratje, torej potrpite!"

2. Rožica.

Rožica zlata, rožica mila
na vrtu je stala,
rožica zlata, rožica mila
je bridko jokala.

Oj rožica moja, rožica draga, 5

al’ sapa, al’ slana te je ranila,
da tukaj bridke pretakaš solzice?

0 ni me slana mrzla ranila,

1 sapa mi cvetja ni oskrunila,

al’ solnce rumeno pripekalo je, 10

posušilo potok bistre vode,

ki mimo mene vesel je šumljal,

ki z mano še rožico je igral,

ki vselej mi dober, prijazen je bil,

v zemljici mi je korenin’ce hladil, ]5

hladil vrh zemljice cveteče mi lice,

ki sva navajena tako si bila,

da nikdar ne bova se pozabila;

zatorej zdaj prelivam solze,

zatorej žaluje moje srce. a 0

Rožica zlata, rožica mila
na vrtu je stala,
rožica zlata, rožica mila
je bridko jokala.

3. Upanje.

L Lej, upanje hodi pred nami
od rojstva, da gremo s sveta,
ko tare nas teža na rami,
nam palico v roko poda,

2. Kadar se nam sreča obrne,
da megla pred nami leži,
nebeški nam raj se odgrne,
ko upanja luč zagori.

3. Oh, kolikrat te je ranila
globoko nesreča v srce,
al’ vanje ti upa je vlila,
i bile so rane cele.

4. Hvaležen za razne darove
res človek Bogu naj bi bil,
al’ vendar ni ’z roke njegove
od upa nič boljega vžil.

329

P

3. V tihem srcu sem vas hranil,
v prsih nosil mnoga leta,
skrival palni luči sveta,

vse nesreče sem vas branil.

4. Kadar v skalah orel zrase,
mati z gnezda ga izvabi,
krmo brati mu pozabi,

da perut ga svoja pase.

v e c.

o. Bog in sreča tudi z vami!
Izletite in zapojte,
strel grajočih se ne bojte,
naj vas hvale dim ne zmami!

6. Kjer je zrna polno klasje,
ne konča ga toča vražna;
kjer je slama zrna prazna,
ne doda ga hvaloglasje.

i .  Človek je podoben vinski trti,
ktero mož odreže, da jo presadi
in zagrebe tam na svojem vrti,
kjer jo solnce greje, blagi dež poji.
Prime se, ko nekaj časa mine,
ter zasaja nove korenine,
v tuji zemlji spet se domači.

Tudi človek sreče je enake,
umni se privadi vsacega sveta
in veseli najde veseljake,
bodi sto milj daleč, bodisi doma.
Kjer se vstavi potnik vrhu zemlje,
ko slovo na pragu zopet jemlje,
solza po obrazu mu kaplja.

2. Udomačitev.
2 .

3. Knjižna modrost.

\.  Po knjigah samo ne prebiva modrost,
ko mesec ne v zrcalu vode,
ki, vtrjen v brezkončnih svetov širokost,
blešči iz vodene posode;
to znali že davno so vedni možje,
za njimi je svet se postaral,
a vendar še zdaj smo otroci ljudje,
naš rod za nauke ni maral.

2. Yi, ktere pri knjigah obrastel je mah,
v život se viharni vrzite!

Ne bodi vas radosti, solze ne strah,
iščite, vživaje trpite!

Razgrne poklic se vam solznih ljudij,
nesreča in sreča po sveti;
naj pametnik vas in neumnik uči,
kak’ človek imel bi živeti.

3. Po trgih, poslopjih in kočah sirot,
tam knjiga naukov je zlatih;
pogumno se spusti na sredo povsod,
boječ se ne stiskaj pri vratih!

330

Če prodalno gledaš iz daleč blagč,
pri mnogem enaka veljava,
a kadar pomaknil si bliže oko,
razloček se velik spoznava.

4. In kogar le knjige debele uče,
da svet je še zmeraj okrogel,
da tekajo v morje iz morja vode:
nikdar naj bi peti ne mogel,
ker on, kar pozabil je davno očak,
iz nova premleva in poje;
v zmotnjave se lastne zapreda bedak,
bedakom je mota na dvoje.

4 .

1. Izlivajte curke svoje,

grenkosolzne ve oči!

Tolažite srce moje,
ki v bridkosti se topi.

2. Hiše krasne tu bleščijo,

križajo se ceste vmes;
sem ter tam ljudje hitijo,
radost seva jim ’z očes.

Solze.

3. Človek rad se ne ozira,

vsak le sam za se skrbi,
svoje 'solze si otira,
svoje rane si hladi.

4. Tudi vas nikdo ne gleda,

saj ste tujčeve solze!
Pokrivajte lica bleda,
utešite mi srce!

c) Napake slovenskega pisanja.

1 .

Skoraj vsi, ki pišemo, stavimo slovenske besede, mislimo
pa le nemški. Po taki poti ne upajmo kmalu izvrstne proze.
Čudo res ni, da je tako, ker se ločimo iz domačega kraja, ko
smo še otroci; potem pa v mestih živimo, govorimo večjidel
5 nemški, beremo večjidel nemške knjige poleg pisanja drugih na¬
rodov. To je že stara tožba, pa vendar še zdaj nova. Ni še
dospelo naše slovstvo do tiste stopinje, da bi se človek do do¬
brega izučil jezika iz golih knjig; zaklad slovenščini je zmeraj
še kmet in ljudstvo zunaj mesta. Ali koliko pisateljev pa je, ki
to morejo na selu živeti? Zato je pa tudi sostavek našega jezika,
zlasti v knjigah, redek, o katerem bi se brez skrbi reklo: to je
čist in dober govor! Bog obvari, da bi s tem hotel koga uba¬
dati, ampak samo dovoljeno mi bodi, naj povem odkrito svoje
misli, kakor gre poštenemu človeku.

331

Malo se je do zdaj še pisalo o skladbi slovenskih besed v is
stavek; zato hočem po svoji moči nekoliko govoriti o tem, pa
ne bom pozabil najhujših in najnavadnejših grehov slovenskega
peresa v zadnjem času. Naj se mi tedaj ne zameri, da opo¬
minjam tudi to, kar se je sem ter tja že opomnilo po Novicah.
Zgledi, katere bom tu pretresal, vzeti so skoraj vsi iz neke naših 20
knjig, ki je bila ravno pred mano, ko sem to pisal.

Slovenskega pisanja prva napaka je, da glagole (Zeitworter)
devamo vedno le stavku na konec, kakor da bi ne smeli drugje
stati, na pr. „0 mraku se že napravi, spet moška oblačila obleče,
se dobro v kožuhe zavije in tudi par samokresov za pas vtakne.“ 25
Tako je Nemcem navada in takih zgledov ima vsaka knjiga po
sto in sto; le-ta še ni najslabši med njimi. Vendar pa vpra¬
šam : Ali bi ne bilo blagoglasnejše: „Napravi se že o mraku; obleče
spet moška oblačila; zavije se dobro v kožuhe in vtakne tudi
par samokresov za pas.“ Poiščimo si drugega: „Poleg tega 30
jezljivega srditeža (t. j. nekakov potok), ki danes le bolj tiho v
globoki strugi teče in, se le sem ter tja svoje gorne ali divje
rodovine spomnivši, predrzno poskoči, bomo lezli.“ To je taka
zmes, da človek še skoraj ne ve, kaj bi pisatelj rad povedal.

Zdi se nam vsa misel nemška; ali vendar bilo bi dosti umevnejše 35
vsajtakč-le: „Lezli bomo poleg tega jezljivega srditeža, ki danes
le bolj tiho v globoki strugi teče in le sem ter tja poskoči,
spomnivši se svoje gorne (?) ali divje rodovine (?).“ To vse pa
le odtod izhaja, ker prestavljamo nemške misli od besede do
besede. Naslednji stavek mi bodi priča, daje  res, kar sem dejal: 40
,,Mesec je svetlo svetil.“ Kdo tako govori? Bi li pametnemu
človeku kdaj prišla na um taka neumnost, ako bi pred njim ne
stale nemške besede: „Der Mond leuchtete hell.“

Vsak dan bereš, kolikor hočeš, stavkov takih, da imajo po¬
možni glagol (Hilfsverb) kmalu od začetka; ali dopovedovalnik 45
(Aussageverb) pa stoji daleč zadaj notri v deveti deželi tam pri
Jakobu Žerjavu. Iz tmč zgledov edinega: — — „kakor ti an-
geljski mladenč, ki je vedno, tudi med strašnim vrišom in gro¬
mom krvave vojske, nedolžno srce, živo vero, trdno upanje,
gorečo ljubezen do Jezusa, pokorščino do svete cerkve in hva- 5»
ležno srce do svoje matere ohranil/ 4  „ O hranil “ je ravno tri-

332

deseta beseda za pomožnikom „je". To ni slovanski! Kdor
noče meni verjeti, poslušaj kmeta in beri dobre knjige drugih
narečij. O grehih zoper slovnico (mladenč, vrišom) raje molčim;
55 saj vem, za koliko sto pisateljev se je zastonj trudil ta in oni
slovničar.

Slovenec, ako ne misli nemčiti, ne sme trgati pomočnikov:
„sem, si, je, bi, bil, bom i. t. d.,“ tudi ne okrajšanih oblik oseb¬
nega zaimena: „se, si, me, mi, te, ti, ga“ predaleč od dopove-
eo dovalnika; le malo stavkovih členov bi smelo biti vmes, ne pa
cel stavek, posebno če je dolg, ali še cel6 po dva. S takim so
naši pisatelji bogati, na pr. „Pri tem pogovoru si je stari Vazil
večkrat na skrivnem marsikatero gorko solzo, ki mu je po licu
pritekla, obrisal.* Ali bi se ne moglo reči: „Obrisal si je več-
65 krat na skrivnem stari Vazil pri tem pogovoru marsikatero gorko
solzo, ki i. t. d." Srb res da včasi vrine klicalnik (vokativ), ki
je skoraj nekoliko podoben samostojnemu stavku; ali to je le
ena beseda, na pr. „Što li si se, sino, namrdio?“ Bere se tudi
v narodnih pesmih, da je kratek mali stavek (Nebensatz) vgožen
*o med okrajšano zaimensko obliko in med glagol; pa takih zgledov
ni dosti; jaz vem do zdaj le za dva: „Sve joj, sta je i kako je,
kaza;“ nadalje: „Sve mu, što je, po istini kaza.“ Ali vsako uho
čuti, posebno v prvem, da se je pevec osvobodil skoraj črez
navado. Večkrat se bom opiral na slovstvo srbskega ljudstva,
'5 ker je to narečje našemu najbližje in ker sta v njem stavek in
misel krepka, domača, kakor hoče imeti svojstvo slovanskega je¬
zika. Vsaka beseda je samorašča, pognala iz prave korenike, ne
skovana z veliko skrbjo, pa vendar napak; tu misli in govori
prosti narod. Skladba je čista, posebno v pesmih; v pripoved-
80 kah ne vselej tako, ker jih lahko vsak pripoveduje in kvari,
kakor hoče; pesmi pa so vezane in zvarjene; učiti se je mora,
kdor jo hoče peti. Tudi ni utegnil Vuk pravljic tako skrbno
zbirati in tankovestno primerjati, kakor je pesmi, za kar naj bi
mu veliko hvalo vedeli vsi Slovani, zlasti pa Srbi. *)

1 ) Levstik imenuje preporoditelja srbske književnosti kratko le z imenom

Vuk  namesto: „Vuk Stefanovič Karadžič 1 11 . Rojen leta 1787. v Tršiču ob Drini
iz hercegovske rodbine, je začel Vuk pisati v čisti srbščini brez primesi
cerkveno-siovanskega jezika in tako ustanovil novo srbsko slovstvo. Njegova

— 338  -

2 .

Gotovo bi se jeziku dostikrat jako ustreglo, posebno v slo¬
varjih, ko bi puščali stare besede, daravno so morda neslovenske,
ce nismo do zdaj še zalotili nikjer med narodom cisto domače,
ivaj nam pomaga, da lošamo jezik z lažnivo lepotico ? Zanamci
bodo metali, če Bog da, med pleve vse, kar je slabo zgrajenega.
Tu je zopet Vuk mož, kakoršnega manjka Slovencem; spoznal
je, da „rečnik“ mora besede zbirati, ne delati! Saj ni ne tolika
nesreča, ne sramota, ako imamo tudi v bukvah kako tujko,
orez katere dandanes ni, pa tudi biti ne more noben jezik, kolikor
jih ljudje govorijo po vsej široki zemlji; hujše pak je, da ne znamo
po domače misliti, da ne znamo slovenski zavijati stavkov! Ta
skaza, če se utrdi v jeziku, nikakor se ne da z lepo izriniti;
udomači se najprvo v knjigah, ker pisatelj pisatelja praznoglavo
posnemlje; potem pak zaide tudi v narod. Vse kaj drugega pa
je s tujimi besedami, ker prvič jezika ne skrunijo v njegovem
korenu; drugič pa, kar je neznano v tem kraju, to se čisto go¬
vori v drugem; in kadar zvemo, kako je tej ali tej reči pravo
ime, gotovo se ga bo vsak z veseljem poprijel. Po takem bi se
jezik res nekoliko počasneje gladil in mikal; ali mikal bi se v
resnici, gladil bi se na trdnem stalu. Prešeren, akoravno besed
ni koval, pa vendar bi rekel, da je pomogel jeziku več od marsi¬
katerega drugega pevca, ki po svoje predrzno ugnčta slovenščino.
Germanizme, kolikor jih ima v pisanju, te je že našel med ljud¬
stvom; a sam ni pridil in pačil, ampak lepšal je govor.

3 .

Zadnjič pa izhaja naše slabo pisanje tudi odtod — naj se
pove še to; saj menda je že enkrat čas, da se izblekne — ker

glavna zasluga pa je, da je zbral ogromno srbsko narodno blago, pesmi in
pripovedke, in tako odkril zaklad srbskega narodnega pesništva. Izdajati je
začel leta 1814. „Narodne srbske pesmi", ki obsegajo petero knjig; razen
tega je izdal: Život i običaji naroda srpskoga; Srpske narodne pjesme iz
Hercegovine (ženske); Srpske narodne poslovice; Srpske narodne pripovijetke;
Srpski rječnik. Na Dunaju živeč, je mnogo občeval z našim znamenitim jeziko¬
slovcem Jernejem Kopitarjem,  kateri je zelo vplival nanj in ga vsestranski pod¬
piral pri njegovem delovanju, zlasti pri sestavljanju srbskega rečnika. Umrl
je leta 1864. na Dunaju.

85

90

95

100

105

110

334

se bojimo vsake sodbe in vsakega še tako pametnega pretreso-
vanja. Kritika nam je večje upanje napredovanja! Nikar ne re¬
cimo : časniki se ne bodo pričkali in prepirali! Kdor se med
ljudi pokaže s kakim očitnim delom svojega uma ali svojih rok,
H5 mora biti pripravljen, da se mu tudi očitno pove, zakaj in kako
je njegovo delo všeč ali nevšeč. Kdor je zavoljo tega v strahu,
pa naj raje molči; potem ga nihče ne bo ne grajal, ne hvalil.
Vuk pravi: „Kdor se boji vrabcev, naj ne seje prosa; kdor izmed
pisateljev se plaši recenzentov, naj nikar ne jemlje peresa v roke:
120 literatura ne bo nič izgubila z njim; zakaj on sam priča ne samo,
da ne zna, ampak da tudi noče znati/'

Menim, da ni že s tem vse opravljeno, da se piše, ampak
da je prva in poglavitna reč, kaj in kako se piše. Ko hi se
črevljar oglasil in rekel, „ da j e že dobro, da se le škornje delajo;
125  na tem pa ni malo in dosti ne, kako se delajo; naj bo stopalo
merjeno okoli ogla, ali pa okoli človeške noge; naj ho golenica
široka kakor stopa, ali ozka kakor nožnic:/' — gotovo hi se ta¬
kemu krpucniku smejalo malo in veliko, in vsi bi rekli, da je
neumen. Čudo pa je, da se nam to čudno ne zdi, ker dosti, pa
130  imenitnih pisateljev med nami trdi in ker z boječnostjo pred
kritiko sami kažemo, da nam je vse enako, naj se piše, kakor
hoče, da se le piše; bodo že zanamci popravljali! Zanamci
bodo imeli brez tega popravljanja dovolj, in menim, da slab oče
svojemu sinu bi bil, kdor bi dejal: Tu bom dve, tri smreke po-
135  sekal, obelil in oklestil jih pa ne bom; tudi bo treba tri voze
kamenja ulomiti, kadar moj sin zraste, da si bo kočo zidal, ako
bo hotel; lahko bi mu več pomagal, pa nočem; za-me je dobra
od štirih stranij podprta bajtica, če prav dež in sneg va-njo gre.
Ni treba vsega zanamcem na glavo obešati! Kaj pa bo, ako
140  se bodo tudi zanamci vedno in vedno le na svoje prihodnjike
zanašali? Kdaj bo kdo prijel za delo? Vsakemu človeku je dolž¬
nost, da stori, kolikor mu je mogoče. Ali navada med ljudmi
in tudi potreba je, kdor se poprime kakega posla, da se
ga najprvo do dobrega izuči. Se loncevezec, ki res nima
145  zvitega rokodelstva, se mora vendar učiti, preden gre sam
z dratom po svetu; pa bi se pisar ne učil, preden se loti
peresa?

- 335

Ako ti je res kaj za narod, pa ne samo za-se, ne boš otresal,
če se kdo zglasi in ti dobrovoljno reče: „Brate, lej, to in to me¬
nim, da nisi prav naredil. Ako si pravi pisatelj, kateremu je uo
mar svojega dela, še vesel boš, da imaš človeka, ki ti kaj po¬
kaže, da se veš prihodnjič ogniti, česar se prvič nisi vedel. Kdor
pa samo zato piše, da bi prinesel malho polno hvale domov,
kakor lončar za svoje piskre polno vrečo žita, temu je le za-se;
naroda, jezika mu je toliko mar, kolikor žabi orčha. Tak, če kaj 155
ne zna, taji, da ne zna; zato se pa tudi noče učiti in se tudi
nikdar hotel ne bo, ker misli, posebno ako je že prileten, da
je grdo učiti se: tak ni vreden prizanašanja! Kako je to, da
imamo dovolj pisarjev, ki še ne znajo prvih slovniških pravil,
pa vendar hočejo biti gotovi nesmrtne slave, pa vendar hočejo igo
dajati postave? Kdo nam je tega kriv? Samo to, ker se bo¬
jimo vsake sodbe in ker jo zatiramo.

Slovenec naj bi se ne bal kritike, ampak še prosil naj bi
je kakor vsakdanjega kruha, da bi nam Bog poslal moža z bistro
glavo, z ostrim peresom, kateri bi iz naše dozdanje revščine izplel 165
ljuljko in druge smeti; kateri bi nam luč prižgal in ..pravo pot
pokazal v deželo duhov“. Ali kolikokrat, ne da bi vsaj molčali
in potrpljenje imeli z nadlogami svojega bližnjega, temveč na
vsa usta hvalimo, kar je dostikrat morda še preslabo, da bi se
grajalo. Sleherni pa, kdor je kolikaj napisal in za svoje delo m
pohvaljen bil, posebno če je pisanje slabo, pisar pa mlad, brž
misli, da se je vsaka besedica njegove hvale pretehtala na zlati
vagi, in zato meni, da vse zna, torej se več ne uči, ampak maže
in čečka, da jeziku več škoduje, kakor pa koristi. Odvadimo se
praznega vpitja: „Slava mu!“ in raje eden drugemu pot kažimo ! 175

Ki treba očitati, da je naše slovstvo pretresovanju še pre¬
mlado. Tudi Srbi so trdili, da je njihova literatura še dete
v zibeli; pa bo že prišel čas, v katerem bo znalo govoriti.

Kaj pa jim je Vuk na to odgovoril? Dejal je: »Res je naša
literatura malo dete v zibeli, ki naj se mu ne brani blebetati; 180
ali malo dete med blebetavci ostane blebetavo do veka. Naša
literatura ima že 37 let, pa še zmeraj svojo pot blebeče v zi¬
beli !“ In mi odgovarjamo: že 1550 se je tiskala prva slovenska
knjiga in od tačas do letos je minulo 307 let. Naše slovstvo

336

185  ni tedaj po svoji dobi več ne otrok, ne mladenič, ampak sivolas
možiček. Pa tudi otroku ne grč dovoliti vsake porednosti, kakor
bi samo rado; ampak zasukniti se mora, kadar hoče kaj nerod¬
nega početi. Kaj vidimo pa nad Nemci? Kdaj se je njih slov¬
stvo jelo vzdigovati? Se le potem, ko je Lessingov meč poklatil
190 stare slamorezce z ukradenih prestolov.

Nihče ne taji, da naša književnost se ne da soditi po tistem
merilu, po katerem na pr. nemška, ali vsaj dovoljeno bodi res¬
nico govoriti svojemu bližnjemu; dovoljeno bodi resnico slišati!

Ne poganjam se za hudobno zabavljanje, ki nikomur ne
196 daje koristi, ampak za pametno presojevanje, ki ve, kaj govori.
Se noben pravi knjižni pretresovalec, naj bo s tem ostrejši, ni
nikoli nobenega pravega pisarja iz kože del; temveč kritika še le
budi in kaže, kod je cesta v Atene. Res je pa, da sodba plaši
diletante, kakor mačka miši; in zato se je menda mi bojimo,
200  ker vse preveč diletantujemo. Ko bi vse slovenske pisatelje v
red postavil in moža za možem vprašal: Kaj je tvojega, pa tvo¬
jega in tvojega pisanja pravi namen? Koliko bi jih vedelo z
gladkim potom odgovoriti? Ni se treba tudi na to opirati,
da nas je premalo števila; pa ko bi se začelo vejati, da skoraj
205 nič zrnja v kotu ne ostane; da hi se oplašila tudi ta peščica
pisarjev, kolikor jih je. Kaj pomaga še toliko delavcev v vino¬
gradu, če pa ne znajo in tudi nočejo znati, kako se okopava in
reže? Trta poleg take postrežbe ne bo rodila; književnost pa
pri slabih pisarjih, naj jih bo dosti ali malo, ne bo napredovala,
210  ne bo izobraževala naroda. Le treba je, da se zares lotimo; treba
je, da si iz glave izbijemo neumno misel: „Našim rojakom je
kmalu dobro, da se jim le kako kaj napravi; saj jim tako vsega
manjka!“ Res je, da nam vsega manjka, in manjkalo nam bo
večne čase, ako se naše slovstvo ne predugači. Slovenec ima
215 bistro glavo, to hvalo mu daje, kdorkoli ga pozna; toda človeku
ne pomaga sama bistra glava, če je prav ne rabi.

Ko bi jaz kdaj kaj opomina vrednega spisal, na glas in
očitno bodi rečeno, da bi se ne upiral nobeni sodbi, naj bi bila
s tem hujša in ostrejša, ali pa s tem pohlevnejša. Cernu se bojimo
220  kritike, ki ji vendar ne odidemo? Zadela nas bo gotovo, če
danes ne, morda jutri; če letos ne, morda prihodnje leto. Ali

337

ni Apčl podobe popravil, ko je slišal, da črevljar jermenje graja?
Vsak človek ima prost jezik, da pošteno pove, kar misli o po¬
štenih rečeh; vsakemu bodi med nami prosto še pero, da tudi
pošteno piše, kar in kakor hoče o poštenih rečeh! To je sod- 225
nikova skrb, da ne zatrobi kake neumne, ker bi se mu potem
grohotaje smejal, kdor bi ga slišal; tisti pa, kogar je napak sodil,
vem, da bi ga za vselej k pokoju posadil. Kdor Slovencem dobro
hoče, naj z mano reče: „Bog živi kritiko!" Novice 1858.

d) Iz „Popotovanja iz Litije do Čateža 1 *.

1 .

Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na
Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja, ker ni
vsakemu človeku všeč, da se njegovo ime raznaša po knjigah od
ust do ust. Včm, da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali
nikdar niso bili vsi ljudje enaki, pa tudi ne bodo. Zjutraj ob 5
osmih odrineva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je od¬
našala in pot kazala. Nisva šla zdaj še le prvič v te kraje, ali
nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Iz Litije
se pride najprvo v Šmartno, ki ni prevelika, pa ččdna vas, da
bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, 10
ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hitrno ostane Šmartno
za hrbtom, precej se začno stiskati hribi od obeh stranij; njive
in travnici med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na Čatež,
kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne
ceste na desno rokč v hrib po grdem kolovozniku, da še kmet 15
ne vem kako drva po njem izpeljava; pa vendar je dejala baba,
da pride včasi cel6 kočija sem doli, kadar se gospoda iz dolenjskih
grajščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki
merijo drugo cčsto, ki bo krajša, pa vendar ne bo imela tako
zaprtih klancev. Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah 29
in jarkih; babuza pa je pravila to in to, vendar nič takega, da
je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraju ljudjč
še kaj narodnih pesmij, pa mi ni vedela povedati; le v Šmartnu
je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega trpljenja se¬
demdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih. Poezija 25
našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek te

22

Slovstvena čitanka.

338

ali one stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posčbno
v Gorenjcih, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S prav¬
ljicami je skoraj tudi ravno taka. Minula je doba, ko se je skla-
30 dalo in pčlo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo do¬
bilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imčli Vuka, 1 ) nimamo
pesmi, da nam bi jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo
nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi,
nam je moral pokazati Neslovenec — Koritko. 2 )

35 Pot je bil zmeraj enak. Sli smo zdaj skoz borovje in
smrečje, zdaj po golem nizkem grmovju. Malokjč je stala majhna
kočica revnega osebejnika. Za nami so se dvigali onostran
Save beloglavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na lčvo roko,
imeli smo same gozde. Le na dčsno, po daljnih gorah, vidiš tu
40 in tam kako prijazno cerkvico. Najbliže ti je grad Wagensberg,
dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne.
Zidan je vrh strmega, pa ne previsokega hriba, ki je enak se¬
nčni kopici. Nekdaj ga je imel Valvazor in slovččemu pisatelju
v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvazorjeva; v njej nihče
45 ne stanuje. Tako je ukazal knez Windischgratz, ki je nedavno
kupil to grajščino.

Dalje gredč smo videli tri grmade eno za drugo. Pravila
je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Strčgli
so popotne; jemali jim, kar se je zatelo, pa tudi pobijali jih.
50 Kavno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji
je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno
smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: „Bog se usmili
tvoje duše l“  Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je
moral nehotoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta
55 in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji

\) Glej opombo na strani 332. in 333.

2 ) Emil Koritko je bil Poljak (r. 1813 v Lvovu), ki je živel od 1. 1837.
iz političnih vzrokov internovan v Ljubljani (f 1839). Marljivo je nabiral
slovenske narodne pesmi med ljudstvom in tudi druge rodoljube slovenske je
izpodbujal, da so mu pošiljali nabrano gradivo. Njegova zbirka je prišla še
le po smrti njegovi na svetlo pod naslovom: Slovenske pesmi kranjskega,

naroda 11 ,  I—V. od 1. 1839—1844. Uredila sta jih Miha Kastelec,  izdajatelj
Čbelice, in Jurij Kosmač  (1799—1872), skriptor na licejski knjižnici v Ljubljani.

339

vsak, bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej izprelete
človeka bridke misli, kadar ide mimo take grmade. Narod sploh
trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži
v žalosten spomin, ker bi mrtvec na onem svetu potem ne imel
pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil no- 60
vega kupa. Vendar včasi poredni pastirji zančtijo ogenj, ali pa
razmečejo veje ; pa kmalu pride kdo, ki v novo suhovine in ka¬
menja navrhovati. Ta šega je še gotovo ostanek iz poganskih
časov.

Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, hočeva li črez Gobjek 65
ali po Storovju? Radivoj odgovori: „Le na Grobjek! Pravijo, da
je krajša pot, in tudi je Grobjek najbolj slovdča vinska gora, kar
jih je tukaj v obližju.“

Hrib seje prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako
smo zdaj začeli iti navdol. Bilo je blato in pot še neprijetnejša to
zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobdčim bd i im
laporjem. Hosta je kmalu nehovala; samo še kak dob ali kostanj,
ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka
vsega drevja. Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu
stoje Gorjanci, proti severu Kum, ki teh krajev prehude burje 75
in mraza varuje; pred nami pa se na obe strani prijazno dvi¬
guje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na
desno vidiš Zaplaški hrib z rdečo streho nove romarske kapdle;
na Idvo v dolini pojč zvonovi svetoliriški, kjer sta dva duhovna.
Zemlja ima, posčbno v tem kraju, ves drugačen obraz, kakor pa so
na Gorenjskem. Širokih polj, velikih travnikov ni; le ozka, ze¬
lena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso
velike, hiše raztresene, večjidel zidane, pa tudi lesčnih obilo. Kjer
je bliže vinograda, ondi si kmet najraje stavi poslopje, dale more
in smč. Nekatera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset 85
tod in tam raztaknjenih koč.

IJra je bila ednajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do
prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan,
zatb je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudij pred sodom
v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so in 90
kazalo je, da nam bi radi velčli pit; pa menda si vendar nihče
ni upal, ker smo bili čisto neznani.

22 *

340

2 .

Kanonik je imel, kakor je slišati, v mladosti čudno usodo.
Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v
95  Dobrepoljah, kjer je tudi umrl lčta 1841. ali 1842. V pčsinih,
pravijo, da je vsakega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil,
vsak praznik in vsako nedčljo novo pčsern; dajal je sam besede
in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime
je slulo široko po Dolenjskem. Poleg svetili je zdelal mnogo
100  drugih, posebno zabavljivih in zdravic. Prepevajo se nekatere
njegove še zdaj po Dobrčpoljah, po Laščah in po Ribnici.

G-otovo ni bil praznoglav, ali uka je imel premalo. Vsako
je zapel tako, kakor jo je spisal, in vsako je spisal, kakor mu
je prišlo pod palec; zatorej tudi niso, da bi se iz njih učil je-
105 zika ali druge pevske umetnosti. Nekoliko je natisnjenih med
narodnimi; toda najsmešnejše se pogrešajo,ker jihKoritko morda
ni slišal, ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu
zdčle prerobate. Ljudstvo jev šalah robato, v jeziku rado ohlapno;
take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je včasi tudi verze (to
no ime jim je sam dajal), katerih pa ni pel, ampak samo govoril,
zlasti pri vinu, ki ga je vrlo čislal po navadi slehernega pevca.
Dva taka verza sta mi znana. Prvi ubada učene poete ter
se glasi:

Vi pojete tako,

-I-15 da vas nihče zastopil ne bo;

mi pa pojemo tako,
da nas zastopi vsaki lahkd:
filozofi in poetje
in vsi drugi kmetje.

120  Izmed Kančnikovih pesmij še zdaj slove tiste, kar je zabav¬
ljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem po¬
govoru, kakor nam kažejo mnoge ribniške smešnice, ki so ravno
po Ribnici najbolj znane; ampak Slovencu je dobrovoljnost všeč
tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v Novicah radi
125  bero, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kanč-
nikom. Kmetje imajo še celo veselje nad lažnivim Klukcem
(Miinchhausen) in nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulen-
spiegel), daravno je oboje le prestavljeno, pa še zelč po vrhu.

341

Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico za¬
vijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže 130
budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se ve, da bi
se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi
domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor
vidi svoj obraz v ogledalu. Takemu delu pa gotovo ni kos, kdor
ne ve, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseljuje, kaj žali; 135
kakove so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj,
moraš najprvo jezik imčti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo;
moraš do dobrega poznati narod — sicer je vse vpuhlo, kar ple¬
teničiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti črez
mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tem bolj izvrstno in go- 140
tovo nesmrtne slave; da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo
v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se
nad njim zgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti,
kakor se tudi mi še zdaj čudimo velikemu ajdovskemu rebru, ki
visi na Gorenjskem v Cerngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse 145
to po možganih, ali morda še tudi kaj drugega; toda — čas je
vdter, ki pleve razpihava in le zrno pušča.

Marsikdo večkrat zavpije med nami: „Za ljudstvo! Za ljud¬
stvo ! w  Ali vprašam: „Koliko je prav za prav pisanih knjig za
slovensko ljudstvo ?“ Lesami duhovni ugajajo dušnim potrebam 150
v narodu in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo
si niso z drugimi knjigami tako opomogli, kakor s pobožnimi.
Koliko natisov je učakala sama „Dušna paša“ ! * l ) Ne sme se opo¬
našati, da Slovenec brati ne zna in noče, in kadar kaj v roko
prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah kakor po samih 155
pobožnih. To ni takč! Res je, da starci po kmetih večjidel
še črk ne poznajo; ali starci mrjo in mi tudi ne pišemo zanje,
ampak za mladi zarod, ki se mora učiti; trudimo se zanamcem

1 ) Knjigi je naslov: „Dušna paša  za kristjane, kateri žele v duhu in
resnici Boga moliti. 1 ' Spisal Friderik Baraga,  kaplan v Metliki. V Ljubljani,

1830. Ta molitvenik je bil posebno priljubljen in je prišel L 1845. v četrtem,

1. 1869. pa že v sedmem ponatisku na svetlo. Znamenit pa je te in drugih

nabožnih knjig pisatelj Friderik Baraga (1797—1868) tudi zaradi tega, ker je
šel 1. 1830. v Ameriko in postal ondi „prvi kranjski apostolski misijonar in
škof 11  med Indijani. Njegovo življenje in delovanje je popisal dr. Leon Vončina
(1.1869.).

342

v korist, da bi oni dovršili, cesar prednjimcem ni bilo moči!
160 Ako tudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj glčda po strani, to
je samo zatč, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake
bukve, če niso dubovske; in kdo bi si upal tako biti predrzen,
da bi se prvi pripognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opom¬
niti pa tudi moram, kako so kmčtje moje domovine v slast, p re-
165 birali Svetina. J ) Komaj so dobili knjižico v vas in brž se je
vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se včasi menijo pozimske ve¬
čere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se
reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna;
škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro
170 zmanjkalo prvega natisa, kajti dandanes je ni več dobiti na
prodaj; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Robinzonova po¬
vest je prostemu človeku jako po godu; ali — jezik, jezik bralca
straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava po¬
maga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesčn sem
175 videl kmeta, ki je srdit vrgel knjigo pod klop, ker je zavoljo
prekosmatega nemčenja ni mogel umeti, akoravno je na čelu no¬
sila lažnivo ime: „za prosto ljudstvo^. Na Dolenjskem sem na¬
letel domačina, ki je imel celo Robidovo fiziko; skrbno me je
izpraševal, česar ni mogel, sam razumčti. Iz tega, kar se je opom-
180  nilo do zdaj, vidimo jasno, da ljudstvo bi že bralo, ko bi le
imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig,
tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih.

Slov. Glasnik 1858.

e) Zgodovinski spisi.

Perun.

Perun je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še
v poganstvu. Z njim so si vobraževali nebeški ogenj ali blisk
ter ga po božje častili. Da so ga imeli tudi Slovenci, to še zdaj
svedoči jezik, namreč perunika nam je cvet, nemški imenovan
5 Schwertlilie, ter po Stirskem žive ljudje, ki jim je Perun pri¬
imek. A kadar so se naši pradedje pokrstili, odvrgli so vse
kumirje (malike) in z njimi tudi silnega Penina.

1 )  Svetin je junak v Ciglerjevi povesti: „Sreča v nesreči."  Glej str. 211.

343

Kako se je temu siromaku tedaj tesno godilo, pripoveduje
slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskem velikem knezu
Vladimiru, da, iz početka tudi pogan bivši, pozneje prime krst 10
in pride v svoj stolni grad (mesto) Kijev. Kakor je tam, ukaže
kumirje pometati na zemljo, te na drobno sesekati, druge ognju
dati, a Penina privezati konju za hvost (rep) in vlčči z brda
nizdolu v reko Dnčper ; še dvanajst mož pristavi, da bi ga tepli
s palicami. Tako je padla stara slava temu bogu, kateremu je 15
bil poganski Vladimir poprej nov srebroglav kip dal postaviti na
svetem brdu blizu knežjega dvora.

Ko je bil vlečen k Dnepru, plakali so njegovi neverni ljudje,
kajti še niso bili prijeli svetega krščenja. Privlekši, vržejo Pe¬
nina v Dneper vodo. Pristavi jim Vladimir: „Ce kje pride h 20
kraju, to ga odrivajte od brega, dokler ne preide pragov dnčpr-
skik; tam ga ostavite!“ A oni so storili povelje. Kakor ga spustč
po vodi, Penin priplove zopet k bregu (ni odhajal rad), a mož
ga odrine z drogom. „Ti.“ reče, „Pernnišče, dosti si jedel in
pil, a zdaj poplovi proč P 25

Kadar preplove dneprske prage, izvrže ga veter na suho,
kjer je obležal in segnil. Ta kraj se je potlej imenoval Periinj breg.

Vrtec 1874.

82. Simon Jenko.

1. Izpremenjeno srce.

1.  Kaj ptici je, da žalostno

v grmovju žvrgoldva,
zakaj več pesmij, kakor prej,
veselih ne prepeva?

2. Zakaj po nebu zvezdice

tak žalostno brlijo
i več takč, kakor so prej,
veselo ne bleščijo?

3. Saj ptica speva v eno mer,

ko nekdaj je, veselo,
nebo od zvezdic še blešči,
ko nekdaj je bleščelo.

4. Vse tako je, kakor poprej,

bleščeče i vesčlo ■
le ti sred, le ti srce,
le ti si mi zbolelo!

2. Ptici.

i. Zapoj mi, ptičica, glasno,
zapoj mi pesem žalostno,
ki bo mi v srce sdgala,
občutkom se prilegala.

2. Po travnikih sprehajam se,
prelepe trgam rožice;
oj, rožice dišb lepo,
al’ zame duha nimajo.

344

3. Ljudje krog mene se vrste,
se smejajo, se vesele;
moj duh teman je i molči,
nikomur nič ne govori.

4. Star sedemnajst še komaj let
zaničeval že ves sem svet
i vem, da v srečo to mi ni,
pa mi srce tako veli.

3. Obrazi.

1 .

1.  Vstala je narava
ter se giblje živa;
znane čute kaže,
kar nebo pokriva.

2. I srce umeje
čudne govorice,
ki jih govorijo
zvezde i cvetice.

3. Kamenje budi se
in občutke moje

z mano čuti, z mano
glasne pesmi poje.

3.

1. Ko je solnce vstalo,
dajal sem mu hvalo,
da na oknu rože

mi je obsijalo.

2. Solnce mi je reklo:
„Tebe, rož ni bilo,
ko mogočno z neba
zemlji sem svetilo.

3. Ti ko rosa zgineš,
jaz pa bom ostalo,
grob ti obsevalo;
revež, hrani hvalo!“

5.

1. Zelen mah obrasta
zrušene zidove,
veter skoz-nje diha
žalostne glasove.

2. Povej, razvalina,

v solncu zatemnela:
Kaj je moč človeška,
kaj so njena dela?

3. I življenje naše,
ki tak hitro teče,
al’ so same sanje?
Sanje — jek mi reče.

2 .

1. „Naj vso svojo silo
buija name žene,
vendar vsako pomlad
veje so zelene;

2. ali črv pod kožo,
ki redi se z mano,
on za smrt gotovo
vsekal mi je rano.“

3. Tak v večernem mraku
mehka lipa plaka,

trdi hrast se smeje
i nje pada čaka.

4.

1. Z glasnim šumom s kora
orgle so donele,

druži se z dončnjem
glas soseske cele:

2. „Bodi počeščena,
rajska ti devica,
vseh nebe's i zemlje,
naših src kraljica! 11

3. Tak soseska poje
i na prsi bije,
skoz visoka okna
jasno solnce sije.

6 .

1. Mlad junak po polju
s težkim srcem hodi,
zvestega konjiča

na povodcu vodi.

2. „Pasi spet se mirno,
travo jej zeleno;
trud i boj i rane,
vse je izgubljeno!

3. Zlčmljena je sablja,
bratje pokopani,
kar jih je ostalo,
tujcem so podani!“

346

7.

1. Mlade hčere truplo
črna jama krije,
poleg jame mati
bridke solze lije.

2. Kar oko doseže,
smeje se narava,
pomlad po grobovih
cvetje razsipava.

3. V joku svojo zgubo
človek Bogu toži,
slavec, drobni slavec
pa vesele kroži.

9.

1. Med borovjem temnim
mlada breza rase,

v lastnem svetu tuja
stoji sama zase.

2. Tuja dolga leta
raste sredi lesa,
vetra moč jo maje,
listje ji otresa.

3. Veter nosi listje (
sestram v daljne kraje,
tam jim o samici
sporočila daje

8 .

1. O večerni uri

stal sem poleg Save,
drla z glasnim šumom
je z višav v nižave.

2. „Mladi fant iz zdrave,
iz strani gorate,
grem na južne kraje,
grem med tvoje brate. 4 * * * * * * 11

3. Tak šumečim glasom
bistri val mi pravi.
Dam mu poročilo:

„Srčno jih pozdravi! 11

10 .

1. Zarja dan pripelje,
dan darove razne

s sabo nam prinese,
tužne i prijazne.

2. Žalosti se znebi,
predno dan ugasne,
al’ spomin ohrani
na trenutke jasne!

3. To vodilo zlato

za življenje kratko
kožo ti ohrani
dolgo časa gladko.

4. Naše gore.

Mogočno se dvigajo naše gore,

ozirajo se na cvetoče polje,

pošiljajo toke mu bistrih voda;

navzdol se podvizajo hčere gora,

pozdravljajo rod, ki se dviga na dan 5
i last imenuje goro ino plan,
pozdravljajo ga, na uho mu bobnč:

„Naj volja tak krepka, ko tvoje gore,
naj moč ti bo taka, ko tvojih je rek,
ki trgajo jez i potresajo breg; 10

al’ mirnoponosno srce naj ti bo,
ko tvoje spomladi polje je cvetno! 11

346  -

5, Na Sorskem polju.

1. Pozdravljeno bodi,
Sorško poljč,
kjer moji očaci

v grobih leže;

2. kjer zibel je moja
stala nekdaj,

kjer rojstna stoji še
hiša mi zdaj.

3. Triglava visoko
snežno glavo

še v sinji daljavi
vidi okč.

4. Še Sava grmeča
v strugi šumi,
ko leta nekdanja
liže peči.

o. Al’ sem ti še znanec,
Sorško polje,
ker dolgo se nisva
videla že?

6. I jaz sem premenil
misli, obraz,
kar naju ločila
kraj sta i čas.

6. Korak v življenje.

Srce trepeče
od hrepenenja,
v šumni vrtinec
sili življenja.

5 Stopil na ladij
tudi bi eno,
jadral za srečo
nerazjasnjeno.
Morje lažnivo,

10 kje so bregovi!

Grozna širjava,

grom i vetrovi —

zije slap o vj e,

rjove peneče,

barke razbija, 15

v brezdna jih meče.

Zvezde prijazne,

pot mi kažite,

srečni vetrovi,

čoln mi vodite! 20

7. Trojno gorje.

1. Gorje, kdor nima doma,

kdor ni nikjer sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod.

2. Gorje, kdor se useda
za tujo mizo žive dni;
vsak grižljaj mu preseda,
požirek vsak mu zagreni.

3. Gorje, kdor zatajiti
prisiljen voljo i srce,
bedakom posoditi
čas mora, glavo i roke.

83. Josip Jurčič.

a) Iz romana: Deseti brat. 1866.

1. Mrtin Spak.

Povsod poznan, nikjer doma,
Kjer vleže uro se poslednjo,
Tam smrt mu domovanje da.

Fr. Levstik.

Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja,
kakoršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih

347

očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase
svojih in svojih prednikov dnij hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je
bilo pred štiridesetimi in več leti med našim narodom veliko 5
več poezije ko v današnji suhoti.

„Kje se zdaj še kaj čudovitega zgodi? Kdo dandanes še
kaj ve ? Le kakov sleparček še pride, da človeka opehari.“ Tako
pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo slišati o desetem bratu!

V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi naletel, kije, rojen jo
deseti sin, s čudovitimi lastnostmi in zmožnostmi obdarovan,
po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po širokem svetu
hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in prav¬
ljice pravil, kakor nihče drag. Ljudje so ga častili, radi videli
in mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še J 5
zdaj sem ter tja kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato
po domače pravimo berač, ki se izdaja za desetega brata; toda
svet je postal neveren, manj gostoljuben ko nekdaj in tudi da¬
našnji deseti bratje niso tisti ko nekdaj, malo vedo in kakor
očetje trdijo — niso drugega ko goljufje. 20

A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in
vrnimo se rajši k svojima popotnikoma!

Tiho je korakal človek, katerega je Lovretu deklica imeno¬
vala desetega brata, konju pred gobcem in mladenič je imel
časa dovolj, v mesečini opazovati to čudno podobo. Bil je človek 25
kakih štiridesetih let star, toda že mu je hrbet hotel lesti v dve
gubi. Na sebi ni imel drugega ko srajco iz naj debelejšega platna,
kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače iz iste tvarine, ne¬
kdaj na črno pobarvane, zdaj že zarjavele in pod koleni jako
blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rjav klobuk s 30
širokimi krajevci in črez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu
hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ črez
ramo razpeljana. Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se
je celo mrzlo zdelo, vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi
pa kdo ne mislil, da črevljev nima, nosil je je z bekovo trto pre- 35
vezane črez ramo. Kaka dva pota se je nazaj na Lovreta ozrl
ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas videl obleki po¬
polnoma primeren obraz. Lice je kazalo kosti, katere so imele
voljo in nagon, vsemu obličju štirioglato podobo ustvariti.

348

40 Strani sta bili upadli in širok nos je ošabno nosnice v zrak
molil. Vrh. malih sivih očij so se v sredi zrastle obrvi pre¬
drzno visoko vihale gori v čelo, katero se ni veliko videlo iz
zmršenih las.

Dasiravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati
46 desetega brata, vendar je Lovreta nekaj čudno izpreletelo, ko je
na širokem polju po noči sam bil s takim, ne malo neznanskim
človekom. Ko je pa črez nekaj časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo
ga je to nekoliko in mislil si je, kaj mi more storiti, enega sa¬
mega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil, začne pogovor
50 z njim.

„Koliko je še do grada ?“

„Poprej boš tam, kakor pojdejo spat,“ odgovori deseti brat
z glasom, ki je bil vse drugo prej ko prijazen.

„Ali ste vi znani z gospodo ?“  vpraša dalje Lovre.

55 Njegov drug se grozovito zasmeje, potem po reče: „Ti si
šema! Zakaj me pa vikaš? Jaz sem Mrtinek Spak, deseti brat,
kakor vsi otroci vedo. Če nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je
bolj neumen ko ti, tako me pošteno tikaj, pa utegneva še prija¬
telja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril na Slemenicah. “

60 „Kako pa včš, kdo sem ?“  vpraša Lovre, čudeč se.

„Saj si me vprašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” odgo¬
vori Mrtinek in se zopet smeje na vsa usta.

Čudni grajščaki morajo to biti, h katerim pridem, da vsako
izpremembo v svojem družinskem in domačem življenju zatipajo
65 takim ljudem, mislil je Kvas sam pri sebi.

„Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek
prišel, 1  reče Lovre, „moram misliti, da si star znanec v gradu.
Zato mi lahko poveš, kakova je gospoda.”

„0 prav lahko ti to povem,” odgovori Mrtinek.

70 „Pa nočeš? Zakaj ne?”

„Ti nekaj rad poprašuješ,“ odgovori Spak. „Zato mi moraš
dovoliti, da te še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?”

Rekši, je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svo¬
jimi malimi svetlimi očmi, daje  bilo mladeniča skoro strah. Ven-
75 dar na misel mu je prišlo njegovo smešno vprašanje, pobesil je

- 349  -

oči in s posiljenim smehom je odgovoril: „Prav dobro si mi
všeč, prijatelj, zakaj pa ne ?"

»No, jaz ti bom povedal, da mi tudi ti dopadeš. Mislil boš
morda, da je to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti
brat, in kakor bi se še lahko imenoval, bode ti še prav prišel v
sili, zato ga le dobro poznaj!"

»Ali si že ti dolgo tu v okolici?" vpraša Kvas.

»Kar mi je mati umrla," reče Spak nekako zamolkleje pri
tem vprašanju.

»Kje si pa doma? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker
praviš, da si deseti brat?"

»Jaz sem doma, kjer so dobri ljudje, kjer po mojem jeziku
govore. Nimam svojega zapečka, pa se ne pritožim zatč. Če
ne verjameš, da sem deseti, pa pusti! Misli, kolikor hočeš, pa
malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne zgodi. Zdaj pa molči o
tem in kaj veselega govori! Jaz imam poskočne in vesele ljudi
rad. Juheja, kopsasa!"

In kakor bi bil na enkrat ves drug, poskoči od tal, zažene
črevlje z rame daleč od sebe proč in leti zopet po nje. Kvasni
mogel razumeti vsega tega. Človek mora biti malo prismojen,
mislil si je.

»Ali znaš peti, prijatelj škric?" vpraša ga Spak.

„Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!"

Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hre-
ščaje začne robato pesem:

„Stara baba Iskrca
jedla sok iz piskrca,
migala s suho brado,
hčer zmerjala je tako. . . .

Ha, ba! Kaj ni lepa, pesem od mene, kaj ?“

»To si sam zložil ? No poj dokonča! Takih sem še malo slišal."

„Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nekatero ti bom še zapel,
če se bova lepo gledala na Slemenicab. Še srečo ti bom po¬
vedal, če hočeš, precej nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih
sovražnikov ogiblješ."

„Kdo pa je tvoj sovražnik?"

80

85

90

95

100

105

110

350

„To boš zvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah
ga boš videl vsak dan.“

Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato li-
H5 povo drevo, ki je fantastno molilo svoje goste veje v tiho krasno
mesečno noč. Na zapadu se je videla s hribca prijazna lučca
izmed sadnega drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile.
Mladeniča so zopet obšle prijetne in otožne misli vred, ko je za¬
gledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudeh.

120  »Tu pod lipo grajska Manica sedeva; tu sem ji srečo po¬
vedal, ‘ pravi deseti brat.

„Saj nič ne veš,“ odgovori mladenič, „kako prihodnjost
bom imel jaz?“

„Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni sanjalo
125 nikdar. Le dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš
do smrti, pomnil boš tudi desetega brata, čeravno mu ne ve¬
ruješ; do groba ga boš pomnil. “

Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od
prejšnje govorice, nekako temen in strašan, tako da je mladeniča
130 malo osupnil. In ker se je ravno ta trenutek luna skrila začasno
za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že
v gradu, ko tu s tem pol norim človekom na samotnem polju.
Dasiravno kakor izobražen človek ni trohice verjel na vraže, obšla
ga je vendar misel, da Mrtin Spak res kaj več ve ko navadni ljudje.
135 „Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi
prenočiti ?“  vpraša Lovre.

Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom.
Nikjer ga ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni
kdaj mu je izginil. Ostalo mu ni drugega na izbiranje, kakor po
140 belo potresenem potu v grad jezditi, katerega je imel pred očmi.

2. Kerjavelj.

Tak dedje nam bili

Pred stotino let.

Jak. Zupan.

Prišel bo en možiček!

Stara pesem.

Kerjavelj se nam zdi tako imeniten, da ga natančneje na-
risamo, in zato z njim celč nov odstavek začnemo. Zakaj da-

351

nasilji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest
godila, trdijo, da niso razen desetega brata Mrtina Spaka ni¬
kogar za večje čudo imeli ko Kerjavlja. 5

Bil je ta mož že črez šestdeset let star, srednje velikosti, pa
precej životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj
čudnega, pol škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo,
ki je bila Bog vč kdaj vojaška in iz plavega sukna, kateri se pa
zdaj iz množine pomččkov, zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi 1 »
zapletenih, že ni poznalo, katera barva in zaplata je prvotna in
katera je še le potlej pridejana. Hlače prtnenice so segale samo
do kolena, kjer je Kerjavelj za malo pčd bose kože kazal, ker so
bile golenice njegovih črevljev že tolikrat vdelane, da niso več
segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s širo- 15
kimi kraji, kakor ga sem ter tja današnji čas samo še včasi v
starini ali na glavi častljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne
da zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pada bi Kerjavelj
pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej kaj sveta izkusil, imel
je krajevec nad levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, 20
kakor nekdanji brambovci v francoski vojski.

Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor
če laže. Zato bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča
povest med drugimi slabostmi ravno na tem mestu znamenito
prazno lino, katere nikakor ni bilo moči zadelati in zamašiti. Ni 25
namreč znano, kje se je naš dedek Kerjavelj — rodil, ni znano,
kje in kako je pastirčeval in fantoval, kje in kaj so bili njegovi
roditelji.

Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to mo¬
remo za trdno povedati, da je bil pred desetimi leti smreko po- 30
sekal, katera je bila za prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na
pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil z lastno roko in katera
še današnji dan stoji, dasiravno namesto Kerjavlja samo miši in
podgane v njej gospodarijo. Kerjavelj je smolo bral po hosti ter
jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola mazali. Zraven 35
tega pa je imel še več lastnostij, katere so ga daleč okrog sezna¬
nile. Skupek vseh teh lastnostij ga je pa po vsem ločil od de¬
setega brata, kateri se je veliko z njim pečal. Ljudjč namreč, ki
so videli in vedeli, kako Mrtinek vse preudari in vsako reč zvč,

352

40 in so ravno zato radi verjeli, da zna več ko drugi, ravno tisti
ljudjč so govorili, da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori
srečnega v nesreči — dejali so, da je Kerjavelj dobra duša, samo
malo neumen.

In vendar Kerjavelj ni nič posebnega počenjal. Smolo bral,
45 kislega mleka gospodinj v vas prosit bodil, smolno olje prodajal
po dva krajcarja funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice
streljal in pekel in jedel, crknjene prašiče po okrožju pobiral in
doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim
za peč bodil sest, pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski
50 strab, budirja na barki, videl, ko je bil vojak, kako je kozo
ozdravil, da ni več v pšenico bodila, kako je „štatljivemu" konju
navado odpravil itd. — nič drugega ni revež počel. To pa go¬
tovo ni Bog vedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raz¬
nesli za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli,
55 da je Kerjavelj dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka
in nalašč govorico napeljali na budirja, na kozo in na take reči,
da je le mož, pozabivši, kako je to stokrat že v raznib izpre-
membab pravil, še enkrat tisto reč ponovil. In če je ubošček
malo drugače zategnil, če je danes dejal, da ga je bilo strab, ko
60 je budiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič strab,
brž so ga dejali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj j ib je
bilo, ki celo niso verovali, da je bil Kerjavelj kdaj morski vojak,
ampak so boteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel ko
gori do Sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor
65 bojazljivec skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži,
ki nikomur nič ne verujejo; zatč menim, da bode bolje, če midva
z bralcem vzameva Kerjavljevo za resnično.

„Tako ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od
karsibodi govoriti? pravi kmet Matevžek.

70 „Kaj še! Ne sme se ne!“ vpije Kerjavelj, ki je imel zraven
naštetih še to dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.

„K tebi rad zahaja, pravijo,“ dostavi Matevžkov sosed, „ti
že veš, kaj mu je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem go¬
spodu s Poleska nič slišati, pa vendar eni vedo, da sta znana ?
75 Kaj ti kaj pove?“

„Nič ne pove!“ odgovori Kerjavelj.

- 353 —

„Ce je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmeraj
tLenar, dasiravno živi kakor čuri-muri božji volek v travi, brez
dela — vem, da se kaj pomenita od vraga,“ pravi Matevžek in
črez ramo pogleda soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je 80
bil tudi bliže pomaknil.

„Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl ?“ pravi krčmar in
namežika drugim gostom, ka,kor bi hotel reči: Zdaj ga imamo,
poslušajte!

In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ. S 5

„0 to pa to! Hudir je pa hudir.“ Rekši, se stegne po
mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: „Saj
sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.“

»Povedi nam, kako je to bilo.“

„Tako-le: Jaz stojim ob ednajstikna barki za stražo, pa-“ so

»Prej si pa rekel, da o polnoči,“ seže mu France v besedo.

Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak
je svojo trdil in dejal: „0b ednajstih je bilo, to še dobro vem. Sam
sem stal, megla je bila in tema kakor v rogu. Zeblo me je, pa
sabljo sem imel. Dremoten sem prihajal, zato sem začel tjakaj 95
po morju gledati.”

„Kako si po morju gledal, bo je bila tema?”

„Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa
sem zakuril. Kar gori v jamboru nekaj pravi: vrr, vrr, vrr !

Jaz gledam, gledam — ni bilo nič! Spet dremoten začnem pri- ioo
bajati. Le počenem tja na tla. Kar se barka tri pota zaguglje
sem ter tja. Jaz gledam, gledam, poslušam — ni bilo nič! Kar
nekaj sem po morju pride po vodi in z nogami pravi: comp!
comp! comp ! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre !“

„Kako si pa vedel, da je hudič ?“ vpraša eden nevernih los
poslušalcev.

»Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rdečih hlač, zelene kapice,
kosmatih tačic in take nohte na prstih, ko oni-le kavlji pri vagi?”

„Ali te je bilo kaj strah ?“ vpraša krčmar.

„Kako me bo strah, ko sem bridko sabljo v rokah držal? no
— No, potlej je tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori
ob barki prav na glas: škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh
prišel, pa se ti je z očij v oči meni nasproti postavil. „Sveta
Slovstvena čitanka. 23

354

mamka božja, sedem križev in težav" — sem jaz dejal — pa sem
H5 zavzdignil bridko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem črez glavo ubral
in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem
presekal, na dva kosa!"

„Kako pa veš, da si ga presekal?“ vpraša Francelj.

„Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je
120  reklo: štrbunk! v drugič pa se je slišalo: štr-bunk! Pa reci
potlej, da ga nisem presekal, da ga nisem na dva kosa presekal."

„To je res, da si ga! Na, pij, ki si tako dobro delo
storil," pravi Matevžek. „Ali ti še koza kaj na Obrščakovo
njivo uhaja?"

125  „0 nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil, kozo, že dobro

dolgo let je tega," pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo
postavi.

„Kako si jo ozdravil?"

-I kako! Kri sem ji spustil, pa se je popravila. Jaz sem
iso imel s kuho opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu
ne vžge; zato nisem mogel zmeraj v kozi očesa imeti. Ti Obr-
ščak si mi vedno žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo ho¬
dila. Kaj je bilo početi! Zaprte nisem mogel imeti, varovati
in vračati zmeraj in zmeraj nisem utegnil. Čakaj me vrag,
135  čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven
gobca v ograjo tiščala! Pa sem vzel veliki nož ter sem ga
nabrusil na 6s in sem se ulegel na trebuh prav tiho za mejo
tam pri vrzeli, kjer je žival noter hodila. Kaj ti pride! En
gobec trave namuli, pa odtrga: hrst! Zopet namuli — tačas
140 se pa jaz stegnem in šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je
tekla kakor v turški vojski in vpila je uboga dimka, kakor bi
jo na meh drl; jaz sem pa dejal: »Caki! zdaj te ne bo več
v škodo*."

„Ali ti je crknila potlej?"

145  »Kaj še! Kakor ji je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je
zapeljevala, potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vem,
da nima nihče bolj pohlevnega živinčeta."

„Kaj meniš, da je hudobija v krvi?"

„To je da!" vpije Kerjavelj. ,,Slaba kri sama stori pri
150 živali in pri človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega

355

Hrvata zvedel v vojakih, na barkah sva bila vkup. Tani na
morju imajo take igle, da puščajo vsakemu, kdor je uporen,
razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato sem pa še
jaz kozi puščal."

„Kolikrat so tebi puščali ?“ vpraša Francelj.

„1 te zgaga prekanjenska, kdaj sem se pa jaz kaj pre¬
grešil? Nikoli/ odgovori Kerjavelj malo hud. „Klin se s kli¬
nom izbija, vino z vinom, glava z glavo, tako pa tudi hudobnost
s hudobnostjo. Ali sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu
konju poštatljivost odpravil?"

»Nikoli nisi še pravil!" odgovore sosedje, čeravno je vsak
izmed njih to pravljico že Bog ve kolikrat slišal.

„No, spomladi onega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je
Bučar oves po lanišču. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas
služil Bučarja — nekaj obolel in je v Staniči ležal, ni mogel za
brazdo hoditi. Bučar pride pome in pravi: »Pojdi, Kerjavelj,
pojdi; boš namesto Urha ene tri kraje povlekel/ Jaz grem
precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki ga je
prčdlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz pože¬
nem: ti hote! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli.
V tretje pa poženem: bistahor po sredi! Pa ni hotel iti po
sredi, le v razbor je silil, mrha. Cukam za vajeti, cukam,
vpijem, pa nazadnje se mi pošast še ustavi in se ne gane.
Ko bi bil imel nož, precej bi ga bil popravil, kakor sem kozo;
kar porinil bi ga bil tja v tisto sukoreber. „Čaki me, čak!"
pravim in odpnem vago, pomerim in mu zviškoma eno tako po
rebrih prisolim, da se tri rebresa zlomijo."

»Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?"

»Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal."

„Kako?“

,,Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj
stopile. “

Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekateri
izmislek svoje modre in misleče glave sosedom povedal, ne
samo, kako se žival po novem zdravi, ampak še druge
izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako je
ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej

23  *

155

160

165

170

175

180

185

856

odgnal, ko ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva
mlada gospodiča s puškami črez pleča gresta mimo hiše, in
190 sicer Marijan s Poleska in novi grajski učenik. Vedečni možjč
so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji, in so se skoz
okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so
ljudje trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti,
da bode treba kmalu plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil
195 ravno za sol in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal je
nekaj, da ima doma „molzovo kozo", da mora torej iti molst,
ter se je tiho izmuzaj. iz izbe, da ni nihče prav vedel, kdaj.

b) Iz zgodovinskega romana: Rokovnjači. 1881

Prvo poglavje.

Še pred desetimi leti je bilo
veliko slišati od Rokovnjačev. To
so bili prava nadloga deželi, ki so
po malem beračili, po malem kradli
in s silo jemali. »Novice 41  1855.

Leta 1810. početkom meseca ržčnega cveta je bil lep
solnčni dan. V Kamniku je bil semenj. Po cesti, ki drži od
Mengša do Kamnika, jezdil je dolg mož v pol kmetski obleki
iskrega konja, a štiri druge konje je gnal za seboj privezane
5 in poleg sebe. Konji so bili, kakor se je na prvi hip videlo,
različne starosti in vrednosti. Zato so trije hoteli vzdržavati
počasnejši korak, dva pak, in sicer tisti, na katerem je bil
jezdec, in še drug sireč, bila sta mlajša in brzonoga. Tako je
bil gonjač vedno siljen, vleči na desno in levo in z vrbovo
10 šibo priganjati, da niso počasnejši konji zaostajali in vlekli za
svoje priveze. To je tudi izredno dobro znal, in čeravno je
imel namesto sedla le sivosukneno kamižolo pod seboj, vzpenjal
se je vendar na hrbtu svojega konja sedaj na to, sedaj na ono
stran, s svojo šibo udarjajoč po grivah, ali nazaj ali naprej
15 obračajoč se s tako brezskrbnostjo in gotovostjo, da se je takoj
poznalo: ta suhi mož, z dolgimi nogami in dolgimi, z usnjem
obšitimi hlačami ter polhovo kapo na glavi, bil je vajen sedeža
na konjskem hrbtu.

..Hej, to je Obloški Tonček, kobilar in konjski meščtar,“
20 reče eden izmed kmetov, katere je konjar prijezdil na poti.

3B7

„0d tega se včasi po ceni kupi, čudno po ceni; včasi pa ne
da k sebi. Dolgo ga že nisem videl. “

„Pravijo, da hodi noter k Madjarom na Ogrsko po konje
in jih goni daleč noter v Lahe. Jezdi pa, kadar ima pravo
žival, da pride v štirih dneh iz Karlovca tjakaj v laško deželo. 25
Se spi na konju, kadar najbolj dirja.“

Tako je pripovedoval drug kmet, ki ga je poznal. Drugi,
ki ga niso poznali, izpraševali so in zvedeli še o kobilarju
Obloškem Tončku, da je sedaj zabogatel, ker že s petimi repi
dirja po cesti, ali nekdaj je samo drugim kupcem mešetil. 30
V tem in podobnem razgovoru pridejo kmetje v Kamnik
na semenj, na veliki trg. Semenj je bil majhen, ljudij malo,
čas ni bil ugoden za velike shode. Vendar na velikem trgu je
bilo še prilično polno ljudij, kmetov in kamniških meščanov,
starih in mladih. Kajti razen prodajalcev in kupčevalcev bilo 35
je tu videti še nekaj drugega, kar je zanimalo zlasti mladino.

Pred mestno hišo je namreč na vzvišenem kamenu stal na
tako imenovanem sramotnem odru obsojenec, berač, ki so ga
poznali nekateri ljudje le z imenom Tomaž, drugi ga pa sploh
niso poznali. Kamen, na katerem stati je bil obsojenec eno uro 40
vsemu ljudstvu izpostavljen, bil je le dva čevlja od tal visok,
tako da se je na sramotnem odru izpostavljeni človek ravno
lahko videl po vsem trgu. Pred prsimi je imel tablico, na kateri
je bilo zapisano: „Tat“. Po tedanjem kazenskem zakonu je imel
biti nepoboljšljiv zločinec tri dni za vrstjo po eno uro tako na 45
sramotni oder na javnem trgu izpostavljen, a berač Tomaž se
je kazal danes prvi dan. Ker se že precej dolgo v Kamniku
ta kazen ni rabila, bilo je dovolj zijal.

Tudi kobilar je izpostavljenca že od daleč ugledal tem
laže, ker je bil na konju, sam vzvišen nad drugo ljudstvo. 50
Ko pa jezdec bliže prijaha in zločinca na sramotnem odru
natančneje pogleda, bil bi oster opazovalec vid el, da se je nje¬
govo sicer usnjato in nagubano lice stemnilo. Hitro skoči
s konja, vzame kamižolo pod pazduho in pelje svojo živino za
uzdo dalje. Na oglu pak prosi tam stoječega dečka, naj poprime 55
za nekaj Časa konje, da dobi groš. Sam pa pristopi bliže v tolpo
med ljudi, ki so stali gosto natlačeni okoli sramotnega odra

358

in ki so neusmiljeno sodili in obirali izpostavljenega tatu,
berača Tomaža.

60 „To je Rokovnjač, kaj staviš de prvi gledalec. „Poglcj
ga v oči, ali ni takšen kot levi razbojnik na Golgoti ?“ vpraša
drugi.

,,Ta bi svojega očeta obesil, ko bi ga za sodnika posta¬
vili/ -  reče še drugi.

65 „Kaj prigovarja tretji, krepek hribovec, „le dobro si
ga oglejte; ali ni takov, da bi samemu hudiču palico posodil,
s katero bi potlej hudič ltakovega svetnika udaril, ko bi si
samega Boga udariti ne upal? -<

In glasan smeh med množico odgovarja tej robati primeri.
?o Ko so se vse oči obrnile tja, kjer je ta govornik stal, videl je
naš konjar, da njega nihče ne opazuje. Z očmi je izpostavljeneu
namignil, a takoj se obrnil in gledal po ljudeh, kakor da bi
jih štel, ali da bi nekaj premišljal. Ko se prerije nekoliko bliže,
ogrne svojo kamižolo, sname kučmo od polhovih kožic, skrivaj
75 jo obrne, da je bila vsa druge barve, od črnega sukna, in jo
zopet natakne. Precej je bil nekoliko drugačen človek.

Kakor zanj nalašč, oglasi se na trgu boben. Mestni birič
je bobnal, da ima ljudstvu nekaj imenitnega povedati. Sicer je
svoje stvari drugikrat pripovedoval pred mestno hišo, od tam,
80 kjer je danes stal tat. A sedaj ni mogel, ker je tam bil sra¬
motni oder. Torej je stopil z nasprotne strani na usnjarjev voz,
ki je stal na semnju. Ljudje so precej pustili izpostavljenega
ta.tii in so se zbirali okoli mestnega biriča. Glasno in daleč
razumljivo je naznanjal ta:

85 „Gospod Stefan Poljak, kateri gospodari na gradu Kolovcu
v imenu visokorodnega gospoda grofa Hohenwarta in kateri je
v našem okraju poglavar narodni gardi, kakor jo je naredila
francoska vlada, ukazal je vsem ljudem v Kamniku in daleč
okoli Kamnika, v Mekinah, na Brdu in v drugih krajih pove-
90 dati, da dobi tisti, kdor povč ali pokaže, kakd bi se na sled
prišlo tatinski in razbojniški družbi rokovnjaški, od njega na
Kolovcu ali v Kamniku precej petnajst kron ali trideset goldi¬
narjev, ali v cesarskem avstrijskem srebru ali v francoskih
frankih, kakor kdo hoče. Kamniški mestni sodnik pak, gospod

.Janez Gavrič, prideva iz svojega še toliko, tudi petnajst kron fs
ali trideset goldinarjev v francoskih frankih.“

Ker je bila to jako zanimiva novica, objavljal jo je birič
dvakrat in na koncu jo je osolil s šaljivimi svojimi opazkami.

Pa tudi meščanje in kmetje so začeli živ posvet. Najprej
so rešili vprašanje, kdo je ta gospod Poljak s Kolovca, da je 100
gospoda Gavriča, kamniškega mestnega sodnika, zet, da njegovo
hčer Reziko jemlje v zakon, skoro bode svatovanje.

„Lep denar obetata, zet in tast! Dobro bi ga bilo zaslu¬
žiti/ 1  to je bilo obče mnenje. Ali nevarno je. Toliko let je že,
kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti Rokovnjači. Toda jos
nihče ne vč, koliko jih je. Pa kje so Rokovnjači, kje jih je
mogoče prijeti? Enkrat so, pravijo, v Jčlovici, enkrat v Udnem
borštu, enkrat v Črnem grabnu, enkrat v Jermanovih vratih,
enkrat v kamniških mestnih gozdih nad izvirom Bistrice. To
so pa le taki kraji, kamor nihče ne more za njimi, kdor nima 110
vseh tistih hudičevih pomočkov in urokov, katere imajo oni
sami, ki znajo vedeževati in coprati. Gospoda lahko druge
ljudi pošiljajo lovit in jih sledit. Gospoda naj gredo naprej na
Rokovnjače, videli bodo, kaj opravijo, dokler sami nimajo v žepu
roke  od takega otroka, ki je iz materinega telesa izrezan, in ki 115
posušena na brinjevem ognju Rokovnjače varuje, da se znajo ne¬
vidne narediti, kadar jim se najhuje godi. Zato se imenujejo Rokov¬
njači, ker imajo take otroške roke v malhi s seboj za veliko silo.

Tn ko so kmetje in meščanje tako govorili, raznese se med
njimi naglo kakor blisk novica, ki jih je mogla v njih veri 120
o strahoviti rokovnjaški moči le potrditi.

Mestni ječarski čuvaj, ki je imel stražiti berača Tomaža,
na sramotnem odru stoječega, pristopil je bil tudi dva koraka
bliže k mestu, odkoder je birič razkričaval svoj razglas. Saj
je bil izpostavljeni tat, čuvanec njegov, zvezan na nogah in 125
rokah z močnim motvozom, torej se ni mogel ganiti z mesta.

Ali. ko se je čuvaj črez nekaj hipov zopet ozrl po svojem varo¬
vancu, bilo ga ni več! Široki štirioglati kamen, ki je bil za
sramotni oder, stal je tu, ali prazen, nobenega berača Tomaža
ni bilo na njem! Izginil je bil, kakor bi se bil v zemljo udrl. 130
In noben človek ni videl, kdaj. Glej! Na tleh leži prerezana


- 360 -

vrv, s katero je imel noge zvezane. Tudi tablica, na kateri je bilo
zapisano, daje,,tat ležala je odtrgana na tleb. Kam je bil izginil?

Brzo se med ljudstvom po vsem trgu raznese glas: Ta čas,
135  ko je vse poslušalo, koliko gospod Kolovški oskrbnik Poljak in
mestni sodnik Gravrič obetata tistemu, ki zasledi Rokovnjače,
rešili so ti isti Rokovnjači Tomaža, ki je gotovo eden njib!
In takšen velik strah je obšel vse ljudi, da so se bledi kar
med seboj spogledovali in sumnjali drug drugega, ali ni
140  morda sosed tudi skriven Rokovnjač.

Hitro se je stvar še poveličala. Čuvaj, ki je prej sam
rekel, da ni nekaj trenutkov nič pazil, trdil je sedaj, ker se je
bal za svojo kožo, da se ni niti za eno ped premaknil od ka¬
mena, temveč pred njegovimi odprtimi očmi je Tomaža s kamena
145  zmanjkalo, nevidno, kakor megle zmanjka na solncu, samo še
hitreje. A ljudje so verjeli in se od straha križali.

„Rokovnjač je, opaljeno otroško roko ima pri sebi, nevid¬
nega se zna narediti/* dejali so in groza jih je bilo tako, da
si naposled niso več upali glasno govoriti. Kajti kdo je vedel,
150  da li ni Tomaž neviden v sredi med njimi?

Kobilar O bloški Tonček pak je sedel že davno zopet na
svojem konju, kamižolo je imel zopet zganjeno kot prej pod
sedalom, kučma njegova je bila zopet siva polhovka kakor prej,
in ko je udaril po najlenejšem konju, da bi odjahal na zgornji
155  konec mesta, kjer je bil konjski semenj, razgledal si je pre¬
strašeno množico z zaničljivim posmehom. Pognavši svoje konje,
vpil je: „Ogni se, ogni, da bi ti Rokovnjač sedel za vrat!"

Tretje poglavje.

Govorila sva med sabo
o visoki stvari;
rešetali so med sabo
kmetje svoje vboštvo.

Pa mi zlodej glavo zmoti,
vrže me za kmeti;
skoči z mano moj prijatelj,
v tek spuste se kmetje.

Fr. Levstik.

Umevno je tedaj, da je bil v tako nevarnih časih pomla¬
danski semenj leta 1810. v mestu Kamniku prav majhen. Kmetje

361

so se bali prodajati, če so kaj imeli, nekoliko zato, ker je bilo
nevarno, denarja imeti, nekoliko pa tudi zatč, ker so bili zme¬
šani zaradi preklica in ne polne veljavnosti prejšnjega avstrij¬
skega denarja zaradi uvedbe novih „ frank ov“ in zaradi različnih
pretiranih govoric, kakor se v takih časih rade raznašajo med
kmeti. Kupovat hoditi so se tudi bali, ker je bil vsak pot opasen
pred razbojniki. Kdor ni torej prav moral, ostal je doma. Kam¬
niški prodajalničarji so zato upravičeno tožili, da ni skoro nič
trgovanja, da semenj že dolgo ni bil tako slab, da še nikoli ni
bilo tako malo ljildij. Tudi kamniški krčmarji so bili slabo zado¬
voljni, ker so videli, da bodo morali polovico za semnjarje pri¬
pravljenega mesa jesti sami in da vina ni bilo treba posebej
za ta semenj nastavljati. Le en krčmar je bil izvzet, eden je
imel poleg slabega semnja vendar nekoliko pivcev.

To je bil krčmar Jošt Vlacjar,  ki je točil vino in žganje
v svoji mali hiši na severni strani Kamnika, na levem bregu
Bistrice.

Med vsemi pivci ob tem semanjem dnevi v Vlagarjevi krčmi
je bil najglasnejši Blaž Mozol,  petinštiridesetleten človek, pa na
videz starejši, velike rasti, posušenega lica, a jako živih in
iskrih očij, nekoliko zanemarjen v obleki, ali vendar opran in
osnažen. Zmeraj in zmeraj je vstajal izza mize; govoril z vso
izbo, sedaj s tem, sedaj z onim, zmeraj šaljivo in zbadljivo,
tako da mu je sedaj odgovarjal živ smeh, sedaj rezno zabav¬
ljanje. Zlasti trem sumnjivim neznancem, ki so za ozko mizo
pri peči sedeli sami, metal je ostre puščice, tako da so ga 6ni
srdito pogledovali.

Poleg njega je sedel lep mož, najmanj deset let mlajši,
v kmetski, toda izredno skrbni obleki.

,,Nikar, stric, molčite, pa pijte ! -<  reče ta Blažu, potegne
ga z močjo poleg sebe na sedež in mi; toči vino. „Pustite ljudi
na miru!

„Yčš kaj, Nande,‘‘ govori stric Blaž Mozol mlajšemu sosedu
na uho,’ „Nande, verjemi ti meni, da so oni-le trije, ki pri peči
sede, kakovi Rokovnjači,  tovariši berača Tomaža, ki se je danes
v zemljo pogreznil, če ni ušel. Pa jaz se jih nič ne bojim.“

5

10

15

20

25

30

35

362

Pri tej srdito govorjeni trditvi Blaž Mozol zopet vstane,
40 a lahka rdečica izpreleti obraz mlajšega tovariša, katerega je
oni Nandeta imenoval in čigar roke so bile bolj bele in manj
delavne nego drugih omiznikov.

„Naj bodo oni, kdor hote, kaj nama to mari; dražiti jih
nikar!“ reče Nande bolj tiho in pomakne svoj klobuk od zajčje
45  dlake niže na oči, da je zasenčil široki, toda lepi obraz.

,.Dražiti? Menda se jih vendar ne bojiš?“ ropoče Blaž. „Ti
veš, Nande, če misliš moje sestre hčer jemati za ženo, moraš
znati tudi udariti, kadar je treba, posebno dokler še fantuješ.
One-le tri Rokovnjače pri peči pa jaz sam vzamem nase in si
50 jih upam s starim metliščem poditi skoz vso kranjsko deželo tja
v Lahe. Ti capinje bi bežali kakor pes, kadar je klobaso ukradel."

Glasno so se kmetje zasmejali okoli. Oni trije pri peči so
mrmrali nevoljno med seboj, jezno in zaničljivo pogledovali
Blaža in pili. Dva sta bila mlajša, eden star. Vsi trije so bili
55 slabo opravljeni z različno, močno ponošeno in ne njim na telo
novo umerjeno obleko. Starejši je imel malo osivelo brado raz¬
rasti« gori do pod očij. Med mlajšima je bil eden majhen, šepav
in je imel širok obraz, od osepnic razjeden. Drugi je bil srednje
rasti, debel in lasje so mu padali kakor griva dolgi po plečih.
60 Tega je Blaž že večkrat videl, dva sta mu bila neznana.

„Poznaš li one?" vpraša ga nasproti sedeč kmet.

„Ne poznam vseh treh, ne, ali jaz imam takšen dober nos,
da Rokovnjača že pol ure daleč dišim, kakor Rokovnjač biriča
in lisica past."

65 „Pij, samo ne delaj zabave, Blaž! Zopet bi se rad tepel,
ali danes se pod mojo streho ne bodeš,“ reče sedaj krčmar
Jošt Vlagar in pobriše drobtine in razlitke po mizi. Blažev
mlajši sosed dene roko na čelo in z očmi pritrjevalno namigne
krčmarju. Toda Blaž Mozol je bil, kakor se je z njegovega
70 izredno iskrega očesa videlo, že nekoliko vina prepoln in torej
nepokoren. Rekel je:

„Ti si grd človek, Jošt, da ti povem, če imaš prav dobro
vino. Bog ti pomagaj! Grd človek si pa res, če mene zmerjaš,
ki sem dober kristjan. Tam pri peči, glej, imaš Rokovnjače;
75 če niso vsi trije, eden je gotovo, ker meni smrdi, kakor hudiču

363

krst. One pokaraj, Jošt, ali ne mene, kristjana, da bi te pasla
sama kisla repa!“

Med tem je bil zlezel Blažev tovariš izza mize in skrivaj
namignil krčmarju, naj gre iz izbe za njim. Blaž se je rotil
dalje, posnemajoč pridigarski glas kmetom govoril, a vedno po so
strani pogledava!:

»Resnično, resnično vam povem, prijatelji moji, ko bi nas
eden mogel vse Rokovnjače pobiti, to bi bilo grozno veselje
v nebesih in v peklu: v nebesih, ker bi se na tem svetu nič
več toliko razboja, tatvine in greha ne delalo, kakor ga dela 85
ta nesnaga, in v peklu bi vsi hudiči plesali od veselja, da so
enkrat te kranjske zlodeje dobili med se. Pa meni se zdi, da se
je že konoplja razrastla, od katere bode vlakno pleteno, da jih
obesimo vse. Novi gospod grajščinski oskrbnik Kolovških gospodov
se jim je zarotil, Rokovnjačem, da hoče vse povesiti, ste li sli- 90
šali? Davi je bilo na semnju klicano, da dobi trideset tolarjev,
kdor povč, kje imajo brlog, ali kdor ujame kakovega glavarja.

Kdo jih bode zaslužil? Ko bi jih jaz mogel! Precej! Nič se
jih ne bojim!"

.„Jaz grem, u  reče eden kmetov drugemu tiho in boječe. «5

„Čakaj, da plačamo, jaz pojdem s teboj,“ reče oni in dregne
drugega tovariša, rekoč:

„Ce je res onih ciganov kdo Rokovnjač — vedeti ne more
nihče kot Bog, ki jih pozna, mogoče je vse — potlej ni dobro
biti zraven, ko jim Blaž zabavlja. Pridejo lahko po noči in mi ioo
streho nad posteljo zažgo, kaj si morem zato. Takšen lahko
usta razteza, ki nima ni hiše, ni otrok, ki je vse zapravil
kakor Blaž. Zato bežimo, pijan je in preveč naravnost govori,
kar misli.

Plačavši svoje račune, so kmetje odhajali drug za drugim, 105
Blaž pak je dalje Rokovnjače obdeloval.

Trije možje pri peči so bili ali zelo potrpežljivi, ali pa so
se bali krepkega, kot pretepalnika poznanega Blaža Mozčla,
zlasti ker kaki' štirje kmetje so bili še v sobi, ki bi mu bili
morda pomagali. Zdajci je bila Blaževa pozornost za nekaj 110
hipov odvrnjena na drug predmet.

364

Vrata se odpro in v izbo stopi gost, s konjskim bičem
v roči. Blaž Mozčl ga takoj spozna; zato vzdigne svojo čašo
in ga kliče vesel, kakor bi Bog zna kako ljubljenega pobra-
116 tima po dolgi ločitvi zopet ugledal:

„Hejo, hoj! Tone Obloški, Rajtguzen, na, pij, Rajtguzen!
Se zmeraj si suh kakor drenov klin, ki je devet let v dimu
visel, o ti ljubi moj Rajtguzen, ti konjski lišaj, na, pojdi pit,
Rajtguzen! Suh si pa res kakor kajžarska koza sušca meseca,
120 Rajtguzen! Hejo V

S tem imenom počaščeni došli novi gost, nam že znani
kobilar ali konjski mešetar, Oblčški Tonček, pride k mizi, spusti
dolgi konjski bič ob sebi, da glasno trkne na tla, obriše roko
ob grobosuknene hlače, ki so bile z usnjem obšite na sedalu
125  in med koleni, kakor jih imajo jezdeški gosposki hlapci, prime
ponujano čašo, ovrti jo dvakrat in reče Blažu za prijateljski
odzdrav:

„Suh? No, ti se tudi ne moreš z mastjo bahati, Mozol!
Ali te še ni nihče pretepel, kakor bi bil zaslužil, ko si lepo
130 doto zapil in zabil? Ti si tudi suh, dasi lahko doma za pečjo
ležiš po zimi in kruh ješ, ki so ga drugi pridelali, po le.tu se
pa v senco zavališ, klada ti pijanska! Kaj misliš, da ne vem?
Dokler je tvoja dleta pela, pili smo ga, da je bilo vse mokro.
Sedaj ti pa včasi že bolj grčavo hodi, slišim. Pa vendar še
135 tudi staremu prijatelju napiješ in kapljo privoščiš. Zato dobro
zdravje, Blaž!"

Rekši, popije konjar iz Blaž Mozolove polne čaše polovico.

„Le stresni ga, da bodeš dno videl; to vse Nande plača,
ne jaz. He, Jošt, vina na mizo, ali te kislice vinske, ki ni
IM vredna, da bi jo podganam nastavil, a piti jo pa moramo
vendar. — Sčdi sem, Rajtguzen V

Blaž se sedaj ogleda in vidi, da so bili že tudi zadnji
štirje kmetje odšli. Njegovega tovariša Nandeta tudi ni bilo
nazaj. Novoprišli konjar pak ni prisedel k njemu, temveč
145 sedel je k mizi pri peči, k trojici, katero je Blaž dolžil rokov-
njaštva.

„Kam je šel Nande? Kje je, Jošt, povej!“ reče pijani Blaž.

365

»Šel je in plačal je vse, le še ti pojdi za njim/ deje
krčmar, „  dosti imaš!“

„Zakaj me podiš? Misliš, da nimam denarja? Več ko ti, 150
več ko ti, Jošt.“ Rekši, išče Blaž po žepih, ali ničesar ne
pokaže, tako da se je moralo misliti, da ali ničesar nima, ali
pa ga je že vino tako premagalo, da ne najde.

„Kdo je ta Nande, da je tako neumen, da zate plačuje ? K
vpraša Blažev znanec Obloški Tonček od druge mize pri peči sem. 155

„Kdo je Nande? To sam Bog vč, jaz že ne. In nihče pri
nas ne. Res, udari me po glavi ali koder misliš, če vemo, kdo
je Nande, ali kod je prav doma. Naj bode, odkoder je l“  govori
Blaž. „Pri nas se žčni. Našo Polčnico bi rad, moje sestre hčer.
Čedna mala pirnica, tako lepa, da bi jo ciganje ukradli, ko bi mo
jo videli. Od našega soseda je kupil v last vse: poslopje, njive,
travnike, hosto, še mačko. In polovico je z gotovino plačal,
s starimi tolarji, tako ti rečem, veš? Ampak, ti pojdi k meni!

Kaj si tam sčdel?“

„No, takšen zet k hiši, ki ima denar in za vino rad plača, 165
to ti je po volji, kaj ne? Kaj ti ni nikoli povedal, odkod je
prišel ?“

„Odkod? Tam s Štajerskega od nekod. Ne vem več, kako
se pravi. Ali to je čudno, ali ni čudno, ljubi moj Rajtguzen,
da, kadar govori, tak6 govori, kakor mi govorimo, le malo no
bolj zavija, kakor naši poljci doli. Ne zavija pa tako, kakor
sem slišal, ko sem šel enkrat z rajnco svojo materjo na Šta¬
jersko na božjo pot, v Gornji grad, kaj misliš ti, Rajtguzen?
Vidiš, ti zmeraj po obloško zavijaš, tako nekako po ribniško
»najsem — najsem«. A ta naš Nande, ki bi rad pri moji sestri m
bil zet, nič ne zavija po štajersko. Denar pa že ima, to je res.

In naše dekle, Polonica, ta ga rada vidi, kakor bi nobenega
drugega ne bilo. Tako ti povem, ljubi moj prijatelj Rajtguzen!

Pa sem sedi, Rajtguzen, kako bodeš ti tam sedel, pri tistih
grdih Rokovnjačih ?“  180

Konjar ga čudeč , se, skoro prestrašen pogleda. A videč,
da je Blaž govoril le tja v en dan, ozre se po treh tovariših,
ki so jezno mrmrali, migne jim, naj bodo mirni, in reče:

366

„Ce z menoj govoriš, reci mi, kakor je prav. Jaz sem
185 Tone, ne Rajtguzen."

„Ne Rajtguzen? 41  vpraša, neverujoč Tomaž, z zategnjeno-
vinskim glasom Blaž Mozol. „Beži no, beži! Zakaj bi ti jaz
ne rekel Rajtguzen, ki si? Misliš, da res nisem slišal, zakaj se
ti tako reče? Po kranjsko se kličeš Obloški Tone, to je res,
190 zato ker si z Oblok in si na sv. Antona krščen. Po nemško
se pa takim hlačam, kakor jih imaš ti (učeni naš Blaž je
menda kdaj slišal ,,Reithosen“), kliče rajtguzen! Zato ti pa
ljudje pravijo Rajtguzen, da bodeš vedel. In Rajtguzen si in
Rajtguzen bodeš! Zavoljo tega si še vendar tudi lahko zve-
195 ličan, kadar pete iztegneš in kadar ne bodeš več mogel po
semnjeh za konje slepariti. V4š ti, jaz mislim, da Bog že tudi
nekoliko nemški zna, da ve, kaj pomeni Rajtguzen. Kako, da
bi Bog ne vedel, če jaz vem, ki nisem učen, da bi dejal, kdo
ve koliko. Rajtguzen ti pravijo, pa ni treba zameriti. 44
200  „Se enkrat mi tako reci, pa dobiš s tem-le po glavi! 4 '
Rekši, vzdigne Obloški Tone jezno svoj bičevnik.

„Kako da bi ti ne smel reči? Zakaj bi ti ne smel reči
Rajtguzen? 44

Komaj je bil Blaž besedo izgovoril, plane Tone od mize
205 po koncu, skoči na Blaža in ga z močjo po glavi udari. Bla¬
ževa glava pak je bila trda, udarcev vajena, zato se nje
gospodar tiho izza mize vzdigne in s svojo dolgo roko črez mizo
zgrabi protivnika ter ga krepko drži dotlej, da se izrije izza
mize. Precej sta bila oba moža, ki sta si pred nekoliko minu-
2io turni še prijateljsko napijala, v divjem boju sprijeta. Oni trije
so bili vstali in čakali, da li bode Tone sam zmagoval. A ni
bilo dolgo dvojbe. Blaž je bil močnejši. Da si je že mnogo pil,
bil ga je udarec po glavi tako vzdramil, da je ravno vsa kri
vzkipela v njem. Vajen tepežnik, povije svojega protivnika
215  v trenutku tako, da mu vzame vso moč, izpodnese mu nogo
in ga vrže po tleh, da padši podplate pokaže kvišku.

V tistem hipu pa Blaž vidi, da gredb vsi oni trije nanj,
katere je prej z Rokovnjači pital in zmerjal. Proti trem in še
onemu braniti se, ki se bode s tal pobral, to ni bila Blažu
220  več šala. S kletvijo, tako glasno, da bi se bila lahko skoro

367

po vsem Kamniku slišala, in katera je najbrž imela namen,
sovražnike strahovati, pograbi Blaž Mozol neroden in težak
stolec od črešnjevega lesa izza mize in se z visoko vzdignjenim,
kot zaščitnim in napadovalnim orožjem urno pomakne v kot
k vratom, da bi imel hrbet ohranjen od dveh stranij.

„Kateri mi pride blizu, tega udarim, da se bode še na
sodnji dan domislil, kdo ga je,“ bahato vpije Blaž Mozbl in
njegove žive oči tekajo grozeče od enega do drugega. Bali so
se težkega stola v Blaževih rokah in res se mu nobeden ni hotel
približati. Ali Blaž je videl, da sta dva gosta, ščpavi mali in
oni drugi debeli, vsak velik nož izvlekla izza visokih črevljev;
starejši je bil gotovo tudi oborožen. In konjski mešetar Obloški
Tone z njimi! Štirje proti enemu! Blaž si nameni, kadar bode
kdo vrata odprl., priliko porabiti in v vežo skočiti, da kaj bolj¬
šega za bran v roko dobi, nego je ta nerodni stol. V izbo sto¬
piti pa je imel skoro kdo, vsaj krčmar, če drug nobeden. V ta
namen Blaž z vpitjem ošteva Rokovnjače na debelo:

„Le pridi no kateri vas sem, da mu bučo zdrobim kakor
kašo. Klobase bodemo delali iz vas za pse. Vi ste še slabši
kot psi, ker psi nosijo vsaj svoj kožuh, vi pa ne svojega, ampak
ukradeni kožuh nosite, duše rokovnjaške, tatinske! 1

Kakor je pa lahko misliti, pokazala se je ta Blaževa
metoda, protivnike potolažiti ali od sebe odvračati, krivo, ker
so bili vedno bolj razdraženi, in oni mali šepavec je svoj težki
nož v psujočega Blaža zalučil s tako silo, da se je ostrina
močno zasadila v stol, s katerim je Blaž brzo in po sreči nož
prestregel. Ali sedaj se gane stari sivobradec, in ko prime
težki cinjasti plošček z mize, s katerega je bil ravno snedel
meso, odpade mu brada in Blaž s strahom spozna, da je to
oni berač Tomaž, ki je dopoldne še na sramotnem odru stal in
potlej izginil. Nobene dvojbe več ni bilo, da so to res Rokov¬
njači! Kakor je bil Blaž Mozol hraber in se je rad tepel,
ustrašil se je vendar tako silno, ko je videl, da je res, kar je
prej le tako na izust govoril, da ni mogel prestreči cinjastega
ploščka, ki ga je Rokovnjač Tomaž vrgel nanj, temveč močno
je bil v glavo zadet, stol mu je padel iz rok in onesvesten se
je Blaž za stolom sam zgrudil na tla.

225

230

235

240

245

250

255

368

Sedaj skoči mali šepavi Rokovnjač bliže, izdere svoj v stol
zasajeni nož in ravno hoče zamahniti, da bi jeklo Blažu v rebra
280  porinil in mu za vselej zavezal strupeni jezik, ko čepečega
nekdo zgrabi in z močjo prevrne po izbi. Jezno se rokovnjaček
pobere in hoče z nožem skočiti na novega sovražnika, ki je bil
s krčmarjem stopil skoz vrata: bil je oni mladi mož, ki je prej
z Blažem sedel in ga je ta imenoval Nande. Nobenega orožja
265 ni imel v roči. „Suni ga!“ kliče stari od mize šepavem

„Upetaj, smolar!“ zavpije Nande in ob enem nad glavo
pomoli levo roko z razklenjenimi prsti.

Kakor bi ga strela zadela, spusti mali šepavec na ta klic
in glas svoj nož na tla, debeli njegov tovariš sede nanagloma
270 k peči in zajeca, stari Tomaž in konjar srepo gledata dohod-
nika. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho.

Četrto poglavje.

Tat, rokomavh govori jezik drugim neumčten.

Prešeren.

Klic, ki je pokazal tako veliko oblast nad štirimi navzoč-
nimi gosti, da so v nesvesti na tleh ležečega Blaža mahoma
pozabili in s strahom in pokornostjo gledali nastopivšega, hoče
izreči, iz rokovnjaškega jezika v navadno slovenščino preložen,
5 nekoliko rokovnjaški kompliment: „Strani, pes!"

Rokovnjaški jezik je imel le za najnavadnejše samostal¬
nike in glagole tuje besede, katere je pa slovenski pregibal
in sklanjal in s slovenskimi vezniki, prislovi in zaimki mešal.
Vsa množina rokovnjaških besedij, vzetih iz pol razumljene,
io  ali največ niti nerazumljene romanščine in germanščine, ali pa
celo kar od neukih ljudij izmišljenih izrazov, ni bila velika.
Vendar je bila dovolj obširna, da je govor nerazumen storila
onemu poslušalcu, ki ni bil v tajnem jeziku poučen, katerega
niti vsi Rokovnjači niso znati smeli, temveč le izvoljenci ali
15 najzanesljivejši.

„Suni ga, he?" ponavlja Nande besedo starega Tomaža
in stopi bliže z divjimi pogledi.

Stari si obvezuje odpadlo sivo brado in reče: »Mojster
Groga, te besede mi ne moreš zameriti, jaz te nisem spoznal,

369

ko si takšen obrit in ostrižen kot kmet in takisto oblečen in
mlajši. Nikar mi ne zameri, mojster Groga, mi vsi te nismo
poznali do sedaj ne, da si na glas izpregovoril po naše. (<

Nande, ali kakor gaje  Tomaž zval Groga , naglo s prstom
migne, naj molče, in nobeden ne zine. Potem se obrne in pri¬
pogne do ležečega Blaža ter ga razgleda in potiplje. Videč,

da je popolnoma nesvesten, ali ne močno udarjen, reče krč¬
marju, ki je bil takoj prišel za njim, in enemu Rokovnjaču, naj

neseta nezavestneža iz izbe v vežo. Potlej se obrne k ostalim

trem in reče osorno:

„Kaj sem vam ukazal? Tukaj skoro sredi mesta nove
poboje napravljati in precej z noži? Ljudi nam na krvavi sled
ščuvati, a brez vse potrebe in samo, da se pijanemu človeku,
kakor je ta, neumno zabavljanje ustavi? Niste li ravno prej
slišali na trgu, da imamo novega sovražnika, ki se kolne, da
vas hoče povesiti, in razpisuje vaše glave? Posebno ti, Tomaž
Velikčnja, ki smo te komaj pred nekoliko urami oteli ?“

Vsi molče, kakor zmerjani otroci.

»Že grem, mojster Groga, a žejen sem bil, in glej, ker
imam to brado in vso drugo obleko, ne pozna me tu nihče, le
Tonček me je spoznal, ki je vedel ,“  izgovarja se Tomaž.

»Molči! V mestu nimate ničesar iskati brez mojega povelja
vi trije!“

Razen konjarja vstaneta oba Rokovnjača na odhod. Tonček
ukazovatelja vprašaje gleda, da li povelje iti tudi zanj velja.
Videlo se mu je skoro, da bi tudi on rad ušel oblastnemu možu
iz očij, dasi je vedel, da imata še račun skupaj.

»Stoj! reče potem Nande in ustavi Rokovnjača med vrati.
Oba se vrneta. Groga jima govori: »Nobeden od vas ne zini
nikomur ni besedice, da smo se tukaj sešli, da ste me videli
v tej obleki, in kakor sem danes, in da ste me slišali zvati
s tem imenom, ki se je imenovalo tu. Nikomur, sem rekel! —
Ti pojdi, Velikonja počaka.“

Šepavi mlajši odide. Tomaža Velikonjo pa odvede Groga
k steni in mu tiho ukazuje:

„Preobleci se, kakor misliš, toda pojdi precej na Kolovec,
tam se ukradi v hleve in glej, da po noči od ednajstih do dneva

24

20

25

30

35

40

45

50

55

Slovstvena čitanka.

370

izvedeš tistega konja, katerega oskrbnik danes iz Kamnika
prijezdi. Ce misliš, da sam tega ne opraviš, vzemi s seboj,
kogar hočeš. Konja privedeš potlej do blizu Rovske cerkve,

60  tam ga na cesti temu Tončku izročiš. Morda bodem jaz sam tam.

Velikonja odide. Nande se obrne h kobilarju, migne mu,
naj gre z njim v kamro in tam mu reče prijazno:

„Ti si prinesel denarja, ki si ga skupil. Pokaži! Kavno
potrebujemo denarjev.

65 Rekši, sede k mizi, a Tone odpaše izpod obilnega naprs-
njaka usnjatega mačka z denarjem in ga vrže na mizo, rekoč:
„To je, kar je.“

„A vendar nisi rekel, da je to vse, kar si skupil za blago,
ki si ga dobil od mojih ljudij ?“

70 »Vse je, vse! l<  reče Tone boječe in svojo suho roko briše
ob koleno.

Groga razpoloži novce in brzo po vrhu prešteje ter dč:
»Ni vse! Ti si dobil v Višnji gori tri konje in dve kobili.
Na Grosupljem si na cesti prodal enega konja, a eno kobilo.

75 Potlej si pa pod Debelim hribom dva konja dobil, tako da si
pet glav prignal do sem v Kamnik. Kar si tukaj za nje stržil,
kjer si jih preceno dal, samo tega je pet in trideset frankov
več, kakor tukaj denarja kažeš. Kar si prodal po poti in pri¬
dobil, tega ni tukaj, prijatelj! Hočeš vedeti, koliko je tudi to?

80 Zakaj misliš pritajevati? Kar si zaslužil, to dobiš od mene.
Da bi si ti sam jemal, tega ne! Ko bi jaz ne bil danes na
semnju videl, da si res naš človek in mož, ki zna, kar hoče,
ne vem, kako bi te sedaj-le izplačal, ko misliš, da me moreš
prevariti.*

85 Kobilar z Oblok prebledi. Strah ga je bilo pred tem
možem, ki vse vč, še ono, kar se je godilo, ko ni nikogar bilo
zraven. Zatorej hitro brez vsake besede poseže pod pazduho
in iz tamošnjega žepa privleče še eno mošnjico denarjev ter
jo strahoma položi pred onega.

9<) »Tako je!“ reče rokovnjaški glavar, a ne iztegne roke
po mošnjici, ne pogleda je od znotraj, temveč jo porine kobi¬
larju nazaj, primakne še od kupčka pred seboj, kar je mogla
pest zagrabiti, in reče:

371

„To imaš za sedaj. Glej, da se pri meni zmeraj več narav¬
nost zasluži kot za hrbtom. To je več, kot si mislil, da dobiš. 95
Ce se bodeš pa še kdaj poskušal sam plačevati, utegneš dobiti
rokovnjaško plačilo. Poznaš, kakovo je?“

»Mojster Groga, nikoli več !“ reče skesano Tone in hoče
oditi z novci. A glavar Groga mu veli:

»Stoj in poslušaj! Veš, kje je Kolovec?“ joo

„Vem.“

»Drevi od ednajstih do dneva čakaj pri cesti med Kolovcem
in Rovsko cerkvijo. Eden naših ljudij ti prižene konja. Tega
zajahaj in prodaj ga, za kolikor moreš, toda ne blizu. Jezdi
v Trst ali v Reko. Dvajset tolarjev prineseš meni, vse drugo 105
je tvoje, konj je vreden več kot trikrat toliko. Dobro pa jahaj,
da te ne zaslede. Suho cesto imaš. Hodi!“

Ko je Tone korakal iz hiše in veže, slonel je zunaj ob
zidu Blaž Mozbl, katerega je bila mrzla voda iz Bistrice,
s katero so mu glavo prali, zopet obudila v življenje. no

„0  Rajtguzen, Rajtguzen, kam pa greš, čakaj me no!*
reče Blaž z bolno-vinskim slabim glasom.

Tončku pa, rokovnjaškemu pomočniku pri konjskih tatvinah,
sedaj niti na misel ni prišlo, da bi se zaradi onega imena Blažu
ustavljal, temveč gledal je, da je brž prišel od hiše. 115

Notri v izbi je krčmar rekel Grogi:

»Ali je pametno, da se brez brade in tak, kakoršen si
sedaj, kmet, pokažeš svojim ljudem?”

»V naglosti nisem mogel drugače, sicer bi mi bili tega
pijanca Blaža ubili, a to bi mi ne bilo še po godu. Potrebujem 120
ga še sam. Dobodi mi papirja, pero in tinto!“

Precej dolgo je trajalo, predno je krčmar prinesel papirja
in drugega pisala. Groga nariše na papir veliko roko, pod njo
konjsko glavo, in napiše pod oboje, da glavar Rokovnjačev
razpisuje šestdeset frankov tistemu Rokovnjaču, ki še nocoj 125
ukrade Kolovškemu oskrbniku onega konja, ki ga je danes jezdil.

»To moraš po noči nabiti na Gavričevo hišo,“ reče krč¬
marju. »Oni razpisujejo po beraških trideset frankov na mojo
glavo; jaz jim hočem pokazati, da na njih konja glavo razpi-

24 *

372

130 sujem še enkrat toliko in jo še tisto noč imam. Crez nekaj dnij
razpišemo ravno toliko na Gavričevega psa!"

,.Kdaj moram to nabiti?" vpraša krčmar oprezno in skoro
boječe.

„Se nocoj, po polnoči, zjutraj, ali kadar moreš."

135 „Pa če me kdo vidi?"

„To bi bilo neumno. Le glej, da bodeš tako storil, da te
nihče ne bode videl. Lepše je in bolj po naše, Jošt L

84. Josip Stritar.

a) Poezije.

1. Prirodi.

1.  Glas slavcu, oj priroda blagotvora,
ti dala si, da v sladke melodije
ljubezen, hrepenenje svoje lije,

ko tiho v spanju diha dol in gora.

2. Ko beli dan privede mlada zora,
škrjanec gostole se kvišku vije

v pomladnje sinje nebo, da se skrije
v daljavi neizmernega prostora.

3. In jaz! Srce zdaj žalost mi zaliva
in zdaj ga sladko širi mi veselje —
srce prepolno duška ne dobiva.

4. Oj stvarnica, usliši moje želje:

Srce mi drugo v prsi mlade vstvari,
če ne, pa petja sladki dar podari!

2. Popotne pesmi.

1 .

1. Danes tukaj, jutri tam,

druge gore, druga mesta!
Ce mi všeč ni tu, drugam
urno me odvede cesta.

Kannstadt poleg Nekarja.

2. Kakor tiča, ki leti

čez gore in čez ravnine,
kraje gledam in ljudi,

kaj mi mar njih bolečine?

3. Kdo tolaži mi srce,

ko tolažbe milo prosi?
Kakor svoje jaz gorje,
vsak gorje naj svoje nosi!

373

1.  Iitera voda, Rena voda,

tebi je zmed vseh enaka,
kar se v moije jih iztaka,
od izhoda do zahoda ?

2. Od izvira do iztoka

srečen rod ob tebi biva;
malo tu se solz preliva,
malo tu se čuje joka.

1. Domov iz tujega si kraja

želim in vedno želel bom;
a vendar —• žalost me obhaja,
ko mislim nate, mili dom!

2. Vse grme tvoje, vsa drevesa

kot znance sem poznal nekdaj;
solza mi sili iz očesa
zdaj, ko se vračam v rojstni krt

2.  Koblenc.

3. Kaj je skrb in kaj je bčda,

tvoje ne vedo gorice;
sreče žarno, jasno lice
v bistri tvoji tu se gleda.

4. Kaj mi sdlza v dko sili,

ko te gledam, lepa voda?
Oh, spominjam se naroda,
ki se tu še bolj mi smili!

3. Grmovje, ki je redko stalo,

košato bo zdaj in gosto;
in šibko prej drevesce malo
lepo visoko bo drevo.

4. Poznal doma sem otročeta,

poznal odrasle sem ljudi;
mož deček, žene so dekleta,
kje ta, kje oni? — V grobi spi!

5. Zato, ko rojstnega se kraja
spominjam iz nekdanjih dnij,
strah me in žalost me obhaja —
srce se mi domov boji.

3. Tiči.

1. Na šibki veji, tanki smreki

pripela tukaj dom si svoj;
preblizu tu si pri človeki,
človeka, tiča, se mi boj!

2. Ne veseli se tuje sreče,

podira rad, mori povsod;
ne gane ga oko proseče
za mlado kri, nedolžni rod.

3. Ko gledam tiho te — ubrani

solze se težko mi okd;

Bog srečno, tiča, te ohrani
in pa tvoj mili rod s tebo!

4. Ves dan čepiš tu in skrbeče

obračaš sem ter tja okd;
list zašumi — in zatrepeče
srce za družbo ti drobnč.

5. Ljubezen nas je zapustila,

zvestoba z njo šla iz sveta;
le v vašem gnezdu, tiča mila,
ljubezen zvesta je doma.

6. Zato, ko gledam te — ubrani

solze se težko mi okd;

Bog srečno, tiča, te ohrani
in pa tvoj mili rod s tebd!

374

4. Lastovki.

1.  Visoko čez gore in čez planjave
tja v južne kraje poneso te krila;
ko mene tu drži sovražna sila,
slovenskih gor boš zrla znane glave.

2. Tedaj postoj, pozdravi mi z višave
moj dom, poroči srčna mu voščila:
da srečo bi nebesa mu rosila

in dar miru in med sinovi sprave.

3. Otrok njegov po širnem svetu tava,
za tujo mizo tujec s tujci seda,
pod tujo streho tuj popotnik spava.

4. Ne vč, kaj slast je srčnega pogleda,
prijaznega iz ljubih ust pozdrava —
domača mu je tuja že beseda.

5. Mladini.

1. Na tujem, zgodaj ločen že od doma,

živim med glasnim hrupom tihe dni;
a duh mi brez miru po svetu roma,
pretekle in sedanje zre stvari;
človeštva gleda trudapolna pota,
povsod trpljenje, siromaštvo, zmota!

2. Golobu trudnemu enak pokoja,

tolažbe žejen vrača se domu;
a lice tvoje, domovina moja,
tolažbe mu ne daje in miru.

Dežela lepa, ljudstvo krepko, zdravo!
A kdo mu kaže pot do sreče pravo?

3. O naj molčim, kaj srce tu mi čuti,

da huje ne razvnamem starih ran;
obup zagrinja v temne me peruti:

Kedaj zasije nam rešenja dan!

V tej žalosti me glas tolažit hodi,
sladak, dobrikav glas: Ti miren bodi!

4. O tebi govori mi, oj mladina,

da tebe ni okužil smrtni strup;

375

obupati ne sme še domovina,
ti cvet si njen, ti sladki njen si up;
za vse, kar lepo, blago je in sveto,
za dragi dom srce je tvoje vneto.

5. Cuj milo prošnjo brata v tuji zemlji,

dasi neznan, po rodu brat sem tvoj;
nikar mi upa zadnjega ne jemlji,
ko vse se maja, t! mi trdno stoj!

Da ti ne vgasne v prsih ogenj sveti,
o hrani, brani ga, skrbno ga neti!

6. Um bistri si, srce si blaži — v čisli

srce ti bodi vedno in povsod;
ko ljubiš domovino svojo, misli:

Človeku brat je človek, rodu rod;
preganjanja se pazi in razpora,
sovraštvu v srcu ne dajaj prostora!

7. Pot ravna, vedi, prava je edina,

nje v vsem dejanju drži se zvesto;
hinavstvo, laž je grebli korenina,
resnica naj nad vse ti sveta bo!

Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži,
ni sebi se, ni drugim se ne laži!

8. V katerikoli kdaj se ti podobi

približa izkušnjava, trdno stoj!

Ko boj divja, ne omahuj v zvestobi!

To prošnja moja je, to nauk moj.
Dokler ji bodeš zvesta ti, mladina,
ničesar ne boji se domovina.

6. Janežiču v spomin.

1. Trtnik od zore trudi se do mraka:
sadi, presaja, cepi in priliva,
cvetice mraza brani in pokriva,
kedar preti jim toča iz oblaka.

2. Ves dan po vrtu v solncu pot pretaka ;
da pride bela zima, ne počiva;

in vendar sam sadu on malo vživa,
gospod je prvi, naj družina čaka!

376

3. Vrtnik si nam rodil se v Rožnem doli :
sadil, gojil cvetice poezije

nanTjpo dobravi, pusti prej in goli.

4. Sedaj, ko tiha te gomila krije,
žaluje dom, ne žabi te nikoli;
hvaležen slave zdaj ti venec vije!

7 . Na prijateljevem grobu.

1 .

Sam ne vem, kako in zakaj sem zavil med gomile,
kjer prijatelj mi ti v grobu prezgodnjem ležiš.

Lep je poletni večer, težko se je solnce ločilo,
dan se umika nerad, dasi je zvon že odpel.

5  Lipa cvetoča diši, kresnice bleščijo po travi,
zrak je miren, mehak, drevju ne gane se list.

Vse je po travi živč, skrivnostni se čnjejo glasi,
zdaj najmanjšim stvarem sreče, ljubezni je čas.

Mene, zakaj, ne znam, mrtvaške obhajajo misli,

JO kakor ponočni metulj leta okoli cvetu.

Truden sem ali bolan, miru si želim in pokoja,
zdi se mi skoraj, da že dolgo, predolgo živim.

Sam sem tu, zapušččn, enak sem tiču v jeseni,
ki je pozabljen ostal, drugi odšli so na jug.

J5 Jaz ne umejem sveta in mene ta svet ne umeje;
kar mi je drago nad vse, ničevo njemu se zdi.

Moje svetinje so mu zastarele, otročje igrače,

mladim in starim v posmeh, da jih kazati ne smem.

Nov se nauk uči, zdaj nova se vera oznanja,

20 nove bogove povsod, nove malike častč.

Moder je svet, a jaz ne umejem modrosti njegove,
kar že otrok zdaj. zna, meni je temna skrivnost.

Kaj govorim? Iz ust ne pridi mi bridka beseda,
v čase pretekle samo naj se zamislim nazaj !

2 .

Sveto je bilo nekdaj, zdaj prazno ime je prijatelj,
brez prijatelja jaz, dragi prijatelj, živim.

Ti si zadnji mi bil, sedaj si še ti me zapustil,
kolikor bilo je vas, vsi zapustili ste me.

Ta in ta, ne štej! Srce krvavi mi, ko štejem,
sam sem, solzno oko moje vas išče zastonj!

377

Mirna li zemlja zares več možem plemenitim prostora?
Blage rastline bo vse ješči zadušil plevel? —

Kje so časi, oj kje? Lepo je nas bilo omizje,
v prsih mladostnih nam vsem sveti prebival je duh.

Cista nam srca plamen je čist blagodejno ogreval,
vnemal za vse, kar je sveto, pravično, lepč.

V jasne višave oko je nam zamaknjeno zrlo,
kjer sijajni je dom svetih, nesmrtnih resnic.

V mračni nižavi sveta je podlost ležala pod nami, ^
krik in hrup se je njen komaj razlegal do nas. —

Daleč od doma za dom nam zvesto srce je gorelo,
njemu vse naše moči so posvečene bile.

Ves človeški je rod ljubezen objemala naša,
vse trpljenje, gorje zvesto čutili smo z njim. — 20

Kaj si žalim srce! Oblak mi zagrni preteklost,
blaženi čas je minul, cvet je odpal brez sadu.

Blagor, prijatelji, vam, ki zgodaj ste svet zapustili,
srečno dospeli ste v kraj, kamor želi mi srce!

b) Literarni pogovori.

1 .

Med glavne svoje namene šteje „Zvon“, kakor je bilo že
rečeno v „ vabilu'', tudi tega, da vzbuja mlade moči, da bi bil ta
list neko središče literarnega življenja. Z veseljem moremo reči
že zdaj, da se nismo motili v svojem upanju. Predno je prišel
še prvi list na dan, imeli smo že lep kup poetičnih izdelkov, 5
poslanih nam od vseh stranij, in še jih prejemljemo dan na
dan. Zlasti mladina nam izkazuje mnogo zaupanja in tolažilno
nam je videti, da si je vedela tudi v tem viharnem času ohra¬
niti veselje do blage umetnosti.

Res je, da ni vse čisto zlato, kar se je nam poslalo; 10
vendar smemo reči, da smo že do zdaj našli nekoliko lepih
talentov, ki so nam bili poprej čisto neznani; samo če se ti
srečno in zdravo razvijejo, potem se nam ni bati, da bi popol¬
nem zamrlo naše literarno življenje. Ali — in zdaj pride
druga, manj vesela stran — tudi med najboljšimi pesmimi, 15
ki jih imamo, ni skoraj nobena taka, da bi se dala natisniti,
kakoršna je. Naši mladi pesniki namreč — o starih tu ne
govorimo — preveč zanemarjajo obliko, ali iz nemarnosti, ali

378

iz napačnega principa, tega ne moremo razsoditi. Veliko
20  zaslugo bi imel, kdor bi jili mogel prepričati, da je to velika
napaka. Nismo tako predrzni, da bi si kaj takega upali;
vendar si štejemo v dolžnost, opominjati in svariti, dokler je
čas, naše mlade prijatelje, da hodijo po napačni poti, in pro¬
siti jih, naj krenejo na drugo, dokler ni še prepozno.

25 Najprej ne pozabimo nikoli, da poezija je umetnost. Pri
umetnosti pa je oblika bistvena, z idejo tesno zvezana stvar.

Lepa misel v lepi podobi, ideja in oblika v harmonični
zvezi, to mora biti pri vsakem umotvoru, to mora biti tudi
pri najmanjši lirski pesmi. Da ni pravega umotvora brez
30 lepe ideje, to se umč ob sebi, pa tudi, kjer se oblika ne
strinja in zlaga v lepi harmoniji z mislijo, naj bo ta še tako
lepa, tam je pomanjkljivost, tam ni čistega uživanja, tistega
blagega, nekaljenega veselja, katero nam vzbuja vsak resnični
umotvor.

35 Pustimo tu druge umetnosti na stran, govorimo samo
o poeziji, in sicer o liriki! Kakor mora slikar natanko poznati
vse lastnosti barv, katere so mu pripomoček, da utelesi svoje
ideje, da mu ne odreko. kadar hoče stvariti luč ali senco,
človeško lice ali zvezdovito nebo: tako mora pesnik v oblasti
40 imeti jezik, svoje edino umetniško orodje, da se prileže vsaki
misli, vsakemu čutu, kakor bi bil zrastel z njima. In kakor
ne sme lepa podoba nikdar žaliti očesa, nego goditi mu, tako
mora tudi pesem, zlasti lirska, vedno prijetna biti ušesu.

Da ni oblika v poeziji kakor človeku obleka, tega se pre-
45 pričamo najbolje, če vzamemo lepo pesem, pa ji damo proza-
jično obliko. Kavno tiste misli, ravno tisti čuti, in vendar —
to ni več pesem, ni več umotvor; res je, kar pravi, pa ne seza
nam tako globoko v srce, ne objema nas s tisto sladko, čarobno
močjo.

50 Res je, najprej je treba poetu mislij, krepkih, globokih,
visokih mislij in čutov. Teh mu ne more dati najboljši nauk ;
dajati ali vsaj vzbujati mu jih mora življenje. „Primum vivere,
dein philosophari,“ ta znani izrek hi se smel tako prenarediti:
najprej živeti, potem peti. Učiti pa se moremo in učiti se
55 moramo oblike. Krivo bi bilo misliti, da se veliki pesniki niso

379

učili. Znano je, da ravno Heine, eden izmed največjih lirikov
vseh časov, kateremu nihče ne bo jemal genijalnosti, ni kar
tako iz rokava iztresal svojih neumrjočih pesmij; čim bolj se
nam vidijo preproste, naravne, tem bolj jih je obdeloval,
predeloval in pilil, več je v njih skrite umetnosti; in da nam eo
ne kažejo dela in truda, to je ravno največja umetnost. Ravno
v lirski pesmi, ki je po navadi kratka in se lahko pregleda
z enim pogledom, najbolj žali izobraženi okus vsaka, tudi naj¬
manjša napaka, katero bi človek čisto prezrl v dolgi epski
pesmi ali v drami. 65

Ne more se tajiti, da se nahajajo napake tudi pri velikih
lirskih poetih; in vse preradi se opiramo nanje, rekoč: Saj
ima to še Goethe, Prešeren! Ali pomislimo, kjer je veliko
luči, tam sme biti tudi nekoliko sence. „Verum ubi plura
nitent in carmine, non ego paucis offendar maculis.“ Ne 70
posnemljimo na velikih možeh pomanjkljivosti, slabosti, ampak
to, kar imajo lepega, dobrega, kar jih edino dela velike može.
Smešen bi bil, kdor bi mislil, da posnema Napoleona, če kodi
sključeno, drži roke na hrbtu, pa gleda srepo, kakor bi hotel
zemljo prebosti. In ne pozabimo dalje, da se čisti okus, da 75
se jezik gladi; — da se nam marsikaj pomanjkljivo, neprijetno
zdi, ob čemer se niso naši očaki nikakor spotikali. Kak jezik
ima na pr. naš Prešeren in kaj je dosegel z njim! Pomislimo
dobro, koliko lažje je delati pesmi za njim, ker je on toliko
storil pred nami in za nas! Mi se torej ne moremo izgovarjati so
z njim; njemu se moramo samo čuditi in ne moremo se preču-
diti, da je njegovih pesmij oblika (jezik, verzi, rime) tako
lepa, gladka in blagoglasna.

Oblika je dvojna, v širšem in ožjem pomenu. O prvi,
kako naj namreč utelčsi ona svoje misli, kakšno podobo naj 86
jim da, da doseže svoj namen, bodemo morda govorili o drugi
priliki. Najprej hočemo govoriti o obliki v ožjem pomenu,
o jeziku, prozodiji, verzih in rimah. Bog daj, da ne bi zastonj!

2 .

Lirska pesem se ustvarjena, da se poje ; ta je njena last¬
nost. In če ne najde napeva, mora biti taka, da se sama 90

380

poje, kakor govorimo. Zato mora biti verz lepoglasen. Kako
so stari Grki in Rimljani gledali na lepoto svojih verzov!
V laškem jeziku je težko delati grdoglasne. Večjo preglavico
imajo že Francozi s svojim jezikom. Zatorej tako zelo cenijo
85 lepe verze. Nemški jezik ni posebno lepoglasen, tem teže se
delajo v njem lepi verzi, tem bolj se Čisla tisti, kdor ga zna
ukrotiti, ubrati, da prijetno poje.

V našem jeziku se da lepo peti, gladki verzi delati, tudi
zelč okorni in robati. Treba je pesniku nekoliko muzikalnega
ioo sluha. Meni se zdi, da se pri nas vse premalo gleda na lepo-
glasje. Lep, gladek verz res ni še vse, a mnogo! Brez lepega
verza ni zares popolnem lepe pesmi. Bodi misel tem lepša,
kaj pomaga, ko se človek spotika v čitanju, kakor bi se pobi¬
jal po slabem potu! Svetovati bi bilo pri nas vsakemu pesniku,
105 naj se seznani malo z italijansko poezijo — saj nimamo daleč
na Laško! Tu je visoka šola lepoglasja, tu se ga je učil
nemški Goethe, tu se ga je napil naš Prešeren! Kaki so
Goethejevi verzi, če jih primerjamo s Schillerjevimi! In kdo
si more misliti, da bi bili Prešernovi verzi taki, ako bi ne bil
lio imel Petrarke za učitelja? Velika sreča vsej naši poeziji, da
se je naš prvi pesnik, stvarnik našega pesniškega jezika, obrnil
naravnost k prvemu, čistemu viru jezikove lepote! Zakaj ga
bolje ne posnemljemo?

Da je verz lepoglasen, ne sme biti trd. To je prvo. Trdost
us izvira največ iz nakopičenih soglasnikov. Samoglasnik je duša
besedi; brez njega je beseda suha veja, mrtva stvar. Lepo¬
glasen je jezik, v katerem se samoglasniki prijetno, v pravi
razmeri vrstč s soglasniki, kar vidimo najlepše v italijanščini.
Pri nas se je v novejših časih nekaka vojska napovedala
120  samoglasnikom. Ce pojde tako dalje, dobodemo skoraj dovolj
trd jezik. ,.Zvon" ne spada med tiste, ki izpahujejo, kjer
morejo, samoglasnik iz besede; rajši ga pritakne, kjer ga
zahteva lepoglasje in ga ne brani jezikoslovstvo; uverjen je
namreč, da imamo dolžnost, v knjigah lepšati, blažiti ljudski
125 govor, a ne narčbe.

Naš jezik si je ohranil lastnost velike cene, namreč sme
besede, zlasti v poetičnem govoru, nekako svobodno staviti.

381

Koliko je vredna taka prostost, čutijo najbolj francoski pesniki,
ker je imajo tako malo. To se ve, da so tej svobodi tudi svoje
meje. Malo preveč je vendar besede tako staviti:

K tebi v tihem mraku ki hiti.

Med napake in grebe zoper lepoto spada še neka čudna
spaka, ki pogostoma straši po naših pesmih, in zato smo se je
nekako privadili. Ta grdoba, do katere imam, ne tajim, neko
posebno, morebiti premočno antipatijo, je — apostrof! Da ga
ne morem trpeti, to je čisto naravno, ker sem prijatelj samo¬
glasnikom, a on sčda baš na njihovo mesto. Vsak polglasnik,
ki je sam na mestu polnega samoglasnika, mora se mu umakniti,
kadar ga je volja.

In tako jih je vse polno po pesmih, kakor rozin v dobri
potici. Slaba primera, prevelika čast temu neprijetnemu gostu!
Rajši bi ga primerjal s sitno muho, ki človeka nadleguje med
čitanjem in se ne da odgnati. Muh ne strelja pameten človek.
Tudi apostrofom ne bodemo napovedovali smrtne vojske. Samo
to: posebna lepota, to nam pač vsak pritegne, apostrofi niso,
a smrtni greh tudi ne. Ogibljimo se jih torej, kjer in dokler
se jih moremo; a če vidimo, da v svoji slabosti greši naš
bližnji, ne kamnajmo ga; poleg vsega tega utegne biti pošten
človek.

3.

Pri vseh izobraženih ljudstvih vidimo, kako skrbno se
zbira in zvesto hrani vse, kar je v zvezi z narodovim življe¬
njem. Narodne pesmi, pripovedke, vraže, navade, pregovori,
šale, uganke, igre, vse se pobira kakor drage svetinje; naj¬
večji učenjaki so posvetili vse svoje življenje takemu nabiranju
in si s tem pridobili slavo in hvalo narodovo. Na prvi pogled
se bode to morebiti nekateremu čudno, nekako otročje zdelo.
A če se stvar malo tanje pregleduje, vidi se kmalu, da ima
to nabiranje veliko, in sicer dvojno veljavo. Nabrano blago
nam kaže namreč najzvestejšo podobo narodovo, njegovo
življenje, mišljenje in govorjenje. A pripovedke in zlasti
pesmi imajo še drugo vrednost, ki se je pri nas do zdaj vse
premalo spoznala. Literatura, kakor vsa omika, mora imeti

130

135

140

145

150

155

160

382

svoje korenine v narodu, da ne zvene in se ne posuši, kakor
rastlina iz tujih tal presajena. V zgled nam bodita tu samo
165 grški in latinski narod. Kako moč je imela umetelnost, poezija
pri Grkih! Vse njihovo življenje, občinsko in družinsko, bilo
je z njo napojeno, polepšano, poblaženo. Rimljan je prinesel
umetelnost iz tuje dežele domov, da bi jo imel za kratek čas.
Ker ni zrastla iz naroda, ni dobila nikdar tako vseobsejne
170 moči, kakor v svoji materini deželi. Pri novejših narodih je
v (klel zlasti Nemec postaviti svojo literaturo na narodno
podlago. Tu nam ni obširneje govoriti o tej stvari; dovolj
naj bode omčniti, kako so prestvarili nemško liriko s tem,
da so zajemali iz narodnega vira, zlasti Goethe, Uhland,
175 Heine.

Ni čudo! Ljudstvo ima v vsem svojem mišljenju, čutu
in govorjenju nekaj naravnega, nepokvarjenega, nekaj zdra¬
vega, dobrodejno - najivnega, po čemer, človek najbolj hrepeni,
ko se je najdalje po izobraževanju ločil od prvotnega stanja.
180 Ne more se reči, da se pri nas ni nič storilo do zdaj.
Nabranih imamo precej narodnih pesmij in tudi nekoliko pri-
povedek, a vendar je vsakemu znano, da večja polovica blaga
čaka še pridnega nabiralca. Čaka še, pravimo, a dolgo ne
bode čakala. Strašno hitro ginejo pri nas lepe stare pesmi iz
185 naroda. Od dne do dne jih je manj, in če se ne podvizamo,
kmalu ne bode kaj pobirati.

Naše ljudstvo ima lastnost, ki mora z žalostjo navdajati
vsakega pravega rodoljuba, da tako rado, tako lahko popusti,
kar ima zares dobrega, veljavnega, ter se poprime novega,
190 kar mu prineseš, zlasti če je tuje, naj bode slabo, prazno,
pulilo, samo da je novo. Kake lepe pesmi so se razlegale pri
nas še za naših dnij pri vinu, na polju, na njivi, pri preji,
pri teriški jami! Kako čiste, nežne, zares poetične! Spomi¬
njaš se jih, njih napevi ti donč po ušesih, poskušaš jih peti
195 — zastonj! Tč pesmi, katere si tolikokrat slišal, tolikokrat
sam pel, ostal ti je v spominu začetek, druge veš kako strofo
iz srede, tretje konec ali posamezne besede. Pojdi domov,
poprašuj! Kaj bodeš slišal? Doma se jim enako godi. Dejalo
se ti bode: „Ta in ta stara ženica je znala več sto pesmij;

383

a nesla jih je s sabo v grob. Zdaj se take več ne pojč. 200
Mladi svet ima zdaj drugo nošo, druge navade, pesmi."

A kake pesmi! Med našo moško kmetsko mladino se ši¬
rijo bolj in bolj tiste poskočnice, tiste „vierzeilige", ki nam
prihajajo po voznikih, vojakih in drugih enakih kulturonoscih
iz nemških planin. Večina teh ..pesmij" je brez vse poetične 205
vrednosti; mnoge, le premnoge so take, da jih človek ne
more peti v izobraženem društvu. To je kiiga, to je smrt vse
poezije. Kar pojč dekleta, res ni nesnažno; to bi bilo že
celč žalostno — a vendar je plitvo, površno; namesto globo¬
kega, krepkega čuta širi se prazna sentimentalnost ali pusta 210
šaljivost; a poezije bodeš v takih pesmih zastonj iskal. Ža¬
lostno, da je okus pri nas že tako pokvarjen, pri ljudstvu in
pri omikanih, da visoko cenijo stvari, katere nimajo nikake
vrednosti. Pesmi, kakor: „Mila, mila lunica", — ,,Venček na
glavici"', — „Karkol’ pod milim, milim“ — in druge te vrste, 215
prikupile so se tudi izobraženim tako, da bi se jih mnogo po¬
hujševalo, ako bi trdili, da take pesmi po besedah in po na¬
pevu samo kvarijo dobri, zdravi okus našega ljudstva.

Kam merimo s temi besedami? — Zbirajmo, zadnji čas
je, kar je še ostalo narodnega blaga; zbirajmo posebno pesmi, 220
besede in kolikor mogoče tudi napeve! Zapisovale naj bi se
pesmi, kakor se čujejo; nabrano blago naj bi se izročilo
možu, sposobnemu temu težavnemu delu, kateri bi ločil zrnje
od plev, popravil in prenaredil, kar je neogibno potrebno, in
potem v pripravni obliki na svetlo dal. Samo ob sebi se 225
umeje, da bi se porabile zbirke, katere že imamo. To bi bilo
narodno delo, koristnejše nego vsi „naučni slovarji". Tako
izbrano, očiščeno in poblaženo dalo bi se to blago v roko
zopet ljudstvu, odkoder je prišlo. To mu bode budilo narodno
zavest in čistilo pokvarjeni okus. A druga korist, katero bi 230
imelo tako delo, je ta, da bi se iz njih učil mladi pesnik,
kako narod čuti, kako izgovarja svoje čute. Čudeč se bode
videl, kako krepko, kako globoko ljudstvo čuti in kako lepo
naravnost brez okolišev od srca do srca izražuje, kar čuti.
Pravo zdravilo bi bilo nekateremu pri nas tako branje.

Zvon 1870.

235

384

4.  Josip Jurčič.

Roman je vseobsežna oblika poezije, kakor ni druga no¬
bena; vse življenje ima prostor v njej. Od nekdaj se razdeljuje
poezija, kakor je znano, v tri posamične oblike, v epsko, lirsko
in dramatsko, in ta razdelitev bode pač ostala, ker ima svojo
5 podlago v naravi poezije. Vedno nam bode pesnik ali pripove¬
doval, kar se je godilo, ali razodeval nam, kar je v srcu čutil,
ali pa pred oči nam stavil dejanje takorekoč v telesnih podobah,
da se bode pred nami godilo. Te tri oblike, dasi bistveno vedno
iste, izpreminjajo svoje lice po razmeri človeškega razvoja.

10 Ta izprememba se kaže zlasti v tem, da poezija zapušča
nadzemske višine ter se bliža bolj in bolj zemlji, resnici, živ¬
ljenju. Zanimivo bi bilo zasledovati in razjasnjevati ta zakon
v vseh treh oblikah poezije in zraven kazati, da poezija pri
tej izpremembi ni ne samo nič izgubila, temveč še pridobila,
15  ker je, rekel bi, postala bolj človeška. Prej je učinjala bolj na
domišljijo, potem bolj na srce, in srce je in bode vedno pravi
vir poeziji.

Največja izprememba se je godila v epiki, katera se je
tudi, kakor nam kaže zgodovina, prva rodila in razvila in
20 zatorej tudi po naravnem zakonu prva izpremenila. Njena iz-
-prememba je bila tako korenita, daje  celo slekla svojo prvotno
metrično obleko; iz junaške pesmi se je razvil — roman.

Epos je imel svoj čas, ta čas je izginil. Ali se povrne še
kdaj, kdo bi si upal prorokovati! To pa se sme reči: Ako se
25 bode epos še kdaj rodil, tak ne bode, kakoršni sta Ilijada in
Odiseja, ki sta in bodeta vedno vzor epske poezije. Mladostna
doba je minila človeštvu, minila je ona otročja najivnost, ono
veselje nad dejanjem in gibanjem, nad junaškimi boji, čudovi¬
timi prikaznimi in „aventurami“, ki so pravi element junaški
30  pesmi. Velika vojska, morebiti naj večja, kar jih je videl svet,
ki se je vršila pred našimi očmi, težko da bi kdaj našla svo¬
jega Homerja.

Epos je minil, njegov naslednik je roman, dasi je tako
različen od njega. Roman ima prihodnjost, predmet mu je živ-
35  ljenje, vse človeško življenje po svoji širini, višini in globočini;

38B

in kakor je življenje mnogovrstno, tako mnogovrstna je podoba
njegova — roman! Slovenci smo stopili prepozno v literarno
življenje, epos nam je zamujen, zato pa imamo njegovega na¬
mestnika, roman; ustvaril nam ga je Josip Jurčič.

Mnogokrat se zgodi, da pisatelj, umetnik dolgo časa tako-
rekoč tiplje in poskuša, predno najde pravo polje, kjer more
krepko in uspešno razvijati svoje naravne dari in moči. Srečen,
kdor o pravem času spozna svoj talent in krene takoj, brez
dolgotrajnih, neplodnih poskušenj na pravi pot. Koliko si pri¬
hrani dragega časa, koliko moči; izogne se mnogi bridki izkušnji!

Tako srečo je imel naš Jurčič. Zgodaj je spoznal svoje
dari, svoj poklic, v oni srečni dobi, ko se našemu duhu prvič
začno gibati stvarilne moči; in njemu so se krepko gibale!
Njega ni slepila in s pravega pota izvabila, kakor toliko drugih,
blesteča pesniška slava. Dragega časa ni tratil z zaljubljenimi
pesmicami in »domorodnimi glasiV Poprijel se je takoj poštene
proze, in sicer pripovedne proze, katere je nam bilo najbolj
potreba. Pripovedni dar je poseben, prirojen dar, kakor so drugi
umetniški darovi; komur ni podeljen, ne bode si ga nikdar pri¬
učil in pridobil, naj prebere vse povestnike in romanopisce.

Druga sreča Jurčičeva pa je bila ta, daje tudi slovensko
občinstvo takoj spoznalo in priznalo njegov talent. Za kar se
je že toliko lepo nadarjenih pisateljev zastonj trudilo, včasi
vse svoje življenje, to je dosegel Jurčič že s svojim prvim
spisom: obče priznanje, splošno pohvalo. Vse je videlo in dejalo:
Tu je talent!

Živo mi je še v spominu, kako mi je bilo, ko sem bral
prvo njegovo povest, menim da v ,.Glasniku“, še naslova ji več
ne vem; to je bilo nekaj posebnega; začel sem popraševati
svoje znance: ..Kdo pa je ta Jurčič?” Veselilo me je, kar se
mi je pripovedovalo o njem; mislil sem si: „Takih mož nam
je treba, Bog nam ga ohrani na pravem potu!“ Ohranil nam
ga je in priznanje občinstva mu je ostalo zvesto, kakor redko-
komu pri nas. Koliko nasprotnikov, strastnih, zagrizenih nasprot¬
nikov in sovražnikov je imel naš Preščren, in še dandanes ni
brez njih, dasi jih je sram in si ne upajo očitno na dan! Vsa¬
kega pisatelja pri nas, kakor menda tudi po drugod ta čisla in

v

Slovstvena čitanka.

40

45

50

55

60

65

70

386

hvali, ta ga graja ali celo sovraži in zaničuje, drugi se ne
zmenijo zanj : o Jurčičevih povestih in romanih vsaj jaz nikoli
75  nisem ne bral, ne čul grajajoče besede; večkrat pa sem videl,
da se zanimajo zanj, da ga priznavajo in hvalijo tudi taki,
kateri sicer zaničljivo prezirajo vse drugo slovstvo slovensko.
Smel bi torej reči, da izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor
jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri
80 gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo ve¬
selje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prija¬
teljev in slavo. Koliko je pač pri nas umetniških del, da bi
bila tako razširjena, tako povsod znana in brana, po vsej slo¬
venski domovini, kakor je Jurčičev „Deseti brat” ali pa
85 ,.Sosedov sin”? In njegov „Cvet in sad“, kolikokrat sem že
slišal obžalovati, da ni dovršen, želeti, da bi ga pisatelj že
skoro nadaljeval in končal!

Slovensko občinstvo pa tudi dobro vč, zakaj svojega Jur¬
čiča tako čisla in ljubi.

so Prva pisateljska lastnost Jurčičeva jeizvirnost,  lastnost,
ki se prav za prav sama ob sebi umeje pri vsakem pisatelju,
kateri hoče biti v resnici vreden tega imena, ki ima pa še
posebno važnost in vrednost v tako mladem slovstvu, kakor
je naše. Jurčič se je učil, kakor se je učiti vsakemu poštenemu
95 pisatelju, predno je začel obdelovati' slovstveno polje; bral je,
kar imajo boljših pripovednih pisateljev drugi narodi, bral je
zlasti o svojem času z mladostnim navdušenjem in z gorko
dovzetnostjo nedosežnega Scotta in bral ga je s pridom, to
kaže vsa njegova pisava. Učil se je po njem, ali posnemal ga
100  ni. Ohranil si je svojo lastno, krepko individualnost. To je
kazal že s tem, da je stopil takoj v svojih povestih in romanih
na domača tla.  To je drugo, kar mu je po pravici pridobilo
tako splošno priznanje. On ni iskal ne vem kod, po deveti
deželi svojih podob, ne po salonih, koder jih tako radi iščejo
105 naši mladi pisatelji, po salonih, ki so jim tako tuji, kakor —
deveta dežela.

Okoli očetove hiše, po domačem kraju, po slovenski domo¬
vini je zgodaj že z bistrim očesom, zdravim umom in gorkim
srcem opazoval življenje, in kar je videl, to je nam pred oči

387

stavil v svojih povestih, v živem dejanju in gibanju; toda ne
čisto tako, kakor je posamezne prikazni videlo njegovo oko.
Delal je, kakor dela dober slikar, ki ne prepisuje narave: tu
vzame bister potok, tam z mahom obrastlo skalo, tam lepo
drevo, in vse to, kar je videl tu in tam, združi v lepo, harmo¬
nično celoto ter nam tabo poda resnično in vendar idealno po¬
dobo. Tako nam je Jurčič ustvaril zanimive slovenske „tipe“.
Tako je stopil v življenje tipični krčmar „Peharček“, Smre¬
karjev Anton a , prototip imovitega ponosnega, in „Brašnar a ,
zgled lahkomiselnega, zapravljivega slovenskega kmeta; kdo
jih ne pozna, kdo jih ni videl tu in tam? Tako se je rodil
„Martinek Spak' £ , deseti brat, in „Kerjavelj‘‘, klasični smolar!

Jurčičeve osebe so vse žive — in to je tretja posebnost
njegova — ne kake prazne »abstrakcije," kakoršne tako pogosto
nahajamo pri naših pisateljih; meso imajo, kri in — kosti, trde
kosti! Po človeško se gibljejo in vedejo, ne kakor kake marijo-
nete, in po človeško govore. Vsaka ve, kaj hoče, in vsaka ima
svoj posebni, lastni obraz. Jurčič zna karakterizovati, važna in
vendar tako redka zmožnost! Nekoliko krepkih potez — in
bralec ima jasno pred očmi obraz, značaj, kraj, situacijo!
Kratko, krepko, jedrnato — to je ena izmed karakteristnili
posebnostij našega pisatelja; z obširnimi razgovori in razpra¬
vami nikdar ne dolgočasi svojega bralca, rajši vso stvar preseka
mahoma s krepko roko! Jurčič zna o pravem času postaviti
končno piko. Predno se je bralec nagledal ali celo naveličal
prizora, spusti pisatelj zagrinjalo ter mu pokaže novo podobo.
To je ekonomija, in to ekonomijo ume Jurčič kakor malokdo.

Jurčič pozna človeško življenje, človeško srce. Njegovi
značaji so vedno resnični, najbolj pa se mu, po moji sodbi,
posrečijo tako zanimivi temnogledi moški značaji, katerim tako-
rekoč pod trdo, raskavo skorjo bije rahlo, globokočutno srce,
ki so se, ranjeni, užaljeni, svetu in njegovim krivicam umaknili
in zagrebli v svojo notranjost, kakor se skrije rahločutni polž
pred ostro sapo v svojo hišo. Tak je „Deseti brat'', „Doktor
Zober“ in tak je »profesor" v nedovršenem romanu „Cvet in
sad", če se ne motim. Tej prikazni se ne bode čudil, kdor
osebno pozna Jurčiča! . . .

110

115

120

125

130

135

140

145

25 *

388

Torej v Jurčičevih spisih se ti zdi vse samo čisto zlato,
zgolj zrnje brez plev? — Nikakor ne! Pod mesecem, pravijo,
ni nič dovršenega; tako ima po moji sodbi tudi Jurčič svojo
150 napako. In ta je —? Grenijalni možje, zlasti v svoji „viharni
dobi", radi, preradi prezirajo obliko. Nas, ki jim priporočamo
lepo, čisto obliko, zovejo sitneže, pedante, formaliste; zaničljivo
nas gledajo in milujejo; oni so Fausti, mi smo Wagnerji. Vse
res, ali vse to jim vendar nič ne pomaga! Lepa, dovršena
155 oblika sama zase ni nič, gotovo; ali ravno tako gotovo je pa
tudi, da brez lepe, dovršene oblike ni in ga ne bode na vse
večne čase zares lepega, dovršenega umotvora, bodisi v poeziji,
bodisi v katerikoli umetnosti. In te do zadnje stopinje dovršene
vnanje oblike pogrešam v Jurčičevih spisih jaz in poleg mene
160 morebiti še kak drug sitnež. V vseh Jurčičevih spisih, zlasti
v novejših, posebno pa v tako zanimivem, tako globoko mišlje¬
nem romanu „Doktor Zober", ki bi bil sicer tako lahko njegov
„chef d’ oeuvre' l . pogrešam, kakor pravijo, „zadnje pile". Jurčič
se mi zdi premalo izbirčen v besedi, mnogokrat zapiše besedo,
165 katera mu pride ravno v pero, dasi bi bilo mogoče najti boljšo,
primernejšo: premalo se mi ogiblje nepotrebnega tujčevanja, ki
žali rahloslušno uhč; njegova beseda se mi vidi včasi, brez
potrebe, prerobata, zarobljena, če tudi izhaja iz širokih kmet¬
skih ust; svojim junakom daje rad čudna, malo srečna imena;
170 zdi se mi, kakor da bi vsi posamezni deli njegovih romanov
ne bili pisani z enako skrbnostjo, z enakim veseljem. Njegovi
pisavi bi želel manj trdosti, več lepoglasja; želel bi ji one
mehke, blagodejne harmonije, onega polnega ..ritma" v stavkih
in perijodah, kateri tako dobro de ušesu, ki ga je ugladilo
175 branje starih klasikov, zlasti Cicerona, Demostena, Platona in
Isokrata.

Toda dovolj; toliko samo zato, da se mi ne poreče: Kar
si pisal o Jurčiču, to ni kritika, to je „panegyricus“. Se tega
bi mu ne bil očital, ako bi ne bil prepričan, kakor sem, da vse
180 to Jurčič sam dobro ve in da bi se grajanih napak lahko ogibal,
ako bi le hotel, in morebiti bode tudi hotel; potem mu z vese¬
ljem zakličem tudi jaz: „Omne tulit punctum!"

Zvon 1877.

c) Iz romana: Zorin. 1870.

I.

V Parizu 4. julija.

Danes popoldne sem bil v Louvru. Dolgo že sem želel
videti to glasovito zbirališče najimenitnejših del človeških rok,
človeškega duha. Veliko sem pričakoval, še več sem našel!
Nov, neznan svet se mi je odkril v tem velikanskem poslopju,
kamor je poslal ves izobraženi svet, kar je ustvaril najlepšega
v stoletjih. Kar sem poznal prej le po imenu, po slabili popisih
in podobah, to stoji zdaj živo in resnično pred mano.

Kako bi ti mogel popisati, kaj sem čutil, ko se zagledam
nenadoma sredi slavnih starogrških kipov! Kar sem videl prej
v monakovski gliptoteki, to je proti temu, kar gledam zdaj,
dejal bi, le predgovor, zarja, ki naznanja solnce. Tam sem bil
v veži, zdaj stojim v samem svetišču. Kaka resničnost, kaka
lepota, kak mir in kako življenje! Kako naravno, preprosto je
vse, in kako vzvišeno, umetno! Kako telo, kak duh! Kake
posameznosti, kaka celota, kaka ideja!

Tukaj še le sem spoznal pravi pomen tiste pripovedke
o Pigmalijonu, ki je oživil mrzli, trdi kamen na svojih vročih
prsih.

Zamaknjen sem stal pred tem Apolonom, kateri, če ga
gledaš nekaj časa, se ti zdi, kakor da bi se ti jel bližati — bog
in kralj — v svojem mirnem, tihem veličastvu in mora te skoraj,
da nehote pripogneš koleno pred njim. Zdaj to Artemido s ko¬
šuto, ki je plaha pribežala v zavetje deviške lovke! In pa napo¬
sled to nebeško Afrodito (Miloško). Ta ponos, ta plemenitost!
Kar pa je največje čudo —- obe roki sta ji pri ramah odlom¬
ljeni, in vendar človek, ki jo zamaknjen gleda, ne pogreša
ničesar! — Ko se šiloma odtrgaš tem, čaka te vrsta drugih
podob, ki se jim ne moreš prečuditi.

Za Boga, velike, neumrjoče imenujemo ter slavimo jih
v pesmih in podobah samopašne, surove divjake, ki so vihrali
od zemlje do zemlje s svojo divjo druhaljo — pred njimi strah
in trepet, za njimi požar in jok in stok umirajočih! Duh pa
božji se ne bliža v grmečem viharju, bliža se v rahlem dihanju

5

10

15

20

25

30

390

pohlevnega vetra. Velik, neumrjoč, stvarniku enak je v resnici
35  umetnik, kateri iz svojega osrčja ustvari podobe, ki jih je v svetem
trenutku spočela duša njegova, ki jim je življenje dala njegova
roka; podobe — kakor njihov stvarnik, neumrjoče, katere bodo
živele, dokler bodo veljale večne postave lepote in resnice!

Meni vsaj imajo podobe, ki so jih ustvarili umetniki, več
40  realnosti, več resničnega, pravega življenja, nego so ga imeli
milijoni in milijoni, ki so izlezli iz prahu, ki so živeli v prahu
in o prahu in se slednjič povrnili zopet v prah ■— za njimi
pa ni ostalo sledu! — Homerjevi bogovi in junaki, Shakespearjev
Hamlet in Lear, Goethejev Faust so živeli res, živč in živeli
45  bodo, dokler bo živelo človeštvo.

Umetnost je najblažji cvet pravega, čistega človeštva; tisti
dar, ki povzdiguje človeka najbolj nad žival ter ga približuje
stvarniku. Umetnost je prava oaza v tem pustem, praznem
življenju, kjer duša hira in umira od žeje; večno zelen otok,
50  poln hladnih potokov, pisanih cvetic in ptičjega petja, poln živ¬
ljenja in mladosti, harmonije in sreče!

Take misli so me obhajale, ko sem se pozno ločil od dra¬
gega kraja, ki ga mislim posihdob obiskovati, kadar le utegnem.

Ta dan mi je bilo popolnoma nemogoče, pečati se s kako
55 drugo rečjo. Po noči že v postelji me obide misel, ali bi ne
bil morda jaz v umetnosti našel, kar bi mi bilo, če ne izpol¬
nilo, pa vsaj nekoliko potolažilo večno hrepenenje mojega srca
ter me vsaj za trenutke povzdignilo nad vse bede tega sveta,
ko bi bil njej posvetil vse svoje moči.

60  Ti sam, videč, koliko imam veselja zlasti do poezije, si
mi prigovarjal, naj poskusim v njej svojo moč. A čudno je
v tem moje stanje; dasi mi je glava polna mislij, srce polno
čutil, ni mi moči dati jim življenja.

II.

8. julija.

Kako me je razveselilo tvoje pismo, tega ti ne bodem
pravil. Tako se je, mislim, veselil Noe, ko je zagledal golobčka
z oljčno vejo v kljunu, kakor sem se jaz, ko mi je prišlo prvo
znamenje tvoje ljubezni po mojem odhodu.

391

Kakor je videti, nisi preveč nezadovoljen z mano, vsaj ne 5
zmerjaš me prehudo, kakor je sicer tvoja navada. Saj sem pa
tudi priden, da je veselje. V Louvre sem se res zaril, kakor
praviš, pa nič se ne boj, vendar zraven ne žabi m zlatega
dneva.

Ogledoval sem po dve do tri sobe na dan, in to je bilo 10
dobro, da sem začel od pravega konca, sicer bi bil morebiti
videl eno samo podobo. V eni sobi namreč, „salon čarne" ime¬
novani, so zbrane najlepše podobe vseh časov in šol. Ko danes
stopim vanjo, na prvi pogled zagledam podobo, ki sem ji dejal:
,Taje! 4  Kolikor sem do zdaj videl lepih podob vsake vrste, gledal 15
sem jih, čudil se njih lepoti in dejal: ,Kako lepa podoba! 4  Kar
pa gledam zdaj, to ni podoba, to je misel — in pa kaka misel,
ki jo je umetnikova duša vdihnila na platno: — to je sveto
čutilo, ki se je upodobilo in vidno postalo nesvetim očem. To
je molitev, vzdihljaj proti nebu! 20

Dobro ti je znana in ni ga morda kristjana, da bi je ne
bil videl, tako ali tako ponarejene: meni je bila že najljubša
izmed vseh Marijinih podob, ko sem jo videl prvič v molitnih
bukvicah. — Iznad zemlje proti nebu plava, luno pod nogami;
roki ima sklenjeni na prsih, oči zamaknjene v nebo, nad glavo 25
zvezdno krono, kakor svetal oblak jo obdaja angeljev truma!

Tako jo je gledal deviški apostol; učenikov ljubljenec,
v sedma nebesa zamaknjen, ko pravi: In prikazalo se je veliko
znamenje na nebu, žena s solncem oblečena, z luno pod nogami,
na glavi pa je imela krono iz dvanajsterih zvezd. — Tako jo 30
je moral gledati tisti cerkveni oče, ki je prvi začel učiti, da je
devica brez madeža spočeta. Videti bi hotel razuzdanca, ki bi
pred to podobo mogel ziniti grdo besedo! Ali je bil Murillo
pobožen ali ne, tega ne vem; gotovo pa je bil pobožen takrat,
ko je delal to 'podobo. Tako noben svetnik ni častil svoje 35
kraljice!

0 srečen umetnik, kateri more tako utelesiti misel svojo!
Nehotoma človeku pride na misel, da primerja to podobo z Ra¬
faelovo Madono Sikstovo v draždanski galeriji, ki sluje po vsem
svetu. Da ti naravnost povem svojo misel — Rafael je gotovo 40
večji umetnik nego Murillo, vsaj bolj sluje in tudi slavno nje-

392

govo Madono, če se ne motim, svet stavi nad Murillovo, vsaj
slikarji; pa to je ravno: jaz nisem slikar, s srcem, oprosti mi
to besedo, bolj gledam nego z očmi — in ,,sodnik mi je
45  srce!

III.

15. julija.

Kako ti bom pa, dragi moj, kako ti bom pravil to? Roka
se mi trese, ko pišem, in viharno mi v prsih utriplje srce. Moj
Bog, moj Bog, kaj bode to! Kaj me izpreletava sladka groza,
ko se spominjam nebeške prikazni! In pa vstaja mi pred očmi
5 iz temine počasi, počasi, skoraj pozabljena podoba iz davnih
časov, jasnejša in jasnejša, in glej, razgrinja se pred mano
sveta dežela z zelenimi travniki, hladnimi gozdiči, nad njo pa
plava mir, nedolžnost, sreča! In zdi se mi, kakor bi zelene
smreke majale glave in sladko šepetaje me klicale in vabile:
10 „Pridi, pridi nazaj, srečen si bil med nami! O zlati časi,
o nedolžna otročja leta!*

Imej potrpljenje z mano; saj hočem miren biti, kolikor
mogoče, in ti praviti vse po vrsti, kako je bilo.

Truden vednega mestnega šuma in ropota sem hrepenel
15 zopet enkrat kopati, počiti in poživiti se v čudodejnih Mozar¬
tovih glasih. Izmed vseh skladateljev nima nobeden tolike moči
do mene, kakor ta novi Orfej; saj' ti pa tudi dela s tvojim
srcem, kakor se mu zdi. Meni se kar samo smeje, ko slišim te
tako sladke, tako mehke, tako otročje melodije. Tu vse poje
20  in žubori, vse igra in se norčuje; zdaj se smeje, zdaj vzdihuje.
Pomlajen, poblažen in poboljšan grem vedno od njega.

Njegov „Don Juan" je bil napovedan zvečer. Hotel sem
iti, stisniti se mirno v kot, pa uho in srce odpreti večno mladim
blaženim glasom.

25 Po prvem dejanju se obrnem, da bi se malo ogledal po
hiši. Ta trenutek — o Bog ve, kaj mi bode še iz njega! V loži,
meni nasproti, je sedela z očetom svojim — ali bi ti popisoval
njen obraz, njene oči, lase, oh! greh bi bila vsaka beseda, ko
bi bila še tako čista in vzvišena, oskrunila bi rajsko podobo!
30 Gledal sem jo s svojim srcem, z dušo svojo, z vsemi po-
čutki sem pil blažene žarke — in pa — smehljaj se, smehljaj,

393

a poslušaj me! — zdelo se mi je, o kaj zdelo? glasno mi je
govorilo srce, da sem že gledal nekdaj to podobo — v tistem
blaženem času, ko sem si še mislil konec sveta tam, kjer so se
zelene gorice mojega rojstnega kraja dotikale neba; ko mi je
bila prijazna dolina še svet, — in poznal sem ta svet, vsako
trato, vsak gozdič in v njem vsako drevesce; in sredi tega
sveta je stala hiša mojega očeta in prebivalci tega sveta so
bili naši sosedje! — in nemirno je letala misel moja nazaj, nazaj
v to sveto deželo in odtod se povračala zopet — nikoli mi ni
bila izginila iz spomina; v šumu in viharju življenja mojega
mi je spala tiho na dnu srca, in kadar je bilo najviharnejše
življenje, zahajal sem v to tiho svetišče in duša moja je pila
novih močij iz te podobe.

Godba je potihnila; hiša se začne prazniti, izpred očij mi
izgine prikazen, v katero sem bil zamaknjen ves čas; hitim za
njo. Pred vrati stoji kočija, ravno je stopila vanjo, še vidim
njene obleke rob — vratca se zapro za njo — kakor blisk
mi šine voz izpred očij, zastonj strmi oko za njim; ali jo bodem
videl še kdaj ?

Kdaj in kako sem prišel domov, ne vem. Oblečen ležem
na posteljo; misli in podobe so se mi vse vprek drevile in podile
po vroči glavi. Ko se je že danilo, zapro se mi še le za nekaj
časa trudne oči.

Zdaj, ko ti pišem te vrste, sem mirnejši. Pridruži se mi
torej, dragi moj, in pojdi z mano nazaj v moja otročja leta,
da se ti malo pojasni, kar sem govoril. Ne bode me sram,
o otročjih letih, otročji sreči govoriti s tabo po otročje.

Naš sosed je imel deklico, malo mlajšo od mene. Ni bila
njegova hči; bila je ,,rejenka" — sladko mi ime! Se zdaj ga
ne morem slišati, da bi se mi milo ne storilo. Soseda, ki je
izgubila otroka po porodu — prinesla jo je bila iz Trsta in
vzrejala jo je kakor svojega otroka. Kar pomnim, sva se rada
imela, skupaj sva bila, kadar in kjer sva mogla.

Pogostoma je hodila k nam v vas, ker so jo moji roditelji
posebno radi imeli: skupaj sva igrala, skupaj se smejala in
jokala, in skupaj sva hodila v šolo.

35

40

45

50

55

60

65

394

Ko je bila pa malo odrastla, so jo pridržali doma, da bi
jim pasla malo čredo, ker niso bili premožni. Zgodaj je morala
70  zdaj vstajati in goniti svojo živino na pašo. Jaz pa sem bodil
sam v šolo. To je bila žalostna izprememba; in pa bolelo me
je, ko sem videl, kako so grdo z njo ravnali vaški pastirji —
in ji nisem mogel pomagati. Se njeno ime „Dela“  zdelo se jim
je čudno, tuje in zasmehovali so jo. In pa njene velike temne
75 oči, gosti in dolgi črni lasje niso jim bili po volji; dražili so
jo in imenovali sploh le ciganko! Posebno pa je bil eden med
njimi, najstarši in najmočnejši, ki je kar videti ni mogel. Bil je
trmastega vedenja in zoprnega obraza, tako da ga ni nihče
rad videl, še lastni roditelji njegovi so le ostro govorili z njim.
80 Ptičem je nastavljal, mlade pobiral iz gnezd in velikokrat
neusmiljeno si igral z njimi. Rad je mučil živali in nagajal je,
komur je mogel; očitali so mu pa še hujše reči, pač največ po
nedolžnem. Kar se je storilo hudobnega ali porednega, vsega
je bil on kriv. Nikomur ni pogledal v oči nikoli, z nikomer ni
85 izpregovoril prijazne besede. Vse ga je sovražilo, meni pa se
je v srce smilil in zagovarjal sem ga, kjer sem mogel; zato
pa mi je bil tudi hvaležen, rad me je imel in storil bi bil za
me, kar bi bil jaz hotel.

On je posebno črtil Delo, tem več, ker je videl, da jo imam
so tako rad. Kolikokrat mi je žalosten očital, da ne maram ne
zanj, ne za druge dečke, da vedno le tičim pri tej ciganki.
Enkrat se jame celo togotiti in pretiti mi, da ji bo kaj storil,
če je ne pustim. Te besede so me tako prestrašile, da ga
začnem prositi za božjo voljo, naj ji nikar ne stori ničesar; in
85 ko se le omečiti ne da, se zajokam, padem predenj na kolena
in prosim ga s povzdignjenimi rokami, naj ima usmiljenje z mano.
V stran se obrne, poda mi roko, govoreč: „Nič se ne boj! —
in gre. Zdelo se mi je, da je bil ginjen, pa da ga je bilo sram.
Od tistega časa je ni nadlegoval nikoli več, še branil jo je, in
joo gorje mu, kdor bi jo bil dražil — rad je pa zato vendar ni imel.

Ti, dragi moj, ki hočeš vsaki reči do dna, ki iščeš vzroka
sleherni prikazni, vprašal boš tudi, kaka posebna moč me je
vlekla do tega otroka. Da ti vsaj nekaj odgovorim na to vpra¬
šanje — veliko je gotovo pripomoglo k temu usmiljenje z ubogo

395

rejenko, ki ni poznala ne roditeljev, ne bratov, ne sester. Nisem 105
si mogel misliti večje nesreče in kolikokrat sem si dejal: ,Kaj
bi bilo, ko bi bil ti tako!' — Največjo moč do mene pa je imelo
njeno angeljsko srce. Angeljsko pravim, to je edina beseda, ki
vsaj nekoliko izražuje njeno dobroto, čistost in nedolžnost. Nikoli
nisem slišal iz njenih ust nevoljne, nikoli žal besede. no

Sosedovi so imeli staro, že napol slepo ženico; mislim, da
je bila njih mati; — s kako ljubeznijo, kako potrpežljivostjo ji
je stregla Dčla! Prala ji je in jo oblačila, in kako snažno in
lepo napravljena je bila vedno ženica! Zaroko jo je vodila po
vrtu in prijazno se z njo pogovarjala in ji delala kratek čas. U5
Spomladi, ko je prihajalo solnce gorkeje, vodila je ženico pred
hišo na klop, kjer je bilo najgorkejše; prinesla ji je stoliček
pod noge, popravila ji rutico na glavi, pogladila ji s čela bele
lase, sedla ji k nogam ter ji kaj brala iz stare knjige ali pa
zvesto poslušala, ko ji je pripovedovala starka. Komaj je poteg- 120
nila hladnejša sapica, že ji je pomagala na noge ter peljala jo
počasi v gorko hišo. Kdo ne bi bil ljubil, kakor jaz, prisrčnega
otroka, ko jo je videl pri takih opravilih! Zato jo je pa tudi
ženica rada imela, pravila ji je lepe pripovedke, ki jih je toliko
znala, in učila jo je starih pesmij, kakoršnih nikjer drugje nikoli 125
nisem slišal. Čudno je bilo in lepo ji videti, ko sta včasi, posebno
jesčni, sedeli pred hišo na vrtu pod košato lipo, kateri je že
perje rumenelo in tu pa tam padalo na tla, in sta skupaj peli.
Čudno se je zlčgal in strinjal mladi, pa jasni otrokov glasek
s slabim stare mamice, ki se ji je že tresel. Včasi ji je položila 130
na glavo vele, suhe roke, obrnila zatemnele oči proti nebu ter
tiho molila; in pogostoma ji je potrkala na ramo ter dejala:
„Bog ti bode povrnil obilo enkrat, kar si storila meni.“

Zraven pa je bila umna nad svojo starost in zdaj še se
čudim mnogokateri besedi njeni, ko mi pride na misel. Pri vsem 1 35
tem pa je bila vendar otročja, živa in vesela, tako da se je
moralo srce smejati vsakemu, kdor jo je videl.

Vse to pa pripovedujem tako na drobno zato, ljmbi moj,
da, ako moči, umeš, zakaj je bila moja ljubezen do tega čudnega
otroka tako globoka, tako mogočna, tako ukoreninjena v mojem 140
srcu, tako spojena z vsemi mojimi mislimi, z vsem življenjem mojim.

396

Da je pripomogla k temu tudi nekoliko njena nenavadna,
čudno tuja lepota, ne morem in nočem tajiti. — Pa kaj bi dalje
modroval in razlagal čutilo, ki je nerazumno kakor človeško
145 srce, nedoumno kakor stvarnik njegov.

Zdaj, ko nisva mogla več biti toliko skupaj, imela sva se
le tolikanj rajša. Zjutraj je gonila na trato, po kateri me je
peljala pot v šolo, da sva se mogla vsaj za nekaj časa videti
in voščiti si dobro jutro. Popoldne po šoli pa sem hitel, kadar
150 je bilo moči, k njej na pašo in ostajal sem pri njej, da je
gnala domov.

IV.

Neko popoldne, ko sem šel zopet vesel po šoli k prijate¬
ljici svoji na pašo, zdelo se mi je čudno, da mi ne pride, kakor
po navadi, naproti. Ko pridem do mesta, kjer sva sedela na¬
vadno, zagledam Delo, ki sedi na tleh, sključena, obraz si
5 pokriva z obema rokama. ,.Kaj ti je, Dela," zavpijem, ,,kdo ti
je kaj storil? 14  — Začne se strašno ihteti, pa ne pogleda me.
Šiloma ji odtrgam roke od obraza. Obraz je strašno bled, oči
objokane; v srce mi vreže ta pogled. — „Pusti me,“ zavpije,
,,nikar se me ne dotikaj; veš, kdo sem, kaj sem? Rejenka sem!
10 Iz Trsta me je prinesla usmiljena žena, na cesti me je pobrala,
kaj vem? Jaz nimam ne očeta ne matere, ne bratov ne sester,
kakor drugi otroci. Vsak otrok ima svojo mater, samo jaz ne.
Glej, še tele pozna mater, jaz sama nimam matere, ne očeta.
Ta mož ni moj oče, sam je dejal, da ni. Po noči je govoril
15 s svojo ženo; mislila sta, da spim, jaz pa nisem spala, slišala
sem vsako besedo. In ta žena ni moja mati, ta je kakor druga
žena; redi me le iz usmiljenja, ne ker me ima rada. Nisem hči
v hiši, le dekla sem, pastirica; izpodi me lahko od hiše, kadar
hoče: Pojdi, odkoder si prišla; dosti dolgo si zastonj jedla kruh
20 pri hiši! O Bog, o Bog! — Rejenka!"

„In če si rejenka," zavpijem tedaj, „kaj pa je to, če si
rejenka! Jaz te imam le še rajši zato; naj si le kdo upa reči
ti kaj, pa bo videl! Ce nimaš očeta, ne matere, ne brata, ne
sestre, če nimaš nikogar na svetu, da bi te rad imel, mene
25 imaš, jaz te imam rad, za vse, bolj nego vse na svetu! — Kaj

397

meniš, da nisem vedel prej, kdo si! To bi bila pa res prava
reč, ko bi bila ti take žene liči — to bi bilo lepo! Nobeden si
ne more tega misliti, kdor te le vidi. Tvoja mati mora biti
kaka princesinja, kraljica, ali pa še več, kaj vem? Pa naj bode,
kdor hoče in kar hoče, kaj to meni mar; ti si moja, slišiš, Dela, 30
tiho bodi ! a

Se zmeraj se joka, v stran obrnjena; meni srce vzkipi,
zgrabim, jo ter pritisnem jo nase. Skrije mi obraz na prsi, katere
mi moči z obilnimi solzami. Tako mi sloni nekoliko časa molče
na prsih, v mojem zavetju. — Kar pride, sam ne vem, kako 35
je bilo to, stara Jagoda, Deli za hrbtom, položi ji na ramo
svojo težko glavo, pa ovohuje jo prijazno, kolikor more taka
žival, kakor bi hotela reči: ,Res je, kar pravi, le tiho bodi, vsi
te imamo radi! 1  Dela vzdigne glavo, obrne se proti njej ter
hvaležno gladi čelo zvesti živali, ki gre potem zopet, široko 40
stopaj e, po svojem opravku. Zdaj še le pogleda mene — kakor
ko posije solnce skoz mokre oblake. Potihnila je bila nevihta,
jasnilo se je nebč in svetla mavra se je razpenjala od gore
do gore!

Na starem mestu zopet sede začne: „Torej si res vedel že 45
prej, kdo sem!“ — »Kaj bi ne vedel, saj vedo vsi.“ — „Grlej,
saj so vendar dobri ljudje; vedeli so, kaj sem, pa me vendar
ni dražil in žalil nihče. Tega jim nikdar ne pozabim! Vse je
prijazno z ubogo rejenko/ -  — „To je res kaj pravega; kdo bi
pa ne bil s tabo prijazen, saj te mora rad imeti, kdor te vidi, 50
pa vesel mora biti, da si le ti dobra in prijazna z njim."

„Ali to je pa vendar hudo,“ pravi zopet črez nekaj časa,

,.ti lahko govoriš, ti! O ko bi mogla le eno leto, pol leta živeti
pri svoji materi, naj bi bili ostri z mano, naj bi me ne pogle¬
dali prijazno, naj bi me tepli, vse bi voljno pretrpela, pa srečna 55
bi bila, saj so vendar le mati! 0 kaj pravim, ko bi jih videla
le enkrat, od daleč, srečna bi bila vse svoje življenje! Pa morda
še več ne žive; ko hi se mi vsaj v sanjah prikazali enkrat, da bi
videla njih obličje!“ . . .

„Le tiho bodi, Dela, pa nič ne maraj, videla boš svojo eo
mater; jaz ti pravim, da jih boš videla, če so le še živi! Le
čakaj, da bodem še malo večji, pa pojdem po svetu tvoje matere

398

iskat. Pa ti jih pripeljem domov, da jih bodeš videla." — „Kaj
pa jaz? Mene boš pa pustil samo doma?" — „Saj res, oba
05 pojdeva; prehodila in preiskala bova ves svet, od konca do
kraja; romala bova od vasi do vasi, pa popraševala, kogar bova
srečala, ali jih je videl. Usmiljenje bodo imeli z nama vsi dobri
ljudje; prijazni bodo s hčerjo, ki išče matere svoje, in z njenim
spremljevalcem. Ne bode nama treba stati pred hišnimi vrati,
70 pa prositi; povsod nama radi podare kos kruha, saj ne zastonj;
pela jim bova in lepe pripovedke jim bova pravila za prenočilo."

Tako sva sanjarila in ugibala otroka.

Ni nama bilo treba hoditi po svetu, brez moje pomoči je
našla moja prijateljica svojo mater, prej, nego je upala sama,
75 in prej, nego je bilo meni ljubd!

V.

Bilo je v nedeljo popoldne; lepo gorko jesensko popoldne.
Po klopeh pred hišami so počivaje praznovali vaščani. Jaz sem
ležal v travi pod košato jablano na vrtu ter brez posebne misli
zrl tja po polju. Kar pridrdra po cesti gosposka kočija; s ceste
5 krene naravnost proti naši vasi. Kakor hi trenil, je bila tu;
voz je zaprt, na strani neznanega voznika sedi župnikov hlapec.
Ta da znamenje vozniku, da naj ustavi blizu hiše našega soseda.
Kočija se odpre, iz nje se prikaže tuj gospod; za njim gospa,
lepa, belega obraza, pa vsa v črno oblečena; še nikoli nisem
10 videl take, zdela se mi je kakor kraljica. Pa čudno; skrbno se
je ozirala in pazila okrog, kakor bi koga iskala. V sosedovo
hišo naravnost gredč. Meni je glasno prorokovalo srce, kaj
bode; a ni mi bilo moči ganiti se z mesta. Kakor pribit sem
stal, pa čakal, kaj bode iz tega. Vse tiho. Crez nekaj časa
15 zaslišim iz hiše govorjenje, glasneje in glasneje; najbolj pa se
je razlegal glas naše sosede; vmes čudni, tuji glasovi; nato
vpitje, kakor v prepiru, kričanje, ihtenje, jok!

„Moja je!’ vpije soseda, in nikoli je nisem slišal vpiti tako,
pa govoriti tako lepo, tako meni iz srca. Tu mi je bilo prvič
20 očito, kaj je materino, kaj je žensko srce! . . .

V tem hipu pridere tujka iz hiše z Delo v naročju, za
njo pa, kakor divja zver, soseda; na vso moč jo ustavlja tuji

399

gospod. Žena njegova plane z otrokom v kočijo. Dela vsa bleda,
objokana — nikoli ne pozabim tega pogleda! — oklepa z eno
roko vrat svoji pravi materi, po kateri je tolikanj hrepenela,
katero je danes našla, z drugo pa se je poslavljala od žene,
katera jo je zredila in, kakor se je videlo zdaj, ljubila tako,
kakor ne ljubi vsaka mati otroka, ki ga je pod srcem nosila.
Njej je z mokrimi očmi podajala slovo in — tudi meni? — Mene
ni videla, mene! Voz se zapre, voznik udari po konjih, kočija
zdrči kakor blisk, soseda pa za njo v tek! A skoraj se spo¬
takne, pade na obraz in obleži.

Meni se stori črn svet pred očmi. Kaj je bilo po tem
z mano, ne vem. V postelji še le se zavem; hude vročine so
me izpreletavale; vrelo mi je in mešalo se po glavi, nikogar
nisem poznal. Strašne sanje sem imel po noči in po dnevi; mati
mi ni šla od postelje, njena skrb mi je rešila življenje.

Dele nisem videl več. Nikdar več? O, ni mogoče, ni mogoče,
ne vara me oko, in ko bi me oko, ne vara me srce! Videl sem
jo, videl, in od tega pogleda mi še trepeče duša in telo!

Ni mi moči dalje pisati, ura bije tri, lahko noč!

VI.

Ville d’ Avray, 30. julija.

Vesčli se z mano, prijatelj moj, vesčli se, kakor se jaz
veselim. Glej, našel sem, česar sem iskal, po čemer sem hre¬
penel vse svoje življenje, — nevidno, a večno središče mojih
mislij po dnevi, sanj mojih po noči, — svojo srečo, svoj ideal,
našel sem Delo!

O kako sem se čutil zapuščenega in izgubljenega, kako
osamljenega sem se čutil, vse mi je bilo tuje na svetu! Zdaj
imam, kjer si' more počiti izpčhano, trudno srce; tu je moj
dom, moja last, pribežališče moje, moje zavetje! Kdo ima
pravico, kdo moč, pregnati me iz tega svetišča? . . .

A čas je, da ti povem, kako sem jo našel.

Preteklo nedeljo, kakor vsak mesec poletu enkrat, bilo je na¬
povedano, da bodo delali popoldne veliki vodometi v Versailles-u.
„Grandes eaux a Versailles* vidiš tak dan z velikimi črkami

25

30

35

40

5

10

400

15 nabito po vseh oglih in radogleda množica vre, da se vse
tare gledat ta čudesa! Tudi jaz grem, da si nimam posebnega
veselja do takih igrač za majhne in velike otroke. Dejal sem
nekdaj, da me na mojem potovanju ne motijo ravno zgodo¬
vinski spomini. Ali ko gleda človek ta temni, po vsem svetu
20 znani grad, z ne manj znanim vrtom in okolico, ne more se
jih iznebiti, poln jih je takorekoč ves zrak, in Bog ve, da
niso prijetni. Kako dobrosrčna so vendar ljudstva, kako malo
časa, kakor otroci, imajo v spominu krivice, ki so se jim go¬
dile; kako lahko odpuste njim, ki so jih trli in drli! Sicer bi
25 bila pač Francoska, ko je otresla krvave verige, planila v sveti
jezi na to ošabno poslopje ter je razrušila, da bi ne bil ostal
kamen na kamenu, — to ostudno gnezdo, kjer se je gojila in
debelila s krvjo in potom nesrečnega ljudstva strupena zalega;
to narčbe solnce, ki je razpošiljalo po vsem svetu okrog žarke
30 ničemurnosti, malopridnosti in spačenosti. Tu se je šopirila
mehkužnost in razuzdanost, tu se je igralo in razgrajalo, ko
je stradalo in vzdihovalo ubogo ljudstvo! Vse to je zdaj po¬
zabljeno ! In kar je ljudstvo pretrpelo in prebilo že, tega se
ne brani, če je treba, še enkrat. Tako se učimo iz zgodovine.
35 Historia vitae magistra! Dobri Parižani romajo sem, kadar so
povabljeni, ter radovoljno in hvaležno ogledujejo v gradu po¬
dobe, ki so nalašč nabrane in izbrane, da jim kažejo njihovo
slavno zgodovino... Največje veselje pa jim je, velikim otrokom,
kadar jim izpuste, kakor danes, umetne vodomete, kakoršnih
40 ni drugod po svetu! Zijajoč gledajo ta čudesa in ni jim na
misli, da vse to veselje morajo sami in drago plačevati. Za¬
nimivo in poučljivo je, gledati ljudstvo o takih prilikah —
a ne veselo! In vendar kako življenje in gibanje! Veselje
sije na vsakem obrazu; in kdor se je trudil in potil ves teden,
45 danes je nedelja, vse je pozabljeno. — Vse vprek po travniku
sede, čepe in leže, posamezni, po dva, po trije, cčlo okrožje,
vmes prodajalci in prodajalke na glas ponujajo in priporočajo
svoje blago, — vpitje, šale, smeh vse vprek! — Kaj pa še le,
kadar pride imenitno trenutje, ko izpusti prvi vodomet veli-
50 čanski svoj curek visoko proti nebu! Kako z malim je vendar
človek zadovoljen! Kako malo potrebuje, da je srečen vsaj

401

nekatera trenutja, potem pa zopet trpi in trpi, moleč, brez
godrnjanja — saj pride zopet nedelja!

Med prvimi, predno je bilo še vsega konec, napotil sem
se jaz proti domu. Kakor sem bil prišel, hotel sem iti tudi
nazaj po železnici. A, ko pridem na veliki prostor pred gra¬
dom, kjer stoje vozovi v dolgih vrstah, kaj zagledam? Neko¬
liko korakov pred mano gre s svojim očetom, kaj pa hoče biti
drugega? pred mano gre — ali naj rečem: „Dela?“ — Naj
bode, kar hoče, zdaj mora biti očito! Stopita v voz, ki ju je
čakal, jaz mignem bližnjemu vozniku ter mu naročim, naj za¬
podi za tem vozom ter ga ne izgubi nikakor izpred očij!
Kakor blisk šineta vozova drug za drugim. V četrti ure smo
bili v Ville d’ Avray; prijeten kraj, kamor hodijo Parižani
po letu „na kmete K . Tu krene moj prednji voz z velike ceste
na stranski kolovoz in kmalu se ustavi pred gradičem. Jaz
stopim z voza, plačam voznika ter mu pravim, da ga ne potre¬
bujem dalje. Tukaj torej prebiva! Tukaj se mora določiti usoda
moja! Vidim jo, ko stopa tanka in visoka lahno in ponosno po
stopnicah v grad, in slišim šum njene obleke, ki se vleče dolga
po kamenenih stopnicah za njo! Spodnji del grada je bil raz¬
svetljen; tu pa tam bila je videti kaka človeška podoba, pač posli,
ki so stregli svoji gospodi pri večerji; sicer vse tiho in mirno.

Ko obrnem oči od razsvetljenih oken, vidim, da je že
temno okrog in okrog. Kaj začeti? Najpametnejše bi pač bilo
vrniti se v mesto, ali v bližnji vasi iskati si prenočišča. A temu
je še čas. G-rem pod visoko, košato platano ter sedem na klop
poleg njenega debla. Kaka lepa poletna noč! Po jasnem nebu
plava luna med redkimi belimi oblaki. Zrak topel, mehak, vse
tiho, mirno okrog, samo po travi se vnema bolj in bolj skriv¬
nostno gibanje in šepetanje drobne živali. Zdaj pa zdaj prileti
z mehkimi krili ponočni metulj iz bližnjega gozdiča na krepko
dišeče cvetice v vrtu in od daleč se čuje lajanje vaških psov.
V gradu je otemnelo okno za oknom, vse je šlo k pokoju.

Kaj pa delam jaz, kaj iščem tod? In če je res ona, ko
bi se res spomnila in ne sramovala svojega prijatelja iz otročjih
let, ali je prav, da ji mir kalim? Morebiti je srečna, in zakaj
bi ne bila? Pusti jo, še je čas, s tabo ni sreče! Gorje ji, če

Slovstvena čitanka. -* 1

55

60

65

70

75

80

85

402

združi svojo s tvojo usodo! Že sem hotel iti, kar zadone
90 strune v gradu, iz konca po tiho, potem glasneje! Mehki,
sladki glasovi! To more biti samo ženska, to more biti samo
njena roka. Do zdaj so si samo prstje zigravali, gori, doli
brez posebne misli, — pa kaj je to? Cuj, glas se vrsti za
glasom. Je li mogoče? Ali me ne vara pijano uho? O doni,
95 doni, stara znanka, božaj mi srce, mehko-otožna melodija!
Kolikokrat sva te skupaj pela otroka! Tu ni več dvoma; čuj
ženski glas, to je njen glas, ki s strunami poje:

Sijaj, sijaj solnce,

Oj ti solncu rumeno!

ioo Jasno čujem vsako besedo, kakor nebeška rosa kapljajo
mi na hrepeneče srce.

Pesem potihne. Silna moč me vleče do okna, odkoder je
donelo petje. Ko pridem do pod balkona, premaga me čut in
skoraj ne vedčč, kaj delam, začnem napol glasno:
j05 Kako bom sijalo,

Ker sem silno žalostno!

d) Iz povesti: Sodnikovi. 1878.

Drvar Seljan.

Drvarji niso nikoder na glasu, da bi bili posebno olikani
in priljudni možje, ne pri nas, ne pri drugih narodih. Vsako
opravilo daje človeku, kateri se z njim navadno peča, neki
poseben značaj njegovemu mišljenju in vedenju, da, celč nje-
5 govemu obličju. Po svojem opravilu je drvar nekako podoben
mesarju, ki tudi ne sluje posebno zaradi svoje rahločutnosti;
surovost je naravno zvezana z njegovim stanom. Nekaj suro¬
vega, brezčutnega je tudi v drvarjevem stanu, tudi on nekako
življenje mori. Ali nima morebiti drevo zares življenja? Po¬
lo glej lepo visoko, košato bukev; kako krepko se spenja kvišku,
kako oblastno razprostira svoje veje in mladike, življenja svo¬
jega vesela! In mladi zarod poganja in zeleni veselo pod njo;
pod krilom njenim stoje mlade bukvice ter rasto in se razvi¬
jajo in kvišku spenjajo po svoje matere zgledu. Ptiči se izpre-
15 letavajo po njenem vejevju, v njenem zavetju si stavijo svoja
gnezda. List šepeta z listom, ko diha po njej večerni hlad,
in ona prijazno pripogiblje svoj vršiček. Ali ko pribuči vihar,

403

kako se zvijajo, stokajo in pokajo njene veje! Ali ni to
življenje? Ali glej, ko je še tako krepka, da bi morda lahko
živela še sto let. in vsako leto nov zarod rodevala iz svojega
semena, približa se ji logar, udari ji smrtni pečat v mehko
kožo in zaznamovana je za smrt.

Ne dolgo, in pride mož, grčav kakor ona, s sekiro na
rami, ogleduje lepo drevo, ali ne, ker se mu morebiti smili,
drvar je trdega srca, preudarja samo, koliko drv bode dalo in
njemu koliko truda; nato dene sekiro z rame, oslini si roke
in sekira zapoje — drevesu mrtvaško pesem.

Drvar je bil Seljan, s katerim nam je zdaj seznaniti pri¬
jaznega bralca; drvar, nič drugega. Imel je sicer majhno
hišico, kake pol ure od trga, in košček njivice za zelenjavo;
ali to ga ni moglo rediti.

Sekira mu je kruha služila; v gozdu je prebil največji
del svojega življenja, po zimi in po letu. Gozd mu je bil
pravi dom, hišico je imel samo za prenočišče. V gozdu nam
ga je iskati, če ga hočemo videti. Od daleč že čujemo krepke
udarce njegovega orodja; prijetno se razlega in odmeva glas
po gozdu od drevesa do drevesa. Glejte ga tam! Stara bukev
leži na tleh, kakor je dolga in široka. Spodnje veje so se ji
polomile, ko je padala; toliko manj bo truda. S svojim poma¬
gačem jo je bil dopoldne podrl Seljan; zdaj se sam trudi z njo.
Pridno vihti svoje orodje; seka in klesti ji neusmiljeno veje.
Dan je gorak, pot mu kaplje s čela; ali to ga malo moti;
zdaj pa zdaj si ga obriše z rokavom svoje hodnikove srajce —
golorok mora biti človek pri takem delu!

Lep mož ni naš Seljan; nekoliko prekratek je; njegova
rast je šla premalo kvišku, zato je videti nekako potlačen;
vse je pri njem bolj na široko, tudi obraz; čela se mu malo
vidi; krijejo nrn ga lasje, ki so kakor dež v pratiki. Drobne,
sive oči mu žare pod nenavadno košatimi gostimi obrvmi.
Obraz njegov je suh, koščen, lice upalo, a zdrave rjave barve,
kolikor ga ne krije ščetinasta brada. Ali poglejte prsi nje¬
gove, kako so široke, krepke, kolo bi smelo iti črez nje. S to
pestjo bi medvedu črepinjo razdrobil in to obilno stopalo bi
lahko namesto kamena kolesu podložil v klancu. Odurno bi

26 *

, 20

25

30

35

40

45

50

404

55 bilo to obličje, ko bi po tek širokih ustih ne šinil zdaj pa zdaj
neki dobrohoten nasmeh; tedaj pa se človeku vidi, kakor da bi
solnčni žar obsijal star parobek.

Spodnji konec drevesa je okleščen; prišel mu je že skoraj
do srede. Zdaj si sme vendar privoščiti nekoliko počitka. Še
60  enkrat krepko mahne, da veja daleč odleti; potem se nasloni
na sekiro, krepko se oddahne ter pogleda na nebo, kako visoko
je še solnce. Po njegovi sodbi bi utegnila biti ura pet; more¬
biti tudi že nekoliko črez. To meroma je tisti čas, ko se sme,
po božjih in človeških postavah, nekoliko odpočiti vsak pošten
65  delavec. O tem času je pač že tudi počival naš oče Adam,
ko je zemljo kopal v potu svojega obraza. A ne samo odpo¬
čiti se je zdaj čas, tudi založiti je treba kaj in splakniti si
suho grlo. Kmet na njivi izpreže svoje voli; plug na njivi
pustivši, gre s svojo živaljo na kraj njive v travo; vola se
70  paseta vklenjena; on pa leže, ako mogoče, v senco pod drevo,
vzame iz prta kos črnega kruha za „malo južino", potem
pogleda v vrč, ki sloni ob drevesu; dobro, ako je malo mlačnega
vina v njem, če pa tudi ne, gre sam ali pa deklica z vrčem
po vode k bližnjemu studencu.

75  Take misli so hodile tudi poštenemu Seljanu po glavi.
Zagozdo črnega kruha je imel, vrč tudi, samo da ni dišal po
vinu. Južinal bi bil zdaj tudi on, ko- bi se mu ne bilo nekaj po¬
sebnega pripetilo. Oziraje se kvišku, je bil zagledal dva ptiča,
ki sta mu nemirno letala nad glavo, zdaj pa zdaj celo zaga-
80  njala se vanj. Mož, ki je bil v gozdu doma, takoj ugane, kaj
pomeni to letanje. Ptiča sta ga morebiti že prej obletavala,
ali on je bil preveč zamišljen v delo.

„To pa ni samo ob sebi,' 1  govori s seboj, „pogledati je treba."

In mož gre ter ogleduje posekano drevo. Dolgo mu ni
85  bilo treba iskati. Skoraj sredi debla zagleda čisto pravilno
okroglo votlino, da bi otročja roka ravno lahko vanjo segla.

Mož se veselo zareži, rekoč:

„Saj sem vedel, kaj bode; mlade imata tu notri, mlade. Ali
kako bi in kaj bi? To je žaltava stvar! Rad bi vama pomagal, ali
90  s svojo lopato ne morem poseči noter, da bi vama izvlekel ta drobiž,
ki tako žalostno čivka. Tu je treba pameti, to ni da bi se kar tako!“

405

Mož se ne pomišlja dolgo. Sekiro vzame v obe roki, a ne
za toporišče, za železo jo prime ter začne previdno vrtati in
dolbsti z njo, da bi ne poškodoval kakega mladiča. Ko je bila
luknja dovolj prostorna, seže vanjo z roko ter izvleče zapo- %
redoma petero mladik žoln. Skoraj godne so bile že in stra¬
šansko so kričale in branile se s skljuni in perotmi. On in ona
pa sta še bolj kričala in zaganjala se mu v glavo.

Ko jih je imel v roki, začne zopet premišljati:

„To bi bilo; ali kaj pa zdaj ? Tako ni, da bi jih pustil; 100
prehladno bi jim bilo po noči. Treba bo poiskati kje kake
druge luknje. Ali kje?“

Luknja se je kmalu našla v stari bukvi, dasi ni bila tako
lepo okrogla.

„Za silo bo že; zdaj pa mir tu notri in tam gori!' 1  105

In Seljan spravi mladiče zaporedoma v luknjo, Nato gre
k drugemu drevesu, kjer je imel spravljeno svojo obleko, pol
hleba prosenega kruha, vrč in svoje kadilo.

Iz tega, upamo, je razvidel prijazni bralec, da Seljan, če
tudi drvar, ni bil hudoben človek. Želimo mu torej, da naj no
mu dobro tekne kratki počitek in mala južina; pošteno si je
zaslužil oboje.

85. Janez Trdina. J )

a) Iz „Bajk in povestij o Gorjancih 11 . 1882.

Vila in junak Petrovič.

Na Gorjancih so prebivale v stare čase vile. Vile so bile
prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere, ne očeta.

r ) Janez Trdina,  rojen 1. i  830. v Mengšu na Gorenjskem, je dovršil gimnazijo
v Ljubljani, modroslovne nauke pa na Dunaju, kjer se je bil posvetil zgodo¬
vini, zemljepisju in slovenščini. L. 1854. je postal učitelj na gimnaziji v Va¬
raždinu, 1. 1856. pa je prišel na Reko. Od 1. 1867. živi umirovljen na Dolenj¬
skem blizu Novega mesta. Kot pisatelj se je bavil zlasti z zgodovino  in
narodopisjem,  nabiral in objavljal pa tudi narodno blago. Po vseh večjih
slovenskih časopisih se nahaja mnogo Trdinovih zgodovinskih in narodopisnih
razprav ter mičnih narodnih pripovedek. Narodno blago in kratke zgodovinske
spise je začel Trdina objavljati že 1. 1849. in odslej naprej je mnogo pisal
v „Ljubljanski Časnik", v „Slovensko Bčelo", zlasti pa v „Novice“, kjer je
1. 1860. izšel mikavni spis: „Kranjci na Hrvatskem". Leta 1866. je izdal

406

Ljubiti in možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico,
ki jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso sple-
5  tale, padali so jim prosto do kolen z gostimi, zlatorumenimi
kodri. Vendar pa so se jako marljivo česale, in to vselej
o zarji. Takrat jih je človek najlaže videl, ker so bile tako
zamaknjene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo
same ali ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno
10 ljudij niso sovražile, ampak jim še dobro svetovale in jim
o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo,
da se jih človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo
povšeči, da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga
tistemu, ki je prišel iz zvedavosti gledat njihovo kolo. Živele
15  so ob sadju, grozdju in gorskih želih. Po navadi so samo ve¬
čerjale, po dnevi pa niso drugače nič uživale, razen če jih je
povabil kak junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih
je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, kaznovale so ga
brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali v nogo, včasi tudi
20 v obe roki in nogi; če so se pa prav hudo ujezile, tudi v srce,
da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne
zaklade zlata, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno,
da jih ni mogel nihče zaslediti in dvigniti. Če jih je našel
kdo po naključju, niso mu prinesle sreče, ampak kvar in po-
25 gubo. Pravico, se z njimi okoristiti, imela je samo nedolžna
mladež. Sploh ni ubranila človeka vilinske jeze nobena druga
reč, kakor neoskrunjena nedolžnost. Večkrat so vile vzele
svoje dragotine iz podzemeljskih kletij in jazbin in so jih sušile
na kakem prisojnem kraju. Ce se je nameril nanje nedolžen
so otrok, smel je ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika
pa so gotovo umorile. Kmetje so se vil po eni plati močno
bali, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: Sejte!
sejte! šli so sejat in seme jim je takrat dobro obrodilo. Kadar so
svetovale: Režite! koljite! vežite! kopljite! berite! napotili so

,,Zgodovino slovenskega naroda 11 ,  1 . 1882. pa je začel objavljati zanimive
„Bajke in povesti o Gorjancih ", 1. 1883. pa „Hrvatske spomine ki so plod
lastnih opazovanj in izkušenj, katere je doživel za svojega službovanja na
Hrvatskem. Trdinovi spisi se odlikujejo po klasičnem slogu. Prva knjiga njegovih
zbranih spisov je izšla 1. 1903 pod naslovom: „Bahovi bazarji in Iliri 11 .

407

se še tisto uro v vinograde in pridelali so si vina, da jim je zmanj- 35
kovalo posode. Najrajše so imele junake, ki so se borili s Turki
in prelivali svojo kri za krščansko vero. Dokler so hodili Uskoki
v boj samo na Turke, prikazovale so se med njimi prav pogostoma.
Velevale so jim, kaj jim je delati, česa se ogibati. Pomagale so
jim v vsaki sili, sosebno brižljivo pa se ozdravljale rane iz vojne 40
vrnivših se junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zelij, ali
pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo in ubogi bolnik
je najkasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko pa so se Uskoki
podložili Švabi in se po njegovem ukazu jeli vojskovati tudi s kri¬
stjani, pobegnile so srdite vile za vselej z Gorjancev in zapuščeni 45
vojaki umirali so od teh dob tudi za neznatnimi ranami. Samo
ena vila je ostala na gori, da pazi na zaklade, ali niti ona ni
hotela ljudem nič več svetovati, kdaj in kako naj prično kak posel,
tudi bolniki so jo klicali zastonj na pomoč.

Med Uskoki je živel slavni junak Petrovič, ki si ni ogrdil so
rok nikdar s krščansko krvjo. Kadar je pridivjal besni Turčin,
padel je nanj kakor ognjena strela; zadržati ga ni moglo no¬
beno število sovražnikov in nobeno število krvavih ran. Ce
pa ga je klical Švaba na boj proti kristjanom, potulil se je
prekanjeni junak in legel v posteljo. Kakor za smrt bolan, 55
ležal in javkal je v postelji po dve in tudi po tri leta, dokler
ni pregrešna vojska minila. Lepa vila je to vedela in se
v Petroviča zaverovala. Hodila je pogostoma mimo malega
hrama, v katerem je popival s pobratimi sladko vivodino.
Petrovič jo je ugledal in povabil v hram, ne vedč, kdo je in 00
odkod. Pogovarjala sta se o marsikaki reci. Junak ni cul še
iz nobenih ust tako modrih besed kakor iz njenih in na nobe¬
nem obrazu ni opazil še toliko cvetja in žive lepote kakor na
njenem. Čudno se mu je zdelo samo grlo mlade deklice. Bilo
je tanko in prozorno, da se je razločila vsaka kapljica vina, 65
ki je po njem pritekla. Po daljšem pomenku začel je Petrovič
vilo izpraševati, kdo je in kod. Ona pa mu je velela, da naj
je nikar po tem ne poprašuje, če mu je kaj mari, da bi še
kdaj z njo govoril. Junak ni vedel, kaj bi o njej mislil, ali
ta reč ga je tudi malo skrbela. V vilo se je tako zaveroval, 70
da bi mu bila ostala ljubša od vseh deklet tega sveta, ko bi bil

408

tudi zvedel, da je hči najsirotnejše beračice. Enako ljubezen čutila
je do njega tudi ona. Samo dve. reči ji nista bili všeč: da gani
mogla najti nikoli brez društva, še veliko manj pa to, da so
75  vse deklice svoje oči vanj upirale in mu tako zmotljivo namigovale.
— Zgodilo se je, da je privihral v deželo zopet krvavi Turčin.
Petrovič je po svoji junaški šegi udaril nanj in pobil veliko
nevernikov, ali dobil je tudi veliko grdih in nevarnih ran. Napol
mrtvega prinesli so tovariši domov. Vila je hodila ljubimca
so zdravit. Prišla je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel vi¬
deti. Lahko bi ga bila ozdravila v treh dneh, ali ni hotela. Vese¬
lilo jo je, da ga more brez priče gledati, božati in obvezovati.
Se bolj pa jo je veselilo, da ni bilo več zraven drugih deklet,
ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je rajša bolnega
85 v postelji, nego zdravega v hramu. Tako je preteklo več tednov
in mesecev. Junak je izgubil bolečine že prve dni, ali vstati ni
mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti. Petrovičeva
mati je imela dosti opravil zunaj hiše, da vile nikoli ni zapa¬
zila. Junak pa je dobro vedel, da ga nekdo zdravi, ker je

90 našel po spanju na ranah vselej nove obveze. Dolgo je pre¬

mišljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika, in slednjič se
je domislil. Ko je prišel čas, da bi zaspal, premagal se

je, ali je zatisnil oči, kakor da spi. Vila stopi v izbo
tiho kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila, da trdno

95 spi, izprala mu je rane in mu položila nanje nove obveze,

potem pa se usedla k njemu in ga začela premilo gledati
in božati.

Petrovič je vse to dobro videl in čutil. Uveril se je, da
ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Izpre-
100  letela ga je groza. Jelo mu se je dozdevati, da je ta deklica
gorska vila. Pol življenja bi rad dal, ko bi mogel zvedeti
resnico. Postelje se je bil že strašno naveličal. Ko ga je
prišla vila zopet obvezovat, rekel je, kakor da govori v sanjah:
„Se tri dni bom trpel; če mi ne odleže, da bi lahko vstal,
105 vzel bom puško in se ustrelil.^ Vila je to čula in se prestra¬
šila. Obvezala mu je rane z dolgo, neznano travo, ki je junaka
še tisti dan ozdravila. Petrovič je bil zdrav, ali ni hotel
vstati. Vila prišla je drugi dan gledat, kako mu je; on

409

pa se je zopet potajil, kakor da bi spal. Ran mu ta pot
ni več izpirala in obvezovala, ampak ga je delj časa samo 110
milo gledala in božala, potem pa tiho zopet odšla. Petrovič
skoči iz postelje in hiti za njo, ali tako pazljivo, da ga
ni mogla videti. Sel je za njo najprej v vinograde, potem
v goščavo. Na kraju goščave je obstal in se skril. Vila je
tekla k bistremu studencu, slekla se in skopala, potem pa se 115
zopet oblekla, ulegla pod lipo na zeleno travo in zaspala.
Petrovič prikoraka zlahkoma k njej in jo gleda. Tako krasna
mu se ni zdela še nikoli. Junaku začne srce utripati, rad bi
se premagal, ali ni mogoče. Nagne se do nje in jo poljubi.
Vila se predrami, skoči kvišku in ustreli Petroviča v srce. 120
Mrtvi junak leži pred njo, ona zaplače in ustreli v srce tudi
sebe. Ležala sta eden poleg drugega kakor speči ženin poleg
speče neveste. Ljudje so iskali Petroviča noč in dan. Našli
so ga še le črez nekoliko tednov daleč gori na Gorjancih pri
bistrem studencu pod košato lipo vsega gnilega in razjedenega. 125
Poleg njega ležala je kepica snega. Ljudje so se začudili, ko
so videli sneg o svetem Jakobu. Nihče ni pogodil, kaj po¬
meni ta bela kepica; nihče ni vedel, da je ta sneg zadnji
ostanek nesrečne vile.

b) Iz  „Hrvatskih spominov 11 . 1886.

1  Spomniti mi se je zdaj tudi bližnjih rojakov, katere je
zanesla svoja volja ali usoda z mano vred med Hrvate. Šta¬
jerskih Slovencev je v Varaždinu vse mrgolelo. Služili so za
posle, pomočnike in težake, ali pa se nastanili za samostojne
rokodelce in male trgovce. Ti naseljenci so pomnoževali nepre- 5
nehoma število slovanskih prebivalcev. Z domačimi so se
združili in stopili tem laže, ker se govori na jugovzhodnem
Štajerskem narečje, ki se ne razlikuje bistveno od varaždinske
kajkavščine. Teh rojakov sem videl vsak dan dovolj, ali ni bilo
prilike, da bi bil z njimi kaj dosti občeval. Šetat sem se ho- 10
dil, če sem bil sam, najrajši prek Drave. Na mostu sem se
oziral po lepi mogočni vodi in se čudil nje mrtvilu in zapušče¬
nosti. Zapazil nisem na njej nikoli nobene velike ladje in le
malokdaj kak ribarski čoln. Kogarkoli sem vprašal za vzrok,

410

15 odgovoril mi je vsak: „Drava ni za rabo; trebalo bi ji urediti
strugo, ali to bi stalo milijone; kdo nam jih da? Po moji
misli bi morala skrbeti za takova popravila država. Ali ni
sramota, da se prevaža po sibirski Leni, tekoči skoz prazne,
toliko da ne brezljudne pustinje, mnogo več blaga nego po Dravi,
20 ob kateri stanuje na vsaki četvornasti milji po več tisoč, če ne
jako omikanih, pa vsaj ogromne davke plačujočih kmetov in
obrtnikov? Neko poletno popoldne sem zagledal štajersko
plav, ki se je bila ustavila precej pod mostom. Stopil sem
k brodnikom, katerih je bilo pet, in se razgovarjal z njimi
25 dobro uro. Namenjeni so bili v Slavonijo. Hrano so vozili
s sabo. Videl sem več velikanskih hlebcev, dva lonca in dolgo
vrečo. V enem loncu so imeli fižol, v drugem mleko; ostalo
brašno, med katerim je bilo največ krompirja, spravili so bili
v vrečo. Plavci so se usedli na breg, odmolili očenaš, nadrobili
30 v mleko kruha in ga pojedli v slast ves lonec. Zatrdili so
mi, da ne bodo potrosili na vsem potu do Slavonije ni dvaj-
setice in ne bi ni krajcarja, ako bi mogli prebiti brez tobaka.
Branjevec, ki je prodajal pri mostu in videl to skromno južino,
začel je na ves glas vpiti in grajati Hrvate, češ, ko bi pili
35 oni namesto vina mleko kakor ti Štajerci, imeli bi več denar¬
jev, nego jih imajo, in jim ne bi trebalo nikoli stradati. Brka¬
tega cestarja, ki je držal blato, razžalile so te besede. Zaničljivo
se zadere nad branjevcem: „Kaj brbljaš? Mi Hrvatje . res
nismo bogataši, ali drugi so še večji bogci nego mi, čeprav
40 srebajo mleko in vodo. V našo deželo si hodijo iskat kruha
Švabe, Štajerci, Kranjci, Judje, cigani in vsi vragi in satani,
Hrvatje pa se hranijo lahko doma in če nas pritisne sila, ne
prosimo nikogar miloščine, v tem ko se zatekajo k nam berači
iz vseh krajev sveta.“ Ponosni cestar je trdil resnico.

45 V trojedno kraljevino se usipljejo vsakovrstni sorodni in
nesorodni tujci. Najmočnejši po številu so bili med njimi že od
nekdaj Slovenci. Pomagali so zaseliti Hrvatom Karlovec, Zagreb,
Samobor, Sisek, Varaždin, Reko in ves gorski okraj reške žu¬
panije. Posamezni pa se nahajajo po vsem velikem prostoru
50 med morjem, Dravo, Savo in Donavo. Ti Slovenci so se poro¬
dili z večine na Kranjskem. Na Kranjce sem se nameril celo

411

ob daljni Dravi. V Varaždinu sem zagledal nekoč pred veliko
cerkvijo po božji službi kakih deset možakov, ki so se ustopili
v kolo in se pomenkovali poleg načina vseh prostih, nepokvar¬
jenih Slovanov, rabeč pregovore in kratke stavke. Brade in 55
brkov ni imel nobeden, itak se jim je poznalo, da že precej
dolgo niso bili obriti. Na glavi so čepeli nekaterim nizki klo¬
bučki, drugim pa je tičala do ušes v kučmi ali v polhovki.
Obleka jim je bila kranjskega kroja, starikava in dobro pono¬
šena, ali niti raztrgana, niti zakrpana. V ustih so držali skoro fio
vsi kratke, turnčkaste lulice, iz katerih so iztrkavali, bo so
dopuhali, pepel ob nohtu na palcu. Ogenj so si po stari na¬
vadi ukresavali, klinčki so se jim zdeli menda predragi ali pa
prenova iznajdba, katere so se bali. Kadar je hotel kdo plju¬
niti, obrnil se je od tovarišev v stran in o tej priliki se je 65
ozrl za hip na cesto po mimogredočih ljudeh. Zapazil je go¬
tovo vselej kaj mičnega, smešnega ali čudnega, na kar je opo¬
zoril družbo, ki se je potem nekoliko razkoračila in se jela
glasno čuditi, rogati ali grohotati. Po teh znamenjih, zlasti
pa po narečju sem lahko spoznal, da so prišli ti ljudje z Glo- 70
renjskega. Obgovorivši jih, sem zvedel, da so se porodili
v kamniškem okraju, in to največ v komendski župniji. Vsi
so poznali prav dobro rojstveno mojo vas, bližnji Menguš, ne¬
kateri pa tudi roditelje in brate moje. Delo so si našli pri
varaždinskih bogatinih in sosednjih grajščakih. Bili so slamo- 75
rezci; če je trebalo, pa so opravljali tudi druge zimske posle.

Do malega vsi so se pohvalili, da dobivajo prav dobro hrano
in plačo. Že to nedeljo so me prosili, da bi pisal kdaj ljudem
njihovim domov, ker ni znal nobeden njih pisati. V Varaždinu
so ostali do pomladi. Služil sem jim vso zimo za pisarja in ob 80
enem v marsikateri reči za svetovalca, poročevalca in posrednika.

Na Gorenjskem so imeli vsi svoje hiše in kosec kmetije, ki
pa ni mogla preživiti popolnoma njih in njihovih rodovin. Denarje
so pošiljali domov vsak mesec, navadno po deset, kdaj tudi po
dvanajst goldinarjev. Človek se je moral čuditi treznosti in 85
varčnosti njihovi. Delavne dni so pili vino, če so jim ga dali
gospodarji; sami niso potrosili zanje ničesar; še ob nedeljah
so se zadovoljili z eno merico; upijanil se ni nikdar nobeden.

412

Slamorezci so bili vsi oženjeni razen enega. Pa tudi ta se je
so bil že preskrbel z nevesto, s katero se je mislil po veliki noči
poročiti. Pisal sem ji zanj silno dolgo pismo, katero sem zabelil
obilno z najslajšimi frazami iz romanov. Odgovorila mu je
nekako tako-le: „ Preljubi Andrej ček, kar ne morem ti dopove¬
dati, kako so se smejali mati moja, ko sem jim prebrala tvoje
95 pisanje. Dejali so: ,Prismodi se mora goditi strašno dobro, če
ne, ne bi se mu ljubilo pisati take prazne. Ako ne pride kak
boljši snubač, pa ga vzemi; meni nič mari.' Tako so mi govo¬
rili mati, jaz pa sama nisem vedela, kaj bi rekla. Ko bi mi
bil doma povedal, da me imaš tako neskončno rad, ne bi te
ioo bila izpustila iz rok; tistega Varožlina ne bi bil ti nikoli videl,
ker bi bil moral ostati pri meni. Ali doma si se držal kakor
štor; dostikrat nisem mogla izvleči nobene besede iz tebe, ali
pa si kvasil in čeljustal kaj prav nepotrebnega in neumnega.
Pravil si mi jednoč gotovo dve uri, kako lepa dekleta si videl
105  v Kamniku. Toda zdaj je vse dobro. Pridi prav, prav kmalu
nazaj, jaz te že kaj težko čakam. Za me se nikar nič ne boj,
ker ostanem do smrti zvesta tvoja Mana.“

Srečni Andrej je verjel tem besedam tako trdno, da se
mu je videlo povse nepotrebno, da bi ji še kaj pisal. Včliki
no teden se je vrnil domov in našel zlato Manico — omoženo!
Dejala mu je: „Jaz te tako dolgo nisem mogla čakati, zakaj
nisi prišel domov pred pustom. Pa ne smeš misliti, da sem
slabo prebrala. Tomaž moj ima celo polovico kmetije, ti pa
niti ene četrti ne. Zdaj se pa le hitro izgubi! Tomaž je dejal,
115  če se bom menila še kaj s tabo, da bo razčesnil tebi glavo,
mene pa tako namahal, da bom vsa črna.“ Ubogega Andreja
je ta nezgoda tako izbegala, da se je hotel zapisati v vojake,
vendar se je še o pravem času premislil. Tudi mene je neko¬
liko jezilo, da je tako naglo pogasnil žarki plamen, ki ga je
120 razpihal romantični moj list v srcu gorenjske krasotice. Ko
sem popotoval o počitnicah skoz Komendo, povedala mi je
krčmarica, da se je Andrej brzo potolažil in si našel že črez
tri mesece drugo nevesto ter se z njo tudi poročil.

Razen slamorezcev nahajali so se takrat na severnem
125 Hrvatskem nekateri izobraženi naši rojaki, in sreča mi je poslu-


413

žila, da sem se z njimi sešel in seznanil. Grede po varaždin¬
skem trgu, slišal sem elegantno opravljenega gospoda, ki se je
razgovarjal z lepim dečakom, ki je šel z njim, po slovensko.

To me je seveda jako razveselilo, gospoda pozdravim in vpra¬
šam, če ostane dlje časa v Varaždinu. On mi veli: „Jaz živim 130
tukaj že precej dolgo, ta-le moj sin seje  že skoro ves pobrvatil.
Prijazni gospod mi pove, da je Kranjec in se zove Vilhar. Bil
je brat pesniku našemu, Miroslavu! Varaždin mu je vsaj od
konca tako ugajal, da se je nakanil naseliti v njem za stalno.
Prebival je, če me spomin ne vara, v svoji hiši. S sinom nje- 135
govim sva se pomenkovala potem, kadar sva se srečala. Bil mi
je neizrečeno simpatičen dečko. Pohajal je mestno realko, ki je
imela prav dobre učitelje. Z dijaki svojimi so postopali mnogo
spodobneje in priljudneje, nego se je godilo to v drugih tam¬
kajšnjih učilnicah. Šibe niso smatrali za potrebno učilo in 140
učence so vikali, brez razločka, naj so bili gosposkega ali
kmetiškega rodu. Vilhar je govoril o tej šoli vedno spoštljivo
in pohvalno; z napredkom sina svojega je bil popolnoma za¬
dovoljen. Ta mladič je imel takrat še le kakih 10 ali 12 let,
ali že v tej nežni dobi se je vzbudila v ujem topla ljubezen 145
do narodnega jezika. Priznal mi je sam, da se uči med vsemi
predmeti z največjim veseljem ilirski; zatč ni čudo, da so mu
uhajale med slovenske besede in oblike neprenehoma brvatske,
na pr. svaki namesto vsak itd. To čuvstvo je z njim rastlo
in odrastlo in ga bo spremljevalo brez dvojbe do groba. Strica 150
svojega Miroslava je v rodoljubju ne le dosegel, ampak ga še
znatno presegel in prekosal. Nikdar omahujoč, smatral in čutil
se je ponosno zmeraj za Slovenca, ob enem pa tudi z vso
dušo in z vsakim udarcem iskrenega svojega srca za Slovana.

86. Simon Gregorčič. 1 )

1. Jurčiču v spomin.

1. Ob cesti jablana je stala,
cvetela vsako je pomlad

2. Na čudodelnem tem drevesi
pa bival je skrivnosten duh,

in pisan cvet okrog je stlala,
dajala hlad in zlat je sad.

ko ta zigraval je s peresi,

šepet nam rajsk je polnil sluh.

») Simon Gregorčič  se je narodil 1. 1844. na Vršnem, v gorski vasici
pod goro Krnom na levem bregu reke Soče na Primorskem. Latinske šole in
bogoslovne nauke je izvršil v Gorici ter bil leta 1867. posvečen v duhovnika.

414

3. Kako šumljalo je zgovorno

od ure rane v pozni mrak
tedaj to listje čudotvorno,
bil jezik glasen list je vsak.

4. Čarobne pravilo pravljice,

povesti krasne to drevo
in med pravljice drobne ptice
so vbirale svoj spev glasno.

5. Obstal je pridni kmet pri deli,

strmeč uh<5 nastavljal je
in potnik mnog na cesti beli
vesel drevč pozdravljal je.

6. Pod njim je vsakdo rad počival,

pojil srce, pojil ulio
in spev in hlad in sad je vžival
ter blagoslavljal je drevo.

7. Pa, oh, nebo zastrejo tmine,

oblak se pripodi strašan,
iz njega smrtna strela šine
in strta je na tleh jablan!

8. Ta jablan ti si, drug moj mili,

ki zgodnji grob te skriva mi;
potok solza v oko mi sili,
bridkost srce zaliva mi.

9. Oh, kolike duha zaklade

s tebčj je temni grob požrl,
načrte tvoje, naše nade,
udarec smrtni vse je strl!

10. Oko mi hoče prekipeti . .

a proč solze in proč tožbe!

Le slavo tvojo hočem peti,
leti čez dol naj in gore!

11. Plodnejšega nikdar duhova

rodil še ni slovenski svet,
in Bog vč, kdaj nam pride znova,
ki tak zorll bo sad in cvet.

12. Ti spis na spis si nam podaval,

za sliko sliko daroval;
ko narod jih je občudaval,
strmeč je sčbe v njih spoznal.

13. Ti branil si nam sveto pravo

z duha orožjem žive dni,
ti Slavi si ovenčal glavo . . .
zato ves dom te zdaj slavi!

14. Postavlja domovina cela

na grob ti spomenik kamnen;
pomnik tvoj prvi tvoja dela,
ki vek ne vniči jih nobčn!

15. Kot solnce se žari nevgasno

in svet oživlja z visočln,
svit tvojih del sijal bo jasno
in nam pomlajal tvoj spomin.

16. Pretke naj grob ti gosta trava,

. nad njim naj kamen se zdrobi,
a v vek ne mrakne tvoja slava,
tvoj duh med nami v vek živi!

2. Sam.

Gorje mu, ki v nesreči biva sam!

A srečen ni, kdor srečo vživa sam!

Kot pesnik se je oglasil že v prvem letniku Stritarjevega „Zvona“ 1.1870. Stritar
je s svojimi krasoslovnimi razpravami o pesništvu zelo vplival na mladega
pesnika Gregorčiča, kateri se sam rad imenuje „Stritarjevega učenca 11 . Svoje
krasne lirske pesmi je objavljal v „Zvonu“ pod črko X, a te so vzbujale
veliko občudovanje in zanimanje za neznanega pesnika. Se le leta 1882. je
stopil Gregorčič s pravim imenom na dan, izdavši prvo zbirko svojih „poezij“
(druga izdaja 1. 1885.). Drugi zvezek Gregorčičevih „poezij“ je prišel na
svetlo 1. 1888., tretji pa 1. 1902. Zadnje njegovo delo (1904) je prevod:
„Svetopisemska knjiga Job in psalm 118. 11  Glavna snov Gregorčičevim pesmim
je takozvana „razmišljujoča“ poezija.

415

Imaš li, brate, mnogo od nebes,
od bratov ne odvračaj mi očes!

Duh plemeniti sam bo nosil boli, 5
a sreče vžival sam ne bo nikoli.

Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze,
sirotam olajšuj gorje'!

Kedor pa srečo vživa sam, 10

naj še solze preliva sam!

3. Daritev.

Daritev bodi ti življenje celo:
oltar najlepši je — srca oltar,
ljubezen sveta v njem — nebešk je žar.
Gospodu žrtva — vsako dobro delo.

O da srce gojilo bi vsekdar 5

ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
enako kresu vedno ti plamtelo,

Bogu in domu žgalo vreden dar!

Odločno odpovej se svoji sreči,

goreče išči drugim jo doseči, 10

živeti vrli mož ne sme za se.

Iz bratov sreče njemu sreča klije,
veselje ljudsko njemu v oku sije
in tuja solza mu meči srce!

4. Na bregu.

Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob kamnito bregovje;
do neba praši se megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene 5

od skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna

in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem! 10

Ko v steno valovje, usode vihar
ob mč se zaganja;
a duh se ponosni ne vklanja:

Ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar! 15

416

5. Življenje ni praznik.

Cvetočega lica, cvetočih še let

zdaj prve korake namerjaš mej svet —

nastlali na stezo so pisan ti cvet.

Po poljskih cveticah te žive cvetice
5 spremljajo, kot ženina mlade družice.

In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.

In tebe — pač moti te cvetje na poti —
to občno veselje se tudi poloti!

10  Ne čutiš — naj srca ne vara te čut! —
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne hodeš za zlo pač mi vzel
15  resnobne besede na praznik vesel:

Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!

Od zora do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!

20  Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj mčško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča ;
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,

05  kar more, to mož je storiti dolžan!

Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!

6. Oj z Bogom, ti planinski svet!

1. Na nebu zvezde sevajo,
na vasi fantje pevajo,
pojo glasno, pojo lepo,
pri srcu pa jim je hudo.

4. Tu narod biva še krepak,

tu biva narod-poštenjak,
ki svet ga še okužil ni,
ki čas ga omebkužil ni.

2. Kaj bi ne bilo jim hudč,
kaj bi ne bilo jim bridko,
od doma se poslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.

5. Tu rod je moj, tu moj je kraj,

tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega.

3. Planine sčlnčne, ve moj raj,
jaz tudi lččim se sedaj;
a Bog le ve, kaj tu pustim,
in Bog le ve, kaj zdaj trpim.

6 . Kar sreče sem na sveti vžil,

sem jo v mladosti cveti pil,
sem pil vrb solnčnib jo višin
planine prčste prosti sin.

417

7. In zdaj planine, ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj;
kakč mi pa je to težko,
le on tam gori vč samo.

8. Oj z Bogom, domovinski svet,
oj z Bogom, ti planinski cvet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne zabim te nikdar, nikdar!

7. Pri jezu.

Kako hrumiš in šumiš, oj jez,
kako valovje drevi se ti čez!

Ta voda srdita

vsa v kaplje in pene in prah je razbita;
in solnca nebeškega svit, 5

po prahu, po penah, po kapljah razlit,
na tisoče solnčnih se praškov drobi,
iz njih tisočerno iskri!

Oj živo žari;
a solnca podobe prvotne,
čarobne njegove lepote celotne
na jčzu razpenjenem ni!

Le hrumi in šumi, mogočni jez,
le vzpenjaj, valovje, bobneč se čez!

Naj le tu valovi razbijajo se,
pod jezom bo konec nemira:
tam doli razpršena voda se zbira,
razdrobljeni žarki spet zlijajo se.

Kako iz valov tam smehlja se nebč
in solnce žareče
in drevje temnčzeleneče
in cvetje zlatč!

Kakč je tam doli vse mehko,
kako mirnč!

Ko v te se oziram, se zdi mi, oj reka, 05
da gledani življenje, usodo človeka,
človeško sreč,

njegovo slast in stra-t in gorje!

Kot voda na jezu kipi nam kri,

takč nam src& valovje hrumi, 30

ko tisoč sovražnih ovir

zastavlja življenja težavni nam tir,

ko divja nam strast

srca občutke dobi v oblast

ter vreči nas hoče v brezdanjo propast.

Oh, stre se tedaj

iO

15

20

Slovstvena čitanka.

27

418

nam solnce bleščeče
pokoja in sreče!

Bog ve, če se žarki zbero še kedaj,
40  če vmiri srca se valovje kipeče?

Bog daj, Bog daj!

Le v jasnem valovju pokojnega srca
prekrasno nebo vesoljno se zrca
in zrca se v njem nešteti cvet,

45 ki z njim življenja breg je odet.

O blažen, ki dajo mu dobra nebesa,
da mirno mu teče valovje srca,
da prsij vihar mu sovražni ne stresa,
on ljubljenec pač je neba!

50 A komur ta sreča ni dana od zgori,
on trpi možato, junaški se bori!

8. Uzori.

1. Z uzori se nikar ne bori,
kot solnčni žarki so uzori,
ki grejejo nam mrzli svet,
budč, rode pri cvetu cvet.

Uzori tudi plemeniti,

če duh je z ognjem njih ogret,

božanstven cvet mogo roditi.

2. Uzorov mi nikar ne mori.
kot žarki solnčni so uzori:
en sam mi solnčni žarek daj,
z njim božje solnčece tam gori
na prvi najdem ti migljaj.

Kot solnčnih žarkov zlati trak
uzor je plemeniti vsak.

3. Ne tu na zemlji zapuščeni
iz ognja našega srca,
iz isker našega duha —
iz luči večne so rojeni,
le v njenem se žare plameni.
Zato pa sveti vsak uzor
nam gor, kjer je njegčv izvbr!

87. Ivan Tavčar. 1 )

Slovenski Pravnik. 1883.

O zemljiščni knjigi in njenih dveh imenitnih lastnostih.

Svojo razpravo pričenjamo z vprašanjem: „Kaj je zem-
ljiščna knjiga? Predno govorimo na široko o tej napravi, vedeti
moramo pred vsem, kaj je zemljiščna knjiga sploh. O tem pa

1 ) Ivan Tavčar , rojen v Poljanah nad Škofjo Loko leta 1851., sedaj
odvetnik v Ljubljani, se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Sprva je objavljal
svoje povesti pod imenom „Emil Leon“  ter vzbujal občno pozornost. Vsebina


419

se najpripravneje poučimo s pomočjo preteklosti, če namreč
premišljujemo, kako je zemljiščna knjiga v teku časa nastala
ter postala to, kar je sedaj.

Prvi pričetki zemljiščnih knjig segajo v tiste čase nazaj,
ko se je po mestih začela razvijati kupčija in obrtnija. Kmet
je moral obdelovati zemljo, in to že od nekdaj, tako da mu ni
ostajalo časa, napravljati si tistih izdelkov, ki jih še dandanes
izdelujejo rokodelci. Ti rokodelci naselili so se po mestih ter
izdelavali stvari, ki so jih prodajali potem kmetu v okolico.
Posebne tržne dni suli so ti v mesto ter kupovali obleko in
druge rokodelske izdelke. S pričetka je bila stvar preprosta.
V vsakem mestu bilo je malo rokodelcev ene vrste; v tem
mestu živeli so samo štirje črevljarji, samo dva usnjarja itd.
Ali čas hiti in kmalu vidimo, da se naselijo v mesto drugi
črevljarji, še drugi usnjarji itd. Kaj je nasledek tega? Neiz-
ogibljivi nasledek tega je bil, da je tisti izmed črevljarjev in
usnjarjev itd. bolje izhajal, ki je prodajal boljše in lepše
blago. Rokodelci ene in tiste vrste pričeli so se med sabo
bojevati in vsak se je trudil, da bi izdelaval boljše in lepše
blago, da bi ga potem več prodal. Ta boj med rokodelci ene
in tiste vrste imenuje se konkurenca  in se še danes ne samo
po mestih, temveč že tudi po vaseh nahaja.

Vsled tega boja prisiljeni so bili črevljarji, da so imeli
pripravljenega nekaj izdelanega blaga, da so mogli kupcem
kadarkoli postreči. Delali niso več samo za posamezno osebo,
temveč sploh za svojo zalogo. In kdor je imel večjo, lažja mu
je bila konkurenca, kar je samo ob sebi umevno. Crevljar ni
več izhajal s tem, da je kupcu za obuvalo sproti jemal mero;
peljati ga je moral v svojo zalogo, kjer se je moralo vsak
trenutek in za vsako nogo dobiti primerno obuvalo. Ravno

njegovih slik, povestij in romanov se naslanja na domačo zemljo, na domačo
zgodovino in na domače družabno-politično življenje. V prvi vrsti imenujemo
tukaj romantično povest: Otok in Struga,  zgodovinski povesti: Vita vitae rneae
in Janez Solnce,  ter modroslovni roman: Mrtva srca.  Za preprosto ljudstvo je
spisal v prav poljudni obliki knjigo: „Slovenski Pravnik“,  ki obsega pouk o naj¬
potrebnejših zakonih. Knjigo je izdala družba sv. Mohorja v letih d 883—1888.
v mnogo tisoč izvodih.

S

10

15

20

25

30

27 *

420

tako je bilo s kupčevale! Kdor je imel bolj polno prodajalnico
35 in več izbere, ta je s svojimi sokupčevalci uspešneje konkuriral.
Nastali so torej veliki mojstri, ki so delali s pomagači in ne
samo za pričujočo potrebo, temveč v prvi vrsti za svojo zalogo.
Kaj se je sedaj pri takih okoliščinah dostikrat pripetilo? Pri¬
petilo se je dostikrat prodajalcu in obrtniku, da je imel polno
40 prodajalnico, polno shrambo izdelanega blaga, — da pa ni imel
gotovega denarja. Denarja malo, blaga pa obilo! Ali denar se
je vedno potreboval. Plačevati so se morali pomagači in kupo¬
vati neizdelano blago. Crevljar imel je spomladi ali v poletju
veliko zalogo izdelanega blaga, o katerem je vedel, da ga bo
45 v jeseni proti zimi dobro in z dobičkom prodal. Ali sredi
poletja potrebuje denarja; nakupiti mora usnja, da njegovi
pomagači niso brez dela. Usnje velja denarja, denarja pa ni.

Kaj početi? Izmislili so si zemljiščno knjigo.  Z eno besedo,
veliki trgovci in obrtniki prišli so v stanje, da k nadaljevanju
50 kupčije ali obrtnije niso imeli denarja, dasi so imeli polne
magacine in napolnjene prodajalnice. Tu so ti trgovci in obrt¬
niki premišljevali: »Denarja nimamo. V jeseni ga bomo pač
imeli, ker tedaj bomo po predzimskih sejmovih obilo blaga
poprodali. Ce pa to blago sedaj v poletju prodamo, moremo
55 ga le pri veliki izgubi prodati. Ali kako si pomagati?” V tem
premišljevanju utrnila se je iskra in denarja potrebni trgovec
je olehčalno izdihnil: „Blaga ne morem zastaviti, ker potem
kupčija ni mogoča. Ali saj imam hišo, zemljišče, ki ji lahko
zastavim l“  Spoznalo se je, da leži v nepremakljivih posestvih
60 tudi kapital,  ali ta kapital bil je s pričetka mrtev, ker s hišami
in polji se ne plačujejo trgovinski ali obrtniški dolgovi. Tedaj
pričele so bistre glave misliti, kako bi se kapital, v nepre¬
makljivem posestvu mrtev ležeč, oživel, to je, kako bi se dal
za trgovino, za obrtnijo porabiti, in sicer tako, da bi pri vsem
65 tem ne bilo treba hiše ali polja prodati. Dejalo se je, naprav¬
ljajte dolgove na posestvo! »Dobro!“ se je odgovorilo. „Ali če
bo več dolga, pograbil bo upnik, ki se bo prvi oglasil,, vse in
izgubili bodo upniki, ki imajo mnogo starejše terjatve. Tisti, ki
posodi na zemljišče, nima tedaj nikake varnosti, da bode poso-
70 jeni denar tudi nazaj dobil. Dolgovi se ne napravljajo javno

421

po ulicah in vsak ima lastnost, da skriva svoje dolgove, če
torej komu na hišo kaj posodiš, ne veš, kako stojiš, ker ima
za tvojim hrbtom lahko na tisoče dolga." To so bili tehtni
ugovori. A kako so se odpravili? Izmisliti se je morala naprava,
s katero se je zvedelo, koliko je to ali ono posestvo zadolženo, 75
in s katero se je dajala varnost, da se hode denar dobil iz
posestva na tistem mestu, na katero se je posodil. In ta na¬
prava se je dobila.

Pri mestnih uradnijah vpeljala se je knjiga, v katero so
so vpisali vsi lastniki nepremakljivega posestva. Vsak lastnik 80
je dobil v tej knjigi svoj list. Na eni strani bralo se je, iz
česar obstoji njegovo posestvo, ali iz hiše, polja itd. Na drugi
strani pa se je bralo, koliko je dolgov na tem posestvu. To je
bilo dobro. Ali kaj pa potem, če niso bili vsi dolgovi vpisani?
Izreklo se je načelo, da je posestvo v prvi vrsti zastavljeno za 85
vpisane dolgove. Če se je torej prodalo, prišli so najprej na
vrsto vpisani dolgovi, in sicer po tistem redu, kakor so bili
vpisani v knjigi. Kdor je bil prej vpisan, prišel je, če se je
zemljišče prodalo, tudi prej na vrsto. S tem se je ravno dosegla
za upnika varnost, da je dobil svoj denar na tistem mestu, na 90
katero ga je bil posodil. Kaj je bil nasledek? Vsak, ki je dal
obrtniku posojilo ua hišo ali polje, dejal je dolžniku: »Prijatelj,
predno ti odštejem denar, podajva se v mestno hišo, da se
bode v knjigi moja terjatev na tvoje posestvo vpisala, da sem
varen potem l“  Da je ta knjiga imela občne vplive, izreklo se 95
je, da je javna,  to je, da je vsakemu odprta, kdor se hoče iz
nje poučiti o zadolženju tega ali onega posestnika. Izreklo pa
se je dalje, da ima ta knjiga javno zaupanje,  to je, da velja
vse, kar se v njej bere, za resnično, za neomahljivo. S tem bila
je vpeljana zemljiščna knjiga, kakor jo imamo po večjem še 100
sedaj. Glavna načela teh starih mestnih knjig bila so ta-le:

a)  Vsako mesto imelo je svojo knjigo, v kateri so bila
vpisana vsa nepremakljiva posestva meščanov.

b)  Pri vsakem posestvu bilo je vpisano ime lastnika.

c)  Pri vsakem posestvu bili so vpisani dolgovi, na to ios
posestvo napravljeni.

d)  Kar ni bilo vpisanega, to tudi posestva obteževalo ni.

422

e)  Kdor se je prej vknjižil s svojo terjatvijo, bolj je bil
varen.

no f)  Knjigo smel je vsakdo pregledati.

(/)  Vse, kar je bilo v knjigi vpisano, veljalo je za resnično.

* * *

Vsa ta načela veljajo še sedaj in zavoljo tega je čas, da
prestopimo k zemljiščni knjigi, kakor jo imamo sedaj. Naša
zemljiščna knjiga ravna se po zakonu od 25. julija 1871,
H5 št. 95., drž. zakon.

Pri vsaki okrajni sodniji nahaja se oddelek, ki se imenuje
„zemijišcna knjiga 1  (gruntne bukve). Pri tem oddelku se hranijo
knjige, v katerih so vpisana vsa nepremakljiva posestva, naha¬
jajoča se v sodnijskem okraju. Knjige, ki so hranjene pri tako-
12 « zvani zemljiščni knjigi, razločujejo se v dve vrsti: v glavne
knjige  in pa v knjige za pisma.

Glavna knjiga  je najvažnejši oddelek vsake zemljiščne
knjige. Ravno v glavni knjigi vpisana so vsa posestva v sodnij¬
skem okraju, in sicer, kolikor jih je v eni davčni občini skupaj.
125 Glavna knjiga je po tem takem razdeljena v toliko pododdelkov,
kolikor je davčnih občin v sodnijskem okraju. Vsaka davčna
občina ima svojo glavno knjigo; glavne knjige vseh davčnih
občin skupaj pa se imenujejo: Glavna knjiga  c. k. zemljiško¬
knjižnega urada  pri c. kr. okrajni sodniji v Loki, itd. — Če se
130 tedaj govori o zglavni knjigi pri zemljiščno-knjižnem uradu
v Loki‘\ ne sme se misliti, da je to ena sama knjiga; vsaka
davčna občina ima svojo knjigo; knjige vseh davčnih občin pa
so zopet celota in ta celota imenuje se tudi glavna knjiga.

V glavni knjigi ima vsako samostojno posestvo svojo „vlogo“.
135 Vloga je tedaj tisti prostor v glavni knjigi, ki je odločen za
eno samo posestvo. Vsaka vloga obstoji iz treh listov.  Na prvem
listu bere se obseg vpisanega posestva, to je, ta list našteva
posamezne parcele, ki spadajo k vpisanemu posestvu. List ime¬
nuje se tedaj „ list za obseg“.  Drugi list naziva se lastninski
140 list ali „list za lastnike“.  Na tem listu se čita, kdo je lastnik
vpisanega posestva, in če je več lastnikov, vpisani so vsi na
tem listu. Tretji list namenjen je bremenom. Na njem čitajo se

423

vsi dolgovi, ki so vknjiženi pri vpisanem posestvu. Ta list ime¬
nuje se zategadelj „list za bremena“ . V pojasnilo naslednji
zgled. j 45

K okrajni sodniji v Loki spada med drugimi tudi davčna
občina „Dolenje Brdo' . Recimo, da je v tej občini 1200 samo-
stalnih, nepremakljivih posestev. Pri okrajni sodniji nahaja se
torej knjiga, ki se zove „glavna knjiga za davčno občino Dolenje
Brdo“.  Ako ima celi sodnijski okraj na primer deset davčnih 150
občin, ima vsaka davčna občina svojo glavno knjigo. Teh deset
glavnih knjig skupaj pa se imenuje „glavna knjiga ces. kralj,
zemljiščnih knjig v Loki 1 '.  Ali povrnimo se k davčni občini Do¬
lenje Brdo. V njej nahaja se 1200 samostalnih posestev. Vsako
teh posestev ima v glavni knjigi za davčno občino Dolenje 155
Brdo določen svoj prostor, ta prostor pa se imenuje „vloga“
dotičnega posestva. Vsaka vloga zaznamovana je s svojo šte¬
vilko. Če ima torej vsako posestvo svojo vlogo in vsaka vloga
svojo številko, potem ima glavna knjiga za davčno občino Do¬
lenje Brdo 1200 številk. Posamezna posestva zaznamenujejo se 160
z vložno številko in pa z davčno občino. Ako zahtevam posestvo,
ki je vpisano na primer kot vloga, št. 80, v davčni občini Do¬
lenje Brdo, dobil ga bo sodnijski knjigovodja brez težave. Vzel
bode glavno knjigo za davčno občino Dolenje Brdo ter poiskal
vlogo, ki nosi številko 80. To vlogo dobil bode toliko laže, ker 165
tekč vloge ena za drugo. Zaznamuje se torej to posestvo: Vloga,
štev. 80, v davčni občini Dolenje Brdo.

Kaj je knjiga za pisma  ali listine, povč že ime samo. To
je knjiga, ki obsega vsa pisma, katera so se vložila pri zem-
Ijiščni knjigi. Če hočem kaj intabulirati dati na podlagi tega i?o
ali onega pisma, predložiti imam zemljiščni knjigi ne samo
pravo pismo, temveč tudi natančni prepis tega pisma. Kadar
se je intabulacija dovolila, povrne se mi pravo pismo, prepis
pa ostane v zemljiščni knjigi. Sedaj si lahko mislite, koliko
takih prepisov nabere se leto za letom pri zemljiščni knjigi. i?5
Skladajo se leto za letom na kup, in kadar je kup primerno
narastel, veže se kakor knjiga, ki se potem imenuje knjiga za
pisma. Pri vsakem zemljiščno-knjižnem uradu je več tako ve¬
zanih knjig; vse te knjige imenujejo se: Knjiga za pisma pri

424

180  c. kr. zemljiscni knjigi okrajne sodnije v Loki,  itd. Kdor hoče
v zemljiščni knjigi kaj zvedeti, predloži se mu najprej glavna
knjiga. Iz te bode na primer zvedel, da je pri Janez Skr-
lovem posestvu za Miha Stržina na podlagi kupnega pisma od
4. avgusta 1878 vknjiženih 30 gold. BO kr. Važno je vedeti
185 včasi, kako se kupno pismo od 4. avgusta 1878 od besede do
besede glasi. Tudi v tem mu pomaga zemljiščna knjiga, ker
se v njeni knjigi za pisma ravno nahaja natančni prepis pisma
od 4. avgusta 1878.

* „ *

*

Prva važna lastnost zemljiščne knjige je njena javnost.
190 Ta imenitna naprava ni pod ključem in vsakemu je odprta, da
lahko dobiva iz nje prepise in spiske. Brez javnosti si zem-
ljiščne knjige še misliti ne moremo, ker bi sicer za vsakdanje
življenje bila brez pomena in brez vpliva. Glede javnosti glasi
se zemljiščno-knjižnega zakona § 7. tako-le: „Zemljiščna knjiga
195 je javna. Vsakdo sme to knjigo vpričo zemljiščno-knjižnega
uradnika pregledovati ter jemati iz nje prepise in spiske .“  Za¬
voljo tega imenuje se zemljiščna knjiga sploh „javna knjiga“.

Zemljiščna knjiga je tedaj javna, to se pravi, med urad¬
nimi urami je odprta vsakemu, kdorkoli jo hoče v pregled vzeti.
200 Zemljiščno-knjižni uradniki so zavezani, knjigo vsakemu brez
vsega obotavljanja pokazati, ne da bi stranko popraševali,
čemu da hoče knjigo pregledati. Zemljiščna knjiga je v naj-
širjem pomenu javna. Ona je kakor ogledalo, v katerem se kaže
vrednost nepremakljivih posestev, v sodnijskem okraju ležečih.
205 Iz nje se vsakdo lahko prepriča, koliko je to ali ono posestvo
vredno, da potem ve, na kaj in koliko ima posoditi. Kakor
hitro bi knjiga javna ne bila, izginila bi njena vrednost, kakor
izgine slana pred solncem.

Ali javnost sama bi ne koristila mnogo, če bi javna knjiga
210  še druge preimenitne lastnosti ne imela. Ta lastnost se imenuje
splošno zaupanje,  ki ga uživa povsod ter ga povsod uživati
mora. Kaj se hoče reči s tem, da uživa javna knjiga splošno
zaupanje? To se pravi: Zemljiščna knjiga je neomahljivo zanes¬
ljiva; kar stoji v njej, velja toliko časa, da se ni iz nje izbri-
215  salo ali ekstabuliralo. Vse, kar se bere v knjigi, je resnica,

425

naj se je med tem časom zgodilo zunaj knjige to ali ono. Kdor
je v dobri veri in v zaupanju na javno knjigo prevzel pravico,
ki je v knjigi še obstoječa, ki se je pa zunaj knjige mogoče že
pokončala, ta ima pravico, ker mu jo zemljiščna knjiga daje.

Pri tem je mogoče, da bode ta ali oni zavoljo zemljiščne knjige 220
škodo trpel, kar pa ima samo svoji malomarnosti pripisati, ker se
ni dal kot kupec v javni knjigi prepisati, ali pa ker ni izbrisal
plačanega dolga v zemljiščni knjigi. Zapomni naj se torej:

a)  Pri prodaji zemljišč ostane prodajalec toliko časa lastnik
prodanega zemljišča, dokler se kupec v javni knjigi ni prepi- 225
sati dal. Dokler ima kupec pismo doma, napravlja prodajalec

še vedno lahko dolgove na prodano zemljišče; zavezale so se
mu roke še le takrat, ko se je pismo v zemljiščno knjigo
vknjižilo.

b)  Intabulirani dolgovi veljajo toliko časa, dokler se niso 230
v zemljiščni knjigi izbrisali ali ekstabulirali. Če ima dolžnik
tudi pobotnico v rokah, vendar bo moral še enkrat dolg pla¬
čati, če je tretja oseba, v zaupanju na zemljiščno knjigo, inta-
bulirano terjatev po superintabulaciji dobila v roko.

88. Janko Kersnik. 1 )

Iz povesti: Očetov greh. 1894.

Na Kačonovino lega jesen.

Taka ni kakor nekdaj, ko je vsaka shramba pričala o bla¬
ginji tega posestva. V kozolcu, kateri ima sedaj samo tri stebre,

*) Janko Kersnik  se je porodil 1. 1852. na Brdu na Gorenjskem. Srednjo
šolo je dovršil v Ljubljani, pravoslovja pa se je učil na Dunaju in v Gradcu.

Leta 1880. je postal samostojen notar na Brdu, svojem rojstnem kraju, kjer
je umrl 1. 1897. Sprva je zlagal pesmi pod vplivom Jenkovim  in Stritarjevim,
kmalu pa, se je seznanil z Jurčičem  ter se posvetil pripovedništvu. Dobro je
pogodil majhne slike in črtice iz narodnega slovenskega življenja na kmetih
in v mestu, spisoval pa tudi obširnejše povesti in nam ustvaril socijalni roman.

V njegovih povestih nahajamo ne le kmeta in meščana, temveč tudi plemeni¬
taše, duhovnike in umetnike. Najrajši pa nam predočuje vseučiliščnike in
uradnike ter družabno življenje po naših mestih, trgih in gradovih. Večje
povesti in romani njegovi so: Na Zerinjah (1876), Lutrski ljudje (1882),
Ciklamen, Agitator, Gospod Janez, Rošlin in Verjanko, Jara gospoda, Očetov
greh (1894).

426

tiči še nekoliko detelje in nekaj snopov lanu, v peščenem bregu
5  se pase pet ovac, in mati Jerica, sedaj Kačonka Jera, vlači
z brega borovo suhljad, katero seka in veže v butarice ter jih
polaga pod napušč, da bode kaj za kurjavo po zimi. Pred
vhodom v klet še leži kup krompirja, stisnjenega in nakopiče¬
nega, kakor bi ga bilo strah širokega prostora spodaj, katerega
jo ne more napolniti. O steni pod ostrešjem visi nekoliko koruze,
trije krvavordeči storži med drugimi zlatorumenimi; s kapu
strle razmršeni šopi trhle škope, ki je doslužila na strehi.
Pred odprtim, praznim hlevom skače nekaj vrabcev, na tnalu
poleg hleva pa se oblizuje star kodrav maček. Niti za vrabce
15 se ne meni, kakor bi bila tudi njega obšla tista malomarnost,
ki zija iz vsakega razpokanega trama, raz vsak kamen na tem
posestvu.

Po obrastlem kolovozu, kjer je nekdaj stari Kačon tiral
svoje rejene voli, škripljejo kolca, katera vleče zmršena krava.
20 Poleg nje pa hodi velik, v hrbtu sključen, koščen mož; na
kolcih leži dolg hribovski koš in v njem je bela, a drobna repa.

To je sedanji Kačon, ki vozi jesenske pridelke domov.
Ni še star po letih, ampak njega stas in lice ga kažeta
starejšega.

25 Kozolec nima več plašča, da bi gospodar podenj zvrnil
repo; obrezavati jo bode treba pod hlevnim napuščem, kjer je
le še preveč prostora. Tja tudi zavije' Kačon in pokliče Jero,
naj mu pomaga izprazniti koš.

„Drobna je letos, drobna!“

30  To so edine besede, katere izusti Kačonka; on pa molče
odvede kravo v hlev.

Jera si pripravi bruno, da sede nanje, in se loti repe;
glavice meče na kup poleg krompirja, repnik pa na drugo
stran. Pred leti ni bilo tako; tedaj je pomagala in ukazovala
35  in dekle so postorile največje delo; danes pa je sama. Misli ji
uhajajo v minula leta in v prošlo blaginjo, toda ne mudi se
predolgo z njimi.

„Pač je Bog hotel tako!" reče v svojem vdanem fatalizmu
in meče repo za repo na kup pred klet.

427

Izza ogla zahrešči korak na peščeni poti in pred mater
stopi Janez, sin študent.

Njej pade nož iz rok in skoro ne more vstati s sedeža.

„Janez — Janez!' 1  To je vse, kar more izustiti, in potem
se ga oklene oberoč, nerodno, trdo, a tako presrčno, kakor
more le mati.

Mladi Kačon se ji počasi in mehko izvije iz rok.

„Kje so oče?" vpraša, in to manj zaradi želje, da bi ga
videl takoj, nego da prikrije, kako ga je ganil izbruh materine
ljubezni.

„0, kako si vzrastel! Pa — Janez — obriti se moraš!
Koliko bodeš gorši!“ biti ona in se ne meni za njega vprašanje.

Janez se nasmehne in si potegne s prsti svoje levice po
mladih brkih.

Sedaj pride oče iz hleva.

,,Janez je tu!“ zakliče mati Jera in ne more z očesom
od sinovega lica.

Kačon izprva nekoliko osupel obstane, potem si obriše
roke ob prtene hlače in stopi počasi bliže.

„No, kaj si vendarle zopet našel domov?" deje na videz
malomarno in očitaje, ali iz njega besed zveni prikrita radost,
katero umejeta in čutita mati in sin.

„V hišo pojdi, da si odpočiješP veli oče in stopa naprej.

V sobi, v kotu med okni, nasproti veliki peči, še vedno
stoji stara, bela javorova miza in okoli nje so dolge nerodne
klopi; na steni visč v lesenih okvirih na steklo naslikane po¬
dobe svetniške, v kotu pa je razpelo — vse še na tistem mestu
kakor pred dvajsetimi in več leti, samb vse prašno, zamazano,
okajeno.

Janez je poznal že vse to in tudi ni pričakoval izpre-
membe. Ravnodušno odloži mali kovčeg, ki ga je prinesel
s seboj, na klop pri peči, sam pa sede za mizo.

40

45

50

55

60

65

70

428

Mati pobriše s predpasnikom nekolikokrat prek mize in
potem za trenutek izgine iz sobe. Stari Kačon potegne svoj
vivček in tobačni mehur iz žepa in si tlači pipo.

?5 »Potrpite, oče!“ veli sin in gre odpirat kovčeg.

..Kaj pa imaš tam?" vpraša starec z zadovoljnim na¬
smehom.

Študent prinese majhen zavitek in ga položi pred očeta.

»Nekaj smodek za vas!“ reče veselo, „tiste —dolge so!"

80  Očetu se še bolj razjasni lice.

„Glej ga, glej!" deje nato — druge besede ne ujame —
in vtakne pipo in mehur v žep, iz zavitka pa potegne smodko.

„Janez, Janez! Oče!" zakliče mati pri vratih, katera le
nekoliko popre.

85 Kačon odide v vežo in potisne duri za seboj.

„Kje pa je steklenica borovničevca, ki sem jo hranila tu
zadi v omari?“ vpraša Jera. „Požirek mu moram dati!"

„Da, da, a  hiti Kačon, „tu zadi mora biti!"

Rekši, seže v omaro.

90 „Steklenica je v njej, žganje si pa ti popil!" razhudi se

mati polglasno in odrine od sebe moža, kateri drži prazno
steklenico v roki.

»Beži, beži, ti bi mu niti ne mogel .dati suhega kruha !"

,,G!ori pojdem — na Koreno — k Yolku! Ta ima še

95 nekaj borovničevca!"

„Ni treba! V izbo pojdi!“ veli ona in Kačon se ji ne
ustavlja.

V sobi sede zopet kraj mize in si vesele volje vžiga
smodko.

100  „No, kaj pa je s teboj! Bodeš li skoro v cesarski službi,
ali si že! <l  vpraša skoz gosti dim, ki ga puha prek mize.

,,Nimam je še, pa dolgo pač ne bode!" reče sin in iztika
po kovčegu.

Sedaj vstopi mati ter prinese hleb črnega kruha in na
105 majhnem lesenem krožniku kupec lepih jabolk.

429

„Letos jih je bilo nekaj, tu na starem drevesu za hle¬
vom!" reče sinu in položi nož predenj; potem zopet odhiti iz
sobe in oče in sin začujeta nje korake pod streho.

,,Kam pa so ušli mati?" vpraša študent, ko si odrezuje
košček kruha.

V Kaeonovi gdavi se porodi vesela slutnja.

„1, pa že kaj ima skritega tam gori!" reče nato in za-
kašlja, kakor bi se zdajci spomnil svojega suhega grla.

„Kje te bodo pa nastavili? Kam te pošljejo?" vpraša,
dasi sam zase ugiblje, kje ima Jera skrito pijačo, katero mora
prinesti vsak hip; zakaj po drugem ne iztika gori pod streho;
tako je moral sklepati iz prejšnjega besedovanja.

„Tega še ne vem! Morda pridem v Ljubljano, morda
v Gorico. Skoro se odloči!"

Starec novič zakašlja, a potem zopet vpraša:

„Koliko bodeš pa služil? Bode li za trud?"

„Ne vem, tudi tega ne vem," zasmeje se sin; „nekaj sto¬
takov na leto, toliko, da se bode živelo!"

„Nekaj stotakov? No, prihranil bodeš pač kaj? Čemu si
pa študiral? Cernu smo te pa dali v šolo?"

Okrog sinovih usten leže za trenutek zaničljiv posmeh;
nehote se spomni dvojbenih zaslug, katere ima oče gledč nje¬
gove izobrazbe. Ali oko mu pohiti prek umazane sobe orez
razpokano peč, in glej, tam gori leži kup cunj in raztrganih
odej, in zazdi se mu, kakor da je život v njih. Da, tam je če¬
pela stara mati Barba in ta mu je pravila, da je prav tam in
dolgo pred njo tudi že čepela stara — prastara babica, in ta
in čna — obe sta vsaka v svoji dobi noč in dan, leto za letom,
dokler jima je bil odmerjen čni prostor za čelešnikom, pletli
belo slamo v kite, za zaslužek dveh, treh krajcarjev na dan;
in ta stara mati Barba mu je otroku, mlademu dijaku, tudi
vedno pripovedovala, naj se le kaj uči, da bode kaj, da si kaj
prisluži, prihrani, da bode kdaj pomagal domačinom, materi in
očetu, zlasti pa — gruntu, na katerem se je porodil.

Te misli bliskoma hite mlademu možu po glavi.

110

115

120

125

130

135

140

430

„ Grunta, starega grunta pač ne bodemo več mogli nazaj
kupovati,“ reče po kratkem molku pod vtiskom naglega raz¬
mišljanja.

Kačou je, sledeč sinovim očem, pogledal tja v kot na
145  peči, na kup umazanih krp, in tudi njemu se je zazdelo, da
čepi nekovo živo bitje tamkaj; toda on ni mislil na mater
Barbo, ne, ona stara koščena, devetdesetletna babica je vstala
prednjim, in ko je začul sinov odgovor: „ Grunta — grunta ne
bodemo več kupovali 11  — zazvenelo mu je še nekaj drugega
150 po ušesih; tisti strogi: „Bčži — beži — ne dotikaj se me!' 1
s katerim ga je nekoč odpodila, ko ji je hotel pomagati s peči.

Stresne se in hoče nekaj odgovoriti; pa sam ne vč, kako
in kaj. V tem pa vstopi mati in prinese steklenico borovni¬
čevca in majhen kozarec ter oboje postavi pred sina.

155  „Truden si in žejen, Janez!" mčni skrbno.

„Pa ta ni, da bi gasil žejo!“ nasmehne se sin.

„Oh, dober je — dober! Le pokusi!" sili oče in natoči
kozarec.

»Prej bi rajši malo vode! 1 ' reče Janez in mati je že zu-
lfio naj, da mu izpolni željo.

V tem izpije Kačon poln kozarec žganja in ko ga iznova
napolni, prigovarja sinu: ,,Le daj, le daj, ta hasne zdravju!
Povsod ne dobiš tako pristnega!“

Ko se mati vrne, ponudi sin tudi njej nekaj v papir
165 zavitega.

„1, kaj pa je to?" vzklikne ženica vesela in vsa rdeča
v zgubanem licu ter odvija papir. Bujno pisan, svilnat robec,
v hribih takč priljubljen, razvije se pred njo.

„Oh, Janez! Kaj takega si mi prinesel? Ta je pa
170 drag, drag! 11

,,Ni tako, kakor se vam zdi!" zasmeje se sin.

,,Takoj v nedeljo pojdem v cerkev z njim! 11  pravi mati in
dene ta novi zaklad v skrinjo v izbi.

Nato sede vsi trije v živahnem razgovoru do pozne noči.
175 Za večerjo skuha mati najboljše, karvzmore: žgance in mleko,
in sinu tekne jed kakor nekdaj, ko je še deček prignal živino

431

s paše. Radost ga obhaja, spoznavšega, da sta ga oče in mati
resnično vesela. Da seza oče v enomer po borovničevcu, to
ga ne moti, celo mati Jera ne opazi tega. Govore o vsem,
kar se jim ravno nudi, največ o tem, kako je zunaj po svetu,
in Janez mora vse razkladati; vmes pa se vpletajo dogodki iz
domačega kraja.

Stari Kačon je že nekoliko pijan in kreše in kreše, da bi
vžgal mokri konec svoje smodke; kar mu šine nova misel
v glavo.

„Pa — oženiš se vendarle skoro, Janez — — dobro ože¬
niš? To bi bilo nekaj!“ deje počasi, zakaj jezik se muze  ne¬
koliko zapleta.

„Kdo ve? Morda bode kaj takega!' 1  nasmehne se sin in
tanko materino uho takoj zapazi, kakšna tiha radost zveni iz
teh besed.

„ Ali res, Janez ?“ vpraša veselo presenečena.

„Le potrpite! Jutri, jutri povem več! A za ženitev je
pač še čas; saj sem še mlad, premlad; ampak — govorili bo¬
demo pač o tern! “

„Je li bogata?" zajeca oče.

„Piisti ga vendar!" razhudi se mati. Sin očeta resno
pogleda in reče mirno:

„ Bogata ni!“

Starec se ves osupel ozre vanj, a ne črhne ni besede,
mati pa pobriše krušne drobtine v kraj na kupec ter še enkrat
posvari moža:

„Pusti ga v miru; sam nama povč, kadar bode čas za to!‘ (

In s tem je bil ta predmet končan.

Pozno je, ko ležejo spat. Oče, katerega je premagalo
žganje, zmaje se počasi v hlev, sinu pa priredi Kačonka ležišče
v sobi tako dobro, kakor je vzmore; tamkaj utrujeni mladi
mož sladko zaspi; mati pa bedi še dolgo, dolgo v sosednji
izbi, sključeno sedeč na poležani slami, pregrnjeni s hodno rjuho,
in spušča debele lesene kroglice na molku skoz suhe prste.

Moliti ne more privajenih molitev, ampak iz vse duše
vzdihuje:

180

185

190

195

200

205

210

432

„Sveta mati božja, ohrani ga, izprosi mu vso srečo tega
sveta!" 1

215 Sedaj in sedaj ji kane debela solza na koščene prste, toda
v srcu je srečna, neznano srečna!

89. Anton Aškerc. 1 )

1. Moja Muza.

1. Moja Muza ni mehkužna
bledolična gospodična;
Črnogorka je, Spartanka,
deva zdrava, ognjevita.

2. Moja Muza ne poseda

v mesečini v polusanjah,
ona ljubi jasne dneve,
ljubi vroče solnčne žarke.

3. Moja Muza se ne joče

nad svetovnim gorjem bridkim,
resno kliče le na delo,
ki naj spasi nas edino!

4. V levi baklo, v desni handžar
kvišku dviga moja Muza;
razsvetljuje teme klete

in s tirani se bojuje.

Anka.

kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!

Morete mi, rože, razodeti, 15

kaj sirote delamo na sveti ?“

A cvetice cvetejo, dišijo,

Anki mladi ne odgovorijo

Stopa dalje po stezici Anka,
bol premišlja svojo brez prestanka; 20
ptici vsaki žalost svojo toži,

1 ) Anton Aškerc,  rojen leta 1856. v vasi Globoko tik Rimskih Toplic
(Romerbad) v župniji sv. Marjete, je obiskoval latinske šole v Celju, bogo¬
slovja pa se učil v Mariboru, kjer je bil 1. 1881. posvečen v duhovnika. Prvo
svojo pesem: „Trije potniki* 1  je priobčil 1.1880. v Stritarjevem „Zvonu“. Prvi
proizvodi so bili sicer lirski, a kmalu je krenil na polje epskega pesništva in
zlagal od 1. 1882. naprej osobito balade in romance, skrivajoč se skoro deset
let pod pesniškim imenom staroslovenskega „Gorazda“. Aškerc je razširil
obzorje slovenskega pesništva; zlasti potovanje po raznih slovanskih in drugih
deželah mu je rodilo marsikatero novo pesniško osnovo. Svoje „Balade in
romance“  je Aškerc izdal v Ljubljani 1. 1890. (drugi natisk, 1903), „Lirske
in epske poezije“  1. 1896., „Nove poezije“  1. 1900., „četrti zbornik poezij“
1. 1904., večji ep „Zlatorog“,  na podlagi narodne pravljice izpod Triglava,
1. 1904. in „Zgodovinsko epsko pesnitev: Primož Trubar 1. 1905.

2 .

Gre po stezi črez polje zeleno
Anka mlada, dete zapušččno.
Kovčeg lahek nese mi v levici,
solze z desno briše si po lici;

5 joče milo mi sirota Anka,

stoče milo, toži brez prestanka:
„Oj cvetice, srečne ve sestrice,
jasno vedno vam je lepo lice;
jad nobeden srca ne pretresa,

10 solza vam ne kane iz očesa.

A gorje mu, kdor od doma mora,

433

ptici v grmu, ki veselo kroži:

„Kaj vam pravim, pevke moje mile,
kaj vesele bi pač ve ne bile!

25 Skrb vam nikdar srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.

A gorjč mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v rani grob dejali,

30 kogar kruha služit so poslali!
Hočete li, ptice, razodeti,
kaj sirote hodimo po sveti?"

A veselo ptice žvrgolijo,

Anki mladi ne odgovorijo.

35 Ide Anka, pride do potoka,
pak na brvi zaihti, zajoka:

„Potok bistri, voda žuboreča,
bol neznana tebi je skeleča.

Kak lahko mi tod skakljaš po polji,
solnce, tema — vse ti je po volji! 40
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v temni grob dejali,
kruha služit pa siroto dali!

Potok bistri, veš li razodeti, 45

čemu pač smo reveži na sveti?"

Sliši voda to ihtenje vroče,

čuti solze vase padajoče,

teče potok šumno po livadi,

reče potok hladno Anki mladi: 50

„Daleč mene pot po svetu vodi,

dosti potok vidi, koder hodi.

Tč-le ve ti, dekle, razodeti:

Prva nisi — zadnja ne na sveti!“

3. Kristus in Peter.

Zveličar in Peter po svetu hodila,
po svetu hodila, nevedne učila.

Pa gresta mi nekega dne oba
po veliki cesti tako sama.

5 Za gore že solnce je spravljalo se,
od gričev, vršičev poslavljalo se.

Pa gresta po cesti moža častita,
globoko zamišljena ne govorita.

Globoko zamišljena — ne! — to se pravi:
10 zamišljen v resnici bil sam je Gospod,
v tla gledal in gledal vso dolgo je pot,
Bog včdi, kaj mu je hodilo po glavi!

O, Peter bi davno že rad bil golčal,
z veliko težavo le je molčal
15 (ker, kdor veliko in rad govori,
ne misli globoko — izkušnja uči).

Beseda mu baš je na koncu jezika:
pred njima prikaže se čudna slika!

V dnu jarka globokega, tik pri cesti
20 kmet ležal je vznak in v nezavesti.

„He, klada pijana, zmezi se, zmezi!"
zadere Šent-Peter se v sveti jezi.

Slovstvena čitanka.

28

434

„Domov! Mar nič se ti še ne mudi?

Brez olja je starka doma in soli!“

25 A Kristus Sent-Petru s kazalcem pomigne:
„Pomagaj, da revež na noge se vzdigne!
Sok trsov moža pač je malko ukanil,
doslej se ni bil še nikdar upijanil,
no pošten je sicer in dobra duša . .

30  Šent-Peter strmeč te besede posluša
in hoče-noče, do prvega praga —
pod pazduho kmeta vodeč, pol noseč,
pod težo rojaka se dobro poteč —
zveličarju spraviti ga pomaga.

35 Pa gresta po cesti zopet naprej,
kdo jima naproti prihaja ? — Glej!

Berač je ostuden, poln gnilih gob,
živ mrtvec, ko svoje dni modri Job.

A glej, zveličar se jadniku bliža:

40 „Oh, brate nesrečni!“ srčnč ga pozdravi,
s poljubom bolnika pri priči ozdravi.
Šent-Peter se čudi, od čuda se križa.

Pa gresta po cesti beli naprej,
kdo jima naproti prihaja? — Glej!

45 Mož svetega lica, v obleki bogati,
na prstih se prstani bliskajo zlati.

In glej, že od daleč se jima odkrije,
„Hosana, sin Davidov!“ skoro zavpije . . .
„„No, vendar že enkrat — hvala Bogu !““
50 oddahne si Peter; „„bild ni miru
od sitnih pijancev in postopačev
in gnusnih in gobavih samih beračev.

Zdaj prvi nas sreča mož pošten in pravi I““
In Peter neznanca spoštljivo pozdravi.

55  A Kristus? — Popotnika še ne pogleda!

In nalašč od njega obrne se v stran,
ko mimo gre tujec ves sladek, skesan —
za Petra spet nova uganka — seveda!

„Kako pa, da tega preziraš ? Povej! “

60  „„Na ustnih ta človek pač nosi Jehovo,
a srce le Mamona moli njegovo,
o Peter, ta svetec je — farizej.““

435

4. Vinska bajka.

1. Na Sladkem vrhu po trgatvi v hramu

sodi trije mi stojijo;
v junakih starih, hrastovih, kovanih
čudni duhovi tam spijo.

2. Polnoč. Zadremal baš je gornik trudni.

Cuj, iz kleti kaj šumi mu?

Šušti, šepeče, siče v sodu prvem —
vinski pa duh govori mu:

3. „Leži, leži tam polje mi v tujini,

cesta po polju gre bela;
ob cesti krčma mi stoji samotna,
krčma ,Pri lipi' vesela.

4. Tovorniki pa pridejo bogati.

Ko so ti zlatov našteli,
konjičev iskrih par odpelje mene
z vozom po cesti tja beli.

5. Posedalo tam potnikov za mize,

mladih ljudij in pa starcev;
oživljali si ude bodo trudne

z mano iz polnih kozarcev . . .“

6. Pol spe, napol bede posluša gornik,

sladko v uho to šumi mu!

Šušti, šepeče, siče v sodu drugem —
duh pa'tako govori mu:

7. „Menihi pridejo iz mesta pome,

v klet me zapro tam globoko;
o zarji vsaki sakristan bo sivi
v cerkev me nosil visoko.

8. Menihi bodo stali pri oltarjih,

svete mi čitali maše,
kot kri spasiteljevo pil bo vsaki
vsak dan iz zlate me čaše . . .“

9. Posluša starec proročanstvo tajno,

divno v uho to šumi mu!

Šušti, šepeče, siče v sodu tretjem —
glas pa navdušen golči mu:

10. „Doma ostanem rajši jaz! Oditi
toži se meni po sveti;

28 *

436

kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje,
tu čem sedaj dozoreti!

11. Pa pride dan in oživi ta hram moj,

slavnost vesela bo, krasna;
iz grl pak orila bo takrat moških
pesem v dolino se glasna:

12. Bog živi v čašah naših sok ta zlati,

vsa z njim slovenska nam vina!

Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto —
živela vsa domovina!“

5. V gondoli.

Benetke.

1. Canale Grande!. . . Kod vozim se, kod
po ulici tej čaropolni?

Kočije prečudne mi švigajo tod:
hej, parniki hitri in čolni!

2. Na ladjici vzadi stoji gondolar —-
obličje mu vse zagorelo —

po vesel se taktu nagiblje veslar,
stoje slikovito in smelo.

3. In gondola plava gladkb in lahko,
mrtvaški podobna je krsti;

ko v bajki palače iz morja rastč
na desni, na levi po vrsti. . .

4. Ah, Riva degli Scliiavoni je tu!

Nas tudi, Benetke, častite?

Saj doli v globokem lagune dnu
na hrastih slovenskih stojite . . .

5. Kak tiho, kak tožno ti morje ležiš!

O sreči premišljaš li davni?

Žaluješ, ker prstana več ne dobiš
od dožev k poroki preslavni ? —

6. Zdaj Ponte Rialto nad nami se pne
v mogočnem ponosnem obloki;

lev Markov z obale na nas tam zre
stoječ ko na straži visoki.

7. V stran gondola krene. Nad nami visi
most dei sospiri v višini;

437

stok, vzdihe še čujem tam gor. se mi zdi . . .
Naprej! Spomin temni izgini!

8. Brez cilja po ulicah morskih okrog
ves dan do večerne že zore;

po oknih, balkonih vzrem krasen mnog
obraz črnolase signore.

9. Kakd naj, kar vidim, na dnevnikov list
z besedami pač vam napišem?

Posodi mi, Tizian, rajši svoj kist,

da mesto z njim tvoje narišem!

10. In kaj bi narisal strmečim očem?
Dejstviteljnost ali pravljico ?

Vil morskih naslikal bi hiše — ne vem,
zakleto bi morsko kraljico?

11. In gondola plava ... V dno čudnega sna
za mislijo misel mi tone . . .

Kazeč poezijo, mi vedno brblja
kraj mene sedd — cicerone.

6. Roma.

25

30

35

40

438

7. Buddhova čudesa.

1. čim dalje bolj se polni palmov gaj;
vse pisano ljudij je v mesečini.

Vse gnete smelo k Buddlii se naprej,
vsak rad v njegovi stal bi sam bližini.

2. Brahman naduti, kupec in vojak —
vsak hoče biti prvi ... tu je krika!
Iz mesta kralj Adžatasatu sam
prispel na slonu slušat je svetnika.

3. S tri sto menihi svojimi nocoj
počiva v gaju hladnem božji Bnddha;
od znojnih on počiva potovanj

in od vročine dnevne in od truda.

439

4. Počiva? Ne! Sedaj mečtanj je čas,
razgovorom je ura baš ugodna;

o zmislu, svrhi zdaj življenja tod
razlega v noč beseda se svobodna.

5. Cuj, usta modra on odprl je spet . . .
Utihne golč po tolpi tisočglavi.

Vse sluša pazno, molkom vse molči,
le Ganga tam šumi nekje v daljavi.

6. In govori jim Buddha, govori,

o grehu govori jim in kreposti;
in o trpljenju govori sveta,
nirvane tajne jim slavi sladkosti.

7. Prestane. Kralj Adžatasatu pa

pred njega stopi, nizko mu se klanja;
roke na prsih si drže navzkriž
on reče modrecu poln spoštovanja:

8. „častiti mojster! Drugi pred teboj
učitelji, pre, delali so čuda;
strmeli so ljudje jih gledajoč . . .

Še ti pokaži čudes nam, o Buddha!“

9. „„Ne vidiš lijih čudes ?!““ — in svetnik
roke na vse strani tu razprostira —
„„Ne vidiš . . . videl nisi še jih, kralj?
Vse polno, kamor se oko ozira!

10. Poglej ta svet vesoljni na okrog!
Razumeš moč, ki ga vzdržava, vlada?
Razumeš moč, ki kaže zvezdam tir?
Veš, kaj je ta priroda večno mlada?

11. Poglej najmanjšo bilko ti na tleh,
poglej te palme, velika drevesa!

Oglej si mravljo, leva si oglej,
pa slona, ki na hoji tla pretresal

12. Razumeš, kralj, to večno moč rasti,
to voljo, dvigajočo vse življenje?
Razumeš raznoličnost med stvarmi?
Razumeš to umiranje, rojenje?

13. Cvet lotosov že videl kdaj si, kralj ?

Po poljih cvetke gledal si cvetoče?

Ta pestri čilim tisočerih boj!

Razumeš li, kako je to mogoče?

440

14. In slišal že si sladko petje ptic
in slišal že grmenje si nebeško;
viharja, morja bučanje grozno,
ubrano pesem slišal si človeško . . .

15. In ves ta barev svet, ta svet zvokov —
kje biva? V duhu našem se nahaja!
Duh naš ga nosi, v njem zrcali se . . .
Razumeš, kralj, kako se to dogaja?

16. In črez besed skrivnostni most kako
duh moj do duha tvojega prispeje?
Razumeš mislij najinih to pot?

Veš, kak spočno nam v glavi se ideje?

17. Veš, kaj je to, kar dviga nam srce
za nečim nedosežnim brez prestanka?
Za nečim višjim, kar ni iz prahu
stremi naš prah ... ta jasna ti uganka?

18. Dovolj ? ... Ne vidiš še jih čudes, kralj ?
Zdaj čudesa pokazal sem ti svoja!

Ce gledaš, razumeti jih želiš —

in ne strmi pred njimi duša tvoja?““

8 .

Strah pred menčj te mar je, strah?
Razuma božjega nositelj,
prirode smeli ti krotitelj!

O človek, ti trepečeš plah!

5 Sam polboga veličaš sebe —
močnejši kdo je li od tebe?

Poglej mi, veleum, v obraz:

Jaz, moč prirodna, to sem jaz!

Veliki človek, kdo pa ti si?

10 Ti meni gospodar — še nisi!

Ti meni to si, kar črvič,
ti meni majhen, pust si — nič!

In s tčm ničesom, kadarkoli,
igram se jaz po svoji volji.

15  Ce hočem, s tajnoj ti rokoj
potresem zemljo pod teboj:
in pokajo kosti ji, skale,
ki prej so trdno se držale;
in tla se zemska zibljejo

J s. z*

in majejo in gibljejo, 20

ko morska raven valovita,
če burja biča jo srdita . . .

In kar gradiš si, „zemlje car“
na tleh nestalnih — kaj mi mar!

Ta mesta tvoja in palače, 25

po kterih znanost se uči,
umetnost sveta se slavi —
otročje meni so igrače!

Ce hočem, samo eden hip —
in vse razrušim v prah in sip. 30
Porušim cerkve ti ponosne,
pagode stare stolponosne;
in džamije razsujem v prah
in sinagoge ti na mah.

Poderem tvoje žrtvenike 35

in z njih svetnike in malike;
ti sam pa iz razpadlih hiš
berač brez strehe mi bežiš . . .

441

O, ne preklinjaj mi „očeta“,

40 o, ne preklinjaj mi — Boga!

Ne „oče“, ta ni brez srca,
brez krivd ne tepe on deteta.

Ne, dober oče ne podi
otrok iz hiše sred noči,

45 iz sladkega ne drami spanja,
ne goni jih iz stanovanja
polnagih venkaj v mraz in mrak!
Iz postelje na cestni tlak
slabotnih porodnic ne meče,

50 ko dete v krilu jim trepeče.

Očetu smili se bolnik,
svet mu njegov je žalni krik;
črez prag otroka, ki umira,
ne vlači oče in ne tira . . .

55 O, ne preklinjaj mi Boga!

Ne „oče“ —jaz sem brez srca,
jaz, moč vsemirna, moč prirodna
in tebi, človek, moč usodna . . .

Trepečeš!? Ti se me bojiš?

60 Sovražiš me in me črtiš?

Čemu? Ne delaj mi krivice!

Kdo sem? Poglej mi bliže v lice!
Sedaj sem Brabma, stvarnik tvoj,
ustvarjam z modroj ti rokčj
65 svet poln življenja, velekrasja,

svet poln razuma in soglasja.

A zdaj sem Siva, ki ta svet
prevračam v kaos divji spet.

A nisem Brahma, niti Siva,
le moč prirodna jaz sem živa! 70
In ne ustvarjam ti svetov,
ne uničujem jaz jih vnov—
le gibljem se brez prenehanja,
od vekov večno brez prestanja . . .

Ne vem, kaj je življenje, smrt, 73
neznana srd sta mi in črt,
a tudi ne poznam ljubezni;
ne vem, kaj je dobrost in zlost,
ne vem, kaj greh je, kaj svetost,
poznam le — zakon svoj železni; g 0
nepremakljiv, strog, večen je
in trd, neoporečen je!

Kdo sem? Le premotravaj me,
spoznayaj, proučavaj me —
zabava krasna, duhovita — gg

do dna spoznal ne boš mi bita!

Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj?

To večni je med nama boj.

Komu na prid, kdaj boj konča se,
ki z novo silo vsak dan rase? 99
Kdo sem? Kdo pač razreši dvom?
Vesoljnost jaz sem, ti — atom.

9. Prva mučenica.

(Staroegiptovska bajka.)

1. Postavljena že je grmada . . .

in ona vrb nje stoji — ah!
Gorje ti, gorjč, mučenica:
v trenutku pepel boš in prah!

2. Privezana k stebru je deva,

obleko že sneli so z nje . . .
Boginja ti živa si krasna,
ne hči iz ponilske zemlje!

3. Lasje ji vihrajo na vetru,

z grmade ozira se dol —
ves Memfis obsojenko gledat
na trgu se zbira okol.

4. V daljavo neznano zre deva.

Oči kaj gore ji tako?

Ponos mučeniški, nemara
nesmrtnosti vera je to?

5. Glej, bakle že tu so goreče!

A žreci nesč jih sami —
služabniki Apisa sveti —
in njih poglavar govori:

6. „Odkod je k nam prišla, ne vemo!

Ne vemo, odkod je doma.

Ni otcu, ni materi sama
imena ne ve, ne pozna.

442

7. Če Nila ni našega dete,

od Gange pač svete je tam;
iz Babela morda poslali,

iz modrih Aten so jo k nam!

8. Odkar nam Oziris in Izis

življenje delita in rast,
kar svetemu biku božanska
pri nas izkazuje se čast:

9. to devo zdaj culi smo prvič!

Smel govor je njen in ves nov;
taji nam red stari svetovni,
svetost taji naših bogov!

10. Njen nauk in njene ideje —

zapisano to že je kje?

Ni v hieroglifih besede

prevratne nikjer ne stojč . . .

11. Ukazali smo ji molčati

in bičali jo do krvi . . ,

Zaman! Po Ponilju povsodi
zavajala nam je ljudi.

12. V verige jeklene vkovali

noge smo ji mi in roke . . .

V dnu ječe na slami naj gnili
kosti ji na veke strohnel

13. Črez noč so odprla se vrata,

zapah za zapahom razbit . . .
Zdrobila okove je težke
in planila zopet na svit!

14. Bogovi zbog nje že jeze se,

do vrha je vzkipel njih srd ...
Egipčani, njim jo žrtvujmo! . . .
Grmada zdaj tvoja bo smrt!“

15. „Zažgite!“ . . . Gori že grmada,

v dim deva zavita je vsa,
poljublja že ude ji plamen —
a ona se samo smehlja.

16. Kaj znač.i smehljaj na teh ustnih?

Y očeh kaj pomeni ta žar?
Ponos mučeniški je sveti?
Nesmrtnosti nada je mar?

17. Le gori, grmada, le svdti

prek sfing, piramid v nedogled!
Preženi, razsveti temine,
s katerimi svet je odet!

18. O luč! . . . Mučenica utihne,

grmada pepel je in prah . . .
Kje zdaj si, boginja ti smela?

Kje tvoja nesmrtnost je? — Ah

19. A kaj iz prahu in pepela

pred žreci til dviga se? Glej!
Spet živa stoji mučenica,
krasnejša, močnejša ko prej!

20. „Kdo si, čarodejka neznana?

O phoenix prečudni ti, kdo ?“ ..
A ona krvnikom se smeje,
s ponosom jim reče le to:

21. „1 smrt sem premagala slavno!
Nesmrtna zato sem poslej . .
Ime mi je — Misel Svobodna,'
a moj je ves svet zanaprej 1“

10. Ahasverjeva himna Noči.

1. Mrači se zopet ... Po obzorju širnem
že prve dolge sence begajo . . .

Ko katafalčne rjuhe se počasi
po gorah in dolinah vlegajo . . .

2. In tam in tam — pošast že plove črna,
sem proti meni plove črna Noč;

443

ko netopir na krilih velikanskih
leti pod nebom sem grozeče zroč . . .

3. Čimdalje bliže in čimdalje bliže . . .

Sedaj v temo sem krog in krog zavit.

In zdi se mi: ta Noč me gleda, gleda,
in iz očij žari ji blazen svit . . .

4. In škodoželjno gleda me, reži se,
ironski roga Noč se mi v obraz,

češ: „Kdo premagal zopet je svetlobo
in solnce tvoje, Ahasver? Kdo? — Jaz!“

5. Le glej me, demon! Saj poznam, poznam te!
Odkar po svetu blodim ti proklet,

ah, često videl sem te, znanka temna,
in žal in žal, sedaj te vidim spet!

6. In spet pojo navdušene ti himne
poetje tvoji plačani, ah, čuj!

In ljudstvo ploska ti po cestah — slišiš ?
Raduj triumfov svojih se, raduj!

7. Zdaj ti kraljuješ, ti sediš na tronu,
ti ukazuješ in ti vladaš spet;

po željah tvojih, Noč, in vzorih tvojih
zdaj diha, giblje se in suče svet. . .

8. Ah, in kako zabavljajo na solnre,
ki ga premagala si baje ti!

Pod tvojimi perotmi pač predobro
prijateljem se tvojim zdaj godi . . .

9. Moderna si! Kaj tratil bi besede!

Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče tvoj!
Prinašaš srečo ali pa pogubo?

Moderna si! Slavi te ljudstva roj . . .

10. In glej in strmi, demon, pa se čudi!

Jaz tudi liro v rokah že držim

in tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem.

O naj te počastim in proslavim!

11. O, saj čim črnejša ti kdaj si bila,
tem lepši vselej si rodila dan;

in tem svetleje je sijalo solnce
potem še vsakikrat črez hrib in plan . . .

444

12. Zato pojo ti slavo strune moje,
hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč!

Zato ti himne poje lira moja,

ker pade skoro vlade tvoje moč.

13. Pomičejo navzdol se že kazala

na uri ... In nemudno teče čas . . .

Cuj, petelini že pojo po svislih!

Veš, kaj pomenja njih budilni glas?

14. Glej, tam za goro — tam se nekaj svita!
Nebo skrivnostno že se tam žari . . .

Tam zarja nova, jutro dobe nove,
svobode solnce tam se že rodi!

11. Herkulov kip.

Po trgu atenskem od kraja do kraja
poet Filalet se počasi sprehaja.

Pred Herkula kipom nakrat obstoji,
z rokama na hrbtu junaka motri.

5  „Kaj gledaš zamišljen na kip ti tako?“
znan glas zazveni mu od zadi v uho.

Glej, kakor bi vzrastel bil baš izpod tal,
sofist Misalet poleg njega je stal,
prisiljeno-sladko se držal, smehljal.

10  „„A tebi se ta ne dopada heroj ?““

na Herkula pesnik pokaže z rokoj.

„„Ta močna, visoka, junaška postava,
ta krasna, resnobna in moška ta glava!

Glej, vrat ima silen ko mlad kako v bik,

15  te prsi so prave možatosti lik!

In kij, ki ga roka mn jaka drži,

Sofistom opasen bi bil, se mi zdi. —

Polbog po pravici od pet do temena,
pač slavnega vreden zares je imena!

20  Kip ta, pre, iz samega brona je vlit;
a čuda, motrim spomenik že ves čas —
no brona ne vidim — kje neki je skrit?
Pred sabo le Herkula vidim tu jaz!““

„Ne veš, da ves bron se je v kip spremenil
05  ta hip, ko umetnik je Herkula vlil?“
„„Izvrstno povedal si zdaj, Misalet!““
po strani pogleda sofista poet.

445

„„V gimnaziju včeraj jaz pesem sem bral
in tl med slušatelji tudi si stal;
še veš, kaj mi včeraj bil tam si dejal?

Ko pesem „Sokratova smrt“  sem pročital,
da v njej idealov ni, si mi očital!

Ti, tčle učeno, si videl le to,

kak Sokratu čašo podajo v roko,

kak<5 on izpije jo vso brez strahu, 35

čeprav smrtonosni otrov je na dnu.

Ti videl potem si, kak mirno umira,

kako on oči na vse veke zapira;

prijatelje žalostne videl okrog,

njih videl si solze in slišal si jok ... 40

Vse videl si v pesmi podrobno, vse, vse —

zakaj ideala nikakega ne?

Zato, ker bron sam se je v kip spremenil
ta hip, ko umetnik je Herkula vlil! . . .

Ljubezen do svete resnice velika — 45

„ Sokratova smrt“  je nje plastična slika.

Resnica nad vse! — to je svet ideal,
ki v zgodbi vpodobil se je ko kristal . . .

Razumeš sedaj, ti prijatelj sofist,

da vsak realist je res — idealist? 11 " 50

12. Iz „Zlatoroga“. 1904.

L

(Samotna koča v planinah nad Trento, stoječa na ozkem sedlu. V ozadju
med skalovjem smrekov gozd. Izpred koče, odkoder se vije steza prek pašnika
v dolino, širok in prost razgled po Triglavskih planinah. Jutro.

Pred pragom stoji lovec Bojan,  krepak in lep mladenič, opravljen za
odhod, s puško prek rame. Ozira se zamišljen po gorah.)

Bojan.

Planine moje, drage ve planine,
kako vas ljubim! Izza mladih dnij
vas nosim v srcu, strme visočine,
in ne nagledajo se vas oči.

Vaš sin sem, gore! Ve ste me rodile, 5
v zatišju vašem vzrastel sem krepak;
na krilu trdem ve ste me vzgojile,
tu dihal vaš sem čisti, prosti zrak

446

in pil studence vaše. Žejo vročo
10  pod skalami sem z njimi si gasil
in čudodelno moč osvežujočo
in zdravja hladni vir iz njih sem pil.
In naj obseva solnce vas z višave,
razsiplje naj po vas svoj zlati žar;

15  oblak naj črn pokriva vaše glave,
naj grom bobni, razsaja naj vihar,
naj bliski švigajo, ognjene strele
nad vami; naj odeva vas pomlad
z zelenim plaščem; v prte naj vas bele
so zavija zima ljuta: vsakikrat
ste mile mi in ljube, ve planine,
enako vselej občudujem vas!

Krasota vaša nikdar ne premine,
enako veličastne vsak ste čas.

35 Visoko dvigate ponosne glave
in smelo rastete mi pod nebč,
še jaz tako bi rastel rad v višave,
popenjal rad hi kvišku se tako!

Kako ste močne, gore vekovite!

30 Nevihtam, vsem nepremagljiva bran
so grudi silne vaše kamenite.

O, bo bi bil še jaz tako močan!

Planine moje sinje in zelene,
rad gledam vas ko materi v obraz!

35 O, dobro lovca ve poznate mene,
a kdo pozna vas bolje nego jaz
in puška moja? Ni nikjer ga pota,
po kterem nisem stopal še na lov;
po teh dobravah skritega ni kota,

40 odkoder ne bi našel jaz domov.

Doline ni je, koder nisem hodil,
ni vrha, ki se nisem vzpenjal nanj;
ni gozda, po katerem nisem blodil,
prepada ni, ki gledal nisem vanj.

447

Brlogi temni vaši so mi znani; 45

vem, kod potice plaha se divjad.

Ve gore mi stojite ko na dlani,
skrivnosti vaše vedel že sem mlad.

Planine moje, moja domovina,

na vas me silne spajajo vezi 50

nevidne, neločljive, kakor sina

na mater drago veže srčna kri . . .

In vendar, vendar sem se izneveril
vam, gore moje ljnbe, zadnji čas!

Kako je to, da sem se vam zameril, 55

da nelivaležnik sem pozabil vas? . . .

Kako, da nama ni več za zverino,
ti puška moja risana — kdo ve?

Kako, da rajši hodim zdaj v dolino?

Kaj vleče zmeraj k Soči me srce? 60

Ti, ti si kriva, lepa Vida moja,
začarala me je ljubezen tvoja . . .

(Na pragu se prikaže Bojanova slepa mati,  oprta ob palico.)

0, dobro jutro mati!

Mati.

Ti Bojan?!

Povej mi, sinko, kak je danes dan? 65

Bojan.

Najlepše jutro ! Vse nebo je jasno
in solnee sije čudovito krasno.

Tam naš Triglav ponosno gleda spet
ko kralj častit na svoj planinski svet.

Leskeče krona se mu trirogljata 7«

visoko v žarkih svetlih kakor zlata!

Mati.

Naj sije solnee, ali črn je mrak,
očem je mojim dneva dan enak.

Oh, ko uslišal Bog bi moj vzdihljaj,

448

75  da videla bi le še enkrat vsaj,
kako tam vzhaja solnce za gorami,
kak6 veselo sveti se nad nami!

O ko bi videla spet jasni dan,
planin visokih pred seboj vrhove,

80 zelene loke naše in gozdove,
pa žit zorečih valovito plan!

Oh, modrosinje zvezdnato nebo
trenutek le zagleda naj okč!

In pisane naj vidim še cvetlice
85 in tvoje, sinko moj, preljubo lice
za hip daj videti mi božja moč!

Ne, črna večna me ogrinja noč.

To strašna noč globokega je groba,
ki ne prežene je nič več svetloba . . .
so Na ves tvoj krasni, pestroživi svet
zaprt na veke meni je pogled . . .

(Po kratkem pomišljaju.)

In ti, kaj ne, odhajaš spet na lov?

Bojan.

Pa danes še povrnem se domov.

Mati.

Le pojdi, le! Veseli se življenja!

95 Ej, hitro mine doba srečnih let,
prerano zvene nam mladosti cvet.

In starost, moj Bojan, je čas trpljenja.
Le pojdi, kakor tvoja je navada,
in ne zamujaj redkih lepih dnij!
ioo Zaradi mene bodi brez skrbi!

Oglarjeva, soseda naša mlada,

vsak dan pogledat večkrat k meni skoči,

pa mi pomore in postreže v koči.

Zaradi tega zame se ne boj,

105 a zate jaz bojim se, sinko moj!

Bojan.

Zakaj ?!

449

Mati.

Presmele vse so poti tvoje!

Premalo ljubiš pač življenje svoje.

Oh, v duhu spremljam vselej te na lov,
dokler se ne povrneš mi domov.

Kakč trpi srce mi in trepeče,
vsak hip boji nesreče se preteče,
ko skačeš tam črez skalnate robove,
ko plezaš črez grebene in plazove,
ko stopaš ob prepadih po strminah,
po kozjih stezah tamkaj po planinah . . .
Če mislim, kod mi hodiš tam v daljavi,
še tu doma veš, se zvrti mi v glavi.
Višine ne ustrašiš se nobene.

Gorje ti, če razžališ bele žene!

Ne veš, da rade se maščujejo
in da predrzneže kaznujejo ?

Presmel, Bojan, si in prebrzonog !

Bojan.

Nesreč me čuval dosihdob je Bog
in angelj stražnik. Belih žen pa, mati,
teh vil planinskih meni se ni bati!
Zaščitnice najboljše to so moje
in ljubijo me kakor dete svoje.

Mati.

Kaj praviš? Ali ti verjeti smem?

Bojan.

Poslušajte! Natanko vam povem!

O kresu bilo je, o kresu lani . . .
Utrujen bil zadremal sem na Komni
na mahu mehkem pod košato smreko.
Predramim se. Zahajalo je solnce.
Poslednji žarki še so trepetali
po sivih golih skalah pred menoj.

Glej, kaj se približuje tam po rebri?

Slovstvena čitanka. 2

110

115

130

135

130

135

450

Koz divjih čreda bela čudesna!

In sredi koz korakal je ponosno,
iio ko vojvoda na sredi svojih čet —
kdo? Divji kozel z zlatimi rogmil

Mati.

Ti videl si ga, Zlatoroga?!  Srečniki
V mladosti čula bajko sem o njem . . .

Bojan.

Ostrmel sem. Zamaknjen sem obstal. . .
146 In gledal sem in gledal. . . Ali sanjam?
Ne! Zlatorog se pase pred menoj!
Leskečeta rogova se mn zlata
na vrhu glave kakor dva plamena. . .
Tak6 ga opazujem izza smreke. . .

150 V tem hipu me premaga lovska strast..
Vse žile zatrepečejo po meni. . .
Zagrabim puško. Napnem petelina.
Pomerim. . . „Stoj! zaslišim silen krik
za hrbtom. . In ko ozrem se, glej, žena
155  ko angelj lepa stala je pred mano,
oči upirala je vame jezne;
z desnico zagrozila mi je resno:

„Ne gani se mi, lovec! Kraj je naš!
Deviški svet planinski naš je to!

160  Duhov svetišče je, ki še nikoli
oskrunila ga noga ni človeška!

Pastirjem dovoljujemo ubogim,
da pasti smejo ovce svoje tod;
gor j 6 pa lovcu, ki predrznil bi
165 z orožjem se priplaziti morilnim,
da streljal bi na bele koze naše!

Usula kamnja toča bi se nanj,
pregnal s planin bi strašen ga vihar. . .
In trikrat ti gorjč, če puško svojo
i?o izprožil bi celo na Zlatoroga!

Nesmrten je! Naj strelja nanj kdorkoli,

451

naj srce prestreli mu kdo makar,
a kamor kane kaplja mu krvi,
tam vzklije roža mahoma iz tal,

Triglavska roža, Zlatorogov lek. . . 175

To cvetko ranjeni zavžije kozel —
in zdrav, močan in čil je ko poprej,
a lovca pahnil bi v prepad pri priči.

In iz osvete bi vam opustošil

planine krasne besni Zlatorog. 180

Tam, koder zelenijo pašniki

in raste trava sočna in dišeča,

onod štrlele pod nebo poslej

čeri bi gole, sive skalnate. . .

Nedolžnost rešila te je sedaj, 185

pa srce tvoje blago. Mater svojo
ti ljubiš, lovec. Ko pohajaš tod,
nikoli ne preklinjaš kakor drugi. . .

Zapomni si mladenič: Všeč si nam!'

Svobodno smeš loviti po planinah iro

Triglavskih, koderkoli ti je drago,
divjačino ter smeš jo streljati.

Le koz se ne dotikaj belih naših,
pa Zlatorog poslej ti bodi svet! . . .“

Izginila je bila bela žena, 195

izginile so koze bele njene,

izginil v mraku bil je Zlatorog. . .

Zamišljen stal sem dolgo na planini. . .

Je li vse res, kar videl sem in slišal,
in ne prevara hudega duha, 200

Zelenca, škrata ali Čateža —
še danes vam povedati ne vem. . .

Mati.

Ce ljubijo tako te bele žene,

pač blagor ti! Opasnosti nobene

na lovu se v planinah ni ti bati. 205

In vendar, vendar tvoja skrbna mati

29 *

452

že dolgo časa zate se boji!

S telesnimi ne vidim te očmi,
a vidi te tem bolje srce moje!

210 Globoko v duše dno jaz vidim tvoje.

Ej, tam se nekaj je izpremenilo;
ni vse tako, ko je nedavno bilo.

Saj vse, kar v duši tvoji se dogaja,
vedenje tvoje samo mi izdaja.

215 Kaj takega prikriti se ne da!

Zakaj utrga, kadar sva sama,
beseda se ti cesto, da molčiš?

Zakaj mi včasi v sanjah zaječiš?

Pri meni, je li, dolg čas ti je v koči?...
220 In kadar se odpravljaš doli k Soči,
zakaj trepeče roka ti takd,
ko segaš mi v desnico po slovo?

Vse vem, Bojan! E, kaj ti je, to slutim.
V srce ti vidim. Kaj trpiš, jaz čutim.
225  Ne karam te. Poznam mladostno strast.
Le to povem ti, kje te čaka past:

Ne boj se belih žen več na planini,
a boj deklet se lepih tam v dolini!

Nič več! ... Če moraš iti, skoro pridi!
230  Predolgo mi ne mudi se pri — Vidi!

Bojan.

Da, uganili ste! In ni me sram!

To moje je dekle! Rad jo imam.
Poštene hiše je poštena hči
in lepšega dekleta zame ni!

235  In ona mora biti moja žena,

edino Vida — druga ne nobena!

Mati.

Iz duše svoje, vroče te ljubeče,
želim ti pri nevesti zlate sreče! . . .

Da Vida lepa je, verjamem rada,

240  poznala mater njeno sem še mlada.

453

Bila je kakor živa rojenica,
v dolini Soški prva krasotica. . .

Pomisli pa: Gostilniška je hči
ta Vida tvoja! Koliko ljudij
jo gleda dan na dan tam dol ob poti! 245

Kako lahko kdo drug ti jo premoti! . . .

Bojan.

Ce Vida moja kdaj me goljufa,

potem nikjer ni zvestega srca;

potem ni sreče zame več na sveti,

potem ni treba dalje mi živeti! 250

Ne bojte se! Jaz ne bojim se sam. . .

Do drevi se povrnem zopet k vam !

Do svidenja vas, mati, Bog ohrani!

Mati.

Pa srečno pot, Bojan moj! Zdrav ostani!

V.

Na Bogatinu. Jasno jutro. Po dolinah plavajo megle. Izza planin se
prikaže vzhajajoče solnce. Zeleni lovec  sloni ob skali.

Zeleni lovec  (zroč v gorečo solnčno kroglo).

O solnce, solnce sveto, čudovito!

Svetilo večno, krasno, ponosito,
spet vzhajaš veličastno pred menoj!

Moleč te v prah poklekam pred teboj.

Pozdravljam te, veliki dnevni bog! 5

Kako leskeče zlata se ti kronaj
Z visokega nadzemeljskega trona
oziraš zmagoslavno se okrog
kot gospodar nebeški vsemogoč!

Boječa skriva pred teboj se noč. . . 10

Hej, kakšna to je triumfalna pot
okrog sveta! Kaj vidiš vse povsod!

Peneče oceane gledaš sinje,

454

peščene in razbeljene pustinje;

15  ravnine vidiš pod seboj široke

in črez planine voziš se visoke. . .
Telesa gledaš se objemajoča,
rudeča ustna se poljubujoča,
strasti zreš plamen v blaženih očeh,

20  ljubezni zmagovite sladki smeh;
veselja slišiš likanje in spev.
pa godb pogrebnih žalostni odmev. . .
In meče gole gledaš se iskreče
in borce hrabre padle, krvaveče,

25 nesrečnih sužnjev dolge temne roje,
ki težke vlačijo verige svoje,
po hrbtih pa jim žvižga ostri bič.

Glej, na osveto stiskajo pesti,
preklinjajo in škripljejo z zobmi.

30 Ne smilijo se, solnce, tebi nič ?

Za vozom tvojim zlatim, se bleščečim
ozirajo s pogledom koprnečim
se, kdaj zasveti jim svobode žar,
kdaj nade jim izpolniš, solnčni car. . .
35  In dan na dan skoz veke, dan na dan
to ista pot je tvoja, velikan! . . .

In više, više plavaš nad obzorje
in svete luči neizmerno morje
razliva se iz tebe plameneč,

40 na vse strani po svetu se bleščeč. . .
Cuj, od veselja uka vsa narava
in vriska ti stotisočglasno „slava f
O solnce, ti skrivnostni čarovnik,
ti njen spasitelj si in njen vodnik!

45 In kjer dotakne zemlje tvoj se žar,
na dan prikaže se krasote čar.

In barv cvetličnih pestra simfonija
in blesk in lesk rumenega zlata,
človeškega obličja poezija
in moč duha in pa krepost srca —

50

vse, solnce, je iz 'tebe prikipelo;
vse, kar živi in diha, tvoje delo!

Vse skrite nate čakajo kali,
da ogenj tvoj vzbudi jih, oplodi.

In kamor sega tvoja moč vsesilna.
porajajo se bitja brezštevilna.

Po volji tvoji giblje se vsemir,
življenja si vesoljnega pravir. . .

Ti luč prižigaš po sveta daljavah
in misli netiš po človeških glavah,
oplojaš z žarki svojimi duhove,
ideje ti v človeštvu vzbujaš nove.

Po žilah goniš in razgrevaš kri;
in ti usodo vodiš vseh ljudij. . .

Po svetu razpošiljaš luč iz sebe,
a kdo prižgal je, večno solnce, tebe?

In če nekoč ugasne ogenj tvoj
in če utrne se ti beli soj.
življenja nov razplameni se žar!

Jaz vidim le neskončen kolobar.
Začetka ni, pa tudi konca ni.

Vse okrog svoje se vrti osi.

In mimo mene dere burna reka —
izvira kje in se li kam izteka?

Iz večnosti vali se v večnost tok,
kjer vzroku si podaje roko vzrok,
kjer spajata se večno moč in snov,
ustvarjajoč vsak hip nebroj svetov. . .
Iz solne se solnca nova krešejo,
po tirih nepremičnih plešejo;
zahajajo, iznova vzhajajo,
izginjajo in zopet vstajajo. . .

Ti solnce si svetlobe svete sin,
a demon jaz sem črni sin temin.

Jaz mrak sem temen — ti si svetli dan.
Umikati se moram ti, titan !

456

Ne, sloge ni med dnevom in nočjč,
premirja ni med lučjo in temo.

Nikoli ne sprijazni naju čas.

90 Kar ti ustvarjaš, to sovražim jaz.

Ce tudi sem upornik tvoj zaklet,
dokler se sukal bo ta vidni svet;
čeprav med nama ne prestane boj
in jaz nasprotnik ljut ostanem tvoj :

95 spoštujem moč nepremagljivo tvojo,
priznavam tvojo nad seboj oblast.

Grlej, pred teboj priklanjam glavo svojo.

O sveto solnce, slava ti in čast!

Popenjaj se v višave sinje, dvigaj!

100 Svetovje razsvetljuj, življenje vživaj!

Bodočnost tvoja je, o svetli dan!

Hosana ti, goreči velikan! . . .

(Ozira se po planini. Po kratkem molku.)

A kje je lovec? Dan je! Že je čas !

(Stopi par korakov daleč k koči in potrka na vrata.)

Hej, vstani, dečko! Jaz te kličem, jaz!

Bojan  (pride iz koče).

105 O, dobro jutro! Kaj tako že rano!?

Zeleni lovec.

Ne vidiš solnca, dete ti zaspano?

Bojan.

Najlepše jutro! Ko nalašč za lov!

Zeleni lovec.

Da, jutro, vredno kozlovih rogov!

90. Fran Ksaver Meško. 0

Iz črtice: Ciganček. 1904.

Mehke sanje in toplo, samemu še ne povsem umevno hre¬
penenje se je mlademu cigančku budilo najbolj mogočno ob

J ) Fran Ksaver Meško  se je porodil 1. 1874. pri Sv. Tomažu blizu
Ormuža. Nižjo gimnazijo je dovršil v Ptuju, višjo pa v Celju; bogoslovja se

457

večerih, ko je godel spodaj v vasi Lesjakov stric Jakob.  Leksej
je pričakoval vsak večer nestrpno ta trenutek, a Jakob ni godel
vsak večer. Ko pa je in so se zazibali po tihem, sanjajočem
miru trepetajoči glasovi trompete ali goslij, je sedel fantek
k oknu ali na vežni prag, ali je legel ob toplih večerih v travo
in je poslušal ... Vse na okoli mir — v lesu se gibljejo
vrhovi dreves komaj vidno, njihovega šepeta niti slišati ni,
s ceste se ne glasi ropot voz in peket konj kakor po dnevi,
živina ne muka, ne kriče otroci, le čudoviti glasovi pesmij
Jakobovih se razlivajo po zraku, se zibljejo kakor na lahkih
perotih, kakor bi plule neznane in nevidne ptice iz čudežne
devete dežele nad vasjo in hi pele s skrivnostnimi, vabečimi
glasovi . . .

Leksej je poslušal s pritajenim dihom in z drhtečim srcem.
Nov svet se je odpiral pred njim, čudovito lep in krasan, ves
drugačen, kakor je domača dolina, poln čudežev, tako velikih
in lepih, da jih ne najde oko v Dolgem dolu nikdar in nikoli,
in če bi čakalo nanje in bi jih iskalo vso dolgo večnost. Za¬
sanjal je v ta bajni svet, z vso dušo je zahrepenel vanj, videl
ga je od daleč, a stopiti ni mogel vanj. Zavzet in strmeč je
gledal v čudežno deželo; vsa duša mu je bila polna napol
blaženih, napol otožnih sanj, ki jih je budila v njej godba
J akobova.

* * *

Lesjakov Jakob je bival tedaj pri bratu, premožnem kmetu
v Dolgem dolu. Bil je umetnik, in sicer v najrazličnejših stro¬
kah: črevljarstva se je izučil v mladosti popolnoma; krojač je
bil za silo, šival ni posebno lepo, a trpežno, kar mu je bilo
posebno pri starejših sovaščanih v veliko priporočilo; popravljal

je učil v Mariboru in v Celovcu. Sedaj župnikuje v St. Danijelu pri Prevaljah
na Koroškem. — Snovi svojim spisom jemlje Meško najrajši iz domačega
svojega rojstnega kraja in iz lastnega življenja; čestokrat seže tudi v življenje
otroško. Iz Meškovih črtic in slik odseva „lastno in tuje gorje Značilna črta
Meškovik spisov je ta, da se psihološko  uglablja v najnežnejša čuvstva svojih
oseb in da nam prav mojstrski riše notranje tajnosti duše človeške. Svoje
„črtice“ objavlja Meško po raznih časopisih, zlasti po „Matici Slovenski" in
^Mohorjevi družbi"; zadnja zbirka je izšla v knjigi: „Ob tihih večerih“  (1904).

5

10

15

20

25

30

458

je ure, dežnike, puške in mladini za veliko noč samokrese;
vezal je knjige, in če je bilo še kako umetniško delo, ki se ga
ta ali oni ni upal lotiti sam, ga je izročil Jakobu in ta ga je
dovršil navadno v občno zadovoljnost.

35  Posebno je slovel po dolini in daleč na okoli kot muzi¬
kant. Učil se je godbe že majhen fant, od očeta se je učil
trompeto. V mladih letih je igral na gostijah in na pust
k plesu vaške mladine, sploh kjer in kadar se mu je ponudila
ugodna prilika. Ob nedeljah popoldne je zahajal k staremu
40 učitelju k fari. Ta je spoznal in cenil njegov muzikalni dar in
ga je poučeval brezplačno na goslih . . .

„Dober in priljuden gospod je bil stari Majcen,“ je hvalil
Jakob učitelja še v svoji starosti. „Dandanes med gospodo ni
več takih/'

45 Z dva in dvajsetimi leti je odšel k vojakom. Sest let je
služil cesarja. Večino tega časa je bil pri godbi in tako se
je izpopolnil v svoji umetnosti. Ko je dal slovo vojaški službi,
se ni vrnil na dom; z neko družbo godcev in igralcev je
hodil po svetu malo ne štiri leta. Na vse zadnje pa se je
50 naveličal sveta in vekovečnega popotovanja. Spomnil se je
tihe doline med gorami, spomnil se rodne vasice, spomnil
znanih in dragih ljudij — kdo ve, kolibo jih je leglo že med
tem časom in so jih zapeljali k fari, da si odpočijejo. Začudil
se je sam sebi, da je pozabil tako na rodni dol in na drage
55 in znane v njem; začudil se je in je zahrepenel po domu, po
rodni vasi, po tihem dolu in njegovem miru . . .

In vrnil se je domov. V dolu so ga bili veseli in so se
čudili ob enem, da se je domislil doma in se je vrnil. Čudili
so se tudi njegovemu pripovedovanju: pravil je vaščanom

60  o svetu in o tujih deželah čudežne reči, ki jim niso slišali
enakih še nikoli in ki so jih komaj verjeli; nekateri jih celd
niso verjeli, menili so in trdili, da si Jakob le izmišlja vse te
čudežne pripovedke o deželah in ljudeh tam zunaj v svetu.

A eno so verjeli vsi, vsi so bili edini v enem: da Jakob
65 gode izvrstno in mojstrski. Kmalu po vrnitvi je godel pri fari
ob sejmu in takoj je zaslovel za velikega muzika. Njemu

- 459  -

enakega po mnenju Dolinčanov in vseh faranov še ni rodil
Dolgi dol . . .

Jakob se je vrnil. A nekaj je pustil zunaj v svetu, del
srca, del duše. Daši se je vrnil, vendar ni stal z obema nogama
na domači zemlji, močno in neomahljivo. Ni bil več navezan
na njo, kakor nezmožno dete na mater, in kakor je bil navezan
na njo, predno je šel k vojakom, v svet. Svet tam zunaj ga
je objel z močnimi rokami; dasi se jih. je obranil, se iztrgal
in se vrnil v naročje domovine, vendar so se stegale roke še
semkaj za njim in so se ga oklepale znova in so ga silile na¬
zaj v svet. Korenine njegovih mislij so se razpredle in raz-
rastle tam zunaj po velikem in širokem svetu, in ni jih mogel
izpuliti docela in jih zasaditi zopet vseh v domačo zemljo,
v ozko dolino med nebotičnimi gorami.

Včasi ga je prevzelo čudovito hrepenenje. Prišlo je ne¬
nadoma, veliko in močno, da se ga ni mogel ubraniti z vsemi
silami ne. Iz onih krajev je prišlo, ki jih je videl zunaj
v svetu. Prišlo je in ga je vabilo s sladkimi besedami in
z blestečimi obljubami nazaj v one kraje. Misli se niso mogle
ustavljati, vdale so se vabilu in so romale nazaj v veliki svet.
Zašle so mu na one dolge ceste v tujih deželah, ki jih je pre¬
hodil muzikant. Vse drugačne so se mu dozdevale zdaj te
dolge ceste, vse lepše, kakor so bile nekdaj, ko je stopal po
njih prašen in utrujen, dostikrat zlovoljen, lačen in žejen . . .
Ah ne, saj nikoli ne pripeka žarko in paleče solnce tam zunaj
na tistih belih cestah — vedna pomlad je tam, mehka, mlačna,
polna ptičjega petja, polna cvetličnega vonja in polna kipečega
veselja in radosti pomladanske. Nikoli nisi lačen, ne žejen na
tistih potih; vsega imaš dovolj, v izobilju imaš vsega. Zahre¬
peniš po tem in onem, potrebuješ to ali ono, ali si ga zaželiš le iz
dobre volje — kar zaigraš, veselo in poskočno pesem zagodeš,
stegneš roko in glej, česar si si želel, ti pade v njo, kar samo
od sebe pade, če res ni nikogar, ki bi ti dal, česar si želiš.

Tako je tam zunaj ... In kakšno življenje je tam zunaj
in kakšni ljudje! Brez skrbi, brez otožnosti, brez žalosti. Za¬
igraš in vse se smeji, vse pleše — večen pust je tam zunaj,
veden praznik, nedelja brez večera in brez ponedeljka.

70

75

80

85

90

95

100

460

Tako tam zunaj ... A tukaj v dolini? Sami resni ljudje!
105  Iz oeij jim gleda neprestano resnost, globoka in zamišljena,
iz vseh besed jim govori resnost, glasi se celč iz veselja nji¬
hovega smeha. Trd smeh je to, nekaj trdosti gor, obkoljajočih
dolino, je v njem ... In kako delajo in se trudijo — vse
dolgo leto je nepretrgan delavnik. V zimi delaš in delaš v pe¬
no koči vročini, ko bi najrajši legel v senco in bi si zagodel pe¬
sem uspavanko in bi zadremal in posanjal . . . Glej, tako je
tukaj, v rodni dolini, na domačih tleh . . .

Prišlo je od zunaj, iz velikega, solnčnoveselega sveta, in
je sedlo k njemu in se ni dalo pregnati. Po dolge ure je
115 sedelo pri njem in je govorilo slabo o njegovem domu, obre¬
kovalo je rodno zemljo, obrekovalo je znance, prijatelje in so¬
rodnike mu je črnilo in obrekovalo. In vabilo ga je v svet,
v tujino, na one bele ceste tam zunaj — vabilo ga glasno
in silno.

120 Prišlo je in ga je vabilo in ga vznemirilo in razžalostilo.
Otožen in zamišljen je hodil po vasi. Delati ni mogel. Ob
takih prilikah je zablodil tudi v krčmo. Naglo je izpil nekaj
čaš, se naslonil ob mizo in razmišljal. Izpil je še nekaj čaš,
postajal je nemirnejši, na vse zadnje seje razgovoril. Krčmarju
125 in gostom je govoril; če ni bilo slučajno gostov, krčmarju sa¬
memu in njegovim. Čudovito je govoril, kakor bi ponavljal
lepo pesem, ki se je je naučil na pamet.

„. . . Aj prijatelji, kakšno čudežno življenje je tam zunaj
v velikem svetu! Romaš po njem: prideš v mesto, ustaviš se
130  ob oglu ulice, napneš strune, nasloniš gosli ob brado, zasučeš
lok, da ti šviga kakor misel po strunah. In iz strun ti vro
melodije tako krasne, da sam strmiš in se vprašaš ves zavzet
in začuden: Odkod? — Iz hiš hite otroci, zgrinjajo se ob

tebi od vseh stranij. Odpirajo se okna in prikazujejo se
135  smehljajoči obrazi cvetočih gospodičen, in resni obrazi postar-
nih gospa se zagledajo na cesto in v te — ti pa sučeš lok,
kar igraš se z njimi in igraš se s tisočerimi srci. Vsakemu
zaigraš njegovo pesem, deci o neskrbnosti in solnčni sreči,
starkam o njihovih lepih spominih; najnežneje se dotakneš
140  src zornih dev, najmehkejša so ta srca in najgloblja, tisočero

461

skrivnostij hranijo v sebi, a ti jim govoriš v pesmi o vseh teh
skrivnostih, govoriš jim z govorico, le njim umljivo . . . Otroci
ti ploskajo od veselja, a rožne deve v oknih se ne smehljajo
več, lica jim postajajo resna, oči jim zro sanjavo in nemirno,
kakor bi hrepenele po nečem skrivnostnem, kakor bi iskale ne¬
kaj in bi ob enem skrivale in prikrivale nekaj.

Nehaš — denarja ti deži z oken, bele roke ti mahajo
pozdrave, cvetoči obrazi, kakor obrazi angeljcev v farni cerkvi, ti
pokimavajo priznanje in zahvalo, še vele starke te zahvaljajo z
mladostnimi smehljaji. . . Čutiš: vsem si igral njihovo pesem;
našla je pot v njihova srca in se je porazgovorila tam z nji¬
hovimi najskrivnejšimi mislimi. In vsem je delo dobro, vsi so
ti hvaležni... Otroci ploskajo okoli tebe, kriče, te prijemajo za
suknjo: „Zaigraj še enkrat, dobri mož!“ — „„Hvala, mladi
gospodje, a ne zamerite: moram dalje! ..— „Daj, zaigraj,
striček!“ — „„V sosednji ulici, prijatelji moji.““ — Glej, vsi
vro za teboj, vsem sevajo oči od radosti in pričakovanja . . .

A naveličaš se mesta, zapustiš ga in greš dalje po svetu —
velik je svet, prijatelji, neizmeren, in povsod žive v njem ljudje,
ki ljubijo godbo in spoštujejo godca . . . Greš dalje po svetu
božjem, po lepi široki poti greš — hipoma pa stoji pred teboj
vas, bela, lepa, lesketajoča se v popoldanskem nedeljskem
solncu. Glej, vse hiše — kakor bi bile zidane iz belega cukra
in bi imele rdeče čepice kakor gozdni škrat. Po belih zidovih
in rdečih strehah se poigravajo rumeni solnčni žarki, kakor bi
padali nanje cekini iz neba.

Po široki cesti prispeš v vas, postojiš pod lipo, sedeš na klop
ali kar na korito ob studencu in zagodeš — iz početka pridu¬
šeno, tiho kakor plašno — glasneje, vedno glasneje — kakor bi
vstajali in se porajali glasovi pesmi kje daleč zunaj na polju
in bi prihajali polagoma, korakoma bliže in bliže vasi, da pre¬
plavijo na vse zadnje vso vas.

Glej, odpirajo se okna in duri se odpirajo na stežaj —
vaščani vro k studencu, pod lipo. Godeš, ob tebi pa stoji mno¬
žica; vsi molče, vsi te gledajo z občudovanjem v očeh, poslu¬
šajo s pritajenim dihom, da ne bi izgubili ne enega glasu ne.
Studenec curlja tiho, enakomerno; lipa nad teboj Šumija

145

150

155

160

165

170

175

462

skrivnostno, morebiti je utihnila celo ona ter posluša vsa
zavzeta — tvoja pesem pa poje in vriska in toži in plaka.. .
180 Vsakemu zaigraš njegovo pesem: mladini njeno, kipečo od
bujnega življenja in pomladanske radosti, drhtečo od skritega
koprnenja in s silo zadržanega hrepenenja, in starčku njegovo,
slovo od življenja. Vsakemu svojo — še siromaku in trpinu
zagodeš eno, da se mu izlijejo iz srca solze, dolgo skrite v temnih
185 globočinah: niso mogle prikipeti in privreti na dan, zato so
pekle kakor smrtonosni strup v skeleči rani.

Slednjemu zagodeš njegovo in nehaš . . . Ogledaš se —
vsi molče ob tebi, molče še dolgo, predno se zdramijo in se
oddahnejo. Na enkrat izpregovori kdo z zamolklim glasom in
190 hipoma zašumi ob tebi, kakor v lesu ob naglo došli vihri. Sto¬
tera hvala se ti glasi od vseh stranij, nešteto rok sega po tvoji,
da jo stisne in strese v zahvalo.

»Kako si nam zagodel, dobri mož!** — »»Kakor mi je
dal Gospod Bog, ljudje božji /*“  — »Hvala ti, prijatelj! —
195  Ali ne bi ostal pri nas, zaigraš nam vsak večer. — »»Ne
morem, prijatelji!**“ — »En teden, brate?** — »»Ne morem.
Glejte, svet je tako velik, čas pa beži in se ne vrne. . —

»A dva dni, kaj? En dan vsaj?'*

Prisilijo te, da ostaneš en dan, dva. Pod streho te sprej-
200  mejo, v najlepši in najbogatejši hiši. Kakor doma si, kakor
bi bil rodni sin v hiši. Zvečer pa jim zaigraš, zagodeš jim naj¬
lepše, da se zapleše kar samo . . ."*

Take in enake čudovite reči in dogodke je pripovedoval
Jakob strmečim poslušalcem. Govoril je, kakor bi se bil naučil
205 na pamet lepo pesem in bi jo ponavljal v zakajeni krčmi.
Gledal je zdaj v kupico, zdaj na mizo pred se, zdaj v strop,
zdaj v poslušalce, videl pa v resnici ni drugega kakor podobe,
ki so vstajale v daljavi in so prihajale k njemu iz daljne tu¬
jine. Spomini so bili, ki so prihajali po čudežnih potih, kakor
210  obsevanih od čarobne lune tajne kresove noči. Vsi ti spomini,
ki so se oživljali pred njim, vse te slike in podobe so prihajale
vse lepe, krasne, čudovite.

Krčmar in gostje so poslušali strme, pokimavali so z gla¬
vami in so zrli zamišljeno v čaše. Zdaj in zdaj je vzdihnil

463

kdo: storilo se mn je milo in žalostno, da je preždel vso mla- 215
dost in vse življenje v tej ozki dolini in ni zabredel daleč
v svet, ki je tako čudovito lep.

Jakob je umolknil in vsi so molčali, nihče ni izpregovoril.

Vsi so razmišljali, hrepenenje in misli vseh so blodile po dalj¬
nih, lepih krajih. 220

„Jakob, lepo si govoril, a res ni!" bi pripomnil po dolgem
molku že napol pijan gost, ki se je jezil, da je v svetu tako
lepo in prijetno, a tukaj v dolini je preživel tako enolično in
težko življenje.

Jakob bi se zdrznil. Pogledal bi dvomljivca z velikimi, 225
začudenimi očmi, kakor pogleda otrok, če ga predramiš na
naglem iz spanja.

„Ni res?" — G-las bi mu drhtel, roka bi se oprijemala
krčevito kozarca . . . „Seveda ni res. Ti veš bolje."

Prepiral se ni. Vstal bi in odšel brez slovesa, kakor 230
v polspanju ali kakor pijan, dasi so vedeli vsi, da ni pijan.

„Užalil si ga!" bi se hudovali krčmar in pivci nad
dvomljivcem . . . „Ej, kmalu pozabi!" bi se izgovarjal ta,
na tihem se jezeč sam nase, da je odgnal muzikanta.

Jakob bi krenil iz krčme domov. Poiskal bi gosli, sedel 235
k oknu ali pred hišo in bi zagodel.

Iz početka so mu pele gosli tiho, kakor bi se budili in
porajali glasovi nekje daleč, nekje visoko tam gori na gori.

A prihajali so bliže, postajali so močnejši — Jakob je le po¬
skusil sprva, ali še zna, kakor je igral nekdaj v mestih in 240
v vaseh tam zunaj v svetu. . . Znal je; gosli so pele, da je
poslušal sani ves zavzet in s strmenjem. Vsa vas je bila polna
čudovitih zvokov njegovih goslij, po vsej dolini so se razlivali,
preplavljali so vso okolico . . .

Čudovito je godel. — Vaščani so bili Jakobove godbe že 245
vajeni, a ob takih večerih, ko je zagodel, kakor je igral v prošlih
dneh v mestih in v vaseh zunaj v širnem svetu — ob takih veče¬
rih je umolknila vsa vas, vse je poslušalo z drhtečim nemirom.. .
„Kako Jakob spet igra nocoj!" bi pripomnil kje kdo napol
tiho, skrivnostno, kakor v strahu, da z glasnim govorjenjem 250

464

moti muzika in bi utihnile čudovite njegove melodije. . . Vsa
vas je poslušala, vsa srca so drhtela v tesnem nemiru. . .

Ob takih večerih je zagodel Jakob vsakemu njegovo. Ob
teh glasovih, ki so trepetali nad vasjo, kakor bi prihajali iz
255 neskončnih daljav in višav, kakor iznad slemen gora, so poki-
mavali starčki in starke zamišljeno in vdano, po velem licu pa jim
je zdrknila zdaj in zdaj solza in niti sami niso vedeli za njo.
A eno so čutili jasno : Jakob jim igra smrtno pesem. Dela se
večer, ležejo kmalu . . .

260 Milo se je storilo ob teh zvokih možu, preobloženemu
s skrbmi, trpečemu pod težo življenja — milo se mu je storilo,
mehko in bolno. Zamislil se je v nekdanje dni, zasanjal je
o mladosti; tako lepo solnčno, polno veselja in polno cvetja si
je slikal tedaj življenje, tako krasno in radostno si je mislil
265 vso prihodnjost, vedno pomlad, vedno nedeljo, velikonočno jutro,
ki mu ne bo nikoli konca. . .

A ves ta lepi sen, kje je? Kako so se izpolnile te solnčne
sanje, sanje mehke mlade duše? Minile so, se izgubile, nič
jih ni ostalo, nič, prav nič se ni uresničilo, o čemer je sanjaril
270 nekdaj. Zdaj stoji v trdi, pusti resničnosti, ob njem hodi prav
beraška skrb, beraška in grda in neusmiljena ob enem, sledi
mu korak za korakom in ne odstopi nikdar, nikoli mu ne pusti,
da bi si oddahnil. . .

Ob vodnjakih so postajale mladenke, druge so slonele ob
275 oknih in so poslušale. — Poslušale so in srčeca so jim drhtela
— posluhni, ali Jakob pozna skrivnosti njihovih duš, tesne
misli prečutih nočij, tesne in lepe ob enem? Ali je slišal nji¬
hove tajne besede, napol šepetane, priznane v zadregi, v naglici
in drhtč, z zardelimi lici? Ali jih pozna — ker čuj, njihovo
28« prvo, skrivno ljubezen opeva njegova pesem, ljubezen, priznano
dostikrat le z očmi, razodeto le izpovedniku, ki hrani njihovo
izpoved skrito globoko v molčečem grobu svojega srca . . .

Cuj, v kipečih zvokih, ki se tajajo v tihem mraku, drhti
vse njihovo srce, njihova duša trepeta v njih, v njih se dviga
285 do nebes v prekipevajočem veselju in v vzneseni radosti, in ža¬
losti se in plaka v njih . . . Cuj, posluhni! — Velike oči so
jim gledale zamišljeno in sanjavo in so se jim polnile s solzami. . .

465

Cuj, na vasi je zapel mladenič z zvonkim glasom, pesem
njegova se zliva s pesmijo Jakobovih goslij in plava sem k
mladenki. Kakor tiha prošnja se glasi, tiha in mehka in polna 290
hrepenenja in nemira. Aj, razumeva to prošnjo in pri srcu
ji je tesno in radostno ob enem . . .

Po noči po takih večerili pa je Jakob izginil iz vasi.

V svet je odšel, zablodil je na nekdanje ceste, ki je sanjaril
o njih v tihem domačem selu in se mu je dozdevalo v teh sa- 295
njarijah, da na tiste ceste solnce ne. pripeka nikdar žgoče in
paleče, da popotnik ne trpi na njih nikoli ne žeje, ne gladu. . .
Lačen si — zagodeš, stegneš roko in pade ti v njo, karkoli si
poželiš. In če bi ne bilo nikogar nikjer, ki bi ti dal, česar
potrebuješ, česar si poželiš, pa ti pade kar iz neba, samo od 300
sebe pride od nekod, kar si si poželel . . . Žejen si — zagodi,
in kar ob potu privre studenec na dan. Ni to studenec, kakor
so studenci v domači vasi, z mrzlo gorsko vodo, ne, mleko vre iz
zemlje, vino izvira kraj ceste, ali karkoli si poželi tvoja duša...

Na te ceste je zablodil in je igral po mestih in vaseh ... 305

Crez nekaj mesecev, črez pol leta morebiti, ko si je ogle¬
dal zopet nekoliko svet, se je vrnil v rodno vas. Naveličal
se je tujine, ker mu v njej ni padalo samo v roke, česar si je
poželel, česar je potreboval, ker tudi tam zunaj niso izvirali
ob cesti studenci z mlekom in vinom ... To se je sanjalo 310
tako lepo le doma, a ko je prišel v svet, glej, vse je bilo
drugačno, tudi tam zunaj je bilo trdo življenje, tudi tam zunaj
si je bilo treba vse pridelati s trudom in stežka.

Vrnil se je zamišljen, malobeseden je postopal nekaj časa
po vasi. Ce ga je poprašal kdo, kako se mn je godilo tam 315
zunaj v velikem čudežnem svetu, kjer je vsega dovolj in v iz¬
obilju, kjer je veden smeh in večen praznik, je pogledal vpra-
šalca čemerno in mrko in je šel molčč v stran.

A to ni trajalo dolgo. Minilo je nekaj mesecev, in glej,
lepega večera je prišlo tam od daleč; iz velikega, solnčnega 320
sveta tam zunaj je prišlo in sedlo k njemu in mu je šepetalo
mehke besede in mu je pripovedovalo čudežne reči o svetu tam
zunaj in življenju v onem lepem svetu tam daleč za domačimi go¬
rami. Prihajalo je večer na večer, da, sčasoma je prihajalo že po

Slovstvena čitanka. 30

466

325 dnevi; v enomer in neprestano je hodilo za njim in ga je vabilo
v svet, v tujino; na one bele ceste tam zunaj ga je klicalo nazaj,
klicalo brez nehanja in brez prestanka. Ves solnčen mu je sli¬
kalo svet tam zunaj; poln radosti se je odpiral pred njim . . .

Dolge dni se je pogovarjal zopet s svojim hrepenenjem,
330 dolge noči je sanjal zlate sanje o tujih mestih in daljnih va¬
seh. Na vse zadnje so mu postale čudovite sanje povsem
resnica, verjel jim je brez dvomov, odšel je iz vasi, zablodil
je v svet . . . Ko je zopet spoznal, da so ga le varale lepe
sanje, se je vrnil v Dolgi dol, dokler ga ni zopet izvabilo na
335 one bele ceste tam zunaj.

Tako je zapustil vas gotovo vsako drugo leto in je odšel

in se je zopet vrnil, da odide kmalu zopet . . .

*  *

*

Ko ga je Leksej spoznal, je bil Jakob že star in ni več
zahajal v svet . . . Zahrepenel je pač še dostikrat po njem,
34o vabilo in klicalo ga je nazaj v njega, a ni šel več iz domačih
krajev. Čutil je, da je prestar. Ko mu je prišel nemir in mu
je hrepenenje napolnilo in vzvalovilo srce, je igral doma. Vse
one pesmi je zagodel vaščanom, ki bi jih igral tam zunaj na
popotovanju tujim ljudem. Čim starejši je postajal, tem rajši,
345 tem dalje in tem iskreneje je govoril z ljubljenimi goslimi. Ves
se je pogrezal v njihove glasove, opajal se je z njimi, kakor
bi se bal, da jih kmalu ne sliši več in jih ne bo mogel uži¬
vati več. Z umetniško roko je sukal lok in dozdevalo se je,
da v glasovih, kipečih iz goslij, dobiva vse čudežno življenje, da
350 govori v njih in iz njih ves svet, vse stvarstvo, vse vesoljstvo.

91. Oton Zupančič. 1 )

1. Mak.

1. Mak, mak, mak
sredi polja kima,
mak, mak, mak
rdečo kapo ima.

2. Pravi mu

solnčece žareče:
„Daj, odkrij
mi se!“ On se neče.

‘) Oton Zupančič,  eden najnovejšili slovenskih pesnikov in najodličnejši
zastopnik moderne lirike, se odlikuje po krasnem sloga in po krepki, včasi
prav predrzni domišljiji. Poetični blesk in živa izrazitost sta vrlini pesnikovi.
Doslej so izšle tri zbirke njegovih pesmij: Čaša opojnosti  (1899), Pisanice,
pesmi za mladino (1900), Čez plan  (1904).

467

25

»O

40

468

3. V nočni temi že si liste
nežne razklenile so,
z biseri jih rose čiste
lepo okrasile so.“

4. Odpre zarja lahna vrata,
svetli žarki venkaj vro,
lije se svetloba zlata
čez nebo in čez zemljo.

5. „Dobro jutro, cvetke moje!“
zarja jim v pozdrav hiti.
„Dobro jutro, dobro jutro !“
njej zveni od vseh stranij.

4. Belokranjska balada.

1. Tam na belem snegu je
črni vran zakrakal,
tam na gazi potnik je
žalosten zaplakal.

2. „Oj ne krakaj, črni vran,
grozno čez poljano,

črni vran — ti kličeš smrt,
prišla bi prerano.

3. Kdo bo nosil čižmice,
čemer 1 ) novi k maši,
kdo bo sviral v muzike 2 )
zvonke si na paši?“

4. Ali kraka črni vran,
mož korake speši —
Doktor v mestu je dejal
„To ti sinka reši!“

5. Kraka, kraka črni vran -
„To je prag domači —
hvala Bogu! — Ali kdo
čezenj ven korači?“

6. Krik obupen — potniku
znoj oblije čelo —

ko je mimo okna šla,
smrt spoznal je belo . . .

5. Manom Josipa Murna-Aleksandrova. 3 * )

1 .

(Ko je ležal na smrtni postelji.)

Grobovi tulijo . . .

šume in tulijo razpokani

kot nenasitna žrela, zevajoča

v polnočni mrak . . . Kaj hočete od nas?

5 Imeli smo ljudi — v poljani cvet,
imeli smo jih —• vrhu gore hrast,
imeli smo jih — dali smo jih vam.

Kaj hočete, grobovi, še od nas?

1 ) Čemer = širok pas.

2 ) Muzike = orglice.

3 ) Mlad pesnik in prijatelj Zupančičev, kije umrl kot pravoslovec 1. 1901.

v Ljubljani. Njegove „Pesmi in romance 11  so izšle 1. 1903.

469

Grobovi tulijo . . .
vrtinci črni vstajajo iz njih
in kot vampirji se vijo po zraku
in žrtev iščejo z bodečimi očmi.

Oko ti plameneče — kam si se
zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine,
v jasnine vedre? Sanjaš nadoblačno
razkošno luč? . . . Grobovi tulijo!

Ti krepka pest — tvoj meč je blisk žareč —
ko seka rane, poje melodijo
svetih in zmagovito skozi noč —
obstoj, obstoj — grobovi tulijo!

Uporne prsi ve, ki dihate
svobodni zrak, srce kipeče,
ki biješ, da te sluša milijdn,
trpeči milijon — čuj, sodba ti
je pisana: grobovi tulijo!

Dokler ne pade zadnje jasno čelo,
ki lesketa na njem se večnosti
poljub — grobovi tulijo . . .

Obrni v tla oči — ne sanjaj zvezd,
prijatelj moj, ti kondor, solncu brat!

Kaj si ga videl že: ujet, zaprt
svobode kordiljerske smeli sin,
kaj si ga videl, kak je onemogel
v obupu nemem s krili vztrepetaval,
v rešetko zaletaval se z glavo
in krvavel? . . . Dva črna curka, veš,
prelila sta se čez oči njegove
— o te oči, v višinah čarajoče! —
baš čez oči — dva črna, črna curka.

In takrat je povesil perotnice
in ves, kot veja v vetru, drgetal:
veš, ravno čez oči — dva črna curka!

Jaz sem ga videl in sem klel ljudi.

Za vedno se mi v dušo je vsesal
očij ponosnih onemogli srd
in zašumela je okoli mene
pretemna, težka pesem o grobeh . . .

10

15

20

25

30

35

40

45

- 470  -

2 .

1. Kaj je škrjančkov kmet po brazdah nasejal,
da vsa prepeva mlada njiva?

Cez goro — svetel konj —je planil zarje val,
šume vihra mu zlata griva.

2. Kaj pojete pomlad? Kaj vriskate prostost?
Polje, kaj si tak polno sanj ?

O polnoči prišel je k meni mračen gost
in jaz vse mislim, mislim nanj . . .

3. Skrjančki, polja, cvet,
to bil je vaš poet . . .

3.

1. Kaj si? Fantom? Izrodek domišljije?

Stvor demona, ki čnje nad menoj,
odkar mladost samotna moja klije,
odkar v daljine pogled sili moj?

2. Iz mesta grem z večernimi mrakovi,
čez polje pred menoj hitečimi . . .

Na moji levi, tam leže grobovi,
temno leže nad vami spečimi . . .

3. Spi car — ponos, S 2 )e misli do neba
in vsa bodočnost, v kali započeta,
nedozorela in nikdar požeta,

očij pogum in vroča kri srca,

4. ki ni prineslo svoje zadnje žrtve
še na oltar . . .

Ah vse — kot za gorami zarje mrtve,
ah vse — ne dvigne več se vse nikdar? . . .

5. Zarotil sem tvoj grob: „Ti temnousti,
odkrij skrivnost mi smrti in življenja —

Kar pod teboj se še boji trohnenja,
umreti noče, pod nebo izpusti!“

6. In dvignila se senca je visoka

iz groba tvojega, temna do zvezd,
in kot bila je bela njena roka,
spoznal sem jo — ime ji je: Bolest.

7. In šla sva, kjer najtišja je tihota
polja in najsvetlejši čar noči,
pogledal tuje njene sem oči,
spoznal sem jo — ime ji je: Samota.

471

8. In šla sva, kjer je luč pregnala mrak
in bil je množic valujoči šum,
in kot je samosvoj bil njen korak,
spoznal sem jo — ime ji je: Pogum.

6. Vseh živih dan.

1. Jaz čutim danes vseh živih dan.

Moje srce kipi in polje,

moja duša je Židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.

2. Ne čujete? — Tam od mračnih lesov
vrši vihar,

poln srditih gromov,
in izza megla zdaj pa zdaj vzplapola
krvavorudeč plamen kot meč —
to dneva je novega žar.

3. O bratje, na pot, življenju nasproti
Ne bojte se meča krvavega,

ta meč ni namenjen na zdravega,
na krepkega moža.

Ta meč divja čez grobove le,
požiga razpale domove le,
kar je čilega, to obvelja.

4. O bratje, bratje — prišel je čas!

O bratje, bratje — kako je v vas?

So li vaše njive zorane?

Zdaj zvezde ugodne vladajo,
zdaj semena zlata padajo —
so li vaše njive zorane?

5. Otresite zaduhlih se sanj !

Po bliskovo gre vseh živih dan,
kdor ga je zamudil — ves klic zaman —
doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!

7. Moravska narodna.

1. Zabučale gore,
zašumeli lesi —
ah mladost ti moja,
kam ušla si, kje si?

2. Ah mladost ti moja,
kam si se zgubila?
Kakor da bi kamen
v vodo potopila.

472

3. Časi, mladi časi,
neužiti krasi!

4. Kamen, še ta kamen
v vodi se obrne,
le mladost se moja
več nikdar ne vrne . .

Moja mlada leta
niso vžila sveta!

8. Sonet.

1. Jesen razgrinja sive pajčolane,
poslednji listi padajo s platane,
in koder vodi te samotna pot,
srečavaš starko smrt povsod, povsod .. .

2. Zamisli se popotnik, nem ostane,
pogled čez trudne plazi se poljane —
požel je kmetič in pospravil plod,

a kod, mladenič, kod gre tvoja pot?

3. Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?
Odgovoriti sebi sam ne more

in žalost padla v srce je njegovo.

4. In tih in nem je v mesto belo šel
in celo dolgo noč ihtel do zore,

a z jutrom prišlo je življenje novo.

9. Meni se hoče . . .

1. Meni se hoče širokih ravnin
in svobodnega obzorja,

meni se hoče mogočnih višin,
vladajočih zemlje in morja.

2. Meni se hoče čarobnih nočij
in neba, ki se koplje v zarji,

in goščav, kjer hrupa človeškega ni
in v vrhovih vale se viharji.

3. In viharjem bi dal svoje črne strasti
in v morje bi potopil bolesti,

da mi duša očiščena v solncu živi,
polna jasne, ponosne zavesti!

478

Kazalo.

Srednjeveška doba. VI.—XVI. stoletje.

Stran

1. Nekdanje naselbine slovenske. 1

2. Zgodovinske črtice o Slovencih od VI.—X. stoletja. 5

3. Državne in prosvetne razmere v Slovencih od X,—XVI. stoletja. 11

4. Slovenski jezik od X.—XVI. stoletja.  22

Slovenski spomeniki.

5. Brizinski spomeniki.

Očitna izpoved. 29

6. Celovški rokopis. 32

7. Ljubljanski rokopis.

Očitna izpoved. 34

8. Iz beneško-slovenskega rokopisa iz leta 1497. 35

9. Prisežni obrazci iz rokopisa Kranjskega mesta.

a)  Prisega za meščana. 36

b)  Prisega za pričo. 37

Protestantska doba. 1550—1595.

10. Splošen pregled protestantske dobe. 38

11. Glavni pisatelji v dobi protestantski. 43

12. Primož Trubar.

a)  Predgovor iz Katekizma. 1550. 53

b)  Predgovor iz Katekizma druge izdaje. 1555. 55

c)  Predgovor iz Evangelija sv. Matevža. 1555. 56

d)  Iz prvega dela novega zakona. 1557.

Lukež X. 30—36. 59

13. Sebastijan Krelj in Jurij Jurišič.

a)  Iz Postile slovenske. 1567.

Predgovor k Postili slovenski. 61

b)  Iz Postile slovenske. 1578.

Lukež VII. 11—17. 62

474

14.

15.

16.
17.

18 .

19.

J

20 .

21 .

\ 22 .

^ 24 .

25 .

Jurij Dalmatin.

a)  Iz Sv. pisma. 1584.

1. Iz predgovora k Sv. pismu. . .

2. Lukež X. 30—36.

b)  Iz Krščanskih lepih molitev. 1584.

Ena druga molitou zupar Turka.

Adam Bohorič.

Iz predgovora k slovenski slovnici.

Iz predgovora k Hišni postili Lutrovi. 1595..

Duhovne pesmi protestantske.

1. Ta stara velikanočna pejsen.

2. Ena serčna molitou zuper Turke.

3. Ena peisen, kadar oče eden čez daželo yti.

Ivajkavski pisatelji v XVI. stoletju.

Iz Kronike Antona Vramca. 1578.

Kralj Matjaž.

Katoliška doba. 1595-1765.

Kratek pregled katoliške dobe.

Tomaž Hren.

a)  Prisežni obrazec za izpreobrnjence. 1600. . ..

b)  Evangelija in listovi. 1612.

1. Lukež X. 30—36.

2. Lukež VI. 41. 42.

Janez Ludovik Schoenleben.

Evangelija in listovi. 1672.

1. Lukež VI. 41. 42.

2, Oče naš, češčena Marija in vera.

Matija Kastelec.

a)  Bratovske bukvice sv. roženkranca. 1678.

Psalm 14. (15.) Domine, quis habitabit.. . . .

b)  Nebeški cilj. 1684.

O srdu. 1., 2.

c)  Nauk kristjanski. 1688.

1. O četrti zapovedi.

2. Iz „božje pratike 11 .

Janez Bajkart Valvazor.

a)  Zaštitno vošejne te krajnske dežele (pesem). J. Zizenčeli.

b)  „Slava vojvodine kranjske". J. Bleiweis (1853).

c)  Črtice iz knjige: „Ehre des Herzogtums Krain".

Janez Krstnik od Sv. Križa.

a)  Pridige. I. del. 1691.

Predgovor .

Stran

63

64

64

65
69

71

72

73

73

74

11

87

88

89

89

90

91

91

92

93
96

(01

475

b)  Pridige. III. del. 1696. stran

Povest o možu in ženi.i03

26. Oče Hipolit.

a)  Orbis pictus. 1711.

Poljsko delo.104

b)  Bukviee Tomaža Kempenčana. 1719.

O ničemernosti sveta.105

27. Pasijonske igre.

a)  Razvitek pasijonskih iger.105

b)  Odlomki iz škofjeloškega rokopisa.

I. podoba, a)  Angelj s kelihom.107

b)  Angelj s petelinom.108

XI. podoba. Ljubezen (Cupido).108

28. Oče Rogerij.

Pridige o svetnikih. II. del. 1743.

O človeškem srcu.108

29. Jernej Basar.

Pridige. 1734.

1. Iz predgovora.110

2. O zamudi časa.111

30. Miha Paglovec.

a)  Iz predgovora k „Tomažu Kempenčanu". 1745. 112

b)  Iz predgovora k „Sveti vojski". 1747. 112

31. Kajkavski pisatelji v XVII. stoletju.113

32. Peter Petretič.

Sv. evangeliji. 1651.

1. Iz predgovora.113

2. Opazka o posvetnih pesmih.115

. 83. Jurij Habdelič.

„Prvi otca našega Adama greh." 1674.

1. Predgovor.116

2. Nestalnost preprostega ljudstva.116

Preporod slovenskega slovstva. 1765—1843.

A.

34. Prehodna doba. 1765—1795. 118

35. Marko Pohlin.

a)  Hvala o. Marku iz Pisanic. 1779. J. Mihelič.129

b)  Iz predgovora h Kratkočasnim ugankam. 1788. 130

c)  Popis kranjske dežele iz knjige: Kmetom za potrebo. 1789. ... 131

36. Jurij Japelj.

a)  Veliki katekizem. 1779.

Častitka presvetli cesarici.133

477

Stran

f)  Iliria oživlena (pesem).174

g)  Pesmi Anakreontove.

Skeržak.175

h)  Moj spominik (pesem).175

45. Matevž Ravnikar.

Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi. 1815—1817.

1. Iz predgovora.176

2. Obud k’ zavdpanju v’ Boga. (Psalm 45.).178

3. Posluša naj me. (Psalm 33.).178

46. France Metelko.

Ezopove basni iz slovnice. 1825.

1. Volk inu jagnje.179

2. Zajci inu žabe.179

47. Janez Primic.

a)  „Prava pot k dobremu stanu.“ 1812.

1. Predgovor.180

2. Pregovori.180

b)  Nemško-slovenska branja. 1813.

O pokristjanjenju velikomoravskih in panonskih Slovanov. . . . 181

48. Janez Leopold Smigoc.

Vadbe v slovnici. 1812.

Polsko delo.182

49. Peter Rajnko.

a)  Kratke basni in povesti iz slovnice. 1824.

1. Želev ino orel.183

2. Apeles ino Aleksandrov konj.184

b)  Iz posvetne pesmarice. 1827.

1. O namenu posvetne pesmarice.184

2. Popevajoči škerlec (pesem).186

50. Miha Andreas.

1. Francoska vojska (pesem).186

2. Praznost sveta (pesem).187

51. Urban Jarnik.

a)  Pesmi

1. Moj sedanji kraj.187

2. Zvezdje.188

3. Kres.188

b)  Zber lepih naukov za slovensko mladino. 1814.

1. Iz predgovora.189

2. Sirotej je osla zgubil.191

477

Stran

f)  Iliria oživlena (pesem).174

g)  Pesmi Anakreontove.

Skeržak.175

h)  Moj spominik (pesem).175

45. Matevž Ravnikar.

Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi. 1815—1817.

1. Iz predgovora.176

2. Obud k’ zavdpanju v’ Boga. (Psalm 45.).178

3. Posluša naj me. (Psalm 33.).178

46. France Metelko.

Ezopove basni iz slovnice. 1825.

1. Volk inu jagnje.179

2. Zajci inu žabe.179

47. Janez Primic.

a)  „Prava pot k dobremu stanu.“ 1812.

1. Predgovor.180

2. Pregovori.180

b)  Nemško-slovenska branja. 1813.

O pokristjanjenju velikomoravskih in panonskih Slovanov. . . . 181

48. Janez Leopold Smigoc.

Vadbe v slovnici. 1812.

Polsko delo.182

49. Peter Rajnko.

a)  Kratke basni in povesti iz slovnice. 1824.

1. Želev ino orel.183

2. Apeles ino Aleksandrov konj.184

b)  Iz posvetne pesmarice. 1827.

1. O namenu posvetne pesmarice.184

2. Popevajoči škerlec (pesem).186

50. Miha Andreas.

1. Francoska vojska (pesem).186

2. Praznost sveta (pesem).187

51. Urban Jarnik.

a)  Pesmi

1. Moj sedanji kraj.187

2. Zvezdje.188

3. Kres.188

b)  Zber lepih naukov za slovensko mladino. 1814.

1. Iz predgovora.189

2. Sirotej je osla zgubil.191

478

52. Valentin Stanič. stran

a)  Pesmi za kmete in mlade ljudi. 1822, 1838.

Kmetovski stan.192

b)  Hvala vinske terte (pesem).193

C.

53. Prešernova doba. 1830—1843. 195

54. Kranjska Čbelica.200

55. Miha Kastelec.

1. Prijatlam krajnšine.206

2. Zaterti.207

3. Blagor prostim.207

4. Natura.207

56. Jakob Zupan.

1. Jesen.  208

2. Baron Valvazor.208

3. Baron Cojz Žiga.209

57. Blaž Potočnik.

1. Vodniku per Savici 1829. 209

2. Ženjice.209

3. Hči na grobu matere.  210

4. Prašanje — odgovor.210

58. Janez Cigler.

a)  Povračilo (pesem).211

b)  Iz povesti: Sreča v nesreči. 1836.

Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.211

59. Jožef Žemlja.

1. 28. jutro velciga travna 1828 (pesem).212

2. Sedim sinčv. (Povest u pesmi.).213

60. France Prešeren, prvak slovenskih pesnikov.220

61. France Prešeren.

1. Slovč od mladosti.  227

2. Pevcu.229

3. V spomlnj Valentina Vodnika.229

4. V spominj Matija Čopa.230

5. Turjaška Rozamunda.231

6. Neiztrohnjeno srce.232

7. Glosa.233

8. Gazele. 1—3.234

9. Sonetje. 1—23. 236

10. Zabavljivi napisi. 1—10.. . 245

62. Anton Krempelj.

a)  Branje od teh svetnikov. 1833.

Sveti Ciril ino Metud, škofa.247

479

b) Pesem iz Dogodivščin štajerske zemlje. 1845. Stran

K četrtemu preteku (800—1122). 249

63. Kajkavski pisatelji in ilirski pokret.249

64. Stanko Vraz.

a)  Pismo Pavlu Jožefu Safariku.251

b)  Hvala Nj. c. Visosti nadvajvodi Joanu (pesem).253

65. A. M. Slomšek, ljudski pisatelj in vzgojitelj.256

66. Anton Martin Slomšek.

a)  Pesmi.

1. Večernica.263

2. Tri narlepši rožice.264

3. Novoletnica.264

b)  Blaže ino Nežica. 1842.

1. Predgovor.•.265

2. Iz predgovora k tretjemu natisku. 1857. 266

c)  Iz predgovora k Drobtinicam. 1847. 266

Doba narodne prosvete. 1843—1903.

67. Kratek slovstveni pregled od leta 1843.—1903. 268

68. Janez Bleiweis.

a)  Oznanilo Novic. 184?.278

b)  O pesništvu.280

c)  O novem pravopisu.281

d)  O prevodih.282

69. Črtice o Ivanu Veselu Koseskem.282

70. Ivan Vesel Koseski.

1. Slovenja cesarju Ferdinandu I. 287

2. Oče naš, ki si v nebesih.291

71. Matija Vrtovec.

Kmetijska kemija. 1847.

Iz predgovora.292

72. Jurij Kobe.

Beli Krajnci.293

73. Rodoljub Ledinski.

1. Razne pota.300

2. Pepelnična.301

3. Enako naključje.302

74. France Malavašič.

1. Sanje cesarja Rudolfa 1.303

2. V spomin barona Žiga Cojza.305

3. Spomin in up.305

480

75. Lovro Toman. stran

Iz „Glasov domorodnih 11 . 1849.

1. Zagovor.506

2. Tri rožice.307

3. Človek brez rodoijubja.308

4. Moje pesmice.308

76. Hicinger, Trstenjak, Ravnikar-Poženčan.308

77. Peter Hicinger.

a)  Pesmi.

1. V spomin sv. Cirila in Metoda.310

2. Novo in staro.311

b)  Začetki krščanstva pri novih slovenskih naselnikih.311

78. France Svetličič.

1. Vprašanje (sonet).315

2. Minljivost.316

3. Življenje (sonet).316

4. Čudno jezero.317

5. Zgubljena zvezda.317

6. Pot skozi življenje (sonet).318

7. Hrušica.318

79. Miha Verne.

Čudo človeškega glasa.319

80. Levstik, Jenko, Jurčič, Stritar.321

81. France Levstik.

a)  „Pesmi“. 1854.

1. Pesmim.326

2. Rožica.327

3. Upanje. 327

4. Ura.328

b)  Iz „Mladike". 1868.

1. Pesmi in pevec.328

2. Udomačitev.329

3. Knjižna modrost.329

4. Solze.330

c)  Napake slovenskega pisanja. 1—3.330

d)  Iz ^Popotovanja iz Litije do Čateža". 1., 2.337

e)  Zgodovinski spisi.

Perun.342

82. Simon Jenko.

1. Izpremenjeno srce.343

2. Ptici. 343

3. Obrazi. 1—10.344

4. Naše gore.345

481

Stran

5. Na Sorškem polju.346

6. Korak v življenje.346

7. Trojno gorje.346

83. Josip Jurčič.

a)  Iz romana: Deseti brat. 1866.

1. Mrtin Spak.346

2. Kerjavelj.350

b)  Iz zgodovinskega romana: Kokovnjači. 1881.1., III., IV.356

84. Josip Stritar.

a)  Poezije.

1. Prirodi.372

2. Popotne pesmi. 1—3.372

3. Tiči.373

4. Lastovki.374

5. Mladini.374

6. Janežiču v spomin (sonet).375

7. Na prijateljevem grobu. 1., 2.376

b)  Literarni pogovori. 1—4.377

c)  Iz romana: Zorin. 1870. I.—VI.389

d)  Iz povesti: Sodnikovi. 1878.

Drvar Seljan.402

85. Janez Trdina.

a)  Iz „Bajk.in povestij o Gorjancih.“ 1882.

Vila in junak Petrovič.405

b)  Iz „Hrvatskik spominov. 11  1886.   409

86. Simon Gregorčič.

1. Jurčiču v spomin.413

2. Sam.414

3. Daritev.415

4. Na bregu.415

5. Življenje ni praznik.416

6. Oj z Bogom, ti planinski svet!.416

7. Pri jezu.417

8. Uzori.418

87. Ivan Tavčar.

Slovenski Pravnik. 1883.

O zemljiščni knjigi in njenih imenitnih lastnostih.418

88. Janko Kersnik.

Iz povesti: Očetov greh. 1894. 425

89. Anton Aškerc.

1. Moja Muza..432

2. Anka.432

3. Kristus in Peter.433

94

Slovstvena čitanka.

482

Stran

4. Vinska bajka. 435

5. V gčndoli.  436

6. Roma.437

7. Buddhova čudesa.438

8. Jaz.440

9. Prva mučenica. (Staroegiptovska bajka.).441

10. Ahasverjeva himna Noči..442

11. Herkulov kip.444

12. Iz „Zlatoroga“. 1904. I., V.445

90. Fran Ksaver Meško.

Iz črtice: Ciganček. 1904. 456

91. Oton Zupančič.

1. Mak.466

2. Oblaček.467

3. Zaija.467

4. Belokranjska balada.468

5. Manom J. Murna-Aleksandrova. 1., 2., 3.468

6. Vseh živih dan.•.471

7. Moravska narodna.471

8. Sonet.472

9. Meni se hoče.472

o- =g O Q O Z-ez -o-

Natisnil Karol Gorišek na Dunaju

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

00000482463