405
Pokojne duše
Cankarjeva črtica »Pokojne duše«
Znano je, da je bil Cankar med 9. septembrom in 10. novembrom 1909 gost Jože nadškofa Stadlerja in njegovega tajnika Karla Cankarja v Sarajevu. Zanimalo Munda  me je, če je »Hrvatski dnevnik«, katerega je urejal Ivanov brat Karlo, kaj poročal svojim bralcem o bivanju slovenskega pisatelja med njimi. Cankarjevo ime jim ni bilo čisto neznano, saj so v letih 1906 do 1908 lahko prebrali nekaj njegovih črtic v »Hrvatskem dnevniku«. Žal listanje po tem časniku v sarajevskem Zemalj-skem arhivu ni dalo skoraj nič. Samo 10. septembra je list javil, da »juče prijc podne stigo je u Sarajevo proslavljeni slovenski pjesnik i spisatelj Ivan Cankar«. Drugo vprašanje je bilo: ali je Cankar za bratov list tudi kaj napisal, ko je živel v Sarajevu, kot nekakšno oddolžitev za gostoljubje. Kakor se je vprašanje vsiljevalo po logiki, tako je bilo v osnovi drzno in odveč, saj so si ga mogli zastaviti že mnogi s Karlom Cankarjem vred in bi nanj tudi odgovorili, če bi bilo kaj. O Cankarjevih spisih, ki so izšli v »Hrvatskem dnevniku«, je že leta 1920 v »Domu in svetu« poročal Karlo Cankar. Kot urednik in glavni pisec je list dodobra poznal, vedel tudi, kaj je Ivan za dnevnik poslal, saj je vse naslavljal nanj. Nobenega razloga — se je zdelo — ni bilo, da bi njegovim navedbam ne verjeli, niti da bi jih preverili. Tako smo več kot pol stoletja prepisovali podatke Karla Cankarja kot neomajne. Zato sem bil jeseni 1975 tembolj presenečen, ko sem na prvi strani »Hrvatskega dnevnika« z datumom 2. november 1909 zagledal podlistek — Ivan Cankar: Pokojne duše. Naslov neznan, tekst prav tako, vendar kljub prevodu prepričljiv Cankarjev slog.
O Cankarjevem pisateljskem delu v sarajevskih mesecih vemo tole: korigiral je Kurenta, spesnil zanj tri sonete, napisal dramo Hlapci. Iz pisem založniku Schvventnerju razberemo dokaj točno, kako je to delo potekalo. Po izjavah, ki
406
Jože Munda
jih je nabral v Sarajevu Marjan Telatko (Slovenski poročevalec 18. oktobra 1947), je Cankar napisal takrat tudi članek o bosanskem delavcu in ga dal uredništvu socialističnega tednika »Glas svobode«, a ga niso objavili, češ da bratu nadško-fovega tajnika niso mogli zaupati. Črtica Pokojne duše je potemtakem sicer skromna, ali vendarle razširitev naše vednosti o Cankarjevem ustvarjanju v Sarajevu. Idejno se povezuje s Kurentom sploh in še posebej z njegovim tretjim sonetom Luč je in Bog je, ki ga je poslal Schvventnerju 26. oktobra, torej blizu dneva, ko je napisal Pokojne duše. Vizija vstajenja je v sonetu splošna, zajema vse trpeče, v črtici je lokalizirana na bosanska tla. Simbolika luči, motiv hrepenenja in upanja, povezava smrti in življenja, ideja, da trpljenje obrodi sadove
—  vse to pri Cankarju v Pokojnih dušah ni zapisano edinkrat, ne prvič in ne zadnjič. Nekatere misli najdemo celo še v sklepnem tekstu knjige Podobe iz sanj. Sarajevski pejsaž, pogled z Bistrika na pobočju Trebeviča, pa je pri Cankarju edino v tej črtici.
Izvirnega, slovenskega besedila Pokojnih duš ne poznamo. Cankar črtice ni objavil tudi v slovenskem tisku, kakor je storil z drugimi, ki jih je dal Karlu za »Hrvatski dnevnik«. Tako mora hrvaški tekst nadomeščati slovenskega, kolikor je to od prevoda mogoče zahtevati. Za vse druge Cankarjeve črtice, ki so izšle prevedene v »Hrvatskem dnevniku«, pa imamo slovensko besedilo. Sicer ta dnevnik ni priobčil samo petih Cankarjevih črtic, poleg Pokojnih duš še tiste štiri, ki jih navaja Karlo Cankar v »Domu in svetu« 1920 (Oj domovino, ti si kao zdravi je!, Zdravo!, Krivica, Urlaub), temveč v letu 1908 še dve (Kovač Damjan, Pavlic kova kruna), ne sicer prevedene iz rokopisa, temveč po tiskani slovenski predlogi. Kronološki pregled Cankarjevih črtic je sedaj tak:
Krivica. Za »Hrvatski Dnevnik« napisao Ivan Cankar. Prijevod iz sloven-skoga manuskripta. Hrvatski dnevnik I, 24. XII. 1906, št. 294, božična priloga str. 1—2. Prevedeno iz rokopisa. Natis izvirnika: Krivica. Dom in svet 1920 str. 3—5. Rokopis ohranjen. — Cankar je nameraval črtico v začetku leta 1907 dati »Domu in svetu«, a mu Karlo rokopisa ni vrnil. Napisal jo je znova, nekoliko drugače, a z istim naslovom in jo objavil v »Ljubljanskem zvonu« januarja 1909.
»Oj domovino, ti si kao zdravlje!« Hrvatski dnevnik, II, 30. III. 1907, velikonočna priloga str. 1—2. — Prevedeno iz rokopisa. Natis izvirnika: »O domovina, ti si kakor zdravje!« Prvi majnik, 1908, str. 3—4. Ponatis: Za križem, 1909.
Zdravo! Hrvatski dnevnik, II, 25. XII. 1907, št. 295, božična priloga str. 1.
—  Prevedeno iz rokopisa. Natis izvirnika: Pozdravljeni! Rdeči prapor 18. III. 1908. Ponatis: Za križem, 1909.
Kovač Damjan. Hrvatski dnevnik, III, 14.—23.1. 1908, št. 10—18. — Prevedeno iz januarske številke »Doma in sveta«, kjer je izšla črtica pod istim naslovom.
Urlaub. Hrvatski dnevnik, III, 19. IV. 1908, št. 91, velikonočna priloga. — Karlo Cankar navaja datum 22. april in št. 92, a tam teksta ni. V Zemaljskem arhivu žal št. 91 ni popolna, imajo le strani 1—2 in 7—8. Številka je gotovo velikonočna in je imela kakor ob drugih praznikih pač tudi tedaj prilogo. Citirani podatek je rekonstruiran. — Prevedeno iz rokopisa. Natis izvirnika: Urlaub. Dom in svet 1920, str. 7—8. Rokopis ohranjen.
Pavličkova kruna. Hrvatski dnevnik, III, 25. XII. 1908, št. 295, božična priloga str. 1—2. — Prevedeno iz januarske številke »Doma in sveta«, kjer je bil naslov Pavličkova krona.
407
Cankarjeva črtica »Pokojne duše«
Pokojne duše. Hrvatski dnevnik, IV, 2. XI. 1909, št. 249, str. 1. — Prevedeno iz rokopisa.
Legenda o Kristovi suknji. — Napisano za velikonočno številko »Hrvatskega dnevnika« 1909, a Karlo rokopisa ni do časa dobil. Natis izvirnika: Dom in svet 1920, str. 8—9. Rokopis ohranjen.
Cankar je torej nalašč za »Hrvatski dnevnik« napisal v letih 1906 do 1909 šest črtic, vselej za praznične dni. Ena ni izšla, ker je prispela v uredništvo prepozno. Zakaj je niso priobčili ob naslednji priložnosti, ni znano. Dve črtici pa sta bili prevedeni po slovenski objavi. Izbral ju je pač urednik Karlo Cankar, ki je tudi prevedel vsa bratova besedila, ne da bi se kdaj podpisal.