12
Mladost je norost.
       Mrzli zimski dan, tudi ti si moj prijatelj iz mladostnih doi. Spo-            minjaš me pa tudi na marsikatero uro otročje razposajenosti in                    lahkomišljenosti iz zlatih mladih dni,
Mrzel zimski dan! Z živozardelimi obrazi, vsak s svojim »ščinkavcem« na nosu, stopamo štirje vaški korenjaki navsezgodaj v šolo. Čemu le tako zgodaj? I, saj veste, kaj bi vam pravil! Doli pri iamah, kjer delajo v polet-nem času opeko, je vse polno gladkega ledu. Sneg, ki ga je včeraj solnce malo ogrelo, je ponoči zmrznil in danes drži, da je veselje. Torej to je: eno izku&njavo dela vabljivi lcd, drugo pa trdi sneg.
Petrov Janez, najstarejši in zato tudi mpž največjih izkušenj med vsemi, pa premaga vse izkušnjave,
»Fantje! Led je v senci, bo tudi popoldne še dober. Dopoldne idemo rajši na Dolgo brdo. Vsak naj vzamc svoje sani s scboj.«
Ta nasvet je ugajal vsem. Knjige v torbo, vrvico za sani pa v roko, roko pa v žep, pa kapo čez ušesa, pa jo ubere naša četa na Dolgo brdo. Kje pa naj gremo? Po poti? Eh — danes po poti, ko sneg tako lcpo drži! Kar naravnost, kar čez drn in strn.
»Janez,« vpraša naenkrat Lončarjev Tone, »Janez, kje bomo pa šli čez vodo? Mostu ni tukaj nobenega.«
»Kjc boš pa šel čcz vodo? Čemu imaš pa noge! Ali ne znaš skakati?«
»Jaz že znam, ampak Šinkovčev Francelj ne bt> skočil. Preinajhen je.«
»O, bo že. Saj ni tako majhen ne. Teče pa še bolje kot ti.«
Majhna vodica nam res zastavi pot. Poleti je bila večidel suha, pozimi je je bilo pa vedno dovolj, in nikoli ni zamrznila popolnoma. Ljudje so rekli, da jc pregorka.
Hitro pomečemo svojo robo na ono stran, potcm pa poskačemo drug za drugim; Petrov Janez, jaz, Lončarjev Tone in nazadn}e še Šinkovčcv Francelj. Francelj je bil malo nesrečen. Poskočil je ravno na rob, noga mu je izpodrsnila, in Francelj je padcl v vodo, Pozimi v vodo, pomislite! Hitro smo ga potegnili vun. Kam pa z njim? Domov ni bilo varao. Francelj je vedel, da imajo doma leskovega olja, s katerim se zdravijo mladostne norosti. Ali kaj, ko je pa vsako zdravilo tako grenko! Leskovo olje kar peče, tako je hudo. Torej rajši naprej na Dolgo brdo!
Joj, kako je bilo tam prijetno. Sani za sanmi so se uvrstile in urno drčale dol po klancu. Vmes pa glasni vzkliki mladih sankačev. Joj, to je bilo veselja! Ko privoizimo v dno pa zopet nazai in zopet po hribu doil in zopet in zopet.. . Celo Francclj je pozabil, da je bil padel v vodo. Kazal je na vsc zmrzlc hlačice in zatrjeval, da so se mu že posušile. In Francelj je res mislil, da so hlačice že suhe. Oh, oh------
Ura je udarila. Poslušamo: ena, dve, tri. Tri četrti na osem! Urno spravimo v bližnjem grmovju vsak svoje sani in jo uberemo naprej v šolo. Ravno prav smo prišli.
13
Francelj je sedel nekaj časa... kar se začno tajati njegove zmrzle hlačice in po šoli se razširi čuden duh. Voda priteče notergor do spored-njih klopi.
»Kaj pa je to?« vprašujejo gospod učitelj.
Kmalu najdejo vzrok. Francelj mora povcdati, kako in kaj.
»Ti nesrečni otrok ti! Prehladiš se lahko in zboliš. Oh, ti paglavci!«
Pa so bili dober mož, naš gospod učitelj. Urno so napisali par besedi, dali pismo cnemu učencu in mu ukazali, naj pelje Franceljna na njihov dotn. —
Čez dober četrt ure je prišel Francelj zopet v šolo. Toda kakšen! V gosposkih, kratkih hlačah, kakršne jc nosil učiteljev Feliks in drugi mestni otroci.
Kmetiški fant v gosposki obleki! Joj, kako je bil čuden! Pa kako neroden! Kar sram ga je bilo, nikamor si ni upal pogledati.
.! Vendar pa, moralo je biti! Francclj je hvaležen šc danes gospodu učitelju za njegovo skrb in pa svojemu angelu varihu za njegovo varstvo.. Kako lahko bi se bil takrat prehladil in šel pod grudo!          J. E. Bogomil