Za poduk \n kratek čas. Kovač Lojze. (Narodua pripovedka iz Savinjske doline.Zapisal Leon Storman. (Konec.) Čez nekaj let potem pride smrt po Lojza, kajti potekla so leta njegovega življenja. Kovač se skrivoma naameje in jo lepo ogovori: ,,Blaga gospa, ponižno prosim malo potrpljenja, da si jaz svoje reči v red spravim. Brž bom pripravljen. Do tačas se pa na to-le klop vsedi, da si malo poiiješ, vem, da ai apehana, ker moraš neprenehoma okoli letati". Smrt nič budega se ne nadejajoč sede. Zdaj pa je kovač napel glasen smeh rekoč: ,,Tu sedi, in ne gani se, dokler se meni ne bo ljubilo te izpustiti". Smrt koče vstati, pa ne more; vzpenja se na vse kriplje, a zastonj. Morala je sedeti, kakor bi bila prikovana. Zdaj začne prositi Lojza, da naj jo izpusti. Obljubi mu tudi, da ga bode pustila pri življenji, dokler bo sam hotel živeti. Kovač vesel, da se smrti tako lahko odkriža, ji veli vstati, ona bila je pa tudi možbeseda in ga je pustila pri miru. Čez malo časa potem pridejo hudiči po-nj. Lojze jib nagovori rekoč: ,,Ljubi moji, predno se ločim od tega sveta, da grem z vami, prosim, ko bi hoteli mi še eno zadnjo željo izpolniti". ,,Povej, kaj želiš, da ti izpolnimo". ,,Rad bi imel namreč, da bi mi zrel sad od drevesa pred kovačnico obrali, da bi ga aeboj za popotnico vzel, ker nerad ga drugim pustim", reče zelo ponižno Lojze. wTo ti kmalu naredimo", rečejo hudiči, ^potem, pa greš z nami". nČe mi pa vsega sadu ne oberete, pa tudi jaz z vami ne grem", opomni vesel Lojze. ,,Velja", rečejo budiči, rmi tudi z drevesa poprej ne gremo, da sad oberemo". Zdaj splezajo na drevo, ter prav polagoma začnejo sad obirati, kajti mislili so si: Kaj bi hiteli, bodemo še tako prehitro obrali. — Ali sadii na drevesu le noče nič manj biti; zategadel hočejo prehiteti, smukajo od veje do veje, hitijo, kar najbolj zamorejo, a če eden sad odtrgajo, zori že med tem drugi. Ko vidijo, da se brez vspeha mučijo, hočejo doli odlaziti, pa Lojze jih ne pusti, opominjajoč jib na obljubo. Le edino po tem potu jih spravi doli, če vsi v euo mavko poskačejo. Ker si hudiči drugače pomagati ne morejo, tudi to naredijo; Lojze zaveže mavho, pa jo nese na fužine pod najtežje kladivo in tam jih strašno natolče, tako, da so vai črni postali, in so neki od tistega časa še zdaj vsi črni. — Potem je Lojze živel še dolgo čaaa, da se je že silno postaral in nazadnje, ves življenja sit, sklene ta svet zapustiti. Opravi se, za pas si vtakne kladivo in klešče, pa spleza po gabru, kateri je bil tudi zrastel na njegovo željo, pred nebeška vrata. Potrka. Bog se oglasi: ,,Ti si nisi nebes zaslužil!" Lojze žalosten spleza doli, pa gre pred pekel. Ko kudiči dobijo vest, kdo je pred peklenskimi vrati, prevzamejih velik atrab, ker še niso pozabili, da jik je on budo tepel. Zato priskočijo, kolikor se jib nadregniti more do vrat in tiščijo na nje tako močno, da so vai kremplje skozi porinili; Lojze to zapazivši si misli *. Ti me še morajo pomniti, ter jim, ker je imel kladivo in kleače pri sebi, zakrivi skozi vrata moleče kremplje nazaj in zatolče v duri. Tako jih je k vratom ,,prinetal". Zdaj spleza zopet pred nebesa in reče: ,,Kaj mi je zdaj storiti ? V nebesa me nočete, v peklu pa se me bojijo". Bog mu pa odgovori: ,,Ako nočeš večno pogubljen biti, pa pojdi v mesec". Lojze na to reče: ,,Rajši sem vsaki mesec star in mlad, kakor pa večno pogubljen. Sveta bode še enkrat konec, večnosti pa nikoli". In Bog ga je dal v luno. V temnib pegah na mesecu še dandanes, v jasnih nočžh, kadar je polnaluna, hoče Ijudstvo zapaziti: oči, nos, usta, kladivo in klešče kovača Lojza. Smešnica 16. Pri otrokih se vžene marsikaj, na kar ne misli lebko kdo drugi. Tako sta si bila dva otroka v prepiru. ,,Veš kaj", reče brat starsi seatrici, nveš, kaj si želim jaz sedaj?" — ,,No kaj?" vpraša ga dekle. ,,Naj bi bil jaz tvoj oče", odgovori brat pomenljivo. ,,Tedaj bi ti jaz dal lehko par gorkih po brbtu, ti pa bi se mi ne smela ustaviti". „0 kaj bi že to bilo!" zavrne ga sestra, Bko bi bila pa jaz tvoj starši brat, nič bi ai ti ne upal do niene".