Ptiček in zarja.
Pa zarjo en ptiček šegavo pobara, če res — kar trde — je še mlada kot cvet? Pokara ga zarja, odvrne, da stara več tisoč že dolgih, neskončnih je let.
In čudi se ptiček: »Da brcne te kura! Kako pa, da svež je tvoj čar in tvoj kras, čeprav si že' stara, prastara babura? Ha, morda poslikan le tvoj je obraz?«
Pokara ga zarja: »Poredni capinček, kako si navihan!« ... Pristavi smejoč: »No, koliko star si pa ti, frkolinček, ko skoraj še gol si? — En dan, eno noč?«
A ptiček kar naglo jo z grička popiha,       ,          •     .;
ker skoraj ga v srčku je majčkeno sram. »I, kaj bi ji pravil, kaj star sem,« zakiha,   -»ko tega jaz sam še ne vem in ne znam!«
Miroslav Kunčič   .