pogovor Naš Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 25 Naš gost je tokrat izr. prof. dr. Sebastjan Kristovič, univerzitetni profesor in raziskovalec, predavatelj, voditelj taborov za otroke in mladostnike. Njegovo področje dela in raziskovanja je logoterapija, vzgoja, duševno zdravje in kakovost življenja. Njegov pogled je jasen, spoštljiv, zavedajoč se pomena odgovornosti, človekovega dostojanstva ter pomena vzgoje in odnosov. Na pogovor smo ga povabili, ker menimo, da nam je njegova misel lahko v veliko spodbudo na mnogih področjih. Najbolj me impresionira človek Naš pogovor: dr. Sebastjan Kristovič Erika Ašič, univ. dipl. soc. del., je zaposlena v DKPS, v uredništvu revije Vzgoja. Nam lahko na začetku poveste kaj o sebi? Odraščal sem v štiričlanski družini v Pa- cinju pri Ptuju. Na otroštvo imam izredno lepe in vesele spomine. Obkrožen sem bil z mnogimi bratranci in sosedi, s katerimi sem preživljal vsak prosti trenutek – na igrišču, v naravi, pri šoli, pozimi smo drsali, poleti smo se kopali v toplicah ali pa kar v Pesnici, ki teče nedaleč stran, in še bi lahko našteval. Bilo je toliko nepozabnih trenut- kov, neponovljivih, tudi mejnih situacij in dogodkov ter vragolij, da se s Petimi prija- telji ne bi dalo niti primerjati. Pa verjemite, da ne pretiravam. Staršema sem neskončno hvaležen za lju- bečo in odločno vzgojo ter da sta mi dala pomembne veščine za življenje, kot so poštenost, pomoč drugim, spoštovanje drugih, delovne navade, odgovornost, po- membnost reda in vztrajnost. Z izraženo trmo pa mislim, da sem se že rodil – res pa je, da sta mi omogočila, da sem jo vztrajno utrjeval ob njuni nepopustljivosti in očetovi klenosti. Sem srečno poročen in živim v Mariboru. Obožujem potovanja (še posebej mi je pri srcu Italija – Toskana), izlete z motorjem, sem ljubitelj klasične literature in filozo- fije ter klasične umetnosti. (Poudarjam klasične, ker sem zadržan do novodobne 'umetnosti', ki je brez simbolne moči, ki de- luje razdrobljeno, oropana je vsakršne tran- scendence in zaprta v zadušljivo imanenco, ob kateri imaš vtis, da je edini smisel šok in da je šokiranje edino interpretativno načelo kakovosti. Ni vse umetnost, kar nekdo ime- nuje umetnost.) Ljubezen do branja sem podedoval po mami, ki je ogromno brala in iz knjižnice nosila cele vreče knjig. Moja velika strast je bil šport (kikboks), ki ni bil samo hobi, ampak veliko veliko več. Bil sem kategoriziran kot vrhunski športnik in član slovenske reprezentance z dosežki na sve- tovni ravni (svetovno prvenstvo, svetovni pokali, mednarodna odprta prvenstva …). Ljubezen do športa in narave je ostala in je del mojega življenja – spodnji gibalni mini- mum, ki se ga dosledno držim, je, da grem vsako jutro na nekajkilometrski sprehod, preden sedem za pisalno mizo. Praviloma se zgodba ponovi še zvečer. Od vseh umetniških stvaritev me najbolj impresionira človek v svoji različnosti in v vseh svojih pojavnostih, ravnanjih, odlo- čitvah, kontradiktornostih, predvsem pa v razmerju do vprašanja smisla in duhovno- sti. Najbolje ga opiše Dostojevski: Človek je skrivnost. Zelo blizu so mi ruski misleci, kot so npr. Dostojevski, Solovjov, Floren- ski, Berdjajev. Dostojevski, ta rudar duše, zavzema prav posebno mesto v moji misli in življenju. Napisal je največjo pisano (me- tafizično) umetniško stvaritev vseh časov: Brate Karamazove. Čista genialnost. Vedno znova me presune. Sem univerzitetni profesor in raziskovalec področja logoterapije, eksistencialne anali- ze, vzgoje, duševnega zdravja, odnosov in kakovosti življenja. Sem direktor Mednaro- dnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, v okviru katerega deluje tudi Svetovalno-terapevtski center za družine, Foto: Vid Ponikvar pogovor Naš 26 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 pare in posameznike, ter koordinator štu- dijskega procesa na Alma Mater Europaea – ECM. Že vrsto let po vsej Sloveniji pre- davam po šolah in vrtcih (šole za starše …) za različne ciljne skupine s področja vzgoje – za profesorje, učitelje, vzgojitelje in starše. Za različne delovne kolektive izvajam pre- davanja in seminarje s področja duševnega zdravja, odnosov in transparentne komuni- kacije. Že več let vodim in izvajam ustvar- jalno-doživljajske tabore za otroke. Doslej sem delal z nekaj tisoč otroki in več sto starši in prav ta vpetost v konkretno delo z ljudmi mi daje osnovo, da upam na glas razmišljati o vzgoji. Pomemben pečat je v meni pustilo tudi preživeto obdobje v Italiji – sedem mesecev sem bil v mestu Torino – Piccola Casa della Divina Provvidenza, kjer sem prostovoljno delal v bolnišnici na on- kološkem oddelku zadnjega stadija. Doktoriral sem na področju logoterapije in eksistencialne analize (Eksistencialna kriza in kriza smisla z vidika logoterapije) na in- terdisciplinarnem doktorskem študijskem programu. Logoterapija/eksistencialna ana- liza je moje teoretično in praktično izho- dišče ter temeljna antropološka osnova pri vsem mojem strokovnem, akademskem in znanstvenem delovanju. Kako bi na kratko opisali logoterapijo? Kaj vas je pritegnilo k njej? V središču logoterapije je vprašanje smisla, ki je temeljno bivanjsko vprašanje za vsa- kega izmed nas. Študentom rečem: Življe- nje vam je bilo podarjeno, na vas pa je, kaj boste iz njega storili, kakšno vsebino mu boste dali. V predavalnici nastane tišina in lahko verjamete, da takrat nihče ne gleda v telefon. Moja znana 'mantra' je, da sodobni človek ima živeti od česa, nima pa več živeti za kaj. Za kaj naj živim, kaj naj naredim iz svojega življenja, kaj naj naredim iz samega sebe? To so vprašanja, ki danes razjedajo (v glavnem na nezavedni ravni) naše mla- dostnike in tudi srednjo generacijo. Danes zelo pogosto slišimo: Vse je 'brez veze', nič se ne dogaja, zakaj naj se sploh trudim ipd. 'Razvitemu' svetu še nikoli ni šlo tako dobro, še nikoli nismo živeli v takšnem blagostanju kot danes. Po drugi strani pa še nikoli v zgo- dovini ni bilo toliko duševnih bolezni, stisk, motenj hranjenja, anksioznosti, depresij, izgorelosti, melanholije in samomorov. To pomeni, da gre nekaj v sodobni družbi, v načinu vzgoje in načinu našega življenja precej narobe. Tudi starejši se sprašujejo, ali ima njihovo življenje na starost sploh še kakšen smisel. Trdno sem prepričan, da je temeljna problematika sodobnega človeka vprašanje smisla in da so logoterapevtska spoznanja in Franklov antropološki nazor za razumevanje človeka aktualni bolj kot kadarkoli prej, celo bolj kot takrat, ko je ek- sistencialna analiza nastala. K logoterapiji me je pritegnila osebnost Vik- torja Frankla in njegova življenjska zgodba, ki še največjega dvomljivca prepriča, da ima življenje vedno, v vseh okoliščinah in pod vsakimi pogoji smisel – do konca, do zadnjega diha, do in ultimis. In da tega smi- sla ne izgubi tudi v največjem trpljenju, v smrti ali krivdi. Lahko se pa seveda zgodi, da posameznik tega smisla ne vidi več. Ko sem prvič prijel v roke knjigo Kljub vsemu reči življenju DA, ki je ena najbolj prevaja- nih, ponatisnjenih in branih knjig vseh ča- sov, se mi je odprlo novo obzorje in s tem življenjsko poglavje. Spomnim se občutkov, da sem se ob branju njegovih besedil o lo- goterapiji in eksistencialni analizi počutil tako domače, moji pogledi so se brez vsa- kršnega napora povsem spojili z njim. To je to, sem si dejal. Tako je in drugače ne more biti. Frankl me prepriča s svojo jasnostjo, zdravo pametjo, življenjskostjo in realno- stjo. Je pravo nasprotje sodobnim redukci- onističnim in determinističnim pristopom, ki imajo za posledico dehumanizacijo in depersonalizacijo človeka tako na znanstve- nem kot strokovnem področju. Kako doživljate svoje poslanstvo učitelja, profesorja? Kaj je tisto, zaradi česar radi opravljate svoje delo? Doživljam ga kot življenjsko poslanstvo, kot nekaj najlepšega, kar se mi je lahko v življenju 'zgodilo', oz. kot enega največjih življenjskih dosežkov. To ni nekaj, od česar živiš, ampak predvsem nekaj, za kar živiš. Na celotni poti izobraževanja sem na pro- fesorje gledal kot na nekoga daleč 'tam zgo- raj'. Profesorski poklic se mi je vedno zdel nekaj izredno cenjenega, pomembnega in dostojanstvenega. Ko sem doktoriral in po- stal asistent ter začel hoditi po tej akadem- ski poti, še nekaj časa nisem povsem dojel realnosti tega. To delo opravljam, ker do njega resnično čutim strast, v tem doživljam svoje poslan- stvo in imam rad mlade. Nepopisljiv obču- tek je, ko študente vsebina zagrabi, ko jim je mar, ko jih zanima, ko so vedoželjni, ko pridejo na govorilne ure, ker jih zanima še to in ono, ker hočejo nekaj več, ker jim je resnično mar in jim ne gre zgolj za to, da opravijo izpit. Čudovito je, ko si lahko del te njihove izredno pomembne življenjske poti in skupaj z njimi soustvarjaš prihodnost družbe in stroke ter obenem njihovo in svojo prihodnost. Ob vsem tem se zavedam tudi velike odgovornosti, ki jo imamo pro- fesorji do svojega dela, do družbe, do sku- pne prihodnosti, do mladih in do stroke. Katero poslanstvo je za vas še pomembno in zakaj? Delo na področju vzgoje in izobraževa- nja. Vzgoja igra najpomembnejšo vlogo pri tem, da se bodo mladi razvili v zdrave, zadovoljne in osmišljene posameznike, ki bodo razvili jasno identiteto in bodo našli Foto: Vid Ponikvar pogovor Naš Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 27 svoje poslanstvo, v katerem se bodo poču- tili potrjene in uresničene. Posledično je to ključnega pomena tudi za razvoj in priho- dnost vsake družbe in kulture. Vzgoja ima tudi ključno vlogo pri vzpostavljanju par- tnerskih in starševskih odnosov in pred- vsem pri tem, kakšen starš ter partner bo posameznik, ko bo sam stopil v te čevlje. Na kratko: kakovost, sreča in osmišljenost življenja se tlakujejo v otroštvu oz. med od- raščanjem. Kaj je temelj družine, dobre vzgoje? Vsekakor spoštljiv, urejen in ljubeč odnos med mamo in očetom. To pomeni, da sta starša vzgojno usklajena in se zavedata, da imata skupen vzgojni cilj, to je vzgoja sa- mostojnega in odgovornega posameznika. Takšna starša bosta znala postaviti meje in te meje držati ter biti vzgojno dosledna. V ospredju torej niso metode in razni instant nasveti, »kako je treba«, kar se danes odlič- no prodaja, ampak življenje samo. Zato je to težja pot, ker se življenja ne da goljufati (v to sem vedno bolj prepričan). Seveda so veliko bolj privlačni magični recepti raz- ličnih vzgojnih 'strokovnjakov', kot pa da s svojim življenjem otroku kažemo, kako živeti, oz. mu kažemo pot, kaj pomeni biti oče, mož, prijatelj itd. Mladih še nikoli niso prepričale metode, recepti in razni prijemi, ampak življenje, odnos in notranja poveza- nost. Veliko je primerov, ko starša prosita, naj 'uredimo' 'problematičnega' najstnika. Nemalokrat se po nekaj srečanjih s starši zadeve v njunem odnosu uredijo in sploh ni potrebe, da bi otroka srečali. Kakšna je glavna naloga staršev? Prvič, da se ljubita in spoštujeta med seboj, in drugič, da otroka pripravita in opremita za življenje. Na otroke je treba prenesti spo- ročilo, da je življenje čudovito, da je polno lepote, da nam je bilo življenje podarjeno, na vsakem posamezniku pa je, kaj bo iz nje- ga naredil, kakšno vsebino mu bo dal. Vsak si bo moral odgovoriti na vprašanje, za kaj bo porabil svoje življenje in kaj je njegovo poslanstvo. Kako naj bodo starši, ki ostanejo sami, dobri starši? Ključno je, da sta starša v urejenih odnosih in osebnostno dovolj zrela, da sta se spo- sobna uskladiti vsaj glede otroka in vzgoj- nih ravnanj. Posebej pomembno se mi zdi, da otroka ne navežejo nase, da ga ne naredi- jo za svojega čustvenega partnerja (to je še posebej nevarno v primeru mama – sin). Je pa tako kot pri vsaki stvari – iz tega se lahko naredi življenjska tragedija in se posame- znik postavi v vlogo žrtve in mučenca/-ke, lahko pa normalno aktivno živi naprej in neguje vse ostale vidike življenja, kot so prijateljstva, hobiji, izleti ipd. Življenjska radost je izredno pomembna. Pomembno se mi zdi tudi puščati 'odprta vrata' in mo- žnosti za nov odnos. Vsekakor pa otrok ni- koli ne sme biti glavna okupacija in v sredi- šču pozornosti. Sicer pa je vzgoja ena sama in se ne loči glede na status odnosa. Kako naj se starši odzovejo na pritiske medijev in družbe (teorija spola, LGBT, različne 'vrste družin' …) v odnosu do svojih otrok, do družbe ter do šole (ko pritiski prihajajo s strani šole)? Vsak po svoji pameti, vesti in znanju. Vse- kakor pa aktivno, odgovorno in jasno arti- kulirano. Odgovornost za prihodnost naših otrok, družbe, kulture in načina življenja nosimo vsi skupaj in vsak posebej. Vsak iz- med nas je sooblikovalec slovenske družbe in naše skupne prihodnosti. Zavedati se je treba, da gre za sistemsko agendo, ki pre- sega slovenske okvire, zato je še toliko bolj pomembno, da je samozavesten Slovenec ponosen na svoje slovenske korenine, slo- vensko identiteto, kulturo in versko pripa- dnost. Brez tega ne bi bili to, kar smo. Te naše zdrave korenine in vogalne kamne slo- venstva moramo toliko bolj skrbno varova- ti. Če bomo tako vzgajali svoje otroke, bodo gotovo tudi sami znali presoditi, kaj je zgolj vsiljujoča 'teorija' in racionalni konstrukt in kaj so zakonitosti narave in življenja. Eno je spoštovati drugega in ga priznavati v nje- govi drugačnosti, nekaj povsem drugega pa je, če nekdo svojo 'drugačnost' vsiljuje kot objektivno družbeno dejstvo in edino resnico. Če se ozreva še v obdobje, ki ga trenutno preživljamo. Kako vidite čas epidemije zaradi covida-19? Koronakriza nam je pravzaprav pokazala in razgalila resnično krizo sodobne in 'razvi- te' družbe. Ta kriza je zelo močno razgalila resnično vsebino naših odnosov in naših življenj, glede na to, kako se je povečalo na- silje v družini, koliko več je duševnih stisk, samomorov in poskusov samomorov, de- presije, anksioznosti, samopoškodovanja, alkoholizma, uporabe drog itd. – samo zato, ker smo morali več časa preživeti s svojimi najbližjimi in sami s sabo. T o je zelo zelo za- skrbljujoče. Namesto da bi ta čas izkoristili za svoje drage, da bi se zbližali, da bi ga po- rabili za tiste stvari, pri katerih se ponavadi vedno pritožujemo, da nimamo dovolj časa (za ženo, za otroke, za mirne večere, za dru- žinske igre …), se je na žalost ta čas porabil za še večjo oddaljenost med družinskimi člani: še več časa pred zasloni, dokupilo se je še več zaslonov, igralnih konzol, računal- nikov … Tudi na družbeni in socialni ravni se je po- kazalo, kdo in kaj smo, koliko nam je mar za druge, za starejše, bolne in ranljive, ko- liko solidarnosti premoremo in kaj so naše temeljne družbene vrednote. Sodobni člo- vek, ki je zelo močno zaznamovan s potro- šništvom in individualizmom, je zelo težko empatičen, solidaren in vidi ter težko upo- števa še koga drugega razen samega sebe. Tudi to je eno izmed temeljnih področij vzgoje. Pomembno vlogo so pri tem odi- grali tudi mediji s pretiranim poudarjanjem kataklizmičnih razsežnosti posledic in vsa- kovrstnih stisk, izgubljenih generacij ipd. Mediji bi morali biti v vlogi pomirjevalca in ljudem dajati spodbudo ter objektivno, uravnoteženo in povezovalno podajati po- trebne informacije. Kaj nam je sporočila koronakriza? Koronakriza nam je podala izredno po- membne informacije za nadaljnje življenje in je postavila ogledalo sodobni družbi, na- šim odnosom, kakovosti življenja in mo- dernemu načinu življenja, kjer je vse zredu- cirano na zunanjost, na profano, na nekaj vidnega, na 'imeti' in to 'pokazati'. Vsebina, smisel, globina, tisto, kar je res bistveno, kar zares šteje v življenju, kar posamezniku daje trdnost, pa se je izgubilo. Prav zaradi pomanjkanja pristne vsebine in smisla se danes srečujemo s celimi generacijami ne- zadovoljnih, apatičnih, notranje praznih, vsega naveličanih posameznikov. Ključno spoznanje pa je, da so vse to simptomi in ne izvor. In to se mi zdi najpomembnejše pogovor Naš 28 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 spoznanje: vzrok ni koronakriza, vzrok ni epidemija, ampak način našega življenja in vsebina naših odnosov. Koronakriza nam je vzroke in posledice samo intenzivno raz- krila. Kaj je tisto v človeku, kar mu pomaga, da se drži 'nad gladino', da vidi smisel, da gre naprej, čeprav je v težki, na videz brezizhodni situaciji? Ključna je preventiva. Dobri, pristni in ljubeči odnosi so človekovo največje boga- stvo. Treba jih je negovati in vanje vlagati, ne pridejo sami od sebe. Smisel življenja je sestavljen iz veliko manjših smislov, zato je pomembno, da sledimo svojim sanjam, da počnemo to, kar nas veseli, to, ob čemer ču- timo strast, da gremo v naravo, med ljudi, da beremo, gremo v gledališče, da imamo hobije itd. Da ne ždimo samo doma in po- rabljamo časa in življenja pred zasloni. Kakšna je vloga učiteljev v času epidemije? In kakšna bo po njej? Enaka, kot je bila prej. Da učijo, vzgajajo in opogumljajo otroke. Da jih razumejo, da jih čutijo, da jih imajo radi in da v njih prebuja- jo ustvarjalnost, radost ter znajo v njih pre- bujati tisto najboljše, da bodo zaupali vase in v svoje sposobnosti. Ne smemo pozabiti tudi na pomembno vlogo razvijanja samo- podobe in samozavesti. Ali se je morda v času epidemije pokazalo, da so v šolstvu potrebne kakšne spremembe? V šolstvu in v celotnem vzgojno-izobra- ževalnem procesu so nujno potrebne sis- temske spremembe. Tega se na vseh rav- neh zavedamo že dlje časa, epidemija je to samo še dodatno potrdila. Vsebinski in prostorski okvir najinega intervjuja nama onemogoča širšo razlago, zato bom omenil eno ali dve točki. Samo jedro problematike vidim v tem, da na pedagoških fakultetah ni sprejemnih izpitov – sam si že več kot de- set let intenzivno prizadevam z različnimi pobudami, da se uvedejo sprejemni izpiti, kjer bi se vrednotile osebnostne lastnosti, ustvarjalnost, empatičnost, intelektualno- -kognitivne sposobnosti, pedagoški patos, sposobnost dela z otroki ipd. Ni vsak za vse in delo z otroki je nekaj posebnega. Po mo- jem mnenju se s tem rodiš, to v sebi imaš ali pa nimaš. Vse to se je zelo dobro pokazalo pri šolanju na daljavo, kjer je živa interak- cija ponekod padla praktično 'na nulo'. In to leta 2020 oz. 2021, ko informacijska teh- nologija predstavlja praktično brezmejne možnosti za poučevanje. Področje poznam zelo dobro, ker sem na fakulteti koordina- tor študijskega procesa in smo pripravili 'online' rešitve za celoten študijski proces po vzgledu najboljših univerz v svetu. Ključno vprašanje je povsod interakcija in motivira- nost. Drugo problematično področje pa je to, da sta šola in vrtec izgubila strokovno funk- cionalno avtonomijo in integriteto. To se je zgodilo na sistemski ravni, kjer je treba pod pritiski permisivne paradigme in zara- di pretirane birokratizacije prav vse določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov. Bi- rokratska, formalna in neformalna ter vse- binska inferiornost različnim uradniškim institucijam za kakovostno poučevanje in vzgojo ni samo nekaj izredno škodljivega, ampak uničuje samo identiteto in dostojan- stvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslan- stva. K temu dodamo še poplavo vzgojne lite- rature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe, in množico 'strokovnjakov', ki imajo v žepu vse rešitve, nasvete in metode za vzgojno problemati- ko, pri katerih se kasneje velikokrat izkaže, da so samo privlačne instant obljube, niti ne rešitve, da so starši vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. In zmeda je popolna. Ravno v tem obdobju vodim raziskovalno skupino, ki dela prav na tem področju. Na tem mestu moram omeniti, da sem izredno vesel in hvaležen, da je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije prepoznala to nujno potrebo in nam odo- brila pomemben triletni projekt Holistični vzgojno-izobraževalni proces in krepitev du- ševnega zdravja, v okviru katerega delamo obsežno raziskavo, v katero so zajeti prak- tično vsi deležniki: starši, vrtci, osnovne in srednje šole, dijaki in otroci. Razvili bomo nov, celostni pristop in paradigmo v vzgoj- no-izobraževalnem sistemu v Republiki Sloveniji, prav tako pa tudi izobraževalni program na tem področju. Kakšne posledice bodo imeli mladi (če sploh) zaradi šolanja na daljavo, omejenega gibanja …? Generalno gledano ne bo nobenih poseb- nih posledic. Človek je preveč trdoživo bitje, da bi nekaj takšnega lahko pustilo kakšne resne posledice na človekovi psi- hi ali telesu. Sicer pa to, da smo bili nekaj Foto: Vid Ponikvar pogovor Naš Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 29 mesecev nekoliko bolj omejeni na dom, ni prav nič tragičnega. Je pa tudi res, da so se nekatere težave, ki so bile navzoče že pred epidemijo, sedaj še nekoliko intenzivirale. Ampak tega gotovo ne moremo pripisati epidemiji. Vsekakor pa je pomembno, kako so preživljali ta čas doma, kakšen je bil red, koliko so se gibali na zraku, koliko so bili v pristnem stiku z ostalimi družinskimi člani in koliko časa so bili pred televizijo in osta- limi zasloni. Tudi tega ni mogoče naprtiti epidemiji. Kako po vašem mnenju vpliva na mlade, da v medijih slišijo, da so ubogi, da je to izgubljena generacija, da bodo celo življenje nosili (negativne) posledice šolanja na daljavo? Imam na jeziku, da bi dejal, da so takšne izjave neumnosti, ampak zaradi kulturne- ga vedenja tega seveda ne smem izreči. Je pa vsekakor škodljivo, nekorektno in po- nižujoče do mladih, da se jih pomiluje in se jih postavlja v podrejen položaj ter se jih že vnaprej skuša onemogočati v njihovem delovanju, življenju in razvoju. Takšne de- terministične, nestrokovne in posplošene izjave ter nasilni poskusi, da se mlade ljudi postavlja v vlogo zaznamovane žrtve in v inferioren položaj, so resnično nedopustni in za takšne izjave bi prav gotovo moral nekdo prevzeti odgovornost. Ključno od- govornost pri tem imajo mediji; uredni- ki določajo vsebino objav. Namesto da bi mlade opogumili, spodbujali in v njih vzbujali veselje in korajžo, jim skušamo za- dušiti in zlomiti duha. Dovolimo si celo to, da jim kot javnost, kot družba sporočamo, da iz njih itak nič ne bo, da so izgubljena generacija. Zelo spodbudno. Zakaj že? Za- radi nekaj tednov, ko se je bilo treba držati doma? Takšno ravnanje in sporočanje se mi resnično zdi absolutno nedopustno. Je Evropa na preizkušnji? Kateri so po vašem mnenju temelji Evrope? Vsekakor ni to, kar so si očetje Evrope, kot npr. De Gasperi, Schuman in Adenauer, predstavljali in začrtali, da bi naj bila. Me- nim, da živimo v obdobju, ki je za Evropo usodnega pomena. Na relativno majhni površini živi toliko različnih kultur in na- rodov, ki imajo skupne korenine in isto kul- turno-duhovno jedro. Evrope si ni mogoče niti predstavljati brez judovsko-krščanske- ga religioznega humusa in neizbrisnega gr- ško-rimskega humanističnega pečata. Vse ostalo stoji in je zgrajeno na skupnih moral- nih vrednotah in duhovnih temeljih, kot so npr. človekove pravice, svoboda, demokra- cija, človekovo dostojanstvo, solidarnost, blaginja za človeka vredno življenje itd. Namesto da bi bili na te korenine ponosni, ima človek včasih vtis, da se jih mnogi celo sramujejo. Ta odnos je zelo nevaren, lahko je celo usoden. Družba ali narod, ki izgubi identiteto in duhovno jedro, oz. družba brez tega jedra in duhovne identitete namreč ne preži- vi. Ne more se 'upirati' nikomur in niče- mur. V tem tudi ne vidi smisla, ker takšna družba postane 'izsušena' oz. 'jalova', ni ustvarjalna in zapade v nihilizem. Izgubi vsakršno moralno moč, izgubi se smisel posameznika in naroda ter dostojanstvo osebe. Pravzaprav se zgodi propad civiliza- cije. Civilizacija pa propade vedno od zno- traj in ne od zunaj. Tudi v zgodovini je bilo vedno tako. Prav to se velikokrat spregle- da. Nikakor nisem pristaš različnih teorij zarote, vendar se težko znebim občutka, da vse to dogajanje zadnjih desetletij ni zgolj naključje. Ni mogoče spregledati, da dolo- čena agenda dobesedno napada samo srce Evrope, in to zelo agresivno. Najbolj vita- len del Evrope oz. glavne korenine Evrope so moralne vrednote, družina, kultura in religija oz. vera. Še otrok ve, da če drevesu posekaš korenine, se bo sčasoma posušilo, ker bo izgubilo življenjski sok in bo pro- padlo samo od sebe. »Civilizacija umre zaradi samomora in ne zaradi umora,« je zapisal znani zgodovinar in filozof Arnold J. Toynbee. Kaj bi si želeli za prihodnost naše družbe, države? Smisla, poguma, samozavesti, zdravega po- nosa, radosti, ustvarjalnosti, miru in nav- dušenja nad življenjem. V marsičem smo edinstveni na svetu in prav je, da smo pono- sni na to. Osebno čutim veliko hvaležnost in ponos, da sem Slovenec. Bi še kaj sporočili našim bralcem? Za konec bi bralcem podaril meni posebno misel: »Najvišja umetnost učitelja je pre- buditi veselje do ustvarjalnega izražanja in znanja.« (Albert Einstein) Dr. Kristovič, iskrena hvala za vaš čas in vaše bogate misli. Vse dobro na osebnem in strokovnem področju! Foto: Vid Ponikvar