107
Književne stvari.
O nabiranji narodno-slovstvenega blaga.
Mnogo se zanimiva slovenska inteligencija za literarno in politično izobraženost. To je vse gorke hvale vredno. A ze!6 malo se pa brigajo naši srednji, čeravno nekoliko izobraženi stanovi, za nabiranje narodnega blaga in za ohranjenje zgodovinskih spominkov, da bi se take reči pozabljivosti otele. Nekateri nimajo za to sposobne znanosti, drugi imajo premalo domovinske ljubezni, nekaterim pa se take reči celo otročarije zdijo. Koliko naših duhovnikov , učiteljev in dijakov , ki med ljudstvom na kmetih žive, bi se kaj lahko požu-rilo, da bi le vsak eno pesem, pravljico ali kako drugo narodno drobtino pobral in zapisal! Tako bi iz malega stvar prirastla velika, in skupina narodnega blaga bila bi tolika, da bi se nam tuji narodi čudili, kakošen zaklad narodne prosvete smo Slovenci zakopan imeli.
Da bi pa ne priganjal samo, naj bi naši rodoljubi zapisovali omenjeno tvarino , hočem jim tudi svetovati, kako najlože se naučijo take reči zapisovati, in kje in kedaj se največ in najlože kaj tacega izve.
Najprej jim je potrebno, da spise o nabiranji narodnega blaga pazljivo prečitajo, kateri se nahajajo v starisih tečajih naših neprecenljivih ,,Novic", v nekdanjem Janežičevem ,,Glasniku" in v ,,Slovenski Bčeli", in pa v Majarjevem ,,Slavjanu" ; potlej bi še le vedeli, kako gre s takimi rečmi ravnati, kaj je zapisovanja vredno, kaj pa ne. Časopisi o tem sedaj čisto malo gradiva imajo. Ker ,,Matica slovenska41 si prizadeva za nabiro narodnega blaga, zato je pravi način tacega nabiranja gotovega prevdarka vreden.
Treba je, da se zapisavajo povsod tako, kakor narod govori, da se naznanjajo naglaski (akcenti) in druge posebnosti.
Potrebno je zato, da spisatelj omenjene tvarine obiskuje ženitve, botrine, godovnice, rednine itd. 5 tukaj bo zvedel mnogo pesmi in običajev, pa mora tudi sam znati se dobro narodno vesti,   peti pesmi,  znati običaje,   da
ga nimajo za neumneža; rešiti in nastavljati zagonetke (uganjke) itd. Narodne igre se morejo opazovati pri pastirjih na paši.
Ravno tako je tudi dobro, da se spisatelj pridruži k raznim kmetiškim delom, na pr., kedar proso ma-nejo, lan tarejo, praprot žanjejo, koruzo ropkajo, predejo itd. Tudi tukaj je neobhodno potreba spisatelju, da zna več pesmi na pamet peti, praviti pravljice itd. Spisatelj ne sme takih reči nikoli v pričo ljudi v nič devati ali zasmehovati. Največ vspeha gotovo doseže tak, ki je sam kmet ali pa rokodelec, samo da umeti mora, omenjeno tvarino zapisati. To ve pisatelj teh vrstic iz svoje lastne skušnje.
Prave stare narodne pesmi se začenjajo večidel s: „stoji, stoji beligrad", — »ležaj, ležaj ravno polje", — „sveti, sveti lunica", — »atoji, stoji gartelc nov" itd. Opomniti je pa, da se dobrih starih pesmi sedaj , ko umetno pesništvo prevladuje, malo dobi; one čedalje bolj ginejo, kakor tudi druga narodna tvarina. Največ se še nabere pravljic in pregovorov; treba je zato posebno opazovati govore starih ljudi, ki med nje radi vpletajo pregovore; take si spisatelj mora iz glave zapomniti, če mu ni mogoče, jih vpričo njih zapisati.
Dobro je pa tudi, če spisatelj, ki je dobro znan z občinstvom, povpraša, kdo kaj zna praviti pravlic (istorij), in ko ga izv6, da ga gre povprašat za-nje, pa včasih tacemu tudi kaj daruje.
V naši okolici so skoraj dobre navadne izginile. Ko bi jih ne bil otel pozabljivosti pred nekoliko leti pisatelj pričujočega članka, reči smem, da še tako vnet rodoljub bi jih ne bil nič več pozvedeL
G. Kr.