Zakopano zlato. 8 Tine je obstal: Torej vendarle! Tu je tisti skrivnostni hodnik in mesec sije na kamnite stopnice, ki jih že stoletja ni prestopila človeška noga ..;. Prestrašil se je. Kajti Rozika je švignilai mimo njega in se nagnila nad luknjo. , »Ivan, viš!« je zavreščala s čudno rezkim glasom. »Zdaj sva našla zlato.« Tine jo je gledal. Kako, da mu pravi: _*-ah? Bolj ko jo je gledal, bolj se mu je adelo, da ni pri pameti. Blazna? »Koliko zlata, Ivan! Polna skrinja ga je,« je govorila dalje. »Takoj tamle, da... Čakaj! Bom koj pri tebi.« Previdno je stopila na prvo, nato na drugo stopnico. »Nikar, Rozika!« jo je Tine svaril. »Bog ve, če je že varno!« Ozrla se je in zastrmela vanj. Ali odgovorila mu ni, temveč stopala dalje po stopnicah dol. Pet, šest stopnic je bilo še svetlih od mesečnega soja, potem je bilo vse črno in terano. Dekle se je pripognilo in izginilo v temi. Tine se je razjezil. .,/' »Rozika!« se je zadrl. V globini je bilo vse tiho. Potipal se je po žepih, da bi našel vžigalice. Bo treba pač za njo, si je dejal; drugače se zgodi še kaka nesreča. Kje neki je Ivan? Ko je stopil na prvo stopnico, je začul od spodaj tak glas, da se mu je kri strdila v žilah. To je bilo tako ječanje, da že ni bilo več človeško. »Za boiyo voljo, kaj je?« Letel je dol. »Rozika!« Ko je vžigalico prižgal, ga je nekaj sunilo: Rozika je treščila mimo njega navzgor. Enkrat še je tako neznansko zaječala, potem je izginila. Tine si je svetil v globino. Toda že _va metra pred njim je bilo jame konec. Hodnik se je zasul, kup podrtije je bil tu. Tu pa — o Bog — tu leži človek — eno samo roko še ima — glava pa je _a_drobljena in razmesarjena  Tine je bil.ves trd, ko je prišel nazaj na Bistrico. Rozike ni ne videl ne čul kje grede. Šel je na občino in je povedal orožniku vse, kar je vedel. Potem je krenil domov. Že so petelini peli, ko je šele zaspal. Kakšna noč je pravkar minula! Ali hvala Bogu, da ni bilo huje! Lahko noč, Anica! Dobro se naspi! Ko je priš.1 zjutraj v hišo in je našel Anico tu in je sonce veselo sijalo skozi okna, se mu je zdelo, da je imel le sanje tako hude. Toda naslednje dni in tedne se je še dostikrat prepričal, da niso bile sanje, kar se je to noč zgodilo. Gospodje s sodnije so ga spraševali sem in tja; saj je bil T*ine edini, ki je kaj vedel. Rozika je ležala (V mestu v bolnišnici, ali od nje ni bilo kaj izvedeti. Govorila je venomer o zakopansm zlatu in o mrliču, _raven pa vpila, da je bila groza. Počasi se je sicer zopet pomirila in zdravniki so dejali, da bo že spet bolje, ali kdaj, tega niso vedeli povedati. Polagoma so se tudi govorice polegle in ljudje 60 govorili spet o drugih novicah. Tine ni povedal nikomur nič. Niti Anici ne. Kmalu je postala zgodba o zakopanem zlatu _Opet to, kar je bila: pripovedka iz davnih dni. Le enkrat se je je Tine še živo spomnil. To je bilo v nedeljo pred sv. K*+^-'vo. Tedaj je šel na vse zgodaj, še preden se je začelo opravilo na Bistrici, z Anico od doma. Šla sta v sosedno faro k maši, ker ni navada, da bi bila na tak dan v domači cerkvi. Tedaj ga je Anica tako grede vprašala: »Tine, to te moram vprašati: Kaj si takrat mislil, ko si mi rekel, da si se namenil, zlato kopati?« Tine je malo zardel in se zresnil: »Oh, veš — to so bile tudi take muhe, ki so mi v mojih slabih časih rojile po glavi. Zdaj sem svoje zlato že našel, kaj?« Anici sta se zopet zasvetili njeni zvezdici, rekla pa ni nič. Pozneje, ko sta bila že daleč zunaj za Martincem, je Tine segel v žep in pogledal na uro. Nasmehnil se je in ozrl na Anico. »Ali veš, kaj gospod doma pravkar s prižnice oznanjujejo? — ,V stan svetega zakona hočeta stopiti...'« KONEC