Tanja Fajfar Terminologija v Evropski uniji Terminologija v evropski uniji Tanja Fajfar Ljubljana 2017 Zbirka: Lingua Slovenica 9 Urednica zbirke: Helena Dobrovoljc Tanja Fajfar Terminologija v evropski uniji Urednica: Mojca Žagar Karer Recenzenta: Matej Accetto, Marjeta Vrbinc Oblikovanje: Brane Vidmar Prelom: Simon Atelšek Izdal: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj: Marko Snoj Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Zanjo: Oto Luthar Glavni urednik: Aleš Pogacnik Tisk: Cicero Begunje, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana 2017 Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS s sredstvi za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2016. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504092. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6’373.46:34 061.1EU:81’373.46:34 FAJFAR, Tanja Terminologija v Evropski uniji / Tanja Fajfar. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017. - (Zbirka Lingua Slovenica, ISSN 1855-9425 ; 9) ISBN 978-961-254-975-6 287738112 To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 4.0 CC BY NC-ND, ki ob navajanju in priznavanju avtorstva dopušca reproduciranje in distribuiranje, ne dovoljuje pa dajanja v najem, priobcevanja v javnosti za komercialni namen in nobene predelave. vsebina Predgovor.......................................................................................... 9 1 Vecjezicna Evropska unija ............................................................ 13 1.1 Pravna podlaga vecjezicnosti.................................................. 13 1.2 Uradni in delovni jeziki EU....................................................17 1.2.1 Slovenšcina v EU ............................................................ 20 1.2.2 Anglešcina v EU ............................................................. 23 2 Pravni jezik .................................................................................. 29 2.1 Pravno besedilo ......................................................................31 2.1.1 Znacilnosti pravnega besedila ......................................... 32 2.2 Pravni jezik EU...................................................................... 33 2.3 Pravno besedilo EU ............................................................... 36 2.3.1 Znacilnosti pravnega besedila EU................................... 37 2.3.2 Prirocniki za pripravo pravnih besedil EU ...................... 40 3 Terminologija............................................................................... 45 3.1 Splošna teorija o terminologiji................................................ 45 3.2 Novejši pristopi k raziskovanju terminologije ......................... 47 3.2.1 Socioterminologija..........................................................48 3.2.2 Komunikacijska teorija o terminologiji ........................... 49 3.2.3 Sociokognitivna terminologija ........................................ 49 3.2.4 Besedilna terminologija ..................................................51 3.2.5 Teorija shem ................................................................... 52 3.2.6 Razlicni pristopi za razlicne uporabnike terminologije.... 52 3.3 Raziskovalni poudarki novejših pristopov .............................. 54 3.3.1 Terminološke variacije .................................................... 55 3.3.2 Terminološke kolokacije ................................................. 59 3.4 Terminološka teorija in praksa v Sloveniji .............................. 63 3.5 Slovenska pravna terminologija ............................................. 66 3.5.1 Zacetki slovenske pravne terminologije........................... 67 3.5.2 Sodobna slovenska pravna terminologija......................... 69 4 Prevajanje in terminologija v EU.................................................. 79 4.1 Pravno prevajanje................................................................... 79 4.1.1 Pravno prevajanje v EU................................................... 82 4.2 Znacilnosti terminologije v EU.............................................. 93 4.2.1 Terminologija EU ........................................................... 93 4.3 Slovenska razlicica terminologije EU ....................................103 4.3.1 Predhodna faza..............................................................103 4.3.2 Prehodna faza (1996–1998) .......................................... 104 4.3.3 Osrednja faza (1998–2004)........................................... 104 4.3.4 Aktualna faza (od 2004 naprej) .................................... 107 4.4 Poimenovalni postopki ...................................................... 109 4.4.1 Funkcionalni ustreznik..................................................110 4.4.2 Druge poimenovalne možnosti......................................111 5 Sodišce Evropske unije................................................................143 5.1 Jezikovna ureditev Sodišca EU............................................. 144 5.1.1 Delovni jezik .................................................................145 5.1.2 Jezik postopka ...............................................................147 5.1.3 Jezik sklepnih predlogov................................................152 5.2 Prevajanje na Sodišcu EU .....................................................154 5.2.1 Jeziki posredniki na Sodišcu EU....................................156 5.2.2 Pravniki lingvisti ...........................................................158 5.3 Sodbe Sodišca EU.................................................................162 5.3.1 Znacilnosti sodb............................................................163 5.3.2 Struktura sodb...............................................................165 5.4 Terminologija v sodbah.........................................................169 5.4.1 Neprocesna terminologija ..............................................169 5.4.2 Procesna terminologija...................................................171 5.5 Terminološka projekta na Sodišcu EU ..................................171 5.5.1 Terminološka zbirka CuriaTerm.....................................172 5.5.2 Vecjezicni pravni slovar..................................................172 5.6 Vloga Sodišca EU pri razjasnjevanju terminoloških dilem .. 180 5.6.1 Neusklajene jezikovne razlicice zakonodajnega besedila.182 5.6.2 Termini, ki oznacujejo pojme EU in nacionalne pojme..183 5.6.3 Nezadostno opredeljeni pojmi EU ................................ 184 6 Terminologija v sodbah...............................................................187 6.1 Znamka kot industrijska lastnina..........................................188 6.1.1 Znamka Skupnosti ........................................................189 6.2 Sodbe s podrocja znamke Skupnosti .....................................192 6.3 Terminološka analiza ............................................................193 6.3.1 Analiza procesnih terminov...........................................194 6.3.2 Analiza podrocnih terminov.........................................208 6.4 Povzetek terminološke analize.............................................. 233 7 Zakljucek................................................................................... 235 Literatura ...................................................................................... 241 Viri ................................................................................................261 Kazalo slik .................................................................................... 269 Kazalo preglednic.......................................................................... 269 Seznam kratic in okrajšav.............................................................. 270 Imensko kazalo ............................................................................. 271 Predgovor Generalni direktorat za prevajanje Evropske komisije je ena najvecjih pre­vajalskih služb na svetu, v kateri je leta 2014 2255 prevajalcev prevedlo skupno 2.302.465 strani.1 Prevajanje za potrebe EU oz. njenih institucij zagotavljajo tudi prevajalski oddelki drugih institucij EU, in sicer Sve­ta, Evropskega parlamenta, Sodišca EU, Ekonomsko-socialnega odbora, Racunskega sodišca, ob njih pa še Prevajalski center v Luxembourgu, ki prevaja za razlicne agencije oz. organe v EU. S prevajanjem uresnicujejo nacelo vecjezicnosti, ki nadnacionalni pravni red EU sploh omogoca. Pre­vajanje v EU je vec kot prevajanje pravnih besedil; je prevajanje pravnega reda EU, ki je dostopno v vseh 24 uradnih jezikih EU, med katerimi je tudi slovenšcina. Terminologija kot nabor poimenovanj za pojme naj bi bila, ce želi opravljati svojo nalogo, ki je ucinkovito sporazumevanje, v kontekstu pra­va pa tudi zagotavljanje pravne varnosti, jasna, nedvoumna in ustaljena. Na neusklajenost terminologije, ki se kaže zlasti v množici poimenovanj za isti pojem, na drugi strani pa v oznacevanju razlicnih pojmov z istimi termini, so opozarjali že pravniki v drugi polovici 19. stoletja, kamor sega­jo zacetki sistematicnega oblikovanja slovenske pravne terminologije. 150 let pozneje so podobna opozorila v prirocnikih, namenjenim prevajalcem pravnih aktov EU, v katerih je posebej izpostavljeno, da mora biti termino­logija usklajena in dosledna. Pravniki iz 19. stoletja in prevajalci pravnega reda EU so bili pravzaprav pred podobno nalogo – oblikovanjem slovenske pravne terminologije oz. slovenske razlicice pravne terminologije v EU, pri cemer so prvi izhajali iz nemšcine, drugi pa zlasti iz anglešcine. V monografiji je uvodni razdelek posvecen nacelu vecjezicnosti EU oz. njegovi vlogi in uresnicevanju. Gre za edinstveno jezikovno ureditev, Spletni vir: http://ec.europa.eu/dgs/translation/whoweare/translation_figures_en.pdf. ki omogoca pravni red EU. Izpostavljeni sta slovenšcina kot uradni jezik EU in anglešcina kot uradni in prvi delovni jezik EU. V anglešcini namrec nastane najvec zakonodajnih besedil, ki jih pripravi Evropska komisija. V drugem razdelku je poudarek na pravnem jeziku EU oz. pravnih besedilih EU. V EU sicer nastajajo razlicne vrste besedil, vendar se v monografiji posvetimo le tistim, ki imajo pravne ucinke in so zaradi tega prevedena v vse uradne jezike EU. Ta besedila nastanejo s prevajanjem, imajo pa status enako verodostojnih besedil. Terminologija kot tipicna lastnost strokovnega oz. pravnega besedila je predstavljena v tretjem razdelku. V središcu je splošna teorija o terminologiji, ki termin definira kot poimenovanje za pojem, poleg nje pa so našteti tudi pristopi k terminologiji, ki termine raz­iskujejo v specializiranih besedilih, kar so spodbudili oz. omogocili korpusi. Posebna pozornost je namenjena slovenski pravni terminologiji, njenemu razvoju in znacilnostim. Cetrti razdelek se osredotoci na pravno termino­logijo v EU, izpostavljene so glavne skupine, poudarek pa je na oblikovanju slovenske razlicice terminologije v EU. V petem razdelku je predstavljeno Sodišce EU, ki ima izjemno pomembno vlogo pri razlaganju in posledicno ohranjanju pravnega reda EU. Med drugim je namrec zadolženo za ugo­tavljanje terminoloških neskladij med enakovrednimi jezikovnimi razlici­cami dolocenega pravnega besedila EU. V zadnjem razdelku se posvetimo sodbam Sodišca EU, ki so del pravnega reda EU, natancneje terminologiji v sodbah s podrocja znamke Skupnosti. Na konkretnih terminoloških pri­merih je prikazano, kako se je ta terminologija oblikovala in s kakšnimi težavami se srecujejo pravniki lingvisti na Sodišcu EU pri prevajanju sodb v slovenšcino. Monografija Terminologija v Evropski uniji je nastala na podlagi predelane in dopolnjene doktorske disertacije. Pod mentorstvom red. prof. dr. Andreje Žele in somentorstvom izr. prof. dr. Mateja Accetta sem zacela spoznavati terminologijo v Evropski uniji, ki je zredno zanimiva, pa tudi zapletena tema, s katero sem se še bolj poglobljeno ukvarjala med nasta­janjem monografije. Vanjo so vkljucena novejša teoreticna spoznanja in izkušnje, pridobljene s terminološkim in terminografskim delom v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer imam priložnost delati s cudovitimi sodelavci, ki poskrbijo, da je terminološko delo še prijetnejše. Da je monografija po letih razmiš­ljanja in raziskovanja koncana, se moram zahvaliti vec ljudem. Predstoj­niku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša prof. dr. Marku Snoju se zahvaljujem za razumevanje in podporo pri nastajanju knjige, urednici zbirke Lingua Slovenica doc. dr. Heleni Dobrovoljc za uvrstitev knjige v program zbirke, urednici knjige dr. Mojci Žagar Karer za vztrajno, a prijazno spodbujanje k dokoncanju knjige ter za številne nasvete za njeno izboljšanje, izr. prof. dr. Mateju Accettu za natancno branje in komentarje v zvezi s pravom in pravno terminologijo, ki so mi bili kot nepravnici še posebej dragoceni, dr. Simonu Atelšku pa za strokovnost in dobro voljo pri postavljanju knjige. Najtoplejša zahvala pa gre mojim trem fantom, ki so razumeli in podpirali. Ste moja najvecja motivacija. 1 vecjezicna evropska unija Evropska unija je mednarodna organizacija sui generis, saj »je politicna tvorba, ki je po svoji stopnji povezanosti vec kot le klasicna mednaro­dna organizacija, a manj kot klasicna federalna država« (Accetto 2006: 178). Za mednarodne organizacije je sicer znacilno, da omejijo število uradnih jezikov,2 jezikovna ureditev EU pa je edinstvena, saj se vsaka država pristopnica pred pristopom k EU opredeli glede uradnega jezi­ka, dogovor o izbiri pa je zapisan v aktu o pristopu. Nacelo vecjezicnosti v EU je v skladu z nadnacionalnim pravnim redom EU, ki v državah clanicah neposredno ucinkuje kot domace pravo in pogosto zavezuje njihove državljane. 1.1 pravna podlaga vecjezicnosTi Prva ustanovitvena pogodba, Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo,3 ne vsebuje nobenega clena, ki bi dolocal uradne je­ 2 V Svetu Evrope sta uradna jezika anglešcina in francošcina, v Organizaciji združenih narodov so uradni jeziki anglešcina, arabšcina, francošcina, ki­tajšcina, rušcina in španšcina, v Evropskem združenju za prosto trgovino (EFTA) je uradni jezik anglešcina, v Svetovni trgovinski organizaciji anglešci­na, francošcina in španšcina, v Natu anglešcina in francošcina itd. G. Leitner (1991: 290–292) govori o federalisticni jezikovni ureditvi v okviru EU, na drugi strani pa o centralisticni jezikovni ureditvi mednarodnih organizacij. V nadaljevanju ugotavlja, da nacionalni šolski sistemi ne podpirajo federalistic­ne jezikovne ureditve EU, saj dajejo prednost samo dolocenim jezikom. 3 Neuradno poimenovanje pogodbe je Pariška pogodba. Podpisana je bila v Parizu aprila 1951, veljati pa je zacela po ratifikacijah v nacionalnih parlamentih julija 1952. Prenehala je skladno s pogodbenim dolocilom, in sicer 50 let po zacetku veljavnosti, tj. 23. julija 2002. zike EU, verodostojna je bila samo v francoskem jeziku.4 Prva omemba jezikovne ureditve EU je v Pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti,5 v kateri je clen 2176 dolocal: »Ureditev glede jezikov v insti­tucijah Skupnosti doloci Svet soglasno, ne da bi posegal v dolocbe, ki jih vsebuje poslovnik Sodišca.« Ta clen je bil pravna podlaga za spre­jetje prve uredbe Sveta EU, in sicer Uredbe št. 1 o dolocitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (Uredbe št. 1/1958), ki je bila sprejeta 15. aprila 1958 in je vsem, takrat štirim, jezikom podeli-la enakopravni status.7 V clenu 1 je uveljavila termina uradni jezik in delovni jezik,8 ki pa ju nikjer v besedilu ni definirala: »Uradni jeziki in delovni jeziki institucij Skupnosti so nizozemšcina, francošcina, nem­ 4 Verodostojno besedilo (ang. authentic text) v pravu EU oznacuje besedilo za na­mene razlaganja. 5 25. marca 1957 sta bili v Rimu podpisani dve pogodbi, Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo. Skupno neuradno poimenovanje za obe pogodbi je Rimski pogodbi. Z edninsko obliko Rimska pogodba je mišljena Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki je pomembnejša od obeh pogodb. 6 Opozoriti velja na razliko med slovensko in evropsko nomotehnicno prakso. Zaradi razvejanosti clenitve in njenega preverjanja v okviru prevajanja je v evropski zakonodaji uveljavljena clenitev od najvecje enote do najmanjše, npr. clen 5(1), kar v slovenskem sistemu ustreza clenitvi 1. odstavek 5. clena. Clen 217 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti je z Amsterdamsko po­godbo postal clen 290 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, z Lizbonsko po­godbo pa clen 342 Pogodbe o delovanju Evropske unije. 7 Prvotno naj bi bilo število jezikov omejeno na en jezik (francošcino) ali najvec dva (francošcino in nemšcino), vendar so Belgijci in Nizozemci vztrajali, naj se doda še tretji jezik (nizozemšcina), kar je neizogibno pomenilo, da se jim prikljuci še cetrti (italijanšcina) (Horspool 2006: 158–159). 8 V Evropski komisiji se za anglešcino, francošcino in nemšcino, v katerih na­stajajo njeni dokumenti, uporablja tudi zveza postopkovni jeziki (ang. proce­dural languages) (Wagner, Bech in Martínez 2002: 10). Pojma uradni jezik in delovni jezik sta bila prvic uporabljena v okviru Društva narodov (1919), predhodnika Organizacije združenih narodov (1946), ki je status uradnega jezika zagotovilo anglešcini, francošcini in španšcini. Delovni jezik naj bi bil esperanto, vendar predlog ni bil sprejet, saj ga ni podprl francoski delegat G. Hanotaux, drugih 10 delegatov je predlog podprlo (New World Encyclope­dia). V okviru Organizacije združenih narodov pa je 6 uradnih jezikov (an­ šcina in italijanšcina.«9 Glede na besedilo tega clena bi lahko sklepali, da so vsi uradni jeziki EU hkrati tudi njeni delovni jeziki. Enakost med uradnimi in delovnimi jeziki je sicer res vzpostavljena na formalno­pravni ravni, dejansko pa so delovni jeziki samo trije uradni jeziki, in sicer anglešcina, francošcina in nemšcina; ti omogocajo sporazumeva­nje v institucijah EU in med njimi. Omejitev na tri delovne jezike oz. najpogosteje samo na anglešcino omogoca neposredno sporazumevanje oz. sporazumevanje brez prevajanja. Uradni jeziki, ki niso doloceni kot delovni, pa predvidevajo prevajanje; relevantni so za sporazumevanje med EU in zunanjim svetom. Tako je razliko med obema vrstama jezi­kov utemeljil portugalski generalni pravobranilec M. Poiares Maduro v tocki 46 svojih sklepnih predlogih v zadevi C-160/03:10 glešcina, arabšcina, francošcina, kitajšcina, rušcina, španšcina) in 2 delovna jezika (anglešcina in francošcina) (Phillipson 2003: 117). 9 Vrstni red jezikov sledi vrstnemu redu v angleškem besedilu (Regulation No 1 determining the languages to be used by the European Economic Community, Of­ficial Journal 17, 6. 10. 1958): »The official languages and the working lan­guages of the institutions of the Community shall be Dutch, French, German and Italian.« Francoska razlicica se glasi (Le rčglement n° 1 portant fixation du régime linguistique de la Communauté économique européenne, Journal officiel n° 17, 6. 10. 1958): »Les langues officielles et les langues de travail des institu­tions de la Communauté sont l'allemand, le frnçais, l'italien et le néerlandais.« Slovenske razlicice kasnejših dopolnitev uredbe z novimi jeziki pri naštevanju jezikov upoštevajo slovensko abecedo. 10 V tej zadevi je Španija s tožbo zahtevala razglasitev nicnosti dela sedmih raz­pisov Eurojusta za zaposlitev zacasnih uslužbencev, ki se je nanašal na zahtevo o znanju jezika in dokumente, ki so jih morali poslati kandidati. Od njih so pricakovali odlicno znanje anglešcine in francošcine, prijavo za delovno mesto so morali izpolniti v maternem in angleškem jeziku, motivacijsko pismo in življenjepis pa sta morala biti izkljucno v anglešcini. Španija je navedla tri tož­bene razloge: prvic, razpisi so v nasprotju s Pogoji za zaposlitev drugih uslužben­cev Evropskih skupnosti, v skladu s katerimi naj bi kandidati imeli poglobljeno znanje enega jezika, praviloma materinšcine, ter poljubnega drugega jezika; drugic, gre za kršitev jezikovne ureditve Eurojusta, kot je predvidena v Sklepu Sveta z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta za okrepitev boja pro-ti težjim oblikam kriminala (UL EU L 63, 6. 3. 2002), ki v nobeni dolocbi ne doloca, da sta delovna jezika Eurojusta anglešcina in francošcina, ampak doloca, da se za postopke Eurojusta uporabljajo uradna jezikovna pravila EU Ce je jezikovna raznolikost temeljno pravilo v zunanjih postopkih, je tako zaradi spoštovanja jezikovnih pravic subjektov, ki imajo do-stop do institucij in organov Unije. Pogodba in sodna praksa izha­jata iz tega, da mora jezik komunikacije izbrati država clanica ali oseba, ki je v stiku z institucijami. Nasprotno so v okviru notranjega delovanja institucij Unije za izbiro jezika notranje komunikacije od­govorne navedene institucije, ki lahko od svojih uradnikov zahte­vajo rabo izbranega jezika. Tako iz clena 6 Uredbe št. 1 izhaja, da lahko »institucije Skupnosti v svojem poslovniku dolocijo, kateri jeziki naj se uporabljajo v posebnih primerih«. Medtem ko clen 1 Uredbe št. 1/1958 uvaja enakopravnost vseh jezikov EU, pa iz clenov 6 in 7 izhaja, da institucije EU same dolocijo, kateri jezike bodo uporabljale kot delovne jezike. Clen 6 se glasi: »Institucije Skupnosti lahko v svojem poslovniku dolocijo, kateri jeziki naj se upora­bljajo v posebnih primerih.« Clen 7 pa doloca: »Jeziki, ki se uporabljajo v postopkih Sodišca, so doloceni v njegovem poslovniku.« U. Ammon (2006: 321) zaradi tega trdi – v nasprotju s splošnim prepricanjem, da Uredba št. 1/1958 v clenu 1 utemeljuje jezikovno enakost v EU –, da sta clena 6 in 7 dejansko pravna osnova jezikovne neenakosti. Skladno s cle­noma so institucije EU namrec uveljavile prakso treh delovnih jezikov.11 Zanimiva je razlaga Uredbe št. 1/1958, ki jo je dalo Splošno sodišce v sodbi v zadevi T-120/99. Tožena stranka je zatrjevala, da Uredba št. 1/1958 izraža nacelo prava Skupnosti glede enakosti jezikov, od katere­ga se ne sme odstopati niti s poznejšo uredbo Sveta. S tem je dokazo­vala, da je jezikovna ureditev, po kateri so jeziki Urada za usklajevanje na notranjem trgu anglešcina, francošcina, nemšcina, italijanšcina in španšcina, v nasprotju z nacelom prepovedi diskriminacije. Splošno (clen 31(1)); tretjic, gre za kršitev nacela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, saj imajo glede na zahtevo iz razpisov prednost kandidati, kate­rih materni jezik je anglešcina ali francošcina. Sodišce EU je tožbo razglasilo za nedopustno, saj se clen 230 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki je pravna podlaga, na katero se tožeca stranka sklicuje, ne uporablja za dolocbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah. 11 Svet, Evropska komisija, Evropski parlament, Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij uporabljajo predvsem anglešcino, manj francošcino, delovni jezik Evropske centralne banke je anglešcina, izjema je edino Sodišce EU, kjer je delovni jezik francošcina. sodišce se je pri razlagi Uredbe št. 1/1958 sklicevalo na hierarhijo prav­nih aktov in poudarilo, da je Uredba št. 1/1958 samo akt sekundarne zakonodaje, katerega pravna podlaga je clen 217 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki Svetu omogoca, da soglasno doloci in spremeni jezikovno ureditev v institucijah ter doloci razlicne jezikovne ureditve. Na osnovi tega je odlocilo, da jezikovne ureditve, dolocene z Uredbo št. 1/1958, ni mogoce enaciti z nacelom prava Skupnosti. 1.2 uradni in delovni jeziki eu S širitvijo leta 2004, ko je k EU pristopila tudi Slovenija, se je število uradnih jezikov povecalo z 11 na 20.12 Zaradi tega je EU zacela spod­bujati vecjezicnost, in sicer zlasti vecjezicnost na ravni državljanov EU.13 Tako je bil na zasedanju Evropskega sveta v Barceloni 15. in 16. marca 2002 sprejet sklep o poucevanju vsaj dveh tujih jezikov že od zgodnjega otroštva. Pri razvijanju evropske strategije vecjezicnosti ima pomembno vlogo Evropska komisija, ki je leta 2003 objavila spo-rocilo Spodbujanje ucenja jezikov in jezikovne raznolikosti: akcijski na-crt 2004–2006,14 v katerem je kot eno kljucnih kompetenc državlja­nov EU izpostavila znanje maternega jezika in dveh tujih jezikov. Dve leti pozneje je objavila sporocilo Nova okvirna strategija za vecjezicnost (2005),15 v katerem je predstavila tri cilje, vezane na vecjezicnost. Prvi 12 Pristopilo je 10 novih držav clanic, med njimi tudi Ciper, vendar pravni red EU velja le za grški del otoka. V letih 2003 in 2004 so namrec pod okriljem Organizacije združenih narodov potekala pogajanja za združitev obeh delov otoka, vendar je grški del otoka pogoje združitve zavrnil. 13 Državljanstvo EU je status, ki ga samodejno pridobi vsak državljan države clanice EU. 14 Ang. Communication from the Commission to the Council, the European Par­liament, the Economic and Social Committee and the Committee of the Regions: Promoting Language Learning and Linguistic Diversity: An Action Plan 2004 – 2006. Brussels, 24. 7. 2003, COM(2003) 449 final. 15 Sporocilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socia­lnemu odboru in Odboru regij: Nova okvirna strategija za vecjezicnost. Bruselj, 22. 11. 2005, KOM(2005) 596 koncno. cilj je spodbujanje ucenja jezikov in jezikovne raznolikosti, drugi cilje je razvijanje zdravega vecjezicnega gospodarstva, tretji pa zagotavlja­nje dostopa do zakonodaje EU, postopkov in informacij vsem držav­ljanom EU v njihovem jeziku. Tudi v sporocilu Vecjezicnost: prednost Evrope in skupna zaveza (2008)16 je poudarila potrebo po izboljšanju ozavešcenosti o pomenu jezikovne raznolikosti v EU in odpravljanju ovir za medkulturni dialog. Strategijo vecjezicnosti sta podprla tudi Svet, npr. v resoluciji o evropski strategiji za vecjezicnost (2008),17 v sklepih o vecjezicnosti in razvoju jezikovnih kompetenc (2014),18 in Evropski parlament, npr. v resoluciji o ukrepih za spodbujanje vec­jezicnosti in ucenja jezikov v Evropski uniji (2006),19 v resoluciji o vecjezicnosti (2009).20 Vecjezicnost pa je na drugi strani lahko tudi ovira za sporazume­vanje. A. de Swaan (2003) npr. ugotavlja:21 Raznolikost jezikov in kultur v Evropi je zagotovo bogastvo, vendar je tudi breme. Jezikovne in kulturne omejitve so skoraj nepremaglji­va ovira za izmenjavo mnenj med Evropejci. Preprecujejo oblikova­nje evropske javne sfere, v kateri bi se politicna in kulturna razprava lahko širili preko meja. Evropejci se med seboj ne razumejo dovolj dobro, da bi se lahko nestrinjali. (Prevedla T. F.) 16 Sporocilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko­socialnemu odboru in Odboru regij: Vecjezicnost: prednost Evrope in skupna zave­za. Bruselj, 18. 9. 2008 COM(2008) 566 konc. 17 Resolucija Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za vecjezicnost. UL EU C 320, 16. 12. 2008. 18 Sklepi Sveta z dne 20. maja 2014 o vecjezicnosti in razvoju jezikovnih kompetenc. UL EU C 183, 14. 5. 2014. 19 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. aprila 2006 o ukrepih za spodbuja­nje vecjezicnosti in ucenja jezikov v Evropski uniji: Evropski kazalnik jezikovnih kompetenc. UL EU C 296E, 6. 12. 2006. 20 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o vecjezicnosti: prednost Evrope in skupna zaveza. UL EU C 117E, 6. 5. 2010. 21 O prednostih skupnega jezika tudi P. Van Parijs (2004). A. de Swaan (2004: 575–577) opozarja, da institucije EU, ki podpira­jo vecjezicnost, pravzaprav podpirajo prevlado anglešcine, ki je skupni jezikovni imenovalec v vecjezicni skupnosti. Anglešcina ima prednost, ker v primerjavi z drugimi jeziki izkljucuje v manjši meri. Osnovna de Swaanova (2003) ideja je, da vec, kot je jezikov, vec je anglešcine. Ce bi EU želela zmanjšati njen vpliv, bi morala sprejeti politicno odlocitev, na podlagi katere bi poleg anglešcine kot jezik sporazumevanja opredelila še kak drug jezik. Pri tem seveda niso vsi uradni jeziki EU enako rele­vantni, ampak bi bilo treba pri izbiri upoštevati, kateri jeziki v najvecji možni meri zagotavljajo ucinkovito sporazumevanje. Poleg vecjezicnosti med državljani EU je treba lociti še politicno vecjezicnost, ki je vecjezicnost pri sporazumevanju držav clanic z insti­tucijami EU, in vecjezicnost za potrebe sporazumevanja v institucijah EU in med njimi. Glede na tipe vecjezicnosti so se v EU oblikovale tri skupine jezikov, in sicer neuradni jeziki, uradni jeziki in delovni jeziki. Neuradni jeziki so vsi jeziki, v katerih se sporazumevajo državljani EU, tudi regionalni ali manjšinski jeziki in jeziki imigrantskih skupnosti; uradni jeziki so jeziki, ki jih države pristopnice opredelijo v pristopnih pogajanjih; delovni jeziki pa so uradni jeziki, ki se uporabljajo za spora­zumevanje v institucijah EU. Med vsemi institucijami EU najvišjo stopnjo jezikovne demokratic­nosti dosega Evropski parlament, saj nacionalni volivci evropske poslance volijo neposredno. Ce bi jezikovna ureditev izkljucevala katerega od ura­dnih jezikov EU, bi se lahko zgodilo, da se izvoljeni poslanec ne bi mogel sporazumevati v nobenem od za sporazumevanje dolocenih jezikov. Po drugi strani bi omejevanje jezikov lahko vplivalo že na odlocitev volivcev, ki svojih kandidatov ne bi volili neodvisno od njihovih jezikovnih spret­nosti (Gazzola 2006: 404). Kljub temu pa tudi za Evropski parlament iz prakticnih razlogov velja prilagojena jezikovna ureditev. Na vseh ravneh pred plenarnimi zasedanji vecjezicnosti pravzaprav ni oz. je omejena na anglešcino in francošcino (Wright 2000; povzeto po Crepaz 2009: 16). Od leta 2007 so posebna kategorija znotraj skupine uradnih jezi­kov t. i. poluradni jeziki, kamor spadajo trije španski regionalni jeziki, katalonšcina, baskovšcina in galicijšcina, ter škotska gelšcina in vali­žanšcina. 13. junija 2005 je namrec Svet sprejel sklep o uradni rabi do­datnih jezikov v Svetu in drugih institucijah EU,22 na katere se Uredba št. 1/1958 ne nanaša. Gre za jezike, ki so v ustavi države clanice priznani kot uradni jeziki, oz. za jezike, ki se lahko po zakonu uporabljajo kot državni jezik. V poluradnih jezikih so objavljeni akti, ki jih Evropski parlament in Svet sprejmeta v postopku soodlocanja,23 lahko se upora­bljajo v govorih na sejah Sveta (po možnosti tudi v drugih institucijah in organih EU) in v pisnih stikih z institucijami in organi EU. Uradna raba teh jezikov je dolocena z upravnim dogovorom med državo clani-co prosilko in zadevno institucijo EU. Stroške izvajanja tega dogovora poravna država clanica prosilka. 1.2.1 Slovenšcina v EU Slovenšcina je s pristopom Slovenije k EU postala uradni jezik EU. V nadaljevanju sledi kratek zgodovinski pregled razvoja slovenšcine kot uradnega jezika. Slovenšcino je v 19. stoletju bistveno opredeljevalo raz­merje do nemšcine, do 90. let 20. stoletja se je kot uradni jezik postopo-ma vzpostavljala ob srbohrvašcini, v zadnjih dveh desetletjih pa nanjo mocno vpliva anglešcina.24 22 Sklep Sveta z dne 13. junija 2005 o uradni uporabi dodatnih jezikov v Svetu in po možnosti tudi v drugih institucijah ter organih Evropske unije. UL EU C 148, 18. 6. 2005. 23 Postopek soodlocanja je bil uveden s Pogodbo o Evropski uniji, z Lizbonsko po­godbo pa se je preimenoval v redni zakonodajni postopek, ki je v nastajajocem Pravnem terminološkem slovarju (PTS) definiran kot 'postopek sprejemanja zakonodajnih aktov EU s soodlocanjem Evropskega parlamenta in Sveta'. Za potrebe definiranja pravnih pojmov v monografiji so uporabljene zlasti defini­cije iz PTS, ki nastaja v sodelovanju Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Definicije bodo v koncni razlicici slovarja lahko nekoliko spremenjene zaradi usklajevalnih pregledov v fazi zakljucevanja slovarja. 24 O anglešcini kot jeziku v visokem šolstvu gl. npr. M. Humar, M. Žagar Karer (2010); M. Kalin Golob (2012); M. Kalin Golob idr. (2014). Razvoj slovenšcine kot uradnega jezika Pred letom 1848 je bila slovenšcina omejena zgolj na nejavne govorne položaje, funkcijo uradnega jezika je imela nemšcina. Z marcno revo­lucijo leta 1848 in s politicnim programom Zedinjena Slovenija je bila javno izražena pobuda po izenacitvi slovenšcine z nemšcino. Neposreden rezultat marcne revolucije je bila ustavna listina, ime­novana Pillersdorfova ustava ali t. i. aprilska ustava, ki je bila razgla­šena 25. aprila 1848 in je v 4. clenu dolocala, da je vsem narodom zajamcena nedotakljivost njihove narodnosti in jezika. Dopolnila jo je marcna ustava, razglašena 4. marca 1849, ki je v 5. clenu dolocala, da ima vsak narod nedotakljivo pravico varovati in gojiti svojo narodnost in jezik. Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ali vidovdanska ustava (1921) in za njo Ustava Kraljevine Jugoslavije, imenovana tudi septembrska ustava (1931), sta predvideli en uradni jezik, in sicer srb-sko-hrvaško-slovenski. Slovenski jezik je bil z vidovdansko ustavo sicer prvic formalno dolocen kot uradni jezik, ampak samo kot del skupnega jezika, zato v tistem obdobju še ne moremo govoriti o slovenšcini kot ustavni kategoriji (Kranjc 1998: 180). V obdobju 1941–1991 je bila slo­venšcina souradni jezik v vecjezicni državi, vendar je bila v javni rabi omejena.25 Ustava Socialisticne federativne republike Jugoslavije (1963) je v 246. clenu dolocala: »Jeziki narodov in narodnosti in njihove pisave so na obmocju Jugoslavije enakopravni. V Socialisticni federativni re-publiki Jugoslaviji so v uradni rabi jeziki narodov, jeziki narodnosti pa v skladu s to ustavo in zveznim zakonom.« Izjema med republiškimi ustavami je bila Ustava Socialisticne republike Slovenije (1974), ki je v 212. clenu opredeljevala, da »/v/si državni organi, samoupravne orga­nizacije, skupnosti in posamezniki, ki opravljajo družbeno službo na obmocju Socialisticne republike Slovenije, poslujejo v slovenskem jezi­ku«. To dolocilo, ki ga druge republiške ustave niso vsebovale, je bilo pravna podlaga za zašcito slovenskega jezika v javni rabi. Slovenšcina je s to ustavo prvic postala dejanski uradni jezik (Kranjc 1998: 181). Prva slovenska ustava, ki v 11. clenu doloca, da je uradni jezik Slovenije slovenšcina, je bila sprejeta 3. decembra 1991. Vec gl. J. Toporišic (1991); D. Škiljan (1988). Slovenšcina kot uradni in delovni jezik EU Ceprav se o slovenšcini v EU vcasih govori kot o manj rabljenem jeziku (npr. Stritar, Stabej 2013), je treba opozoriti, da zveza manj rabljeni jeziki (ang. lesser-used languages) v kontekstu EU oznacuje regionalne ali manjšinske jezike. Leta 1982 je zacela delovati nevladna organizacija za spodbujanje jezikovnih manjšin v EU, imenovana Evropski urad za manj rabljene jezike, ki je bila leta 2010 ukinjena. Vecina držav clanic je podpisala Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih, v kateri so oprede­ljeni regionalni ali manjšinski jeziki. Skladno s 1. clenom so to jeziki, »ki jih tradicionalno uporabljajo na dolocenem ozemlju države drža­vljani te države, ki sestavljajo skupino, številcno manjšo od preostalega prebivalstva te države«, in »se razlikujejo od uradnega jezika ali uradnih jezikov te države«.26 Izpostavljeno je tudi, da zveza ne oznacuje »niti na­recij uradnega jezika ali uradnih jezikov države niti jezikov migrantov«. Pojem manj rabljeni jeziki torej ni definiran s številom govorcev, ampak s politicnim statusom (prim. Hudson 1995). Slovenšcina je uradni in delovni jezik EU, pri cemer se kot delovni jezik uresnicuje omejeno, kar velja za vecino uradnih jezikov EU. Za slovenšcino kot uradni jezik EU velja, da je vanjo prevedena za­konodaja EU, sodbe Sodišca EU in Uradni list EU. Lahko se uporablja v sporazumevanju z institucijami EU in na plenarnih zasedanjih Evrop­skega parlamenta, na katerih je zagotovljeno tolmacenje in prevajanje v vse jezike, prav tako morajo biti vanjo prevedeni vsi uradni dokumenti, ki jih sprejme Evropski parlament. Tolmacenje v slovenšcino je zagoto­vljeno tudi na zasedanjih Evropskega sveta in Sveta, vendar v zadnjem primeru z nekaterimi omejitvami.27 26 Zakon o ratifikaciji Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (ME­ LRJ). UL RS – Mednarodne pogodbe, št. 17/00, 7/07, 8/14. 27 Pravna podlaga za tolmacenje v okviru Sveta je Sklep št. 111/07 Generalnega sekretarja Sveta/Visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko o tolmacenju za Evropski svet, Svet in pripravljalna telesa Sveta (SN 3685/07), ki predvideva 4 sisteme tolmacenja: polno tolmacenje, tolmacenje na zahtevo, tolmacenje, ki ga zagotovi Evropska komisija, in sistem, ko tolmacenje ni zagotovljeno. Natancneje o jezikovni ureditvi Sveta gl. B. Udovic (2014). Slovenšcina je v EU izenacena z vsemi uradnimi jeziki, ki niso vzpostavljeni kot delovni jeziki. Kot delovni jezik je bila v omejenem obsegu realizirana med slovenskim predsedovanjem EU v prvi polovici leta 2008. Na posameznih srecanjih in sestankih je bila izhodišcni in ciljni jezik tolmacenja; uradno spletno mesto predsedovanja je bilo do-stopno v slovenskem, angleškem in francoskem jeziku;28 oblikovan je bil Trijezicni slovensko-angleško-francoski glosar predsedovanja Republike Slovenije Svetu EU.29 1.2.2 Anglešcina v EU Anglešcina je uradni jezik EU postala leta 1973, ko je k EU pristopilo Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske (tega leta sta državi clanici EU postali tudi Irska in Danska). S poznejšimi širitvami EU je an­glešcina postopoma prevzela vlogo prvega delovnega jezika. Ta status je prej pripadal francošcini, ki je bila edini uradni jezik Evropske skupnosti za premog in jeklo.30 Tako francošcina kot nemšcina sta bila uradna je­zika treh od šestih ustanovnih držav clanic (francošcina Francije, Belgije in Luksemburga, nemšcina pa Nemcije, Belgije in Luksemburga). Nem-šcina je imela vec rojenih govorcev, francošcina pa je bila prestižnejša s kulturnega vidika in bolj razširjena zunaj EU (de Swaan 1993: 247). Bila je edini jezik mednarodne diplomacije do konca 1. svetovne vojne, ko je prisotnost ZDA na Pariški mirovni konferenci (1919) zagotovila tudi rabo anglešcine (Phillipson 2003: 47). Na konferenci je bila sprejeta po­buda ameriškega predsednika W. Wilsona, da se ustanovi mednarodna organizacija Društvo narodov (tudi Liga narodov; ang. League of Nations), 28 Spletni vir: www.eu2008.si. 29 Spletni vir: http://www.eu2008.si/includes/Downloads/misc/Glosar_eu2008si.pdf. 30 Zanimivo pa je, da so bila pogajanja o jezikovni ureditvi EU, ki so leta 1952 v okviru zakljucnih pogovorov o vsebini Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo potekala med K. Adenauerjem, A. de Gasperijem, J. Monne- tom, R. Schumanom, D. Stikkerjem, P. van Zeelandom in J. Bechom, vecino- ma v nemšcini (Horspool 2006: 159–160). Nemšcina je bila namrec materni jezik kar treh pogajalcev, A. de Gasperija, K. Adenauerja in R. Schumana. ki naj bi skrbela za ohranjanje miru. Ustanovljena je bila leta 1919, kot delovna jezika sta bili doloceni francošcina in anglešcina. Uporabljali so se sicer lahko tudi drugi jeziki, iz katerih pa je moralo biti zagotovljeno tolmacenje v oba delovna jezika. Tolmacenje v Društvu narodov pome­ni zacetek konferencnega tolmacenja, in sicer najprej konsekutivnega, z razvojem ustrezne tehnologije pa še simultanega tolmacenja, ki je bilo prvic izvedeno na nürnberških procesih (Phillipson 2003: 116),31 in sicer v 4 delovnih jezikih (anglešcini, nemšcini, francošcini in rušcini). Angle-šcina je v prvi polovici 20. stoletja tako postopno postala vodilni jezik v mednarodnem kontekstu (Crystal 1997: 111). Po referendumu 23. junija 2016, na katerem so volivci odlocili, da Združeno kraljestvo izstopi iz EU, je vprašanje, kaj se bo zgodilo z an­glešcino kot uradnim jezikom EU. V aktu o pristopu se namrec vsaka država pristopnica opredeli glede uradnega jezika EU. Irci so se odlocili za gelšcino, Maltežani za maltešcino, Združeno kraljestvo pa za angle-šcino. Ce Združeno kraljestvo, ki je edino kot uradni jezik EU opredelilo anglešcino, izstopi iz EU, anglešcina izgubi status uradnega jezika EU. Takšna je utemeljitev Danute Hübner, vodje Odbora Evropskega parla­menta za ustavne zadeve (Goulard 2016). Ce bi anglešcino kljub vsemu želeli ohraniti kot uradni jezik EU, je potrebna soglasna odlocitev Sveta. Anglešcina kot prvi tuji jezik v EU Anglešcina je bila v EU sicer prisotna že pred letom 1973, ko so se EU prikljucili Združeno kraljestvo, Irska in Danska. S širitvijo leta 1995, ko sta se poleg Avstrije EU prikljucili tudi Švedska in Finska, je postala prevladujoci jezik EU, širitev s srednje- in vzhodnoevropskimi država-mi 1. maja 2004 pa je ta status anglešcine še okrepila. Z narašcajoco vlogo anglešcine se je na drugi strani zmanjševala vloga francošcine.32 31 Prvi nurnberški procesi so potekali v Nürnbergu med 14. novembrom 1945 in 1. oktobrom 1946, drugi (skupno 12 procesov) pa med 9. decembrom 1946 in 13. aprilom 1949. 32 Kako so Francozi sprejemali narašcajoco rabo anglešcine, ponazarja izjava francoskega predsednika G. Pompidouja v intervjuju na BBC-ju leta 1971, v katerem je dejal, da je francošcina naravni jezik Evropejcev, anglešcina pa Americanov (Haigh 1974; povzeto po Phillipson 2003: 47). 20. maja 1971 pa Anglešcina v ustavi nobene od držav clanic ni opredeljena kot uradni jezik, dejansko pa ima ta status v Združenem kraljestvu,33 kjer ima tudi status maternega jezika. Na Irskem in Malti je anglešcina souradni jezik,34 v vseh drugih državah clanicah pa je tuji jezik, najpogosteje prvi. To dokazujejo Eurobarometrove raziskave, ki jih od leta 1973 Evropska komisija izvaja v vseh državah clanicah EU. Na temo Evropejcev in njihovih jezikov je bila leta 2001 v okviru evropskega leta jezikov objavljena raziskava Eurobarometer 54 Special (Europeans and languages). Raziskava je bila opravljena med novem­brom in decembrom 2000, v njej je sodelovalo vseh 15 takratnih držav clanic. Druga raziskava je bila Special Eurobarometer 243 (Europeans and their languages) iz februarja 2006. Opravljena je bila med novem­brom in decembrom 2005 in je vkljucevala skoraj 30.000 anketiranih iz 25 držav clanic in iz Bolgarije, Romunije, Turcije ter s Hrvaške. Leta 2012 pa so bili objavljeni rezultati raziskave Special Eurobarometer 386 (Europeans and their languages), ki je bila izvedena med februarjem in marcem 2012 in v kateri je sodelovalo skoraj 27.000 anketiranih iz 27 držav clanic. V preglednici 1 je prikazano, kako so anketirani odgovarjali na vprašanje v okviru Eurobarometrovih raziskav, ki se je glasilo: Katere tuje jezike govorite tako dobro, da se v njih lahko sporazumevate? je v bruseljskem casniku Le Soir izjavil, da Evropa ne bo povsem evropska, ce francošcina ne ostane njen prvi delovni jezik (de Saint Robert 2000; povzeto po Oakes 2002: 375). Ko je Pompidou leta 1972 pristal, da Združeno kralje­ stvo pristopi k EU, naj bi zahteval, da mora francošcina ohraniti status prvega jezika v institucijah EU. Britanski premier E. Heath naj bi se s tem strinjal in zagotovil, da bodo britanski uradniki, zaposleni v institucijah EU, uporabljali francošcino (Ager 1996a; povzeto po Oakes 2002: 375). 33 Ustavno ureditev dolocajo stare politicne in pravne listine (razlicni zakonodajni akti in sodna praksa). 34 V irski ustavi (ang. Constitution of Ireland) je v 1. odstavku 8. clena doloceno: »Irski jezik kot nacionalni jezik je prvi uradni jezik.« V 2. odstavku istega clena pa: »Angleški jezik je priznan kot drugi uradni jezik.« (Prevedla T. F.) V malteški ustavi (ang. Constitution of Malta) pa 5. clen doloca: »Nacionalni jezik Malte je malteški jezik.« (Prevedla T. F.) Preglednica 1: Znanje tujih jezikov državljanov EU anglešcina 32 % 38 % 38 % francošcina 11 % 14 % 12 % nemšcina 8 % 14 % 11 % španšcina 5 % 6 % 7 % rušcina / 6 % 5 % Najpogostejši tuji jezik je anglešcina, ki je v obdobju 2001–2006 pri­dobila 6 %.35 Leta 2012 je odstotek anglešcine ostal nespremenjen. Na drugem in tretjem mestu sta francošcina in nemšcina, pri cemer je nemšcina v obdobju 2001–2006 prav tako pridobila 6 %, kar gre pri­pisati pristopu vzhodno- in srednjeevropskih držav. Rušcina se je med najpogostejše tuje jezike uvrstila leta 2006, kar je prav tako posledica ši­ritve EU z baltskimi državami, saj se kar 80 % Litovcev, 70 % Latvijcev in 66 % Estoncev lahko sporazumeva v rušcini (Special Eurobarometer 243 2006: 13). Razlika med pogostostjo anglešcine kot tujega jezika in pogostostjo francošcine kot tujega jezika je v vseh treh raziskavah velika, najvecja je v tretji raziskavi. Omeniti velja še podatke iz tretje raziskave, v kateri so preverjali pogostost posameznega jezika kot ma-ternega jezika. Samo 13 % anketiranih je odgovorilo, da je anglešcina njihov materni jezik, prav toliko anketiranih je odgovorilo, da je nji­hov materni jezik italijanšcina, za 12 % anketiranih velja, da je njihov materni jezik francošcina, in za 8 % anketiranih, da je njihov materni jezik španšcina oz. poljšcina. Najpogostejši materni jezik je nemšcina s 16 % (Special Eurobarometer 386 2012: 10). Rezultati so podobni tudi v raziskavi iz 2006 (Special Eurobarometer 243 2006: 7). 35 Glede na rezultate raziskave Special Eurobarometer 243 (2006: 13) je v 19 od 29 držav, vkljucenih v raziskavo, anglešcina prvi tuji jezik. Izjeme so Ceška (najpogostejši tuji jezik je nemšcina z 28 %, sledi anglešcina s 24 %), Estonija, Litva, Latvija in Bolgarija (najpogostejši tuji jezik je rušcina), Slovaška (anglešcina in nemšcina sta z 32 % izenaceni), Slovenija (najpogostejši tuji jezik je hrvašcina z 59 %, sledi ji anglešcina s 57 %), Madžarska (najpogostejši tuji jezik je nemšcina s 25 %, sledi ji anglešcina s 23 %). Anglešcina kot prvi delovni jezik EU Anglešcina je tudi jezik, v katerem nastane najvec zakonodajnih be-sedil v EU.36 Pobudo zanje da Evropska komisija, ki ima zato osred­njo vlogo pri oblikovanju pravnega jezika EU. Preglednica prikazuje pogostost delovnih jezikov EU kot izvirnih jezikov besedil Evropske komisije.37 Preglednica 2: Pogostost rabe delovnih jezikov EU kot izvirnih jezikov besedil Evropske komisije 1970 / 60 % 40 % ni podatka 1989 30 % 49 % 9 % ni podatka 1997 45,4 % 40,4 % 5,4 % 8,8 % 2004 62 % 26 % 3,1 % 8,8 % 2006 72 % 14 % 2,8 % 10,8 % 2008 72,5 % 11,8 % 2,7 % 13 % 2010 77 % 7 % 2 % 14 % Delovni jeziki Evropske komisije so anglešcina, francošcina in nem-šcina. Do prve širitve leta 1973 sta bili Francija in Nemcija politicno najmocnejši državi clanici, zato je pricakovano najvec besedil nastalo v francošcini in nemšcini,38 z vkljucevanjem novih držav clanic pa je za­ 36 R. Somssich, J. Várnai in A. Bérczi (2010: 153) ugotavljajo, da je povsem ne­realno pricakovati, da bi bilo besedilo napisano v katerem koli drugem jeziku kot anglešcini, francošcini ali nemšcini in potem prevedeno v druge jezike ali da bi besedilo nastajalo v vseh jezikih hkrati. 37 Podatki za leti 1970 in 1989 so iz R. Phillipson (2003: 130–131), podatki za druga leta pa so iz Prevajanje in vecjezicnost (2012: 7), Prevajanje in vecjezicnost (2014: 6) in Translating for a multilingual community (2007: 8). Raziskavo o delovnem jeziku Evropske komisije je v zacetku 90. let 20. stoletja naredil tudi C. Quell (1997). 38 Vsako leto je treba prevesti vecjo kolicino besedil: leta 1997 ok. 1.100.000 stra­ni, leta 2004 ok. 1.300.000 strani, leta 2008 ok. 1.800.000 strani, leta 2010 ok. 1.860.000 strani, leta 2013 pa ok. 2.020.000 strani (stran je opredeljena kot 1500 znakov brez presledkov) (Prevajanje in vecjezicnost 2012: 7; Prevajanje in vecjezicnost 2014: 6). cela pridobivati anglešcina. Leta 1997 sta bili anglešcina in francošcina še relativno izenaceni, leta 2006 je že skoraj dve tretjini besedil nastalo v anglešcini, leta 2013 pa že vec kot tri cetrtine. Vecjezicnost EU je utemeljena v nadnacionalnem znacaju pravne­ga reda EU. Zagotavljati mora, da je pravni red vsem državljanom EU dostopen v njihovem maternem jeziku, na drugi strani pa mora omo-gociti ucinkovito sporazumevanje. Ta dvojnost bistveno opredeljuje je­zikovno ureditev EU, ki v dolocenih okolišcinah predvideva rabo vseh uradnih jezikov, v drugih pa rabo omejenega števila uradnih jezikov kot delovnih jezikov. Po A. de Swannu (1993: 246) so to jeziki, ki ima­jo v jezikovni konstelaciji najvecji komunikacijski potencial. Jezikovno konstelacijo v veliki meri dolocajo prevladujoce politicne in ekonomske razmere, ima pa tudi lastno dinamiko, ki je sicer omejena in na katero bistveno vpliva ucenje tujih jezikov. Izbor relevantnih tujih jezikov je odvisen od tega, za katere jezike so se odlocili drugi v tej jezikovni kon­stelaciji. Prednostno so izbrani tudi jeziki, ki lahko opravljajo posred­niško funkcijo med jeziki. Te pogoje najuspešneje izpolnjuje anglešci­na, zaradi cesar je pricakovati, da bo še naprej prvi (delovni) jezik EU. 2 pravni jezik Za zacetek navedimo razlago pravnega jezika iz leksikona Pravo (2003: 276). Pravni jezik je 'skupna oznaka za jezik, ki ga uporabljajo postavo­dajalci (npr. zakonski jezik), pravni strokovnjaki, ki zakone in druge formalne pravne vire razlagajo in uporabljajo, ter pravna znanost'. Po-dobno delitev najdemo pri N. Viskovicu (1989: 24), ki omenjenim trem vrstam pravnega jezika (jeziku zakonodajalcev, jeziku pravne prakse in jeziku pravne znanosti) doda še jezik nepravnikov o pravnih zadevah. Pravni jezik razume kot sporazumevalno sredstvo, ki omogoca prenos pravnega sporocila, nanašajocega se na pravne objekte, od enega sub-jekta sporazumevanja k drugemu subjektu oz. drugim subjektom, da bi vplival na njihovo vedenje in ravnanje. Pravni jezik »uporabljajo osebe, pooblašcene za izrekanje pravnih norm, splošnih in posamicnih, potem pravniki pri svojem prakticnem in znanstvenem delu, ter vsi drugi, ki opravljajo jezikovna dejanja s ponavljanjem nacinov izražanja normo­dajalcev in pravnikov« (Viskovic 1989: 16–21). V slovenskem prostoru se je s klasifikacijo pravnega jezika ukvarjala N. Novak (2006: 62–63), ki je izhajala iz predhodnih opredelitev. Pravni jezik deli na jezik pravne norme, jezik pravne znanosti in jezik pravne prakse. Prvega uporabljajo zakonodajalci, drugega pravniki znanstveniki, tretjega pa pravniki raz­licnih poklicev, npr. sodnik, tožilec, odvetnik, in nepravniki, ki sodelu­jejo v razlicnih pravnih postopkih. Za pravni jezik v primerjavi z drugimi strokovnimi jeziki velja, da v pravnih besedilih, v katerih se uporablja, ureja clovekovo ravnanje.39 N. Viskovic (1989: 19) zato predlaga, da bi bilo treba pravo prvenstveno 39 Definicija termina pravo v nastajajocem PTS je 'sistem pravnih pravil in prav­nih nacel, ki veljajo v dolocenem casu na dolocenem ozemlju in urejajo clove­kovo ravnanje ter si lastijo vrhovno zavezujoco moc'. raziskovati kot »proces medcloveškega sporazumevanja«. Njegova dru­ga razpoznavna lastnost pa je, da so njegovi potencialni uporabniki vsi pripadniki posamezne družbe, med katerimi obstajajo razlike v jezikov­nem razumevanju pravnih aktov, ki jih je treba pripisati zlasti razlicnemu socialnemu izvoru (Viskovic 1989: 133). Tudi K. Škrubej (2002: 1150) kot prednostno nalogo pravne države izpostavi zagotavljanje »pogojev za ucinkovito sistematicno usposabljanje državljanov vsaj z osnovami delova­nja pravnega sistema«. Nerazumevanje prava namrec lahko ogrozi pravno varnost, saj posameznik ne more predvideti pravnih posledic, ki izhajajo iz pravnega pravila. Seveda pa morajo pripravljavci pravnih besedil po­skrbeti, da so pravna pravila napisana jasno in nedvoumno, na kar je eksplicitno opozorjeno v Nomotehnicnih smernicah, ki jih je izdala Služba Vlade RS za zakonodajo leta 2004 (leta 2008 je izšla druga, spremenje­na in dopolnjena izdaja): »Bistvena lastnost pravnih predpisov je njihova obveznost, dolžnost ravnanja pravnih subjektov na nacin, kot je to s pred­pisi doloceno. Tako obvezno ravnanje pa je mogoce pravnim subjektom naložiti, od njih pricakovati in zahtevati samo, ce so predpisi jasni in razumljivi.« (Nomotehnicne smernice 2008: 57) Tudi M. Harvey (2002: 178) opozarja na kompleksni komunikacijski položaj pravnega jezika, za katerega velja, da so njegovi naslovniki in tvorci tudi nestrokovnjaki.40 Ne strinja se s S. Šarcevic (1997: 9), ki pravni jezik omeji na strokovno komunikacijo med strokovnjaki, saj tako razumevanje izkljucuje vec vrst pravnih besedil, npr. pogodbo, sodbo, oporoko. Prav tako D. Cao (2007: 28) ugotavlja, da se pravni jezik uporablja v komunika­ciji med pravnimi strokovnjaki, kot so sodniki, pravniki in profesorji prava, in v komunikaciji med pravniki in laikom ali splošno javnostjo. Kot bistveni lastnosti pravnega jezika, ki sta utemeljeni v pravu kot predpisovalno-urejevalnem sistemu dolocene družbe, je treba izposta­viti še normativnost in performativnost (Cao 2007: 13–14). Glede na vrste pravnega jezika je mogoce opredeliti tudi tipe pravnih besedil, v katerih je aktualizirana dolocena vrsta pravnega jezika. 40 M. Harvey (2002: 183) dodaja, da ima tudi medicinski jezik dva naslovnika, pri cemer je splošni zdravnik posrednik med specialistom in bolnikom. Vendar medicinskega jezika bolnik ne pozna, ostaja mu neznan, kar je v skladu z idejo, da »zdravnik ve najbolje«. 2.1 pravno besedilo Pravni jezik je jezik, realiziran v pravnem besedilu, ki je strokovno be-sedilo. M. Žagar Karer (2011: 142) med merila, ki besedilo opredelju­jejo kot strokovno, prišteva specializirano tematiko, tvorca in naslovni­ka, namen sporazumevanja in okolišcine sporazumevanja. V pravnem besedilu je nosilka specializirane tematike pravna terminologija, vendar pravno besedilo vsebuje tudi terminologijo drugih podrocij, odvisno od tega, katero podrocje obravnava oz. ureja, npr. pravno besedilo s podrocja kmetijstva vsebuje tudi kmetijske termine, pravno besedilo s podrocja letalstva vsebuje tudi letalske termine. Za pravno besedilo veljajo vsa našteta merila strokovnega besedila, specificen pa je z vidika tvorca, za katerega v kontekstu strokovnih besedil praviloma velja, da je strokovnjak (Žagar Karer 2011: 142). Tvorec pravnega besedila je lahko tudi nestrokovnjak, vendar ne katerega koli pravnega besedila. S. Šarcevic (1997: 11–12) pravna besedila glede na funkcijo raz­vršca v tri skupine. V prvo skupino sodijo pravna besedila z zlasti preskriptivno funkcijo, npr. zakoni, uredbe, pogodbe, konvencije, ki vsebujejo pravila ravnanja in norme. V drugi skupini so pravna bese­dila z zlasti deskriptivno, pa tudi preskriptivno funkcijo, npr. sodna odlocba, pritožba, obtožba, ki prav tako vsebujejo pravne instrumente. Tretjo skupino pa sestavljajo pravna besedila z deskriptivno funkcijo, ki niso pravni instrumenti, imajo pa neposreden vpliv na pravo. Gre za besedila pravnih strokovnjakov, npr. pravna mnenja, pravne ucbenike, znanstvene clanke. Navedimo še klasifikacijo pravnih besedil po D. Cao (2007: 9–10). Locuje med zakonodajnim besedilom, kamor sodijo npr. zakoni, po­godbe, mednarodne pogodbe; sodnim besedilom kot rezultatom sod-nega postopka; znanstvenim besedilom, katerega avtor je pravni stro­kovnjak; in zasebnim besedilom, ki vkljucuje tako besedila pravnikov, npr. pogodbo, oporoko, kot besedila nepravnikov, kamor sodi npr. za­sebni dogovor, najem. 2.1.1Znacilnosti pravnega besedila Pravno besedilo mora odsevati stroga in predvidljivo organizirana družbena razmerja, ki jih ureja pravo. Biti mora hierarhicno urejeno, notranje logicno skladno in skladno z drugimi pravnimi besedili, saj pravna besedila izhajajo eno iz drugega in se sklicujejo eno na drugo. K nedvoumnosti pravnih besedil, ki omogocajo enotno razlago (Chromá 2007: 433), prispeva organiziranost na oblikovni, vsebinski in izrazni ravni. Na drugi strani pa je zaradi stroge organiziranosti pravno bese­dilo težje razumljivo. Po N. Viskovicu (1988: 209–210) za pravno besedilo velja visoka stopnja formaliziranosti ali normativne dolocnosti, prisilnosti in zoževa­nja svobode jezikovnega delovanja. Izhaja iz narave pravnega jezika kot jezika oblasti in zunanje prisile, ki vsiljuje pogoje za obstoj konfliktnih družbenih skupin. Dosežena je z natancno opredelitvijo temeljnih izra­zov in skladenjskih razmerij med njimi. Avtor izpostavi tudi fragmen­tarnost, ki je razclenjenost besedila na relativno samostojne pomenske enote (odstavke, tocke, alineje), med seboj locene s številkami ali crkami, pogosto tudi z naslovi, kar prispeva k vecji objektivnosti, koherentnosti, preverljivosti hierarhicnih razmerij in gospodarnosti izražanja. Posebnost pravnega besedila je tudi linearnost kot stroga strukturna in pomenska odvisnost poznejših stavkov od predhodnih, kar je v skladu s strogo in predvidljivo organiziranimi družbenimi razmerji. V pravnih besedilih prevladujejo podredno zložene povedi, ki po­gosto povzrocajo t. i. skladenjsko diskontinuiteto (Bhatia 1993: 111). Pogost je trpni nacin, pri katerem je v središcu dejanje in ne vršilec dejanja, ki ga ne želimo ali ne moremo imenovati. Prav tako je pogosta raba nominalizacij, ki tako kot trpnik odvracajo pozornost od vršilca dejanja, hkrati pa omogocajo vecjo natancnost in vsevkljucenost sporo-cila (Bhatia 1994; povzeto po Gotti 2003: 80).41 B. Pogorelec (1989: 39) 41 Glede na rezultate jezikovne analize je v finskih upravnih besedilih polovica vseh izrazov samostalnikov, v splošnih besedilih pa je le tretjina izrazov sa­mostalnikov (Heikkinen idr. 2000; povzeto po Mattila 2006: 91). Sager idr. (1980; povzeto po Gotti 2003: 77) so ugotovili podobno, in sicer da je v sploš­nih besedilih 28 % samostalnikov, v specializiranih besedilih pa 44 %. opozarja, da je obvezen ucinek nominalizacij stopnjevana abstraktnost, ki v povezavi z zapleteno notranjo zgradbo povedi besedilo obremeni in po nepotrebnem zamegli. Za pravni jezik so znacilna ponavljanja, ki so kohezijsko sredstvo za vzpostavljanje stabilnosti besedila. N. Viskovic (1988: 208) poudari, da mora imeti pravno besedilo (pa tudi besedila nasploh) dolocen presežek razumljivih in ponovljenih izrazov. Govori o jezikovni redundanci v pozitivnem pomenu te besede, ki jo locuje od je­zikovne redundance v negativnem pomenu. Da nesmotrno ponavljanje otežuje razumevanje sporocila, se strinja tudi B. Pogorelec (1989: 40). Nosilka sporocila pravnega besedila je pravna terminologija, za katero B. Pogorelec (1989: 38) ugotavlja, da se pogosto ne uporablja dosledno, kar škodi enoumnosti sporocila. Poleg pravne terminologije so za prav­na besedila znacilni tudi termini s podrocja, ki ga konkretno pravno besedilo ureja. S pristopom Slovenije k EU je poleg pravnega jezika, ki ubeseduje slovenski pravni sistem, postal relevanten tudi pravni jezik EU kot ce­lota znacilnih jezikovnih struktur in prvin, ki ubeseduje pravni red EU. 2.2 pravni jezik eu Pravni jezik EU je strokovni jezik (prim. Robertson 2010), ki se razvija v vecjezicnem in veckulturnem okolju, kjer nanj vpliva 24 nacionalnih jezikov, ki so uradni jeziki EU, in 28 nacionalnih pravnih sistemov,42 iz katerih izhaja pravni red EU, a je v razmerju do njih primaren.43 Osred­ 42 Lahko bi govorili tudi o 31 pravnih sistemih, saj Združeno kraljestvo vkljucuje tri pravne sisteme (pravni red Anglije in Walesa, škotski pravni red in severno­irski pravni red). 43 Nacelo primarnosti pravnega reda EU pred nacionalnim pravom je utemelji-la sodba v zadevi C-6/64 (Costa proti Enel). Nacelo doloca, da morajo nacio­nalna sodišca v konfliktu med nacionalnim predpisom in pravom EU upo­števati pravo EU. Kot opozarja M. Avbelj (2011: 76–77), razumevanje prava EU kot nadrejenega nacionalnemu pravu ni ustrezno, saj sta pravo EU in nacionalno pravo samostojna in avtonomna pravna reda, ki sta v prirednem in ne hierarhicnem odnosu. O razmerju med nadrejenostjo in primarnostjo gl. tudi M. Accetto (2010). njo vlogo pri oblikovanju pravnega jezika EU ima Evropska komisija, ki je glavni pobudnik zakonodajnih besedil. Zakonodajna besedila EU se sprejemajo v rednem zakonodaj­nem postopku, ki se zacne s predložitvijo predloga Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu. Dejansko to pomeni, da je besedilo predloga pripravil Generalni direktorat Evropske komisije, pristojen za konkretno podrocje. Jezik predloga je obicajno anglešcina, v redkih primerih francošcina. Tako je npr. leta 2013 kar 81 % zakonodajnih besedil v Evropski komisiji nastalo v anglešcini, ki praviloma ni mater-ni jezik njihovih pripravljavcev. Ker izhodišcno besedilo slabe kakovosti vpliva na slabše prevode,44 je bila leta 2001 okrepljena vloga pravnikov lingvistov. Od leta 2001 namrec pravniki lingvisti v Evropski komisiji, ki so rojeni govorci jezika, v katerem zakonodajno besedilo nastane, torej anglešcine ali francošcine, poskrbijo, da je izhodišcno besedilo jasno, natancno in prevedljivo, preden ga prevajalci v Generalnem di­rektoratu za prevajanje Evropske komisije prevedejo v vse uradne jezike EU. Jezikovne razlicice nato pravniki lingvisti preverijo še enkrat, to-krat zato, da zagotovijo terminološko usklajenost znotraj besedila in med besedili z dolocenega podrocja. Pred objavo v Uradnem listu EU opravijo pravno-jezikovni pregled še pravniki lingvisti v Svetu, ki zago­tovijo, da so vse jezikovne razlicice zakonodajnega besedila usklajene. V zadnjem casu pri pravno-jezikovnem pregledu sodelujejo tudi prav­niki lingvisti iz Evropskega parlamenta, ki so sicer zadolženi za pregled sprememb, sprejetih v parlamentarnem postopku (Šarcevic 2013: 8–9). Ker pripravljavci zakonodajnih besedil niso rojeni govorci angleš-cine oz. francošcine, imajo ta besedila znacilno izrazje in skladenjsko strukturo, ki sta pravni anglešcini v Veliki Britaniji oz. pravni fran­cošcini v Franciji, Belgiji ali Luksemburgu tuja (Somssich, Várnal in Bérczi 2010: 19). Zaradi tega anglešcino v EU oznacujejo razlicna po­imenovanja, npr. evropska anglešcina, EU-anglešcina, evroanglešcina, ki jih M. Berns (1995: 7) opredeli kot tiste rabe anglešcine, ki niso 44 E. Wagner (2002: 6) opozarja, da se zelo pogosto napacno predvideva, da je slabo napisano angleško besedilo prevod. Verjetneje gre za izvirno besedilo, katerega pripravljavec ni rojeni govorec anglešcine. britanske (ali ameriške ali kanadske ali avstralske ali katere koli druge razlicice, ki jih govorijo rojeni govorci anglešcine), ampak so tipicno evropske in razlikujejo govorce evropske anglešcine od govorcev drugih razlicic. I. Bellier (2005: 14) ugotavlja, da jezik EU bistveno oprede­ljuje narava dela v Evropski komisiji, ki predvideva tesno sodelovanje uradnikov iz razlicnih držav clanic. Poleg tega je rezultat potrebe po toleranci v veckulturni organizaciji, v kateri morajo imeti predstavniki razlicnih kultur enak položaj, ter potrebe po profesionalnem in ucin­kovitem sobivanju. Je pragmaticna rešitev z vidika sporazumevanja v instituciji, v sporazumevanju z zunanjim svetom pa deluje kot sredstvo izkljucevanja. Tako kot specificno okolje vpliva na anglešcino EU, ta prek pre­vajanja kot temeljnega nacina sporazumevanja v EU vpliva na nacio­nalne jezike. Zaradi tega bi lahko govorili o 24 nacionalnih razlicicah pravnega jezika EU ali evrojezika, npr. o evroslovenšcini,45 evrocešcini, evropoljšcini. Zanj ni znacilna samo specificna terminologija kot nabor poimenovanj za nacionalne in nadnacionalne pojme, ampak tudi tipic­na skladenjska struktura, na katero vpliva nacelo popolne skladnosti jezikovnih razlicic pravnega besedila. To nacelo predvideva, da je treba v jezikovnih razlicicah posameznega pravnega besedila cim dosledneje upoštevati število povedi, dolžino povedi, besedni red. To nacelo si­cer prispeva k enaki verodostojnosti vseh razlicic, po drugi strani pa je pogosto v konfliktu z nacelom, po katerem naj bi bil pravni akt jasen, razumljiv, nedvoumen, preprost, jedrnat, brez odvecnih elementov in natancen (Skupna prakticna navodila za pripravo pravnih aktov Skupno­sti 2008: 10), kar poudarjajo prirocniki, ki nastajajo za potrebe pisanja pravnih besedil EU. W. Robinson (2008: 12) navaja, da so Finci analizirali dolžino po­vedi v direktivah EU in ugotovili, da so praviloma daljše od povedi v finskih zakonodajnih besedilih, kar je posledica spoštovanja nacela skladnosti jezikovnih razlicic pravnega besedila oz. nacela ekvivalence. K. Koskinen (2000b: 55–56) prav tako na primeru finšcine opozarja, da vizualna ekvivalenca, ki podpira nacelo ekvivalence, po katerem so 45 Prim. npr. M. Kalin Golob (2003a); M. Novak (2004a). vse jezikovne razlicice dolocenega besedila enake, negativno vpliva na besedilo. Ker morajo biti jezikovne razlicice skladne tudi na vizualni ravni, finski prevajalci zaradi na splošno daljših besed v finšcini be-sedila krajšajo na škodo vsebine. Podobno ugotavlja A. Karker (1995; povzeto po Koskinen 2000b: 56), ki v danskih razlicicah besedil EU izpostavi nenaravno postavljanje locil in zgradbo preambul. Za to ne krivi prevajalcev, ampak institucije, ki danšcini vsiljujejo sistem, ki je zanjo nenaraven. Vplive angleških razlicic besedil Evropske komisije na slovenske razlicice je raziskovala T. Lengar Verovnik (2014). Primerjal-no je pregledala angleške in slovenske razlicice 19 besedil in izpostavila štiri skupine vplivov angleške razlicice na slovensko: besedni red, la-žne prijatelje, kontekstualno neustrezne rešitve in skladenjske prenose. Ugotovila je, da se je pri mnogo odklonih od jezikovnega standarda kot kljucno pokazalo nacelo skladnosti izvirnika in prevoda, ki je pri­vedlo do nekaterih kompromisnih (nad)jezikovnih rešitev. Te se prek Medinstitucionalnega slogovnega prirocnika, ki je referencni prirocnik za pisanje pravnih besedil v vseh institucijah EU, in prevodnih besedil EU uveljavljajo tudi v slovenšcini (Lengar Verovnik 2014: 580). 2.3 pravno besedilo eu Pravni red EU združuje primarno in sekundarno zakonodajo, po­membni pravni vir pa je tudi sodna praksa Sodišca EU.46 Primarna zakonodaja vkljucuje ustanovitvene pogodbe in njihove poznejše spre­membe, pristopne pogodbe, proracunski pogodbi iz 1971 in 1977 ter od Lizbonske pogodbe naprej tudi Listino Evropske unije o temeljnih pra­vicah. Iz primarne zakonodaje je izpeljana sekundarna zakonodaja, ka­mor sodijo uredbe, direktive, sklepi, priporocila in mnenja. Pravni vir v okviru sekundarne zakonodaje je tudi t. i. mehko pravo, kamor sodijo številni pripravljalni, informativni, razlagalni ali usmerjevalni akti, npr. zelene knjige, bele knjige, obvestila, sporocila, smernice. 46 Sodbe Sodišca EU imajo namrec formalno obvezno, precedencno naravo (Avbelj 2011: 9). Z zvezo pravno besedilo EU mislimo na zakonodajna besedila EU, ki vzpostavljajo pravni red EU. Odlocilno jih zaznamujejo tri okolišcine. Prva je, da pravna besedila EU ubesedujejo nadnacionalni pravni red EU, ki izhaja iz nacionalnih pravnih redov, vendar je od njih osamosvojen in v razmerju do njih primaren. Druga je, da naj­pogosteje nastajajo v anglešcini, zaradi cesar je treba pri oblikovanju besedila preseci nacionalnost tako na ravni pravnega razmišljanja kot jezikovne realizacije. Tretja pa je, da je izhodišcno besedilo prevedeno v vse uradne jezike EU in šele vse jezikovne razlicice dolocenega za­konodajnega besedila tvorijo enoten pravni dokument, ki ima pravno zavezujoco moc. 2.3.1 Znacilnosti pravnega besedila EU Znacilnosti pravnih besedil EU izhajajo iz narave pravnega reda EU in so v funkciji njegovega vzpostavljanja oz. ohranjanja. Zanje veljajo ano­nimnost in kolektivnost, ekvivalenca, medbesedilnost in akulturnost. Kolektivni in anonimni avtor Avtorji pravnih besedil EU so institucije EU in ne posamezniki, kar naj bi po mnenju E. Wagner, S. Bech in J. M. Martínez (2002: 72) prispevalo h kakovostnejšemu besedilu. Pravno besedilo EU ne nastaja linearno od zacetka do konca, ampak v vec vzporednih fazah, v katerih sodelujejo prevajalci, pregledovalci idr. Na drugi strani pa K. Koskinen (2000a: 89) za kolektivno odgovornost ugotavlja, da je manj zavezujoca kot individualna. S kolektivnostjo je povezana anonimnost, obe naceli pa utrjujeta vlogo pravnega besedila EU kot verodostojnega. Ekvivalenca Ker so vse jezikovne razlicice posameznega zakonodajnega besedila EU enako verodostojne, se domneva, da so ekvivalentne.47 A. Pym (2000: 6) 47 V. Nedelko (2006: 151) opredeli razmerje med ekvivalenco, enakovrednostjo in ustreznostjo. Ekvivalenca je nadrejeni pojem, ki obsega enakovrednost in ekvivalentnost vseh jezikovnih razlicic oznaci kot pravno fikcijo, ki je potrebna za delovanje vecjezicne zakonodaje EU. Jezikovne razlicice posameznega zakonodajnega besedila so namrec tehnicno gledano pre­vodi, primarna funkcija katerih po K. Koskinen (2000a: 83) ni v nji­hovi obvestilnosti oz. sporocilnosti, ampak v simbolni razsežnosti, saj prevodi že samo s tem, da obstajajo, dokazujejo jezikovno enakovred­nost vseh držav clanic. Ekvivalenco v kontekstu prevoda EU oznaci kot eksistencialno ekvivalenco. Ekvivalenca se vzpostavlja zlasti na jezikovni ravni oz. na ravni terminologije, pomembna pa je tudi vizualna ekvivalenca, ki doloca, da so posamezni tipi pravnih besedil, npr. uredba, direktiva, strukturirani identicno. V Medinstitucionalnem slogovnem prirocniku, ki je referencni prirocnik za pripravo besedil v vseh institucijah EU, so opredeljeni te­meljni elementi pravnega akta, ki so: naslov, preambula, normativni del in priloge. Naslov vsebuje vse podatke za prepoznavo akta, npr. vrsto pravnega akta, ime institucije ali organa, ki je akt sprejel, opredelitev vsebine. Preambula je besedilo med naslovom in normativnim delom akta in vkljucuje sklicevanja (npr. ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji) in uvodne izjave, ki utemeljujejo vsebino normativnega dela akta (uvedene so z zvezo ob upoštevanju naslednjega, nato pa sledi ena ali vec izjav). Normativni del akta je sestavljen iz clenov, ki so lahko zbrani v naslove, poglavja in oddelke. Zadnji clen doloci naslovnika (npr. pri direktivi), pri uredbah pa zadnjemu clenu sledi zakljucno besedilo, ki opredeli, kako zavezujoca je (Ta uredba je v celoti zavezujoca in se ne­posredno uporablja v vseh državah clanicah). Akt se zakljuci s podatkom o kraju in datumu sprejema akta, nato sledijo podpisi. V prilogi, ki ni obvezen sestavni del akta, so vsebovani tehnicni podatki (pogosto v seznamu ali tabeli), ki iz prakticnih razlogov niso navedeni v normativ­nem delu akta. ustreznost, pri cemer bi bila enakovrednost lahko ekvivalenca na slovarski rav­ni (ekvivalencna razmerja na jezikovnosistemski ravni), ustreznost pa ekviva­lenca na besedilni (ekvivalencna razmerja na besedilni ravni). Slika 1: Primer uredbe (vir: Skupna prakticna navodila za pripravo pravnih aktov Skupnosti (2008: 70)) Medbesedilnost Medbesedilnost je izražena s številnimi referencami, posrednimi in neposrednimi citati, terminološko doslednostjo (Gibová 2009: 148). Vzpostavlja stabilno mrežo enako verodostojnih besedil, prav tako pa je pomembna tudi pri nastajanju novih besedil, ki so utemeljena v pred­hodnih besedilih. Medbesedilnost na drugi strani pomeni »da se mora prevajalec vzdržati popravljanja napak ali izboljšanja jezika verodostoj­nih prevodov z veljavo zakona« (Šarcevic 1997: 118). Akulturnost Pravo EU je avtonomno pravo, ki pa je nastalo iz razlicnih nacionalnih pravnih kultur. Zanj je znacilen nenacionalni oz. nadnacionalni znacaj. Pravno besedilo EU, ki ubeseduje pravni red EU, zaradi tega ne pripada nobeni nacionalni kulturi, ampak je v svojem bistvu akulturen (prim. Koskinen 2000a: 85–88). 2.3.2 Prirocniki za pripravo pravnih besedil EU Pravna besedila EU nastajajo v vecjezicnem okolju z nadnacionalnim pravnim redom. Izvirni jezik besedil je najpogosteje anglešcina, ki pra­viloma ni materni jezik njihovih pripravljavcev. To je vplivalo na ne­jasnost pravnih besedil EU, zaradi cesar so se v 80. letih 20. stoletja zacele pojavljati pobude za njihovo jasnejše pisanje. Leta 1973 je bila prva širitev EU, in sicer so države clanice EU postale Danska, Irska in Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Štirim uradnim jezikom sta se prikljucili še anglešcina in danšcina, še posebej pomem­ben je bil vpliv anglešcine. Iršcina s pristopom Irske ni postala uradni jezik EU, to se je zgodilo šele 1. januarja 2007. Do takrat je imela iršci­na status pogodbenega jezika (ang. treaty language), v skladu s katerim je bila vanjo prevedena le primarna zakonodaja, bila pa je tudi uradni jezik Sodišca EU. Na nastanek prirocnikov je torej vplivala narašcajoca raba angle-šcine, na katero so vplivali nerojeni govorci anglešcine, pa tudi rojeni govorci, ki so se v dolgih letih dela v vecjezicnem okolju navadili na t. i. evroanglešcino. To je izpostavljeno v uvodu prirocnika English Style Guide, zadnjic posodobljenem avgusta 2015, ki je prvic izšel leta 1982 in je namenjen pripravljavcem in prevajalcem besedil v Evropski komi­siji.48 Slovenski oddelek Generalnega direktorata za prevajanje Evropske komisije je po vzoru angleškega slogovnega prirocnika pripravil Slo­govni prirocnik Komisije (zadnjic je bil posodobljen 1. oktobra 2010). Prav tako je za jasnejše pisanje besedil v anglešcini za potrebe Evropske komisije v okviru kampanje Fight the Fog leta 1997 nastal prirocnik Fight the Fog: How to Write Clearly. Marca 2010 je bila organizirana po­dobna kampanja z naslovom Clear Writing, ki je prav tako želela vpli­vati na jasnejše pisanje pravnih besedil v Evropski komisiji. Kampanjo je spodbudila širitev EU leta 2004, ki je okrepila vlogo anglešcine kot izhodišcnega jezika besedil, ki nastajajo v Evropski komisiji. Cilj kam­panje je bil zasnovan širše kot pri kampanji Fight the Fog, saj je želela vplivati na boljše pisanje v vseh uradnih jezikih EU, ne le v anglešcini (Wagner 2010: 4–5). Leta 2012 je izšel prirocnik How to write clearly, ki je dostopen v 23 uradnih jezikih EU;49 v slovenšcini ima naslov Pišimo jasno (2013). Na ravni zakonodaje je bila Sklepni listini Amsterdamske pogodbe50 priložena Izjava št. 39 o pripravi kakovostnih pravnih aktov Skupnosti,51 ki je predvidela, da bi morale institucije, ki sodelujejo v postopku spre­jemanja zakonodaje (Evropski parlament, Svet in Evropska komisija), 48 Decembra 2015 je izšel še prirocnik Country Compendium (A companion to the English Style Guide) s pomembnimi podatki držav clanic v anglešcini (npr. podatki o uradnem polnem imenu države, podatki o uradnem jeziku, geografskimi podatki, podatki o sodnih telesih, pravnih aktih), ki dopolnjuje prirocnik English Style Guide. 49 Manjka hrvaška razlicica prirocnika, saj je Hrvaška država clanica EU postala šele 1. julija 2013. 50 Polno ime pogodbe je Amsterdamska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte. UL EU C 340, 10. 11. 1997. 51 Ang. Declaration No 39 on the quality of the drafting of Community legislation. UL EU C 340, 10. 11. 1997. dolociti smernice za izboljšanje kakovosti oblikovanja pravnih besedil. Institucije so skupne smernice sprejele z Medinstitucionalnim spora­zumom z dne 22. decembra 1998 o skupnih smernicah za pripravo ka­kovostnih pravnih aktov Skupnosti,52 v katerem se prva smernica glasi: »Pravne akte Skupnosti je treba pripraviti jasno, preprosto in natancno.« V skladu s tem sporazumom so pravne službe omenjenih institucij pri­pravile navodila, ki razlagajo vsebino in posledice smernic. Prvi rezultat Medinstitucionalnega sporazuma je bil prirocnik Joint Practical Guide (2000), ki je od leta 2008 dostopen tudi v slovenšcini, in sicer pod naslovom Skupna prakticna navodila za pripravo pravnih aktov Skupno­sti. Prirocnik je namenjen jasnemu in natancnemu oblikovanju pravnih besedil v Evropski komisiji, Evropskem parlamentu in Svetu. Zadnji izmed prirocnikov je Medinstitucionalni slogovni prirocnik, ki je refe­rencni prirocnik za pripravo besedil v vseh institucijah EU. Medinstitucionalni slogovni prirocnik V uvodu Medinstitucionalnega slogovnega prirocnika je zapisano: »Enot­ni dogovori, zbrani v tem slogovnem prirocniku, imajo naceloma pred­nost pred vsemi rešitvami, ki so bile predlagane drugje ali predhodno uporabljene. Upoštevati jih je treba na vseh stopnjah priprave besedil.« Prvi del vkljucuje pravila, ki jih je treba upoštevati pri pripravi aktov in dokumentov za objavo v Uradnem listu EU, v drugem delu so zbrana glavna tehnicna in uredniška pravila za splošne publikacije, v tretjem delu skupna pravila za vse jezike, npr. tipografska pravila, imena držav, jezikov, valut in njihove kratice, v cetrtem pa dogovori za posamezne jezike. Prirocnik v delu za slovenšcino vkljucuje razdelke o locilih, glago­lu, samostalniku, veliki in mali zacetnici, datumu in casu, ležeci pisavi, kraticah ter drugem. Pri zapisu locil se sklicuje na Slovenski pravopis (SP; 2001), pri glagolu izpostavi število, spol in trpni nacin, pri samo­stalniku opozori na pojmovna, snovna in skupna imena ter poudari, da so izrazi, ki so v anglešcini pogosto v množini, v slovenšcini lahko 52 UL EU C 73, 17. 3. 1999. v ednini. Pri zapisu velike in male zacetnice opozori na možne razlike pri zapisu glede na siceršnjo rabo v slovenskih besedilih, saj je zapis v besedilih EU utemeljen v »ustaljeni rabi v slovenskih prevajalskih od­delkih institucij Evropske unije in dogovorih med prevajalskimi oddel­ki evropskih institucij, priznanimi slovenisti in strokovnjaki za pravo Evropske unije«. Datumi v opombah v Uradnem listu EU in datumi v napotilih na Uradni list EU se zapisujejo brez presledkov in vodilnih nicel, našteti so primeri, ko se mesec izpiše z besedo ipd.; z ležeco pisavo so zapisani izrazi v tujem jeziku in izvirni naslovi publikacij, ki niso prevedene; pri kraticah je opozorjeno na sklanjanje, dodano pa je še, da se kratice, npr. za urade in agencije EU, v slovenšcini uporabljajo tako kot v drugih jezikih. V posebnem razdelku so navodila glede pisanja presledka med številko in enoto, zapisa podredne besedne zveze, zapisa kadar/kdor/kjer koli narazen, obrazila -vec namesto -lec, slovenske skla­dnje v primerjavi z angleško in francosko.53 Nekatere rešitve, uveljavljene v Medinstitucionalnem slogovnem pri­rocniku, vzpostavljajo normo, ki ni usklajena s sistemom slovenskega jezika, na drugi strani pa vplivajo na usklajenost pravnih besedil EU. Na vzpostavljanje ožje terminološke norme znotraj posamezne stroke je opozorila M. Žagar Karer (2015). Izpostavila je težavo pri zapisu dolo-cenih zloženih besed, ki so sestavine termina in v strokovnih besedilih pogosto zapisane s sticnim vezajem, vendar razmerje med deloma te zložene besede ne more biti interpretirano kot in, kar doloca SP (§ 413), npr. pri terminu ojacevalnik šoba-zaslon gre za prostorski odnos (zaslon je namešcen pred šobo), pri terminu regulator vklop-izklop vezaj med sestavinama vklop in izklop pomeni ali vklop ali izklop, nikakor pa ne oboje hkrati, pri terminu vmesnik clovek-stroj pa vezaj med sestavinama clovek in stroj pomeni med (Žagar Karer 2015: 225–226). Na strukturo slovenskih terminov je vplivala struktura angleških terminov, ki je bila v slovenski sistem prenesena nespremenjeno. Druga težava, na katero je opozorila, pa je izgovor nekaterih terminov, ki ni v skladu s pravili, zapisanimi v SP, npr. izgovor prve sestavine termina Bodejev diagram, 53 O rešitvah v prirocniku gl. tudi T. Lengar Verovnik (2014). bi moral biti [bôudijev], ker je bil Hendrik Wade Bode, po katerem se diagram imenuje, ameriški inženir, in ne [bódejev], kot ga izgovarjajo slovenski strokovnjaki, izgovor prve sestavine v terminu Nyquistov dia­gram, bi moral biti [níkvistov], saj je bil Harry Nyquist, po katerem se diagram imenuje, Šved, in ne [nájkvistov], kot ga izgovarjajo strokov­njaki (Žagar Karer 2015: 227). O tem, da strokovna besedila obliku­jejo terminološko normo, ki ni skladna s pravopisno, je pisala tudi T. Lengar Verovnik (2012: 18–19). Izpostavila je razmerje med pravopisno normo, ki predvideva presledek za vsako okrajšano besedo pri zapisu okrajšav (SP, § 595), in normo v Zakonu o gospodarskih družbah, v kate-rem so oznake gospodarskih družb, npr. d. n. o., d. o. o., k.d., zapisane sticno. Prav tako se M. Jemec Tomazin (2012: 213) strinja, da pravopis ni prirocnik, primarno namenjen pojasnjevanju pravilnosti specializi­ranega izrazja. 3 Terminologija Terminologija oznacuje pojme, ki so miselne enote oz. enote znanja posameznega strokovnega podrocja. Njena naloga je nedvoumno stro­kovno sporazumevanje in prenos znanja. Na teh izhodišcih je bila ute­meljena splošna teorija o terminologiji, ki je vzpostavila terminologijo kot vedo. V 90. letih prejšnjega stoletja so se zacele pojavljati kritike te teorije, ki so se od pojma kot izhodišca za terminološko delo usmerile k raziskovanju terminov v besedilih. 3.1 splošna Teorija o Terminologiji Za zacetnika terminološke vede velja Eugen Wüster (1898–1977), ki je leta 1931 doktoriral z disertacijo Internationale Sprachnormung in der Technik, v kateri se je ukvarjal s sistematizacijo elektrotehniške ter­minologije, delo pa je bilo še istega leta izdano tudi kot monografija. Splošno teorijo o terminologiji je Wüster na osnovi te monografije in terminografskih izkušenj pri izdelavi francosko-angleškega slovarja (z nemškim dodatkom) The Machine Tool: An Interlingual Dictionary of Basic Concepts (1968) utemeljil v delu Einführung in die allgemeine Ter­minologielehre und terminologische Lexikographie (1979). Splošna teorija o terminologiji temelji na treh osnovnih nacelih. V skladu s prvim nacelom je izhodišce vsakega terminološkega dela po­jem, skladno z drugim velja, da terminologa zanimajo samo termini kot poimenovanja pojmov, ne pa tudi drugi vidiki, npr. skladenjski, tretje nacelo pa doloca, da se k terminologiji pristopa sinhrono. Pomembno je tudi nacelo preskriptivnosti, ki po H. Felberju (1984: 98) preprecuje zmedo v terminologiji. Preskriptivnost, ki je utemeljena na deskripciji (Felber 1984: 182), je v funkciji dolocanja enega termina za posamezen pojem in preprecevanju vecpomenskosti in sopomenskosti. To je mogo-ce doseci s standardizacijo terminologije,54 ki je bila cilj terminološkega dela v okviru dunajske terminološke šole, kateri sta pripadala E. Wüster in H. Felber. Terminološko delo temelji na terminoloških nacelih, ki pa si lahko nasprotujejo (npr. nacelo gospodarnosti in nacelo ustaljenosti), zato se je v vsakem posameznem primeru treba odlociti, katero nacelo bo imelo prednost (Felber 1984: 114). Termin naj bi ustrezal še neka­terim drugim nacelom, npr. jezikovnosistemski ustreznosti, pomenski predvidljivosti, mednarodnosti, neodvisnosti termina od besedilnih okolišcin (prim. npr. Gorjanc 1996: 252–254; Vidovic Muha 2000: 116–119; Hudecek in Mihaljevic 2012: 69–78). Poleg dunajske šole, ki je terminologijo razumela kot avtonomno disciplino interdisciplinar­nega znacaja, sta se v 30. letih prejšnjega stoletja razvili še ruska šola, ki se je ukvarjala zlasti z logicno klasifikacijo pojmovnega sistema in organizacijo znanja, in ceška šola, ki je poudarjala, da je terminologija podsistem leksike dolocenega jezika (Felber 1984: 32–39). Splošna teorija o terminologiji pa ni vplivala samo na srednje­evropski pristop k terminologiji, ampak tudi na kanadski, pri cemer se je prilagodila tamkajšnjim potrebam in raziskovalnim prioritetam. Kanadske akademske in vladne organizacije so se za terminologijo za-cele zanimati v 70. letih prejšnjega stoletja. Pomembno vlogo sta imeli zlasti dve organizaciji – Translation Bureau (Prevajalski urad), ki je in-stitucija v okviru kanadske zvezne vlade, in Office québécois de la langue française (Quebeški urad za francošcino), ki je institucija pod okriljem provincialne vlade Quebeca (L'Homme 2006: 56–58). Prevajalski urad je terminologija zanimala z vidika njene vloge pri prevajanju. Leta 1976 je bila pod njegovim okriljem vzpostavljena podatkovna baza Termium, ki naj bi prispevala k standardizaciji terminologije v okviru zvezne vla­de (Huard 2005: 2). Quebeški urad za francošcino pa se je s termi­ 54 Zacetki oblikovanja terminoloških standardov segajo v leto 1936, ko je bil ustanovljen prvi odbor za terminološko standardizacijo (Committee 37 »Termi­nology«) v okviru Mednarodne zveze nacionalnih združenj za standardizacijo (International Federation of National Standardizing Associations; ISA). Po drugi svetovni vlogi pa je to nalogo prevzela Mednarodna organizacija za standardiza­cijo (International Organization for Standardization; ISO). nologijo zacel ukvarjati v okviru jezikovnega nacrtovanja. Odgovoren je za terminološko banko Le grand dictionnaire terminologique, katere namen je razširjanje francoske terminologije. Ker sta obe instituciji pri terminološkem delu izhajali iz splošne teorije o terminologiji, sta ome­njeni zbirki utemeljeni na pojmovnem pristopu (L'Homme 2006: 58). Obe instituciji sta v 90. letih prejšnjega stoletja zaceli razvijati orodja za terminološko delo, ki so omogocila raziskovanje terminov v besedilih. 3.2 novejši prisTopi k raziskovanju Terminologije Na nove pristope, teorije in metode, ki so se pojavili kot opozicija splo­šni teoriji o terminologiji in se osredotocili na raziskovanje terminov v besedilih, so v veliki meri vplivali besedilni korpusi. J. Pearson je v monografiji Terms in context (1998) predstavila vplivnejšo vlogo kor­pusov v terminologiji oz. terminologiji, kot so jo razumeli do takrat. Zagovarjala je, da je razlikovanje terminov od splošnega izrazja mo-žno le v konkretni komunikacijski situaciji, kar pomeni, da opredelitev termina kot jezikovne enote, ki oznacuje specializirano vsebino in je neodvisna od besedila, ni primerna. Definirala je korpus za specialne namene (ang. special purpose corpus) (Pearson 1998: 48), ki ima v okviru terminografije podobno vlogo kot referencni korpus v leksikografiji, tj. za prepoznavanje in pridobivanje definicijskih podatkov o terminih iz besedila. Korpus je glavni vir za pridobivanje pojmovnih in jezikovnih in-formacij o terminu tudi v okviru terminološke baze znanja (ang. ter­minological knowledge base), ki so jo utemeljili I. Meyer in sodelavci z univerze v Ottawi v zacetku 90. let prejšnjega stoletja (Meyer, Skuce, Bowker, Eck 1992). Poskusno so oblikovali terminološko bazo znanja COGNITERM, ki so jo opredelili kot hibrid med terminološko po­datkovno bazo in terminološko bazo znanja. V njej so razmerja med pojmi predstavljena eksplicitno, npr. z graficno ponazoritvijo, kar naj bi bila prednost glede na implicitno predstavljena razmerja v termino­loških podatkovnih bazah. Tak terminološki vir je po mnenju avtorjev koristnejši tudi zaradi tega, ker je namenjen širši množici uporabnikov (Meyer, Bowker, Eck 1992: 159). I. Meyer (2001) je kasneje razvila t. i. metodo kontekstov, bogatih z znanjem (ang. knowledge-rich contexts), ki omogoca prepoznavanje kontekstov, relevantnih za pridobivanje in-formacij o pojmu. Izhodišce za uporabo te metode je dolocitev vzorcev znanja (ang. knowledge pattern), ki so kazalci pomenskih razmerij. Prenos raziskovanja s pojma na termin v besedilu je vplival tudi na razvoj razlicnih teorij, ki termin opredeljujejo kot enoto specializirane komunikacije oz. diskurza, ki ima skladenjske in kolokacijske vzorce (Faber Benítez 2009: 108). Za razliko od preskriptivne splošne teorije o terminologiji so deskriptivne, zanje standardizacija ni vec dosegljiva, saj se jezik nenehno spreminja (Pihkala 2001). 3.2.1Socioterminologija Po F. Gaudinu (1993; povzeto po Faber Benítez 2009: 113) gre pri socioterminologiji za uvajanje sociolingvisticnih nacel v teorijo o ter­minologiji in razlaganje terminoloških variacij glede na prepoznava­nje njihove rabe v razlicnih kontekstih.55 Razvila se je v zacetku 90. let prejšnjega stoletja v Franciji in Quebecu in temelji na socioloških, kulturoloških in sociolingvisticnih znacilnostih posamezne jezikov­ne skupnosti. Po T. Pihkala (2001) socioterminologija zagovarja, da strokovnih podrocij ni mogoce definirati, saj so skoraj vsa inter-disciplinarna; strokovnjaki niso homogena skupina, ampak gre vedno za mešani diskurz; vecpomenskost in sopomenskost sta naraven in neizogiben del jezika; pojmovni sistemi in definicije niso staticni. V nasprotju s splošno teorijo o terminologiji predvideva tudi diahroni vidik raziskovanja terminov. Osredotocila se je na socialne in situacij­ske vidike specializirane komunikacije, ki prispevajo k terminološkim variacijam. Raba razlicnih terminov za isti pojem ne izraža le razlicne 55 Prvi, ki so se s terminologijo ukvarjali tudi s sociološkega vidika, so bili strokov­njaki, odgovorni za jezikovno nacrtovanje v okviru jezikovne standardizacije v Franciji in Quebecu v 70. letih prejšnjega stoletja. Tako je npr. Quebeški urad za francošcino zanimalo, kako se termini, ki jih je opredelil kot uradne, uporabljajo v jezikovni skupnosti (Quirion 2003; povzeto po L'Homme 2006: 60). stopnje strokovnosti govorcev, ampak tudi razmerje moci med njimi. Po P. Faber Benítez (2009: 114) je njen prispevek pomemben zato, ker je omogocila uveljavitev drugih deskriptivnih teorij o terminologiji, ki so svoja teoreticna nacela utemeljevale na rabi terminov v specializi­ranem diskurzu. 3.2.2 Komunikacijska teorija o terminologiji Komunikacijsko teorijo o terminologiji, ki naj bi zagotovila metodo­loški okvir za raziskovanje terminoloških enot, je razvila M. T. Cabré (2003). Terminološko enoto razume vecrazsežnostno, in sicer jo tvo­rijo jezikovna, kognitivna in komunikacijska razsežnost. Predstavila je teorijo, ki je po njenem mnenju primernejša za raziskovanje termi­noloških enot kot splošna teorija o terminologiji, in jo poimenovala teorija vrat (ang. theory of doors) (Cabré 2003: 186). Ta teorija naj bi omogocila popolnejše raziskovanje terminološke enote, saj upošteva vse tri njene razsežnosti (in ne samo pojmovne). Splošni teoriji o ter­minologiji ocita, da terminov ne opazuje v specializiranem besedilu, zaradi cesar ta teorija ugotavlja, da je terminologija nedvoumna in sistematicna, termini v razlicnih jezikih ekvivalentni ter pojmi uni-verzalni in jasno zamejeni. Analiza terminoloških enot v specializi­ranem okolju, ki je njihovo naravno okolje, tega ne potrjuje. Zaradi tega mora biti raziskovanje terminoloških enot vedno vezano na spe­cializirani diskurz, saj je terminološka enota leksikalna enota, ki sama po sebi ni terminološka, ampak ji je terminološkost pripisana šele v diskurzu, v katerem je relevantna. 3.2.3Sociokognitivna terminologija Sociokognitivni pristop je utemeljila R. Temmerman (2009). Izhodišce je prav tako specializirano besedilo kot organizirana struktura znanja, novost pa je, da uporablja spoznanja kognitivnega jezikoslovja pri ra­zumevanju strukturiranosti kategorij in pojmov (Faber Benítez 2009: 116). V središcu raziskovanja niso vec pojmi in definicije, ampak enote razumevanja (ang. units of understanding) in predloge (ang. templates), ki omogocajo opisovanje vecinoma fleksibilnih in nejasnih enot razu­mevanja. Enota razumevanja je lahko kategorija, ki ima prototipsko strukturo, ali pojem, ki ima logicno ali ontološko strukturo. Za defi­niranje pojmov je primerna terminološka definicija, za opis kategorij, ki so strukturirane kognitivno, pa je primerna metoda sociokognitivne teorije, po kateri razumevanje kategorij omogocajo t. i. enciklopedicne informacije (ki so nebistvene informacije glede na bistvene definicijske informacije) (Temmerman 2000: 65–66, 73–74).56 Sociokognitivna terminologija je utemeljena na nacelih, ki zanika­jo nacela splošne teorije o terminologiji. Zagovarja semaziološki pristop k raziskovanju terminologije; dvomi v jasno razmejenost pojmov v poj­movnem sistemu, zaradi cesar jih terminološka definicija, katere funk-cija je, da pojem umesti v pojmovni sistem, ne more ustrezno definirati; poudarja, da so termini sopomenski in vecpomenski ter ob sinhronem vidiku upošteva tudi diahroni vidik (Temmerman 2000: 4–15). V tesni povezavi s sociokognitivno teorijo se je razil multidisci­plinarni pristop, imenovan termontografija (ang. termontography), v katerem so teorije in metode sociokognitivnega pristopa za vecjezicno terminološko analizo združene z metodami in s smernicami za onto-loško analizo (Temmerman in Kerremans 2003: 4). Pristop omogoca izdelavo vecjezicnih termontoloških podatkovnih baz, ki vkljucujejo tudi informacije o tem, kako se termini v pomenski mreži povezujejo z drugimi termini. 56 R. Temmerman (2000: 77–94) je analizirala tri enote razumevanja in ugo­tovila, da je ang. intron (slv. intron) logicna kategorija, zarad cesar jo je mo­goce predstaviti po nacelih splošne teorije o terminologiji, pogojno to velja za ang. blotting (slv. odtis), ki je ontološka kategorija, povsem neprimerna pa so nacela te teorije za ang. biotechnology (slv. biotehnologija), ki je kognitivna kategorija. 3.2.4 Besedilna terminologija Besedilna terminologija je deskriptivna metoda za raziskovanje in opi­sovanje besedilnih podatkov, pridobljenih iz zbirke vnaprej dolocenih elektronskih besedil (Campo 2012: 168). A. Condamines (2000; pov­zeto po Campo 2012: 169) navaja, da je na besedilno terminologijo vplival razvoj korpusnega jezikoslovja, še posebej korpusne semantike, ki je v povezavi z inženiringom znanja (ang. knowledge engineering) omogocilo obdelavo terminoloških podatkov. Prvic so bili teoreticni in prakticni vidiki besedilne terminologije predstavljeni na konferenci o terminologiji in umetni inteligenci leta 1999 (fr. Terminologie et intel­ligence artificielle Conference; TIA 99). Z zacetki pristopa je povezana skupina Terminologie et Intelligence Artificielle (TIA), ki je konferenco prvic organizirala leta 1995 (Villetaneuse, Francija). Od takrat je kon­ferenca, ki je postala mednarodna, organizirana na vsaki dve leti. Besedilna terminologija zagovarja, da jezikovno znanje omogoca prepoznavanje terminov, povezave med termini in pojmi ter razmerja med pojmi (Condamines 1995; povzeto po Campo 2012: 169). Uteme­ljena je tudi metodološko:57 prva faza je izdelava korpusa (pisnega ali govornega), sledi ji raziskovanje korpusa za pridobitev terminoloških informacij in ugotovitev razmerij med terminološkimi enotami, nato potrditev terminoloških kandidatov in razmerij med njimi, za kar poskrbi podrocni strokovnjak, in nazadnje raziskovanje korpusa za pridobitev vecjezicnih ustreznikov, ki jih potrdijo strokovnjaki (Campo 2012: 173). 57 To metodo pri svojem terminološkem delu uporablja Raziskovalna skupina Besedila, informatika, vecjezicnost (fr. L'Equipe de Recherche Textes, Informa­tique, Multilinguisme). Nekdaj je bil to Raziskovalni center za vecjezicni inže­niring (fr. Centre de Recherche en Ingénierie Multilingue), ki je bil ustanovljen leta 1986 v okviru Nacionalnega inštituta za vzhodne jezike in civilizacije (fr. Institut National des Langues et Cvilisations Orientales). 3.2.5 Teorija shem Teorija shem (ang. frame-based terminology) metodološko izhaja iz t. i. teorije pomenskih shem (Faber Benítez idr. 2005; Faber Benítez idr. 2006; Faber Benítez idr. 2009). Pri raziskovanju specializiranih enot znanja prav tako temelji na opazovanju njihovega vedenja v besedilu, pri cemer je prvic izpostavljen tudi skladenjski vidik raziskovanja ter­minologije (Faber Benítez 2009: 120). Izhodišce so sheme (ang. frames), ki so sredstvo kognitivnega strukturiranja, temeljecega na izkušnjah. Omogocajo, da potencialno pomensko-skladenjsko vedenje enot spe­cializiranega jezika postane jasno razvidno. Pristop se osredotoca na pojmovno organiziranost, vecrazsežnostni znacaj terminološke enote in pridobivanje pomenskih in skladenjskih podatkov iz vecjezicnega kor­pusa (Faber Benítez 2009: 123). Teorija shem naj bi ustrezneje predsta­vila organizacijo znanja posameznega strokovnega podrocja oz. olajšala njegovo razumevanje kot splošna teorija o terminologiji, saj temelji na dinamicnem pristopu, utemeljenem na procesih, in ne na staticni or-ganiziranosti pojmov, ki jo dolocajo hierarhicna razmerja med pojmi58 (Faber Benítez idr. 2006: 194). 3.2.6 Razlicni pristopi za razlicne uporabnike terminologije Za pristope, ki so se pojavili kot odgovor na splošno teorijo o terminolo­giji, velja, da termin ni vec samo poimenovanje za pojem, ampak je zlasti enota specializiranega diskurza. Ni nakljucje, da so se ti pristopi razvili v kontekstu prevajalsko usmerjene terminologije (prim. Faber Benítez 2009), saj prevajalci za razliko od podrocnih strokovnjakov praviloma ne poznajo pojmovnega sistema dolocene stroke, zaradi cesar termine pre­poznavajo zgolj na izrazni ravni in ne kot poimenovanja za pojme. M. T. Cabré je v pogovoru, objavljenem v zbirki intervjujev Why is terminology 58 Na teoriji shem je utemeljena vecjezicna terminološka baza znanja s podro- cja okolja, imenovana EcoLexicon (http://ecolexicon.ugr.es/en/index.htm). Gl. tudi opombo 73. your passion (2015),59 poudarila, da je bila terminologija v Španiji neznana veda, dokler se niso pojavile prevajalske šole. V isti zbirki intervjujev je objavljen tudi pogovor z R. Temmerman, v katerem je opozorila, da njeni študenti prevajalstva in tolmacenja niso podrocni strokovnjaki, ampak strokovnjaki za uporabno jezikoslovje, ki potrebujejo besedilne informa­cije, da bi razumeli vsebino in naredili terminološko analizo.Poudarila je, da morajo biti terminološke študije deskriptivne in da obcasna preskrip­cija ni naloga prevajalcev, ampak podrocnih strokovnjakov. Da prevajalci in podrocni strokovnjaki terminologijo dojemajo razlicno in zaradi tega potrebujejo terminološke pripomocke, ki so prilagojeni njihovim potrebam, je pisal že H. Felber (1984: 192, 201). Ugotovil je, da se terminološke baze locijo na baze, v katerih so defini­rani pojmi, in baze, v katerih so razloženi termini. Uporabniki prvih so podrocni strokovnjaki, uporabniki drugih pa zlasti prevajalci. Opozoril je, da so v drugi tip terminoloških baz vkljucene tudi t. i. frazeološke enote, npr. to switch off an apparatus, za katere je poudaril, da niso ter­mini, ampak terminološke enote, ki jih pogosto uporabljajo prevajalci (Felber 1984: 205).60 Ker obstajajo razlicne skupine uporabnikov termi­nologije, ki terminologijo uporabljajo za razlicne namene, je prav, da je predmet raziskovanja tako s pojmovnega vidika kot z vidika termina.61 Kljub številnim kritikam splošne teorije o terminologiji A. Campo (2012: 286–287) na podlagi raziskave, ki jo je naredila v okviru dok­torske disertacije, ugotavlja, da je Wüsterjevo delo na splošno sprejeto pozitivno. Recepcijo njegovega dela je preverjala v 166 clankih s pod-rocja terminologije, napisanih v anglešcini, francošcini ali španšcini ter objavljenih v 39 revijah. Upoštevala je obdobje 1979–2009.62 104 clanki, med katerimi je delež clankov v anglešcini bistveno vecji od de­leža clankov v španšcini ali francošcini, potrjujejo pozitivno recepcijo. Zanimivo je tudi njeno ugibanje, da je kritike splošne teorije o termino­ 59 Zbirka je nastala v okviru TermCoorda (iz angleške zveze terminology coor­ dination), ki je v Evropskem parlamentu odgovorna za terminologijo. Vec na http://termcoord.eu/about-us/what-we-do/. 60 Gre za terminološke kolokacije. Gl. razdelek 3.3.2. 61 O uporabnikih terminologije natancneje v razdelku 3.3.2. 62 Natancneje o raziskavi v A. Campo (2012: 181–242). logiji mogoce delno pripisati nenatancnemu poznavanju Wüsterjevega dela,63 saj se mnogi z njegovim delom ne seznanijo neposredno (Campo 2012: 286). Wüsterjeve ideje se sicer pojavljajo v vec kot 500 besedilih (Felber 1998; povzeto po Campo 2012: 288), vendar so ta besedila zla­sti v nemšcini in esperantu, kar otežuje njihovo razumevanje. A. Campo (2012: 286) ugotavlja, da so novi pristopi teoreticno ino­vativni in prispevajo k razvoju vede, vendar terminologije ne opredeljujejo celostno. Vsak od njih odgovarja na specificne terminološke potrebe, npr. socioterminologija prepoznava in sistemizira jezikovne variacije termina v razlicnih komunikacijskih položajih, sociokognitivna terminologija v nasprotju s standardizacijo poudarja opisno metodologijo za pojmovno analizo. Tudi M. Bratanic in M. Loncar (2015: 53, 54) se strinjata, da kljub kritikam zaenkrat še ni terminološke šole, ki bi splošno teorijo o termino­logiji metodološko v celoti nadomestila ali se izoblikovala kot njena enako­vredna alternativa. Splošno teorijo o terminologiji opredelita kot še vedno najbolje izoblikovan model za terminografsko delo in upravljanje termino­logije, zaradi cesar so na njem utemeljili hrvaško terminološko bazo Struna, pri cemer so model splošne teorije o terminologiji nekoliko prilagodili. 3.3 raziskovalni poudarki novejših prisTopov Prednost korpusne metode je v tem, da opiše jezikovno rabo, kot se kaže v besedilih (prim. Teubert 2005: 103). Pri tem pa velja opozoriti, da je na pomembnost opisa rabe kot prve faze terminološkega dela opo­zarjal že H. Felber (1984: 9, 182). Razlika je seveda v kolicini besedil, ki so lahko obdelana rocno, v primerjavi z veliko kolicino avtomatsko obdelanih besedil, kar zagotavlja vecjo stopnjo objektivnosti. Razisko­vanje v korpusih je izpostavilo razlicne vidike terminologije, s katerimi se tradicionalna terminologija ni ukvarjala, ker je pri raziskovanju ter­minologije izhajala iz pojmov. Dva izmed njih sta raziskovanje termino­loških variacij in terminoloških kolokacij. 63 Navaja, da je Wüster neposredno citiran v 24 od 166 pregledanih clankov (Campo 2012: 287). 3.3.1Terminološke variacije Pogost ocitek zagovornikov novejših pristopov, metod in teorij k ter­minologiji je, da raba v besedilih ne potrjuje enoznacne povezave med pojmom in terminom. Posamezen pojem lahko oznacujejo variante oz. razlicice termina, imenovane terminološke variacije. B. Daille (2005: 181) ugotavlja, da so v besedilih pogoste, in sicer med 15 % in 35 %, odvisno od podrocja, besedilnega tipa in vrste variacij.64 Izpostavi, da na terminološke variacije opozarjajo zlasti racunalniški jezikoslovci in ne terminologi. To ne preseneca, saj se obe skupini s terminologijo ukvar­jata na razlicna nacina. Prve zanima avtomatska obdelava terminov v korpusih, terminologi pa se osredotocajo na pojmovni vidik termino­logije. Terminološke variacije so relevantne zlasti v okviru prevajalsko usmerjene terminologije. Namen njihove analize je oblikovanje pravil o tipicnih vrstah oz. strukturah, ki omogocijo avtomatsko prepoznavanje variacij v besedilih (npr. v kontekstu nadzorovanega jezika) (Schmidt­-Wigger 1999) in s tem prepoznanje ustreznega termina oz. osnovne oblike termina. Terminološka variacija je definirana kot »pojav, ki je pomensko in pojmovno povezan z izvirnim terminom« (Daille, Habert, Jacque-min, Royauté 1996: 201) Oznacuje preoblikovan osnovni termin, s katerim je povezana, pri cemer je lahko njegova sopomenka, lahko se od njega pomensko oddalji ali pa se nanaša na drug termin, ki je z izvirnim terminom pojmovno povezan.65 Tipologije terminoloških variacij se med seboj razlikujejo glede na predvideno rabo, npr. za informacijsko poizvedovanje, strojno oznacevanje besedil, nadzoro­vano terminologijo za potrebe strojnega prevajanja. B. Daille (2005: 64 Tako npr. velja, da manj specializirano besedilo vsebuje vec terminoloških va­riacij kot ozko specializirano besedilo (Cabré 2003: 179). 65 Ta opredelitev je omejena na dojemanje termina in njegovih variacij samo na izrazni ravni in ne na pojmovni. Upoštevajoc pojmovni vidik, je variacija obli­ka termina, ki oznacuje isti pojem kot osnovni termin. 184–186) v okviru t. i. informacijskega poizvedovanja66 predlaga npr. graficne variacije; skladenjske variacije, ki nastanejo z vrivanjem nove sestavine med sestavine osnovnega termina (protéine végétale > protéine d’origine végétale), z združevanjem (alimentation humaine > alimenta­tion animale et humaine) in s permutacijo (hand function > function of the hand); oblikoskladenjske variacije (pourrissement aprčs récolte > pourrissement post-récolte); paradigmatske variacije (puisement du com­bustible > appauvrissement du combustible); anaforicne variacije, ki se nanašajo na prejšnjo pojavitev osnovnega termina v besedilu; npr. elipsa (processus enzymatique > processus), kratice (synthčse organique > SO). Tipologija je odvisna tudi od posameznega jezikovnega sistema. V korpusu angleško-francoskih besedil, ki so ga za prepoznavanje prevodov terminov in njihovih variaciji oblikovali M. Carl, E. Rascu, J. Haller in P. Langlais (2004), so avtorji potrdili naslednje tipe termino­loških variacij: elipso (supervised safety precautions > safety precautions); vrivanje ene ali vec sestavin v variacijo glede na osnovni termin (prone position > prone supported position); permutacijo (c3a1 sniper rifle > sniper rifle c3a1); združevanje (visual ability, visual acuity > visual ability and acuity); sopomenskost (spotting telescope > spotting scope) in tipografske variacije (hand stop > handstop). C. Jacquemin in E. Tzoukermann (1999) sta naredila tipologijo terminoloških variacij za potrebe strojnega oznacevanja besedil. Ter­minološko variacijo sta opredelita kot besedilni pojav, ki je pojmov-no povezan z izvirnim terminom (ang. original term) (Jacquemin in Tzoukermann 1999: 27). Vecbesedne terminološke variacije locujeta na skladenjske variacije (urinary tract disease > diseases of the lower urinary tract) in oblikoskladenjske variacije (translation inhibitor > translational inhibition). C. Jacquemin (2001: 299) je pozneje dodal še tretji tip terminoloških variacij, in sicer pomenske variacije (benign 66 Informacijsko poizvedovanje v Islovarju ustreza angleškemu terminu information retrieval, ki je 'postopek poiskanja informacij v podatkovni bazi, na spletu'. V komentarjih k slovarskemu sestavku je opozorjeno, da je ustreznejši termin priklic informacij. neoplasms > benign mouse skin tumours; ce obstaja pomenska povezava med tumours in neoplasms). F. Ibekwe-Sanjuan Cristal-Gresec (1998: 564) terminološko va­riacijo razume kot novo besedilno enoto, ki ima spremenjeno obliko in strukturo glede na izhodišcni termin, obe enoti pa sta med se­boj povezani. Obravnava simetricni variaciji permutacijo (the specific nodulation of alfalfa > the specific alfalfa nodulation) in substitucijo (characteristic dna fingerprinting > conventional dna fingerprinting) ter nesimetricno razširitev (blue light > blue light induction). Pri nas sta o terminoloških variacijah pisala Š. Vintar (2008) in B. Trebar (2014). Š. Vintar (2008: 45) je opozorila na previdnost pri dolocanju terminoloških variacij kot pomenskih, kadar termin in va­riacija ne oznacujeta istega pojma (npr. speech comprehension kot po­menska variacija termina language comprehension). Poudarila je, da bi morala biti pomenska variacija oz. preoblikovana sestavina variacije v sopomenskem razmerju s sestavino izhodišcnega termina. Kot primer pomenske variacije je navedla poimenovanji reaktorska zgradba in reak­torska stavba. B. Trebar (2014) pa je terminološke variacije opazoval v specia­liziranem korpusu besedil s podrocja racunalništva in informatike (korpus DSI). Analiziral je oblikoskladenjske terminološke variacije, pri cemer se je osredotocil na vecbesedne termine s samostalniškim jedrom in najmanj dvema polnopomenskima sestavinama. Potrdil je šest tipov terminoloških variacij: besedotvorno variacijo (asociativno pravilo in asociacijsko pravilo), sintagmatsko variacijo (jezik za mode-liranje in jezik modeliranja), permutacijo (podatkovno rudarjenje in rudarjenje podatkov), substitucijo (rudarjenje podatkov in izkopavanje podatkov), razširitev (šifrirni algoritem in simetricni šifrirni algoritem) in koordinacijo (strojna oprema, programska oprema in strojna in pro-gramska oprema). Medtem ko Š. Vintar poudarja, da variacije, oznacujejo isti po­jem kot osnovni termin, B. Trebar v svoji raziskavi locuje med varia­cijami, ki so prvotnemu terminu pomensko enakovredne, in variacija-mi, ki kažejo možen pomenski odklon od prvotnega termina. Navaja primer variacijskega para dostopovno omrežje in dostopno omrežje: »To napeljuje k ugotovitvi, da lahko terminološke variacije vsebujejo sub-tilne razlike v dojetem pomenu: pridevnik dostopoven lahko s stališca splošnega jezika razumemo kot 'tak, ki zagotavlja dostop', dostopen pa kot 'tak, ki se ga lahko dostopa'.« (Trebar 2014: 113) Ta utemeljitev bi sicer veljala za neterminološki besedni zvezi, v okviru terminologije pa verjetno oznacujeta isti pojem.67 V Islovar je vkljucen le termin dostopovno omrežje, ki usmerja na omrežje za dostop,68 po drugi strani pa sta vanj vkljuceni in opredeljeni kot sopomenki dostopna tocka in dostopovna tocka. Razlogov, zakaj dostopno omrežje ni vkljuceno v Islovar, ne poznamo. Možno je, da je bila zveza prepoznana kot manj primerna, neustrezna ali celo neterminološka; lahko je bila spregleda­na in po pomoti ni vkljucena slovar. Ce je analiza terminologije omejena samo na jezikovni oz. izrazni vidik (ne pa tudi na pojmovni vidik), se lahko zdi, da terminološke variacije pomensko odstopajo od osnovnega termina, vendar je njihova definicijska lastnost, da so transformirane oblike terminov, ki oznacuje­jo isti pojem. Ena skupina terminoloških variacij je jezikovnosistemsko predvidljiva (z vidika slovenskega jezika), npr. kratice (BPK – biokemic­na potreba po kisiku, DTK – državna topografska karta); pretvorbe leve­ga pridevniškega prilastka v desni (predložni) samostalniški prilastek (kontejnerski promet – promet z zabojniki), pari terminov s prevzeto in neprevzeto sestavino (glacialna geomorfologija – ledeniška geomorfologi­ja, bruggenski glacial – predtegelenska ohladitev, orogneza – gorotvornost), poenobesedenja (generalna karta – generalka).69 V drugo skupino pa sodijo terminološke variacije, ki so besedilno pogojene, npr. opustitev posamezne sestavine vecbesednega termina, priredno združevanje sicer osamosvojenih terminov. 67 Dokoncno potrditev bi morali dati podrocni strokovnjaki. 68 Dostopovno omrežje in dostopovna tocka sta opredeljena tudi v 3. clenu Zakona o elektronskih komunikacijah (UL RS, št. 109/2012), ki glede na Islovar, v katerem sta kot prednostna termina opredeljena dostopna tocka in omrežje za dostop, ponuja razlicne terminološke rešitve. 69 Primeri so iz Geografskega terminološkega slovarja. 3.3.2Terminološke kolokacije V okviru korpusnega raziskovanja terminologije so postale zanimive tudi terminološke kolokacije. Kolokacije so predvidljivi skladenjski vzor­ci (Fontenelle 1997; povzeto po Gorjanc, Jurko 2004: 52), ki opredelju­jejo razmerje med bazo ali jedrom, ki je pomenski nosilec kolokacije, in kolokatorjem, ki bazo natancneje doloca. U. Heid (1999: 242–243) kot relevantne skladenjske vzorce kolokacij v nemških strokovnih besedilih izpostavi vzorce (baza + kolokator): samostalnik + glagol, samostalnik + pridevnik, samostalnik + samostalnik. V. Gorjanc, S. Krek in P. Gantar (2005: 11) so tem vzorcem dodali še vzorce s pridevnikom, prislovom in glagolom kot bazo: pridevnik + prislov, samostalnik, prislov + glagol, pridevnik, prislov, glagol + kolokatorji, ki zapolnjujejo vezljivostna mesta ali pa ga modificirajo. Terminološka kolokacija je pogosto sopojavljanje besedne zveze, v kateri je vsaj ena sestavina zveze termin. Za podrocne strokovnja­ke terminološke kolokacije praviloma niso relevantne oz. se z njimi ne ukvarjajo, saj jih zanima termin kot poimenovanje za pojem, za druge uporabnike terminologije, zlasti za prevajalce, pa so zelo pomembne. Po Š. Vintar (2003: 74) razmerje med terminom in terminološko kolokacijo doloca uporabnik: »Kar je za terminologa ali dokumentalista zgolj kolo­kacija, je za prevajalca ali tehnicnega pisca termin prav na podlagi krite­rija, da gre za edini ustaljeni in sprejemljivi nacin opisa dolocenega stro­kovnega dejstva.« Ker so za prevajalca termini »vse strokovno specificne enote, ki vkljucujejo tudi kolokacije, posebne krajšave in simbole« (Vintar 2008: 47), je terminološke kolokacije smiselno vkljuciti v terminološki vir za prevajalce. Zanje je namrec bistvena informacija o neposrednem besedilnem okolju termina, saj v kontekstu prevajanja termin ni samo poimenovanje za pojem, ampak so pomembni tudi njegovi skladenjski oz. kolokacijski vzorci (prim. Faber Benítez 2009: 108).70 70 Zanimivo je, kako je R. Estopŕ Bagot (1999; povzeto po Vintar 2008: 48) v raziskavi, v kateri je ugotavljala, kako razlicne skupine uporabnikov termino­logije pojmujejo termine, in v katero je vkljucila strokovnjake s podrocja medi­cine, dokumentaliste, prevajalce in terminografe, posameznim skupinam upo­rabnikov opredelila termin. Vse štiri skupine so morale v besedilu s podrocja Ko razpravljamo o terminu, je pomembno upoštevati uporabnike terminologije, ki se delijo na podrocne strokovnjake, ki s terminologijo sporocajo strokovno vsebino, in na podrocne nestrokovnjake, najpo­gosteje prevajalce, ki te vsebine ne poznajo, ampak terminologijo pra­viloma prepoznavajo na izrazni ravni.71 Za razliko od strokovnjakov termine dojemajo subjektivno, npr. glede na njihovo pogostost v bese­dilu, nepoznanost.72 Kot ugotavljata S. Montero Martínez in P. Faber (2009: 91), je prevajanje osredotoceno zlasti na komunikacijski proces, terminologija je šele drugotna. Prevajalec se z njo ukvarja zato, ker je del strokovnega besedila, ki ga mora prevesti, strokovnjakovo zanimanje za terminologijo pa je osredotoceno na pojme ter njihovo jasno in nedvo­umno poimenovanje, ki zagotavlja ucinkovito strokovno sporazume­vanje (prim. Cabré 1999: 12). medicine oznaciti termine, pri cemer so morali strokovnjaki oznaciti speciali­ zirane leksikalne enote, ki oznacujejo pojme, specificne za medicino; prevajalci specializirane leksikalne enote, ki otežujejo prevod besedila; dokumentalisti specializirane enote, ki bi lahko služile za klasifikacijo dokumenta; termino­ grafi pa specializirane leksikalne enote, ki bi jih vkljucili v terminološki slovar. 71 Kot podrocnega strokovnjaka razumemo posameznika, ki je znanje doloce­ ne stroke pridobil s formalnim izobraževanjem. Prevajalec je strokovnjak na podrocju prevajanja, najpogosteje pa ni strokovnjak za strokovno podrocje, na katero sodijo besedila, ki jih prevaja. Prevajalci, ki se zelo dobro seznanijo oz. specializirajo za prevajanje besedil dolocene stroke, so polstrokovnjaki. H. Bergenholtz in S. Nielsen (2002: 6) kot polstrokovnjake opredelita tiste pre­ vajalce, ki so doloceno stopnjo strokovnega znanja pridobili z izobraževanjem, usposabljanjem in prakticnim delom v okviru jezika za specializirane namene. P. A. Fuertes-Olivera in S. Tarp (2014: 66) locujeta med prevajalci, ki prevaja­jo besedila razlicnih strokovnih podrocij, in prevajalci, ki so specializirani za doloceno strokovno podrocje. Razlika med obema skupinama je v strokovnem znanju, ki ga ima prevajalec, specializiran za doloceno podrocje, zaradi cesar o njem lahko govorimo kot o polstrokovnjaku. 72 T. Fajfar in M. Žagar Karer (2015b) sta v raziskavi preverjali stopnjo soglasja glede terminološkosti oz. neterminološkosti jezikovnih enot pri strokovnjakih, ki so v strokovnih besedilih s svojega podrocja podcrtovali termine. Na pod-lagi rezultatov raziskave ugotavljata, da strokovnjaki terminov vecinoma ne dojemajo subjektivno, ampak jih prepoznavajo kot relativno stabilne enote. Kako terminologijo razumejo strokovnjaki in kako nestrokovnjaki, sta preverjali M. Žagar Karer in T. Fajfar (2015). Naredili sta raziskavo, v kateri sta sodelovali dve skupini podrocnih strokovnjakov (avtoma­tiki in tiflopedagogi) ter terminologi, ki se ukvarjajo s terminologijo in izdelavo terminoloških slovarjev. V strokovnih besedilih s podrocja avtomatike so avtomatiki in terminologi podcrtovali termine s podro-cja avtomatike, v strokovnih besedilih s podrocja tiflopedagogike pa so tiflopedagogi in terminologi podcrtovali tiflopedagoške termine. Zanimivi sta zlasti dve skupini enot, ki nakazujeta, da strokovnjaki in terminologi terminologijo dojemajo razlicno: v prvi so enote, ki so jih strokovnjaki podcrtali, nestrokovnjaki pa ne, v drugi pa enote, ki jih strokovnjaki niso podcrtali, nestrokovnjaki pa so jih podcrtali. V prvo skupino v primeru avtomatike sodijo npr. identifikacija, vodenje, odziv na stopnico, vodenje MPC, v primeru tiflopedagogike pa npr. komuni­kacija, mobilnost, orientacija, vizualno funkcioniranje, specialni pripomo-cek, specialno ucilo, zvocno besedilo. Vecinoma gre za termine, ki so na­stali s terminologizacijo splošnega izrazja, ki je nestrokovnjakom znano, zaradi cesar enot niso opredelili za terminološke. V drugo skupino pa v primeru avtomatike sodijo npr. model z algoritmom, nihanje, objekt regulacije, tokovni signal, vzbujanje, v primeru tiflopedagogike pa ocesni aparat in atrofija. Gre za termine, vendar ne s podrocja avtomatike oz. tiflopedagogike, zaradi cesar jih strokovnjaki niso podcrtali. V tej sku­pini so tudi neterminološke zveze, ki so jih podcrtali nestrokovnjaki, npr. objekt regulacije, dolžina horizonta vodenja. Pri izdelavi terminološkega slovarja oz. terminološkega vira je smiselno upoštevati razlicno razumevanje terminologije pri strokov­njakih in nestrokovnjakih. Strokovnjaki potrebujejo strokovno vero­dostojen terminološki vir, utemeljen na pojmovnem pristopu, nestro­kovnjaki, npr. prevajalci, pa potrebujejo terminološki vir, v katerem je upoštevano, da naslovnik ne pozna pojmovnega sistema stroke, zaradi cesar je koristno, da so vanj vkljucene dodatne informacije, npr. ko­lokacije, ki mu pomagajo pri prepoznavanju terminov in njihovi rabi. Informacije o neposrednem besedilnem okolju termina torej nedvom-no koristijo prevajalcem, vprašanje pa je, ali te informacije v termino­loškem viru pricakujejo tudi podrocni strokovnjaki. Raziskavo o strokovnjaku kot naslovniku terminološkega slovarja je naredila B. Fathi (2014). Eno od vprašanj v raziskavi, v katero je bilo vkljucenih 40 strokovnjakov, se je nanašalo tudi na tip informacij, ki jih strokovnjaki pricakujejo v terminoloških slovarjih in drugih virih. Re-zultati so bili naslednji: najvec, kar 93,3 % strokovnjakov v slovarjih išce definicije, 90 % medsebojna razmerja med termini (npr. sopomenskost), 66,6 % jih išce podrocne oznake, 60 % graficne ponazoritve, 58,3 % slovnicne podatke, 56,6 % normativne podatke, 41,6 % pa kolokacije in primere rabe (Fathi 2014: 18). Prav tako so raziskavo, v kateri so strokovnjake spraševali, ali se jim zdi koristno, da je v terminološki slovar vkljuceno tipicno besedilno oko­lje, izvedli N. Logar, P. Gantar in I. Kosem (2014). Vanjo je bilo vklju-cenih 24 strokovnjakov. 58 % strokovnjakov je na vprašanje odgovorilo pritrdilno, saj jim te informacije pomagajo popolnoma razumeti termin, njegov pomen in vlogo v kontekstu, 38 % strokovnjakov pa je odgovori-lo, da jim je vseeno. Raziskavo o podatkih, relevantnih za prevajalce strokovnih besedil, so naredili tudi C. I. López Rodríguez, M. Buendía Castro in A. García Aragón (2012). Namen raziskave je bil oceniti terminološko bazo znanja s podrocja okolja, imenovano EcoLexicon,73 glede na potrebe posebne sku-pine uporabnikov, in sicer študentov strokovnega prevajanja (iz anglešcine kot prvega tujega jezika v španšcino kot materni jezik). V raziskavo sta bili vkljuceni 2 skupini po 33 oz. 21 študentov tretjega letnika prevajanja in tolmacenja.74 Pri analizi rezultatov je bilo upoštevanih 44 veljavnih anket. Na odprti tip vprašanja, katere informacije v bazi EcoLexicon se jim zdijo koristne za prevajalca, so anketiranci najpogosteje odgovorili, da povezave oz. razmerja med pojmi (56,8 %), sledili so ustrezniki (52,2 %), nato frazeologija75 in kontekst (30 %), vizualne informacije (20 %) in na­ 73 EcoLexicon predstavlja pojmovni sistem strokovnega podrocja okolja v obliki te­zavra. Pojmi so povezani s sorodnimi pojmi in poimenovani z angleškimi, špan­skimi, nemškimi, francoskimi, ruskimi in grškimi termini. Baza vkljucuje poj­movne, jezikovne in graficne informacije ter je namenjena razlicnim skupinam uporabnikov, npr. zainteresiranim posameznikom, študentom, prevajalcem. 74 Gre za študente Fakultete za prevajanje in tolmacenje Univerze v Granadi (Španija). 75 V clanku sicer ni opredeljeno, kaj je frazeologija, so pa razlicni pogledi na zadnje podrocne oznake (8 %). Skoraj 90 % anketirancev se je strinjalo, da so vse informacije, vkljucene v EcoLexicon, koristne, saj razlicne infor­macije služijo razlicnim uporabnikom oz. njihovim potrebam. Izkazalo se je, da so anketiranci pri prevajanju, ki so ga morali opraviti v okviru ankete, najprej preverili osnovni pojem v besedilu in pojme, s katerimi je povezan, definicije, slikovno gradivo in informacijo o podrocju. Ko so dobili splošen pregled nad zadevnim podpodrocjem, so preverili termine, ki jih niso poznali, njihove ustreznike, rabo in frazeologijo. Glede na rezultate prve raziskave, ki je vkljucevala strokovnjake, in rezultate tretje raziskave, ki je vkljucevala prevajalce, lahko ugotovimo, da so najpomembnejše informacije v terminoloških virih termini, ki oznacu­jejo pojme, definicije in ustrezniki. V obeh raziskavah so se informacije o neposrednem besedilnem okolju terminov izkazale za manj pomembne. V prvi raziskavi je 40 % strokovnjakov potrdilo, da v terminoloških slovarjih išce kolokacije in zglede rabe, v tretji raziskavi pa je 30 % prevajalcev meni-lo, da sta kontekst in frazeologija v EcoLexikonu koristna. V drugi raziskavi je odstotek strokovnjakov, ki se jim zdi tipicno besedilno okolje v slovarju koristno, višji, saj se je o tem strinjalo kar 58 % strokovnjakov. Ker so v raz­iskavi preverjali samo koristnost tega tipa informacij, se zastavlja vprašanje, kakšni bi bili rezultati, ce bi koristnost tega tipa informacij ocenjevali glede na koristnost drugih informacij v slovarju. 3.4 Terminološka Teorija in praksa v sloveniji Tudi v slovenskem prostoru se je v zadnjem casu poleg pojmovnega pristopa k raziskovanju terminologije, pri katerem je izhodišce ter­minološkega dela pojem, ki mu je dogovorno pripisan termin, zacel uveljavljati pristop, na podlagi katerega so v terminološko podatkovno zbirko vkljucene leksikalnosemanticne informacije v obliki kolokacij in zgledov rabe. frazeološko enoto predstavljeni v M. Buendía Castro, S. Montero Martínez in P. Faber (2014: 57–58). Kot tip frazeološke enote, vkljucene v EcoLexicon, so opredeljene npr. glagolske kolokacije. Vecina slovenskih terminoloških slovarjev je utemeljena na poj­movnem pristopu.76 Pri njihovem nastajanju so praviloma sodelovali strokovnjaki, ki so s slovarjem želeli poenotiti podrocno terminologijo. V predgovoru k Terminološkemu slovarju izrazov v sistemu zdravstvenega varstva lahko preberemo o namenu slovarja (str. 7). Cilj vzpostavitve slovenskega terminološkega slovarja izrazoslovja v sis-temu zdravstvenega varstva je poenotiti razumevanje kljucnih pojmov (terminov) tega podrocja v slovenskem prostoru, saj so na podrocju zdra­vstvenega varstva poleg zdravstvenih poklicev aktivni tudi drugi poklici: ekonomisti, pravniki, etiki, matematiki, statistiki, sociologi, organizatorji in drugi. Zato se zdi nujno, da se med seboj razumemo, usklajeno in definirano izrazoslovje pa se tudi s pomocjo tega slovarja uveljavi v vsak­danjem strokovnem dialogu. Podobno funkcijo ima tudi slovar Temeljni pojmi poklicnega in strokov­nega izobraževanja, le da avtor poudari potrebo po poenotenju angleš­kih ustreznikov za slovenske termine (str. 8). /Z/brati najpogostejše izraze, ki jih za oznacevanje pojavov v poklicnem in strokovnem izobraževanju uporabljamo v Sloveniji, ter vzpostaviti ustre­zno besedno in pojmovno zvezo s tistimi, ki se uporabljajo v uradnem angleškem strokovnem izrazju v Evropski uniji. To je potrebno in nujno zaradi cim bolj enopomenskega razumevanja in uporabe pojmov in izra­zov v razlicnih povezavah, po drugi strani pa zaradi tega, da bi pri spora­zumevanju s tujejezicnim (strokovnim) okoljem imeli na voljo ustrezne angleške sopomenke. Tudi avtorji Terminološkega slovarcka karierne orientacije so v uvodu iz­postavili pomembnost poenotene terminologije (str. 9). Enotnejša terminologija bi morala olajšati sodelovanje med institucijami, ki izvajajo karierno orientacijo in sorodne oblike dejavnosti. Menimo, da bo prispevala tudi k vecji jasnosti pri financiranju dejavnosti, saj je bilo v preteklosti veckrat slišati pripombe o nejasni terminologiji. 76 Po letu 1990 je v Sloveniji izšlo skoraj 300 terminoloških slovarjev, vecina je razlagalnih, nekateri pa so vecjezicni. Na pojmovnem pristopu so svoje terminološko raziskovanje in delo uteme­ljili tudi v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.77 V obdobju 2002–2015 so objavili 14 razlagalnih terminoloških slovarjev v knjižni in/ali elektronski obliki, in sicer planinski slovar, geografski slovar, gemološki slovar, geološki slovar, cebelarski slovar, gledališki slovar, smucarski slovar, farmacevtski slovar, botanicni slovar, veterinarski slovar, tolkalni slovar, slovar avtomatike, slovar uporabne ume­tnosti in urbanisticni slovar.78 Izdali pa so tudi dvojezicni slovar elektroni­ke, elektrotehnike in telekomunikacij. Izhodišce njihovega dela je pojem kot miselna enota, termin pa je njegovo poimenovanje. Pojmi so med seboj povezani in gradijo pojmovni sistem, ki je predstavljen v konkretnem ter­minološkem slovarju. Primarni naslovnik takega terminološkega slovarja je strokovnjak, ki pozna pojmovni sistem svoje stroke. Terminološka podatkovna zbirka odnosov z javnostmi Termis pa je primer terminološkega vira, v katerega so s kolokacijami in s po dvema korpusnima zgledoma rabe za vsako kolokacijo vkljuceni podatki o leksi­kalnosemanticnem okolju terminov (Logar, Gantar, Kosem 2014). Kolo­kacije so clenjene glede na slovnicno zgradbo in pomensko povezanost, tako so v okviru termina odnosi z javnostmi navedene kolokacije, npr. izvajalec (odnosov z javnostmi), predstavnik (odnosov z javnostmi), vodja (odnosov z javnostmi); funkcija (odnosov z javnostmi), naloga (odnosov z javnostmi); odlicni (odnosi z javnostmi), profesionalni (odnosi z javnostmi); potrebovati (odnose z javnostmi), prakticirati (odnose z javnostmi), izbolj­šati (odnose z javnostmi). V uvodu Termisa sicer ni omenjeno, komu je ter­minološka podatkovna zbirka primarno namenjena, glede na vrsto infor­macij, ki so vanjo vkljucene, npr. kolokacije, primeri rabe, daljše razlage, pa sklepamo, da je zasnovana za širši krog uporabnikov terminologije.79 77 O terminološkem delu v Sekciji za terminološke slovarje gl. npr. B. Košmrlj- -Levacic (2007); B. Košmrlj-Levacic (2009); T. Fajfar (2013); T. Fajfar, M. Žagar Karer (2015a). 78 Elektronske razlicice so prosto dostopne na Terminologišcu (http://isjfr.zrc­ sazu.si/terminologisce). 79 Po N. Logar Berginc (2009: 230) v terminoloških slovarjih, zasnovanih za vse skupine uporabnikov terminologije, razlage ne bi smele biti prevec specializira­ ne, vkljucevali naj bi kolokacije, primere rabe, prevode v vsaj en tuji jezik, vse sopomenke z normativno usmeritvijo ipd. V Turisticni terminološki slovar je vkljuceno ponazarjalno (ilu­strativno) gradivo, pridobljeno, razen nekaterih izjem, iz turisticnega korpusa TURK. V slovarskem sestavku to gradivo sledi definiciji in vsebuje kolokacijske in stavcne zglede dejanske rabe terminov. Njihovo vkljucitev v slovar utemeljuje V. Mikolic (2013: 33): »Ožji in širši kon­tekst terminov se je pokazal za zelo pomembnega pri prepoznavanju terminov, saj je bilo šele s pomocjo analize sporazumevalnega okolja mogoce natancno dolociti njihov pomen.« Kot je razvidno iz predstavljenih odlomkov uvodov, so terminološki slovarji, namenjeni podrocnim strokovnjakom, relevantni zlasti za ureja­nje terminologije, ki naj prispeva k ucinkovitemu strokovnemu sporazu­mevanju. Njihova najpomembnejša lastnost je strokovna verodostojnost. Š. Vintar (2008: 47) ugotavlja, da so ti slovarji »za prevajalce bistveno manj uporabni«. Seveda velja tudi obratno: slovarji, ki so namenjeni razlicnim uporabnikom terminologije in imajo njim prilagojene informacije, npr. manj specializirane definicije, so gotovo manj uporabni za strokovnjaka. 3.5 slovenska pravna Terminologija Pravni pojmi so podvrženi relativno hitremu spreminjanju,80 kar je po­sledica družbeno-politicnih sprememb v družbi, ki jo pravo ureja. S slo­vensko osamosvojitvijo so se umaknili tipicni pojmi preteklega sistema, npr. delovna organizacija, gospodarsko sodišce, minulo delo, narodna banka, samoupravljanje, sestavljena organizacija združenega dela, temeljna orga­nizacija združenega dela, temeljni zakon, vojaško sodišce, združeno delo. Pojmi se tudi v obdobju po 1991 spreminjajo, tj. postanejo zastareli oz. se pojavijo novi, npr. obvezni pripor je bil aktualen do leta 1996, beneficirana delovna doba do leta 2000, gospodarski prestopek do leta 2002, socialno sta­novanje do leta 2003, vajenec do leta 2006, delovna knjižica do leta 2009, zajamcena placa do leta 2012, invalidnina do leta 2013. 80 Pri cemer to ne velja za vse pojme, znacilno je zlasti za pojme s podrocja oblastne in družbene organiziranosti. Pojavili so se novi pojmi, npr. zakljucni izpit po letu 2004, v Kazen-ski zakonik iz 200881 in v Kazenski zakonik iz 201282 so vkljuceni uboj (115. clen), umor (116. clen) in uboj na mah (117. clen), v Kazenskem zako­niku iz 200483 pa sta v 127. clenu omenjena samo umor in uboj na mah. Uboj je 'kaznivo dejanje, ki ga stori, kdor naklepno odvzame življenje drugi osebi', umor je 'hujša oblika uboja zaradi storilcevega namena ali nacina storitve, npr. iz koristoljubnosti, na zahrbten nacin', uboj na mah pa je 'uboj, ki ga storilec izvrši brez predhodnega nacrtovanja, ker ga je ubiti mocno razdražil' (definicije so iz nastajajocega PTS). Navedimo še primer iz predloga Družinskega zakonika,84 ki je želel na novo definirati zakonsko zvezo in družino glede na pojma v veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v katerem je družina opredeljena kot »z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene« (2. clen), zakonska skupnost pa kot » življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo« (3. clen). V predlogu Družinskega zakoni­ka je bila družina definirana kot »življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, ce ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka dolocene obveznosti in pravice« (2. clen), zakonska skupnost pa kot »življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakonik« (3. clen). Z vidika dopolnjevanja in spreminjanja pravne terminologije je bil zelo po­memben pristop Slovenije k EU in sprejetje pravnega reda EU. 3.5.1Zacetki slovenske pravne terminologije Prvi poskusi oblikovanja slovenskih pravnih terminov v uradovalnih besedilih so se pojavili v 2. polovici 18. stoletja, ko je slovenski jezik v uradovanju zacel prerašcati zgolj ustno prakso. Sklep, ki je dolocal, da se patenti o pomembnih gospodarskih, vojaških, financnih in zdravstve­ 81 Kazenski zakonik (KZ-1). UL RS, št. 55/2008. 82 Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2) (uradno precišceno besedilo). UL RS, št. 50/2012. 83 Kazenski zakonik (KZ-UPB1) (uradno precišceno besedilo). UL RS, št. 95/2004. 84 Predlog je bil 16. junija 2011 potrjen v Državnem zboru, naslednje leto pa so ga volivci na referendumu zavrnili. nih zadevah prevedejo v slovenski jezik, je zacetek poslovno-uradoval­nega jezika (Orožen 1996: 326–327). S prevodi naj bi bilo Slovencem onemogoceno, da bi se pri neizpolnjevanju svojih dolžnost do države izgovarjali na jezikovno nerazumevanje predpisov. M. Orožen (1996: 329) za prevode patentov ugotavlja mocno kalkiranje na ravni izrazja in skladnje, za prelom s tradicijo kalkiranja izpostavi Metelkov prevod Gozdne naredbe iz 1824: »Celotno besedilo patenta, ki obsega preko osemintrideset strani, izpricuje na vseh jezikovnih ravneh slovnicno urejenost /.../ Pravo presenecenje pa so tisti »gozdarski termini«, ki so bili ovira za prevajanje ob koncu 18. stoletja.« (Orožen 1996: 334–335) S formalnopravno ureditvijo slovenskega jezika v drugi polovici 19. stoletja se je slovenska pravna terminologija zacela oblikovati siste­maticno in organizirano. Pojavili so se prvi poskusi urejanja slovenske pravne terminologije, npr. Juridisch-politische Terminologie für die slavi­schen Sprachen Oesterreichs. Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe (1853), Nemško-slovenska pravna terminologija (1894). Avtor Nemško-slovenske pravne terminologije je bil Janko Babnik, ki je opravil redakcijo gradiva, izpisanega iz državnih in deželnih zakoni­kov.85 Po opravljeni redakciji je gradivo pregledal urednik slovenske izdaje državnega zakonika K. Štrekelj. Pred Babnikom so pobude za poenotenje slovenske pravne terminologije dajali posamezniki v sloven-skih pravnih revijah. Prva slovenska pravna revija je bil Pravnik slo­venski: list za pravosodje, upravo in državoslovje, ki je pod uredništvom Jakoba Radoslava Razlaga zaradi premalo zanimanja s strani piscev in narocnikov izhajal le tri leta (1870–1872). Leta 1881 je pod uredniš­tvom Alfonza Moscheja izšel Slovenski pravnik: glasilo društva »Prav­nik« v Ljubljani. V 1. številki II. letnika Slovenskega pravnika (1882: 25–26) je nepodpisani avtor clanka O pravni terminologiji zapisal:86 Kadar nasprotniki slovenskemu uradovanju z dokazi nicesar opraviti ne morejo, tedaj sklicujejo se na revšcino slovenskega jezika, tedaj naglašajo pred vsem, da nimamo nikake pravne terminologije, da se rabijo za jeden 85 Izpisali so ga clani odbora društva Pravnik, ki je bilo ustanovljeno leta 1889. Vec o društvu gl. J. Šinkovec (1988). 86 Avtor je bil najbrž A. Mosche (Kranjc 1998: 178). in isti pojem raznovrstni izrazi, tako da konecno nikdo ne ve, kaj je pravo, in kaj da naj se definitivno rabi. Resnica je, da je naša pravna termino­logija še mocno v neredu, in da se casih rabi za jedno in isto vec izrazov. Avtor je clanek zakljucil z ugotovitvijo, ki je aktualna še danes, še pose-bej v kontekstu terminologije v EU – slovenska pravna terminologija se mora poenotiti, saj je zaradi množice poimenovanj za isti pojem oteže-no strokovno sporazumevanje. Živa potreba pa je, da se nekoliko uredi naša terminologija tako, da se bode za jeden in isti pojem po vsej Sloveniji rabil jeden in isti izraz. To nas je napotilo, da bodemo na tem mestu v prihodnjih objavljali kratko najpotrebnejše izraze obsezajoco pravno terminologijo v ta namen, da bi se tu priobceni izrazi v rabo upeljali povsod po slovenskej zemlji. V Slovenski pravnik z dne 15. februarja 1882 je bil prvic vkljucen nem-ško-slovenski slovarcek terminov, in sicer od Abänderung (slv. predruga-citi) do Ausbleiben (slv. izostati). Slovarski dodatek je bil vkljucen tudi v naslednje številke, termini na crko Z so bili vkljuceni v zadnjo, 12. številko II. letnika Slovenskega pravnika.87 Leta 1946 je zacel izhajal Ljudski pravnik, ki od 1953 naprej izhaja pod naslovom Pravnik.88 3.5.2 Sodobna slovenska pravna terminologija Pravna terminologija je tema, ki zanima tako pravnike kot jezikoslovce. V reviji Pravna praksa: casopis za pravna vprašanja, ki izhaja od 1982, s posebno izdajo Evro PP: evropsko pravo in praksa, ki izhaja od leta 2003, so pravni terminologiji namenjene tri rubrike. Jezikovni koticek termi­nologijo analizira z jezikovnega vidika, Terminološki koticek s strokov­nega vidika, Evropski terminološki koticek pa je v obdobju 2007–2009 predstavljal terminologijo, ki oznacuje osnovne pojme EU. Prav tako redno izhajajo znanstvene in strokovne monografije ter prirocniki o 87 Izhajal je med letoma 1881–1944. 88 Natancneje o razvoju slovenske pravne terminologije v M. Jemec Tomazin (2010). slovenski pravni terminologiji, npr. Jezikovne reže (Kalin Golob 2001a), Jezikovne reže II (Kalin Golob 2003b), Mostovi prava (Novak 2004b), Mostovi prava II (Novak 2006), Mostovi prava III (Novak 2008), Kotic­ki pravnega jezika (Logar 2009), Slovenska pravna terminologija (Jemec Tomazin 2010), Jezikovne trajnice (Verovnik 2012). Sodobnega slovenskega pravnega terminološkega slovarja še ni­mamo. Pripravljajo ga v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v sodelovanju s Pravno fa-kulteto Univerze v Ljubljani. Vseboval bo sodobno slovensko pravno terminologijo, ki oznacuje pojme slovenskega prava, in delno pravno terminologijo, ki je postala relevantna po pristopu Slovenije k EU. O tem, da je pravna terminološka zbirka nujna, saj prispeva k ustaljenosti terminologije, je pisal že Danilo Majaron konec 19. stoletja. Opozoril je na številne sopomenke, ki si jih izmišljajo pravniki, ker nimajo termi­nološke zbirke, v kateri bi preverili, ali za posamezen pojem termin že obstaja (Majaron 1890: 267–268). Jako nevarno je uže to, da nimamo nikake zbirke terminologijskih izra­zov, ki so sedanji cas v rabi. Najboljša terminologija nic ne velja, ako se ž njo seznaniti ne moreš. Za nas je zbirka bistvena potreba. /…/ V našem pravniškem jeziku je res nesrecno število sosmiselnih besed ali sinonimov, a tega je krivo najbolj to, ker se posamezen pravnik za vsak slucaj z naj­boljšo voljo nima cesa držati, nego si mora veckrat sam ustvariti znacilno, razlicno od doslej dane in znabiti jako razširjene besede, katera pa njemu ni bila znana. Število sinonimov, katere najmanj trpí pravniški jezik, dá se znatno zmanjšati jedino le s kolikor moci obsežno zbirko pravniških besed. Takšna zbirka bila bi torej ucni pripomocek, a ob jednem pomagala bi svojim besedam do tehnicne veljave, jeziku do stalne terminologije. Edini slovenski pravni terminološki slovar je izšel leta 1999 (Pravni terminološki slovar: Gradivo), a je z vidika sodobne pravne terminologije zastarel, saj vkljucuje gradivo do 1991. Leta 1986 je izšel leksikon Pravo, prenovljena in razširjena izdaja pa leta 2003. P. Apovnik in L. Karnicar sta avtorja Slovarja pravnega in ekonomskega jezika (nemško-slovenski del je izšel leta 1989, slovensko-nemški pa leta 1996). Leta 2001 je izšel Slovensko-angleški pravni slovar, avtor je T. Longyka, ki je tudi soavtor Hrvaško-slovenskega/angleškega slovarja (2003).89 Prav tako je leta 2003 izšel Angleško-slovenski pravni slovar, katerega avtorji so P. Longyka, J. Bajuk, S. Fajdiga in G. Podbevšek. Našteti dvojezicni slovarji ne vsebu­jejo definicij. Pravna terminologija v EU je prosto dostopna na spletu, npr. v vecjezicnem tezavru Evrovoc,90 terminoloških zbirkah Evroterm in IATE, Glosarju EUABC.91 Znacilnosti slovenske pravne terminologije V nadaljevanju bo slovenska pravna terminologija opredeljena z vidika besednovrstnosti, predstavljeni bodo pravni termini, ki nastanejo s ter­minologizacijo, in pravni termini, ki se determinologizirajo, izpostav­ljena pa bo tudi posebna skupina pravnih terminov – latinski termini. Pravni termini glede na besedno vrsto Termini v nastajajocem Pravnem terminološkem slovarju so besedno­vrstno samostalniki. Tudi sicer so termini kot poimenovanja za poj-me tipicno samostalniki, kar ugotavljajo npr. M. T. Cabré (1999: 87), A. Vidovic Muha (2000: 117), Š. Vintar (2008: 40–41). Kot glagolski izjemi v sicer vecinsko samostalniški terminologiji se veckrat navajata vojaška in športna terminologija (Logar, Vintar 2008: 8), M. Žagar Karer (2011: 32–33) pa opozarja, da je pojavljanje nesamostalniških terminov odvisno zlasti od obravnavanega strokovnega podrocja, tako so v glasbeni terminologiji tudi prislovi, npr. allegro, forte, v gledališki pa medmeti, npr. Bis!, Bravo!. Vecbesedni pravni termini so skladenjsko najpogosteje samostal­niške besedne zveze z levim pridevniškim prilastkom, ki je tudi sicer tipicna struktura terminov, npr. abstraktna odškodnina, begosumni obdolženec, civilna pravda, objektivni rok, odlocilni veto, pravni posel, trditveno breme, tvegana pogodba. Pojavljajo se tudi tribesedni termi­ni, npr. abstraktni pravni posel, aktivna volilna pravica, aktivna stvarna legitimacija, beneficirana delovna doba, civilni sodni postopek, celo štiri­ 89 Drugi avtorji so še Zoran Galic, Tomislav Laušin in Nina Nikolic. 90 Spletni vir: http://eurovoc.europa.eu/. 91 Spletni vir: http://sl.euabc.com/. besedni termini, npr. pravo gospodarsko kaznivo dejanje, in petbesedni, npr. absolutno bistvena kršitev dolocb postopka, relativno bistvena kršitev dolocb postopka. Termini imajo tudi skladenjsko strukturo s samostal­niškim jedrom in desnim samostalniškim prilastkom, npr. domneva ne­dolžnosti, avtonomija volje strank, cena posebne priljubljenosti, pogost pa je tudi desni predložni samostalniški prilastek, npr. cesija v zavarovanje, davek na dodano vrednost, izpolnitev z zamudo, izrocitev na dolgo roko, menica na lastni ukaz, pogodba v korist tretjega. Glagoli v nastajajoci Pravni terminološki slovar ne bodo vklju-ceni. A. Žele (2004: 78) ugotavlja, da so glagoli »zaradi svoje orga­nizacijske vloge v stavcnih povedih povsem netipicna besedna vrsta za termine – vecina potencialnih glagolskih terminov je že tako in tako izimenskih«. Locuje med prvotnimi glagolskimi termini, ki so enobesedni, npr. abrogirati, agitirati, prelastniniti ratificirati repre­zentirati, in drugotnimi glagolskimi termini, ki lahko tvorijo samo besednozvezne termine, npr. imeti pravico, kršiti obveznost priznati pravico, ugoditi pritožbi (Žele 2004: 86–89). Z glagolskimi pravnimi termini se je ukvarjala tudi M. Jemec Tomazin (2010: 189–210), ki je sestavila tipologijo glagolskih terminov v Evrotermu, kamor je uvrsti-la terminološke glagole, npr. apelirati, izterjati, legalizirati, termino­logizirane glagole, npr. obvezovati, odstopati od, opozarjati, glagole v terminoloških besednih zvezah, npr. odreci se imuniteti, opustiti cari­ne, pobotati zneske, in glagole v obrazcih, npr. nemudoma podati svoje mnenje, neposredno ali posamicno zadevati. Tipicne zveze so v terminološkem viru, kot je Evroterm, ki je primar-no namenjen prevajalcem, smiselne, saj so za prevajalca enako pomemb­ne kot termini (Vintar 2008: 41). Tudi M. Chromá (2007: 444–45) kot eno od skupin pravne terminologije v kontekstu jezika za pravne namene (ang. language for legal purposese)92 prepoznava tipicne zveze, npr. statu­ 92 Jezik za pravne namene je vrsta jezika za specialne namene (ang. language for special purposes) v okviru specialne leksikografije, ki se je v 70. letih prejšnjega stoletja zacela razvijati vzporedno s terminologijo in terminografijo. Specialna leksikografija je podvrsta leksikografije, ki se ukvarja z izdelavo slovarjev, v katere so vkljucene leksikalne enote oz. termini, ki opisujejo pojme specializi­ranih podrocij (Bowker 2003: 154). tory presumption of paternity of husband of mother, unless the Act provides otherwise, where it appears to the judge that. M. Gacic (2011: 89) pa se na podlagi analize prevodov pravnih besedil iz hrvašcine v anglešcino spra­šuje, ali je terminologija res samo tisto, kar je bilo do zdaj razumljeno kot terminologija, tj. zlasti samostalniki, samostalniške zveze, redko glagoli, ali je terminologijo treba razumeti širše. Pri odgovoru na to vprašanje je verjetno treba upoštevati uporabni­ka terminologije, saj razlicne skupine uporabnikov terminologijo doje­majo in uporabljajo na razlicne nacine. Strokovnjak termin razume kot poimenovanje za pojem s strokovno vsebino, ki jo želi sporociti, pre­vajalec pa terminologijo uporablja v kontekstu besedila, ki ga prevaja. Zaradi tega potrebuje informacije o tipicnih zvezah, katerih del je tudi termin, oz. informacije o neposrednem besedilnem okolju termina. Terminologizirani pravni termini Velik delež pravnih terminov je nastal s terminologizacijo, kar je v povezavi s pravom kot sistemom pravil, ki predpisujejo vedenje in ravnanje v družbi. A. Vidovic Muha (2000: 116) terminologizacijo opredeli kot »poimenovanje posebnega, manj znanega z izrazom, ki je vsaj v svojem osnovnem pomenu del splošne zavesti«. Pravni ter-min, ki nastane s terminologizacijo, oznacuje pravni pojem, pri cemer nestrokovnjaki (nepravniki) s terminom praviloma razumejo splošni pomen. Na to opozarja vec avtorjev, med drugimi tudi N. Viskovic (1989: 65), ki terminologizirane pravne termine, npr. dobri obicaji, javni interes, nevarna stvar, skrb, vznemirjanje javnosti, oznaci kot bolj fleksibilne in manj dolocne kot t. i. ciste pravne termine, za kate-re velja vecja dolocnost in so v funkciji neposrednega zagotavljanja pravne varnosti. Govori o paradoksu, da so dolocnejši pravni termini državljanom manj razumljivi, nedolocnejši pa bolj (Viskovic 1989: 66). Pri tem je treba poudariti, da je to razumevanje samo navidezno, saj nepravnik s terminom, ki je nastal s terminologizacijo, praviloma razume splošni izraz. Temu pritrdi tudi H. Mattila (2006: 100) in opozori, da je navidezno razumevanje veliko bolj nevarno od nera­zumevanja. Strinjata se tudi K. Škrubej (2002: 1146) in A. Iglicar (2002: 1059), ki izpostavi: Spremenjeni pomen besede iz vsakdanjega pogovornega jezika je najpo­gosteje opredeljen z vecjo natancnostjo ali posebej doloceno vsebino, ki jo opredeljujeta pravna praksa in teorija (na primer otrok v kazenskem pravu, malomarnost, skrajna sila, coln itn.). Poznavanje pravne vsebine teh izrazov je povezano s poklicnim pravniškim izobraževanjem in uspo­sabljanjem. Takšno specificno pravno izrazoslovje omogoca neposredno razumevanje med pravniki, medtem ko so potrebna dodatna pojasnila ljudem brez pravniške izobrazbe. Pogosto tu nastajajo nesporazumi zaradi prevec dobesednega razumevanja nekaterih pravnih izrazov v vsakdanjem življenju (na primer enacenje poslovne sposobnosti s poslovnostjo). Terminologizirani pravi termini oznacujejo pravne pojme in so vsebinsko dolocnejši kot splošni izrazi, npr. termin hramba oznacuje 'storitev, pri kateri shranjevalec sprejme premicno stvar, jo hrani in jo po preteku casa ali na poziv vrne položniku', v SSKJ pa je hramba razložena kot 'spra­vljanje, shranjevanje cesa za dolocen cas'; termin malomarnost oznacuje 'zanemarjanje dolžne skrbnosti', v SSKJ pa je malomarnost razložena kot 'lastnost, znacilnost malomarnega cloveka'; termin verjetnost oznacuje 'stopnjo materialne resnice, za katero velja, da so razlogi, ki govorijo za resnicnost dolocenega dejstva, mocnejši od razlogov, ki govorijo proti', v SSKJ pa je verjetnost razložena kot 'lastnost, znacilnost verjetnega'.93 Determinologizirani pravni termini Pravni termini lahko preko determinologizacije prehajajo v splošno leksiko. I. Meyer in K. Mackintosh (2000: 112) determinologizacijo opredelita kot proces, v katerem termin prestopi iz terminološke v splošnojezikovno rabo. Determinologizacija poteka stopenjsko, in si­cer od delne terminologizacije, ki je najpogostejša, k popolni determi­nologizaciji. Delno determinologizirani termin94 še vedno oznacuje 93 Terminološke definicije so iz nastajajocega PTS, razlage pomenov pa so iz SSKJ. Naj tu omenimo še razliko med terminološko definicijo in razlago v splošnem slovarju. Terminološka definicija pojem umesti v pojmovni sistem, za razlago pa to ne velja. Vec o definicijah v M. Žagar Karer (2011: 40–42). 94 A. Žele (2004: 78) govori o polterminu (z opombo, da poimenovanje uporablja B. Poštolková) kot pomensko posplošenem izhodišcnem terminu. pojem, ki ga v specializiranem besedilu oznacuje termin, pri popolni determinologizaciji pa na podlagi pomenskega prenosa nastane nov pomen, ki z izvornim pojmom oz. terminom ni vec povezan (Žagar 2005: 40). Navedimo primer termina hipoteka, ki je v nastajajocem PTS definiran kot 'zastavna pravica na nepremicnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo'. Tako je uporabljen npr. v 343. clenu Obligacijskega zakonika.95 Ko pretece cas zastaranja, se upnik, cigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, lahko poplaca le iz obremenjene stvari, ce jo ima v rokah ali ce je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Termin hipoteka je delno determinologiziran v primeru iz korpusa Gi­gafida. M. Žagar (2005: 47) ugotavlja, da se determinologizirani termi­ni pogosto uporabljajo ravno v množicnih medijih. Oktobra 2001 je bilo Abanki zastavljenih še 117 enot, 28. avgusta 2003 pa še 75, od tega 62 varovanih stanovanj in 13 hiš. Temu je treba dodati še prej omenjenih 6 parcel, na katerih se lahko zgradi 26 varovanih stanovanj in ki so tudi pod hipoteko. Primer popolno determinologiziranega termina hipoteka je zgled, vklju-cen v SSKJ v okviru iztocnice hipoteka; ima kvalifikatorja preneseno in knjižno. Pod zgledom je primer iz korpusa Gigafida. zaostalost je najhujša hipoteka naše preteklosti Najbrž vemo za hipoteko, ki jo ustvarjalnosti sodobnega cloveka predsta­vljajo srcna obolenja, ko kljub neslutenemu razvoju medicine tolikokrat zamujamo v tekmi z prezgodnjo smrtjo. Poleg delne in popolne determinologizacije, ki sta jezikovnosistemski, je treba lociti še individualno determinologizacijo, ki je besedilni po­jav. Tako kot za popolno determinologizacijo tudi za individualno velja 95 UL RS, št. 83/2001. odmik od izvornega pojma. Razlika med obema tipoma determinolo­gizacije je, da je pri popolni pomen že ustaljen, pri individualni pa je pomen enkraten in ga je možno prepoznati le v konkretnem besedilu (Žagar 2005: 40). Latinski pravni termini Posebno skupino pravnih terminov predstavljajo latinski termini, ki imajo praviloma slovenske ustreznike, npr. absolutio ab instantia (za­vrženje tožbe), bona fides (dobra vera), cautio actoris (tožniška varšcina), datio in solutum (nadomestna izpolnitev), damnum emergens (navadna škoda), delictum sui generis (specificno kaznivo dejanje), dolus (naklep), falsus procurator (zastopnik brez pooblastila), laesio enormis (cezmerno prikrajšanje), pretium affectionis (cena posebne priljubljenosti), pretium extraordinarium (izredna cena), pretium ordinarium (redna cena). Obli­kovala se je tudi posebna skupina vecbesednih terminov s slovenskimi in latinskimi sestavinami, npr. ad hoc arbitraža (priložnostna arbitraža), jamstvo del credere, klavzula rebus sic stantibus (klavzula spremenjenih okolišcin), prepoved reformatio in peius, priznanje de facto, priznanje de iure, ratio legis vzrocnost, teorija ultra vires. Posebej velja omeniti latin­ske izraze, ki ne oznacujejo pravnih pojmov, ampak imajo zlasti reto-ricno funkcijo, npr. ad libitum (prepušceno prosti odlocitvi), ad notam (na znanje, v vednost) de facto (dejansko), de lege ferenda (s stališca mo-rebitnega bodocega zakona, ki bi vprašanje uredil bolje, primerneje), mutatis mutandis (s potrebnimi spremembami). Latinski pravni termini so pogostejši v besedilih pravne znanosti,96 v katerih delujejo kot stilisticno sredstvo, z njimi naj bi se dosegala vecja verodostojnost besedila, poleg tega pa so kohezivni element med pravniki (Matilla 2006: 136–137). Tudi A. Iglicar (2002: 1059) ugo­tavlja, da so latinski pravni izrazi »pomembna navezna tocka pri stikih med pravniki tako v domacem prostoru kot še posebej na mednarodni 96 Raba latinskih izrazov v sodbah je sporna z vidika njihove ne/razumljivosti, zaradi cesar so si oblasti in jezikoslovci iz razlicnih držav prizadevali, da bi omejili rabo latinskih izrazov v sodbah. Tako je npr. francosko pravosodno ministrstvo leta 1977 predlagalo, naj se v sodbah višjih in nižjih sodišc latinski termini nadomestijo s francoskimi (Mattila 2006: 137–138). ravni«. Pogostost rabe latinskih izrazov se razlikuje glede na pravno kul­turo države, tako jih npr. v skandinavskih pravnih besedilih skoraj ni, pogosti pa so v angleških in ameriških (Matilla 2006: 137).97 V sloven-skem pravu je veliko latinskih izrazov v disciplinah starejših pravnih podrocij, npr. v civilnem in kazenskem pravu,98 zlasti v teoreticnih be-sedilih, medtem ko je v disciplinah novejših pravnih podrocij ponekod aktualna raba angleških terminov, npr. in-house narocilo (narocilo med povezanimi osebami), inter-brand konkurenca (konkurenca med znamka-mi), intra-brand konkurenca (konkurenca znotraj znamke), joint-venture pogodba, splitting. 97 Raziskava o rabi latinšcine, v katero so bila vkljucena vrhovno sodišce ZDA, višje sodišce v Kaliforniji in višje sodišce v Massachusettsu, je potrdila, da je raba latinšcine v drugi polovici 20. stoletja pogostejša, in sicer na racun neterminoloških izrazov, npr. inter alia (slv. med drugim), in izrazov, za katere obstajajo ustrezni angleški ustrezniki, npr. sua sponte namesto on its own motion (slv. na lastno pobudo) (Tiersma 2006: 33). 98 Tako je npr. v Teoriji obligacij (Cigoj 1981) precejšnje število institutov defini­ranih s pomocjo latinskih izrazov. Navedimo nekaj primerov (poudarki doda­ni): »Poseben problem verzij zaradi dejanj tretjih so verzije zaradi kontraktov, ki so jih sklenile tretje osebe: obogatitve ‘ex alieno contractu’.« (str. 268); »Pre­moženjska korist je lahko neopraviceno povecanje premoženja (lucrum emer-gens) ali neutemeljena prihranitev izdatkov (damnum cessans).« (str. 268); »Prav tako placniku ne gre regresna pravica, ce je placal zato, ker je želel dolžnika obdariti (placilo donandi gratia).« (str. 286); »Ce se torej iz zastave ne more poplacati celotna terjatev, marvec le v dolocenem odstotku, mora biti prvotni upnik najprej poplacan. (Nemo contra se subrogasse censetur.)« (str. 286) 4 prevajanje in Terminologija v eu Slovenska razlicica pravne terminologije EU se je zacela sistematicno oblikovati med prevajanjem pravnega reda EU v slovenšcino, ki je mo­ral biti preveden pred 1. majem 2004, ko je Slovenija postala država clanica EU. Pravni red EU je za države clanice zavezujoc, zato mora biti do pristopa posamezne države k EU v celoti preveden v jezik, ki ga država doloci kot uradni jezik EU. Prevajanje v EU omejuje tako razlicnost pravnih redov kot razlicnost jezikov, saj pravni red EU zdru­žuje 28 nacionalnih pravnih redov in je ubeseden v 24 uradnih jezikih EU. Je avtonomni pravni red, ki je primaren v razmerju do nacionalnih pravnih sistemov. To pomeni, da so tudi pojmi EU avtonomni, kar je treba upoštevati pri njihovem poimenovanju. Izbrati je treba termin, ki pojem ustrezno oznacuje, in se izogibati rabi terminov, ki oznacujejo nacionalne pojme, kadar se ti bistveno razlikujejo od pojmov EU. Prevajanje v pravnem kontekstu je specificno, saj je tudi prevod pravno besedilo, ki ima pravne ucinke. Osnovna dilema, pred katero je postavljen prevajalec katerega koli besedila, je, do kolikšne mere naj sledi izvirnemu besedilu. Ali naj bo prevod zvest izvirniku ali je bistvo prevajanja v prenosu funkcije oz. namena izvirnika? Vprašanje je še po­membnejše pri prevajanju pravnih besedil s pravnimi ucinki v okviru nadnacionalnega pravnega reda EU. 4.1 pravno prevajanje Na izbiro prevajalskega pristopa k pravnemu prevajanju vpliva tip prav­nega besedila. D. Cao (2007: 10–12) locuje med tremi tipi pravnih pre­vodov. Prvi tip je pravni prevod za normativne namene, ki ima enako funkcijo kot izhodišcno besedilo in ima status verodostojne razlicice. Drugi tip je pravni prevod za informativne namene, ki ima konstativno ali deskriptivno funkcijo. Sem spadajo prevodi razlicnih vrst pravnih besedil, npr. zakonov, sodnih odlocb, znanstvenih del. Tretji tip pa je pravni prevod za splošne pravne ali sodne namene, ki je praviloma opi-sen in namenjen informiranju. Gre za prevode, ki se lahko uporabijo kot dokaz v sodnem postopku, npr. prevode izjav, pogodb, sporazumov, porocil izvedencev, in so namenjeni stranki, ki ne razume jezika sodi-šca, ali pa odvetnikom in sodišcu, ki jim izvirno besedilo ni dostopno. Od drugega tipa prevoda se loci po tem, da vkljucuje tudi besedila nepravnikov. Zanimala nas bodo normativna pravna besedila, ki predpisujejo in urejajo razmerja v družbi, zaradi cesar imajo pravne ucinke. Tudi pravni prevod je pravno besedilo, ki se od drugih strokovnih prevo­dov99 bistveno razlikuje ravno po tem, da lahko pravno ucinkuje. Za pravna besedila je zaradi njihovega normativnega znacaja dlje casa kot za druge vrste besedil veljalo dobesedno prevajanje. Šele v 20. stoletju so prevajalci manj uporabljanih uradnih jezikov zaceli zahtevati enake jezikovne pravice in tako omogocili postopen razvoj od dobesednega do idiomatskega prevoda in nazadnje do metod dvojezicnega pripravlja­nja zakonodajnih besedil v Kanadi, pri katerih prevajalec sodeluje kot sopripravljavec besedila (Šarcevic 1997: 24).100 99 M. Snell-Hornby (1988; povzeto po Kocbek 2011: 83) locuje med tremi vrsta-mi prevodov: literarnim prevodom, splošnojezikovnim prevodom in strokov­nim prevodom. 100 V poznih 70. letih prejšnjega stoletja so zakonodajne reforme v Kanadi vplivale na nove, dvojezicne metode nastajanja zakonodajnih besedil, ki naj bi izbolj­šale kakovost francoskih besedil, ki so bila do takrat zgolj prevodi izvirnih angleških besedil. Kanadski zvezni oddelek za pravosodje je povabil franco­ske prevajalce na posvetovalne sestanke, ki so potekali še preden je nastalo angleško besedilo. Ker je bila vloga prevajalcev zgolj pasivna, poleg tega pa so sestanki potekali v anglešcini, ta pristop ni bistveno vplival na kakovost francoskih besedil, zaradi cesar je bila francoskim prevajalcem leta 1976 za­upana aktivnejša vloga v zakonodajnem postopku. Z omejenimi pristojnostmi so zaceli sodelovati že v procesu nastajanja izvirnega besedila, poleg tega pa so se tudi pripravljavci besedila posvetovali s prevajalci o dolocenih vprašanjih, ki so zadevala izvirno besedilo (Šarcevic 1997: 96–97). V 80. letih prejšnjega stoletja se je zaradi potrebe po redefiniranju nacela, ki je dolocalo prevajanje pravnih besedil, pojavilo nacelo pravne ekvivalence (Beaupré 1986; povzeto po Garzone 2000), ki je izpostavilo vprašanje pravnih ucinkov prevoda v ciljni kulturi (Gémar 1997; pov­zeto po Garzone 2000). Pravni prevod naj bi imel enake pravne ucinke oz. enak namen kot izvirno pravno besedilo (Šarcevic 2001c: 81). V vec­jezicnem pravnem okolju to pomeni, da morajo biti vse jezikovne razlici­ce posameznega pravnega besedila usklajene glede na njegov namen oz. morajo predvideti enake pravne ucinke. Zaradi tega S. Šarcevic (2001c: 81) meni, da je zvestobo izhodišcnemu besedilu v okviru vecjezicnih pravnih besedil nadomestila zvestoba enotnemu pravnemu instrumentu. Pri pravni ekvivalenci gre za vzporednice z dinamicno ekvivalenco (Nida in Taber 1982), pragmaticno ekvivalenco (Koller 1992) in komunikacij­sko ekvivalenco (Newmark 2000).101 Tako npr. A. Wagner (2003: 178) ekvivalenco v pravnem prevodu opredeli kot dinamicno ekvivalenco, ki naj bi jo pri prevajanju upoštevala vecina pravnih prevajalcev, ce ne celo vsi. Pravni prevod ni specificen samo zaradi pravnih ucinkov, ki jih pred­videva, ampak tudi zato, ker je prevod pravnega reda (de Groot in van Laer 2008; Biel 2008). Izhodišce za pravno prevajanje je poznavanje razlicnih pravnih sistemov, ki omogoca prenos iz izhodišcnega pravnega reda v izho­dišcnem pravnem jeziku v ciljni pravni red v ciljnem pravnem jeziku. Pre­vajalci, ki prevajajo pravna besedila, praviloma niso pravniki, najpogosteje so polstrokovnjaki, specializirani za pravno prevajanje. G. Garzone (2000) opozarja, da za razliko od pravnikov prevajalci pri svojem delu vedno tve­gajo, da bodo prestopili meje svojih strokovnih kompetenc. Strokovnjak namrec prepozna pojme in termine, prevajalec kot podrocni nestrokovnjak pa pojmov ne pozna, zato je med prevajanjem strokovnih besedil pogosto ad hoc terminolog (Wright in Wright 1997: 147). Ad hoc terminološka raziskava poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj dolocen termin pomeni oz. kako ga prevesti (Lacroix 2010: 28). Pri iskanju ustreznika mora prevajalec najprej preveriti, ali je že vkljucen v terminološke vire. Ce ga terminolo­ 101 Teorijo ekvivalence je utemeljil E. A. Nida (Nida, Taber 1982), ki je opredelil dva pristopa k prevajanju: dinamicno (ali funkcionalno) ekvivalenco in for-malno ekvivalenco. Prva temelji na nacelu enakega ucinka prevoda glede na izhodišcno besedilo, druga pa je rezultat dobesednega prevoda. ški viri ne potrjujejo, je treba opredeliti strokovno podrocje, na katerem se uporablja, dolociti izhodišcni termin, preveriti njegovo definicijo in rabo v besedilih. To omogoca prepoznanje kljucnih besed za iskani termin, s katerimi je mogoce ta termin poiskati v besedilih z zadevnega strokovnega podrocja v ciljnem jeziku (Lacroix 2010: 28). Mnenja, kako aktivna naj bo prevajalceva vloga pri prevajanju pravnega besedila, so razlicna, na splošno velja, da mora prevajalec bese­dilo razumeti, vzdrži pa naj se pravne interpretacije (npr. Šarcevic 1997: 91–92).102 Na drugi strani pa J.-C. Gémar (1995b; povzeto po Harvey 2002: 182) predlaga, da bi morali biti prevajalci najprej usposobljeni za interpretacijo besedila. M. Chromá (2009: 28) opozarja, da mora prevajalec popolnoma razumeti izvirno besedilo, da ga lahko ustrezno prevede. Proces prevajanja poteka od semanticne in pravne interpreta­cije izvirnega besedila v izvirnem jeziku prek medjezikovnega prenosa interpretiranih informacij do prilagoditve prenesenih informacij v cilj­nem jeziku. Opozarja na nevarnost samo semanticne interpretacije, pri kateri so izrazom pripisani pomeni, ki so najbolj obicajni – praviloma gre za prve pomene izrazov v splošnem slovarju (Chromá 2009: 30–31). 4.1.1 Pravno prevajanje v EU V okviru pravnega prevajanja v EU posebno mesto pripada pravnemu prevodu EU, ki oznacuje prevod, ki je normativen oz. zavezujoc. Prav­ni red EU je nadnacionalen in izhaja iz pravnih tradicij držav clanic. Združuje tako znacilnosti kontinentalnega kot anglosaškega prava, na­ 102 M. Akehurst je bil prevajalec v skupini, ki je pripravljala angleško razlicico Po-godbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Pri pripravi angleške razlicice besedila je med seboj primerjal vse obstojece jezikovne razlicice posameznega besedila, francosko, nemško, italijansko in nizozemsko, pri cemer je v primeru nejasnosti prednost dal francoski in nemški razlicici, ker sta bili italijanska in nizozemska razlicica njuna prevoda (Akehurst 1972; povzeto po Šarcevic 2001b: 39). Kadar so bile nejasne vse razlicice, je v prevodu nejasnost ohranil, saj je bila njegova naloga prevod besedila in ne njegovo izboljšanje (Akehurst 1972; povze-to po Šarcevic 1997: 92). dalje pa še posebnosti pravnih tradicij (germanske, romanske, skan­dinavske in pravne tradicije vzhodne Evrope) znotraj kontinentalnega prava. V primeru pravnega prevoda EU se v vsej svoji razsežnosti poka­že osnovna težava pravnega prevajanja, ki je neskladnost oz. razlicnost pravnih redov. Pravni redi so lahko tako specificni, da so doloceni poj-mi znacilni samo za dolocen pravni red (Januleviciene in Rackeviciene 2011; Harvey 2000). Gre za nacionalno specificne pojme, zlasti pravne poklice, sodišca, razlicna pravna podrocja in pripadajoce institute (Cao 2007: 60–63), npr. equity, common law, barrister, za katere v ciljnem jeziku ni mogoce najti ustreznega poimenovanja (prim. Šarcevic 1997: 233; Gotti 2009: 281; Kocbek 2011: 98).103 R. Somssich, J. Várnai in A. Bérczi (2010: 94) porocajo o težavah pri prevajanju kulturno specificnih pojmov oz. njihovem poimenovanju v ciljnem jeziku v kontekstu EU. Navajajo primer s podrocja izobraže­vanja, ko so pripravljavci besedila uporabili pojme iz svojih nacionalnih sistemov (npr. grammar school, public school, college, baccalauréat), ne da bi se zavedali razlik v razlicnih nacionalnih sistemih držav clanic. Nacionalno specificni termini vcasih ostanejo neprevedeni, sledi pa jim razlaga v oklepaju. Stopnja prevedljivosti pravnega besedila je odvisna od sorodnosti izhodišcnega in ciljnega pravnega sistema (Berteloot 1999), upoštevati pa je treba tudi sorodnost izhodišcnega in ciljnega jezikovnega sistema. G.-R. de Groot (1992; povzeto po Kocbek 2011: 153) loci štiri stopnje zahtevnosti pri prevajanju pravnih besedil glede na sorodnost oz. raz-licnost pravnega in jezikovnega sistema. V prvi skupini sta pravna in jezikovna sistema sorodna (npr. slovenski in hrvaški), v drugi skupini sta pravna sistema sorodna, jezikovna pa ne (npr. nizozemski in franco-ski), v tretji skupini sta pravna sistema nesorodna, jezikovna pa sorodna (npr. nemški in nizozemski), v cetrti skupini pa sta pravna in jezikovna S. Šarcevic (1989: 215) kot primer dobesednega prevoda, ki je v ciljnem jeziku transparenten, navaja tujejezicne ustreznike za termin samoupravljanje (ang. self-management, nem. Selbstverwaltung, fr. autogestione). Na drugi strani pa navaja z vidika transparentnosti manj primerne tujejezicne ustreznike za ter-min organizacija združenega dela (ang. organization of associated labor, nem. Organisation der vereinten Arbeit, it. organizzazione del lavoro associato). sistema nesorodna (npr. anglosaški in kontinentalni sistem). A. Kocbek (2011: 157) opozori še na dva položaja. Pri prvem gre za prevajanje znotraj mednarodnega ali nadnacionalnega pravnega reda, pri katerem je treba biti posebno pozoren pri prevajanju terminov, ki izhodišcno oznacujejo nacionalni pojem, v nenacionalnem kontekstu pa oznacuje­jo drug oz. vsaj delno spremenjen pojem, pri drugem pa za prevajanje med sorodnima pravnima sistemoma, pri cemer se uporabi tretji jezik, najpogosteje anglešcina. V prevajanje v okviru EU je vkljucenih 24 jezikov, 28 nacionalnih pravnih redov in pravni red EU. Izhodišcni jezik je najpogosteje anglešci­na, v kateri nastane najvec zakonodajnih besedil. Anglešcina pa je jezik sistema common law, ki se bistveno razlikuje od kontinentalnega prava.104 Prevajanje terminov, ki jih uporabljajo pravniki v Franciji, Španiji ali Nemciji, v anglešcino je pogosto nemogoca naloga in nasprotno, v konti­nentalnih jezikih ni izrazov, ki bi izrazili najosnovnejše pomene angleške­ga prava. Izraza common law in equity sta najboljša primera za to; ohraniti moramo angleška izraza /…/ ker noben izraz v francošcini ali kateremkoli drugem jeziku ne more ustrezno izraziti pomena teh izrazov, ocitno pove­zanih s specificno zgodovino angleškega prava. (David 1980; povzeto po Gotti 2009: 281) (Prevedla T. F.) Pri prevajanju iz anglešcine je treba upoštevati, da je anglešcina postala uradni jezik EU šele 1973, ko so bili osnovi pojmi EU že poimenovani, in sicer v francošcini (prim. Šarcevic 2001a: 320; 2001b: 41–42).105 Poleg 104 V. Bhatia (1993: 137) navaja, da pripravljavec zakona v kontinentalnem pravu teži k temu, da bi bil razumljiv splošnemu naslovniku, pripravljavec zakona v common law pa, da ga ne bi napacno razumeli strokovnjaki. Sistem common law namrec temelji na doktrini precedensa, po katerem so sodne odlocbe zavezujoce za kasnejše podobne primere. M. Gotti (2009: 278–279) o razliki v okviru sklepanja pogodb izpostavi, da ima v sistemu common law glavno avtoriteto besedilo samo, v kontinentalnem pravu pa je bistven namen strank, ki sklepata pravni posel. 105 Pojavljajo se ocitki, da je angleška terminologija pogosto neustrezen prevod francoske terminologije, npr. ang. activity planification za fr. planification d’activités; ustrezna zveza bi bila activity planning (Somssich, Várnai, Bérczi 2010: 89). tega na anglešcino v EU bistveno vplivajo nerojeni govorci anglešcine, v kateri ubesedujejo nadnacionalni pravni red. Zaradi tega je anglešcina med manj zanesljivimi jeziki dajalci. O težavah pri prevajanju iz anglešci­ne pri oblikovanju hrvaške terminologije za pojme EU je pisala npr. M. Bratanic (2004: 114–117), v Sloveniji so na to opozarjali npr. M. Pavliha (2002), M. Accetto (2009: 291–300), A. Kocbek (2011: 197–201). Vrste pravnega prevoda v EU Med institucijami EU sporazumevanje poteka neposredno, torej brez prevajanja, zlasti v anglešcini kot prvem delovnem jeziku EU, za spora­zumevanje med institucijami in državami clanicami pa je potrebno pre­vajanje. Pravni red EU je zaradi svojega zavezujocega statusa preveden v vse uradne jezike EU. Poleg besedil s pravno zavezujocim statusom, ki se prevajajo v vse uradne jezike, se v omejeno število jezikov prevajajo pravna besedila informativnega znacaja. K. Koskinen (2000a: 85–88) glede na razmerje tvorec–naslovnik in v kontekstu prevoda kot medkulturnega sporazumevanja loci med medkulturnim in znotrajkulturnim prevodom v EU. Medkulturni pre­vod opredeli kot prevod, namenjen sporazumevanju med nacionalni-mi kulturami in nenacionalno oz. nadnacionalno kulturo EU. Znotraj njega loci medupravni prevod, ki je namenjen sporazumevanju med EU in nacionalnimi organi, nevladnimi organizacijami ali posebnimi interesnimi skupinami, in prevod za splošno javnost. Znotrajkulturni prevod pa je namenjen sporazumevanju znotraj nenacionalne oz. nad­nacionalne kulture EU, ki ga deli še na znotrajinstitucionalni prevod (prevod znotraj Evropske komisije) in medinstitucionalni prevod (pre­vod med institucijami EU). Kadar je znotraj Evropske komisije prevod sploh potreben, je to praviloma prevod iz anglešcine v francošcino ali obratno, pri prevajanju besedil, ki jih Evropska komisija naslovi na dru­ge institucije, pa so relevantni vsi uradni jeziki EU (Wagner 2001: 266). V nadaljevanju bosta predstavljena dva tipa prevoda v EU, in si­cer pravno nezavezujoci prevod in pravno zavezujoci prevod. Pravno zavezujoci prevod oznacuje jezikovno razlicico posameznega zakono­dajnega besedila, ki ima status verodostojne razlicice. To je prevod EU, v katerem je zlasti utemeljen pravni jezik EU. Pravni red EU poleg za­konodajnih besedil tvorijo tudi sodbe Sodišca EU, ki prav tako nasta­nejo s prevajanjem. Medtem ko so verodostojne vse jezikovne razlicice zakonodajnega besedila, za sodbe velja, da je verodostojna le razlicica v jeziku postopka. To je jezik, v katerem je vložena vloga na Sodišce EU. Pravno nezavezujoci prevod E. Wagner (2001: 265–266) glede na namen oz. funkcijo pravno ne­zavezujocih prevodov, ki nastanejo v Evropski komisiji, locuje med šti­rimi skupinami prevodov. V prvo skupino sodi prevod, ki služi osnov­nemu razumevanju (navadno je namenjen posamezniku, ki potrdi vsebino), v drugo skupino sodi prevod za notranje informacijske name-ne, v tretji skupini je prevod za objavo, ki je namenjen strokovnjakom ali splošni javnosti, v cetrti pa prevod, ki je pomemben za podobo EU. Prevodi so glede na namen posameznega besedila razlicno natancni, najnatancnejši je zadnji. Leta 1995, ko so se EU prikljucile Avstrija, Finska in Švedska, se je za prevajanje pravno nezavezujocih besedil uveljavil t. i. dvosmerni prevod (ang. reverse translation, two-way translation), ki je prevod iz maternega jezika v tuji jezik. Razlog za vpeljavo dvosmernega prevoda je bilo pomanjkanje usposobljenih prevajalcev za prevajanje iz finšci­ne kot tujega jezika v materni jezik. Jezik, v katerega se iz maternega jezika najpogosteje prevaja, je anglešcina. Redkeje se uporablja tudi t. i. trismerni prevod (ang. three-way translation), pri katerem prevajalec ni materni govorec niti izhodišcnega niti ciljnega jezika. Besedilo, ki nastane s trismernim prevajanjem, pregleda materni govorec ciljnega jezika, s cimer se zagotovi kakovost prevoda. Oglejmo si primerjavo pogostosti dvo- in trismernih prevodov v letih 2007 in 2014.106 Leta 2007 je Generalni direktorat za prevajanje Evropske komisije prevedel 1.762.773 strani,107 od tega 215.520 strani v anglešcino (12,23 %). Dvosmerno prevajanje v vse jezike je predstavlja-lo 0,3 % vseh prevodov (5.092 strani), trismerno prevajanje v vse jezike 106 Podatke je posredoval Generalni direktorat za prevajanje Evropske komisije (2. julij 2015). 107 1 stran je 1500 znakov brez presledka. pa 0,2 % vseh prevodov (2703 strani). 70 % vseh dvosmernih prevodov je bilo v anglešcino (3598 strani), kar predstavlja 1,7 % vseh prevodov v anglešcino. Trismerno prevajanje v anglešcino pa je predstavljalo 48 % vseh trismernih prevodov (1300 strani), kar je 0,6 % vseh prevodov v anglešcino. Leta 2014 je bilo prevedenih 2.302.465 strani, od tega 266.281 strani v anglešcino (11,6 %). Dvosmernih prevodov v vse jezi­ke je bilo 0,6 % (13.969 strani), trismernih prevodov v vse jezike pa 1,1 % (25.822 strani). Vecino dvosmernih prevodov predstavljajo prevodi v anglešcino, in sicer 88 % (12.385 strani), kar je 4,6 % vseh prevodov v anglešcino. Prav tako je bila vecina trismernih prevodov v anglešcino, in sicer 89 % (23.004 strani), kar predstavlja 8,6 % vseh prevodov v anglešcino. Iz podatkov je mogoce razbrati, da se je v letu 2014 okrepila vlo­ga trismernega prevajanja glede na leto 2007. Leta 2007 so trismerni prevodi v vse jezike predstavljali 0,2 % vseh prevodov, leta 2014 pa 1,1 % vseh prevodov. Leta 2007 je trismerno prevajanje v anglešcino predstavljalo 0,6 % vseh prevodov v anglešcino, leta 2014 pa že kar 8,6 %. Povecanje dvosmernega in trismernega prevajanja gre pripisati širitvam EU. Generalni direktorat za prevajanje Evropske komisije je leta 2008 npr. sprejel odlocitev, da se doloceni dokumenti, zlasti pisma in pritožbe državljanov, prevajajo po nacelu dvosmernega prevajanja. Razlogi za to odlocitev so zlasti trije: rojeni govorci te dokumente bolje razumejo, gre za pravno nezavezujoca besedila, poleg tega je smiselno, da v primeru nadaljnjega dopisovanja na sporocila odgovarja isti pre­vajalec. Prav tako na Generalnem direktoratu za prevajanje Evropske komisije uporabljajo sistem prevajanja z jezikom posrednikom, in sicer takrat, kadar posamezen jezikovni oddelek ni usposobljen za prevajanje iz dolocenega jezika. V tem primeru se besedilo najprej prevede v jezik posrednik (obicajno v anglešcino, francošcino ali nemšcino), iz katerega potem lahko prevajajo vsi prevajalski oddelki. Prevajanje z jezikom po­srednikom je relevantno tudi za prevajanje zakonodajnih besedil. Pravno zavezujoci prevod Pravno zavezujoci prevod lahko imenujemo tudi pravni prevod EU, v katerem je zlasti utemeljen pravni jezik EU. V to skupino sodijo zako­nodajna besedila, ki nastajajo v Evropski komisiji,108 in sodbe Sodišca EU. Zakonodajna besedila niso opredeljena kot prevodi, ampak kot je­zikovne razlicice, ki so vse enako verodostojne. Prevod v funkciji enako verodostojnega besedila omogoca obstoj in delovanje prava EU. Brez prevoda pravni red EU namrec ne bi bil pravno zavezujoc. Nacelo enake verodostojnosti Verodostojno besedilo v pravu EU oznacuje besedilo za namene razlaga­nja in ustreza angleški zvezi authentic text. V Dunajski konvenciji o pra­vu mednarodnih pogodb,109 ki je utemeljila nacelo enake verodostojnosti v kontekstu mednarodnih pogodb, pa je uporabljena zveza authoritative text, ki ji v slovenski razlicici konvencije prav tako ustreza zveza vero­dostojno besedilo. M. Derlén (2015: 54) opozori, da Dunajska konven­cija locuje med zvezama authentic text in authoritative text. Prva zveza oznacuje dokoncno besedilo, druga pa besedilo za namene razlaganja; v kontekstu EU to razlikovanje ni vzpostavljeno. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb je kodificirala temeljna pravila za sklepanje pogodb med državami. V 33. clenu na­mrec ureja razlaganje vecjezicnih mednarodnih pogodb. 1. odstavek doloca, da je besedilo mednarodne pogodbe verodostojno v vseh jezi­kih, v katerih je bila verodostojnost potrjena; skladno z 2. odstavkom besedilo mednarodne pogodbe ni verodostojno v tistem jeziku, v ka­terem verodostojnost ni bila potrjena; v 3. odstavku je opredeljeno, da enaka verodostojnost izhaja iz domneve, da imajo izrazi v mednarodni pogodbi enak pomen v vsakem verodostojnem besedilu; 4. odstavek pa doloca, da v primeru razlik v pomenu med verodostojnimi besedili obvelja pomen, ki je glede na predmet in namen mednarodne pogodbe najbližje vsem besedilom.110 108 Osnutki nastanejo v Evropski komisiji, koncna razlicica pa v sodelovanju s Sve- tom in z Evropskim parlamentom, ki na vsebino besedila vplivata z amandmaji. 109 UL RS – Mednarodne pogodbe, št. 13/11, UL RS, št. 87/11. Sestavljena je bila na Dunaju 23. maja 1969, veljati je zacela 27. januarja 1980. 110 Dunajska konvencija se opre na metodo namenske razlage, ki je v leksikonu Pravo razložena kot 'metoda razlage pravnih aktov, ki doloca pomen zakonskega (pravnega) besedila glede na namen, ki ga pravno pravilo ima'. Razlaganje vecjezicnih pogodb je bilo v preteklosti urejeno tako, da je bila v koncne dolocbe vkljucena jezikovna klavzula, ki je doloca­la, katero besedilo prevlada v primeru razhajanja pomenov med vero­dostojnimi razlicicami besedila. Kadar take klavzule ni bilo, je sodišce kot prednostno praviloma dolocilo izvirno razlicico, ki naj bi izražala resnicni namen besedila. S sprejetjem nacela enake verodostojnosti111 je odlocanje o verodostojni razlicici postalo zahtevnejše, saj je predvideva-lo primerjavo vseh jezikovnih razlicic verodostojnega besedila. Izkušnje mednarodne sodne prakse kažejo, da je bila izvirna jezikovna razlicica besedila kljub nacelu enake verodostojnosti na zacetku še vedno pogos­teje dolocena kot prednostna glede na prevod. Z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb pa so sodniki dobili natancnejše smernice za razlaganje vecjezicnih pogodb (Šarcevic 1997: 198–199). Z nacelom enake verodostojnosti jezikovne razlicice niso vec v hierarhicnem raz­merju pod- in nadrejenosti, ampak je treba predmet in namen besedila ugotoviti na podlagi primerjave vseh jezikovnih razlicic besedila. Nacelo enake verodostojnosti vseh jezikovnih razlicic posameznega pravnega besedila EU je bilo veckrat kritizirano, saj sodna praksa Sodišca EU dokazuje, da jezikovne razlicice niso enake, zaradi cesar ne predvide­vajo enakih pravnih ucinkov.112 T. Schilling (2010: 51) na osnovi 25-letnih izkušenj v jezikovni službi Sodišca EU ocenjuje, da so razlike med jezikov­nimi razlicicami prej pravilo kot izjema. Zlasti v obsežnih pravnih besedi­lih je vsaj ena pomembna razlika med vsaj dvema jezikovnima razlicicama posameznega pravnega besedila. Zakonodajni prevod Za zakonodajni prevod EU naj ne bi veljalo tipicno razmerje med izvir­nim in ciljnim besedilom. Besedilo nastaja kot vrsta osnutkov, poprav­kov in kasnejših sprememb, ki so teoreticno lahko vkljuceni v kateroko­li jezikovno razlicico. Posamezna jezikovna razlicica besedila nastaja ob primerjavi vec jezikovnih razlicic in po posvetovanju s prevajalci, redak­ 111 Nacelo je bilo prvic uveljavljeno leta 1932, ko je kanadsko vrhovno sodišce francoske- mu besedilu v zadevi R. v. Dubois priznalo enako verodostojnost (Šarcevic 1997: 43). 112 Sodišce EU je namrec zadolženo za ugotavljanje ustrezne jezikovne razlicice oz. razlicic zakonodajnega besedila, kadar niso usklajene. Vec v razdelku 5.6. torji, pravnimi strokovnjaki (prim. Gallas 2006: 124; Somssich, Várnai in Bérczi 2010: 37). S tem se ne strinja K. Koskinen (2000b: 54), ki pravi, da gre pri teh prevodih dejansko za zelo omejeno oz. osnovno razumevanje prevajanja, ki je medjezikovni prenos in ne medkulturna komunikacija. Zakonodajni prevod ima torej status enako verodostojnega be-sedila, pri cemer T. Schilling ugotavlja, da jezikovne razlicice niso identicne,113 kar v praksi pomeni, da predvidevajo razlicne pravne po­sledice. Ker naj nacelo enake verodostojnosti ne bi omogocalo pravne varnosti, zagovarja nacelo, po katerem bi bila verodostojna samo ena jezikovna razlicica, ostalim razlicicam pa bi pripadel status uradnega prevoda (Schilling 2010: 64). Predlaga tri metode, kako dolociti ve­rodostojno razlicico. Po prvi metodi bi bila verodostojna izvirna jezi­kovna razlicica, kar bi povecalo verjetnost, da besedilo odraža dejan-ski namen zakonodajalca; po drugi bi se jeziki verodostojnih razlicic menjavali; po tretji pa bi bil dolocen jezik, v katerem bi bila razlicica vedno verodostojna. Idejo o izvirni jezikovni razlicici kot verodostojni razlicici bese­dila je v svojih sklepnih predlogih v zadevi C-265/03, predstavljenih 11. januarja 2005, zagovarjala tudi avstrijska generalna pravobranilka C. Stix-Hackl. V tocki 14 je poudarila, da so pravni akti Skupnosti zavezujoci v vseh jezikovnih razlicicah in da je za razlago predpisa treba med seboj primerjati razlicne jezikovne razlicice. Ce se jezikovne raz­licice besedila med seboj razlikujejo,114 je verodostojno razlicico treba 113 T. Schilling (2010: 50) v kontekstu EU loci med neujemanjem kot posledico napacnega prevoda in politicno motiviranim neujemanjem. Navede primer nemške razlicice Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v katero je v drugi odstavek Preambule vkljucen izraz geistig-religiös, ki mu v drugih jezikovnih raz-licicah ustreza pridevnik duhoven. V slovenšcini se odstavek glasi: »Unija, ki se zaveda svoje duhovne in moralne dedišcine, temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah clovekovega dostojanstva, svobode, enakopravnosti in solidarnosti.« Nemška razlicica tako edina vzpostavlja neposredno navezavo na religijo. O na­merni dvoumnosti v pravnih besedilih prim. tudi M. Harvey (2002: 181). 114 V tocki 15 sklepnih predlogov je zapisala, da jezikovne razlicice clena 23(1) Spo­razuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi drža­vami clanicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi niso identicne. Iz sedmih izbrati po eni od štirih metod. Prva je metoda najmanjšega skupnega imenovalca vseh razlicic, ki kot verodostojo doloci jezikovno razlicico z najširšim pomenskim obsegom. C. Stix-Hackl je metodo zavrnila kot neustrezno. Druga je metoda najjasnejšega besedila, po kateri je vero­dostojna tista jezikovna razlicica, ki najbolj nedvoumno izraža namen pravnega akta. Sodišce EU je to metodo že uporabilo, vendar le v pri­meru, ko je pomensko odstopala samo ena jezikovna razlicica. Tretja je metoda vecine jezikovnih razlicic, po kateri je ustrezen pomen, ki ga izraža vecina jezikovnih razlicic. Kot najprimernejšo je dolocila metodo izvirne razlicice, po kateri je tista verodostojna jezikovna razlicica, ki je nastala prva in na osnovi katere so nastale druge jezikovne razlicice. Tudi L. Solan (2009: 286–287) podpira metodo, po kateri bi So­dišce EU pri ugotavljanju ustrezne jezikovne razlicice zakonodajnega besedila v primeru neusklajenih jezikovnih razlicic izhajalo iz izvirne razlicice. Ta metoda je že bila uporabljena v zacetnem obdobju, ko so bili uradni jeziki EU le štirje.115 V EU s 24 uradnimi jeziki in anglešci-no kot delovnim jezikom, v katerem nastane najvec zakonodajnih be-sedil, pa na to metodo ni mogoce pristati, saj bi dajala ocitno prednost anglešcini. Vzpostavila bi razmerje med izvirnikom in prevodom, kar jezikovnih razlicic (ruske, danske, nemške, angleške, francoske, italijanske in por­ tugalske) je mogoce sklepati na obveznost v pomenu zagotoviti, iz treh jezikovnih razlicic (grške, španske in nizozemske) pa na obveznost v pomenu prizadevati si. Glede na grško razlicico se »Skupnost in njene države clanice trudijo«, glede na špansko »pazijo na to, da« in glede na nizozemsko »skrbijo za to, da«. 115 Sodišce EU je v sodbi v zadevi 29/69, Stauder proti mestu Ulm, odlocalo o zahtevi iz clena 4 Odlocbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 12. februar­ja 1969 (69/71/EGS), ki je prodajo masla po znižani ceni prejemnikom do-locenih socialnih pomoci pogojevala s posredovanjem prejemnikovega imena prodajalcu. Vprašanje za predhodno odlocanje je postavilo nemško sodišce. Medtem ko je iz nemške in nizozemske razlicice Odlocbe izhajalo, da mora­jo države sprejeti vse potrebne ukrepe, da bodo upravicenci zadevni proizvod lahko kupili le ob predložitvi kupona, na katerem bo navedeno njihovo ime, sta francoska in italijanska dolocali le predložitev individualiziranega kupona, ki dopušca drugacen nadzor kot s poimenskim oznacevanjem prejemnikov. Sodišce EU je v sodbi zapisalo, da ima – upoštevaje izvirno razlicico Odlocbe – prednost francoska razlicica. je v nasprotju z osnovnim nacelom jezikovne ureditve EU, ki je nacelo vecjezicnosti, po katerem so jeziki EU enakopravni in pravna besedila EU enako verodostojna. Samo z eno verodostojno razlicico naj bi bilo pravo EU res nedvoumno, saj za dolocitev ustreznega pomena ne bi bilo treba vec preverjati in usklajevati razlicnih jezikovnih razlicic, na drugi strani pa bi bil dostop do prava s tako ureditvijo omejen in bi privilegi­ral govorce jezika verodostojne razlicice. Zanimiv je predlog M. Derléna (2011; povzeto po Šarcevic 2013: 18–19), po katerem nacionalna sodišca v primeru neskladij med jezi­kovnimi razlicicami ne bi bila vec zavezana primerjati 24 jezikovnih razlicic, da bi ugotovila, katera je ustrezna. Razlaga spornega predpisa naj bi namrec temeljila na primerjavi treh jezikovnih razlicic, in sicer angleške, francoske in nacionalne. Anglešcina in francošcina bi bili za­radi svojega statusa v EU doloceni kot t. i. posvetovalna jezika (ang. consultation languages), pri cemer angleška in francoska razlicica ne bi imeli prednosti pred nacionalno razlicico. S. Šarcevic (2013: 19) ugo­tavlja, da je prednost Derlénovega predloga v tem, da ne žrtvuje nacela enake verodostojnosti, kar velja npr. za Schillingov predlog, ampak ga iz pragmaticnih razlogov omeji. Razlicni avtorji ponujajo razlicne rešitve glede enake verodostoj­nosti in z njo povezane vecjezicne interpretacije, za katero menijo, da je neucinkovita. Rešitev vidijo v spremenjeni oz. prilagojeni jezikovni ureditvi EU, za kar pa je potrebna soglasna potrditev Sveta, ki bo pri tako obcutljivem vprašanju verjetno težko dosegljiva. Prevod sodbe Poleg zakonodajnega prevoda obstaja še en tip besedila, ki je tehnicno gledano prevod, ima pa status pravno zavezujocega besedila. Gre za sodbe Sodišca EU, ki nastanejo v francošcini, delovnem jeziku Sodišca EU, nato pa so prevedene v druge uradne jezike EU. Za razliko od je­zikovnih razlicic zakonodajnega besedila, ki so v vseh uradnih jezikih enako verodostojne, je v primeru sodb verodostojna le razlicica v jeziku postopka, ki je jezik, v katerem je bila vložena vloga na Sodišce EU. Za sodbe torej velja, da je prevod verodostojno besedilo, izhodišcno bese­dilo pa nima tega statusa. Pravno zavezujoci prevod EU je najvišja oblika manifestacije vec­ jezicnosti EU. Enaka verodostojnost vseh jezikovnih razlicic zagotavlja enakost državljanov EU pred zakonom, pri cemer se predvideva, da je demokraticnost uresnicena že s samim obstojem prevoda ne glede na njegovo ustreznost z vidika namena zakonodajalca oz. pravnega besedila. Na drugi strani pa nekateri menijo, da enaka verodostojnost ogroža nacelo pravne varnosti, saj se državljani EU ne morejo nikoli popolnoma zanesti na razlicico v svojem jeziku, ki je formalno enako verodostojna, dejansko pa obstajajo razlike med jezikovnimi razlicica-mi posameznega besedila. 4.2 znacilnosTi Terminologije v eu V slovenskem pravnem redu so s pristopom Slovenije k EU postali ak­tualni pojmi, ki pripadajo pravnemu redu EU, in pojmi, lastni drugim nacionalnim pravnim redom. Skladno s tem lahko pravno terminolo­gijo v EU razdelimo v tri skupine. Prva skupina je nacionalna pravna terminologija, druga skupina je nadnacionalna terminologija EU, tretja skupina pa so (z vidika nacionalne, tj. slovenske terminologije) nenacio­nalne pravne terminologije. 4.2.1 Terminologija EU Terminologija EU je ena od treh skupin, ki tvorijo terminologijo v EU. Oznacuje pojme, lastne pravnemu redu EU. Da bi bila sporocilno ucin­kovita (kar je njena osnovna funkcija), naj bi bila oblikovana skladno z dvema naceloma. Prvo nacelo doloca, da se je treba izogibati rabi uveljavljenih nacionalnih pravnih terminov za pojme EU, skladno z drugim nacelom pa naj bo ta terminologija sporocilna in prevedljiva (Šarcevic 2001a: 319; Šarcevic 2001c: 83). Za tipicno terminologijo EU je vcasih v rabi tudi poimenovanje evrožargon, ki je bil na spletni strani slovenskega predsedstva EU 2008 opredeljen tako: »Ljudje v evropskih institucijah in medijih, ki se ukvarjajo z evropskimi zadevami, pogosto uporabljajo besede in izraze, ki jih razumejo samo oni. Skupek teh iz­razov, ki so lahko zelo tuji splošni javnosti, predstavlja evrožargon.« Ta definicija je tudi v uvodu Vodnika po evrožargonu v poljudnem jeziku. Slovensko poimenovanje evrožargon je tvorjeno po vzoru tujejezicnih poimenovanj, npr. ang. Eurojargon, nem. EU-Jargon, fr. d’eurojargon.116 Evrožargon na eni strani nevtralno oznacuje tipicno terminologijo EU, na drugi pa oznacuje poimenovanja, npr. komitologijo,117 komuni­tizacijo, ki jih uporabljajo zaposleni v institucijah EU in bi morala biti nadomešcena z bolj jasnimi termini. Tako je evrožargon opredeljen v prirocniku Fight the Fog: How to Write Clearly (1997: 12), ki je nastal zato, da bi vplival na jasnejše pisanje angleških besedil v Evropski ko­misiji. Navedimo tri termine, ki oznacujejo pojme EU, z razlagami iz Vodnika po evrožargonu v poljudnem jeziku. demokraticni deficit Pogosto slišimo, da je sistem odlocanja EU za navadne državljane prevec nedoumljiv, saj je težko razumeti njegovo zapletenost in zahtevnost prav­nih besedil. EU si prizadeva odpraviti ta ‘demokraticni deficit’ z obliko­vanjem preprostejše zakonodaje in boljšim obvešcanjem javnosti, kakor tudi s povecevanjem vloge civilne družbe pri pripravi evropskih politik. V okviru odlocanja na ravni EU evropske državljane zastopa Evropski parlament. okrepljeno sodelovanje To je dogovor, na podlagi katerega lahko skupina držav clanic EU okrepi vezi sodelovanja na dolocenem podrocju, cetudi se jim v doloceni fazi ostale države clanice EU ne morejo ali nocejo pridružiti. Vendar morajo imeti države clanice zunaj te skupine možnost, da se jim po želji pridru­žijo pozneje. 116 The Cambridge Encyclopedia of the English Language navaja, da žargon sicer oznacuje terminologijo, veliko pogosteje pa oznacuje nejasno in dvoumno terminologijo (Crystal 2002: 174). 117 Vodnik po evrožargonu v poljudnem jeziku za komitologijo navaja ustreznejšo zvezo postopki v odborih. Z Lizbonsko pogodbo je poimenovanje komitologija na­domestil termin delegirani akti, ki oznacuje 'nezakonodajne akte splošne upo­rabe, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente temeljnega pravnega akta' (Evroterm). prožna varnost Izraz oznacuje vrsto države blaginje s proaktivno politiko trga dela. Je kombinacija enostavnega zaposlovanja in odpušcanja delavcev (prožnost za delodajalce) in vecjih prednosti in usposabljanja za brezposelne (var­nost za zaposlene). Temu modelu se najbolj približajo na Danskem. Zavedanje o specificni terminologiji EU se je pojavilo v poznih 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, kar ni nakljucje, saj je po širitvah EU postala aktualna razprava o politicnem poglabljanju EU.118 Takrat so zaceli izhajati tudi slovarji o terminologiji EU.119 Med odzivi na ter­minologijo EU so bili tudi izrazito negativni, kar dokazuje tvorjenka Eurospeak, s katero je bila poimenovana. Izraz je tvorjen po analogiji s poimenovanjem Newspeak iz Orwellovega romana 1984, ki oznacuje jezik, ustvarjen za ideološke potrebe. V slovenskem prevodu romana je uporabljen izraz novorek, vzporedno pa je v Evrotermu uporabljen izraz evrorek za ang. Eurospeak, pri cemer je izraz pomensko nevtralen.120 Terminologija EU je torej na eni strani razumljena kot sredstvo jezikovnega izkljucevanja, saj locuje med tistimi, ki so jo uveljavili in jo uporabljajo, ter med tistimi, ki je ne uporabljajo in ne razumejo. Opre­deljena je kot »uradni glas Evrope« (Tosi 2005: 385), ki »povezuje tiste v institucijah /…/, hkrati pa izkljucuje in locuje tiste zunaj njih« (Kron-sell 2005: 1034), zato je »za vecino Evropejcev nesprejemljiva« (Tosi 2005: 385). Ocitajo ji manipulativnost, saj naj bi termini, kot sta npr. 118 Šele Pogodba o Evropski uniji je vzpostavila politicno skupnost. Podpisana je bila 7. februarja 1992, veljati pa je zacela 1. novembra 1993, ko jo je ratificirala še zadnja država clanica (Nemcija). Z njo je nastala tristebrna struktura, ime­novana Evropska unija. 119 Npr. Anne Ramsay (1987): Eurojargon: A Dictionary of E.E.C. Acronyms, Abbre­viations and Sobriquets, Stephen Crampton (1990): Eurospeak Explained, Franco­is Gondrand (1992): Eurospeak: A User's Guide – Dictionary of the Single Market. 120 Poimenovanje je bilo sprejeto leta 1998 za oznacevanje pojmov EU, kasneje so razmišljali o zamenjavi z bolj uveljavljenim izrazom evrožargon. subsidiarnost,121 sorazmernost,122 države clanice prepricevali, da so z EU pridobile, medtem ko so dejansko izgubile (Scruton 2006: 161–175). Terminologiji EU je pomemben politicen pomen pripisal tudi ce­ški politik M. Škaloud (2005; povzeto po Jesenská 2007: 66), ki je izpostavil štiri vzroke za rabo te terminologije: • z nejasnimi in dvoumnimi termini je lažje doseci kompromis; • všecen termin zakrije resnicen problem, npr. prožna varnost (ang. flexicurity) oznacuje fleksibilnost delavcev in varnost delovnih mest, oboje hkrati pa se dejansko izkljucuje; • nov termin ponuja rešitev za star problem, npr. socialni kapital (ang. social capital) oznacuje sposobnosti in spretnosti; razvoj cloveških virov (ang. development of human resources) oznacuje izobraževanje;123 • s terminom naj bi nesprejemljiv pojem postal sprejemljiv oz. s termi­nom se zadovolji zahtevam, ideologijam razlicnih lobijev, npr. pravica do zdravja (ang. right to health) je odvisna od vec dejavnikov, med drugim tudi genetike, zato jo je nemogoce dosledno zagotavljati. Na drugi strani pa so se zagovorniki terminologije EU osredotocili na njeno sporocilno funkcijo. W. Robinson (2008: 13–14) terminologijo EU razume kot sredstvo, ki olajša sporazumevanje v institucijah, ven­dar ne sme otežiti razumevanja zakonodaje. Podobnega mnenja je tudi G. Caliendo (2004: 163), ki angleški izraz Eurospeak zamenja z nev­tralnejšim Eurolanguage in ga razume kot »jezik evropske zakonodaje /…/, instrument nove evropske kulture, funkcionalno sredstvo za nad­državno sporazumevanje med 15 in vec državami clanicami z razlic­nimi kulturnimi in pravnimi sistemi«. Eden prvih, ki so podprli tako razumevanje, je bil R. Goffin (1994), ki jezik EU ali Eurolect razume kot sredstvo medjezikovnega in medkulturnega sporazumevanja med državami clanicami. 121 Gre za nacelo, po katerem EU na podrocjih, na katerih nima izkljucne pristoj­nosti, ukrepa le, ce države clanice same ne morejo doseci ciljev ukrepov. 122 Gre za nacelo izvajanja zakonodajnih pristojnosti EU, po katerem ukrepi EU vse­binsko in formalno ne smejo presegati nujno potrebnega za dosego njihovih ciljev. 123 V Evrotermu je slovensko poimenovanje za angleško zvezo izobraževanje clo­veških virov. Posebne skupine terminologije EU Poleg terminov, ki tvorijo jedro terminologije EU, omenimo še tri sku-pine terminov. V prvi skupini so kratice, ki so v EU zelo pogoste; v drugi skupini so skrajšana lastnoimenska poimenovanja; v tretji skupini pa so metaforicna in metonimicna poimenovanja. Kratice Medinstitucionalni slogovni prirocnik v razdelku 10.7 doloca, da se kratice, ki so v enaki obliki sprejete v vseh jezikih, kot take uporabljajo tudi v slo­venskem jeziku, npr. kratica EMA se ne prevaja niti ne piše Ema;124 prav tako te kratice ni treba sklanjati.125 Izjema je kratica UUNT, ki je tvorje­na iz slovenske podstave Urad za usklajevanje na notranjem trgu (na kar je opozorjeno tudi v IATE).126 Prirocnik doloca tudi, da se kratice, ki imajo 6 crk ali vec in so izgovorljive, pišejo z malimi crkami, kratice z manj cr­kami pa se pišejo z velikimi crkami; obstajajo pa izjeme, npr. CORDIS, Phare, Tacis. Kratice so najpogosteje tvorjene iz angleške ali francoske podstave, npr. EFTA < European Free Trade Association, GATT < General Agreement on Tariffs and Trade, BEUC < Bureau européen des unions de consommateurs, OLAF < Office européen de lutte antifrude. Podstava je prevedena v slovenšcino, npr. European Free Trade Association > Evropsko združenje za prosto trgovino, General Agreement on Tariffs and Trade > Splošni sporazum o tarifah in trgovini, Bureau européen des unions de con-sommateurs > Evropska organizacija za varstvo potrošnikov, Office européen de lutte antifrude > Evropski urad za boj proti goljufijam. Posebno skupino predstavljajo neinicialne kratice, npr. Cost < Eu­ropean Cooperation in the Field of Scientific and Technical Research (slv. Evropsko sodelovanje na podrocju znanstvenih in tehnicnih raziskav), Co­ 124 Prirocnik opozarja, da gre za odmik od pravopisne norme. Podstava kratice je European Medicines Agency (slv. Evropska agencija za zdravila). Kratica EMA je nadomestila kratico EMEA, ki od decembra 2009 ni vec v rabi, ker je bila nejasna in zavajajoca; podstava kratice je namrec tudi Europe, Middle East and Africa. 125 Po SP se kratice ženskega spola sklanjajo po 1. ženski sklanjatvi, npr. Efta -e. 126 Angleška kratica je OHIM (iz podstave Office for Harmonization in the Internal Market). reper < Comité des représentants permanents (slv. Odbor stalnih predstav­nikov), EURES < European Employment Services (slv. Evropske službe za zaposlovanje), Europol < European Police Office (slv. Evropski policijski urad), Euratom127 < European Atomic Energy Community (slv. Evrop-ska skupnost za atomsko energijo).128 S kraticami se uresnicuje nacelo jezikovne gospodarnosti, hkrati pa njihova raba preprecuje morebitne težave pri sporazumevanju.129 Kratka imena V to skupino sodijo kratka imena, ki so nastala z izpustitvijo dolocujoce sestavine v polnem imenu. Praviloma je ta sestavina pridevnik evropski. Kratko ime ohrani jedrno sestavino besedne zveze, zaradi cesar se po­lastnoimeni in zapiše z veliko zacetnico, npr. Unija < Evropska unija,130 Parlament < Evropski parlament, Komisija < Evropska komisija, Varuh clovekovih pravic < Evropski varuh clovekovih pravic,131 Racunsko sodišce 127 Tudi kratica ESAE. V SP je vkljucena oblika Evratom s podstavo Evropska komisija za atomsko energijo, ki ni ustrezna. Tudi v splošni rabi glede na korpus Gigafida prevladuje oblika Euratom. 128 Za vec kratic gl. Medinstitucionalni slogovni prirocnik (Priloga A4). 129 O kraticah so v slovenskem prostoru pisali npr. M. Rode (1974); A. Gložancev (1991); T. Korošec (1993); N. Logar (2004). 130 Poimenovanje Evropska unija je bilo dogovorjeno ob podpisu Evropskega pridru­žitvenega sporazuma (1996) in potrjeno v strokovni skupini za redakcijo prevo­dov mednarodnih sporazumov pri Ministrstvu za zunanje zadeve. Odlocitev za poimenovanje unija je utemeljena v nenatancnosti oz. neobvestilnosti poimeno­vanja zveza: »Predvsem zveza v slovenšcini oznacuje celo vrsto tvorb, za katere imamo v tujih jezikih na volj/o/ vec pomensko razlicnih izrazov (npr. ‘union’, ‘federation’, ‘association’ itd). Poslovenjenje ‘za vsako ceno’ bi torej lahko vodilo do pomenskih nejasnosti.« (Ilešic 1997: 7) SSKJ unijo oznaci s kvalifikatorjem knjižno in kot nevtralne izraze predlaga zvezo, združenje, skupnost. SP ob iztoc­nici Evropska unija predlaga nevtralno sopomenko Evropska zveza. Kot iztocnica se v SP pojavi tudi Unija, iztocnice Zveza pa ni. 131 Medinstitucionalni slogovni prirocnik (razdelek 9.5.1) opozarja, da se Evropski varuh clovekovih pravic obicajno piše z malo zacetnico, saj gre za osebo, ki opravlja to funkcijo, in ne za institucijo. Velika zacetnica se uporablja le v primerih, ko gre nedvoumno za ime institucije. < Evropsko racunsko sodišce.132 V normativnih pravnih besedilih prevla­duje raba kratkih imen, v sodbah so polna imena institucij znacilna za uvodni del, v katerem so predstavljene stranke v postopku, v nadaljeva­nju pa jih nadomestijo kratka imena. Predstavimo nedoslednosti pri poimenovanju Sodišce Evropske uni-je, ki je postalo uradno poimenovanje institucije šele z Lizbonsko pogod­bo. Prejšnje poimenovanje je bilo Sodišce Evropskih skupnosti. Sodišce EU danes združuje tri sodišca (Sodišce, Splošno sodišce in Sodišce za usluž­bence EU),133 Sodišce Evropskih skupnosti pa je oznacevalo najpomemb­nejše izmed sodišc (današnje Sodišce) in sodišce kot institucijo. Tudi v anglešcini se od Lizbonske pogodbe naprej locuje med Court of Justice of the European Union (slv. Sodišce Evropske unije) in Court of Justice (slv. Sodišce), ki ga neformalno oznacuje tudi European Court of Justice (ECJ). V slovenšcino se je, sicer redko in v obdobju pred pristopnimi pogajanji, neustrezno dobesedno prevajalo kot Evropsko sodišce pravi­ce.134 Institucijo z vidika terminologije manj primerno oznacuje zveza Evropsko sodišce, ki se uporablja tudi za Evropsko sodišce za clovekove pra-vice, ustanovljeno leta 1954 v Strasbourgu.135 Isto poimenovanje za dve razlicni sodišci ni sporocilno ucinkovito, saj ni jasno, za katero sodišce 132 Po drugi strani pa Medinstitucionalni slogovni prirocnik (razdelek 9.5.1) pre­poveduje rabo kratkega imena Ekonomsko-socialni odbor oz. kratice ESO za Evropski ekonomsko-socialni odbor. 133 Sodišce je 17. novembra 2015 predlagalo, naj se Sodišce za uslužbence s 1. sep­tembrom 2016 ukine in naj se odlocanje v sporih s podrocja javnih uslužben­cev EU prenese na Splošno sodišce. Gl. Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prenosu pristojnosti na Splošno sodišce Evropske unije za odlocanje o sporih med Unijo in njenimi uslužbenci na prvi stopnji (Bruselj, 24. novem­ber 2015, 14306/15, Medinstitucionalna zadeva: 2015/0906 (COD)). Pismo je predsednik Sodišca EU K. Lenaerts poslal predsedniku Sveta J. Asselbornu. 134 M. Ilešic (1997: 7) zavrnitev poimenovanja sodišce pravice utemeljuje tako: »Angleški izraz ‘Court of Justice’ lahko povsem ustrezno prevedemo kot ‘So­dišce’. Dostavek o ‘pravici’ v slovenšcini ni potreben, za razliko od anglešcine, kjer ‘court’ poleg sodišce lahko pomeni tudi ‘dvorišce’, pa tudi ‘dvor’ ali celo ‘igrišce’ (‘tennis court’).« 135 Na to, da lahko z Evropskim sodišcem skrajšano poimenujemo le Evropsko so­dišce za clovekove pravice, je v recenziji monografije M. Novaka Mostovi prava (2004) opozoril npr. M. Pavliha (2004: 41). gre v posameznem primeru. Navedimo tri primere iz korpusa Gigafida, v katerih je šele iz neposrednega sobesedila razvidno, da zveza evropsko sodišce oznacuje Sodišce Evropskih skupnosti oz. po Lizbonski pogodbi So­dišce Evropske unije. In kaj imata skupnega babica Watts ter slovenska babica Novak? To, da bo odlocitev evropskega sodišca v primeru Watts neposredno uporabna tudi v Slo­veniji. Nacelno bodo v primeru nerazumne cakalne dobe tudi slovenski paci­enti imeli možnost, da se na poseg odpravijo v tujino in zanj dobijo povrnjene stroške od domace zavarovalnice vsaj do zneska za isto storitev doma. Tu in tam pišejo o evropski komisiji, drugic o sodbi evropskega sodišca, še najmanjkrat o parlamentu, nato pa na pet let ob volitvah nenadoma bombardirajo ljudi s prevec informacijami, da jih imajo že vrh glave in vse pomešajo. O EU bi bilo treba obvešcati bolj redno, strokovno in te­meljito, ne le o tistem, kar se tice Slovenije. Veliko se lahko naucimo tudi iz drugih primerov: iz sodbe evropskega sodišca Avstriji bi se lahko naucili dovolj, da bi nam bil prihranjen sedanji spor o vinjetah«. Sloveniji je namrec že grozila tožba pred evropskim sodišcem. Tolikšna za­muda – od prvega opomina do priprave zakona – je po Bajukovih besedah nastala, ker je pri tem ocitno šlo za napako. Že v prejšnji sestavi so na MF menili, da se to lahko uredi s pravilnikom v povezavi z zakonom o javnih financah. Ker evropska komisija s tem ni bila zadovoljna, se je direktiva zdaj v naš pravni red prenesla s predlaganim zakonom. Z Lizbonsko pogodbo se je preimenovala tudi Komisija Evropskih skupno­sti, in sicer v Evropsko komisijo. V clenu 13 precišcene razlicice Pogodbe oEvropski uniji, v katerem so navedene institucije EU, je ob polnem poimenovanju Evropska komisija v oklepaju navedeno še kratko ime Komisija, ki se uporablja v besedilu. Njeno prvo poimenovanje, ki ga je uveljavila Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, je bilo Visoka oblast. S Pogodbo o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti136 je bila ustanovljena Komisija Evropskih skupnosti, ki je postala enotna institucija za vse tri evropske skupno­ 136 UL EU 152, 13. 7. 1967. Neformalno poimenovanje je Pogodba o združitvi; podpisana je bila 8. aprila 1965, veljati je zacela 1. julija 1967. sti. Clen 9 je dolocal: »Ustanovi se Komisija Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu ‘Komisija’). Ta Komisija nadomesti Visoko oblast Evropske skupnosti za premog in jeklo, Komisijo Evropske gospodarske skupnosti in Komisijo Evropske skupnosti za atomsko energijo.« S po­sebnim sklepom 17. novembra 1993 se je institucija sama preimenovala v Evropsko komisijo, pri cemer se to ime ni uporabljalo v pravnih oz. for-malnih kontekstih. S Pogodbo o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Ko­misije Evropskih skupnosti je bil ustanovljen tudi enotni Svet Evropskih skupnosti. Clen 1 je dolocal: »Ustanovi se Svet Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu ‘Svet’). Ta Svet nadomesti Posebni svet ministrov Evropske skupnosti za premog in jeklo, Svet Evropske gospodarske sku­pnosti in Svet evropske skupnosti za atomsko energijo.« Z odlocbo Sve­ta z dne 8. novembra 1993 o spremembi imena se je institucija preime­novala v Svet Evropske unije.137 V precišceni razlicici Pogodbe o Evropski uniji je uporabljeno samo kratko ime Svet (clen 13).138 Metaforicna in metonimicna poimenovanja Ta skupina poimenovanj se pojavlja zlasti v politicnih besedilih Evrop­skega sveta, najvišjega politicnega telesa EU, ki doloca njene usmeritve. O teh politicnih razpravah mediji najvec porocajo in tako postanejo del evropskega javnega prostora. Prevladujejo metaforicna poimenovanja, npr. enotno evropsko nebo139 (ang. single European sky), ki poimenuje pro­gram na pobudo Evropske komisije za enoten nadzor zracnega prometa znotraj EU; Evropa dveh hitrosti oz. Evropa vec hitrosti (ang. two-speed Europe oziroma multi-speed Europe) oznacuje idejo, da se bo v priho­dnosti skupina držav clanic lahko odlocila, da gre po poti evropskega združevanja hitreje od drugih držav clanic; most Skupnosti (ang. Com­ 137 Council Decision of 8 November 1993 concerning the name to be given to the Council following the entry into force of the Treaty on European Union. UL EU L 281, 16. 11. 1993. 138 Precišcena razlicica Pogodbe o Evropski uniji in precišcena razlicica Pogodbe o delovanju Evropske unije sta vkljuceni v besedilo Precišceni razlicici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije. UL EU C 83, 30. 3. 2010. 139 Razlage so iz prirocnikov Vodnik po evrožargonu v poljudnem jeziku, A Concise Encyclopedia of the European Union, Evroterm. munity bridge) je oznaceval postopek prenosa nekaterih zadev s tretje­ga stebra EU na prvi steber; koncentricni krogi (ang. concentric circles) predstavljajo organizacijo EU s krogi, pri cemer bi bile države v sredini clanice na vseh podrocjih povezovanja, države na periferiji pa ne; stebri (ang. pillars) so predstavljali strukturo EU (prvi steber Evropske sku­pnosti, drugi steber skupno zunanjo in varnostno politiko, tretji steber pravosodje in notranje zadeve); evropski vrh (ang. European Summit) je poimenovanje za zasedanje Evropskega sveta kot najpomembnejšega politicnega telesa EU; trdnjava Evropa (ang. fortress Europe) oznacuje Evropo v odnosu do neevropskega in je pogosta predvsem na podrocju skupne kmetijske politike ter azila in priseljevanja; Evropa ŕ la carte predstavlja idejo, da države clanice lahko izbirajo, ali bodo vkljucene v posamezno politiko EU, obstaja pa minimalni delež skupnih povezo­vanj; štiri svobošcine (ang. four freedoms) vkljucujejo prosti pretok oseb, blaga, storitev, kapitala; sosedska politika (ang. neighbourhood policy) je bila razvita v okviru širitve leta 2004, da bi okrepila odnose med EU in njenimi sosedami, širitev (ang. enlargement) oznacuje pridruževanje no-vih držav clanic EU; trojka (ang. troika) poimenuje tri organizacije (EU, Evropsko centralno banko in Mednarodni monetarni sklad), ki spre­mljajo napredek držav v evrskem obmocju, ki imajo financno krizo. Pri metonimicnih poimenovanjih je znacilna metonimija kraj – in-stitucija oz. dejavnost, npr. Strasbourg < Evropski parlament, Evropsko sodišce za clovekove pravice in Svet Evrope;140 Bruselj (in sicer v zve­zi Bruselj je odlocil) < Evropski parlament, Evropska komisija, Svet;141 Schengen < Schengenski sporazum (sporazum o odpravi mejne kon­trole na notranjih mejah med državami pogodbenicami); Amsterdam < Amsterdamska pogodba, Gymnich < neformalno srecanje ministrov za zunanje zadeve. Ta poimenovanja niso termini, ampak žargonizmi, znacilni zlasti za besedila množicnih medijev. 140 V Strasbourgu potekajo plenarna zasedanja Evropskega parlamenta, v tem mestu je sedež Evropskega sodišca za clovekove pravice in sedež Sveta Evrope. 141 To so institucije EU, ki sodelujejo pri sprejemanju zakonodaje EU. 4.3 slovenska razlicica Terminologije eu Oblikovanje slovenske razlicice terminologije EU lahko razdelimo na štiri faze: • predhodno fazo, ki je trajala do leta 1996; • prehodno fazo med letoma 1996 in 1998; • osrednjo fazo med letoma1998 in 2004 in • aktualno fazo, ki traja od leta 2004 dalje. 4.3.1Predhodna faza Za to fazo velja, da je terminologija nastajala spontano, v okviru prvih be-sedil s podrocja EU v slovenšcini. Avtor prvega takega dela z naslovom Pravna ureditev Evropske gospodarske skupnosti (1983) je bil Mirko Ilešic. Prevod je z vidika terminologije sodoben, kljub temu pa so bila posamezna poimenovanja pri kasnejšem sistematicnem oblikovanju slovenske razli-cice terminologije nadomešcena, npr. harmonizacija prava > usklajevanje zakonodaj,142 predhodno vprašanje > vprašanje za predhodno odlocanje, skup-no tržišce > skupni trg, svobodno gibanje > prosto gibanje, dominantni položaj > prevladujoci položaj, prosto gibanje kapitala > prosti pretok kapitala, prosti promet blaga > prosti pretok blaga, državne subvencije > državne pomoci, paralelni uvoz > vzporedni uvoz, industrijska lastnina > intelektualna lastni­na, pravobranilec > generalni pravobranilec, mnenje > sklepni predlogi. Tipi-cen znak poimenovalne neustaljenosti je navedba tujejezicnih ustreznikov v oklepaju, npr. pragovna cena (ang. treshold price), evropska valutna enota (ang. European Currency Unit, ECU), posebna pravica crpanja (ang. Special Drawing Right, SDR), loceno mnenje (ang. dissenting opinions), sodnik-poro-cevalec (fr. juge-rapporteur). V tem obdobju še ne moremo govoriti o termi­nologiji EU kot o terminološkem sistemu, saj so poimenovanja odlocitev avtorja konkretnega besedila. Šele v okviru prevajanja pravnega reda EU se je terminologija zacela oblikovati organizirano in sistematicno. 142 Pozneje se je na osnovi terminološkega dogovora spet uveljavila harmonizacija (vec o harmonizaciji gl. razdelek 4.4.2 Druge poimenovalne možnosti (o internacionalizmih)). 4.3.2 Prehodna faza (1996–1998) Zacetki nastajanja slovenske razlicice terminologije EU segajo v leto 1996, ko je bil podpisan Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami clanicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, dejansko pa je delo steklo naslednje leto. V Sloveniji ni bilo niti usposobljenega kadra niti slovarskih pripomockov;143 za redka podrocja so bili zbrani glosarji strokovne terminologije, terminologija EU je bila npr. zbrana v študijskem gradivu Mirka Ilešica; oddelek za prevajanje in tolmace­nje na Filozofski fakulteti se je šele vzpostavljal;144 prevajalske službe v državni upravi so bile nepovezane, interdisciplinarno sodelovanje je bilo omejeno le na vladno strokovno skupino, ki je potrjevala prevode mednarodnih sporazumov (Erbic 2008: 108). 4.3.3 Osrednja faza (1998–2004) Leta 1998 je bila vzpostavljena Služba Vlade RS za evropske zadeve (SVEZ)145 in znotraj nje služba za prevajanje. Zbiranje, razvršcanje, pre­gledovanje, dopolnjevanje in primerjava terminologije so temeljili na programu MultiTerm95+.146 Avgusta 2000 je bila na splet postavljena 143 Prevajalci so si pomagali z zastarelimi dvojezicnimi slovarji in s Pravnim terminološkim slovarjem (gradivo), ki je bil takrat z vidika gradiva že zastarel. 144 Oddelek za prevajanje in tolmacenje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je bil ustanovljen v študijskem letu 1997/1998 s pomocjo sredstev evropskega programa TEMPUS. 145 Poimenovanje Služba Vlade RS za evropske zadeve (SVEZ) je bilo aktualno do decembra 2008, ko sta se SVEZ in Služba Vlade RS za razvoj (SVR) združili v Službo Vlade RS za razvoj in evropske zadeve (SVREZ), ki je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (2012) pre­nehala obstajati. Podrocje evropskih zadev je prevzelo Ministrstvo za zunanje zadeve, podrocje razvoja pa Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Ministrstvo za finance. 146 O racunalniškem programu MultiTerm gl. npr. A. Krstic Sedej (2004a). javno dostopna terminološka zbirka Evroterm,147 leta 2002 pa še pom-nilnik prevodov pravnih aktov EU, Evrokorpus,148 ki je sprva obsegal angleško-slovenski korpus, leta 2006 je bil dopolnjen z nemško-sloven-skim korpusom, naslednje leto pa še s francosko-slovenskim. Maja 2004, ko je Slovenija postala clanica EU, je bilo v slovenski razlicici posebne izdaje Uradnega lista EU objavljenih okrog 90.000 stra­ni pravnih aktov EU, veliko število slovenskih zakonov in podzakonskih aktov pa je bilo prevedenih v anglešcino.149 Prevajanje primarne zako­nodaje EU je temeljilo predvsem na angleških besedilih, pri komisijski redakciji prevodov, pri kateri so sodelovali pravniki in strokovnjaki za posamezna podrocja, pa so prevod primerjali tudi s francosko in z nem­ško razlicico.150 Za zagotovitev enotnega pristopa sodelujocih pri projektu je prevajalska služba SVEZ objavila Navodila za prevajanje in lektoriranje prevodov pravnih aktov Evropskih skupnosti (2002), iz katerih je nastal Slo­govni prirocnik Komisije, ki je dopolnjen s pravili iz Medinstitucionalnega slogovnega prirocnika. Zadnjic je bil dopolnjen 1. oktobra 2010. Prirocnik Navodila za prevajanje in lektoriranje prevodov pravnih aktov Evropskih skupnosti je bil prosto dostopen na spletu.151 Razdeljen je bil na štiri dele. Prvi del je vkljuceval navodila za oblikovanje oz. ure­ 147 Dostopen na www.gov.si/evroterm. Evroterm se je izkazal za zanesljiv vir pri nas­tajanju hrvaške terminološke zbirke Euroterm, in sicer tako zaradi svoje visoke ka­kovosti kot zaradi jezikovne podobnosti (gl. Bratanic, Ilijevski in Ostroški Anic 2009: 238). Evroterm se trenutno dopolnjuje z izrazjem z razlicnih podrocij delo­vanja slovenske države in je postal skupna terminološka zbirka državne uprave. 148 Dostopen na www.gov.si/evrokorpus. 149 Pred pristopom k EU je Slovenija morala zagotoviti nacionalno jezikovno raz-licico pravnega reda EU, prevod nacionalne zakonodaje v enega od uradnih je­zikov EU in usposobiti prevajalce, tolmace, terminologe ter strokovne, pravne in jezikovne redaktorje. 150 Postopek prevajanja pravnega reda EU v slovenšcino je natancno predstavljen v A. Krstic Sedej (2004a: 157–158; 2004b: 31–33, 51–56). O pripravi nacio­nalnih razlicic pravnega reda EU posameznih držav, ki so se EU prikljucile leta 2004, gl. P. Obrová in J. Pelka (2001); I. Lejasiasaka (2001); M. Rzewuska (2001); R. Somssich in K. Varga (2001). 151 Prirocnik na spletu ni vec dostopen, smernice pa so vkljucene v Slogovni priroc­nik Komisije, in sicer v 1. razdelek z naslovom Navodila za prevajanje pravnih aktov Evropskih skupnosti. janje besedil. V drugem delu so bile predstavljene smernice za vsebinsko ustreznost pravnih aktov. Prevajalci naj bi pri prevajanju primerjali vec jezikovnih razlicic istega pravnega besedila, prednostno angleško, fran­cosko in nemško, saj so ti jeziki delovni jeziki organov in institucij EU. Njihova naloga je zagotovili terminološko doslednost, v skladu s katero dolocen pojem vedno oznacuje isti termin, poleg tega pa isti termin ne sme oznacevati razlicnih pojmov. Slovenska razlicica besedila naj se dosledno drži sporocila predloge, kjer je mogoce, pa tudi stavcnega besednega reda. Besedilo naj ima enako število povedi kot druge jezi­kovne razlicice zaradi morebitnega sklicevanja na neko poved in naj bo napisano v znacilnem slovenskem pravnem slogu, vendar ne na racun vsebine. V tretjem delu so bila navodila za sestavljanje terminoloških glo­sarjev, ki so obvezni del vsakega prevoda. Glosarji naj bi vsebovali iz-raze, za katere je bilo težko poiskati ustreznice; pogoste in stalne izraze v prevajanem dokumentu; vse naslove pogodb, sporazumov, konvencij, odborov in drugih uradnih dokumentov oz. organov in izraze, za ka­tere je bilo ugotovljeno, da so drugje prevedeni drugace. V cetrti del pa so bili vkljuceni nasveti za boljši jezik in slog (uporaba locil, pisanje skupaj oz. narazen, zapis števil, vezniki, pravilna raba trpnika, sklo­nov itd.). Dodan je bil tudi seznam prevzetih izrazov s priporocljivi-mi neprevzetimi izrazi, ki naj se uporabijo, kadar je to mogoce brez pomenske škode, npr. aktivnosti > dejavnosti, bilateralni > dvostranski, prioriteta > prednostna naloga, server > strežnik, tolmacenje > razlaga, razlaganje. Poleg tega je bil dodan tudi seznam pravopisno, slogovno ali pomensko ustreznejših rešitev, npr. prispevati k blagostanju > prispevati k blaginji, dobrobit živali > dobro pocutje živali,152 nadaljevati z delom > nadaljevati delo, pogoji v okolju > razmere v okolju, proti placilu > za placilo, vnovcljiv > unovcljiv. 152 Zvezi sta termina, zaradi cesar je o ustreznejšem poimenovanju treba razprav­ljati v okviru stroke, v kateri se pojavljata. Na vprašanje, ali pojem, ki ga ozna-cuje angleški termin animal welfare, v slovenšcini ustrezneje poimenuje dobro-bit živali ali dobro pocutje živali, so odgovarjali tudi v terminološki svetovalnici na Terminologišcu, in sicer so svetovali rabo termina dobrobit živali. 4.3.4 Aktualna faza (od 2004 naprej) Od maja 2004 so za oblikovanje terminologije odgovorne institucije EU. M. Bratanic (2011: 9) opozarja, da se s prenosom prevajanja na institucije EU poveca verjetnost ustvarjanja neusklajene terminologije. Ker je medinstitucionalno sodelovanje šibko, se lahko zgodi, da pre­vajalci ob terminologiji v nacionalni zakonodaji vzporedno razvijajo evropsko terminologijo. Na premalo intenzivno sodelovanje pri nastaja­nju terminologije v slovenskih oddelkih institucij EU je opozarjala tudi D. Erbic (2008: 109). Ker ni zagotovljena redna strokovna redakcija, morajo prevajalci in terminologi brez strokovne pomoci v veliki casovni stiski poiskati oz. ustvariti nov termin. Zato je SVEZ kot koordinacij-ski vezni clen med slovenskimi oddelki v institucijah EU in slovenskimi državnimi organi v okviru Resolucije o nacionalnem programu za jezi­kovno politiko 2007–2011153 dala pobudo za vzpostavitev nacionalnega mehanizma za potrjevanje terminologije EU.154 Projekt vzpostavljanja mehanizma se je izvajal v obdobju 2008–2009. Izšel je tudi prirocnik Slovenšcina v institucijah EU, ki je namenjen predvsem slovenskim jav­nim uslužbencem, ki zastopajo Slovenijo kot državo clanico v instituci­jah EU, in se sproti posodablja (zadnjic 2015). Da bi izboljšali sodelovanje med slovenskimi oddelki institucij EU in strokovnjaki za posamezna podrocja v državnih organih in na fa-kultetah so bile organizirane štiri konference na temo prevajanja zako­nodaje EU, in sicer oktobra 2011 na Brdu pri Kranju, decembra 2013, 2014 in 2015 pa v Ljubljani. Terminologija, ki nastaja v institucijah EU, je vkljucena v med-institucionalno terminološko zbirko IATE (Interaktivna terminologija za 153 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 (ReN­PJP0711). UL RS, št. 43/2007. 154 Predlog za vzpostavitev nacionalnega mehanizma za potrjevanje terminologije EU (razlicica marec 2009) (http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Doku­menti_SVREZ/jezikovna_vprasanja/Terminoloski_mehanizem_vzpostavitve­ni_dokument_marec2009_01.doc). O projektu vec v D. Erbic in P. Jakša (2014). Evropo),155 ki je prosto dostopna v uradnih jezikih EU in latinšcini.156 Na-men zbirke in nacela, na katerih temelji, so predstavljeni v prirocniku Best Practice for Terminologists (2008). Poleg zbirk so terminološko relevantni tudi prirocniki, nekateri izmed njih so prilagojeni prevajanju v konkretni instituciji, nekateri pa so splošnejši in veljavni v vec institucijah. Referencni prirocnik za pripravo besedil v vseh institucijah EU je Medinstitucionalni slogovni prirocnik. Javno dostopni prirocniki so še Slogovni prirocnik Ko­misije, ki je nastal v slovenskem prevajalskem oddelku Evropske komisije; Navodila za terminološko delo, v katerem so opredeljeni postopki, s katerimi prevajalci slovenskega prevajalskega oddelka Evropske komisije v prevodih zagotovijo terminološko ustreznost in usklajenost, in Skupna prakticna na­vodila za pripravo pravnih aktov Skupnosti, ki so nastala v sodelovanju prav­nih služb Evropskega parlamenta, Evropske komisije in Sveta. Izpostavimo glavne terminološke smernice v Navodilih za termino­loško delo, ki jih je mogoce strniti v naslednje tocke: • Glavni terminološki naceli sta terminološka ustreznost in usklajenost. Terminološka ustreznost pomeni, da uporabljeni termin ustreza kon­tekstu, je usklajen z zahtevami referencnih aktov, uveljavljen na za­devnem strokovnem podrocju in razumljiv koncnemu uporabniku.157 Terminološka usklajenost pa pomeni, da se za isti pojem uporablja isti termin v celotnem dokumentu, povezanih dokumentih in na celem podrocju. • Primarna terminološka vira sta evropska in nacionalna zakonodaja, nato terminološke zbirke, pri cemer ima v primeru razlicnih vnosov v IATE in Evrotermu naceloma prednost IATE, saj to zbirko urejajo 155 Ang. Inter-Active Terminology for Europe. Prosto dostopna je od 28. junija 2007, prevajalske službe institucij EU pa jo uporabljajo od leta 2005. 156 Latinšcina je vkljucena zlasti zaradi botanicne taksonomije, npr. Synchytrium endobioticum (slovenski ustreznik je gliva, ki povzroca krompirjev rak, oznacen je z najnižjo stopnjo zanesljivosti), pa tudi zaradi pravnih terminov, npr. jus in re, ius gentium (IATE FAQ). 157 Vprašanje je, kdo je koncni uporabnik. Termini so praviloma razumljivi pod-rocnim strokovnjakom, nestrokovnjakom pa ne. Tudi pri terminih, ki so na­stali s terminologizacijo in za katere nestrokovnjaki mislijo, da jih razumejo, praviloma velja, da je to razumevanje zgolj navidezno. institucije EU. Preveriti je treba tudi glosarje, spletne brskalnike ipd. Prirocnik svetuje tudi, da je priporocljivo pogostost posameznega termina preveriti v korpusu Gigafida.158 • Terminološko neusklajenost v tujejezicni razlicici besedila je treba v slovenski razlicici odpraviti, npr. ce isti pojem oznacujeta food product in product, je treba v slovenskem besedilu obakrat uporabiti živilo (in ne enkrat živilo in drugic proizvod). • Ce referencni akti ne vsebujejo terminologije, jo je treba preveriti v drugih virih, npr. v IATE, Evrotermu, nacionalni zakonodaji, oz. se posvetovati s strokovnjaki, revizorji itd. Kadar tudi po posvetovanju ni odgovora, je treba termin prevesti, pri cemer je treba paziti, da prevedeni termin ni pojmovno preširok oz. preozek glede na tujejezicni termin. 4.4 poimenovalni posTopki Postopek iskanja ustreznega terminološkega poimenovanja v ciljnem jezi­ku vkljucuje tri stopnje: prepoznanje pojma v izhodišcnem pravnem sis-temu, primerjava izhodišcnega in ciljnega pravnega sistema in nazadnje poimenovanje pojma (Šarcevic 1997: 235–265). Izhodišce za termino­loško poimenovanje je torej poznavanje primerjalnega prava (de Groot 2006: 423–424), za kar je najbolj usposobljen strokovnjak – pravnik. Iz­bira ustreznega termina temelji na definiranju, ki pojme opiše, razmeji in razloci (de Bessé 1997: 66). Prepoznati je treba, ali pojem v ciljnem prav­nem sistemu že obstaja oz. ali je z vidika funkcije primerljiv s pojmom v izhodišcnem pravnem sistemu ali pa pojma ni oz. je razlicen od pojma v izhodišcnem pravnem sistemu. V prvem primeru poimenovanje za pojem v ciljnem poimenovalnem sistemu že obstaja, v drugem primeru pa je tre­ba novo poimenovanje izbrati med razlicnimi možnostmi, ki so: citatni termin, internacionalizem, prevodni termin, opisno poimenovanje. 158 Gigafida je referencni korpus, zaradi cesar je z vidika terminološke rabe manj verodostojen. 4.4.1Funkcionalni ustreznik Funkcionalni ustreznik (ang. functional equivalent) oznacuje termin za pojem ali institucijo v ciljnem pravnem sistemu, ki ima enako funkci­jo kot dolocen pojem v izhodišcnem pravnem sistemu (Šarcevic 1997: 236). To je poimenovalna rešitev, kadar sta izhodišcni in ciljni pravni sistem sorodna. Temeljiti mora na analizi pojma, ki potrdi stopnjo ek­vivalence med pojmoma. S. Šarcevic (1997: 238, 241) in M. Chromá (2007: 446) se strinjata, da je najpogostejša delna ekvivalenca, ki je posledica delnega poenotenja pravnih podrocij izhodišcnega in ciljnega sistema ter sprejemanja pojmov iz enega v drug pravni sistem v prete­klosti (de Groot 2006: 424). Popolna ekvivalenca je redka, o njej je mo­goce govoriti takrat, kadar gre za isti pojem v izhodišcnem in ciljnem pravnem sistemu. Praviloma je relevantna pri prevajanju znotraj dvo- ali vecjezicnih pravnih sistemov, npr. v Belgiji, Švici, na Finskem, do dolocene mere v Kanadi (de Groot 2006: 423). Pri rabi funkcionalnega ustreznika je treba upoštevati tudi, ali gre za informativni prevod ali prevod s statusom verodostojnega besedila (de Groot 2006: 425, prim. tudi Harvey 2000). Primeri funkcionalnih ustreznikov so npr. sole tra­der (VB) in sole proprietorship (ZDA) (Biel 2006), mortgage (VB) in hypothčque (FRA) (Šarcevic 1997: 236), trust (VB) in Treuhand (NEM) (Galdia 2003: 4). Posebna pozornost je potrebna pri rabi funkcionalnih ustreznikov za poimenovanje kulturno specificnih pojmov. V. Januleviciene in S. Rackeviciene (2011) sta naredili raziskavo, v kateri sta primerjali po­imenovalne postopke pri oznacevanju treh skupin kulturno specificnih pojmov v okviru angleško-irskega pravnega sistema, kot jih izkazujejo trije slovarji: dva angleško-litovska slovarja in angleško-norveški slovar. Zanimala so ju poimenovanja za abstraktne pojme (common law, case law, statute/statutory law, equity), pravne poklice (barrister, solicitor, ma­gistrates, stipendiary magistrates) in sodišca (Magistrates’ Court, County Court, Crown Court, High Court of Justice). Rezultati raziskave so po­kazali, da je v angleško-norveškem slovarju vec funkcionalnih ustrez­nikov, ceprav le delno oznacujejo vsebino angleškega pojma, medtem ko je v angleško-litovskih slovarjih vec opisnih poimenovanj in prevod­nih terminov. To pripišeta temu, da je norveški pravni sistem tesneje povezan z angleško-irskim kot litovski pravni sistem. Ugotavljata tudi, da je termin barrister v litovsko terminologijo vkljucen kot citatni ter-min in kot opisno poimenovanje. Citatno poimenovanje je sicer ne­dvoumno in z vidika rabe prakticno, ker zadošca terminološkemu nacelu gospodarnosti, ampak razumljivo samo pravnikom. Opisno poimenovanje pa je jasno in razumljivo tudi nepravniku (barrister > advocate of court cases, advocate in court). Poimenovalni postopki so torej odvisni od funkcije pravnega besedila. Kadar je pravno besedilo informativno, so opisna poimenovanja sprejemljiv poimenovalni po­stopek, kadar pa je normativno, je ustreznejše citatno poimenovanje (Januleviciene in Rackeviciene 2011: 1082). Avtorici zakljucita, da je razlicne poimenovalne postopke mogoce utemeljiti z razlikami med norveškim in litovskim pravnim sistemom in s prevajalsko tradicijo v obeh državah. 4.4.2Druge poimenovalne možnosti Za poimenovanje pojma, ki ga v ciljnem pravnem sistemu ni, ali pa se od pojmov v ciljnem sistemu bistveno razlikuje, je vec možnosti. Izbi­ramo lahko med citatnim terminom, internacionalizmom, prevodnim terminom ali opisnim poimenovanjem. Odlocitev za enega izmed mož­nih postopkov je odvisna tako od razlik med izhodišcnim in ciljnim pravnim sistemom kot tudi od razlik med izhodišcnim in ciljnim jezi­kovnim sistemom. Citatni termini Citatna beseda je v SP (str. 197) opredeljena kot 'beseda ali besedna zveza, ki ni del danega (npr. slovenskega) jezika, vendar se pojavlja v besedilih tega jezika'. Skladno s tem citatni termin razumemo kot termin, ki ni del slovenskega jezika, vendar se pojavlja v strokovnih besedilih tega jezika. Citatne termine je mogoce lociti na dve skupini, in sicer na citatne ter­mine iz latinšcine oz. gršcine in citatne termine iz sodobnih jezikov, zla­sti anglešcine. Praviloma so prva poimenovalna rešitev, saj se s pojmom sprejme tudi poimenovanje. Pogosto so nadomešceni z jezikovnokultur-no ustreznejšim poimenovanjem, saj povzrocajo težave pri pisanju, izgo­varjanju in sklanjanju, poleg tega se z njihovo rabo ne uresnicujejo poime­novalne zmožnosti slovenšcine.159 Izjemoma se vkljucijo v sistem jezika prejemnika, in sicer v kateri koli stopnji prilagoditve, ki gre od citatnosti prek polprevzetosti do prevzetosti (Vidovic Muha 2004: 75). V primeru citatnosti poimenovanje v jeziku prejemniku ostane nespremenjeno glede na poimenovanje v jeziku dajalcu, npr. common law,160 equity.161 V bese­dilih je citatni termin pogosto zapisan v ležecem tisku, narekovajih ali z razlago v oklepajih. Delna prilagoditev oz. polprevzetost se kaže v lastnih pregibalnih vzorcih, ki se pojavijo v jeziku prejemniku, npr. dumping > dumpinga; popolna prevzetost pa v prevzeti glasovni in crkovni podobi, npr. leasing > lizing, factoring > faktoring, dumping > damping, clearing > 159 Prim. odgovor Vmesni dolg, objavljen v terminološki svetovalnici na Termino­logišcu. Vprašanje se je glasilo, katera izmed razlicnih oblik angleškega termi­na mezzanine debt, ki se pojavljajo v slovenskih strokovnih besedilih s podrocja ekonomije, je najustreznejša: mezzanine dolg, mezzanin dolg ali mezanin dolg. V odgovoru je poudarjeno, da ima v primerih, ko v stroki soobstajata prevzeti in domaci termin, iz jezikovnokulturnih razlogov ponavadi prednost domaci termin. Ker se v strokovnih besedilih pojavlja tudi termin vmesni dolg, naj ima prednost pred terminom s citatno sestavino. 160 M. Novak (2006: 56) o terminu common law ugotavlja, da so »prejšnje gene-racije pravnikov dokaj redno poznale oziroma prevajale ta izraz kot obce pravo. /.../ Za današnji trend pa se zdi, da takšen prevod nekako opušca in raje upo­rablja izraz v izvirniku, se pravi, da ga ne prevaja.« Termin oznacuje »enotno, ‘uniformirano’ (unified) pravo, ki kot takšno velja za celotno kraljestvo (in danes za celotno ozemlje neke države s takšnim pravnim sistemom). Gre torej za neko skupno oz. enotno pravo.« (Novak 2006: 56–57) 161 Equity so pravila, oblikovana kot razširitev, dopolnitev in celo nadomestitev sistema common law, ker njegova sodišca niso omogocala pravne varnosti za vsakršno kršitev, saj so se prevec togo držala formalnih pravnih pravil. M. No­vak (2006: 58–59) meni, »da je izraz equity sicer na splošno vsebinsko podoben našima izrazoma pravicnost in poštenost«, dodaja pa, da »za povsem natancen prevod tega izraza gotovo potrebujemo nek neologizem«. kliring, franchising > franšizing.162 Kadar citatna poimenovanja oznacujejo pojme, ki so omejeni na posamezen nacionalni pravni red in zaradi svoje specificnosti neprevedljivi, npr. common law, equity, barrister, solicitor,163 so poskusi vzpostavitve poimenovanja, ki bi bilo z vidika jezikovne kulture ustreznejše, manj uspešni oz. sporocilno manj ucinkoviti. Prav tako so manj uspešni poskusi uveljavitve jezikovnokulturno primernejšega poime­novanja, kadar jezikovna intervencija ni pravocasna. Primeri Tipicen primer citatnega termina v EU je acquis communautaire.164 Prvi slovenski ustreznik za francosko zvezo je bil pravni red EU. Poimenovanje pojma ni oznacevalo ustrezno, saj je bil acquis communautaire le pravni red prvega stebra EU, ne pa tudi drugega in tretjega stebra. Na neu­streznost zveze je bilo opozorjeno tudi v Evrotermu, v katerem je bilo priporoceno poimenovanje pravni red Evropskih skupnosti oz. pravni red Skupnosti. Citatni termin je bil dopušcen le pogojno in vedno v leže-cem tisku. S sprejetjem Lizbonske pogodbe je bila tristebrna struktura ukinjena in Evropska unija je postala enotna tvorba, zaradi cesar je za acquis communautaire postalo sprejemljivo poimenovanje pravni red EU. Opredelitev termina se v Evrotermu glasi: Besedna zveza v francošcini, ki pomeni pravni red Evropske unije. Acquis communautaire je zbirka zakonodaje Evropske unije, sestavljena iz pri­marne (pogodbe in protokoli) in sekundarne zakonodaje (uredbe, di­ 162 M. Kalin Golob (2001b: 236) zagovarja, da se morajo citatne besede, izjema so latinizmi, »slovenšcini prilagoditi vsaj v pisavi in tako postati prevzete besede, del slovenskega besedišca torej«. Mnogi pravniki se s tovrstnim prilagajanjem citatnih besed slovenskemu jeziku ne strinjajo. 163 Barrister oznacuje odvetnika, ki je specializiran za zastopanje strank na sodišcu. Tradicionalno je imel monopol nad zastopanjem na skoraj vseh sodišcih, zdaj vsaj na nižjih lahko stranko zastopa tudi t. i. solicitor, pravnik, ki se na splošno ukvarja s strankami in jim nudi tudi druge vrste pravniških storitev, npr. pomoc pri sestavi pogodb, oporok. 164 Dobesedni prevod zveze je »pridobitve Skupnosti« in pomeni celotno zakonodajo, nacela, politicne usmeritve, sodno prakso Sodišca EU in obveznosti, ki so jih dogovorno sprejele države clanice. rektive in sklepi) ter sodne prakse Sodišca Evropske unije. Acquis torej vsebuje cilje Evropske unije, njene politike in predpise, ki urejajo te po­litike. Acquis je hkrati temeljna in dinamicna zbirka, ki nenehno nastaja z razvojem Evropske unije. Vse države clanice so dolžne spoštovati acquis communautaire, saj ima zakonodaja EU prednost pred nacionalno zako­nodajo. Države kandidatke morajo sprejeti acquis in ga vkljuciti v svoj pravni red, še preden se pridružijo Evropski uniji. Tudi drugi primeri potrjujejo, da so citatni termini pogosto prva po­imenovalna rešitev, npr. screening, twinning, benchmarking, ki so scaso-ma nadomešcena s slovenskim poimenovanjem, pogosto opisnim, npr. screening > pregled usklajenosti zakonodaje, twinning > tesno medinsti­tucionalno sodelovanje, benchmarking > primerjalna analiza. Na drugi strani pa se citatni termini še vedno uporabljajo na ravni žargona kot neuradne terminologije. V dolocenih primerih je poimenovanje le del-no citatno, npr. doktrina acte clair ('doktrina, po kateri vprašanja gle­de prava EU, katerega pravilna razlaga je ocitna, ni treba predložiti v predhodno odlocanje Sodišcu EU'), doktrina acte éclairé ('doktrina, po kateri Sodišcu EU v predhodno odlocanje ni treba predložiti vprašanja glede prava EU, o katerem je že odlocilo v drugi zadevi').165 Citatna poimenovanja se pojavljajo tudi v sodbah Sodišca EU. Imena nacionalnih sodišc, npr. Tribunal Supremo, Supremo Tribunal de Justiça, se ne prevajajo, ker bi to otežilo njihovo identifikacijo. Ob prvi pojavitvi citatnemu poimenovanju sledi slovenski prevod v oklepaju, npr. Tribunal Supremo (špansko vrhovno sodišce),166 Supremo Tribunal de Justiça (portugal­sko kasacijsko sodišce),167 v nadaljevanju besedila pa se uporablja citatno poi-menovanje. Spodnji primer je iz sodbe v zadevi T-47/02 (poudarki dodani). Tožeci stranki sta nekatere od teh kazni izpodbijali pred pristojnimi av-strijskimi sodišci. Pritožbe tožecih strank sta med drugim zavrnili Ober­landesgericht Linz (višje deželno sodišce v Linzu) in Oberster Gerichtshof (av­strijsko vrhovno sodišce) s sklepoma z dne 20. junija oziroma 31. januarja 2002. Ob tej priložnosti je Oberster Gerichtshof med drugim štelo, da je 165 Definiciji sta iz nastajajocega PTS. 166 Sodba v zadevi T-40/03. 167 Sodba v združenih zadevah od T-318/06 do T-321/06. zadevna avstrijska zakonodaja skladna s pravom Skupnosti in temeljnimi pravicami ter z naceloma objektivnosti in sorazmernosti. /…/ Tožeci stranki opozarjata, da je denarne kazni, ki jih je naložilo Landesge­richt Linz, na katere se sklicujeta v tej tožbi, potrdilo Oberster Gerichtshof in so že bile izterjane. Poleg tega naj države clanice ne bi imele nobene pravice samostojnega urejanja pri prenosu nepogojnih dolocb Prve in Ce-trte direktive o družbah, tako da naj bi bila za obveznost objave, ki škodi tožecima strankama, odgovorna Skupnost, kljub temu da so bile zadevne denarne kazni izrecene na podlagi ustreznih avstrijskih dolocb. Organi, ki so stranke v postopku, so v uvodu sodbe poimenovani citatno, izjema so imena držav, ki so že v uvodu prevedena.168 Citatnemu po­imenovanju organov se ob prvi pojavitvi v obrazložitvi sodbe v oklepa­jih doda slovenski prevod, ki se nato uporablja v besedilu. Primer je iz sodbe v zadevi C-10/05 (poudarki dodani). Ta predlog je bil vložen v okviru spora med go. Mattern in g. Cikoticem in med Ministre du Travail et de l'Emploi (v nadaljevanju: minister za delo in zaposlovanje) zaradi odlocbe, s katero je zadnji g. Cikoticu zavrnil izda­jo delovnega dovoljenja. /…/ Minister za delo in zaposlovanje je z odlocbo z dne 14. julija 2003 zavrnil prošnjo za delovno dovoljenje, ki jo je H. Cikotic na podlagi izjave o za­poslitvi 18. marca 2003 vložil pri luksemburški upravi za delo. Citatne termine v sodbah lahko delimo v dve skupini. V prvo sku­pino sodijo latinski citatni termini in reki, npr. de lege ferenda,169 lex specialis,170 obiter dictum,171 ratio legis,172 expressio unius est exclusio 168 Uporabiti je treba uradno polno ime države, npr. Republika Slovenija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. 169 Slv. po prihodnjem, bodocem pravu. 170 Termin oznacuje posebna pravna pravila, ki prevladajo nad splošnimi pravnimi pravili. 171 Termin oznacuje 'del obrazložitve, v katerem so pojasnjeni nekateri dodatni razlogi, ki sami po sebi niso odlocilni za izrek odlocbe v konkretnem primeru' (nastajajoci PTS). Termin ratio decidendi pa oznacuje 'del obrazložitve, v katerem so navedeni odlocilni pravni razlogi, na katerih temelji izrek odlocbe' (nastajajoci PTS). 172 Slv. namen zakona. alterius,173 ki so zapisani ležece. Primera sta iz sodb v zadevah T-427/09 in T-191/04. Ratio legis zahteve, da se mora znamka uporabljati resno in dejansko, da bi bila varovana na podlagi prava Unije, izhaja iz dejstva, da register UUNT ne sme postati predmet strateškega in statisticnega vlaganja, s katerim bi bil neaktivnemu imetniku podeljen casovno neomejen zakoniti monopol. Trdi, da je zakonodajalcevo sprejetje tako podrobnih dolocb, ne da bi podrobno opredelil obveznost ugovarjajoce stranke, da dokaže obstoj nje­govih pravic po preteku roka za vložitev ugovora, treba razlagati kot za­konodajalcevo voljo, da takšen dokaz ne zahteva glede na nacelo expressio unius est exclusio alterius. Medinstitucionalni slogovni prirocnik (razdelek 10.6) predpisuje ležeci zapis citatnih izrazov, npr. Länder, carte blanche, de facto.V Slogov­nem prirocniku Komisije (razdelek Navodila za prevajanje pravnih aktov Evropskih skupnosti) pa glede latinskih izrazov velja, da se slovenijo in pišejo pokoncno, npr. inter alia > med drugim, mutatis mutandis > s potrebnimi spremembami. V drugi skupini pa so nelatinska citatna poimenovanja, ki so zapi­sana pokoncno in v narekovajih. Prvi nacin navajanja je, da se navede samo citatno poimenovanje, npr. ‘salarios de tramitación’, ‘back office’. Termin salarios de tramitación oznacuje pojem iz španske zakonodaje,174 back office pa oznacuje pojem s podrocja organizacije poslovanja, za ka­ 173 V slovenskem prevodu se glasi: Izrecno imenovanje enega (pomeni) izkljucitev drugega. Gre za nacelo formalne logike, ki se nanaša na pojme, ki se med seboj izkljucujejo (Kranjc 1995: 91). 174 V sklepu Sodišca v zadevi C-177/05 španskemu terminu salarios de tramitación v oglatem oklepaju sledi slovensko poimenovanje place med postopkom: »Za namene prejšnjega odstavka se za placo šteje znesek, priznan kot tak v spora­zumu o poravnavi ali v sodni odlocbi z vseh podlag, dolocenih v clenu 26(1), in tudi dodatno nadomestilo na podlagi ‘salarios de tramitación’ [place med postopkom], o katerem glede na okolišcine primera odloci pristojno sodišce, ce sklad z nobene podlage skupaj ali loceno ne izplaca zneska, ki bi bil višji od vsote, enake dvakratni dnevni minimalni placi za vse poklice s številom dni neizplacanih plac, do najvec sto dvajset dni.« terega v casu prevajanja sodbe ocitno še ni bilo slovenskega ustreznika, pozneje pa se je uveljavilo zaledno poslovanje,175 tudi zaledna pisarna. Primera sta iz sodb v zadevah C-520/03 in C-472/03 (poudarka dodana). V svoji predložitveni odlocbi Tribunal Superior de Justicia de la Comu­nidad Valenciana, na katero je bila vložena pritožba zoper omenjeno za­vrnilno sodbo, ugotavlja, da je bilo vprašanje ‘salarios de tramitación’ že razsojeno v sodbi Sodišca z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero (C-442/00, Recueil str. I-11915). Za dejavnosti ‘back office’ prejema placilo, izracunano na osnovi zavaroval­nega portfelja in vplacane premije, in tudi minimalno placilo. Drugi nacin navajanja pa je, da slovenskemu poimenovanju v oklepajih sledi citatni termin, ki prispeva k nedvoumnosti slovenskega poime­novanja, npr. ‘lastninska pravica’ (‘freehold’), ‘osebna družba’ (‘par­tnership’), ‘zakupi sedežev’ (‘seat only’), sedeži, prodani prek posre­dnika (broked seats), zakup (leasehold). Primera sta iz sodb v zadevah C-291/03 in C-223/03 (poudarki dodani). Javno prodaja tudi posamezne letalske vozovnice, imenovane ‘samo sedež’ (‘seat only’), ki so sedeži na njenem lastnem letalu ali sedeži, pridobljeni od drugih družb, ter prodaja tudi letalske sedeže drugim organizatorjem poto­vanj, imenovane ‘sedeži prodani prek posrednika’ (‘broked seats’). Predložitveno sodišce navaja, da se je leta 1995 univerza odlocila, da resta­vrira dva porušena mlina, na katerih je pridobila zakup (‘leasehold’). V citatni obliki ostajajo tudi poimenovanja za pravne zastopnike, npr. barrister, solicitor, ki oznacujeta zastopnika v angleškem pravnem redu. Prav tako tudi termin odvetnik176 v tujejezicnih razlicicah sodbe v za­ 175 V Islovarju angleškemu terminu back office ustreza zaledno poslovanje ('procesi, ki potekajo v ozadju in uporabniku niso neposredno vidni'), terminu front office pa zunanje poslovanje ('procesi, namenjeni neposrednim stikom z uporabniki, s strankami, npr. pri bancnem okencu'). 176 Definicija odvetnika v nastajajocem PTS je: 'pravnik s pravniškim državnim devi Deticek (zadeva C-403/09 PPU) ni nadomešcen s tujejezicnimi ustrezniki (poudarka dodana). after considering the observations submitted on behalf of: – Ms Deticek, by B. Žibret, odvetnik, – Mr Sgueglia, by L. Varanelli, odvetnik, – the Slovenian Government, by N. Aleš Verdir, acting as Agent, – the Czech Government, by M. Smolek, acting as Agent, – the German Government, by J. Kemper, acting as Agent, – the French Government, by B. Beaupčre-Manokha, acting as Agent, – the Italian Government, by I. Bruni, acting as Agent, assisted by F. Arena, avvocato dello Stato, – the Latvian Government, by K. Drevina, acting as Agent, – the Polish Government, by M. Arciszewski, acting as Agent, – the Commission of the European Communities, by A.-M. Rouchaud--Joët and M. Žebre, acting as Agents Na drugi strani pa slovenski termin odvetnik ustreza angleškemu termi-nu lawyer, francoskemu terminu avocat in nemškemu terminu Rechts­anwalt v slovenskih razlicicah sodb, ki nimajo statusa verodostojne razlicice, ampak so prevodi. Primer je iz sodbe v zadevi T-623/11 (pou­darki dodani). slv.: Pico Food GmbH s sedežem v Tammu (Nemcija), ki jo zastopa M. Douglas, odvetnik ang.: Pico Food GmbH, established in Tamm (Germany), represented by M. Douglas, lawyer nem.: Pico Food GmbH mit Sitz in Tamm (Deutschland), Prozessbevoll­mächtigter: Rechtsanwalt M. Douglas fr.: Pico Food GmbH, établie ŕ Tamm (Allemagne), représentée par Me M. Douglas, avocat izpitom, ki poklicno pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišci in upravnimi ter drugimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih'. Obstaja torej razlika glede prevajanja poimenovanj za pravne zastopni­ke med slovenskimi in drugimi jezikovnimi razlicicami sodb. V ne­verodostojnih slovenskih razlicicah sodb se poimenovanja nekaterih zastopnikov prevajajo, po drugem pa se ta poimenovanja v neverodo­stojnih tujejezicnih razlicicah ne prevajajo. Internacionalizmi V SSKJ je internacionalizem opredeljen kot jezikoslovni termin, ki ozna-cuje 'besed/o/, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih'. Njegova sopomenka je mednarodni izraz. Pri internacionalizmu gre izvorno za en jezik dajalec in vec kot en jezik prejemnik, v katerem obvezno ohrani vsaj del izrazne podobe izvorne­ga jezika (Vidovic Muha 2004: 74, 75). V prvi fazi internacionalizem najpogosteje pomeni oz. oznacuje isto kot v jeziku dajalcu, v naslednji fazi pa lahko v jeziku prejemniku razvija pomene neodvisno od jezika dajalca, npr. norma je poleg osnovnega pomena 'pravilo, predpis' v rušcini dobila še pomen 'dolocena kolicina dela'; brigada je poleg osnovnega po­mena 'del vojske' v rušcini dobila še pomen 'delovna skupina'. Pomena so sprejeli tudi jeziki drugih socialisticnih držav (Lukenda in Mamic 1987: 41).177 B. Schaeder (1990: 45–46) pri definiciji internacionalizma izhaja iz interleksema, ki ga tvorijo leksemi v razlicnih jezikih, npr. Zivilisation v nemšcini, civilization v anglešcini, civilisation v francošcini, ziwilisazija v rušcini. Internacionalizem opredeli kot medjezikovno enoto razlicne kompleksnosti, npr. intermorfem ali interleksem, iz katere nastane for-malno ujemajoca se in vsebinsko ustrezna enojezikovna enota. Internacionalizme lahko razdelimo v dve skupini. V prvi skupini so internacionalizmi iz latinšcine in gršcine, v drugi skupini pa interna­cionalizmi iz sodobnih jezikov, zlasti iz anglešcine. L. Hudecek in M. Mihaljevic (2012: 58, 60) zagovarjata, da imajo termini latinskega in grškega izvora prednost pred internacionalizmi iz sodobnih jezikov, na drugi strani pa ima ustrezen neprevzeti termin prednost pred internaci­ 177 V SSKJ je norma: 1. 'kar doloca, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje' in 2. 'kolicina dela, ki ga mora delavec opraviti v dolocenem casu'; brigada pa 1. 'vojaška enota, vecja od polka' in 2. 'vecja delovna skupina, ki prostovoljno in brezplacno sodeluje pri pomembnih javnih delih'. onalizmom. Razmerje med internacionalizmom in neprevzetim termi­nom je še posebej aktualno za države clanice iz širitve leta 2004 (prim. Šarcevic 2004; Somssich, Várnai, Bérczi 2010: 83–88). Z osamosvojitvijo in s tem locitvijo od vecnacionalnih držav so namrec na novo definirale vlogo svojih jezikov, in sicer kot temelj nove nacionalne identitete (prim. npr. Snell-Hornby 1999: 105; Buzássyová 2007: 95). Tako npr. M. Bajcic (2009: 222) za hrvaško razlicico terminologije EU na podrocju konku­rencnega prava ugotavlja, da je bolj naklonjena neprevzeti terminologiji, npr. program potpora za angleški termin aid scheme, nadzor državnih po­tpora za angleški termin control of state aid. Na istih primerih ugotavlja, da je slovenšcina dala prednost prevzemanju, in sicer sheme pomoci za aid scheme, kontrola državnih pomoci za control of state aid. Na splošno pa so slovenske poimenovalne rešitve lahko v pomoc hrvaškim prevajalcem, kadar so v dilemi, ali uporabiti internacionalizem (Bajcic 2009: 229). G. Déczy (1973; povzeto po Buzássyová 2007: 94) glede na od­prtost posameznega nacionalnega jezikovnega sistema za internacio­nalizme locuje med mešanimi jeziki, za katere velja visoka stopnja internacionalizmov (npr. anglešcina, romunšcina); nevtralnimi jeziki (npr. slovašcina) in introvertiranimi jeziki, v katerih je internacionaliz­mov najmanj (npr. finšcina, madžaršcina, gršcina, nemšcina). Podobno tudi J. Pusztay (2005: 102) ugotavlja, da se države clanice EU glede na razmerje do internacionalizmov delijo v dve skupini: zahodno od nemškega jezikovnega obmocja je terminologija vecinoma latinska, npr. v Franciji in Angliji, medtem ko je za obmocja vzhodno od Nemcije, vkljucno z Nemcijo, znacilno vzpostavljanje t. i. nacionalnih termino­logij. V skladu s težnjo po oblikovanju domace terminologije je pogo-sto prva poimenovalna rešitev neprevzeto poimenovanje, ki pa se lahko izkaže za manj ustrezno. R.Somssich, J. Várnai in A. Bérczi (2010: 85) navajajo latvijski primer: za angleške termine check, control, test, inspec­tion in verification je bil dolocen samo en ustreznik, in sicer parbaude. Scasoma je postalo ocitno, da en termin razlicnih pojmov ne poimenuje ustrezno, zato so se odlocili za razlicne termine – kontrole, tests, inspekci­ja in verifikacija. Primer dokazuje, da so bili v predpristopnem obdobju prevzeti termini v dolocenih primerih vnaprej neupraviceno izkljuceni kot manj primerni. Sprejemanje terminov, ki se izkažejo za manj ustrez­ne, je posledica poimenovanja pojmov, ne da bi bila (po)znana njihova vsebina. Izhodišce za tvorjenje terminov, ki ustrezno poimenujejo dolo-cen pojem, pa je ravno poznavanje pojma in pojmovnega sistema. Internacionalizmi so ucinkovita poimenovalna rešitev z vidika ob-vestilnosti, saj so jasni in nedvoumni, poleg tega praviloma zadostijo terminološkemu nacelu gospodarnosti. Po drugi strani pa je pri izbi­ri poimenovanja treba upoštevati tudi jezikovnokulturno nacelo, po katerem imajo domaci termini prednost pred prevzetimi. Jezikovno­kulturno nacelo strokovnjaki in jezikoslovci dojemajo oz. upoštevajo razlicno. Strokovnjaki zagovarjajo stališce, da »mednarodna termino­logija prispeva k enopomenskosti izražanja« (Kalin Golob 2001b: 236), jezikoslovci pa »poudarja/jo/ pomen razvijanja strokovnega izrazja v domacem jeziku« (Kalin Golob 2001b: 236). Tudi M. T. Cabré (1999: 11, 12) ugotavlja, da strokovnjaki terminologijo uporabljajo ne glede na njeno primernost oz. neprimernost z vidika posameznega jezikovnega sistema. Njihovo zanimanje za terminologijo je osredotoceno na pojme in njihovo jasno in nedvoumno poimenovanje. Zastavlja se vprašanje, kdaj ima internacionalizem prednost pred terminom domacega izvora oz. kdaj je jezikovna intervencija, s katero je internacionalizem nadomešcen s terminom slovenskega izvora, smi­selna.178 Upoštevati je treba vsaj tri dejavnike: • jezikovna intervencija mora biti pravocasna; • z njo se morajo strinjati strokovnjaki (terminološki dogovor);179 • domaci termin mora pojem ustrezno oznacevati. V slovenski pravni terminologiji so internacionalizmi relativno pogosti. Praviloma imajo sopomenke domacega izvora, npr. asignacija – naka­zilo, novacija – prenovitev, kavcija – varšcina, kavza – podlaga, transak­cija – poravnava, kompenzacija – pobotanje, gestija – poslovodstvo brez narocila. Neprevzeti termin v rabi ni nujno prednostni, to velja samo, ce nedvoumno oznacuje isti pojem. V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov internacionalizmov in njihovih neprevzetih sopomenk. 178 Upoštevati je treba, da je internacionalizem pogosto prva poimenovalna rešitev. 179 Terminološki dogovor je rezultat usklajevanja med strokovnjaki in omogoca ucinkovito sporazumevanje (Žagar Karer 2011: 18). Primeri Diskriminatorni kot sestavina termina Diskriminacija je uveljavljen termin v slovenski pravni terminologiji in oznacuje 'neupraviceno razlikovanje, ki temelji na posameznikovem spolu, rasi, barvi kože, jeziku, veri, politicnem ali drugem prepricanju, narodno­stnem ali socialnem izvoru, pripadnosti narodni manjšini, rojstvu ali drugi osebni okolišcini, zaradi katerega se komu prizna manj pravic ali ugodnosti v primerjavi z drugimi' (nastajajoci PTS). V SSKJ in SP sta vkljucena pri­devnika diskriminacijski 'nanašajoc se na diskriminacijo' in diskriminator-ski 'ki vsebuje, izraža diskriminacijo', v Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (SNB, 2012) pa je vkljucen tudi pridevnik diskriminatoren 'ki daje, priznava manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi'. Zgled v slovarskem sestavku se navezuje na kontekst EU (Sodišce je razsodilo, da je dotlej veljavni nacin omejevanja vpisa na avstrijske univerze diskriminatoren do študentov iz drugih držav Evropske unije), kar ne preseneca, saj je pridev­nik diskriminatorni v besedilih s podrocja EU zelo pogost in je bil v slovar vkljucen tudi zaradi pogostosti v teh besedilih. V slovenskem jezikovnem sistemu se je verjetno uveljavil pod neposrednim vplivom tujejezicnih pri­devnikov (ang. discriminatory, fr. discriminatoire).180 V Evrotermu angleškemu pridevniku discriminatory ustreza sloven-ski pridevnik diskriminacijski, v zvezah pa mu ustrezata tudi pridevnik diskriminatorni (discriminatory price > diskriminatorna cena) in diskri­minantni (discriminatory analysis > diskriminantna analiza), pri cemer je diskriminantna analiza termin s podrocja statistike, ki v Statisticnem terminološkem slovarju (Košmelj idr. 2002) ustreza angleškima termino­ 180 Odgovora na vprašanji glede razmerja med pridevniki diskriminatoren, diskri­minacijski in diskriminatorski v znacilnih zvezah sta objavljena tudi v Jezikovni svetovalnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Utemelje­na sta na pomenih vseh treh pridevnikov, zaradi cesar je sklep enega od odgo­vorov naslednji: »Predpis, ki se nanaša oz. je povezan z diskriminacijo, je dis-kriminacijski, medtem ko je diskriminatorski oz. diskriminatoren predpis tak, ki vsebuje, podpira, izraža diskriminacijo.« Naj opozorimo, da se k definiranju terminov ne pristopa na osnovi pomena, ampak pojma, ki ga termin oznacuje, tako npr. diskriminacijska obravnava in diskriminatorna obravnava oznacujeta isti pojem. ma discriminant analysis in discriminatory analysis.181 Pojem oznacuje tudi termin diskriminacijska analiza. Omenimo primer zveze discriminatory treatment, ki ji je v Evrotermu leta 2010 ustrezala zveza diskriminatorno obravnavanje, pozneje pa jo je nadomestila zveza diskriminacijsko obrav­navanje, na vkljucitev katere je neposredno vplivalo zakonodajno besedi-lo EU kot vir termina.182 Medtem ko je pogostost v nestrokovnih bese­dilih vplivala na vkljucitev zveze diskriminatorna obravnava kot zgleda v SNB,183 je bila v terminološki zbirki Evroterm ta zveza zamenjana oz. iz zbirke izlocena, kar je z vidika uporabnika pomanjkljiva informacija, saj zveza diskriminatorna obravnava pojem ustrezno oznacuje. Pridevniku discriminatory ustreza tudi pridevnik razlikovalen (di­scriminatory charge > razlikovalna dajatev). V PTS (gradivo) je med dis-kriminacijo in razlikovanjem vzpostavljena sopomenskost, prav tako je v amsterdamski noveli Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti angle-škemu terminu discrimination ustreza razlikovanje. Clen 12 (1) se glasi: »Kjer se uporablja ta pogodba, in ne da bi to vplivalo na njene posebne dolocbe, je prepovedano vsakršno razlikovanje glede na državljanstvo.« V precišceni razlicici Pogodbe o delovanju Evropske unije je v clenu 18 (clen 12 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) razlikovanje nado­mešceno z diskriminacijo. Zamenjava termina je smiselna, saj razlikova­nje pojma ne oznacuje dovolj natancno. Omeniti velja tudi razmerje med neenakopravnostjo in angleškim terminom discrimination v Ustavi RS oz. njenem angleškem prevodu. V 63. clenu je dolocena prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestr­pnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni, kar je v anglešcino pre­ 181 Oznacuje 'analiz/o/, s katero se poišcejo linearne kombinacije opazovanih spre­menljivk in locijo vnaprej dolocene skupine tako, da je verjetnost napake pri uvršcanju enot v skupine najmanjša'. Definicija je iz Statisticnega terminološke­ga slovarja (Košmelj idr. 2001). 182 Direktiva Sveta z dne 13. decembra 1976 o ukrepih za ucinkovito izvajanje svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v zvezi z dejavnostmi zavarovalnih zastopnikov in zavarovalnih posrednikov (nekdanja ISIC skupina 630) in zlasti o prehodnih ukrepih za take dejavnosti. UL EU L 26, 31. 1. 1977. 183 V referencnem korpusu Gigafida ima zveza diskriminacijska obravnava 7 poja­vitev, diskriminatorna obravnava pa 110. vedeno kot Prohibition of Incitement to Discrimination and Intolerance and Prohibition of Incitement to Violence and War. V tem primeru je bila slovenšcina izvirni jezik, anglešcina pa ciljni jezik. Transparentnost Bistvena sestavina pojma, ki ga oznacuje transparentnost, je dostop jav­nosti do dokumentov oz. informacij, kar je v skladu z idejo, da je tre­ba EU približati njenim državljanom. Raba v pravnih aktih EU daje prednost terminu preglednost, ki pojem glede na vsebino oznacuje manj natancno. V Vodniku po evrožargonu v poljudnem jeziku je naslednja opredelitev transparentnosti: Izraz ‘preglednost’ (transparentnost) se pogosto uporablja za oznacevanje preglednosti nacina delovanja institucij EU. Institucije EU si prizadevajo za vecjo preglednost svojega delovanja. Sprejemajo ukrepe za izboljšanje dostopa javnosti do informacij in si prizadevajo za oblikovanje jasnejših in bolj berljivih dokumentov. To vkljucuje tudi boljšo pripravo zakonov in nenazadnje tudi pripravo enotne, poenostavljene in krajše reformne pogodbe. Poimenovalne rešitve v posameznih nacionalnih razlicicah terminolo­gije EU so razlicne. Navajamo primer iz clena 11(3) precišcene razlicice Pogodbe o Evropski uniji, ki doloca: »Evropska komisija izvaja obsežna posvetovanja z udeleženimi stranmi, da se zagotovi usklajenost in pre­glednost delovanja Unije.« V angleški razlicici je uporabljen termin transparency (oz. transparent), v nemški Transparenz, v francoski tran­sparence, v italijanski trasparenza, v španski transparencia, v ceški tran­sparentnost, v slovašcini transparentnost (oz. transparentný), v poljski przejrzystosc, v danski gennemsigtighed. SSKJ transparentnost oznaci s kvalifikatorjem knjižno in kot nev­tralna izraza navede prosojnost in prozornost. Preglednost razloži kot 'last­nost, znacilnost preglednega', pregleden pa 'ki se da z (lahkoto) pregle­dati, razumeti'. Izraz transparentnost je vkljucen tudi v SNB ('lastnost jasno in javno izraženega in izvajanega'), v katerem ni vec zaznamovan. Vprašanje je, ali bi bil termin preglednost izbran tudi, ce bi bil v casu oblikovanja terminologije EU ta podatek iz SNB že dostopen. Kohezija V Evroterm je vkljucenih vec zvez s sestavino kohezija, npr. ekonomska in socialna kohezija, ozemeljska kohezija, teritorialna kohezija, regijska kohezija. V ustanovitvenih pogodbah je uporabljen termin kohezija, zanimivo pa je, da ga je v Pogodbi o Ustavi za Evropo (2004)184 nadomestila povezanost, in sicer v zvezah gospodarska in socialna povezanost ter teritorialna povezanost. Z opustitvijo Pogodbe o Ustavi za Evropo njene poimenovalne rešitve niso vec relevantne. V Vodniku po evrožargonu v poljudnem jeziku je kohezija opredeljena tako: To (dobesedno) pomeni ‘držati skupaj’. Žargonski izraz ‘spodbujanje so-cialne kohezije’ pomeni, da EU poskuša vsakemu posamezniku zagotoviti mesto v družbi, kar dosega na primer z odpravljanjem revšcine, brezpo­selnosti in diskriminacije. V proracunu EU so rezervirana sredstva tudi za tako imenovani ‘Kohezijski sklad’, ki se uporablja za financiranje projek­tov, ki pomagajo EU, da ‘drži skupaj’. Iz tega sklada se denimo financira gradnja novih cestnih in železniških povezav, ki manj razvitim regijam omogocajo polno udeležbo v gospodarstvu EU. V Velikem slovarju tujk je kohezija v prvem pomenu 'vez, zveza, pove­zanost'. SSKJ vkljucuje fizikalni termin kohezija ('sila, ki privlaci mo-lekule iste snovi'), za zgled pa navaja zvezo kohezija politicne zavesti, ki je oznacena s kvalifikatorjema preneseno in knjižno. Zanimivo je, da je Pogodba o Ustavi za Evropo nadomestila poimenovanje kohezija s pove­zanostjo, na drugi strani pa je ohranila zvezo kohezijski sklad.185 184 Pogodbo o Ustavi za Evropo je po narocilu Sveta prevajal Prevajalski center za organe EU v Luxsembourgu, ki je v delo vkljucil pogodbene prevajalce v slo­venski jezik. Ti so pri prevajanju upoštevali že obstojece prevode primarne in sekundarne zakonodaje EU ter splošna navodila za prevajanje in tolmacenje. Pravniki lingvisti v Svetu so pri nastajanju slovenske razlicice uporabljali fran­cosko razlicico, angleško ali nemško razlicico pa samo v primeru nejasnosti francoske razlicice. Pri redakciji so sodelovali tudi s pristojnimi službami Vlade RS. 185 Podoben je primer termina konvergenca. Evroterm je do leta 2007 priporocal termin zbliževanje. Sklepamo, da pod vplivom SSKJ (konvergenca 'zmanjše­vanje razlik, ki delijo kaj enotnega'), v katerem je kot nadrejena sopomenka navedeno zbliževanje. V preglednici so poimenovalne rešitve v jezikih držav clanic za pojem, ki ga v slovenšcini oznacuje teritorialna kohezija ('enakomerna porazdelitev gospodarskih in družbenih dejavnikov razvoja in primer-jalne uspešnosti med vse regije dolocene politicne skupnosti, ki je eden od ciljev delovanja EU') (nastajajoci PTS). Podatki so iz IATE. Preglednica 3: Termin teritorialna kohezija v posameznih uradnih jezikih EU anglešcina territorial cohesion cešcina územní soudržnost danšcina územní soudržnost finšcina alueellinen yhteenkuuluvuus, alueellinen koheesio francošcina cohésion territoriale italijanšcina coesione territoriale latvijšcina teritoriala kohezija litovšcina teritorine sanglauda madžaršcina területi kohézió maltešcina koezjoni territorjali nizozemšcina territoriale cohesie, territoriale samenhang poljšcina spójnosc terytorialna portugalšcina coesăo territorial romunšcina coeziune teritoriala slovašcina územná súdržnost slovenšcina teritorialna kohezija španšcina cohesión territorial Glede na preglednico kohezija kot internacionalizem ni relevantna v cešcini, danšcini, litovšcini, nemšcini, poljšcini, slovašcini in švedšci­ni, v nizozemšcini in finšcini obstajata dve poimenovanji, v anglešcini, francošcini, italijanšcini, latvijšcini, madžaršcini, maltešcini, portugal-šcini, romunšcini, slovenšcini in španšcini pa je v rabi internaciona­lizem. V IATE je v opombi pri slovenskem terminu razloženo, da je termin rezultat dogovora terminologov institucij EU: »Ponekod se po­javlja tudi prevod ‘ozemeljska kohezija’, vendar je zaradi že uveljavljenih izrazov ‘socialna kohezija’ in ‘ekonomska kohezija’ tudi v tem primeru primerneje uporabiti tujko – sploh, kadar so navedeni vsi trije.« Termi­nološka usklajenost med povezanimi termini oz. pojmi je smiselna, saj prispeva k nedvoumnemu sporazumevanju. Harmonizacija Pri harmonizaciji zakonodaj gre za usklajevanje nacionalnih zako­nodaj; pravni instrument za doseganje harmonizacije je direktiva. V ustanovitvenih pogodbah pojem oznacuje zveza približevanje zakonov in drugih predpisov. 115. clen Pogodbe o delovanju EU doloca: »Brez poseganja v clen 114 Svet po posebnem zakonodajnem postopku ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Ekonomsko-socialnim odborom soglasno izda direktive za približevanje tistih zakonov in drugih predpisov držav clanic, ki neposredno vplivajo na vzpostavitev ali delovanje notranjega trga.« V P. Grilc in M. Ilešic (2001: 87) har­monizaciji ustreza slovenski termin prilagajanje, ki sledi prevzetemu terminu v oklepaju. Po SSKJ je harmonizirati v prvem pomenu muzikološki termin 'napisati melodiji akordicno spremljavo', drugi pomen pa je 'spraviti v skladno celoto, soglasje'; nevtralno ga izražata uskladiti oz. uskla­jevati. To je verjetno razlog, da se je za angleški termin harmonisa­tion uveljavil termin usklajevanje, ki je bil tudi v Evrotermu oznacen kot priporocljiv; ob usklajevanju je Evroterm navajal še harmoniza­cijo in uskladitev. Leta 2012 pa je bil sklenjen terminološki dogovor, na podlagi katerega je bilo usklajevanje nadomešceno s harmoniza­cijo, saj usklajevanje ustreza že angleškemu terminu coordination.186 Poimenovanje se je ustrezno zamenjalo tudi v precišcenih razlicicah Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, v ka­terih usklajevanje ustreza angleškemu coordination oz. nemškemu Koordinierung,187 harmonizacija pa angleškemu harmonisation oz. 186 Tudi v latvijšcini je harmonizaciji najprej ustrezal izraz saskanošana, ki so ga kasneje nadomestili s terminom harmonisacija (Somssich, Várnai in Bérczi 2010: 85). 187 Clen 16(1) precišcene razlicice Pogodbe o Evropski uniji doloca: »Svet skupaj z Evropskim parlamentom opravlja zakonodajno in proracunsko funkcijo. Opravlja funkcijo oblikovanja politike in usklajevanja v skladu s Pogodbama.« nemškemu Harmonisierung.188 Terminološki dogovor je prispeval k vecji sporocilni ucinkovitosti, saj sta razlicna pojma poimenovana z razlicnima terminoma, zaradi cesar ju ni vec treba prepoznavati iz sobesedila ali tujejezicnih razlicic besedila. Zanimivo je, da je usklajevanje ostalo sestavina lastnoimenskega poimenovanja Urad za usklajevanje na notranjem trgu, poimenovanje Urad za harmonizacijo na notranjem trgu ima v Evrotermu namrec oznako odklonjeno.189 Tudi v IATE je poimenovanju dodana opom­ba: »Ceprav se na spletni strani Urada uporablja ime ‘Urad za harmo­nizacijo na notranjem trgu’, je pravilno ime ‘Urad za usklajevanje na notranjem trgu’.« Z vidika terminološke vede je taka odlocitev manj primerna, saj gre za povezana pojma, kar naj bi se odražalo tudi na ravni lastnih imen, katerih sestavina je termin. Direktiva Direktiva je sekundarni pravni akt, ki ni neposredno uporaben, ampak države clanice le zavezuje, da v dolocenem roku uredijo neko pravno podrocje skladno z njenimi cilji. Zavezujoca je glede rezultata, ki ga je treba doseci, ne pa glede metod doseganja. Za razliko od uredbe, ki se vedno nanaša na vse države clanice, zavezuje le državo clanico oz. drža­ve clanice, na katere je naslovljena. 188 Clen 84 precišcene razlicice Pogodbe o delovanju Evropske unije doloca: »Evrop-ski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku dolocita ukre­pe za spodbujanje in podpiranje dejanj držav clanic na podrocju preprecevanja kriminala, ne da bi to vkljucevalo harmonizacijo zakonov in drugih predpisov držav clanic.« 189 Z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se placujejo Uradu za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli) (UL EU L 341, 24. 12. 2015), ki je zacela veljati 23. marca 2016, se je Urad za usklajevanje na notranjem trgu preimenoval v Urad Evropske unije za intelektual-no lastnino (EUIPO; ang. European Union Intellectual Property Office). Direktiva je v splošnem jeziku 'smernica, navodilo za delo, ravna­ nje, ki ga daje višji organ nižjim', smernica pa 'kar doloca, usmerja, kako naj se dela, ravna' (SSKJ). V SP je v okviru iztocnice direktiva navedena zveza delati po direktivah, ki ima nevtralni sopomenski zvezi delati po smernicah in delati po navodilih. Tudi v PTS (gradivo) sta smernica in navodilo nadrejeni sopomenki za direktivo. Verjetno je bila na osno-vi tega razmerja tudi v kontekstu prava EU smernica predlagana kot slovenski ustreznik za angleški termin directive. M. Ilešic (1997: 6) je koncno izbiro termina direktiva utemeljil z dejstvom, da bi »z izrazom ‘smernica’ utegnili ustvarjati zmoten vtis, da gre za akt neobvezne nara­ve«. Smernica sicer sodi v sekundarno zakonodajo, vendar ni pravno za­vezujoca. Ustreza angleškemu terminu guideline. V nastajajocem PTS je definirana kot 'instrument mehkega prava, ki nima zavezujoce moci, ampak nakazuje in usmerja pristop k urejanju dolocenega vprašanja ali podrocja'. Vecina držav clanic je sprejela internacionalizem, izjemi sta nem­ški termin Richtlinie in nizozemski richtlijn. Tudi hrvaška terminolo­gija je uveljavila direktivo, ki je v IATE oznacena z najnižjo stopnjo zanesljivosti;190 dodana je opomba, da je raba termina vezana na insti­tucije EU.191 Podatki iz preglednice 4 so iz zbirke IATE. 190 Termini v IATE so oznaceni z eno od štirih stopenj zanesljivosti: 1 (nezaneslji­vo – oznaka je avtomatsko pripisana terminu, ki ga je vnesel nerojeni govorec jezika), 2 (minimalno zanesljivo – oznaka je avtomatsko pripisana terminu, ki ga je vnesel rojeni govorec jezika), 3 (zanesljivo – oznako doda terminolog tiste-mu terminu, ki izpolnjuje vsaj eno od naslednjih meril: termin je pridobljen iz zanesljivega vira; glede termina se strinja skupina terminologov v okviru istega jezika; termin pogosto oznacuje pojem na dolocenem podrocju) in 4 (zelo za­nesljivo – oznako doda terminolog tistemu ustaljenemu terminu, ki ga potrjuje zanesljiv in verodostojen pisni vir) (IATE Data fields explained). 191 S. Ramljak (2011: 217) opozarja, da ni redko, da se angleški termin directive v hrvašcino prevaja kot smernica, kar pomeni, da zavezujoci pravni akt postane nezavezujoci pravni akt. Preglednica 4: Termin direktiva v posameznih uradnih jezikih EU anglešcina directive cešcina smernice danšcina direktiv estonšcina direktiiv finšcina direktiivi francošcina directive hrvašcina direktiva italijanšcina direttiva latvijšcina direktiva litovšcina direktyva madžaršcina irányelv maltešcina direttiva nemšcina Richtlinie nizozemšcina richtlijn poljšcina dyrektywa portugalšcina diretiva romunšcina directiva slovašcina smernica slovenšcina direktiva španšcina directiva švedšcina direktiv V povezavi s terminom direktiva velja izpostaviti še zvezo prenos direk­tive, ki oznacuje uveljavitev vsebine direktive v nacionalni zakonodaji v dolocenem roku. V zacetnem obdobju se je pojavljala tudi zveza trans-pozicija direktive, individualna rešitev V. Trstenjak (2004: 151–166) pa je prelitje direktive. Prenos direktive (ang. transposition of a directive) se ne sme zamenjevati z implementacijo direktive oz. izvajanjem direktive (ang. implementation of a directive). Derogacija Derogacija dovoljuje državam clanicam, da nekatere dolocbe prava EU zaradi razlicne stopnje razvoja notranjega trga uporabijo drugace ali jih sploh ne uporabijo, kar je dovoljeno le pod pogojem spoštovanja temelj­nih pravic.192 Glede na definicijo v slovarju A Dictionary of the European Union (2006) se derogacija (ang. derogation) nanaša na odlocitev Evrop­ske komisije, s katero je država clanica izvzeta iz izvajanja dolocb direk­tive ali uredbe. Derogacija naj bi bila zacasna in naj bi državi clanici omogocila, da se postopno pripravi na izvajanje direktive ali uredbe. To dogovorjeno zacasno izvzetje, ki je aktualno predvsem za nove dr­žave clanice, ni casovno doloceno, najpogosteje traja pet ali deset let oz. skladno z odlocitvijo, ki se zapiše v akt o pristopu. Pojem oznacuje tudi termin odstopanje, ki v Evrotermu z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustre­za angleškemu terminu derogation, francoskemu terminu dérogation in nemškima terminoma Abweichung ter Ausnahme. Obdobje, ko traja odstopanje, oznacuje termin prehodno obdobje, ki je bil v Evroterm vkljucen v okviru prevajanja sodb v slovenskem prevajalskem oddelku Sodišca EU in z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškemu terminu transitional period, francoskima termino-ma période de transition in période transitoire ter nemškemu terminu Übergangszeit. Zveza je najprej oznacevala obdobje, v katerem naj bi se vzpostavil skupni trg (Bainbridge 2003: 502–503).193 Derogacija oznacuje tudi pojem v slovenskem pravu, in sicer 'delno ali popolno prenehanje veljavnosti splošnega pravnega akta, navadno zaradi sprejetja novega splošnega pravnega akta', derogacijska klavzula pa je 'pravna dolocba v splošnem pravnem aktu, s katero se doseže del-no ali popolno prenehanje veljavnosti drugega splošnega pravnega akta' (nastajajoci PTS). Tudi Black'c Law Dictionary derogation opredeli kot 192 Definicija je povzeta iz terminološke baze hrvaške terminologije Struna ('do­puštenje da države clanice drukcije primijene ili uopce ne primijene odredene odredbe prava EU-a radi razlicitoga stupnja razvoja unutarnjega tržišta, što je dopušteno samo uz uvjet poštivanja temeljnih prava'). 193 Clen 8(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti se je glasil: »Skupni trg se ustanovi postopno v prehodnem obdobju dvanajstih let. To prehodno obdobje se razdeli v tri štiriletne faze; trajanje vsake faze se lahko spremeni v skladu s spodaj navedenimi dolocbami.« Samo kot zanimivost dodajmo, da je bila pri nas v 90. letih prejšnjega stoletja aktualna zveza tranzicijsko obdobje, ki je oznacevala obdobje prehoda od socia­ listicnega samoupravnega gospodarstva k tržnemu. 'the partial repeal or abrogation of a law by a later act that limits its scope or impairs its utility and force'. Odlocitev za termin domacega izvora oz. internacionalizem mora temeljiti na premisleku, kateri termin primerneje oznacuje pojem. Ka­dar je odlocitev za internacionalizem dobro premišljena, ne sme biti razumljena kot odraz nenaklonjenosti neprevzetemu poimenovanju, ampak kot ustreznejše terminološko poimenovanje. Kadar obe poime­novanji enakovredno oznacujeta dolocen pojem, pa je upraviceno pri-cakovati podporo domacemu terminu. Prevajanje Prevajanje je v casu hitrega napredka in razvoja nove pojmovnosti po­gost in ucinkovit poimenovalni postopek. Pravo EU mora biti v državah clanicah enotno razloženo in uporabljano, zaradi cesar je eno od termi­noloških nacel za oblikovanje terminologije EU tudi nacelo, po katerem naj bodo termini prepoznavni, kar je najlaže dosegljivo s prevajanjem kot poimenovalnim postopkom (Šarcevic 2001c: 83). Prevodni termini so v prvi fazi praviloma rezultat prevajanja besedil, ki lahko ob meddiscipli­narnem sodelovanju tvorijo verodostojen terminološki sistem. Š. Vintar (2008: 56–57) kot primer dobre prakse izpostavi oblikovanje komuni­kološke terminologije ob prevajanju knjige Komunikološke hrestomatije.194 Pri prevajanju pravnega reda EU v slovenšcino je bila najpogostejši jezik dajalec anglešcina, ki je bila najbolj razširjena med slovenskimi prevajalci ter strokovnimi in pravnimi redaktorji, redakcije pa so se opravljale ob francoski in nemški razlicici besedila.195 Zlasti nemšcina je zanesljiv jezik dajalec za slovenšcino, saj je slovensko pravo sorodno nemškemu. Temelji namrec na starem avstro-ogrskem, novejši zakoni pa slonijo na sodobnih nemških zakonih. Ta povezava pa predvideva istovetnost pravnih institutov. Da je pri poimenovanju pojmov koristno upoštevati nemške rešitve, opozarja tudi J. Pecotic Kaufman (2011: 58). 194 Potrjevanje terminologije je potekalo v okviru terminološke komisije Komuni­ kološkega društva Slovenije. Vec v M. Kalin Golob (1999/2000). 195 Pri oblikovanju slovenske razlicice terminologije si sodelavci niso mogli poma­ gati s poimenovalnimi rešitvami držav clanic iz širitve 2004, ker vse do objave posebne izdaje UL EU niso bile vedno (sistematicno) dostopne. Navaja, da angleške pojme oz. termine fine, immunity from fines in re­duction of fines hrvaški pravnik prepozna, ko jih primerja z nemškima terminoma Erlass von Geldbußen in Ermäßigung von Geldbußen. Gre za pojme, ki jim v hrvaški zakonodaji (v zakonu o prekrških) ustrezajo novcana kazna, oslobodenje od kazne in ublažavanje kazne.196 Prevajanje kot poimenovalni postopek mora vedno temeljiti na prepoznanju pojma. J. Sladic (2014: 93–94) ugotavlja, da je slovenski termin pritožba, ki je prevod angleškega termina appeal,197 neustrezen. Pritožba v procesnem pravu Sodišca EU oznacuje devolutivno, dvo­stransko, nepopolno, kasatoricno in reformatoricno pravno sredstvo. Vloži se pred Sodišcem proti odlocbam Splošnega sodišca in pred Splo­šnim sodišcem proti odlocbam Sodišca za uslužbence EU. Pritožba v kontekstu EU je nesuspenzivno pravno sredstvo (izjema so sodbe, s ka­terimi so bile uredbe razglašene za nicne) in omejena na pravna vpra­šanja, v slovenskem pravu pa pritožba oznacuje 'redno, devolutivno in praviloma suspenzivno pravno sredstvo, ki ga je mogoce vložiti zoper odlocbo sodišca ali drugega organa, izdano na prvi stopnji' (nastaja­joci PTS). J. Sladic (2014: 93) opozarja, da neprimernost slovenske­ga termina »ne sme voditi do tega, da bi se pritožba pred Sodišcem EU obravnavala enako kot pritožba v slovenskem pravu, saj je pritožba pred Sodišcem EU pojem prava EU in ne pojem nacionalnega prava«. V francoskih ucbenikih je pojasnjeno, da je bila v ustanovitvenih po­godbah izbrana kasacijska pritožba, ne pa navadna pritožba ali ugovor (Wathelet, Wildemeersch 2010; povzeto po Sladic 2014: 93). V okolišcinah, ki terjajo hiter poimenovalni odziv na nove pojme, je prevajanje ucinkovit poimenovalni postopek. S tem se strinjajo npr. T. Korošec (1971: 12), V. Gorjanc (1996: 252), N. Logar (2005: 214). Kadar pa je poimenovalna motivacija v izhodišcnem jeziku kulturno specificna in v ciljnem jeziku ne dosega ustreznega ucinka, prevajanje ni primeren 196 Hrvaški prevod, ki sledi samo angleškemu besedilu, se glasi Obavijest Komisije o imunitetu od kazni i smanjivanju kazni u kartelnima predmetima, prevod, pri katerem je izhodišce nemška razlicica, pa Obavijest Komisije o oslobadanju od novcane kazni i ublažavanju novcane kazni u kartelnima predmetima (Pecotic Kaufman 2011: 58). 197 Termin se pojavi npr. v Naslovu V Poslovnika Sodišca. poimenovalni postopek. Kot primer navajamo angleški termin gold-pla­ting, ki oznacuje sprejemanje strožjih ali bolj omejujocih predpisov, kot so predvideni v direktivah. Termin se je zacel pojavljati v Veliki Britaniji, kadar je vlada pri uveljavljanju direktiv po mnenju razlicnih skupin, pred­vsem lobistov, prekoracila zahteve EU in sprejela strožji ali bolj omejujoc predpis, kot bi ga morala, kar naj bi omejevalo konkurencnost britanskih podjetij. Prevod termina bi bila pozlatitev, ki v slovenskem okolju kon­kretnega pojma ne oznacuje ustrezno in je zato neprimeren. Prevajalci slovenskega oddelka Evropske komisije so se po posvetovanju s Sekcijo za terminološke slovarje Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU odlocili za opisno poimenovanje cezmerno prenašanje. Termin je vkljucen tudi v Evroterm, v katerem angleškemu gold-plating ustrezata tudi pretiravanje, ki je oznaceno kot odklonjeno, in opisno poimenovanje prekomeren nacin prenašanja obveznosti iz evropskih direktiv v nacionalno zakonodajo. Na drugi strani pa je (dobesedno) prevajanje lahko najustre­znejša poimenovalna rešitev, kar ugotavlja npr. T. Longyka (2001: 15– 16). Navede primer poimenovanj Evropski svet in Svet Evrope:198 »Tipicna primera znanega dobrega kalka /…/ sta izraza Svet Evrope za ‘Council of Europe’ in Evropski svet za ‘European Council’. Dokler smo v Sloveniji poznali samo Council of Europe, so ga eni prevajali dobesedno (Svet Evrope), drugi (v imenu lepega slovenskega jezika) pa Evropski svet. Od­kar sta nam znani obe evropski instituciji, nihce vec za Council of Europe ne uporablja izraza Evropski svet, temvec samo še Svet Evrope.« (Longyka 2001: 16) Pri poimenovanju pojmov je bistveno, da je pravocasno sprejet terminološki dogovor o ustreznem poimenovanju in da pri njem sodelu­jejo strokovnjaki, ki poznajo pojmovni sistem stroke. Terminologija EU je s tega vidika specificna, saj nastaja brez natancnejšega poznavanja poj­mov, ki jih poimenuje. Pravni red EU mora biti v izbran jezik namrec preveden pred pristopom države k EU. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj primerov prevodnih terminov, ki oznacujejo pojme EU. 198 Evropski svet je najvišje politicno telo EU, ki ga sestavljajo predsedniki držav ali vlad clanic EU ter predsednik Evropske komisije; uveden je bil leta 1974. Svet Evrope pa je mednarodna organizacija, ki jo sestavlja 47 držav iz evropske regije; ustanovljena je bila 5. maja 1949 z Londonskim sporazumom. Primeri Skupni trg, notranji trg in enotni trg Termini skupni trg (ang. common market, fr. marché commun, nem. ge­meinsamer Markt), notranji trg (ang. internal market, fr. marché intérieur, nem. Binnenmarkt) in enotni trg (ang. single market, fr. marché unique) oznacujejo isti pojem. Nemškega ustreznika za enotni trg ni, oznacuje ga termin Binnenmarkt. Najprej je nastal termin skupni trg, ki se je nanašal le na Evropsko gospodarsko skupnost.199 Po podatkih iz IATE ta pojem od 1992 oznacuje tudi enotni trg, relevanten je zlasti v sporocilih Evrop­ske komisije. V Evrotermu je opredeljen kot obmocje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.200 V Enotnem evropskem aktu je bil skupni trg nadomešcen s termi­nom notranji trg, za katerega veljajo štiri svobošcine (Bainbridge 2003: 330). V M. Tratnik, A. Fercic in M. Ferlinc (2004: 10) je razmerje med skupnim trgom in notranjim trgom opredeljeno tako: »Notranji trg torej ni nic drugega kot skupni trg, ki je bil neuresniceni cilj prvotne PEGS. Preimenovanje skupnega trga v notranji trg je bila pravzaprav kozmetic­na operacija, ki naj bi vsaj deloma prekrila neuresnicitev ciljev, zastav­ljenih ob ustanovitvi EGS in dala integracijskemu procesu nov zagon. Današnja PES uporablja oba pojma kot sinonima.« Tudi P. Grilc in M. Ilešic (2001: 38) ugotavljata, da Enotni evropski akt »prinese le novo definiranje prej /s PEGS/ postavljenih ciljev in bolj pretehtano ter na­tancnejšo izbiro sredstev in poti, po katerih je te cilje mogoce doseci«.201 V. Trstenjak in M. Brkan (2012: 365–366) na drugi strani opozarjata, da je glede na strokovno literaturo med skupnim trgom in notranjim trgom razlika, saj naj bi skupni trg poleg štirih svobošcin vkljuceval tudi 199 Clen 2 Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti doloca: »Naloga Skup­nosti je, da z vzpostavitvijo skupnega trga in postopnim približevanjem ekonom­skih politik držav clanic v vsej Skupnosti spodbuja skladen razvoj gospodarskih de­javnosti, stalno in uravnoteženo gospodarsko rast, povecano stabilnost, pospešeno višanje življenjske ravni in tesnejše odnose med državami, ki jih združuje.« 200 Definicija je povzeta iz G. Francois (1992): Eurospeak: A User's Guide – The Dictionary of the Single Market. 201 V P. Grilc in M. Ilešic (2001) je prednostni termin skupni trg; v stvarnem ka­zalu iztocnici enotni trg in notranji trg usmerjata na skupni trg. druga podrocja, npr. kmetijsko politiko, jedrski skupni trg, konkurenc­no politiko. Poudarita pa, da Sodišce EU med pojmoma ne razlikuje, prav tako je v Lizbonski pogodbi v razdelku Horizontalne spremembe v tocki 2(g) doloceno, da se termin skupni trg v ustanovitvenih pogodbah nadomesti s terminom notranji trg. Prosti pretok oseb in prosto gibanje oseb Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti je z namenom usta­novitve skupnega trga uveljavila štiri svobošcine (ang. four freedoms), ki zajemajo: prosti pretok kapitala (ang. free movement of capital), prosti pretok blaga (ang. free movement of goods), prosti pretok storitev (ang. free movement of services) in prosti pretok oseb (ang. free movement of persons). Zanimiv je zlasti zadnji termin, ki oznacuje 'pravic/o/ državljanov EU, da brez omejitev potujejo po državah clanicah EU, v njih prebivajo in se zaposlujejo' (IATE). Pojem je oznacevala tudi zveza prosto gibanje oseb. Predvidevamo, da sta dva termina nastala zato, ker je oseba samostalnik s podspolom cloveško+, ki se v stilno nezaznamovani rabi veže z glagolom gibati se in ne pretakati se. V Evrotermu je terminu prosti pretok oseb dodana opomba: »V Beli knjigi je izraz preveden kot ‘prosto gibanje ljudi’, ven­dar so za štiri /svobošcine/ ‘free movement of goods, capital, persons and services’ sedaj ustaljeni izrazi ‘prost pretok blaga, kapitala, oseb in storitev’.«202 Uskladitev poimenovanj vseh štirih svobošcin je s stališca terminološke vede smiselna. V IATE je opomba, da slovenski razlicici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije razlikujeta med prostim gibanjem oseb, ki oznacuje splošno pravico do potovanja in prebivanja v EU, in prostim pretokom oseb, ki oznacuje prosti pretok delovne sile (in je ena od štirih svobošcin). Naslov IV Pogodbe o delovanju Evropske unije se glasi Prosti pretok oseb, storitev in kapitala (ang. Free movement of persons, ser­vices and capital, nem. Die Freizügigkeit, der Freie Dienstleistungs- und Kapitalverkehr, fr. La libre circulation des personnes, des services et des ca­ 202 Ustrezna oblika termina je prosti pretok, saj so sestavine terminov vrstni in ne lastnostni pridevniki. pitaux), clen 45, ki sledi naslovu, pa doloca: »V Uniji se zagotovi prosto gibanje delavcev«.203 Terminologija v naslovu in clenu ni usklajena, kar je še dodatno problematicno glede na clen 3(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki doloca: »Unija nudi svojim državljanom obmocje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je v povezavi z ustreznimi ukrepi glede kontrole na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprecevanja kriminala in boja proti njemu zagotovljeno prosto giba­nje oseb.«204 Zveza prosto gibanje oseb v tem primeru ne oznacuje ene od štirih svobošcin. Ce gre za dva razlicna pojma, je seveda prav, da je to razvidno tudi na ravni terminologije, ki naj se rabi dosledno: pojem kot svobošcino naj oznacuje prosti pretok, pojem, ki se nanaša na obmocje svobode, var-nosti in pravice, pa prosto gibanje. Pojem s podobno vsebino, kot jo ima prosto gibanje, je vkljucen v slovenski pravni red, oznacuje ga termin svoboda gibanja, ki je opredeljen v 32. clenu Ustave RS : »Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališce, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne.« V angleškem prevodu Ustave RS slovenskemu terminu svoboda gibanja ustreza angleški termin freedom of movement. Ce pojma v slovenskem pravu in pravu EU dosegata zadostno stopnjo ekvivalence, bi pojem v pravu EU lahko oznacevala svoboda gibanja, ki bi bila z vidika sporocilnosti manj dvoumna kot termin prosto gibanje, ki je oznaceval tudi pojem, za katerega naj bi bilo dogovorjeno poime­novanje prosti pretok. Svobodna konkurenca Svobodna konkurenca je termin, ki je bil uveljavljen že v nacionalnem pravu in oznacuje tudi pojem v kontekstu EU. Vkljucen je v PTS (gra-divo), v katerem je definiran kot 'tekmovanje na trgu, ki se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja', v Evrotermu pa je definicija 'kon­kurenca, ki je odprta, neomejena in dovoljena'. Z najvišjo stopnjo zane­ 203 V angleški razlicici zvezi prosto gibanje delavcev ustreza freedom of movement for workers, v nemški Freizügigkeit der Arbeitnehmer, v francoski pa libre circula­ tion des travailleurs. 204 V angleški razlicici zvezi prosto gibanje oseb ustreza free movement of persons, v nemški frei Personenverkehr, v francoski pa libre circulation des personnes. sljivosti ustreza angleškemu terminu free competition, nemškemu freier Wettbewerb in francoskemu concurrence libre. Pojem oznacuje tudi ter-min prosta konkurenca, ki v Evroterm ni vkljucen. V IATE slovenska ustreznika za free competition nista vkljucena. Prosta trgovina Pridevnika prosti in svobodni sta tudi sestavini terminov prosta trgovina in svobodna trgovina, ki oznacujeta isti pojem. V rabi je pogostejši ter-min prosta trgovina, ki mu v zbirki Evroterm ustrezajo angleški termin free trade, nemška termina freier Handel in Handelsfreiheit in francoski termin libre échange. Termin oznacuje trgovino med skupinami držav, ki so med seboj odpravile trgovinske ovire, npr. uvozne tarife, kvote. Gre torej za prosti pretok blaga na notranjem trgu. V skladu z nacelom ustaljenosti naj bi se termin prosta trgovina uporabljal tudi v zvezah obmocje proste trgovine in Evropsko združenje za prosto trgovino.205 Predhodno odlocanje Institut predhodnega odlocanja oz. postopka za sprejem predhodne odloc­be zagotavlja enotno razlago in uporabo prava EU. S tem ko Sodišce EU odgovarja na vprašanja držav clanic glede prava EU, se ta razreši­jo na enak nacin za vse naslovnike.206 Institut je prvi poimenoval M. Ilešic (1983: 108), in sicer reševanje predhodnih vprašanj: »Ena izmed najpomembnejših posebnosti v delovanju Sodišca Evropskih skupnosti je nedvomno njegova pristojnost za reševanje predhodnih vprašanj, ki mu jih /…/ zastavljajo sodišca v državah clanicah.« Poimenovanje je bilo sprejeto tudi v primarno zakonodajo EU, kasneje pa nadomešce-no. V. Trstenjak (2004: 152) rabo zveze predhodno vprašanje utemeljuje tako: »Prevod preliminary rulings kot predhodnega vprašanja povze­mamo po slovenskem prevodu Pogodbe o Evropski skupnosti, obj. na internetni strani Službe Vlade RS za evropske zadeve. Prevod pravno 205 Pojem oznacuje tudi kratica Efta (ang. European Free Trade Association). 206 Clen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije doloca, kdaj ima država clanica možnost nasloviti vprašanje za predhodno odlocanje na Sodišce EU in kdaj to mora storiti. ni najustreznejši, zato zasledimo tudi prevode predložitveni postopek, predloga, zahteva za predhodno pravno mnenje ipd.« Zveza predhodno vprašanje za oznacevanja pojma EU ni primerna, saj oznacuje nacionalni pojem, in sicer 'vprašanje o obstoju ali neob­stoju neke pravice ali pravnega razmerja, ki ni predmet spora, je pa od njegove rešitve odvisna meritorna odlocba o glavni stvari' (nastajajoci PTS). Uveljavljeno poimenovanje v nacionalni zakonodaji se za oznace­vanje pojma EU lahko uporabi samo, kadar sta pojma v obeh sistemih zelo podobna oz. imata podobno funkcijo. V nasprotnem primeru isti termin oznacuje dva razlicna pojma, kar pri sporazumevanju povzro-ca težave. Podoben primer predstavi J. Pecotic Kaufman (2011: 52), v katerem opiše težavo pri iskanju hrvaškega ustreznika za pojem, ki ga oznacuje angleški termin establishment. V hrvaškem pravnem redu mu sicer ustreza termin osnivanje, ki pa pojma v okviru EU ne oznacuje ustrezno, saj se nanaša samo na ustanavljanje podjetij, ne pa tudi na vzpostavitev poslovne dejavnosti samozaposlene osebe v drugi državi clanici. Kot ustrezen je bil potrjen termin poslovni nastan. V slovenšci­ni pojem oznacuje ustanavljanje. Pravica do ustanavljanja (ang. right of establishment) je opredeljena v clenih 49–55 Pogodbe o delovanju Evrop­ske unije.207 Generalni pravobranilec Funkcija generalnega pravobranilca je povzeta po instituciji commissaire du gouvernement pred francoskim Conseil d'Etat (Trstenjak, Brkan 2012: 131) in je dolocena v clenu 252 Pogodbe o delovanju Evropske unije: »Dol­žnost generalnega pravobranilca je, da popolnoma nepristransko in ne­odvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je v skladu s statutom Sodišca zahtevano njegovo sodelovanje.« Prvo poimenovanje za pojem iz francoskega prava (fr. avocat général) je bilo generalni advokat, pozneje pa je bilo sprejeto poimenovanje gene­ 207 V clenu 49(2) je doloceno, da gre za »pravico zaceti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka clena 54, pod pogoji, ki jih ob upošteva­nju dolocb poglavja o kapitalu za svoje državljane doloca zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede«. ralni pravobranilec, verjetno pod vplivom nemškega termina General-anwalt. Nekateri so poimenovanje oznacili za manj primerno, npr. S. Sever (2003), R. Knez (2004), M. Novak (2003), ker spominja na dr­žavnega pravobranilca, ki je opredeljen v 1. clenu Zakona o državnem pravobranilstvu:208 »Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, dolocenih s tem zakonom, pred sodišci in upravnimi organi.« Funkcija državnega pravobranilca je torej zasto­panje, generalni pravobranilec pa ne brani interesov EU, to je naloga Evropske komisije, ampak v svojem porocilu, t. i. sklepnih predlogih, predstavi konkretno zadevo pred Sodišcem EU. Sklepne predloge So­dišce EU v svojih sodbah pogosto upošteva, kar pomeni, da so neke vrste pomoc pri koncni odlocitvi. S. Sever (2003: 21) predlaga poime­novanje zastopnik javnega interesa, M. Ilešic (1983: 96), ki sicer upora­blja enobesedno poimenovanje pravobranilec, razmišlja o svetovalcu kot ustreznejšem terminu. Z nadomestitvijo pravobranilca s svetovalcem se strinjata tudi R. Knez (2004: 62), ki uporablja termin splošni svetovalec, in M. Novak (2003: 31), ki predlaga poimenovanje generalni svetovalec in izpostavi, da sta boljši poimenovalni rešitvi kot generalni pravobra­nilec tudi svetovalec Evropskega sodišca v Angleško-slovenskem pravnem slovarju (Longyka idr. 2003) in že omenjeni predlog zastopnik javnega interesa. Ceprav so strokovnjaki utemeljevali, da generalni pravobranilec manj ustrezno oznacuje pojem kot npr. generalni svetovalec, se je termin v rabi ustalil. Uveljavila ga je primarna zakonodaja, terminologija pri­marne zakonodaje pa je zavezujoce ne glede na njeno (vecjo ali manjšo) primernost (prim. tudi Erbic, Jakša 2014: 605). Sklepni predlogi Generalni pravobranilec v sklepnih predlogih predstavi dejansko stanje in pravno problematiko konkretne zadeve; povzame argumente strank, stališca intervenientov, držav clanic, institucij EU in doda svoje argu­mente. Za sklepne predloge je znacilna osebna argumentacija, npr. skle­ 208 Zakon o državnem pravobranilstvu (uradno precišceno besedilo) (ZDPra-UPB2). UL RS, št. 94/2007. pam, menim, se mi zdi, predloge o odlocitvi v zadevi pa uvaja zveza predlagam, da Sodišce odgovori/odloci tako. V nekaterih besedilih s po­drocja EU je pred ustalitvijo termina sklepni predlogi pojem oznacevalo poimenovanje mnenje oz. množinska oblika mnenja, ki je temeljil na angleškem opinion.209 M. Novak (2006: 51) je termin sklepni predlogi oznacil za »okoren prevod« in utemeljil rabo termina mnenje: »Mnenje se zdi tako najbolj blizu ustreznim poimenovanjem v slovenskem prav­nem izrazju. Ce nekoliko poenostavimo, ugotovimo, da tudi izvedenec dolocene stroke poda sodišcu svoje ‘mnenje’, potem ko je opravil do-loceno ekspertizo – in tudi generalni svetovalci so izvedenci razlicnih strok s podrocja prava EU.«210 Z vidika terminološke vede je mnenje manj primerna terminolo­ška izbira, saj oznacuje 'nezavezujoci pravni akt, ki ga lahko sprejmejo politicne institucije EU in naslovnikom ne nalaga pravnih obvezno­sti' (nastajajoci PTS).211 Mnenje (ang. opinion, fr. avis, nem. Gutachten) lahko v dolocenih zadevah izda Sodišce, npr. Mnenje 2/13 o pristopu EU k Evropski konvenciji o varstvu clovekovih pravic in temeljnih svobo­šcin.212 Ker je osnovna funkcija terminologije, da omogoca ucinkovito sporazumevanje, raba istega termina za razlicne pojme lahko povzroci dvoumnost glede pojma, ki je vsakokrat relevanten. Tudi termin sklepni predlogi je tako kot termin generalni pravobranilec uveljavila primarna zakonodaja; oblikovana sta bila pred pristopom Slovenije k EU. Glavna dilema, pred katero so postavljeni oblikovalci terminolo­gije EU, je, ali pojem, ki ga je treba poimenovati, že obstaja v sloven­ 209 Gl. npr. P. Grilc in M. Ilešic (2001: 222, 227); M. Accetto (2005: 105). 210 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca v hitrem in nujnem postopku predhodnega odlocanja se imenujejo stališce (Brkan 2014: 133). Natancneje o obeh vrstah postopka v M. Brkan (2014: 132–140). 211 Clen 288 precišcene razlicice Pogodbe o delovanju Evropske unije doloca: »Za izvajanje pristojnosti Unije institucije sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, pri­ porocila in mnenja.« 212 Spletni vir: http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf;jsessionid=9e a7d0f130d59c695126a53348139b2c853ccbe524af.e34KaxiLc3eQc40LaxqM bN4OchmNe0?text=&docid=160882&pageIndex=0&doclang=SL&mode=ls t&dir=&occ=first&part=1&cid=678555. skem pravnem sistemu ali ne. V prvem primeru je treba uporabiti že uveljavljeno poimenovanje, saj se sicer ustvari nov termin za pojem, ki je v nacionalni terminologiji že poimenovan. Tako se ob nacionalni terminologiji oblikuje vzporedna terminologija v okviru EU, kar je za sporazumevanje motece. Ustvarjanje terminologije EU mora biti skup-no delo prevajalcev, pravnikov in strokovnjakov s podrocja, ki ga kon­kretno pravno besedilo ureja. 5 sodišce evropske unije Sodišce Evropske unije (v nadaljevanju Sodišce EU) je institucija Evropske unije, ki jo sestavljajo tri sodišca: Sodišce, Splošno sodišce in Sodišce za uslužbence Evropske unije. Njihova naloga je zagotavljati spoštovanje prava EU pri razlagi in uporabi pogodb, predvsem z nadzo­rom zakonitosti aktov institucij EU. Poimenovanje Sodišce EU je uve­ljavila Lizbonska pogodba, ki doloca, da se v vseh clenih poimenovanje Sodišce nadomesti s poimenovanjem Sodišce Evropske unije.213 S prvo ustanovitveno pogodbo, Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za pre­mog in jeklo, je bilo ustanovljeno Sodišce Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki pa se je s pogodbama o ustanovitvi Evropske gospodarske sku­pnosti in Evropske skupnosti za jedrsko energijo preimenovalo v Sodišce Evropskih skupnosti in postalo skupno vsem trem skupnostim. Pozneje sta bili ustanovljeni še Sodišce prve stopnje in Sodišce za uslužbence EU. Sodišce Evropskih skupnosti je oznacevalo tako prvo ustanovljeno sodišce (uporabljalo se je tudi kratko ime Sodišce) kot institucijo nasploh.214 Z Lizbonsko pogodbo je vzpostavljena razlika med Sodišcem in Sodišcem EU, kljub temu pa v rabi prevladuje splošno poimenovanje Sodišce EU, razen v primerih, kadar je jasno, za katero sodišce gre (prim. Accetto idr. 2010: 101). To velja tudi za pricujoce besedilo. Sodna praksa EU se deli na zgodovinsko sodno prakso, ki vklju-cuje sodbe od leta 1956 do dneva pristopa države pristopnice k EU, 213 Poimenovanje Sodišce Evropske unije je predvidela že Pogodba o Ustavi za Evropo, po kateri bi bila EU pravna oseba. 214 Tako sta npr. A. P. Masten in D. Weindorfer opozorila na rabo poimenovanja Sodišce: »Beseda Sodišce, ki je v sestavku zapisana z veliko zacetnico, pomeni sodni organ Skupnosti, ki ga sestavljajo Sodišce (ustanovljeno leta 1952), Sodišce prve stopnje (ustanovljeno leta 1988) in Sodišce za uslužbence (ustanovljeno leta 2004).« (Masten, Weindorfer 2009: II) in aktualno sodno prakso. Izbor zgodovinske sodne prakse za države pristopnice iz leta 2004 obsega 948 sodb oz. sklepov Sodišca in Sploš­nega sodišca. Prvi del, ki združuje 869 sodb iz obdobja med letom 1956 in 31. decembrom 2000, je bil leta 2001 uradno prenesen na prevajal­ske centre držav pristopnic.215 Prevajanje drugega dela, ki vkljucuje 79 sodb iz obdobja med 1. januarjem 2001 in 30. aprilom 2004, pa je bilo preneseno na prevajalske oddelke Sodišca EU. Od junija 2003, ko je bila z vladnim sklepom ustanovljena posebna podkomisija za redakcijo sodb Sodišca, do marca 2007, ko je bil z vladnim sklepom vzpostav­ljen projekt Prevajanje in redakcija sodb Sodišca Evropskih skupnosti in Sodišca prve stopnje, na tem podrocju ni potekala nobena dejavnost. V okviru tega projekta, ki se je uspešno zakljucil 1. marca 2012, pa so bile prevedene vse sodbe iz zgodovinske sodne prakse.216 Postopek pripra­ve zgodovinske sodne prakse v slovenšcini je obsegal vec faz, in sicer prevajanje, pravno redakcijo, obravnavanje besedila v okviru posebne komisije in lektoriranje. Prvi osnutek besedila v slovenšcini je pripravil prevajalec, ki ga je nato pregledal pravnik redaktor. Komisija je po­skrbela za zagotovitev istovetnosti besedila s sodbo v izvirnem jeziku. Nazadnje je sledil še jezikovni pregled (Masten, Weindorfer 2009: VII). 5.1 jezikovna urediTev sodišca eu Jezikovno ureditev Sodišca EU dolocata Poslovnik Sodišca v clenih 36–42 in Poslovnik Splošnega sodišca v clenih 44–49. V clenu 36 Poslovnika Sodišca in clenu 44 Poslovnika Splošnega sodišca so doloceni jeziki postopka, ki so lahko vsi uradni jeziki EU; clen 37 oz. clen 45 dolocata jezik postopka v doloceni vrsti postopka; clen 38 oz. clen 46 opredelita uporabo jezika postopka (zlasti v vlogah, ustnih navedbah strank, predloženih ali prilo­ženih dokazilih in dokumentih, pa tudi v zapisnikih in odlocbah); v clenu 39 oz. clenu 47 je predvidena odgovornost sodnega tajnika na jezikovnem 215 Zgodovinska sodna praksa v slovenšcini je dostopna na http://www.svz.gov.si/ si/zakonodaja_in_dokumenti/zgodovinska_sodna_praksa_v_slovenscini/. 216 Vec o projektu na http://www.svz.gov.si/si/projekti/projekt_prevajanje_in_ redakcija_sodb_sodisca_evropskih_skupnosti_in_sodisca_prve_stopnje/. podrocju, ki na zahtevo sodnika, generalnega pravobranilca ali stranke poskrbi, da se vse, kar je izreceno ali napisano med postopkom pred So­dišcem oz. Splošnim sodišcem, prevede v jezike, izbrane izmed tistih, ki so navedeni v clenu 36 oz. 44; clen 40 oz. 48 dolocata jezikovno ureditev publikacij Sodišca oz. Splošnega sodišca; clen 41 oz. 49 pa opredelita, da so verodostojna besedila v jeziku postopka ali v drugem jeziku, skladno z zadevnimi cleni poslovnikov. Poslovnik Sodišca v clenu 42 predvidi še usta­novitev prevajalske službe, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustrezno pravno izobrazbo in poglobljenim znanjem vec uradnih jezikov EU. Na Sodišcu EU nastaja sodna praksa, ki je poleg primarne in se­kundarne zakonodaje vir pravnega reda EU. Njegova vloga je, da s svo­jimi odlocitvami zagotavlja enotno razlago in uporabo tega pravnega reda. Glede na jezikovno ureditev Sodišca EU velja omeniti tri skupine jezikov: delovni jezik, ki je francošcina, jezik postopka, ki je lahko ka­teri koli uradni jezik EU, in jezik sklepnih predlogov generalnih pra­vobranilcev. 5.1.1Delovni jezik Delovni jezik Sodišca EU je francošcina, k cemur je prispevalo dejstvo, da je imela francoska pravna kultura najmocnejši vpliv na razvoj Sodi-šca EU, še posebej v zacetnem obdobju. Francošcina je jezik, v katerem sodniki razpravljajo217 in v katerem sodba nastane. Na enotni jezik spo­razumevanja vpliva tudi to, da je posvetovanje sodnikov tajno (clen 32 Poslovnika Sodišca). Prav tako ni locenih mnenj,218 kar velja vsaj delno pripisati skrbi za prepricljivost sprejetih odlocitev oz. spoštovanje sodb Sodišca EU s strani nacionalnih sodišc. Francošcino na Sodišcu EU (po-dobno kot anglešcino v EU) sooblikujejo nerojeni govorci francošcine v okviru nadnacionalnega pravnega reda. Bistveno jo opredeljuje materni 217 Sodišce EU vedno odloca v senatih v sestavi treh, petih, petnajstih ali vseh sodnikov (Ilešic 2014: 34). 218 V nastajajocem PTS je loceno mnenje definirano kot 'utemeljena obrazložitev glasu enega ali vec clanov dela skupnosti, organa ali telesa, navadno sodnega, ki se razlikuje od vecinske odlocitve'. jezik strokovnega sodelavca, ki pripravi prvi osnutek sodbe, in prav-no sklepanje, ki je utemeljeno v nacionalnem pravnem redu (prim. McAuliffe 2011: 104). Francošcino na Sodišcu EU poimenuje tudi zveza Court French (McAuliffe 2011: 98), ki oznacuje nenacionalni oz. nadna­cionalni jezik v EU.219 Sodbe oblikujejo strokovni sodelavci (fr. référendaire, ang. legal se­cretary), zaposleni v kabinetih sodnikov.220 Strokovni sodelavec iz kabi­neta sodnika, ki je v konkretni zadevi dolocen za sodnika porocevalca, najprej pripravi predhodno porocilo v francošcini, ki ga sodnik poro-cevalec po koncanem pisnem delu postopka predstavi na upravni seji Sodišca. V predhodnem porocilu sta podana tudi predloga glede tega, ali naj se o zadevi odloca brez obravnave oz. brez sklepnih predlogov generalnega pravobranilca (clen 59 Poslovnika Sodišca). Ce se obravnava opravi, se sklepni predlogi predstavijo po obravnavi (clen 82 Poslovnika Sodišca). Sledi posvetovanje sodnikov, ki poteka v francošcini. Potem sodnik porocevalec pripravi osnutek sodbe, vendar dejansko vsaj prvi osnutek sodbe pripravi strokovni sodelavec. Glede na siceršnji prevladujoci položaj anglešcine v institucijah EU se zastavlja vprašanje o vlogi anglešcine na Sodišcu EU. K. McAuliffe (2008: 816–817) ugotavlja, da se jezikovne spremembe v prid anglešci­ni pojavljajo v neformalnih govornih položajih, npr. pri usposabljanju zaposlenih na seminarjih, v neformalni komunikaciji med uslužbenci, v anglešcini je intranetna stran Sodišca EU. Anglešcina se obcasno ne­uradno uporablja tudi na Splošnem sodišcu, in sicer pri pripravljanju porocil, sodb, celo pri posvetovanju sodnikov.221 219 Glede na raziskavo, ki jo je K. McAuliffe (2010: 105) opravila med strokovni-mi sodelavci, so se nad jezikom sodb pritožili le rojeni govorci francošcine. Court French so oznacili za skoraj tako tujo »pravi francošcini«, kot sta anglešcina ali nemšcina: »Francošcina, ki se uporablja na Sodišcu, ni ‘prava’ francošcina, ampak nekakšna ‘Court French’ /…/ in ceprav je moj materni jezik francošci­na, sem prisiljen uporabljati to grozno, nerodno, skonstruirano francošcino.« (Prevedla T. F.) 220 Vsak sodnik oz. generalni pravobranilec Sodišca EU ima svoj kabinet, tj. sku­pino strokovnih sodelavcev in asistentov, ki delajo izkljucno zanj. 221 V intervjujih, ki jih je K. McAuliffe opravila s pravniki lingvisti, clani in drugim osebjem na Sodišcu in Splošnem sodišcu, so le redki zagovarjali 5.1.2 Jezik postopka Jezik postopka je jezik, v katerem je vložena vloga na Sodišce EU. Po-memben je zato, ker je samo razlicica sodbe v jeziku postopka vero­dostojna. Sodba v jeziku postopka je sicer prevod francoske razlicice sodbe, kar vzpostavlja zanimivo razmerje med izvirnim besedilom in njegovim prevodom. To je v skladu z nacelom pravne varnosti, po kate-rem mora biti zavezujoci pravni akt naslovniku razumljiv. Poslovnik Sodišca in Poslovnik Splošnega sodišca v clenu 36 oz. 44 dolocata, da je jezik postopka lahko kateri koli uradni jezik EU. Gle­de na vrsto postopka pred Sodišcem EU Poslovnik Sodišca v clenu 36 doloca, da jezik postopka v direktnih tožbah izbere tožeca stranka; je­zik postopka v postopku predhodnega odlocanja je jezik nacionalnega sodišca, ki predloži vprašanje za predhodno odlocanje; jezik postopka v pritožbi je jezik odlocbe Splošnega sodišca, ki je predmet pritožbe. Podobno tudi Poslovnik Splošnega sodišca v clenu 45 doloca, da jezik postopka v direktnih tožbah izbere tožeca stranka; jezik postopka v pritožbi je jezik odlocbe Sodišca za uslužbence, ki je predmet pritožbe; jezik postopka v tožbah zoper odlocbe odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu izbere tožeca stranka.222 Vse vloge, ki prispejo na Sodišce EU, prevajalska služba prevede v francošcino. Sodniki se med seboj posvetujejo v francošcini in tudi sod-ba je najprej napisana v francošcini, nato pa prevedena v jezik postopka in druge uradne jezike EU. Zaradi porasta zadev pred Sodišcem EU je bilo sprejeto nacelo selektivnega prevajanja sodb. V vse uradne jezike se prevajajo le sodbe o pomembnejših zadevah, v katerih odlocajo senati v sestavi vec kot treh sodnikov, v drugih primerih so sodbe na voljo praviloma le v francošcini in jeziku postopka. Sodbe, prevedene v vse uradne jezike EU, so objavljene v UL EU. zamenjavo delovnega jezika. Pri tem so izpostavili tipicno izrazje in slog sodb, ki sta se vec kot 50 let razvijala v francošcini (McAuliffe 2008: 817). 222 Natancneje o jezikovni ureditvi v razlicnih vrstah postopkov pred Sodišcem EU gl. S. Horvat (2014). VLOGA SODBA IJ=VJ=JP IJ.VJ IJ – izhodni jezik JP – jezik postopka VJ – vhodni jezik Slika 2: Jezikovni potek od vloge do sodbe Vhodni jezik je jezik vloge, vložene na Sodišce EU, ki je lahko kateri koli uradni jezik EU, in je dolocen kot jezik postopka. Kadar vhodni je­zik ni francošcina, je vloga vanjo prevedena. Sodba nastane v francošci­ni, prevedena je v izhodni jezik. Sodba v izhodnem jeziku, ki je vhodni jezik, je prevod v jeziku postopka in edina verodostojna razlicica sodbe. Razlicice sodb v izhodnem jeziku, ki niso jeziki postopka, so prevodi, ki niso verodostojne razlicice. Da se zagotovi verodostojnost sodbe, ki je nastala s prevodom francoskega besedila, sodbo preveri še sodnik države clanice jezika postopka (Gallo 2006: 192). Preglednica 5 prikazuje, kako pogosto je bil kateri izmed uradnih je­zikov EU jezik postopka pred Sodišcem EU. V analizo so bile vkljucene vse zadeve (koncane in nerešene), ki so bile na eno od treh sodišc vložene v obdobju med 23. majem 2010 in 23. majem 2015.223 VJ=JP FRA IJ 223 Podatki so pridobljeni s spletne stranu Curia (obrazec Iskanje zadeve), ki je uradna spletna stran Sodišca EU. Preglednica 5: Uradni jeziki EU kot jeziki postopka pred Sodišcem EU anglešcina 1819 (24,537 %) bolgaršcina 101 (1,362 %) cešcina 64 (0,863 %) danšcina 55 (0,741 %) estonšcina 25 (0,337 %) finšcina 46 (0,620 %) francošcina 1394 (18,804 %) gršcina 198 (2,670 %) hrvašcina 8 (0,107 %) iršcina / italijanšcina 698 (9,415 %) latvijšcina 45 (0,607 %) litovšcina 37 (0,499 %) madžaršcina 121 (1,632 %) maltešcina 5 (0,067 %) nemšcina 1401 (18,899 %) nizozemšcina 339 (4,573 %) poljšcina 182 (1,726 %) portugalšcina 117 (1,578 %) romunšcina 116 (1,564 %) slovašcina 43 (0,580 %) slovenšcina 31 (0,418 %) španšcina 517 (6,974 %) švedšcina 51 (0,687 %) skupaj 7413 (100 %) V omenjenem obdobju je bilo na vsa tri sodišca vloženih 7413 sodb. Najpogosteje je bila vloga vložena v anglešcini, ki je jezik postopka v skoraj cetrtini vseh vlog (24,537 %). Sledijo ji nemšcina (18,899 %), francošcina (18,804 %), italijanšcina (9,415 %), španšcina (6,974 %) in nizozemšcina (4,573 %). V slovenšcini je bilo vloženih 31 vlog, kar predstavlja 0,418 % vseh vloženih vlog. V iršcini ni bila vložena nobena vloga, saj na Sodišcu EU ni irskega prevajalskega oddelka. Iršcina ima namrec poseben status, ki ga doloca Uredba Sveta (EU) št. 1257/2010 z dne 20. decembra 2010 o podaljšanju ukrepov, uvedenih z Uredbo (ES) št. 920/2005, za zacasno odstopanje od Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o dolocitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, in Uredbe št. 1 z dne 15. aprila 1958 o dolocitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski skupnosti za atomsko energi­jo.224 Z Uredbo je v clenu 1 doloceno, da se petletno obdobje, v katerem institucije EU iz prakticnih razlogov niso zavezane vseh aktov, vkljucno s sodbami Sodišca, sestaviti v irskem jeziku in jih prevesti vanj, podaljša za obdobje petih let. V zadevah, v katerih je Irska stranka v postopku, je jezik postopka anglešcina, prav tako sodbe in predlogi za sprejetje predhodne odlocbe niso prevedeni v iršcino. Ker pa bi bilo to nacelno mogoce, je v Generalnem direktoratu za prevajanje Sodišca EU zapo­slen en irski pravnik lingvist. Pri interpretaciji odstotkov v primeru hr-vašcine kot jezika postopka pa je treba upoštevati, da je Hrvaška postala država clanica EU šele 1. julija 2013. Glede na jezikovno ureditev Sodišca EU podatek o najpogo­stejših jezikih postopka posredno sporoca tudi podatek, iz katerih držav clanic so najpogosteje stranke v postopku pred Sodišcem EU. Izjema je francošcina, ki se kot delovni jezik Sodišca EU uporablja v zadevah, za katere je pristojno Sodišce za uslužbence EU.225 Ta-krat sodba najveckrat ostane dostopna samo v francošcini in se ne prevaja v druge jezike. Glede na statistiko Sodišca za uslužbence EU je bila v obdobju 2012–2014 jezik postopka vloženih zadev naj­pogosteje francošcina, in sicer leta 2014 v 71,97 % zadev, leta 2013 v 59,38 % zadev in leta 2012 v 60,67 % zadev. V tem obdobju so bili redno jeziki postopka le še anglešcina, gršcina, italijanšcina in nemšcina. Podatki so pridobljeni iz letnih porocil Sodišca EU za leta 2012, 2013 in 2014. 224 UL EU L 343, 29. 12. 2010. 225 Sodišce za uslužbence je bilo pristojno za odlocanje v sporih med EU in njeni- mi uslužbenci in za odlocanje v sporih, ki se nanašajo na nekatere od zaposle­ nih, zlasti na zaposlene v Eurojustu, Europolu, Evropski centralni banki, Ura­ du za usklajevanje na notranjem trgu in Evropski službi za zunanje delovanje. Ukinjeno je bilo 1. septembra 2016. Preglednica 6: Uradni jeziki EU kot jeziki postopka pred Sodišcem za uslužbence EU anglešcina 14 (7,87 %) 26 (16,25 %) 23 (14,65%) bolgaršcina 2 (1,12 %) / / francošcina 108 (60,67 %) 95 (59,38 %) 113 (71,97 %) gršcina 1 (0,53 %) 4 (2,50 %) 2 (1,27%) italijanšcina 35 (19,66 %) 21 (13,13 %) 8 (5,10 %) madžaršcina / / / nemšcina 5 (2,80 %) 2 (1,25 %) 9 (5,73%) nizozemšcina 6 (3,37 %) 12 (7,50 %) / poljšcina 2 /1,12 %) / / romunšcina 2 (1,12 %) / / slovašcina / / / španšcina 3 (1,69 %) / 2 (1,27 %) skupaj 178 160 157 Slovenšcina kot jezik postopka Glede na podatke na spletni strani Curia, ki je uradna spletna stran Sodišca EU, je bila slovenšcina v obdobju med 1. majem 2004 in 23. majem 2015 jezik postopka v 41 zadevah, vloženih na Sodišce EU, od tega je bilo 31 zadev vloženih na Sodišce, 9 zadev na Splošno sodišce in 1 zadeva na Sodišce za uslužbence EU. Od 41 zadev jih je 28 koncanih, 13 zadev pa je bilo konec maja 2015 še nerešenih.226 Prva vloga v slovenšcini je bila vložena 1. septembra 2006, in sicer na Sodišce za uslužbence EU. Šlo je za zadevo F-106/06, Erbežnik proti Evropskemu parlamentu, v kateri je tožeca stranka zahtevala razglasitev odlocbe Evropskega parlamenta za nicno. Spor je bil rešen na mirni na-cin, sklep o izbrisu zadeve iz vpisnika Sodišca za uslužbence je bil izdan 22.januarja 2008.227 Prva sodba v slovenšcini je bila izdana 12. marca 226 Primerjalno navedimo še podatke za nekatere druge jezike. V tem obdobju je bila anglešcina jezik postopka v 3167 zadevah, francošcina v 2907 zadevah, nemšcina v 2679 zadevah, cešcina v 111 zadevah in poljšcina v 313 zadevah. 227 20. julija 2006 je bila vložena zadeva F-78/06, Suhadolnik proti Sodišcu, v kateri je bila jezik postopka francošcina. Glede na zastopnike sklepamo, da je 2009 v zadevi C-402/08, v kateri je Evropska komisija vložila tožbo proti Sloveniji, ker ni v predpisanem roku ustrezno prenesla direktive o okoljski odgovornosti v svojo nacionalno zakonodajo. Prva obravnava v slovenšcini je na Sodišcu potekala 7. decembra 2009, in sicer v zadevi C-403/09 PPU (zadeva Deticek).228 Slovensko nacionalno sodišce je na Sodišce vložilo prošnjo za sprejem predhodne odlocbe v zvezi z razlago clena 20 Uredbe Sveta št. 2201/2003.229 V slovenšcini je bil predložen predlog za predhodno odlocanje, prav tako je bilo v slovenšcini poroci-lo za obravnavo, predstavnik sodnega tajništva je v slovenšcini prebral ime zadeve in njeno opravilno številko, v slovenšcini so govorili odvet­niki, predstavnik Evropske komisije in državna pravobranilka.230 5.1.3 Jezik sklepnih predlogov V sklepnih predlogih generalni pravobranilec popolnoma nepristran­sko predstavi svoje mnenje v zadevah, v katerih je glede na Statut Sodi-šca Evropske unije predvideno njegovo sodelovanje.231 Sklepni predlogi za Sodišce niso obvezujoci, vendar so izjemno vplivni in jih Sodišce pri svojih odlocitvah vecinoma upošteva (Craig, De Búrca 1998: 83).232 bil jezik postopka prilagojen zastopniku tožece stranke (zastopniki v zadevnem primeru so bili S. Rodrigues, A. Jaume in C. Bernard-Glanz). 228 Sodbo je prebral slovaški sodnik Jan Klucka. 229 Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odlocb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovor­nostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. UL EU L 338, 23. 12. 2003. 230 Slovenšcina je bila sicer prvic jezik obravnave pred Evropskim sodišcem za clovekove pravice aprila 2009 v zadevi Šilih proti Sloveniji. V tem primeru je moral predsednik senata odobriti rabo slovenšcine in državno pravobranilstvo je moralo samo nositi stroške prevoda. 231 To doloca clen 252 Pogodbe o delovanju Evropske unije. 232 Od leta 2003 generalni pravobranilci v skladu s clenom 20 Statuta Sodišca Evropske unije predstavijo sklepne predloge samo, ce zadeva odpira nova pravna vprašanja. Tako je bilo leta 2004 brez sklepnih predlogov razglašenih približno 30 % sodb, leta 2005 približno 35 %, leta 2006 približno 33 %, leta 2007 približno 43 %, leta 2008 približno 41 %, leta 2009 približno 52 % sodb, leta Število generalnih pravobranilcev se je z Lizbonsko pogodbo povecalo z osem na devet. V Izjavi št. 38 o clenu 252 Pogodbe o delovanju Evrop­ske unije, priloženi Sklepni listini medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo, je navedeno, da »v primeru, ce Sodišce v skladu s prvim odstavkom clena 252 PDEU zahteva, da se število generalnih pravobranilcev poveca za tri (z osem na enajst), Svet soglasno odobri takšno povecanje«. Svet je s sklepom z dne 25. junija 2013 odlocil, da se število generalnih pravobranilcev s 1. julijem 2013 poveca na devet, s 7. oktobrom 2015 pa na enajst. Šest od devetih generalnih pravobranilcev pripada šestim najvecjim državam clanicam (Franciji, Italiji, Nemciji, Poljski, Španiji in Združenemu kraljestvu), druge tri generalne pravo­branilce pa države clanice imenujejo po nacelu rotacije, ki temelji na abecednem redu. Do leta 2004 so bili sklepni predlogi napisani v maternem jeziku gene-ralnega pravobranilca, od leta 2004 pa številni generalni pravobranilci pri­pravljajo svoje sklepne predloge v enem od jezikov posrednikov na Sodišcu EU, ki so anglešcina, francošcina, italijanšcina, nemšcina in španšcina. Na­celo jezikov posrednikov je bilo na Sodišcu EU sprejeto zaradi širitve leta 2004 (McAuliffe 2008: 810), ko se je število uradnih jezikov povecalo za 9 novih jezikov, zaradi cesar samo neposredno prevajanje ne bi vec zadošcalo. Generalni pravobranilci s pisanjem sklepnih predlogov v jeziku posredniku prispevajo k pohitritvi postopka in zmanjšanju prevodnih napak. Slovenšcina kot jezik sklepnih predlogov Verica Trstenjak je bila prva slovenska generalna pravobranilka, in si­cer med 6. oktobrom 2006 in 28. novembrom 2012. V tem obdobju je, glede na statistiko, dostopno na spletni strani Curia, napisala 143 sklepnih predlogov, v okviru katerih se govori o jeziku izvirniku. 26 sklepnih predlogov je napisanih v slovenšcini (18,2 %), 99 v nemšcini (69,2 %), 15 v francošcini (10,5 %), 3 v anglešcini (2,1 %). Jezik iz­virnik v posamezni zadevi izbere generalni pravobranilec (v nasprotju 2010 približno 50 % sodb, leta 2011 približno 46 % sodb, leta 2012 približno 53 % sodb, leta 2013 približno 48 % sodb. Podatki so pridobljeni iz Letnih porocil Sodišca EU, razdelek Razvoj in dejavnost Sodišca. z jezikom postopka, ki je jezik države oz. sodišca, ki zadevo vloži na Sodišce EU). V. Trstenjak se je najpogosteje odlocila za nemšcino, ker je to njen prvi tuji jezik in ker je bila pogosto generalna pravobranilka v zadevah, v katerih je bila nemšcina jezik postopka. Tudi za pisanje sklepnih predlogov v francošcini in anglešcini se je odlocila, kadar sta bili francošcina ali anglešcina jezika postopka v zadevah, v katerih je bila dolocena kot generalna pravobranilka. S pisanjem sklepnih pre­dlogov v jeziku, ki je tudi jezik postopka, se prevajanje pohitri, saj se sklepni predlogi prevajajo v vse uradne jezike.233 V nekaterih primerih se je odlocila za pisanje sklepnih predlogov v slovenšcini, s cimer je zago­tovila, da je slovenšcina v EU uresnicena tudi kot izvirni jezik sklepnih predlogov.234 Gre za sklepne predloge v zadevah, v katerih so bili jeziki postopka razlicni, npr. danšcina, estonšcina, gršcina, italijanšcina, mal­tešcina, nizozemšcina, poljšcina, portugalšcina, španšcina, švedšcina, pa tudi anglešcina, francošcina in nemšcina. 5.2 prevajanje na sodišcu eu Prevajanje na Sodišcu EU poteka v okviru Generalnega direktorata za pre­vajanje, ustanovitev katerega je predvidel Poslovnik Sodišca v clenu 42, v katerem doloca, da »Sodišce ustanovi prevajalsko službo, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustrezno pravno izobrazbo in poglobljenim znanjem vec uradnih jezikov Sodišca«. Na Sodišcu EU je v okviru Generalnega di­rektorata za prevajanje 23 prevajalskih oddelkov.235 Generalni direktorat 233 Odgovor V. Trstenjak, ki ga je posredovala 2. avgusta 2015. 234 V. Trstenjak je v odgovoru poudarila, da je to odlocitev posameznega general- nega pravobranilca. Tako je tudi generalni pravobranilec Maduro obcasno pi- sal sklepne predloge v portugalšcini, slovaški generalni pravobranilec Mazák, ki je to funkcijo opravljal v istem mandatu kot V. Trstenjak, pa naj ne bi pisal sklepnih predlogov v slovašcini. 235 Angleški, bolgarski, ceški, danski, estonski, finski, francoski, grški, hrvaški, ita­ lijanski, latvijski, litovski, madžarski, malteški, nemški, nizozemski, poljski, por­ tugalski, romunski, slovaški, slovenski, španski in švedski prevajalski oddelek. za prevajanje je služba, podrejena sodnemu tajniku Sodišca, ki je pod nadzorom predsednika Sodišca. Razdeljen je na 3 direktorate. V di­rektoratu A  so jezikovni oddelki236 za cešcino, francošcino, litovšcino, madžaršcino, maltešcino, nizozemšcino, romunšcino, slovašcino in španšcino. V direktoratu B so jezikovni oddelki za danšcino, estonšci-no, gršcino, nemšcino, poljšcino in portugalšcino. V direktoratu C pa jezikovni oddelki za anglešcino, bolgaršcino, finšcino, hrvašcino, itali­janšcino, latvijšcino, slovenšcino in švedšcino.237 Nacelno je predvideno tudi prevajanje v iršcino, vendar irskega prevajalskega oddelka ni, je pa v Generalnem direktoratu za prevajanje zaposlen en irski pravnik lingvist. Pravniki lingvisti so zadolženi za prevajanje pravno zavezujocih odlocitev Sodišca EU in drugih dokumentov. Prevajajo samo v svoj materni jezik, da se zagotovi visoka kakovost prevodov. Pogoji za pri­javo na delovno mesto pravnika lingvista so odlicno znanje enega jezi­ka, temeljito znanje vsaj dveh drugih uradnih jezikov EU (pri cemer je zaželeno zelo dobro pasivno znanje francoskega jezika) in diploma iz prava.238 Kandidati za pravnika lingvista morajo opraviti pisni in ustni preizkus. Pri pisnem delu morajo prevesti pravno besedilo iz dveh je­zikov, ki ju izberejo, v jezik natecaja. Opravljajo lahko tudi neobvezni preizkus prevajanja iz tretjega jezika. Pri preizkusih ni dovoljeno upo­rabljati slovarjev.239 Poleg pravnikov lingvistov velja omeniti še korektorje ali jezikovne pregledovalce, ki sodelujejo pri pripravi besedil, ki so objavljena v zbirki 236 Pojavljata se dve poimenovanji, in sicer prevajalski oddelek in jezikovni oddelek. V besedilih o organizaciji prevajalske službe Sodišca EU je pogosto uporab­ljeno poimenovanje jezikovni oddelek (fr. unité linguistique), kadar pa gre za konkreten oddelek, se uporablja poimenovanje prevajalski oddelek (fr. unité de traduction). V tem besedilu je zaradi zagotavljanja doslednosti uporabljana le zveza prevajalski oddelek. 237 Curia (Službe) (http://curia.europa.eu/jcms/jcms/Jo2_7001/). 238 Podatki so navedeni na strani Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) (raz­delek Poklicne poti v institucijah EU). 239 Curia (Generalni direktorat za zaposlovanje – Kako postati pravnik lingvist) (http://curia.europa.eu/jcms/jcms/Jo2_10740/recrutement-comment-devenir-juriste-linguiste-a-la-cour-de-justice). odlocb sodne prakse Sodišca in Splošnega sodišca. Njihove naloge so: jezikovni pregled in urejanje dokumentov za objavo; primerjava besedil z izvirniki; pregled skladnosti z dogovori in pravili glede sloga; priprava zbirke odlocb Sodišca za tiskanje in koncno tipografsko oblikovanje besedila. Pogoji za prijavo na delovno mesto240 so odlicno znanje enega jezika in temeljito znanje drugega jezika (eden od jezikov mora biti anglešcina, francošcina ali nemšcina). Potrebno je vsaj pasivno znanje francošcine. Zahtevana je posrednješolska izobrazba in najmanj 2 leti ustreznih delovnih izkušenj ali srednješolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj. Generalni direktorat za prevajanje zaradi obsega dela pogosto sode­luje z zunanjimi sodelavci. Sodišce EU z njimi sklene okvirne pogodbe za eno leto, ki jih je mogoce trikrat podaljšati. Glede na okvirne pogodbe je predvideno prevajanje v slovenšcino iz anglešcine, nemšcine, španšcine, francošcine, italijanšcine.241 Zunanji sodelavci opravijo od 20 do 25 % celotnega obsega dela,242 sodb pa ne prevajajo, ker so zaupni dokument. V prevajalski službi Sodišca EU je bilo 31. decembra 2014 1008 zapo­slenih, kar predstavlja 47 % osebja institucije. Od tega je bilo 630 prav­nikov lingvistov in 70 tolmacev. Prevedenih je bilo 1.000.000 strani in tolmacenih 717 obravnav in sej.243 5.2.1 Jeziki posredniki na Sodišcu EU Povecanje števila uradnih jezikov po širitvi leta 2004 je pomembno vplivalo na prilagoditev prevajalskih strategij na Sodišcu EU. Junija 2001 je direktor prevajalske službe postal Alfredo Calot Escobar, ki je 240 Prosta delovna mesta so dostopna preko http://curia.europa.eu/jcms/jcms/ Jo2_10298/#SL. 241 Sklenitev okvirnih pogodb za prevajanje pravnih besedil iz nekaterih uradnih jezikov Evropske unije v slovenšcino (http://ted.europa.eu/udl?uri=TED:NO­ TICE:75044-2013:TEXT:SL:HTML). 242 Curia (Generalni direktorat za prevajanje – Zunanji sodelavci) (http://curia. europa.eu/jcms/jcms/Jo2_10741/collaborateurs-free-lance). 243 Curia (Sodišce v številkah) (http://curia.europa.eu/jcms/jcms/P_80908/). ob neposrednem prevajanju uvedel tudi posredno prevajanje, in sicer prek 5 jezikov posrednikov (fr. langues pivots) (McAuliffe 2008: 810; Gallo 2006: 183–184).244 V francošcino so prevedene vse pisne vloge, ki prispejo na Sodišce EU; anglešcina je jezik posrednik za cešcino, danšcino, litovšcino, maltešcino in švedšcino; italijanšcina za gršcino, romunšcino, slovašcino in slovenšcino; nemšcina za bolgaršcino, eston-šcino, finšcino, nizozemšcino in poljšcino; španšcina pa za hrvašcino, latvijšcino, madžaršcino in portugalšcino. Iz prevajanja prek jezika po­srednika je izvzeta maltešcina, saj je anglešcina na Malti souradni jezik, zato se predvideva, da malteški pravnik lingvist lahko zagotovi prevod v anglešcino. Merilo izbora posameznega jezika, za katerega bo preva­jalski oddelek kot posrednik skrbel, je njegova vecja poznanost med pravniki lingvisti v primerjavi z drugimi jeziki.245 244 Tudi v Evropskem parlamentu so pred širitvijo 2004 razmišljali o prilagojenem sistemu vecjezicnosti. V delovnem dokumentu The Language Regime: Additional Options (Podestŕ 2001a), dodanem porocilu Preparing for the Parliament of the Enlarged European Union (Podestŕ 2001b), so bile predstavljene razlicne jezikov­ne ureditve, ki naj bi uskladile financni in politicni vidik širitve EU z novimi uradnimi jeziki: enojezicnost (en uradni in delovni jezik); nacionalizacija jezi­kovnih služb, ki predvideva prenos financnega bremena prevajanja in tolmacenja na države clanice; simetricni sistem s šestimi delovnimi jeziki (ki so izhodišcni in ciljni jeziki); asimetricni sistem, po katerem bi bili vsi jeziki lahko izhodišc­ni, število ciljnih jezikov pa bi bilo omejeno (predlagani so bili sistemi z enim, dvema ali šestimi ciljnimi jeziki); nadzorovana polna vecjezicnost, ki ohranja nacelo enakopravnosti vseh jezikov pri osnovnih dejavnostih; polna vecjezicnost s popravki (npr. sistem jezikov posrednikov) in polna vecjezicnost. G. Podestŕ (2001b: 21) je v zakljucku porocila izpostavil sistem nadzorovane polne vecje-zicnosti, ki naj bi ohranjal vecjezicnost in zagotavljal demokraticno legitimnost izvoljenih poslancev. Evropski parlament je idejo nadzorovane polne vecjezicno­sti potrdil v resoluciji European Parliament resolution on the estimates of revenue and expenditure of Parliament for the financial year 2004 (2003/2016(BUD)). Dostopna je preko http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA& language=EN&reference=P5-TA-2003-0210. 245 Italijanski prevajalski oddelek se je odlocil, da bo zagotavljal prevode iz slo­venšcine, saj je v Italiji slovenska jezikovna manjšina, zaradi cesar je verjetnost poznavanja slovenšcine v tem prevajalskem oddelku vecja (Gallo 2006: 185). jeziki posredniki na Sodišcu EU francošcina nemšcina anglešcina španšcina italijanšcina vsi uradni jeziki EU bolgaršcina estonšcina finšcina nizozemšcina poljšcina cešcina danšcina litovšcina švedšcina hrvašcina madžaršcina latvijšcina portugalšcina gršcina romunšcina slovašcina slovenšcina Slika 3: Jeziki posredniki na Sodišcu EU Prevajanje v 24 uradnih jezikov bi bilo brez jezikov posrednikov prak-ticno nemogoce (prim. Oddone 2006: 202). T. i. mešani sistem, ki predvideva neposredno in posredno prevajanje, je kompromis, ki omo­goca, da se na Sodišcu EU ohranja polna vecjezicnost. Posredno preva­janje vpliva na vecjo verjetnost prevodnih napak in neustreznosti (prim. McAuliffe 2008: 816; Gallo 2006: 185). Da bi zmanjšali tveganje za nerazumevanje besedila in posledicno za napacen prevod, se je v pre­vajalskih oddelkih jezikov posrednikov zacel uporabljati bolj enostaven jezik (McAuliffe 2008: 814). Velika težava za pravnike lingviste v teh jezikovnih oddelkih je tudi casovna stiska.246 5.2.2 Pravniki lingvisti Na spletni strani Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), natanc­neje v razdelku Poklicne poti v institucijah EU,247 je zapisano, da je pravnik lingvist sposoben pravnik z izjemnimi jezikovnimi sposob­ 246 Pred uveljavitvijo posrednega prevajanja so imeli prevajalski oddelki na voljo štiri tedne za prevod posameznega besedila, s posrednim prevajanjem se je ta cas za prevajalske oddelke jezikov posrednikov skrajšal za polovico. 247 Spletni vir: http://europa.eu/epso/discover/job_profiles/language/index_sl.htm. nostmi in izkušnjami z oblikovanjem ali prevajanjem, preverjanjem ali revidiranjem pravnih besedil, ki je sposoben natancno razbrati sporocilo zakonodajnega predpisa EU in ga zvesto prenesti v svoj materni jezik. Na Sodišcu EU pa so pravniki lingvisti »strokovnjaki z ustrezno pravno izobrazbo in poglobljenim znanjem vec uradnih jezikov Unije« (clen 42 Poslovnika Sodišca). Samo pravniki lingvisti, zaposleni na Sodišcu EU, so zadolženi za prevajanje,248 v drugih insti­tucijah EU pa pravniki lingvisti prevode pregledujejo, zlasti z vidika terminološke ustreznosti. Sodbe Sodišca EU ubesedujejo pravni red EU in nacionalne prav­ne rede, zato vkljucujejo z vidika posameznega nacionalnega pravne­ga sistema nacionalno, nenacionalno in nadnacionalno terminologijo. Prva oznacuje pojme, ki jih vsebuje konkreten nacionalni pravni red, druga pojme, ki so lastne drugim nacionalnim pravnim redom, tretja pa pojme pravnega reda EU. Prevajanje mora zato temeljiti na primer-jalnopravnem pristopu, ki pojem prepozna kot lasten enemu izmed omenjenih pravnih redov in ga nato ustrezno poimenuje. Prevajanje sodb predvideva visoko stopnjo strokovnega znanja, zato je smiselno, da so kot prevajalci na Sodišcu EU zaposleni pravniki lingvisti z diplomo nacionalne pravne fakultete. Pravnik lingvist naj bi bil usposobljen tako na pravnem kot tudi jezikovnem podrocju. N. Logar in M. Kalin Golob (2014) sta z anketo preverjali samooceno znanja slovenšcine pri slovenskih pravnikih ling-vistih, zaposlenih v institucijah EU. Glede na rezultate ankete je bila dobra polovica anketiranih zadovoljna s pridobljenim obsegom znanj iz slovenskega jezika pri svojem visokošolskem študiju, prav tako se je vecina strinjala, da znanja slovenskega jezika, kakršnega potrebuje pravnik lingvist, ni potrebno v vecji meri vkljucevati v visokošolski štu­dij. Primanjkljaj v znanju, sposobnostih, vešcinah odpravljajo s samo­stojnim ucenjem ali s posvetovanjem s kolegi, za poglabljanje znanja bi 248 Ureditev glede specializacije pravnikov lingvistov po podrocjih je prepušcena prevajalskim oddelkom. V italijanskem prevajalskem oddelku so se iz povsem pragmaticnih razlogov odlocili, da so vsi pravniki lingvisti usposobljeni za prevajanje besedil z vseh podrocij (Gallo 2006: 185). jim najbolj ustrezale posebej zanje organizirane delavnice (Logar, Kalin Golob 2014: 560–564). Raziskavo med pravniki lingvisti je naredila tudi K. McAuliffe (2010), v njej pa je preverjala, kako dojemajo svoj poklic. Še posebej se je osredotocila na razlike med pravniki lingvisti iz držav clanic pred ši­ritvijo 2004 in pravniki lingvisti iz držav, ki so se EU prikljucile 2004. Pravniki lingvisti iz prve skupine svoje vloge niso prepoznali povsem enotno. Nekateri so se opredelili kot pravniki (pri tem so izpostavili po-men primerjalnega prava), drugi kot prevajalci, pri cemer so poudarili, da so prevajalci z diplomo pravne fakultete, ki prevajajo sodna besedila, tretji pa so poklic pravnika lingvista razumeli kot nekakšen hibrid med obema poklicema, ki združuje kompetence z obeh podrocij. Enotne­je so svoj položaj dojemali pravniki lingvisti iz držav clanic po širitvi 2004, ki so se praviloma opredelili kot pravniki.249 Poudarili so zlasti svojo vlogo pri ustvarjanju nove terminologije EU. To je pomembna razlika v primerjavi s pravniki lingvisti iz držav clanic pred širitvijo 2004, ki terminologije niso prvenstveno ustvarjali, ampak uporabljali. V posameznih državah clanicah so vzpostavili študijski program pravnega jezikoslovja (ang. legal linguistics), npr. na podiplomski šoli prava v Rigi (Latvija).250 Program naj bi omogocil pridobitev znanj in spretnosti, potrebnih za pripravo pravnih besedil ter njihovo pravno in jezikovno analizo. Posebna pozornost je namenjena vecjezicnemu prav­nemu okolju EU, še posebej težavam pri pravnem prevajanju in pravni terminologiji v razlicnih jezikih. Tudi Resolucija o nacionalnem progra-mu za jezikovno politiko 2014–2018251 predvideva ustanovitev posebne­ 249 Tako jih je dojemalo tudi osebje v kabinetu sodnika iz konkretne države clanice, kar je posledica med drugim tudi tesnega sodelovanja v prvem letu po širitvi. Veliko sodnikov in strokovnih sodelavcev iz držav clanic pred širitvijo 2004 pa je o pravnikih lingvistih razmišljalo kot o prevajalcih (McAuliffe 2010). 250 Prim. spletni vir: http://www.rgsl.edu.lv/en/study-at-rgsl/masters-programmes/legal- linguistics/. 251 Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReN­PJP14–18). UL RS, št. 62/13. ga magistrskega študijskega programa za pridobitev strokovnega naziva pravnik lingvist. Zanimiva je primerjava pravnika lingvista z jurilingvistom (ang. jurilinguist), ki svetuje v zvezi s terminologijo, skladnjo, slogom v zakonodajnih besedilih, zagotovi razumljivost in logicnost besedila, poskrbi za slovnicno pravilnost (Poirier 2010: 51). V kontekstu dvo­jezicne kanadske zakonodaje jurilingvist zagotavlja ekvivalenco med angleško in francosko razlicico besedila. Jurilingvistika oznacuje je­zikoslovje, ki se uporablja na podrocju prava. Njeni zacetki segajo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je kanadska vlada k sodelovanju pova­bila dva izkušena prevajalca, da bi pomagala pri pripravi francoskih zakonodajnih besedil (Poirier 2010: 54). Kanada je namrec dvoje­zicna, zakonodajna besedila pa so v obeh jezikovnih razlicicah ve­rodostojna. Poleg tega ima dva pravna sistema, kontinentalni pravni sistem in sistem common law. S svojim delom jurilingvisti prispeva­jo k besedilom, ki so z vidika francošcine kot jezikovnega sistema ustreznejši. Posebnega programa za usposabljanje jurilingvistov ni, vsi pa so prevajalci; nekateri izmed njih se dodatno izobražujejo na podrocju prava. L. Poirier (2010: 57–58) izpostavi, da so rezultati vecletnega dela pokazali, da so jurilingvisti z vec znanja na pravnem podrocju in manj znanja na jezikoslovnem manj uspešni od kolegov, ki imajo jezikoslovno znanje in šele priuceno pravno znanje. Med pravnikom lingvistom in jurilingvistom obstajajo pomemb­ne razlike. EU je nadnacionalno pravno okolje z lastnim pravnim redom, ki se prevaja v vse uradne jezike. Pravna besedila EU nasta­jajo zlasti v anglešcini, ki praviloma ni materni jezik njihovih pri­pravljavcev. Poleg tega je anglešcina v EU specificna in se razlikuje od nacionalne pravne anglešcine. Jurilingvisti pa so materni govorci francošcine in zagotavljajo ustreznost in kakovost francoske razlicice zakonodajnih besedilih. 5.3 sodbe sodišca eu Sodba je »poglavitni sodni akt, s katerim sodišce odloci o posamezni zadevi« (Pavcnik 1997: 296). Na besedilni ravni mora zadostiti sedmim merilom besedilnosti (de Beaugrande in Dressler 1992: 12–18): • koheziji, ki je površinska povezanost besedilnih sestavin besedila in temelji na slovnicnih odvisnostih; • koherenci, ki je globinska povezanost besedilnih sestavin; • namernosti, ki je usmerjena k tvorcu besedila, da besedilo predstavi kot koherentno in kohezivno; • sprejemljivosti, ki zadeva naslovnika besedila, da besedilo sprejme kot koherentno in kohezivno; • informativnosti, pri kateri gre za kolicino ne/pricakovanega oz. ne/ znanega v besedilu; • situacijskosti, ki naredi besedilo glede na situacijo relevantno; • medbesedilnosti, ki je védenje o predhodnih besedilih, ki omogocijo razumevanje konkretnega besedila. Kohezija in koherenca imata besedilotvorno funkcijo, ostala merila pa se navezujejo na udeleženca oz. besedilo. Tvorec sodbe je sodnik, kate­rega namen je, da naslovnik sodbo razume in sprejme (Ogrizek 2002: 1079). Naslovniki sodbe se locijo na neposredno prizadete (tožena in tožeca stranka), posredno prizadete (tisti, na katere sodba vpliva, ker so se znašli v okolišcinah, podobnih tistim v zadevi pred sodišcem) in širšo javnost.252 Predvsem neposredno prizadetim je v interesu, da sodbo sprejmejo ali je ne sprejmejo in se nanjo pritožijo. Sodba oz. njen izrek253 ima visoko stopnjo informativnosti in je logicen zaklju-cek sodnega postopka v konkretni zadevi. Bistvena lastnost sodbe je medbesedilnost,254 saj sodba povzema in navaja razlicna pravna besedi-la, v katerih je utemeljena. 252 Za precedencni sistem velja, da vsaka sodba posredno zadeva vse, ne zgolj strank; povsem neprizadete širše javnosti tako pravzaprav sploh ni vec. 253 Nastajajoci PTS izrek definira kot 'del pravovarstvene odlocbe, npr. sodbe, v katerem sodišce ali drug organ odloci o pravni posledici'. 254 M. Stabej (1996: 234) locuje med samonanašalno in sinhrono medbesedil­ 5.3.1 Znacilnosti sodb Najmocnejši vpliv na razvoj Sodišca EU, še posebej v zacetnem ob-dobju, je imela francoska pravna kultura. Osnovni pojmi Sodišca EU so izšli predvsem iz francoskega Kasacijskega sodišca (fr. Cour de cassation),255 npr. sodnik porocevalec (fr. rapporteur), porocilo (fr. ra­pport), generalni pravobranilec (fr. avocat général), sklepni predlogi (fr. conclusion). Omeniti je treba tudi druge pomembne vplive nanj, npr. vpliv nemškega prava na podrocju splošnih nacel, npr. z nacelom soraz­mernosti, in anglosaškega prava z doktrino precedensa (Mattila 2006: 106–107, 217–218). Sodbe Sodišca EU so od francoskega modela prešle k bolj fleksibil­nemu slogu. M. Lasser (2006: 13–14) govori o konglomeratnem mode-lu sodb Sodišca EU, ki združuje znacilnosti francoskega in ameriškega pristopa.256 Sodba francoskega Kasacijskega sodišca je »enostavni silo-gizem, izrecen v neverjetno kratki, neosebni in nepodpisani kolegiatni obliki, brez kakršnihkoli pritrdilnih ali zavrnilnih locenih mnenj, z ne­znatno, ce sploh, navedbo dejanskega stanja in nikakršnim sklicevan­jem na prejšnje primere, družbene cilje in politike ali katerekoli druge nezakonske vire. Odlocba Kasacijskega sodišca je torej dokument iz­razito formalisticnega videza, ki se na vso moc trudi sporociti, da je francoski sodnik samo pasivni posredovalec zakonskega prava.« (Lasser 2006: 19–20; prevedel A. Kristan.) Na drugi strani pa v vsaki zade-vi pred Kasacijskim sodišcem sodelujeta tudi generalni pravobranilec in sodnik porocevalec, ki pred svojimi kolegi argumentirata, kako naj bo zadeva razsojena in zakaj. Vsako leto je objavljen le majhen delež sklepnih predlogov in porocil, ceprav so napisani v vsaki zadevi pred Kasacijskim sodišcem. Ob redkih priložnostih, ko so vseeno objavljeni, nostjo. Samonanašalno medbesedilnost pojmuje kot diahrono medbesedilnost v okviru posamezne besedilne zvrsti, sinhrona medbesedilnost pa je povzema­ nje in navajanje besedil drugih zvrsti. 255 Ustanovljeno je bilo konec 18. stoletja kot vrh civilnopravdnega in kazenskega sod- stva. Vec o Kasacijskem sodišcu v francoskem pravnem sistemu v T. Petelin (2006). 256 Avtor v prispevku primerja ustaljene nacine argumentiranja na Sodišcu EU, fran­ coskem Kasacijskem sodišcu in Vrhovnem sodišcu Združenih držav Amerike. so redigirani (Lasser 2006: 23). V nasprotju s francoskim sistemom, za katerega velja, da v sodne odlocbe pravno argumentiranje ni vklju-ceno (pac pa je del porocila sodnega porocevalca in sklepnih predlo-gov generalnega pravobranilca), za ameriški sistem velja, da je pravna argumentacija vkljucena v sodne odlocbe. Ker sodna odlocba ustvarja precedencno pravo, se mora objaviti in obrazložiti (Lasser 2006: 32). Z javnim argumentiranjem, ki je znacilno za sklepne predloge general-nega pravobranilca v okviru EU, se po M. Lasserju (2006: 42) pravno argumentiranje v okviru Sodišca EU približa ameriškemu modelu. Sodišce EU ustvarja videz, da je koncna sodba povsem nedvo­umna in enotna, locena mnenja niso predstavljena. Morda je tako zato, ker se je Sodišce EU od vsega zacetka zelo balo za avtoriteto svojih sodb, ki zahtevajo doloceno stopnjo sodelovanja državnih obla­sti, ce naj res obveljajo kot avtoritativne sodne odlocbe. K enotnosti, nedvoumnosti in avtoritativnosti sodb prispevajo naslednje tipicne strukture (prim. Lasser 2006: 42–46): • Sodišce v sodbi povzema argumente vseh strani, vendar tiste, s katerimi se ne strinja, odlocno zavrne, npr. tega argumenta se ne da sprejeti, argument, ki pravi /…/ mora biti prav tako zavrnjen, argument je treba torej izlociti kot brezpredmeten; • ves cas se navezuje na konkreten pravni akt, npr. je treba opozoriti/ omeniti/spomniti/ ugotoviti, da je direktiva vzpostavila sistem, ali sodno prakso, npr. v skladu z ustaljeno sodno prakso; • svoje odlocitve povzame, npr. odgovor mora biti torej tak, na vprašanje je treba odgovoriti; • z zvezami, npr. iz tega izhaja, iz tega sledi, je Sodišce uveljavljeno kot posredovalec prava in sodba v konkretni zadevi kot edina možna; • uporabljana je institucionalna tretja oseba, npr. kot je Sodišce vec­krat ponovilo, kot je Sodišce ugotovilo, kot je Sodišce poudarilo, iz teh razlogov je Sodišce razsodilo.257 257 V nasprotju s samozavestnostjo in odlocnostjo Sodišca pa za sklepne predloge velja osebna argumentacija, npr. sklepam, menim, mislim, predlagam, se mi zdi. 5.3.2 Struktura sodb Za vse jezikovne razlicice posamezne sodbe veljata enotna oblika in slog, kar ohranja enotnost pravnega dokumenta in zmanjša verjetnost napacnega razumevanja in razlaganja francoske razlicice sodbe. Sodbo sestavljajo trije deli: uvod, obrazložitev in izrek. Uvod V nastajajocem PTS je uvod definiran kot 'del pravovarstvene odlocbe, npr. sodbe, sklepa, v katerem so podani osnovni podatki o postopku, v katerem je odlocba sprejeta, npr. o strankah postopka, sestavi organa, ki je odlocitev sprejel, datumu javne obravnave'. Gre za formaliziran vzorec, ki se prenaša iz sodbe v sodbo. V prvem delu uvoda so podatki o sodišcu oz. senatu, ki je sodbo izreklo, datum razglasitve sodbe, na­vedene so tudi kljucne besede iz vsebine. Jedro uvoda vkljucuje infor­macije o opravilni številki, razlogu za sprožitev postopka, udeležencih v postopku (tožeca stranka in tožena stranka),258 zastopnikih, sestavi senata, ki odloca v zadevi, ostalih udeležencih (generalni pravobranilec, sodni tajnik) in opredelitvi glede sklepnih predlogov.259 Uvod zakljucu­je performativ260 izrekati, ki uvaja drugi del sodbe, obrazložitev. 258 V primeru predloga za predhodno odlocanje je neposredna stranka v postopku pred Sodišcem nacionalno sodišce, ki je predlog vložilo, posredni stranki pa sta tožeca in tožena stranka v postopku v glavni stvari, v katerem bo razsodilo nacionalno sodišce. 259 Možnosti sta dve: »na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov« in »po pred­stavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi«. 260 Performativ je govorno dejanje. V nasprotju s konstativom, ki le nekaj ugotavlja ali opisuje, performativ izvršuje, npr. obljubim, opravicujem se. Utemeljitelj te­orije govornih dejanj je John L. Austin v knjigi Kako kaj napravimo z besedami (ang. How to Do Things with Words), ki je zbirka njegovih predavanj, ki jih je imel leta 1955 na Harvardu, in je prvic izšla posthumno leta 1962. Slika 4: Primer uvoda sodbe v zadevi C-402/08261 (vir: Curia) Obrazložitev Obrazložitev je najzahtevnejši del sodbe, saj utemeljuje izrek (Jelenc Puklavec 1999: 35).262 V nastajajocem PTS je definirana kot 'del pra­vovarstvene odlocbe, npr. sodbe, v katerem sodišce ali upravni organ navede razloge za svojo odlocitev'. Predstavi pravno in dejansko stanje zadeve pred Sodišcem EU, zgradba obrazložitve pa se razlikuje glede na vrsto postopka. V sodbi, katere predmet je predlog za sprejetje pred­hodne odlocbe,263 obrazložitev vkljucuje pet sklopov: • uvod, ki napove vrsto postopka pred Sodišcem, pravni akt oz. do-locbo, na katero se postopek nanaša, in kdo je postopek sprožil; • pravni okvir, v katerem sta predstavljeni pravo Unije (navajanje dolocb pravnega akta, ki je pravna podlaga spora) in nacionalno pravo (navajanje dolocb zadevnega nacionalnega pravnega akta); 261 Sodba v zadevi C-402/08 je prva, v kateri je bila jezik postopka slovenšcina. 262 A. Puklavec (1999: 29) kot primernejši izraz za obrazložitev predlaga utemeljitev. 263 Predlog za sprejetje predhodne odlocbe je eden najpogostejših postopkov pred Sodišcem, saj je mehanizem za vzpostavljanje in ohranjanje enotne razlage in • spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odlocanje, ki predstavi de­jansko stanje in vprašanje, ki ga je nacionalno sodišce naslovilo na Sodišce; • presojo Sodišca, v kateri poda odgovor na zastavljeno vprašanje; • odlocitev o stroških v postopku. V sodbi, katere predmet je direktna tožba, npr. tožba zaradi neizpolni­tve obveznosti države, obrazložitev vsebuje naslednje sklope: • predlog tožece stranke, • pravni okvir, ki utemelji pravo Unije; • predhodni postopek, kjer so pojasnjene okolišcine, ki so pripeljale do tožbe; • tožbo, v kateri je predstavljen vidik tožene stranke, in presoja Sodišca outemeljenosti tožbe; • odlocitev o stroških v postopku. Izrek Izrek je z vidika konkretne zadeve najpomembnejši del sodbe, saj vsebu­je odlocitev sodišca o zadevi (Jelenc Puklavec 1999: 32), v nastajajocem PTS je definiran kot 'del pravovarstvene odlocbe, npr. sodbe, v katerem sodišce ali upravni organ odloci o pravni posledici'. V sodbah Sodišca EU ga uvaja stavek Iz teh razlogov je Sodišce razsodilo. Sledijo podpisi clanov senata in sodnega tajnika. Tudi izrek je tipiziran glede na vrsto postopka pred Sodišcem EU. uporabe prava EU. Leta 2008 so predlogi za sprejetje predhodne odlocbe pred­stavljali 49 % vseh postopkov pred Sodišcem, direktne tožbe 35,5 %, pritožbe pa 13 %; leta 2009 so predlogi za sprejetje predhodne odlocbe predstavljali 54 % vseh postopkov pred Sodišcem, direktne tožbe 25,5 %, pritožbe pa 19 %; leta 2010 so predlogi za sprejetje predhodne odlocbe predstavljali 61 % vseh postopkov pred Sodišcem, direktne tožbe 21,6 %, pritožbe pa 15,4 %, leta 2013 so predlogi za sprejetje predhodne odlocbe predstavljali 64,4% vseh po­stopkov pred Sodišcem, direktne tožbe 10,3 %, pritožbe pa 23 %. (Podatkiso pridobljeni iz letnih porocil Sodišca, razdelek Sodna statistika Sodišca.) Slika 5: Primer izreka sodbe v postopku direktne tožbe v prid tožeci stranki (sod­ba v zadevi C-402/08, vir: Curia) Slika 6: Primer izreka sodbe v postopku direktne tožbe v prid toženi stranki (sod­ba v zadevi T-27/09, vir: Curia) Slika 7: Primer izreka sodbe v postopku predhodnega odlocanja (sodba v zadevi C-403/09 PPU,264 vir: Curia) 264 To je prva sodba z izrekom, v kateri je jezik postopka slovenšcina. V sodbi, ki obravnava zadevo, katere predmet je direktna tožba, izrek v tocki 1) potrdi ocitano kršitev ali tožbo zavrne; v tocki 2) pa vklju-cuje odlocitev o stroških. Kadar pa je predmet zadeve v sodbi predlog za predhodno odlocanje, Sodišce poda razlago pravnega akta oz. nje­govega dela, o katerem je spraševalo nacionalno sodišce, da bi lahko razsodilo v svojem postopku. Odlocitev o stroških v postopku v tem primeru ni del izreka. 5.4 Terminologija v sodbah Terminologijo v sodbah lahko razdelimo na procesno pravno termi­nologijo, ki je tipicna terminologija Sodišca EU, in neprocesno pravno terminologijo, ki vkljucuje splošno pravno terminologijo in podrocno pravno terminologijo. Delitev je relativna, posamezni pojmi so glede umestitve mejni in ne pripadajo samo enemu podrocju.265 besedna znamka, figurativna znamka, prejšnja znamka, prevladujoci ele­ment, resna in dejanska uporaba, razlikovalni ucinek, verjetnost zmede, znamka Skupnosti (podrocje intelektualne lastnine); davcna oprostitev, davcna osnova, davcni zavezanec, davek na kapital, odbitek vstopnega davka, obdavcljiva transakcija (podrocje obdavcenja). Posamezni termini iz primarne in sekundarne zakonodaje so lahko manj ustrezni. Pravnik lingvist je zavezan k uporabi te terminologije, opo­zori pa lahko neustrezen termin v sekundarni zakonodaji, in sicer tako, da mu ob prvi pojavitvi v besedilu doda ustrezni termin v oglatem okle­paju, ki se uporablja v nadaljevanju besedila. V sodbi v zadevi C-228/07 je tako z oglatimi oklepaji opozorjeno na neustrezna termina invalidska dajatev in dajatev za brezposelnost v Uredbi Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske clane, ki se gibljejo v Skupnosti,266 ki ureja podrocje socialne varnosti delavcev migrantov. Ustrezna termina sta prejemek za invalidnost in prejemek za brezposelnost. V sodbi v zadevi T-407/05 termin postopek z ugovorom v oglatih oklepajih opozarja na neustrezni termin postopek o ugovoru v Uredbi Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti.267 V sod-bi v zadevi C-372/07 terminu stalno prebivališce v oglatih oklepajih sledi ustreznejši termin sedež. Termin stalno prebivališce je uporabljen v Uredbi Sveta 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odlocb v civilnih in gospodarskih zadevah (clen 22(2))268 in ustreza angleškemu izrazu domiciled in francoskemu domicilié. Slo­venski termin stalno prebivališce pojma, ki vkljucuje tako fizicne osebe kot pravne osebe, ne oznacuje ustrezno (Accetto 2009: 287). Navedimo še primer iz slovenske razlicice Direktive 2000/76/ES Evropskega parla­menta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov,269 v kateri angleškemu terminu thermal treatment of wastes ustreza slovenski termin toplotna obdelava odpadkov. V slovenskem prevodu sklepnih predlogov generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi C-251/07 pridevniku to­ 266 UL EU L 149, 5. 7. 1971. 267 UL EU L 303, 15. 12. 1995. 268 UL EU L 12, 16. 1. 2001. 269 UL EU L 332, 28. 12. 2000. ploten v oglatem oklepaju sledi pridevnik termicen (gl. tocko 34 sklepnih predlogov).270 Zanimiv je tudi primer sodbe v zadevi C-498/03, v kateri zvezi priznava kot dobrodelne iz Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav clanic o prometnih davkih271 v oglatih oklepajih sledi angleška zveza recognized as charitable. Oglati oklepaj imajo vse jezikovne razlicice sodbe, kar je posledica odlocitve So­dišca EU, da je pojem v angleški razlicici Šeste direktive avtonomni pojem EU, kar morajo druge jezikovne razlicice Šeste uredbe upoštevati (prim. Szabados 2011: 8). 5.4.2 Procesna terminologija Procesna terminologija je vezana na postopek pred Sodišcem EU, v ka­terem se odloca o sporu v posamezni zadevi, npr. dejansko stanje, izpod­bijana sodba, javna obravnava, jezik postopka, postopek v glavni stvari, postopek z ugovorom, sodni tajnik, stranka v postopku. To terminologijo delno ustvarjajo pravniki lingvisti, delno pa je uveljavljena v drugih aktih in je zanje zavezujoca. Glede na to, da je sodba odlocitev o zadevi z dolocenega pravnega podrocja, ki jo je sprejelo Sodišce EU v sodnem postopku, sta težišce sodb podrocna neprocesna terminologija in pro-cesna terminologija. 5.5 dva Terminološka projekTa na sodišcu eu Na Generalnem direktoratu za prevajanje Sodišca EU velja omeniti dva terminološka projekta, ki prispevata k bolj usklajeni terminologiji. Prvi je terminološka podatkovna zbirka CuriaTerm, drugi pa poskusni pro-jekt Vecjezicni pravni slovar. 270 Prim. tudi odgovor Termicna obdelava odpadkov na Terminologišcu. 271 UL EU L 145, 13. 6. 1977. 5.5.1 Terminološka zbirka CuriaTerm CuriaTerm je notranja terminološka zbirka Generalnega direktorata za pre­vajanje Sodišca EU, ki je nastala v zacetku leta 2008 z združitvijo termi­noloških zbirk posameznih prevajalskih oddelkov Sodišca EU v skupno zbirko. Prevajalski oddelki nimajo posebnega strokovnjaka – terminologa, na ravni Generalnega direktorata za prevajanje pa njihovo delo na termi­nološkem podrocju usmerja in koordinira ekipa, ki deluje pod vodstvom terminologa. V vsakem prevajalskem oddelku je vsaj en pravnik lingvist odgovoren za terminologijo in neposredno sodeluje z omenjeno ekipo. Po podatkih M. Künnecke (2013: 259) je zbirka leta 2013 vkljucevala 34.700 terminoloških vnosov in 111.362 terminov ter se dnevno posodablja. Vanjo so vkljuceni zlasti nacionalni pravni pojmi. Slabost zbirke je, da ni javno dostopna, so pa nekateri termini vkljuceni v IATE, npr. izravnalni prispe­vek in družinska knjižica, ki sta prevoda francoskih terminov prestation compesatoire in livret de famille (kar oznacuje opomba formulation), saj slovenski pravni sistem teh pojmov ne pozna. Izravnalni prispevek je definiran kot 'enkratni pavšalni prispevek prvemu zakoncu, placilo ka­terega se lahko naloži drugemu zakoncu, kadar razveza zakonske zveze povzroci bistveno slabše življenjske pogoje prvega zakonca', družinska knjižica pa kot 'dokument v obliki knjižice, v katerem so navedeni po­datki o družini, npr. sklenitev zakonske zveze, rojstvo otroka, posvoji­tev otroka, in lahko služi za dokazovanje teh družinskih dejstev'. V zbirko CuriaTerm je vkljucena tudi terminologija, ki je bila zbra­na in urejena v okviru terminološkega projekta Vecjezicni pravni slovar. 5.5.2Vecjezicni pravni slovar Poskusni projekt Vecjezicni pravni slovar272 (fr. Vocabulaire juridique multilingue) je nastal na pobudo Urada za publikacije EU v okviru evropskega portala e-pravosodje,273 pri cemer sta bila kot primer dobre 272 Vsi podatki o projektu so pridobljeni iz C. Reichling (2010) in C. Reichling (2011). 273 Dostopen preko https://e-justice.europa.eu/home.do?plang=sl&action=home. prakse izpostavljena pravni tezaver Tesauro274 in vecjezicni tezaver EU EuroVoc.275 Generalni direktorat za prevajanje Sodišca EU ga je izvedel v obdobju med marcem 2009 in marcem 2010. Pri projektu je sodelova-lo 24 pravnikov lingvistov. Vanj je bilo vkljucenih 25 pravnih sistemov v 23 uradnih jezikih. Štirje pravni sistemi v projekt niso bili vkljuceni, in sicer avstrijski, ciprski, luksemburški in severnoirski.276 Pravni siste-mi z vec uradnimi jeziki so predstavljeni samo v enem jeziku; belgijski v nizozemskem, irski in malteški pa samo v irskem oz. malteškem. Za projekt sta bili iz povsem pragmaticnih razlogov izbrani podrocji dru­žinskega prava in prava tujcev. V zadevah s teh dveh podrocji se zaradi obcutljivosti odloca v t. i. nujnem postopku predhodnega odlocanja,277 v katerem morajo biti prevodi zagotovljeni še posebej hitro. Vecjezicni pravni slovar vkljucuje nekaj vec kot 600 pojmov s teh dveh podrocij. Projekt zaradi preobremenjenosti sodelavcev z rednim delom trenutno miruje. Prva naloga v okviru projekta je bila izdelava vecjezicnega tezavra za indeksacijo nacionalnih zakonodajnih, pravosodnih in doktrinarnih besedil in pridobivanje informacij iz teh besedil v enotnem sistemu v katerem koli jeziku. Druga naloga pa je bilo omogociti razumevanje, primerjavo in interpretacijo pravnih pojmov v teh besedilih ne glede 274 Nastal je v centru za sodno dokumentacijo (Judiciary Documentation Centre (CENDOJ)) splošnega sodnega sveta v Španiji (Consejo General del poder judi­cial) in je namenjen indeksaciji španske sodne prakse in iskanju po njej. Do-stopen prek http://www.poderjudicial.es/search/indexAN.jsp. 275 Tezaver EuroVoc je vecjezicna multidisciplinarna terminološka zbirka s podrocij dejavnosti institucij EU, predvsem Evropskega parlamenta. Na voljo je v 24 uradnih jezikih EU ter v albanšcini, v jeziku nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in v srbšcini. Ti trije jeziki so v tezaver vkljuceni zato, ker imajo zadevne države status držav kandidatk. Prevode je zagotovil urad za evropske integracije vsake posamezne države (odgovor so posredovali z Urada za publikacije EU 19. 1. 2016). 276 Uradni jezik Avstrije je nemšcina, turšcina in luksemburšcina nista uradna jezika EU, dejanski uradni jezik Severne Irske pa je anglešcina. 277 Nujni postopek predhodnega odlocanja je bil uveden s 1. marcem 2008, da bi se Sodišcu EU zagotovila možnost hitrega obravnavanja nekaterih vprašanj na podrocju svobode, varnosti in pravice (Brkan 2014: 137). na jezik besedila in zadevni pravni sistem, kar je terminološki vidik projekta. Uporabniki slovarja naj bi bili tako pravniki kot splošni upo­rabniki, saj je njegov cilj izboljšati dostop državljanov EU do pravnega varstva (Reichling 2011: 1). Terminologija v 23 uradnih jezikih EU je vkljucena v notranjo terminološko zbirko CuriaTerm. Terminološki vnos vkljucuje termin, vir termina s povezavo, podatek o tipu pravnega besedila,278 kontekst in vir konteksta s povezavo, definicijo z virom in opombo. Navedimo nekaj primerov.279 Primer 1 Termin zanemarjanje otroka oznacuje pojem iz slovenske kazenske za­konodaje, predvidel ga je tudi predlog Družinskega zakonika. Terminu sta dodani definicija in opomba, ki opozarja, da sta zanemarjanje otroka in fizicna zloraba razlicna pojma. Terme: zanemarjanje otroka Réf: Kazenski zakonik (KZ-1), 192. clen uradni-list.si Origine du Terme: Législation SI Contexte: Na podlagi te dolocbe lahko sodišce staršem omeji izvajanje po­sameznih upravicenj, ki izhajajo iz starševske skrbi. Sodišce bo ta ukrep uporabilo predvsem tedaj, ko ne bo ugotovilo takšnega zanemarjanja ali trpincenja otroka, zaradi katerega bi bilo potrebno odlociti o odvzemu starševske skrbi. Réf: Predlog Družinskega zakonika, 173. clen dz-rs.si Définition: Zanemarjanje pomeni nedovoljna skrb v zadovoljevanju osnovnih otrokovih potreb, v fizicnem in psihicnem smislu. [SI] Source: Zavod Emma, center za pomoc žrtvam nasilja zavod-emma.si [25.05.2010] Note: Zanemarjanje (otroka) se razlikuje od fizicne zlorabe. Primeri zane­marjanja otroka: neustrezno prehranjevanje, pomanjkanje skrbi za otro­kovo zdravje, nezadovoljene custvene potrebe, onemogocanje, da se otrok izobražuje. 278 Praviloma gre za zakonodajo, pravno prakso ali doktrino. 279 Vsi navedeni primeri so iz priloge Annexe – Echantillon du vocabulaire juridique multilingue (str. 1–99) v C. Reichling (2010). Primer 2 V slovenski zakonodaji je uveljavljen pojem, ki ga oznacuje termin ro­diteljska pravica in je v 4. clenu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih definiran kot pravica, ki pripada ocetu in materi, da skrbi­ta za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Predlog Družinskega zakonika je predvideval vsebinsko razširitev tega pojma, ki naj bi ga po novem oznaceval termin starševska skrb. Sprememba oz. razširitev pojma je bila predvidena zaradi razširjene de­finicije družine v 2. clenu predloga, po katerem naj bi bila družina tako življenjska skupnost otroka z enim staršem ali obema staršema kot življenjska skupnost otroka z drugo odraslo osebo, ce ta skrbi za otroka in ima do njega dolocene obveznosti in pravice. Starševska skrb naj bi torej oznacevala skrb, ki jo izvajajo tudi osebe, ki niso roditelji otroka. Terme: roditeljska pravica Réf: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), clen 4(2) uradni-list.si [01.03.2010] Origine du Terme: Législation SI Contexte: »(2) Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravice in dol­žnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Te pravice in dolžnosti sestavljajo roditeljsko pravico.« Réf: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), clen 4(2) uradni-list.si [01.03.2010] Terme: starševska skrb Réf: Predlog Družinskega zakonika, clen 6(2) dz-rs.si Origine du Terme: Travaux préparatoires SI (non préf.) Définition: Skup pravic in obveznosti staršev glede skrbi za življenje, za osebnostni razvoj, za pravice in koristi otroka. [SI] Source: Predlog Družinskega zakonika dz-rs.si Note: Roditeljsko pravico oziroma starševsko skrb po nacionalnem pravu je treba razlikovati od starševske odgovornosti (4245) po pravu Evropske unije oziroma po mednarodnem pravu. Starševska odgovornost je širši pojem in jo lahko imajo tudi skrbniki, pravne osebe, ali drugi zakoniti zastopniki otroka, medtem ko imajo lahko roditeljsko pravico oziroma starševsko skrb le starši, torej fizicne osebe. Po predlogu Družinskega za­konika je celota pravic in obveznosti staršev do svojega otroka opredeljena z izrazom »starševska skrb« za razliko od ZZZDR, po katerem je celota teh pravic in obveznosti opredeljena kot »roditeljska pravica«. Spremenjeni iz­raz izhaja iz dejstva, da gre po eni strani za obveznost staršev do otrok, po drugi strani pa imajo prav takšne obveznosti tudi morebitni posvojitelji, ki sicer niso roditelji, so pa starši. V opombi je opozorjeno še na termin starševska odgovornost, ki oznacuje pojem v pravnem redu EU. Za razliko od roditeljske pravice oz. starševske skrbi, ki se nanašata na pravico in skrb fizicne osebe, se starševska odgovor­nost nanaša na odgovornost skrbnikov, pravnih oseb ali drugih zakonitih zastopnikov otroka. Oznacuje »vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizicni ali pravni osebi podeljene s sodno odlocbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom. Izraz zaje-ma pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom«.280 Primer 3 Navedimo še en termin iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih raz­merjih, in sicer skupno posvojitev. Kot je razvidno iz vnosa, je definici­jo posredoval pravnik lingvist iz slovenskega jezikovnega oddelka, ki je sodeloval pri slovarskem projektu. Pokaže se smiselnost opomb pri opredeljevanju nacionalnih pojmov v okviru primerjalnega pristopa, saj informacije v definiciji ne zadošcajo. Terme: skupna posvojitev Réf: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) uradni--list.si [03.02.2010], clen 138. Origine du Terme: Législation SI Contexte: »Zakonca lahko samo skupaj posvojita otroke, razen ce eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca.« Réf: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) uradni--list.si [03.02.2010], clen 138. Définition: Posvojitev, pri kateri zakonca otroka posvojita skupaj. [SI] 280 Definicija je iz clena 2, tocka 7, Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odlocb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. UL EU L 338, 23. 12. 2003. Source: Définition rédigée par le juriste linguiste de l’unité de langue SL désigné pour le projet «Vocabulaire juridique multilingue», DG Trad, Cour de justice de l’Union européenne, lele 03.02.2010 Note: Iz dolocbe clena 135 ZZZDR izhaja, da je lahko posvojitelj pravilo-ma le ena oseba. Izjema od tega pravila velja samo v primeru, ko naj bi pri­šel otrok s posvojitvijo k osebama, ki sta zakonca. Torej: ce gre za zakonca morata biti posvojitelja oba. Ceprav je skupna posvojitev zakoncev v za­konu formulirana kot izjema, pa zaradi otrokove koristi v resnici želimo, da bi take posvojitve prevladovale. To se v Sloveniji dejansko dogaja. Pri­meri, ko se da otroka v posvojitev le eni osebi, so redki. (Glej Družinsko pravo, Karel Zupancic, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, ISBN 961-204-205- 5, str. 121-122.) Primer 4 Francoski termin désaveu de paternité oznacuje zastareli pravni institut v francoskem pravu, s katerim je zakonski partner zanikal, da je resnic­ni oce otroka svoje žene, rojenega prvih 180 dni po poroki, in s tem skušal ovreci zakonsko domnevo ocetovstva. Nadomestil ga je institut izpodbijanja ocetovstva, ki ga lahko uporabijo oce, pa tudi drugi (mama, otrok, domnevni oce). Izpodbijanje ocetovstva je postopek, ki ga mora oseba, ki je za to legitimirana, sprožiti na sodišcu. Terme [ancien]: désaveu de paternité Réf: lexisnexis.com [30.08.2009] Origine du Terme: Législation FR Définition: Acte par lequel le mari niait ętre le véritable pčre de l'enfant légitime né de son épouse et tendait ŕ faire écarter la présomption légale de paternité. [FR] Source: Gérard Cornu, »Vocabulaire juridique«, PUF, Paris, 2009, ISBN 978-2-13-055986-3, p.299. Note: L'action en désaveu de paternité était ouverte au mari, pčre présu­mé, pour désavouer l'enfant en justice (...); cette action est aujourd'hui fondue et refondue dans l'action en contestation de paternité largement ouverte au pčre et ŕ d'autres (mčre, enfant, pčre prétendu, etc). Ainsi, depuis la suppression de la procédure de désaveu, le mari, qui pouvait auparavant contester sa paternité en effectuant un désaveu de l'enfant né dans les 180 premiers jours du mariage, doit intenter l'action unique en contestation de la paternité. V slovenskem pravnem sistemu tega pojma ni, zaradi cesar tudi poimeno­vanja ni. Terme: VIDE SI Note: «VIDE» signifie que cette notion n'existe pas dans le systčme juri­dique SI. «VIDE» pomeni, da slovenski pravni red tega pojma ne pozna. [17.02.2010] Gre za danes že zastareli francoski pravni institut, s katerim je zakonski partner zanikal, da je resnicni oce otroka svoje žene, in s tem skušal ovreci zakonsko domnevo ocetovstva. [Définition traduite ŕ partir de la langue FR] [Source: Gérard Cornu, »Vocabulaire juridique«, PUF, Paris, 2009, ISBN 978-2-13-055986-3, p.299.] Slovenski pravni red pa pozna pojem, ki ga oznacuje termin izpodbi­janje ocetovstva. Opredeljen je v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v 96. clenu doloca, da »/m/ož lahko izpodbija ocetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, ce misli, da ni njegov oce«, v 97. clenu doloca, da »/m/ati lahko izpodbija, da je oce njenega otroka tisti, ki velja po tem zakonu za njegovega oceta«, v 98. clenu doloca, da »/o/trok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oce tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega oceta, in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten«, v 99. clenu pa doloca, da »/k/dor misli, da je oce otroka, lahko izpodbija ocetovstvo tistega, ki po tem zakonu velja za otrokovega oceta«. Terminologija, ki se uporablja na Sodišcu EU, je vkljucena tudi v Evroterm, v katerem je 2070 vnosov z oznako, da gre za prevode sodb Sodišca ES oz. po Lizbonski pogodbi Sodišca EU. V eni skupini so termini, ki so nastali v okviru prevajanja zgodovinskih sodb (1113 vno­sov). Te je potrdila Komisija za pravno redakcijo sodb Sodišca Evrop­skih skupnosti in Sodišca prve stopnje, kar je oznaceno v kategoriji vir – ustanova (gl. sliko 9). V drugi skupini pa so termini, ki jih je posredoval slovenski prevajalski oddelek Sodišca EU konec leta 2007, kar je oznaceno v kategoriji vir – besedilo (gre za sodbe Sodišca EU). Ti termini so se oblikovali pri prevajanju na Sodišcu EU (gl. sliko 10). Pri pridobivanju in izmenjavi terminologije sodelavci Evroterma s sloven- skim prevajalskim oddelkom Sodišca EU sicer ne sodelujejo.281 Slika 9: Primer termina izpodbojni akti v Evrotermu 281 Podatke je posredovala Adriana Sedej, terminologinja v Sektorju za prevajanje Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije (14. 7. 2015). 5.6 vloga sodišca eu pri razjasnjevanju Terminoloških dilem Kljucna za razumevanje narave pravnega reda EU je sodba v zadevi C-26/62, v kateri je Sodišce EU pravni red EU opredelilo kot nov prav­ni red mednarodnega prava,282 v korist katerega so države clanice na dolocenih podrocjih omejile svoje suverene pravice. V sodbi je uveljavi-lo nacelo neposredne ucinkovitosti prava EU, ki ga je v sodbi v zadevi C-6/64 nadgradilo z nacelom primarnosti prava EU, po katerem je v konfliktu med nacionalnim predpisom in pravom EU treba uporabiti pravo EU oz. ne uporabiti sporne dolocbe nacionalnega prava. V tej sodbi pravni red EU ni vec opredeljen kot nov pravni red mednarodne­ga prava, ampak kot lastni pravni red (Avbelj 2011: 63–70). V clenu 19 Pogodbe o Evropski uniji je dolocena vloga Sodišca EU, ki »/z/agotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb«. Sodišce EU v svojih sodbah izpostavlja tri nacela, ki ga usmerjajo pri odlocanju. Prvo nacelo se nanaša na enako verodostojnost zakonodajnega besedila v vseh jezikovnih razlicicah, zaradi cesar naj bi Sodišce EU pri razlagi sporne dolocbe primerjalo vse razlicice.283 Drugo nacelo se navezuje na avtonomni znacaj pravnega reda EU, zaradi cesar so tudi pojmi EU avtonomni in ne­odvisni od nacionalnih pojmov, kar morajo nacionalna sodišca upoštevati. Skladno s tretjim nacelom pa je treba sporno dolocbo razlagati glede na namen konkretnega akta in širše glede na namen prava EU. Sodišce EU naj bi svojo analizo najpogosteje zacelo z metodo do-besedne razlage,284 ki ji je vecji poudarek dajalo v zacetku svoje sodne 282 Sodišce je v sodbi zapisalo, da »iz vsega navedenega izhaja, da pomeni Skupnost nov pravni red mednarodnega prava, v korist katerega so države clanice omejile, ceprav na omejenih podrocjih, svoje suverene pravice in katerega subjekti so ne le države clanice, ampak tudi njihovi državljani«. 283 T. Schilling (2010: 60) opozarja, da Sodišce EU pogosto ne uporabi metode medsebojne primerjave vseh jezikovnih razlicic. 284 Dobesedna razlaga je v leksikonu Pravo opredeljena kot 'metoda razlage pravnih aktov, pri kateri iz pravnega (npr. zakonskega) besedila neposredno in jasno razberemo pravno pravilo in njegov pomen'. prakse, pozneje pa je njeno vlogo prevzela namenska razlaga (Szaba-dos 2011: 6). Metoda dobesedne razlage naj bi v vecji meri zagotavlja-la pravno varnost, saj posameznikom omogoca, da predvidijo pravne ucinke, vendar je v vecjezicnem pravnem okolju njena vloga omejena (Szabados 2011: 7). Na drugi strani pa je izpostavljanje namena pravne­ga akta kot kljucnega bistveno, saj ohranja enotnost pravnega reda EU v vecjezicnem okolju. Zadnje raziskave pa kažejo, da v zadevah, v katerih Sodišce EU od­loca o terminoloških neskladjih v jezikovnih razlicicah posameznega be-sedila, prevladujoci pristop ni namenski, ampak dobesedni (Baaij 2012b; povzeto po Šarcevic 2013: 14). Dobesedni pristop je utemeljen na dveh nacelih: nacelu vecine, po katerem Sodišce EU daje prednost pomenu, ki ga izraža vecina jezikovnih razlicic, in nacelu jasnosti, po katerem imajo prednost jezikovne razlicice, ki naj bi bile po mnenju Sodišca EU manj dvoumne kot druge. Ko Sodišce EU potrdi, katere jezikovne razlicice so glede na prvo ali drugo nacelo ustreznejše, praviloma ugotavlja tudi namen sporne dolocbe. Ce ugotovi, da jezikovne razlicice niso usklajene, lahko da prednost namenski razlagi, ceprav nasprotuje nacelu jasnosti. To ima lahko pomembne posledice z vidika pravne varnosti, saj posamezniki ne morejo predvideti, katero metodo bo Sodišce EU v posamezni zadevi uporabilo prednostno. Prav tako pa glede na tako prakso ni mogoce pricakovati, da bo Sodišce EU iskalo ravnotežje med pravno varnostjo in vecjezicnostjo, ce bi s tem ogrozilo ucinkovitost prava EU (Šarcevic 2013: 14). Poleg dobese­dne in namenske razlage Sodišce EU uporablja tudi primerjalno, besedilno in zgodovinsko razlago (Szabados 2011: 6), pri cemer gre najpogosteje za kombinacijo razlicnih metod. Terminološke težave, o katerih odloca Sodišce EU, lahko uvrstimo v tri skupine. V prvo skupino sodijo terminološka vprašanja, ki izhajajo iz neusklajenih jezikovnih razlicic posameznega zakonodajnega besedi-la; v drugi skupini so vprašanja o terminih, ki oznacujejo tako pojme EU kot nacionalne pojme; v tretji pa vprašanja o terminih oz. pojmih, ki vsebinsko niso dovolj natancno opredeljeni. 5.6.1Neusklajene jezikovne razlicice zakonodajnega besedila Navedimo nekaj primerov sodb v zadevah, v katerih je Sodišce EU v postopku za predhodno odlocanje presojalo med neusklajenimi jezi­kovnimi razlicicami dolocenega zakonodajnega besedila. V sodbi v zadevi C-428/02 je Sodišce v predhodno odlocanje prejelo vprašanje danskega sodišca, ali pojem vozilo zajema tudi plovilo.285 V ang­leški, finski, francoski, italijanski, nemški, portugalski in španski razlicici direktive vozila vkljucujejo prevozna sredstva vkljucno z zrakoplovi in plo­vili, v danski, grški, nizozemski in švedski razlicici pa kopenska prevozna sredstva s kolesi. Sodišce je pri odlocitvi izhajalo iz namena direktive in razsodilo, da vozila vkljucujejo vsa prevozna sredstva, tudi plovila. V sodbi v zadevi C-347/08 je Sodišce ugotovilo, da se jezikovne razlicice uredbe286 razhajajo v poimenovanju osebe,287 ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzrocila vozila. V fran­coski razlicici je uporabljen termin žrtev, ki oznacuje osebo, ki je škodo utrpela neposredno. V ceški, danski, estonski, italijanski, nemški, poljski, slovaški, španski in švedski razlicici pa je uporabljen termin oškodovanec, ki oznacuje osebo, ki je škodo utrpela neposredno ali posredno. Sodišce je ugotovilo, da je glede na namen uredbe ustreznejši termin oškodovanec. Tudi v sodbi v zadevi C-190/10 je Sodišce primerjalo razlicne jezi­kovne razlicice in glede na namen konkretnega akta ugotavljalo, katera je ustreznejša. V predhodno odlocanje je dobilo vprašanje, ali zveza datum vložitve poleg dneva predvideva tudi uro in minuto.288 V ceški, 285 Pojem se pojavi v clenu 13 (B)(b), tocka 2, Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav clanic o prometnih davkih. UL EU L 145, 13. 6. 1977. 286 Gre za clen 11(2) Uredbe št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odlocb v civilnih in gospodarskih zadevah. UL EU L 12, 16. 1. 2001. 287 Opredeljena je v clenu 1(2) Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav clanic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. UL EU L 103, 2. 5. 1972. 288 Zveza se pojavi v clenu 27 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti. UL EU L 11, 14. 1. 1994. finski, madžarski, nemški, slovaški in švedski razlicici je uporabljena zveza dan vložitve, v litovski in poljski razlicici pa opisno poimenovanje dan, ko je prijava vložena. Druge jezikovne razlicice vsebujejo zvezo datum vložitve. Sodišce je odlocilo, da zveza datum vložitve glede na namen clena, katerega del je, vkljucuje dan, ne pa tudi ure in minute vložitve prijave znamke Skupnosti. Ocitno je, da jezikovne razlicice zakonodajnih besedil EU kljub enaki verodostojnosti niso povsem enake, kar je pricakovano glede na to, da so prevodi.289 Sodišce EU je pri razlaganju sporne dolocbe avto­nomno in nekoliko nepredvidljivo glede metode, ki jo bo uporabilo. Prednost daje nacelu enotnega prava EU pred nacelom pravne varno­sti (Szabados 2011: 38), zaradi cesar je predvidevanje pravnih ucinkov pravnih aktov lahko oteženo. S svojimi odlocitvami pravzaprav doka­zuje, da jezikovne razlicice zakonodajnih besedil niso enako verodostoj­ne in da je ideja enake verodostojnosti potrebna za ohranjanje pravnega reda EU. 5.6.2 Termini, ki ozncujejo pojme EU in nacionalne pojme Posebno skupino t. i. terminoloških težav pred Sodišcem EU predstav­ljajo vprašanja v zvezi z vsebino pojmov EU, poimenovanih s termini, ki oznacujejo tudi nacionalne pojme. Pojmi EU so avtonomni, od na­cionalnih pojmov neodvisni in v kontekstu prava EU edino veljavni. Sodišce je v sodbi v zadevi C-14/04 opredelilo delovni cas in poci­tek v okviru prava EU. Delovni cas je »vsak cas, v katerem delavec dela, je na voljo delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti skladno z nacionalno zakonodajo oziroma prakso«, pocitek pa je »vsak cas, ki ni delovni cas«.290 Razsodilo je, da sta ti opredelitvi edino relevantni in da omenjenih pojmov ni mogoce razumeti glede na dolocbe razlicnih ureditev držav clanic. 289 J. Kranjc (2008: 9) ugotavlja, da prevod ni nikoli popolnoma zanesljiv. 290 Pojma sta opredeljena v clenu 2 Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o dolocenih vidikih organizacije delovnega casa. UL EU L 307, 13. 12. 1993. V sodbi v zadevi C-103/01 je Sodišce poudarilo, da pojmi EU praviloma niso opredeljeni na podlagi nacionalnih pravnih sistemov. Odlocilo je, da zveza »oborožene sile ali za ohranjanje reda in miru«291 v okviru prava EU ne vkljucuje gasilskih brigad, kar je na podlagi nacio­nalnih predpisov dokazovala Nemcija, saj ohranjanje reda in miru ni naloga gasilskih brigad. 5.6.3 Nezadostno opredeljeni pojmi EU Omeniti velja še tretjo skupino terminoloških vprašanj pred Sodišcem EU, v kateri so poimenovanja, ki v zakonodajnih besedilih niso dovolj natancno opredeljena. V sodbi v zadevi C-58/04 je Sodišce odlocalo o razlagi zveze posta­nek na tretjem ozemlju. V predhodno odlocanje je dobilo vprašanje, ali termin postanek na tretjem ozemlju, kot ga opredeljuje clen 8(1)(c) Še­ste direktive,292 oznacuje postanek ladje v pristanišcih tretjih držav, pri katerem potniki lahko zapustijo ladjo samo za kratek cas, npr. zaradi ogledov, ne pomeni pa zacetka ali konca potovanja. Sodišce je ugotovi-lo da je treba pojem postanek, ki ga direktiva ne opredeljuje natancno, razlagati glede na namen clena, v katerem je relevanten, in odlocilo, da postanek za kratek cas je postanek na tretjem ozemlju. V sodbi v zadevi C-66/08 je opredelilo pojma prebivati in nahajati se v kontekstu izvrševanja evropskega naloga za prijetje.293 Odlocilo je, da prebivati oznacuje 'imeti dejansko prebivališce v izvršitveni državi clani­ 291 Širši kontekst je »OZO, nacrtovana in izdelana posebej za uporabo oboroženih sil ali za ohranjanje reda in miru (celade, šcitniki itd.)«, pri cemer kratica OZO oznacuje osebno zašcitno opremo. Zveza se pojavi v Prilogi 1 k Direktivi Sveta 89/686/EGS z dne 21. decembra 1989 o približevanju zakonov držav clanic v zvezi z osebno zašcitno opremo. UL EU L 399, 30. 12. 1989. 292 Šesta direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav clanic o prometnih davkih. UL EU L 145, 13. 6. 1997. 293 Iz clena 4, tocka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami clanicami. UL EU L 190, 18. 7. 2002. ci', nahajati se pa 'že nekaj casa se neprekinjeno zadrževati v izvršitveni državi clanici, zaradi cesar so z njo vzpostavljene podobne vezi, kot izha­jajo iz prebivališca'. Pri dolocitvi teh vezi je treba opraviti presojo trajanja, narave in pogojev, v katerih se zahtevana oseba zadržuje v izvršitveni dr­žavi clanici, ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo. Zanimiva je odlocitev v sodbi v zadevi C-187/07, v kateri je Sodišce pri razlagi spornega izraza upoštevalo njegov splošni pomen. Vprašanje za predhodno odlocanje se je nanašalo na razlago izraza privezati.294 V vseh jezikovnih razlicicah z izjemo nizozemske, v kateri je uporabljen izraz verige (niz. Kettingen), je uporabljen izraz privezati v splošnem pomenu. Nizozemski rejec se je skliceval na nizozemsko razlicico, ko je zatrjeval, da ne krši dolocbe, po kateri se telet ne sme privezovati, saj so njegova teleta privezana s približno tri metre dolgo vrvjo.295 Sodišce je v tocki 15 zapisalo, »da je pri razlagi besede ‘privezati’ treba upoštevati splošen in obicajen pomen tega izraza, saj njegove definicije v spreme­njeni Direktivi 91/629 ni«, in razsodilo, da je glede na to dolocbo tele privezano, ce je privezano s kakršno koli vezjo kakršne koli dolžine in iz kakršnih koli razlogov. Primeri dokazujejo, da je popolna enakost med razlicnimi jezikov­nimi razlicicami posameznega zakonodajnega besedila v praksi težko dosegljiva, zaradi cesar se pojavljajo kritike jezikovne ureditve EU oz. predlogi za njeno prilagoditev. Kakršna koli sprememba jezikovne ure­ditve EU pa bi pomenila odmik od njenega izhodišcnega nacela, po katerem so vse jezikovne razlicice posameznega zakonodajnega besedila enako verodostojne. Gre za nacelo, ki omogoca za države clanice zave­zujoc pravni red EU. 294 Relevanten je v tocki 8 Direktive Sveta 91/629/EGS z dne 19. novembra 1991 o dolocitvi minimalnih pogojev za zašcito telet, kot je bila spremenjena z Odlocbo Komisije 97/182/ES z dne 24. februarja 1997. UL EU L 76, 18. 3. 1997. 295 Tocka 8 doloca: »Telet se ne sme privezovati, razen telet v skupni hlevski reji, ki so lahko med pitjem mleka ali mlecnih nadomestkov privezana za najvec eno uro. Priprave za privez na teletih ne smejo povzrocati poškodb in se morajo redno pregledovati in po potrebi naravnati, tako da se udobno prilegajo telesu. Vsaka priprava za privez mora biti narejena tako, da se tele ne more zadušiti ali poškodovati in da teletu omogoca gibanje v skladu s tocko 7.« 6 Terminologija v sodbah Termin je poimenovanje za pojem dolocenega strokovnega podrocja. Da bi terminologija lahko opravljala svojo funkcijo, ki je ucinkovito strokovno sporazumevanje, je treba pri njenem oblikovanju upoštevati dolocena nacela. Zlasti pomembna so nacelo ustaljenosti, nacelo jezi­kovnosistemske ustreznosti in nacelo gospodarnosti. Prvo nacelo do­loca, da ni smiselno zamenjavati terminologije, ki je v rabi ustaljena (zamenjava je praviloma neuspešna). Nacelo jezikovnosistemske ustre­znosti pomeni ustreznost termina glede na jezikovni sistem (zato so citatni termini manj primerni, priporocljiva je njihova podomacitev). Tretje nacelo pa predvideva, da imajo krajši termini prednost pred dalj­šimi (opisni termini so zato manj primerni). Terminologijo EU so med prevajanjem pravnih besedil EU v ve­liki meri oblikovali prevajalci. Pri tem so morali primerjati nacelno sicer enako verodostojne jezikovne razlicice, ki pa se dejansko lahko razlikujejo. Najpogosteje so primerjali angleško, francosko in nemško razlicico. Za prvo fazo oblikovanja terminologije in terminološko ti-picnih zvez je znacilna najvecja stopnja neustaljenosti. Pravniki ling-visti, ki so na Sodišcu EU zadolženi za prevajanje sodb, so zavezani uporabljati terminologijo iz primarne in sekundarne zakonodaje, pri cemer imajo možnost opozoriti na neprimeren termin iz sekundarne zakonodaje. Uporabljati morajo tudi terminologijo iz pretekle sodne prakse in sklepnih predlogov. Pri prevajanju dokumentov Sodišca EU pa terminologijo tudi ustvarjajo. V tem razdelku bo prikazano, kako se je oblikovala in do dolocene stopnje ustalila terminologija s podrocja znamke Skupnosti. 6.1 znamka koT indusTrijska lasTnina Pravice intelektualne lastnine združujejo tri kategorije pravic: • industrijsko lastnino, kamor sodijo patent, model, znamka, geo­grafska oznacba in dodatni varstveni certifikat; • avtorsko pravico in sorodne pravice ter • druge pravice, ki se nanašajo na nekatera specificna tehnicna pod-rocja, ki zaradi posebnosti potrebujejo posebne oblike varstva, npr. topografijo polprevodniških vezij, nove rastlinske sorte, firmo, do-meno, poslovno skrivnost (spletna stran Urada za intelektualno lastnino: O intelektualni lastnini). Temeljne znacilnosti in nacela pravic industrijske lastnine so urejene z Zakonom o industrijski lastnini, ki v prvem odstavku 42. clena opredeli, kaj je znamka: Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogocajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoce graficno prikazati, kot so zla­sti besede, vkljucno z osebnimi imeni, crke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vkljucno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z znamko se zavaruje znak oz. kombinacija znakov, ki potrošniku omo­goca razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega. Postopek za registracijo znamke se zacne s prijavo pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (UIL), ki jo slovenski prija­vitelj lahko vloži sam ali preko zastopnika, ki je vpisan v register zastop­nikov pri UIL, tuji prijavitelj pa samo preko zastopnika. Znamke pa ni mogoce pridobiti le po nacionalni poti, možna je tudi pridobitev znamke Skupnosti in pridobitev v skladu z Madridskim aranžmajem o mednarod­nem registriranju znamk296 ali po Protokolu k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk297 (Puharic 2003: 211–213). 296 UL SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 2/1974, UL RS št. 24/1992, UL RS – Mednarodne pogodbe št. 9/1992, UL RS – Mednarodne pogodbe št. 3/2007. 297 UL RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/1997. 6.1.1Znamka Skupnosti V glosarju, objavljenem na spletni strani UIL (Glosar UIL), je znamka Skupnosti definirana kot 'znamka, registrirana pri OHIM, ki velja na ce­lotnem obmocju EU'. Dodana je opomba, da je od 23. 6. 2016 preimeno­vana v blagovno znamko EU, registrirano pri EUIPO.298 23. marca 2016 je namrec zacela veljati Uredba (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti ter Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 za izved­bo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 2869/95 o pristojbinah, ki se placujejo Uradu za harmo­nizacijo notranjega trga (blagovne znamke in modeli).299 Že leta 2013 je bil predstavljen predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti,300 ki naj bi poenostavila in posodobila zakonodajo EU in nacionalne zakonodaje na podrocju blagovnih znamk. 25. februarja 2014 je Evropski parlament glasoval o predlogu Uredbe, 24. decembra 2015 pa je bila Uredba (EU) št. 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredbe o znam­ki Skupnosti objavljena v UL EU. V clenu 1 predvideva spremembe oz. posodobitve na ravni terminologije zaradi zacetka veljavnosti Lizbonske pogodbe. Poimenovanje blagovna znamka Skupnosti je nadomešceno s po­imenovanjem blagovna znamka Evropske unije oz. blagovna znamka EU, ime Urad za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) je nadomešceno z imenom Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (kratka oblika je Urad), ki naj bi bolje oznacevalo njegovo dejansko vlo-go. V predlogu Uredbe je bilo sicer predvideno, da bo novo poimenovanje Agencija za blagovne znamke in modele Evropske unije ali kratko Agencija. Zvezo sodišce za blagovne znamke Skupnosti je nadomestila zveza sodišce za blagovne znamke EU, kolektivno blagovno znamko Skupnosti je nado­mestilo poimenovanje kolektivna znamka Evropske unije oz. kolektivna znamka EU, izraze Skupnost, Evropska skupnost in Evropske skupnosti pa 298 To je kratica iz angleške podstave European Union Intellectual Property Office, slovensko poimenovanje pa je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino. 299 UL EU L 341, 24. 12. 2015. 300 Bruselj, 27. 3. 2013, COM(2013) 161 final. je nadomestilo poimenovanje Unija. V monografiji se na novo uredbo ne bomo sklicevali, saj je zacela veljati, ko je bilo besedilo že koncano. V razdelku je predstavljena terminološka analiza, v katero so vkljucene sodbe iz obdobja 2004–2014, ko je veljala Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (Uredba 40/94),301 s katero je bila vzpostavljena registracija in varstvo znamke na obmocju celotne EU, oz. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (Uredba 207/2009),302 ki Uredbo 40/94 spreminja. Bist­venih vsebinskih razlik med obema besediloma ni. Znamka Skupnosti je torej znamka, registrirana pri Uradu za uskla­jevanje na notranjem trgu (UUNT), ki ima sedež v Alicanteju v Špani­ji in je zacel delovati 1. aprila 1996. Do njegove ustanovitve pridobitev znamke Skupnosti ni bila možna (Repas 2007: 74). UIL je sporazum o sodelovanju z UUNT sklenil leta 2000. Sistem znamke Skupnosti predvideva, da sta z eno prijavo in enim postopkom registracije dosežena nemotena uporaba in varstvo znamke v vseh državah clanicah EU. Jezi­kovna ureditev UUNT je opredeljena v clenu 119 Uredbe 207/2009, ki v prvih petih odstavkih doloca: 1. Prijava blagovne znamke Skupnosti se vloži v enem od uradnih jezikov Evropske skupnosti. 2. Jeziki Urada so anglešcina, francošcina, italijanšcina, nemšcina in španšcina. 3. Prijavitelj mora navesti drugi jezik, ki je jezik Urada in katerega rabo sprejema kot možni jezik postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev ali nicnost. Ce je bila prijava vložena v jeziku, ki ni eden jezikov Urada, Urad poskrbi za prevod prijave v jezik, ki ga navede prijavitelj, v skladu s clenom 26(1). 4. Ce je prijavitelj blagovne znamke Skupnosti edina stranka v postop­ku pred Uradom, je jezik postopka tisti, ki se uporablja pri vložitvi prijave blagovne znamke Skupnosti. Ce je bila prijava vložena v je­ 301 UL EU L 11, 14. 1. 1994. 302 UL EU L 78, 24. 3. 2009. ziku, ki ni jezik Urada, lahko Urad pošlje pisna obvestila prijavitelju v drugem jeziku, ki ga prijavitelj navede v svoji prijavi. 5. Ugovor in tožba za razveljavitev ali nicnost se vložita v enem jezikov Urada. Zahteva za registracijo znamke Skupnosti se na UUNT torej lahko vloži v katerem koli uradnem jeziku EU, dodatno pa je treba izbrati še enega od jezikov UUNT, ki so anglešcina, francošcina, nemšcina, italijanšcina in španšcina. Prijavitelj ta jezik sprejema kot možni jezik postopka pri postopkih z ugovorom, postopkih za razveljavitev ali po­stopkih za ugotovitev nicnosti. Takšno jezikovno ureditev je v zadevi C-361/01 P (zadeva Kik) potrdilo tudi Sodišce.303 Tožeca stranka v zadevi C-361/01 P je pri UUNT vložila zahtevo za registracijo znamke. V prijavi, ki je bila napisana v nizozemšcini, je tudi kot drugi jezik navedla nizozemšcino. UUNT je prijavo zavrnil, ker prijavitelj kot drugega jezika ni navedel enega od jezikov UUNT. Tožeca stranka je trdila, da jezikovna ureditev UUNT pomeni diskriminacijo na podlagi jezika in s tem posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva. Zaradi te jezikovne ureditve so namrec državljani držav clanic, katerih jeziki niso delovni jeziki UUNT, v manj ugodnem položaju kot državljani držav cla­nic, katerih jeziki so delovnimi jeziki UUNT. Splošno sodišce je v sodbi ugotovilo, da taka jezikovna ureditev ni v nasprotju z nacelom prepove­di diskriminacije, saj zagotavlja rabo jezika, v katerem je vložena zahteva, kot jezika postopka in s tem kot jezika, v katerem morajo biti sestavljeni postopkovni akti odlocitvene narave. Prijavitelj z navedbo drugega jezika sprejme morebitno rabo tega jezika kot jezika postopka samo v primeru postopka z ugovorom, postopka za razveljavitev ali postopka za ugotovitev nicnost. Pravilo, doloceno v clenu 115(3) Uredbe 40/49, je treba razumeti kot jezikovno rešitev, kadar ti trije postopki potekajo med strankami, ki niso dale prednosti istemu jeziku in se same ne uspejo dogovoriti o jeziku postopka. Pri tem so bili kot jeziki UUNT doloceni tisti, katerih znanje je v EU najbolj razširjeno. To je v svoji sodbi potrdilo tudi Sodišce EU. 303 Zadeve s podrocja intelektualne lastnine se rešujejo pred Splošnim sodišcem, o pritožbah zoper njegove odlocitve pa razsoja Sodišce. 6.2 sodbe s podrocja znamke skupnosTi S prevajanjem sodb s podrocja znamke Skupnosti se je oblikovala tudi slovenska razlicica terminologije s tega podrocja. V nadaljevanju bodo predstavljene znacilnosti te terminologije. V ta namen je bil izdelan spe­cializirani korpus sodb s podrocja znamke Skupnosti. Sodbe so prosto dostopne na spletni stani Curia.304 Pogoji za vkljucitev sodb v korpus so bili: • podrocna ustreznost (osnovno podrocje je bilo intelektualna, in-dustrijska in poslovna lastnina, znotraj podrocja pa je bilo izbrano podpodrocje znamka Skupnosti); • dostopnost sodbe v slovenšcini in • cas nastanka sodbe (maj 2004–december 2014). Tem pogojem je zadostilo 358 sodb. To podrocje je bilo smiselna iz­bira za analizo, saj je bil velik delež sodb s tega podrocja preveden v slovenšcino. Prevajanje teh sodb ni vec tako dosledno, in sicer zaradi porasta zadev pred Sodišcem EU, zaradi cesar se v vse uradne jezike EU prevedejo le sodbe v zadevah, v katerih odlocajo senati vec kot treh sodnikov. Te sodbe so nato objavljene v UL EU, v drugih primerih so sodbe dostopne samo v francošcini in jeziku postopka. Za vpogled v terminologijo podrocja znamke Skupnosti je bil s korpusnim orodjem Wordsmith Tools305 izdelan specializirani korpus. Uvozu lem in seznama praznih besed je sledila izdelava pogostnostnega seznama. Najpogostejše besede, povezane s podrocjem, so bile stranka, znamka, UUNT, uredba, proizvod, pritožba, odbor, sodba, zadeva, tože-ci, stopnja, storitev, registracija, Skupnost, razlog, tocka, clen, ugovor, So­dišce, uporaba, izpodbijani, postopek. Za analizo so bili izbrani termini, ki naj bi cim bolje ponazorili, kako se je terminologija s tega podrocja oblikovala in postopno ustalila. 304 Osnovno iskanje je dostopno prek http://curia.europa.eu/jcms/jcms/j_6/, na­predno iskanje pa prek http://curia.europa.eu/juris/recherche.jsf?language=sl. 305 Spletni vir: http://www.lexically.net/wordsmith/. 6.3 Terminološka analiza Na terminologijo v sodbah vplivajo razlicne okolišcine. Pravniki ling-visti jo oblikujejo med prevajanjem sodb, pri tem pa so zavezani upo­števati terminologijo, uveljavljeno v primarni in sekundarni zakonodaji, ustaljeni sodni praksi, sklepnih predlogih. Vsaj v zacetnem obdobju ni bilo zanesljivega terminološkega vira, s katerim bi si lahko pomagali. Na nastanek slovenskih razlicic sodb in terminologije v sodbah so vpli­vali zlasti trije jeziki, in sicer anglešcina, francošcina in nemšcina. Upo­števati je treba tudi, da so pravniki lingvisti preobremenjeni in v veliki casovni stiski. V terminološki analizi predstavljeni primeri ponazarjajo razlicne vrste težav, ki spremljajo oblikovanje terminologije. Termini so prikazani v avtenticnem kontekstu in zapisani ležece. Kadar je uporab­ljen manj ustrezen oz. manj primeren termin, je oznacen z zvezdico (*); pripisan mu je ustreznejši oz. primernejši termin.306 Z zvezdico so oznacena tudi poimenovanja, ki jih raba v sodbah potrjuje kot nepre­dnostna glede na prednostne in v rabi relativno ustaljene termine. Da­janje prednosti uveljavljenim terminom je v skladu z najpomembnejšim terminološkim nacelom, ki je nacelo ustaljenosti. Namen terminološke analize je prikazati tipicno problematiko pri poimenovanju pojmov v okviru prevajanja sodb Sodišca EU v sloven-šcino. Izbrani so primeri, ki naj bi ponazorili razlicne tipe težav, npr. vpliv razlicnih jezikov dajalcev na izbiro slovenskega termina, vpliv ter­minologije v sekundarni zakonodaji na terminologijo v sodbah, izbira neustreznega termina zaradi vpliva nacionalne terminologije, razvijanje vzporedne terminologije zaradi neprepoznanja pojma EU kot funkcio­nalno ekvivalentnega nacionalnemu pojmu. Termini, zajeti v analizo, so vkljuceni v dve skupini. V prvi skupini so procesni termini, ki poimenu­jejo pojme v okviru postopka pred Sodišcem EU, v drugi skupini pa so podrocni termini, ki oznacujejo pojme s podrocja znamke Skupnosti. 306 Ker je analiza delo jezikoslovca, gre za omejen poskus utemeljevanja ustreznosti oz. primernosti posameznega termina. V analizo, ki bi bila celostnejša in bi vkljucevala tudi pravni vidik, bi moral biti vkljucen pravnik, kar pa presega namen te monografije. 6.3.1Analiza procesnih terminov V to skupino je vkljucenih 11 terminov, in sicer obravnava, bistvena kršitev postopka, postopek za ugotovitev nicnosti, skupnostni kot sestavina termina, zakonodajalec Skupnosti/Unije, sodišce Skupnosti/Unije, pravice obrambe, pravica do izjave, uvodna izjava, tretja oseba in legitimno pricakovanje. Obravnava Termin obravnava je v nastajajocem PTS definiran kot 'osrednji del sod-nega ali upravnega postopka, ki poteka ob navzocnosti strank'. Enobe­sedni termin obravnava je krovni termin za razlicne vrste obravnav, v sodbah se pojavljajo zveze glavna obravnava, javna obravnava in ustna obravnava, med katerimi prevladuje javna obravnava [1], ki oznacuje obravnavo, na kateri se sodba razglasi in na katero se vabi stranke. Ne-ustrezno oz. pomanjkljivo ta pojem oznacuje enobesedni termin obravnava [2]. V angleški, nemški in francoski razlicici sodbe, iz katere je primer [2], so uporabljeni termini open court, öffentliche Sitzung in audience publique. [1] Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. oktobra 2009. [2] Razglašeno na obravnavi* v Luxembourgu, 6. septembra 2006. *javna obravnava V slovenskem pravu za glavno obravnavo in ustno obravnavo veljajo podob­na nacela, npr. nacelo javnosti, nacelo nepristranskosti, pri cemer je glavna obravnava znacilna za kazenski in pravdni postopek, ustna obravnava pa za upravni postopek.307 Glavna obravnava je 'obravnava, na kateri sodišce praviloma v prisotnosti javnosti strankam omogoci, da predstavijo svoje zahtevke in ugovore, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odlocitev, in izvede dokaze za ugotovitev teh dejstev' (nastajajoci PTS), ustna obravnava pa je 'obravnava v posebnem ugotovitvenem postopku, na kateri upravni organ praviloma v prisotnosti javnosti strankam omogoci, da predstavijo svoje zahtevke in ugovore, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odloci­tev, in izvede dokaze za ugotovitev teh dejstev' (nastajajoci PTS). 307 Prim. 154. clen Zakona o splošnem upravnem postopku (uradno precišceno bese­dilo) (ZUP-UPB2). UL RS, št. 24/2006. V Poslovniku Sodišca so v clenu 53 opredeljeni nacini obravnavanja zadev. Postopek pred Sodišcem obsega pisni in ustni del. Obravnava sodi v ustni del postopka (clen 76 Poslovnika Sodišca). V angleški razli-cici Poslovnika Sodišca slovenskima terminoma ustni postopek in obrav­nava ustrezata oral part of the procedure in hearing, v nemški mündliches Verfahren in mündliche Verhandlung, v francoski pa phase orale de la procédure in audience de plaidoiries. Natancneje kot enobesedni termin obravnava bi pojem v slovenski razlicici oznacevala ustna obravnava. Glede na tujejezicne rešitve domnevamo, da je na slovensko poimeno­vanje vplival angleški termin. V okviru postopka pred Sodišcem EU pojma glavna obravnava ni, vseeno pa se v sodbah, vkljucenih v korpus, termin pojavi 6-krat, in sicer v razlicnih sodbah [3]. Raba termina glavna obravnava v kontekstu Sodišca EU ni ustrezna. Pojem ustrezno oznacuje termin ustna obrav­nava oz. enobesedni obravnava glede na Poslovnik Sodišca. [3] Tožeca stranka je, zaslišana na Sodišcu prve stopnje na glavni obravnavi,* menila, da so sporni deli sprejemljivi. *ustna obravnava Bistvena kršitev postopka V nastajajocem PTS je bistvena kršitev dolocb postopka definirana kot 'kršitev dolocb postopka, ki vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odlocbe'. Locevati je treba med absolutno bistveno kršitvijo dolocb postopka ('bistvena kršitev dolocb postopka, za katero se šteje, da vpliva na zakonitost in pravilnost odlocbe') in relativno bistveno kr­šitvijo dolocb postopka ('bistvena kršitev dolocb postopka, za katero je treba izkazati, da vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost ali pravilnost odlocbe'). V sodbah, vkljucenih v korpus, se pojavljata zvezi bistvena kr­šitev postopka in kršitev bistvenih dolocb postopka,308 ki oznacujeta enega od štirih tožbenih razlogov, in sicer tožbeni razlog postopkovne neza­ 308 J. Sladic (2014: 85) ugotavlja, da bi na tej stopnji razvoja prava EU težko govorili o natancni razliki med relativno bistveno kršitvijo postopka in absolutno bistveno kršitvijo postopka. konitosti, katerega namen je, »da se zagotovi preskus, ali so institucije in drugi organi EU izrazili svojo voljo ob spoštovanju institucionalnega ravnovesja in spoštovanja pravic posameznikov« (Sladic 2014: 84). Ker tudi za pojem v okviru prava EU velja, da iz bistvene kršitve postopka izhaja materialnopravna nezakonitost ali zmotno oz. nepopolno ugo­tovljeno dejansko stanje, je pojem primerljiv z nacionalnim pojmom (Sladic 2014: 85). Kot receno, pa se poleg zveze bistvena kršitev postopka v sodbah pojavlja tudi zveza kršitev bistvenih dolocb postopka [4], ki ima 18 po­javitev, praviloma zaradi navajanja clena 65(2) Uredbe 207/2009 (prej­šnji clen 63(2) Uredbe 40/94), ki doloca: »Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih dolocb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.« Angleški termin je infringement of an essential procedural requirement, nemški termin je Verletzung des Vertrages, francoski pa violation des formes substantielles. Samo enkrat se zveza kršitev bistvenih dolocb postopka v sodbah ne pojavi kot del ome­njenega clena [5]. [4] Kot doloca clen 63(2) Uredbe št. 40/94, lahko Sodišce prve stopnje raz­veljavi ali spremeni odlocbe odbora za pritožbe UUNT le »zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih dolocb postopka,* kršitve Pogodbe, [te] uredbe ali kateregakoli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil«. *bistvena kršitev postopka [5] Prvi tožbeni razlog: kršitev bistvenih dolocb postopka* glede zahteve dokaza o resni uporabi prejšnje znamke *bistvena kršitev postopka Tujejezicnim zvezam infringement of an essential procedural requirement, Verletzung des Vertrages in violation des formes substantielles v besedilu primarne zakonodaje, tj. v clenu 263(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ustreza slovenska zveza bistvena kršitev postopka. Ta clen doloca: »V ta namen je Sodišce pristojno za odlocanje o tožbah, ki jih vloži dr­žava clanica, Evropski parlament, Svet ali Komisija zaradi nepristojno­sti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.« V sodbah ima termin bistvena kršitev postopka 19 pojavitev [6]. [6] Zato je Splošno sodišce v tocki 82 navedene sodbe ugotovilo, da zaradi te napake odbor za pritožbe ni obravnaval elementa, ki bi bil potencialno upošteven pri celoviti presoji obstoja verjetnosti zmede, v tocki 83 iste sodbe pa, da taka napaka pomeni bistveno kršitev postopka, zaradi katere je treba sporno odlocbo razveljaviti. Termin bistvena kršitev postopka je vkljucen tudi v terminološki zbir­ki IATE in Evroterm. Oznacuje pojem, ki je v sekundarnem pravnem aktu in primarni zakonodaji razlicno poimenovan. Poimenovanje v se­kundarnem pravnem aktu je dobesedni prevod tujejezicnih zvez, po­imenovanje v primarni zakonodaji pa temelji na vsebinski primerjavi pojma v pravnem redu EU in pojma v slovenskem pravnem redu. Pri­mer dokazuje, da je usklajenost terminologije v primarni in sekundarni zakonodaji bistvena, v nasprotnem primeru se neustrezna terminologija s sklicevanjem na konkreten pravni akt širi v druga besedila. Postopek za ugotovitev nicnosti Poleg termina postopek za ugotovitev nicnosti [7] se v osmih sodbah po­javi tudi oblika postopek za ugotavljanje nicnosti [8]. [7] Dokazi o drugih državah clanicah Skupnosti naj bi bili predloženi šele v postopku za ugotovitev nicnosti. [8] To je pomembna razlika glede na znamke Skupnosti in nacionalne znam­ke iz clena 8(2)(a) Uredbe št. 40/94, ki se uveljavljajo v postopku z ugo­vorom ali v postopku za ugotavljanje nicnosti. Pogostejša je oblika z glagolnikom, tvorjenim iz dovršnika ugotoviti (102 pojavitvi). Razlika med rabo dovršnika ali nedovršnika je vezana na rezultat oz. proces dejanja. Ugotavljanje kot nekoncno dejanje pušca odprto možnost glede izida postopka, medtem ko je pri ugotovitvi kot koncnem dejanju pricakovan pozitivni izid postopka. Da so na podroc­ju prava primernejši termini z glagolnikom iz dovršnika na podlagi analize glagolov v Evrotermu, ugotavlja tudi M. Jemec Tomazin (2010: 212). Ti termini namrec oznacujejo zakljucenost, dokoncanost in do-koncnost dejanja.309 V primeru termina postopek za ugotovitev nicnosti oz. postopek za ugotavljanje nicnosti bi težko opredelili ustreznejšo obli­ko. Ce je poudarek na trajanju, je smiselno uporabiti termin z nedovr­šnikom, ce pa je poudarek na koncnosti, pa termin z dovršnikom. Skupnostni (kot sestavina termina) Pridevnik skupnostni je nastal s pretvorbo desnega samostalniškega pri­lastka v levi pridevniški prilastek,310 npr. Sodišce Skupnosti > skupnostno Sodišce, sodna praksa Skupnosti > skupnostna sodna praksa, zakonodaja Skupnosti > skupnostna zakonodaja, znamka Skupnosti > skupnostna znam­ka. V zvezah z desnim samostalniškim prilastkom je sestavina Skupnost lastno ime, ki se pri pretvorbi v vrstni pridevnik poobcnoimeni, zaradi cesar zapis pridevnika skupnostni z veliko zacetnico ni pravilen [9]. [9] Zato obstoj morebitnega nesoglasja izpodbijane odlocbe z avstrijsko od­locbo ne bi pomenil kršitve upoštevne Skupnostne ureditve.* *skupnostna ureditev Slogovni prirocnik Komisije pridevnika skupnostni in Komisijin do­pušca le v skrajnih primerih, ko se je treba izogniti dvoumnosti ali okornosti. Opozarja tudi na zapis vrstnega pridevnika skupnostni z malo zacetnico in zapis svojilnega pridevnika Komisijin z veliko. Z 309 Tudi v terminološki svetovalnici na Terminologišcu je mogoce prepoznati tip terminoloških vprašanj, ki se nanašajo na ustreznejšo obliko termina, kadar pojem oznacujeta tako termin z glagolnikom iz dovršnika kot termin z gla­golnikom iz nedovršnika. Prim. npr. odgovora Oslabitev terjatev, Kabliranje omrežja. 310 Termini v slovenšcini imajo najpogosteje strukturo levega pridevniškega pri­lastka ob samostalniškem jedru, kar je treba upoštevati pri tvorjenju slovenske terminologije. Na to na primeru slovenske vojaške terminologije opozarja npr. T. Korošec (1998: 75). Lizbonsko pogodbo, s katero je EU dobila status pravne osebe, so po­imenovanja s sestavino Skupnost oz. skupnostni postala nerelevantna oz. zastarela, nadomestila so jih poimenovanja s sestavino Unija in unijski. V korpusu sodb pridevnika unijski ni, raba pa ga potrjuje, npr. unijski tranzitni postopek (IATE), unijska prednostna pravica (Zakon o industrijski lastnini).311 Zakonodajalec Skupnosti/Unije Predstavimo dva termina, katerih sestavina je lastno ime Skupnost. Zveza zakonodajalec Skupnosti je bilo veljavno poimenovanje do Lizbonske po­godbe, ki je uveljavila zakonodajalca Unije [10] (prim. clena 4 in 7 Lizbon­ske pogodbe). Poimenovanje oznacuje dve instituciji, Evropski parlament in Svet, ki sta pristojni za sprejemanje zakonodaje EU. V dveh sodbah (6 pojavitev) ta pojem neustrezno oznacuje zveza normodajalec Skupnosti [11]. Termin normodajalec je tipicen v nacionalnem kontekstu, v katerem oznacuje vse tri veje oblasti: izvršilno, sodno in zakonodajno. [10] Poleg tega, kot je navedel generalni pravobranilec v tockah 28 in 29 skle­pnih predlogov, tako nastanek kot tudi kontekst Uredbe št. 40/94 potrju­jeta, da je zakonodajalec Unije želel dolociti izjemo od pravila o pristojno­sti iz clena 5, tocka 3, Uredbe št. 44/2001, zlasti zaradi nezadostnosti tega pravila za reševanje posebnih težav v zvezi s kršitvijo znamke Skupnosti. [11] Vendar je treba opozoriti, da odstavek 1 ne vsebuje takega sklicevanja pri razlikovalnem ucinku znamk in da je normodajalec Skupnosti* glede tega predvidel samostojno dolocbo v clenu 7(1)(b) te uredbe. *zakonodajalec Skupnosti (oz. zakonodajalec Unije) Termin zakonodajalec Skupnosti je bil vkljucen v Evroterm v okviru pre­vajanja sodb na Sodišcu EU. Dodana je opomba, da gre za usklajeni termin, ki z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškima termino-ma Community legislature in Community legislator, francoskemu terminu législateur communautaire in nemškemu terminu Gemeinschaftsgesetzgeber. 311 Prim. tudi odgovor na vprašanje glede ustreznosti pridevnika neunijski v termi­ nološki svetovalnici na Terminologišcu. Vprašanje se je glasilo, ali bi bila glede na uveljavljenost pridevnika unijski dopustna tudi raba pridevnika neunijski. Da bi uporabnik terminološke zbirke dobil cim verodostojnejšo infor­macijo o pojmu oz. terminu, bi moral biti termin oznacen kot zasta-rel. V zbirko Evroterm je vkljucen tudi termin zakonodajalec Unije, ki ustreza angleškemu terminu Union legislator in francoski terminu légi­slateur de l'Union, nemškega termina v tej zbirki ni. Sodišce Skupnosti/Unije Poleg zakonodajalca Skupnosti oz. zakonodajalca Unije je treba omeniti tudi termin sodišce Skupnosti, ki ga je z Lizbonsko pogodbo nadomestilo sodišce Unije [12], in sodnika Skupnosti [13], ki je v pregledanih sodbah manj pogosta oblika. Sodnika Unije korpus ne potrjuje, pojavlja pa se v drugih sodbah, npr. v sodbi v zadevi T-338/08,312 v sklepnih predlogih v zadevi C-135/11 P, v sklepu v zadevi T-235/15 R. [12] Ta precedensa dokazujeta, da se nepravilnosti, zaradi katerih sodišce Unije lahko meni, da je akt pravno neobstojec, razlikujejo od nezakonitosti, ugotovitev katerih naceloma povzroci razglasitev nicnosti aktov, ki so podvrženi nadzoru zakonitosti, dolocenem v Pogodbi, ne zaradi njihove narave, ampak zaradi njihove resnosti in ocitnosti. [13] Znacilnost znaka, zaradi katere ga je mogoce registrirati kot znamko Sku­pnosti, je mogoce presojati samo na podlagi upoštevne skupnostne uredi­tve, kot jo razlaga sodnik Skupnosti. Sodnik Skupnosti je bil vkljucen v Evroterm v okviru prevajanja zgodo­vinske sodne prakse. Ustreza angleškemu terminu Community judica­ture, francoskemu terminu juge communautaire in nemškemu terminu Gemeinschaftsrichter. V Evrotermu je vzpostavljena tudi ekvivalenca med francoskim terminom juge communautaire in slovenskim termi­nom sodišce Skupnosti (angleškega in nemškega termina ni). Slovenski termin, ki z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza francoskemu, potrju­jejo sodbe Sodišca EU. Skupina, ki je sodbe prevajala v okviru projekta prevajanja zgodovinske sodne prakse, in pravniki lingvisti na Sodišcu 312 Tocka 29 doloca: »V skladu s sodno prakso se sodnik Unije pri ugotavljanju dosega akta ne sme zadovoljiti z uradnim poimenovanjem akta, temvec mora najprej upoštevati njegov cilj in vsebino.« EU so za poimenovanje pojma izbrali razlicni terminološki rešitvi. Kot nadrejeni termin bi bilo smiselno dolociti sodišce Skupnosti oz. sodišce Unije, in sicer tako zaradi vsebine pojma kot zaradi ustaljenosti, o kateri je mogoce sklepati iz korpusnih podatkov. Pravice obrambe Korpus potrjuje nedosledno rabo terminov pravice obrambe [14] in pra­vica do obrambe [15]. V analiziranih sodbah oznacujeta isti pojem, ce­prav bi bilo med njima smiselno locevati. [14] V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je nacelo varstva pravic obrambe opre­deljeno v clenu 73 Uredbe št. 40/94, ki doloca, da lahko odlocbe UUNT teme­ljijo le na razlogih, glede katerih so imele stranke priložnost podati pripombe. [15] V skladu z drugim stavkom clena 73 Uredbe št. 40/94 lahko odlocbe UUNT temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. Ta dolocba vsebuje, v okviru prava znamk Skupnosti, splošno nacelo varstva pravice do obrambe.* *pravice obrambe Pravica kot sestavina termina pravica do obrambe oznacuje 'pravno za­varovano upravicenje, da pravni subjekt na dolocen nacin ravna' (leksi­kon Pravo), termin pravica do obrambe pa je v nastajajocem PTS v okviru kazenskega procesnega prava definiran kot 'pravica osumljenca ali obdolženca, da se brani v kazenskem postopku sam ali z zagovorni­kom'. Na drugi stani pa termin pravice obrambe oznacuje skupek pravic kot pravno zavarovanih upravicenj, ki jih ima obramba, npr. pravica do izjave, pravica do obrazložitve odlocitve, pravica do pritožbe. Sodbe potrjujejo tudi množinsko obliko pravice do obrambe [16], ki neustrez-no oznacuje tako pojem pravno zavarovanega upravicenja (pravica do obrambe) kot skupka pravic, ki jih ima obramba (pravice obrambe). [16] Odbor za pritožbe v teh okolišcinah ni kršil pravic do obrambe* v zvezi s tožeco stranko, pri cemer bi se slednja lahko izrekla o vseh pravnih in dejanskih okolišcinah, s katerimi je odbor za pritožbe v okviru clena 7(1) (c) Uredbe št. 40/94 utemeljil svojo odlocbo. *pravice obrambe V Evrotermu angleškemu terminu rights of the defence ustrezata pravica do obrambe in pravice obrambe. Pravica do obrambe je bila v Evroterm vklju-cena v okviru prevajanja sodb Sodišca EU (zveza je oznacena z najvišjo stopnjo zanesljivosti), termin pravice obrambe, ki je prav tako oznacen z najvišjo stopnjo zanesljivosti, pa potrjuje Rimski statut Mednarodnega ka­zenskega sodišca.313 Tudi v terminološko zbirko IATE sta vkljucena tako termin pravice obrambe in kot termin pravica do obrambe. Termin pravice obrambe ima dva angleška ustreznika, in sicer right of the defence in rights of the defence, ki sta vkljucena v Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.314 Terminu pravica do obrambe pa ustrezata right of the defence in rights of the defendant. Primer dokazuje, da mora poimenovanje pojmov temeljiti na analizi njihove vsebine, zgolj prevajanje terminologije ni ustrezno. Navedimo še primer termina pravice iz znamke [17], ki oznacu­je izkljucne pravice, ki jih ima imetnik znamke (prim. clen 9 Uredbe 207/2009). Korpus potrjuje tudi neustrezno obliko pravice znamke [18]. [17] V delu, v katerem Komisija izpodbija, da naj bi sporna prepoved dejansko izravnala zatrjevano škodo, je treba spomniti, da tožece stranke trdijo, da so žrtve stalne in ponavljajoce se protipravne uporabe znaka Galileo, kar naj bi kršilo njihove pravice iz znamke. [18] Glede vprašanja, ali je bil UUNT dolžan preveriti ugovor v kar najširšem mogocem smislu, naj bi bil glavni namen postopka z ugovorom imetniku prejšnje pravice dati na razpolago sredstvo za preprecevanje registracije znamk Skupnosti, ki bi bile v nasprotju z njegovimi prejšnjimi pravicami, ne pa varovanje pravic znamke* ali reševanje sporov med znamkami na nacionalni ravni. *pravice iz znamke 313 Zakon o ratifikaciji Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišca (MR­SMKS). UL RS – Mednarodne pogodbe, št. 29/01. 56. clen, odstavek 1(b), doloca (poudarek dodan): »V tem primeru lahko predobravnavni senat na zah­tevo tožilca ukrene vse potrebno, da zagotovi ucinkovitost in verodostojnost postopka, še zlasti, da zavaruje pravice obrambe.« 314 Naslov clena 48 se glasi (poudarka dodana): Presumption of innocence and right of defence, clen 48(2) pa: »Respect for the rights of the defence of anyone who has been charged shall be guaranteed.« V slovenski razlicici se naslov glasi (poudarek dodan): Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe, clen 48(2) pa (poudarek dodan): »Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.« Pravica do izjave Pravica do izjave izhaja iz clena 75 Uredbe 207/2009, ki se glasi: »V odlocbah Urada se navedejo razlogi, na katerih odlocbe temeljijo. Te-meljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.« Pojem v sodbah oznacujejo štir­je termini, in sicer pravica do izjave (49 pojavitev), pravica biti slišan (27 pojavitev), pravica do zaslišanja (28 pojavitev) in pravica biti za­slišan (5 pojavitev). Med vsemi štirim termini je najpogostejši pravica do izjave [19]. [19] Splošno sodišce je glede drugega dela prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev pravice do izjave iz clena 73, drugi stavek, Uredbe št. 40/94, v tocki 44 izpodbijanih sodb poudarilo, da je prvi odbor za pri­tožbe UUNT menil, da je bistveni element, na podlagi katerega lahko zadevni potrošnik ugotovi izvor proizvoda, predvsem etiketa, namešce­na na steklenici penecega vina, in ne oblika steklenice ali njen zunanji videz. Pravica do izjave je tudi v nastajajocem PTS dolocena kot nadrejeni termin; v slovarju sta navedeni dve sopomenki, in sicer pravica biti sli­šan in pravica do zaslišanja. Pravica do izjave je definirana kot 'pravica vsakogar, da v postopku, v katerem se odloca o njegovih pravicah, ob-veznostih in obtožbah proti njemu, navede dejstva in predlaga dokaze v svojo korist ter se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke in dokazih, izvedenih po uradni dolžnosti'. Zanimiva je primerjava pogostosti vseh štirih zvez v sodbah iz obdobja 2004–2009 in v sodbah iz obdobja 2010–2014. V obdobju 2004–2009 so bile namrec zveze (z izjemo zveze pravica biti zaslišan, ki je imela le 5 pojavitev) po pogostosti zelo izenacene: pravica do izjave (27 pojavitev), pravica biti slišan (26 pojavitev) in pravica do zaslišanja (28 pojavitev). Sodbe iz obdobja 2010–2014 pa potrjujejo samo zvezo pravica do izjave (22 pojavitev). Domnevamo, da je prišlo do termino­loškega dogovora, po katerem pojem najustrezneje oznacuje pravica do izjave. Množinska oblika pravice biti slišan [20] ni ustrezna, saj ne gre za skupek pravic, prav tako velja poudariti, da je (vsaj) znotraj enega besedila termine smiselno uporabljati dosledno (gl. primer [21]). [20] Cetrti in peti tožbeni razlog je kršitev pravic biti slišan* in obveznosti ob-razložitve. *pravica do izjave [21] Tožbeni razlog glede kršitve pravice biti zaslišan* /…/ Tožeca stranka ocita dvojno kršitev njene pravice do zaslišanja,* vsebovane v drugem stavku clena 73 Uredbe št. 40/94. *pravica do izjave V Evrotermu angleškemu terminu right to be heard ustrezajo trije slo­venski termini – pravica biti zaslišan, pravica do izjave in pravica podati izjavo. Zadnja dva je potrdila Komisija za pravno redakcijo sodb v okvi­ru prevajanja zgodovinske sodne prakse. Kadar je za en pojem v rabi vec poimenovanj, je lahko oteženo ali moteno strokovno sporazumevanje. Zaradi tega je med razlicnimi poimenovanji smiselno izbrati tisto, ki pojem strokovno in jezikovno najustrezneje oznacuje. V konkretnem primeru je bil kot najustreznejši dolocen termin pravica do izjave. Uvodna izjava Uvodna izjava [22] je ustaljeni termin in oznacuje uvodni del pravnih aktov EU, v katerem so na kratko utemeljene glavne dolocbe clenov. Angleški termin je recital, francoski considérant, nemški pa Erwägungsgrund. V starejših sodbah se pojavi tudi zveza uvodna navedba [23]. Obe zvezi sta vkljuceni tudi v Evroterm, v katerem je uvodna izjava oznacena kot priporocena. [22] V delu, v katerem tožeca stranka meni, da pomeni pristop odbora za pri­tožbe kršitev nacela enotnega znacaja znamke Skupnosti, zadošca napoti­tev na uvodni izjavi 4 in 6 Uredbe št. 207/2009. [23] Kot izhaja iz devete uvodne navedbe* Uredbe št. 40/94, je zakonodajalec menil, da ni razloga za varstvo prejšnje znamke, razen ce se ta dejansko uporablja. *uvodna izjava Tretja oseba Tretja oseba [24] je v nastajajocem PTS definirana kot 'oseba, ki ni stranka pravnega razmerja, vendar ima to razmerje vpliv na njen prav­ni položaj'. Pojem oznacuje tudi termin tretji [25], ki je v pregledanih sodbah manj pogost. [24] S tema sodbama sta francoski sodišci, pri katerih je intervenientka proti tretjim osebam vložila tožbo zaradi ponarejanja, ki se nanaša na enaka dela, kot jih navaja v obravnavanem primeru, ugotovili, da intervenientka na teh delih ni imela avtorske pravice. [25] S tem ko nasprotna stranka navaja, da je tretji uporabljal prejšnjo znamko v smislu resne in dejanske uporabe iz clena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, posredno zatrjuje, da je bila ta uporaba izvajana z njegovim soglasjem. V šestih sodbah (skupno 8 pojavitev) pojem oznacuje neustrezna zve­za tretja stranka [26]. Dve od petih sodb navajata direktivo, v kateri je uporabljena zveza tretja stranka,315 tretja sodba se sklicuje na clen 66(2) Uredbe 207/2009, v katerem se pojavita tako tretja oseba kot tretja stranka,316 cetrta sodba pa sledi terminom v tujejezicnih razlicicah sod-be, in sicer angleškemu terminu third party, nemškemu terminu dritte Partei in francoskemu terminu tierce partie. V posameznih jezikovnih razlicicah te sodbe je uporabljen ustrezen termin, npr. v ceški tretí oso­ba, v slovaški tretia osoba, v poljski osoba trzecia. Na tretjo stranko v peti in šesti sodbi je ocitno imela najmocnejši vpliv angleška razlicica sodbe, v kateri se pojavi termin third party, v nemški in francoski razlicici sod-be sta uporabljena termina Dritte oz. tiers. 315 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spre­membi Direktive 84/450/EGS o zavajajocem oglaševanju, tako da vkljucuje primer-jalno oglaševanje. UL EU L 290, 23. 10. 1997. 13. uvodna izjava se glasi: »/K/er clen 5 Prve direktive Sveta 89/104/EGS /…/ dodeljuje izkljucne pravice imetni­ku registrirane blagovne znamke, vkljucno s pravico preprecevanja vsem tretjim strankam, da bi pri trgovanju uporabljale vsak znak, ki je enak ali podoben bla­govni znamki, v zvezi z enakim blagom ali storitvami, ali ce je to potrebno, celo v zvezi z drugim blagom«. 316 V angleški, francoski in nemški razlicici Uredbe 207/2009 je raba terminologije dosledna, v obeh primerih je uporabljen angleški termin third party, francoski tiers in nemški Dritte. [26] Po njegovem mnenju je namrec zastopnik tožece stranke vedel, da je treba registracijo zadevnih znamk podaljšati, vendar ni sprejel potrebnih ukre­pov, da bi pri tožeci stranki, pri tretji stranki,* na katero je bila prenesena odgovornost za podaljšanje, in pri UUNT preveril, ali sta bili registraciji podaljšani, in ce nista bili, da bi za to poskrbel. *tretja oseba Tretja stranka ima v Evrotermu opombo, da ne oznacuje pravnega pojma. V IATE angleškemu terminu third party ustrezata tako tretja oseba kot tretja stranka, pri cemer je tretja stranka oznacena z najnižjo stopnjo zanesljivosti. Opozorjeno je, da je termin third party angleška posebnost. V Black's Law Dictionary je definiran tako: »One not a party to an agreement, a transaction, or an action but who may have rights therein«. V slovenskem pravu ta pojem oznacuje tretja oseba. Primer dokazuje, da prevajanje pravnih besedil zahteva usposoblje­nega prevajalca z zadostnim pravnim znanjem, da lahko prepozna pravne pojme in jih ustrezno poimenuje. Prevajanje terminov, ki ne temelji na vsebinski analizi pojma, ni ustrezno. Prevajalcem so pri njihovem delu v veliko pomoc terminološke zbirke, ki pa se morajo stalno posodabljati, da bi bile verodostojne. Legitimno pricakovanje Nacelo legitimnega pricakovanja [27] je eno temeljnih nacel prava EU, ki šciti posameznika, kadar EU s kasnejšo spremembo svoje politike iznici pricakovanja, ki mu jih dajala pred tem obstojeca zakonodaja (Grilc, Ilešic 2001: 145). Termin se pojavlja tudi v sodbah, pogosto je del daljše zveze nacelo varstva legitimnih pricakovanj. [27] Sodišce prve stopnje je nato v tocki 78 izpodbijane sodbe zavrnilo tr-ditev tožece stranke v zvezi s clenom 51(2) Uredbe št. 40/94 z obrazlo­žitvijo, da je navedena dolocba utemeljena zaradi legitimnega pricako­vanja imetnika znamke in investicij v obdobju po registraciji, ampak da nasprotno ni nobenega legitimnega pricakovanja v zvezi zgolj s samo zahtevo za registracijo. Pojem oznacujeta tudi upraviceno pricakovanje (16 ponovitev v devetih sodbah) in zaupanje v pravo (36 pojavitev v sedmih sodbah). Upravice-no pricakovanje je poskus uveljavitve neprevzetega termina (SP kot nad­rejeno sopomenko za pridevnik legitimen navaja pridevnik upravicen). Termin zaupanje v pravo pa je v sodbah verjetno uporabljen pod vpli­vom slovenskega prava. Oznacuje 'nacelo, ki posamezniku zagotavlja pravno predvidljivost in da se mu njegov pravni položaj ne bo poslabšal brez razloga, utemeljenega v prevladujocem javnem interesu' (nastajajo-ci PTS). V primeru [28] isti pojem oznacujeta razlicna termina, kar je manj zaželeno oz. primerno zaradi morebitnega napacnega sklepanja, da gre za razlicna pojma. [28] V zvezi z zatrjevano kršitvijo nacela zaupanja v pravo* je treba opozoriti, da je Sodišce veckrat presodilo, da se pravica sklicevanja na nacelo varstva upravicenih pricakovanj nanaša na vsako zadevno osebo, pri kateri je in-stitucija Skupnosti ustvarila upravicena pricakovanja.** *nacelo legitimnega pricakovanja **legitimno pricakovanje V Evrotemu angleškemu terminu legitimate expectation, francoskemu terminu confiance légitime in nemškemu terminu Berechtigtes Vertra­uen ustrezajo legitimno pricakovanje, zaupanje v pravo in nacelo za­upanja v pravo, pri cemer imata samo zadnja dva termina pripisa-no najvišjo oceno zanesljivosti. Termini so bili v zbirko vkljuceni v okviru prevajanja sodb na Sodišcu EU. Nasprotno pa v zbirki IATE angleškemu terminu legitimate expectation oz. principle of legitimate expectations ustreza samo legitimno pricakovanje oz. nacelo legitimnega pricakovanja. Dodana je opomba, da je termin uveljavljen v medna­rodnem in domacem pravu in se v slovenšcini praviloma uporablja v ednini. Na drugi strani pa opomba pri angleškem vnosu opozarja, da se termin pogosto uporablja v množini. Vprašanje je, v kolikšni meri slovenska raba res potrjuje edninsko obliko, zlasti ce se termin pojavi v besedilu, ki je prevod angleškega besedila. 6.3.2Analiza podrocnih terminov V to skupino je vkljucenih 19 terminov, in sicer absolutni razlog za za­vrnitev/relativni razlog za zavrnitev, razlikovalni ucinek, opisnost, resna in dejanska uporaba, celovita presoja, foneticna podobnost, nacionalna fi­gurativna znamka, figurativni znak, pritožbeni postopek, postopek z ugo­vorom, imetnik, prijavitelj, proizvodi in storitve, trgovski izvor, geograf-ska oznacba, oznacba porekla, genericno ime, prejšnja znamka/poznejša znamka, prednostna pravica/prejšnja pravica. Absolutni razlog za zavrnitev in relativni razlog za zavrnitev V Glosar UIL sta vkljuceni zvezi absolutni razlogi in relativni zakoni, pri cemer so absolutni zakoni opredeljeni kot 'razlogi, zaradi katerih so nekateri znaki razlikovanja absolutno izvzeti iz pravnega varstva z znamko (genericni, opisovalni in nemoralni pojmi, državna ali mednarodna znamenja, razen z dovoljenjem pristojnih organov)'; re-lativni zakoni pa kot 'razlogi, zaradi katerih se registracija znamke lahko zavrne'. To sta krajši obliki daljših terminov absolutni razlog za zavrnitev [29] in relativni razlog za zavrnitev. Sodbe potrjujejo tudi obliki absolutni razlog za zavrnitev registracije [30] in relativni razlog za zavrnitev registracije. [29] Praksa na podrocju dodeljevanja domen ter uporaba domen ne vplivata na možnost, da se dolocena domena registrira kot znamka Skupnosti ob upoštevanju absolutnih razlogov za zavrnitev, opredeljenih v Uredbi št. 207/2009. [30] To zadnjenavedeno vprašanje, za katerega dejansko gre v predloženem pri­meru, sodi namrec med absolutne razloge za zavrnitev registracije skladno s clenom 7 Uredbe št. 40/94, ki so predmet samostojne presoje, brez kakr­šne koli povezave z drugimi znamkami. V sodbah so tudi neustrezne zveze, npr. absolutna zavrnitev registracije [31] in absolutni razlog zavrnitve s po dvema pojavitvama, absolutni ra­zlog proti registraciji [32] z eno pojavitvijo. [31] Nazadnje, intervenient opozarja, da naj bi trditve tožece stranke povzroci­le absolutno zavrnitev registracije* prijavljene znamke. *absolutni razlog za zavrnitev [32] Nadalje, ceprav clen 8 Uredbe št. 40/94 ne vsebuje dolocbe, podobne clenu 7(2), po katerem je lahko zahteva za registracijo znamke zavrnjena ne glede na to, da absolutni razlogi proti registraciji* obstajajo le v delu Skupnosti, bi morali v tej zadevi sprejeti isto rešitev. *absolutni razlog za zavrnitev Terminološki viri bi morali biti usklajeni glede osnovne oblike termina. V Evroterm sta npr. vkljuceni daljša oblika absolutni razlog za zavrnitev registracije in krajša oblika relativni razlog za zavrnitev. Vir obeh zvez, ozna-cenih z najvišjo stopnjo zanesljivosti, so sodbe, ki so nastale v slovenskem prevajalskem oddelku Sodišca EU. V terminološki zbirki IATE zvez ni, v Zakonu o industrijski lastnini pa sta zvezi absolutni razlog za zavrnitev znamke (43. clen) in relativni razlog za zavrnitev znamke (44. clen). Razlikovalni ucinek Znak, ki nima razlikovalnega ucinka, se ne more registrirati kot znamka; gre za absolutni razlog za zavrnitev znamke. V sodbi v zadevi C-12/12, tocka 26, je opredeljeno, da »razlikovalni ucinek znamke v smislu clena 7 Uredbe št. 40/94 pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvode, za katere se zahteva registracija, oznacuje kot proizvode, ki izhajajo iz dolocenega podjetja, in jih tako razlikuje od proizvodov drugih podje­tij«. Poleg razlikovalnega ucinka [33], ki je v sodbah pogostejši, pojem oznacuje tudi zveza razlikovalni znacaj [34]. [33] Namen prvega je ugotoviti, ali se zadevna znamka resno in dejansko uporablja v Uniji, pa ceprav v obliki, ki se razlikuje po elementih, ki pa vendarle ne spre­minjajo razlikovalnega ucinka te znamke v obliki, v kateri je bila registrirana. [34] Tožeca stranka odboru za pritožbe ocita tudi, da ni dovolj upošteval dej­stva, da so si po eni strani proizvodi enaki ali zelo podobni in po drugi strani, da ima prejšnja znamka velik razlikovalni znacaj,* saj gre za popol­noma izmišljeno ime. *razlikovalni ucinek V Uredbi 207/2009 se razlikovalni ucinek ponovi dvakrat, razlikovalni znacaj pa štirikrat, v Zakonu o industrijski lastnini pa se oba termina pojavita po dvakrat. V Evroterm je vkljucen samo termin razlikovalni ucinek, ki z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškemu terminu distinctive character, francoskemu terminu caractčre distinctif in nem­škemu terminu Unterscheidungskraft. Predvidevamo, da je na uveljavi­tev termina razlikovalni ucinek in ne termina razlikovalni znacaj, ki je dobesedni prevod francoskega oz. angleškega termina, vplival SSKJ, v katerem je znacaj v 3. pomenu ('kar oznacuje, loci kaj od drugega v okviru iste vrste') oznacen s kvalifikatorjem publicisticno, poleg tega mu je dodano pojasnilo s širokim pomenskim obsegom. Posebna vrsta razlikovalnega ucinka je razlikovalni ucinek, prido­bljen z uporabo [35]. Poimenovanje je prav tako vkljuceno v Evroterm, v katerem z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškemu poimeno­vanju distinctive character acquired though use, francoskemu poimeno­vanju caractčre distinctif acquis par l'usage in nemškemu poimenovanju durch Benutzung erworbene Unterscheidungskraft. [35] Vendar ni predložila konkretnih elementov, s katerimi bi predlagala, da je navedena pobarvanost lastna, s katero je mogoce brez upoštevanja more-bitnega razlikovalnega ucinka, pridobljenega z uporabo, oznaciti tržni izvor zadevnih proizvodov. Omenimo še relativno ustaljeno zvezo neobstoj razlikovalnega ucin­ka [36] in manj pogosti zvezi odsotnost razlikovalnega ucinka [37] in pomanjkanje razlikovalnega ucinka [38], na kateri so verjetno vplivali tujejezicni ustrezniki – angleški lack of distinctive character, nemški Fehlende Unterscheidungskraft in francoski absence de caractčre distinctif. [36] UUNT trdi, da Splošno sodišce ni upoštevalo razdelitve dokaznega bre­mena v okviru preizkusa, opravljenega na podlagi clena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 s tem, da je navedlo, da naj bi UUNT vedno ugotavljal neobstoj razlikovalnega ucinka znamke, za katero se zahteva registracija, s skliceva­njem na konkretna dejstva. [37] Ce bi bilo tako, bi UUNT lahko brez konkretnih razlogov zavrnil vsako zah­tevo za registracijo zaradi odsotnosti razlikovalnega ucinka,* pri cemer bi se oprl zgolj na domnevo, da bi bila zadevna znamka morebiti lahko iz razlogov, ki jih ne bi poznal niti UUNT, brez zahtevanega razlikovalnega ucinka. *neobstoj razlikovalnega ucinka [38] Sodišce prve stopnje najprej ugotavlja, da je izpodbijana odlocba brez raz-like utemeljena s pomanjkanjem razlikovalnega ucinka* in opisne narave prijavljene znamke. *neobstoj razlikovalnega ucinka Zvezi se pojavljata v sodbah iz zgodnejšega obdobja, zaradi cesar skle­pamo, da je prišlo do terminološkega dogovora o najprimernejšem poimenovanju. Ko je za posamezen pojem dogovorno sprejet termin, ki ga najustrezneje oznacuje, so z vidika terminološke vede vsa druga poimenovanja manj primerna, saj v sporazumevanje vnašajo zmedo. O strokovno in jezikovno ustreznem terminu je treba razmisliti pravo-casno, tj. še preden se v rabi ustali z razlicnih vidikov manj primeren termin. Poznejše jezikovne intervencije, ki naj bi tak termin zamenjale, praviloma niso uspešne. V okviru razlikovalnega ucinka se pojavlja še zveza presoja raz­likovalnega ucinka, ki ima v korpusu 163 pojavitev [39]. V sedmih sodbah (15 pojavitev) je uporabljena zveza preizkus razlikovalnega ucinka [40]. [39] Drugic, tožeca stranka odboru za pritožbe ocita, da je za presojo razliko­valnega ucinka izpodbijane znamke uporabil strožje merilo, kot ga zahteva sodna praksa. [40] Sodišce prve stopnje je poleg tega pojasnilo, da je treba v okviru preizkusa razlikovalnega ucinka* znamke analizirati celoten vtis, ki ga slednja ustvarja. *presoja razlikovalnega ucinka Preizkus oznacuje preverjanje oblikovnih in vsebinskih pogojev, npr. preizkus ugovora, preizkus odlocbe, preizkus vloge, medtem ko presoja oznacuje vrednotenje na podlagi podrobne raziskave, zaradi cesar je v konkretnem primeru ustreznejša zveza presoja razlikovalnega ucinka. Podobno velja tudi za presojo verjetnosti zmede (zveza preizkus verjetno­sti zmede ni ustrezna), presojo podobnosti (zveza preizkus podobnosti ni ustrezna). Opisnost Termin opisnost oznacuje lastnost znamke, ki jo sestavljajo izkljucno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu oznacujejo vrsto, kakovost, kolicino, namen, vrednost, geografski izvor, cas proizvodnje blaga oz. opravljanja storitve ali druge lastnosti proizvoda ali storitve. To je eden od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije (prim. clen 7(1)(c) Uredbe 207/2009). Korpus potrjuje uveljavljenost termina opisnost [41], pojem pa oznacujeta še zvezi opisna narava [42] in opisni znacaj [43], ki sta po pogostosti izenaceni. Nanju so verjetno vplivali tujejezicni termini, in sicer angleški descriptive character, nemški beschreibender Charakter, francoski caractčre descriptif. Pojavljata se skoraj izkljucno v sodbah iz za-cetnega obdobja, zato predvidevamo, da je bil kasneje sprejet terminolo­ški dogovor, ki je opisnost uveljavil kot ustreznejši termin. [41] Presojo opisnosti prijavljene znamke je torej treba opraviti - cesar med drugim tožeca stranka ne izpodbija - glede na povprecnega nemško govo­recega potrošnika Evropske unije. [42] Ob tem tožeca stranka odboru za pritožbe ne more ocitati, da se je pri presoji opisne narave* zadevnega besednega znaka glede zadevnih storitev oprl na podatke, pridobljene na spletni strani tožece stranke. *opisnost [43] Tožeci stranki s prvim tožbenim razlogom odboru za pritožbe ocitata, da je ugotovil, da ima prijavljena znamka opisni znacaj* v smislu clena 7(1) (c) Uredbe št. 207/2009 in v zvezi s tem navajata dva ocitka. *opisnost Resna in dejanska uporaba Termin resna in dejanska uporaba je opredeljen v clenu 12(1) Prve di­rektive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje dr­žav clanic v zvezi z blagovnimi znamkami,317 ki doloca: »Znamka se lahko razveljavi, ce se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno in dejansko uporabljala v Skupnosti za blago ali storitve, za katere je re-gistrirana, in za neuporabo ne obstajajo upraviceni razlogi.« V sodbi v zadevi C-442/07 (tocka 13) je zveza še natancneje opredeljena. Resna in 317 UL EU L 40, 11. 2. 1989. dejanska uporaba oznacuje uporabo, ki ni simbolicna in ni namenjena le ohranitvi pravic, ki izhajajo iz znamke, ampak je resnicna, skladna z bistveno funkcijo znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali koncnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve. To pomeni, da po­trošnik brez verjetnosti zmede razlikuje dolocen proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drug izvor. V korpusu je najpogostejša zveza resna in dejanska uporaba [44], pojavi pa se tudi oblika z zamenjanim vrstnim redom sestavin zveze – dejanska in resna uporaba. Neustrezni zvezi, po­trjeni v korpusu, sta resna in dejanska raba [45] in resnost in dejanskost uporabe [46]. [44] Uvodoma je treba poudariti, da tožeca stranka v tožbi ne graja posebej izpodbijane odlocbe v zvezi z zavrnitvijo njene zahteve, da bi se dokazala resna in dejanska uporaba, zato ker ta ni bila predložena pravocasno pred oddelkom za ugovore, ampak izpodbija predvsem resno in dejansko upora­bo znamke intervenienta. [45] Zato zahteva za dokaz o resni in dejanski rabi* prejšnje znamke v postopek z ugovorom vnaša posebno in predhodno vprašanje ter v tem smislu spre­minja njegovo vsebino. *resna in dejanska uporaba [46] Da bi se v posamezni zadevi preizkusila resnost in dejanskost uporabe* prej­šnje znamke, je treba opraviti celovito presojo glede na vse upoštevne de­javnike obravnavanega primera. *resna in dejanska uporaba V zvezi resna in dejanska raba je neustrezna jedrna sestavina raba, ki je po SSKJ 1. 'opravljanje funkcije pripomocka, sredstva', npr. raba slo­varja, in 2. 'nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomocka, sredstva', npr. vzeti škropivo iz rabe. Uporaba je razložena kot 'glagolnik od uporabljati ali uporabiti'; uporabljati pa je 'delati, da kaj opravlja doloceno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga' (SSKJ). Zve­za resnost in dejanskost uporabe je neustrezna, ker oznacuje lastnost in ne vrste uporabe. Glede na pogostnost zveze resna in dejanska uporaba lahko sklepamo, da je termin ustaljen, zaradi cesar raba drugih zvez ni zaželena. Celovita presoja Celovita presoja [47] oznacuje presojo vidne, foneticne ali pojmovne po­dobnosti znamke, utemeljene na celotnem vtisu, ki ga ustvarja, ob upo­števanju zlasti njenih razlikovalnih in prevladujocih elementov (sodba v zadevi C-251/95, tocka 23). Termin je vkljucen v Evroterm, in sicer v okviru prevajanja sodb na Sodišcu EU. Z najvišjo stopnjo zanesljivo­sti ustreza angleškemu terminu global assessment, francoskemu terminu appréciation globale in nemškemu terminu umfassenden Beurteilung. [47] Sodišce prve stopnje zato ni izvedlo celovite presoje verjetnosti zmede med zadevnima znamkama. V nekaterih sodbah pojem oznacujejo zveze celostna presoja [48], celotna presoja [49] in globalna presoja [50]. [48] V zvezi s tem je treba opredeliti, da pri celostni presoji* verjetnosti zmede vidni, slušni ali pomenski vidiki nasprotujocih si znakov nimajo vedno enake teže. *celovita presoja [49] Iz navedenega izhaja, da odbor za pritožbe pri celotni presoji* verjetnosti zmede ni storil napake. *celovita presoja [50] Analiza podobnosti med zadevnimi znaki je namrec bistveni element glo­balne presoje* verjetnosti zmede. *celovita presoja Zveza s pridevnikom globalni je nastala pod neposrednim vplivom an-gleškega oz. francoskega poimenovanja. Druge tri zveze pa so poskus uveljavitve termina z neprevzeto sestavino. Po SSKJ je celovit 'ki obsega vse sestavne dele, združene v skladno celoto'; celosten je 'nanašajoc se na celost' (celost 'lastnost celega', cel 'ki predstavlja glede na doloceno kolicino ali obseg polno mero' oz. podpomen 'ki zajema doloceno stvar v njenem polnem obsegu'); celoten pa 'ki obsega vse med seboj povezane sestavne dele'. Glede na pogostost oz. relativno ustaljenost zveze celovita presoja domnevamo, da je bil sprejet terminološki dogovor o najprimer­nejšem terminu. Foneticna podobnost Pri presoji celovite presoje verjetnosti zmede med dvema znamkama je treba dolociti oz. oceniti foneticno podobnost, vidno podobnost in pojmov-no podobnost. Izpostavili bomo foneticno podobnost [51], ki je eno od pe­tih poimenovanj za isti pojem in v sodbah najpogostejše (108 pojavitev). [51] V teh okolišcinah je treba ugotoviti, da bo upoštevni potrošnik jasno zaznal foneticno podobnost med nasprotujocima si znamkama na podlagi enakosti zloga »ram« v nasprotujocih si znamkah. Pri foneticni podobnosti gre za podobnost, ki jo je mogoce zaznati s slu­hom. Kljucna elementa za njeno dolocitev sta število zlogov in njihovo zaporedje, saj se foneticna podobnost najpogosteje presoja glede na skupne zloge in njihovo enako ali podobno kombinacijo (Guidelines for Exami­nation in the Office for Harmonization in the Internal Market 2014: 23). Ustreza angleškima terminoma phonetic similarity in aural similarity, francoskemu terminu similitude phonétique in nemškemu terminu klan­gliche Ähnlichkeit. Druga najpogostejša zveza je slušna podobnost [52] (80 pojavitev), ki jo v svoji monografiji uporablja tudi npr. M. Repas (2007). [52] V zvezi s slušno podobnostjo je treba opozoriti, da je, kot je ugotovil odbor za pritožbe, zaradi skupnega besednega elementa »rioja« stopnja podob­nosti med nasprotujocima si znamkama visoka. Druge zveze so manj pogoste – slišna podobnost (77 pojavitev), glasovna podobnost (67 pojavitev) in zvocna podobnost (25 pojavitev). V sodbah iz obdobja 2004–2009 so bile zveze z izjemo zvocne podobnosti (16 po­javitev) po pogostosti relativno izenacene. Najpogostejša je bila slušna podobnost (70 pojavitev), sledile pa so ji foneticna podobnost (63 pojavi­tev), glasovna podobnost (57 pojavitev) in slišna podobnost (56 pojavitev). Razlicna poimenovanja dokazujejo, da ni bilo dogovorno sprejetega po­imenovanja o najprimernejšem terminu. Glede na pogostost termina foneticna podobnost v sodbah iz obdobja 2010–2014 je mogoce sklepati na postopno poenotenje rabe. Nacionalna figurativna znamka Nacionalna figurativna znamka [53] oznacuje figurativno znamko, pri-java katere je vložena pri nacionalnem uradu. Figurativna znamka je na spletni strani UUNT opredeljena kot 'znamka, ki jo sestavljajo slike, gra­fike ali podobe';318 lahko gre tudi za kombinacijo besede in figurativnih elementov (Repas 2007: 83). Pojem oznacuje tudi termin slikovna znam­ka, ki se v korpusu pojavi štirikrat (v dveh sodbah), v treh primerih gre za vrsto slikovne znamke, in sicer za nacionalno slikovno znamko [54]. [53] Ugovor imetnika nacionalnih besednih znamk UNIFONDS in UNIRAK ter nacionalne figurativne znamke UNIZINS [54] Intervenient je 21. junija 1999 na podlagi clena 42 Uredbe št. 40/94 zo-per prijavljeno znamko vložil ugovor za vse proizvode, na katere se nanaša, in ga utemeljil zlasti s svojo predhodno nacionalno slikovno znamko* št. 677 288, registrirano predvsem za blago iz razreda 25, to je »hlace, jakne, kavbojke, srajce, krila, kratki plašci, pletenine, puloverji, površniki (»capi­spalla«), nogavice, cevlji, škornji, copati«, ki je taka: *nacionalna figurativna znamka V osmih sodbah je uporabljena neustrezna zveza figurativna nacionalna znamka [55]. Nacionalna figurativna znamka namrec oznacuje vrsto figu­rativne znamke (poleg mednarodne figurativne znamke), zamenjava vrstne­ga reda sestavin nacionalni in figurativni ni ustrezna, saj predvideva drug pojem. Prav tako se v sodbah pojavi nepravilna oblika besedna nacionalna znamka [56] namesto ustreznega termina nacionalna besedna znamka. [55] Ugovor se je nanašal na skupino vseh proizvodov, ki jih doloca prijava znamke tožece stranke, in je temeljil na figurativni nacionalni znamki,* ki je videti tako: *nacionalna figurativna znamka [56] Dejansko iz zgoraj omenjenega izhaja, da se ne zdi, da zadevna registracija povzroci verjetnost zmede pri nemški javnosti med prijavljeno figurativno znamko Skupnosti in prejšnjo besedno nacionalno znamko* tožece stranke. *nacionalna besedna znamka 318 Druge vrste znamk so še: besedna znamka, tridimenzionalna znamka, barvna znamka, hologramna znamka, znamka gibanja, zvocna znamka, znamka oku­ sa in znamka vonja (Repas 2007: 83). Figurativni znak Termine lahko tvorijo le vrstni pridevniki, saj izražajo absolutne in stalne lastnosti, ne pa lastnostni pridevniki, ki izražajo relativno lastnost, ki jo je mogoce stopnjevati (Vidovic Muha 2000: 26). Vrstni pridevniki kot sesta-vine terminov oznacujejo vrste pojmov, npr. figurativni znak [57] oznacuje znak, ki ga sestavljajo figurativni elementi, lahko pa gre tudi za kombina­cijo figurativnih in besednih elementov, besedni znak oznacuje znak, ki ga sestavljajo besede, crke, številke ali drugi znaki, ki jih je mogoce natipkati, tridimenzionalni znak oznacuje znak, ki je tridimenzionalne oblike.319 Na drugi strani pa figurativen znak [58] izraža lastnost znaka, tj. njegovo figu­rativnost, zaradi cesar pojma (tj. znaka s figurativnimi elementi) ne oznacu­je ustrezno. Podobno še figurativni element (in ne figurativen element), ce­lotni vtis (in ne celoten vtis), razlikovalni ucinek (in ne razlikovalen ucinek). [57] Znamka, za katero se zahteva registracija, je figurativni znak, prikazan spodaj, ki glede na prijavo vsebuje modro, sinje-modro, rumeno, rdeco in belo barvo: [58] Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je figurativen znak,* nati­snjen spodaj: *figurativni znak Pritožbeni postopek V clenu 58 Uredbe 207/2009 je doloceno, da se pritožba »lahko vloži zo-per odlocbe preizkuševalcev, oddelkov za ugovore, oddelkov za upravljanje blagovnih znamk in pravne zadeve ter oddelkov za izbris«. Pritožba ustreza angleškemu terminu appeal, nemškemu terminu Beschwerde in francoske-mu terminu recours. V sodbah je pogostejši termin pritožbeni postopek, ki ima 229 pojavitev, postopek s pritožbo pa le 21. V terminologiji je zaželeno, da je raba dolocenega termina ustaljena, saj ta omogoca ucinkovito sporazu­mevanje. Še posebej je smiselno, da je terminološka doslednost zagotovljena znotraj istega besedila. To npr. ne velja za primer [59], saj sta v besedilu upo­rabljeni obe obliki termina. Glede na ustaljenost oblike pritožbeni postopek bi jo bilo z vidika terminoloških nacel ustrezneje uporabiti v obeh pojavitvah. 319 Spletni vir: https://euipo.europa.eu/ohimportal/sl/trade-mark-definition?p_p_ id=csnews_WAR_csnewsportlet. [59] Ceprav odbor za pritožbe zadev ni uradno združil, je obravnaval skupen predlog za zacasno prekinitev postopka s pritožbo* v zadevi R 973/2002-2, kot da se razširja tudi na pritožbeni postopek v zadevi R 982/2002-2. *pritožbeni postopek Pojem, ki ga oznacuje termin pritožbeni postopek, v treh sodbah ne­ustrezno oznacuje termin pritožba [60]. Poimenovanje pritožba je v vlo­gi oznacevanja postopka žargonizem, za katerega velja, da je praviloma vezan na govorni prenosnik in v pisnih besedilih manj primeren. [60] Tožeca stranka predlaga Sodišcu prve stopnje, naj: /…/ intervenientki naloži placilo stroškov postopka za ugotovitev nicnosti ter stroškov pritožbe* pred UUNT in pred Sodišcem prve stopnje. *pritožbeni postopek V okviru pritožbenega postopka omenimo še poimenovanje odbor za pritožbe, katerega naloga je preverjanje utemeljenosti pritožbe. Pojem oznacujejo tudi zveze pritožbeni odbor [61], oddelek za pritožbe [62] in Odbor za pritožbe [63]. Angleški ustreznik je board of appeal, francoski chambre de recours, nemški pa Beschwerdekammer. Zapis z veliko zace­tnico ni ustrezen, saj gre za vrsto odbora v okviru UUNT. [61] V zvezi s tem predvsem navaja, da je do napacne ugotovitve pritožbenega odbora* prišlo zaradi slabe opredelitve upoštevnega trga. *odbor za pritožbe [62] Oddelek za pritožbe* naj bi kršil te dolocbe s tem, da je zavrnil presojo ugovorov, ki jih je podala tožeca stranka glede dokumentov, ki jih je pre­dložil vlagatelj zahteve za ugotovitev nicnosti v svoji zahtevi za ugotovitev nicnosti in po njej, da bi dokazal uporabo svojih prejšnjih znamk. *odbor za pritožbe [63] V zvezi s proizvodi iz prve skupine UNNT soglaša z mnenjem Odbora za pritožbe,* v skladu s katerim navadno ne obstaja podobnost med temi proizvodi ter proizvodi iz razredov 3 in 25, ki jih obsegajo prejšnje znam­ke tožece stranke. *odbor za pritožbe Oddelek za pritožbe v nekaterih sodbah neustrezno oznacuje pojem, ki ga sicer oznacuje termin oddelek za ugovore [64]. Angleški ustreznik je Opposition Division, nemški ustreznik je Widerspruchsabteilung, fran­coski pa division d'opposition. Oddelek za ugovore je opredeljen v clenu 132 Uredbe 207/2009 in oznacuje oddelek, ki je pristojen za odlocanje o ugovoru zoper zahtevo za registracijo blagovne znamke Skupnosti. [64] V teh okolišcinah je treba tožeci stranki naložiti, da poleg svojih stroškov in stroškov UUNT nosi stroške intervenienke, razen tistih, ki jih je ta priglasila v postopku pred oddelkom za pritožbe.* *oddelek za ugovore Postopek z ugovorom Termin postopek z ugovorom oznacuje postopek, v katerem se v treh me-secih od datuma objave prijave blagovne znamke Skupnosti lahko vloži pisni ugovor zoper registracijo blagovne znamke (prim. clen 41 Uredbe 207/2009). V 13 sodbah pojem neustrezno oznacuje zveza postopek o ugovoru (19 pojavitev). V eni sodbi tej zvezi sledi ustrezni termin posto­pek z ugovorom v oglatih oklepajih [65], ki opozarja na napacni termin v Uredbi Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti.320 [65] Ostali podrobni podatki o dejstvih, dokazih in navedbah ter druga dodatna dokumentacija iz odstavka 1 ter dokazi iz odstavka 2 se lahko, ce niso predlo­ženi skupaj z ugovorom ali naknadno, predložijo po zacetku postopka o ugovoru [postopka z ugovorom] v roku, ki ga doloci Urad v skladu s pravilom 20(2). Prav tako se v sodbah pojavi neustrezna zveza postopek ugovora [66] (38 pojavitev), ki jo potrjuje tudi clen 44 Uredbe 207/2009. [66] Kar zadeva dejstvo, da naj bi v postopku ugovora* navedel samo verjetnost zmede med znamkama, naj to ne bi pomenilo, da je umaknil svoj razlog, ki se je nanašal na nezadostno resno in dejansko uporabo. *postopek z ugovorom 320 UL EU L 303, 15. 12. 1995. Samo enkrat pojem oznacuje zveza ugovorni postopek, ki je vkljucena tudi v Evroterm, v katerem ustreza angleškemu terminu opposition procedure oz. opposition proceedings, francoskemu procédure d’opposition in nem­škemu Widerspruchsverfahren. Vsem tujejezicnim terminom z najvišjo stopnjo zanesljivosti sicer ustreza slovenski termin postopek z ugovorom, ki je bil v Evroterm vkljucen v okviru prevajanja sodb na Sodišcu EU. Omenimo še terminološko zvezo preizkus ugovora [67], ki oznacuje pre­izkus, v okviru katerega UUNT pozove stranke, da vložijo pripombe o navedbah drugih strank ali o svojih navedbah v dolocenem roku (prim. clen 42 Uredbe 207/2009). [67] Spomniti je treba, da clen 43 Uredbe št. 40/94 z naslovom »Preizkus ugovora« v odstavku 1 doloca, da pri preizkusu ugovora UUNT pozove stranke, kolikokrat je to potrebno, da vložijo pripombe v roku, ki jim ga postavi, o navedbah drugih strank ali o svojih navedbah. Sodbe izkazujejo še zvezi preucitev ugovora [68] s 7 pojavitvami in pre­soja ugovora [69] s 3 pojavitvami. [68] Za preucitev utemeljenosti tega mnenja je treba najprej spomniti, da se v skladu s clenom 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, zaradi preucitve ugovora,* vloženega na podlagi clena 42 te uredbe, domneva, da je bila prejšnja znamka predmet resne uporabe tako dolgo, dokler ni vložena prijavitelje­va zahteva, katere predmet je, da dokaz take uporabe ni podan. *preizkus ugovora [69] Oddelek za pritožbe naj bi kršil te dolocbe s tem, da je zavrnil presojo ugovorov,* ki jih je podala tožeca stranka glede dokumentov, ki jih je pre­dložil vlagatelj zahteve za ugotovitev nicnosti v svoji zahtevi za ugotovitev nicnosti in po njej, da bi dokazal uporabo svojih prejšnjih znamk. *preizkus ugovora Za razliko od preizkusa, ki oznacuje preverjanje oblikovnih in vsebin­skih pogojev, npr. obtožnice, odlocbe, vloge, se presoja nanaša na vred­notenje na podlagi podrobne raziskave, npr. presoja dokazov, presoja dej­stev, zaradi cesar zveza presoja ugovora ni ustrezna. Pri preizkusu ugovora gre namrec za preverjanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko odloca o utemeljenosti ugovora. Imetnik Imetnik [70] je 'fizicna ali pravna oseba, ki ji pripadajo pravice iz indu­strijske lastnine' (Glosar UIL). Ustreza angleškemu terminu proprietor, francoskemu terminu titulaire in nemškemu terminu inhaber. Pojem v šestih sodbah neustrezno oznacuje poimenovanje lastnik [71]. V dveh sodbah je termin lastnik uporabljen zaradi sklicevanja na clen 5(2) Pa-riške konvencije za varstvo industrijske lastnine. [70] Drugic, treba je ugotoviti dejstva, ki jih mora ugovarjajoca stranka, ime­tnik prejšnje ugledne znamke, navesti v podporo razlogu za ugovor iz cle­na 8(5) Uredbe št. 40/94. [71] Po drugi strani pa je mogoce znamko še pred iztekom tega roka tudi raz­veljaviti s sodno odlocbo oziroma se lahko lastnik* svoji znamki odpove. *imetnik V dveh sodbah (skupno 3 pojavitve) pojem neustrezno oznacuje poime­novanje nosilec [72], ki je relevanten v okviru kolektivne znamke. [72] Namen teh navedb, v praksi imenovanih »disclaimers«, je poudariti dej­stvo, da izkljucna pravica, ki je priznana nosilcu* znamke, ne obsega tudi elementov brez razlikovalnega ucinka, ki jih znamka vsebuje. *imetnik Kolektivna znamka oznacuje 'pravno varovan znak društev ali zdru­ženj pravnih ali fizicnih oseb' (Glosar UIL). Z registracijo kolektivne znamke društvo ali združenje pravnih ali fizicnih oseb postane nosi­lec kolektivne znamke.321 V clenu 73 Uredbe 2007/2009, v katerem so opredeljeni razlogi za razveljavitev pravic imetnika znamke Skupnosti, je v tocki a) uporabljen neustrezen izraz imetnik, v tocki b) pa nosilec. V tujejezicnih razlicicah clena je v obeh primerih uporabljen isti termin, in sicer angleški proprietor, nemški Inhaber in francoski titulaire. 321 Kolektivni znak, pravno zavarovan s kolektivno znamko, lahko uporabljajo tudi med seboj konkurencni subjekti, ce izpolnjujejo pogoje. Primera kolektivnih znakov sta npr. znak Varovalnega živila in znak Zašcitna znamka slovenskih vin (Puharic 2003: 196). Prijavitelj Termin prijavitelj [73] oznacuje 'pravno ali fizicno osebo, ki vloži prijavo za podelitev oziroma registracijo pravice' (Glosar UIL) . V treh sodbah (skupno 12 pojavitev) je namesto termina prijavitelj uporabljen neustrezen izraz predlagatelj [74]. Angleški termin je applicant, nemški Anmelder, francoski pa demandeur. [73] Najprej je treba opozoriti da je, kot izhaja iz uvodne izjave 10 Uredbe št. 207/2009, varstvo prejšnje znamke upraviceno le, ce je bila ta znamka dejansko uporabljana. V skladu s to dolocbo clen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 doloca, da prijavitelj znamke Skupnosti lahko zahteva dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave prijave znamke Skupnosti prejšnja blagovna znamka Skupnosti, ki je predmet ugovora, resno uporabljala na ozemlju na katerem je varovana. [74] V nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeca stranka, ni prav nic absurdno ali nenormalno, da UUNT ugodi ugovoru, ki temelji na prejšnji nacionalni znamki, ceprav se predlagatelj* znamke Skupnosti sklicuje na še starejšo nacionalno znamko, ce se veljavnost znamke vlagatelja ugovora pri pri­stojnih nacionalnih organih ne izpodbija. *prijavitelj Glede na število pojavitev oz. število sodb, v katerih se neustrezni ter-min pojavi, predvidevamo, da gre za prevajalsko napako. Proizvodi in storitve Zveze blago in storitve [75], proizvodi in storitve [76] ter izdelki in storitve [77] so ustrezniki za angleško zvezo goods and services, francosko zvezo produits et services in nemško zvezo Waren und Dienstleistungen. [75] Tako naj bi pojem »samostojna vloga« znamke pomenil, da element, ki ni skupen del zadevnih znamk, vseeno lahko oznacuje izvor blaga in storitev neodvisno od sestavljene znamke. [76] Poleg tega naj »oglasni stavek« ne bi bil niti proizvod niti storitev v smislu clena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Zato naj ta opis ne bi omogocal nika­kršne primerjave proizvodov in storitev, na katere se nanašata nasprotujoci si znamki, torej bi bilo treba ugovor zavrniti. [77] Ugovor je temeljil na vseh izdelkih in storitvah, zajetih s prejšnjimi znamkami, in je bil vložen zoper vse izdelke, ki jih oznacuje prijavljena znamka. Še posebej za nekatere sodbe iz zgodnejšega obdobja velja, da je termi­nologija znotraj besedila neusklajena. V besedilu je npr. uporabljena zveza proizvodi in storitve, na drugi strani pa je namesto proizvoda (ka­dar je osamosvojen iz zveze) uporabljen izdelek [78]. [78] Izdelki,* za katere je bila zahtevana registracija, so iz razreda 5 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registra­cije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: »Zdravila, vsebujoca tolperison; veterinarski izdelki, vsebujoci tolperison.« *proizvodi V korpusu je najpogostejša zveza proizvodi in storitve [76], ki je tudi del lastnoimenskega poimenovanja Nicejski aranžma o mednarodni klasifika­ciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk.322 To poimenovanje ima v sodbah 172 pojavitev. Sodbe izkazujejo tudi poimenovanje Nicej-ski aranžma o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk, ki ima 160 pojavitev. Korpus za obdobje 2010–2014 potrjuje ve-cinsko rabo prvega poimenovanja s 96 pojavitvami, drugo poimenovanje ima 36 pojavitev. Samo v dveh sodbah se pojavi oblika Nicejski sporazum o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk. Zveze s pridevnikom niški, ki je pravopisno ustrezna oblika, tvorjena iz lastnoimenskega poimenovanja Nica, ne potrjuje nobena sodba. Gre za problem ožje terminološke norme, ki krši pravopisno pravilo (prim. Ža­gar Karer 2015) in vpliva na to, da se izhodišcno neustrezna pravopisno oblika v rabi ustali in postane nova norma.323 V Evroterm je vkljucena zveza Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk. Ima najvišjo stopnjo zanesljivosti in je rezultat uskla­ditve med ministrstvi za gospodarstvo, finance in kmetijstvo decembra 322 UL SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 51/1974, UL RS št. 24/1992, UL RS – Mednarodne pogodbe, št. 9/1992, UL RS – Mednarodne pogodbe št. 3/2007. 323 Pridevnik nicejski se po SSKJ nanaša na mesto Niceja (Turcija), kjer sta bila 1. nicejski koncil (leta 325) in 2. nicejski koncil (leta 787). V IATE je ob poimenovanju Nicejski aranžma o klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk opomba, da se je med strokovnjaki uveljavila razlicica s pridevnikom nicejski, ceprav ni pravopisno pravilna. 2003. V Evrotemu je sicer tudi zveza Nicejski aranžma o mednarodni kla­sifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, vendar ni doda­nega podatka o stopnji zanesljivosti. Zanimivo je, da je v IATE vkljuceno samo poimenovanje Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji proizvo­dov in storitev zaradi registracije znamk, ki je oznaceno kot zanesljivo. Zbirki IATE in Evroterm glede najprimernejšega poimenovanja nista usklajeni, kar je v terminologiji manj zaželeno. Ce obstaja vec poimenovanj za isti pojem, se je smiselno dogovoriti o prednostnem ter­minu in ga v terminoloških virih tudi ustrezno oznaciti. V Evrotermu je opomba, da je poimenovanje usklajeno med razlicnimi ministrstvi, vendar je ta dogovor iz leta 2003. Da bi bil terminološki vir verodosto­jen, ga je treba redno posodabljati, kar pa zahteva sodelovanje razlicnih strokovnjakov in zagotovitev financnih sredstev. Trgovski izvor Identifikacija oz. oznacba trgovskega izvora proizvoda ali storitve [79] je osnovna funkcija znamke,324 s katero se potrošniku, ki kupi proizvod ali storitev, oznacen z znamko, omogoci, da pri naslednjem nakupu izbere enako, ce se izkušnje izkažejo za pozitivne, ali drugace, ce se iz­kažejo za negativne (sodba v zadevi T-435/05, tocka 1). Termin trgovski izvor je vkljucen v Evroterm, v katerem z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškemu terminu commercial origin in francoskemu terminu origine commerciale. Nemški ustreznik je betriebliche Herkunft. Sodbe potrjujejo tudi termin trgovsko poreklo [80]. [79] Iz analize Splošnega sodišca je tako jasno razvidno, da tega, da je navedena znamka brez slehernega razlikovalnega ucinka, ni sklepalo zato, ker gre za oglaševalsko formulo, temvec zato, ker je upoštevna javnost ne zaznava kot oznacbo trgovskega izvora zadevnih proizvodov in storitev. [80] Torej ciljni potrošniki zatrjevanih svojstvenosti znamke, ki jih je postavila v ospredje tožeca stranka, ne bi opazili in si jih ne bi zapomnili kot oznac­bo trgovskega porekla proizvoda. 324 Na splošno ima znamka tri funkcije: funkcijo izvora, funkcijo kakovosti oz. garancije in investicijsko oz. propagandno funkcijo. V zadnjem casu pa se po­ javlja še prodajna funkcija znamke (Repas 2007: 38). Zlasti v sodbah iz zgodnejšega obdobja je še vec razlicic termina, npr. gospodarski izvor [81], komercialni izvor [82], tržni izvor [83], na katere so verjetno vplivali tujejezicni termini oz. njihove sestavine, npr. angle-ški pridevnik commercial, francoski pridevnik commerciale. [81] Nato naj ne bi upoštevalo merila razlikovalnega ucinka, ki bi bilo le spo­sobnost oznacevanja gospodarskega izvora.* *trgovski izvor [82] Poleg tega dejstvo, da potrošniki štejejo proizvod kot komplementaren ali pomožen drugemu, ne zadostuje za to, da verjamejo, da imajo ti proizvodi isti komercialni izvor.* *trgovski izvor [83] Vendar ni predložila konkretnih elementov, s katerimi bi predlagala, da je navedena pobarvanost lastna, s katero je mogoce brez upoštevanja mo-rebitnega razlikovalnega ucinka, pridobljenega z uporabo, oznaciti tržni izvor* zadevnih proizvodov. *trgovski izvor Geografska oznacba Geografska oznacba [84] je kolektivna pravica industrijske lastnine in jo lahko uporabljajo vsi proizvajalci na dolocenem obmocju, ki v skladu s specifikacijo proizvajajo in dajejo v promet blago, zavarovano s to oznacbo. [84] V tej dolocbi je torej predvideno, da je bila znamka prijavljena ali regi­strirana v dobri veri, preden je bila geografska oznacba zavarovana v državi porekla, ali da se je znamka, za katero se zahteva registracija, uporabljala v dobri veri, preden je bila geografska oznacba zavarovana v državi porekla. V nastajajocem PTS je geografska oznacba definirana kot 'oznacba, ki se nanaša na regijo, kraj ali državo, s katero se oznacujejo proizvodi, ki imajo doloceno kakovost, sloves ali druge lastnosti, ki jih je mogoce pripisati temu geografskemu poreklu'. V Evrotermu geografski oznacbi ustrezajo angleški termin geographical indication, francoski termin in­dication géographique in nemški termin geographische Angabe. Uredba št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zašciti geografskih oznacb in oznacb porekla za kmetijske proizvode in živila325 je uveljavila termin zašcite­na geografska oznacba (ZGO), ki ustreza angleškemu terminu protec­ted geographical indication (PGI), francoskemu terminu indication géo­graphique protégée (IGP) in nemškemu terminu geschützte geographische Angabe (g. g. A.). V eni sodbi je namesto termina geografska oznacba uporabljen termin geografska oznaka [85], ki je v Evrotermu oznacen kot odklonjeno poimenovanje. [85] Drugi pravni sistemi pa naj bi, nasprotno, fizicnim osebam ali združenjem dodeljevali izkljucno pravico pri geografski oznaki,* vkljucno s pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. *geografska oznacba Oznacba porekla Oznacba porekla [86] je posebna vrsta geografske oznacbe, ki je v nasta­jajocem PTS definirana kot 'ime regije, kraja ali države, s katerim se oznacujejo proizvodi, katerih kakovost in lastnosti so pretežno ali iz­kljucno posledica dolocenega geografskega obmocja z njemu lastnimi naravnimi ali cloveškimi dejavniki'. [86] Družba Budvar je s prvim delom izpodbijala ugotovitev odbora za pritož-be, da znaka »BUD« ni mogoce šteti za oznacbo porekla. Oznacba porekla ustreza angleškemu terminu designation of origin, fran­coskemu terminu appellation d'origine in nemškemu terminu Ursprungs­bezeichnung. Z Uredbo št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zašciti geo­grafskih oznacb in oznacb porekla za kmetijske proizvode in živila je postal relevanten termin zašcitena oznacba porekla (ZOP) [87], ki ustreza angle-škemu terminu protected designation of origin (PDO), francoskemu termi-nu appellation d'origine protégée (DOP) in nemškemu terminu geschützte Ursprungsbezeichnung (g. U.) . 325 UL EU L 93, 31. 3. 2006. [87] Poleg tega je odbor za pritožbe ocenil, da je »drugotnega pomena«, ali se znak BUD zlasti v Franciji na podlagi Lizbonskega aranžmaja šteje za zašciteno oznacbo porekla. Zašcitena oznacba porekla je vkljucena tudi v Evroterm, pri cemer sta angleški in francoski termin ustrezna, nemški Ursprungsbezeichnung pa ne, saj ustreza slovenskemu terminu oznacba porekla. Pojem je v starem Zakonu o kmetijstvu326 oznaceval termin geo­grafsko poreklo, ki je definiran v 47. clenu (poudarek dodan): »Oznacba geografskega porekla je ime geografskega obmocja, v izjemnih primerih države in se uporablja za oznacevanje kmetijskega pridelka oziroma ži­vila, ki v celoti izvira iz dolocenega geografskega obmocja in za izdelavo katerega so surovine pridelane na istem geografskem obmocju.« Termin je vkljucen v Evroterm, dodana mu je opomba, da gre za zastareli ter-min. V korpusu se sicer pojavita tudi termina geografsko poreklo [88] in geografski izvor [89], vendar oznacujeta lastnost proizvoda ali storitve. Angleški ustreznik je geographical origin, francoski origine géographique, nemški pa geografische Herkunft. [88] Drugic, niti glede vprašanja, ali besedna zveza »ki se uporablja v gospodar­skem prometu« pomeni tudi, da mora biti uporaba geografske oznacbe, na katero se sklicuje na podlagi clena 8(4) Uredbe št. 40/94, skladna z bistveno funkcijo takega znaka, in sicer zagotavljanjem geografskega pore-kla proizvodov in njihovih znacilnosti potrošnikom, medtem ko naj bi se znak, na katerega se sklicuje, uporabljal kot znamka, Splošno sodišce ni napacno uporabilo prava. [89] Še vec, odbor za pritožbe ni ugotovil, da bi bilo v trgovskem prometu pogosto, da se doloci geografski izvor storitev neke trgovine na drobno. Genericno ime Skladno s clenom 3(1) Uredbe št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zašciti geografskih oznacb in oznacb porekla za kmetijske proizvode in živila ter-min genericno ime [90] oznacuje »ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je postalo obce ime kmetijskega proizvoda ali živila v Skupnosti, 326 Zakon o kmetijstvu (uradno precišceno besedilo) (ZKme-UPB1). UL RS, št. 51/2006. ceprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta kmetijski proizvod ali živilo prvotno proizvedeno ali trženo«. Gre za kmetijske proizvode in živila, ki pri potrošnikih ne vzbudijo vec povezave med proizvodom in geografskim obmocjem. [90] Intervenient trdi, da ime José Padilla izpolnjuje vse pogoje za razlikovanje zadevnih proizvodov in storitev in ga ni mogoce opredeliti kot genericno ime. Evropska komisija je v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/293 z dne 24. februarja 2015 o vpisu imena v register zašcitenih oznacb porekla in zašcitenih geografskih oznacb (Liliputas (ZGO))327 opredelila genericno ime kot ime, ki je zgodovinsko povezano s krajem prvotne proizvodnje ali trženja proizvoda, na katerega se nanaša, a je zdaj popolnoma loce-no od prvotnega geografskega porekla.328 Genericno ime v Evrotermu z najvišjo stopnjo zanesljivosti ustreza angleškemu terminu generic name, francoskemu terminu terme générique in nemškemu terminu Gattungs­bezeichnung. V sodbah pojem oznacujeta tudi genericni izraz in gene-ricna oznacba [91], prav tako ni dosledna raba tujejezicnih terminov, saj se ob francoskem terminu terme générique uporablja tudi dénomination générique, ob angleškem generic name tudi generic term. [91] Posamezna uporaba znaka in genericna oznacba* zadevnega kroga ne zado­stuje za sestavo take oznacbe. *genericno ime 327 UL EU L 53, 25. 2. 2015. 328 S to uredbo je Evropska komisija dovolila ime Liliputas (litovski sir) registrirati kot zašciteno geografsko oznacbo. Poljska je registraciji nasprotovala, ker naj bi ogrozila obstoj proizvoda z imenom Liliput, ki je poljski sir s podobnimi lastnostmi kot sir Liliputas, njegovo ime pa je foneticno podobno imenu Lili­putas. Poljska je utemeljevala, da se litovski sir imenuje Liliputas zaradi svoje velikosti (kar velja tudi za poljski sir Liliput) in ne zato, ker izvira iz tocno do-locenega kraja, zaradi cesar naj bi bila Liliput in Liliputas podobna proizvoda z genericnima imenoma. V primeru [92] sta v isti povedi uporabljena razlicna termina za isti pojem, kar je za ucinkovito sporazumevanje lahko motece. [92] Iz tega izhaja, da je treba v primeru, ce je ZOP sestavljena iz vec elemen­tov, od katerih gre pri enem za genericen izraz* kmetijskega proizvoda ali živila, uporabo tega genericnega imena registrirane znamke šteti kot sklad-no s clenom 13(1), prvim pododstavkom, (a) ali (b) Uredbe št. 2081/92 in zavrniti zahtevo za razglasitev nicnosti na podlagi ZOP. *genericno ime Prejšnja znamka in poznejša znamka Prejšnja znamka je definirana v drugem odstavku 44. clena Zakona ointelektualni lastnini, in sicer oznacuje »znamko, ki je bila prijav­ljena ali registrirana v Republiki Sloveniji na podlagi nacionalne pri­jave pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, ce je ta zahtevana«, in »znamko, za katero je bilo zahtevano varstvo v Republiki Sloveniji na podlagi mednarodne pri­jave pred datumom vložitve prijave kasnejše znamke ali datumom prednostne pravice, ce je ta zahtevana«. Definicija pojma ne vklju-cuje prejšnje znamke Skupnosti, ki jo opredeljuje prvi odstavek 139. clena Zakona o industrijski lastnini, vendar definicija velja samo do pristopa Slovenije k EU.329 Prejšnjo znamko Skupnosti definira clen 8(2)(a) Uredbe 207/2009, ki doloca, da prejšnja blagovna znamka oznacuje blagovno znamko z datumom zahteve za registracijo, ki predhodi datumu zahteve za registracijo blagovne znamke Skupno­sti. Obstoj prejšnje znamke je relativni razlog za zavrnitev registracije poznejše znamke. Pojem, ki ga najpogosteje poimenuje prejšnja znamka (ang. earlier mark, fr. marque antérieure, nem. ältere Marke), oznacuje tudi starejša znamka [93], v eni sodbi pa predhodna znamka [94]. Starejša znamka se 329 M. Repas (2007: 130) opozarja, da bi bilo treba Zakon o industrijski lastnini zaradi pravne varnosti uskladiti s pravom EU. pojavlja v Uredbi 40/94 oziroma Uredbi 207/2009 ter se z navajanjem njunih clenov prenaša v sodbe. [93] Prejšnja francoska znamka je sestavljena iz domišljijske besede (»teletech«) in besede »international«. Slednja beseda obstaja s podobnim pomenom tako v francošcini kot v anglešcini. Zato jo bo zadevna javnost razumela kot opisni element, ki oznacuje mednarodni znacaj zagotavljanja storitev ali strank, ki jo jim namenjene. Zato je v starejši znamki* prevladujoci element beseda »teletech«. *prejšnja znamka [94] Doloca namrec, da ce mora stranka, ki ugovarja, predložiti dokaz o upora-bi predhodne znamke,* jo Urad pozove, naj to stori v roku, ki ji ga doloci. *prejšnja znamka Poznejša znamka [95] oznacuje znamko s poznejšim datumom zahteve za registracijo in se ne more registrirati, ce je enaka ali podobna prej­šnji znamki. Pojem v štirih sodbah oznacuje tudi kasnejša znamka [96] (skupno 7 pojavitev), ki se pojavi tudi v Zakonu o industrijski lastnini, v katerem je edino poimenovanje za pojem. [95] Iz navedenega je razvidno, da je prva tožeca stranka pri UUNT predlo­žila dokaze, da je imetnik poznejše znamke nepošteno izkoristil znamko la PERLA oziroma vsaj, da je obstajalo resno tveganje za nastanek take kršitve v prihodnosti. [96] Navaja, da je v tem primeru razlikovalni znacaj, ki ga je pridobila prej­šnja znamka, dodaten dejavnik, ki zadostuje za zašcito proti kasnejši znamki,* pri kateri se kot prevladujoc element izraža podoben prikaz igralca pola. *poznejša znamka Na zvezo kasnejša znamka v sodbah je verjetno vplivala Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav clanic v zvezi z blagovnimi znamkami,330 saj jo sodbe neposredno navajajo. V Direktivi je v clenu 4(3) uporabljena poznejša znamka (poudarek dodan): 330 UL EU L 40, 11. 2. 1989. Znamka se poleg tega ne registrira oziroma je v primeru registracije lahko razglašena za neveljavno, ce je enaka ali podobna prejšnji znamki Skupno­sti v smislu odstavka 2 in bo ali je bila registrirana za blago in storitve, ki niso podobni tistim, za katere je registrirana prejšnja znamka Skupnosti, ce prejšnja znamka Skupnosti v Skupnosti uživa ugled in ce bi uporaba poznejše znamke brez pravega razloga neupraviceno izkorišcala ali pa oško­dovala razlikovalni znacaj ali ugled prejšnje znamke Skupnosti. V clenu 4(5) pa je uporabljena kasnejša znamka (poudarek dodan): Država clanica lahko dovoli, da v primernih okolišcinah registracije ni treba zavrniti oziroma znamke razglasiti za neveljavno, ce imetnik prejšnje znamke ali druge prejšnje pravice soglaša z registracijo kasnejše znamke. V angleški, nemški in francoski razlicici direktive je v obeh odstavkih uporabljena ista zveza, in sicer angleška later trade mark, nemška jüngere Marke in francoska marque postérieure. Predvidevamo, da sta na odloci­tev za rabo pridevnika poznejši vplivala SSKJ oz. SP, ki navajata, da naj bi raba pridevnika kasen pešala in kot nadrejeno sopomenko dolocata pridevnik pozen. Prednostna pravica in prejšnja pravica Prednostna pravica [97] je pravica iz znamke, ki jo je mogoce zahtevati v prijavi za znamko Skupnosti ali v dveh mesecih od datuma vložitve zadevne prijave. Pri opredelitvi, katere pravice imajo prednost, se za datum prednostne pravice šteje datum vložitve prijave za znamko Skup­nosti.331 Prejšnja pravica [98] pa oznacuje pravico, ki jo ima imetnik prejšnje znamke glede na prijavljeno znamko. [97] V skladu s pravom države clanice, ki se uporabi za ta znak, morajo biti pravice, ki iz tega izhajajo, pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti ali pred datumom prednostne pravice, navedene v pod-poro prijave znamke Skupnosti. 331 Urad za usklajevanje na notranjem trgu: splošna vprašanja (https://euipo. europa.eu/ohimportal/sl/eutm-general-questions). [98] Poleg tega v skladu s clenom 42 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 ni namen postopka z ugovorom urejati kolizije znamk na nacionalni ravni, temvec prepreciti registracijo znamke Skupnosti, ki bi bila v nasprotju s prejšnjimi pravicami. V clenu 8(2)(a) Uredbe 207/2009 je uporabljen neustrezni termin pred­hodna pravica, ustrezni termin bi bil prednostna pravica, ki je uporab­ljen v tocki (c) istega clena. Clen 8(2) v tockah a) in c) doloca (poudarka dodana): Za namen odstavka 1 izraz ‘prejšnje znamke’ pomeni: (a) znamke naslednje vrste z datumom zahtev za registracijo, ki predhodi datumu zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ob upoštevanju, ce je to primerno, predhodnih pravic, ki se zahtevajo v zvezi s to znamko. /.../ (c) znamke, ki so na dan vložitve zahteve za registracijo znamke Skupno­sti, ali, ce je to primerno, zahteve za priznanje prednostne pravice v zvezi z zahtevo za registracijo znamke Skupnosti, ki je v državi clanici znana v smislu izraza ‘znan’ v clenu 6 bis Pariške konvencije. Tujejezicne razlicice so terminološko doslednejše, saj je v tockah a) in c) cle­na 8(2) uporabljen isti termin, in sicer angleški priority, nemški Priorität in francoski droit de priorité oz. priorité. Predhodna pravica [99] ima v korpu­su 20 pojavitev, ki so najpogosteje rezultat dobesednega navajanja Uredbe 207/2009. V eni sodbi pa predhodna pravica neustrezno poimenuje pojem, ki ga sicer ustrezno oznacuje prejšnja pravica [100]. [99] Intervenient navaja, da ima francoska znamka TELETECH INTERNA­TIONAL starejši datum predhodne pravice* kot zadevna znamka Skupnosti. *prednostna pravica [100] UUNT meni, da je v tej zadevi oddelek za ugovore imel možnost odlociti o ugovoru, saj je poznal vse upoštevne elemente za ta namen, to je prijavo znamke Skupnosti in proizvode, proti katerim je bil vložen ugovor, pred­hodno pravico,* na kateri temelji ugovor (ker gre za znamko Skupnosti), zadevne proizvode in navedeni razlog verjetnosti zmede. *prejšnja pravica 6.4 povzeTek Terminološke analize Predstavljeni primeri terminoloških nedoslednosti so pokazali na izred-no zahtevno delo pravnika lingvista na Sodišcu EU. Terminologija v prvi fazi oblikovanja praviloma kaže doloceno stopnjo neustaljenosti, na katero pri prevajanju na Sodišcu EU vpliva vec okolišcin. Sloven-sko besedilo sodbe nastaja na osnovi tujejezicnih razlicic, v katerih so razlicne terminološke rešitve (npr. razmerje med angleškim terminom Community judicature, nemškim Gemeinschaftsrichter in francoskim juge communautaire; slovenska ustreznika sta sodišce Skupnosti in sodnik Skupnosti, pri cemer je pogostejši termin sodišce Skupnosti). Na terminologijo v sodbah vplivajo tudi terminološke rešitve v pri­marni in sekundarni zakonodaji, ustaljeni sodni praksi, sklepnih pre­dlogih. Z dobesednim navajanjem pravnih aktov, na katerih je sodba utemeljena, se neustrezni termin prenaša tudi v sodbe (npr. tretja oseba, predhodna pravica). Pravniki lingvisti lahko popravijo neustrezni ter-min v sekundarni zakonodaji in ob njem navedejo ustreznega. Primer takega terminološkega popravka je termin postopek z ugovorom, ki je opozoril na neustrezni termin postopek o ugovoru v sekundarni zako­nodaji. Pred poimenovanjem pojma je treba prepoznati njegovo vsebino. Kadar gre za pojem, ki obstaja tudi v slovenskem pravnem redu oz. je primerljiv s pojmom v slovenskem pravnem redu, naj se uporabi termin, ki je zanj uveljavljen (npr. bistvena kršitev postopka). Manj primerno je pojem na novo poimenovati, saj se tako ustvarja terminologija, vzpored­na nacionalni. Na drugi strani pa se je treba izogibati rabi nacionalne terminologije za oznacevanje pojmov v okviru EU, ki se razlikujejo od nacionalnih pojmov (npr. glavna obravnava). Terminologija v analiziranih sodbah je relativno ustaljena. V ne­katerih primerih je ocitno prišlo do terminološkega dogovora (npr. raz­likovalni ucinek, odsotnost razlikovalnega ucinka, opisnost), ki je vplival na poenotenje rabe. Terminološki dogovor je namrec osnovni mehani­zem, po katerem deluje terminologija. Lahko je implicitni ali ekspli­citni. Implicitni terminološki dogovor je nakazan z rabo terminov v strokovnih besedilih oz. ustaljenostjo terminov glede na druge termine, ki oznacujejo isti pojem. Z eksplicitnim terminološkim dogovorom pa skupina strokovnjakov med vec termini za isti pojem izbere tistega, ki je najprimernejši in ga v terminoloških virih tako tudi oznaci. Ustaljena terminologija prispeva k nedvoumnemu oz. ucinkovi­temu strokovnemu sporazumevanju. Oznacevanje istega pojma z raz-licnimi termini (npr. s pravico do izjave, pravico do zaslišanja, pravico biti slišan in pravico biti zaslišan) je lahko pri sporazumevanju motece, saj razlicna poimenovanja predvidevajo razlicne pojme. Kadar pojem oznacuje vec terminov, je treba prednostno izbrati termin, ki je v rabi ustaljen. Nacelo ustaljenosti je namrec eno od temeljnih terminoloških nacel, saj zagotavlja ucinkovito sporazumevanje. Zaželeno je, da je raba terminologije dosledna, še posebej pomembno je, da se termini dosled-no uporabljajo znotraj istega besedila. Nepotrebno je, da v besedilu po­jem enkrat oznacuje termin postopek s pritožbo, drugic pa pritožbeni postopek. Po opravljeni terminološki analizi lahko podamo naslednja pripo-rocila, ki bi pravnikom lingvistom oz. prevajalcem v institucijah EU nasploh pri njihovem delu lahko koristila: • kadar isti pojem oznacuje vec terminov, je smiselno dolociti pred­nostni termin, • terminologija naj se uporablja dosledno, tudi ce je terminologija v tujejezicnih razlicicah rabljena nedosledno, • opozarjati je treba na napacno terminologijo v sekundarni zako­nodaji, • pojme je treba prepoznati kot nacionalne (oz. nacionalnim ekviva­lentne) ali nenacionalne; v prvem primeru naj se uporabi nacionalni termin, v drugem primeru pa naj se oblikuje nov termin, ki bo oznaceval pojem EU. Priporocila naj bi prispevala k dosledni rabi ustrezne terminologije, ki poleg zagotavljanja sporocilne nedvoumnosti prevajanje tudi bistveno pohitri, kar je v primeru velike kolicine besedil, ki morajo biti v preve­dena v institucijah EU, zelo pomembno. 7 zakljucek Izhodišce za razmišljanje o pravni terminologiji v EU je nadnacionalni znacaj pravnega reda EU, ki je za države clanice zavezujoc. Skladno s tem je uveljavljeno nacelo vecjezicnosti, ki je v funkciji zagotavljanja enakosti pred zakonom in pravne varnosti. Ce posameznika pravni red zavezuje, mu mora biti dostopen v maternem jeziku, da lahko predvidi in razume njegove pravne posledice. Glede na to, da enako verodostoj­ne jezikovne razlicice zakonodajnih besedil nastanejo s prevajanjem, se zastavlja vprašanje, kako ucinkovito zagotavljajo pravno varnost. Vecjezicnost omogoca, da vsi državljani EU lahko dostopajo do pravnega reda EU v svojem jeziku, po drugi strani pa mora biti v vecje­zicni skupnosti zagotovljeno ucinkovito sporazumevanje. To je mogoce le s sprejetjem omejenega števila uradnih jezikov kot delovnih jezikov. Slovenšcina v EU je izenacena z vsemi uradnimi jeziki, ki niso hkrati tudi delovni jeziki. Med delovnimi jeziki velja izpostaviti predvsem an­glešcino kot delovni jezik Evropske komisije, kjer nastajajo osnutki za­konodajnih besedil. Poleg anglešcine velja omeniti še francošcino, ki je delovni jezik Sodišca EU, zaradi cesar je izvirni jezik sodb. Oba jezika bi lahko opredelili kot nadnacionalna tako zaradi specificnih pojmov, ki jih poimenujeta, kot zaradi vpliva, ki ga imajo nacionalni jeziki oz. njihovi govorci, ki niso rojeni govorci anglešcine in francošcine, nanju. Ker je delovni jezik Sodišca EU francošcina, prva sodba pravilo-ma nastane v francošcini, vse druge jezikovne razlicice pa so njen pre­vod. Sodba v izvirniku nima statusa verodostojnega besedila, ta status pripada razlicici, ki je tehnicno gledano prevod. To je sodba v jeziku postopka, ki je jezik države oz. sodišca, ki zadevo vloži na Sodišce EU. Slovenšcina je bila v obdobju od 1. maja 2004 do 23. maja 2015 jezik postopka v 41 zadevah, ki so bile vložene na katerokoli od treh sodišc pod okriljem Sodišca EU. Za primerjavo navedimo še podatek za an­glešcino, v kateri je bilo vloženih najvec zadev, in sicer 3167, v franco-šcini je bilo vloženih 2907 zadev, v cešcini pa 111 zadev. Nacelo, po katerem ima sodba, ki je nastala s prevajanjem, vero­dostojni status, je v skladu z nacelom pravne varnosti oz. nacelom ena­kosti pred zakonom. Država oz. sodišce, ki predloži zadevo v odloca­nje Sodišcu EU, mora odgovor prejeti v svojem jeziku, ce naj bo zanju zavezujoca. Za razliko od sodb Sodišca EU so prevodi zakonodajnih besedil verodostojni v vseh uradnih jezikih. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za klasicno razmerje izvirnika in prevoda, saj bi to razmer­je nakazovalo na ne povsem enakovreden status prevedenih besedil. Zaradi tega je prevod opredeljen kot enako verodostojna razlicica. 24 jezikovnih razlicic zakonodajnega besedila, ki sicer imajo status enako verodostojnega besedila, pa je težko popolnoma usklajenih. V primeru neskladij Sodišce EU odloci, katere jezikovne razlicice odražajo pomen oz. namen posameznega pravnega akta oz. pravnega reda EU in katere ne. S potrditvijo razlik med jezikovnimi razlicicami te niso vec enako verodostojne, kar pomeni, da posamezniki niso vec enaki pred zako­nom. Sodišce EU naj bi s svojimi odlocitvami dajalo prednost nacelu enotne razlage prava EU pred nacelom pravne varnosti, ki je v predvi­devanju pravnih ucinkov pravnega akta. Medtem ko se v okviru sodbe govori o jeziku postopka, se v okviru sklepnih predlogov govori o jeziku izvirniku. V sklepnih predlogih ge­neralni pravobranilec predstavi dejansko stanje in pravno problematiko konkretne zadeve, povzame argumente strank, stališca intervenientov, držav clanic, institucij EU in doda svoje argumente. Generalni pravo­branilci so do leta 2004 sklepne predloge praviloma pisali v maternem jeziku, od širitve EU leta 2004 pa je zaželeno, da izberejo enega od jezi­kov posrednikov na Sodišcu EU, ki so anglešcina, francošcina, italijan-šcina, nemšcina in španšcina. Vzpostavitev posrednega prevajanja na Sodišcu EU je bila nujna prilagoditev na širitev EU z novimi državami clanicami, saj se je 11 uradnim jezikom pridružilo 9 novih. Slovenšcina je bila jezik izvirnik v 26 sklepnih predlogih od skupno 146 sklepnih predlogov, ki jih je v svojem mandatu generalne pravobranilke napisala Verica Trstenjak. S svojo odlocitvijo za pisanje sklepnih predlogov v slovenšcini je zagotovila, da je slovenšcina v EU uresnicena tudi kot izvirni jezik. Najvec sklepnih predlogov je napisala v nemšcini, in sicer zato, ker je to njen prvi tuji jezik in ker je zelo pogosto sodelovala v zadevah, v katerih je bil jezik postopka nemšcina. S pisanjem sklepnih predlogov v jeziku, ki je hkrati tudi jezik postopka, se prevajanje skle­pnih predlogov v druge uradne jezike pohitri. Sodbe Sodišca EU za razliko od besedil primarne in sekundarne zakonodaje prevajajo pravniki. Pri oblikovanju terminologije so omeje­ni, saj so zavezani uporabljati terminologijo, uveljavljeno v primarni in sekundarni zakonodaji. Ta terminologija se je oblikovala v casu pred pristopom Slovenije k EU, kar pomeni, da je nastajala brez natancnej­šega poznavanja pojmov, ki jih poimenuje. To je v nasprotju z nacelom, da oblikovanje terminologije temelji na onomaziološkem pristopu. Pri poimenovanju pojmov je pomembno, da do terminološkega dogovar­janja pride pravocasno in da pri njem sodelujejo strokovnjaki, ki po­znajo pojmovni sistem stroke. Terminologija v primarni in sekundarni zakonodaji je namrec zavezujoca. Prevajalci jo morajo upoštevati, kar pomeni, da se (tudi neustrezni) termini prenašajo v druga besedila. Kakovostno prevajanje strokovnih besedil zahteva doloceno stopnjo poznavanja stroke, še posebej je to pomembno pri prevajanju pravnih besedil, ki imajo pravne ucinke. To pogosto ni izvedljivo, velja pa, kot receno, za prevode sodb Sodišca EU, ki jih prevajajo pravniki. Prevaja­lec naj bi prepoznal pojme v EU, ki imajo podobno funkcijo kot nacio­nalni pojmi. V tem primeru je pomembno, da uporabi v nacionalnem sistemu uveljavljen termin, saj oblikovanje novega termina za pojem, ki v slovenskem pravnem sistemu že obstaja in je poimenovan, lahko oteži sporazumevanje. Tako se namrec vzpostavlja dvojna terminologija, ena v nacionalnem pravnem kontekstu in druga v kontekstu prava EU. S pristopom Slovenije k EU 1. maja 2004 so za prevajanje pravnih besedil v slovenšcino zadolženi slovenski prevajalski oddelki institucij EU, ki naj bi pri oblikovanju ustrezne terminologije sodelovali z domacimi podroc­nimi strokovnjaki. Pri tem je velika ovira cas, v katerem morajo prevajalci sprejeti veliko odlocitev o ustreznih poimenovanjih. Pojem, ki ga v nacionalnem pravnem sistemu ni ali pa se od poj-ma v nacionalnem sistemu bistveno razlikuje, je treba poimenovati na novo. Možnosti je vec: citatno poimenovanje, internacionalizem, prevodni termin, opisno poimenovanje. Odlocitev za enega izmed postopkov je odvisna od razlik med izhodišcnim in ciljnim pravnim sistemom in razlik med izhodišcnim in ciljnim jezikovnim sistemom. Oblikovanje nacionalnih razlicic terminologije v EU naj bi sledilo nace­lu, po katerem mora biti terminologija sporocilna in prevedljiva. Citat-no poimenovanje je uporabno zlasti v primeru nacionalno specificnih pojmov, npr. equity, common law, barrister, za katere ni mogoce najti podomacenega poimenovanja, ki bi pojem ustrezno oznacevalo. Tudi v okviru prevajanja sodb Sodišca EU velja, da se nacionalni termini za pravne zastopnike in sodišca ne prevajajo. V tujejezicnih razlicicah sodbe v zadevi Deticek (zadeva C-403/09 PPU) sta slovenska odvetnika navedena kot odvetnika. Internacionalizmi so ucinkovita poimenovalna rešitev z vidika nedvoumne obvestilnosti, vseeno pa je pri izbiri poimenovanja treba upoštevati tudi jezikovnokulturni vidik. Kadar je odlocitev za inter-nacionalizem dobro premišljena, ne sme biti razumljena kot odraz ne­naklonjenosti neprevzetemu poimenovanju, ampak kot ustreznejše ter­minološko poimenovanje. Za poimenovanje pojma, ki ga v anglešcini oznacuje directive, je bil izbran termin direktiva in ne smernica, ki manj primerno oznacuje pravni akt, zavezujoc za države clanice, na katere je naslovljen. Kadar pa obe poimenovanji enakovredno oznacujeta dolo-cen pojem, je smiselno podpreti domaci termin. Prevajanje je v casu hitrega napredka in razvoja nove pojmovnosti pogost in ucinkovit poimenovalni postopek. Izogibati se mu je treba, kadar je poimenovalna motivacija v izhodišcnem jeziku kulturno speci­ficna in v ciljnem jeziku ne dosega ustreznega ucinka. Izpostaviti velja anglešcino, ki je zaradi svojega statusa globalnega jezika prvi delovni jezik EU. Veckrat je bilo opozorjeno, da anglešcina kot jezik dajalec ni najbolj zanesljiva oz. natancna, saj je uradni jezik EU postala šele 1973, ko so bili osnovni pojmi EU že poimenovani. Nanjo mocno vplivajo nerojeni govorci anglešcine, ki razmišljajo v okviru nacionalnih prav­nih redov, ki jim pripadajo. Poleg tega pa je anglešcina jezik pravnega sistema common law, ki vsebuje pojme, ki jih kontinentalni pravni sis-tem ne pozna. Pri prevajanju sodb je najzanesljivejši jezik dajalec fran­cošcina, v kateri se sodniki posvetujejo in v kateri sodba tudi najprej nastane. Za slovenšcino je zanesljiv jezik dajalec tudi nemšcina, saj sta slovenski in nemški pravni red sorodna. Slovensko pravo namrec te­melji na starem avstro-ogrskem, novejši zakoni pa slonijo na sodobnih nemških zakonih. Terminološka analiza je skušala prikazati, kako se je oblikovala terminologija v sodbah s podrocja znamke Skupnosti. Nastajala je med prevajanjem sodb, za kar so bili zadolženi pravniki lingvisti z diplomo pravne fakultete. Na terminologijo v sodbah pomembno vplivajo oko­lišcine, ki izhajajo iz vecjezicnega pravnega okolja. Slovensko besedilo sodbe nastaja na osnovi tujejezicnih razlicic, ki izkazujejo terminološko nedoslednost tako znotraj besedila kot med jezikovnimi razlicicami be-sedila; pravniki lingvisti morajo uporabljati terminologijo v primarni in sekundarni zakonodaji ne glede na njeno ne/ustreznost; neopremljenost s terminološkimi viri, ki prispevajo k urejeni terminologiji. Tak termi­nološki vir je treba redno posodabljati, da se zagotovi njegova verodo­stojnost. Za terminologijo EU je znacilna relativno visoka stopnja spremen­ljivosti. Nekateri termini, ki so nastali med prevajanjem pravnega reda EU, so se ustalili, nekateri so bili nadomešceni z ustreznejšimi poime­novanji. Prav tako se izjemno hitro pojavljajo novi pojmi, ki jih je treba poimenovati. Za terminološki vir, ki bi se odzival na vse te spremembe, pa je treba zagotoviti dovolj strokovnjakov z razlicnih podrocij in fi­nancna sredstva. Ceprav je verodostojna samo sodba v jeziku postopka, je pomemb-no, da se že med prevajanjem neverodostojnih sodb izoblikuje natancna in ustrezna terminologija, ki bo uporabljena v primeru verodostojne razlicice, v vsakem primeru pa urejena terminologija pohitri prevajanje. liTeraTura Accetto, Matej, 2005: Splošna pravna nacela v pravnem redu Evropske uni-je. V: Franjo Štiblar in Janez Kranjc (ur.): Pravni vidiki slovenske samobit­nosti leto po vstopu v EU. Ljubljana: Pravna fakulteta. 99–126. Accetto, Matej, 2006: Izgradnja Evrope: Od razvoja ideje Evrope do njene ustavne prihodnosti. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Accetto, Matej, 2009: Pravno prevajanje in vecjezicna ureditev: Med vero­dostojnostjo besedila in avtoriteto prevajalca. V: Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta Humar (ur.): Terminologija in sodobna termino­grafija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 291–300. Accetto, Matej, 2010: Slovenska nadrejenost v pravu EU (1): V iskanju pravih izrazov. IUS-info, kolumna. Spletni vir: http://www.ius.info/DnevneVse­bine/Kolumna.aspx?Id=50858, 19. 2. 2016. Accetto, Matej idr., 2010: Lizbonska pogodba: z uvodnimi pojasnili. Ljub­ljana: GV založba. Ammon, Ulrich, 2006: Language conflicts in the European Union: On fin­ding a politically acceptable and practicable solution for EU institutions that satisfies diverging interests. International Journal of Applied Lingui­stics 16/3. 319–338. Austin, John Langshaw, 1990: Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Avbelj, Matej, 2011: Sodno pravo Evropske unije. Ljubljana: GV založba. Bajcic, Martina, 2009: The Search for Croatian Equivalents for EU Terms in Competition Law. V: Susan Šarcevic (ur.): Legal Language in Action: Translation, Terminology, Drafting and Procedural Issues. Zagreb: Nakla­dni zavod Globus. 215–231. Bellier, Irčne, 2005: Spelling out unity and living in diversity: the EU admi­nistrative culture at a crossroads. V: Magali Gravier in Vassiliki Triga (ur.): Organisational culture in the institutions of the European Union. EUI Working Paper SPS NO. 2005/4. 7–20. Spletni vir: http://hdl.handle.net/1814/3337, 19. 2. 2016. Bergenholtz, Henning, Nielsen, Sandro, 2002: Terms in the Language of Culture-Dependent LSP Dictionaries. Lexicographica 18. 5–18. Berns, Margie, 1995: English in the European Union. English Today 11/3. 3–11. Berteloot, Pascale, 1999: Der Rahmen juristischer Übersetzungen. V: Gerard-René de Groot in Reiner Schulze (ur.): Recht und Übersetzen. Baden-Baden: Nomos. 101–113. Bhatia, Vijay K., 1993: Analysing Genre: Language Use in Professional Settings. London, New York: Longman. Biel, Lucja, 2006: Incongruity of Company Law Terms. Translation Journal 10/4. Spletni vir: http://translationjournal.net/journal/38legal.htm, 19. 2. 2016. Biel, Lucja, 2008: Legal Terminology in Translation Practice: Dictionaries, Googling or Discussion Forums? SKASE Journal of Translation and Inter­pretation 3/1. Spletni vir: http://www.skase.sk/Volumes/JTI03/pdf_doc/ BielLucja.pdf, 19. 2. 2016. Bowker, Lynne, 2003: Specialised lexicography and specialized dictionaries. V: Piet van Sterkenburg (ur.): A Practical Guide to Lexicography. Amster­dam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. 154–166. Bratanic, Maja, 2004: Challenges and Pitfalls of the Harmonization of EU Legal Terminology. V: Marjeta Humar (ur.): Terminologija v casu globa­lizacije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 111–118. Bratanic, Maja, 2011: Hrvatsko pristupanje EU-a kao povod za terminološku inventuru i terminološko planiranje. V: Maja Bratanic (ur.): Hrvatski jezik na putu u EU. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 3–19. Bratanic, Maja, Loncar, Maja, 2015: Terminološke škole i terminografska praksa. Maja Bratanic, Ivana Brac in Boris Pritchard (ur.): Od Šuleka do Schengena. Terminološki, terminografski i prijevodni aspekti jezika struke. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 43–55. Brkan, Maja, 2014: Prakticni napotki za sodnike. V: Maja Brkan (ur.): Pos­topki pred Sodišcem EU: prirocnik za sodnike, odvetnike in državne pravo­branilce. Ljubljana: IUS Software, GV založba. 101–143. Buendía Castro, Miriam, Montero Martínez, Silvia, Faber, Pamela, 2014: Verb collocations and phraseology in EcoLexicon. Yearbook of Phraseology 5/1. 57–94. Buzássyová, Klára, 2007: Slovak as a Central-European Language (On the Domestic/Foreign Opposition). Journal of Theoretical Linguistics 4/1. 92–100. Cabré, Maria Teresa, 1999: Terminology: theory, methods and applications. Amsterdam; Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Cabré, Maria Teresa, 2003: Theories of terminology: Their description, pre­ scription and explanation. Terminology 9/2. 163–199. Caliendo, Giuditta, 2004: EU Language in Cross-Boundary Communication. Textus 17/1. 159–178. Campo, Ángela, 2012: The Reception of Eugen Wüster’s Work and the Deve­lopment of Terminology: Thčse. Université de Montréal, Faculté des arts et des sciences, Département de linguistique et de traduction. Spletni vir: https://papyrus.bib.umontreal.ca/xmlui/bitstream/handle/1866/9198/ Campo_Angela_2012_these.pdf?sequence=2, 19. 2. 2016. Cao, Deborah, 2011: Translatin Law. Clevedon, Buffalo: Multilingual Matters. Carl, Michael, Rascu, Ecaterina, Haller, Johann, Langlais Philippe, 2004: Abducing term variant translations in aligned texts. Terminology 10/1. 101–130. Chromá, Marta, 2007: A Czech-English law dictionary with explanations: A conceptual approach to dictionary-making. V: Khurshid Ahmad in Margaret Rogers (ur.): Evidence-based LSP: translation, text and termino­logy. Bern, New York: P. Lang. 433–454. Chromá, Marta, 2009: Semantic and legal interpretation. V: Susan Šarcevic (ur.): Legal language in action: Translation, terminology, drafting and pro­cedural issues. Zagreb: Nakladni zavod Globus. 27–42. Cigoj, Stojan, 1981: Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava. Ljublja­na: Uradni list SR Slovenije. Country Compendium (A companion to the English Style Guide), 2015. Europe­an Commission Directorate-General for Translation. Spletni vir: http:// ec.europa.eu/translation/english/guidelines/documents/styleguide_en­glish_dgt_country_compendium_en.pdf, 19. 2. 2016. Craig, Paul, de Búrca, Gráinne, 1998: EU Law: Text, cases, and materials. Oxford: Oxford University Press. Crepaz, Katharina, 2009: The EU Language Policies: Between Multilingualism, Minority Language Protection and English as the New Lingua Franca: Diplom­arbeit. Universität Innsbruck, Institut für Politikwissenschaft, Fakultät für Politikwissenschaft und Soziologie. Spletni vir: http://www.politika.bz.it/ files/Crepaz_Katherina_The_EU_language_policies.pdf, 19. 2. 2016. Crystal, David, 1997: English as a global language. Cambridge; New York; Melbourne: Cambridge University Press. Crystal, David, 2002: The Cambridge Encyclopedia of the English Language. Cambridge: Cambridge University Press. Daille, Béatrice, 2005: Variations and application-oriented terminology en­gineering. Terminology 11/1. 181–197. Daille, Béatrice, Habert, Benoît, Jacquemin, Christian, Royauté, Jean, 1996: Empirical Observation of Term Variations and Principles for their Description. Terminology 3/2. 197–258. de Beaugrande, Robert Alain, Dressler, Wolfgang Ulrich, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. de Bessé, Bruno, 1997: Terminological Definitions. V: Sue Ellen Wright in Gerhard Budin (ur.): Handbook of terminology management 1, Basic aspects of terminology management. Amsterdam: John Benjamins Publishing Com­pany. 63–74. de Groot, Gerard-René, 2006: Legal translation. V: Jan M. Smits (ur.): Elgar encyclopedia of comparative law. Edward Elgar Publishing. 423–433. de Groot, Gerard-René, van Laer, Conrad J. P., 2008: The Quality of Legal Dictionaries: an Assessment. Maastricht Faculty of Law, Working Paper 6, Maastricht University. Spletni vir: http://ssrn.com/abstract=1287603, 19. 2. 2016. Derlén, Mattias, 2015: A Single Text or a Single Meaning: Multilingual In­terpretation of EU Legislation and CJEU Case Law in National Courts. V: Susan Šarcevic (ur.): Language and Culture in EU Law: Multidiscipli­nary Perspectives. Farnham, Burlington: Ashgate. 53–72. de Swaan, Abram, 1993: The Evolving European Language System: A Theory of Communication Potential and Language Competition. International Political Science Review 14/3. 241–255. de Swaan, Abram, 2003: Celebrating many tongues – in English. The In­ternational Herald Tribune. Spletni vir: http://www.nytimes.com/2003 /09/25/opinion/25iht-edswaan_ed3_.html?scp=10&sq=de%20 swaan&st=cse, 19. 2. 2016. de Swaan, Abram, 2004: Endangered languages, sociolinguistics, and lingui­stic sentimentalism. European Review 12/4. 567–580. English Style Guide (A handbook for authors and translators in the European Commission), 2015. European Commission Directorate-General for Translation. Spletni vir: http://ec.europa.eu/translation/english/guideli­nes/documents/styleguide_english_dgt_en.pdf, 19. 2. 2016. Erbic, Darja, 2008: Jezikovna ureditev Evropske unije in posledice clanstva v EU za slovenski jezik. V: Laila Aase, Milena Ivšek in Viktorija Plavcak (ur.): Jeziki v izobraževanju: Zbornik prispevkov konference. Ljubljana: Za­vod RS za šolstvo. 107–110. Erbic, Darja, Jakša, Peter, 2014: Pozicioniranje slovenskega jezika kot urad­nega jezika Evropske unije: od preteklih dejanj k prihodnjim izzivom. Teorija in praksa: družboslovna revija 51/4. 600–619. Eurobarometer 54 Special: Europeans and languages, 2001. European Commission. Spletni vir: http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/PublicOpinion/ index.cfm/Survey/getSurveyDetail/yearFrom/1973/yearTo/2001/surve­yKy/202, 19. 2. 2016. Faber, Pamela, Montero Martínez, Silvia, Castro Prieto, María Rosa, Senso Ruiz, José, Prieto Velasco, Juan Antonio, León Araúz, Pilar, Márquez Linares, Carlos, Vega Expósito, Miguel, 2006: Process-ori­ented terminology management in the domain of Coastal Engineering. Terminology 12/2. 189–213. Faber Benítez, Pamela, 2009: The Cognitive Shift in Terminology and Specialized Translation. MonTI. Monografías de Traducción e Interpretación 1. 107–134. Faber Benítez, Pamela, Márquez Linares, Carlos, Vega Expósito, Miguel, 2005: Framing Terminology: A Process-Oriented Approach. Meta: jour­nal des traducteurs / Meta: Translators' Journal, 50/4. Spletni vir: http:// id.erudit.org/iderudit/019916ar, 19. 2. 2016. Fajfar, Tanja, 2013: Terminologija in njeno uslovarjanje. V: Boža Krakar Vogel (ur.): Slavistika v regijah – Nova Gorica. Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije. 97–103. Fajfar, Tanja, Žagar Karer, Mojca, 2015a: Pojmovni pristop k izdelavi ter­minološkega slovarja. V: Mojca Smolej (ur.): Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis: Obdobja 34. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa-kultete. 209–216. Fajfar, Tanja, Žagar Karer, Mojca, 2015b: Strokovnjaki in prepoznavanje terminov v strokovnih besedilih. Jezikoslovni zapiski 21/1. 7–21. Fathi, Besharat, 2014: Experts and Specialised Lexicography: perspectives and needs. Terminŕlia 9. 12–21. Felber, Helmut, 1984: Terminology Manual. Pariz: Unesco, Infoterm. Fight the Fog: How to Write Clearly, 1997. European Commission. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Spletni vir: http://bookshop.europa.eu/en/how-to-write-clearly-pbC41198665/ downloads/C4-11-98-665-EN-C/C41198665ENC_001.pdf;pgid=y8dI­S7GUWMdSR0EAlMEUUsWb0000mOi5l3Kf;sid=LnY2900bIa42­-gLdf6qoUC8-YxUohQB4MAQ=?FileName=C41198665ENC_001. pdf&SKU=C41198665ENC_PDF&CatalogueNumber=C4-11-98­665-EN-C, 19. 2. 2016. Fuertes-Olivera, Pedro A., Tarp, Sven, 2014: Theory and Practice of Specia­lised Online Dictionaries. Berlin; Boston: De Gruyter. Gacic, Milica, 2011: Anatomija prevodenja zakonskih teksta. V: Maja Brata­nic (ur.): Hrvatski jezik na putu u EU. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 79–91. Galdia, Marcus, 2003: Comparative Law and Legal Translation. The Euro­pean Legal Forum 1. 1–4. Spletni vir: http://www.simons-law.com/libra­ry/pdf/e/355.pdf, 19. 2. 2016. Gallas, Tito, 2006: Understanding EC Law as 'Diplomatic Law' and its Lan­guage. V: Barbara Pozzo in Valentina Jacometti (ur.): Multilngualism and Harmonisation of European Law. Kluver Law International. 119–128. Gallo, Giovanni, 2006: Organisation and Features of Translation Activities at the Court of Justice of the European Union. V: Barbara Pozzo in Valentina Jacometti (ur.): Multilingualism and the Harmonisation of Eu­ropean Law. Alphen aan den Rijn: Kluwer Law International. 179–195. Garzone, Giuliana, 2000: Legal Translation and Functionalist Approaches: A Contradiction in Terms? ASTTI/ETI. 395–414. Spletni vir: http:// www.tradulex.org/Actes2000/Garzone.pdf, 19. 2. 2016. Gazzola, Michele, 2006: Managing Multilingualism in the European Uni­on: Language Policy Evaluation for the European Parliament. Language Policy 5. 393–417. Spletni vir: http://www.euc.illinois.edu/_includes/ docs/managing_multilingualism_in_the_eu.pdf, 19. 2. 2016. Gibová, Klaudia, 2009: EU Translation as the Language of a Reunited Eu­rope Reconsidered. V: Milan Ferencík in Juraj Horváth (ur.): Language, Literature and Culture in a Changing Transatlantic World: International conference proceedings. Prešov: Prešovská univerzita. 145–153. Spletni vir: http://www.pulib.sk/elpub2/FF/Ferencik2/index.html, 19. 2. 2016. Gložancev, Alenka, 1991: Enobesedna imena slovenskih podjetij. Ljubljana: ZRC SAZU. Goffin, Roger, 1996: L’eurolecte: oui, jargon communautaire: non. Meta 36/4. 636–642. Gorjanc, Vojko, 1996: Terminologija novejših naravoslovno-tehnicnih strok (ob primeru racunalništva in jedrske fizike). V: Ada Vidovic Muha (ur.): Jezik in cas: zbornik. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 251–260. Gorjanc, Vojko, Jurko, Primož, 2004: Kolokacije in ucenje tujega jezika. Jezik in slovstvo 49/3–4. 49–62. Gorjanc, Vojko, Krek, Simon, Gantar, Polona, 2005: Slovenska leksikalna podatkovna zbirka. Jezik in slovstvo 50/2. 3–19. Gotti, Maurizio, 2003: Specialized Discourse: Linguistic Features and Chan­ging Conventions. Frankfurt am Main: P. Lang. Gotti, Maurizio, 2009: Legal Drafting in an International Context: Lin­guistic and Cultural Issues. V: Susan Šarcevic (ur.): Legal Language in Action: Translation, Terminology, Drafting and Procedural Issues. Zagreb: Nakladni zavod Globus. 277–299. Goulard, Hortense, 2016: English will not be an official EU language after Brexit, says senior MEP. Politico, 27. 6. 2016, posodobljeno 30. 6. 2016. Spletni vir: http://www.politico.eu/article/english-will-not-be-an-offici­al-eu-language-after-brexit-senior-mep/, 12. 7. 2016. Grilc, Peter, Ilešic, Marko, 2001: Pravo Evropske unije. Prva knjiga. Ljub­ljana: Cankarjeva založba. Guidelines for Examination in the Office for Harmonization in the Internal Market (Trade Marks and Designs) on Community Trade Marks, Part C, Opposition, 2014. Spletni vir: https://oami.europa.eu/tunnel-web/secure/webdav/ guest/document_library/contentPdfs/law_and_practice/trade_marks_gu­idelines/10_part_c_opposition_section_2_loc_chapter_3_comparison_ of_signs/clean_version/10_part_c_opposition_section_2_identity_and_li­kelihood_chapter_3_comparison_of_signs_clean_en.pdf, 19. 2. 2016. Harvey, Malcom, 2000: A Beginner’s Course in Legal Translation: the Case of Culture-bound Terms [interactive]. ASSTI/ETI, La traduction juri­dique: histoire, théorie(s) et pratique. 357–369. Spletni vir: http://www. tradulex.com/Actes2000/harvey.pdf, 19. 2. 2016. Harvey, Malcom, 2002: What’s so Special about Legal Translation? Meta: journal des traducteurs / Meta: Translators' Journal, 47/2. 177–185. Spletni vir: http://id.erudit.org/iderudit/008007ar, 19. 2. 2016. Heid, Ulrich, 1999: Extracting terminologically relevant collocations from German technical texts. V: Peter Sandrini (ur.): TKE '99: Terminology and Knowledge Engineering. Wien: TermNet. 241–255. L'Homme, Marie-Claude, 2006: A Look at some Canadian Contributions to Terminology. V: Heribert Picht (ur.): Modern Approaches to Terminologi­cal Theories and Applications 36. Bern: Peter Lang. 55–76. Horspool, Margot, 2006: Over the rainbow: Languages and law in the fu­ture of the European Union. Futures 38/2. 158–168. Horvat, Silva, 2014: Jezikovna ureditev na Sodišcu EU. V: Maja Brkan (ur.): Postopki pred Sodišcem EU: prirocnik za sodnike, odvetnike in državne pra­vobranilce. Ljubljana: IUS Software, GV založba. 197–217. Huard, Gabriel, 2005: Terminology: At the Heart of the Language Industry. Informatio: Newsletter of teh Association of Translators and Interpreters of Ontario. 34/1. 2–3. Spletni vir: http://www.atio.on.ca/informatio/issues/ volume34.1.pdf, 19. 2. 2016. Hudecek, Lana, Mihaljevic, Milica, 2012: Hrvatski terminološki prirucnik. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Hudson, Robert, 1995: Untying Europe's lesser tongues. Spletni vir: http:// www.timeshighereducation.co.uk/books/untying-europes-lesser-tongu­es/161745.article, 19. 2. 2016. Humar, Marjeta, Žagar Karer, Mojca (ur.), 2010: Nacionalni jeziki v visokem šol­stvu: zbornik prispevkov z Mednarodne konference Jezikovna razlicnost in nacio­nalni jeziki v visokem šolstvu. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Ibekwe-Sanjuan Cristal-Gresec, Fidelia, 1998: Terminological variation, a means of identifying research topics from texts. Joint International Con­ference on Computational Linguistics 1. 546–570. Iglicar, Albin, 2002: Znacilnosti pravnega izrazoslovja: (izhodišcne teze). Podjetje in delo 28/6–7. 1058–1064. Ilešic, Marko, 2014: Vloga Sodišca EU in njegov nacin dela. V: Maja Brkan (ur.): Postopki pred Sodišcem EU: prirocnik za sodnike, odvetnike in držav­ne pravobranilce. Ljubljana: IUS Software, GV založba. 27–36. Ilešic, Mirko, 1983: Pravna ureditev Evropske gospodarske skupnosti. Ljublja­na: CGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik. Ilešic, Mirko, 1997: Terminološke dileme (ob simpoziju na Catežu). Pravna praksa 16/24. 6–7. Jacquemin, Christian, 2001: Spotting and Discovering Terms through Natural Language Processing. Cambridge, MA: MIT Press. Jacquemin, Christian, Tzoukermann, Evelyne, 1999: NLP for term variant extraction: Synergy between Morphology, Lexicon and Syntax. V: To-mek Strzalkowski (ur.): Natural Language Information Retrieval. Boston, MA: Kluwer. 25–74. Spletni vir: https://perso.limsi.fr/jacquemi/FTP/ jacqtzou-NLIR97.pdf, 19. 2. 2016. Januleviciene, Violeta, Rackeviciene, Sigita, 2011: Translation Strategies of En­glish Legal Terms in the Bilingual Lithuanian and Norwegian Law Dictiona­ries. Socialiniu mokslu studijos / Societal Studies. Mykolo Romerio universitetas / Mykolas Romeris University. 1073–1093. Spletni vir: https://www.mruni.eu/ upload/iblock/1ea/17_Januleviciene_Rackeviciene.pdf, 19. 2. 2016. Jelenc Puklavec, Alenka, 1999: Zgradba kazenske odlocbe. Pravosodni bil-ten 20/1. 27–45. Jemec Tomazin, Mateja, 2010: Slovenska pravna terminologija: od zacetkov v 19. stoletju do danes. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Jemec Tomazin, Mateja, 2012: Terminologija v slovenskem pravopisu. V: Nataša Jakop in Helena Dobrovoljc (ur.): Pravopisna stikanja: Razprave o pravopisnih vprašanjih. Ljubljana: Založba ZRC. 213–220. Jesenská, Petra, 2007: Eurospeak and ELF – English as a Current Global Lingua Franca. Topics in Linguistics 1 (Politeness and Interaction). Univer­zita Konštantína Filozofa v Nitre: Filozofická fakulta. 62–67. Spletni vir: http://www.kaa.ff.ukf.sk/topics/issue1.pdf, 19. 2. 2016. Joint Practical Guide of the European Parliament, the Council and the Co­mmission for persons involved in the drafting of European Union legislation, 2013. Spletni vir: http://eur-lex.europa.eu/content/pdf/techleg/joint-prac­tical-guide-2013-en.pdf, 19. 2. 2016. Kalin Golob, Monika, 1999/2000: Limonadnica, odbiratelj in drugo slo­vensko komunikološko izrazje. Jezik in slovstvo 45/5. 187–194. Kalin Golob, Monika, 2001a: Jezikovne reže: 60 komentarjev o slovenšcini v (pravni) praksi. Ljubljana: GV revije: Pravna praksa. Kalin Golob, Monika, 2001b: Med anglešcino in slovenšcino: prevzemanje in pomenski premiki. Družboslovne razprave 17/37–38. 235–240. Kalin Golob, Monika, 2003a: Evroslovenšcina. Evro PP 1/1. 55. Kalin Golob, Monika, 2003b: Jezikovne reže 2: 61 komentarjev o slovenšcini v (pravni) praksi. Ljubljana: GV revije: Pravna praksa. Kalin Golob, Monika, 2012: Jezik slovenskega visokega šolstva: med zako­nodajo, strategijo in vizijo. V: Gorjanc, Vojko (ur.): Slovanski jeziki: iz preteklosti v prihodnost. Ljubljana: Znanstvena založba FF UL. 95–109. Kalin Golob, Monika, Stabej, Marko, Stritar Kucuk, Mojca, Cerv, Gaja, Kropivnik, Samo, Ožbolt, Martina, Ferbežar, Ina, 2014: Jezi­kovna politika in jeziki visokega šolstva v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Knez, Rajko, 2004: Ustroj Evropske unije. V: Rajko Knez idr. (ur.): Odlocitve Sodišca Evropskih skupnosti in Sodišca prve stopnje: s pojasnili. Ljubljana: Nebra. 31–65. Kocbek, Alenka, 2011: Prevajanje pravnih besedil: pasti in strategije v prevodih pogodb. Koper: Fakulteta za management.  Koller, Werner, 1992: Einführung in die Übersetzungswissenschaft. Heidel­berg; Wiesbaden: Quelle & Meyer. Korošec, Tomo, 1971: O nacelih za oblikovanje terminov. Referati za strokov­ni sestanek terminologov in terminoloških svetovalcev z uredniki Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU, Leksikološka sekcija. 9–13. Korošec, Tomo, 1993: O krajšavah. V: Miran Hladnik (ur.): Zbornik preda­vanj: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenšcino kot tuji ali drugi jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 15–27. Korošec, Tomo, 1998: Slovenski vojaški jezik. Ljubljana: FDV. Koskinen, Kaisa, 2000a: Beyond Ambivalence: Postmodernity and the Ethics of Translation. Academic Dissertation. Tampere: Tampere Uni­versity Press. Spletni vir: http://uta32-kk.lib.helsinki.fi/bitstream/ handle/10024/67049/951-44-4941-X.pdf?sequence=1, 19. 2. 2016. Koskinen, Kaisa, 2000b: Institutional Illusions: Translating in the EU Commission. The Translator 6/1. 49–65. Košmrlj-Levacic, Borislava, 2007: O terminih z vidika terminografske pra­kse. V: Irena Orel (ur.): Razvoj slovenskega strokovnega jezika: Obdobja 24. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 583–598. Košmrlj-Levacic, Borislava, 2009: Izdelava ontologij kot faza terminograf­skega dela ob nastajajocem Botanicnem terminološkem slovarju. V: NinaLedinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta Humar (ur.): Terminologija in sodobna terminografija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 163–176. Kranjc, Janez, 1994: Latinski pravni reki. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kranjc, Janez, 1998: Slovenšcina kot uradni jezik (zgodovinski vidiki). Zbor­ nik znanstvenih razprav 58. 167–188. Kranjc, Janez, 2008: Rimsko pravo. Ljubljana: GV založba. Kronsell, Annica (2005): Gender, Power and European Integration Theory. Journal of European Public Policy 12/6. 1022–1040. Krstic Sedej, Adriana, 2004a: Informacijska podpora pripravi slovenske raz­licice pravnih aktov Evropskih skupnosti: magistrsko delo. Univerza v Lju­bljani, Ekonomska fakulteta. Krstic Sedej, Adriana, 2004b: Slovenska terminologija prevodov pravnih aktov Evropskih skupnosti. V: Marjeta Humar (ur.): Terminologija v casu globalizacije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 151–161. Künnecke, Martina, 2013: Translation in the EU: Language and Law in the EU’s Judicial Labyrinth. Maastricht Journal of European and Comparative Law 20/2. 243–260. Lacroix, Kim, 2010: Translators and ad hoc terminology research in the 21st century. Language Update 7/4. 28. Spletni vir: http://www.btb.termium­plus.gc.ca/tpv2guides/guides/favart/index-fra.html?lang=fra&lettr=indx_ titls&page=9ueG-KCFFIX8.html, 19. 2. 2016. Lasser, Mitchel de S.-O.-L'E., 2006: O treh modelih sodniškega nadzora, razpravljanja in pravosodne legitimnosti: Sodišce Evropskih skupnosti, francosko Kasacijsko sodišce in Vrhovno sodišce Združenih držav Ame-rike. Revus: revija za evropsko ustavnost 6. 13–56. Leitner, Gerhard, 1991: Europe 1992: A Language Perspective. Language Problems & Language Planning 15/3. 282–296. Lejasiasaka, Ieva, 2001: Vienotas latviešu terminologijas izstrade un lieto­šana tulkošanas un terminologijas centra (Development and use of uni­form Latvian terminology at the translation and terminology centre). Terminologie et traduction 2. 118–129. Lengar Verovnik, Tina, 2012: Pravopisna norma proti normam drugih ved in podrocij clovekovega delovanja, ravnanja. V: Nataša Jakop in Helena Dobrovoljc (ur.): Pravopisna stikanja: Razprave o pravopisnih vprašanjih. Ljubljana: Založba ZRC. 17–25. Lengar Verovnik, Tina, 2014: Razvidni in prikriti vplivi nacela skladnosti izvirnika in prevoda v prevodnih besedilih pri Evropski komisiji. Teorija in praksa 51/4. 568–582. Logar, Nataša, 2003: Kratice in tvorjenke iz njih – aktualna poimenovalna možnost. V: Stanislaw Gajda, Ada Vidovic Muha, Aleksandra Derganc in Bozena Ostromecka-Fraczak (ur.): Wspólczesna polska i slowenska sytu­acja jezykowa (Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji). Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 131–149. Logar, Nataša, 2005: Norma v slovarju sodobne slovenšcine: zloženke in kra­tice. Družboslovne razprave 21/48. 211–225. Logar, Nataša, 2009: Koticki pravnega jezika. Ljubljana: GV založba. Logar, Nataša, Gantar, Polona, Kosem, Iztok, 2014: Collocations and examples of use: a lexical-semantic approach to terminology. Slovenšci­na 2.0 2/1. 41–61. Spletni vir: http://www.trojina.org/slovenscina2.0/ arhiv/2014/1/Slo2.0_2014_1_03.pdf, 19. 2. 2016. Logar, Nataša, Kalin Golob, Monika, 2014: Jezikovne kompetence za medkulturno komuniciranje: pravnik lingvist. Teorija in praksa 51/4. 555–567. Logar, Nataša, Vintar, Špela, 2008: Korpusni pristop k izdelavi termino­loških slovarjev: od besednih seznamov in konkordanc do samodejnega lušcenja izrazja. Jezik in slovstvo 53/5. 3–17. Logar Berginc, Nataša, 2009: Slovenski splošni in terminološki slovarji: za koga? V: Marko Stabej (ur.): Infrastruktura slovenšcine in slovenistike: Ob-dobja 28. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 225–231. López Rodríguez, Clara Inés, Buendía Castro, Miriam, García Aragón, Alejandro, 2012: User Needs to the Test: Evaluating a Terminological Knowledge Base on the Environment by Trainee Translators. Jostrans: The Journal of Specialized Translation 18. 57–76. Spletni vir: http://www. jostrans.org/issue18/art_lopez.php, 19. 2. 2016. Lukenda Marko, Mamic, Mile, 1987: Internacionalizmi i problem determino­logizacije. V: Stjepan Babic (ur.): Opca i slavenska terminološka problema­tika. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. 39–45. Majaron, Danilo, 1890: K slovenski pravni terminologiji. Slovenski pravnik 6/9. 266–269. Masten, Anamarija Patricija, Weindorfer, David, 2009: Zgodovinska sodna praksa Sodišca ES – koncno tudi v slovenšcini? Pravna praksa 28/6. II–VII. Mattila, Heikki E. S., 2006: Comparative Legal Linguistics. Aldershot, Bur­lington: Ashgate. McAuliffe, Karen, 2008: Enlargement at the European Court of Justice: Law, Language and Translation. European Law Journal 14/6. 806–818. McAuliffe, Karen, 2010: Languages and the Institutional Dynamics of the Court of Justice of the European Communities: Lawyer-Linguists and the Production of a Multilingual Jurisprudence. V: Michel Gueldry (ur.): How Globalizing Professions Deal With National Languages: Studies in Cultural Conflict and Cooperation, Lewiston, Queenstown, Lampeter: The Edwin Mellen Press. 239–263. McAuliffe, Karen, 2011: Hybrid Texts and Uniform Law? The Multilingual Case Law of the Court of Justice of the European Union. International Journal for the Semiotics of Law. 24/1. 97–115. Medinstitucionalni slogovni prirocnik, 2011. Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://publications.europa.eu/code/sl/sl-000100.htm, 19. 2. 2016. Meyer, Ingrid, 2001: Extracting knowledge-rich contexts for terminography: A conceptual and methodological framework. V: Didier Bourigault, Christian Jacquemin, Marie-Claude L'Homme (ur.): Recent Advances in Computational Terminology. John Benjamins Publishing Company. 279–302. Meyer, Ingrid, Mackintosh, Kristen, 2000: When terms move into our everyday lives: An overview of de-terminologization. Terminology 6/1. 111–138. Meyer, Ingrid, Bowker, Lynne, Eck, Karen, 1992: COGNITERM: An Experiment in Building a Terminological Knowledge Base. Euralex '92: Proceedings I–II: Papers Submitted to the 5th Euralex International Con­gress on Lexicography. Finland: Tampere. 159–172. Meyer, Ingrid, Skuce, Douglas, Bowker, Lynne, Eck, Karen, 1992: To­wards a New Generation of Terminological Resources: An Experiment in Building a Terminological Knowledge Base. COLING 1992, 14th In­ternational Conference on Computational Linguistics. 956–960. Mikolic, Vesna, 2013: Turisticni terminološki slovar – predstavitev izhodišc in ucinkov projekta ter opis slovarja TURS kot glavnega rezultata projekta: elaborat. Spletni vir: http://turk.upr.si/publikacije/MikolicTURSelabo­rat.pdf, 19. 2. 2016. Montero Martínez, Silvia, Faber, Pamela, 2009: Terminological Compe­tence in Translation. Terminology 15/1. 88–104. Navodila za terminološko delo (Zadnja posodobitev: 11. oktober 2012). Evrop-ska komisija, Generalni direktorat za prevajanje, Slovenski prevajalski oddelek. Spletni vir: http://ec.europa.eu/translation/slovenian/guideli­nes/documents/terminology_guidelines_sl.pdf, 19. 2. 2016. Nida, Eugene A., Taber, Charles R., 1982: The Theory and Practise of Trans­lation. Leiden: Brill. Nedelko, Vesna, 2006: Frazeologija pri prevajanju umetnostnih besedil: Izde-lava teorije prevajanja frazemov in frazeoloških ponovitev s pomocjo opisa in klasifikacije nemških frazemov in njihovih prevodov ob primeru romana Plocevinasti boben avtorja Günterja Grassa: magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Newmark, Peter, 2000: Ucbenik prevajanja. Ljubljana: Krtina. Nomotehnicne smernice (druga, spremenjena in dopolnjena izdaja), 2008. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Spletni vir: http://www.svz.gov.si/fileadmin/svz. gov.si/pageuploads/Dokumenti/Nomotehnicne_smer.pdf, 19. 2. 2016. Novak, Marko, 2003: Generalni svetovalec Sodišca Evropske unije. Pravna praksa 22/40. 31. Novak, Marko, 2004a: Deset zlatih pravil za evroslovenšcino. Evro PP 2/6. 58–65. Novak, Marko, 2004b: Mostovi prava: utrinki iz anglosaškega izrazoslovja. Ljubljana: GV revije: Pravna praksa. Novak, Marko, 2006: Mostovi prava II: utrinki iz anglosaškega pravnega izra­zoslovja. Ljubljana: GV založba. Novak, Marko, 2008: Mostovi prava III. Ljubljana: GV založba. Novak, Nina, 2006: Komentar k vprašalniku o tvorjenju pravniških besedi. Slavisticna revija 54/1. 61–73. Oakes, Leigh, 2002: Multilingualism in Europe: An Effective French Identity Stra­tegy? Journal of Multilingual and Multicultural Development 23/5. 371–387. Obrová, Pavlína, Pelka, Jirí, 2001: Prekládáni práva ES do ceštiny (Transla­tion of EC law into Czech). Terminologie et traduction 2. 94–117. Oddone, Beatrice, 2006: Legal Translation at the European Court of Justice, Problems and Techniques. V: Barbara Pozzo in Valentina Jacometti (ur.): Multilingualism and the Harmonisation of European Law. Alphen aan den Rijn: Kluwer Law International. 197–206. Ogrizek, Dušan, 2002: Sodnikov pogled na jezik (in pravo). Podjetje in delo 28/6–7. 1078–1085. O pravni terminologiji, 1882. Slovenski pravnik 2/1. 25–26. Orožen, Martina, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Pavcnik, Marijan, 1997: Teorija prava. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pavliha, Marko, 2002: Angleško in slovensko pravno izrazoslovje. Podjetje in delo 28/6–7. 1097–1105. Pavliha, Marko, 2004: Dr. Marko Novak sezidal cvrste »Mostove«. Pravna praksa 23/14. 40–41. Pearson, Jeniffer, 1998: Terms in context. Amsterdam, Philadelphia: J. Benja­mins. Pecotic Kaufman, Jasminka, 2011: Prevodenje pravne stecevine EU-a – ter­minologija domacega prava kao oslonac ili autonomni pristop. V: Maja Bratanic (ur.): Hrvatski jezik na putu u EU. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 49–66. Petelin, Tanja, 2006: Vloga Kasacijskega sodišca v francoskem pravnem sis-temu. Revus: Revija za evropsko ustavnost 6. 57–71. Phillipson, Robert, 2003: English-Only Europe: Challenging Language Policy. London: Routledge. Pihkala, Teija, 2001: Socioterminology. Terminfo 1/2001 — Summaries, Nordterm 2001. Spletni vir: http://www.tsk.fi/tsk/node/224#sosio, 19. 2. 2016. Pišimo jasno, 2013. Evropska komisija, Generalni direktorat za prevajanje. Spletni vir: http://ec.europa.eu/translation/index_en.htm, 19. 2. 2016. Podestŕ, Guido, 2001a: The Language Regime: Additional Options (Working document no 9 for the Podestŕ Report) SG.EL/01-125.def – PE 305.382/ BUR, Brussels: European Parliament. Podestŕ, Guido, 2001b: Preparing for the Parliament of the Enlarged European Union. PE 305.269/BUR/fin., Brussels: European Parliament. Pogorelec, Breda, 1989: Slovenska pravna besedila: vprašanja jezika in sloga pri oblikovanju besedil. V: Vidovic Muha, Ada (ur.): Slovenski jezik v znanosti 2. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 35–43. Poirier, Lise, 2010: Whose law is it? A jurilinguistic view from the trenches. Spletni vir: http://www.opc.gov.au/calc/docs/Loophole_papers/Poiri­er_Jan2010.pdf, 19. 2. 2016. Prevajanje in vecjezicnost, 2012. Evropska komisija, Generalni direktorat za prevajanje. Spletni vir: http://bookshop.europa.eu/sl/prevajanje-in-ve-je­zi-nost-pbHC3210532/, 19. 2. 2016. Prevajanje in vecjezicnost, 2014, Evropska komisija, Generalni direktorat za prevajanje. Spletni vir: http://bookshop.europa.eu/is-bin/INTERSHOP. enfinity/WFS/EU-Bookshop-Site/en_GB/-/EUR/ViewPublication-Star t?PublicationKey=HC0414307, 19. 2. 2016. Puharic, Krešimir, 2003: Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1 UPB 1) s ko­mentarjem. Ljubljana: GV založba. Pusztay, János, 2005: Terminology creation in Central Europe, with special regard to EU terminology. V: Albina Auksoriute (ur.): Pabaltijo tautu terminologijos problemos ir Europos. Vilnius: Lietuviu kalbos instituto leidykla. 100–107. Pym, Anthony, 2000: The European Union and its future languages: Questions for language policies and translation theories. Across Languages and Cul­tures 1/1. 1–17. Quell, Carsten, 1997: Language choice in multilingual institutions: A case study at the European Commission with particular reference to the role of English, French and German as working languages. Multilingua: Jour­nal of cross-cultural and interlanguage communication 16/1. 57–76. Ramljak, Snježana, 2011: Eurovoc – alat za (ne)djelotvorno pretraživanje pravnih baza podataka. V: Maja Bratanic (ur.): Hrvatski jezik na putu u EU. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 205–220. Reichling, Caroline, 2010: Vocabulaire juridique multilingue comparé Bilan sur l'étude de faisabilité. Cour de justice de l'Union européenne / Direc­tion générale de la Traduction. Spletni vir: http://curia.europa.eu/trad/ bilan_vocabulaire_juridique_mutlilingue_compare.pdf, 19. 2. 2016. Reichling, Caroline, 2011: Comparative multilingual legal vocabulary/Vo­cabulaire juridique multilingue comparé. Terminology in the Changing World of Translation Conference, 28 March 2011. Spletni vir: https:// termcoord.files.wordpress.com/2011/03/handout_caroline_reichling. pdf, 19. 2. 2016. Repas, Martina, 2007: Pravo blagovnih in storitvenih znamk. Ljubljana: GV Založba. Robertson, Colin D., 2010: LSP and EU Legal Language. V: Carmen Heine in Jan Engberg (ur.): Reconceptualizing LSP. Online proceedings of the XVII European LSP Symposium 2009. Aarhus. Spletni vir: http://bcom. au.dk/fileadmin/www.asb.dk/isek/robertson.pdf, 19. 2. 2016. Robinson, William, 2008: Drafting of EU Legislation: A view from the Eu­ropean Comission. Federalismi.it. Rivista di Diritto Pubblico Italiano, Comunitario e Comparato 1. Spletni vir: http://www.federalismi.it/fede­ralismi/document/08012008032419.pdf, 19. 2. 2016. Rode, Matej, 1974: Poskus klasifikacije krajšav. Slavisticna revija 22/2. 213–219. Rzewuska, Maria, 2001: Coraz blizej. Jezykowe przygotowania Polski do przystapienia do Unii Europejskiej (Linguistic Preparation of Poland for Accession to the European Union). Terminologie et traduction 2. 82–93. Schaeder, Burkhard, 1990: Versuch einer theoretischen Grundlegung der Internationalismen-Forschung. V: Peter Braun, Burkhard Schaeder in Johannes Volmert (ur.): Internationalismen: Studien zur interlingua-len Lexikologie und Lexikographie. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 34–46. Schilling, Theodor, 2010: Beyond Multilingualism: On Different Approa­ches to the Handling of Diverging Language Versions of a Community Law. European Law Journal 16/1. 47–66. Schmidt-Wigger, Antje, 1999: Term Checking through Term Variation. V: Peter Sandrini (ur.): TKE ’99: Proceedings of the 5th International Congress on Terminology and Knowledge Engineering. Wien: TermNet. 570–581. Scruton, Roger, 2006: A Political Philosophy. London, New York: Continuum. Sever, Saša, 2003: Sodišce Evropskih skupnosti in Sodišce prve stopnje. Evro PP 1/1. 21–24. Skupna prakticna navodila za pripravo pravnih aktov Skupnosti, 2008. Evrop-ska komisija. Luxembourg: Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti. Spletni vir: http://bookshop.europa.eu/sl/skupna-prakti-na­navodila-evropskega-parlamenta-sveta-in-komisije-za-osebe-vklju-ene­v-pripravo-pravnih-aktov-v-institucijah-skupnosti-pbKA4502094/, 19. 2. 2016. Sladic, Jorg, 2014: Uvodno o postopkih pred Sodišcem EU. V: Maja Brkan (ur.): Postopki pred Sodišcem EU: prirocnik za sodnike, odvetnike in držav­ne pravobranilce. Ljubljana: IUS Software, GV založba. 37–99. Slogovni prirocnik komisije (Zadnja posodobitev: 1. oktober 2010). Evropska komisija, Generalni direktorat za prevajanje, Slovenski prevajalski od­delek. Spletni vir: http://ec.europa.eu/translation/slovenian/guidelines/ documents/styleguide_slovene_dgt_sl.pdf, 19. 2. 2016. Snell-Hornby, Mary, 1999: Communication in the Global Village: On Language, Translation and Cultural Identity. Current Issues in Language & Society 6/2. 103–120. Solan, Lawrence M., 2009: The Interpretation of Multilingual Statues by the European Court of Justice. Brooklyn Journal of International Law 34/2. 277–301. Somssich, Réka, Varga, Katalin, 2001: Egységesség és terminológia a közösségi joganyag fordításában Magyarországon (Consistency and Terminology in the Translation of Community Legislation in Hungary). Terminologie et traduction 2. 58–81. Somssich, Réka, Várnai, Judit, Bérczi, Anna, 2010: Study on Lawmaking in the EU Multilingual Environment. European Commission Directo­rate-General for Translation. Luxembourg: Publications Office of the European Union. Spletni vir: http://bookshop.europa.eu/en/study-on­-lawmaking-in-the-eu-multilingual-environment-pbHC3110678/, 19. 2. 2016. Special Eurobarometer 243: Europeans and their languages, 2006. European Commission. Spletni vir: http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/Pu-blicOpinion/index.cfm/Survey/getSurveyDetail/yearFrom/1973/year­To/2006/surveyKy/518, 19. 2. 2016. Special Eurobarometer 386: Europeans and their languages, 2012. European Commission. Spletni vir: http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/Publi­cOpinion/index.cfm/Survey/getSurveyDetail/yearFrom/1973/yearTo/2012/ surveyKy/1049, 19. 2. 2016. Stabej, Marko, 1996: Obtožnica 1945–1994: Variantnost in razvoj besedil­ne zvrsti. V: Ada Vidovic Muha (ur.) Jezik in cas: zbornik. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 233–249. Stabej, Marko, Stritar, Mojca, Magrinya, Jordi, Lipicnik, Jerneja, Erbic, Darja, 2015: Slovenšcina v institucijah EU. Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Spletni vir: http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Do­kumenti_SVREZ/jezikovna_vprasanja/Prirocnik_Slovenscina_v_insti­tucijah_EU_2015.pdf, 19. 2. 2016. Stritar, Mojca, Stabej, Marko, 2013: EU and lesser-used languages: Slovene language in EU institutions. V: Anne-Claude Berthoud, François Grin in Georges Lüdi (ur.): Exploring the Dynamics of Multilingualism. John Benjamins Publishing Company. 179–204. Szabados, Tamás, 2011: The Role of Language in Legal Interpretation: The Case Law of the Court of Justice of the European Union. V: Réka Som­ssich in Tamás Szabados (ur): Central and Eastern European Countries after and before the Accession 1, Jean Monnet Centre of Excellence, ELTE. 1–47. Spletni vir: http://ssrn.com/abstract=2673504, 19. 2. 2016. Šarcevic, Susan, 1989: Lexicography and Translation Across Cultures. V: Mary Snell-Hornby, Esther Pöhl in Benjamin Bennani (ur.): Translation and Lexicography. Philadelphia: J. Benjamins. 211–221. Šarcevic, Susan, 1997: New Approach to Legal Translation. The Hague; Lon­don; Boston: Kluwer Law International. Šarcevic, Susan, 2001a: Multilingualism – the challenge of enlargement. Perspectives 9/4. 313–324. Šarcevic, Susan, 2001b: Preserving multilingualism in an enlarged Europe­an Union. Terminologie et traduction 2. 34–49. Šarcevic, Susan, 2001c: Translation Procedures for Legal Translators. V:Šarcevic, Susan (ur.): Legal Translation: Preparation for Accession to the European Union. Rijeka: Faculty of Law, University of Rijeka. 75–110. Šarcevic, Susan, 2004: Creating EU Legal Terms: Internationalisms vs. Lo­calisms. V: Marjeta Humar (ur.): Terminologija v casu globalizacije. Ljub­ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 129–138. Šarcevic, Susan, 2013: Multilingual Lawmaking and Legal (Un)Certainty in the European Union. International Journal of Law, Language & Dis­course 3.1. 1–29. Šinkovec, Janez, 1988: Ob stoletnici slovenskega pravniškega društva. Prav­nik: revija za pravno teorijo in prakso 43/8–10. 439–449. Škiljan, Dubravko, 1988: Jezicna politika. Zagreb: Naprijed. Škrubej, Katja, 2002: Jezik prava kot socialnovrednostni privilegij. Podjetje in delo 28/6–7. 1141–1151. Temmerman, Rita, 2000: Towards New Ways of Terminology Description: The Sociocognitive Approach. Amsterdam : J. Benjamins. Temmerman, Rita, Kerremans, Koen, 2003: Termontography: Ontology Building and the Sociocognitive Approach to Terminology Description. V: Eva Hajicová, Anna Kotéšovcová in Jirí Mírovský (ur.): Proceedings of CIL 17. Matfyzpress, MFF UK (CD-ROM). Prague: Czech Republic. Teubert, Wolfgang, 2005: Korpusno jezikoslovje in leksikografija. V: Vojko Gorjanc in Simon Krek (ur.): Študije o korpusnem jezikoslovju. Ljubljana: Krtina. 103–136. Tiersma, Peter, 2006: Some Myths About Legal Language. Law, Culture and the Humanities 2/1. 29–50. Toporišic, Jože, 1991: Družbenost slovenskega jezika: Sociolingvisticna razprav­ljanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Tosi, Arturo, 2005: EU translation problems and the danger of lingui­stic devaluation. International Journal of Applied Linguistics 15/3. 384–388. Translating for a multillingual community, 2007. European Commission, Di­rectorate-General for Translation. Spletni vir: http://www.lu.lv/materia-li/biblioteka/es/pilnieteksti/dazada/Translating%20for%20a%20Multi­lingual%20Community.pdf, 19. 2. 2016. Tratnik, Matjaž, Fercic, Aleš, Ferlinc, Maja, 2004: Osnove prava Evropske unije. Maribor: Obzorja. Trebar, Blaž, 2014: Terminološka nacela in oblikoslovno-skladenjske termi­nološke variacije. Jezikoslovni zapiski 20/2. 107–123. Trstenjak, Verica, 2004: Odgovornost države zaradi kršitve prava EU in od­govornost EU. V: Janez Potocnik idr. (ur.): Evropsko pravo: Zbirka gradiv šole evropskega prava. Ljubljana: Primath. 151–166. Udovic, Boštjan, 2014: Diplomacija v jeziku in jezik v diplomaciji: Evropska unija deset let po veliki širitvi. Teorija in praksa 51/4. 535–554. Van Parijs, Phillippe, 2004: Europe’s Linguistic Challenge. European Journal of Sociology 45/1. 111–152. Verovnik, Tina, 2012: Jezikovne trajnice. Ljubljana: GV založba. Vidovic Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slo­ varja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vidovic Muha, Ada, 2004: Vprašanje globalizmov ali meje naših svetov. V: Erika Kržišnik (ur.): Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slo­venskem: clenitev jezikovne resnicnosti: Obdobja 22. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 73–81. Vintar, Špela, 2003: Uporaba vzporednih korpusov za racunalniško podprto ustvarjanje dvojezicnih terminoloških virov: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Vintar, Špela, 2008: Terminologija: terminološka veda in racunalniško podprta terminografija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Od­delek za prevajalstvo. Viskovic, Nikola, 1988: O jeziku prava. Pravnik 43/3–4. 199–214. Viskovic, Nikola, 1989: Jezik prava. Zagreb: Naprijed. Wagner, Anne, 2003: Translation of the Language of the Common Law into Legal French: Myth or Reality. International Journal for the Semiotics of Law 16/2. 177–193. Wagner, Emma, 2001: Translation in the EU machinery. Perspectives 9/4. 263– 270. Wagner, Emma, 2002: Contacts between universities and the EU translation services – successes and failures. Paper presented at the III Encontros de Traduçăo, Oporto University, Portugal. 1–7. Wagner, Emma, 2010: Why does the Commission need a Clear Writing campaign? Language and translation: Clear writing. Dirctorate-General for Translation. Spletni vir: http://ec.europa.eu/dgs/translation/publica­tions/magazines/languagestranslation/documents/issue_01_en.pdf, 19. 2. 1016. Wagner, Emma, Bech, Svend, Martínez, Jesús M., 2002: Translating for the European Union Institutions. Manchester, UK & Northampton, MA: St. Jerome Publishing. Why is terminology your passion: The second collection of interviews with promi­nent terminologists (Interview with María Teresa Cabré), 2015. Directo­rate-General for Translation Terminology Coordination. 10–16. Spletni vir: http://www.termcoord.eu/wp-content/uploads/2015/12/Booklet-in­terviews-2015.pdf, 9. 2. 2016. Why is terminology your passion: The second collection of interviews with promi­nent terminologists (Interview with Rita Temmerman), 2015. Directora­te-General for Translation Terminology Coordination. 149-160. Spletni vir: http://www.termcoord.eu/wp-content/uploads/2015/12/Booklet-in­terviews-2015.pdf, 19. 2. 2016. Wright, Sue Ellen, Wright, Leland D., 1997: Teminology Management for Technical Translation. V: Sue Ellen Wright, Gerhard Budin (ur.): Handbook of Terminology Management 1, Basic Aspects of Terminolo­gy Management. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. 147–159. Žagar, Mojca, 2005: Determinologizacija (na primeru terminologije fizike). Jezik in slovstvo 50/2. 35–48. Žagar Karer, Mojca, 2011: Terminologija med slovarjem in besedilom: ana­liza elektrotehniške terminologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Žagar Karer, Mojca, 2015: Ožja terminološka norma in odstopi od pra­vopisne norme v terminologiji. V: Helena Dobrovoljc in Tina Lengar Verovnik (ur.): Pravopisna razpotja: razprave o pravopisnih vprašanjih. 221–229. Žagar Karer, Mojca, Fajfar, Tanja, 2015: Strokovnjaki in drugi uporabniki terminologije kot naslovniki terminoloških slovarjev. Jezikoslovni zapiski 21/1. 23–35. Žele, Andreja, 2004: Stopnje terminologizacije v leksiki (na primerih glago­lov). V: Marjeta Humar (ur.): Terminologija v casu globalizacije. Ljublja­na: Založba ZRC, ZRC SAZU. 77–91. viri Slovarji, baze, portali Apovnik, Pavel, Karnicar, Ludvik, 1989: Wörterbuch der Rechts- und Wirt­schaftssprache. 1, Deutsch-slowenisch = Slovar pravnega in ekonomskega je­zika. 1, Nemško-slovenski). Wien: Manz. Apovnik, Pavel, Karnicar, Ludvik, 1996: Wörterbuch der Rechts- und Wirt­schaftssprache. 2, Slowenisch-deutsch = Slovar pravnega in ekonomskega je­zika. 2, Slovensko-nemški. Wien: Manz. Bainbridge, Timothy, 2003: The Penguin Companion to European Union. London: Penguin Books. Bavcon, Ljubo idr. (ur.), 2003: Pravo: leksikon, 2003. Ljubljana: Cankarjeva založba. Beran, Jaromir idr., 1999: Pravni terminološki slovar: do 1991, gradivo. Ljub­ljana: ZRC SAZU. Black, Henry Campbell, 1993: Black's Law Dictionary: Definitions of the Terms and Phrases of American and English Jurisprudence, Ancient and Modern. St. Paul, Minn.: West Group. Bufon, Milan idr. (ur), 2005: Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založ­ba ZRC, ZRC SAZU. EcoLexicon: terminological knowledge base. Universidad de Granada. Spletni vir: http://ecolexicon.ugr.es/, 19. 2. 2016. Evroterm – vecjezicna terminološka zbirka. Vlada RS. Spletni vir: http://www. evroterm.gov.si/, 19. 2. 2016. EuroVoc: vecjezicni tezaver Evropske unije. Spletni vir: http://eurovoc.europa. eu/, 19. 2. 2016. Evrožargon: Evropski besednjak. Slovensko predsedstvo EU 2008. Spletni vir: http://www.eu2008.si/si/About_the_EU/Glossary/index.html, 19. 2. 2016. Gigafida. Spletni vir: http://www.gigafida.net/, 19. 2. 2016. Glosar. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Spletni vir: http:// www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/glosar/, 19. 2. 2016. IATE – Interactive Terminology for Europe. Spletni vir: http://iate.europa.eu/, 19. 2. 2016. IATE: Best Practice for Terminologists. Spletni vir: https://iate.cdt.europa.eu/ iatenew/help/best_practice.html, 19. 2. 2016. IATE: IATE Data fields explained. Spletni vir: http://iate.europa.eu/tbx/IATE%20 Data%20Fields%20Explaind.htm#_Reliability_code, 19. 2. 2016. Islovar – slovar informatike. Slovensko društvo Informatika. Spletni vir: http:// www.islovar.org/, 19. 2. 2016. Jezikovna svetovalnica, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletni vir: http://isjfr.zrc-sazu.si/svetovalnica#v, 19. 2. 2016. Kohont, Andrej idr., 2011: Terminološki slovarcek: karierne orientacije 2011. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Košmelj, Blaženka idr., 2001: Statisticni terminološki slovar. Ljubljana: Sta­tisticno društvo Slovenije, Statisticni urad Republike Slovenije. Košmelj, Blaženka idr., 2002: Statisticni terminološki slovar. Ljubljana: Sta­tisticno društvo Slovenije, Študentska založba. Logar, Nataša, Vercic Dejan (ur.), 2013: TERMIS: Terminološka podatkovna zbirka odnosov z javnostmi. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Spletni vir: http://www.termania.net/slovarji/111/termis-terminoloska--podatkovna-zbirka-odnosov-z-javnostmi, 19. 2. 2016. Longyka, Primož (ur.), 2003: Angleško-slovenski pravni slovar. Ljubljana: Pre­stige Group. Longyka, Tomaž, 2003: Hrvatsko-slovenski/engleski pravni rjecnik = Hrvaško--slovenski/angleški pravni slovar = Croatian-Slovene/English dictionary of law. Ljubljana: Komunikado. Longyka, Tomaž, 2001: Slovensko-angleški pravni slovar. Ljubljana: samozal. T.Longyka. Mikolic, Vesna idr.: Turisticni terminološki slovar. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce. Spletni vir: http://www.termania.net/slo­varji/78/turisticni-terminoloski-slovar, 19. 2. 2016. Muršak, Janko, 2012: Temeljni pojmi poklicnega in strokovnega izobraževanja. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje. New World Encyclopedia: Leage of Nations. Spletni vir: http://www.newworld­encyclopedia.org/entry/League_of_Nations#Languages, 19. 2. 2016. Phinnemore David, Mcgowan, Lee, 2006: A Dictionary of the European Union. London, New York: Europa Publications. Prevolnik Rupel, Valentina, Simcic, Biserka, Turk, Eva, 2014: Terminolo­ški slovar izrazov v sistemu zdravstvenega varstva. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. Slovar slovenskega knjižnega jezika, elektronska objava, 2014. Ljubljana: Založ­ba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir: http://www. fran.si/130/sskj-slovar-slovenskega-knjiznegajezika, 19. 2. 2016. Slovenski pravopis, elektronska objava, 2014. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Spletni vir: http://www.fran. si/134/slovenski-pravopis, 19. 2. 2016. Struna: Hrvatsko strukovno nazivlje. Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. Spletni vir: http://struna.ihjj.hr/, 19. 2. 2016. Tavzes, Miloš (ur.): Veliki slovar tujk, 2002. Ljubljana: Cankarjeva založba. Terminologišce, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletni vir: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce#v, 19. 2. 2016. Vodnik po evrožargonu v poljudnem jeziku. Spletni vir: http://archive.is/ DOF3A, 19. 2. 2016. Drugi viri Amsterdamska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji, pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti in nekatere z njimi povezane akte. UL EU C 340, 10. 11. 1997. Constitution of Ireland. Government of Ireland. Spletni vir: http://www.irish­statutebook.ie/eli/cons/en/html#part2, 19. 2. 2016. Constitution of Malta. Spletni vir: http://justiceservices.gov.mt/Download-Document.aspx?app=lom&itemid=8566, 19. 2. 2016. Curia. Sodišce Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/, 19. 2. 2016. Družinski zakonik (predlog). Spletni vir: http://www.mddsz.gov.si/filead­min/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/word/DZak-spre-jet-16-6-11.doc, 19. 2. 2016. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. UL EU C 83, 30. 3. 2010. Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustano­vitvi Evropske skupnosti, podpisana v Lizboni dne 13. decembra 2007. UL EU C 306, 17. 12. 2007. O intelektualni lastnini. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Splet­ni vir: http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-intelektualni-lastnini/, 19. 2. 2016. Precišceni razlicici Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije. UL EU C 83, 30. 3. 2010. Poslovnik Sodišca. UL EU L 265, 29. 9. 2012. Poslovnik Splošnega sodišca. UL EU L 105, 23. 4. 2015. Prevajanje in redakcija sodb Sodišca Evropskih skupnosti in Sodišca prve stopnje. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Spletni vir: http:// www.svz.gov.si/si/projekti/projekt_prevajanje_in_redakcija_sodb_sodi­sca_evropskih_skupnosti_in_sodisca_prve_stopnje/, 19. 2. 2016. Rimski pogodbi: Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom). Spletni vir: http://www.uradni-list.si/files/RS_-2004-027-00024-MP~P001-0000. PDF#!/pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2005): Letno porocilo 2004 (Pregled dela Sodišca, Splošnega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/ jcms/upload/docs/application/pdf/2008-09/cj2004_2008-09-30_11­09-51_569.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2006): Letno porocilo 2005 (Pregled dela Sodišca, Splošnega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/ jcms/upload/docs/application/pdf/2008-09/cj2005_2008-09-29_14-17­44_637.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2007): Letno porocilo 2006 (Pregled dela Sodišca, Splošnega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxem­bourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia. europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2008-09/06_cour_ac­tiv_2008-09-29_15-25-48_555.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2008): Letno porocilo 2007 (Pregled dela Sodišca, Splošnega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxem­bourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia. europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2008-09/07_cour_ac­tiv_2008-09-29_15-31-15_916.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2009): Letno porocilo 2008 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/uplo­ad/docs/application/pdf/2009-03/ra08_sl_cj_act.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2010): Letno porocilo 2009 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/ upload/docs/application/pdf/2010-05/ra09_activite_cour_final_sl.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2011): Letno porocilo 2010 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/ upload/docs/application/pdf/2011-05/ra2010_version_integrale_final_ sl.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2012): Letno porocilo 2011 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/ upload/docs/application/pdf/2012-06/ra2011_version_integrale_sl.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2013): Letno porocilo 2012 (Pregled dela Sodišca, Splošnega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/ jcms/upload/docs/application/pdf/2013-04/192685_2012_6020_cdj_ ra_2012_sl_proof_01.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2014): Letno porocilo 2013 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/ upload/docs/application/pdf/2014-06/qdag14001slc.pdf, 19. 2. 2016. Sodišce Evropske unije (2015): Letno porocilo 2014 (Pregled dela Sodišca, Sploš­nega sodišca in Sodišca za uslužbence Evropske unije). Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Spletni vir: http://curia.europa.eu/jcms/ upload/docs/application/pdf/2015-04/sl_ecj_annual_report_2014_pr1. pdf, 19. 2. 2016. Statut Sodišca Evropske unije, 2008. Spletni vir: http://www.arhiv.evropa. ukom.gov.si/fileadmin/dokumenti/dokumenti/EU/statut_sodisca.pdf, 19. 2. 2016. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti. UL EU L 78, 24. 3. 2009. Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti. UL EU L 11, 14. 1. 1994. Uredba št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zašciti geografskih oznacb in oznacb porekla za kmetijske proizvode in živila je uveljavila termin zašcite­na geografska oznacba. UL EU L 93, 31. 3. 2006. Uredba št. 1 o dolocitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupno­sti. UL 17, 6. 10. 1958. Ustava Republike Slovenije / Constitution of the Republic of Slovenia, 2013. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Ustava Socialisticne federativne republike Jugoslavije / Ustava Socialisticne repu­blike Slovenije, 1963. Ljubljana: Uradni list SRS. Ustava Socialisticne republike Slovenije, 1974. Ljubljana: Dopisna delavska univerza. Zakon o industrijski lastnini (uradno precišceno besedilo) (ZIL-1-UPB3). UL RS, št. 51/2006. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB1) (uradno pre-cišceno besedilo). UL RS, št. 69/2004. Sodbe Sodišca Zadeva C-6/64, sodba z dne 15. 7. 1964 (Flaminio Costa proti E.N.E.L.). Zadeva C-10/05, sodba z dne 30. 3. 2006 (Cynthia Mattern in Hajrudin Ci-kotic proti Ministre du Travail et de l'Emploi). Zadeva C-12/12, sodba z dne 18. 4. 2013 (Colloseum Holding AG proti Levi Strauss & Co.). Zadeva C-14/04, sodba z dne 1. 12. 2005 (Abdelkader Dellas in drugi proti Premier ministre and Ministre des Affaires sociales, du Travail et de la Solidarité). Zadeva C-26/62, sodba z dne 5. 2. 1963 (NV Algemene Transport- en Expe­ditie Onderneming van Gend & Loos proti Nederlandse administratie der belastingen). Zadeva 29/69, sodba z dne 12. 11. 1969 (Erich Stauder proti mestu d'Ulm - Sozialamt). Zadeva C-58/04, sodba z dne 15. 9. 2005 (Antje Köhler proti Finanzamt Düsseldorf-Nord). Zadeva C-66/08, sodba z dne 17. 7. 2008 (Szymon Kozlowski). Zadeva C-103/01, sodba z dne 22. 5. 2003 (Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemciji). Zadeva C-160/03, sodba z dne 15. 3. 2005 (Kraljevina Španija proti Eurojustu). Zadeva C-169/04, sodba z dne 4. 5. 2006 (Abbey National plc in Inscape Investment Fund proti Commissioners of Customs & Excise). Zadeva C-187/07, sodba z dne 3. 4. 2008 (Kazenski postopek proti Dirk En-dendijk). Zadeva C-190/10, sodba z dne 22. 3. 2012 (Génesis Seguros Generales, Soci­edad Anónima de Seguros y Reaseguros (Génesis) proti Boys Toys SA in Administración del Estado). Zadeva C-223/03, sodba z dne 21. 2. 2006 (University of Huddersfield Higher Education Corporation proti Commissioners of Customs & Excise). Zadeva C-228/07, sodba z dne 11. 9. 2008 (Jörn Petersen proti Landesge­schäftsstelle des Arbeitsmarktservice Niederösterreich). Zadeva C-251/95, sodba z dne 11. 11. 1997 (SABEL BV proti Puma AG, Ru­dolf Dassler Sport.). Zadeva C-291/03, sodba z dne 6. 10. 2005 (MyTravel plc proti Commissioners of Customs & Excise). Zadeva C-347/08, sodba z dne 17. 9. 2009 (Vorarlberger Gebietskrankenkasse proti WGV-Schwäbische Allgemeine Versicherungs AG). Zadeva C-361/01 P, sodba z dne 9. 9. 2003 (Christina Kik proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva C-372/07, sodba z dne 2. 10. 2008 (Nicole Hassett proti South Eastern Health Board in Cheryl Doherty proti North Western Health Board). Zadeva C-402/08, sodba z dne 12. 3. 2009 (Komisija Evropskih skupnosti proti Republiki Sloveniji). Zadeva C-403/09 PPU, sodba z dne 23. 12. 2009 (Jasna Deticek proti Mau­rizio Sgueglia). Zadeva C-428/02, sodba z dne 3.3. 2005 (Fonden Marselisborg Lystbĺdehavn proti Skatteministeriet in Skatteministeriet proti Fonden Marselisborg Lystbĺdehavn). Zadeva C-442/07, sodba z dne 9. 12. 2008 (Verein Radetzky-Orden proti Bundesvereingigung Kameradschaft »Feldmarschall Radetzky«). Zadeva C-472/03, sodba z dne 3. 3. 2005 (Staatssecretaris van Financiën proti Arthur Andersen & Co. Accountants c.s.). Zadeva C-498/03, sodba z dne 26. 5. 2005 (Kingscrest Associates Ltd in Montecello Ltd proti Commissioners of Customs & Excise). Zadeva C-520/03, sodba z dne z dne 16. 12 2004 (José Vicente Olaso Valero proti Fondo de Garantía Salarial (Fogasa)). Sodbe Splošnega sodišca Zadeva T-27/09, sodba z dne 10. 12. 2009 (Stella Kunststofftechnik proti OHMI – Stella Pack (Stella)). Zadeva T-40/03, sodba z dne 13. 7. 2005 (Julián Murúa Entrena proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-47/02, sodba z dne 21. 6. 2006 (Manfred Danzer in Hannelore Danzer proti Svetu Evropske unije). Zadeva T-120/99, sodba z dne 12. 7. 2001 (Christina Kik proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-191/04, sodba z dne 13. 6. 2006 (MIP Metro Group Intellectual Property GmbH & Co. KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-318/06 do T-321/06, sodba v združenih zadevah z dne 24. 3. 2009 (Alberto Jorge Moreira da Fonseca, Lda proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-338/08, sodba z dne 14. 6. 2012 (Stichting Natuur en Milieu in Pesticide Action Network Europe proti Evropski komisiji). Zadeva T-407/05, sodba z dne 6. 11. 2007 (Société anonyme des eaux minéra­les d'Évian (SAEME) proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-427/09, sodba z dne 15. 9. 2011 (centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znam­ke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-435/05, sodba z dne 30. 6. 2009 (Danjaq, LLC proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)). Zadeva T-623/11, sodba z dne 9. 4. 2014 (Pico Food proti OHMI - Sobieraj (MILANÓWEK CREAM FUDGE)). Sklepi Zadeva C-177/05, sklep z dne 13. 12. 2005 (María Cristina Guerrero Pecino proti Fondo de Garantía Salarial (Fogasa)). Zadeva T-235/15 R, sklep z dne 1. 9. 2015 (Pari Pharma proti EMA). Sklepni predlogi Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 16. decembra 2004; zadeva C-160/03 (Kraljevina Španija proti Eurojustu). Sklepni predlogi generalne pravobranilke Christine Stix-Hackl, predstavljeni 11. januarja 2005; zadeva C-265/03 (Simutenkov). Sklepni predlogi generalne pravobranilke Juliane Kokott, predstavljeni 22. maja 2008; zadeva C-251/07 (Gävle Kraftvärme AB proti Länsstyrelsen i Gä­vleborgs län). Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Pedra Cruza Villalóna, predstavljeni 1. marca 2012; zadeva C-135/11 P (IFAW Internationaler Tierschutz--Fonds gGmbH proti Evropski komisiji). kazalo slik Slika 1: Primer uredbe..................................................................... 39 Slika 2: Jezikovni potek od vloge do sodbe .....................................148 Slika 3: Jeziki posredniki na Sodišcu EU........................................158 Slika 4: Primer uvoda sodbe .......................................................... 166 Slika 5: Primer izreka sodbe v postopku direktne tožbe v prid tožeci stranki .......................................................... 168 Slika 6: Primer izreka sodbe v postopku direktne tožbe v prid toženi stranki............................................ 168 Slika 7: Primer izreka sodbe v postopku predhodnega odlocanja ......168 Slika 8: Delitev terminologije v sodbah Sodišca EU .......................169 Slika 9: Primer termina izpodbojni akti v Evrotermu ......................179 Slika 10: Primer termina razlikovalni ucinek v Evrotermu ..............179 kazalo preglednic Preglednica 1: Znanje tujih jezikov državljanov EU......................... 26 Preglednica 2: Pogostost rabe delovnih jezikov EU kot izvirnih jezikov besedil Evropske komisije.............................. 27 Preglednica 3: Termin teritorialna kohezija v posameznih uradnih jezikih EU .................................................................... 126 Preglednica 4: Termin direktiva v posameznih uradnih jezikih EU............................................................................ 130 Preglednica 5: Uradni jeziki EU kot jeziki postopka pred Sodišcem EU .......................................................149 Preglednica 6: Uradni jeziki EU kot jeziki postopka pred Sodišcem za uslužbence EU................................................151 seznam kraTic in okrajšav EB Evrobarometer EU Evropska unija EGS Evropska gospodarska skupnost ES Evropska skupnost EUIPO ang. European Union Intellectual Property Office IATE Interaktivna terminologija za Evropo PDEU Pogodba o delovanju Evropske unije PEGS Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti PES Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti PTS Pravni terminološki slovar SNB Slovar novejšega besedja slovenskega jezika SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika SP Slovenski pravopis SVR Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj SVEZ Služba Vlade Republike Slovenije za evropske zadeve SVREZ Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve UIL Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino UL EU Uradni list Evropske unije UL RS Uradni list Republike Slovenije UUNT Urad za usklajevanje na notranjem trgu ang. anglešcina fr. francošcina it. italijanšcina nem. nemšcina niz. nizozemšcina slv. slovenšcina imensko kazalo A Accetto, Matej 13, 33, 85, 141, 143, 170 Akehurst, Michael 82 Ammon, Ulrich 16 Apovnik, Pavel 70 Austin, John Langshaw 165 Avbelj, Matej 33, 36, 180 B Baaij C. J. W. (Jaap) 181 Bainbridge, Timothy 131, 135 Bajcic, Martina 120 Beaupré, Michael 81 Bech, Svend 14, 37 Bellier, Irčne 35 Bergenholtz, Henning 60 Berns, Margie 34 Berteloot, Pascale 83 Bhatia, Vijay Kumar 32, 84 Biel, Lucja 81, 110 Bowker, Lynne 47, 48, 72 Bratanic, Maja 54, 85, 105, 107 Brkan, Maja 135, 139, 141, 173 Buendía Castro, Miriam 62, 63 Buzássyová, Klára 120 Cabré, Maria Teresa 49, 52, 55, 60, 71, 121 Caliendo, Giuditta 96 Campo, Ángela 51, 53, 54 Condamine, Anne 51 Cao, Deborah 30, 31, 79, 83 Carl, Michael 56 Chromá, Marta 32, 72, 82, 110 Cigoj, Stojan 77 Craig, Paul 152 Crepaz, Katharina 19 Crystal, David 24, 94 D Daille, Béatrice 55 David, René 84 de Beaugrande, Robert Alain 162 de Bessé, Bruno 109 de Búrca, Gráinne 152 Déczy, Gyula 120 de Groot, Gerard-René 81, 83, 109, 110 Derlén, Mattias 88, 92 de Swaan, Abram 18, 19, 23 Dressler, Wolfgang Ulrich 162 de Saint Robert, Marie-Josée 25 E Eck, Karen 47, 48 Erbic, Darja 104, 107, 140 Estopŕ Bagot, Rosa 59 F Faber, Pamela 60, 63 Faber Benítez, Pamela 48, 49, 52, 59 Fajfar, Tanja 60, 61, 65 Fathi, Besharat 62 Felber, Helmut 45, 46, 53, 54 Fercic, Aleš 135 Ferlinc, Maja 135 Fontenelle, Thierry 59 Fuertes-Olivera, Pedro Antonio 60 G Gacic, Milica 73 Galdia, Marcus 110 Gallas, Tito 90 Gallo, Giovanni 148, 157, 158, 159 Gantar, Polona 59, 62, 65 García Aragón, Alejandro 62 Garzone, Giuliana 81 Gaudin, François 48 Gazzola, Michele 19 Gémar, Jean-Claude 81, 82 Gibová, Klaudia 40 Gložancev, Alenka 98 Goffin, Roger 96 Gorjanc, Vojko 46, 59, 133 Gotti, Maurizio 32, 83, 84 Goulard, Hortense 24 Grilc, Peter 127, 135, 141, 206 H Habert, Benoît 55 Haigh, Anthony 24 Haller, Johann 56 Harvey, Malcom 30, 82, 83, 90, 110 Heid, Ulrich 59 Heikkinen Risto K. 32 L'Homme, Marie-Claude 46, 47, 48 Horspool, Margot 14, 23 Horvat, Silva 147 Huard, Gabriel 46 Hudecek, Lana 46, 119 Hudson, Robert 22 Humar, Marjeta 20 I Ibekwe-Sanjuan Cristal-Gresec, Fidelia 57 Iglicar, Albin 73, 76 Ilešic, Marko 127, 135, 138, 141, 145, 206 Ilešic, Mirko 98, 99, 103, 129, 138, 140 J Jacquemin, Christian 55, 56 Jakša, Peter 107, 140 Januleviciene, Violeta 83, 110, 111 Jelenc Puklavec, Alenka 166, 167 Jemec Tomazin, Mateja 44, 69, 70, 72, 198 Jesenská, Petra 96 Jurko, Primož 59 K Kalin Golob, Monika 20, 35, 70, 113, 121, 132, 59, 160 Karker, Allen 36 Karnicar, Ludvik 70 Kerremans, Koen 50 Knez, Rajko 140 Kocbek, Alenka 80, 83, 84, 85 Koller, Werner 81 Korošec, Tomo 98, 133, 198 Kosem, Iztok 62, 65 Koskinen, Kaisa 35, 36, 37, 38, 40, 85, 90 Košmelj, Blaženka 122, 123 Košmrlj-Levacic, Borislava 65 Kranjc, Janez 21, 68, 116, 183 Krek, Simon 59 Kronsell, Annica 95 Krstic Sedej, Adriana 104, 105 Künnecke, Martina 172 Lacroix, Kim 81, 82 Langlais Philippe 56 Lasser, Mitchel de S.-O.-L'E. 163, 164 Leitner, Gerhard 13 Lejasiasaka, Ieva 105 Lengar Verovnik, Tina 36, 43, 44 Logar, Nataša 62, 65, 70, 71, 98, 133, 159, 160 Logar Berginc, Nataša 65 Loncar, Maja 54 Longyka, Primož 71, 140 Longyka, Tomaž 70, 134 López Rodríguez, Clara Inés 62 Lukenda, Marko 119 M Mackintosh, Kristen 74 Majaron, Danilo 70 Mamic, Mile 119 Martínez, Jesús M. 14, 37 Masten, Anamarija Patricija 143, 144 Mattila, Heikki E. S. 32, 73, 76, 163 McAuliffe, Karen 146, 147, 153, 157, 158, 160 Meyer, Ingrid 47, 48, 74 Mihaljevic, Milica 46, 119 Mikolic, Vesna 66 Montero Martínez, Silvia 60, 63 N Nedelko, Vesna 37 Newmark, Peter 81 Nida, Eugene A. 81 Nielsen, Sandro 60 Novak, Marko 35, 70, 112, 140, 141 Novak, Nina 29 O Oakes, Leigh 25 Obrová, Pavlína 105 Oddone, Beatrice 158 Ogrizek, Dušan 162 Orožen, Martina 68 P Pavcnik, Marijan 162 Pavliha, Marko 85, 99 Pearson, Jeniffer 47 Pecotic Kaufman, Jasminka 132, 133, 139 Pelka, Jirí 105 Petelin, Tanja 163 Pihkala, Teija 48 Phillipson, Robert 15, 23, 24, 27 Podestŕ, Guido 157 Pogorelec, Breda 32, 33 Poirier, Lise 161 Puharic, Krešimir 188, 221 Pusztay, János 120 Pym, Anthony 37 Q Quell, Carsten 27 Quirion, Jean 48 R Rackeviciene, Sigita 83, 110, 111 Ramljak, Snježana 129 Rascu, Ecaterina 56 Reichling, Caroline 172, 174 Repas, Martina 190, 215, 216, 224, 229 Robertson, Colin D. 33 Robinson, William 35, 96 Rode, Matej 98 Royauté, Jean 55 Rzewuska, Maria 105 S Sager Juan C. 32 Schaeder, Burkhard 119 Schilling, Theodor 89, 90, 92, 180 Schmidt-Wigger, Antje 55 Scruton, Roger 96 Sever, Saša 140 Skuce, Douglas 47 Sladic, Jorg 133, 195, 196 Snell-Hornby, Mary 80, 120 Stabej, Marko 22, 162 Stritar, Mojca 22 Szabados, Tamás 171, 181, 183 Š Šarcevic, Susan 30, 31, 34, 40, 80, 81, 82, 83, 84, 89, 92, 93, 109, 110, 120, 132, 181 Šinkovec, Janez 68 Škaloud, Miroslav 96 Škiljan, Dubravko 21Škrubej, Katja 30, 73 T Taber, Charles R. 81 Tarp, Sven 60 Temmerman, Rita 49, 50, 53 Teubert, Wolfgang 54 Tiersma, Peter 77 Toporišic, Jože 21 Tosi, Arturo 95 Tratnik, Matjaž 135 Trebar, Blaž 57, 58 Trstenjak, Verica 130, 135, 138, 139, 153, 154, 236 Tzoukermann, Evelyne 56 U Udovic, Boštjan 22 V van Laer, Conrad J. P. 81 Van Parijs, Phillippe 18 Verovnik, Tina 70 Vidovic Muha, Ada 46, 71, 73, 112, 119, 217 Vintar, Špela 57, 59, 66, 71, 72, 132 Viskovic, Nikola 29, 30, 32, 33, 73 W Wagner, Anne 81 Wagner, Emma 14, 34, 37, 41, 85, 86 Wathelet, Melchior 133 Weindorfer, David 143, 144 Wildemeersch, Jonathan 133 Wright, Sue 19 Wright, Sue Ellen 81 Wright, Leland D. 81 Ž Žagar, Mojca 75, 76Žagar Karer, Mojca 20, 31, 43, 44, 60, 61, 65, 71, 74, 121, 223 Žele, Andreja 72, 74