O RAZLIKI MED PSIHIČNIMI IN FIZIČNIMI FENOMENI
Za psihične fenomene je karakterističen odnos do objekta*
Kateri pozitivni znak za to laiiko navedemo? Ali pa morda ne obstaja čisto nobena pozitivna določba, ki velja skupno za vse psihične fenomene? A.Bain dejansko meni, da ne obstaja nobena^. Zato pa so že psihologi starejših časov opozarjali na specifično sorodnost in analogijo, ki obstaja med vsemi psihičnimi fenomeni, medtem ko je fizični niso deležni.
Za vsak psihični fenomen je značilno to, kar so srednjeveSki sholastiki imenovali inteneionalna (tudi mentalna)^ ineksistenca predmeta, in kar bi mi, čeprav ne s povsem nedvoumnimi izrazi, imenovali nanaäanje na neko vsebino, naravnanost na objekt (s čimer ne gre razumeti realnosti), ali imanentna predmetnost. Vsak (psihični fenomen) obsega v sebi nekaj kot objekt, čeprav ne vsak na enak način. V predstavi je nekaj predstavljeno, v sodbi priznano ali zavrženo^ v ljubezni ljubljeno, v sovraštvu sovraženo, v poželjenju poželjeno itd.
1.	Tlie Senses and the Intellect, Introd.
2.	Uporabljali so tudi izraz "predmetno (objektivno) biti v nečem", ki bi ga morali, če bi se ga hoteli danes posluževati, vzeti prav nasprotno: kot oznako dejanske eksistence zunaj duha. Na to spominja izraz "biti imanentno predmeten", ki ga včasih uporabljamo v podobnem smislu, in pri katerem naj bi "imanentno" očitno izključevalo nevarnost nesporazuma.
3.	Že Aristotel je govoril o teh psihičnih lastnostih. Vsvojih knjigah o du.?i pravi, dajeobčuteno kot občuteno v (ob)čutečem, da čut sprejema občuteno brez materije, da je miSljeno v mislečem razumu. Pri Filonu najdemo prav tako nauk o mentalni eksistenci in ineksistenei. Ko pa le-to pomeSa z eksistenco v pravem smi.slu, pride do .svojega protislovnega nauka o logosu in idejah. Podobno velja za neoplatonike. Avgu.?tin se v svojem nauku o verbum mentis in njegovem notranjem izhajanju dotakne istega dejstva. Anzcim stori to v svojem slavnem ontoloSkem dokazu; to, da je imel mentalno eksistenco za dejansko, so mnogi izpostavljali kot osnovo njegovega paralogizma (gl. Uebenveg, Zgod.fil.II.). Tomaž Akvinski je učil, da je mišljeno intcncionalno v mi.slečem, predmet ljubezni v ljubečem, poželjeno v (po)želečem, in to uporabil v teološke namene. Če Pismo govori o prebivanju sv.Duha, potem on to pojasnjuje kot intencionalno prebivanje po ljubezni. V intencionalni ineksistenei pri mišljenju in ljubezni pa skuša najti tudi določeno analogijo za skrivnost Trojice in razodevanje Besede in Duha ad intra.
Ta intcncionalna ineksistenca jc lastna izključno psihičnim fenomenom. Noben fizični fenomen ne kaže česa podobnega. Tako lahko psihične fenomene definiramo s tem, ko rečemo, da so to fenomeni, ki intencionalno obsegajo v sebi predmet.
Toda tudi tu trčimo na oporekanje in ugovarjanje. Posebno Hamiltonovo, ki odreka navedeno posebnost obSirnemu razredu psihičnih pojavov, namreč vsem tistim, ki jih označuje kot občutenja (feelings), užitku in bolečini v vseh mnogoterih vrstah in stopnjah. Glede fenomenov mišljenja in poželjenja se z nami strinja. Očitno ni mišljenja brez objekta, ki je mižljen, ni poželjenja brez predmeta, ki je poželjen. "V fenomenih občutenja nasprotno", pravi on, "(v fenoincnih užitka in bolečine) zavest ne postavlja pred sebe psihičnega vtisa ali stanja, ga ne jemlje posebej (apart), ampak je takorekoč z njim stopljena v eno. Posebnost občutenja obstaja torej v tem, da v njem ni ničesar, razen, kar je subjektivistično subjektivno (subjcktively subjektiv); tu se ne nahaja niti kak, od sebstva različen objekt niti kakršnokoli objekliviranje sebstva."'' V prvem primeru bi bilo tu nekaj, kar je v Hamiltonovem načinu izražanja "objektivno", v drugem nekaj, kar je "objektivistično subjektivno", kakor pri samospoznanju, čigar objekt imenuje Hamilton zato subjekt-objekt; s tem ko Hamilton v zvezi s občutenjem oboje zanika, le-temu najodločneje odreka vsako intencionalno ineksistenco.
Vendar pa to, kar trdi Hamilton, nikakor ni vseskozi pravilno. Določena občutenja se očitno nanaSajo na predmete in jezik sam to nakazuje z izrazi, ki se jih poslužuje. Pravimo, človek se veseli nečesa, se veseli zaradi nečesa, človek žaluje ali se žalosti zaradi nečesa. In zopet pravimo: to me veseli, to me boli, tega mi je žal itd. Veselje in žalost, tako kot potrjevanje in zanikanje, ljubezen in sovraštvo, poželjenje in odrekanje, jasno sledita neki predstavi in se nanaJata na to, kar je v njej predstavljeno.
Največkrat bi utegnili pritegniti Hamiltonu v tistih primerih, v katerih, kot smo prej videli, najlaže zapademo prevari, da ne leži občutenjem v osnovi nobena predstava; torej npr. pri bolečini, kadar se urežemo ali opečemo. Toda podlaga tega ni nič drugega kot pravskuSnjava te, kot smo videli, zmotne domneve. Tudi Hamilton priznava sicer (tako kot mi) dejstvo, da so osnova vseh občutenj brez izjeme, in tako tudi tukaj,
4. Lect. on Melaph.I.s.432.
predstave. Toliko bolj nenavadno se zdi zato, da občutenjem odreka objekt.
Nekaj jc seveda treba dodati. Objekt, na katerega se neko občutenje nanaSa, ni vedno zunanji predmet. Tudi lam, kjer sližim blagoglasje, užitek, ki ga občutim, pravzaprav ni uživanje v tonu, ampak užitek v poslušanju. Morda bi upravičeno rekli, da se užitek na določeni ravni nanaža tudi sam nase, zato pride v večji ali manjši meri do tega, kar pravi Hamilton: da je namreč občutenje s predmetom "stopljeno v eno". Toda to ni nič, kar ne bi ba enak način veljalo za mnoge fenomene predstave in spoznanja, kakor bomo videli pri raziskovanju notranje zavesti. Kljub temu ostaja pri njih mentalna ineksistenca, neki subjekt-objekt, kot bi rekel Hamilton; isto bo torej veljalo tudi za la občutenja. Hamilton nima prav, ko pravi, daje pri njh vse "subjektivistično subjektivno"; izraz, ki pravzaprav samemu sebi nasprotuje; kajti, kjer ni več govora o objektu, ga tudi o subjektu ne more več biti. Tudi ko govori Hamilton o "stopljenosti" občutednja in psihičnega vtisa "v eno", priča - natančno gledano - proti samemu sebi. Vsako slapljanje je neko poenotenje mnogega; in tako kaže slikoviti izraz, ki naj bi ponazoril posebnost čustva, vedno še na določeno dvojnost v enotnosti.
Intencionalno ineksistenco objekta smemo torej upravičeno uveljavljati kot sploäno posebnost psihičnih fenomenov, ki ta razred loči od razreda fizičnih pojavov.
prev. A. Tonkli-Komel
•Prevedeno iz knjige: Psychologie vom empirischen Standpunkt II, Berlin 1959 (1.poglavje, / 5).