Izdaja uprava „SIov. narod, 1 gledališča1*. Ureja dr. Pavel Strmšek v Mariboru. Itadivoj Rehar Na povratku I’o cesti greni in jedka bol z menoj in tvoj pogled bolan, očitajoč; prehitro segla je med naju noč, prehitro ugasnil solne razkošni soj. Do danes sem še mislil, da zori njiv najinih bogati, zlati sad, stotisoč nama je cvetelo nad /daj nama samo pelin še cveti ... Primera Kot s sekiro potrka drvar po hrasti in glas posluša, ki ga da in ako je zdrav, še pusti ga rasti, in ako je trhel, poseka ga - : tako bolečino življenje na nas nastavi, da vidi, če v svojem smo strženu zdravi f ~^TcT - ....................: ---------------- Berta Bukšekova H. Nučii: < (K njeni dvajsetletnici). Po nesrečnem požaru starega ljubljanskega gledališča, je dobila Ljubljana 1. 1892. novo lično gledališko stavbo, ki je marsikoga na novo navdušila za našo igralsko umetnost in mu prorokovala lepšo bodočnost. Med raznimi entuzijasti, ki so se gnetli po trnjevi igralski stezi — gori proti solncu — zasledimo I. 1899. poleg mene,Povhčta, Rasbergerja, in drugih tudi našo slavljenko Berto Bergantovo — poročeno Bukšekovo. Rojena je bila 3. julija 1879. v Ljubljani. Ona je bila izmed onih redkih naših žen, ki se je posvetila igralskemu poklicu v naiholj neurejenih razmereh, ko je moral slovenski igr .iec (brez ugleda) v pravem pomenu besede stradati ter je bil v večni nevarnosti, da se mu slov. dežel, gledališče ?apre in razpusti. Mlada Berta se je v začetku poizkušala kot pevka v zboru, potem kot igralka najmanjših vlog v drami, kasneje je bila celo prisiljena fun-girati nekaj časa kot operna sufleza. Tako se iz najskrom-nejših začetkov razvijala počasi v dramsko igralko. Njena nadarjenost, marljivost, resna volja in neizmerno veselje do vzvišenega igralskega stanu, pa so io konečno dvignile v vrsto prvih slovenskih dramskih umetnic. Od svojega začetka je delovala Bukšekova v ljubljanskem dežel, gledališču nepretrgoma 15 let. Ko je 1.1914. vzplamtel svetovni požar, razsulo se je tudi ljublj. dež. gledališče in Bukšekova je bila prisiljena zapustiti svoj rodni kraj. Sprejela je angažma v Varaždinu, kjer je potem uspešno delovala štiri sezone, dokler je nisem I. T918. kot tedanji upravitelj novo vzcvetele slovenske drame poklical zopet v Ljubljano. Ko sem 1.1919. zasnoval novo „Slov. mestno gledališče v Mariboru", bila je ona prva, ki je želela v Mariboru nadaljevati svojo karijero. in sedaj deluje že drugo sezono na našem odru kot prva karakterna igralka in si je s svojim neumornim delovanjem priborila v tem kratkem času mnogo zaslug za naše mlado gledališče. Med njene najboljše kreacije se prištevajo„Sappho“, *Hasanaginica“, ,Alving“, (Strahovi), „Pepina“ (Školjka), „Mati“ (Orkan), „Helene“ (Taifun), „Vrza“ (Tugomer), „Mati“ (Pelikan), „Alice“ (Smrtni ples- Vampir) in druge. In sedaj ob dvajsetletnici se jim ponosno pridruži majka »Jele“ v Ekvinociju. Ob dvajsetletnici njenega umetniškega delovanja naj ji bo v izpodbudo k nadaljnemu delu dejstvo, da jev najzreleiši dobi svoje umetnosti pomagala graditi nov slovenski kulturni hram na skrajni periferiji mile naše domovine. S ▼ Romantika v glasbi. Klasiški dobi v literaturi je sledila romantika. Sličen preobrat se je izvršil z nastopajočim 19. stoletjem v glasbi, kakor tudi v upodabljajočih umetnostih. Medtem ko so klasiki naglaše-vali obliko ter isto vedno bolj spopolnjevali, dočim so vsebino nekako prilagodili obliki, so hodili romantiki drugo pot. Pustili so fantaziji prosto torišče in uprav ta je določevala obliko ter izraževalna glasbena sredstva. Že zadnje skladbe klasika Beethovna st močno nagibajo v romantiško strujo. Klasiki so v svojih skladbah zavzemali nekako občečloveško stališče ter zajemali n. pr. v operi kaj radi tvarino iz stare zgodovine. Romantiki so nagibali bolj k individualiziranju ter pospeševali na ta način nastop in razvoj narodnostnega elementa v glasbi. V operi se že upošteva domača zgodovina in mitologija ter narodni jezik. Osebnost skladateljeva stopa čedalje bolj v ospredje in umetnik-stvaritelj si stavi nalogo, podajati v svojih umotvorih nekako sliko lastrtega mišljenja in čutenja. Iz takih skladb veje neka toplota in preprostost; one hočejo v prvi vrsti učinkovati na čuvstvovanje poslušalčevo, potem še-le na njegovo estetiško umevanje. V veljavo so prišle tvarine iz narodne umetnosti in nastale so prve zbirke narodnih pesni. Na podlagi oblik narodnih pesni se je razvila umetna pesem. Ta se razlikuje od narodne Česni po obligatni instrumentalni spremljavi (navadno klavirski), 'metna pesem je zložena za solističen glas ali pa je zborova skladba (brez spremljave ali pa s spremljavo). Vsebina je posvetna ali pa nabožna. Največji mojster te oblike je Fr. Schubert. Pripravljali so pa tla razvoju umetne pesni klasiki ter pred njimi reformatorja oratorija in opere, H&ndel in Oluck. Omenili smo že, da so HSndlovi oratoriji dali povod ustanavljanju mešanih zborov. Ti so zahtevali gradiva za svoje prireditve. Najdostop-nejše so jim bile skladbe, zložene v narodnem-tonu; te - le so našle tudi pot v narod: ponarodele so. Polagoma so se začeli ustanavljati moški pevski zbori. (V Švici in v Nemčiji v začetku 19. stoletja.) Povod k postanku teh-le so dali najbrže ruski vojaški pevski zbori. Olasba, ki je imela v prejšnjih stoletjih bolj intimen značaj, se je začela čedalje bolj ražvijati kot del javnega življenja. Rastlo je zanimanje za umetno glasbo in družabno življenje je zadobilo nove smernice razvoja. S tem pa je izdatno pojemala dosedanja oblika domače glasbe in narodno petje. Vzrok temu je bil že ta, da je tehnika v uporabi godal zmiraj bolj rastla •n se izpopolnjevala, vsled česar ji diletantje več slediti niso mogli. Nastopila je doba koncertnega življenja in potujočih virtuozov-instrumentalistov. Vodilno vlogo na glasbeno-prosvetnem Polju je v tej dobi zavzemal Dunaj. Po Schubertovi smrti je na njegovo mesto stopilo Lipsko (Mendelssohn) in za tem Berlin (R. Strault). Pri tem pa je tudi Pariz imel vedno še odločilno , besedo, osobito v vprašanjih reform. V smislu romantiške struje je deloval na polju operne skladbe K. M. Weber. On‘je ustanovitelj nemške nacijonalne opere. Najznamenitejši nasledniki Schubertovi na polju pesemske skladbe so: R, Schumann (kot najznačilnejši zastopnik romantiške šole), A. J e n sen, J. Brahms in H. W o I f. Zadnji se smatra kot ustvaritelj moderne umetne pesni. Akoravno je bila oblika pesni bistvu romanticizma najbližja, so negovali skladatelji te šole tudi instrumentalno smer in sicer predvsem glede solistične uporabe godal (osobito klavirja in vijoline). Nekako nagibanje k fantastičnemu in tajinstvenemu je značilna poteza tega stremljenja. Ižrazit romantik na polju klavirske skladbe je Poljak F. Chopin. Z zanimanjem za narodno pesem je rastlo tudi zanimanje za narodne plese. Dunajski valček, češka polka, poljska mazurka, ogerski čardaš in jugoslovansko kolo so dali gradiva novim umetnostnim oblikam. Velikanski razmah na glasbenem polju v prvi polovici 19. stol.etja je zahteval še specijaliziranje posameznih glasbenih strok. Medtem, ko se je glasbenik poprej le upošteval, če je bil obenem skladatelj in deloval v vseh glasbenih strokah (torej tudi kot dirigent in instrumentalist), so se sedaj začele javljati posebne struje; n. pr. komponisti (zraven izrazito pesemskih komponistov še instrumentalni in operni komponisti), dirigenti, glasbeni pisatelji, znanstveniki, pedagogi, kritiki i. dr. Romantika je bila torej ona idejna smer, ki je v doslej še nepoznani meri povzdignila razvoj umetnosti, osobito glasbene. Glasba ji je bila vsled svojega subjektivnega značaja najbližja in najdostopnejša. Tukaj se tudi javljajo radi tega najtemeljitejši preobrati. Pri tem, ko je humanizem ustvaril nakako vseobčo, internacijonalno umetnost, ki je doživela v dunajskih klasikih svoj višek razvoja, je .dala romantika podlago nacijonalni umetnosti, v koje razvojni dobi baš sedaj živimo. ■AntUn /v iihjvič Mtcger: Ive Vojnoviča ,.Tetralogija Majke“. Od svih radova Ive Vojnoviča, naj važni ji mu je rad, što ga je izvršio kao dramatski pjesnik. A od svili dramskih dijela, najznatnija su mu ona, u kojiina je opjevao ženu. Ali prevario bi se tko bi mislio, da Vojnovič pjeva o „ženskoju zlatue kose. koralj usana, alabastrena vrata, golubiujih grudi i skladna, vitka stasa. On je opjevao ženu kao ličnost, kao nositeljicu ideje i neke značajnosti. Duša je posrednica ljubavnoga sporazuma, a ne tijelo (Psyche). To njegovo shvačanje kazuje nam u »Dubro-brovačkoj Trilogiji'4 i kapetan 1.njo, koji ljubi Pavlu: Ah! . . • zato, što si viša ti u tuzi, nego li svi mi u sreči - zato, zato Pavle, ja te čutim ... ja te hoču!“ Vojnovič osobito ljubi i poštuje svoju majku, pa zato i nijt' čudo, da je baš njemu uspjelo nači naš traijički tip. lugo-goslovensku Majku. Več u „Oubrovačkoj Trilogiji14 kazuje nam neke syoje misli, koje daju naslučivati pojedine karakterne črte tog tipa. Ali prekrasno ga je tek izradjivao i prikazao u djelima: „Ekvinocijou, „Smrt Majke Jugoviča11, „Lazarevo Vaskresenje11 i „lmperatrixu. Majka svojim životom plača život i sreču svojega sina. Značenje te materinske žrtve diže se od jedne drame do druge. U „Ekvinociju“ Jele je junakinja obiteljske tragedije, osvetnica obiteljske časti, koja ubija Zavodnika svoga, jer hoče, da uništi njezina sina, za kojega je opa žrtvovala sav život i svu svoju snagu, i odgojila ga poštena i valjana, ugledna i od svih ljudi poštovana. • „Majka Jugoviča‘‘ je nositeljica posljednje, Dušanove, srpske dinastije. Zato je njen idejal dinastijski i državni, feudalni i voj-nički. I ona je biče samoprijegora i samovladanja; žena — koja če da žrtvuje najmilijeg sina i sebe samu, da se krvlju posveti barjak (zastava), znak slobode. Jugovička više gleda u taj barjak, u svoje gospodstvo, nego na Svoju krv, na svoju obitelj. Drago-voljno, samoodlukom žrtvuje ona državnoj svijesti i ponosu muža i sve sinove. Šalje i najmilijega, jedinog još živoga sina u Smrt, a i sama polazi na Kosovo, jer treba da se »Getsiman-ska čaša sve do kaplje ispije za spasenje“. Ona malakše, kad vidi da je uzaludno žrtvovala svog najdražeg sina. Carica Kosova vidi da je uzalud sve žrtvovala, da je samo Majka Smrti. Zato prestaje biti Dušanida, feudalka i preobrazuje se u običnu Ženu, postaje jedna od tjsuču matera, jer vidi, da'je Narod preživio Carstvo. Narod če doživjeti slobodu i bez Carstva. Zato i kaže: „Do sad zemlja radjala je cviječe (aristokraciju), od sada če Ivoje osvetnikeu (narod) hajdučke i planinske bez slavnih „Krstaša“. Tako nam prikazuje Majka Jugoviča prijelaznu križu feudalnoga duha k novom narodnom duhu. Pojam slobode, koji je do sad živio samo u njoj, povjerava Jugovička pred smrt narodu: „Va istinu, ja ti zemljo kažem, — u tebi je Spas i Vaskresenje14. Jugovička je Majka Smrti, ‘Majka Umiranja i Propasti. U „Lazarcvome Vaskresenju" majka Lazara Kujundžiča pri-prosta je žena. Majka ustaše (komite) anonimna je majka tolikih heroja. Ona dokazuje Ijtibav k narodu, koju je Majka Jugoviča slutila. I ona žrtvuje sina, ali ne uzalud kao Jugovička. Uhvči čenoga sina ustašu, muče 1 urci, a majka ga zataji. Umirue, na mukama u plamenu gleda ju sin i čuje hladnu riječ: „Na-nije moj!“ Ali nijemi pogled sinov i njegove riječi: „Ao, djeco moja!‘; vele nam da su se razumjeli. lako je i sin odobrio maj-čino djelo za spas „njihov“, budučega pokoljenja. I ona žrtvuje, ali da s pa si unučad, selo, narod, naraštaj budučili Osvetmka I azareva majka izbjegne krvniku, da spase i othrani djecu nje-govu. Lazar (n ljubila Alekseja, sina sosednjega bogataša. V nesrečo pa se je zaljubil vanjo tudi Aleksejev starejši brat in, ker je njegovo ljubezen odbila, jo sklenil ugrabiti. To se mu je tudi posrečilo, toda njegova nada, da se mu vda ter pozabi na Alekseja, se mu ni izpolnila. Končno pa se ji je posrečilo ubežati s pomočjo po-strežnice Tatjane v bližnji samostan, v katerega se je potrt vsled njene izgube zatekel tudi Aleksej ter postal menih. Dejanje pričenja v trenutku, ko prihitita Ksenija in Tatjana v samostan, kjer se najdeta z Aleksejem. Med tem pa jo že zasleduje Aleksejev brat, ki nastopi s svojimi spremljevalci, po orkestralnem inter> mezzu. Tu se vname boj med bratoma, ki se hočeta biti, kar pa prepreči Ksenija s tem, da stopi med njiju, zadene pa pri tem ob meč ter se zgrudi mrtva na tla. Libreto je veledramatičen ter iz- boren za opero. „Stara pesemu je tretje Parmovo delo. Igralo seje najpreje 24. marca 1898. v Zagrebu, kmalu za tem pa tudi v Ljubljani in drugod. Libreto je spisal italijanski pesnik Ouido Menasci, autor libreta „Cavallerie rusticane“ po znani Heinejevi pesmi: rEs war ein alter K6nigu, ki govori o starem kralju, ki si je vzel mlado kraljico, ki se je zaljubila v paža ter morala radi te ljubezni skupaj z ljubimcem umreti. Heinejeva pesem obsega tri kitice in iz vsake teh kitic je napravil Menasci po eno sliko. Kot uvod poje pred vsako sliko glas za kulisami po eno kitico Heinejeve pesmi kot nekak epilog. Libreto ni dramatičen ter bi brez mojsterske glasbe gotovo propadel; toda Parma mu je dal neizčrpen vir melodij in briljantno instrumentacijo. Predigra, kakor tudi spadajoča glasba vseh slik izdaja vso duhovitost skladatelja, ki ustvarja umetniško celoto. Vest uredništva: Sliko gospe Bukšekove prinesemo v eni prihodnjih Številk. KSENIJA Opera v enem dejanju. Spisala Gosti in Funtek. Uglasbil Viktor Parma. Dirigent: H. O. Vogrič. Režiser: Jos. Povh£. Osebe: Vitez . .....................J. Povhi* Ksenija. ....... i.. 02«govUeva Menih Aleksij.................M. Šimenc Tatjana, nična spremljevalk« D. Savinova Meiilhi iztočnega samostana. V^ezovo spremstvo. Dejanje se vrši v srednjem veku v Rusiji. STARA PESEM Dramatična romanca v enem dejanju. (Treh slikah.) Spisal Guido Menasci. Uglasbil Viktor Parma. Poslovenil Ivan Cankar. Dirigent: H. O. Vogrič. Režiser: Jos. Povhe. Osebe: Kralj..................V. Janko Paže . ».......................S. Mezgečeva Kraljica...............L. Olegoviceva | Pesnik.................M. ^Šimenc Dame, vitezi, paži, ljudstvo. Dejanje se vrši v srednjem veku na Španskem. Kraj: kraljevski grad. EKVINOCIJO Drama v štirih dejanjih. Spisal Ivo Vojnovič. Preložil Hinkc^Nučič. Režisor: Antun Ivanovič-Mecger. Osebe: Frano Dražič, kapitan. . E. Grom Ludja v službi p.Dražiču 1. Jelenčeva Niko Marinovic, bogataš Luka, stari mornar . . V. Rožanski iz Amerike.............M. Skrbinšek Prva žena.............M. Voukova IvoLedinič, meštarv ladje- 1 Druga žena.........V. Podgorska dcinici..............H. Nučič Perica...............O. Severjeva Pavo, barkarijol .... I. Gabrič Prvi mornar..........J. Kos Slepi Vlaho, prosjak . . I*. Rasberger Drugi mornar .... Parliomcnko Toni, pomnCnlt pri l.edenliu . V. Janko Ivo Perovič..........M. Kaukler Duhoven..................C. Velušček Marko Vojvodič . . . A. Jarc Orobar.................A. Miran Vicko Use............J. Košuta Anica, Franova hčerka . E. Kraljeva Mare, Pendova /ena . A.Weberjeva Jele, Ivova mati . . . . B. Bukšekova Kata, Pavova žena . . K Petkova Mornarji, delavci v ladjedelnici, Mara, poštarica .... S. Mezgečeva žene', otroci. Dejanje sc vrši v malem pristanišču dubrovniškega Primorja I. ISO'. V torek, 29. marca se vrši edini koncert Stefana Ronianovvskega (bariton) premijera ljubljanskega opernega narodnega gledališča. Sodelujejo: Pevke ruskih narodnih pesmi: Olga Mirceva; učenka petrograjskega konservatorija : Larisa Vasiljeva (harfa); plesalka karakternih plesov: Jelena Cengeri. Na glasovirju spremlja: Anton Nefat, član kr. narv gledališča v Ljubljani. Spored: I. del: 1. Ruski narodni ples. Izvaja Jelena Cengeri. 2. Haseltnanns: „Reyeri“ in „Balada“, izvaja na harfi Larisa Vasiljeva. 3. S. Monjuško: Arija Stanislava iz opere „Verbum nobile“. a) „Verbum nobile“. b) Gounod: Arija Valentina iz opere „Faust“. c) Bizets: Aria Toreadora F.scamillo iz opere MCarmen‘‘, poje v poljskem jeziku Stefan Romanovski. 4. Ruske petini: izvaja Olg.^j Mirceva in Cengeri. II del: 1. Dueti, ruski in ukrajinski, pojeta Mirceva in Cengeri. 2. Rubinstein: -Romance", izvaja na harfi Larisa Vasiljeva 3. Ukrajinski narodni ples, izvaja Cengeri. 4. l.isenko; „Oj, čolio ti počrnilo," (na ukrajinskem jeziku); Smetana: Arija kralja Vladislava iz opere „Dalibor“, (v slovenščini) poje Romanovski. l iska tiskarna mt. Cirilu v Mariboru,