ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 • 5-45 
Rajko B r a t o ž 
BITKA PRI FRIGIDU V IZROČILU ANTIČNIH IN 
SREDNJEVEŠKIH AVTORJEV 
Spopad med vojskama cesarja Teodozija in proticesarja Evgenija 5. in 6. septembra 394 v 
zgornji Vipavski dolini je v vsej antični zgodovini našega prostora edini dogodek 
svetovnozgodovinskega pomena.' Odraz njegove velike pomembnosti je tudi veliko število 
sporočil o njem v antični in srednjeveški književnosti. Medtem ko druge dogodke iz vojaške in 
politične zgodovine našega prostora osvetljuje ponavadi en sam zapis, v prav redkih primerih 
dva ali trije, pa naletimo na opis ali vsaj omembo bitke pri Frigidu pri večini poznoantičnih 
zgodovinarjev, ki opisujejo dobo cesarja Teodozija. Njihovi opisi so podlaga za predstavitev 
tega dogodka pri bizantinskih in zahodnih srednjeveških piscih svetovnih kronik in cerkvenih 
zgodovin. Kljub velikemu številu poročil je rekonstrukcija dogodka, ki mora kritično upoštevati 
vsa antična poročila, po drugi strani pa geografske in strateške značilnosti kraja spopada, 
izjemno zapletena in v posameznih pomembnih segmentih hipotetična. Vzrok za tako stanje je 
tudi odsotnost kakršnihkoji materialnih najdb, ki bi mogle dati zanesljiv odgovor na vprašanja 
podrobnega poteka bitke. Namen našega prispevka je, predstaviti literarne vire o bitki, tako 
Seznam okrajšav 
AAAd Antichità Altoadriatiche (Udine) 
ANSI Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 
BT Bibliotheca scriptorum Graecorum et Romanorum Teubneriana (Leipzig - Stuttgart) 
CSEL Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum (Wien) 
GCS Die griechischen christlichen Schriftsteller der ersten Jahrhunderte (Berlin) 
Hist. eccl. Historia ecclesiastica 
LCL Loeb Classical Library (London - Cambridge, Mass.) 
MGH AA Monumenta Germaniae historica. Auetores antiquissimi (Berlin) 
MGH SS Monum. Germ. hist. Scriptores (Hannover - Berlin) 
PG Migne, Patrologia Graeca (Paris) 
PL Migne, Patrologia Latina (Paris) 
PLRE 1,11 The Prosopography of the Later Roman Empire I (A.H.M. Jones - J.R. Martindale -
J. Morris, Cambridge 1975), II (J.R. Martindale, Cambridge 1980) 
RAC Reallexikon für Antike und Christentum (Stuttgart) 
RE Realencyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft (Pauly-Wissowa, Stuttgart) 
SC Sources Chrétiennes (Paris) 
ZČ Zgodovinski časopis (Ljubljana) 
Kot tak nastopa v večjih zgodovinskih predstavitvah poznoantične dobe. Najvažnejše navedbe (izbor): O. SEECK, 
Geschichte des Untergangs der antiken Welt 5, Berlin 1913, 251-257; 542-544; E. STEIN, Histoire du Bas-Empire I, Bruxelles-
Paris 1959, 216-217; 534; D. HOFFMANN, Das spätrömische Bewegungsheer und die Notitia dignitatum, Epigraphische Studien 
7Л-П, Düsseldorf 1969, I, 30; 102-103; IL 10-11; 37: A. PIGANIOL, L'empire chrétien (325-395), Paris 1972, 294-295; E. 
DEMOUGEOT, La formation de l'Europe et les invasions barbares 2, Paris 1979, 158-159; A. DEMANDT, Die Spätantike, 
München 1989, 136; H. WOLFRAM, Die Goten, München 1990,145. 
Od dosedanjih poskusov rekonstrukcije spopada naj omenimo predvsem dva: O. SEECK - G. VEITH, Die Schlacht am 
Frigidus, Klio 13, 1913, 451-467 (študija temeljnega pomena); F. PASCHOUD v delu: ZOSIME, Histoire nouvelle, Tome П, 2е 
partie (livre IV), Paris 1979, 474-485 (v poglavitnih rezultatih se ujema s prvo navedeno študijo). Od domačih avtorjev gl. D. 
VUGA, Vipavska dolina 1 - arheološki vodnik. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 134, Ljubljana 1984, 3-19 (pri razlagi 
dogodka izhaja iz rezultatov Seeck-Veithove študije, v mikrotopografiji prinaša dodatne elemente; gl. tudi poljuden prikaz istega 
avtorja: Bitka ob reki Frigidus-Vipavi, Revija obramba 10, oktober 1993, 52-54); krajše predstavitve bitke, predvsem na podlagi 
pisanih virov, prinašajo dalje: J. STRAUB, Eugenius, RAC 6, 1966, 860-877, zlasti 869 ss.; A. LIPPOLD, Theodosius I., RE 
Suppl. ХШ, 1973, 837-961, zlasti 905-907; Isti, Theodosius der Grosse und seine Zeit, München 1980, 48-50; Y.M. DUVAL, 
Aquilée sur la route des invasions (350-452). AAAd 9, 1976, 237-298, zlasti 270-272. 
Po našem vedenju je edini neliterarni vir, ki se nanaša na dogodke na bojišču 6. sept. 394, upodobitev premaganega 
Evgenija v Aleksandrijski svetovni kroniki iz 5. stol.; gl. F. THELAMON, Païens et chrétiens au IVe siècle, Paris 1981, 257: 320 
op. 179; Documents iconographiques 36. Gl. sliko 3 (str. 26). 
R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
najpomembnejše, ki so bili že nekajkrat sistematično predstavljeni in analizirani, kot tudi manj 
poznane in kasnejšega nastanka, ki ne prispevajo novih podatkov, vendar kompletirajo podobo 
virov o bitki in dokumentirajo bogato izročilo o njej v srednjeveški historiografiji. Ker so bili ti 
pozni viri doslej bodisi povsem neopaženi, bodisi samo registrirani, in so težje dostopni, jih 
predstavljamo v izvirniku in prevodu. Prav tako dodajamo prevode tistih antičnih in 
srednjeveških poročil, ki jih je Jaroslav Šašel v zbirki temeljnega pomena "Claustra Alpium 
Iuliarum I" predstavil le v povzetkih ali v krajših odlomkih. 
Z ozirom na čas in kraj nastanka bi mogli poročila o bitki pri Frigidu razdeliti v naslednje 
večje skupine: 
/. Latinski sodobni viri (394-417) 
1. Claudius Claudianus: a. Panegyricus dictus Probino et Olybrio consulibus, v. 103-112; b. 
Panegyricus de tertio consulatu Honorii Augusti, v. 89-105; e. Panegyricus de quarto consulatu 
Honorii Augusti, v. 80-93 (viri iz let 395, 396 in 398). 
2. Ambrosius: a. Epistula 62,4; b. De obitu Theodosii 7; 23; e. Explanatio psalmi 36,25 (viri iz 
dobe 394/5). 
3. Rufinus, Historia ecclesiastica 11,33 (iz dobe 402/3). 
4. Augustinus, De civitate Dei 5,26 (iz leta 415). 
5. Orosius, Historia adversus paganos 7,35,13-19 (iz leta 417). 
//. Poročila grških zgodovinarjev iz prve polovice 5. stol. 
in njihovih posnemovalcev do začetka 7. stol. 
6. Philostorgios, Hist. ecel. 11,2 (iz leta 433). 
7. Socrates, Hist. eccl. 5,25 (okrog leta 439). 
8. Sozomenos, Hist. eccl. 7,24,3-7 (med leti 439 in 450). 
9. Theodoretos, Hist. eccl. 5,24,3-17 (ca. 449/450). 
10. Zosimos, Hist, nea 4,58 (okrog leta 500). 
11. Theodoras Anagnostes (Lector), Historia tripartita 9,45,9 (pred ca. 518). 
12. Johannes Antiochenus, Fragm. 187 (okrog leta 610). 
///. Poznoantični latinski povzetki in prevodi (ca. 400-580) 
13. Kratki povzetki (brez opisa bitke): 
a) Epitome de Caesaribus 48,7 (okrog leta 400). 
b) Paulinus, Vita s. Ambrosii 31,3 (iz leta 422). 
c) Prosperus Tiro, Chronica a. 394 (iz leta 433). 
č) Chronica Gallica a. 394 (iz leta 452). 
d) Marcellinus Comes, Chronicon a. 394 (iz leta 518). 
14. Cassiodorus, Historia tripartita 9,45,9 (pred 580). 
IV. Poročila bizantinskih kronistov in cerkvenih zgodovinarjev od 9. do 14. stol. 
15. Theophanes, Chronographia A.M. 5885 (ca. 811-814). 
16. Georgios Monachos, Chronicon 4, 200 (sreda 9. stol.). 
17. Georgios Kedrenos, Chronicon, a. 394 (okrog 1100). 
18. Nikephoros Kallistos, Hist. eccl. 12, 39 (pred 1335). 
J. ŠAŠEL, Claustra Alpium Iuliarum I. Fontes, Ljubljana 1971, 17-45, prinaša predstavitev vseh antičnih in bizantinskih 
avtorjev o dogodku (v celoti 17 poročil, v večini primerov v izvirniku in prevodu ter s krajšim komentarjem, v nekaj primerih le v 
povzetku): F. PASCHOUD v delu: ZOSIME, Hist, nouvelle П/2, 488-500 (12 antičnih poročil o bitki v izvirniku in franc 
prevodu). 
R. BRATOŽ, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prostora med Sirmijem in Oglejem, ZČ 47, 1993, 185-
214; Isti, Die antike Geschichte des Gebietes zwischen Donau und Adria in den Vorstellungen der mittelalterlichen Autoren, v: 
Ethnogenese und Überlieferung. Angewandte Methoden der Frühmittelalterforschung (Hg. K. Brunner und B Merta) Wien-
München 1994, 264-292. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS < 
V. Poročila srednjeveških zahodnih piscev od 8. do 14. stoletja 
19. Paulus Diaconus, Historia Romana 12,1 (okrog 774). 
20. Freculphus, Chronica II, 4,28 (leta 829). 
21. Landolfus Sagax, Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (okrog leta 1000). 
22. Frutolf-Ekkehard, Chronica a. 394 (pred 1103). 
23. Hugo de St. Victore, Excerptiones allegoricae 8,8 (pred 1141). 
24. Oton iz Freisinga, Chronica 4,18 (sreda 12. stol.). 
25. Gottfried iz Viterba, Pantheon 16 (proti koncu 12. stol.). 
26. Annales Magdeburgenses a. 397 (12. stol.). 
27. Sicardus iz Kremone, Chronica a. 394 (okrog 1221). 
28. Albertus Miliolus, Chronica 20 (konec 13. stol.). 
29. Andreas Dandulus. Chronica a. 394 (sreda 14. stol.). 
I. Latinski sodobni viri (394-417) 
Izjemen odmev, ki gaje bitka pri Frigidu naredila na tedanji svet, dokazuje dejstvo, daje kar 
pet sodobnikov zapustilo krajše ali daljše opise dogodka, dva med njimi v času neposredno po 
bitki, trije pa s časovnim zamikom od csmih let do več kot dveh desetletij. 
1. Poganski, le formalno pokristjanjeni pesnik Klavdij Kiavdijan iz Aleksandrije je v 
začetku januarja 395 - le okroglo štiri mesece po bitki, ko je bil cesar Teodozij še živ - v Rirnu 
nastopil s panegirikom v čast konzulov leta 395, bratov Probina in Olibrija iz rodu Anicijev. V 
pesnitvi je na dveh mestih omenil velik spopad v Alpah. Prvo mesto govori o tem, da je "Roma" 
(boginja in personifikacija mesta) izkazala čast Probinu potem, ko je cesar osvobodil Alpe. V 
nadaljevanju je pesnik naslikal podobo tega zgodovinskega trenutka. Težko dostopne Alpe z 
vijugastimi dolinami, silno utrjene po svoji naravi in z vojaškimi zaporami, niso mogle 
kljubovati cesarju. Na njegovo veliko zmago spominjajo napol podrti stolpi in razrušene utrdbe, 
iz katerih se vije ogenj. Gora mrličev je globoko dolino zravnala z alpskimi vrhovi, v jezeru krvi 
ležijo trupla, nad njimi blodijo duhovi pobitih. S to podobo bojišča po končani bitki, naslikano 
resda s pesniškim pretiravanjem, je pesnik očitno meril na to, da je bila bitka izredno krvava, in 
da je z velikim številom padlih kot le malokatera naredila izjemen vtis na sodobnike. 
Leto zatem (januarja 396, torej 16 mesecev po bitki in slabo leto po Teodozijevi smrti), ĵ e 
pesnik nastopil na dvoru v Milanu s panegirikom v čast tretjega konzulata cesarja Honorija. 
Pesnik je Teodozijeve zasluge v vojni prenesel na njegovega komaj desetletnega sina 
("pugnastis uterque: tu fatis genitorque manu. Te propter..."), ki se je v času vojnega pohoda 
nahajal v Konstantinoplu. Pesnik posreduje izredno slikovit opis orkanskega vetra (to je 
"Aquilo", severni veter), ki je odločil izid spopada (v. 93-98). V nadaljevanju naletimo na 
pretiravanja, ki prehajajo razumne meje in obenem dokazujejo, da pesnik ni imel prave 
predstave o kraju dogodka. Sneg na alpskih vrhovih naj bi pordel od krvi, pri čemer je spopad 
potekal v poznem poletju, opisani dogodki so se odvijali na nadmorski višini od 858 metrov na 
Hrušici do manj kot 150 metrov ob spustu v Vipavsko dolino (!). Frigidus, ki sz označuje kot 
Klavdijanova poročila navaja v izvirniku in prevodu ŠAŠEL, Claustra I, št. 15. Gl. tudi PASCHOUD v: ZOSIME IT/2, 
497-498. O Klavdijanu gl. A. CAMERON. Claudian. Poetry and Propaganda at the Court of Honorius, Oxford 1970; P.L. 
SCHMIDT, Politik und Dichtung in der Panegyrik Claudians, Konstanz 1976; S. DÖPP, Zeitgeschichte in Dichtungen Claudians, 
Hermes Einzelschriften 43, Wiesbaden 1980; PLRE П, 299-300; W. PORTMANN, Geschichte in der spätantiken Panegyrik, 
Europäische Hochschulschriften III/363, 1988. 61 ss.; v tipkopisu dipl. naloga I. ČESNIK (Fil. fakulteta 1991). 
Panegyricus dictus Probino et Olybrio consulibus I (ed. M. Platnauer, LCL, 1976); o panegiriku gl. CAMERON, 
Claudianus, 30 ss.; PORTMANN, 61-62, o obeh konzulih gl. PLRE I, 734 si.; R.S. BAGNALL - A. CAMERON - S.R. 
SCHWARTZ - KA. WORP, Consuls of the Later Roman Empire, Atlanta 1987.324 si. 
CLAUDIANUS, Paneg. I, 73-74: "Postquam fulmineis impellens viribus hostem / belliger Augustus trépidas laxaveral 
Alpes..." Aluzije na Teodozijevo zmago v Alpah najdemo še na dveh mestih v Klavdijanovem pesniškem opusu: In Rufinum II 
(V). 1-2 ("lam post edomitas Alpes defensaque regna / Hesperiae merita complexus sede parentem...); 389 ("bis domitum civile 
nefas, bis rupimus Alpes"). 
9 CLAUDIANUS, Paneg. Prob, et Olyb. coss.. 100-112: ŠAŠEL, Claustra I, St. 15 (a) 
1 0 Paneg. Ill cons. Hon., 87-110: ŠAŠEL. Claustra I, št. 15 (b); prim. CAMERON. Claudian. 40 ss.; 217; PORTMANN. 
63. 
8 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDI! 
"amnis", naj bi spremenil barvo, iz njega naj bi se (zaradi dotoka tople krvi) kadilo. Reka bi 
zaradi kupov mrličev zastala, če ne bi njenega toka pospešil deroč dotok krvi. Glavni krivec 
pokola, Evgenijev vojskovodja Arbogast, naj bi se pokončal kar z dvema mečema(!). 
Dve leti kasneje (v začetku 398) se je pesnik dotaknil dogodkov leta 394 v panegiriku ob 4. 
Honorijevem konzulatu. V pesnitvi, polni zgodovinskih reminiscenc, je povzel potek dveh 
uzurpacij in državljanskih vojn, ki ju je bojeval Teodozij. Pesnik je izpostavil precejšnje 
podobnosti med vojnama 388 in 394, pa tudi očitne razlike. Uzurpaciji sta se pričeli z zločinom 
nad legitimnima cesarjema Zahoda, v obeh je cesar samozvanca živa ujel in ju zasluženo 
kaznoval, vojaška poveljnika obeh samozvancev pa sta si sodila sama. Sam odlomek ne prinaša 
nobenih konkretnih podatkov o bitki pri Frigidu, pesnik le meri na Evgenijevo usmrtitev in 
Arbogastov samomor. 
Klavdijanovi priložnostni in v propagandne namene sestavljeni pesniški opisi bitke pri 
Frigidu obenem z več kratkimi aluzijami dokazujejo, da je bil dogodek izjemno odmeven in v 
državni propagandi tako rekoč stalno navzoč. Opisi sami prinašajo malo uporabnih podatkov. 
Pesnikova pripoved .gotovo temelji na pripovedovanju očividcev, saj pesnik kot prvi omenja 
rušenje in požig vojaških objektov v bitki, sicer malo znano reko Frigidus in kot drugi (za 
Ambrozijem) orkanski veter. Pesnik je šel ponekod v nesmiselna pretiravanja, poleg tega je bil 
očitno pod vplivom literarnih predlog, ki zmanjšujejo avtentičnost njegove pripovedi; tako se 
zdi prikaz skozi vse leto zasneženih Alp z globokimi dolinami, po katerih tečejo deroče in 
vodnate reke, literarni topos, oblikovan po splošnih predstavah o alpskem svetu. Opis 
orkanskega vetra je nedvomno najbolj avtentičen del Klavdijanovega sporočila. Pesnik ga v 
znamenitih verzih pripiše krščanskemu Bogu ("nimium dilecte Deo" v nagovoru je Honorij, na 
katerega je pesnik prenesel Teodozijeve zasluge), istočasno pa omenja vlogo poganskih bogov 
ozračja (Aeolus, Aether). Avtor, ki se sicer tako kot dvor in uradna politika opredeljuje za 
krščansko razlago dogodka, kot površen kristjan le tej ne da neke vsebinsko poglobljene 
razlage. Ker slika dogodke na bojišču ob nastopu orkanskega vetra, kot so jih videli vojaki na 
Teodozijevi strani, je upravičen sklep, da pesniška upodobitev vetra temelji na pripovedovanju 
Teodozijevih vojakov ali oficirjev, verjetno tudij samega Stilihona, s katerim je bil pesnik od 
svojega prihoda na dvor 395 dalje v tesnih stikih. 
2. Sodobne vtise o dogodku posreduje tudi milanski škof Ambrozij, ki je bil kot visok 
cerkveni dostojanstvenik dostikrat v zelo zapletenih in obremenjenih odnosih s cesarjem 
Teodozijem. Pred bitko pri Frigidu je njune odnose obremenjevala zamera, ker se milanski škof 
ni odkrito postavil na Teodozijevo stran, čeprav tudi pvgenija ni odkrito priznal, temveč se je 
umaknil iz Milana in se tako izogibal stikov z njim. Po bitki je milanski škof takoj navezal 
stike s Teodozijem^ Ta seje nekaj časa zadrževal v Ogleju, nato pa odšel v Milano, kjer je 17. 
januarja 395 umrl. 
Ambrozij prinaša v različnih spisih več omemb epohalne bitke. Najstarejša je vsekakor 
omemba v pismu cesarju Teodoziju (epist. 61), ki gaje naslovil na cesarja po bitki pri Frigidu. 
Izraz označuje bodisi gorski hudournik, bodisi veliko vodnato reko (veletok); v obeh pomenih je za oznako Vipave 
neustrezen. 
Paneg. IV cons. Hon., 69-97; ŠAŠEL. Claustra I. št. 15 (c). Prim. PORTMANN, 65-71 
Nekaj primerov: VERGIL1US, Ecl. 10,47 ("Alpinas... nives"); Aen. 4,442 ("Alpini Boreae..."); TIBULLUS 3.7,109 
("gelidas... Alpes"); HORATIUS, Sat. 2,5,41 ("hibernas cana nive conspuet Alpis"); LUCANUS 1,183 ("gelidas ... Alpes"); 302 
("hiemesque sub Alpibus"); 1,558/9 ("veteremque iugis nutanbitus Alpes / discussere nivem"). 
" CAMERON, Claudian, 217. 
15 
Stiliho je bil skupaj s Timasijem poveljnik rimskih enot Teodozijeve vojske v vojni proti Evgeniju (ZOSIMUS 4,57,2) 
in s tem eden glavnih protagonistov bitke. Po bitki pri Frigidu je, morda zaradi velikih zaslug v sami bilki, postal vrhovni 
poveljnik armade na Zahodu ("magister utriusque militiae (praesentalis)") in po Teodozijevi smrti dejanski vladar zahodnega dela 
cesarstva. Gl. PLRE I, 853-858. Vsekakor je presenetljivo, da njegove vloge v bitki noben vir ne omenja, tudi Klavdijan ne. 
čeprav je bil z njim v tesnih stikih (prim. LIPPOLD, Theodosius I, RE Suppl. 13,907). 
O Ambrozijevem življenju in delu obstaja izjemno obširna bibliografija, zato navajamo le nekaj novejših del za 
orientacijo: A. DI BERARDINO - J. QUASTEN, Patrologia III, Casale 1983, 135-169; o odnosih med cesarjem in milanskim 
škofom po bitki pri Frigidu gl. J. MATTHEWS, Western aristocracies and imperial court A.D. 364 - 425, Oxford 1975, 247 si.; 
LIPPOLD, Theodosius I, 907. O vprašanju Teodozijevega obiska Rima jeseni 394, ki ga omenja le ZOSIMUS 4,59. gl 
PASCHOUD v: ZOSIME ИУ2, 470-473. 
17 
O času in okoliščinah Teodozijeve smrti prim. MATTHEWS, Western aristocracies. 248; LIPPOLD, Theodosius der 
Grosse, 53. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 
Škof je cesarju pojasnil svoje ravnanje v času vojne in dosegel z njim spravo. V pismu je na 
dveh mestih meril na cesarjevo zmago z božjo pomočjo in obenem apeliral na cesarjevo 
prizanesljivost do nasprotnikov.18 V drugem pismu (epist. 62) se je milanski škof ponovno 
energično zavzel za pomilostitev Evgenijevih privržencev, ki so iskali azil v cerkvi. Da bi to 
dosegel, je nato poslal k Teodoziju v Oglej visokega uradnika ("tribunus et notarius") Janeza, 
nato pa je cesarja v Ogleju še sam obiskal. To srečanje je privedlo do popolne sprave med 
njima. Ob Ambrozijevem obisku je namreč cesar (tako kot že leta 390) pokleknil pred 
milanskega škofa in izjavil, da so ga v kritičnem trenutku vojne rešile škofove molitve. 
Pismo, napisano pred tem srečanjem, prinaša (poleg prvo navedenega Klavdijanovega 
panegirika) edino konkretnejšo omembo dogodka iz časa, ko je bil cesar še živ. Iz kratke 
Ambrozijeve ocene in razlage dogodka je razvidno, da so krščanski sodobniki razumeli potek 
bitke z orkanskim vetrom kot poseg Boga, kot zanes^ivo zmago nebeškega orožja nad 
neverniki. Ambrozij v pismu cesarju med drugim sporoča: 
"Tvoja zmaga ti je bila prinesena, tako kot pri svetem Mojzesu, pri svetem Jozuetu, pri 
Samuelu in Davidu, na star način in s starodavnimi čudeži: ne s človeškim preudarkom, temveč 
z izlitjem nebeške milosti."21 Oglejska epizoda srečanja med cesarjem in milanskim škofom, ki 
je sledila temu pismu, jasno kaže, daje dogodek kot dar božje milosti razumel tudi sam cesar. 
V pogrebnem govoru ("De obitu Theodosii"), ki ga je imel Ambrozij v navzočnosti 
mladoletnega cesarja Honorija in regenta Stilihona v Milanu 25. feb. 395, na štirideseti dan po 
cesarjevi smrti ("nos celebramus Theodosii quadragesimam", c. 3 in 4), se je škof dotaknjj 
dogodkov v Alpah izpred pol leta in jih je osvetlil z nekaj pomembnimi podrobnostmi. 
Teodozijeva vojska se je zaradi tesnih prelazov in prateža ("locorum angustiis et impedimentis 
calonum") ob spustu v dolino nekoliko prepozno uredila v bojni red ("paulo serius in aciem 
descenderet"). Zaradi zamude je bil sovražnik pred spopadom v taktični prednosti. V kritičnem 
trenutku za svojo vojsko je Teodozij skočil s konja in ob vzkliku "Kje je Teodozijev 3og?" 
stopil pred kolono. S tem dejanjem je svoji vojski vlil poguma. To podrobnost je lahko 
milanskemu škofu zaupal sam cesar ali nekdo iz njegove bližine, zato jo moremo oceniti kot 
avtentično. Upoštevati moramo, da je škof nastopil z govorom v čast pokojnemu cesarju pred 
najvišjimi državnimi veljaki, med katerimi so bili tudi udeleženci bitke pri Frigidu (na primer 
Stiliho). Cesarjev vzklik je nekoliko prirejen svetopisemski citat (Ps. 113,10 oz. 115,2), s 
katerim so se Judje in kristjani v kritičnih trenutkih, ko jih je ogrožala poganska nevarnost, 
neposredno obračali na Boga. V nadaljevanju je Ambrozij še enkrat poudaril božjo zaslugo za 
Teodozijevo zmago, ki ni bila dosežena s cesarjevo hrabrostjo, temveč z božjo pomočjo ("non 
suis viribus, sed domini auxilio"). Cesar po Ambrozijevem prepričanju ne bi mogel zmagati, če 
ne bi poklical na pomoč Njega, ki je pomočnik v bitki. 
1 8 AMBROSIUS, Epistula 61 (PL 16. 1186-1188). Ambrozij že v tem pismu meri na božjo pomoč pri Teodozijevi zmagi 
nad Evgenijem: (c. 1) "...coeleste auxilium pietaii tuae adfore, quo Romanum imperium a barbari latronis immanitate et ab 
usurpatoris indigni solio vindicares. (e. 3)... tantam in praeliis divini auxilii fuisse praesentiam. ut nulli vertices montium adventus 
lui cursum retardarent, non hostilia arma impedimentum aliquod afferrent." 
" PAULINUS, Vita Ambrosii 31,4-5 (ed. AAR. Bastiaensen, Milano 1975, 92 ss). Ambrozij je pomilostitev za 
premagane, ki so se zatekali v cerkev ("ad tuitionem eorum qui ad ecclesiam confugerant, etiam ipse Aquileiam perrexit 
precandum pro eis") zlahka dosegel, kar biograf pojasnjuje z besedami: "...quia christianus imperator provolutus ad pedes 
sacerdotis testabatur mentis et orationibus eius se esse servatum." Prim. A. LIPPOLD, Theodosius d. Gr., 50: Isti, Theodosius I, 
908. 
2 0 Epistula 62,4 (PL 16, 1188 C); F. PASCHOUD v: ZOSIME Ш2, 499. 
2 1 Avtor postavlja bitko pri Frigidu ob bok najbolj znanim vojaškim dogodkom iz zgodovine Izraelcev, v katerih se je na 
strani svojega ljudstva boril Bog. Cesarja Teodozija s tem postavi v rang velikih osebnosti iz zgodovine božjega ljudstva, ki so 
bile deležne posebnega božjega varstva. Ambrozijeve besede bi se mogle nanašati na naslednja mesta iz Stare zaveze: Druga 
Mojzesova knjiga 14 (prehod Izraelcev čez Rdeče morje); 17 (zmaga nad Amalečani); Jozuetova k.ijiga 3 (prehod čez Jordan); 6 
(zavzetje Jerihe); 10-11 (osvajanje Palestine); Prva Samuelova knjiga 7 (Samuelova zmaga nad Filistejci); 17 (Davidova zmaga 
nad Goljatom); 30 (Davidova zmaga nad Amalečani). 
De obitu Theodosii 7 (ed. O. Faller, CSEL 73, 1955, 375); gl. ŠAŠEL, Claustra I, št. 13 (s prevodom); PASCHOUD v: 
ZOSIME II/2, 499. Prim. LIPPOLD, Theodosius d. Gr., 54. 
2 3 Prim. J. KRAŠOVEC - H. GROSS - H. REINELT, Psalmi, Celje 1989, 432 ss.; na omembe psalmskega verza naletimo 
večkrat v legendah o mučencih in drugih tekstih, ki govore o stiski in neposredni ogroženosti kristjanov zaradi preganjanja. Prim. 
Passio ss. Hermagorae et Fortunati 7 (R. BRATOŽ, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od 
začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986,339). 
2 4 De obitu Theod. 23 (CSEL 73,383): "Non enim potuisset vincere, nisi eum, qui certantes adiuvat, invocasse!." 
_ . ^ _ _ _ R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Nekoliko kasneje je Ambrozij v razlagi 36. psalma opisal čudežni veter kot največjo 
posebnost te bitke. Odlomek, ki prinaša opis tega pojava, se v prostem prevodu glasi: 
f " n r 3 n i ! i A ^ S e M P O g 0 S t ? 0 b r a č a j O P r 0 t i t i s t i m ' k i s o J i h z a I u č a l i - T o s e J e z 8 o d i l ° t u d i v nedavni vojni 
Ä l Ä ^ Nevemik, in svetoskrunc, so uživali njega, ki je veroval v Boga, in si prizadevali, da bi 
mu odvzeli vladarsko oblast, gospodovim cerkvam pa so grozili z divjim preganjanjem. Nenadoma se ie 
dvigml veter, k, je nevernikom zbijal ščite iz rok, njihova kopja in druge izstrelke Pa je gnal naTal protî 
g esnikovi vojski. Sovražn k je bil že daleč, toda ti že niso mogli vzdržali napada vettov Pokončali soTih 
? Ä ! a S t m 1 Z S t r e l k 1 ' ln. k a r J e š e s l a b š e - h u J š e r a n e k o t "» "Jihovih telesih so bile na njihovem duhu 
upadel jim je pogum, saj so spoznali, da se bojuje proti njim Bog. Izzivaje so torej šli (v spopad)- nroti 
krščanskemu ljudstvu so iz tulca svojega srca jemali puščice, zastrupljene s hinaiščino, v e n C jih jè 
njihova nevera vračala nj.m v glavo. Naposled so se prevarali sami med seboj in Gospodje azgnal za edo 
ki sojo bil, postavil, vernim. Tako ne le da niso mogli škodovati vernim, temveč so bili ob svo^ pomoč in 
njihovo orožje je prešlo na nasprotnikovo stran." J P 
Ambrozij je kot prvi izpostavil dva dogodka, ki sta prinesla odločitev na bojnem polju v 
Teodozijevo korist: orkanski veter in izdajo znotraj poganske vojske, s katero je mišljen prestop 
Arbitionove armadne skupine na Teodozijevo stran. Oba dogodka je razložil kot božji poseg. Pri 
tem je očitno zaradi večjega pomena in bolj jasno izražene božje volje postavil na prvo mesto 
orkanski veter. S tem je kronološko zaporedje obeh dogodkov obrnil (Arbition je z vojsko ki je 
čakala v zasedi, prestopil na Teodozijevo stran pred odločilnim delom bitke, ko je privršal 
veter). Ambrozij tudi govori o grožnjah poganske strani katoliški cerkvi ("ecclesiis domini 
persecutionum saeva6minitantes"), ki naj bi se nanašale, kot poroča njegov biograf Pavlin prav 
na milansko cerkev. 
V razlagi 43. psalma iz še nekoliko kasnejšega časa je milanski škof ponovno meril na težak 
in v prvem delu za Teodozija kritičen potek bitke, z mislijo, da Gospod tiste, ki gredo v 
zmagovito bitko, včasih za nekaj časa zapusti, zato da bi nato dosegli zmago z vero in da 
njihova predanost Bogu ne bi popustila." 
3. Rufin iz Ogleja v Cerkveni zgodovini (11,33) posreduje prvi sistematičen opis bitke ki je 
za poznavanje njenega poteka ključnega pomena. Pri oceni Rufinovega poročila moramo 
upoštevati, da se je v času bitke avtor nahajal še na Vzhodu (v Jeruzalemu) in se je šele 398 ali 
399 vrnil v Oglej, ki ga je bil zapustil četrt stoletja pred tem (373). Svoje pomembno delo 
prevod bvzebijeve Cerkvene zgodovine z dodatkom v dveh knjigah za dobo "a temporibus 
Constantini post persecutionem usque ad obitum Theodosii Augusti" (kot sam pravi v sklepnem 
delu predgovora), je napisal neposredno po prvem Alarikovem vdoru v Italijo spomladi 402 
torej v letih 402-403. Delo, ki gaje dokončal ob spodbudi oglejskega škofa Kromacija, je bilo v 
prv, vrsti namenjeno oglejski krščanski skupnosti.0 Gre za poročilo sodobnika/nastalo 
približno osem let po dogodku, vendar najbližje kraju dogajanja (36 milj od Akvileje)31 v 
družbeni sredini, ki je zaradi prostorske ter časovne bližine in zvez dogodek gotovo dobro 
poznala zlasti če upoštevamo dejstvo, da se je Teodozij po bitki dalj časa zadrževal v mestu 
KeT J e b l l ° Pnzorišče bitke v bližini itinerarske ceste Aquileia - Emona, glavne prometne 
25 
mimr-FT T è13?*"'0 P S a l m Ì 3 J H 5 ( e d- M - P e t s c h e n i 8 - CSEL 64, 1919, 91); PASCHOUD v: ZOSIME П/2 498 si Prim P 
26 
nr^f»., „ MA- V,AULmJl- V i t a Ambrosi! 31,2 (Bastiaensen 92): "Promiserat enim Arbogastes tunc comes et Flavians 
Z ericas s ^ Ä T 5 ' "-"S t ! " " r T r S Ì f U i S S e n t ' S , a b u l u m S e e S S e f a C , u r o s i n b a s i l i c a - с 1 е Г е Me^iolanensi 
Drim A Р 1 П 1 Ш П ? Т Р Р r o b a t u ™ S ' . ° f*?J e s l ™»kih grožnjah in polemikah med krščansko in pogansko stranjo v Itali?*394 
pnm. А.Г-IGANIOL, L Empu-e chrétien, 292 si.; MATTHEWS, Western aristocracies, 245 si. J 
2g AMBROSIUS, Explanatio Psalmi 43.32 (CSEL 104, 285); prim. THELAMON. Païens et chrétiens 318 
ni,™ . A \ C l a U S ! r a lJ,L 2 2 ; P A S C H 0 U D v : ZOSIME m, 488-490. Odlično analizo Rufinovega poročila o bitki (zlasti megove2tendence) posreduje THELAMON, Païens et chrétiens, 311 -322. poročna o OHki (zlasti 
з о DUVAL, Aquilée et la Palestine entre 370 et 420, AAAd 12, 1977, 263-322, zlasti 267; 280 ss. 
~ . A ^ 0 ! " 8 ^ R u f l n i i n l i b r 0 S h i s t o r i a r u m Eusebii (ed. Th. Mommsen, GCS IX.2, 1908. 951-952); gl. THELAMON Une 
oeuvre desunée à la communauté chrétienne d'Aquilée: l'Histoire ecclésiastique de Rufin, AAAd 22, 1982, 255-27L Isla Rufin 
historien de son temps, AAAd 31, 1987, 41-59. " ' l s , a ' K u h n 
n A- , I t i n « Ï ! , m A ^ ' n i 1 2 8 , 6 ' 7 ( A N S 1 7 7 ) n a v a J a k o t r a z d a l J° "Aquileia civitas - Fluvio Frigido" 36 mili Itinerarium 
г ? , TÏSS,3^1 " 5 6 Л 2 ( A N S 1 7 8 ) k o t r a z d a ' J °x 0 d Og'eja do tretje itinerarske postaje "mutatio c J t r a " (Ató™&na) 35 mil? 
Gl. tud, ANSI 90 (Castra); 91 (Fluvius Frigidus); J. ŠAŠEL, Castra, RE Suppl. 12 1970, 138-139 " M a c i n a ) 35 rmlj. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 11 
povezave iz severne Italije v podonavski in balkanski prostor, je vsekakor možno, da je Rufin 
prizorišče spopada poznal iz avtopsije. 
Rufin je prikazal bitko kot odločilen spopad med krščanstvom ("vera religio") in poganstvom 
("errores"), v katerem odigra odločilno vlogo Bog, Teodozij in njegova vojska pa nastopajo le 
kot izvajalci božje volje. Začetek spopada je že duhovna priprava nanj na obeh straneh: 
Teodozij je dal ponovno vprašati za napoved "božjega moža" Janeza iz Likopolis, na spopad se 
je pripravljal s postom, molitvami, bedenjem, prošnjami pred relikvijami apostolov in 
mučencev, skratka z "nebeškim orožjem", ki več zaleže kakor navadno orožje. Poganska stran 
(zlasti Evgenijev pretorijanski prefekt Nicomachus Flavianus) se je pripravljala z raznovrstnimi 
obredi žrtvovanja ("funestis victimis") in prerokovanj|5("inspicere exta pecudum et ex fibrarum 
praescientia...superstitiosus haec agente...Flaviano"). Rufin je dal spopadu bistveno večjo 
dimenzijo kot bi jo imela sama državljanska vojna, zanj je bil to odločilen spopad med 
krščanstvom in poganstvom. Tako razumevanje spopada je pripisal že samemu Teodoziju, ki naj 
bi mu po zmagi več kot tiranova smrt pomenila zmaga nad poganstvom ("religioso principi 
gloriosior victoria de frustratis opinionibus paganorum quam de tyranni interim fuit"). Odločitev 
v spopadu ni padla šele na bojišču, pač pa že prej v nadzemeljski sferi. Ko se je Teodozij, oprt 
na pomoč prave vere ("verae religionis fretus auxilio"), pojavil z vojsko v alpskih soteskah 
("Alpium fauces"), so se poganski bogovi ("daemones", po krščanskem gledanju zli duhovi oz. 
"hudiči"),3 ki so jim zamam namenili toliko žrtev, zapodili v beg. Poganska Stranje tako ostala 
brez duhovnega vodstva in s tem je bil izid spopada daljnoročno že odločen. Sledil je samomor 
prvega med duhovnimi voditelji poganske strani ("magistri horum et doctores errorum") 
Flavijana, ki je zaslužil tak konec bolj zaradi svoje zmotne ver^ ("pro errore") kot pa zato, ker je 
zagrešil zločin odpada od legitimnega cesarja ("pro crimine"). Armadna skupina v zasedi, ki jo 
je postavila poganska vojska "in superiore iugo", se je ob Teodozijevem prihodu predala 
legitimnemu cesarju. 
Sledila je bitka. Glavnina poganske vojske je pričakala Teodozijevo vojsko ob vznožju gore 
("in descensu montis"), nato se je vnel silovit spopad ("conflictus acerrimus") v globokih 
dolinah ("imis vallibus"). Bitka je bila nekaj časa neodločena, nato so začele Teodozijeve 
pomožne barbarske enote popuščati in so se končno zapodile v beg. To še ni pomenilo, da je 
Bog Teodozija zapustil, nasprotno, kritično stanje krščanske vojske zaradi poraza barbarskih 
oddelkov je imelo svoj globlji smisel: krščanska vojska ne more izbojevati zmage z barbari, 
temveč z božjo pomočjo. Potem, ko so ga zapustila "auxilia barbarorum", se je Teodozij obrnil 
kot običajno na božjo pomoč ("ad solita auxilia"). 
Sledi scena Teodozijeve prošnje Bogu na visoki skali, vidni s celotnega bojišča in obenem z 
razgledom po vsem bojišču. Cesar je odložil orožje in se v ponižnosti vrgel na tla pred božje 
obličje ("prostratus in conspectu dei"). V direktnem nagovoru Bogu je cesar neposredno prosil 
za božji poseg, za neke vrste božje prikazovanje (teofanijo), in je svojo usodo prepustil božji 
razsodbi. Prošnjo je zaključil s citatom iz psalmov (Ps. 113.10 oz. 115,2), ki so ga kristjani 
3 2 Prim. A. JÜLICHER, Ein Wort zugunsten des Kirchenhistorikers Rufinus, Klio 14, 1914, 127-128; F.X. MURPHY. 
Rufmus of Aquileia (345-411). His Life and Works, Washington 1945,171 (z domnevo, daje Rufin kraj spopada obiskal). 
3 3 THELAMON, Païens et chrétiens, 311 ss.; prim, tudi J. ZIEGLER, Zur religiösen Haltung der Gegenkaiser im 4. Jh. n. 
Chr., Frankfurter Althistorische Studien 4,1970. 101 ss. 
34 Hist. eccl. 11,32-33 (Mommsen 1036/7); o Teodozijevem obisku cerkve sv. Janeza Krstnika v Hebdomu ("Pri sedmem 
miljniku". to je 7 milj od prestolnice) poroča SOZOMENUS, Hist. eccl. 7,24 (PG 67, 1489 C in vir št. 8) in za njim 
NICEPHORUS CALLISTUS, Hisl. eccl. 12, 39 (PG 146, 881 C). Gl. STRAUB. Eugenius. RAC 6, 872 si.; LIPPOLD, 
Theodosius I, 903 si.; THELAMON, Païens et chrétiens, 266; 313 si. 
35 Hist. eccl. 11,33 (1037); prim. STRAUB, Eugenius, 870; R. KLEIN, Symmachus. Eine tragische Gestalt des 
ausgehenden Heidentums, Darmstadt 1971,51-56; THELAMON, Païens et chrétiens, 313. 
Rufin teh bogov ne imenuje; med bogovi, ki naj bi posebej Ščitili pogansko stran, izstopata Jupiter (AUGUSTINUS, De 
civ. Dei 5,26; gl. št. 4) in Herkul (THEODORETUS, Hist. eccl. 5,24,4; NICEPHORUS CALLISTUS, Hist. eccl. 12,39; PG 146, 
881 C; gl. vira št. 9 in 19), zaščitnika tetrahov kot zadnjih velikih preganjalcev krščanstva. Prim. STRAUB, Eugenius, 870; 
THELAMON, Païens et chrétiens, 317. 
O (Viriju Nikomahu) Flavijanu, pretorijanskem prefektu Italije in Evgenijevem konzulu leta 394, sicer duhovnem in 
intelektualnem voditelju poganske strani, gl. PLRE I, 347-349; prim, tudi ZIEGLER, Zur religiösen Haltung, 96 ss.; KLEIN, 
Symmachus, 51 ss. 
Rufinov opis prizorišča spopada, sicer zelo skop, ustreza geografski podobi prostora, moti le množinska oblika "v 
dolinah". Ne vemo, ali gre za avtorjevo napako, ali pa je hotel povedati, da je bitka potekala v dveh dolinah (pri Vrhpolju v 
soteski Bele in zatem v Vipavski dolini). 
1 2 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
izgovarjali v kritičnih trenutkih ogroženosti od poganov.39 Teodozijeva molitev pomeni 
pravzaprav nastop "božjega orožja"; cesar je nastopil v podobni vlogi kot svetnik ki kot 
posrednik božje vsemogočnosti odloči izid bitke. Če je bila do tega trenutka bitka neodločena 
oziroma je poganska stran že zmagovala, pa je s posegom Boga v dogajanje postala krščanska 
stran nepremagljiva. 
Molitev je imela takojšnje posledice v zemeljski in nebeški sferi. Na bojišču je dala poguma 
in bojnega poleta Teodozijevim poveljnikom ("hi qui aderant duces animantur ad caedem") 
Med temi seje odlikoval zlasti Bakurij, cesarjev "comes" in "socius" (zavezniški kralj), ki je 
prebil sovražne bojne vrste, uprizoril pravi pokol sovražne vojske in si skozi množico trupel utrl 
pot do uzurpatorja Evgenija. Sledil je dogodek v nebeški sferi, ki so ga pogani ("impii") 
komajda mogli dojeti. Po Teodozijevi molitvi seje dvignil silovit veter ("ventus ita vehemens 
magna vi persistente vento"), ki je sovražne izstrelke obračal proti njim samim in je sovražno 
vojsko povsem onesposobil za boj. Bitka je dobila z neposrednim božjim posegom nove 
dimenzije, tako kot pred tem bitka z deževnim čudežem leta 174. Sovražnikom je upadel pogum 
( tracio adversanorum animo seu potius divinitus repulso"), Arbogastovo junaštvo zaradi 
nasprotovanja Boga ("deo adverso") ni nič zaleglo. Evgenij je bil ujet in pred Teodozijem 
usmrčen, o ostalih dogodkih v zvezi z bitko pa Rufin ne poroča. Pač pa je avtor v zaključnih 
mislih pojasnil smisel bitke. Za pobožnega cesarja to ni bila le državljanska vojna temveč 
predvsem verska vojna z odločilno zmago krščanstva nad poganstvom. Avtor je zaključil 
predstavitev bitke s težko razumljivo mislijo, s katero je utemeljil smiselnost propada poganske 
strani. Manjša kazen za prazen up in zgrešena prerokovanja poganov je njihova smrt kot pa bi 
bila sramota, če bi živeli dalje. Njihova smrt je torej zaslužena. Zmagovalec nad njimi Teodozij 
je kmalu zatem odšel s sveta, da bi, kot pravi Rufin v sklepnem stavku svoje Cerkvene 
zgodovine skupaj s pobožnimi cesarji dosegel zveličanje ("percepturus praemia meritorum") 
№ Kutinu je v ospredju izrazito verska dimenzija spopada, tako kot kasneje pri Oroziju Ker 
je avtor opis bitke oblikoval v skladu z osrednjo idejo, je mnoge sicer običajne sestavine opisov 
bitk izpustil. Ne omenja datuma spopada, topografske oznake so pravilne, vendar se kraj 
spopada ne omenja. Cesarjeva molitev na visoki, z vseh strani vidni skali nad bojiščem ("in 
edita rupe ), je morda upodobljena po Mojzesovi prošnji Bogu med bitko Izraelcev proti 
Amalečanom. Avtor je vse dogajanje od prihoda Teodozija v Alpe do konca bitke združil v 
celoto, tako da iz njegove pripovedi ne dobimo vtisa, da gre za dvodnevno bitko. Vloga 
barbarskih federatov je skrčena na najmanjšo možno mero. Od osebnosti nastopajo poleg 
Teodozija, ki izrazito izstopa, le Bakurij na Teodozijevi strani ter Flavijan in Arbogast na 
Evgemjev, strani. V delu, ki je nastalo v Ogleju in je bilo namenjeno v prvi vrsti oglejski 
krščanski skupnosti, so izraziti idejni poudarki razumljivi tudi spričo konfliktnih razmer v 
samem mestu in njegovi bližnji in daljni okolici okrog leta 400. Tudi drugi Rufinovi "oglejski" 
spisi odražajo polemiko proti poganstvu (pa tudi proti Judom in heretikom), prav tako pridige 
škofaKromacija, ki mu je Rufin delo posvetil. Doba po bitki pri Frigidu, v kateri je Rufin 
i,h / " A m b r o ^ J e v o Poročilo o lem, da je cesar v kritičnem trenutku stopil na čelo svoie voiske in izgovoril P. 11 s -> 
hagmgrafske sühzacye m spričo tega majhne vrednosti omemba kraja dogodka, visoke skale z r , S l člz ooiiSče Smros 
Ä Ä A a 2
0 „ a t " ' ^ . k a , e r i n a J b Ì ^ " " • i« -go.ov,j,va; po **£££?££!££ 
™ Ä Ä l e V b U k i P r i F r i g Ì d U P a d e l ( 4 - 5 8 ' 3 ) - Prim-tud?™^0&. p2refSn03essC: 
т^шХ7^1,°^Т^иек1а1ек' b ire n 0 J^jB k a k 0 r A m b r o » J « - P» katerem seje morda zgledoval (prim 
fi^čnihnS • . » ' l ' " Ш а П Ј S l l k 0 v " o d Klavdijanovega. Avtor (tako kot pred njim Ambrozij) ne opisuje le 
fizičmh^posledic vetra za sovražno stran, temveč omenja tudi padec morale v poganski vojski. P ' 
R,v„, љ ^ M i ° J
z e s o v a kn№ "Ž}6- domnevo je izrazil DUVAL, L'éloge de Théodose dans la Cité de Dieu (V 26 П 
Païens Ä A 3 U f 9
U S t , n , e n n e S 4- 1Ш- , 3 5 " 1 7 9 < z l a s " 1 5 5 > ; " i Aquilée su/.a route (ko. v op. .) , 271; prim Ж А 
43 
„K™ • г "• L - 9 R A C C P RUGGINI, Il vescovo Cromazio e gli ebrei di Aquileia, AAAd 12, 1977 353-381- Ista Parani 
ebre, e cnsttam: od.o socmlogtco e od,o teologico nel mondo antico, Settimane di studio del Centro Imliano di'studi' sulfaûo 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 1 13 
Slika 1: »Tractus lta-
liae circa Alpes«, si­
stem zapornih zidov, 
kot ga shematično pri­
kazuje rokopis dela 
»Notifia dignitatum 
occ. XXIV« (Šašel, 
Claustra I, št. 23; 
ilustracijo, ki jo pri­
naša rokopis iz Bavar­
ske državne knjižnice 
v Miinchnu, povzema­
mo po publikaciji: P. 
Petru, Zaton antike v 
Sloveniji, Ljubljana 
1976 na zadnji strani 
ovitka) ,circa.dßs. Ч ..' 
pisal Cerkveno zgodovino, je v Ogleju in na območju oglejske Cerkve čas dokončnega 
obračuna s poganstvom, k̂  se je odražal v zapiranju poganskih templjev, njihovem rušenju ali 
uporabi v druge namene. Rufinove poudarke moremo razumeti kot odraz časa in avtorjeve 
življenjske poti. Idealizirana podoba cesarja Teodozija, avtorjeva zavzetost za pravoverno 
krščanstvo proti poganstvu, so značilnosti zgodnjega meništva in meniških spisov, ki jih je 
Rufin spoznal med dolgim bivanjem na Vzhodu in jih v zbirki "Historia monachorum" malo 
pred Cerkveno zgodovino objavil v Ogleju. Ignoriranje vloge Gotov v Teodozijevi vojski in v 
sami bitki je morda reakcija nastrali in stisko, ki ju je pretrpel Oglej spomladi 402, ko so se v 
bližini mudili Alarihovi Goti. "Vire" za svoj opis bitke pri Frigidu je Rutin, zajemal iz 
poznavanja dogodka med oglejskimi kristjani, morda v majhni meri iz Ambrozija, upodobitev 
spopada z njegovo nadzemeljsko razsežnostjo pa ustreza duhovnosti vzhodnega meništva. 
medioevo 26, 1980, 13-101 (zlasti 92 ss.); G. CUSCITO, La "societas Christiana" ad Aquileia nel IV secolo, AAAd 29, 1987, 
183-210; S. TA VANO, Tensioni culturali e religiose in Aquileia, AAAd 29, 1987, 211-245. 
Za današnji slovenski in vzhodnoalpski prostor prim, kratko R. BRATOŽ v kolektivnem delu; Zgodovina cerkve na 
Slovenskem, Celje 1991, 19 si 
4 5 Kot pravi Rufin v prologu k zgodovini (Prologus Rufini, Mommsen 951), naj bi v skladu s spodbudo oglejskega škofa 
Kromacija Cerkvena zgodovina služila kot "medicina", kot tolažba in pozaba ("oblivio... malorum") v času, ko so Goti vdrli v 
Italijo in povzročili strahotno opustoženje ("quo diniptis Italiae claustris Alarico duce Gothorum se pestifer morbus infudit et 
agros armenta viros longe lateque vastavit"). GÌ. J. SASEL, Claustra I, št. 21. 
46 THELAMON, Païens et chrétiens, 320. 
14 R.BRATOŽ: BITKA PRI FR1GIDU 
Veliko zmago krščanstva nad poganstvom ob koncu Teodozijeve vlade je Rufin omenil tudi v 
"Zgodovini menihov", ne da bi izrecno omenjal bitko pri Frigidu. 
4. Avguštinov prikaz bitke v Božji državi (De čivkate Dei 5,26)"8 izhaja iz leta 415 (dobri 
dve desetletji po dogodku). Takrat sta izšli494. in 5. knjiga tega monumentalnega dela v 22 
knjigah, ki je izhajalo med leti 413 in 426. Avguštinova vodilna ideja, da je namreč božja 
Previdnost tista, ki vodi človeštvo skozi njegovo zgodovino, je razvidna tudi v zadnjem (26.) 
poglavju pete knjige z naslovom "o veri in pobožnosti cesarja Teodozija". Osrednja misel pri 
predstavitvi Teodozija kot krščanskega cesarja - le ta sledi prikazu Konstantina v 25. poglavju -
je, daje Teodozij kot cesar vseskozi sledil ukazom božje volje. To je Avguštin pojasnil ob treh 
najbolj znanih dogodkih njegove vlade kot so vojna proti Maksimu, vojna proti Evgeniju in 
pokol v Solunu. Vojna proti Evgeniju je od teh primerov edina predstavljena nekoliko izčrpneje. 
Teodozij je tudi pred to vojno vprašal za svet asketa Janeza iz egiptovske puščave, moža 
svetniškega in preroškega slovesa ("Dei servus prophetandi špiritu praeditus"), ki mu je 
napovedal zmago. Proti Evgenijevi silni vojski ("robustissimus exercitus") seje vojskoval bolj z 
molitvijo kakor z bojem ("magis orando quam feriendo"), torej z "nebeškim orožjem", ki v 
vsakem primeru prinese zanesljivo zmago. Osrednji del poročila govori o orkanskem vetru, ki je 
odločil usodo bitke, ne da bi omenjal kraj ali čas dogodka. Avtor se kot edini od sodobnikov 
izrecno sklicuje na izjave vojakov, ki so se bitke udeležili na Evgenijevi strani ("milites nobis 
qui aderant rettulerunt"); le ti so mu povedali, kako jim je silen veter ("vehemens ventus"), kije 
privršal z nasprotne strani, trgal kopja iz rok in že zalučana obračal protinjim samim. Kot "vir", 
ki potrjuje božjo zaščito nad cesarjem, je Avguštin navedel Klavdijana, ' ne da bi upošteval, da 
se pri poganskem pesniku verzi nanašajo na Honorija in ne na Teodozija. Avguštin poroča tudi 
o dogodkih neposredno po Teodozijevi zmagi. Jupitrove kipe ("loviš simulacra"), ki jih je dala 
poganska stran pred vojno postaviti in posvetiti "in Alpibus", je Teodozij odstranil, zlate strele 
na njih pa je blagohotno poklonil svojim slom, da so se iz njih norčevali. Cesar državljanske 
vojne ni zaključil tako kot Cina, Marij, Sula in njim podobni - le ti so že končano vojno 
"podaljšali" v maščevanje nad nasprotniki - temveč z amnestijo. Otroke v bitki (in ne od 
maščevalne roke) padlih sovražnikov, ki so se zatekli v cerkev," je pozval, naj postanejo 
kristjani, in je z njimi postopal s krščansko ljubeznijo. Ni jim odvzel imetja, njihove časti pa je 
še povečal. Cesar ni dovolil, da bi po koncu vojne kdorkoli občutil osebno sovraštvo. 
Avguštinov opis bitke posreduje nekaj izvirnih podatkov. Avtor se sklicuje na priče dogodka, 
in sicer na tiste, ki so se bojevale na Evgenijevi strani. Omenja Jupitrove kipe v Alpah, kar kaže 
na to, da poganska stran ni opravljala verskih obredov in priprav na spopad le v Rimu in 
Milanu, kot poroča vrsta virov, temveč tudi na alpskih zaporah kot braniku Italije, ki naj 
zaustavi krščanskega cesarja. Teodozijevo zelo prizanesljivo ravnanje z nasprotniki, za katero je 
bil zelo zaslužen milansk]4škof Ambrozij, potrjujeta tudi zakona o amnestiji, na katera se 
verjetno sklicuje Avguštin. 
47 
Historia monachorum 1 (PL 21, 404 D - 405 A); "božji mož" Janez iz Likopolis je menihom, ki so ga obiskali, povedal 
naslednje: "... hoc tarnen scire vos volo, quod hodiema die victoriae religiosi Principis Theodosii Alexandriae nuntiatae sunt de 
Eugenio Tyranno.' 
4 8 ŠAŠEL, Claustra I, št. 26; PASCHOUD v: ZOSIMEII/2. 499-500 
49 
DI BERARDINO - QUASTEN, Patrologia ГП, 344. 
Gl. DUVAL, L'éloge de Théodose (kot v op. 42). 
Avguštin je dva verza sestavil iz treh Klavdijanovih verzov (de III cons. Hon. 96-98): iz prve polovice verza 96 (O 
mmium dilecte Deo), iz druge polovice verza 97 (cui militât aether), medtem koje verz 98 pustil neokmjnen (Et coniurati veniunt 
ad classica venti). Na ta način je iz verzov odstranil vlogo poganskega boga Eola, ki se omenja v dveh izpuščenih delih verzov 
( cui fund« ab antns / Aeolus armatas hiemes"). Prim. STRAUB, Eugenius, 872. 
Na podlagi gole omembe dogodka ne vemo, kje naj bi se to zgodilo oziroma ali gre tukaj za vsesplošen pojav. 
Ambrozijevo 62. pismo (Ep. 62,3; PL 16, 1188 B) in Pavhnov življenjepis milanskega škofa (Vita Ambrosii 31 4- gl op 19) 
dokumenürata take prizOTe v prestolnici Milanu. Otroci padlih Evgenijevih vojakov so se zatekli v cerkev zaradi njenega azilnega 
prava (prim. H LANGENFELD, Chnsuanisierungspoliük und Sklavengesetzgebung der römischen Kaiser von Konstantin bis 
Theodosius II, Antiquitas 1,26, Bonn 1977, 107 ss). Avguštinovo poročanje o splošni amnestiji potrjujeta zakona o amnestiji ki 
ju je štin oziroma pet mesecev po očetov, smrt. (18. 5. 395 in 17. 6. 395) v duhu Teodozijeve uredbe izdal Honorij (Codex 
Theodosianus 15,14,11 in 12). J 
STRAUB, Eugenius. 865-868; ZIEGLER, Zur religiösen Haltung, 96 ss. 
Zakona, ki ju je izdal Honorij (g!, op. 52) odrejata le povrnitev tistega dostojanstva, kot so ga prizadeti imeli "ante 
tyrannicum tempus , to je pred Evgenijev.m nastopom ("statum priorem... statuir, veteris dignitatis"). Zakona ne predvidevata 
povišanja časti, kot sporoča Avguštin. r 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 15 
5. Najmlajši med sodobnimi opisovalci bitke pri Frigidu je bil hispanski prezbiter Orožij. V 
času svojega zadrževanja pri sv. Avguštinu v afriškem Hiponu je na njegovo spodbudo in v 
duhu njegove teologije v letih 415-417 napisal pomembno svetovno zgodovino v sedmih 
knjigah z naslovom "Historiae adversus paganos". V delu, ki sega od začetkov svet^ do leta 
416, je približno triindvajset let po bitki kot prvi po Rufinu predstavil dogodek v celoti. 
Orozijev opis bitke prinaša v primerjavi s starejšimi poročili (zlasti Rufinov;m) vrsto novosti. 
Avtor je še dosti bolj kot Rufin izpostavil vlogo cesarja Teodozija kot krščanskega vladarja s 
svetniškim načinom življenja. Pisec je uvodoma pravilno poudaril boljše strateško izhodišče 
Evgenijeve vojske pred bitko, obenem pa napačno meril na njeno večjo moč. Osrednji del opisa 
je namenjen Teodozijevi molitvi v kritičnih razmerah za njegovo vojsko. Ta molitev "in summis 
Alpibus" je združena s postom in bedenjem, kar omenja Rufin kot pripravo na vojno. Kot nov 
element v primerjavi z Rufinovim opisom Teodozijeve molitve na skali se omenja jok oz. 
"lacrimarum lacunae" kot tisti izraz cesarjeve ponižnosti pred božjo vsemogočnostjo, ki prikliče 
božjo pomoč ("pretium praesidii caelestis"). Teodozij stopi pred bralca kot vladar z asketsko 
držo in svetniškimi lastnostmi, ki prikliče božjo pomoč, nato pa sam z znamenjem križa ("signo 
crucis") začne zmagovito bitko. V sosledju Orozijeve pripovedi je imela prošnja.Bogu dve 
neposredni posledici. Prva posledica ("prima salutis via") je bil prestop armadne skupine pod 
poveljstvom komeša Arbitiona, ki je čakala v zasedi ("praemissis callide insidiis ... 
circumpositis insidiis"), na Teodozijevo stran. Orožij je črpal tukaj iz nam neznanih virov, saj 
pred njim Arbitiona ne omenja noben ohranjeni vir. Druga posledica Teodozijeve uslišane 
molitve je orkanski veter ("magnus ille et ineffabilis turbo ventorum... turbo continuus"), ki ga 
Orožij izmed vseh avtorjev opisuje najbolj izčrpno: njegov učinek na izstrelke s strani 
Teodozijeve vojske, ki jim je dal strahovit pospešek, nato učinek na vojake sovražne vojske, ki 
jim je trgal ščite, jih bfl v obraz, jim razkrival nezaščitena telesa, kopja, ki so jih metali, pa 
obračal proti njim samim. Avtor ne daje nobenih topografskih ali siceršnjih podatkov v zvezi s 
potekom bitke, edini uporaben podatek ob opisu vetra je omemba padca morale v poganski 
vojski in njena predaja. Orožij kot prvi za Klavdijanom omenja Arbogastov samomor in kot prvi 
za Rufinom Evgenijevo usmrtitev. Opis bitke je Orožij zaključil s cinično opazko o vlogi Gotov. 
Državljanska vojna ("bellum civile") se je končala s pomilostitvijo sovražne vojske in s smrtjo 
Evgenija in Arbogasta, če ne bi upoštevali deset tisoč padlih Gotov, ki jih je bil Teodozij poslal 
v prve vrste in jih je Arbogast pobil. Njihova smrt je bila za državo korist, njihov poraz je 
dejansko pomenil zmago. 
Orozijev opis prinaša malo novih podatkov. Kot najvažnejšega moremo omeniti omembo 
vojaškega poveljnika zasede, ki je pred odločilnim drugim delom bitke prestopil na Teodozijevo 
stran. Avtor ne sporoča časa in kraja bitke in tako kot Rufin izpušča opis prvega dne. 
Topografske oznake so šablonske ("arta Alpium latera atque inevitabiles transitus"). Pisec vnaša 
v primerjavi z Rufinom v pripoved še več elementov, ki so značilni za svetniške življenjepise. 
Naj jih navedemo: celonočna molitev z jokom, začetek zmagovite bitke z znamenjem križa, 
majhna krščanska vojska ("parva manus") na čudežen način premaga sovražno vojsko ("hostilis 
exercitus"), ki se po bitki vrže pred cesarjem na kolena. Slednji postopa s premaganci zelo 
prizanesljivo. Bistveni sestavini opisa bitke sta - tako kot v svetniških spisih - molitev in čudež 
kot rezultat božjega posega, stvarno dogajanje na bojišču je le bleda kulisa. Kot "dokument 
časa" moremo razumeti Orozijevo poročilo o Gotih. Le ti se označujejo kot Teodozijevi vojaki -
cesarje bil po prvem dnevu bitke, ki seje končal s katastrofo gotskih federatov, "destitutus suis" 
- vendar državi dejansko pomenijo zlo, zato je bila njihova smrt koristna. Orožij je začel pisati 
"Zgodovino" pet let po Alarihovem zavzetju Rima in leto potem, ko je pred Vandali zbežal iz 
rodne Galicije v Afriko. Medtem ko Rufin petnajst let prej pri opisu dogodka izraža predvsem 
svoje protipogansko razpoloženje, pa Orožij v sklepnem delu izpostavi predvsem svoje 
sovraštvo do barbarov. Pri Rufinu se sklepna misel, da so si nasprotniki smrt pravzaprav 
Historiae adversus paganos 7,35,13-19 (ed. K. Zangemeister, CSEL 5, 1882,529-531); s slovenskim prevodom ŠAŠEL, 
Claustra I, št. 25, s francoskim PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 490-491, z nemškim prev. in komentarjem A. LIPPOLD v: 
OROSIUS, Die antike Weltgeschichte in christlicher Sicht II, Zürich - München 1986, 207-209; 296 si. O Oroziju in posebej 
njegovi zgodovini gl. uvod v omenjeno nemško izdajo (OROSIUS, Die antike Weltgeschichte... I, 1985, 5-57) in DI 
BERARDINO - QUASTEN, Patrologia III, 466-470 (obe deli z izčrpno bibliografijo). 
Arbitiona omenja med antičnimi viri le Orožij, kasneje pa od njega odvisni srednjeveški viri, samo epizodo s predajo 
zasede pa omenjajo tudi drugi avtorji (prim, vire 2 c, 3, 8). Gl. kratko PLRE I, 94 (Arbitio I). 
16 R. BRAT02: BITKA PRI FRIGIDI! 
zaslužili, nanaša na pogansko vojsko, pri Oroziju pa na Teodozijeve gotske zaveznike. Orozijev 
podatek o smrti deset tisoč Gotov je morda nekoliko pretiran, vendar v realnih okvirih, in se 
ujema s tem, kar sporoča Jordanes o gotski udeležbi v državljanski vojni leta 394.5 Očitno je od 
več kot dvajset tisoč gotskih federatov v bitki pri Frigidu padla kar polovica vojščakov. 
II. Poročila grških zgodovinarjev iz prve polovice 5. stol. in njihovih posnemovalcev 
do začetka 7. stoletja 
6. Cerkveni zgodovinar Filostorgij, doma iz Kapadokije, je med leti 424 in 433 v 
Konstantinoplu, kjer je preživel večji del svojega življenja, napisal Cerkveno zgodovino v 12 
knjigah za obdobje od 300 do 425. Filostorgijeva zgodovina, ki nadaljuje Evzebijevo 
monumentalno delo, je bila izrazito proarijanska (kot apologija arijanskega teologa Evnomija) 
Delo se je v izvirniku izgubilo. Patriarh Fotij je v drugi polovici 9. stoletja pripravil obsežne 
izvlečke g Filostorgijeve Cerkvene zgodovine in avtorja tudi izčrpno predstavil (Bibliotheke 
cod. 40). 
Filostorgijev kratek prikaz vojne med Teodozijem in Evgenijem (hist. eccl. 11,2)59 prinaša 
malo novosti. Avtorje bil kot arijanec do katolika Teodozija kritičen in mu ni pripisal posebnih 
zaslug za zmago, prav tako ni bil naklonjen poganski strani. Teodozij naj bi se polastil Alp s 
pomočjo izdaje (morda je mišljen Arbitionov prestop na Teodozijevo stran, morda iz pisanih 
virov neznani spopad na alpskih prelazih, zlasti na Hrušici). Sledila je krvava in po poteku 
neodločena bitka pri "Mrzli vodi" (Psychròn hydor). Filostorgij kot edini prevaja latinsko ime 
reke ("Fngidus"), ki se v sodobnih latinskih virih omenja le pri Klavdijanu. Zmaga, ki je 
"zasovražila tirana", je ovenčala zakonito cesarsko oblast. Čudežni veter se ne omenja. Evgenij 
je bil zajet in obglavljen, Arbogast pa je napravil samomor tako, da se je vrgel na meč (način 
samomora omenja pred njim le Klavdijan). 
Filostorgijevo poročilo ni odvisno od nobenega predstavljenega latinskega vira. Verjetno 
temelji na pričevanju udeležencev bitke, s katerimi seje avtor lahko srečal v prestolnici, in od 
katerih je mogel zvedeti za ime reke. Kot arijanski zgodovinar, ki katoliku Teodoziju ni bil 
naklonjen, ni omenil čudežnega vetra kot (po prepričanju sodobnikov) dokaza za poseg Boga v 
korist katoliškega cesarja. 
7. Sokrat, ki je opravljal v Konstantinoplu v času Teodozija II. laični intelektualni poklic 
( scholasticus"), je leta 439 dokončal obsežno Cerkveno zgodovino za čas od Dioklecijanovega 
odstopa 305 do leta 439. To delo je izmed vseh nadaljevanj Evzebijeve Cerkvene zgodovine 
najboljše. Avtorje za 4. stol. črpal iz Rufinove Cerkvene zgodovine, "pa tudi iz drugih avtorjev 
in tako, da je zbiral podatke in poročila živih prič" (kot pravi sam v uvodu v drugo knjigo) 6° 
Sokratov opis bitke pri Frigidu (Hist. eccl. 5,25) prinaša vrsto novosti in je bistveno vplival na 
opise obgodka pri kasnejših grških in deloma latinskih avtorjih. Posredujemo prevod celotnega 
trPrii^n
r дј |?,пНГЧ-А е MIeÌn SV0Jf8a Sina H o n o r i j a r a z8 l a s i l z a avSusta- k 0 s t a «la konzula on sam 
tretjič m Abundantij (393). Na deseti dan meseca januarja je vnovič hitro odrinil z vojsko proti Zahodu 
P,ot.em „ko J.e svoja sinova pustil kot cesarja v Konstantinoplu. Koje šel na pohod proti Evgeniju so mu' 
sledili stevüm barbari onstran Donave, ker so se želeli skupaj z njim bojevati proti samozvancu. Nedolso 
časa zatem je z mogočno vojsko prispel v Galijo (!). Tam se je (Evgenij) pripravljal na spopad in tudi on je 
imel vojsko več desettisoč moz. Prišlo-je do bitke pri reki, ki se imenuje Frigid (Frigdos), in ki je 
e x e r c i t u ' s i ^ ^ ; ^ 3 " 5 ^ ^ ' Mommien' M G H A A 5 / 1 - 18»2. 96): 'Defuncto ergo A.thanarico cunctus eins 
Ша dudum , T Ä ? T l m P e r a t o f n s ,P e r d u r a n s Romano se imperio subdens cum milite velut unum corpus effecit militiaque 
fi^oïïoSÏÏÏÏlïïT foe*»"»™ renovata et ipsi dici sunt foederati. E quibus imperator contra Eugenium 
S T,'J1 7 ? occupasse, plus quam viginti milia armatorum fidèles sibi et amicos intellegens secum 
op 129 y r a n n ° m t a S e m " e g i l ' " P r i m - R W 0 L F R A M ' Di<= Goten. München 1990. 144 si. in 423 
58 . 
, . . И 1 , с ' Ј е v}n:™? t5' 459-624 in (tekstnokritična edicija): Kirchengeschichte (hg. J. Bidez), GCS 21 1913 1-150 O 
F.lostorgju gl. kratko QUASTEN, Patrologia II. 1980, 535-537 (s prevodom Fotijeve predstavitve Fi los to^a in izčrpno lit.) 
и GCS 21, 133; ŠAŠEL, Claustra I, št. 27 (s slov. prevodom); PASCHOUD v: ZOSIME 11/2 491-492 
PG 67, 18°À5)0kra,U g l ' k r a t k ° Q U A S T E N ' P a t r o l ° ž i a П. 537-539 (z izčrpno lit). Edicija: PG 67. 29-872 (navedeno mesto 2,1; 
6 1 PG 67, 652 B - 653 B; PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 492-493; ŠAŠEL, Claustra I. št. 29 (povzetek). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 17 
oddaljena.... Na tistem delu (bojišča), kjer so se Rimljani bojevali proti Rimljanom, je bil boj neodločen. 
Kjer pa so se bojevali za cesarja Teodozija barbarski zavezniki, je bila Evgenijeva stran dosti močnejša. Ko 
je cesar videl, da so barbari povsem potolčeni, ga je navdala silna bolečina. Vrgel se je na tla in klical Boga 
na pomoč. Njegova prošnja ni bila zavrnjena. Bakurija, ki je bil njegov poveljnik (stratelâtes), je nenadoma 
navdal tak pogum, da je z vojaki prve bojne vrste pohitel na tisti del (bojišča), kjer so se barbari spustili v 
beg. Razbil je (sovražne) bojne vrste (phâlaggas) in zapodil v beg tiste, ki so malo pred tem zasledovali 
(barbare). Pripetil se je tudi čudežen dogodek. Zapihal je silen veter. Ta je kopja, ki so jih zalučali 
Evgenijevi vojaki, obrnil proti njim samim, medtem ko so izstrelki nasprotnikov leteli vanje še z večjo 
silovitostjo. Toliko je namreč zalegla cesarjeva molitev. Na ta način se je bojna sreča obrnila. Samozvanec 
je padel cesarju k nogam in ga prosil za življenje. Vendar so ga vojaki prav pred njegovimi nogami 
obglavili. To se je zgodilo na šesti dan meseca septembra, v letu Arkadijevega tretjega in Honorijevega 
drugega konzulata (394). Arbogast, povzročitelj tolikšnega zla, ki je dva dni na begu po bitki spoznal, da ne 
bo mogel ostati živ, se je prebodel z lastnim mečem." 
Sokratovo poročilo vsebuje vrsto izvirnih potez. Po Rufinu je prevzel opis Bakurijeve vloge 
v bitki in opis orkanskega vetra, morda tudi opis Evgenijevega konca (vendar ne v celoti, saj 
Sokrat kot prvi avtor poroča, da so Evgenija pri cesarjevih nogah obglavili Teodozijevi vojaki 
neodvisno od Teodozijeve volje). Ostali elementi poročila so izvirni, vzeti očitno iz nam 
neznanih virov in iz poročil živih prič dogodka. Sokrat kot prvi omenja točen kraj in čas 
spopada (6. sept. 394). Avtor ne omenja Alp, pač pa reko Frigidus, za katero sporoča tudi 
oddaljenost (najverjetneje od Akvileje - tekst je na tem mestu pokvarjen), potem ko je zagrešil 
hudo napako in prizorišče vojne prestavil v Galijo. Sokrat je zagrešil še eno večjo napako pri 
opisu dogodka: dvodnevno bitko je opisal kot enotno (istočasno) dejanje. Cesar naj bi med 
bitko, ko je bilo barbarsko krilo njegove armade poraženo, prosil za božjo pomoč. Iz starejših 
latinskih virov (Rufin, Orožij) vemo, da gre za časovno zaporedno dogajanje: prvega dne bitke 
so bili "barbari" (predvsem Goti) pri preboju sovražne zapore neuspešni in so imeli strahovite 
izgube, nato je cesar prosil božje pomoči, ki naj bi se pokazala v obliki uspešnega Bakurijevega 
preboja sovražne bojne vrste in zlasti z nastopom čudežnega vetra. 
8. Sozomenos, Sokratov sodobnik, ki je tako kot Sokrat opravljal v prestolnici laični 
intelektualni poklic advokata ("scholasticus"), je med leti 439 in 450 napisal (kot nadaljevalec 
Evzebija) Cerkveno zgodovino v devetih knjigah, v kateri zajema obdobje od 324 
(Konstantinova zmaga nad Licinijem) do 439. Znatni deli Sozomenove Cerkvene zgodovine so 
prepisani ali povzeti po Sokratu, ponekod pa je avtor uporabljal druge vire. Bolj kot Sokrat je 
uporabljal zahodne vire, in bolj kot Sokrat je poudarjal vlogo meništva ter je2 v pripoved v 
skladu z duhovnostjo zgodnjega meništva vnašal raznovrstne legendarne motive. 
Sozomenov opis bitke (Hjŝ t. eccl. 7,24,1.-9) se od Sokratovega razen v uvodnem delu precej 
razlikuje. V prevodu se glasi: \ 
"(1) Potem ko je pripravil vse, kar je za vojno potrebno, je Honorija, mlajšega sina, imenoval za cesarja, 
medtem koje Arkadiju že pred tem dal cesarski naslov. Oba je pustil v Konstantinoplu, sam pa je z vojsko z 
Vzhoda pohitel proti Zahodu. Pridružila se mu je ielika množica zaveznikov, barbarov (iz pokrajin) ob 
Donavi. (2) Ko je odšel iz Konstantinopla in je prišel do sedmega miljnika (hébdomon mflion), je počastil 
Boga v tisti cerkvi, ki jo je bil zgradil v čast Janeza Krstnika. Prosil je za srečen izid vojne zase, za vojsko 
in za vse Rimljane, in imenoval Krstnika za svojega zaveznika. Ko je opravil te molitve, je odrinil proti 
Italiji. (3) Prodrl je do Alp in zajel prednje straže. Ko je vzdolž prelaza dospel do vrha in se je že začel 
spuščati navzdol, je zagledal pred sabo ravnino, polno konjenikov in pešcev, ne daleč od njih pa na vrhu 
gore v ozadju množico sovražnikov, ki so dotlej mirovali. (4) Ko pa so se njegove prednje vrste približale in 
spoprijele z vojaki na ravnici, se je razplamtel srdit boj z negotovim izidom, medtem ko se je glavnina 
vojske šele približevala. Preudaril je (cesar), da rešitev, kolikor je odvisna od človeške moči in razuma, ni 
več mogoča, saj so se oni, ki so bili za hrbtom, začeli spuščati z gorskega vrha. Z obrazom se je vrgel na tla 
in med jokom goreče molil. Bog ga je takoj uslišal, kot kaže potek dogodkov. (5) Poveljniki tistih, ki so 
zasedli vrhove gora, so (prek glasnikov) sporočili, da bodo postali njegovi zavezniki, če bodo mogli pri 
njem doseči (visoka) dostojanstva. (Cesar) je iskal papir in črnilo, vendar ju ni našel; tedaj je prijel pisalno 
desko, ki jo je slučajno imel nekdo iz spremstva, in (nanjo) napisal znamenja dostojanstva in vojaških časti, 
ki jih bodo imeli pri njem, če bodo izpolnili obljubo. Pod temi pogoji so se le ti pridružili cesarju. (6) Ko 
nobena stran ni popustila, temveč je na bojnem polju bitka potekala z neodločenim izidom, je sovražnikom 
v obraz udaril silovit veter, o kakršnem nismo še nikdar prej slišali. Razgnal je njihove bojne vrste, kopja in 
sulice, ki so jih metali proti Rimljanom, je obrnil in pognal nazaj proti telesom tistih, ki so jih zalučali. Ščite 
6 2 O avtorju gl. QUASTEN, Patrologia II. 539-541 (z izčrpno lit). Edicija: PG 67, 844-1630 ali (tekstnokritična izdaja) 
GCS 50. 1960 (J. Bidez - G.C. Hansen). 
PG 67, 1489 C - 1492; GCS 50, 337-338 (po tej izdaji PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 493-494); ŠAŠEL. Claustra I, št. 
34 (prevod izbranih delov poročila in povzetek celote). 
18 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
jim je trgal iz rok in jih z nesnago in prahom vred kotalil proti njim. (7) Zdaj, ko niso več imeli orožja, so jih 
večino na mah pobili, druge, ki so se z begom za kratek čas rešili, pa so kmalu zajeli. Evgenij se je cesarju 
vrgel k nogam in ga prosil za življenje. Ko ga je prosil, mu je neki vojak odsekal glavo. Arbogast, ki je 
zbežal, seje po bitki sam pokončal. (8) Govori se tudi, da naj bi v istem času kot je tekla bitka, v božji hiši 
y Hebdomu, v kateri je cesar pred pohodom na vojno molil, hudič nekega obsedenca dvignil kvišku. Le-ta 
je Janeza Krstnika ozmerjal, češ daje bil obglavljen, in med psovanjem je zavpil: 'Ti zmaguješ nad menoj in 
(ti) prežiš na mojo vojsko!' Navzoči, ki so se, kar je razumljivo, silno zanimali za to vojno, da bi kaj novega 
slišali ali brali, so si zaprepaščeni zabeležili datum (dogodka). Nedolgo zatem so tisti, ki so se bitke 
udeležili, potrdili, daje le ta potekala na isti dan. Pripoveduje se, da so se te stvari tako zgodile. 
Sozomenov opis vojne med Teodozijem in Evgenijem je dragocen zato, ker nam najbolj 
podrobno slika prestop Arbitionove armadne skupine na Teodozijevo stran, dogodek, ki ga 
latinski sodobni viri (Rufin in Orožij) prav kratko omenjajo. Pripoved o motivih za prestop in o 
poteku razgovorov je legendarno obarvana. Z oziram na to, da se avtor sklicuje na udeležence 
bitke pri Frigidu na Teodozijevi strani, je vsekakor verjetno, da bistveni del pripovedi o 
prestopu (pogajanja, Teodozijeva obljuba) ustreza resnici. Epizoda v Hebdomu, s katero 
Sozomen zaključuje opis vojnih dogodkov, kaže na to, da je bil avtor pod vplivom sodobne 
hagiografske književnosti. 
9. Teodoret iz Kira v bližini Antiohije je v letih 449-450, v času pregnanstva v Apameji, 
napisal obsežno Cerkveno zgodovino za obdobje od 323 (začetek arianizma) do 428. Delo, 
napisano z močnimi apologetskimi in protiheretičnimi tendencami (zlasti proti arianizmu), 
temelji na Sokratu, Sozomenu in Rufinu, prinaša pa tudi vrsto novih podatkov. Teodoret, avtor 
zbirke življenjepisov menihov iz sirijske puščave (Historia religiosa), je bil še bolj kot Sozomen 
pod vplivom hagiografske književnosti, kar odraža tudi njegov opis bitke pri Frigidu. V prevodu 
se opis (Hist. eccl. 5,24,1-17) glasi: 
"(1) Na ta načinje prepobožni cesar vzpostavil mir v cerkvah. Še prej kot je nastopil mir, je ob novicah 
o Valentinijanovi smrti in Evgenijevi uzurpaciji odšel z vojsko v Evropo.(2) V tistem času je živel v Egiptu 
neki Janez, ki je imel v časteh asketsko življenje. Deležen je bil duhovne milosti in tistim, ki so ga 
povprašali, je napovedal mnoge stvari v prihodnosti. K temu je poslal bogaljubeči cesar, da bi izvedel, ali 
naj se vojskuje proti samozvancema. Cesarju je napovedal, da bo v prvi vojni zmagal brez prelivanja krvi, v 
drugi pa bo zmagal šele po zelo krvavi bitki. (3) S tem upanjem je cesar šel na vojno, pobil v bitki številne 
sovražnike, vendar izgubil številne barbare, svoje zaveznike. Poveljniki, ki so bili mnenja, da je pod 
orožjem premalo vojakov, so svetovali, da bi ustavili vojno, nato pa bi z nastopom pomladi zbrali vojsko, s 
katero bi sovražnike presegali po številu. Prepobožni cesar tega predloga ni sprejel. (4) Dejal je, da se ne 
sme dopustiti, da bi se Odrešenikovemu križu očitala tolikšna slabost, Herkulovi podobi pa priznala takšna 
moč. 'Kajti križ je vodnik te vojske, sovražne pa ona (podoba).' S takšno vdano vero je izrekel te besede. 
Ker je bila vojska, ki mu je preostala, maloštevilna in brez pravega poguma, si je poiskal kapelico na vrhu 
gore, kjer je bil vojaški tabor, in vso noč prebil tako, da je ponižno molil h Gospodu vsega. (5) Ob 
petelinjem petju pa je njegovega duha premagal spanec. Ko je ležal na steptanih tleh, se mu je zdelo, da vidi 
dva moža, odeta v bela oblačila, ki jezdita na bleščeče belih konjih in mu zapovedujeta, naj bo pogumen, 
naj prežene strah, in naj ob zori oboroži in uredi vojsko v bojni red. Povedala sta mu, da sta bila poslana kot 
zavetnika in pomočnika (epìkouroi kaì prómachoi). (6) Eden seje predstavil za Janeza Evangelista, drugi za 
apostola Filipa. Po tem videnju cesar ni nehal moliti, temveč se je molitvi posvetil s še večjo gorečnostjo. 
(7) Isto videnje je imel tudi neki vojak, ki je to razodel svojemu stotniku (lochagós); ta je (novico) 
posredoval tribunu (chiliârchos), tribun je to (novico) prenesel generalu (stratèges). General, ki je menil, da 
to naznanja nekaj novega, je novico sporočil cesarju. (8) On pa je dejal: Tale (vojak) tega ni videl zaradi 
mene, kajti jaz (sam) neomajno zaupam tistima, ki sta mi obljubila zmago. Da pa ne bi kdo mislil, da sem si 
videnje izmislil, ker si želim bitke, je On, ki je Varuh moje cesarske oblasti, naklonil to (videnje) tudi temu 
(vojaku), da bi postal verodostojen pričevalec mojih besed. Kajti skupni Gospod je kot prvemu razodel to 
videnje meni. (9) Opustimo torej strah in sledimo zavetnikoma in vojskovodjema (promâchois kaì 
polemârchois). Nihče naj ne misli, daje zmaga odvisna od množice vojakov, temveč naj vsak upošteva moč 
tistih, ki poveljujejo.' S temi besedami je nagovoril vojake, in ko jim je vlil poguma, so se spustili z vrha 
gore. (10) Samozvanec, ki je od daleč videl, da se (sovražni) vojaki pripravljajo na boj, je oborožil svojo 
vojsko in jo razporedil v bojni red. Sam pa je ostal na nekem griču; dejal je, da si cesar želi umreti in da se 
pripravlja na boj (z namenom), da bi se rešil tega življenja. Poveljnikom je ukazal, naj ga živega in v okovih 
privedejo predenj. 
(11) Že sta si vojski pripravljeni na boj stali nasproti in pokazalo se je, da je bila sovražna vojska 
velikokrat večja, vojska, ki se je borila za cesarja, pa se je kajpada dala zlahka prešteti. Ko so se z ene in z 
druge strani vsuli izstrelki, so se uresničile obljube zaščitnikov v boju (prómachoi). (12) Kajti proti 
sovražnikom se je dvignil silen veter, ki je njihove puščice, kopja in druge izstrelke obračal nazaj, tako da 
64 
Edicija: PG 82, 882-1280 oz. (tekstnokritična) GCS 19. 1954 (L. Parmentier - F. Scheideweiler). O avtorju gl 
QUASTEN. PatrologiaП. 541-559, zlasti 555 si. (zizčrpno lit). 
GCS 19, 324-327 oz. PASCHOUD v: ZOSIME Ш2, 494-496; z latinskim prevodom v PG 82, 1249 D - 1253 C; 
SASEL. Claustra I, št. 33 (povzetek s prevodom Hist. eccl. 5,24,4). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 19 
so bili vsi ti izstrelki brez haska, saj cesarjevi vojski niso mogli škodovati niti težko oboroženi pešci, niti 
lokostrelci, niti lahko oboroženi vojaki. (13) V obraz jim je nosilo oblake prahu, da so morali zapirati oči in 
varovati svoje ogrožene zenice. Cesarjevi vojaki, ki jih ta vihar ni prav nič prizadel, so neustrašeno pobijali 
sovražnike. (14) Ko so ti videli, kaj se dogaja, in ko so spoznali poseg božje pomoči, so odvrgli orožje in 
cesarja prosili, da bi jim izkazal usmiljenje. Ta jim je odpustil in naklonil milost, vendar jim je ukazal, naj 
nemudoma privedejo samozvanca. Stekli so in se povzpeli na grič, kjer se je oni mudil, ne da bi vedel, kaj 
se je medtem zgodilo. (15) Ko je videl, da so brez sape in s težkim dihanjem izdajajo (svoje) hitenje, je 
mislil, da mu sporočajo zmago; vprašal jih je, ali vodijo s seboj tudi zvezanega Teodozij", kot je bil naročil. 
Odgovorili so mu: 'Ne vodimo njega k tebi, temveč tebe odvedemo k njemu. Tako je namreč sklenil 
Vsemogočni.' (16) Po teh besedah so ga potegnili s prestola, mu nadeli okove in ga odvedli. Kot ujetnika so 
odvlekli njega, ki se je še malo pred tem oholo postavljal. Cesar ga je spomnil na krivice, ki jih je storil 
Valentinijanu, na nezakonito tiransko oblast in na vojno proti zakoniti cesarski oblasti. (17) Zasmehoval je 
Herkulovo podobo in prazen pogum, ki je od nje izhajal. Nato je izrekel sodbo, pravično in v skladu z 
zakonom o kaznovanju. Tako mogočen je bil (cesar) v miru in v vojni, ker je vedno prosil božje pomoči in 
jo vselej tudi prejel." 
Teodoretov opis bitke je z ozirom na čas in kraj nastanka in z ozirom na avtorjevo izrazito 
tendenco manjše izpovedne vrednosti kot opisa obeh starejših sodobnikov iz prestolnice. 
Teodoret ne omenja ne časa ne kraja spopada, celo Alpe se ne omenjajo. Elementi božje 
navzočnosti so vseskozi v ospredju do take mere, kot da bi imeli pred seboj hagiografsko in ne 
zgodovinsko pripoved. Napoved Janeza iz Likopolis je podana v bolj precizni obliki: svetnik ni 
samo napovedal cesarju zmage v vojni, temveč naj bi tudi sporočil, da bo ta zmaga dosti bolj 
krvava kot v prvi vojni. Prvi, za Teodozija neuspešen dan bitke, je prikazan kot ločen del vojne, 
v kateri je cesar sicer pokončal veliko sovražnikov, vendar izgubil veliko barbarskih pomožnih 
enot. Teodoret kot edini poroča, da so zatem poveljniki Teodoziju svetovali, naj se umakne in 
pripravi na vojni pohod prihodnje leto. Cesar, ki naj bi bil prepričan v božjo pomoč, naj bi 
predlog odbil z utemeljitvijo, češ da se križ, v čigar imenu se bojuje, ne bo niti za trenutek 
uklonil Herkulovi podobi. Spričo takšne utemeljitve se zdi poročilo o posvetu vprašljivo, čeprav 
ga nekateri ocenjejejo kot enega redkih avtentičnih delov Teodoretovega opisa. Teodozijevo 
nočno molitev, ki jo omenjata Sokrat in Sozomen, je Teodoret postavil v molilnico ("oikfskon 
euktéion") v taboru vrhu gore. Ker molilnico omenja med zgodnjimi viri samo on, ne moremo te 
omembe šteti kot dokaz za obstoj molilnice (kapele) na Hrušici, tudi zato ne, ker se je Teodozij 
tedaj nahajal v bližini bojišča. Teodozijeva sanjska vizija spominja na nadnaravne sanje kot 
božje naznanilo človeku v nekem kritičnem trenutku. Sanjska videnja nastopajo večkrat v Bibliji 
in v hagiografski književnosti, omenjajo se v poganski književnosti, v 4. stoletju pa pri cesarjih 
pred odločilnimi bitkami s pogansko vojsko. Posebnost te sanjske vizije je, da v njej ne 
nastopa Bog, temveč "nebeška jezdeca" angelskih lastnosti, in da ima kot potrditev božje 
pomoči isto vizijo še neki neimenovani Teodozijev vojak. Te sanje moremo označiti kot 
hagiografski element v zgodovinski pripovedi, katerega histeričnost je sporna. Če upoštevamo 
dejstvo, da so s podobnimi videnji - dejanskimi ali izmišljenimi - vojskovodje v antiki skušali 
dvigniti moralo svoje vojske pred odločilnim spopadom, kot nam poroča Frontin, 
Teodoretovega poročila ne moremo a priori označiti za golo izmišljotino. Nerešljivo ostane le 
vprašanje, od kod bi lahko zvedel za Teodozijeve sanje pred odločilno bitko avtor iz Sirije več 
kot pol stoletja kasneje. 
Teodozijeva sanjska vizija, ki jo omenja med viri iz 5. stol. samo Teodoret, je prek 
Kasiodorove latinske priredbe cerkvene zgodovine Teodorja Lektorja z začetka 6. stol. - le-ta 
prinaša povzetke iz predstavljenih cerkvenih zgodovin 5. stol. - prešla v zahodno srednjeveško 
historiografijo (Landolfus, Frutolf, Dandulus), prav tako je vplivala na predstave bizantinskih 
zgodovinarjev (Kedrenos, Nikephoros Kallistos). 
Na elemente hagiografske stilizacije naletimo tudi pri samem prikazu bitke: Evgenijeva 
vojska je močnejša, ima ugodnejši bojni razpored in v zmago prepričani Evgenij, ki med bitko 
sedi na prestolu na vzpetini (tako kot Kserkses med bitko pri Salamini), ukaže svojim, naj 
66 SEECK - VEITH, Die Schlacht am Frigidus, 465; LIPPOLD, Theodosius 1,906. 
Prim, nazadnje VUGA, Bitka ob reki Frigidus (kot v op. 2), 53. 
6 8 Prim. Prva Mojzesova knjiga 15,12-16; 20,3; 28,10-15; 37,5 ss; 40,5; Prva Samuelova knjiga 3,3 ss; Prva knjiga kraljev 
3,5 ss; Danijel 4 in 7; Druga knjiga Makabejcev 15,12-17. A. BRASSEUR, Le songe de Théodose le Grand, Latomus 2, 1938, 
190-195, opozarja na podobno vlogo Dioskurov kot nebeških jezdecev in pomočnikov v bitki v poganskih predstavah. 
"Prikazovanja" Dioskurov neposredno pred bitko so služila dvigu morale v vojski; prim. FRONTINUS. Strategematon 1,11,8-9 
(ed. C E . Bennett, LCL, 74). O prikazovanjih cesarjev Konstantina in Licinija gl. op. 137. 
20 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Teodozija ujamejo in privedejo k njemu. Opis orkanskega vetra ima pri Teodoretu nov element: 
veter naj bi dvignil prah, ki naj bi sovražno vojsko bil v oči in jo s tem onesposobil. Pomen 
oblaka prahu se zdi pretiran, saj v primeru Vipavske doline ne gre za puščavsko ali peščeno 
območje, kakršnega je avtor poznal iz svoje dežele. Sklepni del bitke z Evgenijevo aretacijo je 
prav tako prikazan v duhu hagiografske književnosti. Teodozijeva zmaga je zmaga krščanskega 
Boga nad Herkulom, prepobožni (pistótatos) cesarje spričo svoje bogaboječe drže vedno znova 
deležen božje zaščite. 
10. Zosim, visok uradnik (comes, advocatus fisci) poganskega prepričanja iz časa cesarja 
Anastazija (498-518), je v svoji "Novejši zgodovini" posredoval pogansko videnje dogodka, ki 
se od vseh doslej obravnavanih razlag krščanskih avtorjev bistveno razlikuje. Zosimova 
zgodovina je v večjem delu skoraj dobesedno prepisana po neoplatoniku Evnapiju iz Sard (345-
420). Fotij namreč pripoveduje, da posreduje Zosim le nekoliko skrajšano verzijo Evnapijevega 
dela ^naslovom "Hypomnémata historika" v 14 knjigah (za čas 270-404, torej tudi za dogodke 
394), zato bi z ozirom na čas nastanka predloge ta vir lahko uvrstili na prvo mesto med 
grškimi viri (pred Filostorgijem). Zosim nam torej približno eno stoletje po bitki pri Frigidu 
posreduje poročilo sodobnika dogodka, ki je bil edini med poročevalci odkrit pogan in kot tak 
izrazito nenaklonjen cesarju Teodoziju. Ker gre za zelo pomembno poročilo, ga v prevodu 
posredujemo v celoti. 
"(1) Potem koje uredil te stvari, je svojega mlajšega sina Honorija vzel s seboj na pohod, prešel z veliko 
naglico vse vmes ležeče dežele, se polastil prehodov čez Alpe in se pojavil popolnoma nepričakovano pred 
sovražnikom. (2) Evgenija je z nenadnim prihodom silno prestrašil. Ker je ocenil kot bolj primerno, da 
pošlje nad sovražnike barbarske enote in da najprej le te izpostavi nevarnosti, je ukazal Gainu, naj gre v 
napad z ljudstvi, ki so mu podložna, sledijo pa naj mu ostali poveljniki, ki so poveljevali barbarskim 
oddelkom, sestavljenim iz konjenikov, lokostrelcev na konjih in pešcev. (3) Ko jim je prišel nasproti 
Evgenij s celotno vojsko in sta armadi trčili druga ob drugo, je v trenutku, ko je potekala bitka, nastopil tak 
sončni mrk, da se je dolgo časa zdelo, kot da je padla noč. Vojski, ki sta na ta način bojevali nočno bitko, 
sta uprizorili tak pokol, da je še istega dne doletela smrt večji del Teodozijevih zaveznikov, od poveljnikov 
pa Bakurija, ki se je s svojimi najbolj hrabro pognal v nevarnosti. Drugi (poveljniki) so se s preostalimi 
(možmi) iznenada pognali v beg. (4) Ko je padla noč in sta se vojski ponovno uredili, je Evgenij, navdušen 
zaradi zmage, razdelil najbolj zaslužnim darila, vojakom pa je dovolil, da so se pogostili, saj je menil, da po 
tako težkih izgubah nadaljevanje vojne ni več mogoče. Ti so se še vedno gostili, ko je cesar Teodozij videl, 
da se bo kmalu pričelo daniti. Z vso vojsko je planil nad sovražnike, ki so še spali, in jih pobijal, ne da bi se 
ti sploh zavedali, kaj se dogaja. (5) Prodrl je celo do Evgenijevega šotora in pri tem pobil veliko število 
njegovih spremljevalcev. Nekateri, ki jih je strah vrgel iz spanja, so se zapodili v beg in so bili zajeti. Med 
njimi je bil tudi sam Evgenij, ki so ga zgrabili, mu odsekali glavo, jo nataknili na dolg kol in jo nosili po 
taboru. Kazali so jo tistim, ki so še vztrajali na njegovi strani in jim dopovedovali, naj sedaj, kot se za 
Rimljane spodobi, prestopijo na cesarjevo stran, kajti samozvanec je pokončan. (6) Vsi, ki so ostali živi po 
zmagoviti bitki, so planili k cesarju, ga oklicali za avgusta in ga prosili odpuščanja za svoja krivična 
dejanja. Cesar jim je rad odpustil. Arbogast, ki je menil, da pri cesarju ne bo našel milosti, se je zatekel v 
najbolj neprehodno gorovje. Koje spoznal, da njegovi zasledovalci preiskujejo vsak kotiček, se je vrgel na 
meč; raje je šel v prostovoljno smrt kot pa da bi padel sovražnikom v roke." 
Evnapijev opis bitke, ki ga posreduje Zosim, se od vseh dosedanjih precej razlikuje. 
Predvsem je vpadljiva popolna odsotnost religioznih elementov. Ne na Evgenijevi, ne na 
Teodozijevi strani bogovi ne nastopajo, vojna med Teodozijem in Evgenijem je opisana kot 
običajna državljanska in ne verska vojna, verska pripadnost ene in druge strani se pri opisu 
vojne sploh ne omenja. Pisec za poraz v sami bitki sicer bolj uspešne Evgenijeve vojske krivi 
Evgenija, njegovo naivnost, neizkušenost in neprevidnost po prvem uspešnem dnevu bitke. Kot 
neobičajen element, ki bitko spremlja, ne nastopa pa v korist ali škodo nobene od bojujočih se 
strani, nastopa pri Evnapiju-Zosimu sončni mrk. V obliki, v kakršni se отепЦ je že spričo 
celodnevnega trajanja brez dvoma napačen element Evnapijeve pripovedi. Postavlja se 
69 
PHOTIOS, Bibliotheke. Cod. 98; gl. PASCHOUD v: ZOSIME I (Paris 1971), IX-XI (izvirnik in franc prevod) O 
Evnapiju kot zgodovinarju prim. R.C. BLOCKLEY, The Fragmentary Classicising Historians of the Later Roman Empire 
Eunapius, Olympiodonis. Pnscus and Malchus. I (Liverpool 1981). 1-26: 97-106: II (1983). 1-150 (edicija fragmentov s 
komentarjem). 
Historia nea 4,58. Temeljno edicijo in komentar je pripravil PASCHOUD v: ZOSIME П/2 427-328 in 466-468 
SASEL, Claustra I, št. 32 (povzetek); gl. tudi ZOSIMOS, Neue Geschichte, übersetzt und eingeleitet von O. VEH erläutert von S 
REBENICH. Stuttgart 1990, 205 sl. in 355 si. Kratko o Zosimu in njegovem delu tudi R. BRATOŽ, ZČ 46. 1992. 267-270 
(predstavitev navedene nemške izdaje Zosima). 
Časovno najbližji in v virih dokazani je sončni mrk 20. nov. 393 (Fasti Vindobonenses priores 520. z napačnim 
datumom 27. okt.; Mommsen, Chronica minora I, 298; MARCELLINUS COMES, Chron. a. 393 (brez datuma)- Chron min H 
63). Ta mrk je bil gotovo viden v Konstantinoplu. Prim. PASCHOUD v: ZOSIME II/2. 476-477 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • i 21 
Slika 2- Valvasorjeva grafična upodobitev bitke pri Frigidu (J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzog­
tums Krain, Laibach-Nürnberg 1689, IV. Band, str. 207 (Buch XIV, Cap 16)): Vir avtorjevega 
navdiha je Rufin, ki omenja Teodozijevo molitev na visoki skali. Iz Valvasorjeve postavitve bitke 
na Kranjsko in upodobitve vipavskega gradu v ozadju je razvidno, da je avtor domneval kot kraj 
odločilne bitke ravnico med Vrhpoljem in Dupljem, čeprav teh krajev pri samem opisu bitke ne 
omenja 
vprašanje, ali je poganski avtor orkanski veter, "nadnaravni" vremenski pojav v korist 
Teodozijeve vojske, ki so ga kristjani razumeli kot poseg Boga, samo nadomestil z drugim 
pojavom, ki mu je bil bližji in je bil po učinku "nevtralen". Pri tem je Zosim naravni pojav 
postavil na prvi dan bitke, medtem ko v izročilu krščanskih avtorjev orkanski veter nastopa na 
drugi odločilni dan bitke. Možno je, da se Evnapij-Zosimova omemba dnevne zamračitve 
nanaša na zatemnitev ozračja ob nastopu vetra, kar bi Evnapij lahko izvedel iz pripovedovanja 
udeležencev bitke. Sodbo o tem, do kakšne mere Evnapij-Zosimova pripoved lahko ustreza 
resnici, lahko da v tem primeru le vremenoslovec. 
Evnapij-Zosimova pripoved prinaša še nekaj zanimivih podatkov, ki so v posameznih 
primerih podobni onim pri krščanskih avtorjih, spet drugič pa se od njih razlikujejo. Avtor kot 
edini poleg kronista Marcelina iz 6. sto], (gl. št. 13 d) napačno poroča, da je Teodozij vzel s 
seboj na pohod mlajšega sina Honorija. Teodozijev pohod opisuje kot izredno hiter in omenja 
presenečenje na Evgenijevi strani, kar prav tako ne ustreza7resnici. Teodozijev prihod ni bil tako 
hiter, da se Evgenijeva vojska nanj ne bi mogla pripraviti. V nadaljevanju se ne omenjata kraj 
7 2 Prim. PASCHOUD v: ZOSIMEII/2, 487 (Addendum). 
" Gl. k temu PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 466 si. (op. 210). 
7 4 Teodozij je šel na pohod v drugi polovici maja 394 (ne že v začetku januarja, kot poroča SOCRATES, Hist. eccl. 5,25, 
vir 7), torej je bil z vojsko na poti dobre tri mesece. Teodozijev pohod proti Magnu Maksimu 388 je bil hitrejši: cesar je bil ob 
koncu aprila še v Solunu, 21. junija Še v Skupih, dobra dva meseca kasneje, 28. avgusta, pa je že zajel in usmrtil nasprotnika pred 
Oglejem; prim. PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 442 si.. Evgenij je odšel z vojsko iz Milana proti alpskim zaporam pred 1. 
avgustom (AMBROSIUS. Epist. 61,2; PL 16, 1186-1187). 
22 R. BRAT02: BITKA PRI FRIGIDU 
ali datum bitke, prav tako ne zvemo nič o velikosti armad ali številu padlih. Federatska vojska 
na Teodozijevi strani se označuje le generično ("barbari") ali po poveljnikih (Gainas, Bacurius) 
ter po oborožitvi (konjeniki, pešci, "hippotoxótai", lokostrelci na konjih, s čimer so morda 
mišljeni Alani ali Huni). Evnapij-Zosim tudi edini daje smiselno razlago Evgenijevega 
takojšnjega obglavljenja še med bitko: njegovo glavo so na dolgem drogu kazali preostali 
sovražni vojski, da bi le ta čimprej položila orožje, ker je z uzurpatorjevo smrtjo državljanska 
vojna izgubila vsak smisel. Poročilo samo se zdi avtentično saj spominja na podobne dogodke 
po zaključku drugih državljanskih vojn v rimskem cesarstvu. 
11. Theodoros Anagnostes (Lector) (umrl po 518), je na podlagi Sokratove, Sozomenove 
in Teodoretove Cerkvene zgodovine napisal tako imenovano "tridelno zgodovino" (Historia 
tripartita), v kateri je opisal tudi bitko pri Frigidu. Njegovo delo je pred 580 Kasiodor (oz. 
njegov učenec Epifanij) prevedel v latinščino (gl. vir št. 14). Teodorovega zapisa o bitki, ki je 
kompilacija iz omenjenih cerkvenih zgodovinarjev, ne navajamo, ker ne vsebuje nobene izvirne 
poteze in ker navajamo v prevodu Kasiodorovo poročilo. Slednje je imelo na Zahodu precejšen 
vpliv, medtem koje Teodorova kompilacija ostala na Vzhodu brez pomembnejših odmevov 
12. Janez iz Antiohije, avtor le fragmentarno ohranjene svetovne kronike (do leta 610), je 
ustvarjal sicer že na pragu srednjebizantinske dobe, vendar je črpal iz del boljših zgodovinarjev 
poznoantične dobe (Evnamj-Zosim, pa tudi cerkveni zgodovinar Sokrat), zato smo ga uvrstili v 
skupino antičnih avtorjev. Fragment, ki ga je ohranil Konstantin Porfirogenet, prinaša tudi opis 
bitke pri Frigidu. Avtor se je zgledoval predvsem po poganskih zgodovinarjih Evnapiju in 
Zosimu. Janezov op ŝ bitke omenja tudi Teodozijevo molitev, ki je standardni del opisov 
krščanskih avtorjev. V pripovedi, ki je vsebinsko skoraj identična z Evnapijevo oz. Zosimovo, 
naj izpostavimo le tista mesta, ki se od predloge razlikujejo, in ki kažejo na to, da je pisec 
uporabljal tudi druge, nam neznane vire. Janez iz Antiohije poroča, da je bitka trajala od srede 
dneva do tretje nočne straže, se pravi okrog 15 ur. Omenja sončni mrk, ki naj bi trajal ves 
dnevni del bitke (kar je povsem absurdno, saj traja popolni sončni mrk lahko le nekaj minut) in 
drugače kot Evnapij-Zosim omenja zvezde na nebu. Avtor omenja Teodozijevo molitev (morda 
po Sokratu, vendar je formulacija zelo kratka in se razlikuje od Sokratove ter se z uporabo 
izpeljanke iz glagola "hiketeüo" deloma približuje Teodoretovi). Po usmrtitvi Evgenijeve na kol 
nataknjene glave ne kažejo le po bojišču, temveč jo nosijo po italskih deželah, kar se zdi spričo 
podobnih dogodkov med drugimi državljanskimi vojnami tudi avtentičen del pripovedi.79 
Arbogastov samomor je različno motiviran kot pri Evnapiju-Zosimu: medtem ko je pri prvem 
vzrok brezizglednost položaja (kar poudarjajo tudi vsi latinski viri), pa ga po Janezu pahne v 
samomor divja barbarska nrav. Očitno je imel Janez na razpolago poleg Zosima še neki drugi 
"poganski" vir s še bolj poudarjenimi elementi poganske razlage (dolžina sončnega тгкги usoda 
Evgenijeve odsekane glave) ali pa je bolj precizno povzemal iz Evnapija kot Zosim. Poleg 
tega je Janez poznal tudi neki krščanski vir, ki pa ga je pritegnil v izjemno skromni meri. Iz 
njega je povzel zelo kratko omembo Teodozijeve molitve, ki je edini religiozni element 
Janezove pripovedi. 
III. Poznoantični latinski povzetki in prevodi (ca. 400-580) 
13. Med poznoantičnimi latinskimi viri o bitki pri Frigidu naj omenimo tudi pet kratkih 
zapisov o vojni med Teodozijem in Evgenijem. Ti zapisi ne omenjajo bitke pri Frigidu, pač pa 
75 
Prostorsko najbližji podoben dogodek je iz leta šestih cesarjev 238, ko so odsekani glavi Maksimina Tračana in 
njegovega sina kazali Oglejcem, nato pa ju prek Italije ponesli v Rim; gl. Historia Augusta, Maximini duo 23,7; 24,4 (D. Magie, 
LCU П, 358 ss.); HERODIANUS, 8,5,9 (CR. Whittaker, LCL, II, 284). Prim. A. LIPPOLD, Kommentar zur Vita Maximini duo 
der Histona Augusta, Bonn 1991, 563 in 569 si. Primer iz 4. stol.: po bitki pri Milvijskem mostu, kije po pomenu primerljiva z 
bitko pri Frigidu, so nosili po Rimu Maksencijevo odsekano glavo (Panegyricus 12 (9) 18,3; ed. R.A.B. Mynors, Oxford 1973, 
284). 7 6 
m™ ™ T H E O D O R O S ANAGNOSTES, Kirchengeschichte, hrsg. v. G. Ch. Hansen, Berlin 1971; ŠAŠEL, Claustra I. št 38- gl 
PHTLOSTORGIUS, Kirchengeschichte (ed. Bidez, GCS 21, 1913,335 app.). Po Teodorju seje zgledoval le Kedrenos (vir 17). 
7g H. HUNGER, Die hochsprachliche profane Literatur der Byzantiner I, München 1978, 326-328. 
„ „ ŠAŠEL, Claustra I, št. 40 (izvirnik in prevod); PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 488 (izvirnik in franc, prevod); prim tudi 
STRAUB, Eugenius, 871. 79 
Gl. op. 75. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 23 
le vojno s Teodozijevo vojaško zmago nad Evgenijem in Arbogastom. Le Pavlin in "Chronica 
Gallica" očitno merita na božji poseg v dogajanje. Vire zaradi kompletnosti navedb navajamo v 
izvirniku in prevodu. 
a. Epitome de Caesaribus (48,]), spis poganskega italskega avtorja iz časa okrog leta 400, 
poroča o Teodozijevi zmagi v vojni: 
"Eugenium quoque tyrannum atque Arbogasten superavit deletis eorum decern mihbus pugnatorum. -
Premagal je tudi samozvanca Evgenija in Arbogasta in pokončal deset tisoč njunih vojščakov." 
Avtor kot edini omenja izgube Evgenijeve vojske. Število deset tisoč zbuja pomisleke, ker 
Orožij navaja isto število padlih gotskih federatov na Teodozijevi strani. 
b . Diakon Pavlin iz Milana, nekdanji Ambrozijev tajnik, je leta 422, v času svojega 
zadrževanja pri sv. Avguštinu v Afriki, napisal življenjepis škofa Ambrozija, v katerem je 
kratko omenil božjo naravo Teodozijeve zmage nad Evgenijem (Vita s. Ambrosii 31,3) z 
besedami: . 
"Sed Dominus, qui ecclesiam suam tueri consuevit, de caelo iaculatus est ìudicium atque omnem 
victoriam ad religiosum imperatorem transtulit Theodosium." 
"Gospod, ki ima navado varovati svojo cerkev, je z nebes razglasil sodbo (Ps. 76,9) in je popolno 
zmago naklonil pobožnemu cesarju Teodoziju." 
c. Prosperus Tiro, Epitoma Chronicon 1201/1203 (a. 394/5), poroča o dogodkih 394 
naslednje: . . 
"Iohannes monachus anachorita clarus habetur, qui ornatus prophetiae gratia Theodosium consulentem 
de eventu belli, quod adversum Eugenium movebat, victorem futurum praedixit... Theodosius Eugenium 
tyrannum vincit et perimit." . _ , .. . . 
"Slovel je menih - puščavnik Janez, ki ga je krasila milost prerokovanja. Ko ga je Teodozij vprašal po 
izidu vojne, ki jo je začel proti Evgeniju, mu je napovedal zmago... Teodozij je samozvanca Evgenija 
premagal in pokončal." 
84 
č. "Chronica Gallica" (pars posterior 30), poroča k letu 394 naslednje: 
"Ad vindicandum Valentiniani interitum et opprimendam Eugenii tyrannidem Theodosius in Kaliam 
transgreditur aperto dei favore conspirantibus in id ipsum elementis. Eugenio superato Theodosius XVII 
regni sui anno diem obiit." 
"Da bi maščeval Valentinijanovo smrt in zatrl samozvanca Evgenija, je Teodozij vkorakal v Italijo, z 
očitno pomočjo Boga in naravnih pojavov, ki so (njegov podvig) podprli. Po zmagi nad Evgenijem je 
Teodozij v sedemnajstem letu vlade umrl." 
. 85 
d. Marcellinus v.c. Comes, Chronicon a. 394, povzema dogodke z besedami: 
"Theodosius Augustus adsumpto Honorio Caesare eodemque filio contra Arbogasten, qui Eugenium 
tyrannum imperatorem facere ausus est, iterum properavit. Bello commisso Eugenius victus atque captus 
interfectus est. Arbogastes sua se manu perculit." . . 
"Cesar Teodozij je vzel s seboj cezarja Honorija, svojega sina, in drugič pohitel proti Arbogastu, ki si je 
drznil postaviti za cesarja samozvanca Evgenija. V vojni je bil Evgenij premagan, zajet in usmrčen. 
Arbogast se je pokončal sam." 
Poročilo je brez izvirnih potez. Avtor zastopa (tako kot Zosim, vir 10) napačno mnenje, da 
je Teodozij vzel na vojni pohod svojega desetletnega sina Honorija. Drugi stavek o 
Evgenijevem in Arbogastovem koncu je prepisan iz Orozija (Hist. 7,35,19). 
Ostale poznoantične kronike prinašajo še bolj strnjena poročila o državljanski vojni, le ena 
med njimi ("Fasti Vindgbonenses priores") kot edina poleg Sokrata (vir št. 7) navaja točen 
datum Evgenijeve smrti. 
80 Prim. PASCHOUD v: ZOSIME ГО2,477. 
81 edd. Fr. Pichlmayr - R. Gruendel (BT 1970), 175; o delu gl. J. SCHLUMBERGER, Die Epitome de Caesaribus. 
Untersuchungen zur heidnischen Geschichtsschreibung des 4. Jahrhunderts n. Chr., München 1974. 
Ed. Bastiaensen, 92. 
83 Ed. Mommsen, Chronica minora I, MGH AA 9, 1961,463. 
84 Ed. Mommsen, Chronica minora I, MGH AA 9, 1961, 650; PASCHOUD v: ZOSIME Ш2. 500. 
85 Ed. Mommsen, Chronica minora П, MGH AA 11,64. 
86 Kronika "Consularia Constantinopolitana", a. 392 (!) (Chronica minora I. MGH AA 9, 245) poroča le o Teodozijevi 
zmagi nad Evgenijem ("Postmodum Theodosius Aug. occidit Eugenium"), "Fasti Vindobonenses priores", a. 394 (Chron. min. I, 
MGH AA 9,298) pa sporočajo dan Evgenijeve smrti ("his cons, occisus est Eugenius Vin idus Septembris"). 
24 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
14. Kasiodor je v zadnjem obdobju svojega življenja od ustanovitve "Vivarija" po povratku 
iz Bizanca okrog 555 pa vse do svoje smrti okrog leta 580 spodbujal prevajanje grških del v 
latinščino. Sad teh prizadevanj je prevod Teodorja Lektorja (vir 11), ki je pripravil izbor iz 
Cerkvenih zgodovin Sokrata, Sozomena in Teodoreta. Prevod je pripravil na Kasiodorovo 
spodbudo menih Epifanij. Delo z naslovom "Historia ecclesiastica tripartita", ki je poznano 
pod Kasiodorovim imenom, prinaša tudi opis bitke pri Frigidu (Hist. trip. 9,45,9) Opis je 
kompilacija po Sokratu (Hist. eccl. 5,25) in Teodoretu (Hist. eccl. 5,24), brez kakršnihkoli 
izvirnih potez, zato ga ne bomo posebej komentirali. Zaradi večje popolnosti virov navajamo 
prevod tega opisa. 
"Teodozij je pustil oba sinova v Konstantinoplu. Ko je šel na vojno proti Evgeniju, so mu sledili številni 
barbari onstran Donave, da bi se z njim vojskovali proti samozvancu. V kratkem času je z ogromno vojsko 
pnspel v Galijo (!). Tam seje pripravljal na spopad, potem koje zbral zelo številno vojsko. (Socrates Hist 
eccl, 5,25) 
Na neki gori je našel molilnico, kjer je vso noč molil k Bogu. Približno v času petelinjega petja pa gaje 
premagal spanec. V sanjah je videl, kot da leži na polju, ob njem pa jezdita na snežnobelih konjih dva moža 
v belih oblačilih, ki mu ukazujeta, naj ohrani upanje in naj ob svitu pripravi vojake za zmagovito bitko. 
Povedala sta mu, da sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden izmed njiju se je predstavil za evangelista 
Janeza, drugi pa za apostola Filipa. Po tem videnju (cesar) ni nehal moliti, temveč je (med jokom) še bolj 
pretakal solze. Isto videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku in prek raznih (posrednikov) je to zvedel 
cesar. Tedaj je rekel: Ta (vojak) ni imel tega videnja zaradi mene, temveč zato, da ne bi kdo mislil da sem 
si vse skupaj izmislil. Prav zato je bilo to razodeto tudi njemu. Vendar je skupni Gospod kot prvemu to 
razodel prav meni.' (Theodoretus, Hist. eccl. 5,24,4-8) 
Do spopada je prišlo ob reki, ki se imenuje Frigidus("circa fluvium vocabulo Frigidum"). Na tistem delu 
(bojišča), kjer so se bojevali Rimljani proti Rimljanom, je bila bitka enakovredna, kjer pa so se bojevali 
barbari kot cesarjeve pomožne čete, je bila Evgenijeva stran močnejša. Ko je cesar videl, da so barbari 
potolčem, ga je to silno prizadelo; vrgel se je na tla in klical Boga na pomoč. Njegova prošnja ni bila 
zaman. Nekega Bakurija, ki je bil njegov "magister militum", je nenadoma navdal tak pogum, da je s prvimi 
poveljniki pohitel k tistemu delu (bojišča), kjer so bili barbari v hudi stiski. Razbil je (nasprotno) bojno 
vrsto in sovražnike pognal v beg. V tisti uri pa se je zgodil čudež. Zapihal je veter orkanske moči, ki je 
kopja, zalučana od Evgenijevih vojakov, vračal proti njim samim, ona od vojakov cesarjeve strani pa je z 
veliko silo gnal proti sovražnikom. Toliko je namreč zalegla cesarjeva molitev. Na tak način je bilo bitke 
konec. Samozvanec seje zgrudil cesarju k nogam in ga prosil za življenje. Vojaki pa so ga njemu pri nogah 
obglavili. To seje zgodilo na sedemnajsti dan (!) v septembru, ko sta bila Arkadij tretjič in Honorij drugič 
konzula. Arbogast, povzročitelj tolikšnega zla, je zbežal. Ko je dva dni po bitki spoznal, da ne bo mogel 
ostati ziv, se je pokončal z lastnim mečem." (Socrates, Hist. eccl. 5,25) 
IV. Poročila bizantinskih kronistov in cerkvenih zgodovinarjev od 9. do 14. stoletja 
15. Svetovna kronika, ki jo je med leti 811 in 814 napisal Theophanes Homologetes 
(Confessor), prinaša zelo sumaren prikaz državljanske vojne med Teodozijem in Evgenijem z 
bitko "v A|Dskih vratih", z Evgenijevim zajetjem in usmrtitvijo in z Arbogastovim 
samomorom. TeofanovQ vir je eden od prej navedenih cerkvenih zgodovinarjev 5. stoletja, 
najverjetneje Sozomen. Tega poročila majhne vrednosti ne najdemo v latinski priredbi 
Teofanove kronike, ki jo je (skupaj s kroniko patriarha Nikefora in Georgija Sinkela) v 
sedemdesetih letih 9. stol. oskrbel Anastasius Bibliothecarius. 
16. Georgios Monachos (Hamartolos) je sredi 9. stol. v svetovni kroniki priobčil opis bitke 
pri Frigidu, pri katerem se je ravnal predvsem po Rufinu (gl. št. 3).9 ' Pisec je posamezne dele 
Rufinovega opisa v celoti prevedel, posamezne izpustil ali le kratko povzel. Osrednji del opisa 
87 
GÌ. A. MOMIGLIANO, Cassiodoro. Dizionario biografico degli Italiani 21, 1978, 494-504, zlasti 501 (z izčrpno 
literaturo); R. HANSLIK, Epiphanius Scholasticus oder Cassiodor?, Philologus 115, 1971, 107-113. 
8 9 PL 69, 1161-1162 oz. CSEL 71, 1952, 574 (edd. W. Jakob - R. Hanslik); vir je kratko predstavil ŠAŠEL, Claustra I. 39 
THEOPHANES, Chronographia A.M. 5885 (ed. C. De Boor, vol. I, Lipsiae 1883. 73 v. 25-27): ŠAŠEL Claustra I št 
44 (izvirno poročilo s prevodom). O Teofanu gl. HUNGER, Die hochsprachliche profane Literatur I, 334 sl in kratko BRATOŽ 
Poročila, 188. 
o T a l C 0 m e n i S A $ E L - Claustra I, št. 44. Teofanes je imel na razpolago povzetek (Epitome) cerkvenih zgodovinarjev 
Sokrata^ Sozomena in Teodoreta, ki gaje v drugem desetletju 6. stol. pripravil Theodoros Anagnostes (gl. vir št. 11). 
GEORGIUS MONACHUS cognomento HAMARTOLUS, Chronicon breve 4,200 (PG 110, 725 A-B) v 
tekstnokritičnem aparatu edicije Rufinove zgodovine posreduje besedilo Mommsen (RUFINUS. Hist. eccl. 11,33- GCS 9 2 1037-
1039); povzetek vsebine z navedbo uvodnega stavka posreduje ŠAŠEL, Claustra I. št. 45. O avtorju s\ HUNGER I 347 « 
kratko BRATOŽ, Poročila, 188. . i. ЈЧ/ »».. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 25 
sestavljata Teodozijeva molitev in Bakurijev preboj sovražnih vrst, medtem ko se veter ne 
omenja. Zaradi večje popolnosti virov posredujemo prevod ustreznega odlomka: 
"Ko pa je Teodozij, kije bil prepričan v resničnost vere, zavzel ustja Alp, so se najprej spustili v beg oni 
hudiči, ker so bili prestrašeni zaradi slabe vesti. Tedaj se je Teodozij, ki je stal na visoki skali, od koder je 
mogel videti obe vojski in kjer je bil (obema vojskama) na očeh, kakor po navadi obrnil'k Njemu na pomoč. 
Z obrazom na tleh pred božjim obličjem je vzkliknil: 'Vsemogočni Bog, ti veš, da sem se odpravil v te boje 
maščevanja - prepričan sem, da pravičnega - v imenu Kristusa, tvojega Sinu: če ni tako, me kaznuj, a če 
sem prišel sem iz hvalevrednega vzroka in z zaupanjem vate, podaj svojim roko, da ne bodo govorili 
pogani, kje je njihov Bog?' Gotovost, da je Bog uslišal to molitev pobožnega vladarja, je osrčila navzoče 
vojskovodje za boj. Zlasti Bakurij, mož, ki seje odlikoval v veri, pobožnosti in kreposti duha ter po telesni 
moči in ki je bil njemu (Teodoziju) najbližji, je zdaj s sulico, zdaj s kopji, zdaj z mečem uprizoril pravi 
pokol. Prebil je strnjene in zgnetene sovražne vrste ter si skozi množico trupel in prek kupov mrličev utrl 
pot prav do samozvanca. Ko je prišlo do srditega spopada, so Evgenija z rokami, zvezanimi na hrbtu, 
privedli pred cesarja. Tuje bil konec njegovega življenja in konec vojne. 
17. Georgios Kedrenos je okrog leta 1100 v svetovni kroniki priobčil opis bitke med 
Teodozijem in Evgenijem, v katerem se je zgledoval predvsem po Teodoretovem opisu (vir 9). 
Tako kot v primeru Georgija Hamartola vsebuje bizantinska predstavitev bitke vse bistvene 
sestavine poznoantične predloge, manjka pa opis čudežnega vetra. Tako Kedrenos omenja (po 
Teodoretu) naslednje dogodke: Teodozijevo molitev v kapeli vrh gore; cesarjeve sanje s 
prikazom apostolov Janeza in Filipa, ^nako sanjsko vizijo ima eden od njegovih vojakov; 
spopad na bojnem polju v imenu "častitljivega križa" na Teodozijevi in Herkulove podobe na 
Evgenijevi strani; Teodozijevo zmago z Arbogastovo smrtjo in zajetjem Evgenija. V sklepnem 
delu avtor omenja napoved puščavnika Janeza in poudarja, da seje Teodozij v vojni zanašal na 
božjo pomoč in ne na lastne sile. Prevod odlomka: 
"Ko se je veliki Teodozij vojskoval proti tiranu Evgeniju, je našel molilnico na gori. Tam je padel na tla 
in v solzah prosil Boga, naj mu pomaga. Koje ves obupan nekoliko zaspal, je videl v sanjah dva jezdeca na 
belih konjih, ki sta ga spodbujala, naj ne obupa in naj spodbudi vojsko za boj. Prvi se je predstavil kot 
apostol Janez, drugi kot apostol Filip. Isto videnje je imel tudi neki vojak, ki je to sporočil cesarju. Ko je 
prišlo do bitke, je Evgenijeva vojska prestopila k Teodoziju. Pred Evgenijevo vojsko so nosili podobo 
Herkula, pred Teodozijevo častitljivi križ. ... Ko je Evgenij postal samozvanec, je bil njegov družabnik v 
samozvanstvu Arbogast iz Galije....Vojne proti samozvancu Evgeniju ni začel zanašajoč se na lastne sile; 
kot Janez, neki menih velikega slovesa iz Egipta, se je oborožil s popotno palico namesto s sulico, z 
ogrinjalom namesto s čelado, in koje pobil njegovo spremstvo, gaje živega zajel." 
Brez uporabne vrednosti so kratke omembe vojne med Teodozijem in Evgenijem pri 
Zonaru9 3 iz prve polovice 12. stol. in v dveh kratkih rimanih kronikah iz visoke in pozne 
bizantinske dobe. Konstantinos Manasses je v drugi polovici 12. stol. napisal verzificirano 
svetovno kroniko, v kateri se je kratko (v šestih verzih) dotaknil vojne leta 394.94 Ephraim 
je v prvi četrtini 14. stol. napisal verzificirano svetovno kroniko, v kateri je v štirih verzih 
predstavil vojno med Teodozijem in Evgenijem.95 
18. Nikephoros Kallistos Xanthopulos (u. 1335) je v izredno obsežni Cerkveni zgodovini, 
najobsežnejši, kar se jih je ohranilo iz antike in srednjega veka, priobčil v celoti najdaljši opis 
državljanske vojne med Teodozijem in Evgenijem z bitko pri Frigidu. Avtor je skoraj v celoti 
prepisal ustrezne odlomke iz cerkvenih zgodovinarjev Sozomena in Teodoreta (zlasti slednjega), 
ki jih je povezoval s svojim veznim tekstom. V zaporedju si sledijo naslednje epizode: (a) 
Teodozij poizve pri asketu Janezu iz Likopolis, kakšen bo izid vojne, (b) Cesar pusti sinova v 
prestolnici in gre na vojno, pridružijo se mu barbari ob Donavi; oficirji ga skušajo odvrniti od 
pohoda, češ da armada ni dovolj velika, vendar jih cesar zavrne z besedami, da bo križ zmagal 
nad Herkulom. (c) Cesarjev postanek v Hebdomu v cerkvi Janeza Krstnika. (č) Teodozij z 
92 
GEORGIOS KEDRENOS. Synopsis hislorion, ed. I. Bekker, Bonn 1838, vol. I, 567-568 (PG 121 617 B - O kratko 
predstavitev z uvodnim stavkom opisa bitke posreduje ŠAŠEL, Claustra I, št. 47. O avtorju gl. kratko HUNGER I 393 si • 
BRATOZ, Poročila, 189. ' 
Annales 13,18 (PG 134. 1172 C). 
94 . 
Brevianum historiae metricum, v. 2460-2465 (ed. I. Bekker, Bonn 1838, str. 107 oz. PG 127, 311 B). 
190 C a e s a r e s ' v- 6 2 2 - ° 2 5 (PG 143, 36 C). O obeh kronikah gl. HUNGER, I. 419 ss.; 478 ss.; kratko BRATOŽ, Poročila, 
* Historia ecclesiastica 12.39 (PG 146. 880 B - 888 B); ŠAŠEL, Claustra I. št. 47, prinaša v izvirniku in prevodu izbrane 
odlomke iz opisa dogodkov pred odločilnim delom bitke (PG 146, 880 D - 885 A). 
26 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Slika 3: Premagani Evgenij. 
Aleksandrijska svetovna kro-
nika iz 5. stoletja (A. Bauer-
J. Strzygowski, Eine Alexan-
drinische Weltchronik, Denk-
schriften d. Akad. d. Wiss. 
Wien 51, 2, Wien 1905, Tafel 
VI; Thélamon, Païens et 
chrétiens, ilustracija 36 v pri-
logi) posreduje edino antično 
upodobitev, ki se nanaša na 
dogodke 6. sept. 394 pri Aj­
dovščini. Rokopis prikazuje 
premaganega Evgenija (napis 
pri glavi: EYrEN [ioc]) v 
zadnjih trenutkih njegovega 
življenja, ko na kolenih in z 
iztegnjeno roko prosi za živ­
ljenje 
vojsko zavzame Alpe, ob spustu zagleda pred seboj ogromno Evgenijevo vojsko; sovražna 
armadna skupina v zasedi zapre Teodozijevi vojski pot nazaj, (d) Sledi spopad, v katerem je 
Evgenijeva stran močnejša in potolče Teodozijeve zavezniške barbarske oddelke, (e) 
Teodozijeva nočna molitev s sanjskim videnjem nebeških jezdecev, (f) Teodozij popelje svojo 
vojsko v bitko pri reki "Frindos". (g) Poveljniki sovražne armadne skupine, ki je bila za hrbtom, 
so se začeli pogajati s Teodozijem, po cesarjevi obljubi prestopijo na Teodozijevo stran. 
Posredujemo sklepni del opisa bitke: 
"Ko je na bojnem polju tekel oster spopad in se ni zmaga nagibala še na nobeno stran, je nenadoma 
privršal proti sovražnikom orkanski veter, ki jih je bil v obraz in zrahljal njihove vrste. Kopja in sulice, ki so 
jih zalučali proti Rimljanom, je s silo obračal in metal proti tistim, ki so jih zalučali. Njihove ščite je zatrpal 
z nesnago in s peskom, nato jih je trgal iz njihovih rok, jim pulil oklepe in jih metal njim samim v obraz. 
Kopja, ki so jih metali Teodozijevi vojaki, so letela proti onim (sovražnikom) z orjaško silo. Zaradi tega jih 
je navdal silen pogum, in ker niso bili (od sovražnikov) nič poškodovani, so z neizmernim zaupanjem 
planili na nasprotnike in jih pobijali. Sovražniki, ki so videli, da se to dogaja z očitno božjo pomočjo, so 
odvrgli orožje in se ponižno zatekli k cesarju ter ga prosili milosti. On je takoj uslišal njihove prošnje in jih 
pomilostil. Nje in druge prebežnike je poslal, da samozvanca ujamejo in privedejo k njemu. Ti so zavpili, 
hitro stekli na vzpetino, na kateri je bil on, ki ni vedel, kaj seje medtem zgodilo. Evgenij je zaradi njihovega 
hitenja in zasoplosti mislil, da prinašajo novice in da so znanilci zmage. Vprašal jih je: 'Ste privedli s seboj 
zvezanega živega Teodozija, kot je bilo zapovedano?' Ti pa so mu odvrnili: 'Nismo poslani, da privedemo 
njega k tebi, temveč tebe k njemu. Zmaga je namreč zasovražila samozvanca in je na strani zakonitega 
cesarja. Tako je namreč zapovedal Vladar vsemirja.' Ko so to povedali, so zvlekli s prestola in uklenili ter 
privedli k cesarju njega, ki je bil malo pred tem tako prevzeten. Teodozij mu je očital to, kar je bil storil 
Valentinijanu, njegovo nezakonito in krivično vladanje ter državljansko vojno, poleg tega je zasmehoval 
Herkula kot njegovega zaveznika. Ko je samozvanec to slišal, se je vladarju ponižno vrgel k nogam in 
prosil, da bi mu poklonil življenje. Ko je tako ponižno prosil, je neki vojak izvlekel meč in mu odsekal 
9 7 Hist. eccl. 12, 39 (PG 146, 885 C - 888 B). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 27 
glavo. Arbogast (Arouagâstes), povzročitelj takšnega in tolikšnega gorja, je dva dneva prebil na begu; ko je 
spoznal, da zanj ni več življenja, se je z mečem pokončal." (Sledi epizoda z obsedencem v cerkvi Janeza 
Krstnika v Hebdomu, gl. vir št. 8). 
Bizantinska historiografija visokega in poznega obdobja prinaša tri daljše opise (Georgios 
Hamartolos, Kedrenos, Nikephoros Kallistos) in eno krajšo omembo bitke pri Frigidu 
(Theophanes). Ohranjeni zapisi temeljijo v treh primerih na grških cerkvenih zgodovinarjih 5. 
stol. (Sokrat, Sozomen, Teodoret) oz. kompilaciji z začetka 6. stol. (Theodoras Anagnostes), le 
Georgios Hamartolos zajema predvsem iz latinskega Rufinovega opisa. Poganska interpretacija 
dogodka, ki jo posreduje Zosim (na podlagi Evnapija) in za njim Janez iz Antiohije, v 
srednjeveškem Bizancu ni naletela na nikakršen odmev, prav tako ne kratek opis "heretika" 
Filostorgija. Pri uporabi svojih virov so bizantinski zgodovinarji zagrešili napake pri imenih 
(Theophanes, ki sledi Sozomenu, označuje Arbogasta z imenom "Argabâstes", pri Nikephoru 
Kallistu se na podlagi Sokratove oblike "Frigdos" omenja reka "Frfndos", Evgenijev 
vojskovodja pa kot "Arouagâstes"). Presenetljivo je dejstvo, da od treh daljših opisov kar dva 
(Georgios Hamartolos na podlagi Rufina in Kedrenos na podlagi Teodoreta), ne omenjata 
čudežnega vetra, tistega elementa, ki naj bi najbolj očitno dokazoval božji poseg v dogajanje in 
ki ga najdemo prav v vseh sočasnih zahodnih latinskih opisih. 
V. Srednjeveški zahodni pisci od 8. do 14. stol. 
(dodatek h "Claustra Alpium Iuliarum I") 
Bitko pri Frigidu na podlagi antičnih latinskih virov opisuje vrsta srednjeveških zahodnih 
avtorjev, ki v dosedanjih pregledih virov niso bili evidentirani. Predstavitev teh poročil naj služi 
kot dodatek zbirki virov, ki jih je v publikaciji temeljnega pomena "Claustra Alpium Iuliarum I" 
zbral Jaroslav Šašel. 
19. Pavel Diakon v Rimski zgodovini (Historia Romanj, napisani pred letom 774, prinaša 
precej podroben opis tega dogodka, ki ga navajamo v celoti: 
Igitur Eugenius atque Arbogastes cum instructa acie Alpium transitus tenere«. Theodosius expers cibi 
ac somni orationi incumbens totam noctem pervigil exegit; cum tarnen se esse a suis destitutum sciret, ab 
hostibus circumsaeptum nesciret, fiducialiter arma corripiens signoque crucis signum proelio dedit ac se in 
bellum, etiam si nemo sequeretur, victor futurus inmisit; nam consultus Iohannes anachoreta eum victurum 
spoponderat. Quem cum Arbitio hostilium partium comes ignarum circumpositis excepisset insidiis, 
conversus mox ad reverentiam Augusti eum non solum periculo liberavit, verum etiam auxilio instruxit; 
cumque ad congressionem ventum esset, vehemens turbo ventorum a parte Theodosii in ora hostium ruit, 
qui et ab eius parte spicula missa valenter hosti infigeret et hostili manu missa repellerei Nec mora parva 
suorum data strage victori se Theodosio hostilis exercitus prostravit. Eugenius captus atque interfectus est; 
Arbogastes sua se manu percussit. Praemiserat denique prius Theodosius decern milia auxiliatorum 
Gothorum quae ab Arbogaste comité funditus deleta sunt; quos utique Theodosio perdidisse magis lucrum 
quam detrimentum fuit. Ad cuius laudem ob insignem victoriam poeta quidam eximius sed infidelis inter 
cetera hos versiculos cecinit: 'o nimium dilecte dei tibi militât aether, et coniurati veniunt ad classica venti'." 
Evgenij in Arbogast sta torej z vojsko, pripravljeno za boj, zasedla prehode čez Alpe. Teodozij pa se je 
postil in čul ter je predan goreči molitvi prebedel vso noč. Vedel je, da so ga njegovi zapustili, ni pa vedel, 
da je obkoljen od sovražnikov. Poln vere je zgrabil za orožje, dal z znamenjem križa znak za bitko in se 
pognal v boj; zmagal bi bil, četudi bi mu nihče ne sledil, kajti puščavnik Janez, ki gaje bil vprašal za svet, 
mu je napovedal zmago. Arbition, komes sovražne vojske, ga je nič hudega slutečega zajel v krog in krog 
postavljene zasede; ko se je po nenadnem preobratu v njem zbudilo spoštovanje do cesarja, ga ni samo rešil 
nevarnosti, temveč mu je tudi izkazal pomoč. Ko je prišlo do spopada, je od Teodozijeve strani butnil 
sovražnikom v obraz veter orkanske moči. Le ta je kopja, ki so jih metali z njegove strani, s še večjo silo 
zalučal v sovražnika, ona, ki jih je vrgla sovražna stran, pa je zavračal nazaj. Nenadoma se je sovražna 
vojska vdala zmagovalcu Teodoziju, čigar vojska je utrpela prav majhne izgube. Evgenij je bil zajet in 
pokončan, Arbogast pa se je sam usmrtil. Deset tisoč Gotov, ki jih je bil Teodozij kot pomožne vojake 
poslal naprej, pa je komes Arbogast pobil do zadnjega moža. Izguba le teh je bila Tedoziju bolj v korist 
kakor v škodo. Zaradi imenitne zmage je v njegovo slavo neki slavni, vendar neverni pesnik spesnil med 
drugimi sledeče verze: 'S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, / tvojemu zvoku zavezniške sile 
vetrov so pokorne.'" 
Opis Pavla Diakona temelji na Oroziju (Hist. 7,35,13-19). Orozijev opis je avtor mestoma 
precej skrčil, vendar tako, da je ohranil vse poglavitne poudarke izvirnika kot so: Teodozijeva 
molitev (precej skrčen opis), začetek bitke s Teodozijevim znamenjem križa, Arbitionova 
Historia Romana 12,4; ed. H. Droysen, MGH AA 2, 1879, 190. 
28 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
predaja, orkanski veter (tukaj je opis najbolj skrčen), Evgenijeva in Arbogastova smrt s sklepno 
omembo smrti deset tisoč Gotov na Teodozijevi strani, kar naj bi bilo (prosto po Oroziju) 
"magis lucrum quam detrimentum". Poleg Orozija je Pavel Diakon uporabljal še Prosperavo 
Kroniko, iz katere j e povzel notico o tem, da je dal Teodozij pred pohodom prositi za svet 
puščavnika Janeza. Klavdijanova verza, s katerima se zaključuje opis bitke, je Pavel povzel po 
Avguštinu (vir št. 4); njihovega avtorja je (kot Avguštin, le z drugimi besedami) označil kot 
poganskega pesnika, vendar ga za razliko od Avguština ni imenoval. Pavlov opis temelji na treh 
poznanih latinskih virih iz 5. stol. in ne prinaša v proučevanje same bitke nikakršnih novih 
elementov. 
20. Freculphus, škof iz Lisieuxa v rjgrmandiji, je leta 829 napisal svetovno kroniko, v kateri 
je priobčil daljši opis bitke pri Frigidu. Opis je dobesedno povzet po Oroziju (Hist. 7,35,13-
19). Od danes uporabljenih izdaj Orozijeve zgodovine se razlikuje le v nekaterih nepomembnih 
ortografskih variantah, zato ga tukaj ne navajamo. 
21. Landolfus Sagax, italski pisec iz časa okrog leta 1000, je v svojem obsežnem opisu 
bitke povzel Kasiodorovo poročilo, ki ga je na dveh mestih razširil. Prvemu delu 
Kasiodorovega poročila, ki je povzeto po Sokratu (5,25; Teodozij z veliko armado in 
barbarskimi pomožnimi enotami pride v Galijo (!)), je dodal uvodni odlomek iz Orozija 
(7,35,13; Evgenij in Arbogast zasedeta alpske prehode). Nadaljeval je po Kasiodoru (na podlagi 
Teodoreta 5,24,5-6; cesarjeva sanjska vizija), nato povzel Orozija (7,35,14-15; Teodozij je 
zapuščen od svojih, ne ve, da je obkoljen od sovražnikov, vendar kljub temu z znamenjem križa 
da znamenje za bitko in se spusti v spopad) in ga v nadaljevanju dobesedno prepisal (7,35,16; 
Arbitio prestopi na Teodozijevo stran; s tem kot "prima salutis via" Teodozija ne le osvobodi 
strahu, temveč mu tudi izkaže pomoč). Sledi opis Teodozijeve molitve na skali (po Rufinu, 
11,33) in orkanskega vetra (po Oroziju, 7,35,17-18). Landolfus je nadaljeval opis bitke ponovno 
po Kasiodoru (na podlagi Sokrata 5,25; Evgenijeva usmrtitev, datirana na 17. sept.(!), 
Arbogastov samomor) in ga zaključil z odlomkom iz Avguština, ki prinaša Klavdijanova verza. 
Ker je osrednji del pripovedi povzet po Kasiodorovem opisu, ustrezni odlomki iz Rufina, 
Orozija in Avguština pa so tudi objavljeni, Landolfov zapis o bitki pri Frigidu - lepljenko iz 
štirih antičnih poročil - navajamo le v prevodu. 
Teodozij je pustil oba sinova v Konstantinoplu. Ko je šel na vojno proti Evgeniju, so mu sledili številni 
barbari onstran Donave, da bi se z njim vojskovali proti samozvancu. V kratkem času je z ogromno vojsko 
prispel v Galijo. Tam se je pripravljal na spopad, potem ko je zbral zelo številno vojsko. Evgenij in 
Arbogast sta s celotno na boj pripravljeno vojsko zasedla prehode čez Alpe. Teodozij, ki je bil na vrhu Alp, 
pa se je postil in bedel in se ves v solzah predajal molitvi. Približno v času petelinjega petja ga je premagal 
spanec. V sanjah je videl, kot da leži na polju, ob njem pa sta dva moža v belih oblačilih in na snežnobelih 
konjih, ki mu ukazujeta, naj ohrani upanje in naj ob svitu pripravi vojake za zmagovito bitko. Povedala sta 
mu, da sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden izmed njiju se je predstavil za evangelista Janeza, drugi za 
apostola Filipa. Po tem videnju (cesar) ni nehal moliti, temveč je (med jokom) še bolj pretakal solze. Isto 
videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku in prek raznih (posrednikov) je to zvedel cesar. Tedaj je rekel: 
Ta (vojak) ni imel tega videnja zaradi mene, temveč zato, da ne bi kdo mislil, da sem si vse skupaj izmislil. 
Prav zato je bilo to razodeto tudi njemu. Vendar je skupni Gospod kot prvemu to razodel prav meni.' Koje 
vedel, da so ga njegovi zapustili, ni pa vedel, daje obkoljen od sovražnikov, je poln vere zgrabil za orožje, z 
znamenjem križa dal znamenje za bitko in se pognal v boj; zmagal bi bil, četudi ne bi nihče šel za njim. 
Najprej se je pot rešitve pokazala z Arbitionom, komesom sovražne vojske. Ko je ta v krog in krog 
razpostavljene zasede zajel nič hudega slutečega cesarja, se je po.nenadnem preobratu v njem zbudilo 
spoštovanje do navzočega avgusta, tako da ga je ne le rešil nevarnosti, temveč mu tudi izkazal pomoč. Do 
spopada je prišlo ob reki, ki se imenuje Frigidus. Na tistem delu (bojišča), kjer so se bojevali Rimljani proti 
Rimljanom, je bila bitka enakovredna, kjer pa so se bojevali barbari kot cesarjeve pomožne čete, je bila 
Evgenijeva stran močnejša. Ko je cesar videl, da so barbari potolčeni, ga je to silno prizadelo. Stoječ na 
visoki skali, od koder je mogel videti obe vojski in kjer je bil sam vsem na očeh, je vrgel orožje predse, se 
obrnil k običajni pomoči in z obrazom na tleh klical Boga kot pomočnika z besedami: 'Vsemogočni Bog, ti 
veš, da sem se odpravil v te boje maščevanja - prepričan sem, da pravičnega - v imenu Kristusa, tvojega 
Med latinskimi viri poročala o tem, daje Teodozij vprašal za svet puščavnika Janeza, tudi (obširneje) RUFINUS. Hist, 
eccl. 11, 32 (ed. Mommsen, GCS 1X.2, 1908, 1036) in s kratko omembo ( "accepte rursus prophetico responso") AUGUSTINUS. 
De civitate Dei 5,26 (ed. WM. Green, LCL, 11,268). Pavlova formulacija je najbližja Prosperovi (gl. vir 13 c) 
'°° Chronica П, 4,28 (PL 106. 1227). 
" " Additamenta ad Pauli Historiam Romanam 190 (17-32) (ed. Droysen, MGH AA 2. 1879. 352-353). 
1 0 2 ŠAŠEL, Claustra I, št. 22, 25-26. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 29 
Sina: če ni tako, me kaznuj, a če sem prišel sem iz hvalevrednega vzroka in z zaupanjem vate, podaj svojim 
roko, da ne bodo govorili pogani, kje je njih Bog?' Njegova molitev je bila takoj uslišana. Nekega Bakurija, 
ki je bil njegov "magister militum" in se je odlikoval v veri, pobožnosti in kreposti duha, je navdal tak 
pogum, da je s prvimi poveljniki pohitel k tistemu delu (bojišča), kjer so bili barbari v hudi stiski. Razbil je 
(nasprotno) bojno vrsto in sovražnike pognal v beg. V tisti uri se je zgodil čudež. S Teodozijeve strani je 
proti sovražnikom zapihal veter orkanske moči, ki je udarjal ob ščite sovražnikov jm z njimi bil ob njihove 
prsi, jim jih trdovratno tiščal v obraz in s tem zastiral pogled, jih trgal in tako razkrival njihova telesa, jih 
obračal in jim jih tiščal v hrbet. Kopja, ki so jih z vso silo vrgli sami, je sunek vetra prestregel, jih zasukal in 
pognal nazaj, da so se pogubno zabadala vanje. Tista, ki so jih zagnali njegovi (Teodozijevi) vojaki, je nosil 
po zraku silneje, kakor je bilo v človeški moči, tako da so se po letu skozi velikansko praznino silovito 
zabadala v sovražnika. Na ta način je bilo bitke konec. Samozvanec se je zgrudil cesarju k nogam in ga 
prosil za življenje. Vojaki so ga njemu pri nogah obglavili; (to se je zgodilo) na sedemnajsti dan meseca 
septembra v letu tretjega Arkadijevega in drugega Honorijevega konzulata. Arbogast, povzročitelj 
tolikšnega zla, je zbežal. Ko je dva dni po bitki spoznal, da ne bo mogel ostati živ, se je pokončal z lastnim 
mečem. V njegovo slavo je zaradi imenitne zmage Klavdijan, neki slavni, vendar poganski pesnik, med 
drugimi s temi verzi izrazil pričevanje Bogu in Človeku: 'S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne.' 
22. Svetovna kronika, ki jo je napisal Frutolf iz Michelsberga pri Bambergu (umrl 1103), 
nadaljeval in dokončal pa Ekkehard iz Aure (umrl 1125) prinaša daljši opis bitke, ki temelji na 
različnih antičnih virih. Opis, enega najboljših v srednjeveški zahodni historiografiji, navajamo 
v celoti: 
Relictis igitur ambobus filiis in urbe Constantinopolitana, Theodosius contra Eugenium pergit, moxque 
illi exercitus Wisigotharum plus quam viginti millium occurrit; Eugenius itaque et Arbogastus cum transitus 
Alpium tenerent, Theodosius in summis Alpibus constitutus, jejuniis et orationibus intentus erat. Circa 
gallorum vero cantum sopore constrictus, vidit in somnis, quasi jaceret in campo et astarent ei duo quidam 
viri in vestibus albis, equis candidissimis residentes, jubentes eum habere fiduciam primoque diluculo 
preparare milites ad victoriam, seque dicebant ad solatium sibi destinâtes. Quorum alter dicebat, se esse 
Johannem evangelistam, alter Philippum apostolum. Quae visio etiam alicui militi revelata est. Qua visione 
comperta, uberiores in oratione lacrimas fudit, et in crastinum facta congressione, turbo ventorum maximus 
a parte Theodosii in ora hostium surrexit, qui tela, quae ipsi mittebant, in ipsos retorquebat, ea vero, quae ab 
ejus parte missa sunt, ultra mensuram humani jactus per magnum inane portata valenter hostibus infigebat. 
Eugenius itaque corruens ad pedes imperatorie, veniam rogabat, sed a militibus circa pedes ejus capite 
truncatus est; Arbogastus vero propria se manu interfecit, consulatus Archadii anro tercio et Honorii 
secundo. Ad laudem vero Theodosii ob insignem victoriam poeta quidam nomine Claudianus, sed paganus, 
inter cetera hujusmodi versibus Deo et homini testimonium cecinit: 
O nimium dilecte Deo, cui militât aether, 
et coniurati veniunt ad classica ventL 
Teodozij je oba sinova pustil v Konstantinoplu in pohitel proti Evgeniju. Brž se mu je pridružila vojska 
Zahodnih Gotov z več kot dvajset tisoč vojaki. Evgenij in Arbogast sta zasedla prehode čez Alpe. Teodozij, 
ki je bil na vrhu Alp, pa se je ves predal postu in molitvi. Ob petelinjem petju ga je premagal spanec; v 
sanjah je videl, kako leži na polju, ob njem pa sedita na snežnobelih konjih dva moža v belih oblačilih, ki 
mu ukazujeta, naj ne izgubi upanja in naj ob svitu pripravi vojake na zmagovito bitko. Povedala sta mu, da 
sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden od njiju se je predstavil kot evangelist Janez, drugi pa kot apostol 
Filip. To videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku. Ko je (cesar) zvedel za to (vojakovo) videnje, je 
molil med neutolažljivim jokom. Med spopadom naslednjega dne je s Teodozijeve strani butnil 
sovražnikom v obraz veter orkanske moči. Ta je kopja, ki jo jih zalučali, zasukal proti njim samim, ona pa, 
ki so jih metali z njegove (Teodozijeve) strani, pa je nosil silneje kot je v človeški moči skozi velik prostor 
in jih silovito zabadal v sovražnike. Evgenij seje zgrudil cesarju k nogam in ga prosil odpuščanja, vendar so 
ga vojaki ob njegovih nogah obglavili. Arbogast se je ubil sam. (To se je zgodilo) v letu tretjega 
Arkadijevega in drugega Honorijevega konzulata. V Teodozijevo slavo je zaradi sijajne zmage neki pesnik 
Klavdijan, ki je bil pogan, med drugimi s temi verzi spesnil pričevanje Bogu in Človeku: S tabo je Bog, na 
tvojih straneh nebo se vojskuje, / tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Frutolfov opis je centon na podlagi različnih latinskih virov. Avtor začne po Kasidororu 
(cesar pusti sinova v prestolnici in se odpravi na vojno), nadaljuje po Oroziju (povzema Hist. 
7,35,13-14: Evgenij in Arbogast zasedeta alpske zapore, Teodozijeva molitev vrhu Alp), sledi 
daljši odlomek iz Kasiodora (Teodozija proti jutru premaga spanec, sanjska vizija z nebeškima 
jezdecema), nato zopet iz Orozija (povzetek Hist. 7,35,17: orkanski veter udari v sovražnika, 
njegova kopja nese nazaj, izstrelkom Teodozijeve vojske da silno moč). Opis sklepnega dela 
bitke je povzet po Kasiodoru (obglavljenje Evgenija, ko ta cesarju pri nogah prosi milosti, 
Arbogastov samomor, letnica bitke) in Avguštinu (Klavdijanova verza v pričevanje božje 
pomoči Teodoziju). Avtor prinaša v mozaiku že znanih virov le eno poročilo, ki gaje postavil v 
"" Chronicon universale A.D. 388 ss. (PL 154. 760 C - 761 A). 
30 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Slika 4: Prizorišče bitke pri Frigidu (na podlagi karte, ki jo posreduje F. Paschoud v prilogi k: 
Zosime II, 2; gl. tudi str. 486 si, in »Pregledne karte občine Ajdovščina«, Ljubljana 1989). Po 
analizi O. Seecka in G. Veitha, ki se ji v glavnih rezultatih pridružuje več kasnejših avtorjev (gl. 
op. 119—121) in tudi avtor razprave, naj bi bitka potekala na območju Vrhpolja, Duplja in 
Zemona, premagano Evgenijevo vojsko pa naj bi zasledovali v jugovzhodni smeri proti reki Vipavi 
(Frigidu). Drugo, v dosedanji diskusiji »alternativno« bojno polje, naj bi bilo med Ajdovščino in 
izlivom Hublja v Vipavo pri Ustju (gl. op. 120). Kot odprto puščamo vprašanje, ali gre v primeru 
cestnih postaj »Fluvio Frigido« (36 milj od Ogleja, Itin. Anton. 128, 7) in »mutatio Castra« (35 milj 
od Ogleja, Itin. Burdig. 560, 2) za identična kraja (prim. op. 31). Poudarimo naj, da spričo odsot­
nosti kakršnihkoli zanesljivih materialnih najdb ostajata obe območji spopada (prvo, označeno s 
prekinjeno črto, in drugo, označeno s pikami) hipotetični. 
uvodni del pripovedi. Teodoziju naj bi se pridružilo na začetku pohoda več kot dvajset tisoč 
Gotov. Poročilo prinaša med antičnimi viri samo Jordanes. 
23. Hugo od sv. Viktorja (109^-1141) je v delu z naslovom "Excerptiones allegoricae" 
priobčil daljši opis bitke pri Frigidu, kije skoraj v celoti povzet po Oroziju (Hist. 7,35,13-19). 
Pri uporabi svojega vira je bil mestoma površen; tako je pri opisu posledic orkanskega vetra en 
stavek netočno prepisal, enega pa izpustil. Prav tako je izpustil Orozijev zadnji stavek, ki 
prinaša omembo smrti deset tisoč Gotov na Teodozijevi strani. Ker zapis prinaša le nekoliko 
skrčen Orozijev opis dogodka in ne vsebuje niti ene izvirne poteze, ga ne navajamo. 
24. Oton iz Freisinga (umrl 1158) je v svetovni kroniki, ki velja za eno največjih del 
srednjeveške historiografije, sorazmeroma podrobno predstavil tudi bitko pri Frigidu. Zapis 
prinaša nekaj izvirnih potez in ga navajamo v celoti: 
Igitur religiosissimus imperator (se. Theodosius) fide potius quam milite armatus, exercitum contra 
tyrannos movet, praemissisque Gothis, quorum 10 milia ab Arbogaste fusa dicuntur, et ipse cum aliis iter 
№ 
GÌ. op. 57. 
,<M Excerptiones allegoricae 8,8 (PL 177. 260 D - 261 B). 
106 Chronica 4.18 (ed. R. Wilmans, MGH SS 20,204-205). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 31 
peragit. Dum ergo in Alpibus convenissent, tyrannique meliorem pugnandi facultatem in eminentiore loco 
haberent, augustus totam noctem lacrimis et orationibus pervigilem ducens, Deo se commitebat. Mane facto 
pugna conseritur, victisque tyrannis, Eugenius captus interficitur, Arbogastes vero propria manu sibi iniecta, 
vivendi finem fecit. Quam victoriam meritis piissimi imperatorie ac orationibus ecclesiae a Domino 
inpetratam, imber coelitus missus ventoque in ora hostium impulsus probavit. Quod quidam etiam ex 
paganis poeta, ex virtute Dei factum considerane, in laudem principis huiusmodi prosecutus est: 
O nimium dilecte Deo, cui militât aether, 
et coniurati veniunt ad classica venti. 
Prepobožni cesar (Teodozij) je, oborožen bolj z vero kot z vojaki, popeljal vojsko proti samozvancema. 
Naprej je poslal Gote, od katerih naj bi jih Arbogast deset tisoč pobil, sam pa je z ostalimi nadaljeval pot. 
Ko so se srečali v Alpah, sta imela samozvanca, ki sta bila na višje ležečem kraju, boljše pogoje za 
bojevanje. César pa je vso noč prebedel med jokom in molitvami ter se je zaupal Bogu. Zjutraj je prišlo do 
bitke, v kateri sta bila samozvanca premagana. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa je sam položil 
roko nase in si vzel življenje. Daje to zmago zaradi zaslug prepobožnega cesarja in molitev cerkve prinesel 
Bog, je potrdil dež, poslan z neba, ki je z vetrom bil sovražnike v obraz. Tudi neki poganski pesnik, ki je 
menil, da se je to zgodilo z božjo možjo, je v cesarjevo slavo spesnil take verze: 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetfov so pokorne. 
Otonov opis bitke temelji na treh poznoantičnih latinskih virih, vendar vsebuje nekaj izvirnih 
potez. Avtor svojih virov ne prepisuje, temveč samo povzema, vendar na tak način, da njegov 
opis bitke v celoti predstavlja vse dogodke v novi podobi. Orozijev zaključni stavek o Gotih na 
Teodozijevi strani, ki so bili poslani naprej in jih je Arbogast deset tisoč pobil (Hist. 7,35,19), je 
postavil v uvodni del pred opis bitke, tako da lahko dobimo zmoten vtis, da gre za dva časovno 
in prostorsko med seboj neodvisna spopada. Iz Rufina (Hist. eccl. 11, 33) je povzel podatek, da 
se je Evgenijeva vojska pred spopadom nahajala na višjem mestu ("in eminentiori loco") in 
imela zaradi tega boljše taktično izhodišče. Podatek je napačen v toliko, ker se pri Rufinu 
nanaša na Arbitionovo armadno skupino "in superiore iugo", ki je prestopila pred odločilnim 
delom bitke na Teodozijevo stran. Osrednji del poročila (Teodozijeva nočna molitev, jutranja 
bitka z zmago, Evgenijeva usmrtitev in Arbogastov samomor) je povzet po Oroziju (Hist. 
7,35,14-19), sklepni del s Klavdijanovima verzoma pa po Avguštinu. Oton je opisu bitke dodal 
dve novosti: božji poseg v dogajanje v obliki čudežnega vetra izzovejo ne le prošnje 
prepobožnega cesarja, temveč tudi molitve cerkve ("orationes ecclesiae"); najverjetnejša 
podlaga za to Otonovo misel je poročilo v Pavlinovem življenjepisu milanskega škofa 
Ambrozija o srečanju med cesarjem in škofom v Ogleju jeseni 394. Čudež orkanskega vetra 
je avtor "razširil" z dežjem, ki ga je postavil v opisu celo na prvo mesto in mu s tem dal osrednjo 
vlogo ("imber coelitus missus ventoque in ora hostium impulsus"). S tem se vloga čudežnega 
vremenskega pojava v bitki pri Frigidu približuje vlogi nevihte z dežjem v znameniti bitki z 
"deževnim čudežem" med rimsko vojsko in Kvadi leta 174. 
25. Gottfried iz Viterba je v svetovni kroniki z naslovom "Pantheon sive memoriae 
saeculorum", ki sega do leta 1186, opisal bitko pri Frigidu z besedami: 
Morte Valentiniani comperta, Theodosius in Eugenium tyrannum parat exercitum. Tunc etiam scripsit in 
Aegyptum ad Joannem monachum, Eutropium eunuchum, et eventum rei a viro ipso sanctissimo requisivit. 
Cui vir beatissimus plenam victoriam promisit. Theodosius, confisus in Deo, pergit, et Gothos contra' 
tyrannos ante se praemittit. Quorum decern millia ab Arbogasto interimuntur: procedit imperator, et cum in 
Alpibus hostibus occurissent, ibique Arbogastus in eminentiori loco positus, ut meliorem pugnandi 
opportunitatem videretur habere, Theodosius tota nocte prostratus in precibus, mane in Domino confisus, 
congreditur et gloriose triumphat. Ibi Eugenius captus occiditur. Arbogastus interfecit seipsum. 
Ko je Teodozij zvedel za Valentinijanovo smrt, je pripravljal vojsko (za vojno) proti samozvancu 
Evgeniju. Tedaj je tudi pisal v Egipt menihu Janezu (in prek) evnuha Evtropija onega presvetega moža 
povprašal, kako se bo (vojna) končala. Preblaženi mož mu je obljubil popolno zmago. Teodozij je z 
zaupanjem v Boga šel na pot, Gote pa je poslal naprej proti samozvancu. Izmed teh jih je Arbogast deset 
tisoč pobil. Cesar je nadaljeval pohod. Ko so (njegovi) v Alpah naleteli na sovražnika, se je Arbogast 
nahajal na višje ležečem mestu, tako daje imel boljše pogoje za bojevanje. Teodozij je prebil vso noč tako, 
Т7 
Gl. op. 19. 
108 
Oton pred tem (Chron. 3,24; MGH SS 20, 186) opisuje to bitko, v kateri je odigral ključno vlogo "largus imber", ki so 
ga spremljala "crebra fulmina". O bitki z "deževnim čudežem" gl. M. ŠAŠEL KOS, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, 
Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986,226 ss.; kratko BRATOŽ, Krščanstvo v Ogleju (kot v op. 
23). 34 ss.; nazadnje izčrpno H. WOLFF, Die Anfänge des Christentums in Ostraetien, Ufernoricum und Nordwestpannonien: 
Bemerkungen zum Regenwunder und zum hl. Florian, Ostbairische Grenzmarken 31, 1989, 27-45; Isti, Welchen Zeitraum stellt 
der Bilderfries der Marcus-Säule dar?, Ostbairische Grenzmarken 32, 1990, 9-29. 
Pantheon sive memoriae saeculorum 16 (PL 198, 893 D - 894 A); tekstnokritična ed. v MGH SS 22 
32 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
da je z obrazom na tleh molil. Zjutraj se je v zaupanju v Boga spopadel (s sovražnikom) in dosegel sijajno 
zmago. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa seje sam pokončal. 
Gottfriedov opis vsebuje elemente opisa dveh antičnih virov: Rufina (epizoda s puščavnikom 
Janezom, ki je cesarju napovedal zmago, boljše strateško izhodišče za Arbogasta pred bitko) in 
Orozija (usoda deset tisoč Gotov, Teodozijeva nočna molitev, Evgenijev in Arbogastov konec). 
Ker ne vsebuje nobene izvirne poteze, ga ne bomo podrobneje obravnavali. 
261 ^lagdeburški anali iz 12. stoletja prinašajo k letu 397 (!) naslednji opis bitke pri 
Frigidu: 
Relictis ergo ambobus filiis in urbe Constantinopolitana, Theodosius contra Eugenium pergit. Eugenius 
igitur et Arbogastus cum transitas Alpium tenerent, Theodosius in summis Alpibus constitutus, ieiuniis et 
orationibus erat internus. Congressione autem facta, turbo ventorum maximus a parte Theodosii in ora 
hostium surgebat, qui tela que ipsi mittebant in ipsos retorquebat. Eugenius itaque corruens ad pedes 
imperatoris, veniam petebat, sed a militibus circa pedes eius capite truncatus est. Arbogastus vero propria se 
manu interfecit. 
Potem ko je oba sinova pustil v Konstantinoplu, je Teodozij odšel (na vojno) proti Evgeniju. Evgenij in 
Arbogast sta zavzela prehode čez Alpe. Teodozij, ki je bil na vrhu Alp, pa se je posvetil postu in molitvi. Ko 
je prišlo do spopada, se je s Teodozijeve strani dvignil proti sovražnikom silen veter. Ta je kopja, ki so jih 
metali, obračal proti njim samim. Evgenij seje zgrudil cesarju k nogam in prosil odpuščanja, vendar so ga 
vojaki pri njegovih nogah obglavili. Arbogast seje sam pokončal. 
Opis v analih iz Magdeburga je (razen v uvodnem stavku, ki sledi Kasiodoru) kratek 
povzetek iz Orozija brez kakršnihkoli izvirnih potez. 
27. Kratko poročilo o bitki prinaša kremonski škof Sicardus v svetovni kroniki, ki sega do 
leta 1221. Bitko opisuje z besedami: 
Theodosius hoc audiens, fultus prophetia cuiusdam Joannis monachi, imo auxilio Dei, Arbogasti et 
Eugenio qui, cum Mediolanum exirent, dixerunt, quod si victores redirent, in Ecclesia stabularent, et 
clericos sub armis ponerent, bellum intulit. Sed a suis quasi destitutus, signo crucis et oratione obtinuit. 
Ventus enim flavit ex parte Theodosii, qui spicula hostium repellebat, et sua fixius infigebat. Captus est 
igitur Eugenius, et occisus. Arbogastes se ipsum occidit, unde 
O nimium dilecte Dei! Tibi militât aether, 
Et coniurati veniunt ad classica venti. 
Teodozij je ob teh novicah začel vojno proti Arbogastu in Evgeniju, zanašajoč se na prerokbo nekega 
meniha Janeza, še bolj pa na pomoč Boga. Ob odhodu iz Milana sta onadva izjavila, da bosta cerkev 
spremenila v hlev, duhovnike pa vpoklicala v vojsko, če se bosta vrnila kot zmagovalca. Ko je bil 
(Teodozij) od svojih kakor zapuščen, je zmagal z znamenjem križa in molitvijo. S Teodozijeve strani je 
namreč zavel veter, ki je sovražne izstrelke vračal nazaj, one (s Teodozijeve strani) pa je s še večjo silo 
zabadal (v sovražnika). Evgenij je bil zajet in usmrčen. Arbogastes se je sam pokončal. O tem (dogodku 
poročajo verzi) 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Poročilo, povzeto po Oroziju (osrednji del) in Avguštinu (sklepni del s Klavdijanovima 
verzoma), nima nikakršnih izvirnih potez. 
28. Proti koncu 13. stol. je Albertus Miliolus v delu "Cronica imperatorum Latinorum et 
Grecorum et regum Langobardorum" opisal bitko pri Frigidu z besedami: 
Theodosius hec audiens, fultus prophetia cuiusdam Johannis monachi, immo auxilio Dei, contra 
Arbogasten et Eugenium - qui cum Mediolanum exirent, dixerunt, quod, si victores reddirent, in ecclesia 
stabularent et clericos sub armis ponerent - bellum intulit, sed a suis quasi destitutus signo crucis et oratione 
optinuit; ventus enim flavit ex parte Theodosii, qui spicula hostium repellebat et sua fisius infigebat. Captus 
est igitur Eugenius et occisus. Arbogastes se ipsum occidit. 
O nimium dilecte Dei, tibi militât aether, 
Et coniurati veniunt ad classica venti. 
Ko je Teodozij to slišal, je zanašajoč se na prerokbo nekega meniha Janeza, še bolj pa na božjo pomoč, 
začel vojno proti Arbogastu in Evgeniju. Ko sta ta dva zapuščala Milano, sta dejala, da bosta cerkev 
spremenila v hlev in duhovnike poklicala v vojsko, če se bosta vrnila kot zmagovalca. Tako rekoč zapuščen 
od svojih je zmagal z znamenjem križa in z molitvijo. S Teodozijeve strani je namreč zapihal veter, ki je 
izstrelke sovražnikov vračal nazaj, njegove pa še čvrsteje zabadal (v sovražnike). Evgenij je bil zajet in ubit, 
Arbogast pa se je pokončal sam. 
no 
Annales Magdeburgenses A. 397 (ed. GH. Pertz. MGH SS 16. 1925, 126). 
Chronicon (PL 213, 473 D 474 A). 
Cronica, e. 50 (ed. O. Holder Egger. MHG SS 31, 1903, 609). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 1 33 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Kratek Albertov opis je kompilacija iz štirih poznoantičnih latinskih avtorjev. Uvodni stavek 
z omembo prerokbe asketa Janeza in z zanašanjem na božjo pomoč je povzet po Rufinu (Hist, 
eccl. 11, 32). Albertus tako kot pred njim Sicardus omenja grožnjo poganske strani, da bodo po 
zmagi milansko cerkev spremenili v hlev in klerike poslali v vojsko. Kot grožnjo Arbogasta in 
prefekta Flavijana (ne pa Evgenija!) jo med antičnimi viri omenja Ambrozijev biograf 
Paulinus. Avtor v nadaljevanju povzema Orozija, zaključi pa s Klavdijanovima verzoma, ki ju 
je povzel po Avguštinu. 
114 
29. Sredi 14. stol. je bitko pri Frigidu opisal beneški dož in kronist Andreas Dandulus: 
Theodoxius interea mortem Valentiniani, sicut et fratris, vindicaturus, antequam ad bellum procederet, 
cum sacerdotibus et populo loca orationum circuens, ante apostolorum et martirum thecas cilicio indutus se 
prosternebat, sanctorum deposcens auxilia; scripsit etiam in Egiptum ad Iohanem monachum et eventum rey 
requisivit; cui vir sanctus victoriam nunciavit. Ipse autem contra Eugenium Gothos ante se missit, quorum 
X m(ilia) ab Arbogasto cesa sunt, et cum in alpibus hostibus occurisset, ibique Arbogastus in eminentiori 
loco meliorem pugnandi oportunitatem haberet, facto congressu, stetit aliquandiu anceps victoria; stetitque 
Theodoxius in rupe, unde conspicere posset et conspici, et abiectis armis oravit dicens: Omnipotens Deus, 
tu nosti quia in nomine Christi Filii tui ulcionis iuste, ut puto, bella ista suscepi, sin aliter in me vendica; si 
vero pro causa probabili, et in te confissus, hue veni, auxilium porige: confortatus enim prius in sompnis 
fuerat a duobus viris in vestibus albis et equis candidissimis, idest Iohane evangelista et Philipo apostolo. 
Facta oratione ventus vehementissimus iacula ex parte Eugenii revocabat, de quo Claudianus poeta: O 
nimium dilecte Deo cui militât aether. Et coniurati veniunt ad clasica venti. Ibi Eugenius captus occiditur, 
Arbogastus autem se ipsum interfecit. 
Teodozij je medtem z namenom, da maščuje smrt Valentinijana kot (svojega) brata, še pred odhodom na 
vojno skupaj z duhovniki in ljudstvom obiskal svete kraje, oblečen v raševino klečal pred svetinjami 
apostolov in mučencev in prosil za pomoč svetnikov. Pisal je tudi menihu Janezu v Egipt, da bi izvedel o 
poteku vojne. Sveti mož mu je napovedal zmago. Proti Evgeniju je naprej poslal Gote, od katerih jih je 
Arbogast deset tisoč pobil. Ko je v Alpah trčil na sovražnike, je imel Arbogast boljše pogoje za bojevanje, 
saj je bil na višje ležečem kraju. Prišlo do spopada, katerega potek je bil nekaj časa neodločen. Teodozij je 
stal na skali, od koder je lahko vse videl in bil od vseh viden. Odložil je orožje in molil: 'Vsemogočni Bog, 
ti veš, da sem začel to vojno v imenu Kristusa, tvojega Sina, da bi se po pravici maščeval. Če nisem storil 
tako. me kaznuj; če pa sem prišel sem za pravično stvar in v zaupanju vate, mi pomagaj.' Pred tem sta ga 
opogumila v sanjah dva moža v belih oblačilih na snežnobelih konjih. To sta bila evangelist Janez in apostol 
Filip. Ko je odmolil, je orkanski veter izstrelke z Evgenijeve strani vračal nazaj, o сепкг poroča pesnik 
Klavdijan: S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje. Tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so 
pokorne. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa seje sam pokončal. 
Dandulov opis vsebuje elemente različnih poročil. Priprava na vojno je opisana po Rufinu 
(Hist. eccl. 11, 32-33). Za omembo usode deset tisoč Gotov, ki so bili poslani v smrt (po 
Oroziju, Hist. 7,35,19), sledi pripoved, ki se izrazito ravna po Rufinu (Hist. eccl. 11,33; 
Teodozijeva molitev na visoki, od vseh strani vidni skali). V nadaljevanju omenja sanjsko vizijo 
z nebeškima jezdecema (po Kasiodoru, ki prek Teodorja Lektorja temelji na Teodoretu) in zelo 
kratko spregovori o orkanskem vetru. Sledi kot tako rekoč standardni del srednjeveških opisov 
bitke citat iz Avguština z navedbo obeh Klavdijanovih verzov in zaključek (po Oroziju) z 
omembo Evgenijeve usmrtitve in Arbogastovega samomora. 
Navedenim latinskim srednjeveškim opisom bitke pri Frigidu bi mogli dodati nekaj krajših 
zapisov v kronikah, ki vsebujejo aluzijo na ta dogodek v obliki kratkih omemb Teodozijeve 
zmage nad Evgenijem. V nobenem od teh zapisov ne naletimo na omembo kraja in okoliščin 
spopada v zgornji Vipavski dolini. Le v posameznih primerih (kot na primer pri Hermanu iz 
Reichenaua) pa se omenja Teodozijeva zmaga kot posledica božjega posega. 
Enajst zahodnih srednjeveških opisov bitke pri Frigidu temelji na rjoznoantičnih latinskih 
opisih dogodka. Če poznoantične avtorje razvrstimo z ozirom na intenzivnost uporabe, je daleč 
Prim. op. 26. 
114 
Chronica per extensum desenpta aa. 46-1280, a. 394 (Rerum Italicarum senptores XII/1, ed. E. Pastorello, Bologna 
1938.44). 
Nekaj primerov ADO. Chronicon (PL 123. 97 A-B: "Qui (Joannes anachoreta) eliam Theodosio consulenti de Eugenio 
tyranno, victoriam illi praedixit'); HERMANNUS CONTRACTUS, Chronicon a. 395 (PL 143, 86 A: Theodosius imperator 
divinitus adiutus Eugenium tyrannum pugna victum peremif); MARIANUS SCOTTUS, Chronicon III, 415.11 (PL 147, 715 D: 
"Theodosius Eugenium tirannum vinci! et perimit'"); BERNOLDUS. Chronica, a. 395 (PL 148. 1320 B: "Theodosius imperator 
Eugenium tyrannum vicit"). 
34 R.BRAT02: BITKA PRI FRIGIDU 
na prvem mestu Orožij, ki mu sledijo Avguštin, Kasiodor in Rufin. Orozijev opis so uporabljali 
prav vsi srednjeveški avtorji. Kot najbolj branemu avtorju sta mu bolj ali manj dobesedno 
sledila Freculphus in Hugo od Sv. Viktorja, deloma pa so povzemali iz njegovega opisa tudi 
Pavel Diakon (precej), Landolfus (malo), Frutolf, Oton iz Freisinga, Gottfried iz Viterba, 
Magdeburški anali, Sicardus iz Kremone, Albertus Miliolus in Dandulus. Avguštinov opis bitke 
je služil kot podlaga za navajanje dveh Klavdijanovih verzov o božji pomoči cesarju Teodoziju, 
ki jih navaja kar sedem srednjeveških avtorjev (Pavel Diakon, Landolfus, Frutolf, Oton iz 
Freisinga, Sicardus, Albertus Miliolus, Dandulus). Kasiodorov opis, ki prenaša na Zahod prek 
Teodorja Lektorja izročilo grških cerkvenih zgodovinarjev Sokrata in Teodoreta iz 5. stol., so 
kot vir uporabljali Landolfus (nosilni del opisa), v manjši meri tudi Frutolf in Dandulus. 
Sorazmeroma majhna je bila uporaba Rufina kot najboljšega vira, saj elemente njegovega opisa 
prinašajo le Oton iz Freisinga (ki ga napačno razume), Albertus Miliolus in Dandulus. Uporaba 
ostalih poznoantičnih virov je izjemna, saj se zoži na eno navedbo iz Jordanesove zgodovine 
Gotov (Frutolf) in dve navedbi iz Pavlinovega življenjepisa milanskega škofa Ambrozija 
(Sicardus iz Kremone, Albertus Miliolus). Samo dva srednjeveška opisa (Freculphus, Hugo od 
Sv. Viktorja) temeljita na enem samem viru (Oroziju), vsi ostali opisi pa so sestavljeni kot 
kompilacija različnih poročil. Le ta so povzeta po dveh avtorjih (Gottfried iz Viterba, 
Magdeburški anali, Sicardus iz Kremone), treh (Pavel Diakon, Landolfus, Oton iz Freisinga) ali 
celo štirih (Frutolf, Albertus Miliolus, Dandulus). 
Topografske oznake spopada pri srednjeveških avtorjih ne prinašajo nobene novosti. Reka 
Frigidus se kot kraj spopada omenja samo pri Landolfu, ki je zajemal iz Kasiodora (ta pa prek 
Teodorja Lektorja iz Sokrata). Vsi drugi avtorji navajajo kot kraj spopada - tako kot njihove 
poznoantične latinske predloge - z zelo splošnimi oznakami območje alpskih zapor. Nobeden 
od avtorjev (niti Benečan Dandulus iz relativne bližine tega prostora) ni poskušal kraja spopada 
precizneje določiti. Očitno je bil srednjeveškim avtorjem točen kraj spopada tako malo poznan 
kot njihovim poznoantičnim predhodnikom. 
Omembo nebeškega posega s čudežnim vetrom najdemo (z izjemo Gottfrieda) pri vseh 
srednjeveških avtorjih, vendar pa le ti njegovi vlogi dajejo različno težo v primerjavi z drugimi 
okoliščinami, ki so vplivale na dogajanja na bojnem polju (na primer Arbitionov prestop na 
Teodozijevo stran). Samo Oton iz Freisinga omenja poleg vetra vlogo dežja, ki naj bi ob 
močnem vetru bil sovražni vojski v obraz. Podatek je očitno sad avtorjeve fantazije in zaradi 
tega brez vrednosti. 
Srednjeveški latinski viri o bitki pri Frigidu ne prispevajo k samemu raziskovanju dogodka 
nobenega uporabnega podatka. Posredujejo nam le bogato izročilo o bitki v srednjeveški 
svetovni kronistiki. Ti viri dokazujejo, da so se srednjeveški avtorji zavedali velikega pomena 
tega dogodka, ki je v svetovnih kronikah pri prikazu zgodovine rimskega cesarstva med najbolj 
podrobno opisanimi. Navedeni srednjeveški viri so nastali v Italiji, na Nemškem ali v Franciji, 
daleč stran od prizorišča dogodka, in z izjemo Dandula tudi izven območja severnojadranskih in 
jugovzhodnoalpskih pokrajin. 
V slovenskem prostoru naletimo na opise bitke pri novoveških avtorjih od 17. stol. dalje. 
Temeljna obogatitev v proučevanju bitke pri Frigidu je njeno pravilno lociranje v zgornjo 
Vipavsko dolino, kj^a zastopajo Bavčar (1663), Schönleben (1681) in v najbolj izdelani obliki 
Valvasor (1689). Raziskave 20. stoletja, ki so postavile v ospredje dve možni 
Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (MGH AA 2. 353): "Fit ergo congressio circa fluvium vocabulo Frigidum " 
Teodozij naj bi bil pred odločilnim spopadom "in summis Alpibus constitutus" (po Oroziju, Hist. 7,35.14 posredujejo 
to oznako Freculphus. Landolfus, Frutolf, Hugo od Sv. Viktorja, Magdeburški anali) oz. skrajšano "in Alpibus" (Oton iz 
Freisinga, Gottfried iz Viterba). Prav tako temelji na Oroziju (Hist. 7,35,13) oznaka "transitas" (sc. Alpium), ki jo najdemo pri 
Pavlu Diakonu in v Magdeburških analih. Teodozijevo molitev na skali, vidni z vseh strani, omenja Dandulus (po Rufinu. Hist, 
eccl. 11, 33, Mommsen 1038,9-10). Več avtorjev (Oton iz Freisinga, Gottfried iz Viterba, Dandulus) omenja, da se je Arbogast 
kot poveljnik Evgenijeve vojske nahajal na višjem mestu ("in eminentiori loco"), ki mu je dajalo boljše taktično izhodišče za 
bitko. Omemba je očitno napačno interpretirano poročilo Rufina o sovražni zasedi "in superiore iugo", ki zaradi Arbitionovega 
prestopa na Teodozijevo stran ni vplivala na potek bitke. 
M. BAUZER, Historia rerum Noricarum et Forojuliensium 11,123 (rokopis iz leta 1663, odkrit 1773; topografske 
oznake kot "Theodosius ex monte in Vipacensem campum qui ad Hemonam proccurril... Eugenio in collidilo quodam 
constituto... Eugenius in colle Hemonae proximo finem pugnae opperiens" jasno kažejo na avtorjevo lociranje spopada na 
območje Vrhpolja in Zemona); J.L. SCHÖNLEBEN, Carniolia antiqua et nova, Labaci 1681, 252 si. ("ad fluvium Frigidum qui 
consensu auctorum non est alius, quam hodie dictus Vipacus..."); J.V. VALVASOR. Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-
NUmberg 1689, XIV.16 (Bd. IV, 202-210; v topografskih oznakah nejasen; ker Frigidus enači v Vipavo in bitko locira na 
Z G O D O V I N S K I ČASOPIS 48 • 1994 • 1 35 
119 
mikrotopografski lokaciji bitke, vzhodno na področju Vrhpolja, Duplja)2|jn Zemona, ter 
približno štiri kilometre oddaljeno zahodno na področju Ajdovskega polja, spričo odsotnosti 
kakršnihkoli terenskih raziskav in materialnih najdb niso prinesle bolj jasne, splošno 
sprejemljive razlage bitke pri Frigidu (prim, sliko 4 na str. 30). 
VI. Sklep: potek bitke pri Frigidu 
V sklepnem razmišljanju želimo na podlagi pisanih virov orisati okvirni potek bitke, ne da bi 
se spuščali v vprašanja kraja odločilnega spopada - čeprav se nam zdi lociranje bitke na 
področje Vrhopolja, Duplja in Zemona verjetnejše od lokacije na Ajdovsko polje, ravnino med 
Ajdovščino in Ustjem - in ne da bi načenjali taktična in logistična vprašanja. 
Pri uporabi literanih virov moremo postaviti ugotovitev, da uporabne podatke prinašajo samo 
antična poročila (L, II. in III. skupina, viri 1-14, od katerih sta vira 11 in 14 le povzetek virov 7 
in 9 in zato zelo majhne vrednosti). Najpomembnejša so vsekakor poročila sodobnikov, pri 
čemer se dva avtorja sklicujeta na poročila udeležencev bitke (vira 4 in deloma 8). Bizantinska 
in zahodna latinska poročila (viri 15-29) so le kompilacije znanih antičnih virov, ki se med seboj 
razlikujejo v obsegu, natančnosti, številu uporabljenih virov, zato ne prinašajo nobenega novega 
uporabnega podatka. Kjer se od antičnih virov vsebinsko razlikujejo (npr. vir 24), gre le za 
površnost ali sad domišljije srednjeveškega pisca. 
Državljanska vojna med Teodozijem in Evgenijem se je pričela s Teodozijevim pohodom. 
Tega je začel cesar po obsežnih pripravah v prvih mesecih leta 394, ki so se nana^le po eni 
strani na urejevanje vojaških, diplomatsko-političnih in družinsko-dinastičnih zadev, po drugi 
strani pa zlasti na versko, duhovno in idejno področje (obisk svetih krajev, molitve in post, 
poizvedovanje o izidu bodoče vojne pri asketu Janezu iz Likopolis; viri 3,4,8,9, 13 
c,18.25,28,29). Cesarje z veliko vojsko, potem koje v veliki meri pritegnil obmejne enote 
vzhodnih provinc, v drugi polovici maja 394 krenil iz Konstantinopla. V Trakiji so se mu 
pridružili številni "barbari" (viri 7,8,11,14,21,22), zlasti Goti (po Jordanesu več kot dvajset tisoč 
mož), pa tudi pripadniki drugih ljudstev z območja ob spodnjem toku Donave in iz pokrajin 
Kranjsko, je jasno, daje mišljeno kot kraj spopada - enako kot pri Bavčarju in Schönlebnu - področje Vipave); kratko oznako "ob 
reki Frigidus v Vipavski dolini" prinaša tudi A. LINHART, Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der 
südlichen Slaven Oesterreichs II (1791), I, 17 (Poskus zgodovine Kranjske Ljubljana 1981. 189). Raziskave 19. in 20. stol. (do 
1971) navaja J. ŠAŠEL, Claustra I, 11-15. 
" " O. SEECK - G. VEITH, Die Schlacht am Frigidus, Klio 13, 1913, 459 ss.; G. VEITH, MetuUum und Fluvius Frigidus, 
Jahreshefte des Oesterreichischen archaeologischen Instituts 21-22, 1922-1924, 489-494; 509-510; F. PASCHOUD v; ZOSIME 
ГО2, 481 ss.; D. VUGA, Vipavska dolina 1, 14 ss. 
K. PICK - W. SCHMID, Frühgeschichtliche Befestigungsanlagen im Bereiche der Isonzofront, Jahreshefte des 
Oesterreichischen archaeologischen Instituts 21-22, 1922-1924, 307-308; W. SCHMID, Metullum und Fluvius Frigidus. Eine 
Erwiderung, ibidem, 503-508; P. PETRU, Claustra Alpium Iuliarum und die spätrömische Verteidigung in Slowenien, Arheološki 
vestnik 29, 1978. 509 (Castra oz. Fluvio Frigido (Ajdovščina) Evgenijevo oporišče v boju proti Teodoziju). K temu mnenju se je 
nagibal tudi J. ŠAŠEL, Opera selecta, Ljubljana 1992. 802 (z lociranjem bitke "v ravnino rek Hubelj in Vipava, ki sta obe nosili 
ime Fluvius Frigidus"); z rahlo nianso Isti. Ad Pirum - rimska štabna baza na Hrušici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 
159, Ljubljana 188, 15 (to je "boj za sestop iz sotesk pri Vipavi"...kot reka je mišljen "Hubelj pri trdnjavi Castra (Ajdovščina)"). 
V prid lociranja spopada na področje Vrhpolja in Zemona naj navedemo dva argumenta. 1. Po antičnih virih je veter 
udaril frontalno proti Evgenijevi vojski, tako da je njene izstrelke zavračal. Ker močan veter (bodisi burja, bodisi orkanski veter 
ob nevihti) piha od severo-severovzhoda, bi bilo to možno le v primeru, če bi bila Evgenijeva obrambna črta - pravokotno na 
smer vetra - na relaciji Vrhpolje-Duplje. Če bi obrambna črta potekala od Ajdovščine proti Ustju, bi moral veter potegniti od 
vzhoda, da bi frontalno udaril v to bojno črto (prim, že G. VEITH, Metullum und Fluvius Frigidus, 491). 2. Kot strateško 
izhodišče, iz katerega naj bi preprečili Teodozijevi vojski spust v Vipavsko dolino, je bilo območje Vrhpolja vsekakor bolj 
primerno. Če bi bila obrambna črta šele pri Ajdovščini, bi Teodozijeva vojska lahko pri Vrhpolju sestopila v Vipavsko dolino. V 
tem primeru bi bila nasprotna stran prisiljena zaustavljati Teodozijevo vojsko na dosti širši in zato dosti bolj ranljivi obrambni 
črti, taktična prednost Evgenijeve vojske bi bila v znatni meri izničena. 
' " ZOSIMUS 4,57 (PASCHOUD Ш2, 326; 462 ss). 
O poizvedovanju o izidu pohoda pri asketu Janezu poroča tudi PALLADIUS, Historia Lausiaca 35,2 (ed. G.J.M. 
Bartelink, Milano 1974, 168), o razmerah v cesarjevi družini (smrt žene Galle tik pred začetkom pohoda) ZOSIMUS 4,57,3 (326). 
Prim. LIPPOLD, Theodosius I., 903 si. 
HTERONYMUS. Epist. 77,8 (ed. J. Labourt, tome V, 1954, 48): "Aberat tunc Romanus exercitus. et bellis civilibus in 
Italia tenebatur." Zaradi odsotnosti rimske vojske je prišlo do hudega vpada Hunov v vzhodne province. Prim, tudi 
CLAUDIANUS. De III cons. Honorii 68-72 (Platnauer, LCL I, 274; Teodozij naj bi poklical pod orožje tudi ljudstva daleč z 
Vzhoda, iz dežel ob Evfratu. Halisu in Orontu, kot so "Arabes... Medi...Armenii... Parthi"); De consulate Stilichonis 1,154-158 
(Platnauer 374 ss.: kot udeleženci pohoda se omenjajo prebivalci Kolhide. Iberijci, Arabci, Armenci. Saki. Medijci in Indijci) !)). 
Cesar seje nahajal 20. maja v bližnji Herakleji in 20. junija v Adrianoplu (gl. Codex Theodosianus 1.13.1 in 16.5.23): 
LIPPOLD. Theodosius I.. RE Suppl. 13, 1973, 905. 
36 R BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
severno od Črnega morja, med njimi zlasti^uni in Alani. Teodozij je poveljevanje velike 
armade, katere številčnosti viri ne navajajo, zaupal petim poveljnikom: Timasiju in Stilinomi 
rimske enote, barbarske zavezniške enote pa Gotu Gainu, Alanu Saulu in Iberijcu Bakuriju. 
Teodozijeva armada je prodirala po glavni prometni povezavi čez balkanske in podonavske 
province in je v dobrih dveh mesecih (od konca junija do začetka septembra) prišla do alpskih 
zapor. Dogodkov na alpskih zaporah antični viri ne opisujejo, ker za celoten potek vojne očitno 
niso bili ključnega pomena. Le Filostorgij (vir 6) omenja Teodozijevo zavzetje Alp "z izdajo" 
(prodosîa), Sozomen (vir 8) pa omenja zajetje prvih straž (tàs prótas phylakâs). Poročila se 
očitno nanašajo na dogodke na Hrušici (Ad pirum), ki so jih osvetlile arheološke raziskave 
izpred dveh desetletij. Kastei Ad pirum je očitno padel po resnem spopadu, na kar kažejo 
novčne in druge najdbe. Kastei je po vsej verjetnosti zavzela Teodozijeva zavezniška 
predhodnica, ki sojo sestavljali v prvi vrsti Goti. 
Evgenijeva vojska, ki ji je poveljeval Frank Arbogast, je bila sestavljena iz zahodnih rimskih 
enot ("Romanorum praesidia"), iz vojske iz Galije s številnimi germanskimi najemniki ("auxilia 
barbarorum"), zlasti Franki ("Gallorum Francorumque vires"). Njena velikost ni znana (le 
Sokrat, vir 7, jo ocenjuje na "več deset tisoč mož"), očitno pa ni dosegala velikosti Teodozijeve 
vojske, saj so bile vojaške sile zahodnega dela cesarstva šibkejše od onih na Vzhodu, poleg tega 
Evgenij in Arbogast nista (vsaj do take mere) pritegnila vojske z meje. Z ozirom na podatke o 
številčnosti armad zahodnega dela cesarstva v državljanskih vojnah 4. stol. bi jo mogli okvirno 
oceniti na okrog 30-40 000 mož. Od vojaških poveljnikov je poznan samo še Arbition, 
medtem ko je bila navzočnost Nikomaha Flavijana bolj ideološko-propagandne narave. Cesar je 
z vojsko pred prvim avgustom 394 zapustil Milano. Vojska se je do začetka septembra 
razporedila za obrambo izstopa iz Julijskih Alp. Pri tem je Arbogastov načrt predstavljal 
pomembno novost v antičnem vojskovanju. Bistvo tega načrta je naslednje: ne braniti za vsako 
ceno dostopa v obrambno območje (čemur je bil pravzaprav namenjen obrambni sistem 
"claustra Alpium Iuliarum" in kot nam kaže - kot morda najbolj znan primer iz antične vojaške 
zgodovine - bitka pri Termopilah 480 pr. Kr.), temveč po prehodu sovražnika na težko prehodno 
in vojaško posebej zavarovano ozemlje le temu preprečiti izstop iz obrambnega območja. 
Temu je služil tudi obkoljevalni manever Arbitionove armadne skupine, ki je Teodozijevo 
126 
O gotski udeležbi gl. op. 57. Medlem ko Sokrat in Sozomen (št. 7 in 8) govorita le splošno o obdonavskih barbarih, 
omenja CLAUDIANUS, De bello Gildonico 243-245 (Platnauer 1,116) med Teodozijevimi zavezniki kralja Armenije (morda 
Bacurius, ki se mestoma označuje tudi kot armenski kralj, gl. PLRE I, 144), neznanega kralja z območja Azovskega morja, 
"Gete" in "Gelone" (tedaj že neobstoječi ljudstvi, ki nastopata kot metonimija za prebivalce dan. Vlaäke in severne crnomorske 
obale). ZOSIMOS 4,57 (PASCHOUD 326) omenja tudi alanskega kralja Saula (PLRE I, 809). 
SEECK - VEITH, Die Schlacht am Frigidus, 463, sta moč Teodozijeve vojske ocenila, verjetno previsoko, na okrog 
sto tisoč mož. Če upoštevamo, da je Teodozijevo vojsko sestavljala večina mobilnih enot vzhodne državne polovice, znatni del 
obmejnih enot (gl. op. 124), in da se ji je pridružilo najmanj 20 000 zavezniških (barbarskih) vojščakov, si moremo njeno 
številčno moč predstavljati v okviru najmanj 50 000 do okrog 80 000 mož (kot je štela vojska Konstancija II. v bitki pri Mursi: 
prim. op. 131) 
ZOSIMUS 4,57,2-3 (PASCHOUD Ш2, 326; 463 ss.). Problematično je bilo imenovanje Gota Gaina namesto kralja 
Alarika, ki je bil tedaj res še mlad (komaj dobrih dvajset let), vendar je taka odločitev sprožila med Goti notranje napetosti in 
nezadovoljstvo, ki se je še stopnjevalo po strahotnih izgubah v bitki. Povratek Gotov na Balkan od konca januarja 395 dalje je 
vodil že Alarih. Prim. WOLFRAM, Die Goten, 144 si. 
129 
Th. ULBERT (s sodelavci), Ad pirum (Hrušica). Spätrömische Passbefesligung in den Julischen Alpen, München 
1981, 46-49; 160 (s sklepom, daje po 394 življenja Hrušice kot trdnjave konec); analizo novčnih najdb posreduje P. KOS. The 
monetary circulation in the Southeastern Alpine region ca. 300 B.C. - A.D. 1000 (Denarni obtok na prostoru jugovzhodnih Alp 
300 pr. n. št. - 1000). Situla 24. 1986, 205-207; 247 (s sklepom, daje bilo uničenje kaštela 394 začasno, saj najdbe tečejo tudi po 
letu 395); Isti, Denarni obtok v slovenskem prostoru v pozni antiki (referat v gradivu kolokvija "Zaton rimskega cesarstva m 
poznoantična doba na Slovenskem" (Ljubljana, marec 1994), z ugotovitvijo, da na osnovi novčnih najdb ni mogoče ugotavljati 
kakršnihkoli znakov nasilne prekinitve življenja v trdnjavah Castra in Ad Pirum; obrambna funkcija obeh trdnjav naj bi trajala do 
začetka 5. stol.). 
130 
O Arbogastu gl. PLRE I, 95-97; o sestavi Evgenijeve vojske (kot "robustissimus exercitus" jo značuje AUGUSTINUS. 
De civ. Dei 5,26) gl. OROSIUS. 7.35.11-12; prim. SEECK - VEITH. Die Schlacht, 458; HOFFMANN. I, 30; II, 10 (op. 35). 
SEECK - VEITH, Die Schlacht, 463; orientacijo o velikosti armad v državljanskih vojnah 4. stol. dajejo poročila o 
bitki pri Mursi 351 med Konstancijem II. z vzhodno armado in Magnencijem z zahodno armado. Prva je štela okrog 80 000 
vojakov, druga le 36 000 (DEMANDT. Spàtantike, 84). Podobne številke si moremo predstavljati v bitki pri Frigidu. Večje so 
bile armade v državljanskih vojnah v začetku 4. stol. (leta 324 Licinij z vojsko 165 000 mož proti Konstantinu s 130 000 vojaki. 
DEMANDT, Spätantike, 70). O vojaškem potencialu rimskega cesarstva oz. njegovih delov v tem času prim. DEMANDT. 
Spätantike, 256. 
AMBROSIUS, Epist. 61,2 (PL 16. 1186 si.); Ambrozij, ki seje izogibal srečanju z Evgenijem, seje (po Evgcnijevcm 
odhodu na vojno) "circiter Kalendas Augustas" vrnil v Milano. O Arbitionu in Flavijanu gl. PLRE I. 94; 347 ss. 
' " SEECK - VEITH, Die Schlacht, 460; PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 482 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 37 
vojsko zaprla v težko prehodni in hribovit svet med Logatcem in Ajdovščino, brez možnosti, da 
bi na gozdnatem kraškem območju le ta prišla do vode ali zadostne količine krme za konje, če bi 
se morala zadrževati v njem dalj časa. Izhodiščno stanje za bitko naj bi bilo naslednje: 
Evgenijeva vojska je po duhovni in verski pripravi na položaju (postavitev Jupitrovih kipov po 
okoliških hribih, priprava Herkulovih podob kot bojnih znakov, viri 4,9,18) in po opravljenih 
obrambnih inženirskih delih (lesene in zidane utrdbe s stolpi, "turres...moenia", vir 1 a) v ravnini 
("campis", vir 5) čakala na prihod nasprotnika. Glavnina Teodozijeve vojske je zaradi slabih 
poti, svoje velikosti in obsežnega prateža z bojno ureditvijo in bojno pripravljenostjo zamujala. 
Pred glavnino so šle barbarske federatske enote, ki so se kot prve približalo sovražni vojski. 
Sledil je prvi dan bitke (5. sept.), ki mu viri posvečajo zelo malo pozornosti. Teodozij je z 
visokega prelaza zagledal v ravnini pred seboj za boj pripravljeno nasprotno vojsko, sestavljeno 
in pehote in konjenice (vir 8). V prepričanju, da bo preboj zapore ob izstopu v dolino zelo težak, 
je poslal v napad federatske oddelke, morda prav zato, ker je želel rimske enote obvarovati pred 
prevelikim krvnim davkom; le tega naj bi dali "barbari" (arianski Goti in ostali, ki so bili z delno 
izjemo kavkaskih ljudstev pogani). Napad federatskih enot, v katerih so prevladovali kot 
konjeniki in pešci Goti (ob njih pa so se najbrž borili "lokostrelci na konjih", s čimer so mišljeni 
lahko Alani, Huni, Iberijci ali pripadniki drugih vzhodnih ljudstev, vir 10), ni uspel. Na bojnem 
polju naj bi obležalo deset tisoč Gotov ali polovica gotskega kontingenta (viri 5,20,24,25,29). 
Teodozij je poskušal svojim federatom v stiski pomagati, vendar je bilo to zaradi ozkih poti 
("locorum angustiis") in prateža ("impedimentis calonum") nemogoče. Njegova vojska je 
zamujala z bojno pripravo ("paulo serius in aciem descenderet"), kar je cesar opazil z veliko 
mero zaskrbljenosti. V kritičnem trenutku popolnega poraza zavezniške predhodnice, ki ji 
glavnina vojske ni mogla priskočiti na pomoč, je razjahal in stopil pred kolono ob vzkliku 
prirejenega verza iz Psalmov (115,2; "Ubi est Theodosii deus", vir 2 b). Sončni mrk na ta dan 
bitke ni dokazljiv in je očitno izmišljotina nekaterih vzhodnih zgodovinarjev, ki so napačno 
razumeli stranski pojav ob nastopu orkanskega vetra naslednjega dne (vira 10 in 12). Vprašanje 
zase je vloga Teodozijevega zavezniškega poveljnika Iberijca Bakurija prvega dne bitke. 
Medtem ko naj bi po enem (verjetno napačnem) poročilu junaško padel (vir 10), pa naj bi po 
drugih poročilih prav on drugega dne izvedel odločilni preboj sovražne obramone črte (viri 
3,7,11,14). 
Posledice prvega dneva bitke so odločilno vplivale na dogodke naslednjega dne. Teodoziju 
naj bi po neuspehu federatov poveljniki svetovali, naj se z vojsko umakne in pripravi za 
naslednjo pomlad močnejšo armado, s katero bi v vsakem primeru zmagal. Ker bi to pomenilo 
očiten poraz, naj bi Teodozij, prepričan v pravilnost prerokbe asketa Janeza iz Likopolis in s 
tem v zmago krščanskega Boga, ta predlog zavrnil (vira 9,18). Teodozijeva odločitev, da 
nadaljuje nedokončano bitko, je dobila potrditev s prestopom Arbitionove armadne skupine na 
njegovo stran (viri 5,20,23) in s Flavijanovim samomorom (vir 3). Motivi za odpad dela 
Evgenijeve vojske niso znani in o njih lahko le ugibamo. Morda je v ozadju prokrščanska 
usmeritev samega poveljnika, morda njegova podkupljivost ali prepričanje, da bo Teodozijeva 
stran zmagala (prim, vira 8,18). Vsekakor je možno, daje ta armadna skupina, ki naj bi izvedla 
obkoljevalni manever in naj bi se potemtakem nahajala nekje na postojnskem ali celo logaškem 
območju, izgubila stik z glavnino Evgenijeve vojske in ji rji bil jasen izid prvega dne bitke. 
Flavijanov samomor, po pripovedi virov v zelo boleči obliki, je verjetna posledica te izdaje v 
Evgenijevi vojski. Močno hagiografsko so obarvana poročila o tem, da je Teodozij vso noč 
molil in jokal (kar je vsekakor vsaj za del noči verjetno, viri 5,8,9,20,23,24). Cesarjeva molitev 
pred odločilnim delom bitke spominja na podobno obnašanje starozaveznih izraelskih 
vojskovodij, pa tudi na obnašanje nekaterih krščanskih cesarjev 4. stol., po katerih bi se mogel 
cesar, sam globoko veren kristjan, zgledovati. Hagiografska poteza pripovedi je Teodozijeva 
Obkoljevalni manever je bil mogoč bodisi po cesti s pivške strani (Razdrto - Predjama - Bukovje - Hrušica), bodisi na 
unško-logaškem področju (zveza čez postojnska vrata, Planinsko polje proti Martinj Hribu), gl. Th. ULBERT, Ad pirum, 5; 10; J. 
ŠAŠEL, Ad Pirum - rimska Štabna baza na Hrušici, 17 ss. 
"Carmen adversus Flavianum", ohranjena v pariškem rokopisu, omenja zelo bolečo obliko smrti ("tracta mors"); prim. 
PIGANIOL. L'empire chrétien, 291. PASCHOUD (ZOSIME 11,2, 485) domneva, da je Rufinova pripoved o bitki v kronologiji 
napačna in postavlja Flavijanov samomor v čas po koncu bitke. 
Cesar Konstancij II. se je ves čas poteka bitke pri Mursi 351 skupaj s škofom Valensom iz Murse zadrževal "in basilica 
martyrum extra oppidum sita" (SULPICIUS SEVERUS, Chronica 2,38,5; ed. C. Halm. CSEL 1. 1866. 91). 
38 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
sanjska vizija z nebeskima jezdecema (viri 9,11,14,17,18,21,22,29), za katero zopet najdemo 
vzporednice v Stari zavezi, zlasti pa v znameniti Konstantinovi viziji v noči pred bitko pri 
Milvijskem mostu 312. Obstoj "molilnice vrhu gore" (viri 9, 11,14), kjer naj bi cesar imel 
sanjsko videnje, je sporen, saj gre za močno hagiografsko stilizirano pripoved avtorja, doma iz 
Sirije, ki je bil pod močnim vplivom duhovnosti zgodnjega meništva. Evgenijeva vojska naj bi 
se po prvem zmagovitem dnevu zaradi lahkomiselnosti samega cesarja predajala prezgodnjemu 
slavju v prepričanju, da po tako hudem porazu tega dne nasprotna vojska ni več sposobna za 
vojskovanje (vir 10). 
Noči s 5. na 6. sept., ki naj bi jo poveljniki obeh vojska preživeli na tako različen način, je 
sledil drugi odločilni dan bitke takoj ob jutranji zori. Po Teodozijevi jutranji molitvi - njeno 
lociranje na visoko skalo nad bojiščem ("in edita rape") pri Vrhpolju je hagiografsko obarvano 
in zato nezanesljivo (vir 3) - se je pričel masovni napad glavnine vzhodne vojske v času, ko naj 
bi Evgenijeva vojska še ne bila pripravljena na spopad (vir 10). Napad se je pričel s 
Teodozijevim znamenjem križa (viri 5,20,21,23) malo pred nastopom orkanskega vetra, ki je 
Teodozijevo vojsko potiskal proti sovražniku, tega pa izjemno oviral pri bojevanju. Izstrelki 
Evgenijeve vojske so izgubili vso moč in naj bi jih orkanski veter obračal; veter je trgal ščite 
vojakom iz rok, prah jim je silil v oči in jim oviral vid (viri 1 b,2 c,3,4,5,7,8,9,l 1,14,18,19-
24,26-29). Ob nastopu vetra je verjetno prišlo do delne zatemnitve ozračja, ki naj bi jo nekateri 
napačno razlagali kot velik del dneva trajajoč sončni mrk (vira 10,12). Preboj sovražnih vrst je 
tudi drugega dne vodil zavezniški poveljnik, tokrat Iberijec Bakurij z (očitno vzhodnimi 
barbarskimi) oddelki, ki so uprizorili pravi pokol Evgenijeve vojske (vira 3,7). Po preboju 
sovražnih vrst in požigu sovražnih utrdbenih gradenj (vir 1 a) se je nadaljevalo zasledovanje in 
pobijanje sovražnih vojakov vse do reke Fry>idus (Vipave), katere tok naj bi zaradi grmade 
trupel zastal (vir 1 a-b). Evgenij je bil zajet. Ko so ga privedli zvezanega pred Teodozija, je 
prosil milosti, vendar so ga vojaki takoj obglavjli, verjetno neodvisno od Teodozijeve volje 
oziroma še pred cesarjevo sodbo (viri 3,5,7,8). Njegovo glavo naj bi nataknili na drog in 
kazali po bojišču (vir 10), po bitki pa morda tudi po italskih mestih (vir 12). Preostali Evgenijevi 
vojaki so se predali (viri 5, 9, 18), prosili Teodozija odpuščanja in bili takoj na bojnem polju 
deležni pomilostitve (viri 9,10,18). 
Spopad seje zaključil z zasledovanjem pobeglega vojskovodja Arbogasta, ki seje zatekel v 
neprehoden hribovit svet in dva dni kasneje (torej 8. sept.) napravil samomor tako da seje vrgel 
na lastni meč (viri 1 b,5,6,10,12). Nato so med smešenjem odstranili Jupitrove kipe (vir 4) in se 
posvetili p<$jppu padlih vojakov in oficirjev; del teh so prepeljali na vojaško pokopališče v 
Konkordiji. Cesar je po zmagi denarno^bdaroval zaslužne vojake - tudi tiste, ki so se borili 
na nasprotni strani (!) - in jih odlikoval. Zdi se, da je šele po tej bitki Stiliho postal cesarjev 
vrhovni vojaški poveljnik ("magister militum"), prav tako sta napredovala Bakurij (ki je, v 
nasprotju z virom 10, bitko očitno preživel; prej "comes domesticoram", sedaj "magister 
militum vacans") in Gainas (postal je "comes rei militaris"), medtem ko je Timasius ("magister 
equitum et peditum") ohranil svoj prejšnji naslov, usoda Saula pa ni znana. Število padlih v bitki 
ni znano, gotovo pa je precej presegalo dvajset tisoč vojakov. Na Teodozijevi strani je samo 
prvega dne padlo deset tisoč Gotov (viri 5,20,24,29), izgube Evgenijeve strani pa ocenjeje samo 
en vir na okrog deset tisoč vojakov (vir 13 a); ker oba vira navajata isto število na nasprotnih 
straneh, je podatek nezanesljiv. S tem je bila ta bitka za bitko pri Mursi 351 (z okrog 
137 
LACTANTTUS, De mortibus persecutor™ 44,5 (ed. J. Moreau, SC 39, 1954, 127 in 433 si.: videnje kristograma); 
EUSEBIUS, Vila Constanti™ I, 28 (PG 20, 944; videnje križa z napisom "toûto nîka); prim. DEMANDT. Die Spätantike, 67 (s 
podrobno lit.). LACTANTIUS, De mon. pers. 46,3-4 (SC 39. 129; 449 si ) opisuje nočno videnje cesarja Licinija pred odločilno 
bitko z Maksiminom Dajo, v kateri se mu je prikazal "angelus dei". 
Premaganega Evgenija prikazuje kot edini "ikonografski" vir iz antike, ki se nanaša na dogodke pri Ajdovščini. 
Aleksandrijska kronika iz 5. stol. (gl. op. 3). 
Le Teodoret (vir 9, na njegovi podlagi 18) poroča o tem, da je Teodozij izrekel sodbo, ki ji je sledilo obglavljenje: na 
to meri tudi Klavdijan (vir 10). Drugi viri (7,8.11.14,22,26) poročajo o obglavljenju kot o spontanem dejanju nekega vojaka (ali 
več vojakov). 
140 
HOFFMANN, Das spätromische Bewegungsheer I, 83 ss.; prim. G. LETTICH, Le iscrizioni sepolcrali tardoantiche di 
Concordia, Trieste 1983, 35 ss. 
141 
HOFFMANN, I. 101 ss.; LIPPOLD. Theodosius !.. 908. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • i 39 
štiriinpetdeset tisoč padlimi vojaki) ena najbolj krvavih v državljanskih vojnah 4. stol. in ena 
najbolj krvavih v vsej poznoantični dobi. Vest o zmagi se je širila po državi, v velikih mestih 
kot je bila na primer Aleksandrija so novico uradno objavili. 
Po bitki je Teodozij krenil proti Italiji in se je z vojsko dalj časa zadrževal na območju 
Benečije (gotovo v Ogleju, verjetno tudi v Konkordiji). Osrednje vprašanje po zaključku 
državljanske vojne je bilo vprašanje odnosa do premaganih nasprotnikov. Teodozij se je iz 
različnih razlogov nagibal k splošni amnestiji. Bil je prepričan, da je zmagal s pomočjo Boga, 
zato sam nima pravice kaznovati nasprotnikov. Milanski škof Ambrozij, ki je imel na cesarja 
izjemno velik vpliv, je vladarja utrdil v prepričanju o božji naravi zmage (vir 2 a). Že pred 
srečanjem z njim v Ogleju se je zavzel za premagano stran, zlasti za tiste, ki so iskali zatočišče v 
cerkvah. Kaznovanje premagane vojske bi bilo nesmiselno; vojaki so bili v tej dobi preveč 
dragoceni, da bi jih pobijali, in v poznoantični dobi so masovne eksekucije vojakov, ki so bili 
udeleženi v državljanskih vojnah, izjemno redek pojav. Državljanska vojna 394 se je 
zaključila s splošno in popolno pomilostitvijo poražene strani. Ta je dobila potrditev z dvema 
zakonoma o amnestiji, ki ju je izdal cesar Honorij nekaj mesecev po Teodozijevi smrti, vendar v 
duhu uredb in politike pokojnega cesarja. V tem ozira se vojna 394 razlikuje od večine 
državljanskih vojn kasne republikanske in zgodnje cesarske dobe, ki so se praviloma 
zaključevale z obračunom s poraženo stranjo. Epilog državljanske vojne 394 je zaradi globoko 
krščanskega zadržanja cesarja Teodozija in zaradi posebnih okoliščin - poteka odločilne bitke z 
"božjim" posegom, velikega vpliva splošni pomilostitvi naklonjenega škofa Ambrozija - dobil 
morda najbolj civilizirane poteze v vsej zgodovini državljanskih vojn v rimski državi. 
142 Epitome de Caesaribus 42,4; EUTROPIUS 10,12; ZOSIMUS 2,50-53 (PASCHOUD I. 123 ss.: 258 ss.); ZONARAS 
13,8 (PG 134, 1128-1130); STEIN. Histoire I, 140; DEMANDT, Spätantike, 84. 
143 Gl. op. 47. 
144 HOFFMANN I, 101. 
145 Gl. op. 19. 
146 
HOFFMANN, II, op. 11 si. (z navedenimi primeri državljanskih vojn, ki se z redkimi izjemami končajo z amnestijo 
vojakov poražene armade). 
Teodozijevo prizanesljivost do nasprotnikov dokazujejo viri za obdobje vojne 388 (vire navaja HOFFMANN II, 198 
op. 67) in za vojno proti Evgeniju 394 (viri 4,5,8; gl. k temu AMBROSIUS, Episl. 61,6 in 62,3-4 (PL 16, 1187/8); prim. op. 19 in 
HOFFMANN II, 12 op. 42). Zakona o amnestiji (Cod. Theod. 15,14,11 in 12) je Honorij izda! maja in junija 394 v skladu s 
politiko pokojnega očeta ("Fas est sequi nos patemae dispositionis arbitrium..."). 
Zusammenfassung 
DIE SCHLACHT AM FRIGIDUS IN DER ÜBERLIEFERUNG DER ANTIKEN 
UND MITTELALTERLICHEN AUTOREN 
Rajko Bratož 
Der Autor stellt die literarischen Quellen über die Schlacht am Frigidus dar, sowohl die bedeutendsten, 
die bereits mehrmals systematisch vorgestellt und analysiert wurden (Anm.4), wie auch die weniger 
bekannten, neueren Datums, die zwar keine neuen Daten zutage fördern, die Quellenangaben über die 
Schlacht jedoch vervollständigen und von einer reichen Überlieferung der letzteren in der mittelalterlichen 
Historiographie zeugen. Gerade der späteren Überlieferung der Schlacht widmet der Autor besondere 
Aufmerksamkeit. Durch das Heranziehen von zwölf mittelalterlichen abendländischen Beschreibungen 
versucht der Autor, die Quellensammlung zu vervollständigen, die in der grundlegenden Publikation 
"Claustra Alpium Iuliarum I. Fontes" (Ljubljana 1971) von J. Šašel herausgegeben wurde (unter 
Berücksichtigung von 17 Quellen über die Schlacht, die wichtigsten in ihrer Gesamtheit und mit einem 
Kommentar versehen, die anderen zusammengefaßt wiedergegeben). Der Autor schließt in die Abhandlung 
auch Übersetzungen jener antiken Berichte ein, die bisher noch nicht übersetzt worden sind (vor allem die 
der griechischen Autoren), und stellt die Übersetzungen der Berichte der byzantinischen Autoren dar sowie 
Originale und Übersetzungen der Berichte der lateinischen Autoren des Abendlandes. Die Zeitspanne, die in 
der Abhandlung berücksichtigt wird, reicht bis zur Mitte des 14. Jahrhunderts, also beinahe ein Jahrtausend 
nach der Schlacht, als in der mittelalterlichen Historiographie noch keine Einflüsse des Humanismus und 
der Anfänge der historischen Kritik zu verzeichnen sind. 
Im Hinblick auf Zeit und Ort der Entstehung werden die Berichte über die Schlacht am Frigidus in 
folgende größere Gruppen gegliedert: 
40 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
/. Die lateinischen zeitgenössischen Quellen (394-417) 
1. Claudius Claudianus: a. Panegyricus dictas Probino et Olybrio consulibus, v. 103-112; b.Panegyricus de 
tertio consulatu Honorii Augusti, v. 89-105; c. Panegyricus de quarto consulatu Honorii Augusti, v. 80-
93 (die Quellen aus den Jahren 395, 396 und 398). 
2. Ambrosius: a. Epistula 62,4; b. De obitu Theodosii 7; 23; 
c. Explanatio psalmi 36,25 (die Quellen aus dem Zeitabschnitt 394/5-396). 
3. Rufinus, Historia ecclesiastica 11,33 (aus dem Zeitabschnitt 402/3). 
4 Augustinus, De civitate Dei 5,26 (aus dem Jahre 415). 
5. Orosius, Historia adversus paganos 7,35,13-19 (aus dem Jahre 417). 
//. Die Berichte der griechischen Geschichtsschreiber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts und ihrer 
Nachahmer bis zum Beginn des 7. Jahrhunderts 
6. Philostorgios, Hist. eccl. 11,2 (aus dem Jahre 433). 
7. Socrates, Hist. eccl. 5,25 (um 439). 
8. Sozomenos, Hist. eccl. 7,24,3-7 (zwischen 439 und 450). 
9. Theodoretos, Hist. eccl. 5,24,3-17 (ca. 449/450). 
10. Zosimos, Hist, nea 4,58 (um 500). 
11. Theodoros Anagnostes (Lector), Historia tripartita 9,45,9 (vor ca. 518). 
12. Johannes Antiochenus, Fragm. 187 (um 610). 
///. Die spätantiken lateinischen Zusammenfassungen und Übersetzungen (ca. 400-580) 
13. Kurze Zusammenfassungen (ohne Beschreibung der Schlacht): 
a. Epitome de Caesaribus 48,7 (um 400) 
b. Paulinus, Vita s. Ambrosii 31,3 (aus dem Jahre 422). 
c. Prosperus Tiro, Chronica a. 394 (aus dem Jahre 433). 
d. Chronica Gallica a. 394 (aus dem Jahre 452). 
e. Marcellinus Comes, Chronicon a. 394 (aus dem Jahre 518). 
14. Cassiodorus, Historia tripartita 9,45,9 (vor 580). 
IV. Die Berichte der byzantinischen Chronisten und Kirchenhistoriker vom 9. bis 14. Jahrhundert 
15. Theophanes, Chronographia A.M. 5885 (ca. 811-814). 
16. Georgios Monachos, Chronicon 4, 200 (Mitte des 9. Jahrhunderts). 
17. Georgios Kedrenos, Chronicon, a. 394 (um 1100). 
18. Nikephoros Kallistos, Hist. eccl. 12, 39 (vor 1335). 
V. Die Berichte der mittelalterlichen abendländischen Autoren vom 8. bis l4.Jahrhundert 
19. Paulus Diaconus, Historia Romana 12,1 (um 774). 
20. Freculphus, Chronica II, 4,28 (aus dem Jahre 829). 
21. Landolfus Sagax, Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (um 1000). 
22. Frutolf-Ekkehard, Chronica a. 394 (vor 1103). 
23. Hugo de St. Victore, Excerptiones allegoricae 8,8 (vor 1141). 
24. Otto von Freising, Chronica 4,18 (Mitte des 12. Jahrhunderts). 
25. Gottfried von Viterbo, Pantheon 16 (gegen Ende des 12. Jahrhunderts). 
26. Annales Magdeburgenses a. 397 (12. Jahrhundert). 
27. Sicardus von Cremona, Chronica a. 394 (um 1221). 
28. Albertus Miliolus, Chronica 20 (Ende des 13. Jahrhunderts). 
29. Andreas Dandulus, Chronica a. 394 (Mitte des 14. Jahrhunderts). 
I. Beim Kommentar der zeitgenössischen lateinischen Quellen widmet der Autor der Art der Quelle und 
ihren Tendenzen besondere Aufmerksamkeit. Bei Claudian (1 a-c) treten bei aller dichterischen Freiheit 
Übertreibungen, literarische Klischees und propagandistische Zwecke hervor (s. Anm.6-15). Ambrosius' 
Schlachtbericht (2 a-c) ist viel realistischer, handelt es sich doch um eine Person, die unmittelbar nach der 
Schlacht persönliche Kontakte zum Kaiser selbst hatte. Kurze Angaben, durch welche er den Kaiser zu 
beeinflussen trachtete (2 a), die Anrede des Bischofs anläßlich der Begräbnisfeierlichkeiten (2 b) und die 
älteste Beschreibung des plötzlich ausbrechenden Windes (2 c) können zwar als tendenziöse, trotzdem 
jedoch als ziemlich realistische Schilderungen bezeichnet werden, die auf guten Informationen beruhen 
(Anm.16-27). Die Darstellung von Rufinus (3) stellt den ersten systematischen Schlachtbericht dar. Von den 
lateinischen Berichten ist er am längsten und beruht ebenso auf sicheren Quellen. Dieses Werk, das in 
Aquileia im Chromatius-Kreis der christlichen Intellektuellen mit hohen Verbindungen entstand, verrät bei 
der Schilderung von Ereignissen dennoch ausgeprägte Züge einer hagiographischen Stilisierung. Die 
Schlacht ist in erster Linie als ein Religionskrieg dargestellt, die Figur des Kaisers hagiographisch 
idealisiert (Anm.28-46). Augustins Darstellung (4) ist wegen des plötzlich losbrechenden Windes 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 41 
interessant, wobei sich der Autor als erster ausdrücklich auf Zeugen beruft, nämlich auf die Soldaten des 
besiegten Eugenius (Anm.48-54). 
Orosius verfällt in seiner Schilderung (5) in noch größerem Maße als Rufinus der hagiographischen 
Stilisierung. Im Vordergrund steht die Figur des Kaisers als Herrscher mit asketischer Haltung und 
Eigenschaften eines Heiligen, der mit Gottes Hilfe als Sieger aus dem Religionskrieg hervorgeht. Neu bei 
Orosius ist nur der Bericht über die katastrophale Niederlage der Goten am ersten Schlachttag. Diese wird 
vom Autor - dem Zeitgeist völlig entsprechend - als eine positive Tatsache für das Römische Reich bewertet 
(Anm. 55-57). 
II. Die griechische Historiographie liefert uns seit der ersten Hälfte des 5. bis zum Beginn des 7. 
Jahrhunderts sogar sieben Darstellungen, von denen eine eine wertlose Kompilation (Theodoros 
Anagnostes, 11) (Anm.76) darstellt, die Aussage der anderen zwei, die in äußerst kurzer und 
fragmentarischer Form erhalten sind (Philostorgios (6) (Anm.58-59) und Johannes von Antiochia (12) (Anm. 
77-80), ist sehr bescheiden. Die Beschreibung von Sokrates (7) ist am sachlichsten von allen, sie allein 
enthält von allen Quellen die Angaben über Ort (am Fluß Frigidus) und Tag (6. September 394) (Anm. 60-
61). Die Beschreibung von Sozomenus (8) steht bereits unter dem Einfluß der hagiographischen Literatur 
(etwa der Zwischenfall in der Kirche Johannes des Täufers in Hebdom) (Anm. 62-63), während die 
Erzählung von Theodoret charakteristische Züge des Denkens der Mönchsgeistlichkeit und zahlreiche 
Elemente der hagiographischen Stilisierung enthält (erwähnt seien die Elemente und Symbole des 
Religionskrieges und die Traumvision des Kaisers) (Anm. 64-68). Zosimos (10) (Anm. 69-75) und nach ihm 
Johannes von Antiochia, die bei der Beschreibung der Ereignisse von Eunapius von Sardes ausgehen, 
vermitteln eine heidnische Version der Schlacht, die sich von der christlichen zwar stark unterscheidet, 
jedoch mit ihr nicht unvereinbar ist. Die Charakteristika der ersteren sind: die Hervorhebung der Ereignisse 
des ersten Tages (was von den christlichen Autoren in der Regel ausgelassen wird), als Eugenius einen Sieg 
errang; anstelle des plötzlich losbrechenden Windes wird von einer langen Sonnenfinsternis berichtet (Folge 
einer Verdunkelung der Atmosphäre infolge des orkanarigen Sturms?); das Schicksal des verbündeten 
Befehlshabers von Theodosius Bacurius wird anders geschildert (nach Zosimos fällt er am ersten 
Schlachttag, bei den christlichen Autoren ist er der Held des zweiten Schlachttages). Dasselbe gilt auch für 
den Kaisersohn Honorius, der Zosimos und der späteren Chronik von Marcelinus nach (13 d) (Anm.85) am 
Feldzug teilgenommen haben soll, laut zuverlässigeren Berichten der christlichen Autoren soll ihn aber 
Theodosius in Konstantinopel zurückgelassen haben. 
III. Spätantike literarische Zusammenfassungen und Kompilationen bringen nur wenig Neues. Das 
heidnische "Epitome de caesaribuis" (13 a) (Anm.81) gibt eine (unzuverlässige) Zahl der gefallenen Soldaten 
von Eugenius an, Paulinus und die "Chronica Gallica" lassen ein göttliches Wunder als Ursache für 
Theodosius' Sieg durchblicken (Anm. 82,84). Cassiodorus' Übersetzung von Theodoros Anagnostes ist 
deswegen von Bedeutung, weil sie die Darstellung von Sokrates und Theodoretos in einer 
zusammengefaßten Form in den lateinischen Westen bringen mit zwei im Westen unbekannten Elementen: 
die Lokalisierung der Schlacht am Fluß Frigidus (die westlichen Autoren erwännen in diesem 
Zusammenhang nur die Alpen bzw. die Alpenpässe) und Theodosius' Traumvision (Anm. 87-88). 
IV. Die byzantinische Historiographie des hohen und späten Zeitalters des byzantinischen Reiches 
bring; drei längere Darstellungen (Georgios Hamartolos, Anm.91), Kedrenos (Anm.92), Nikephoros 
Kallistos (Anm.96-97) und einen kürzeren Bericht der Schlacht am Frigidus (Theophanes) (Anm.89-90) 
sowie einige Erwähnungen des Krieges (394) (Anm.93-95). Die erhaltenen Notizen beruhen in drei Fällen 
auf griechischen Kirchenhistorikern des 5. Jahrhunderts (Sokrates, Sozomenos, Theodoretos) bzw. auf einer 
Kompilation vom Anfang des 6. Jahrhunderts (Theodoros Anagnostes). Nur Georgios Hamartolos stützt 
sich vorwiegend auf die lateinische Darstellung von Rufinus. Die heidnische Interpretation des Ereignisses, 
die Zosimos (von Eunapius ausgehend) vermittelt, und nach ihm Johannes von Antiochia, fand im 
mittelalterlichen Byzanz kein Echo, ebenso die kurze Darstellung des "Häretikers" Philostorgios. Bei der 
Verwendung ihrer Quellen haben die byzantinischen Historiker Fehler bei den Namen begangen 
(Theophanes, der Sozomenus folgt, bezeichnet Arbogast mit dem Namen "Argabastes", bei Nikephoros 
Kallistos wird in Anlehnung an die Form "Frigdos" von Sokrates der Fluß "Frindos" erwähnt, Eugenius' 
Feldherr aber als "Arouagastes" bezeichnet). Es überrascht die Tatsache, daß sogar in zwei von den drei 
längeren Darstellungen (Georgios Hamartolos von Rufinus und Kedrenos von Theodore' ausgehend) der 
wundertätige Wind nicht erwähnt wird, jenes Element, welches das göttliche Eingreifen in das Geschehen 
am deutlichsten bezeugen sollte und das, von einer einzigen Ausnahme abgesehen, in allen zeitgenössischen 
abendländischen lateinischen Darstellungen zu finden ist. 
V. Die mittelalterlichen abendländischen Autoren (Anhang zur "Claustra Alpium Iuliarum I.) (Anm.98-
117) 
Elf mittelalterliche abendländische Darstellungen der Schlacht am Frigidus beruhen auf spätantiken 
lateinischen Darstellungen dieses Ereignisses. Wenn man die spätantiken Autoren als Quelle in einer 
Reihenfolge aufzählen sollte, dann stünde Orosius weit vorne, gefolgt von Augustinus, Cassiodorus und 
Rufinus. Auf Orosius' Darstellung gehen ohne Ausnahme alle mittelalterlichen Autoren zurück. Als dem 
meist gelesenen Autor folgen ihm mehr oder weniger wortwörtlich Freculphus und Hugo von St. Viktor, 
seine Darstellung benutzen zum Teil auch Paulus Diaconus (viel), Landolfus (wenig), Frutolf, Otto von 
42 R.BRATOZ: BITKA PRI FRIGIDU 
Freising, Gottfried von Viterbo, die Annales Magdeburgenses, Sicardus von Cremona, Albertus Miliolus 
und Dandulus. Augustins Darstellung der Schlacht dient als Grundlage für das Anführen von zwei Versen 
von Claudian über die göttliche Hilfe für Kaiser Theodosius, die sogar von sieben mittelalterlichen Autoren 
aufgegriffen werden (Paulus Diaconus, Landolfus, Frutolf, Otto von Freising, Sicardus, Albertus Miliolus, 
Dandulus). 
Cassiodorus' Darstellung, die über Theodorus Lector die Überlieferung der griechischen 
Kirchenhistoriker Sokrates und Theodoret aus dem 5. Jahrhundert in das Abendland vermittelte, wird als 
Quelle von Landolfus (der zentrale Teil der Beschreibung), in geringerem Maße aber auch von Frutolf und 
Dandulus verwendet. Verhältnismäßg gering ist die Benutzung des Rufinus als die beste Quelle: Elemente 
seiner Erzählung bringen nur Otto von Freising (der ihn mißversteht), Albertus Miliolus und Dandulus. Die 
Benutzung anderer spätantiker Quellen bildet eher eine Ausnahme und beschränkt sich auf ein Zitat aus 
Jordanes' Geschichte der Goten (Frutolf) und zwei Zitate aus Paulinus' Biographie des Mailänder Bischofs 
Ambrosius (Sicardus von Cremona, Albertus Miliolus). Nur zwei mittelalterliche Darstellungen 
(Freculphus, Hugo von St. Viktor) beruhen auf einer einzigen Quelle (Orosius), alle anderen stellen 
Kompilationen verschiedener Berichte dar. Letztere erzählen zwei Autoren nach (Gottfried von Viterbo, 
Annales Magdaburgenses, Sicardus von Cremona), drei (Paulus Diaconus. Landolfus. Otto von Freising) 
oder sogar vier (Frutolf, Albertus Miliolus, Dandulus). 
Die topographischen Angaben über die Schlacht bringen bei den mittelalterlichen Autoren nichts 
Neues. Der Fluvius Frigidus wird als Lokalisierung der Schlacht nur bei Landolfus (Anm.116) erwähnt, der 
aus Cassiodorus schöpfte (letzterer aber über Theodorus Lector aus Sokrates). Alle anderen Autoren führen 
als Kampfplatz - so wie ihre spätantiken lateinischen Vorlagen auch - ganz allgemein das Gebiet der 
Alpensperren an (Anm.117). Kein Autor (nicht einmal der Venezianer Dandulus, in der relativen Nähe zu 
diesem Raum beheimatet) versuchte, den Kampfplatz genauer festzulegen. Offensichtlich war dieser den 
mittelalterlichen Autoren ebensowenig bekannt wie ihren spätantiken Vorgängern. 
Die Erwähnung des göttlichen Eingreifens durch den wundertätigen Wind findet man (mit Ausnahme 
von Gottfried) bei allen mittelalterlichen Autoren, doch messen sie ihr verschiedene Bedeutung bei im 
Vergleich zu anderen Umständen, die das Geschehen auf dem Schlachtfelde beeinflußten (etwa Arbitions 
Übertritt auf Theodosius' Seite). Nur Otto von Freising erwähnt neben dem Wind die Rolle des Regens, der 
das feindliche Heer neben dem starken Wind von vorn getroffen haben soll. Diese Angabe ist offensichtlich 
Produkt der Phantasie des Autors und aus diesem Grunde wertlos. 
Die mittelalterlichen lateinischen Quellen über die Schlacht am Frigidus stellen der Forschung dieses 
Ereignisses keine verwendbaren Angaben zur Verfügung. Sie bieten uns nur eine reiche Überlieferung über 
die Schlacht in der mittelalterlichen Weltchronistik. Diese Quellen zeugen davon, daß sich die 
mittelalterlichen Autoren der großen Bedeutung dieses Ereignisses bewußt waren, das in den Weltchroniken 
bei der historischen Darstellung des Römischen Reiches zu den ausführlichsten zählt. Die angeführten 
mittelalterlichen Quellen entstanden in Italien, in Deutschland oder in Frankreich, weit weg vom Ort des 
Geschehens und mit Ausnahme von Dandulus auch außerhalb der nordadriatischen und südostalpinen 
Gebiete. 
Im slowenischen Raum findet man die ersten Darstellungen der Schlacht bei den neuzeitlichen Autoren 
seit dem 17. Jahrhundert. Die grundlegende Ergänzung bei der Erforschung der Schlacht am Frigidus ist die 
nchtige Lokalisierung der Schlacht in das obere Vipava-Tal (Vippach-Tal), eine Meinung, die von 
M.Bauzer (1663), J.L. Schönleben (1681) und am gründlichsten von J.W.Valvasor (1689) dargelegt worden 
ist (Anm. 118; Abb. 2 auf S. 21). 
VI. Im Schlußteil versucht der Autor, aufgrund der schriftlichen Quellen und unter Berücksichtigung 
der bisherigen Versuche (längere Analysen von O. Seeck - G. Veith (1913) und F. Paschoud (1979), kürzere 
c°ui J 'uS t r a u b ( 1 9 6 6 ) ' A- LiPP° ld (,973> 198°) u.a.)(Anm.2), den Verlauf des Krieges, insbesondere der 
i>chlacht zu umreißen. Dabei geht er auf die bisher noch ungelöste Frage der mikrotopographischen 
Lokalisierung der Schlacht nicht ein, die aus Mangel jeglicher materiellen Funde unlösbar ist. Dabei scheint 
ÎTÏ!. u • л •? h s i e r u n 8 a u f dem Gebiet von Vrhpolje, Duplje und Zemono wahrscheinlicher als die auf dem 
Feld bei Ajdovščina (Heidenschaft) (Anm. 119-121; Abb. 4 auf S. 30). 
Bei der Verwendung von literarischen Quellen steht fest, daß nur die antiken Berichte brauchbare 
Angaben liefern (Gruppen I., II. und III, Quellen 1-14, von denen die Quellen 11 und 14 nur 
Zusammenfassungen der Quellen 7 und 9 darstellen und deshalb geringen Wert besitzen). Am 
bedeutendsten sind zweifellos die Darstellungen der zeitgenössischen Autoren, von denen sich zwei auf die 
Berichte der Soldaten, die an der Schlacht teilgenommen haben, berufen (Quellen 4 und teilweise 9) Die 
byzantinischen und abendländischen lateinischen Berichte (Quellen 15-29) sind nur Kompilationen 
bekannter antiker Quellen, die sich untereinander nach Umfang, Genauigkeit, nach der Zahl der 
verwendeten Quellen unterscheiden, und folglich keine neuen brauchbaren Angaben bringen. An den 
Stellen, wo sie sich inhaltlich von den antiken Quellen unterscheiden (z.B. Quelle 24), handelt es sich nur 
um Oberflächlichkeit oder um ein Produkt der Phantasie des mittelalterlichen Autors. 
Der Bürgerkrieg zwischen Theodosius und Eugenius begann mit Theodosius' Feldzug, der in den ersten 
Monaten des Jahres 394 nach umfangreichen Vorbereitungen vonstatten ging. Die letzteren bezogen sich 
einerseits auf militärische, diplomatisch-politische und familiäre bzw. dynastische Angelegenheiten 
(Anm.122), andererseits aber vor allem auf religiöse und geistige Verrichtungen (Besuch der Heiligen 
Stätten, Beten und Fasten, Erkundung über den Ausgang des künftigen Krieges bei dem Asketen Johannes 
von Likopolis; Quellen 3,4,8,9,13c,18,25, 28,29) (Anm.123). Nachdem der Kaiser in großem Maße die 
Grenzeinheiten seiner Ostprovinzen herangezogen hatte (Anm.124), brach er mit einem großen Heer in der 
zweiten Maihälfte 394 von Konstantinopel auf (Anm.125). In Thrakien schlossen sich ihm zahlreiche 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • i 43 
"Barbaren" an (Quellen 7,8,11,14,21,22), vor allem Goten (nach Jordanes mehr als 20.000 Mann, Anm.57), 
aber auch Angehörige anderer Völker vom Unterlauf der Donau und aus dem Gebiet nördlich des 
Schwarzen Meeres, unter ihnen vor allem Hunnen und Alanen (Anm.126). Theodosius vertraute den Befehl 
über das große Heer, von dessen zahlenmäßiger Stärke in den Quellen nicht berichtet wird (Anm.127), fünf 
Befehlshabern an: die römischen Einheiten erhielten Timasius und Stilicho, die Bundestruppen der Barbaren 
aber gab er dem Goten Gainas, Alane Saul und dem Iberer Bacurius (Anm.128). Theodosius' Armee drang 
auf dem Hauptverkehrsweg durch die Balkan- und Donauprovinzen vor und erreichte in gut zwei Monaten 
(von Ende Juni bis Anfang September) die Alpensperren. Über die Ereignisse an den Alpensperren wird in 
den antiken Quellen nicht berichtet, weil sie für den gesamten Kriegsverlauf offensichtlich nicht 
auschlaggebend waren. Nur Philostrogios (Quelle 6) erwähnt die "Einnahme der Alpen" durch Theodosius 
mit Hilfe "eines Verrats", Sozomenos (Quelle 8) aber die Festnahme der Vorhut. Die Quellenangaben 
beziehen sich offenbar auf Hrušica (Ad pirum), die durch archäologische Ausgrabungen vor zwei 
Jahrzehnten beleuchtet worden sind. Das Kastell Ad pirum fiel anscheinend nach einer ernsten 
Auseinandersetzung, worauf die Münzen- und anderen Funde hindeuten. Das Kastell wurde allem Anschein 
nach von Thodosius' Verbündetenvorhut eingenommen, der in erster Linie Goten angehörten (Anm.129). 
Eugenius' Heer unter dem Befehl des Franken Arbogast, setzte sich aus weströmischen Einheiten 
("Romanorum praesidia"), aus dem Heer aus Gallien mit zahlreichen germanischen Söldnern ("auxilia 
barbarorum") vor allem Franken ("Gallorum Francorumque vires") (Anm.130) Ihre zahlenmäßige Stärke ist 
unbekannt (nur Sokrates, Quelle 7, schätzt sie auf "mehrere zehntausend Mann"), offensichtlich erreichte sie 
nicht die von Theodosius, die militärischen Kräfte des westlichen Teiles des Kaiserreiches waren doch 
schwächer als die im Osten, außerdem setzten Eugenius und Arbogast (wenigstens nicht in dem Maße) die 
Grenzeinheiten ein. Im Hinblick auf die Angaben über die zahlenmäßige Stärke der Heere des westlichen 
Teils des Kaiserreiches in den Bürgerkriegen des 4. Jahrhunderts könnte sie auf ungefähr 30.000 - 40.000 
Mann geschätzt werden (Anm.131). Von den Kriegsbefehlshabern ist nur noch Arbitio bekannt, während die 
Anwesenheit von Nicomachus Flavianus eher ideologisch-propagandistischer Natur ist. Der Kaiser verließ 
mit seinem Heer vor dem ersten August 394 Mailand (Anm.132). Das Heer nahm bis September Aufstellung 
zur Sperrung des Ausgangs aus den Julischen Alpen. Dabei schuf Arbogast eine bedeutende Strategie in der 
antiken Kriegführung . Sein Kriegsplan sah nämlich vor, den Zugang zum Wehrgebiet nicht um jeden Preis 
zu verteidigen, wie das Wehrsystem "claustra Alpium Iuliarum" vorsieht, sondern nach dem Einmarsch des 
Feindes in dieses schwer passierbare und militärisch besonders gesicherte Gebiet wird der Ausgang aus 
diesem Wehrgebiet versperrt (Anm.133). 
Diesem Ziel diente auch das Einkreisungsmanöver der Heeresgruppe von Arbitio, die Theodosius' Heer 
in dem schwer passierbaren und gebirgigen Gebiet zwischen Logatec (Loitsch) und Ajdovščina 
(Heidenschaft) einkesselt hat, dessen waldige Karstlandschaft eine ausreichende Wasserversorgung oder 
Heuversorgung für die Pferde bei längerer Stationierung unmöglich machte. Der Ausgangspunkt der 
Schlacht war folgender: Eugenius' Heer wartete auf die Ankunft des Feindes - nach geistiger und religiöser 
Vorbereitung auf der eingenommenen Stellung (Aufstellung von Jupitersstatuen auf den umliegenden 
Hügeln, Vorbereitung von Herculesbildern als Kriegssymbolen, Quellen 4,9,18) und nach Errichtung von 
hölzernen und gemauerten Wehranlagen mit Türmen ("turres...moenia", Quelle 1 a) in den Niederungen 
("campis", Quelle 5). Die Kampfaufstellung und die Kampfvorbereitung des Großteils des Heeres von 
Theodosius erfolgte wegen der schlechten Wege, seiner Größe und eines umfangreichen Trosses mit 
Verspätung. Dem Haupttrupp gingen die föderaten Barbarentruppen voraus, die als erste Feindberührung 
aufnahmen. 
Es folgte der erste Schlachttag (5.September), dem die Quellen, von zwei Ausnahmen abgesehen (10 
und 12), nur sehr wenig Aufmerksamkeit widmen. Von einer Paßhöhe erblickte Theodosius in der vor ihm 
gelegenen Ebene das kampfbereite feindliche Heer, das sich aus Fußtruppen und Reiterei zusammensetzte 
(Quelle 8) In der Überzeugung, daß die Öffnung der Sperre am Talausgang einen hohen Blutzoll verlangen 
werde, schickte er die föderaten Truppen in den Kampf, um seine römischen Truppen davor zu bewahren. 
Dieses Opfer sollten die "Barbaren" bringen (die aranischen Goten und andere, die mit teilweiser Ausnahme 
von den kaukasischen Völkern Heiden waren). Der Angriff der föderaten Einheiten, in denen als Soldaten 
zu Pferd und zu Fuß die Goten überwogen (neben ihnen dürften "Armbrustschützen zu Pferd" gekämpft 
haben - es könnte sich dabei um Alanen, Hunnen, Iberer oder Angehörige anderer Ostvölker handeln, 
Quelle 10), ist mißlungen. Auf dem Schlachtfeld sollen 10.000 Goten oder die Hälfte des gotischen 
Kontingents ihr Leben gelassen haben (Quellen 5,20,24,25,29). 
Theodosius versuchte, seinen Föderaten in der Not zu helfen, dies war jedoch wegen der schmalen 
Wege ("locorum angustiis") und wegen des Trosses ("impedimentis calonum") unmöglich. Sein Heer 
machte sich nur langsam kampfbereit ("paulo serius in aciem descenderet"), was den Kaiser mit großer 
Sorge erfüllte. Im kritischen Augenblick der totalen Niederlage der verbündeten Vorhut, der die 
Haupttruppe nicht zu Hilfe kommen konnte, stieg er vom Pferd ab und stellte sich vor die Kolonne den 
abgeänderten Vers aus den Psalmen ausrufend (Ps.115,2; "Ubi est Theodosii deus", Quelle 2 b). 
Die Sonnenfinsternis am Schlachttag ist nicht beweisbar, es handelt sich offensichtlich um eine 
Erfindung einiger östlichen Historiker, welche die Nebenerscheinung des plötzlich losbrechenden Windes 
am zweiten Tage (Quellen 10 und 12) mißverstanden haben. Eine Frage für sich stellt die Rolle des 
verbündeten Befehlhabers von Theodosius dar, des Iberers Bacurius, am ersten Schlachttag. Während er 
laut einem (wahrscheinlich falschen) Bericht den Heldentod gestorben sein soll (Quelle 10), wird nach 
anderen Berichten gerade ihm der entscheidende Durchbruch der feindlichen Verteidigungslinie am zweiten 
Schlachttag zugeschrieben (Quellen 3,7,11,14). 
44 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDI! 
Die Folgen des ersten Schlachttags bestimmten auf entscheidende Weise das Geschehen des folgenden 
Tages. Theodosius wurde nach dem Mißerfolg der Verbündeten von den Befehlshabern geraten, sich mit 
seinem Heer zurückzuziehen und für den kommenden Frühling ein stärkeres Heer aufzustellen, mit dem er 
auf jeden Fall einen Sieg erringen würde. Da dies eine klare Niederlage bedeuten würde, soll Theodosius, 
überzeugt von der Richtigkeit der Prophezeiung des Asketen Johannes von Likopolis und dadurch vom Sieg 
des Christengottes, diesen Vorschlag abgeleht haben (Quellen 9,18). Theodosius' Entscheidung, die 
unangefochtene Schlacht fortzusetzen, erhielt eine Bestätigung im Übertritt der Armeegruppe von Arbitio 
auf seine Seite (Quellen 5,20,23) und im Selbstmord von Flavianus (Quelle 3). Die Motive für den Abfall 
eines Teils des Heeres von Eugenius sind nicht bekannt und können nur vermutet werden. Vielleicht liegen 
die Ursachen in der prochristlichen Ausrichtung des Befehlshabers selbst, vielleicht in seiner 
Bestechlichkeit oder Überzeugung vom Sieg des Theodosius (Quellen 8,18). Es ist durchaus möglich, daß 
diese Armeegruppe, die das Einkreisungmanöver ausführen und sich demzufolge irgendwo im Gebiet von 
Postojna (Adelsberg) oder sogar jenem von Logatec (Loitsch) aufgehalten haben soll (Anm.134), die 
Verbindung mit Eugenius' Haupttruppe verloren hatte und über den Ausgang des ersten Schlachttags völlig 
im unklaren geblieben war. Flavianus' Selbstmord, laut Quellen in einer sehr schmerzhaften Form verübt 
(Anm.135), ist wahrscheinlich die Folge dieses Verrats in Eugenius' Heer. Stark hagiographisch gefärbt sind 
die Berichte darüber, wie Theodosius die ganze Nacht hindurch betete und weinte (was wenigstens für 
einen Teil der Nacht durchaus wahrscheinlich ist, Quellen 5,8,9,20,23,24). Des Kaisers Gebet vor dem 
entscheidenden Schlachtteil erinnert an ähnliches Verhalten der israelitischen Feldherren des Alten 
Testaments, aber auch an das Verhalten einiger christlicher Kaiser des 4. Jahrhunderts, die sich der Kaiser, 
selbst ein zutiefst gläubiger Christ, zum Vorbild genommen haben mag (Anm.136) Der hagiographische 
Charakter der Erzählung kommt in der traumhaften Vision mit zwei himmlischen Reitern zum Ausdruck 
(Quellen 9,11.14,17,18,21,22,29), wofür sich wieder Parallelen im Alten Testament finden lassen, vor allem 
aber in der berühmten Vision Konstantins in der Nacht vor der Schlacht bei der Milvischen Brücke im Jahre 
312 (Anm.137) Der Bestand des "Oratoriums am Berggipfel" (Quellen 9,11,14), wo der Kaiser eine 
Traumvision gehabt haben soll, ist fragwürdig, es handelt sich dabei doch um eine stark hagiographisch 
stilisierte Erzählung des Autors aus Syrien, der unter einem starken geistigen Einfluß des frühen 
Mönchtums stand. Eugenius' Heer soll nach dem ersten siegreichen Tag von Leichtsinn des Kaisers selbst 
einer verfrühten Siegesfreude verfallen sein in der Überzeugung, daß nach der furchtbaren Niederlage des 
ersten Tages das feindliche Heer nicht mehr kampffähig gewesen sei (Quelle 10). 
Der Nacht vom 5. zum 6. September, die die Befehlshaber der beiden Heere auf so verschiedene Weise 
verbracht haben sollen, folgte gleich nach dem Morgengrauen der zweite entscheidende Schlachttag. Nach 
Theodosius' Morgengebet - seine Lokalisierung auf einem hohen Felsvorsprung über dem Schlachtfeld ("in 
edita rupe") bei Vrhpolje (Oberfeld) ist hagiographisch gefärbt und deshalb unzuverlässig (Quelle 3) -
begann der Massenangriff der östlichen Haupttruppe zu einem Zeitpunkt, als Eugenius' Heer noch nicht 
kampfbereit gewesen sein soll (Quelle 10). Der Angriff begann mit dem Kreuzzeichen des Theodosius 
(Quellen 5,20,21,23) kurz vor Ausbruch des orkanartigen Sturms, der Theodosius' Heer vor sich her gegen 
den Feind trieb, letzteren aber im Kampf stark behinderte. Eugenius' Pfeile verloren jede Kraft und sollen 
vom starken Wind umgedreht worden sein. Der Wind riß den Soldaten ihre Schilde fort, trieb ihnen Staub in 
die Augen und schränkte ihre Sicht ein (Quellen I b, 2 c, 3,4,5,7,8,9,11,14,18,19-24,26-29). Beim Ausbruch 
des Windes könnte es zu einer teilweisen Verdunkelung der Atmosphäre gekommen sein, die von einigen 
irrtümlicherweise als eine den überwiegenden Teil des Tages dauernde Sonnenfinsternis gedeutet werden 
soll (Quellen 10,12). Der Durchbruch durch die feindlichen Reihen wurde auch am zweiten Tage von einem 
verbündeten Befehlshaber geleitet, diesmal von dem Iberer Bacurius mit (offenbar östlichen barbarischen) 
Aufgeboten, die ein echtes Gemetzel des Heeres von Eugenius anrichteten (Quellen 3,7). Nach dem 
Durchbruch durch die feindlichen Reihen und dem Niederbrennen der feindlichen Wehranlagen (Quelle 1 a) 
wurde die Verfolgung und Hinrichtung von feindlichen Soldaten bis zum Fluß Frigidus (Vipava/Wippach) 
fortgesetzt, dessen Lauf von dem Leichenberge behindert worden sein soll (Quelle 1 ab). Eugenius wurde 
gefangengenommen (s.Anm.138). Als man ihn gefesselt dem Theodosius vorführte, flehte er um Gnade, 
wurde jedoch von den Soldaten sofort geköpft, wahrscheinlich nicht auf Theodosius' Geheiß, sondern noch 
vor dem kaiserlichen Urteilsspruch (Quellen 3,5,7,8) (Anm.139) Sein Kopf wurde auf eine Stange gespießt 
und auf dem Schlachtfeld herumgezeigt (Quelle 10), nach der Schlacht vielleicht auch in den italischen 
Städten (Quelle 12). Die übrigen Soldaten des Eugenius ergaben sich (Quellen 5,9,18), baten Theodosius um 
Vergebung und wurden unmittelbar darauf auf dem Schlachtfeld begnadigt (Quellen 9,10,18). 
Die Auseinandersetzung fand ihr Ende mit der Verfolgung des geflüchteten Feldherrn Arbogast, der in 
einem unzugänglichen Berggelände zwei Tage später (am 8. September also) Selbstmord verübte, indem er 
sich auf sein eigenes Schwert stützte (Quellen 1 b, 5,6,10,12). Dann wurden unter Verhöhungen die 
Jupiterstatuen entfernt (Quelle 4) und anschließend die gefallenen Soldaten und Offiziere beigesetzt; ein 
Teil der Letzteren wurde auf den Soldatenfriedhof in Concordia überführt (Anm.140). Nach dem Sieg 
belohnte der Kaiser die verdienstvollen Soldaten - auch diejenigen auf der feindlichen Seite(!) - mit Geld 
und zeichnete sie aus (Anm.141). Die Zahl der Gefallenen in der Schlacht ist unbekannt, zweifellos übertraf 
sie 20.000 Soldaten bei weitem. Auf Theodosius' Seite sind allein am ersten Tage 10.000 Goten gefallen 
(Quellen 5,20,24,29). Die Verluste auf Eugenius' Seite werden in einer einzigen Quelle auf ungefähr 10.000 
Soldaten geschätzt (Quelle 13 a). Da beide Quellen dieselbe Zahl auf der jeweils gegnerischen Seite 
angeben, ist die Angabe unzuverlässig. Damit ist diese Schlacht nach der Schlacht bei Mursa im Jahre 351 
(mit ca. 54.000 gefallenen Soldaten) (Anm.142) eine der blutigsten in den Bürgerkriegen des 4. Jahrhunderts 
und eine der blutigsten des ganzen spätantiken Zeitalters. Die Nachricht vom Siege verbreitete sich im 
Staate, in großen Städten wie etwa Alexandria wurde die Nachricht offiziell verkündet (Anm.47).Nach der 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 iW4 i 45 
Schlacht brach Theodosius nach Italien auf und hielt sich mit seinem Heer längere Zeit in Venetien auf (mit 
Sicherheit in Aquileia, vielleicht auch in Concordia) (Anm.144). Die zentrale Frage am Ende des 
Bürgerkriegs war die Frage des Verhältnisses zu dem besiegten Gegner. Theodosius neigte aus 
verschiedenen Gründen zu einer allgemeinen Amnestie. Er war davon überzeugt, daß er den Sieg mit Gottes 
Hilfe errungen hatte. Der Mailänder Bischof Ambrosius, der einen außerordentlich großen Einfluß auf den 
Kaiser ausübte, bekräftigte den Herrscher in seiner Überzeugung von der göttlichen Natur des Sieges 
(Quelle 2 a). Bereits vor seinem Treffen mit ihm in Aquileia setzte er sich für die besiegte Seite ein, vor 
allem für diejenigen, die Zuflucht in Kirchen suchten (Anm.19). Der Bürgerkrieg von 394 endete mit einer 
allgemeinen und vollständigen Amnestie der besiegten Seite. Dies wurde durch zwei Amnestiegesetze 
bestätigt, die ein paar Monate nach Theodosius' Tod von Kaiser Honorius im Geiste der Regelungen und der 
Politik des verstorbenen Kaisers erlassen wurden (Anm.147). In dieser Hinsicht un'srscheidet sich der Krieg 
von 394 von den meisten Bürgerkriegen des späten republikanischen und des frühen kaiserlichen Zeitalters, 
die in der Regel durch eine Abrechnung mit der besiegten Seite endeten. Der Epilog des Bürgerkriegs von 
394 erhielt durch die zutiefst christliche Haltung der Kaisers Theodosius und durch die besonderen 
Umstände (das "göttliche" Eingreifen in die entscheidende Schlacht, der starke Einfluß des einer 
allgemeinen Amnestie zuneigenden Bischofs Ambrosius) vielleicht die zivilisiertesten Züge in der ganzen 
Geschichte der Bürgerkriege des Römischen Reiches. 
S L O V E N S K A M A T I C A , SI-61001 L j u b l j a n a , K o n g r e s n i t r g 8, 
p p . 4 5 8 , t e l . : ( 0 6 1 ) 12-63-190 
Članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudi po svojih članskih cenah: 
Fran Zwitter 
O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU 
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in dozorevanje slovenskega naroda od konca 
18. stoletja do druge svetovne vojne je ena izmed poglavitnih, če ne sploh najvažnejša tema 
znanstvenega dela pokojnega akademika in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Frana 
Zwittra. 
Izbor Zwittrovih razprav ni pomemben le za spoznavanje naše najnovejše zgodovine in za 
zgodovinarje, marveč za široko kulturno občinstvo, ki ga zanimajo še danes žgoča slovenska 
narodna vprašanja in še posebej za vsakogar, ki ga zanima predvojna pot v vstajo 1941. 
Knjigo je uredil in s komentarjem opremil prof. dr. Vasilij Melik. 
Ferdo Gestrin 
SLOVENSKE DEŽELE IN ZGODNJI KAPITALIZEM 
Ki. stoletje ni le čas reformacije in kmečkih uporov, temveč tudi čas naglega porasta prehod­
nega in izvoznega trgovanja ne le z nemškim severom, temveč tudi z Italijo. Ob agrarni 
dejavnosti so nastajale nove zvrsti obrti, napredovalo je rudarstvo ter fužinarstvo, kjer je 
idrijski rudnik imel v razvoju kapitalizma evropski pomen. V novih oblikah proizvodnje se 
kažejo elementi kapitalizma, v povezavi s tem je prihajalo tudi do »komercializacije« zem­
ljiškega gospostva. Gestrinovo delo pojasnjuje tudi sočasne kulturne vplive in stike. 
Vaško Simoniti 
VOJAŠKA ORGANIZACIJA NA SLOVENSKEM 
V 16. STOLETJU 
Knjiga predstavlja vojaško in obrambno organizacijo slovenskih pokrajin v času najinten-
zivnejših turških vpadov. Ob plemiški konjenici in »črni« kmečki vojski je predstavljen delež 
najemnikov, obveščevalna in signalna organizacija, orožarna v Ljubljani, tabori, vojaška 
preskrba in pomen Vojne krajine. Simonitijeva knjiga je »slovenskemu strahu pred Turki« 
dala realnejši zgodovinski okvir in obogatila sicer skromno vojaško zgodovino slovenskega 
ozemlja.