DELAVS K A AVIC s® £3$ssgi SmsBm w «,Kakšen prašek hočete? Ali prašek proti živalim ali za spanje. Srečni letoviščar. Neki gospod je prišel v letovišče z dvema hčerama. V kratkem času se je ena hči zaročila, ena pa celo poročila. Srečni oče sklene, da odpotuje domov, preden bo konec sezone. Pred odhodom ga vpraša znanec po vzro k u predčasnega ml potovanja. Ta se pa kratko malo odreže: Sem že razprodal. * Zakaj ga ne odpusti. V neki veletrgovini, ki je delala kupčije na podlagi visoke protekcije, je prišel k ravnatelju znanec in mu dejal: »Govoril sem s tvojim tajnikom o poslovnih stvareh, pa kar nisem mogel verjeti, da je tako zabit. Kako to, da ga ne odpustiš, saj nič ne ve.« »»Preveč ve, zato ga ne odpustim.« Samuelovo iskanje je prva knjiga, ki izide kot redna publikacija Krekove knjižnice v Ljubljani. To je prvi roman velikega ameriškega proletarskega pisatelja Uptona Sinclairja, ki je preveden v slovenščino. Obsegal bo okoli 200. strani. Vsebina napeta od prvega stavka do zadnje strani. To je epopeja človeka, ki se bori za resnico in pravico, ki ima smisel z« človeštvo in občestvo. — Izide začetkom aprila. Stane za člane proti mesečnemu odplačilu 4 Din. Po tem romanu še izideta dve drugi knjigi, ki bosta prav ta-I ko zanimivi in pomembni. Naroča se pri: Krekova knjižnica, Ljubljana, Delavska zbornica. Ota j „Delavsko Pravico**! Pierre 1’ Er mite: 66 Kako sem ubila svojega otroka | Edini Dominik jo ostal doma od vseh svojih vrstnikov! Oni, ki jim to ni bilo znano, so ga še pozdravljali; povečini pa — zlasti vdove — so se obračali od njega, če so ga srečali na sprehodu v Gozdu. Na glavni cesti v Noirmontierju se ni upal niti prikazati, zakaj tukaj se je po navadi zbiralo preizkušeno mornarsko ljudstvo. Ob nedeljah se je med mašo stisnil v kak kotiček pri vratih, kor je čutil, da ne spada semkaj in ga je bilo sram sredi črno oblečenih žena, ki so žalovalo za padlimi možmi in sinovi. Bilo je namreč prvo poletje po vojni. Ko so stopali potniki s potniške ladje, so drug drugega spraševali: »In vaš sin?« Padel je v Vauxu. Kaj pa vaš mož?« Padel je v Epargesu. »Pa vaš zet?« »Bil je ranjen, je umrl v Chateau-Thierry.« Tukaj je bila zahtevala domovina od premnogih krvave žrtve ... Po strašni bitki so vojaki iskali drug drugega in šteli svoje tovariše .. . Kje je oni dobri plavač? ... Kje je oni drzni krmar? ... Kje je oni prijazni profesor? ... Ali ga ne bomo več videli? »Ne!« - In od ust do ust so šle besede: padel je na polju slave ... Skoraj vsak, ki se je vrnil domov, je imel kakšno odlikovanje... Nekateri so dobili vojne križce, drugi svetinje, marsikateri celo kolajno častne legije... Neki poročnik Ravmond, dominikanec, doma z otokai, je dobil kroglo naravnost v prsa, pa ga ni podrla, zakaj vendeejska grča se ne vda pod vsako sekiro! Zdaj se je že pozdravil in so vsi kazali nanj, ko je hodil na sprehod; vedno je bil jasnega obraza, boder, živahen in vesel kot bi bil vnovič oživel . . . Neki monmartreski župnik je zopet pripeljal ono skupino izletnikov, ki se jih je bil Dominik tako razveselil, ko jih je srečal prvo leto... A se- daj ni več pripeljal vseh ... Dva brata, katerih eden je bil izvrsten učenec vojaške akademije, sta ostala na bojišču; eden je obležal na poljanah pri Charleroi, drugi pa pri Gernoncourtu ... Prvi je cb odhodu na bojišče v domači kapeli daroval svoje življenje in je bil ubit pri prvem spopadu . . . Drugi je padel, ko je molil rožni venec ... Nekega odličnega bogoslovca, Charlesa Broustaila, ki je študiral v Parizu in ga je poznalo in ljubilo vse mesto — pri vojakih -je postal narednik — je izstrelek tako raztrgal, da so komaj komaj prepoznali njegovo telo. .. Župnik pa je imel že štiri zvezde na traku svojega vojnega križca in je še šel v ogenj, četudi so mu noge klecale! ... Tudi žene so, kolikor so mogle, pomagale braniti deželo in stražile ob obali; prav lepo jih je bilo gledati v tesnih životcih. Dominiku je postajalo sredi teh žarečih obrazov čedalje neprijetne je. Ni vedel, ne s kom bi govoril ne koga bi se ogibal .. • Tu in tam ga je kdo, ki ga še ni poznal, vprašal, kje se je vojskoval, ali je med vojno dosti prestal in ali je bil kdaj ranjen. Ko pa je Dominik odgovoril, da je bil med vojno v Angersu, ga nihče ni maral dalje izpraševati. Spoznal je, kako se na tem otoku, ki se mu je bil močno priljubil, zbirajo okoli njega valovi zaničevanja, ki dan za dnem rastejo in postajajo vedno grenkejši, zakaj sedaj ga niso obsojali le preprosti ljudje, temveč tudi njegovi sovrstniki iz odlične družbe. Celo ujec si ga je včasi privoščil in ravnal z njim kot z lutko brez vsake volje. In tudi mati se jo neredkokrat pridružila ujčevemu roganju. Edina Lolita se ni nič spremenila. Živela je samo za svojega otroka. Deček je bil prav srčkan; a kmalu je moral tudi otrok, da tudi otrok, plačevati dolg svdjega očeta. Nekega dne ga je vozila pestunja po drevoredu. Nasproti ji pride vdova po nekem mornarju, ki je padel na Yseru. ■ Prijazno poboža otroka in vpraša pestunjo: Čigav pa je ta rdečelični debelušček?« Gospoda Dominika Yholdyja. A, tega skrivača! Upajmo, da ne bo takšen strahopetec, kot je njegov oče!« zaničljivo odvrne vdova in odide. Pestunja je to seveda precej povedala doma v kuhinji in je Dominik vse dobro slišal v svojo sobo. Njegova duša je bila vsak dan bolj zagrenjena ... Na dnu srca mu jo glodal strašen črv, ki ga ni bilo moči zamoriti. Neka Lolitina prijateljica, visoko plemenito dekle, ki je stanovala v Gozdu in je med vojno stregla vojakom na bojišču, ga je nekoč pogledala naravnost v obraz. Dominik jo je pozdravil, ona mu pa ni niti odzdravila. V svoji mladosti je poln navdušenja sanjal, da pojde na Kalvarijo, kjer se bo popolnoma žrtvoval Bogu za rešitev duš... Takrat ji' vse ljubilo prijaznega mladeniča — sedaj pa je stopal s te Kalvarije in vsi so ga zaničevali.. . Nikdar ni pričakoval, da mu bo Bog tako odgovoril. , Zgrabila ga je misel, da koj zapusti Turkiz«. Ali v tem hipu so bili vsi nad njim, češ, da bi se s tem še bolj osramotil, če zbeži sredi poletja, ko vendar drugi ljudje prihajajo na prijazen otok. In zopet se je vdal kakor vselej. Beži, beži! je posmehljivo odmahnil ujec proti obupanemu nečaku. Kaj bi si toliko gnal k srcu! Taka reč se v par tednih pozabi. Ko pridemo čez leto dni nazaj, bo že vse drugače in nihče niti mislil ni' bo na to! Saj veš, da se ljudje radi postavljajo ... Tako je po vsaki vojni... Nazadnje bodo oni, ki imajo kaj v glavi, le prišli na površje, oni pa, ki so bili tako bedasti, da so se dali pobiti, bodo ostali tam, kjer so! Recite, kar hočete, mene Noirmontier več ne bo videl!« Ali pomisli, se oglasi Lolita, koliko lepih trenutkov smo tukaj preživeli. Mogoče . . . Toda meni se vzbuja preveč bridkih spominov, ki mi kakor gad ležijo na srcu!« Eri teh besedah je Dominik gledal, kakor da zre sam vase«, česar se je njegova mati najbolj bala ... Blodno je strmel predse kot bi upiral oči v svoj greh, ki je n e pr e n e h o m a grozeče stal pred nji m. Nekega večera je prišel pismonoša precej pozno, ko so že povečerjali. Lolita je igrala na klavir. Dominik je na vrtu lepil alge v herbarij. Ujec in YhoIdvjeva gospa sta bila odšla k Presvesovim na čaj. Pismonoša je vročil Dominiku šop pisem in časnikov in se odpravil dalje. A, čakajte! se je nenadoma obrnil, tukaj imam še neki listič, ki je menda že dolgo iskal svojega gospodarja. Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Čeč. Izdaja za konsorcij »Delavske Pravir«'? in ureja Srečko Žumer.