• Naši zapiski •
SOCIALNA RK Vij A
Izhajajo enkrat na mesec.
Naročnina za vse leto K 2 80, za pol ali četrt leta razmerno.   Posamični zvezki 24 h.  —----------------------------------
Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto i.
Ljubljana, meseca decembra 1902.
Stev. 6.
Anton Dermota:
O zadružništvu.
(Dalje.)
Omenil sem že, kako je nastalo prvo konsumno društvo na Angleškem, in dejal sem, da jo to organizacijo tlačenih slojev pro-vzročila brezobzirna konkurenca, ki je bas v prvi polovici devetnajstega stoletja na podlagi naukov znanega ekonoma Adama S m i t h a in njegovih naslednikov zavladala splošno na Angleškem. Bila je sicer svoboda a le za tiste, ki so bili dosti močni, da so si priborili svobodo. Bila je svobodna konkurenca, in individualizem seveda gospodarski so je spačil v goli egoizem. Bil je boj dveh strank, v katerem je morala ena biti uničena brez milosti. Načelo svobodne konkurence je učinkovalo na tedanji družabni red, da se je isti ves izpremenil po principu, da mogočni postajajo še mogočnejši. Kakor da so popokale vse vezi v ti gospodarski anarhiji. . .
Pa kakor se začno mravlje v mravljišču, katero si razbrskal, kmalu zopet znova zbirati, tako opažamo tudi pri neredno skupičenih človeških masah povsekod težnjo, da bi se zbrale v kakšnih novih organizmih. Nastajajo umetno izobrazbe občnosti ali družbe, katerih skupna mati so skupni interesi raznih skupin oseb. Nekateri pušijo, drugi prepevajo, ti telovadijo, oni kolesarijo skupaj. Ondi nastanejo umetnostna ali dobrodelna ali drugačna društva z gotovimi cilj i. Drugod se končno shajajo vsi tisti, ki vlečejo za isto vrv vsakdanjih dolžnosti, katere prešinja skupno opravilo z mnogobrojnimi skupnimi interesi:	tako nastaja važna skupina strokovnih
društev. (\Yerner Sombart, Dennoch! “ Aus Theorie und
Geschichte der ge\verkschaftlichen Arbeiterbe\vegung. Jena, Gust. Fischer. 1900.) Tako je nastala tudi kooperacija, vzajemno podpiranje drug drugega kot sredstvo zoper tekmovalni boj, kateri je ugonobil toliko človeških ekzistenc, kakor nam prav jasno in zgovorno slika socialistična kritika in statistika. (Naglašam tu vzajemno podporo, ker imamo tudi način združevanja, kateri gotovo ne pripomore mnogo k odstranitvi individualizma: akcijske družbe. To združenje ekzistira lo zaradi kapitala, ne pa zaradi ljudi, in dasi se mu pripisuje zasluga, da je zdemokratiziralo in razdelilo premakljivo imetje v obliki neštevilnih akcij in obligacij, se bojimo, da ne bi znatno škodovalo individualnemu lastništvu, ker je uvaja v nekako fiktivno in anonimno obliko. To je zlasti most do kolektivističnega razlaščenja.) (Charles Gide, „ Z a s a d v na r. hos p o d ;i 1' tvi Preložil dr. -I. E. Salaba. Praga. Str. 320.—324., 415.)
Konsumna društva so med vsemi zadružnimi oblikami dosegla največjo popularnost; kajti ta društva jo najložje ustanavljati in njih korist je vobče priznana od udeležencev pa tudi od vseli trezno mislečih ljudi. Pisal sem o njih že v ., Novo Dobo".* Večinoma vzdržujem še vse svojo tedanje nazore o tem predmetu: le nekoliko jih izpopolnim.
Ivonsumno društvo nakupuje svojim udom na debolo in jim prodaja na drobno; tako omogočuje iste prednosti posameznikom, ki jih imajo bogati kapitalisti od tega, da morejo kupovati direktno od producenta, da se jim ni treba posluževati posredovalnih trgovcev. Sploh konsumna društva ne zahtevajo od svojih članov nobenih začasnih žrtev v prid bodočnosti.
Razločujemo dvoje vrst: prava in uradniška konsumna društva. O poslednjih ne govorim, ker se omejujejo samo na en stan in se ravnajo po drugih kupčijskih principih nego ona. Uradniška konsumna društva nimajo čisto zadružnega značaja, pogosto niti pravne oblike zadruge. — Najvišje načelo konsumnih društev je: velik promet, majhen dobiček, prodaja za kar mogoče nizke cene.
Znano je iz pravil posameznih društev, kako si pridobivajo kapital za obrat v deželi, kako delajo z dividendo, dobičkom i. t. d. O tem torej ni, da bi govoril.
Naglašati pa jo treba veliki gospodarski in vzgoje-v a 1 n i p o m e n konsumnih društev. Jasno je vsakemu, kaj po-menja za gospodarstvo posameznika, če si je tako uredi, da more
*	O konsumnih društvih. — „Nova Doba“. I., 301—305.
plačevati vse izdatke sproti; tak posameznik varčuje in štedi in gospodari in koncem leta dobi pregled, koliko pravzaprav konsumira tekom take periode in si konsumpcijo lažje in bolje uredi. — Potem jo gospodarski pomen ta, da konsument dobiva dobro blago poceni, da si torej lahko zviša svoj standard of life. In ravno tu je oni moment, ki provzroča, da so konsumna društva podlaga zadružni organizaciji nižjih, revnejših slojev: ker ni treba visokih deležev in se isti lahko vplačujejo v majhnih doneskih, se omogoči širšim krogom zadružna, gospodarska organizacija. Vrhu tega se oprosti • nmogo ljudstva svojih izsesalcev, pijavk, ki so mu dajali na kredit najslabše, a jako drago blago in ga tako prisilile, da se ni mogel ganiti od njih. (Pri nas na Slovenskem je lahko doživel marsikak tak zanimljiv slučaj, kdor je zasledoval boj zoper zadruge.) — Koristno je tudi to, da sc člani, ki vodijo društvo, navadijo trgovske ali prodajaln iške prakse, česar bi drugače no mogli doseči.* Člani imajo na razpolago vse knjige društva ter jih lahko pregledajo, česar jim ne bi dovolil posamezen trgovec.
Seveda pa velja tudi za konsumna društva kakor sploh za pri-dobninske in gospodarske zadruge, da se krijejo z dobro zadružno zastavo tudi mnogi manj vredni elementi. X. pr. konsumna društva, kjer se toči žganje; a takih je prav malo. Na Nemškem ustanavljajo žganjarska društva krčmarji, ki niso mogli drugače dobiti koncesijo za žganjarsko obrt.
*	Opozarjam, da imajo tak namen n. pr. „ kolka rolnioze" (kmečki krožki) v Galiciji. Ustanavljati so jili začeli jeseni 1882. 1. Koncem 18118. 1. je bilo 1350 „krožkov“, ki so imeli nad 58.000 članov; samo 1897. 1. se jo v 150. okrajili osnovalo 71 novih krožkov z 2257 članov. — Vsako novo „k61ko“ prejme od glavno uprave (Zarzad G16wni) v Lvovu nekaj knjig1 in ljudskih časopisov, poljskih ali rusinskih, ki so začetek knjižnice. Do 1807. 1. se je na ta način razposlalo 41.357 knjižic. Društva imajo organ „Przewodnik“, ki ni političen, temveč samo gospodarski. Osrednje društvo Zarzad GJowni plačuje priglednike, ki nadzorujejo Posamezna „kofka“. — Poglavitni namen teli krožkov je, da bi izruvali Židom trgovino iz rok; doslej imajo že nad 1000 malih [>rodajalnic in v njih investirani kapital, večinoma kmečki, znaša nad 2 milijona kron. Poleg tega snujejo mlekarne v zvozi z društvi. V Novem Suezu, Kzeszovu, Sokalu, Tfumaczu, Czort-kovu in Tarnovu imajo glavna skladišča blaga, v Krakovu in Lvovu pa sta osrednji trgovski društvi kmečkih krožkov (Zwi»zki handlo\ve kolek rolniezych), ki osredotočujeta vso trgovsko delovanje.
„Kolka" energično podpirajo snovanje R a i f f c i s e n o v k, in deželni zbor Pospešuje njih delovanje z denarnimi svotami.
Prim. Di'. Zofja D a s z y n s k a: „ K o 1 n i c k e k r o u ž k y “ v H a 1 i 6 i. („Slov. lJrehled", II., 13 sl.)
C*
Vendar pa ni manjkalo nikdar očitanja niti oni večini kon-sumnih društev, ki stojo na solidni podlagi. Cesto so hoče, če eno društvo likvidira, diskreditirati cela organizacija, cela zadružniška ideja: to počenjanje imenujem hudobno ali pa neumno. Na Slovenskem obojega ne pogrešamo. — Potem čujemo, da so se kon-sumna društva že davno izneverila svojemu principu, da bi pomagala posebno revnim stanovom. A če vzamemo v roko statistiko, vidimo, da pride nad b0% vseli članov na rokodelce in tvorniške delavce.
- Drugod so jim joa bas zaraditega očita, da so orožje socialne demokracije. Tudi ta trditev je prenapeta. — Lassalle je žametni konsumna društva, češ, da znižujejo nivo delavskega stanu. Tudi socialna demokratična stranka jo nekaj časa očitno kazala antipatijo napram njim. Dandanes, ko ne priznavamo več železnega zakona mezde niti zakona o mezdnem fondu, misli tudi deloma socialna demokracija drugače. Videli' smo to tudi na Slovenskem v bojih zoper konsumna društva, kako seje izrazil ..Rdeči Prapor" nasproti bedarijam ., S 1 o v e n s k o g a Nar o.d a Pa tudi načelnik socialnih^ demokratov je v državnem zboru nemškem dne l2(i. novembra 1 Silil, energično branil konsumna društva in izrečno izjavil, da med socialnimi demokrati ni principijelnega nasprotnika konsumnih društev, a da so le različnih misli v stranki o primeroma malih koristih teh društev, če se izplača, da bi se toliko žrtvovali zanj a. Zanimiva je tudi resolucija brnskega shoda avstrijsko socialne demokracije o konsumnih društvih, — zlasti če se upošteva, kako je svoje dni K. Kautskv pisal in govoril o njih. (Prim. brošurico: ..Die Ivonsum-vereine und die Arbeiterbowegung".j Cesto so sliši, da konsumna društva ne pomagajo zatiranim slojem nič, ali pa minimalno, da so jih torej ne izplača snovati. Tu bi samo vprašal, koliko pa pomaga takozvana posredovalna trgovina nižjim slojem V Ali se sploh da primerjati dobiček, ki ga ima konsument od taiste, z dobičkom, ki ga daje konsumno društvo? Odgovoriti bo znal vsak prav, kdor je kdaj videl dobro poslujoče konsumno društvo. Poleg tega pa ni namen konsumnega društva, da bi pomagalo vsemu človeštvu ali tudi le enemu celemu stanu. Kje pa imamo kakšen tak .. Pniversal-heilmittel1'? Glavna zasluga konsumnih društev je, da kolikor toliko omejujejo, deloma tudi odstranjujejo takozvano posredovalno trgovino (..Z\vischenhandel"). Niso naperjena zoper trgovski štan kot tak niti zoper trgovino kot tako. Kdor to dvoje trdi, kaže, da govori le to, kar so mu našepetali egoistični nasprotniki zadružniško ideje.
Menda ne bocle tu odveč, če podam nekaj podatkov o tako-zvani posredovalni trgovini ali kramarstvu; kajti vobče so pri nas razširjeni pojmi o trgovini popolnoma napačni. Trgovec naj bi bil potemtakem vsak, ki ima kakšno luknjo, kjer prodaja ali ki kupčuje s kakšno stvarjo. In faktično se vsak branjevec že dandanes štuli med trgovski stan. Dejansko pa jo funkcija trgovine — tako tudi trgovca — v današnjem modernem gospodarstvu ta-le: Trgovina posreduje izmenitev med producentom in konsumentom: za svoje opravilo dobiva nagrado v dobičku pri ceni blaga. Trgovec prevzemlje producentu opravke, ki bi jih ta imel, če bi sam iskal konsumenta, in riziko, ali ga bo našel ali ne. Konsu-nientu pa pomaga, da si laže preskrbi svojo potrebščine. Z drugimi besedami — po nazorih modernih ekonomov: Ro sc h er, Lexis, M a taja i. dr. trgovina je tisto gospodarsko delovanje, katero posreduje med producentom in konsumentom, katero hoče imeti in ima dobiček od tega, da obrtno izvršuje nakup in prodajo.
Cesto so vprašuje, ali jo trgovina produktivna ali no? Produktivna je tedaj, če krajevno in časovno izravnava obilico in nedo-statek dober ter tako pomnožuje njih uporabljivost; če oskrbuje izmenitev dober ceneje in popolneje, če torej omogočuje boljše zadovoljevanje potreb, nego bi bilo možno brez nje. V današnji organizaciji družbinega gospodarstva je zavoljo razdelitve dela trgovina kot posredujoči član neizogibno potreben faktor. Trgovina išče novih trgov za industrijsko produkcijo, išče novih produktov, ki bi ustrezali našim zahtevam, organizira dobavo živil in surovin. Trgovina je predpogoj, da se je človeštvo tako ogromno pomnožilo v zadnjem stoletju, da: se jo toliko ljudi obrnilo v mesta. (Zug nach dor Stadt.)
godovina človeško družbe kaže nam, da so se prvotno zemlja
in njeni produkti uporabljali skupno. Spočetka je bila ta skupnost potrebna zaradi priprostega človeškega življenja. Za svojo ^st je človek štel le one predmete, katere je sam zase rabil, n. pr. orožje. Osebna raba je bila začetek in konec zasebne lastnine. To
(Daljo prihodnjič.)
A bdi tu s :
Proti zasebni lastnini.
nam priča tudi Sveto pismo, ki pravi: „.ln Bog' je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti in naj gospoduje ribam v morju in pticam pod nebom in zverinam in vsi zemlji in vsi laznini, ki se giblje po zemlji.“ Sveto pismo 110 pravi nikjer, da Bog ni mislil s tem ..človekom1’ na vso ljudi.
Vsi naj gospodujejo, kajti vsi so ustvarjeni po njegovi podobi. Vsled tega bi se morala tudi katoliška cerkev bojevati proti izkoriščanju zasebne zemljiške lasti.
Zgodovinsko je dokazano, da je zemljiška zasebna last ali last zemljiških sadov razmeroma še mlada. Se v srednjem veku je bila zasebna lastnina obložena z vsakovrstnimi dolžnostmi in omejenostmi. Tekom stoletij se je pa zasebna last spopolnjevala na troške kolektivne ali skupne zemljiške posesti. To spopolnjevanje se je vršilo potem prilastitve zemlje ali njenih plodov, bodisi pravno, nasilno,, zvijačno ali kakorsižebodi.
Razvoj družbe je napredoval. Človeško življenje je postajalo drugačno in doseglo tako visoko stopnjo, da v mnogih ozirih ni bila skupna posest zemljo in njenih plodov več življenjski pogoj vsem ljudem.
Zasebna lastnina ni torej kot izključno dejstvo nikdar obstala.
Oe mizar sam izdeluje pohištvo, črevljar črevlje i. t. d., ima lastninsko pravico do svojih izdelkov. Ta zasebna last jo utemeljena v koristnem proizvajanju.
Ko se razvija industrija in spreminja v mašinsko industrijo, gine zasebna last kot pospeševalka koristnega proizvajanja. V tre-notku, ko se je način proizvajanja spremenil ter stopil na širšo podlago, ni bil zasebni lastnik več sam izdelovalec, temveč njegov delavec. Tukaj je zasebna last prekoračila svojo meje ter postala orodje za dobiček. Ko se je izpremenil ročni tkalski stol v mehanični tkalski stol, ni več tkal lastnik sam, — temveč njegov m o z d n i delavec. Napredek tehnike, pare in elektrike je bil pravi provzro-čitelj sedanjega kapitalistiškega gospodarstva, ki je provzročil in pospešil lakomnost po bogastvu, po zasebni lasti. Danes obstoji zasebna last le še pravno ali imenoma in je prvotni vzrok zasebne lasti, osebna raba, povsem izginil.
Toda ta razvoj se nadaljuje. Ivakor je bila skupnost potrebna spočetka človeški družbi zaradi priprostega človeškega življenja, tako postaja ta skupnost zemljo in proizvajalnih sredstev zopet potrebna zaradi popolnejšega proizvajalnega načina. - (1e jo kak stavek v MarksoVem ..Kapitalu" resničen, potem jo slodeči:
..Osredotočenje proizvajalnih sredstev in podružabljenje dela dosežeta vrhunec, kjer postaneta neznosna v svoji kapitalistiški odeji. Ona bo razbita. Cra kapitalistiško zasebne lasti bije. Razlastilci bodo razlaščeni."
S tem namreč, da je zasebna last postala izkoriščevalka tujega dela, je družbi nekaj vzela. Gre torej za to, da se vzeto zopet dobi nazaj, da se vzame tem, ki so vzeli.
*
*	*
N' svojem evangeliju* je dr. Krek pripoznal, da zasebna last v kapitalistiški obliki zlorablja v osebno dobičkarstvo delo neposedu-jočih proizvajalcev. Pravi pa, da je zasebna last po natornem pravu opravičena, ter	omenja	papeža Leona XIII.,	ki trdi v	okrožnici o
delavskem vprašanju: ..Natora je dala človeku pravico, da sme imeti zasebne stvari za svoje.”
Ravno ta papež in ž njim dr. Krek pa pravi dalje:
Človeku daje namreč samo zemljišče s svojo proizvajalno silo varno zagotovilo, da so bo mogel ohraniti. Vedno ima svoje potrebe; te se samo po obliki menjajo; če jih zadovoljiš danes, pridejo jutri druge zahtevo. Zato mora natora odkazati človeku trajen, neusahljiv vir, da si more zadovoljiti svoje potrebe: tak vir pa je samo z e m 1 j i š č e z darovi, ki ji h neprenehoma daj e. “
8 tem je papež in ž njim dr. Krek povedal, da ne pozna proizvajalnega razvoja. — Cim bolj napreduje človeška naobrazba, tembolj se človek odtujuje naravi. To je morda napačno, ampak tako je! Z višjo naobrazbo pa nastanejo nove potrebe, staro pa prenehajo. Teh potreb zadovoljiti, pa že ni mogoče*več s samim proizvajanjem potem zemljišča. Novo potrebo ustvarjajo nov način pridobivanja sredstev za utešenjo ali obratno. S tem pa gine gola vezanost na zemljo bolj in bolj.
To je eno.
Dr. Krek,	odnosno	papež Leon XIII.,	pravi,	da	mora	imeti
človek zemljišče, ki mu zagotavlja obstanek. Potemtakem bi se morala zemlja razdeliti med vse ljudi, ker so vendar vsi ustvarjeni po božji podobi.	S tem	bi se omejila zasebna	last	na	lastno	rabo,
na svoj prvotni	prostor.	To je zelo duhovito.
O tem ni več dvoma! In vendar poseduje katoliška cerkev sama, katere načelnik je papež, velikansko premoženje in velika
*	„Socijali/,em“, spisal dr. Jan. Ev. K r e k.
veleposestva, tudi med Slovenci. S tem. da je katoliška cerkev lastnica veleposestev, je tudi gotovo razlastila druge ljudi, ki so danes njeni mezdni del a v c i. Ona v praksi izvršuje torej kapi-talistiško zasebno last ravnotako, kakor drugi kapitalisti.
To jo drugo.
Gospod dr. Krek pravi, ko utemeljuje upravičenost zasebno lasti, daje svoboda nujna za napredek. S tem jo prišel na liberalna tla. Liberalizem zahteva svobodo radi zasebne lasti. Ta svoboda pa koristi, kar jo vendar jasno, le posanmikom. Ni mogoče, da bi bili vsi ljudje posestniki s pravicami zasebne lasti. Za to obliko je človeška družba danes že preveč razvita. Le tedaj morejo biti vsi lastniki gotovih stvari, če nastopi kolektivna premoženjska oblika.
Lepo so rekli francoski socialisti v svojem programu, ki so ga sklenili leta 1880. v Havru: Kolektivna oblika, katere materielne in intelektuelne elemente ustvarja razvoj kapitalistiške družbe jo naš cilj.
Dr. Krek priznava, da se zasebna last po volji lahko izkorišča v škodo svojega bližnjega. Zato stavi meje. Zato trdi, da jo človek od Boga odvisen in da se mora že z ozirom na njega zasebni lastnik vzdržati nadaljne lakomnosti. ..Krščanstvo ni nikoli nasprotovalo zasebni lasti, marveč je pobijalo le krivično in sebično pohlepnost,1' pravi daljo dr. Krek.
In vendar je prvotno krščanstvo učilo komunizem. Samostani nam še danes pričajo o komunistiških načelih prvotnega krščanstva. Le ker krščanstvo ni zamoglo izvosti komunizma, jo ustanavljalo samostane, ne zaradi samozatajevanja ali svojega supranaturali-stiškega naziranja, temveč zaradi gospodarskih razmer isto dobe.
Krščanstvo je postalo branitelj zasebne lasti, ker je bil to življenjski pogoj rimsko cerkve, ki je nasledila umrlo rimsko cesarstvo.
Dr. Krek gleda na to, da ustvari enoten nauk o zasebni lasti; to jo, nekaj stalnega hoče ustvariti. Lastninska oblika pa se vendar vedno razvija, izpreminja. V fevdalizmu in v kapitalizmu imamo zasebno last. Zato pravijo n. pr. meščanski ekonomi, da so bile institucije fevdalizma umetne, nasprotno pa trde fevdalni, pravzaprav krščansko socialni ekonomi, da jo uredba kapitalizma umetna in nenaravna. To kakor ono je napačno. Dr. Krek zavzame tu isto pot. Teologi so vedno enaki: njihova vera je prava, druge so človeške izmišljotine.
Tudi fevdalizem je imel svoj proletariat, neprostovoljno suženjstvo, ki je imelo v sebi jedro meščanske družbe. Tudi fevdalna produkcija je imela dva antagonistična življa, ki se zaznamujeta kot dobra in slaba stran fevdalizma, no glede na to, da jo vedno ono slaba stran, ki zmaguje nad dobro. Slaba stran je, ki ustvarja gibanje, ki ustvarja zgodovino s tem, da boj dovršuje, pravi Marks v svoji polemiki proti Proudhonu.
Tudi današnja zasebna last je nujen proizvod razvoja. Ko je meščanska oblika izpodrinila fevdalstvo, ni nihče vprašal, ali je bila zadnja pravična ali ne.
Novi posestniki so vihteli gospodarski meč z vso močjo. Novi način proizvajanja je ustvarjal novo obliko zasebni lastnini, ki izkorišča svojega bližnjega in s tem provzroča razredni boj. Tu ni nobeno posredovanje potrebno. Ko izraste slaba stran današnje kapitalistiške družbe, ko dozori, pade meščanska družba. Produktivna moč človeka se še poveča in s tem bo zmagala tudi kolektivna premoženjska oblika. Kolikor se razvija meščanstvo, toliko se razvija tudi moderni proletariat. Kajti s tvorjenjem bogastva se veča tudi beda (Marks). ftlaba stran družbe druži in zmaguje z nova, te zmago so posamične, kolikor pa je večji napredek, toliko siloviteji, brezobzirneji je tudi boj teh dveh razredov.
Novi proizvajalni način bo zmagal polagoma, ne povsod nakrat. Odgovarjajoč temu proizvajalnemu načinu, bo tudi lastninska oblika, ki ne more biti drugačna, kakor kolektivna.
*
*	*
Katoliška cerkev, kot politična moč, se skuša prilagoditi razmeram vsake dobo. Nima moči, da bi pomagala napredku, pa tudi ne moči, zadrževati istega.
Lovi se kot nadstrankarska nad svetovnimi boji družbe. Hoče biti voditeljica obema strankama in vendar pada njena organizacija. V zadevi zasebno lastnine govori razlastiteljem in razlaščencem; obema hoče nekaj dati, dasi se vedno drži vsakokratnega ekonomičnega načela družbe. Med tem jo mečejo valovi sem in tja, kakor di\ Kreka, ki jo sedaj pripadnik zasebne lasti, sedaj jo zopet omejuje, sedaj jo v meščanski družbi, sedaj zopet med proletariatom kot sestavljena neodločnost.
o p G L E P ^
Javno življenje. Socialistično gibanje. Vlada je svoj prvi predlog, po katerem je hotela zvišati redno vojsko lOii.lOO mož (Avstrija 59.024, Ogrska 44.076) v.a 10.000 mož našo deželno brambo in za 12.000 mož ogrsko, umaknila in stavila novo predlogo. V tej predlogi zahteva 22.000 mož več stalne vojsko in 7500 mož obojne deželne hrambe. Kakor je prva predloga naletela na odpor, ravno tako tudi ta vznemirja prebivalstvo; kajti enaka je skoraj popolnoma prvi predlogi. Pri glasovanju o njej bodo stranke v državnem zboru moralo pokazati svojo barvo, ako jih vlada ne reši te naloge s § 14. — Istotako predlaga vlada zvišanje cesarske civilne liste za 4 milij. kron (sedaj 18,(>00.000 K). — Zadnje doželnozborske volitve na Nižjeavstrijskem so pokazale, da imajo krščanski socialci na deželi močno oporo. Opozicija je spravila v deželni zbor 28 poslancev (eden socialni demokrat). V splošnem so pa dobili socialni demokrati mnogo več glasov kakor pri zadnjih volitvah. — Kolj značilen je pa volilni boj za nas na Štajerskem in Koroškem. Na Štajerskem imajo Slovenci zopet deset poslancev, ki so vsi konservativni. Po mestnih skupinah so Slovenci dobili razmerno pa tudi faktično manj glasov kakor pri prejšnjih volitvah, kar je najbrže posledica preveč klerikalne politike njihove. Na Koroškem smo tudi opazili, da so volilci volili v različnih kurijah vselej naprednejšo kandidate. — V Dalmaciji se je osnovala početkom novembra deželna socialna demokratična stranka, ki ima svoj sedež v Zadru. Ustanovni zbor se je vršil v Spljetu. Kranjska politika se obrača na prejšnjo pot. Vlada gladi lice klerikalcem s svojimi priznanji in tudi knezoškof Jeglič je bil v avdijencah, kar nam jamči, da se klerikalna politika zasukava na pot „miru in harmonije1- in kmalu postane „objekt“ obstrukcije — postranska stvar. Francoska vlada je v mar-seillskem štrajku igrala čudno politiko. Ni ostala nevtralna, ne pri stavki pomorščakov in ne pri splošni stavki; ampak hotela je namestiti stavkajoče delavce z vojaki. Stavka je izjalovila.
Ko je na zadnjem strankarskem zboru nemško socialne demokracijo v Monakovem dejal posl. Singer, da se mora agitacija pri prihodnjih volitvah v nemški državni zbor toliko pospešiti, da se v Nemčiji brez socialno demokracije ne bo moglo več delati nobenih zakonov — je bila vsa konservativna Nemčija razburjena. Na dnevnem redu nemškega državnega zbora je takrat stal nov carinski tarif, ki ima koristiti nemškim agrarcom. Nemški državni zbor je bil vzgled meščanskega parlamentarizma, a takoj, ko se je pokazal veliki odpor od strani socialne demokracije, se je predlagalo, da se carinska predloga sprejme brez podrobne razprave. — Ta predlog je tudi prodrl. S tem je padel parlamentarizem tudi v Nemčiji na nivo izrabljevanja po posedujočem razredu. Tu pa je prišel na površje slučaj, ki jo poostril boj med svobodomiselnimi in nazadnjaškimi elementi.
Milijonarja in ..topniškega kralja" Kruppa je „Vorwarts“, glasilo socialistiške stranke na Nemškem obdolžil nenravnih dejanj, a še preden se jo stvar mogla pojasniti pred sodiščem, je Krupp umrl. Po pogrebu je nemški cesar ostro govoril proti socialnim demokratom in vse poštene Nemce pozval na najodločnejši boj proti njim, ki so sramota za vso državo, katerim ni ničesar sveto in ki so njegovega ..prijatelja" iz varnega kraja zavratno „umorili“. — Ta govor jo še meščanske liste ogorčil. Značilno je, da je vdova tožbo proti listu „Vorwarts“ umaknila in tako preprečila, da bi pri sodišču dokazal svojo trditev. Proti cesarju in večini v
parlamentu, ki jo s svojimi sklepi uničila nemški parlamentarizem, se je oglasil najslavnejši sedanji zgodovinar, starček Mommsen. V daljšem članku je nagovoril občinstvo in pozval vso svobodomislece, da se združijo s socialnimi demokrati delavci, sedaj edino stranko na Nemškem in v parlamentu, ki zastopa prave interese ljudstva in so bojuje za parlamentarizem. Trdi tudi, da ni stranko, ki bi se lahko imenovala urejujočo stranko, ampak vsaka je prekucijska, ker liočc državo urediti po svojih nazorih. Precej časa je šo do volitev, a agitacija jo že velikanska. Na eni strani militarizem ter kapitalistiško meščanstvo, na drugi svobodomisleci s socialisti na čelu. Sedaj je pokopan parlamentarizem in gre zato, da se proti volji reakcije zopet uresniči.
IV. redni strankarski zbor jugoslovanske socialno demokracije se je vršil dno 7. in 8. decembra t. 1. v Celju. To je bil najznamenitejši kongres, kar jili je priredila jugoslovanska socialna demokracija. Kongresov pomen loži največ v teoretičnem razlaganju. Z nepričakovano silo sta namreč na kongresu trčila drug ob drugega čisti in revolucionarni marksizem ter revizionirani socializem, oprt na novo metodo. Kongres se jo razdelil na dva tabora, a priznal se ni nobeni nazor, ker sta bili obe struji skoraj enako močni. Huda in celo brezobzirna bitka so jo bila pri razpravi o časopisju. Tudi tu se je pojavilo zgoraj omenjeno nasprotje. Vendar pa je v principu zmagala nova struja v stranki. A to le v principu. .Stari sklep, da so poleg obstoječega lista ne smejo izdajati drugi politični listi, se je omilil le tako, da se izdaja v Ljubljani lahko list, ako se mu osigura materielna podlaga. Pri razpravi o agrarnem vprašanju je zbor zavrgel resolucijo, ki jo je predlagal poročevalec, da se priporoča zadružništvo; pač pa je zbor izrekel željo, da izdaja stranka za poljedelski proletariat agitatorične spise. O občinskih volitvah so jo predlagani občinski program odkazal posebni komisiji, ki ima poročati na prihodnjem kongresu o njem, ozirajo so tudi na agrarno vprašanje in posebno pa na taktiko v obeh vprašanjih. Med ljubljanskim političnim odborom in tržaškim izvrševalnim odborom je prišlo do sporazumljenja. V novo zastopstvo so bili izvoljeni pristaši obeh struj. Vzprejeli sta sc tudi resoluciji o istrskem slovenskem ljudskošolstvu in proti hrvaškemu banu ter še nekaj drugih. Več o priliki v posebnem članku.
L’eti strankarski zbor č e š k o s 1 o v a n s k e socialne demokratično stranke (dne 1., 2. in ii. novembra). Na tem zboru so bilo jako poučne in zanimivo razprave. Razkrile so se različno težnje delavstva industrialnih mest in kmetijstva o izobraževalnih društvih in njihovem razmerju k strokovni organizaciji in stranki. Ko so zastopniki industrialnega delavstva pobijali mnenje, da so izobraževalna društva za delavstvo potrebna, so jih kmetijski zastopniki živahno zagovarjali. Sklenilo so jo vendar ne več snovati izobraževalnih društev. O nalogah socialne demokracije v občini je poročal sodrug dr. Meissner. Omenil je, da imajo češki socialni demokratjo v 178 občinskih zastopih 526 sodrugov, v devetih občinah imajo večino, v sedmih župane socialne demokrate, ali nikjer no delujejo socialistično. Poročevalec jo predlagal resolucijo, v kateri pravi mod drugim: „Zbor nalaga lokalnim organizacijam, da naj se občinskih volitev le takrat udeležujejo, kadar imajo na razpolago zares zanesljive, neodvisno in tudi zmožne kandidate." — Glede dogovorov z drugimi strankami se jo pritrdilo, resoluciji:
„V. zbor čoške socialne demokracije je načeloma proti volitvenim dogovorom z meščanskimi strankami. Le tam, kjer so ima zavrniti napad največjih nazadnjakov, ali pa kjer so pri ožjih volitvah zabrani izvolitev izrečnega nazadnjaka.
naj se ravna po tehle načelih : Osebe in stranke, katere se hočejo z našimi sodnici pogajati o volitvah, morajo biti politično in osebno poštene.“
Pri volitvenem sporazumu pri volitvah v občinske zastope se mora stranka, s katero se stopa v sporazum, izreči vsaj za te-le zahteve: 1.) Razširitev volilne pravice v občinski zastoji; 2.) popolno svobodo selitve in bivanja v občini; dveletno bivanje zagotovi v občini domovinsko pravico; 3.) za popolno svobodno, moderno in brezplačno šolo, oproščeno vpliva klerikalizma; 4.) da občina nima ničesar prispevati v cerkvene namene. - Pri sporazumu k volitvam v deželni zbor je zahtevati, da bo kandidat deloval: za splošno, enako in neposredno volilno pravico v deželni zbor, za svobodno šolo in za upravljanje deželnih zavodov po socialno-političnih načelih. — Pri volitvah v državni zbor hodi zahtevano, da bo kandidat, ki hoče, da ga podpirajo naši sodrugi, deloval za uvedbo splošne, enake in neposredne volilne pravice, za ločitev cerkve iz državne uprave, za popolno narodnostno ravnopravnost, proti sleharni omejitvi svobodno izjave mišljenja, za obrambeno zakonodajstvo delavsko in proti današnji militaristični sestavi." Stranka ima v 88 volilnih okrajih 333 lokalnih organizacij, v 5oi) krajih ima svoje zaupnike. Delavskih društev, ki delujejo v zmislu socialno - demokratičnem, je i)71 z 48.777 člani, in sicer 68 političnih, 417 strokovnih, 3fl7 izobraževalnih, (iO podpornih, 2!) telovadskih in drugih. Shodov in predavanj je bilo v minulem obdobju (tekom dveh let) 12.734. — Stranka ima 14 političnih časopisov (med njimi dva dnevnika), ki se razpošiljajo v 8,iti3.000 izvodih. Strokovnih časopisov imajo pa 21. Poleg tega ima stranka še znanstvene revne „Akadeniie“, leposloven mesečnik „Rude kvčtv“, proti klerikalni tednik „Cervanky“ in humoristični mesečnik „Rašple“.
Drugi državni shod strojevodij in železničarjev n a Dunaju. Strojevodje skoraj vseli večjih postaj so bili na tem shodu zastopani. Shod je ukropil najprej nekaj izpremenjene sklepe prvega shoda, potem pa razpravljal in sklenil o začetni plači, da se naj kilometerska plača in premije nadomeste z gotovo plačo (Pauschale), uvede osemurni delavnik, kar je za promet prevažno in nadalje so se zastopniki železničarjev izrekli za uvedbo železniškega nadzorstva, o umirovljenju in podržavljenju železnic. Zelo važen sklep za razvoj železničarske organizacije je, da se strojevodje pridružijo obstoječemu železničarskemu društvu.
Na shodu avstrijskih železničarjev, katerega so se udeležili letos tudi strojevodje, je bilo zastopano železniško ministrstvo. O organizaciji se jo razpravljalo jako mnogo. Resolucija, ki se je sprejela, naglasa, da so posebna društvu železničarska v škodo železničarjem. Vsi železničarji naj se združijo v eno močno društvo, kateremu bo mogoče potem doseči na gospodarskem in političnem polju to, po čemur streme. Odklonila se je uvedba podpor v društvu, čeprav sta jo zagovarjala zastopnik osrednjega odbora strokovnih društev in poročevalec. Železničarjem baje zadošča pravovarstvena podpora. O časopisju seje sklenilo, da naj se preuredi list „Der Eisenbahner" tako. da bode zares glasilo vseh železničarjev. Razpravljalo se je tudi o zakoniti uravnavi službenega razmerja železničarjev na podlagi zakonskega načrta, katerega jo shod znatno popolnih
Shod stroko v n i h d r ušte v v T r s t, u. 15. novembra so se vsa večja tržaška društva prvič skupno posvetovala. Tržaška strokovna društva štejejo sedaj t>085 členov. ,Sklenilo se je, da tržaška društva pripoznajo zveze in da pristopijo osrednjemu odboru na Dunaju v zmislu sklepov zadnjega zborovanja avstrijskih strokovnih društev. Osrednji odbor pa ima osnovati v Trstu tajništvo in ga vzdrževati.
T rade U n i o n s. Do nedavne dobe se je splošno mislilo, da angleški strokovno organizirani delavec sovraži socializem, kajti njemu se jo godilo bolje nego evropskim delavcem; toda to se je izpremenilo. Zborovanje strokovnih društev angleških v Birminghamu še ni hotelo ničesar vedeti o socializmu, toda ono v Bristolu 1898. 1. je pa že izvolilo za svojega predsednika socialista I. O’ Gradyja, ki je v svojem znamenitem govoru poudarjal zlasti to, da je velika stavka angleških strojevodij jasno dokazala in poučila vse, da ni le potem tradeunionizma doseči skrajšanje delavnega časa in emancipacije proletariata, ampak da je tudi potreba, če se hoče to doseči, političnega delovanja in združitve s kooperativnimi društvi. In to zborovanje je odklonilo resolucijo o vpeljavi obrambene eolnine za domače izdelke ter vzprejelo predlog o pripustitvi organizacijo navadnih delavcev, te najbolj zatirane in izkoriščane mase angleškega delavca, na vsakoletne zbore trade-unije! Dalje je bil vzprejet dodatek o podružabljenju izdelovalnih sredstev in podpiranju socialističnih strank z velikim navdušenjem z znatno večino zastopanih glasov (708.000 proti 410.000 glasov). Predlog, da naj pospešujejo zahteve trades unij takozvani parlamentni odbori tudi na polju politične agitacije in pritiska na Poslance, je bil vzprejet z malo večino (467.000 proti 437.000 glasov.) Najvažnejša točka na tem zborovanju jo bila: stališče h kooperativnemu gibanju. Gray, man-chesterski delegat kooperativne zaveze, je govoril o važnosti konsumnih in izdelovalnih zadrug v delavskem gibanju. Pravil je, da štejejo trades unionisti le tretjinoveč členov nego kooperativne zadruge, ki prav izdatno podpirajo mezdna delavska gibanja. V vseh delavnicah in prodajalnah konsumnih zadrug se širi trades unionizem, mezda in delavni čas se strogo vrši v zmislu trades unionizma i-t. d. In kongres jo priporočal delavcem pristop h kooperativnim zadrugam.
—	To je bil početek obrata na boljšo. Ali angleški trades unionizem so začeli napadati kapitalisti. Na kongresu 1901. I. se je vršila debata o dveh odlokih sodnega odbora zbornice lordov v zadevali stavk. Po teh dekretih, ki imajo na Angleškem skoraj veljavo zakonov, jo strokovna organizacija odgovorna za delovanje svojih uradnikov, in ako ukrene kaj ali sama ali pa njeni uslužbenci pregovore delodajalce, naj dovolijo delavcem boljše pogoje, jo pravno dolžna povrniti delodajalcem škodo, ki izvira iz tega. Posledico tega dekreta so se kmalu pojavile. Družba železnice Taffsko dolino je tožila društvo želez.nienih uslužbencev za povračilo škode v znesku 520.000 K, katero ji je provzročila stavka. Isto je naredilo tudi društvo tkaninskih podjetnikov v Lankoshiru nasproti organizaciji tkalcev v Black-burnu. Do tega časa je pa med pravniki sploh veljalo mnenje, da strokovne organizacije niso niti na temelju svojega kooperativnega značaja, niti na temelju svojega zapisanega premoženja tožne. Lordi so pa kot najvišja sodna oblast Proglasili, da so tožne, ako tudi nimajo nobenih pravic, kakršna pripadajo tožnim korporacijam. — Taka odločila in pa razsodbo so razgrele tudi sicer zelo mirno kri angleškega trades unionista. Vendar pa so je kongres 1901. 1. >zvršil z ozirom na vse to prav hladno •»! mirno in vzprejel tako brezkrvne roso-lucije, da jo publicist B. Harrison imenoval ta kongres: konec trades unionizma. ' septemberski številki revne „Positivist Reviow“ pa pravi: .,V dobi, ko se ude-žujojo angleški delavci z največjim navdušenjem demonstracij primel ligo (one konservativno stranke) in so vpregajo v voz generalu Baden-Po\vellu in lordu ^Minerju, so jim vzeti razni življenjski pogoji, za katere se je prejšnji rod hrabro bojeval in jih smatral kot za vedno pridobljene. Take razsodbe bi ne bile mogoče v 1. 1870. —1890. Sedanje pokolenje trades unionistov stoji nravno in duševno
globoko pod nivoom onih mož iz let 18(30.—1870.■■ Ali politične akcije s strani delavstva so se vendar že udomačile. Na letošnjem kongresu pa je bila z ozirom na dejstvo, da strokovne organizacije same ob sebi ne zadoščajo proti organiziranemu pritisku kapitalistov, vzprejeta resolucija, ki popolnoma soglaša s tem, da so nekatere stroke poslale svoje zastopnike v parlament, in vzpodbuja obenem delavske organizacije, naj pri prihodnjih volitvah postopajo enotno. Ločitev od meščanskih strank s teni še ni bila storjena, ali ta resolucija jo moro izzvati. Govori so bili letos zelo ostri in socialistični. Kongres je obsodil južnoafriško vojno in soglašal, da je proti trustom edino sredstvo podružabljenje velikih, monopoliziranih, industrijskih strok, česar na prejšnjih kongresih ni niti smelo biti na dnevnem redu, da bi se o tem govorilo. Londonski tisk, ki je preje zmeraj hvalil sklepe kongresov, je bil letos prav zelo vznemirjen, kajti v letošnjih sklepih je videl, da izginjajo lepi časi politično-buržoazijske nadvlade nad delavci. - -ak—.
(Najvišje dvorno sodišče v Londonu je resnično razsodilo 20. decembra, da ima Railway Servants Union plačati Taff-Vale železniški družbi odškodnino za škodo, vsled štrajka uslužbencev to železnice v mesecu avgustu leta 1900. Visokost odškodnine pa sedaj določi šele sodnik. Društvo ima tudi plačati tožne stroške, ki znašajo okoli 150.000 K. Društvo bo tej razsodbi ugovarjalo, toda skoraj gotovo ta ugovor ne bo imel povoljnega uspeha. Na ta način hočejo vladajoči popolnoma paralizirati društva. Ce se jim bo to posrečilo? Skoraj gotovo je, da bodo ravno nasprotno dosegli. S takim ravnanjem prisilijo delavce, ki so se doslej brigali samo za stanovsko stvari, poseči na politično poljo, kjer si bodo angleški Trade Unions vedeli priboriti vpliv. Potem bodo branili v parlamentu interese angleškega delavstva. - - Dostavek uredništva.1
Med knjigami in revijami.
Družlia sv. Moliorja je razposlala svoje publikacije za 1. 1902. Slovenski listi so nastavili zopet pohvalne trobente, zapeli o eminentni važnosti družbe za naš narod; bahato so kazali na ogromno število udov in sklepali iz tega o zavednosti ljudstva i. t. d. Priznavam zasluge, kar je zasluženih; no tajim, da je družba opravičila svoj obstanek s petdesetletnim delovanjem. Nikakor pa ne morem z ošabno prešernostjo kazati na število udov, ker je isto narastlo večali manj slučajno; par let naj ne bo tistih obskurnih molitvenikov na programu — oj, kje bo oni števil-karski ponos! Takoj bi se tudi izpričala proslavljana zavednost slovenskih širših slojev . . . Itak je Mohorjeva družba eden najširših in najtemnejših plaščev, s katerim zagrinjamo slovensko mizerijo. Vendar, hvala Bogu! vsa ta odeja ni' pomaga, ker je vkljub ogromnosti nedostaje. Ce jo potegneš črez glavo, niinaš je v vznožju, in če je imaš tu dosti, manjka je pri vzglavju. Mizerija se ne da zakriti ni pri glavi, niti nižje — tam doli. To je še dobro; vsaj no moremo preveč mirno zaspati . . .
Ne pomaga kdovekaj, če je število še tako velikansko, ako se isto nasiča s tako slabo prebavljivo tvarino kakor letos. Povesti so oslastne, nasilno zverižone, Šesto lokalizirane, slučajne, abstraktne. Pesmi — sploh poezije iščeš brezuspešno
]‘o vseli knjigah. Stritar je star, silno star, dasi bi se rad pomladil, in zato piše za mladino. Zgodbo sv. pisma stare zaveze so završene. Pravzaprav je to le razlaga
—	brez razlage se zavednemu slovenskemu ljudstvu ne spusti nič v roke. Kaj bi se pa tudi zgodilo, če bi si zavedno ljudstvo samo razlagalo, mislilo! . . .
Prospekt za prihodnje leto je še bolj dolgočasen nego letošnji.	Ud.
Mu/tatu/i :
Sokrat.
Sokrat je bil napulmjen, prevzeten bedak, in Atenci so storili čisto prav, ko so ga obsodili. Samo mislim, da je bila njegova kazen premajhna. Umreti! Saj to mora vsak, celo tisti, ki ni storil nič dobrega. Mislim, da je jako nepravično, da se človeka, ki se je posvetil občemu blagru, kaznuje z onim, čemur se naposled mora podvreči tudi najneznatnejši človek, ki se je kdaj narodil na tem svetu. Atenci so se prenaglili, prav kakor svoj čas tudi Židje.
Kajti Sokrat! Cujte samo, kaj sem našel o njem napisanega pri Plutarhu: „V Atenah je bila navada, da so se obtoženci z umetniško spretnostjo zagovarjali pred sodiščem in so s solzami in rotenjem izkušali ganiti sodnikom srca. Sokrat je pa mislil, da ni za njega dostojno, če se posluži takih nedostojnih sredstev .. ."
Pa saj sem Vam že rekel, da je bil Sokrat bedak.
„V svojem preprostem zagovoru se je skliceval na delovanje svojega življenja.“
Zopet jako neumno. Ta človek je bržkone mislil, da se bo uva-ževalo ono.	kar je	storil. Pa	za to ni šlo,	o Sokrate!	Treba je
bilo, da si	rekel:	Liberalec	sem ... ali	konservativec,
kakor je že pihal veter, — treba je bilo, da si govoril kaj o svojih Principih in dogmah — vse tako, kakor je že okoliščina zahtevala vidiš, v	tem si	delal napak!	Plutarh jo v	resnici prav	rekel, da
J0 bil tvoj	zagovor preprost, saj je tudi bil, da, prav	omejeno
Preprost.
Dobro, on se je torej skliceval na svoje dolovanje.
Pa: „Ta zagovor ni bil povšeči njegovim sodnikom, in obsodili So ga na smrt.“
In nič več? Prokleta slabost teh Atencev, ki, kakor da niso imeli pojma o krščanskih mučilih! Kako priprosti so bili ti pogani!
..Po atenski navadi je moral obtoženec sam izjaviti, kakšno kazen, misli, da je zaslužil. In Sokrat, vprašan, izjavi: češ, on je zaslužil, da ga tako kakor zmagovalca v olimpijskih igrah vzdržujejo na državne stroške, dokler živi."
No, ali nisem trdil prav, ko sem rekel, da je ta Sokrat bil bedak? Niti sence krščanske ponižnosti! No da, seveda:
..S tem odgovorom jo še bolj razljutil svoje nasprotnike To verjamem! Saj to ros presega že vse moje, da si človek, ki ga kar tako brez vseh ovinkov nameravajo obsoditi, prevzetno prisvaja pravico na nagrado. Sodniki so nedvomno imeli prav, da so se ujezili vsled tega odgovora, in:
..Mnogi izmed onih, ki so najprej glasovali proti smrtni kazni, so sedaj glasovali za njo. In obsodili so ga.“
Tako Plutarh.
Ta suhoparni biograf nima niti ene pohvalno besedice za užaljeno sodnike. Mislim, da je bil Plutarh gotovo liberalec, sodniki pa konservativci, ali pa narobe.
Na Grškem ni nihče hvalil koga drugega, ki je pripadal nasprotni stranki.
Listnica uredništva in upravništva.
Vso m prijateljem: „ Srečno novo leto!"
Snternacijonalna korespondenčna asociacija.
Dopisovalna, po vsem svetu razširjena družba v zabavo za nabiralce, jezikoslovce, pisatelje, trgovce, častnike, uradnike, nabiralce pismenih znamk, skratka za vsakogar, ki si želi duševnega občevanja in zunanjih zvez. Letnimi 10 Jv SO h. IJrospokte in številke na ogled dopošlje rade volje
„lcaea“, Dunaj I., Karntnerstrasse 31.
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisnil A. Slatnar v Kamniku.