Cirila Toplak
Od jeznih protestov do J	trajnih družbenih sprememb
O čem se sploh pogovarjamo in zakaj?
Leto dni je od začetka protestnega dogajanja v Mariboru, ki je bilo uvod v slovenske vstaje. Ker se svet tako hitro vrti, bi ta časovna razdalja morala zadostovati za argumentirane analitske uvide v vzroke, posledice, kontekst in dogodkovno obzorje tega procesa. Časopis za kritiko znanosti izdaja »vstajniško« številko,1 katere namen naj bi bil »predlagati drugačen način definiranja skupnega« in opozoriti še na dva zaznana problema: »da artikulacije različnih vstajniških političnih skupin reducirajo pluralno sestavo vstaj« ter »pomanjkanje uvida v globalne dimenzije vstaj«. Preden se opredelim do te uredniške agende, želim to svojo intervencijo pojasniti kot napor, katerega smisla sprva nisem uvidela. Ohranjam prvotni pomislek, da je zdajšnji položaj takšen, da je skrajni čas za udejanjanje sprememb, ne zgolj teoretiziranje o njih, če se mi, 99 odstotkov vseh, nočemo zbuditi v sistemu, v katerem je od demokracije ostala samo še beseda. Po drugi strani pa k streznitvi in delovanju optimalno vsak prispeva s svojimi znanji in potenciali, družbeni teoretiki torej z optimalno objektivno družbeno teorijo, katere praktična, uporabna vrednost je nato nedvomna - iz te perspektive je pobuda ČKZ vsekakor relevantna.
Še posebej ima smisel produciranje kritične teorije družbe v družbi, kot je slovenska, ki je svojo identiteto zgradila skoraj izključno na tako ali drugače razumljeni »kulturi« (Rotar, 2007: 84-85), znanost pa ob tem bolj kot ne zanemarjala kot nekaj za obstoj skupnosti nepotrebnega in celo nezaželenega - tako zaradi posledičnega izstopanja posameznikov, ki ogroža tradicionalni slovenski srenjski egalitarizem, kot zaradi posledične splošne prosvetljenosti, ki bi oteževala dominacijo tradicionalnih političnih akterjev, kot je npr. Katoliška cerkev, in vzdrževanje tradicionalnih oblastnih razmerij. Zapostavljanje tega segmenta vednosti kljub vsem njegovim vgrajenim pomanjkljivostim in omejitvam, ki bodo morale biti predmet drugih razprav v današnjem in prihodnjem na znanosti in tehnologiji temelječem svetu, ne zagotavlja blaginje in torej zagotovo ni, če sem rahlo cinična, v »nacionalnem interesu«.
1 Upam, da bo zaradi terminološke izvotljenosti/diskreditacije vstajništva »vstajniška« številka naslovljena kako drugače in bo dosegla bralstvo tudi zunaj kroga že prepričanih.
Če se povrnem k uredniški agendi »vstajniške« številke ČKZ, menim, da bi bilo o njej treba razmišljati tudi onstran predlaganega tako, da si razjasnimo, ali ni morda znotraj problema definiranja skupnega na drugačen, domnevno učinkovitejši način skrit še večji problem, ki preprečuje najti rešitev za prvega, in sicer, ali sploh je potrebno definiranje skupnega kot tako. Trdim namreč, da je vztrajanje pri nuji definicije skupnega lahko že kolaboriranje s hegemonskim diskurzom in prav vstaje so nas tega naučile. Med protestnim dogajanjem v Sloveniji se je namreč učinkovito izkazala oblastna tehnika izsiljevanja definiranja protestnih zahtev in predstavnikov, s čimer je oblast sprva neobvladljivo, fluidno in zato strah oblastnikov zbujajočo energijo protestov ukrotila in disciplinirala, privedla v prostor, kjer sama določa pravila igre in v katerem so bili vstajniki ob profesionalnih strankarskih kadrovskih, finančnih, organizacijskih in ideoloških aparatih lahko samo amaterji brez možnosti za zmago. Nič inovativnega pravzaprav, slovenska oblast je od protestnikov zahtevala nekaj, kar je bilo že preverjeno kot dogodkovni horizont poskusa globalnega protestnega gibanja; podoben manever je med drugim spodnesel enako razpršen in neartikuliran Occupy.
Če zavestno začasno opustimo definiranje (kategoriziranje, predalčkanje = samoomejevanje), morda naredimo korak naprej tudi pri reševanju drugega zaznanega problema, da (ponesrečene) arti-kulacije nekaterih skupin reducirajo pluralno sestavo vstaj. Če definicije/artikulacije ni, tudi redukcije ni. Kjer namesto posameznih glasov, ki tekmujejo, kdo bo prevpil druge in s tem oslabil celoto, čemur se oblastniki lahko le posmehujejo, družbeni prostor napolnjuje zlovešča tišina, je oblast negotova. To ni argument proti dialogu sploh, to je argument proti tiste vrste dialogu, v katerem en odstotek določa pravila dialoga in ki ga lahko opazujemo na številnih ravneh globalnih političnih in ekonomskih odnosov (Varnostni svet OZN, WTO, mednarodna pomoč na splošno, premagovanje krize v EU itd.). Glede pluralne sestave vstaj pristavljam še provokacijo, da njeno poudarjanje realni možnosti uveljavljanja družbenih sprememb sploh ni v prid. Vsekakor ima romantičen naboj in iz agende vstaj dela prikupen kalejdoskop, ki ima pobožno željo pritegniti čim večji del javnosti, a to je tudi vse, in kot smo videli, v smislu depasivizacije množic ne deluje. Ker definicija/artikulacija skupnega te pluralnosti ni mogoča, kot je pokazala kratka zgodovina slovenskih protestov, niti smiselna, je poudarjanje pluralnosti/različnosti torej samo v napoto, ker povečuje možnost internih razprtij, razpršuje in slabi energijo nezadovoljstva. Primer, kako razume to realnost aktualna slovenska oblast, je bilo vabilo vstajniškim skupinam in gibanjem na »dialog« v parlament, na katerega so bile povabljene tudi skupine iz civilnodružbenega prostora, s katerimi vstajniki odkrito nočejo imeti ničesar skupnega. Oblasti torej ni bilo mogoče očitati, da ni spodbudila »dialoga«, seveda pod sebi lastnimi pogoji, še več, s ciljem laže vladati, je še bolj razdelila tako, da je identificirala neobstoječi skupni imenovalec kot »civilno družbo«, torej kaotično pluralnost, znotraj katere se pobude ideološko vzajemno izničujejo. Znova se je ponovila že večkrat lokalno preigrana igra: domnevna strpna pluralnost, ki jo vstajniki razglašajo za svojo moč, je dejansko nesporazum, ki ga v praksi ni mogoče preseči, dokler ne prevlada spoznanje, da gre za razredni boj. S tem ne zanikam pluralnosti nezadovoljstva, želim samo poudariti, da v danih okoliščinah, če razmišljam nekoliko programsko, ne more biti prioriteta, da se samovšečno vrtimo pred ogledalom pluralnosti, medtem ko se neoliberalna ofenziva na našo svobodo, blaginjo in sploh prihodnost nezadržno nadaljuje in krepi.
Kaj se je v Mariboru zgodilo in zakaj?
Medtem ko se politična kriza z novo vlado ni zmanjšala in je eksistenca za večino v Sloveniji postajala iz dneva v dan bolj negotova, so vstaje zamrle. Tudi nedavna oživitev 29. 10. je izzvenela predvsem kot
2 Zgovoren tozadevno je bil velikanski transparent »Duplek, 10 km« s puščico
potrditev, »da smo še tu«. Pričakovano se je spet največ ljudi zbralo v . smeri Dupleka ki je med 3 vstajo
v Mariboru. Vstaje so se pred letom dni tudi začele v Mariboru, tej vise j.P_restiZnegaHutterjevega o a >	r	'' v središču mesta. Brezposelni delavci
nedvomni socialni bombi, zaradi česar je bil marsikateri družboslovec/ gotovo niso najeli letala ki je z napisom ka prepričan(a), da so tu vstaje imele eksplicitno socialno ozadje, in »Gotof je!« kroZilo nad Mariborom pred je pozdravljal(a) v številnosti protestov pred letom dni celo že na smrt taisto 3. vstaj°. obsojeno medrazredno solidarnost. Kot udeleženka vseh vstaj pa bi 3 s »Slovend« imam na tem mestu in v bila po distanciranem premisleku prej mnenja, da se je mariborska nadaljevanju v mislih drZavljane Republi-
vstajniška energija zgostila zlasti okrog dveh dejavnikov: vstaje kot ke Slovenije, ki jim pritiče poimenovanje
.	lili	w i v i	i ji i • ■ »Slovenci«, ker so drZavljani Republike
spontanega spektakla oz. množičnega družabnega dogodka, ki je .. .. ' ,	,., .
°	°	ii	Slovenije. Tankovestno razlikovanje med
pokazal na siceršnje mM^ v obubožanem »mestu duhov«; ter »soli- (etničnimi) Slovenci in drZavljani Republi-darnega sovraštva« do nekdanjega župana kot do Drugega, ki smo ga ke Slovenije, ki torej niso samo Slovenci, ne glede na siceršnje razlike med nami z združenimi močmi iztisnili napaja prav tisti diskurz izključevanja, ki iz naših vrst2. Razvpiti radarji kot povod za izražanje nezadovoljstva bi se mu tankovestneZi z razlikovanjem so imeli določen motivacijski naboj, a le kot kaplja čez rob sicer radi izognili. neznansko trpežnim Slovencem,3 s čimer se je Maribor s svojevrstno
banalnostjo vrisal na svetovni zemljevid antisistemskega upora, ki so ga povsod sprožili bolj ali manj tragični povodi, od samosežiga in morilskega policijskega nasilja do prisilnih izgonov in na smrt bolne dojenčice. Drži sicer, da se je zaradi negotovosti, ki jo je zbujalo senzacionalistično medijsko poročanje o kršitvah omejitev hitrosti, nemalo Mariborčanov lahko tedaj zaskrbljeno prijelo za žep in šlo za vsak primer raje protestirat, a protest je bil za mnoge nedvomno tudi dobrodošel uvod v »veseli december« s kuhanim vinom. Nekdanji župan pa je ob tem s svojo dupleščino in koruptivnim šerifovskim obnašanjem kot nadrejeni Drugi nesprejemljivo žalil preostalo mariborsko meščanstvo in inteligenco, razpeto med novodobnim prezirom do ruralnosti in tradicionalnim srenjskim egalitarizmom (Mazzini, 2010). Pri tem je nujno upoštevati, da se je na vstajah zbrala samo tretjina lokalnih volivcev, medtem ko sta preostali dve tretjini ostali nemi in pasivni in izolirani pred televizijskimi zasloni.
Nadaljnji neuspeli poskusi protestov v podporo delavcem iz propadlih mariborskih tovarn in aretiranim protestnikom so razgalili klavrno resničnost medrazredne solidarnosti v družbi, kjer se revščina še vedno doživlja kot sramota, kakor tudi nezmožnost integriranja pluralnosti (sic!) onstran meja malomeščanske spodobnosti ali ocvetličenega posthipijevskega pacifizma. Protesti, organizirani po odstopu osovraženega župana, so žal sovpadli tudi s streznitvenim spoznanjem številnih idealistov, iskreno zavzetih za spremembe, kako spretno so administratorji spletne strani »Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora« (FKNO) zmanipulirali množico za svoje interese, potem ko je iz prvotne šale nastala vstaja, pa tudi z razumljivo zmedo, ki je nepripravljene protestniške aktiviste zajela po relativno zlahka doseženi prvi zmagi. Samo tedaj še anonimni pobudniki FKNO so vedeli za svoje naslednje korake in rezultat lahko danes opazujemo na Mestni občini Maribor. Ostala je le slaba tolažba, da četudi bi odstopil še mestni svet, bi nadomestne volitve v skladu z veljavno zakonodajo razpisali tako hitro, da bi na njih spet kandidirali in zmagali večinoma stari strankarski obrazi.
Drugod po Sloveniji se vstaje niso razplamtele, ker antagonizem do lokalnih oblastnikov ni bil tako intenziven kot v Mariboru in ker naj bi že v osnovi bile diverzija oziroma onemogočanje koncentracije policijskih sil in sredstev, v Ljubljani pa so jih nazadnje ugrabili in dokončno ugonobili razni kulturniki. »Pokulturjenje« vstaj je sicer mogoče razumeti v kontekstu zgodovinske pogojenosti (path dependence) slovenstva, utemeljenega na kulturi (Pierson, 2000) , vendar so vstaje s tem skoraj docela izgubile politično ost in se »normalizirale«, ne le v smislu predvidljivih kolektivnih vedenjskih vzorcev, ampak tudi v smislu kolaboriranja s sistemom, ki v vljudnih, nenasilnih in zato velikodušno dovoljenih protestih, omejenih na simbolno in performance, najde dobrodošel dokaz svoje »demokratičnosti«. V Sloveniji se najbrž res sko-
Sočasno ne smemo pozabiti, da ne glede na lokacijo in strategijo konflikta represivni aparat gradi svojo učinkovitost ne le na disciplini in strogi hierarhičnosti, ampak tudi na tovarištvu in ima vsak pripadnik teh enot za nalogo predvsem varovati druge pripadnike, ne pa razmišljati o tem, s kom in zakaj se konfrontira. Na vstajah prisotni policisti in specialci so bili ogroženi glede na razmerje v številu, verbalno in tudi neposredno, in niso samo disciplinirali protestnikov in branili lastnine, ampak tudi drug drugega. Tako bo tudi v nadaljnjih konfliktih, zato je naivno »humanizirati« represivni aparat in pričakovati, da bi policija »prestopila« na stran protestnikov, dokler ji bo kdo dajal ukaze.
5 Postprotestna vlada je na pritisk vstajniških skupin sicer umaknila julijski zakonski predlog, s katerim se je namenila zelo zožiti manevrski prostor protestnega zbiranja in povečati policijska pooblastila (Škerl Kramberger, 2013), a to je bila Pirova zmaga, saj je z ustrahovanjem prek sodstva oblast dosegla, da bodo ljudje samocenzurirali svojo pripravljenost protestirati.
raj nič ne zgodi brez »kulturnega programa«, a ta je vstajnikom zajezil jezo in proteste s tem skopil, kar je bilo za oblast nadvse dobrodošlo. Po očitni začetni zmedi in strahu, ki ju vstajniki niso znali izkoristiti, se je oblast sicer hitro znašla. Odziv represivnega aparata ni bil samo odločen in oster, ampak tudi izurjen. Policija in posebne enote se že leta opremljajo in urijo za urbane spopade (Leymarie, 2009: 4-5), zato je treba njihov agresivni odziv videti tudi kot priložnost, da končno v praksi pokažejo pridobljeno znanje o načinih discipliniranja in ustrahovanja sodržavljanov4. Z ustrahovanjem je nato nadaljevalo sodstvo prek nesorazmernih denarnih in zapornih kazni za udeležbo na protestih, izrečenih na podlagi ovrgljivih dokazov. Sporočilo je jasno: ni načina protestiranja, ki bi bil zares varen pred represijo, zato je bolje ostati doma, protesti pa se s tem de facto ilegalizirajo, čeprav so za zdaj še zakonsko dovoljeni5. Ustrahovanje se sofisticirano nadaljuje tudi skozi medijsko posredovanje političnih (ne)odločitev, v katerih je aktualna oblast vsaj tako spretna kot tista, ki jo je pod pritiskom vstaj zamenjala. V javnost »pricurljajo« strašljive novice o likvidaciji bank ali odpravi instituta minimalnih plač, potem pa v odziv na zgroženost in ogorčenost sindikatov in »opozicije« vlada predlaga nekoliko manj ostre ukrepe in s tem doseže natanko to, kar je v osnovi hotela, pri javnosti pa zbudi občutek hvaležnosti, da se je izognila najhujšemu. Ob tem so sredstva sindikalnega boja že tako zastarela, sindikati sami pa tako malo kredibilni in rigidni, da je vprašanje, kako dolgo bodo tovrstni rituali za uveljavljanje oblastne agende sploh še potrebni.
Česa smo se naučili?
Refleks z začetka vstaj, na katerem se je gradila (in padla) enotnost vstajništva, da se je treba upreti politični »eliti« kot amorfni celoti, kot nekakšnemu amalgamiranemu Vladarju, je bil nasledek pravilne ocene stanja v slovenski politiki, zato se mu je »elita« tudi tako ogorčeno zoperstavila. S tem ko so politiki dokazovali, da niso vsi enaki/slabi, in pritiskali pri vstajnikih na čut za pravičnost, na katerega se sami požvižgajo, s tem ko so se nekateri od njih vrivali med protestnike, drugi pa jih žalili z »ulico«, s tem ko so mariborski mestni svetniki ogorčeno branili svojo zasebnost, kot da niso politiki 24 ur/dan, so delovali v skladu s postulati klasičnega liberalizma, torej branili svoje pravice nenadoma ogrožene manjšine, ki pa lahko v sodobni neoli-beralni različici brez predsodkov tiranizira večino. Obenem je politični »eliti« tedaj morda še zadnjič uspelo ohraniti podobo kot heterogena in kot dela Nas, s čimer je preprečila fokusiranje sovražnosti, uperjene proti njej kot proti Drugemu, ki je edino dalo rezultate. Zgodovinske lekcije iz preteklih revolucionarnih procesov se povezujejo v precej enoten vzorec, po katerem sta bes in sovraštvo nujno potrebna kot gorivo upora, koncentracija sovraštva na konkretno osebo deluje kot poenostavljajoče vezivo, ki heterogeno multitudo združi »proti« nekomu veliko laže kot »za« nekaj; ko dozorijo razmere za spremembo dekadentnega sistema in ne le odstranitev posamezne anomalije, pa se to sovraštvo skoncentrira na Vladarja, ki sistem/moč najbolj prepričljivo pooseblja: kralja, carja, tirana. Ob upoštevanju tega konteksta lahko jezo vstajnikov tako
na župana v Mariboru kot na predsednika vlade spet interpretiramo kot pravilen refleks, po drugi strani pa je tudi razumljivo, da je zagon vstaj po njunem odhodu upehal, saj so naši dejanski vladarji nepripoznani kot taki in fizično navsezadnje niti niso v Sloveniji. Koga torej sploh sovražiti? Ali ima smisel nadaljevati s klasičnimi oblikami upora proti vladajočim, ko pa ne vemo, kdo nam v resnici vlada? Ali pa kaže izumiti nove oblike upora, prilagojene novim manifestacijam gospostva?
Glede na zgodovinsko pogojenost te skupnosti in globalno preizkušen nabor oblastnih tehnik, ki jih v obliki varčevalnih ukrepov tukaj ubogljivo aplicira politična »elita« v spregi z drugimi nacionalnimi elitami - zato je to še kako razredni boj -, se ponuja sklep, da bi učinkovit upor proti katastrofalnemu razpadu socialne države v Sloveniji mogel reaktivirati tisti, ki bi znal poenotiti Slovence proti dovolj prepričljivo poenostavljenemu in dovolj pozunanje-nemu Drugemu. Iz te perspektive je aktualna pasivnost slovenske javnosti, ki kakor da potihoma čaka na grozečo trojko, zanimiva,6 če ne celo obetavna v smislu slovesa od iluzij o sposobnosti te skupnosti za samovlado znotraj okvirov obstoječega sistema. Grožnje katerekoli slovenske oblasti (s trojko ali čim drugim) očitno nimajo več posebne teže, ker oblast kot taka ni več kredibilna. Zdrava slovenska pamet, tako in tako vajena preživeti s tako rekoč nič, po drugi strani morda celo upa, da bodo poraženci intervencije trojke prav pripadniki in priskledniki obstoječe politične »elite«. A s prihodom trojke lahko pričakujemo podobne premike v političnem prostoru kot v mediteranski Evropi, ki jo je prizadela kriza: politični prostor se bo pod pritiskom ukrepov trojke od zgoraj sploščil in zmerni, sredinski volivci bodo iztisnjeni proti radikalnemu levemu in desnemu robu. Kaj pa najdemo na skrajnih robovih slovenskega strankarskega prostora? Na desni verjetno nadaljnjo radikalizacijo SDS, na levi pa - ničesar. Pa nič hudega; levice že tako dolgo ni več, da lahko nehamo tarnati, kje je vendar »nova« levica, in raje ugotovimo, da je s strankarsko politiko, kakršno poznamo, game over, ker je res samo še žaloigra pred čedalje bolj prazno dvorano. Z vstajami je nastopilo eksperimentalno gledališče, v katerem so gledalci tudi igralci, in gledališče upora, ki namesto potrjevanja kolektivnih (političnih) vzorcev le-te radikalno postavlja v negotovost. Trenutno navidezno zatišje je le odmor.
Identificirati Drugega in se mu uspešno zoperstaviti tudi še ne bi bilo dovolj za uveljavitev sprememb tukaj in zdaj. Oblast bi tudi na tej stopnji upora še imela (in je imela) v rokavu trik zahteve po artikulaciji zahtev in določitvi predstavništva s ciljem vzpostaviti »dialog«. Neodgovorjeno vprašanje, kaj so hoteli vstajniki doseči (mimo žaljivo simplistične razlage, da je šlo zgolj za odstavitev preveč žaljive konservativne vlade), je za vstajnike še veliko bolj ključno kot za oblast, ki se nameni morebitne poskuse odgovorov v vsakem primeru diskreditirati, pervertirati, ignorirati, reducirati na sebi neškodljive prazne »kompromise«, kajti izpraznjen politični in družbeni prostor je treba po uspešnem uporu napolniti z novo, boljšo vsebino. To seveda ne velja le za Slovenijo, vračam se na uvodno vprašanje globalne dimenzije vstaj.
Žižek v Življenje v času konca provokativno poziva k oživitvi komunizma in pričakovanju prihoda Mesije obenem (2012: 473-475), vendar ga seveda ne smemo brati dobesedno. Komunizem je tukaj prispodoba za učinkovito grožnjo, ki bi 1% znova prisilila k pravemu, kompromis iščočemu dialogu z večino, tako kot je grožnja komunizma po 2. svetovni vojni silila
Zanimiva je z analitskega vidika predvsem zato, ker je v protislovju s političnim diskurzom, na podlagi katerega se je Slovenija osamosvojila in ki naj bi temeljil na mitskem tisočletnem snu vseh Slovencev o samostojnosti in neodvisnosti. Slovenska demokratična pomlad pred več kot dvema desetletjema je še en (anahronističen) primer vzpostavljanja nacionalne države tako, da manjšina, ki ima kulturni in socialni kapital, večini vsili svoj nacionalistični diskurz s ciljem, da si za vzdrževanje tega diskurza in s tem svoje dominacije prisvoji tudi ekonomski kapital. Čeprav te vrste država nastane iz zahteve manjšine po razširjenih političnih pravicah (v tem primeru Slovencev v SFRJ), nato takoj začne kratiti pravice manjšinam znotraj na novo vzpostavljene skupnosti (izbrisani, »nove manjšine«, Romi, umetna oploditev samskih žensk, gejevske poroke in družine itd.) (Toplak in Haček, 2012: 190-195).
kapital k sprijaznjenju s socialno državo (Wahl, 2011: 31-33). Navsezadnje, neoliberalna globalna ofenziva, dejansko rekolo-nizacija sveta, ni po naključju sovpadla z razpadom socialističnega bloka, ampak je takrat šele postala mogoča. Ce razmišljam »znotraj škatle«, bi na globalni ravni torej potrebovali prepričljivo novo »grožnjo«, ki bi znova prisilila kapital za pogajalsko mizo. Z zanašanjem na postnacionalno »državo« oziroma politični razred, ki nas bo branil pred napadom kapitala, so sindikati in akterji civilne družbe izgubili dragocen čas in verodostojnost, zato imamo danes vse razloge, da nehamo podcenjevati, kaj nam še lahko prinese oziroma odnese jutri. Globalne dimenzije upora moramo ne le zaznati, ampak v veliki meri šele ustvariti, tudi v organizacijskem pogledu. Potem ko smo nekaj desetletij poslušali blago zveneč diskurz o blagru prostega pretoka tako rekoč vsega, se zdaj izkazuje, da se docela prosto pretaka samo kapital in s tem diktira omejevanje prostega pretoka ljudi in informacij, večina pa ima od tega veliko več škode kakor koristi. Vprašanje za programski premislek aktualne družbenopolitične paradigme se torej glasi: Kako učinkovito zagroziti s prekinitvijo pretoka kapitala, da bi ta privolil v samoomejitve? Ali še splošneje: kako napasti in spremeniti ekonomski sistem, saj je politični sistem, ta demokratična farsa, samo (prehoden) servisni okvir kapitala? V svetu, v katerem prav vse dobi svojo etiketo s ceno, da se lahko nato privatizira, se tudi volitve sčasoma morda ne bodo več splačale. Potem bo prepozno za vse, razen za brezkompromisen konflikt, katerega cena ni v interesu nobene strani
Kaj nam preostane?
Če ni več duha vstajništva v lani preigranih oblikah, to še ne pomeni, da ni več možnosti za upor. Ob analiziranju drugih protestnih gibanj po svetu naletimo na inovativne načine upora, ki učinkovito terorizirajo7 oblastnike, pa še niso sankcionirani, kot je bilo na primer nemo stanje ljudi na turških trgih, katerega subverzivnost je večdimenzionalna: ljudje stojijo, namesto da bi hiteli na delo, po nakupih in opravkih, kar so njihove naloge v okviru Sistema; stojijo nemo, ne povedo, kaj zahtevajo, saj je zahteva po artikulaciji samo manever oblasti, ki s spodbadanjem artikulirane jeze zgolj zapeljuje protestno vedenje čez mejo legalnega - ve se, kaj hočejo; obenem pa še zasedajo javni prostor in sporočajo, da jim pripada!
Podobno izvirno je bilo pred letom dni »vstajniško« obiskovanje mariborskih mestnih svetnikov na njihovih domovih, da bi jih prepričali, naj podpišejo odstopno izjavo. Čeprav ta namera, ključna za resnično spremembo v mariborski politiki, večinoma ni uspela, je izzvala intenzivne reakcije pri veliki večini obiskanih svetnikov, ki so zgovorno razgalile njihov strah pred tistimi, ki naj bi jih predstavljali; njihove ogorčene zahteve, naj jih doma pustijo pri miru, ker da doma niso politiki, pa so izdajale nekompetentno nerazumevanje političnega (polity), če že ne sprevrženega sprenevedanja. Oblastnikom neznosna nasilnost tovrstne kmečkosrenjske domačnosti, v osnovi benigne in skoraj neizogibne za majhno egalitarno družbo, kot je slovenska, kaže na razsežnosti odtujenosti oblasti od ljudstva, tudi lokalne, ki naj bi mu bila še najbliže. Gre za pomemben odmik od tistega za postkolonijo in postkomunizem značilnega »vzajemnega dajanja potuhe, prizanašanja, pajdaštva par excellence« (Mbembe, 2007: 238), ki je prevladovalo v obdobju pred krizo, in s tem za indic, ki ga je v absolutnem smislu seveda moč samo obžalovati, pragmatično pa ga je treba pozdraviti, kajti fizična in simbolna odtujenost vladajočih od
Ne pozabimo, da beseda »terorizirati« pomeni »sejati strah«, kar ni nujno uresničljivo samo z nasiljem, razen če strahu ne štejemo za nasilje samo po sebi. Toda - ali ni ta sistem neizmerno nasilen do vseh nas, ves čas? Ali niso protesti nekaj dosegli samo takrat, ko so pri oblastnikih zbudili strah?
vladanih je prav tako ena od nezgrešljivih okoliščin revolucije, kot kaže zgodovina8.
Ob državljanski nepokorščini kot nasledku informiranega avtonomnega mišljenja posamezniku še vedno ostajajo tudi številne oblike protesta s področja infrapolitičnega (Vodovnik, 2013: 126), ki so intimne, iz globalne in dolgoročne perspektive pa so lahko sistemsko zelo subverzivne, kot med drugim pridelava lastne hrane, samooskrba z viri, vegetarijanstvo, odrekanje usnjenim izdelkom, zavračanje cepljenja, raba alternativne medicine, samouk, šolanje otrok doma (in za aktivne državljane), zavračanje režimskih medijev, posvečanje medčloveškim odnosom pred služenjem denarja, blagovna menjava, hranjenje denarja doma namesto v banki in uporaba naraščajočega števila sistemskih obvodov, ki nakazujejo porajanje resnično novega v senci navidezno novega, kot so alternativni socialni in drugi mediji, crowd-sourcmg, Bit-coin, direktna menjava valut, 3D-printanje9. Od državljanske vzgoje v šolah ne moremo pričakovati, da bo njen cilj kritičen državljan, saj jo oblast prilagaja svojim potrebam, te pa so primarno usmerjene v redukcijo t. i. demokratičnega deficita oziroma aktivacijo državljanov za sodelovanje v legitimizirajočih sistemskih ritualih, kot so volitve in manifestacije patriotizma/nacionalizma. Resnično aktivno državljanstvo mora danes izhajati iz dvoma v same temelje tacitne pogodbe med državljanom in državo, na kateri je nastala moderna demokracija. Po tej pogodbi državljan dela in plačuje davke državi v zameno za pravično redistribucijo dajatev s ciljem blaginje, socialne varnosti, družbene mobilnosti, varovanja skupnega. Ker ena od pogodbenih strank v tem razmerju - država - ne izpolnjuje več svojih obveznosti, mora tudi druga - mi, državljani - podvomiti o svoji participaciji, državljan/ka pa korenito spremeniti svoje gledanje na politično skupnost. »Globoko« (Clarke, 1996: 118) ali »zeleno« državljanstvo (Dobson, 1998: 6), koncepta, ki vabita k sočasnemu pono-tranjenju političnega kot načina življenja in radikalni razširitvi političnega na celoten ekosistem, sta veliko bolj adekvatna za globalizirano sodobnost kot nacionalni okvir državljanstva (Toplak, 2012: 15).
Delovanje grass roots, kot ga je zastavila Iniciativa Mestni zbor, ki potrpežljivo samoorganizira zbore prebivalcev v mestnih četrtih in aktivira nehierarhičen dialog ne le z oblastjo, ampak najprej med državljani, je tovrstna v javno dobro usmerjena aktivna državljanska drža. Za zdaj tu ni zaznati profesionalizacije aktivizma, ki bi spet vodil v strankarstvo in zgolj afirmacijo obstoječega sistema, a tudi amaterizma ne. Marsikomu se morda zdi ta nesebični trud zgolj sumljiva rehabilitacija anarhizma ali v najboljšem primeru prepočasen, da bi preprečil krasni novi svet, a tu ni kaj preprečevati, mi že živimo v krasnem novem svetu poneumljanja in zasužnjevanja in če že Iniciativa kaj rehabilitira, je to kantovska javna uporaba uma. Še pomembnejše, počasi in diskretno vzpostavlja lokalno vzporedno oblast, ki je nujna sestavina vsakega uspešnega recepta za revolucijo, kot lahko znova ugotavljamo ob pogledu nazaj, naj je šlo za ameriški kongres, francosko narodno skupščino ali ruske sovjete. Tukaj nimam toliko v mislih t. i. vstajniški sosvet, čeprav je ta posvetovalno-nad-zorni organ zelo dobrodošel, če sklepamo po tem, kako počasi ga županstvo postavlja na noge, ampak predvsem možnost, da iz te aktivacije državljanov ob naslednjih lokalnih volitvah izide nova politična alternativa, ki bo po zmagi na volitvah z odgovornim, delegatskim delovanjem končno začela uveljavljati nove institucionalne in legalne okvire za nove politike.
Pod črto, kdor obžaluje, da so vstaje mrtve, naj pogleda, kaj se dogaja po njih in namesto njih, vsaj v Mariboru. Morda najpomembnejše spoznanje mariborskih vstaj je bilo, tudi zame, kako
Ob izbruhu ameriške revolucije je britanski kralj na drugi strani Atlantika, ob izbruhu francoske Ludvik XVI. nima stika z realnostjo in je popolnoma izoliran v Versaillesu, ko se dvigne Rusija leta 1917, je car na fronti.
9 Ne pa tudi prostovoljno delo, ki odvzema vrednost delu, prikrajšuje druge za plačane zaposlitve in seli nekatere temeljne in samoumevne pogodbene naloge socialne države na (zasebne) humanitarne organizacije.
opojen je občutek moči, kajti postali smo že zelo nemočni. Četudi trenuten opoj je bil dovolj za prebujenje iz postkolonialne potrošniške zombifikacije (Mbembe, 2007: 212), v Mariboru ne vlada več popolno civilnodružbeno politično mrtvilo. Vsaj del mariborskih »vstajnikov« je po enem letu sprevidel, da nas vse čaka trdo delo brez rezultatov čez noč, če hočemo trajne spremembe. Brez prelivanja krvi si bomo moč lahko le počasi in postopoma priborili nazaj s kompatibilnim sopo-tništvom različnih pogledov na upor, ne s prisilnim poenotenjem in »artikuliranjem« za potrebe oblasti. Na tej dolgi poti bo za mobilizacijo ljudi treba opustiti vsebinsko izvotljene stare koncepte, izumiti nov politični jezik za generiranje nove politične realnosti in stopiti iz vrtenja v krogu že znanega, kot so participativna predstavniška demokracija, zeleni kapitalizem in etična banka, v resnično nov svet, katerega ekonomski in politični obrisi se že nakazujejo.
Literatura
CLARKE, P. B. (1996): Deep Citizenship. London, PlutoPress.
DOBSON, A. (1998): Ecological Citizenship: a Disruptive Influence? A conference paper. Dostopno na: http://
www.vedegylet.hu/okopolitika/Dobson%20-%20Ecological%20Citizenship.pdf (11. november 2013). LEYMARIE, P. (2009): Comment les armées se préparent au combat urbain. Le Monde Diplomatique, mars 2009: 4-5.
MAZZINI, M. (2011): Če ti ni kaj prav, se pa izseli! Izbrane kolumneza Planet Siol.net: 2010-2011. Novo mesto, Goga.
MBEMBE, J.-A. (2007): Provizorične opombe k postkoloniji: estetika vulgarnosti. V Zbornik postkolonialnih
študij, N. Jeffs (ur.), 209-248. Ljubljana, Krtina. PIERSON, P. (2000): Increasing Returns, Path Dependence, and the Study of Politics. The American Political
Science Review, 94/2: 251-267. ROTAR, B. D. (2007): Odbiranje iz preteklosti. Okviri, mreže, orientirji, časi kulturnega življenja v dolgem 19.
stoletju. Koper, Založba Annales. ŠKERL KRAMBERGER, U. (2013): Dobre vile za dober protest. Dnevnik, 19. 7. 2013. Dostopno na: http://
www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/dobre-vile-za-dober-protest (9. november 2013). TOPLAK, C. (2012): Migrations and Citizenship: New Concepts and Practices. Dve domovini, 2012/35: 7-20. TOPLAK, C., HAČEK, M. (2012): Slovenia : political insights. Warszawa, European School of Law and Administration.
VODOVNIK, Ž. (2013): Kaj je demokracija ali o nujnosti redefinicij. V CROUCH, C. (2013): Postdemokracija. Ljubljana, Krtina.
WAHL, A. (2011): The Rise and Fall of the Welfare State. London, PlutoPress. ŽIŽEK, S. (2012): Living in End Times. New York, Verso.
»NESIMO JIH VUN!«
PREMISLEKI VSTAJNIŠTVA
11-19 Andrej Kurnik
Artikulacije rabijo neartikuliran bes
Vstaje pozimi 2012/2013 so bile izraz krize in vse večje nevzdržnosti interesnega ter političnega predstavništva. Kriza ima nacionalne in globalne korenine. Nacionalne so povezane s tradicijo korporativizma, globalne s hegemonijo neoliberalizma in finančnega kapitalizma. S finančno krizo protislovja tako zakoreninjenega predstavništva eksplodirajo. Sicer so na krizo predstavništva že pred zadnjimi množičnimi vstajami opozarjale vstaje na mikroravni. Tako lahko že nekaj časa sledimo delavskim in družbenim bojem, ki so preplavili kanale interesnega in političnega predstavništva. Ti boji so obenem že zastavljali vprašanje, ki postane z množičnimi vstajami osrednje: kako definirati skupno na osnovi heterogeno-sti in mnogoterosti današnjega dela in družbe.
Ključne besede: vstaje, predstavništvo, korporativi-zem, neoliberalizem, finančni kapitalizem, politična rekompozicija, skupno.
Andrej Kurnik predava na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Je nosilec predmetov Politična filozofija, Genealogija državljanstva, Nova političnost in globalna družbena gibanja, Biopolitika, Politika migracij. Kot aktivist se ukvarja z razvojem metodologij aktivističnega raziskovanja. (andrej. kurnik@fdv. uni-lj.si)
21-28 Cirila Toplak
Od jeznih protestov do trajnih družbenih sprememb
Članek z enoletne časovne razdalje podaja argumentirane analitske uvide v vzroke, posledice, kontekste in dogodkovno obzorje protestov v Sloveniji in še zlasti v Mariboru. Podaja argumente za interpretacijo nekaterih elementov teh procesov s pomočjo analitskih orodij politične teorije in zgodovinske komparacije. Prav posebej se osredinja na spoznanja, ki so lahko vodila za nadaljnji antisistemski politični aktivizem, ki bi temeljil na političnih inovacijah in ne na preigravanju ali nadgradnji obstoječih paradigmatskih družbenih konceptov.
Ključne besede: protesti, lokalna oblast, politični aktivizem, državljanstvo.
Cirila Toplak je leta 1996 doktorirala iz Zgodovine mednarodnih odnosov na Sorboni v Parizu. Od leta 2001 uči in raziskuje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. (cirila.toplak@fdv.uni-lj.si)
29-49 Skupina »Svoboda vstajnikom!«
Sestavljanka za dekriminalizacijo vstaj
Na tretjo mariborsko vstajo 3. decembra 2012 so se oblasti odzvale z množičnimi aretacijami in sodnim pregonom osemindvajsetrice, ki je bila kot opozorilo drugim udeležencem vstaj mesec dni preventivno priprta. Po obsodbi sedmerice na zaporne kazni smo oblikovali skupino »Svoboda vstajnikom!«, ki je na osnovi intervjujev s kriminaliziranimi vstajniki pripravila sodelovalno analizo represije in kriminalizacije vstaj. Analiza ne daje končnih odgovorov, temveč z organiziranjem znanja priprtih o takratnih dogodkih, odpira številna vprašanja, na katera lahko odgovorimo le kolektivno. Odgovori na vprašanja, kako se v formalni demokraciji uvajajo izredne razmere, kako je kriminalizacija vstaj izraz sistematičnega potiskanja socialnega nemira v črno kroniko, kako se lahko zoper-stavimo represiji in sistemskemu nasilju, se razkrivajo s sestavljanjem razbitih koščkov življenj kriminaliziranih vstajnikov in s tem razbitih koščkov te družbe. Sode-
21-28 Cirila Toplak
From Angry Protests to Lasting Social Changes
The present article presents founded analytical insights into causes, consequences, contexts and the time horizon of protests in Slovenia, in particular in Maribor, with a one-year time distance. It provides arguments for the interpretation of certain elements of these processes by means of analytical tools of political theory and the historical comparative method. The article considers in particular the findings that may represent directives for future anti-systemic political activism, founded on political innovations and not so much on variations and upgrades of the existing paradigmatic social concepts.
Keywords: protests, local authority, political activism, citizenship
Associate Professor Cirila Toplak received a PhD in history of international relations at the University of Sorbonne, Paris, France in 1996. Since 2001, she has been teaching and researching at the University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences. (drila.toplak@fdv.uni-lj.si)
29-49 The Freedom for Uprisers! Group
A Puzzle of the Decriminalization of Uprisings
Following the third uprising in Maribor (2012), the authorities responded with a mass incarceration of and legal proceedings for 28 protesters. They were remanded into preventive custody for a month as a warning to other protestors. Following the sentencing of seven protesters, the Freedom of Uprisers! Group was founded, and it made analyses of repression and criminalization of uprisings on the basis of interviews with the criminalized protestors. The analysis does not provide definite answers, but—by organizing the knowledge — rather opens numerous issues that call for collective answers to these questions: How can a formal democracy introduce a state of emergency? How did the criminalization of uprisings become an expression of a systematic spin of a social riot into crime news? How to resist repression and systematic violence? Thus, by arranging small, severed pieces of
lives of the penalized uprisers and smashed parts of our society, the group Freedom for Uprisers! is searching for answers to these questions.
Keywords: uprising, repression, criminalization, cooperative research solidarity network
50-59 Nina Pohleven
Maribor, the Metropolis!
On 21 November 2012, the first uprising took place in Maribor, and it shocked the Slovenian public because of the sudden explosion of anger in a city otherwise called 'the city of ghosts'. This name reflects the city's high unemployment rate, poverty, and abandoned public places. However, the motive for the uprising were actually the radar traps that Mayor Kangler set up in the streets and because of which he was finally ousted from his post. His ousting was followed by a debate about the future of Maribor between various civil initiatives that arose during the demonstrations. The article tries to describe the events in Maribor before and during the riots, as well as the activities held by civil initiatives. It then interweaves this description with the reflection on the theories of the Zapatistas and piqueteros as two 'scholarly cases' of the new social movements. In addition, the article looks at the similarities and especially at the differences between the Zapatistas and piqueteros and the movement in Maribor as it seeks to find out whether 'the risen Maribor' surpassed the division between the movements from periphery and from the center, which is introduced in the text. It turns out that—despite the changes that global economic crisis brought to the world order—our passive bodies from the neoliberal center are still unable to create social realities that would allow us to live beyond the neoliberal practices.
Keywords: Maribor uprisings, Zapatistas, piqueteros, civil initiatives
Nina Pohleuen is a student of European Studies at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, uolunteer in the field of human rights at the Ekuilib