TEVILKA 5-6 LETNIK XXIII CENA 2Dli\i LJUBLJANA. 28. DECEMBRA 1973 (KO^OEFT JT180 iU M E" ,,Tribuna" je študentski list, kar pomeni, da utemeljuje svoj obstoj v enem od najsenzibilnej-ših delov javnega mnenja, kar ob njeni siceršnji vključenosti v naš konkretni socialni kontekst določa njeno specifiko. Nedvo-mno je ena od osnovnih speci-fik Tribune ta, da ji ni mogoče napisati ,,za vse čase" veljavne-ga koncepta, kajti le ta se mora menjavati glede na dinamiko univerzitetnega življenja, ki v nacionalni kulturi igra vlogo enega pomembnejših vzpodbu-jevalcev kompleksne družbene dinamike. Tako je umljivo, da je z vsakim novim letnikom Tribuna postavljena pred dokaj odgovorno nalogo, da-ob upoš-tevanju svojih minulih izkušenj, ob malodane vsakoletni menjavi generacij, izpelje osnovne pre-mise svojih aktualnih teženj. Zavest takšne Tribuni lastne dinamičnosti seveda ni bila odkrita šele v tem trenutku, vendar pa je treba ugotoviti, da je s časom in mnogimi ,,subjek-tivnimi" momenti pogojena zavest te zavesti peljala v (z današnjega aspekta videne) naj-različnejše enostranosti. Temu se tudi Tribuna v štud. letu 1973/74 po vsej verjetnosti ne bo mogla izogniti. Toda naša naloga je tako iz Tribunine tradicije kot iz družbene real-nosti ( v ožjem in širšem pome-nu, ki ga ima za nas ta pojem) napraviti sintezo tistih najos-novnejših izhodišč, ki bodo ob pričakovani in ne povsem opre-deljivi letošnji enostranosti lista tvorila solidno osnovo vključe-nosti tudi tega letnika v celoto Tribunine tradicije na ta način, da bodo dani novi elementi tudi za njen nadaljnji razvoj. Ome-njeni pojem celote pa ima še eno razsežnost, namreč vklju-čenost Tribune v akutalni tre-nutek, v katerem Tribuna pred-stavlja enega izmed medijev s svojim speeifičnim rnestom v oblikovanju javnega mnenja. Tiibuna se je v času svojega obstoja vcčinoma trudila biti angažiran list, vendar pa ta njena angažiranost ni bHa vedno enako intenzivna niti sc ni vedno sproščala v isto smer. Tako je v različnih letnikih poglavitni moment njene anga-žiranosti močno variiral: od izrazito kulturne angažiranosti prek politične do iismerjenosti v vprašanja spreminjanja univer-ze in problematiko študentske organizacije. Toda ne glede na to, katero od teh širših področij je v centru Tribuninega interesa (kar je pogojeno tudi z dejan-skim vsakokratnim dogaja-njem), pa je potrebno formuli-rati nekatera izhodišča, ki šele upravičujejo in utemeljujejo njeno angažiranost. Na prvem mestu je med temi izhodišči potrebno govoriti o tistih splošnejših orientacijskih točkah, ki Tribuno (z njenim občinstvom in potencialnimi sodelavci vred) povezujejo z naprednimi in revolucionarnimi težnjami celotne skupnosti, ki si je za svoj osnovni cilj zadala oblikovanje samoupravnih druž-benih in političnih odnosov in jih tudi izrazila v svojih temelj-nih dokumentih ter je tudi v realnosti razvila dejanske pred-postavke takšnega razvoja. Tako je temelj Tribunine anga-žiranosti slej ko prej Program Zveze komunistov Jugoslavije kot osnovni temelj našega boja za spremembo družbenih odno-sov in Ustavi SFRJ ter SRS kot temelja naše dinamične družbe-ne strukture. Po svoji formalni in dejanski konstituiranosti pripada Tribuna Skupnosti študentov in je tako dolžna spoštovati njene temeljne doku-mente (manifest, statut...), spričo mesta SŠ LVZ v ZSJ Tribuna sledi intencijam Pro-gramskih načel ZŠJ, ob vklju-čenosti SŠ v strukturo družbe-no-političnih organizacij pa Tribuna upošteva tudi izhodiš-ča zlasti SZDL (tako n.pr. zlasti dokument ,,SZDL danes"), da niti ne govorimo o pozitivni zakonodaji in o Zakonu o tisku, ki jo še posebno zadeva. (0 slednjem tu ne govorimo obšir-neje, ker to sodi v sam statut lista). Če Tribuna hoče biti živo prisotna v samem dogajanju, ki jo zadeva in jo tudi mora zade-vati, vsega naštetega (pa tudi konkretnejših aktualnih do-kumentov, ki jih ob njihovi siceršnji prisotnosti v družbe-nem življenju na tem mestu ni nujno omenjati) ne more upoš-tevati kot mrtvo črko, ampak mora tvorno in predvsem ob pomembnih vsebinah razvijati njih duha tako v teoretičnem kot tudi. v praktičnem smislu oz. v razvijanju vzajemnosti obojega. Tako si Tribuna daje nalogo uveljavljati progresivne težnje v boju za samoupravno življenje na univerzi, za bistve-no pomembno samoupravno situiranost univerze in univerzi-tetnih delavcev (posebno pa študentov) v celoten kompleks družbenih odnosov, kar pomeni boj za takšen vzgojni in znan- stveni proces na univerzi, v katerem se študent skupaj z ostalimi delavci na univerzi oblikuje v samostojno in kri-tično osebnost v svesti si svoje lastne realnosti, ki mu daje odgovorno vlogo v procesu osvobajanja delavskega razreda od zgodovinskih spon. Ker pa takšna naloga zahteva čimbolj vsestransko samooblikovanega človeka, mora Tribuna služiti temu cilju kot nosilec relevant-nih informacij in predvsem kot medij izražanja progresivnih teženj v univerzitetnem prosto-ru in kot medij tudi polemič-nega oblikovanja stališč Tribu-no obkroževajoče skupnosti. Ta osnovna izhodišča tvorijo vsebinsko osnovo tistemu, kar list objavlja in jo je v drugem delu tega koncepta potrebno opredeliti po posameznih pod-ročjih, kar bo temelj vsebinski strukturi lista in oblikovanju redakcije. II Kot je mogoče razumeti povedano, ni slučajno, da na prvem mestu tega dela koncep-ta omenjamo področje univerzi-tetne problematike, v okviru katerega bo imelo poglavitno mesto vprašanje reforme uni-verze. To je obenem tisti kom-pleks, ki predstavlja centralno točki Tribuninega interesa, saj ravno to vprašanje predstavlja preizkusni kamen progresiv-nosti oz. revolucionarnosti v univerzitetnem prostoru, tako v njegovem odnosu do samega sebe kakor do celotne (do sve-tovnih razsežnosti) realitete, ki rojeva konkretne rešitve v pro-cesu reformiranja univerze, kar pomeni udeležbo univerze v celotnem družbenem dogajanju. Tribuna se tako mora truditi zajeti to področje v vsej njegovi kompleksnosti. Zato morajo v njej imeti mesto za vstop v jav-nost konkretn^ pobude dejav-nosti v naznačeni smeri, teore-tični koncepti reformiranja univerze in tem pripadajoči konkretni predlogi in zlasti kri-tika obstoječe strukture uni-verze, ki v sebi nosi možnost sproženja čimveč drmenzional-nega razmišljanja in dejavnosti za reformo univerze. Skoraj nepotrebno je omenjati, da v to področje sodi tekoče informi-ranje o univerzitetnem življe-nju. Področje politike se v gro-bem deli na področje notranje in zunanje politike. Na obeh pod- ročjih se bo Tribuna trudila dajati utemeljene informacije in posredovati argumentirana in progresivna kritična stališča v kontekstu proletarskega inter-nacionalizma in antiblokovske politične usmeritve. Tribuna se bo tako trudila angažirano poročati o progresivnih gibanjih po svetu, tako delavskih kot študentskih. Teoretična osnova delovanja na tem področju je posebno Komunistični mani-fest, poglavitni teksti Lenina, Rose Luxemburg in drugih prominentnih marksističnih piscev. Na področju teorije si bo Tribuna prizadevala prispevati po svojih najboljših močeh k razvijanju revolucionarnega marksizma, tako z originalnimi prispevki kot s prevodi aktualne in tudi manj znane klasične teorije. V to področje sodi tudi vrednotenje toretskih osnov različnih smeri v svetovnem študentskem gibanju (in tudi o domačih implikacijah te pro-blematike) oz. kritičma razmiš-ljanja o njegovih mejah in vzro-kih njegove stagnacije. Temu in področju univerze je vmesno področje znanosti (tuidi kritike temeljev znanosti in vprašanje družbene relevance znanosti). Posebej se bo Tribuna posvetila vprašanju ekologije kot kom-pleksne vprašljivosti tako druž-be kot v njej delujoče znanosti; to je obenem točka, kjer se izpostavlja precejšen del prob-lematike interdisciplinarne angažiranosti znanosti. Na področju kulture se bo Tribuna zavzemala* za uveljav-ljanje teženj po deelitizaciji kul-ture in bo skušala opredeliti specifičnost mest študentske kulture v tem procesiu. V tem smislu bo imel svoje mesto v Tribuni tako ožji kot širši po jem kulture. Na tem področju bo Tribuna dala možnost razvi-janja vsem zvrstem umetnostne kritike. Tako bo z vsem skupaj na tem kompleksnem področju Tribuna težila k razvijanju tiste kulture, ki pomeni nepogrešljiv element vsake globokosežnejše družbene spremembe in seveda tudi špremembe odnosov na univerzi. Kot malodane vedno bo tudi letos Tribuna medij literarnim tofcovom v našem prostoru; kriteriji ocenjevanja literarnih del, ki prihajajo v poštev za Tribuno (krajša proza, poezija, antipoezija itd.) bodo sledili iz pojmovanj, omenjenih na pod-ročju kulture. Našteta področja med seboj Tisti, kije bralec Tribune se je verjetno že navadil v vsakiletoš-nji številki (ki s težavami izidej prebrati ,,dramatičen" uvodnik in glede na nekatere spremembe, ki so se znotraj našega časopisa od zadnje številke zgodile, bi bilo pričakovati še en dramatičen uvod-nik. Res je sicer, da se tisti izmed bralcev, ki jim pogled slučajno obtiči na kolofonu srečajo z nekaterimi novimi imeni, toda priču-joči uvodnik pišem na osnovi predpostavke, da bralca Tribune verjetno ne zanima preveč, kdo je v redakciji časopisa, ampak da ga zanima predvsem kakovost lista t.j. teža vprašanj, kijih list zastav-Ija in odprtost prostora, v katerem se zastavljena vprašanja na nivo-fu zapisanega razmišljanja razrešujejo. Poleg tega pa ga verjetno zanima tudi tisto, kar je od študentskega lista še mogoče pričako-vati, namreč iskanje ustreznih, brezkompromisnih, neprisiljenih, tudi jedkih in satiričnih načinov govora, katerih se študent kot angažirana osebnost v želji, da bi vplival na to, da bi se stvari premaknile, more posluževati na vse drugačen način kot v rutino šablonizirani novinarji. S tem seveda niso izčrpane vse dimenzije študentskega tiska, kot kategorije socialne angažiranosti, še zlasti ne tiste, kijih vsakokratna generacija teži odpreti na novo. Ne gre mi za to, da bi ponavljal tisto, karje izrečeno v konceptu lista (tudi objavljenem v tej številki), bolj gre za zapis na rob priču-jočemu konceptu, ki predstavlja predvsem določitev tistih aktual-nih vsebin, ki pomenifo orientacijske točke delu uredništva. Ured-ništvo tako torej ne nastopa, kot vsevedni detenninator politike lista ali celo politike študentske organizacije, temveč prej kot aktiv-ni sodelovalec v kreiranju prostora, ki bi ga mogli označiti za štu-dentsko javno rmenje. Naša težnjaje, da bi se le-to oblikovalo čim bolj demokratično in zato se bo uredništvo trudilo pritegniti čim širši krog sodelavcev za vsa področja, ki sijih moremo misliti. Tako je uredništvo na nek način ,,servis" angažiranim študentom in pro-gresivnim težnjam, pojavljajočim se na univerzi. Verjetno ni izre-den slučaj, da ima problematika univerze in reforme univerze osrednje mesto v našem konceptu. Zdi se mi, da je ravno to pod-ročje, kjer bo potrebno prebiti določene meje zastavljene tako v samem razmišljanju o tej problematiki, kakor tudi v sami sivi vsakdanjosti nedinamičnega razreševanja problemov s tega pod-ročja. Zato bo potrebno tudi opraviti z občutki, da gre v zvezi z navedenim problemskim kompleksom za omejeno področje nešte-tokrat ponavljanega in izoliranega od vseh ostalih področij. Da bi nakazali še neizmerjene prostranosti v te vsebine usmerjenega raz-mišljanja, se najprej vprašajmo: kaj je študent? Nimam v mislih samo morda suhopame konstitucionalne problematike v zvezi z npr. delovnim statusom študenta, njegovim mestom v samouprav-Ijanju s študiiskim procesom (to so seveda izredno važni momenti y celoti prizadevanj po preobhkovanju delovanja univerze znotraj nje same in v njenem odnosu do ostalih sfer družbenega življenja) ipd., ampak morda globlja vprašanja. Položaj vsakega posameznega študenta je v veliki meri določen z njegovim socialnim izvorom in s funkcijo univerze kot posredovalke določenega mesta univerzitet-nemu izobražencu v družbi (beri: na socialni lestvici). Tisto prvo izhodišče izhajajoče iz zastavljenega vprašanja pa je znotraj vsega tega sečišče mnogih določil Gre za to, da je tudi ,,študent navse-zadnje človek" (copyright: M. Jesih) in se med vsemi različnimi perspektivami, ki se mu kot študentu odpirajo in med vsemi zahte-vami, ki mu jih zastavljajo, vendarle znajde kot konkretno bitje z določenimi potrebami, željami, zavestjo, s hotenji.. . Morda se bo kdo začudil, češ kaj ima takle ,,subjektivizem" opraviti s takšnim ,,objektivnim" dogajanjem kot je reforma univerze. Toda to je ravno tisto za kar gre. Reforma univerze se ne more končati pri statutarnih določilih, pri političnih odločitvah itd, ampak je potrebno vprašanja zaostriti ravno v točki, v kateri naletimo na vzvišeno auro ,,objektivnosti" procesa reformiranja univerze, na odtujeni način psotavljanja problematike, znotraj katerega se nekaj dogaja institucijam po kriterijih ,,objektivno" izmerljive realnosti, nič pa se ne dogaja ,,meni", ki sem vpet v avtoritaren način posre-dovanja znanstvene ,,objektivnosti" v ,,moj" delček znanja. Štu-dentu zaklenjenemu v ta določila potem kaj hitro more pomeniti vsa zavestno pregledljiva realnost nekakšno zunaj njega potekajoče dogajanje, v katerem on sam ne more uzreti svofe lastne vloge. Tolikokrat omenjani pasivizem študentov namreč korenini ravno v avtoritarni strukturi institucionalizacije znanosti na način ,,sodob-ne" univerze, v kateri sama avtoriteta izgublja svoje pozitivne predikate (kot moment prenašanja v tradiciji spoznanega na nove generacije) in postaja prej meja spoznavnemu procesu kot pred-postavka njegovemu svobodnemu samooblikovanju. Že iz samo teh nekaj shematično naštetih vprašanj izhaja, da je reforma univerze tisti del spreminjanja tudi glo balnih družbenih odnosov, ki terja angažiranje študenta z vsemi njegovimi kreativnimi zmožnost-mi na vseh področjih, kar izhaja iz univerzalnosti spoznavnega procesa, ki bi naj potekal na univerzl Da je ta univerzalnost dina-mična kategorija verjetno ni potrebno posebej dokazovati. Dodal bi samo še eno specifikaci/o. Da bi proces univerzitetnega izobraže-vanja postal proces aktivnega samoosvobajanja udeleženih v njem, in da bi postal dinamičen faktor osvobajanja celotne družbe, kate-rega more posredovati na univerzi akumulirano znanje, sije mogo-če misliti reformo univerze kot kulturno revolucijo - niti ne v malenu Zahteve po reformi univerze, ki ne izhajajo iz ozkega izhodišča o znanosti kot produktivni sili f,,ozkega" namreč glede na pojmovanja, ki so osnova temu izhodišču), ki z uvajanjem (kapi-talistično) racionalnih tehnologij zvišuje materialni standard druž-be (tudi s svofo udeležbo na področju izdelovanja destruktivne vojaške tehnike!!), ampdk vsem mogočim shematizacijam, statis-tičnim matematizacijam i-pd. v njihovi omejenosti zoperstavljajo cilj osvobajanja človeka, torej nakazujejo potrebo po oblikovanju nove kulture življenja na univerzi, ki more pomeniti alternativo celotni družbi ne samo z enostransko udeležbo univerze pri politič-nih odločitvah (v tem smislu bi šlo za tradicionalni elitizem univer-ze) ampak s prodiranjem te kulture v vse sfere družbenega življenja v njenem vzajemnem odnosu s tem družbenim življenjem samim. Tako nakazan kompleks, na videz izčrpane problematike, vsaj deloma odpira kar najširše področje možnega razmišljanja. Saj udeleženec zgoraj nakazanega procesa ,,kulturne revolucije" na univerzi (ki je medij ,,mojega" socialnega angažmaja) mora nasto-pati kot aktivno osveščujoči se subjekt, ki mu nobeno vprašanje ni tufe in nobena rešitev takšna, da bi se mogel z njo zadovoljiti V letošnjem letniku (kolikor ga je še preostalo) Tribuna razum-Ijivo ne bo mogla pomeniti kaj mnogo več kot medija vzpodbud v nakazani smeri, pri čemer je ena izmed dolžnosti uredništva upoš-tevati že doseženo v prejšnjih letih in opozarjati na že storjene stranpoti, da bi jih ne zagrešili znova. Poglejmo samo prizadevanja po uresničevanju samoupravljanja na univerzi in takoj nam je jasno, da brez upoštevanja v prejšnjih obdobjih opravljenega dela, ne moremo storiti bistvenih korakov. Tako v letošnjem letniku Tri-¦buna nadaljuje prizadevanja po uresničevanju samoupravljanja, ki so jih prispevale prejšnje generacije,- ki so ustvarjale Tribuno injih ne šele uvaja (v nasprotju s prejšnjimi letniki (!)), kotje zvenelo iz nekoliko neodgovomo napisanega uvodnika v prejšnji številki! (glej št. 4) P. S. Zadnja dva stavka sta edina polemika z avtorjema uvodnika v številki 4, ki nakazujeta vsebinske razloge sprememb v redakcijU ki torej ne sodijo v področje nikakršnega senzacionalizma in oseb-nega samoreklamiranja. Darko Štrajn% (Nadaljevanje z 2. strani) niso striktno ločena in morajo tvoriti komplementarno celost-no podobo lista. Kot vmesni in ne nepomembni področji pa je treba omeniti še področje infor-macij, ki zajema Tribunin pros-tor zadevajoče .dogajanje in področje problematike študent-ske organizacije, kjer se bo Tribuna zavzemala za razvijanje demokratičnega in samouprav-nega odnosa v študentski orga-nizaciji in se bo kritično anga-žirala posebno proti odtuje-vanju študentskih vodstev avtentičnemu interesu študen-tov in proti poskusom vnašanja reakcionarnih teženj v delo-vanje Skupnosti študentov. Ob tem bo pomembno vlogo igrala tudi socialno-ekonomska prob- lematika študentov. III Pričujoči koncept predstav-lja temeljno vsebinsko orienta-cijo Tribune kakor tudi temelj oblikovanja samega uredništva (njegove strukture) in kroga sodelavcev. Tribuna se bo tru-dila razviti čim širši krog sode- lavcev in se bo v teh strem-ljenjih povezovala z ostalimi deli študentske organizacije, posebno pa z radijem Študent. Tribuna se obvezuje občasno sklicevati zbore sodelavcev, prirejati ,,tribune o Tribuni" po fakultetah in informirati o svojem delovanju kompetentne organe Skupnosti študentov ter tiskovni svet pri SZDL. Osnutka ustave SFRJ in SRS sta v zadnjih mesecih zelo angažirala vse delovne ljudi. Zbirali so se na preda-vanjih, problemskih in specializira-nih razpravah ter tako prispevali k oblikovanju pripomb in novih pred-logov k osnutkotna. Kako je bilo na univerzi oziioma med študenti? Ker sta oba osnutka prišla v javno raz-pravo prav v času letnih počitnic, je bil rok za razpravo za študente dokaj neugoden. Predavanja na fakultetah so se začela šele prve dni oktobra, tako da je ostalo SŠ za organiziranje razprave v študentskih organizacijah po fakultetah, višjih in visokih šolah ter akademijah le sla-bih štirinajst dni. Zato se je 10 SŠ LVZ povezal z UK ZKS. Razprava je tako potekala skupaj z vsemi subjektivnimi silami na univerzi, ZK, sindikatom in študentsko organizacijo. Ponekod je ta oblika uspela, drugje pa je razprava ostala vse preveč v vrstah profesorjev, članov ZK. 10 SŠ LVZ je poskušal skupaj z 10 SŠ strojne fakultete organizirati razpravo na tej fakul-teti, toda študenti niso pokazali zanimanja, kljub dokaj dobri obveš-čenosti. Republiška konferenca Zveze skupnosti študentov Slovenije je 10. junija 1973 organizirala posvetovanje o ustavi, kjer so bile sprejete tudi pripombe na oba osnutka. Vsebina pripomb se je v skupnosti študentov dokaj hitro izoblikovala. Vsa prizadevanja SS zadnja leta za uveljavitev delovnega statusa študenta so se nadaljevala tudi ob predlogu nove ustave, kon- kretno ob formulaciji 94. člena ustave SRS. Predstavniki SŠ so sode-lovali že pri pripravah osnutka ustave SRS in so takrat na podod-boru ustavne komisije za družbene dejavnosti, ki ga je vodila tovarišica Kornhauserjeva, tudi predlagali, naj ustava na ustreznem mestu opred^Ji zahtevo, da je vzgojno izobraževalni proces nujni sestavni del družbeno proizvodnih procesov in razširjene družbene reprodukcije, zato je študij družbeno potrebno in prizna-no delo, v katerem aktivno sodelu-jejo delavci vzgojno izobraževalnih organizacij in zavodov, študenti in učenci srednjih šol. Ustavna komi-^sija pri pisanju končnega teksta osnutka naših predlogov ni upošte-vala. V celotni razpravi je bila zelo močna zahteva za izenačitev materi-alnih pogojev za izobraževanje. Predlogi za načrtne skrbi za bodoče kadre se niso omejili le na štipendi-"ranje in kreditiranje, kakor je pred-videval osnutek, temveč naj bi druž-ba sistematično skrbela za sistem predšolskega varstva, dopolnilnega varstva, podaljšanega bivanja v šoli in prek vseh teh instrumentov izena-čevanja materialnih in predvsem drugih pogojev dosegla določene cilje v vzgoji in izobraževanju. Seve-da s tem, ko je potekel rok za raz-pravo o osnutku ustave, študenti ne mislijo končati razpravljanja. Prob-lemi uvajanja nove ustavne misli v celotni sistem, predvsem pa na uni-verzo, so šele pred nami. Š.V. Predlagamo, da se 94. člen Ustave SRS spremeni Vzgojno izobraževalni pro-ces je nujni sestavni del druž-beno proizvodnih procesov in razširjene družbene reproduk-cije, zato je študij družbeno potrebno in priznano delo, v katerem aktivno sodelujejo delavci vzgojno izobraževalnih organizacij in zavodov, študenti in učenci srednjih šol. Da bi organizirano zadovo-ljevali svoje osebne in skupne PRIPOMBE NA OSNUTEK USTAVE SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE potrebe na področju vzgoje in izobraževanja, se delovni ljudje neposredno in preko svojih organizacij združenega dela ali drugih organizacij povezujejo z delavci vzgojno izobraževalnih organizacij v vzgojno izobraže-valno skupnost. Vzgoja in izobraževanje se uresničujeta v enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja, ki ga določa zakon. Občina ustanavlja osnovne šole in zagotavlja pogoje za nji-hovo delo. Z zakonom se dolo-čijo pogoji za ustanavljanje in delo šol ter drugih organizacij za vzgpjo in izobraževanje. S sistemom predšolskega varstva, dopolnilnega varstva, podaljšanega bivanja, dopolnil- nega izobraževanja, štipendira-nja in kreditiranja ter drugimi načini se izenačujejo materialni pogoji za uresničevanje pravice v izobraževanju. učitelji skupaj z učenci ter njihovimi starši in zainteresiranimi družbenimi dejavniki na način določen z zakonom. Študenti in učenci srednjih šol enakopravno sodelujejo pri samoupravljanju v šolah in drugih vzgojno izobraževalnih zavodih in organizacijah. V CHACABUCU SPET STRA-ŠI ALI FAŠISTIČNO KON-CENTRACIJSKO TABORIŠČE V ClLU V začetku novembra je fašistični režim v Čilu začel pošiljati politične ujetnike, ki so bili do takrat zaprti na stadionu v Santiagu, v koncentra-cijsko taboiišče, ki so ga uredili v Chacabucu sredi Atakamske pušča-ve. Po poročilih so prvo grupo, okrog 500 ujetnikov, prepeljali z letali okrog 8. novembra, kasneje pa so jih prepeljali še mnogo več. Chacabuco, ki je okrog 950 km severno od Santiaga, je staro rudar-sko mestece, popolnoma zapuščeno že od leta 1945. V zadnjem času je bilo znano kot mesto duhov. Edina vegetacija v tem delu sveta je redko grmičevje, vode pa ni kilometre daleč naokrog. Do sedaj so bili ti kraji nacionalni spomenik, ki je odražal težave in žrtve, ki so jih pretrpeli rudarji v teh rudnikih ni-tratov. Leta 1945 so vse rudnike severno od Atakamske puščave zaprli, ker so prišli na trg sintetični nitrati, in hkrati zapustili mesto. Fašisti izjavljajo, da je mestece dovolj veliko, da v njem lahko namestijo več kot 3000 političnih ujetnikov. Prejšnjo sceno bridkega življenja rudarjev so fašisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Najmanj kar čaka tisoče čilskih borcev, ki jih držijo v ujetništvu in ki so jih sedaj privedli v to puščavo v severnem Cilu, jc težko in hudo življenje ter borba za obstanek. Sedaj v mestu spet straši - tokrat duh fašizma. U.J. VOLITVE ŠTUDENTSKIH PREDSTAVNIKOV V SVET DRUGEGA LETNIKA FE Pozno novembrsko dopoldne v predavalnici št. 1 na fakulteti za elektiotehniko. Po profesorjevem odhodu stopi k mikrofonu lanSkoletna podpredsed-nica letnika in opozori študente, naj bodo čez pet minut vsi v predaval-nici, ker ,,bo prišel nekdo iz štu-dentske sobe in bodo volitve v svet letnika". Ta nekdo, ki pride, je funkcionar fakultetne študentske organizacije. V roko priime kredo in povabi prisotne, naj predlagajo kandidate. Ko se zas;liši predlog ,,Hrib Boris", ga zapiše na tablo in pozove kandidata, naj se pokaže. Ker se ta ne pokaže, slišati pa je pritajen smeh, funkcionar zahteva, da se v bodoče predlagajo samo tisti, ki so v predavalnici. Predlaga-telj se skuša izmotati, češ da Hrib Boris v resnici ni prisoten, ampak pavzira. Sledi več predlogov, vendar zadaj ni moč dobro slišaiti predlogov niti videti napisanih imen. Obilo raznih šumov, študentje tudi še pri-hajajo v predavalnico, oboroženi z malico, in se sprehajajo sem in tja, zato ni lahko opaziti, kdaj predlaga-nec vstane (na funkcionarjev poziv, naj kandidat vstane, da bi se ga lepše videlo). Tudi se ne da z gotovostjo trditi, ali občinstvo s kretnjami rok in z različnimi glasovi odobrava predloge ali ne. Vmes funkcionar še pove, da so to samo volitve študentskih pred-stavnikov v svet letnika, ki ga razen njih sestavljajo še predavatelji, in eden izmed njih je predsednik. Ko je na tabli dvanajst imen, meni, da je tolikšno število predstavnikov ravno dovoljšno, pohvali prisotne, da so stvar še kar resno vzeli, se zahvali in odide. Vstopi naslednji predavatelj. Volitev je konec, živele volitve! Jože VOGRINC TRIBUNA, študentski list. Izdaja IO SŠ LVZ. Uredništvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije l/II - 86. Telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naročnina 25,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1 /72. UREDNIŠTVO: Cene Filipič (glavni urednik), Daniel V. Levski, Blaž Ogorevc, Peter Pal (pomočnik glavnega urednika), David Plut (desk), Jadran Sterle, Valči Škerbec, Darko Štrajn (odgovorni urednik), Ivan Volarič. Likovni urednik: Edi Stefančič. Lektor: Bora Zlobec-Jurčič. IZDAJATELJSKI SVET: Božidar Debenjak, Pavle Gantar, Franc Jakopin, Sonja Lokar, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Gorazd Sancin, Primož Žagar. E-, \±5J U n ,,Nakar pride Darko Štrajn in prepriča skupščino, da je eno bist-venih temeljev roforme univerze, da prebarvamo fakulteto z živimi barvami." Pričujoči citat je cvetica iz ,hermenevtičnega' vrta vašega mla- dega sodelavca GORAZDA SANCI- NA, za katerega se sicer ne čudim, da ga v brezbarvnosti IO-jevskega vsakdana na študentski skupščini pretrese, če kdo omeni kakšno bar- vo. Ne zaradi uveljavljanja lastne pomembnosti, ampak zaradi refor- *ne univerže se mi zdi nujno opozo- ti, da vaš mladi sodelavec v svoji formaciji: Skupščina SŠ LVZ zlas- v delu, ki zadeva edini vsebinski el celotne debate na skupščini (re- orma univerze), ni izluščila ničesar azen barvanja (vztrajam, da je to sicer zelo pomemben spremljevalni element), ob tem ko je imel Jože Kršinar nekaj povedati o ,,Tezah" in spodaj podpišani o avtoriteti kot o principu konstitucije znanosti oz. institucionalizacije znanosti in o teoretičnih ter praktičnih posledi- cah takšnega kritičnega izhodišča, ob tem ko je prof. Kobe mislil, da je potrebno opozoriti na znanje kot temelj, ki ga ni zanemariti (opravi- čujem se, ker celotnega njegovega izvajanja nisem slišal), in Zgončevi repllki, ki je potegnila črto čez rejšnja izvajanja z lapidarno ugoto- ;tvijo o različnih interesih!!! S tako enzacionalističnim in izkrivljenim loročanjem, se bojim, vaš mladi odelavec ne bo kaj prida koristil ami potrebnosti bolj vsebinske in poglobljenejše diskusije o daljnosež- nih vprašanjih reforme univerze, niti .e bo dosegel ustreznih ,atmosfer- kih' pogojev v študentski javnosti za tiste, ki po njegovem res delajo in pričo razvlečenih ,,političnih" diskusij zapuste skupščino. Mimogrede sem se dotaknil še Sancinove delitve študentskih akti-\istov na tiste, ki delajo in na tiste, ki ne delajo, in bi ga kot ostaieii (upokojeni) študentski ,,aktivist" želel vprašati samo še, kaj tisti, ki Jelajo, delajo in kaj oni, ki ne dela-10, ne delajo in kako ter na kakšni osnovi jim (ne)delo gre od rok? S tovariškimi pozdravi Darko Štrajn P.S. Vprašanje, formulirano v zadnjem odstavku, je le retoričnega načaja in si vroče želim predvsem jim praktičnejšega odgovora (na vseh nivojih in pri vseh načinih delo-anja SS LVZ) mladih ne samo polprofesionalnih aktivistov, ampak res zainteresiranih študentov. PRIPIS: Pričujoči ,,popravek" sem posre-doval še prejšnji redakciji, ki je obja-vila prispevek Gorazda Sancina in zato naslov: ,,Cenjeni kolegi". ZBOR O ŠTIPENDIJSKI POLITIKI -O NOVEM DRUŽBENEM D0G0V0RU Da je izvršni odbor Skupnosti Študentov LVZ 20. decembra 1973 organi-ziral študentski zbor na temo problematika družbenega dogovarjanja, za to je več pomembnih vzrokov. Predvsem izigravanje in ignoriranje študentskih zahtev. Spomladi je šel v javno razpravo predlog oziroma osnutek družbene-ga dogovora o štipendiranju študentov in učencev srednjih šol. Nanj smo študentje dali več tehtnih pripomb in zahtevali več vsebinskih sprememb. Te zahteve je 20. junija na zboru na to temo podkrepilo prek 800 študentov. Po tem junijskem zboru smo študentje menili, da je sprejetje družbenega dogovora pred durmi oziroma, da je izvajanje le-tega realnost. Toda kot strela z jasnega se je pojavil predlog novega sporazuma oziroma družbenega dogovora o štipendiranju. Razprava o njem je možna le do konca leta. Za sestavljanje novega družbenega dogovora študentje nismo vedeli, čeprav smo v preteklosti resnično konstruktivno sodelovali. Jasno je, da gre za poskus izogniti se sodelovanju študentov oziroma odbiti njihove zahteve. Jasno pa je tudi, da morajo v javni razpravi o štipen-dijski politiki sodelovati tudi prizadeti - študentje. Zato, pa tudi, ker je v predlogu novega dogovora več za študente nesprejemljivih stališč je IO SŠ LVZ organiziral študentski zbor. Ker je bilo za pripravo premalo časa, in ker čas pred novim letom ni ravno najugodnejši, se ga je udeležilo le okoli 400 študentov. Na zboru smo najprej zvedeli nekaj pomembnih informacij o zopet novem družbenem dogovoru. Sestavila ga je samozvana grupa ljudi, predstav-niki predvsem velikih slovensktti monopolnih podjetij oziroma gospodarsko najmočnejših regij. Torej dogovor močnih in razvitih, da bi postali še moč-nejši in razvitejši, za skladen in enakomeren razvoj pa ni nikomur mar. Največji kamen spotike, kakor se je na zboru pokazalo, je v novem dogovoru predvsem predlog, da bi se štipendije razdelile: na socialne — dobili bi jih študentje, katerih materialni položaj bi ustrezal socialnim kriterijem, in na kadrovske - za nje bi se lahko potegoval vsak študent, ne glede na socialni položaj oziroma izvor. Studentje na zboru so bili proti tej delitvi štipendij. V današnji družbeno - ekonomski situaciji in ob izredno slabi socialni in regio-nalni sliki na univerzi je potrebno poudariti predvsem socialno vlogo štipen-dije. Štipendijo mora dobiti vsak, ki jo potrebuje (ne pa hoče), seveda po dogovorjenih kriterijih, to pa že v višjih iazredih osnovne šole, če želimo dobiti ugodnejšo socialno sliko univerze, enakomernejšo regionalno razvitost in res enake pogoje za vsakega mladega človeka. Študentje na zboru so se strinjali v oceni, kakšne posledice bi prinesle kadrovske štipendije. Študentje iz nerazvitih krajev brez industrije bi se morali prodajati velikim in močnim podjetjem, ki bi zmogla dajati visoke kadrovske štipendije. Torej bi nerazvita območja postajala še siromašnejša, ko bi odhajali najsposobnejši, in ti bi bogate naredili še bogatejše. Pa še koncept in cilje reformiranja univerze bi nam podrle kadrovske štipendije. Prinesle bi nezdravo tekmovalnost, boj za izpite in diplome, ,,dudlanje" za čim višje ocene, znižanje kvalitetnega nivoja - torej vse tisto, proti čemur se študentje najbolj borimo. Poleg odločne zahteve, da morajo biti podpisnik družbenega dogovora tudi študentje, so se prisotni na zboru strinjali tudi v tem, da je potrebno ostreje sankcionirati podjetja oziroma sklade, ki se družbenega dogovora ne držijo, podaljšati javno razpravo, itd. Prisotni na zboru so bili vidno nezadovoljni z metodami v družbenem dogovarjanju, predvsem na področju družbenega dogovarjanja o financiranju izobraževanja. Nov osnutek družbenega dogovora podpira, ali še bolje pogo-juje, nezdrave pojave v naši družbi. S tem mislim predvsem na tehnokratizem in menežerstvo. S štipendiranjem oziroma socialno politiko se ni igrati, zato bi od sestavljalcev pričakovali več resnosti. SKLEPI ŠTUDENTSKEGA ZBORA DNE 20. DECEMBRA 1973 1. Ostro protestiiamo, ker pred-stavniki študentske organizaci-je niso bili povabljeni k sodelo-vanju pri izdelavi osnutka 3. predloga družbenega dogovora. Menimo, da noben akt ne more biti sprejet oz. izdelan brez aktivne vloge prizadetih. Mislimo, da to niso osnove družbenega dogovarjanja. 2. Zavzemamo se za formiranje solidarnostnih skladov na nivo-ju občin. Pozdiavljamo inten-ce, naj dobi čim več srednje-šolcev in študentov štipendije. 4. Delovne organizacije naj zago-tovijo dovolj velika sredstva za financiranje solidarnostnih skladov. Sredstva naj se soli-darnostno pretakajo med obči- nami. Določijo naj se mehaniz-mi, ki bodo to pretakanje zagotavljali. Samoupravne pravice študen-tov izhajajo iz njihovega dela na univerzi. So člani TOZD-a na visokošolskem zavodu. Njihovo nagrajevanje po delu mora prav tako izhajati iz tega dela in študent ne sme biti odvisen od dela ali položaja njegovega štipenditorja. Zato se zavzemamo za enotne šti-pendije. Zavračamo težnje po kadrov-skih štipendijah, ki jih lahko dobi vsakdo, ne glede na soci-alni položaj. Kadiovski del štipendije naj bo vsebovan v obliki stimulacije ali nagrad poleg osnovne štipendije za vse Itudente enako, ne glede ria štipenditorja in ne glede na študijsko Ujineritev. 5. Zavzemamo se, da dogovor določi kriterije za pridobitev štipendije.Upošteva naj se pris-pevek staršev, ki naj bo dife-renciran glede na število otrok v družini. Razreši naj se vpra-šanja otroškega dodatka, za katerega menimo, da ni social-na kategorija. Kmečki in delav-ski otroci imajo pri pridobiva-nju štipendij prednost, in pris-pevek staršev naj se ne upo-števa. 6. Delovne organizacije naj bi še vedno podeljevale štipendije izključno po kriterijih družbe-nega dogovora oz. samouprav-nega sporazuma. 7. Predlagamo konkretno sankci-)O za kršitelje dmžbenega dogovora v obliki možnosti enostranske prekinitve štipen-dijske pogodbe. Podobno sank-cijo zahtevamo tudi za tiste, ki dogovora niso sprejeli. 8. Delovne organizacije ne more-jo omejevati možnosti nadalje-vanja šolanja na kateri koli stopnji, če štipendist želi na-daljevati študij na višji stopnji. 9. Sistem štipendiranja z dvema štipendijama je nesmiseln in ne ustreza svojemu osnovnemu namenu. Računski primeri pokažejo popolno nepremišlje-nost predloga. 10. Nikakor ne moremo sprejeti možnosti pridobitve posojila le za študijske pripomočke v enkratnem znesku. Menimo, da mora biti to vsebovano že pri izračunavanju življenjskih stroškov študentov. 11. Posojila naj Še vedno ostanejo kot možnost izenačevanja materialnih pogojev študentov in na} ga pridobi vsakdo, ki to želi, po kriterijih, ki bodo določeni. V tem primeru pre-vzame posojilo funkcijo štipen-dije. 12. V dogovoru je potrebno dolo-čiti kriterije za poslovanje namenskih skladov. 13. Menimo, da se študenta, ki prejema štipendijo ne sme smatrati za preskrbljenega člana družine. Student s tem, ko pridobi štipendijo, še ni preskrbljen, ker je predvideni absolutni znesek, ki ga prispe-vajo starši, večji kot izdatek za nepreskrbljenega otroka, ki ne obiskuje šole. 14. Starši ne moiejo odgovarjati za neizpolnjene obveznosti svojih otrok. Student je polnoleten in ima vso pravno sposobnost, da se samostojno zavezuje in da sam odgovarja za svoja dejanja. 15. Študent v nobenem primeru ne more vrniti štipendije takoj in v celoti. 16. Osnutek predloga ne odpravlja socialne diferencijacije, ampak jo še pospešuje. 17. Zahtevamo, da je ZSS Sloveni-je enakopravno zastopana pri podpisu družbenega dogovora in da se njeni predstavniki vključijo v organ, ki bo odlo-čal o problematiki in spre-membah štipendijske politike in spremembah družbenega dogovora, ter pri komisijah ki jih dogovor predvideva. 18. Zahtevamo, da se v organe, ki bodo formirani v občinah, vključi ustrezno število dijakov in študentov in pokrajinskih klubov. 19. Zavzemamo se za to, da sta Univerza v Ljubljani in Zdru-ženje visokošolskih zavodov Maribor podpisnika tega dogo-vora. 20. Zbor pooblašča IO SŠ LVZ, da informira univerzitetni svet o problemih, ki so nastali. ©YwTjO§um1 Ugotavljamo, da bi v naslednjem srednjeročnem obdobju potre-bovali, najmanj 1600 novih postelj za študente. To je le enaizmed mnogih zahtev študentskega zbora z dne 20. junija 1973 v Študent-skem naselju. Tema zbora: zboljšanje materialnega položaja štu-dentov. Predpostavke za planiranje 1) V Ljubljani je bilo v študijskem letu 1970/71 vpisanih na višje in visoke šole, fakultete in akademije 12.865 študentov. K tem lahko prištejemo tudi redne absolvente, ki jih je vsako leto povprečno 2.000. Torej v Ljubljani okrog 15.000 študentov. 2) Vsako leto narašča vpis na tretjo stopnjo študija. Še vedno pa je odnos do podiplomskega študija, specializacije in interdiscipli-nosti nepravilen. Premalo se zavedamo, da je to potreba celotne družbe. Načrt RISK-a o razvoju vzgoje in izobraževanja v SRS do leta 1975 predvideva, da bi do leta 1975 rabili 1.876 magist-rov in specializantov. Torej bi potrebovali letno 240 diploman-tov le za potrebe univerze, da bi bilo razmerje med univerzitet-nimi učitelji in sodelavci 1 : 2. Če upoštevamo še potrebe gospodarstva in drugih služb, pa bi potrebovali vsako leto 480 diplomantov tretjestopenjskega študija. Zaradi tega bi bilo nujno, da bi univerza imela za mlajše kadre ustrezne stanovanj-ske kapacitete. V okviru študentskih domov pa se pojavlja zahteva po vsaj 300 samskih sobah za podiplomce in asistente. Nevzdržen je tudi podatek, da je polovica podiplomcev iz ljub-ljanske regije. 3) Vsako leto ugotavljamo vse večji fiktivni vpis. V drugem letniku pade število vpisanili za 1/2, v tretjem in četrtem pa za 1/3 od prvotnega vpisa. Po podatkih načrta razvoja vzgoje in izobraže-vanja v SRS do leta 1971 (načrt pripravila RISK) znaša fiktivni vpis 40 % vpisanih v prvi letnik. Normalen osip moramo upošte-vati pri planiranju v višini 30 %, ker je v načrtu podan premaj-hen popravek na račun tujih študentov in študentov iz drugih republik. Ker fiktivni vpis zmanjšuje planirane potrebe, je pri tem potrebno upoštevati podatek, da uspešno konča študij velika večina stanovalcev študentskih domov. Osip pri študent-skih stanovalcih študentskih domov je za polovico manjši kot pri številu vseh študentov vpisanih na univerzi. Visok osip druž-bo mnogo stane. V letu 1972/73 je odpadlo v prvem letniku študija 3.058 študentov. Če bi v petih letih diplomiralo 5 % tega števila (153 študentov), pod pogojem, da bi le-ti stanovali v študentskem domu, bi družba prihranila 1.530.000,00 dinarjev, kar pa pomeni vsako leto dve stolpnici. Vzporedni faktorji, ki vplivajo na potrebe Regionalna struktura študentov v Ljubljani se je od leta 1967/68 do 1972/73 zelo poslabšala. Na ljubljanski univerzi je še vedno več kot 40 % Ljubljančanov, ki pa predstavljajo le 16,87 % slovenskega prebivalstva po popisu 1971. leta. Vistem razdobju je padlo število študentov z Gorenjske kar za 5,7 %, s Koroške in Stajerske skoraj za isti odstotek, iz ostalih pokrajin pa nekoliko manj. Na tako strukturo je znatno vplivala politika policentričnega razvoja visokega šolstva. Lahko sklepamo, da se bo v daljšem obdobju regionalna struk-tura zboljševala glede na razvoj novih univerzitetnih centrov in visokošolskih institucij Vseeno pa bo ljubljanska univerza ostala osrednji, najrazvitejši in najrazsežnejši visokošolski center v Slove-niji. Zahteva po zboljšanju socialne strukture in spremenjena štipen-dijska politika zelo vplivata na potrebe po posteljah. Po podatkih o socialni strukturi študentov v Ljubljani v študijskem letu 1972/73 se šola na naši univerzi 32,5 % študentov otrok višje in visoko izobraženih staršev, 58 % je študentov iz srednjih slojev, a 9,5 % iz družin nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in kmetov. Obenem pa ima le 5,41 % celotnega slovenskega prebivalstva visoko izobrazbo, nekvalificiranih delavcev pa je*kar 75,05% celotnega prebivalstva. Število odklonjenih študentov za sprejem v študentske domove je vsako leto večje. Toda podatki o odklonjenih prosilcih ne morejo biti osnova za programiranje, ker moramo spremeniti najprej socialno strukturo, upoštevati kadrovske potrebe v SRS, tehnološki razvoj ter druge faktorje. Idealna struktura študentov bi bila taka, da bi bila na univerzi prav taka struktura kot v osnovni šoli pri isti generaciji. Nujne paralelne investicije Studentu ne moremo ponuditi samo ležišča. PToblem prehrane je nekako že rešen, saj so trenutne kapacitete za do 500 študentov neizkoriščene. Vsi ostali univerzitetni centri v Jugoslaviji so glede športnih in kultumih objektov v velikofooljšem položaju kot Ljub-ljana. Ravno zato je potrebno vključiti v program izgradnje tudi te objekte. Trenutno smo dobili novo sodobno telovadnico, ki pa komajda zadovoljuje potrebe obvezne telovadbe na uiniverzi. Za vsestransko rekreacijo in prostovoljne športne aktivnosti bi bilo treba zgraditi še pokrit bazen in še kako telovadnico. Zagotoviti je treba tudi prostor in opremo za čitalnico, knjižnico in ateljeje. Studenti bi nujno potrebovali kulturno dvorano. Obnoviti bi bilo treba tabor v Ankaranu in resno razmisliti o študentskem rekreativ-nem zimsko športnem središču. Cilji izgradnje novih kapacitet — poboljšati socialno strukturo študentov — zmanjšati osip — ustvariti pogoje za hitrejši razvoj podiplomskega študija — ustvariti študentom materialne pogoje za polnejše življenje in vsestranski razvoj osebnosti, za družbeno, politično in kulturno udejstvovanje, za šport in rekreacijo — zagotoviti normalne pogoje za delo in življenje delavcev, zapo-slenih v študentskih domovih. Izračun potrebnih ležišč 1) Število študentov, zmanjšano za osip 30 % vpisanih v prvi letnik 2) 60 % teh študentov je doma izven Ljubljane 3) vsaj 60 % teh študentov bi morali zagotoviti bivanje v študentskem domu 4) potrebe podiplomcev in asistentov 12.000 študnetov 7.200 študentov 4.3201 študentov 300 podiplomcev. Torej potrebujemo 4.620 postelj. Celotni fond postelj v Ljublja-ni je 3.258 postelj. Torej je treba do leta 1980 zgraditi v Ljubljani 1.362 ležišč in če iipoštevamo nekakšno toleranco do študentov, ki včasih ne toliko po svoji krivdi ponavljajo letnik, je to število okrog 1.600 postelj. Zahteve in potrebe so velike. Zato je treba graditi postopoma, najmanj pa en dom na leto. Da bi zadostili trenutnim potreban, bi morali takoj zgraditi prostorov za 400 - 500 postelj. O analizi potreb izgradnje študentskih domov v Ljubljani in predlogu programa izgradnje do leta 1980 je razpravljala že ma-terialna komisija pri RISK-u in program podprla. Imenovana je bila posebna komisija, ki bi izdelala končni program izgradnje študent-skih domov v Ljubljani in v Mariboru. Univerzitetni svet Univerze v Ljubljani je imenoval na svoji zadnji seji iniciativni odbor za izgrad-njo študentskih domov.v Ljubljani, ki ga vodi prorektor Batis. Stvari so se nekoliko premaknile. Toda ali bodo tekle tako uspešno in hitro in s tako prizadevnostjo, kot je bila narejena ta analiza? (Vsi podatki so iz analize, kijo je pripravil Jurij Kogoj, direktor zavoda Studentski domovi v LjubljanL) Valči SKERBEC ^[^np)nnn\nM Univerzitetna stanovanjska komisija je izdala odlok, s katerim dodeljuje SAMSKEMU PROFESORJU DVOSOBNO STANO-VANJE, v njegovo dosedanjo GARSONJERO pa vseljuje ŠTIRI-CLANSKO DRUŽINO ASISTENTA! Tukaj ni noben komentar potreben. Žalostno je samo to, da na ljubljanski univerzi ni bilo instance, ki bi to preprečila. Mi asistenti, ki čakamo na stanovanje, smo brez moči. Vsak odkrit protest, v katerem bi se posamezniki eksponirali, bi privedel do tega, da bi se jim stanovanjska komisija maščevala in jim od-vzela še tisto majhno možnost, da pridejo do minimalnega prosto-ra, ki jo morda imajo. Vi študenti ste na univerzi edina plast, ki nima razloga, da bi se kogarkoli bala. Zato vas mi, asistenti, ki čakamo na svoj prostor god soncem, prosimo, da RAZIŠČETE ZADEVO IN O NJEJ PISETE. Ne gre samo za sedanji primer. Bojimo se, da bo postal precedens, na osnovi katerega bo dobila komisija pogum, da uveljavlja nadaljnje nepravičnosti. Zdaj ste liaše edino upanje. Res je, da so bili med vami in nami dostikrat nesporazumi. Toda v osnovi pripadamo istemu razredu: razredu univerzitetnega proletariata. Privilegiranemu profesorju je ime Štampar, zapostavljenemu asistentu pa Kramar. Skupina asistentov, ki z nizkimi plačami čaka na stanovanje Friedrich ENGELS Tako imenovana stanovanjska stiska, ki ima dandanes tako veliko vlogo v tisku, ni v tem, da živi delavski razred vobče v slabih, prenapolnjenih in nezdravih stanovanjih. Ta stanovanjska stiska nikakor ni posebnost današnjih dni; niti ni ena izmed nadlog, ki so posebnost sodobnega proletariata v nasprotju z vsemi prejšnjimi zatiranimi razredi; nasprotno, stanovanjska stiska je precej enako-merno prizadevala vse zatirane razrede vseh časov. Samo z enim sredstvom lahko odpravimo to stanovanjsko stisko: s tem, da odpravimo izkoriščanje in zatiranje delavskega razreda po gospo-dujočem razredu nasploh. Širjenje sodobnih velikih mest povzroča v nekih, zlasti osrednjih delih mest, da se umetno in pogosto izredno visoko poveča vred-nost zemljišč; na teh zemljiščih zgrajene stavbe pa potiskajo to vrednost navzdol, namesto da bi jo zviševale, ker več ne ustrezajo več spremenjenim razmeram; te stavbe zato podirajo in jih ftado-meščajo z novimi. To se dogaja predvsem z delavskimi stanovanji sredi mesta, katerih najemnina tudi ob največji prenaseljenosti nikoli ne more presegati določenega maksimuma ali pa ga presega le skrajno počasi. Taka stanovanja podirajo in zidajo namesto njih trgovine, skladišča in javne zgradbe ( ..) Rezultat tega je, da so delavci pregnani iz sredine mesta na periferijo, da postajajo delav-ska in sploh manjša stanovanja redka in dražja, pogosto pa jih sploh ni mogoče dobiti; zakaj v takih razmerah bo gradbena industrija, ki ji pomenijo dražja stanovanja veliko donosnejše področje za špeku-lacijo, gradila delavska stanovanja zmerom le izjemoma. Vendar pa ni dvoma, da je že danes v velikih mestih dovolj stanovanjskih hiš, da bi lahko tako odpravili vsako resnično ,,stano-vanjsko stisko", če bi te hiše racionalno ižkoristili. To pa je mogo-če doseči le z razlastitvijo dosedanjih lastnikov oziroma s tem, da bi naselili v njihovih hišah ljudi brez strehe ali delavce, ki stanujejo sedaj v prenatrpanih stanovanjih. Kakor hitro si bo proletariat osvojil politično oblast, bo tak ukrep, narekovan zaradi javne blaginje, prav tako lahko izvesti, kakor lahko današnja država izvaja druge razlastitve in naselitve. Od kod torej izvira stanovanjska stiska? Kako je nastala? G. Sax kot dober bourgeois ne sme vedeti, da je ta stiska proizvod buržoazne družbene oblike; da ne more biti brez stanovanjske stiske družba, v kateri je velika množica delovnih ljudi navezana izključno na delovno mezdo, torej na tisto količino življenjskih sredstev, ki je potrebna za njihovo življenje in razmnoževanje; v kateri nove spopolnitve strojev itd. nenehoma jemljejo delo nešte-tim delavcem; v kateri imajo ostra, redno ponavljajoča se nihanja v industriji za posledico na eni strani obstoj zelo številne armade nezaposlenih delavcev, na drugi strani pa mečejo od časa do časa velik del delavcev brez dela na cesto; v kateri zganjajo delavce trumoma v velika mesta, in sicer hitreje, kakor rastejo v teh razme-rah nova stanovanja zanje; v kateri mora torej vedno biti dosti najemnikov tudi za najbolj svinjske brloge; v kateri ima naposled vsak hišni posestnik kot kapitalist ne le pravico, temveč navse-zadnje zaradi konkurence med najemniki tako rekoč dolžnost, da brezobzirno izbija iz svoje hišne lastnine najvišjo najemnino. V taki družbi stanovanjska stiska ni naključje, temveč nujna institucija, ki jo je mogoče z njenimi posledicami vred odpraviti le, če iz temelja preobrnemo ves družbeni red, iz katerega ta stiska izhaja. Tega pa meščanski socializem ne sme vedeti, ne sme si razlagati stanovanjs-ke stiske iz obstoječih razmer. (Karl Marx in Friedricb. Engels, Zbrana dela, knjiga IV, 0 stanovanjskem vprašanju) VOLINE 0 boljševiški oblasti v Kronstadtu Že od začetkaleta 1918 naprej se je delovno prebivalstvo Kron-stadta po temeljitih debatah na številnili zborih odločilo, da bo začelo s ,,podmžbljanjem hiš in stanovanj". Najprej je bilo treba dobiti pomoč in soglasje lokalnega Sovjeta; potem pa je bilo treba ustvariti merodajen organizem, ki bi skrbel za preštetje in ocenitev hiš in prostorov, za čim bolj pravično porazdelitev stanovanj, njihovo uspospbitev in vzdrževanje. Ta organizem pa naj bi tudi ustanovil posebno servisno službo za po-pravila, za novogradnje itd. Zadnje masovno ljudsko zborovanje je dokončno zadolžilo nekatere člane Sovjeta — leve revolucionarne socialiste in anarho -sindikaliste — naj to vprašanje sprožijo na prihodnjem plenarnem zasedanju. V tem času pa je bil sestavljen projekt z vsemi podrobnostmi in pooblaščeni predstavniki so ga izročili biroju Sovjeta. Prvi člen projekta se je glasil: ,,Odslej naprej se odpravlja pri-vatna lastnina na področju zemljiških in stanovanjsih dobrin." Ostali členi so to podrobneje razlagali: — Upravljanje vseh stanovanj je odslej naloga ,,Hišnih komitejev", ki jih izvolijo skupnosti stanovalcev; — o pomembnejših problemih, ki se tičejo kake bivanjske zgradbe, bodo razpravljali in odločali občni zbori stanovalcev; — o pomembnejših problemih, ki se tičejo cele četrti, bodo raz-pravljali občni zbori njenih prebivalcev; izbrana bodo jedra ,,Četrtnih komitejev"; — ,,Okrajni komiteji" se bodo ukvarjali s problemi na ravni okraja; — in končno, delegati iz vseh mestnih okrajev bodo tvorili ,,Izvršni mestni biro Hišnih komitejev", ki se bo ukvarjal s problemi cele-ga mesta. Tisti člani Sovjeta, ki so bili boljševiki, so zahtevali, naj se disku-sija o projektu podaljša še za osem dni, in sicer zaradi pomemb-hosti problema, ki je zahteval poglobljeno analizo. Ko je Sovjet sprejel to odložitev, so se boljševiški predstavniki takoj napotili v Petrograd, da bi tam dobili navodila iz ,,Centra". Na naslednji seji so boljševiki zahtevali zavrnitev predlaganega projekta. Izjavili so, da je možen pristop k tako pomembnemu problemu samo v okviru cele države in da je Lenin že na tem, da bo pripravil dekret o tem vprašanju in da je celo v interesu stvari same, če Kionstadtski Sovjet počaka na navodila iz Centra. Levi revolucionarni socialisti, maksimalisti in anarhosindikalisti pa so zahtevali takojšnjo razpravo in so s svojim predlogom tudi prodrli. Med razpravo je skrajna levica poudarjala nujnost glasovanja takoj po diskusiji in takojšnjo realizacijo projekta, če bo seveda sprejet. Boljševiki in social-demokrati (menjševiki) so se takoj združili v ,,skupno fronto", se dvignili in zapustili dvorano. Njihovo reakcijo je spremljalo ironično ploskanje, pomešano s klici: ,,No, pa smo tam: poglejte, kako so se združili!" Neki delegat maksimalist je skušal normalizirati položaj in je predlagal, naj bi glasovali za vsak člen projekta posebej, kar naj bi boljševikom omogočilo, da bi se vrnili in sodelovali pri glasovanju ter tako zbrisali mučen vtis, ki ga je naredil njihov odhod. Namreč vtis, da so proti odpravi privatne lastnine. Predlog je bil sprejet. Medtem so tudi boljševiki ugotovili slabost svoje taktike. Vrnili so se na svoja mesta in glasovali za prvi člen: ,,Odslej naprej se odpravlja privatna lastnina na področju zemljiš-kih in stanovanjskih dobrin." Z njihove strani je bilo to glasovanje stvar ,,principa". Ko pa so delegati prešli na razpravo o členih, ki so obravnavali sredstva takojšnje uresničitve tega principa, so boljševiki znova zapustili dvorano. Zanimiva podrobnost: nekateri boljševiki so menili, da se je glede tega vprašanja nemogoče podrediti ,,partijski disciplini". Ostali so na svojih mestih, sodelovali v razpravi in glasovali za projekt. Izjavili so, da so bili sem poslani od svojih volilcev, ki so bili zahtevali* naj glasujejo za takojšnjo uresničitev projekta. Kljub temu pa so bili, na svoje veliko presenečenje, izključeni iz partije zaradi ,,anarho-sindikalističnih" odklonov. Projekt je bil izglasovan. (...) Komiteji (bišni, četrtni itd.) so bili kmalu ustanovljeni in začeli so z delom. Projekt se je začel uresničevati. Princip ,,Vsak stanovalec ima pravico do dostojnejšega bivališča" je postal resnič-nost. Predstavniki komitejev so obiskali, ocenili in prešteli vsa bivališ-ča, in sicer z namenom, da omogočijo čimbolj pravično porazde-litev. Ponekod so odkrili strašne luknje, kjer so se stisklai nesrečniki, včasih več družin v enem samem prostoru, drugje pa so stanovanja z desetimi do petnajstimi sobami, sončna in udobna, zasedali posamezniki. Direktor inženirske šole, samec, je denimo živel v razkošnem apartmaju z dvajsetimi prostori. In ko je prišla k njemu komisija, da bi popisala njegov apartma in mu zmanjšala njegov ,,življenjski prostor" na račun nekaj nesrečnih družin, ki so jih rešili iz njihovih nezdravih brlogov, je direktor ostro protestiral in to dejanje označil kot ,,navadno razbojništvo". Kmalu so bili vsi tisti, ki so napolnjevali nezdrave barake, smrdljive mansarde in nesnažne kleti, razporejeni po bblj zdravih in udobnih stanovanjih. Preuredili so tudi nekaj hotelov. Vsak Okrajni komite je organiziral delavnice, ki so skrbele za popravila in urejanje stanovanj. Te delavnice so delale z velikim uspehom. Kasneje je boljševiška vlada uničila to organizacijo in zbrisala vse njene graditeljske začetke. Upravljanje stanovanj je prešlo v roke popolnoma birokratski instituciji, centralizirani z vrha. Ime-novala se je ,,Centrala zemljiških in stanovanjskih dobrin", dodelje-na pa je bila ,,Svetu narodnega gospodarstva". Ta ,,Centrala" je postavila v vsaki hiši, okraju in okrožju svojega funkcionarja ozi-roma, bolje rečeno, policaja, ki je bil zadolžen predvsem za nadzor vhodov in izhodov posameznih hiš; poleg tega je moral naznaniti vsako selitev prebivalcev iz določene četrti, naznaniti vsako kršitev zakona o prenočitvah in predpisov o prepustnicah, moral je tudi naznanjati vse ,,sumljive" itd. Izšlo je več birokratskih in sterilnih dekretov. Vsa opravljena dela, vse konkretne pozitivne naloge, vse to je bilo uničeno in zavrženo. Prebivalstvo, ki se je prej tako intenzivno angažiralo, ni več smelo sodelovati (kot se je to zgodilo tudi na drugih področ-jih), vse skupaj se je pogreznilo v stanje pasivnosti in stagnacije. Najboljše zgradbe so rekvirirali za birokratske službe Države, za stanovanja funkcionarjev itd. Ostala bivališča, ki so jih. bolj ali manj prepuščali njihovi usodi, pa so spet padla na mizerno r aven. (VOLINE, 0 boljševiški oblasti v Kronstadtu) Kot ilustracijo k Engelsovim tezam objavljamo tekst o konkret-nih implikacijah revolucionarnih teorij o stanovanjskem vprašanju. Kot so bralci že sami opazili, gre za izseček iz kratkotrajnega živ-ljenja in dela revolucionarnega mesta Kronstadt, zibelke (po Leni-novih besedah) oktobrske revolucije. Leta 1918 je v Kronstadtu revolucija doživela svoj veličasten vzpon in začela dosledno uveljav-ljati oblast sovjetov ter jo pripeljala vse dq uresničenja resničnih idej samoupravljanja. Leta 1921 pa je bila ta revolucija krvavo zadušena s strani Trockega in njegove armade. V pokolu, ki je sledil porazu hrabrih branilcev Kronstadta, je padlo več kot osemdeset tisoč ljudi, večinoma žensk in otrok. Dolihokefalen mladenič njegov nazor je še vedno vladimir Dolihokefalna mladenka njen vzor je bila idealna ženska Težko je začeti stavko! Ona je še vedno stah na nogah, čeprav ni klecnila, kje še, da bi sedla. Pa kam naj bi sedla? Na svojo rit? Hodil sem naravnost proti Njej, vendar odločno. Ne da bi se hvalil, a Ona še kar stoji. Stojiš, a, ji rečem. Še enkrat hodim proti Njej — hodec. Dva koraka pred Njo se ustavim. Še enkrat hodim proti Njej. A ne zaman, uspehje neizogiben, vedrio bliže sem ji, z vsakim korakom bliže. Pomislim: še dva koraka. Pomislim, da včasih kaj pomislim. Mogoče se je zašopala, zato stavka. Pomislim! iŠe zjutraj je letala od cvetke do cvetke, kopala se je v sončnih žarkih, pozibavala se je na valovih vzburkanih, kradla ideje, češnje zobala, svoj lastni znoj švicala. Le zakaj stavka? Čim bolj hodim, tem bolj blizu sem ji. Še vedno kaj pomislim, a že manj kot prej. Bržkone je to silovit tempo. Pa misliš, da se je kaj spremenilo? Ona še kar naprej stoji, jaz pa vse to vidim. Ko tako hodim, prispem do nje. Ustavim se dva koraka pred Njo, a vendar rečem: Zakaj stavkaš? Meči so žvenketali, kopja so se lomila, da je kri tekla v potokih. Na levi strani, na vrhu griča, ki se je zgubljal proti severozahodu, gledano od jugozahoda, so sedeli slaboumni in se smejali. Noben petelin ni zapel, tudi ni bilo slišati kaj podobnega. Le smeh slaboumnih je padal na prizorišče. Bilo pa je to prizorišče, da svet še ni videl takega — en sam dogodek, do koder je segal pogled. Pa je bilo še veliko gričevjod naokoli, vendar so si slaboumni izbrali ravno tega. Mogoče so sami tako hoteli, mogoče je tako hotela usoda — TOJED,EJSTVO! Bilojihje pet. Nekdo je bil najdebelejši med njimi. Ta reče: Če bo zmagala Ona, nas bo šest. In vsi so se smejali. Dalje so se dogodki razvijali takole. Ona je obvladaJa prizorišče, to pa je slaboumne zelo prizadelo. Vsi so zboleli in začeli umirati, še posebno v zadnji fazi. In v zadnji fazi so žal tudi vsi zares pomrli. vešče polkna klobuk sol včasih steklo včasih pa reči prstom da so jih rodile dlani reči dlanem dasojihrodileroke reči hrbtu dil brez zveze je reči prstom da so jih rodili nohti ZASNOVE PRILOGATRIBUNE PRVO ZASEDANJE UNIVERZITETNE KONFERENCE ZKS Dne 4. decembra 1973 je bilo 1. zasedanje univerzitetne konfe-rence ZKS Ljubljana. Konferenca je sprejela poročilo o idejno-politični dejavnosti ZK na ljubljanski univerzi, poročUo aktiva komunistov pedagoških delavcev FSPN o dejavnosti ZK in njenih ukrepih po 29. seji CK ZKS, izhodišča za akcijski program univer-zitetne konference ZK ter izvolila nove organe konference. Objavljamo v celoti poročilo o idejno-politični dejavnosti ZK na ljubljanski univerzi in izhodišča za akcijski program univerzitetne konference ZK v Ljubljani. IZHODIŠC A ZA AKCIJSKI PROGRAM UNIVERZITETNE KONFERENCE V LJUBLJANI, SPREJET NA ZASEDANJU DNE 4. DECEMBRA 1973 Hitrejše uresničevanje ustavnih sprememb na visokošolskih zavodih ter inštitutih je stalna naloga organizacij ZK, zato naj se njihovi delavci in študenti objektivno seznanijo z vsebino teh sprememb, konkretne rešitve pa naj izražajo interese tako peda-goških in drugih delavcev kakor študentov, usklajene z družbe-nimi potrebami. Ne glede na organizacijske rešitve pri oblikovanju TOZD se morajo komunisti zavzeti za tak sistem samoupravljanja, ki bo omogočal sodelovanje in soodločanje vseh kategorij zaposlenih in študentov. Ne glede na pravno opredelitev statusa študenta kot delavca se je treba zavzemati za neokmjeno vključevanje študentov v samoupravni sistem na visokih šolah ter za temeljne materialne osnove za študij (za štipendije, študentske domove itd.). Odnosi med pedagoškimi delavci in študenti morajo temeljiti na socialis-tični enakopravnosti. Pravice pedagoških delavcev — razen pra-vic iz delovnega razmerja - in študentov so načelno enake, ne pa po naravi njihovih dolžnosti. Možna nasprotja med njimi naj se rešujejo enakopravno in konstruktivno. Uresničevanje ustavnih dopolnil bo doseglo svoj namen z reše-vanjem vrste vsebinskih in materialnih vprašanj visokega šolstva ter inštitutov: tako z modernizacijo študija, s temeljito preo-brazbo študijskih programov, z vključevanjem študentov v peda-goški in raziskovalni proces ter z ustreznimi materialnimi sred-stvi za uspešnejšo pedagoško in raziskovalno dejavnost. Komu-nisti si moramo za vse to nenehno prizadevati. Posebne napore velja posvetiti prizadevanjem za večjo učinko vitost študija in idejnosti pouka. Komunisti si moramo prizade-vati za oblikovanje sanacijskih programov, ki naj omogočijo večjo učinkovitost vseh oblik visčkošolskega študija. Vse organizacije ZK so dolžne skrbeti za izboljšanje idlejnosti visokošolskega pouka, za razširitev in poglobitev marksisttičnega izobraževanja v okviru celotnega učnega procesa. Zato b