BEL PES Azuma  Kondo
Pred njim
je bila hladna miza
in tam. na drugi strani
je bilo dekle
z nasmehom kot otrok.
Nista bila zaljubljenca, pa sta se vendar ljubila. Se včeraj sta si bila tuja, pa ju je naključje zvezalo. Ko on odšteje par bankovcev, bo s tem konec te male Ijubezini.
Pomolila je dlan čez mizo,
mehko dekliško dlan.
Tam daleč nekje so kipeli in padali
položni griči
in modra reka je počasi šumela mimo njih
prizorišče njene rodne vasi.
On je začutil
nenadno bolečino v hrbtu —
dekletovo domotožje
je teklo skozi njegovo telo kot bel pes.
299