728
Oto Zupančič: Zimski žarki.
Zimski   žarki,
Zložil Oto Zupančič. 1.
ad mestom belim dremlje težek,               In v njega blaženost,
Oblačen dan.                                                Njega sijaj
Po ulicah se opotekam jaz,                       Nekdaj, nekdaj . . . Obupa pijan.
. . . Ti bela lilija
Vograjku varnem na zelenem holmci!
V  srebrno čašico svetlobo zlato Si stregla ob žarečem solnci.
Ti verovala si
V  nebeški raj
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj, Zelja cvetočih in kipečih nad, Nad njim so letali mrakovi črni. A jaz sem plakal in iztezal roke,
A zdaj, a zdaj . . .
Nad mestom belim dremlje težek, Oblačen dan,
Po ulicah se opotekam jaz, Obupa pijan.
Bil se na prsi, padal v rosno travo —
Zaman — izgnan:
Iz teme bliska se kerubov meč!
In nikjer, nikjer tolažbe
Duši ni potrti.
Stud v življenju, gnus v nasladah
A po smrti ?
Bo-li duh v višine vzplaval, V blaženi, razkošni Eden?
Divje polje duša moja,
Sili k tebi — daleč, daleč —
Albertina.
In oblaki hudourni In vetrovi šumni, burni Dušo mojo spremljajo K tebi, Albertina.
Okna so zažvenketala, Vzganile so se gardine, Luč na mizi je vgasnila — Duša moja planila je K tebi, Albertina.
Bo-li po teminah taval, Luči željen, a nevreden? Bo-li pod gomilo spaval Sen nevzdramen, pokoj vedcn?
Ah, ne dajte mi pištole — Jaz sem preveč radoveden . . .
Ti si moja, ti si moja! Kaj trepečeš? Ti si moja! Daj, napolni vnovič čašo, Da se peni, da iskri se — Vriskajoča duša moja Pije jo na dušek ves.
In pijana spet se vrne Ven, v viharja črno grozo, In pijana blodi z vetrom Nad šumečimi lesovi, Nad bučečimi valovi Prosta, prosta!
Aleksandrov: Ah, ti bori . . .
729
Jaz hočem, hočem!
V visokem loku je zakrvavel Polnočni vzduh . . . Mrakovi so zbežali, S perotmi plašno frfotajo . . .
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj:
Plameni so podili se po njem.
Aj, to je bila divja orgija,
To bil je bakhanal  nebrzdanih strasti!
Deviške brezice — kako žare!
Parfumovane tamariske in
Aristokratsko samujoče teje
Kot bi viseli zlati sadovi, Jasni sadovi z golih vej  .  . . Kot bi vabili in se ponujali: Trgaj in jej!
Udale so se vročemu objemu. In v nunskih srcih spokornic cipres Zavrelo je pregrešno poželjenje — Proč samostanska halja, pajčolan!
Minilo je. Pepela vročega Si trosim na razmršene lase.
Ni treba, kerub!
Čemu nazaj na pusto pogorišče?!
5.
Absintsko-meglen večer na Ringu.
Luči, luči! Bisernih žarkov! Več, še več! Do vrha! Dajte mi čašo polno svetlobe Ex! To se pravi: do dna!
Trgal bom trgal z rokami željnimi Jasni, zlati sad, In utešil bom svojega srca Koprneči glad.
. . . Srce, ti moje mlado srce, Ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno, Vase veruj!
Ji
Ah, ti bori . . .
h, ti bori, moji bori Vnovič zaduhteli so, Glasno na zeleni gori Ptički jim zapeli so. -
In potočka pesmi rahle V dalji so pojemale, Vetrnice se nadahle Ob-njih so objemale.
Vnovič skozi temne veje Solnce je prodiralo, Vedno slabše, počasneje, Kakor da bi vmiralo. —
Ah, pihljali so, vršali Vetrci lahno, lahno — Tiho bori tu so stali, Plul mir božji nad zemljo
Aleksandrov.