NEKAJ PRIPOMB K PRIDEVNIŠKEMU STOPNJEVANJU
1. Poleg običajnega pridevniškega stopnjevanja, ki izraža večjo oziroma največjo
mero primerjane lastnosti, je mogoče tudi stopnjevanje, pri katerem se primerjana lastnost zmanjšuje. Naša slovnica ga imenuje stopnjevanje navzdol in pripominja, da zanj ne uporabljamo posebnih obrazil, ampak ga opisujemo z manj, najmanj. Slovnica navaja tri primere: Bodi no malo manj siten! Izmed vseh je najmanj delaven naš razred. Kaj bi govoril, kdo je pridnejši, kvečjemu, kdo je manj len!
Vendar to ni edini in tudi ne najpogostejši način stopnjevanja navzdol. Pri pridevnikih, ki jih lahko stopnjujemo z obrazili in imajo svoje pomensko nasprotje, je navadno drugače. N. pr.: Poleti so dnevi dolgi, jeseni so krajši, pozimi pa najkrajši. Torej: dolg — krajši — najkrajši. Nikomur ne bi prišlo na misel, da bi tu stopnjeval dolg '— manj dolg — najmanj dolg. Podobno: Najstarejšemu sinu je bilo 20 let, mlajšemu 18 in najmlajšemu 17 let. Torej: najstarejši — mlajši — najmlajši. Andrej je še mlad fant, Borut je starejši, Mitja najstarejši. Torej: mlad — starejši —¦ najstarejši. Med je slajši ko pelin. Slajši tu ni komparativ k sladak, ampak k grenak. Tako bi lahko še naprej naštevali primere z različnimi variantami stopnjevanja navzdol, pri čemer bi si s prislovom manj, najmanj nič ne pomagali.
Pridevnikov, ki imajo svoje pomensko nasprotje, torej navadno navzdol ne stopnjujemo z manj, najmanj, ampak s stopnjevano lastnostjo nasprotja.
Imamo pa še drugačne primere: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi. — Vreme je to pomlad manj ugodno kakor lani. To pomlad imamo najmanj ugodno vreme zadnjih let.
Ce bi skušali nadomestiti manj strašen in manj ugoden s kakim pomensko nasprotnim adjektivom, recimo s prijetnejši in neugodnejši, bolj neugoden, slabši, bi se smisel stavka spremenil. Živeti v sužnosti je strašno in tudi ležati v črni zemlji je strašno (to še zdaleč ni prijetno), toda prvo je nekoliko hujše. Vreme je bilo ugodno lani in je bilo ugodno letos (nikakor ni bilo slabo), samo lani je bilo še nekoliko bolj ugodno. Pač pa ne bi mogli reči: Med je manj grenak ko pelin, ker se tu primerjata dve skrajnosti.
Raba manj, najmanj je torej pri stopnjevanju na mestu, kadar hočemo poudariti majhno razliko med primerjanimi lastnostmi, ki še ne dobivajo značilnosti svojega nasprotja. Takšni so tudi primeri, ki jih ima naša slovnica. Cepa hočemo izraziti samo smer stopnjevanja, stopnjujemo adjektiv nasprotja, četudi med primerjanimi lastnostmi ni velike razlike. N. pr.: Ta smreka je le malo manjša od one. Ce rečemo: Ta papir je dober, oni pa je slabši, smo s tem povedali samo to, da gre za dve različni kvaliteti papirja Ce pa rečemo: Ta papir je dober, oni pa je manj dober, to pomeni, da sta obe vrsti papirja dobri, le da je ena za spoznanje slabša.
Včasih rabimo komparativno obliko, ne da bi sploh kaj primerjali, pač pa želimo približno označiti ne večjo, ampak nekoliko manjšo mero lastnosti: krajša povest je daljša kakor kratka, povrSnejši opazovalec ni bolj površen, ampak skoraj površen, novejša književnost ni bolj nova, ampak sega nekoliko, ne daleč nazaj, mlajši gospod je nekoliko zrelejši gospod, nižji uradnik ne stoji niže kakor nizek uradnik, ampak je samo nekje na spodnjem koncu uradniške lestvice itd.
2. Obe naši povojni slovnici dovoljujeta stopnjevanje z bolj, najbolj samo pri adjektivih, ki jih ne moremo stopnjevali z obrazili. Izjeme so le primeri s posebnim poudarkom ali slogovno posebnostjo. Breznik — pri roki imam 4. izdajo njegove .':lovnice — tega nikjer izrecno ne predpisuje. Iz tega bi se dalo sklepati in tudi ni dvoma, da se je stopnjevanje z bolj, najbolj močno razširilo, slovničarji pa so čutili potrebo, da to zajezijo. Vendar ni najmanjšega razloga za omejevanje, ki ga pred-. pisuje slovnica. Raba bolj topel je prav tako pravilna kakor toplejši in sicer zato, ker je danes v knjižni slovenščini vsesplošno v navadi. Ne bi sicer trdili, da sta obe
157.
obliki vedno enako dobri, toda jezikovnemu čutu posameznika je treba prepustiti, da se odloči, kaj je v danem primeru bolj neprisiljeno in zato lepše. Vedno bolj pogosta raba opisnega stopnjevanja je v skladu s težnjo po poenostavljanju oblik, ki je živa v vsakem jeziku. Zato bi bilo zelo nesmiselno in tudi neučinkovito, če bi tej težnji nasprotovali. Za tvorbo komparativa imamo vrsto obrazil, ki vrhu tega bolj ali manj oddaljujejo pridevnik od izhodiščne oblike, n. pr. tanjši, nižji, globlji, srečnejši itd. Neprimerno bolj udobno je za jezik, če ostane izhodiščna oblika (pozitiv) nespremenjena in se doda samo bolj, najbolj. Zato se taka oblika komparativa tudi čedalje bolj uveljavlja. Na podoben način se je jezik v davnini osvobodil n. pr. nekaterih oblik s posebnimi obrazili za čase, zdaj pa smo v slovenščini priča izumiranju nekaterih participov, ki jih nadomeščamo z opisovanjem.
3. Po nepotrebnem omejuje slovnica tudi besedice, ki nam služijo poleg komparativa za primerjanje. Medtem ko so pri Brezniku na voljo trije členki: ko, kot in kakor, sta obe povojni izdaji slovnice kot izpustili. To je tembolj nerazumljivo, ker uživa kot v SP 1950 še nadalje nezmanjšane pravice. Ta členek je tako splošno razširjen — samo nekateri dialekti ga nimajo — da je ni sile, ki bi ga mogla izkoreniniti. Kadar pa je stvar taka, ima seveda zmerom jezik prav, ne slovnica. Ker pa je v isti slovnici pri neresničnih primerjalnih odvisnikih kot vendarle uporabljen (n. pr. kot bi mignil, izgine vse z mize), je prav mogoče, da je kot v poglavju o rabi pri-memika pri stopnjevanju izpadel zgolj po naključju. Boris Urbančič