Kaj je dala Vidova Rezika za svoje stariše?
i.
"1||| o, kar vam mislim sedaj povedati, preljubi, sem j||| sam doživel in bil priča, zato me le pazno po-;?H* slušajte.
^             Kočar Vid je ležal na smi'tni postelji. Čutil
je, da se mu bliža zadnja ura. Povedati vam moram, kdo je bil ta Kočar Vid? Bil je velik siromak. Ni živel morda v kakem mestu, ne, njegova koča je stala tam gori nekje v znožju gorenjskih planin, konec prijazne vasice Ž. Pa nikar ne mislite, da je sam pre-bival v tisti revni koči, kakor medved v svojem brlogu; Vid je imel tudi družino: bili so notri mati Vidovka in štirje otroci; najstarejši otrok je bila Rezika, kateri je bilo šestnajst let, za njo brat Ivan, star štirinajst let, potem pa še dve sestrici, Katarina, stara dvanajst in najmanjša, Lizika, stara še-le dve leti. Rezika pa ni bila vedno doma; ko je bila stara petnajst let, šla je že služit k tujim ljudera. Pa šla je z veseljem ; vsak denar, ki ga je zaslužila, dala je domov ljubim starišem. In , stariši so bili tudi potrebni. Oče Vid so bili bolni že j več ko eno leto; niso se mogli ganiti s postelje. Pa kakšno posteljo menite soimeli? Mehka ni bila, ampak trda, ker bili so tako ubožni; ležali so na trdi plevnici. Uboga tnati Vidovka bi jim bili radi postregli, ako bi bili imeli s čim. Pa bila je grozna revščina v koči. Otroci lačni, oče bolni, sirota mati si niso vedeli pomagati; vedno so prosili Boga, da bi jim poslal pomoč. To je
..Angeljček" Vlf.                                                                                           1
2               ^^H
še dobro, da so imeli vsaj Reziko; s krajcarji, katere je Rezika prinesla domov, kupili so bolnemu očetu čisih malo jube; nekaj so dali pa dobri ljudje. A sedaj pa niso mogli oče Vid nič več jesti: «Umrl bom», izdih-nili so, in otroci so milo zajokali; prišla je bila tudi Rezika domov k smrtni postelji očetovi. Prišli so še enkrat mašnik s sveto popotnico in so jo dali bofriiku zavžiti. Ko so bili lepo z Bogom spravljeni, poklicali so vso družinico še enkrat k sebi; obrnivši se k otrokim, i naročili so jim še enkrat: «Otročiči moji, ubogajte mater. četudi mene ne boste več imeli. Ljubi Bog vse Tidi, in natanko ve, kdaj ne vbogate.» In nazadnje so pri-jeli še Reziko za roko ter so ji rekli s slabim glasoni: «Rezika, ostani še naprej tako dobra; tako mlada si še, pa si že skrbela za-me in ves zaslužek svoj si dala za-me. Bog ti povrni, dobri otrok !» Vsi so jokali. Prišla je pa noč, in po noči so umrli Vidov ode v tisti ubcžni kočici.
čez dva dni so jih pokopali. Videl sem pogreb. Bil je silno lcp jesenski dan. Solnce je še gorko sijalo in visoke gorenjske gore so se svetile v daljavi. Tam od vasi Ž. pa so nesfi siromaka Vicla pokopat, in za rart-vaško rakvijo so ihtele mati in zapuščene sirote.
II.
Pogreb je bil že minil; drugi Ijudje so se poiasi razšli s pokopališča, najdalje so ostali Vidovi na grobu očetovem in molili za njih dušo. Slednjič opomriijo mati: «Otroci, treba bode iti domov!» Vstanejo in mdče odidejo. Po potu bi bila mlajša sestrica rada kaj vpra-šala starejšo Reziko, pa ker je videla, kako so mati in ona žalostni, ni si upala. Molče pridejo domov v staro kočo. Bila je prazna, očeta ni bilo več. Vidovka se vsede vsa utrujena na klop, solze jej zalijo oči. «Otroci, kako hočemo zdaj začeti? Ničesar nimamo.» Tudi Re-zika je bila žalostna, ko je videla mater jokajočo, toda dobra hčerka je imela pobožno srce in je zaupala v Boga. «Mati, nikar preveč ne žalujte; saj ste me sami večkrat učili, da imamo dobrega Očeta v nebesih, ki skrbi za vse stvari po očetovsko. Ker nam je vzel očeta.
bel bo gotovo on sam za nas. še za vrabce, ki zunaj kajo, tako lepo skrbi, da imajo vedno dovolj jesti, 'ovo ludi nas ne bo zapustil.»
«Prav govoriš, ljuba hčerka; čeprav so umrli oče,
imamo vsi pravega in najboljšega Očeta v nebesih. , nam bo odvzel vse nadloge.   Zgodi se tvoja volja, ;or v nebesih, tako na zemlji, tako hočemo vsi skupaj  J fno moliti.M
«In pa pridno delati«, pristavi Rezika. «Ljubamati,
grem še danes nazaj v službo, in hoČem biti zvesta pridna in poslušna; nekaj si že prislužim, in vse to a dala vam,  da boste laže skrbeli za mlajši sestriei
«Jaz pojdem pa k botm za čevljarja se učit», za-
....>>e Ivan, «obljubili so mi že, da čez en mesec začnemo.
In potem bom  tudi jaz kaj zaslužil in vam pomagal.»
Tako sta obetala dobra olroka,  kaj hočeta storiti
mater. Mati Vidovka pa so bili ginjeni od tolike Iju-
ni svojih otrok in so na tihem prosiJi Boga,   da bi
irom taka ostala.
Še tisto popoldne je šla Rezika nazaj v službo in i)O  potu  molila  za  rajnega   očeta ter delala  trdne pe,  kako  marljivo bo služila  svojemu gospodarju, < l)i le več zaslužila za ubogo mater. Toda pregovor vi: Človck obrača, Bog pa obrne. Tako se je zgodilo I ¦i tukaj.                                                                       I
IIL    .     . m
Ni še preteklo celih stirinajst dni po očetovi smrti, | zboli Vidovim druga hči Katarina. Začelo se jej je blesti: imela je vročinsko bolezen. Hudo je bilo ubogi niateri, videči, koliko hčerka trpi, a najhujše jim je bilo to, ker jej z ničemer niso mogli postreči, da, niti zclrav-nika si niso upali poklicati, ker so mislili, da ne bodo mogli plačati stroškov. Najbolj so pomoCi iskali pri Bogu, in so vedno vzdihovali k Njemu: «Ti si naš najboljši '"''¦>¦. ti skrbi tudi za moje uboge otroke». Katarini se cs začelo zdravje vračati in že je vstajala in počasi liuiiila po hiši in lazila tudi že okrog hiše. Toda med tem časom se je približala zima; Katarina se ni dosti varovala, z nova se je prehladila in morala se je zopet
1*
4
vleči, in z nova je začela hudo blesti in. mešati se, in mislili so, da bo kar ugasnila. Velika vročina jo je ku-hala. Ko so Ijudje zvedeli, da imajo pri Vidovi.i vro-činsko bolezen, ni si upal nihče k njim; otroci so si plašno dopovedovali: ceVidova Katra ima vročino«. Od daleč so se bali hiše, misleč, da bo vročina kar na-nje skočila, ako bi šli blizu hiše. Le Rezika se ni bala vro-činske bolezni; ako je le mogla, je pritekla posfledat sestrico in potolažit mater. Toda Katra ni dolgo bila sama bolna, kmalu je nalezel od nje bolezen tudi neko-liko starejši brat Ivan. Začel se je tudi on mešati; moral je ležati. Uboga mati so jokali in stregli bolniioma. časih jim je kaka dobra soseda prinesla kako stvir, da so jima jo dali.
Tudi sedaj je večkrat pritekla Rezika, in če je le mogla, prinesla s sabo kako jedilce, da bi imela uboga bolnička. Prosila je pa tudi mater, naj se vamjejo, da še oni ne zbole, kajti če oni zbole, kaj bodo počele sirote? «Bode že nebeški Oče poskrbel, saj tudi za \rabce na polju skrbi», odgovarjala jej jc skrbna ženica, niati Vidovka. In res, česar se je dobra Rezika tako bala. to je prišlo. Okna Vidove koče so bila vedno zaprta; nihče jim ni svetoval, da bi kočo prezračili; zrak je bil v njej ves zastrupljen od bolezni. Dobrega zraka je prillo le toliko notri, kolikor si je sam našel pot skozi Iuknjice in razpoke pri vratih in oknih. To ste pa že sanii ob-čutili, ljubi moji, kadar vam je kak slab duh udiril v nos, da se vas je lotila kakor omotica; vzduh izraki v Vidovi koči pa ni bil le slab, ampak kar nekafco za-strupljen. Lotila se je torej bolezen tudi matere, tudi mati so se morali vleči na posteljo; noge jih ni3'> več nosile. Zraven njih na postelji je ležala najmlajša ličerka Lizika. Sedaj ni bilo nikogar več, ki bi raogel streči bolnikom; mati, ki so bili do sedaj noč in dan na nsgah, da so dajali vode ali mleka bolnikoma, sedaj so bili bolni sami. Nihče se pa ni prav upal noter v to hišo, polno bolezni. A česar si drugi niso upali, upala si je naša junaška Rezika. Povedala je gospodinji, da je loma vse bolno. «Pustite me za toliko časa, da mati ozdtavi«, prosila je. In šla je in preselila se je zopet domov.
™'                          IY.
Kmalu se je razvedelo, da je Vidova Rezika prišla domov in da sedaj sama skrbi za vse, za mater, za brata in obe sestrici. Vsi so jo hvalili, kako pogumna in dobra je. Matere so pravile svojim otrokom: «Otroci, glejte, taki bodite, kakor Vidova Rezika, ki tako lepo streže bolni materi in bratcu in sestricama.«
Neko popoldne napravim se tudi jaz proti Vidovi koči. Velik sneg je ležal po gorah in nižavah. Pridem pred kočo in odprem vrata. 0, ljubi moji, kak pogled se mi je odprl! Na postelji so ležali mati Vidovka v hudi vročini; zelo se jim je bledlo, in nič me niso po-znali; kar sami za-se so govorili nerazumljive besede. K njim se je stiskal ubogi otročiček, mala Lizika, in jokala, inklicalaje: «Mama, mama!» Pa mama se niso ogrlasili in revica ni vedela, da so za smrt bolni. Pa komaj postojim en trenotek, kar zaslišim stokanje izza mize. Pogledam in vidim, da ste tam dve posteljici, na eni leži Ivan, na drugi pa sestra mu Katarina. Kar ža-losten sem postal, ko sem videl tako revščino in bo-lezen Toda nisem mogel biti dolgo žalosten. Od postelje do postelje namreč je hitela dobra Rezika in ponudila vsakemu kaj; najmanjši sestrici žlico kave, drugi sestrici malo mleka, bratcu malo juhe, ki jo je dobila od dobrih sosedov, mami slednjič kapljico vode, ker oni so bili najslabejši in niso mogli nič vžiti. A vse to je delala s takim veseljem, da se jej je kar na obrazu brala za-dovoljnost in mir srca.
«Rezika, kako moreš biti vendar tako vesela v tej žalosti?« vprašam jo začuden.
«0h, zakaj ne bi bila vesela«, odgovori mi, «saj mi vest pravi, da dobro delam».
«Ali se nič ne bojiš, da tudi ti oboliš in umrješ ?»
»Bolezen in smrt ne pridete, če Bog ne dopusti», odgovori modra deklica.
«Res je to; a povej mi vendar, ljuba Rezika, s čim se vendar tolažiš vse te dni, ko moraš noč in dan čuti pri bolnikih sama?»
«0, častiti gospod«, odgovori mi, «mnogo tolažbe imam.   Posebno pa me tolažijo tri reči.    Najprej vem,
6
da spolnjujem voljo božjo, če strežem ubogi materi. Saj Bog ukazuje otroku: ,Spoštuj očeta in mater. da boš dolgo živel in ti dobro pojde na zemlji'. Bog tirja od otrok, da v bolezni ne zapuste starišev, ampa* da jim pomagajo in za-nje molijo. Ako torej strežem ma-mici, spolnjujem božjo voljo, in to mi daje veliko slad-kost. Drugič pa imamo tam-le v kotu bridko martro. In vidite, kadar pogledam na križanega Jezusa, in se spomnim, kako je on življenje dal za vse ljudi, pa mi vest pravi, da moram tudi jaz biti pripravljena življenje dati za mater, ako bi bilo treba. Tretjič pa se spominjam, koliko je naša ljuba Mati Marija trpela, ko je pod križem stala, in vidim, da to moje trpljenje ni nič proti njentmu. In zato vse to darujem Bogu, pa sem vedno vesela.» «Rezika, ti boš enkrat gotovo srečna, ker tako spoštuješ svoje stariše.« To sem rekel in sem stopil iz koče. Zdela se mi je dobra Rezika kakor angelj, ki streže ubogim ljudem; tako nedolžna in ponižna deklica je oila.
Y.
Nekaj dni potem je zapel mrtvaški zvon v vasici Ž. Ljudje so precej vedeli povedati, da je umrla Vidcvka tam gori v Vidovi koči. «Bog ji daj večni mir in pokoj !> molili so dobri ljudje za-njo, nekateri pa so z glavo zmajevali, češ: «Kaj bodo počele sedaj sirote, brez očete, brez matere, in najmlajša stara še-le dve leti ?» Lahko si mislite, mladi čitateljčki tnoji, koliko je trpela sedaj uboga Rezika!
Kakšna žalost je bila doma v listi revni kodci! Mati so ležali mrtvi, mali bolniki so bili sicer neko iko okrevali, a ne do dobra. Najmanjša, Lizika, se je še vedno stiskala k materi, ker sirotica ni vedela, da so mrtvi; druga dva bolnika pa sta jokala na svojih poste-ljicah za dobro materjo: «Mar bi bil jaz umrl ratsto matere«, vzdihoval je Ivan. «0 kam bomo šli sedaj brez matere«, tožila je Katarina. Rezika sama se je šc driala po koncu. Pokleknila je pred podobo križanega Jezjsa ter molila za dušo rajnce matere. Milo se jej je storilo, ker mati niso nič slovo mogli vzeti od otrok; tudi ujej niso nič naročili, kaj naj stori z mlajšima sestricama; naročiti pa niso mogli, ker so bili ves čas bolezni zne-
'       —     1
ni, tako,  da niso poznali nikogar,  niti svojih Ijubih
očidev. Toda Rezika niti sedaj ni obupala, saj je imela
iao zaupanje v Boga. «Vidita, Ivan in Katrica, sedaj
io sirote», govorila je bolnikorna, «očeta nimamo, mater
namo na svetu več. Toda nič se ne bojmo; naš oče
sedaj toliko bolj nebeški Oče,  in  naša dobra  mati
Marija. Marija pa nam ne bo umrla nikoli.»
Tako so se tolažile sirote.   Med tem pa so prisli
\ hišo  štirji  možje in so zabfli raater v leseno rakev
in so jo nesli ven iz koče tja k tarni cerkvi v mrtvaš-
nico. Mil jok so zagnali otrooi, ko so jim odnesli mater
iz koee, pa nič ni pomagalo; ker je bila bolezen nalez-
Ijiva, ukazal je župan, da Vidovka ne sme ležati doma
na mrtvaškem odru, temveč da jo morajo precej nesti
v mrtvašnico.   To vam je bil žalosten pogreb.   Noben
•ig ni šel za rakvijo,  kakor Rezika   in  nekaj  sosed,
ierim se je smilila uboga Vidova družinica.  Položili
rakev v mrtvašnico;   poleg  rakve je gorela lučica.
roci. iz šole gredoč, so plezali na pokopališčni zid in
prstom  kazali  v  mrtvašnico,   češ,  tam  leže Vidova
mati, ki so imeli vročino. Blizu pa si ni upal nobeden,
bilo jih je strah.   Rezike pa ni bilo nič strah,  in rada
bi bila ostala pri materi ves čas, da je le smela.    Čez
dva dni so skopali na pokopališču jamo, tam blizu onega
groba,  v katerem je  počival kočar Vid,  in položili so
v jamo ženo njegovo, Vidovko.
YI.
Vse to natanko vem, kako se je zgodilo, ker sem bil sam v tistem kraju. Dobro sem poznal Vidove. Precej po pokopu materc Vidovke pa sem moral zapustiti tisti kraj, vsesti sem se moral na železnico, pa iti drugam, doli proti beli Ljubljani. En mesec nisem nič zvedel, kaj se godi v vasici Ž. tam na Gorenjskem. Nekega dne pa srečam znanega moža od tam gori. Stopim k njemu in ga hitro vprašam: «Kako je kaj pri Vidovih?« — Mož me začudeno pogleda. «Ali še nič ne veste?« pravi. »To vem, da so Vidova mati umrli, drugega pa nič.» — «0 Reziki ne veste nič?» vpraša dalje. — »Nič, čisto nič ne vem», odgovorim. «Povejte mi vi kaj.» — «0, to je žalostna povest«, odvrne mož, «kaj takega še •
8
nismo doživeli. Včeraj smo jo pokopali«. — «Za tožjo voljo! Rezika je umrla'?» zakličem jaz ves prestrašen. «Kako je to mogoče?» — «Umrla, umrla. Vedite, da je vse jokalo včeraj, ko so jo pokopavali. Takega otroka ni z lepa.» — «Ali kaj pa jej jebilo?» vprašam zopet. — «0, to ni čudno, da je prišlo tako daleč. Kolik) je pa reva trpela. Prej še, dokler je živel njen oče, delala je nad vse pridno, da je le več zaslužila in dala domov za bolnega očeta, polem pa, ko so zboleli vsi za \~stjo in nazadnje še mati, trpela je ona največ. Vsako uro, po noči in po clnevi, morala je biti na nogah, ker vedno jo je ta ali oni bolnik klical. Spala je na tleh, več tednov le ubogo malo. Vrh vsega tega je morala pa dihati tisti okuženi vzduh, ki je bil v koči; bila je koča takorekoč zastrupljena od te hude bolezni. In tako je dobila tudi Rezika kal bolezni. Nekaj časa po materini smrti je še stregla malima sestricama in bratu, a slednjič se je po-kazala bolezen na njej; imela je vročinsko bolezen ; \sem se nam je v srce smilila dobra Rezika; vsi bi ji bili radi pomagali, pa pomoči pri Ijudeh ni bilo več zanjo. Šla je za očetom in materjo, in so jej tudi grob izko-pali tik materine gomile.»
Solze so mi prišle v oči, ko mi je pravil mož o smrti dobre Vidove Rezike. Oh, bila je tako dober, ne-dolžen otrok, res kakor angeljček!
«Kaj pa z drugimi Vidovimi otroci?« vprašamna-posled.
«Vsi so ozdraveli. Ivana je vzel boter, ki je čevljar, da ga izuči čcvljarstva; Katarina bo ostala pri sosedu; najmanjšo hčerko, Liziko, je vzela pa teta k sebi, da jo bo lepo po krščansko zredila. V kočo se je priselila stara zasebnica, da jo varuje, dokler Ivan ne odreste. Po Reziki nam je pa vsem hudo, to vam moram rtči.»
«Rezika je dala najlepši izgled otrokom, kako no-rajo ljubiti stariše», opomnim jaz.
«0, to so tudi naš gospod župnik rekli otrokom: .Otroci', rekli so, ,poglejte, kaj je Vidova Rezika stcrila za svoje stariše: za očeta je skrbela in je dala zanje vse, kar je zaslužila; materi je ljubeznivo stregk in molila za-nje, ko so bili bolni, da, celo življenje je dala za-nje, ker prav takrat je dobila smrtno bolezen, ko je
^B                       9                    ^^H
^H doma pri bolni  materi.   Pa vendar je bila vedno
^Bela; vse je delala iz ljubezni do Boga, ker je božja
^Ba, da otroci ljubijo svoje stariše in da jim pomagajo,
^Kso v potrebah.   Posnemajte dobro Reziko tudi vi.'»
|B   Tako so učili gospod župnik. Jaz pa vam r<><$em
~   fo-le, Ijubi moji: Bog je zapovedal v četrti zapovedi:
štuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro
na zemlji. Rezika jih je spoštovala in ljubila, in kakšno
"'¦u'ilo je dobila?  Dolgo  res ni živela na zemlji,  zato
je pa Bog poklical k sebi, kjer bo pri Ijubih steiriših
; in med angelji živela dolgo, dolgo, vso večnost; ni se
' y jrodilo dobro na tem svetu, zato se jej pa toliko boljie
!i tam  gori  pri  nebeškem  O6etu in  pri  Jezusu   in
i iji. kjer ni več smrti in nobene solze in nobene žaloati
.  Ljubi prijateljčki, živimo tako,  da bomo tudi mi
pnšli za Reziko tja gori.                                J. Debevec