DUHOVNI PASTIR. Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik XII. V Ljubljani, junija 1895. 6. »rezek. Binkoštna nedelja. I. Lepota sv. Cerkve. - Vlil. Sv. katol. Cerkev je nepremagljiva. Vaše srce naj sc ne prestraši in naj se ne boji. Jan. 14, 27. »Vera v nevarnosti«, »papež jetnik«, »stojalo Cerkve se maje«, taki žalostni klici se čujejo dandanes iz dobro krščanskih ust. Ob teh slabih razmerah bi se mi vneti katoličani res že bali popolnega poraza sv. katoliške Cerkve, ko bi ne bili prepričani in uverjeni, da ji je jamčen in zagotovljen vedni obstanek z besedami, ki jih je izpregovoril nje večni Ustanovnik: Ti si Peter skala in na to skalo bom zidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. Božje besede so to, ki se bodo gotovo izpolnile. — Danes obhajamo takorekoč rojstni dan naše sv. katoliške Cerkve; in kakor so rojstni dan novorojenemu rado prerokuje, kakšna mu bode prihodnost, tako tudi nas mika danes ob zibelki naše matere svete Cerkve poizvedovati, kakšna bode njena osoda. Kakor njen Ustanovitelj, tako je tudi ona bila vedno sovražena in preganjana. Oh, mlado še in šibko sv. katoliško Cerkev so napadali njeni ljuti sovražniki, obstopili so njeno zibelko ter so jo hoteli takoj v početku Ukončati. Bila je podobna novorojenemu božjemu Detetu, katerega jo grozoviti Herod hotel že v jaslicah umoriti, da ni previdnost božja bdela in čuvala nad njim. Tako je tudi sv. katoliška Cerkev imela v početku in vedno pozneje polno besnih sovražnikov, ki 8o vso svoje človeške moči napenjali, da bi jo ukončali. A vse 8ovražnike je premagala, ob vseh nevarnostih je obstala. Govoriti vam tedaj hočem danes, kako zelo so raznovrstni so- 22 vražniki sv. Cerkev preganjali, kako pa je ostala t r d n a k o s k a 1 a, da ji je vedni obstanek zagotovljen, vse to vam hočem pokazati zopet le v prepričanje, da je sv. katol. Cerkev delo božje. — Milost sv. Duha naj nas pa podpira, da spoznamo to tako tolažljivo resnico. Koliko je imela sv. katoliška Cerkev trpeti! Za svojim ljubim ženinom Jezusom Kristusom je šla na križ in kakor je on zmagal na križu, tako je tudi sveta katoliška Cerkev zmagala v svojem trpljenju in preganjanju. Zlato se poskuša v ognju, človek pa v trpljenju, pravi sveti Duh, in ravno v trpljenju se je sv. katoliška Cerkev tako dobro obnesla, ravno v preganjanju pokazala, da je delo božje. Kolikokrat so bili njeni prvi oznanovalci, apostoli, zaničevani, iz shodnic zganjani, tepeni, kolikokrat v ječi v sponah in verigah, slednjič so razun Janeza evangelista morali vsi mučeniško umreti. Novo Cerkev so tako njeni nasprotniki hoteli razrušiti, pastirje udariti, da se razprši čreda. Kako zelo so tudi preganjali učenco apostolov! Kdor je pristopil k novi veri, moral je umreti. Po vsem rimskem cesarstvu, ki se je imenovalo kraljestvo sveta, od vzhoda do zahoda oznanjevala so se povelja smrti in se izvrševala z nečloveško surovostjo. Tri sto dolgih let so krvoločni rimski cesarji prve kristijane neusmiljeno preganjali, deset najhujših preganjanj je sv. Cerkev doživela v tej dobi. Koliko krivic so prvi Kristusovi učenci pretrpeli in kako so junaško vztrajali. Klicali so jih k sodniji in so šli, obsodili so jih k mučenju in so se jim pustili, tirali so jih v ječo in so ondi vztrajali, silili so jih k težkim delom in so delali, oropali so jih vsega imetja in se niso ustavljali, vse to so trpeli iz ljubezni do Kristusa. Metali so jih divjim zverinam v jed, jih kamnjali, v vodo potapljali, jih žgali, obglavili, žive trgali in pekli. Kar si more izmisliti satanska, peklenska hudobija, vse to so besni sovražniki storili prvim kristijanom. Kaj si je pač za zgled krutosti spomnil grozoviti cesar Nero. Po svojih velikanskih vrtovih bi se bil nekoč ta hudobnež rad ponoči peljal na sprehod in da bi v temni noči imel imenitno, kraljevo razsvitljavo, kaj ukrene? Več tisoč kristijanov dd obesiti na drogove, namazati jih s smolo, proti večeru pa zažgati. Tako je tedaj temu tiranu svetilo več tisoč trupel nedolžnih kristijanov. V svojih velikih gledališčih so jih motali med divje živali, da bi se ž njimi borili, in kruti Rimci so se radovali ob pogledu, ko so uboge kristijane besni, 323 divji tigri in levi davili, trgali in mesarili. Rim, to mogočno mesto, spremenilo se je tako v nekako mesnico, kjer so klali in mučili sv. katoliško Cerkev, čudežen pogled je bil videti toliko milijonov mučencev, ki so šli z junaško srčnostjo svojim sovražnikom nasproti. Te grozovite muke so pa pretrpeli ljudje vsake vrste, vsake starosti in obojega spola, nežni otroci, občutljive ženske, trhli starci, najvišji dvorniki in gospe najplemenitejšega rodu. Koliko jih je pač takrat padlo! Nobena vojska ni pomorila toliko ljudij, kolikor je sv. mučencev prelilo kri. Očitni prostori so se kadili od ognja, kjer so kristijane žgali, potoki, reke in morja so krvaveli od krvi mučencev. Tako nam resnico govore tedanji pisatelji, ko nam popisujejo ogromno množino mučenikov, štejejo jih nekateri nad 14 milijonov. Mnogi teh gorečih mučencev so se rabeljnom sami ponudili v mučeništvo in v svojem vojskovanju, v svojem trpljenju niso imeli druge moči, kakor ono, s katero je Sin božji v svojem ponižanju in svojih bolečinah premagal smrt, namreč moč, trpeti za Boga in s to močjo jim je Bog podelil zmago. Cesar Dioklecijan si domisli nekoč, da bi odpravil vse modrijane in tako reče s svojega mogočnega prestola: »Jutri nobenega modrijana več, ali pa bode moral iti v pregnanstvo, v ječo ali celo dati svoje življenje.« In res boje se tega ukaza so vsi modrijani naenkrat nehali modrovati, na jutro so izginili. Toda kristijani so se pa navzlic vsem strogim cesarskim ukazom in poveljem, kljub vsem preganjanjem še bolj na dan kazali. Ko so namreč drugi videli, kako junaško, pogumno trpi toliko milijonov kristi-janov, odprlo so se jim oči, s to milostjo so sodelovali in so spreobrnili, čimbolj so sv. katoliško Cerkev preganjali, tembolj se je večala. Kakor vinsko trto obrezujejo, da obilneje rodi, tako raste Cerkev po pregonih. Mučenci so bolj prepričevalno pisali s svojo krvijo, ko pa učeniki s peresom. Zato pravi Tertulijan: »Le mučite in pobijajte nas! Kolikorkrat nas pokosite, tolikokrat se pomnožimo; kri mučenikov je seme kristijanov.« Kruta sila tedaj sv. katoliške Cerkve ni mogla ugonobiti, a udaril je Bog njene sovražnike, da so se spolnile besede Jobove: Videl sem nje, ki hudobijo uganjajo m bridkosti sejejo in jih žanjejo, da so, ko je liog pihnil, poginili, in da so bili s sapo njegove jeze pokončani. Vicisti, Galilaee! »Zmagal ®i» Galilejec«, Jezus Kristus, zmagala si katoliška Cerkev, tako so slednjič klicali vsi njeni sovražniki. če tedaj premislimo to nebrojno armado mučenikov, ki so kazali tako nepremagljivo ljubezen do Tebe, o Bog, da so z ve- 22* seljem darovali kri in življenje, da so bili njih sovražniki slednjič premagani, ni li to velik dokaz resnice sv. vere, da je to Bog storil, da se je čudež zgodil pred našimi očmi, da je sv. katoliška Cerkev delo božje! — Za krutih pa mogočnih rimskih cesarjev se je tedaj Cerkev ohranila, večala in se razširjala, skrivati se pač morala v podzemeljske rove, v katakombe, a naraščala in utrjevala se je, okinčana in ozaljšana s predrago krvijo svojih vernih spoznavalcev in v veri trdnih mučenikov. Toda doslej, predragi v Kristusu, smo si ogledali samo njene zunanje sovražnike, one, ki so jo hoteli ugonobiti z vso silo, z ognjem in mečem. A imela je še mnogo drugih sovražnikov. Ko so videli, da s silo ničesar ne opravijo, začeli so s strupenimi spisi grditi in opravljati sv. Cerkev in njene služabnike. Dolžili so jih bogokletstva, zapeljevanja, vstaje, vladehlepnosti, morije in drugih zločinstev. A onesnažili so le sami sebe. Pisatelji in njih obrekljivi spisi so izginili, Cerkev pa še stoji v svoji lepoti in krasoti. Tudi v poznejših časih in vzlasti sedaj se nasprotniki svete Cerkve radi poslužujejo tega nesramnega orožja — grdega obrekovanja. Kako hudobni svet preži na nas, duhovnike! Da le kako slabost nad katerim zapazi, ki smo ravno tako ljudje, ko drugi, iz krvi in mesa, kako jc pridno raznašajo, večajo, vzlasti po svojih časopisih. Kako nas, duhovnike, sovražniki sv. Cerkve hočejo grditi in črniti pred vami, ki verujete v nauke Jezusa Kristusa, blatijo nas samo radi tega, da bi vi našim naukom nezvesti postali. S tem sicer škodujejo posameznim osebam, a ne sv. katoliški Cerkvi. Marsikatero pero, ki je pisalo zoper katoliško Cerkev in njene služabnike, se je že skrhalo, marsikatera roka je že otrpnela, sveta katoliška Cerkev je pa ostala v svoji bliščobi in krasoti. A pojdimo dalje k drugim njenim sovražnikom. Največ žalosti in trpljenja so ji napravili nje lastni otroci, ki so se ji izpulili iz njenega naročja, zaganjali se vanjo in trgali njeno osrčje, in ti so bili krivoverci. Komaj je sv. Cerkev zadobila mir pod slavno vlado Konstantina Velikega, nastalo je že v nji sami krivoverstvo. Pekel jo hotel z vso silo čisti nauk popačiti, satan je hotel sv. Cerkov oropati najdragocenejšega bisera, ki ga ji je izročil božji Učenik, oropati jo je hotel večnega, jedino pravega božjega nauka. Krivoverec je prišel za krivovercem. Da molčim o onih, ki so že v prvih treh stoletjih nastopili, koliko žalosti so ji povzročili poznejši, kakor Arij, Macedonij, Nestorij, Evtih, Pelagij, Donat, Focij in drugi-Katero stoletje pač ni pokazalo obilice krivovercev, ki niso hrepe- 3Ž5 neli po ničemer drugim, kakor da bi ovrgli nauk Jezusa Kristusa. V ta namen so napeli vse svoje moči. Iz pravega nauka so se norčevali, slabo o njem sodili, oznanjevali drug nauk, ki prija človeškim čutom; na svojo stran so si pridobili vladarje in tako prosteje pačili božji nauk. Med seboj nejedini bili so vendar jedini v tem, da so hoteli sv. katoliško Cerkev podreti; sv. ltatol. Cerkev je bila »tarča« vseh njih napadov in pušic, nobene resnice niso pri miru pustili. Toda ali je sv. katoliška Cerkev padla v tem boju, je-li kako krivo vero potrdila? Nikakor ne, vse je izobčila, vrgla nevredne ude iz svojega materinega naročja, resnica njena se je toliko svitleja pokazala. Sv. apostol Pavel pravi: Tudi krivoverstva, morajo biti, da, kateri so skušani, znani postanejo med vami. In zopet: In ti, ki so odpadli, niso bili naši. Sveti Janez pa pravi o krivovercih: Izmed nas so izšli, toda niso bili iz nas; ko bi bili namreč iz nas, bili bi gotovo z nami ostali, pa nad njimi se kaže, da niso vsi iz nas. In vsi krivoverci tedanji so izginili; še po imenu jih ne poznamo, sv. katoliška Cerkev se je pa po njih očistila, se potrdila v svojih neomajanih, večnih resnicah, ostala je čista, brezmadežna nevesta Jezusa Kristusa, steber, podlaga resnice, tako da so se izpolnile besede psalmista: Oni preidejo, ti pa ostaneš. Tvoja mladost se obnavlja kakor orlu. Da, sveta katoliška Cerkev ostane vedno ista v svojih naukih, kakor njen ženin, nebeški Zveličar. Christus heri et hodie, ipse et in saccula. Tako tudi sveta Cerkev. Kakoršna je bila včeraj, taka je danes, ista ostane na vekomaj. Tri sto let so jo tedaj preganjali rimski cesarji, tri sto let krivoverci, daljnih tri sto let so jo mučila pri preseljevanju narodov najdivjiša ljudstva, tri sto let ljuti Turki; doživela je Cerkev grški razkol, ločili so se od nje Grki, Bolgari, Rusi in Srbi; prišel je Luter in ž njim brezverni modrijani, racijonalizem, ateizem, liberalizem, socijalizem, anarhizem in drugi brezbožni, brezverski »ismi«, ki so združeni v brezverski družbi prostozidarjev, združeni v sovraštvu do katoliške Cerkve. Kako nasprotuje to poganstvo 19. veka sv. katoliški Cerkvi? Največji talenti so se spravili nanjo, hudobni pisatelji so z brezbožnimi listi preplavili svet, toda kaj so storili? So-li kako božjo resnico mogli ovreči ? Naši zanamci bodo rekli: Stoletje, ki se je Imenovalo napredno, bilo je lahkomišljeno, to stoletje je hotelo bih učeno, polno modrosti, pa ni vedelo, kaj je modrost. Kakor J® modrijane prvih stoletij sv. Cerkev osramotila, tako bode tudi le i kakor so oni pozabljeni, tako bodo tudi ti. Cerkev bode, kakor beremo v skrivnem razodenju, še zelo preganjana, toda ko bi morala iti še jedenkrat nazaj v katakombe, vzrastla bode vendar zopet probujena kot nežna cvetka z obilnim sadom. Cerkev ob vsih sedanjih viharjih tako mirno, tako veličastno vztraja, kakor takrat pri svoji zibelki, in tepta svoje sovražnike z močjo božjo, tako da moremo vzklikniti: »O Bog, kdo je tako močan, ko tvoja moč! Vsemogočni Bog, kdo je tebi jednak! Tvoji sovražniki so tedaj prah in pepel, nič, ti pa si vsemogočni in tvoja beseda, sveta katoliška Cerkev, je nepremagljiva, ostane vekomaj.« Osemnajst sto let podobna je tedaj sv. katoliška Cerkev barki, ki je razpostavljena vsem viharjem, kakor pravi sv. Pavel: Velikokrat na potih, v nevarnostih na vodah, v nevarnostih med razbojniki, v nevarnostih med vojaki, v nevarnostih med neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnjivimi brati, v trudu iti revi, v mnogem čuvanju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti. (II. Kor. 11, 26.) Ravno tako pa sv. Cerkev more reči s sv. Pavlom: Iz vseh me je Gospod otel. Izpolnile so se besede Gamaliela: »če je to delo ljudij, se bode razdrlo, če je pa od Boga, ne morete ga razdreti.« Nobena druga verska družba se ne more ponašati s tolikim preganjanjem, če bi pa katero zadele, bilo bi že davno po njej. Rimska katoliška Cerkev je pa ostala trdna ko skala. Kakor Noetova barka po vesoljnem potopu, tako je tudi sv. Cerkev po vseh nevarnostih in bojih kipela na površje. Bila je zibelka vseh mogočnih kraljestev, gledala in zrla je pa tudi v njih grob. Mogočna jo bila, ko je še cvetela grška zgovornost v Antijohiji, mogočna ob preseljevanju narodov, mogočna, ko so v Meki še malika molili, mogočna za vlade Hoen-štavfov, mogočna ob vseh prevratih, celo ob francoski revoluciji, človeška moč je ni mogla ugonobiti in končati. Celi narodi so izginili, sijajni kraljevi sedeži so se omajali, slovečo vladarske hiše so izumrle, a sv. katoliška Cerkev je sredi teh razvalin cvetoča, krepka, neukončljiva. V Rimu v vatikanski palači kraljuje že 263. papež. In koliko so imeli pretrpeti? 29 jih je prelilo kri, 24krat so bili pregnani, a njih sovražniki so vselej z veliko sramoto večno mesto morali zapustiti, papeži so se pa s sijajem povrnili. Poglejmo v sedanje razmere. Laški kralj sicer preganja sivolasega starčka Leona, tako da so v lastni palači papež jetnik, a drugi, mogočnejši vladarji vsoga sveta se klanjajo njegovemu »veleumu«. V vseh družbinskih razmerah se ž njim posvetujejo, pri njem iščejo tolažbe. Ko je našemu J presvitlemu cesarju prerano umrl prestolonaslednik Rudolf, uto-lažili so ga sveti oče najbolj. Kako udanost, spoštovanje so pa pokazali ob petdesetletnici njih škofovanja. Vsi so tekmovali v svojih darovih, celo turški sultan jim je poslal dragoceni dar. In pod takim papežem bi se vkljub vsem napadom ne opomogla Cerkev ? Res otemne kaki oblački njeno pravo obličje, a drugod posije lepša, jutranja zarja. V središču in obližju ima najhujše sovražnike, oddaljene dežele pa vežejo ž njo tajno vez. V Italiji preganjajo duhovnike in redovnice, v Angliji, vzlasti pa v Ameriki jih na tisoče vernikov zanje milo prosi. Ravno v sedanjem času se sv. katoliška Cerkev mogočno razvija v Angliji in v Ameriki. četudi vidimo, da ima Cerkev v sedanjih časih mnogo preganjanja trpeti, naj nam ne upade srce. Kakor je premagala prejšnje grozovitejše, tako bo tudi sedanjo versko mlačnost in brezbrižnost. — Ko je Napoleon na prostem ogledoval nebo in zemljo, premišljuje, kako stara so kraljestva in koliko jih je. Med tem zagleda od daleč cerkvico na skalnati višini in vzklikne: »Narodi ginejo, kraljestva ginejo, trdno stoji samo Cerkev.« Jaz sem vaša kraljica, tako kliče sv. Cerkev narodom, ki jo zasramujejo, mogotcem, ki jo mučijo. Da, narodi se vzdigujejo zoper njo in moremo reči s psalmistom: Zakaj hrume narodi in si ljudstva vmišljujejo prazne reči ? Kralji zemlje se vzdigujejo in prvaki se zbirajo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenega. Raztrgajmo njih vezi in vrzimo od sebe njih jarem, On, ki v nebesih prebiva, se jim smeje, in Gospod jih zasmehuje. Da, sv. Cerkev je nepremagljiva. Dokler bode človeštvo, tako dolgo se bode sv. Cerkev razširjala, ko pa človeštvo izmrje, ko se bodo dopolnili dnevi časa, ko se bode Vsemogočnemu dopalo, stvarstvu množitev preprečiti, ko bode nastopila vesoljna sodba, tedaj, tedaj še-le je sveta Cerkev na zemlji spolnila svojo nalogo. Cerkvi je tedaj obstanek zagotovljen. Buči naj vihar, valovi burni naj se vanjo zaganjajo, sovražniki besni naj jo s svojimi Peklenskimi močmi napadajo, njeni zanikerni udje naj se je sramujejo, mlačno se proti njej vedejo in od nje odpadajo, obstala bode in ta njen vedni obstanek je znak njenega božanstva ter smo Zopet dokazali, da je sveta katoliška Cerkev božje delo, ker ji je ubstanek zagotovljen. Oklenimo se tedaj te sv. katoliške Cerkve z vsem srcem, z vsemi svojimi močmi, vrzimo tudi mi kak kamenček na njeno °&romno zgradbo ne sicer, da bi jo kamenjali, temveč večali, da bi vedno bolj z živo vero, s trdnim zaupanjem, s prisrčno ljubeznijo do Jezusa Kristusa v nji živeli, da bi tako ne omahovali v svoji mlačnosti, temveč se trdno oklenili sv. katoliške Cerkve, da bi se tudi o naši udanosti, ljubezni in zvestobi do svete katoliške Cerkve lahko reklo: In peklenska vrata je ne lodo zmagala. Amen. Fr. Žvan. 2. Kaj dela sveti Duh, kaj dela hudobni duh? Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva ? I. Kor. 3, 16. Najlepši tempelj na svetu je bil Salamonov; pa tudi drugi judovski tempelj je bil imeniten, ker je Jezus v njem učil. Dandanašnji so najlepši tempeljni in največji: svetega Petra v Rimu, sv. Pavla v Londonu, sv. Marka v Benetkah, sv. Ambroža v Milanu, sv. Štefana na Dunaju, naše ljube Gospe v Parizu. — Še lepši tempelj pa jaz poznam, ki je sicer majhen, pa je vendar lepši, kot vsaka zidana Cerkev; ta tempelj je naše srce. Ta tempelj je zato imeniten, ker si ga je sveti Duh sam izvolil za stanovanje, kakor nam priča sv. Pavel, ki piše Korinčanom: Ali ne veste . .. Pri sv. krstu je prišel sv. Duh prvič v nas, in pri sv. birmi nas je še bolj potrdil. Dobro bo, da se danes, Binkoštni praznik, spomnimo te velike sreče, da je sv. Duh prišel tudi k nam, kakor današnji dan nad apostole. Vprašanje je pa zdaj: Ali sv. Duh še pri nas prebiva? Naj vsak na to odgovori. Marsikateri bo morebiti moral odgovoriti: Oh, sv. Duh ne prebiva več v meni! če pa sveti Duh ne, kdo pa potem, ker človeško srce nikdar prazno ni. Kjer pa sv. Duha ni, tam je hudobni duh. — Kdo teh dveh prebiva pri tebi, odgovori mi danes, moj kristijan? In da bodeš lažje odgovoril, hočem ti povedati, kaj sveti Duh v nas dela, kaj pa hudobni duh. O sv. Duh, vselej te prosimo za pomoč in razsvetljenje, razsvetli nas še posebno danes, ko je tvoj častitljiv praznik. O, pridi, sveti Duh! Ko pride človek na svet, v čegavi oblasti jo njegovo srce? V hudičevi. Zato pri sv. krstu najprej iz njega izpode hudobnega duha. Kako? ... Pri sv. krstu smo tedaj poslali tempelj sv. Duha. Odpovedali smo se tudi sami hudiču. In da bi bili toliko bolj stanovitni, nas je sv. Duh pri sv. birmi zopet potrdil in vzel v svojo posebno brambo. Naše srce je po teh dveh zakramentih tako zavarovano in zaznamovano, da, če sami nočemo, hudobni duh nikdar več ne more v srce. Ali kaj, ko so kristijani tako neumni, da sv. Duha iz srca spode, in namesto njega hudobnega duha v srce kličejo in sprejmejo, kateremu so se vendar tako slovesno odpovedali. In kako se to zgodi? Z vsakim grehom. — Kaj so storili puntarji v Parizu pred 100 leti? Cerkve in altarje so oropali, vse sveto ven pometali in na altarje — kaj so postavili? Oh, sram me je povedati, kam človeška hudobija zabrede; postavili so očitno nesramnico, nečistnico, razbrzdano oblečeno na altar in so ji kadilo zažigali. In grešnik, ta še kaj gršega stori — on sv. Duha spodi in namesto njega hudobnega duha postavi na altar svojega srca; njega posluša, njega uboga, njemu se uklanja. In to, kdo da je v našem srcu, se tudi lahko spozna po zunanjem; zakaj česar je polno srce, to iz ust gre. Hočeš vedeti, ali je v tvojem srcu sv. Duh ali hudobni duh, le poglej, kakšno je tvoje govorjenje in obnašanje. Sv. Pavel nam natanko popisuje, kaj sv. Duh dela, če je zares pri nas. On pravi: Sad sv. Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, milosrčnost, dobrotljivost, prizanesljivost, krotkost, zvestoba, zmernost, zdržnost, čistost. (Gal. 5, 22. 23.) Hudobni posvetni duh pa, poglavar tega sveta, tišči človeka lo v meseno poželenje, le v zemeljsko, v dela mesa, katera so: nečistost, nesramnost, razujzdanost, malikovanje, zavdajanjc, sovraštva, zdražbe, zavid, jeza, boji, kregi, razprtije, nevoščljivosti, uboji, pijančevanje, požrešnost in kar je temu enakega. O takih delih vam napovem, kakor sem vam napovedal, da, kateri take reči delajo, ne bodo dosegli božjega kraljestva. (Gal. 5, 20—23.) Ako boste po mesu živeli, bodete umrli; ako boste pa dela mesa z duhom zamenjevali, hote živeli. (Rom. 8, 13.) Sveti Duh je duh resnice; hudobni duh je 1 a ž n i k od začetka sveta. Tisti, ki se dajo sv. Duhu voditi, ljubijo tudi resnico; kar mislijo, to govore; kar so v srcu, to kažejo tudi v zunanjem. Kateri se pa pustč hudobnemu duhu voditi, so pa polni zvijač, hinavščine, goljufije, krivice; v besedah sladki, v mislih strupeni. Sv. Duh je duh ljubezni, potrpežljivosti, pobož-n o s t i; kdor je napolnjen s sv. Duhom, rad moli, rad sv. zakramente prejema; rad potrpi krivico, se ne krega; hudobni duh pa ravno nasproti ravnd. Sv. Duh je duh čistosti, zdržnosti, zatajevanja; hudobni duh ravno nasproti. Sv. Duh napeljuje človeka k sam oti in premišljevanju; hudobni duh pa ga vodi med svet, kaže mu njegovo nečimernost, moti ga in slepi tako, da se nazadnje popolnoma zgubi. Pomisli, kristijan, kam je peljal sv. Duh Jezusa? kam pa ga je hudobni duh vzel, kaj mu je kazal? . . . Na tem tedaj lahko spoznaš, kdo v tebi ali v srcu tvojega bližnjega prebiva. — O, srečen, kdor ima sv. Duha v svojem srcu! Tak ima srečo, ki se popisati ne da. Kaj pa, če te hudobni duh skuša in hoče sv. Duha pregnati? O, ustavljaj se in reci, kakor Jezus: Poberi se, satan! Kaj pa, če hudobni duh pri nas stanuje? Ven mora! Pa kako ? S sv. krstom, z birmo ne več, zakaj to dvoje nam utisne neizbrisljivo znamenje. Treba hudobnega duha izgnati z dobro spovedjo in potem čuti, da ne pride več nazaj. Kdor sv. Duha tukaj v srcu nosi, gledal ga bode tudi tam. Amen. Jan. Ažman. Binkoštni ponedeljek. I. Lepota svete Cerkve. — IX. Katoliška Cerkev je jedino zveličalna. Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega jedinorojenega Sina, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje, Jan. 3, 16. Sv. katoliška Cerkev se nam blesti tu na zemlji kot ljubljena hči nebeška in izvoljena nevesta našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kako lepi so pač njeni šotori, kako lepo je njeno prebivališče. Vse, kar je v nji, vse njene lastnosti nam pričajo, da je delo božje. Njena ustanovitev po božjem Sinu, njena hitra razširjatev, njen vedni obstanek in sijajne zmage pri vseh nevarnostih, bojih in grozovitih preganjanjih, njena trdna jedinost, božja svetost, vesolj-nost in apostolstvo, da, celo njeni sovražniki, vse nam le priča in kaže, da je sv. katoliška Cerkev božja, izmed vseh jedino prava. Ne ljudje, temveč večni Bog sam je vsadil to lepo cvetko, Bog sam jej priliva in rast daje, iz nje puhti Duh božji, blagonosni sad te rajske cvetke, sv. katoliške Cerkve, je pa večno zveličanje. Izmed vseh verskih družb, izmed vseh cerkva na zemlji samo naša Cerkev obrodi rajski sad, večna nebesa. Kakor je samo ona jedino prava, tako je tudi samo ona jedino zveličalna. Sv. katoliška Cerkev je jedino zveličalna. Dobrotljivi Bog, ki si nam dodelil nezasluženo milost, da smo udje te sv. katoliške Cerkve, razsvetli nam našo pamet, da vedno bolj spoznavamo, da se moremo samo v nji rešiti in večno zveličati, omeči in ogrej pa tudi naše trdo in mrzlo srce z vedno večjo ljubeznijo do naše matere, jedino zveličalne sv. katoliške Cerkve. Dandanes misli lahkomišljeni svet, da se vsak človek, da je le pošten, lahko po vsaki veri in v vsaki cerkvi zveliča. Naši Cerkvi potemtakem očita, da si po krivici prilastuje čast, da je jedino zveličalna in s tem le osramotuje dobrotljivega Boga, ki hoče vse ljudi zveličati. Po takem mnenju bi bilo marsikateremu mlačnemu kristijanu in katoličanu vse jedno, če je ud te ali druge cerkve. Ravno ta brezbrižnost, ta mlačnost do prave Cerkve je pa vzrok, da mnogo mrzlih katoličanov ne izgubi samo svoje prave vere, temveč da postanejo sčasoma celo brezverci in ničesar več ne verujejo. Mlačnost do katoliške Cerkve je tedaj tisti smrtonosni mir, ki je hujši in nevarnejši, ko vsi njeni sovražniki in vsaktero preganjanje; ta mir je pogubljivejši za katoliško Cerkev, ko sama vojska, če pogani, turki in drugi brezverci in krivoverci mislijo, da so na pravi poti, jih sicer pomilujemo radi njih žalostne, usmiljenja vredne zmote, vendar se pa lahko še opravičijo, vsakdo namreč hvali svoje. Ce pa katoličani nimajo prave vneme za svojo jedino pravo Cerkev, pa gotovo nimajo izgovora, in s tem le pokažejo, da jim ni sveta božja beseda. Kdor se namreč ne oklene 2 živo vero, trdnim upanjem in prisrčno ljubeznijo Jezusa Kristusa in njegove Cerkve, ne bode zveličan. Že pravični stare zaveze so bili le v njem zveličani; štiri tisoč let pred Kristusom so bili ljudje le radi tega zveličani, ker so bili nekako že s tem kristijani, ker so pričakovali Jezusa, vanj upali in verovali. Prvak apostolov, sv. Peter, nam razloži žalostno usodo onih, ki ne verujejo v Jezusa Kristusa, z besedami: Ta je kamen, kateri je bil zavržen od vas zidavčev, kateri je postal vogelni kamen. In v nikomur drugem ni zveličanja. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli zveličani biti. Sv. Pavel je vero v Jezusa Kristusa smatral kot tako potrebno, da je onim, ki evangelija niso sprejeli, rekel, da sc štejejo nevredne večnega življenja. V pismu do Tesaloničanov nam pa la apostol narodov slika kazen, ki čaka one, ki se z vso ljubeznijo ne oklenejo Jezusa Kristusa. Božji Sin sam je pa rekel: To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, leaterega si poslal. — Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega jedinorojenega Sina, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temveč da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ne bo sojen, kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime jedinorojenega Sina božjega. Naše zveličanje nam je tedaj Bog sam zagotovil le v pravi, trdni, živi veri v njegovega jedinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, ki je vogelni, temeljni kamen našega zveličanja. Drugega dna namreč nihče ne more vložiti, razun tega, ki je vloženo, katero je Jezus Kristus. Prava vera v božjega Sina se pa uči le v katoliški Cerkvi, pripomočke k zveličanju podaja nam le naša prava Cerkev. Samo v naši Cerkvi je tedaj tudi zveličanje. Kdo bi bil pač tako drzen in brezpameten, ki bi trdil, da se more tudi v nepravi, odpadli, Jezusu sovražni Cerkvi zveličati? Vsakdo je vendar gotovo prepričan, da je zveličanje mogoče le v tisti Cerkvi, katero je ustanovil Jezus Kristus. Koliko Cerkva je pa ustanovil? Gotovo samo jedno. Sam govori vedno le o jedni, on, kot čisti ženin, ima samo jedno nevesto, kot dobri pastir samo jeden hlev, katerega ključe je dal Petru in njegovim naslednikom. Lahko jo tedaj mnogo cerkva, a prava, božja more biti samo jedna. No moremo si misliti, da bi bilo več pravih, kajti potem bi lahko tudi mislili, da je v pravi Cerkvi lahko sedem sv. zakramentov ali pa samo dva; da se v pravi Cerkvi lahko opravlja Bogu prijetna ali pa Bogu sovražna daritev, da je Jezus Kristus v zakramentu sv. rešnjega Telesa pričujoč ali ne pričujoč, da ima Cerkev vidnega in ob jednem nevidnega poglavarja. Cerkev more biti tedaj samo jedna prava, v kateri jedini je večno življenje, v vseh drugih pa ni zveličanja. Kako bi se pač v drugih cerkvah mogel kdo zveličati, ker ne verujejo vsega tega, kar nam je Bog zapovedal verovati, in ker nimajo pripomočkov k zveličanju, sv. zakramentov, ki nam jih je postavil naš zveličar v naše posvečenje. Brez vere pa ni mogoče Bogu dopusti. Brez zakramentov pa ni zveličanja. Jezus Kristus sam pravi: Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni prerojen iz vode in iz sv. Duha, ne more iti v božje kraljestvo. Resnično, resnično vam povem, alco ne bote jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne bote imeli življenja v sebi. Vse to ima pa samo naša sveta katoliška Cerkev, tedaj je tudi samo v nji večno zveličanje. Radi večnega življenja, ker je naš Odrešenik hotel vse zveličati, je božji Učenik tudi tako zelo skrbel, da pripelje vse ljudi v to pravo Cerkev. Svojim učencem je zapovedal: Oenanajte evangelij vsaki stvari; kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Ker je naša Cerkev jedinozveličalna, radi tega se apostoli niso bali nobenega truda pri oznanjevanju in razširjanju božjega evangelija, radi tega so mučenci prelili svojo drago kri, radi tega se še dandanes misijonarji toliko trudijo in mučijo, da bi kolikor mogoče ljudij dovedli v to jedino zveličalno Cerkev. Res je sicer, da je človek lahko pošten na videz tudi v drugih cerkvah. Celo neverniki so se odlikovali z lepimi čednostmi. Sokrat je bil zelo potrpežljiv, blag in mil, Tebanec Krates je zaničeval bogastvo, Nisus in Euriatus sta bila polna ljubezni do bližnjega. Vendar pa pri vsi svoji poštenosti celo natorne postave niso mogli spolnovati in bodo pogubljeni. Verske, božje resnico jih niso podpirale pri njih dejanjih in so sc radi tega pogrezali v najgrše hudobije. Koliko grozovitosti, krivice, hudodelstev so še dandanes godi pri brezvernih ljudstvih samo radi tega, ker jim ne sveti prava vera. Razkolniki, krivoverci imajo sicer vero v Jezusa Kristusa, pa bodo vendar pogubljeni. Njih vera nameč ni prava; verujejo sicer nekaj, a ne vsega, kar je potrebno za zveličanje. V svojem nravstvenem življenju pa ne morejo živeti po Kristusovih naukih, ker ne prejemajo sv. zakramentov, ne srkajo iz teh vrelcev milosti, studenca zveličanja. Pogani in krivoverci tedaj ne bodo radi tega pogubljeni, ker niso v katoliški Cerkvi, temveč ker ne spolnujejo zapovedij božjih. Spolnovati jih pa radi tega ne morejo, ker niso v katoliški Cerkvi, katera jedina nam podaje pravi nauk, zadostne, izdatne pripomočke zveličanja. Razun prave Cerkve tedaj ni zveličanja. Kdor katol. Cerkve nima za mater, nima Boga za očeta. Ciprijan tedaj pravi: Naša Cerkev se primerja Noetovi barki, vinogradu, telesu, drevesu, vodnjaku in nevesti, ki ima samo jednega ženina. Kdor pri vesoljnem potopu ni bil v barki, jo utonil; samo delavci v vinogradu go prejeli od gospodarja plačilo; istotako ne bode dobil plačila večnosti, kdor no dela v katol. Cerkvi. Od telesa ločeni udje nimajo več življenja, tako tudi od Cerkve ločeni ljudje ne vživajo duhovnih dobrot. Od drevesa odsekana veja ne bo več ozelenela; loči potok od izvirka, usahnil ti bode. Ravno take lastnosti imajo ljudje, ki so ločeni od prave Cerkve. Sv. Avguštin pa pravi: Kdor je ločen od katoliške Cerkve, ne bo imel večnega življenja, ampak jeza božja ostane nad njim, če še tako hvalevredno živi. Sv. Hijeronim pravi: Kdor ni v Noetovi ladiji, pogine ob potopa. Origen pa piše: »Nihče naj samega sebe ne slepi in goljufa, izven te hiše, izven Cerkve se nobeden ne reši.« Sv. Avguštin sam pravi: Izven katoliške Cerkve je lahko vse, samo ne zveličanja. Koliko se jih je ravno radi tega že spreobrnilo k naši veri. Henrik IV., francoski kralj, je zapustil svojo protestantovsko vero ter postal katoličan. Predno pa je to storil, vpraša svoje protestan-tovske pridigarje: »Ali more človek poslati katoličan, ne da bi v nevarnost postavil zveličanje svoje duše?« Odgovorili so mu, da jo vera protestantovska sicer popolnejša, a da se more tudi v katoliški Cerkvi zveličati. Vpraša nato katoliške učenjake, sme-li brez nevarnosti za svoje večno zveličanje ostati protestant? A tu mu vsi brez izjeme odgovore: »Razven katoliške Cerkve ni zveličanja.« Kralj reče: »Katoličani trdijo, ako ostanem protestant, ne dosežem zveličanja, vi protestantje pa pravite, ako postanem katoličan, vendar še lahko dosežem zveličanje. Zato si hočem izbrati gotovejšo pot ter stopiti v katoliško Cerkev.« Koliko jih je vzlasti na smrtni postelji pristopilo k naši Cerkvi, katoličan pa na pragu svoje smrti še nobeden ni drugam pristopil. Živi in mrtvi tedaj povzdigujejo svoj glas za sv. katoliško Cerkev. Cerkev kliče z Jezusom Kristusom: Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor po meni. Jaz sem vrata. Ako kdo skozi mene noter gre, bo zveličan in bo noter in ven hodil in bo pašo našel. Tako kliče naša Cerkev, ker je jedino zveličalna. Predragi v Kristusu! Kako se moramo zahvaliti, da nas je Bog sprejel v kraljestvo resnice, v naročje jedino prave sveto katoliške Cerkve. Tudi mi bi bili lahko sedaj še ajdje ali krivoverci, kakor je veliko naših bratov Slovanov. Toda že od svojih otročjih let smo bili vzgojeni v luči prave vere, po tej veri poznamo pot k nebesom in imamo pripomočke, da lahko hodimo po tej poti. če pa zaidemo, lahko se z zakramentom sv. pokore nazaj povrnemo. Spolnujejo so tako nad nami besede: Tudi ne poreko: Glej, tukaj je, ali glej, tam je. Zakaj glejte, božje kraljestvo je znotraj v vas. Koliko ljudij je pa v zmoti! Zakaj je Bog ravno nas izvolil, drugi bi najbrže še bolje porabili to neskončno milost? Kako srečni smo tedaj izmed toliko milijonov in milijonov ljudij. Iščimo tedaj tudi mi najprvo božjega kraljestva. Ljubite svojo mater, oklenite se je, kakor se oklepa otrok svoje ljubeče matere. V Cerkvi najdete mir in tolažbo, Cerkev je vaše zavetje, vaša bramba, ki vam deli brez števila milostij in dobrot za dušo in telo, za časno in večno življenje. Ljubite jo in spolnujte njene zapovedi, posvetite jedinozveličalni božji Cerkvi svoja srca v požrtvovalni ljubezni. Ljubite sv. Cerkev vi, krščanski stariši, in vcepite to ljubezen v nežna srca svojim otrokom in zveličali bodete sebe in otroke. Ljubezen do katoliške Cerkve naj ogreva vse ljudi, vse narode, vesoljni svet, vse človeštvo. Obljubimo, prisezimo Jezusu Kristusu, da se hočemo držati njegove neveste sv. katoliške Cerkve in po njenih naukih in svetih živeti. Naša prisega bodi: O, sveta rimska katoliška Cerkev, če te ljubiti neham, posuši naj se mi desnica in če moje srce ne bo gorelo več za-te, otrpne naj mi jezik v ustih. Živeti in umreti hočem le v tebi, dobra mi mati sv. katoliška Cerkev. Amen. Fr. Žvan. 2. Trojno delo sv. Duha. Sv. Duh se je spustil na vse, kateri so besedo poslušali. Dj. ap. 10. Nekdaj so veličastni binkoštni praznik slovesno praznovali cel teden; pozneje pa je bilo določeno, da se slovesno praznuje le dva dni in da imajo ljudje dolžnost, le-ta dva dneva hlapčevskih del se zdrževati in pri službi božji biti. Natihoma pa sv. Cerkev obhaja binkoštne skrivnosti še sedaj ves teden. To nam je ravno dokaz, kako veličastne so skrivnosti binkoštnega praznika. Kakor včerajšnji praznik, tako tudi še danes pobožno in zbrano premišljujmo brezštevilne milosti, katere nam iz nebes dohajajo po neskončni dobroti sv. Duha; iz dna srca sc mu zahvalimo in danes še posebej sklenimo, da se hočemo vsikdar vredne skazovati tolikih dobrot če pa hočemo za kako dobroto hvaležni biti, moramo jo poznati in priznati; tudi sv. Duhu bomo za njegove milosti le tedaj hvaležni, ako jih poznamo. Pomislimo toraj danes njegove poglavitno milosti: kako nas sveti duh 1. razsvetljuje, 2. posvečuje in 3. krepča in potrjuje. čeprav smo vsi, dragi kristijani, tako srečni, da smo v svet katoliški veri rojeni in v nji tudi vsaj nekoliko podučeni, pa nam* mora vendar sv. Duh še pomagati in nas razsvetljevati, da nauke sv. vere tudi prav spoznamo in razumemo. Brez te pomoči svetega Duha bi se nam vsem tako godilo, kakor če bi vam dal kako knjigo, ki je pisana v latinskem jeziku. Vi bi pač poznali črke, bi tudi lahko brali, toda razumeli bi pa ničesar. Kako se pač mnogim kristijanom ravno tako godi. Pa jim človek pridiga o ljubezni do Boga in do bližnjega, o zatajevanju, o hudobiji greha itd., oni slišijo, besede razumejo, toda pomen teh besedij jim ostane tuj, nič se jih ne prime. Ali se morda spomniš, dragi kristijan, da si o sv. misijonu ali ob kateri drugi priliki .slišal kako pridigo, ki ti je šla prav do srca ? Kako jasno in natanko si takrat spoznal tudi sv. resnico, o kateri je bila pridiga, in zdelo se ti je, kakor bi bil to prvikrat slišal, pa si morda že Bog ve kolikokrat. Vidiš, to je bila moč sv. Duha, takrat te je sv. Duh razsvetlil, brez katerega ne moreš sv. resnic tako razumeti, da bi ti prišle do srca in da bi bilo v tvoje zveličanje. Zato pa kličemo sv. Duha na pomoč pred pridigo, krščanskim naukom, pred podukom v šoli, da bi nas razsvetlil ter nam dal prav spoznati sv. resnice, katere se nam oznanjujejo. Sv. Duh nam pa tudi pomaga, da se resnic naše sv. vere o pravem času spomnimo ter našo dušo razsvetljuje. Lahko se zgodi včasih, da vprašamo vernega kristijana, ki je storil smrtni greh ali celo dalj časa v njem živel: Ali nisi nič na to mislil, kako hudo Boga s tem žališ in da lahko prideš v pekel? — pa nam bo odgovoril: Jaz sam ne vem, kako je to, kot slep in gluh sem bil za vsako opominjevanje. Kako mnogim kristijanom se tako godi Dobro vedo, da je duša več vredna, kakor telo, da je smrtni greh veliko hujši, kakor bolezen in največja nesreča, pa če pride skušnjava in jih vabi v greh, je pa ravno tako, kakor bi o verskih resnicah ničesar ne vedeli, pa se ne spomnijo takrat verskih resnic in radi tega dostikrat greše. In tudi takrat je sv. Duh, ki jih razsvetljuje ter jim pokliče v spomin sv. resnice, katerih se niso mogli spomniti. Ali pa morda še nisi zapazil, dragi kristijan, da ti je včasih ob času hude skušnjave neki notranji glas rekel: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi; ali pa, da ti jo ob takem času kar naenkrat prišla misel na večnost, na Boga, na božjo pričujočnost in te je greha obvarovala. To jo bil sveti Duh, ki tc je s svojo milostjo razsvetlil in podpiral. Slednjič nam sv. Duh tudi pomaga, da svoj lastni dušni stan prav spoznamo. Bolnik, ki ima jetiko, dostikrat misli, da njegova bolezen ni nevarna in da bo kmalu bolje, med tem pa je smrt takorekoč že pred vratmi in vsak pravi: Tega ne bo dolgo med nami. Tako se godi dostikrat tudi z dušo. Marsikdo misli, da je priden, pobožen kristijan, v resnici pa živi v smrtnih grehih. Pa misli marsikak kristijan, ki pride vsako leto enkrat, namreč o Veliki noči, k spovedi, da bi ne imel ničesar povedati, ko bi ne bilo kletvine in jeze na svetu. Kdor ga pa pozna, pa ve, da je skop, nepošten človek; rokodelec, ki slabo dela, pa si pusti dobro plačati; kmetovalec, ki ima različne zvijače, kadar kupuje ali prodaja, slab mož in gospodar itd. Toda on sam pa teh svojih grehov ne pozna, ne ve, kako slabo je z njegovo dušo. In zopet je sveti Duh, ki ga razsvetljuje s svojo milostjo. Dostikrat pokaže grešniku, kako je ž njim, kar naenkrat, včasih pa ga razsvetljuje počasi in polagoma. Marsikdo sliši pridigo, ali nesreča ga zadene, Bog mu pošlje nesrečo na polju, v trtju ali včasih vidi pobožnega kristijana, kako skrbi za svojo dušo in ob tem tudi njemu pride na misel, da z njegovo dušo ni dobro, da bo treba drugače začeti, če jo bo hotel zveličati. O dragi kristijani, kakšni revčki bi bili, ko bi nas sv. Duh ne razsvetljeval ter nam ne pokazal naših grehov, nas hudega varoval in k dobremu priganjal. Zahvalimo se radi tega na današnji praznik prav iz srca sv. Duhu, da se tako daleč poniža in nas, revne grešnike, s svojo milostjo razsvetljuje in prosimo ga, naj nam tudi v prihodnjo nikar ne odtegne svoje milosti, čeprav ga dostikrat ne ubogartio. 2. Pa, dragi kristijani, kaj pomaga bolniku, če prav svojo bolezen natanko spozna, pa je ne more odpraviti? Kaj bi nam Pomagalo, če bi nas tudi sv. Duh razsvetlil tor nam pokazal, koliko grehov imamo na svoji duši, če pa nočemo greha zapustiti? Zato nas pa sv. Duh ne-le razsvetljuje, ampak tudi posvečuje, on očisti našc srce in ga obrne od greha in k Bogu. Že komaj smo na svet prišli, nas je sv. Duh posvetil pri 8v- krstu ter nam zbrisal izvirni greh; toda o tem vam danes no bom govoril. Le to vam hočem pokazati, kako nas sv. Duh posveti, smo s smrtnim grehom zgubili posvečujočo milost božjo. Kako vesel je človek, če vidi, da vse na polju in v trtju in na sadnem drevju kaže, da bo dobra letina, kako srečen jo kmeto-V;dec in rad pozabi ves trud, ki ga je imel pri obdelovanju. Toda ena sama noč pride in Bog pošlje nevihto, naliv in točo in drugo jutro je po drevju, polju in trtju vse potolčeno in razsekano, na tleh leže veje in sadje in trava je z zemljo in peskom zasuta, ki ga je nanesel naliv. Kako žalosten pogled! Ali mar more človek zameriti kmetovalcu, če je pobit in žalosten radi nesreče, ki ga je zadela v eni noči? Pa, dragi kristijani, kaj je to proti nesreči, ki jo napravi en sam smrtni greh v duši! Pač je greh, n. pr. pijanost, greh nečistosti, jeze kmalu proč, toda žalostni nasledek greha pa ostane. Mislite si kristijana, ki že leta živi v milosti božji, v nedolžnosti in pobožnosti. Kako lepo se sveti podoba božja v njegovi duši, kako lepo je olepšal njegovo dušo sv. Duh! Kako velik zaklad za nebesa si je nabral v teh letih in ga pomnožuje vsak dan, vsako uro, vsak trenutek. Z ljubeznijo in dopadenjem gleda Bog njegovo dušo. In zdaj pa en sam smrtni greh, in gorje, kako strašno se spremeni njegova duša. Namesto podobe božje je v njegovi duši podoba satanova, namesto najljubeznivejše lepote najostudnejša grdoba; Duh božji se je umaknil in namesto njega vlada v duši duh nečistosti. Vse, kar je v teh letih nabral za nebesa, vse je zgubljeno in ničesar ne more zaslužiti za nebesa. In kar je najhujše : on sam si ne moro pomagati, sam se ne more rešiti iz tega grozovitega stanja. Tukaj le sv. Duh lahko pomaga. On je, ki ga razsvetli in mu pokaže njegovo nesrečo ter v njem vzbudi srčno kesanje, On ga priganja k spovedi in če tam dobi odvezo in odpuščanje grehov, je zopet sv. Duh, ki mu ulije posvečujočo milost božjo in v enem trenutku čudovito spremeni njegovo dušo. Odpuščen je grozoviti greh, vnovič gleda Bog ljubeznivo na njegovo dušo; vse zasluženje za oni svet dobi nazaj in zopet so mu odprta nebesa. Sv. Duh sam prebiva v njegovi duši, dokler ga z grehom zopet no spodi in spremeni duše v svoj tempelj. O, dragi Kristijan, te sreče, katera zadene skesanega grešnika, pač ne moremo prav razumeti na tem svetu. če je pa duša na ta način zopet v milosti božji, potem jo sv. Duh zmerom bolj posvečuje. On jo priganja k dobrim dolom, svari jo pred grehi in napačnimi poti; sv. Duh jo nagiba k molitvi, k sv. zakramentom in stori, da je od dne do dnč Bogu dopadiji' vejša in pobožnejša. Dragi kristijan! Go bi ti ležal na smrtni postelji in na priprošnjo svetega moža bi ti ljubi Bog naenkrat podelil zdravje, kako bi bil pač ti hvaležen temu možu. Glej, sv. Duh ti je skazal neskončno večjo dobroto ; kolikorkrat si bil v smrtnem grehu in si vredno prejel sv. odvezo, takrat je tvojo dušo ozdravil in jo rešil večnega pogubljenja. O pomisli, kako strašna nesreča je smrtni greh, večno pogubljenje, pomisli, kolika sreča, biti otrok božji, dedič nebeškega kraljestva, in ne pozabi, kadar si bil rešen smrtnega greha, skazal ti je sv. Duh to dobroto. Kako mu moraš biti za to hvaležen! Grdo bi ravnal, ko bi se mu danes ne zahvalil prav iz srca za to dobroto. Pa glej, sv. Duh ti je že dostikrat odpustil tvoje grehe in ti vendar ne nehaš ga žaliti dan za dnevom. Zato mu pa ob enem danes obljubi, da se boš poboljšal in se v prihodnje skrbno varoval vsakega greha, posebno enega, s katerim ga najbolj žališ, namreč greha nečistosti. 3. Kakor smo ravnokar slišali, nas sv. Duh posvečuje s tem, da nam dd posvečujočo milost božjo in nas naganja, v prihodnje se greha varovati in zapovedi božje zvesto spolnovati, da nas ima na ta način ljubi Bog zmirom bolj rad. Toda koliko so težave in zapreke, ki se nam pri tem stavijo. Mi naj delamo v vinogradu Gospodovem, in smo tako slabi, tako leni in tako radi roke križem položimo. Branimo naj se zoper toliko skušnjav, katere nam dela satan, hudobni svet in naše lastno poželenje, pa smo tako revni in brez moči. Kaka nesreča nas zadene in precej smo vsi pobiti in žalostni. Zares, ko bi bili v tem boju brez pomoči, kmalu bi onemogli, skušnjave bi nas premagale. Toda tu je zopet sv. Duh, ki nas krepča in nam daje moč, da skušnjave ložje premagamo, da hodimo srčno in pogumno po Poti, ki pelje v nebesa, in da ne zgubimo poguma in zaupanja v Boga, Če nas zadene kaka nesreča ali bridkost, ampak da si jo obračamo v svoje lastno zveličanje. Ta sv. Duh jo bil, ki je dal toliko svetnikom leta in leta prenašati skušnjave, ki so bile tako hudo in velike, da si jih še misliti ne moremo. On je dajal ne-štcvilnim mučenikom moč, vse, celo strašno smrt, pretrpeti za sv> vero; sv. Duh je bil, ki je toliko milijonov kristijanov med najhujšimi bridkostmi s tako sladko tolažbo navdajal, da je sveti •'■postol Pavel lahko vskliknil: Preobilno veselja imam pri vsi svoji nadlogi (II. Kor. 7, 4.); da jo sv. Elizabeta, ko so jo od doma segnali, ^hvalno posem molila, da bi se zahvalila Bogu za to skušnjavo, katero ji jo poslal. Ta sv. Duh, dragi kristijani, je že tudi vas večkrat krepčal *n tolažil. Ali pa mi sami povejte: Kako bi bili mogli vi, ki one-^agatc v majhnih skušnjavah, velike in hude skušnjave premagati ? 23* Kako bi mogli vi, ki vas že majhne bridkosti in nesreče potarejo, velike skrbi in nadloge potrpežljivo in vdano v voljo božjo prenašati, če bi vam sv. Duh ne dajal moči? Zato se sv. Duhu zahvalite za vse milosti, s katerimi vas je že tolikrat krepčal in tolažil. In če bodo v prihodnje nad vas prišle nesreče in bridkosti, nikar ne iščite ničvredne tolažbe in moči pri ljudeh, ampak jedino le pri sv. Duhu. Sklenite pa tudi danes, da boste v prihodnje večkrat prosili sv. Duha, da bi vas razsvetlil, posebno pred pridigo in krščanskim naukom, da bi vam odpustil vaše grehe, vas posvetil, krepčal in tolažil v vaših bridkostih. Obljubite mu pa tudi, da ga v prihodnje ne boste z nobenim smrtnim grehom več razžalili, posebno ne z nobenim grehom nečistosti, če boste vi sv. Duha tako prosili za potrebne milosti, potem vas bo zmirom bolj razsvetljeval, posvečeval in krepil, potem vas bo pa enkrat tudi tja pripeljal, kjer ga boste vekomaj častili in slavili. Amen. Mat. Končar. Prva nedelja po binkoštih. I. Lepota sv. Cerkve. -X. Katol. Cerkev je nezmotljiva. Ali more slepec slepca voditi? Ali ne padeta oba v jamo ? Luk. 6, 39. Naš Gospod Jezus Kristus je s svojim prebritkim trpljenjem in s svojo grenko smrtjo na križu sicer dovršil vse, kar jo bilo treba za rešenje in zveličanje človeštva. Vendar, da se more vsak posameznik res zveličati, mora se vsak posebej vdeležiti neskončnega zasluženja Jezusovega. Naš Zveličar je pač svoj božji nauk oznanoval po judovski deželi ljudem, ki so takrat živeli; toda luč njegovih nebeških naukov je morala razsvetliti vse ljudi vseh dežel in vseh časov; tudi po njegovom odhodu v nebeško veličastvo jih je bilo treba oznanovati vsem stvarem. Kristus je postavil sveto zakramente, v katerih jo hotel po vidnih znamenjih deliti svoje milosti; toda ti studenci božjih milostij bi bili brez koristi, ko bi no bili pristopni vsem vernikom, ko bi no bili odprti za slohrno srce. Slednjič je bil Jezus takrat, ko je še na zemlji živel, sam dobri pastir svojim ovčicam ; toda njegovo ovčice so potrebovale varnega vodstva tudi po njegovem odhodu, to pa tem bolj, ker m se je imelo njihovo število neizmerno pomnožiti. Da bi se vsega tega, kar je Kristus odredil za naše zveličanje, mogli vdeležiti vsi ljudje vsega sveta in vseh časov, postavil je, predno je zapustil našo solzno dolino in se povrnil k svojemu nebeškemu Očetu — sveto katoliško Cerkev. Kar je nekdaj na zemlji sam delal in delil, to naj dela in deli zdaj v njegovem imenu njegova sv. Cerkev. Zato pravi v sv. evangeliju današnjega praznika: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Torej pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Učite jih spolno-vati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta. V teh besedah izreče Jezus, da je sv. Cerkvi izročil vso svojo oblast; ob jednem pa že tudi naznani, kako bode mogla sv. Cerkev izvrševati vse to, kar ji je izročil in naročil. Pravi namreč, da bode sam nevidno pri njej ostal vse dni do konca sveta, da jo bode on sam vladal in vodil. In le j edino tako je mogoče, da sveta Cerkev doseže svoj vzvišeni namen, da nam je zanesljiva voditeljica na potu proti nebesom. Kaj bi nam pomagala taka voditeljica, na katero bi se ne mogli vselej in v vseh zadevah popolnoma zanesti ? Hvala trojedinemu Bogu, da nam je preskrbel tako zanesljivo voditeljico, katera nam prav gotovo kaže pravo pot in ob jednem tudi deli vseh potrebnih mi-lostij, da moremo stanovitno po njej hoditi in srečno dospeti v svoj pravi nebeški dom. Da, naša sv. katol. Cerkev je nezmotljiva in j edino zveličalna. Vsem drugim cerkvam pa moramo 2 besedami današnjega nedeljskega evangelija klicati: Ali more slepec slepca voditi? Ali ne padeta oba v jamo? Da bomo še bolj znali čislati preobilno srečo, da smo udje nezmotljive, jedinozveličalne Cerkve, premislimo danes, kako zanesljiva voditeljica nam je sv. katol. Cerkev na poti Proti nebesom, ker nam nezmotljivo oznanuje je-dinozveličalno vero in deli vse božje milosti potrebne k zveličanj u. Sv. vera nam je k zveličanju neogibno potrebna. Kristus naravnost pravi: Kdor ne veruje, bo pogubljen. Ali še odločnejše 8c izrazi, ko pravi: Kdor ne veruje, je še sojen, to se pravi: Ne-vercc, kateri je svoje nevere sam kriv, že lahko naprej ve, da bo Pogubljen, mu niti ni treba čakati sodbe, ki mu bo napovedala Pogubljenje. Pa tudi zato je sv. vera najpotrebnejša čednost, ker 1° podlaga vsem drugim čednostim in zaslužljivim delom. Brez vere ni nobene čeznaturne čednosti in če ima neverec tudi kaj lepega nad seboj, je to le bolj za ljudi, ne pa za Boga, je le neka zunanja olikanost, ne pa pred Bogom zaslužena čednost. Kakor je pa trdna, živa vera najimenitnejša in najpotrebnejša čednost, tako je pa tudi to jako težavna čednost. Ne govorim tu o oni junaški veri, za katero so sv. mučenci vse žrtvovali, celo svoje življenje, marveč tu mislim le one težkoče, katere nam v navadnem življenju obtožujejo neomahljivo sv. vero : premnogo resnic naše sv. vere je skrivnostnih, tako vzvišanih, da jih človek nikakor ne more razumeti s slabotnim umom, naj bi jih tudi premišljeval noč in dan; mnoge resnice nam nakladajo tudi težke dolžnosti in naša popačena natora bi rada videla, da bi one resnice ne bile resnične, da bi se oprostila onih težkih dolžnostij — jako huda skušnjava, ki jih je že mnogo pripravila ob vero; poleg tega je pa tudi med zlobnim svetom le preveč skušnjav za to božjo čednost — sv. vero v govorjenju in pisanju tako, da se posebno v tem smislu sme reči, da je satan kakor rjoveč lev, ki kroži okrog ter išče, koga bi požrl — in požre jih res sila veliko. Pa kako nam je Kristus olajšal to sveto čednost s tem, da je svoji Cerkvi zagotovil nezmotljivost! Ako tudi ne morem kake resnice s svojo plitvo pametjo razumeti, ako tudi jo tajo zlobni odpadniki in jo pobijajo lažnjivi časniki, pohujšljive knjige, vendar lahko kakor skala trden stojim v sv. veri, ker se smem popolnoma brez vsakega dvoma zanesti na sv. Cerkev, ker vem, da je nezmotljiva, in kar Cerkvi verjamem, verjamem Jezusu — Bogu. Kaj pa se pravi: sv. Cerkev je nezmotljiva? Sv. Cerkev je nezmotljiva se pravi: sveta katoliška Cerkov se ne more motiti v Kristusovem nauku; marveč nam oznanja in razlaga oni čisti in nepopačeni nauk, ki so ga apostoli slišali iz ust Jezusovih in so ga po razsvitljcnju sv. Duha ali zapisali v svetem pismu, ali pa le ustno izročili potomcem. Nezmotljiva je tudi sv. Cerkev v deljenju milostij božjih. Odkod pa vemo, da je sveta katoliška Cerkev nezmotljiva? Za to imamo dovolj tehtnih in neovrgljivih dokazov v sv. evangeliju, v spričevanju sv. apostolov in cerkvenih učenikov vseh časov; pa tudi lastna pamet nas uči tega. Predno pa se toga prepričamo, moramo še določiti vprašanje: k d o da je nezmotljiv v sv. katoliški Cerkvi? Nezmotljivi so s papežem združeni škofje; pa tudi papež sam, kadar kot vrhovni učitelj in pastir vseh vernikov vsled svoje najvišje apostolske oblasti določi kako versko ali dejansko resnico. a) Da so s papežem združeni škofje nezmotljivi v svojih verskih določbah, porok nam je najprej Jezusova izrečna obljuba, da ostane pri njih vse dni do konca sveta. Ako Jezus sam, večna resnica in luč sveta, vodi učečo Cerkev vse dni do konca sveta, pač ne more zabresti v kako zmoto. Jezus pa tudi pove, kako bode apostole in njihove naslednike vse čase obvaroval slehrne zmote. Rekel je: Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega tolašnilca, da pri vas ostane vekomaj — Duha resnice. Kadar pa pride On, Duh resnice, vas bo učil vso resnico, če pa bode sv. Duh vekomaj ostal pri sv. Cerkvi in če jo bo učil vso resnico, je s tem povedal, da ne le apostoli, marveč tudi njihovi nasledniki ne morejo drugega učiti, kakor to, kar je učil Jezus sam. Razun tega tudi Jezus slehrnega, kateri Cerkve ne posluša, kateri ne veruje, obdolži velikega greha in mu zažuga z večnim pogubljenjem. Vprašam, bi bil li Jezus mogel tako ostro zapovedati, naj se posluša njegova Cerkev, ko bi se mogla kdaj zmotiti? Kakor Kristus sam, tako učč tudi od sv. Duha razsvetljeni apostoli, da je učeča Cerkev nezmotljiva. Cerkev imenujejo sveti tempelj, čigar glavni in vogelni kamen je Jezus Kristus, — ali telo, čigar glava je Kristus; imenujejo toraj Cerkev steber in temelj (podlago) resnice. Ali bi mogli jasnejše in odločnejše povdarjati, da se učeča Cerkev res nikdar ne more zmotiti in od resnice odstopiti ? Kakor poveličano telo Jezusovo ne more nič več spremenjeno, umorjeno biti, tako tudi sv. Cerkev v svojih naukih ne more spremenjena ali razdejana biti. Jednako razlagajo tudi ves čas cerkveni učeniki. Pa saj nas lastna pamet prepričuje, da drugače niti biti ne more. To mora vsakdo priznati, da, če je Kristus ustanovil svojo Cerkev na zemlji, ustanoviti je moral tako Cerkev, da bode vedno čisto in popolnoma Človeštvu oznanovala njegov nauk ter ohranila in delila vse po njem odrejene pripomočke zveličanja. Drugačne Cerkve bi ne bilo freba, bila bi celo človeštvu v kvar. Ker pa so ljudje kot taki Zmotljivi, more se ta namen, ki ga jo imel Kristus s svojo Cerkvijo, In tako doseči, da so ti ljudje, kateri učijo v njegovi Cerkvi, to jo škofje s papežem, z njegovo božjo pomočjo prosti slehrne 2