Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.250 Letna naročnina.................L 2.500 Letna inozemstvo................L 3.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Wk Leto XXI. - Štev. 25 (1055) Gorica - četrtek, 19. junija 1969 - Trst Posamezna številka L 50 Bog potrebuje bralcev Moskovski koncil Čas, v katerem živimo, je resnično tak, da Bog išče in potrebuje bralcev. Zaskrbljujoča je ugotovitev, da tudi med Slovenci žalostno peša ljubezen do branja, skratka, da je tudi med nami čedalje manj bralcev. Ne gre tu samo za religiozno knjigo, ki naj bi človeka notranje usmerjala, za tisto versko ali nabožno branje, ki ga človek vzame v roko le v trenutkih potrtosti, pobitosti, žalosti, stiske, v starosti ali osamljenosti in ki bi mu naj bilo v tolažbo: sveto pismo, življenje svetnikov, premišlje-vatne knjige in podobno branje. Gre za krizo bralcev vzgojnih, poučnih, strokovnih in ne nazadnje tudi za krizo bralcev dobrih leposlovnih knjig in knjig, ki so pisane za prijetno in koristno razvedrilo. To potrjujejo nezmanjšane zaloge knjig v skladiščih naših založb — samo Celjska Mohorjeva družba ima v skladiščih skoraj za 80 milijonov starih dinarjev knjig, samih leposlovnih del treh dobrih naših pisateljev: Finžgarja, Detela in Preglja. Slomšek bi se začudil ali zgrozil ob tej ugotovitvi in bi tako dolgo pridigal vsem Slovencem, potrebnim dobre knjige, da bi zaloga skopnela in bi skupiček lahko uporabili za natisk novih knjig. Na kakšno bogastvo se useda prah! Koliko lačnih in žejnih lepe, dobre, plemenite besede, prijetnega razvedrila in spodbudnega branja bi potešile te knjige, če bi prišle ljudem v roke! Reči pa moramo, da imajo ljudje danes več denarja za nakup knjig, kot so ga imeli včasih, ko so po knjigi raje segali. Kljub tej možnosti pa jo danes pogosteje odlagajo predvsem zaradi naglice zekonomiziranega in stehni-ziranega življenja, pa zaradi drugih, manj napornih sredstev spoznavanja in seznanjanja, kot so: radio, film in televizija. In vendar brez knjige ne bomo mogli shajati kakor ne brez šol, brez učenja. To je stara ugotovitev, ki je zrasla ob prvi slovenski tiskani besedi. Že Trubar je vedel, da »da nobena dežela ne mej sto ne gmajna ne mogo prez šul, prez šularjev, prez vučenih ljudi inu prez bukev biti...« Sv. Peter Kanizij je deloval v času tako imenovane druge reformacije, ko je bila katoliška vera v Nemčiji skoraj popolnoma na tleh. 90 odstotkov nekdanjih vernikov je odpadlo. Izobrazba duhovnikov je bila skrajno pomanjkljiva, njihovo življenje v pohujšanje vernim in nevernim, šol je bilo malo, primanjkovalo je dobrih učiteljev in profesorjev. Bil je neutruden misijonar in pridigar, ustanavljal in obnavljal je šole, zavode, kolegije, pisal šolske in učene knjige, pa je kot vzgojitelj zapisal pomenljive besede: »Bolje je imeti zavod brez lastne cerkve kakor zavod brez lastne knjižnice!« Na evharističnem kongresu v Bogoti pa je papež Pavel VI. zelo poudaril potrebo splošnega in verskega pouka z besedami: »Ne moremo več prenašati verske nepismenosti katoličanov.« Ali ni Mohorjeva družba zrasla prav iz Slomškovih pobud, da bi dobili Slovenci čim več dobrih verskih, leposlovnih in poučnih knjig? Zrasla iz splošne slovenske potrebe in skrbi za buditev in gojitev narodne zavednosti v boju z močnejšimi, bolj izobraženimi in nestrpnejšimi sosedi? In če te potrebe soočimo s sedanjim časom, s koncilskim umevanjem krščanske osebe v sedanjem času? Po konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, z naslovom »Veselje in upanje«, »stoji človeštvo danes v novem obdobju svoje zgodovine«. To je obdobje globokih in naglih sprememb, ki posegajo na vsa področja človeškega življenja. Tu se srečujemo z novimi oblikami dela, z novimi proizvodi, z novimi pojavi socializacije, urbanizacije in podobnega. Te globoke spremembe zajemajo tudi najbolj skrite globine našega notranjega življenja. Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu pravi: »Hitrost zgodovine tako silno raste, da jo posamezniki komaj še morejo dohajati.« Vendar jo je treba dohajati. V tem pogledu koncil ne pušča nobenega dvoma, zato se mora vsak katoličan ves staviti v ta razvojni proces, se široko odpreti vsem njegovim zdravim silam, postati v njem »res novi človek«. Zrelosti človeške osebe pa ni brez osvo-janj novih spoznanj, brez resnobnega iskanja, brez zavestnega odmiranja staremu svetu, starim oblikam, brez odprtosti vsemu zdravemu in novemu. Koncil poudarja, da mora kristjan »težiti za zrelostjo človeške osebe«; s tem pa zahteva, da se mora varovati vsake zaostalosti v duševnem razvoju. To pa pomeni, da tudi in predvsem brez knjige človek ne more vzgajati sebe in svoje okolice, ne more biti »graditelj« novega človeštva«. Brez knjige človekova misel ne more zajeti novih, širših obzorij, ne seči v nove globine, ne rasti v vedno novih zmagah nad ovirami. Pastoralna konstitucija naroča: »Da bodo ljudje skrbneje spolnjevali dolžnosti, ki jim jih nalaga vest — tako do samih sebe kakor do različnih skupnosti, katerih člani so — jih je treba z uporabo ogromnih pripomočkov, ki so danes na voljo človeškemu rodu, vzgojiti k bogatejši kulturi duha« (Cerkev v svetu 31)! Med temi pripomočki prav gotovo niso samo tako imenovana množična občila: radio, televizija in časopisje, temveč predvsem knjiga. Nobeno izmed množičnih občil ne more človeku toliko pomagati v rasti njegovih darov, kakor knjiga, ker ga sili k zbranosti, k poglobitvi, k razmišljanju. Ne gre za podcenjevanje sodobnih občil, ki so nujna in nepogrešljiva, temveč za neki red; za red prednosti. Zato je včasih potreben klic po vrnitvi od radia, televizije in časopisa h knjigi, ker navadno le knjiga (seveda samo dobra) pomeni po kakovosti večje in globlje doživetje, pomeni vrnitev od naglice in razburjenja k miru in tihoti, od raztresenosti k zbranosti, od zaprtosti v odprtost, od pasivnega sprejemanja k ustvarjalnim pobudam. Ker pastoralna konstitucija Cerkev v svetu zahteva, naj »verniki živijo v kar najtesnejši povezanosti z drugimi ljudmi svoje dobe«, takoj doda: »Prizadevajo naj si, da bi docela razumeli način njihovega mišljenja in čustvovanja, kakršen se izraža v duhovni kulturi.« To je nova kultura, v katero koncil postavlja katoličana, kultura, ki si je ne moremo predstavljati brez knjige. Še več: iz teh zahtev bi lahko napravili obširen knjižni program za daljše obdobje, v katerega bi zajeli vse tisto, kar sta znanost in tehnika prinesli novega in vtisnili sodobni kulturi nov pečat. Sredi te nove kulture moramo stati vsi. Njen temeljni kamen pa je knjiga. Če to novo kulturo priznava Cerkev, jo priznava zato, ker vodi k globljemu spoznavanju človeka, sveta in Boga, ker pomeni notranjo bogatitev človekovo, tesnejšo povezanost vernikov z drugimi ljudmi svoje dobe itd., pomeni klic: Bog išče bralcev, Bog potrebuje bralcev eno temeljnih zahtev, ki jih je začrtal zadnji koncil katoličanom, če hočejo biti »res novi ljudje in graditelji novega človeštva«, in če hočejo doseči resnično »zrelost človeške osebe«. —Jd 17. junija se je zaključil v Moskvi zbor vesoljnega komunizma, a brez kitajskih, severnovietnamskih, severnokorejskih, albanskih in jugoslovanskih komunistov. Moskovski koncil naj bi po želji organizatorjev utrdil in potrdil vodilni položaj sovjetske komunistične partije. Že Hru-ščev ga je začel pripravljati v letu 1962, a poteči je moralo kar sedem let, da je mogel biti sklican. Brežnjev je v svojem velikem govoru ponovno zagovarjal svoj nauk o omejeni suverenosti socialističnih držav in njegovo logično posledico, vdor na Češkoslovaško. Zastopnika paragvajske in francoske partije sta sprožila napad na Maovo Kitajsko, ki ga je potem potenciral še vzhodnonemški diktator Ulbricht, kateri je celo zahtevaj, naj bi v posebnem dokumentu obsodili kitajske krivoverce, ki da s svojo šovinistično politiko proti Sovjetski zvezi ženejo vodo na mlin ameriškim imperialistom. Edini, ki je tehtno in stalno zagovarjal Kitajsko, je bil romunski predsednik Ceausescu. Imel je tudi vse razloge za to: lastna kitajska pot v komunizem je moralna opora tudi za romunske komuniste, kateri stalno zagovarjajo stališče, da morajo biti posamezne partije samostojne. Moskva se je trudila na vse kriplje, da bi izločila češkoslovaško vprašanje, toda ni ji uspelo. Berlinguer, delegat italijan- ske partije, je bil naravnost silovit v obsodbi sovjetske invazije. Italijanski tovariši, največja komunistična partija v zahodnem svetu, ne morejo preboleti te sramote. Nasilna smrt češkoslovaške pomladi je pustila v komunizmu rano, ki je še vedno polna gnoja in še nič ne kaže, da se bo kmalu zacelila. Komunistični Rim ni več samo Moskva; Peking je postal drugo središče, Beograd pa že itak 21 let vztraja na »krivi poti«. Sovjetska zveza je postala nazadnjaška država, saj ji gre le za to, da ohrani svojo vodilno vlogo. Komunizem uporablja kot ščit za svoj imperializem. Dejansko moč imajo v Sovjetski zvezi že maršali, ne pa Brežnjev in njegovi tovariši. Sicer so v Moskvi po že ustaljeni šabloni obsodili zahodni imperializem in nemški ravanšizem, ameriško vmešavanje v Vietnamu, izraelsko zasedbo arabskih ozemelj, podprli so osvobodilna gibanja vsepovsod po svetu, se zgražali nad Južno Afriko in portugalskimi kolonialisti, posvarili svetovno javnost pred neokolonializmom in pozvali vse »napredne« sile na skupno pot v boju za novi svet. A vse te lepe besede niso mogle zakriti nečesa, kar vedo v prvi vrsti sami komunisti izven Sovjetske zveze: Sovjetska zveza je danes ena najbolj konservativnih, imperialističnih in reakcionarnih držav na svetu. Francija ima novega predsednika To pot so se predvidevanja v polni meri uresničila: v drugem obdobju predsedniških volitev za državnega poglavarja v Franciji je bil izvoljen golistični kandidat Georges Pompidou. Vendar je njegovo zmago precej zatemnila velika abstinenca francoskih volivcev: kar 31 % se jih je vzdržalo in so ostali doma. Od teh pa, ki so šli na volišča, je dobil Pompidou 58 % glasov, njegov tekmec Poher iz vrst demo-krščanskega centra pa dobrih 42 %. Belih ali neveljavnih glasovnic je bilo 5,5 %. V številkah so bili rezultati naslednji: Pompidou malo manj kot enajst milijonov glasov, Poher slabih osem milijonov, vzdržalo se jih je devet milijonov. Pred enim letom je general De Gaulle odslovil svojega zvestega sodelavca Pom-pidouja, potem ko mu je le-ta služil zvesto kot ministrski predsednik skozi šest let ter mu s pametno taktiko omogočil, da se je razblinil upor študentov in se je pomirilo veliko stavkovno gibanje, katero je bilo lani v maju zajelo Francijo. Vsi politični opazovalci so se začudili tej generalovi nepričakovani odločitvi. Toda Pompidou se ni dal za odslovljenega. Generalu De Gaullu je vrnil milo za drago: 17. januarja letos je v Rimu izjavil: »Ni nobena skrivnost, da sem kandidat za predsednika republike. Izpolniti se pa morata dva pogoja: da ne bo več De Gaulla na čelu francoske države in da bom jaz izvoljen.« S to izjavo je pravzaprav De Gaullu spodmaknil tla. Francoski človek je spoznal, da po morebitnem generalovem odhodu ne bo prišlo do kaosa, ki ga je De Gaulle tako s prepričanjem napovedoval, temveč da je za kontinuiteto že poskrbljeno. In tako je bil na zadnjem referendumu De Gaulle zavrnjen z večino 56 96 glasov. Novi francoski državni predsednik Pompidou bo letos 5. julija izpolnil 58 let življenja. Izhaja iz skromne učiteljske družine. Sam je bil najprej profesor na liceju Saint Charles v Marseilleu in kasneje na liceju Henri IV v Parizu. Leta 1944, po osvoboditvi Pariza, je začel sodelovati z De Gaullom. Po De Gaullovem prvem odstopu leta 1946 je postal glavni direktor svetovno znane Rotschildove banke. V tem svojstvu ga je leta 1962 zadelo De Gaullovo imenovanje za ministrskega predsednika. Od novega francoskega državnega poglavarja na splošno pričakujejo, da bo vodil bolj gibljivo zunanjo politiko, da se bo znebil nekaterih hlapčevskih De Gaullovih sodelavcev, da bo bolj sprejemljiv za razne nasvete in bolj naklonjen vstopu Vel. Britanije v Skupno evropsko tržišče. Vsekakor bo Franciji in svobodnemu svetu sprememba na vrhu države dobro dela. Domišljavi general pa bo moral spoznati, da Francija tudi brez njega živi naprej. Kongres nepotrebnega nesoglasja Pretekli mesec je v glavnem mestu Uru-guaya v Montevideu zasedal od 11. do 18. maja tretji kongres Mednarodne unije mladinske Krščanske demokracije, katerega so se udeležila zastopstva iz Evrope, Azije in Latinske Amerike. Na tem kongresu je prišlo do jasnega izraza, da je komunizem že silno globoko prodrl v miselnost latinsko-ameriških odposlanstev. 2e na slavnostnem odprtju kongresa je ena izmed >teh skupin navdušeno ploskala ob imenovanju »Che« Guevare in mrmrala, ko je indonezijski delegat dejal, da je naše vodilo Bog. V komisiji, ki je razpravljala o poti krščanske demokratske mladine v novo družbo, so južnoameriški predstavniki izredno burno nastopali ter zahtevali »revolucijo, pa čeprav krvavo in s sodelovanjem kogar koli«. Južnoame- rikanci so tudi med drugim vetirali zahtevo kongresa, naj Castrov režim na Kubi vrne svobodo 80.000 političnim zapornikom. Preprečili so sprejem resolucije, ki obsoja delovanje sovjetske obveščevalne službe. Odločno so glasovali proti vsaki obsodbi komunizma, razen proti ruskemu vpadu na Češkoslovaško. Neki južnoameriški delegat se je povzpel celo do trditve, da sta revolucija in sedanji Castrov režim na Kubi vzgled in spodbuda za vse nerazvite dežele v njihovi borbi proti kapitalizmu in imperializmu. Za Južnoamerikance je le komunistični Vietkong resnični predstavnik vietnamskega ljudstva. Navdušujejo se za nasilno revolucijo, za gverilsko vojskovanje, obožujejo padla revolucionarja »Che« Guevaro in kolumbijskega duhovnika Kamila Delavci v reškem pristanišču so prekinili delo. Ladje so stale v pristanišču, delavci pa so štrajkali. Reškemu pristanišču se ne godi najbolje. Lansko poslovno leto so končali z 1,2 milijarde starih dinarjev zgube. Zdaj so hoteli to zgubo vsaj delno poravnati iz delavskih žepov, prav zato pa je zavrelo. Posebna komisija je pripravila odločbe o ukinitvi prevozov, nadomestil za bolniški stalež, nadurnega dela. O vsem tem so sklepali brez vednosti delavcev. Ko so delavci zvedeli, da za nadurno delo ne bodo več dobili posebnega plačila, so zapustili delo. Klicali so vodstvo podjetja na pogovor, vendar nihče ni prišel na posvet. Delavci so poslali delegacijo v druge delovne organizacije. Okrog devetih dopoldne (2. junija) so delavci vzeli kole, s katerimi pregrajujejo tovor, in odšli proti direkciji podjetja. Delavci so zasedli vsa nadstropja, uslužbence pa so napodili iz pisarn. Kazimirja Jelovca, generalnega direktorja, so podili po mestnih ulicah in ga pretepali, nazadnje pa se je zatekel v hotel Bonavia. Dr. Joška Vukova so pretepli v hotelski recepciji. Josip Čujec, finančni direktor, se je hotel skriti v poslopju »Torpeda«, podili pa so ga po mestu in kričali: »Primite tatu!« Luški delavci so obračunali tudi s predsednikom sindikata,- glavnim analitikom, šefom kadrovske službe, predsednikom luškega komiteja Zveze komunistov in drugimi. Delavci so prekinili delo predvsem zaradi zmanjšanja osebnih dohodkov. Pas bo najbrž res treba zategniti, toda nikakor ne toliko, kot je predlagalo vodstvo podjetja. Predvsem pa delavcem ni nihče pojasnil in dokazal, da je to edini izhod. Kaj podobnega se v povojni Jugoslaviji še ni zgodilo. Še nikjer niso podili uslužbencev iz uprave po ulicah kot se je to zgodilo na Reki. Nekateri uslužbenci iz strahu ne prihajajo na delo in ne spijo v svojih stanovanjih. Sedem izgrednikov je v preiskovalnem zaporu. Stavkali so tudi luški delavci v Pločah. Sedem ladij je čakalo na natovarjanje ali iztovarjanje, 700 delavcev pa je tri dni zapustilo delo. Torresa. Kot rešitev za socialne in gospodarske probleme Južne Amerike predlagajo vzpostavitev nekega komunitarnega socializma. To je nova fraza, ki nič ne pove, a mnogo skriva. Jasno je, da so taki in slični pogledi v notranji oprekš z idejami pristne Krščanske demokraoije, saj so nekrščanski in popolnoma nedemokratični. Na kongresu so bili zastopani tudi Slovenci v osebi Andreja Finka in Toneta Mi-zerita iz Argentine. Misli, ki sta jih izpovedala, so bile v skladu z demokratičnim čutenjem Slovencev v zdomstvu in s krščanskimi ideali, ki so naše rojake po letu 1945 spremljali v širni svet. Zato sta zavrnila vse resolucije svojih južnoameriških tovarišev, ki niso bile v skladu z demokratičnimi načeli. Prebivalstvo Slovenije Ko so 31. marca, tako kot vsako leto, spet ugotavljali število prebivalstva v slovenski republiki, so zračunali, da se je od 31. marca 1968 povečalo število prebivalcev v Sloveniji za 10.000 oziroma na 1.711.000. Porast je bil manjši kot leto poprej, ko se je število prebivalstva povečalo za 25.000, in manjši kot od 1966. do 1967. leta, ko se je število prebivalstva povečalo za 22.000. Letošnjo pomlad je imela Ljubljana že 208.000 prebivalcev, kar je za 2,5 odst. več kakor leto poprej. Maribor pa je bil s 173.000 prebivalci ob koncu letošnjega marca največja slovenska občina. Naj še omenimo, da ima po najnovejših podatkih Slovenija le še 24,3 odst. kmečkega prebivalstva ali skupno 415.000. Slovensko gospodinjstvo pa je imelo konec letošnjega marca, tako kot že nekaj let, povprečno 3,3 člane. Kako predstaviti Indijcem krščanstvo V indijskem mestu Bangalore se je vršil posvet katoliške Cerkve v Indiji. Posveta se je udeležilo 58 škofov in nadškofov — med njimi dva kardinala — ter okoli 600 predstavnikov duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov. Namen posveta je bil, iskati najboljši način, kako učinkovito predstaviti Indijcem krščanstvo. Pred začetkom pravega študija je bila sv. maša v koncelebraciji 130 škofov in duhovnikov. Na posvetu so sprejeli številne sklepe za bodoče dušnopastirsko delo v Indiji. Stran 2 I) Jlottio" OB STOLETNICI Na sam dan blagoslovitve temeljnega kamna Slovenskega zavoda v Rimu so slovenski škofje naslovili na vse verne Slovence naslednjo poslanico: Dragi rojaki! Danes je bil za verne Slovence zgodovinski dan. Sv. oče Pavel VI. je blagoslovil temeljni kamen za Slovenski zavod v Rimu. Zemljišče je kupljeno in z Vašimi prispevki tudi že plačano. Načrti za zavod so že izdelani in od pristojnih rimskih uradov že odobreni. Če bo volja božja, začno kmalu kopati temelje in zidati najbolj potrebne dele zavoda. To priliko podpisani škofje porabljamo, da se Vam, dragi rojaki, ponovno zahvalimo za Vašo pomoč. Kamen do kamna palača, pravi naš pregovor. Iz vsote majhnih in včasih tudi velikih darov bo, upamo, zrasel zavod za vzgojo više izobraženih duhovnikov, ki jih potrebujemo doma in zunaj domovine, saj smo Slovenci danes raztreseni po vsem svetu. Hvala Vam, dragi rojaki, za Vašo velikodušnost. Večina izmed Vas skromno živi in tudi skromno zasluži, vendar pa imate veliko razumevanje in tudi ljubezen do našega zavoda v Rimu, ki bodi trajen spomenik naše enotnosti v katoliški veri, zato tudi spomenik Vaše vernosti in ljubezni do naroda. Seveda bo zavod mogoče postaviti le, če v svoji velikodušnosti ne omagate. Ko ste pokazali toliko požrtvovalnosti, da smo mogli v razmeroma kratkem času plačati zemljišče, trdno zaupamo, da bomo prav tako v kratkem času sezidali vsaj tisti del zavoda, ki je potreben, da bo zavod deloval. Zato ne zamerite, da znova trkamo na Vaša darežljiva srca. Vnaprej prosimo Boga, naj Vam obilno povrne z duhovnimi in zemeljskimi darovi, karkoli boste tudi v bodoče storili za Slovenski zavod v Rimu. Vaši škofje: f J. Pogačnik, nadškof ljublj. t M. Držečnik, škof mariborski t J. Jenko, škof, adm. v Kopru Rim, 9. maja 1969 Slovenik v Rimu, pravijo škofje, bodi »trajen spomenik naše enotnosti v katoliški veri«, spomenik naše »vernosti in ljubezni do naroda«. Ce bo le kje ustanova, ki bo vezala vse Slovence v domovini, v zamejstvu in v širnem svetu, bo to Slovenski za