IZKOPAVANJE V PALEOLITSKI POSTAJI OVCJA JAMA
PRI PRESTRANKU V LETU 1961
Franc Osole
Z 12 slikami med tekstom
Paleolitska izkopavanja prof. S. Brodarja v Betalovem spodmolu
pri Postojni so pokazala, da se je ledenodobni lovec zatekal v jame že
v predzadnji, riški poledenitvi. Od tedaj pa do zgodovinske dobe niso
prenehali obiski v jamah. Posebno pogostni so bili v mlajšem pleistocenu,
kar izpričuje serija paleolitskih kulturnih horizontov od srednjega pa-
leolitika (levallois-moustérien, kvarcitni moustérien) prek zgodnjih faz
SI. 1. Prestranški Ravnik z raziskanimi jamami (Ovčja jama kat. št. 889, Zakajeni
spodmol kat. št. 885) po F. Hribarju, F. Habetu in R. Savniku (Acta carsologica 1/1955)
Fig. 1. Prestranški Ravnik avec des grottes explorées (Ovčja jama № 889 du
cadastre. Zakajeni spodmol N° 885 du cadastre) après F. Hribar, F. Habe et
R. Savnik (Acta carsologica 1/1955)
139
mlajšega paleolitika prav do kasnih paleolitskih kultur, ki kažejo že
očiten prehod v mezolitik. Skoraj neprekinjena naselitev Betalovega spod-
mola od riške poledenitve skozi vse würmske stadiale prav v holocen
je bila v posameznih fazah dokaj intenzivna, saj presega število odkritih
artefaktov in kremenastih odkruškov nekaj tisoč. To je nujno zahtevalo
raziskavo sosednjih kraških jam. Kot prve so bile na vrsti jame na
severnem apneniškem obrobju pivške flišne kadunje. Pokazalo se je, da
sta Postojnska in Otoška jama paleolitski postaji. Toda zaradi turistične
ureditve, predvsem vhodnih delov, je nadaljnje raziskovanje skoraj ne-
mogoče, če so kulturne plasti sploh še ohranjene. Pozneje se je tem jamam
pridružila še Parska golobina. Sledilo je sistematično raziskovanje južnega
obrobja Pivške kotline. Poskusnemu sondiranju v Zupanovem spodmolu
pri Sajevčah, ki je dalo odlične rezultate, je sledilo odkritje paleolitika
v Jami v Lozi pri Orehku, v Ovčji jami in Zakajenem spodmolu pri Pre-
stranku. S temi odkritji so bila ugotovljena starokamenodobna kulturna
nahajališča na vsem krednem obrobju Pivške kotline.
Dokaj bogat arheološki inventar, odkrit v sorazmerno ugodnih strati-
grafskih razmerah, in množica važnih fosilnih ostankov pleistocenske.se-
salske favne zvišujeta znanstveno vrednost in važnost pivških postaj. Prav
nič ne pretiravamo, če imamo Pivško kotlino z njenimi številnimi jamami,
med katerimi je še velik odstotek neraziskanih, za prvorazredno paleo-
litsko provinco ne samo v Sloveniji, temveč v vsej Jugoslaviji. Od nadalj-
njih sitematičnih raziskovanj lahko pričakujemo, da bodo prinesla mar-
sikaj novega, kar bo dopolnilo naše znanje o razvoju pleistocena in
paleolitskih kultur pri nas in bo imelo odmev v tej veji znanosti tudi v
evropskem merilu.
Osnovni podatki o jami in metoda izkopavanja
Ovčja jama (kat. št. 889) leži na vzhodnem obrobju Prestranškega
Ravnika, 1440 m 30P WNW od žel. postaje Prestranek in 1870 mili« WSW
od vrha Varde* (l.sl.), okrog 60 m nad dolinskim dnom v nadmorski višini
586 m. Bližnja okolica jame je tipično kraška, vsa posuta z večjimi in
manjšimi vrtačami, brezni in podzemeljskimi jamami. Geološka osnova
tega močno zakraselega sveta je kredni kaprotinski apnenec. Neke vrste
preddvor j e jame je plitva vrtača z navpičnimi, proti jamskemu vhodu
previsnimi, do 5 m visokimi apnenčevimi stenami. Proti severu zapira
vrtačo dokaj strmo pobočje. Vrtača je nepravilne pakrožne oblike z naj-
večjima premeroma 18 m in 27 m (2. si.). Dno vrtače je sorazmerno ravno,
se pa proti SW, kjer se pod navpično steno odpira vhod v jamo, počasi
dviga in neposredno pred jamskim vhodom doseže višek. Ob našem prvem
obisku 1. 1958 je bila vsa vrtača močno zarasla z grmovjem. Po zajetnih
štorih sklepamo, da je nekoč raslo v njej tudi nekaj visokih smrek. Bujna
vegetacija z visokim drevjem je bila zanesljiv indikator, da je dno vrtače
* Podatki so povzeti po Hribar, Habe in Savnik, Podzemeljski
svet Prestranškega Ravnika in Slavinskega Ravnika. Acta carsologica I., str. 103,
Ljubljana, 1955.
140
SI. 2. Ovčja jama; A. Tloris jame s fazami odkopa, B. Podolžni prerez
jame po x osi, C. Prečni prerez jame pri vhodu po y osi
Fig. 2. Ovčja jama; A. plan de la grotte et phases de la fouille, B. coupe
longitudinale de la grotte suivant l'axe x, C. coupe transversale de la
grotte à l'entrée suivant l'axe y
in prav tako tudi vsa jama na debelo zasuta s sedimenti, kar so poznejša
izkopavanja potrdila v polni meri.
Lepo obokan, le 1,70 m visok in 8,80 m širok jamski vhod je obrnjen
na vzhod z odklonom 14" proti severu (3. sL). Ob njegovi levi strani je
nekaj zloženega kamenja razodevalo ostanek nekdanje kamnite pregrade.
Jama je bila v bližnji preteklosti ovčja staja, odtod tudi njeno ime. Za
vhodom se odpira 19 m dolg in 18 m širok podzemeljski prostor. Močno
141
razgiban in deloma zasigan strop, z mnogimi kotlicami in izboklinami
prehaja v loku v nizke stranske stene, mestoma pa tudi neposredno v jam-
ska tla. Na več mestih se odpirajo ob samih tleh odprtine, ki nakazujejo
zasute vhode v stranske rove. Ze samo iz oblike jame, zlasti sten in stropa,
lahko sklepamo, da je današnji konvakuacijski prostor Ovčje jame le
skromen ostanek obsežnega evakuacijskega prostora, na debelo zatrpa-
Sl. 3. Vhod v Ovčjo jamo
Fig. 3. Entrée de la grotte Ovčja jama
nega s sedimenti. Jamska tla se od vhoda položno spuščajo v notranjost.
Nekako po 8 m se skoraj popolnoma izravnajo. Od zaključne jamske
stene, kjer so tla najnižja, pa do vhoda znaša višinska razlika samo 1,24 m.
Tla so posuta z debelejšim ostrorobim gruščem, ki mu je primešanega
precej črnikastega humusa. Mestoma leže na površini manjše skale. Za-
siganih mest je malo, dve večji smo našli v zadnjem delu jame.
Jama ima precej dominanten položaj, čeprav se njen vhod opazi šele
z roba vrtače. Od tu je širok razgled skoraj po vsej Pivški kotlini. Pro-
stornost jame, strme stene vrtače, ki nudijo dobro zavetje pred vetrovi,
lahek dostop in dominanten položaj so bili odločujoči faktorji, ki so
napotili ledenodobnega lovca, da si jo je izbral za prebivališče.
Speleogeneza Ovčje jame je v glavnih obrisih podobna genezi drugih
jam na krednem obrobju Pivške kotline. Njeno formiranje pripada ver-
142
j etno prvi erozijski fazi na krasu (po S. B r o d a r j u). Raziskovalci Pre-
stranškega Ravnika F. Hribar, F. Habe in R. Savnik ji pripisu-
jejo vlogo nekdanjega požiralnika (Acta carsologica I. 1955, str. 105), kar
je zelo verjetno. Toda Ovčja jama z jamami v njeni neposredni okolici
leži mnogo više kot jame ob severnem obrobju Pivške kotline (npr. Po-
stojnska jama, Betalov spodmol in dr.), kar bi kazalo na njeno večjo
starost. Glede na topografsko lego in funkcijo bi lahko sklepali, da so te
jame vsaj v prvih fazah zakrasevanja tega območja odvajale podzemelj-
sko del vodá iz Pivške kotline v Notranjsko Reko, torej jadranskemu
porečju, kakor jo odvaja še danes Sajevšca z Rakulšco. Nadaljnjih dveh
Brodarjevih razvojnih faz (akumulacija alohtonih sedimento v in
ponovna erozija) v Ovčji jami zaradi preplitvega izkopa še nismo mogli
ugotoviti. Četrto ali zadnjo fazo predstavljajo vsi do sedaj v jami odkriti
(v glavnem avtohtoni) sedimenti, ki presegajo že debelino 5 m.
SI. 4. Ovčja jama; odkop pred jamskega prostora
Fig. 4. Ovčja jama; terrain déterré devant la grotte
Osnova vsem meritvam je bil triosni koordinatni sistem, z izhodiščem
neposredno pod kapjo jamskega stropa, nekako v sredini jamskega vhoda
(2. si.). Na podolžni osi x so vse vrednosti pred jamo negativne, v jami
pa pozitivne, medtem ko so na osi y na desni (gledano v jamo) pozitivne,
na levo pa negativne. Pod zamišljeno horizontalno ravnino z, potekajočo
143
skozi izhodišče koordinatnega sistema, пекоИко dvignjenega od tal, imajo
vse vrednosti z negativen predznak, nad njo pa pozitivnega. S tako izbiro
horizontalne osnovne ravnine smo dosegli, da imajo koordinate z vseh
najdb negativni predznak, kar zelo poenostavlja delo na terenu in doma.
Pri izkopavanju smo uporabili kombinacijo t. i. vertikalnega in hori-
zontalnega sistema. Kopali smo izključno le na levi strani osi x, z edino
izjemo v izvoznem jarku, ki pa ni segel do pleistocenskih plasti. Dolžina
sektorjev, ki so segali do leve jamske stene, je na osi x znašala vsakokrat
po 2 m. Zakoličeno površino smo odkopavali po plasteh debeline okoli
0,20 m (4. si.). Tako smo lahko sledili vsem objektom, ki so se razprostirali
v horizontalni ravnini (npr. ognjišča). Istočasno pa smo dobili na mejah
zakoličenega sektorja prečne in podolžne profile, ki smo jih izrisali in
fotografirali. Vodili smo točen zapisnik o poteku izkopavanj ter beležili
koordinate vseh količkaj pomembnih arheoloških in paleontoloških najdb
ter oglja.
Že pri prvem ogledu Ovčje jame v poletju 1. 1958 je dozorel sklep,
da je treba izkopati v jami poskusno sondo. V jami take oblike in
s tako ugodno lego je bilo z veliko verjetnostjo pričakovati sledove
pleistocenskih lovcev. Z dokaj skromnimi sredstvi smo izvedli sondiranje
v času od 20. julija do 10. avgusta 1959. Sondo 2 X 5,5 m smo izkopali
3,00 m za jamskim vhodom, med x = +3,00 m in x = +5,00 m do leve
jamske stene, okoli 3,00 m globoko (2. si.). Rezultati sondiranja so bili
razveseljivi in spodbudni. Razen važnih stratigrafskih podatkov smo
odkrili dva bogata mlajšepaleolitska kulturna horizonta (v spodnjem tudi
sledove večjega kurišča) s 160 kamenimi artefakti in odbitki, večjo mno-
žino kosti in zob pleistocenske sesalske favne, od katerih je 22 primerkov
prišlo v poštev za paleontološke determinacijo, ter več koščkov oglja.
S temi najdbami je bilo dokazano, da je Ovčja jama novo odkrita
paleolitska postaja na slovenskem ozemlju.
2e naslednjega leta (od 15. avgusta do 8. septembra 1960) smo pričeli
s sistematičnim raziskovanjem nove paleolitske postaje. Večletna izkušnja
nam je narekovala, da smo zastavili lopate že na terenu pred jamo.
Ledenodobni lovec se je zadrževal ob ugodnih vremenskih prilikah po-
večini pred jamskim vhodom ali v njegovi neposredni bližini, do kamor
je segala še dnevna svetloba. Upoštevati je tudi treba, da se je rob
jamskega stropa od nekoč do danes zaradi krušenja stalno pomikal nazaj
in je bil precejšnji del sedanjega pred jamskega prostora nekoč prekrit
(v Parski golobini se je v würmu strop umaknil za 7 m). Pred jamo
smo tega leta kopali med x = —8,00 m in x = —4,00 m do leve jamske
stene, ki se je v globino močno uvihavala in se je zato odkopna površina
večala. Zaradi pomanjkanja časa smo kopali le do drugega kulturnega
horizonta, tj. okoli 3,00 m. Za odvoz nakopanega materiala smo izkopali
na desno stran osi x izvozni jarek, ki pa je zajel samo holocenske
plasti (2. si.).
Izkopavanje v pred jamskem prostoru je potrdilo naša pričakovanja.
Ugotovili smo oba kulturna horizonta, znana že iz sonde. Gostota najdb
je bila tu celo nekoliko večja (151 artefaktov in odbitkov), pri čemer
pripominjamo, da izvirajo skoraj vse najdbe iz zgornjega horizonta, ker
144
smo spodnji kulturni horizont načeli le na zelo majhni površini. Isto
velja tudi za favnistične ostanke (21) in oglje( ognjišče).
Leta 1961 (od 25. junija do 31. julija) smo nadaljevali z izkopom
na predjamskem prostoru. Pri odkopu 1. 1960 smo dosegli profil
X = —4,00 m, v letu 1961 pa smo nadaljevali delo od tod v smeri proti
jamskemu vhodu do profila x = —2,00 m. Zakoličena površina izkopa je
merila na površju 11,80 m^, se je pa s poglabljanjem zaradi uvihavanja
leve jamske stene večala in dosegla največjo razsežnost 17,00 m^ v globini
okoli 4.00 m. Poleg tega smo nadaljevali poglabljanje v sektorju iz
leta 1960 na površini 18,00 m^, tako da smo v celoti kopali na površini
35,00 m^ (2. si.). Sorazmerno velika odkopna površina nam je omogočila,
da smo kopali ob novem profilu x = —2,00 m kar se da globoko, in
sicer z namenom, da bi odkrili čim več globljih plasti. Največja globina
pod površjem je znašala 5,00 m. Skupno smo torej prekopali in odpeljali
1. 1961 okoli 90,00 m» zemljine,
V obeh kulturnih horizontih smo tega leta našli okoli 430 kamenih
artef aktov, jeder in odbitkov. Odkrili smo več sledov kurišč z ostanki
oglja ter nabrali okoli 70 zob in kostnih fragmentov pleistocenske favne,
ki so prišli v poštev za paleontološko obdelavo. Iz profila x = —2,00 m
smo vzeli 16 vzorcev plasti za granulometrično analizo.
Stratigrafija
Podrobno bomo opisali stratigrafske razmere samo iz odkopanega
dela predjamskega prostora. Stratigrafija sonde je v glavnih obrisih
identična s pred jamsko.
SI. 5. Ovčja jama; prečni profil x = —8,00 m
Fig. 5. Ovčja jama; coupe transversale x = —8,00 m
10 — Geologija 8
145
SI. 6. Ovčja jama; prečni profil x = —6,00 m
Fig. 6. Ovčja jama; coupe transversale x = —6,00 m
SI. 7. Ovčja jama; prečni profil x = —4,00 m
Fig. 7. Ovčja jama; coupe transversale x = —4,00 m
146
SI. 8. Ovčja jama; prečni profil a: = —2,00 m
Fig. 8. Ovčja jama; coupe transversale x = —2,00 m
Za boljše razumevanje prilagamo štiri slike prečnih profilov, in sicer
pri X = —8,00 m, X = —6,00 m, x = —4,00 m in x = —2,00 m (5. si.,
6. sL, 7. si. in 8. sL). V letu 1961 je bil dejansko odkopan v celoti
le profil X = —2,00 m. Ostale profile prilagamo zato, ker smo jih do-
polnili s podatki sektorja, odkopanega leta 1960.
Pri opisu profilov ne bomo navajali debelin plasti in drugih razsež-
nosti, ker je vse to podano na priloženih slikah. Posamezne plasti opišemo
v vrstnem redu tako, kakor so bile odkopane, torej od zgoraj navzdol.
Označene so z arabskimi številkami. Ce se je plast na posameznih mestih
razlikovala od splošne sestave, smo to mesto vidno omejili in osnovni
številki dodali malo črko, kot npr. 2 a, 2b in pod. Ta način označevanja
je združil vse stratigrafske ekvivalente v kronološke enote in omogočil
primerjavo med posameznimi profili kljub manjšim spremembam plasti
od profila do profila.
Opis plasti
Profil X - —8,00 m (5. si.)
1.	Humus z debelejšim gruščem in podornimi skalami; ob levi jamski
steni droben grušč.
2.	Bronasto rjava drobno gruščnata plast s podornimi skalami.
3.	Drobno gruščnata plast s sivkasto rjavkasto ilovnato primesjo in
podornimi skalami.
147
Profil X = —6,00 m (6. si.)
1.	Humus z debelejšim gruščem in podornimi skalami; ob levi jamski
steni droben grušč.
2.	Bronasto rjava drobno gruščnata plast, proti levi jamski steni
nekoliko svetlejša.
2a. Drobno gruščnata plast z drobtinčasto sivo sigo, vmes nekaj skal.
2b. Plast drobnega sipkega grušča z rdečkasto progo v sredini in
črnikasto infiltracijo (kurišče) proti desni; mestoma večji kamni
in skale.
3.	Drobno gruščnata plast s sivkasto rjavkasto ilovnato primesjo in
ob levi jamski steni mestoma spri jeta s sigo.
Profil X = —4,00 m (7. si.)
1.	Humus z debelejšim gruščem in podornimi skalami; ob levi jamski
steni droben grušč.
2.	Bronasto rjava drobno gruščnata plast; ob spodnji meji nekaj
večjih kamnov.
2a. Drobno gruščnata plast z drobtinčasto belo sivo sigo; na spodnji
meji sledovi ognjišča.
2b. Plast drobnejšega sipkega grušča, vmes nekaj večjih kamnov.
3.	Drobno gruščnata plast s sivkasto rjavkasto ilovnato primesjo;
ob levi jamski steni mestoma spri jeta s sigo.
4.	Plast srednje debelega grušča z manjšimi skalami in sivo rjavo
ilovnato primesjo; ob levi jamski steni mestoma spri jeta s sigo.
4a. Temna proga v srednje debelem grušču, mestoma oglje.
Profil X = —2,00 m (8. si.)
1.	Humus s srednje debelim gruščem; ob levi jamski steni droben
grušč.
2.	Bronasto rjava drobno gruščnata plast s črno progo (kurišče); na
spodnji meji večji kamni.
2a. Drobno gruščnata plast z drobtinčasto belo sivo sigo.
2b. Plast drobnega sipkega grušča, vmes nekaj večjih kosov.
3.	Drobno gruščnata plast s sivkasto rjavkasto ilovnato primesjo in
z dvema temnejšima progama (kurišči). Ob levi jamski steni pod
previsom bolj sipka, brez ilovnate primesi.
3a. Drobno gruščnata proga, nekoliko rdečkasta.
4.	Plast srednje debelega grušča s sivo rjavo ilovnato primesjo; ob levi
jamski steni deloma spri jeta s sigo.
4a. Temna proga v srednje debelem grušču, mestoma drobci oglja.
4b. Vložek drobnega grušča z rdečkasto ilovnato primesjo.
4c. Proga drobnejšega grušča z rjavkasto ilovnato primesjo.
4d. Plast drobnega grušča z rdečkasto rjavkasto ilovnato primesjo;
proti spodnji meji se grušč zdebeli.
4e. Plast drobnega sipkega grušča z manjšo količino sivo zelene ilov-
nate primesi.
148
5.	Plast intenzivno rdeče ilovice, močno pomešane s sigastim dro-
birjem, preperelimi kosi sige in z odlomi j enimi kapniki.
6.	Plast mastne zelenkasto sive, pri dnu rumenkaste čiste ilovice.
7.	Plast debelejšega grušča z rjavkasto sivo ilovnato primesjo.
8.	Debelejši grušč z rdečo ilovico, večjimi kamni in s kosi kapnikov.
Sedanji obseg izkopavanj še ne dovoljuje daljnosežnejših sklepov
o genezi sedimentov. Iz petrografske sestave plasti in njihove paleonto-
loške vsebine pa je mogoče v grobih obrisih določiti klimatske pogoje,
v katerih so posamezne plasti nastale.
Rdeča ilovica v najglobje doseženi 8. plasti, ki je najverjetneje
paravtohtonega izvora, kaže na dokaj humidno klimo. Navzgor ji sledi
tanka plast (7) debelejšega grušča z rjavkasto ilovnato primesjo. Po
sestavi bi kazala na krajšo hladnejšo oscilacijo, v kateri so se pričeli
zaradi zmrzali rušiti jamski strop in stene. Izrazito alohtonega izvora je
naslednja, 6. plast. Zaradi barve in konsistence jo imamo za preperino
eocenskega fliša. V jamo jo je zelo verjetno naplavila voda iz okoliških
kraških površin, kjer je preperina ležala v večjih ali manjših krpah
kot denudacijski ostanek primarnega fliša na kredni podlagi, ali pa jo je
tam odložil veter v enem predhodnih poledenitvenih sunkov kot najfinejši
eolski prah. Ker ne vsebuje apnenčevega grušča, pripisujemo njeno
akumulacijo na sedanjem mestu sorazmerno vlažnemu obdobju. Še isti,
le nekoliko toplejši dobi, prisojamo rdečo ilovico 5. plasti. Sumarno skle-
pamo, da odražajo plasti 8 do 5 predhodno toplejšo fazo, ki ji je sledil
izrazit poledenitveni sunek, v katerem sta se odložili plasti 4 in 3. Teh
pred profilom x = —4,00 m ni mogoče ločiti niti po debelini grušča niti
po barvi negruščnate komponente. Sele proti jamskemu vhodu je postal
spodnji del 3. plasti bolj debelo gruščnat in za odtenek temnejši. Zato
smo ga ločili od zgornjega dela in označili kot plast 4. V profilu
X = —2,00 m kaže 4. plast, posebno na desnem krilu ob osi, določene
posebnosti, ki pa so zelo verjetno povsem lokalnega značaja. Plasti 4 in 3
sestavlja avtohton ostro robat apnenčev grušč, nedvomno dokaz inten-
zivnega delovanja zmrzali. Ker je grušč v 4. plasti debelejši kakor
v 3. plasti, sklepamo, da je bila doba, ko je nastajala 4. plast, aridnejša
od naslednje. Sivkasto rjavkasta ilovnata komponenta, ki je je bistveno
manj kot grušča, je po vseh okolnostih sodeč alohtonega, eolskega izvora.
Dvigal jo je veter s preperine razgaljenih flišnih površin Pivške kotline
in odlagal med ostrorobati apnenčev grušč. Opisani sedimentad j ski po-
goji 4. in 3. plasti nakazujejo, da so takrat vladale na Notranjskem Krasu
in verjetno po vsej Sloveniji, razen najbližjega obmorja, ostre klimatske
razmere, ustrezajoče višku poledenitvenega sunka. Vegetacijsko bi to
obdobje še najbolj ustrezalo grmičasto-gozdni tundri, kar se dobro ujema
s klimatsko cono, pripisano tej fazi, v dobi würmske poledenitve v Evropi
(Büdel, 1951, Klimazonen des Eiszeitalters, Eiszeitalter und Gegen-
wart I, str. 20, Oehringen). Ti sklepi so tudi v popolnem soglasju s paleon-
tološkimi ugotovitvami. V obeh plasteh smo odkrili skoraj izključno le
ostanke severnega jelena in alpskega svizca, dveh tipičnih predstavnikov
arktoalpske favne (glej paleontološki del poročila). Že poznemu gra-
149
vettienu pripadajoča kultura obeh plasti se do podrobnosti sklada z zgor-
njimi ugotovitvami. Nosilci te kulture so v srednji Evropi lovci severnega
jelena.
Naslednji višji plasti, 2 in 1, pripadata že holocenu. Čeprav vsebujeta
obe še precej grušča, posebno 2. plast, kažeta na znatno zboljšanje klime.
To odražata rjava negruščnata komponenta 2. plasti in humus 1. plasti,
produkta pedoloških procesov zmernega klimatskega pasu. Drobtinčasta
siga ob levi jamski steni (plast 2 a) je sediment tople atlantske periode.
Predvsem v holocenskih plasteh (1 in 2), najtanjših pod jamskim
stropom, navzven pa vedno debelejših, smo naleteli na velike podorne
bloke, ki so postajali vedno bolj pogostni in večji z večjo oddaljenostjo
od današnjega jamskega stropa. Pleistocenska zmrzal je tako močno
stanjšala že sicer zelo razpokan jamski strop (glavnega dobavitelja
grušča v 4. in 3. plasti), da se ni mogel več upirati težnosti. Pričel je
v večjih kosih odpadati na robovih. Bloke zasledimo v profilu x = —8,00 m
že v pleistocenski plasti 3, čim bolj pa se bližamo jamskemu vhodu, toliko
više leže. Od profila x = —4,00 m proti jamskemu vhodu jih sledimo samo
še v humusu (plast 1). To kaže na postopno rušenje jamskega roba in ne
na enkraten podor.
SI. 9. Ovčja jama; prečni profil x = —4,00 m z vrisanimi najdbami, odkritimi
med X = —3,50 m in o: = —4,50 m; o zgornji kulturni horizont, • spodnji kul-
turni horizont
Fig. 9. Ovčja jama; coupe transversale x = —4,00 m avec des outils marqués
découverts entre x ~ —3,50 m et a; = —4,50 m; o horizon culturel supérieur,
• horizon culturel inférieur
150
Paleolitski kulturni inventar
Pri dosedanjih izkopavanjih v Ovčji jami smo ugotovili dva paleolit-
ska kulturna horizonta.* Razen teh smo odkrili nekaj (15) atipičnih kre-
menovih odbitkov v holocenskih plasteh 2—2 c, ki pripadajo verjetno že
mezolitiku. Ker so tipološko popolnoma neizraziti, jim ne posvečamo
SI. 10. Ovčja jama; podolžni profil y = —4,00 m z vrisanimi najdbami, odkritimi
med y = —3,50 m in y = —4,50 m; o zgornji kulturni horizont, • spodnji kul-
turni horizont
Fig. 10. Ovčja jama; coupe longitudinale y = —4,00 m avec des outils marqués
découverts entre y = —3,50 m et y = —4,50 m; o horizon culturel supérieur,
• horizon inférieur
posebne pozornosti. Nedvomno pa so v zvezi s sibko se odražaj ocimi
ognjišči, ki smo jih zasledili v plasteh 2 in 2b (6. sL, 7. si., 8. si. in 11. sL).
Razločevanje obeh paleolitskih kulturnih horizontov v osrednjem in
desnem delu odkopa ni delalo velikih težkoč, ker je med njima pre-
cejšnja sterilna cona (9. in 10. sL). Proti previsni levi jamski steni pa se
zgornji kulturni horizont močno povesi in približa spodnjemu, tako da
je razločevanje otežkočeno. Med inventarjem obeh horizontov ni opaziti
bistvenih tipoloških in petrografskih razlik. Ponekod tudi ni bilo mogoče
razlikovati 3. in 4. plasti, v katerih se horizonta pojavljata. Zato ni
izključeno, da ločitev ni bila izvedena povsod neoporečno. Morebitne
* V poročilu so upoštevane tudi najdbe iz sonde iz 1.1959.
151
SI. 11. Ovčja jama; tloris predjamskega odkopa v globini z — —2,00 m z vrisa-
nimi ognjišči in najdbami zgornjega kulturnega horizonta
Fig. 11. Ovčja jama; plan du terrain déterré devant la grotte dans la profondeur
z — —2,00 m avec des foyers marqués et des outils de l'horizon culturel supérieur
napake, ki bi zaradi tega nastale, ne bodo imele globljih posledic, posebno
še, ker je število najdb z negotovo opredelitvijo kulturnemu horizontu
verjetno samo minimalno.
Paleolitske najdbe so v zgornjem kulturnem horizontu zgoščene
v glavnem neposredno nad ravnino z = —2,00 m. Prehajajo pa tudi pod
njo, predvsem ob levi jamski steni, kjer se kulturni horizont povesi ne-
koliko navzdol. ,Višinska razlika med najniže in najviše ugotovljenimi
najdbami tega horizonta je precejšnja in presega mestoma celo 1,00 m,
kar priča o dalj časa trajajoči kontinuirani naselitvi (9. in 10. si.).
Spodnji kulturni horizont, v katerem so najdbe najbolj zgoščene
neposredno pod ravnino x = —3,00 m, nima v vertikalni smeri tako ve-
likega razpona kot zgoraj. Vsekakor pa gre tudi tu za daljši neprekinjeni
obisk jame (9. in 10. si.).
152
Horizontalno so najdbe v obeh horizontih zelo podobno razporejene.
V	splošnem so najpogosteje posejane ob levi jamski steni in nekako do
srede širine predjamskega odkopa. Od tod proti osi x pa postanejo vedno
redkejše. Prav ob osi popolnoma prenehajo. Taka horizontalna razpore-
ditev najdb kaže, da so se ledenodobni obiskovalci jame zadrževali na
pred jamskem prostoru predvsem pod levim jamskim previsom, ki je bil
tedaj še nekaj metrov širši. Tudi dobro zaznavno kurišče v zgornjem
kulturnem horizontu (zgornja meja v višini z = —1,50 m) je moralo biti
pod previsom, verjetno v bližini njegovega zunanjega roba (11. in 12. sl.J.
V	sondi so najdbe obeh horizontov močno pomaknjene proti osi x. To je
razumljivo, ker so se takratni obiskovalci jame, kadar so bivali v sami
jami, zadrževali v območju dnevne svetlobe, kajti ob levi jamski steni,
ki se takoj za vhodom močno uviha v levo, je že podnevi dokaj mračno.
V petrografskem pogledu je bil izbor kamenin za izdelavo orodij zelo
podoben kot v zgornjih horizontih bližnjega Betalovega spodmola in
Parske golobine. Tudi v Ovčji jami prevladujejo roženci različnih odtenkov
SL 12. Ovčja jama; tloris predjamskega odkopa v globini z = —3,00 m z vrisa-
nimi najdbami spodnjega kulturnega horizonta
Fig. 12. Ovčja jama; plan du terrain déterré devant la grotte dans la profondeur
z = —3,00 m avec des outils marqués de l'horizon culturel inférieur
153
sive in zelene barve. Vsa orodja in številni odbitki iz roženca so bili
odbiti od prodnikov, na kar kažejo številni načeti prodniki pa tudi jedra
in odkruški, ki jih delno pokriva prodnikova skorja. Roženčeve prodnike
najdemo v Pivški kotlini v strugah potokov Pivke in Nanošce; v nepo-
sredni bližini pa jih dobimo tudi v strugi Notranjske Reke. Njihova
primarna ležišča so eocenske flišne plasti. Nekaj dobrih orodij je izdelanih
tudi iz drugorazrednega tufa zelenkaste in rdečkaste barve. Nadalje
zasledimo v paleolitskem inventarju še nekaj kosov iz rdečega in rjav-
kastega jaspisa ter kvarcite sivkastih odtenkov. Najbolje izdelana orodja
so iz sorazmerno redko nastopajočega belo patiniranega in tudi rumenega
kresilnika, katerega izvor še ni povsem znan. Nekaj rahlih znamenj kaže
k jadranskomorski obali. Poleg naštetih kamenin nastopajo še drugi kre-
menasti različki, toda bolj redko, le s posameznimi primerki.
Redka koščena orodja so izdelana iz cevastih kosti večjih sesalcev in
jelenovega rogovja (najverjetneje severnega jelena).
Tipološka analiza vseh najdb je razvidna iz razpredelnice (1. tabela).
Zaradi lažje primerjave je sestavljena skupno za oba pleistocenska kul-
turna horizonta.
TIPOLOŠKA RAZPREDELNICA
1. tabela
154
v razpredelnici niso zajeta orodja in odbitki (12 kosov), ki smo jih
našli v porušenem materialu oz. na izvoznem nasipu. Ker njihove koordi-
nate in stratigrafski podatki niso znani, jih v tipološki analizi nismo
upoštevali. Zanemarili smo tudi številne kremenčeve luske in iveri.
Pregled tipološke razpredelnice vzbuja pozornost na nadvse skromno
število koščenih orodij in izdelkov. Pomislek, da se pač niso ohranili,
popolnoma odpade, ker so kostni ostanki pleistocenske favne v našem
najdišču naravnost odlično ohranjeni. Skoraj popolno pomanjkanje košče-
nih orodij pa ni specifično samo za Ovčjo jamo, temveč za ves mlajši
paleolitik na Krasu. Tako npr. iz Betalovega spodmola ne poznamo niti
enega obdelanega koščenega predmeta, prav tako tudi ne iz Parske
golobine. V sosednji Jami v Lozi, kjer je bilo odkritih okoli 500 kamenih
orodij in odbitkov, ki so tipološko in časovno zelo blizu našemu najdišču,
je bilo najdeno samo eno koščeno šilo. Podoben pojav je opazoval
Vaufrey v sosednji Italiji, kjer je mlajšegravettienska najdišča z red-
kimi koščenimi orodji združil v posebno facies, imenovano »grimaldien«.
Razmeroma majhen odstotek pravih tipičnih orodij nasproti visokemu
številu deloma uporabljenih odbitkov, odkruškov, jeder in načetih go-
moljev samo potrjuje predvidevanja, da je ledenodobni lovec izdeloval
in obnavljal svoja orodja tudi v jami sami.
Oba kulturna horizonta sta v tipološkem pogledu skoraj enaka. Sicer
obstajajo majhne razlike (zgornji horizont ima npr. več rezilc z otopelim
hrbtom, manjkajo pa mu koničasta groba rezila, groba strgala, groba
prizmatična vbadala in druga orodja, znana le iz spodnjega horizonta),
ki pa nikakor ne preprečujejo, da ju ne bi imeli za tipološko enoto.
V obeh horizontih je toliko tipičnih orodij (rezilca z otopelim hrbtom,
gravetne konice, atipično izrobljene konice), da ju z gotovostjo lahko
prisodimo mlajšemu gravettienu, ki nadomešča, vsaj pri nas na Krasu
in tudi v Italiji, manjkajoči kulturni stopnji solutréen in magdalénien.
Dosedanji stratigrafski, kulturni in paleontološki podatki zadostujejo
za kronološko opredelitev obeh kulturnih pleistocenskih horizontov. Pri-
soditi ju je zadnjemu poledenitvenemu sunku würmske poledenitve
(W III), in sicer njegovi drugi polovici.
Ostanki favne in flore
V holocenskih plasteh* 2, 2b in 2c, predvsem pa v obeh kulturnih
horizontih pleistocenskih plasti 3 in 4 je bilo odkritih precej ostankov
sesalske favne. Celih kosti skoraj ni bilo. Prevladovali so le manjši
ostrorobi fragmenti cevastih kosti, izolirani zobje in fragmenti cervidnega
rogovja. Močna zdrobljenost sicer dobro ohranjenih kosti, pripadajočih
živalskim vrstam, ki sploh ne zahajajo v podzemeljske jame, priča, da so
ti kostni fragmenti »kuhinjski odpadki« nekdanjih prebivalcev Ovčje
jame. Kljub močni fragmentiranosti je bilo mogoče, predvsem na osnovi
izoliranih zob, določiti, katerim živalskim vrstam pripadajo.** Iz zgor-
* V poročilu so upoštevane tudi najdbe iz sonde iz 1.1959.
** Vso favno je določil prof. dr. Ivan Rakovec, za kar se mu na tem
mestu najlepše zahvaljujem.
155
njega kulturnega horizonta in holocenskih plasti je prišlo za paleonto-
loško obdelavo v poštev 55 inventarnih številk, iz spodnjega pa 60, skupno
torej 115 številk. Ugotovljenih je bilo 14 vrst. Njihov seznam in razpore-
ditev po plasteh je razvidna iz 2. tabele.
RAZPOREDITEV FAVNE PO PLASTEH
2. tabela
Značilno za obe pleistocenski plasti 3 in 4 s kulturnimi ostanki
ledenodobnega lovca je, da v njih prevladujejo kostni ostanki severnega
jelena in alpskega svizca. Iz tega sklepamo, da sta bili to tedaj naj pogost-
ne j ši lovni živali in glavni vir beljakovinske hrane, kožuhovine in
surovine za izdelavo koščenega orodja. Da se je s plenom racionalno
gospodarilo, dokazujejo na drobno razbite cevaste kosti, iz katerih so
pridobivali kostni mozeg.
V kuriščih, ki pripadajo pleistocenskima plastema 3 in 4, smo nabrali
precejšnjo množino ostankov lesnega oglja. Šest vzorcev je determiniral
dr. A. S e r C e 1 j. Petim je bilo mogoče določiti samo rodovno.pripadnost:
bor {Pinus sp.), enemu pa tudi vrsto cemprin (Pinus cembro). Vse ostale
vzorce hranimo za analizo C^^.
Sondiranje v Zakajenem spodmolu pri Prestranku
Delo v Ovčji jami nam je dovoljevalo, da smo izvedli manjše sondi-
ranje (od 27. do 28. julija 1961) v bližnjem Zakajenem spodmolu. Jama
leži okoli 400 m SE od Ovčje jame na obrobju Prestranškega Ravnika
v nadmorski višini 590 m (katastr. št. 885, 1. si.). Po obliki je zelo podobna
Ovčji jami, le da je za spoznanje manjša in ima vhod založen z velikimi
podornimi skalami. Sondo (2,00 X 2,00 m) smo izkopali okoli 8,00 m od
vhoda v notranjost jame na levi strani osi, ki deli jamo na dva skoraj
156
simetrična dela. V sondi, globoki 2,00 m, smo ugotovili naslednje plasti
od zgoraj navzdol:
1.	Humus z drobnejšim gruščem, 0,27 m.
2.	Debelejši grušč z rjavkastim humusom, pri dnu več skal, 0,46 m.
3.	Srednje debel grušč skoraj brez primesi, na zgornji meji deloma
infiltriran z drobtinčasto sigo. Debelina plasti 0,37 m.
4.	Drobnejši grušč s sivkasto rjavo ilovico, mestoma več skal, de-
belina 0,90 m. V plasti smo odkrili 14 kremenčevih odbitkov in artefaktov
(globina 1,20 m do 2,00 m pod površjem), drobce oglja in nekaj nedoloč-
ljivih fragmentov kosti.
Brez dvoma gre za novo odkrito paleolitsko postajo, verjetno podobne
starosti kot je Ovčja jama (mlajši gravettien), ki bo sodeč po do-
sedanjih sicer skromnih znakih, precej bogata.
FOUILLE DANS LA STATION PALÉOLITHIQUE DE vvQVCJA JAMA«
PRÈS DE PRESTRANEK
Au commencement l'auteur montre l'importance du Bassin de Pivka
(environs plus larges de Postojna — Slovénie) avec son réseau assez serré
des stations paléolithiques après la dernière guerre. Il le place parmi les
contrées paléolithiques de première classe en Yougoslavie. Ensuite il
présente des données essentielles de la station paléolithique de Ovčja
jama, découverte récemment et explorée par lui entre 1959 et 1961. La
grotte est située au bord oriental de Prestranški Ravnik, à 1440 m
301« WNW de la station ferroviaire de Prestranek et à 1870 m 111« WSW
de la cime de Varda (Fig. 1) élevée de 60 m au dessus de la vallée, dans
une hauteur de 586 m au dessus de la mer. Elle s'est formée dans le
calcaire du crétacé supérieur. La grotte a une longueur de 19 m et une
largeur de 18 m. Son entrée est tournée vers l'est avec un déclin de 14"
vers le Nord et s'ouvre sous un mur abrupt d'une dépression (vrtača)
assez grande.
Suit l'historicité des recherches et la déscription de la méthode des
fouilles et du mésurage. La stratigraphie des sédiments qui ont une
épaisseur de 5 m est montrée par des descriptions détaillées et par des
figures (Fig. 5 à 8) des coupes transversales des x = —8,00 m,
x = —6,00 m, X = —4,00 m et X = —2,00 m. La plus grande profondeur
atteinte dans la coupe x = —2,00 m montre du haut en bas les couches
suivantes:
1.	Humus mêlé des débris d'une grosseur moyenne, au mur gauche de
la grotte des débris minces.
2.	Couche des débris d'un brun couleur bronze avec une bande noire
(foyer); la limite en bas montre des cailloux plus gros.
2a. Couche des débris minces avec du sinter émietté blanc-grisâtre.
2b. Couche des débris minces et friables contenante quelques mor-
ceaux plus grands.
157
3.	Couche des débris minces mêlée de l'argile brune-grisâtre avec
deux bandes plus foncées (des foyers); au mur gauche de la grotte
sous l'abris elle est plus friable sans ingrédient d'argile.
4.	Couche des débris d'une grosseur moyenne intercalée de l'ingré-
dient d'argile brune-grisâtre; en partie conglomeré au sinter au
mur gauche de la grotte.
4a. Bande foncée dans des débris d'une grosseur moyenne; par endroits
de petits morceaux de charbon.
4b. Bande des débris minces avec de l'ingrédient d'argile rougeâtre.
4c. Bande des débris plus minces avec de l'ingrédient d'argile brunâtre.
4d. Bande des débris minces avec de l'ingrédient d'argile brunâtre;
vers la limite en bas les débris deviennent plus gros.
5.	Couche d'argile d'un rouge intensif très mêlée des débris de sinter,
des morceaux pourris de sinter et des stalactites brisés.
6.	Couche de pure argile grasse grise-verdâtre au fond de couleur
jaunâtre.
7.	Couche des débris plus gros avec de l'ingrédient d'argile grisse-
brunâtre.
8.	Des débris plus gros avec de l'argile rouge, des cilloux plus grands
et des morceaux de stalactites.
L'auteur constate que les couches profondes et stériles (8 — 5) sont
en général d'origine alochtone et représentent des sédiments accumulés
dans la grotte dans la période chaude du pléistocène. Les couches 3 et 4
formées surtout des débris calcaires à bords anguleux avec de l'ingrédient
éolitique sont un produit de gélévation et l'auteur les attribue au dernier
stade de Wurm (W III). Les deux couches suivantes supérieures appartien-
nent déjà à l'holocène.
Dans les couches 3 et 4 deux horizons du paléolithique supérieur ont
été constatés. C'était facil à les séparer, puisque la zone stérile les divisait
(Fig. 9, 10). Les figures 11 et 12 montrent la disposition horizontale des
outils avec des foyers à chaque horizon séparé. Les deux horizons con-
tennaient environ 750 outils en pierre, des éclats des nucléus, des nodules
en silex et des galets. On n'a découvert qu'une pointe en os et deux os
artificiellement polis. Les outils en pierre sont fabriqués en silex de
différente couleur, rarement en silexit. Au point de vue typologique les
deux horizons ressemblent tellement que l'auteur les considérait comme
une unité typologique. Il les a attribué au gravéttien final.
Les éspèces de faune constatées dans la deuxième couche qui présente
la transition du pléistocène à l'holocène sont: Canis familiaris, Sus scrofa,
Cervus sp., Arvicola terrestris, Cricetus cricetus, Microtus nivalis.
Dans les deux couches pléistocènes à l'industrie paléolitique su-
périeure et qui quant à la faune diffèrent presque pas on a trouvé des
restes en os de la faune suivante: Rangifer tarandus, Marmota marmota,
Bos seu Bison, Lepus timidus. Martes martes, Cervus sp., Alopex lagopus
seu Vulpes corsac.
Le charbon découvert dans les foyers de la 3^ et 4® couche appartient
aux espèces Pinus sp. et Pinus cembra.
158
Chronologiquement l'auteur a classé les deux horizons de Ovčja jama
dans le W III et après Soergel. Il appuie cette datation sur le fait, que les
deux horizons ont une faune caractéristique arcto-alpine ce qui démontre
un climat rigoureux au maximum en Slovénie au temps de la glatiation
de Wurm. Aussi la structure sédimentaire et pétrographique de ces deux
couches appuie cette détermination chronologique.
A la fin sont cités les résultats du sondage d'essai en 1961 dans
Zakajeni spodmol qui s'est montré comme nouvelle station paléolithique.
Des fouilles systématiques sont en vue.
159