ZAKLJUČNO POROČILO O REZULTATIH OPRAVLJENEGA RAZISKOVALNEGA DELA NA PROJEKTU V OKVIRU CILJNEGA RAZISKOVALNEGA PROGRAMA (CRP) »KONKURENČNOST SLOVENIJE 2006 - 2013« I. Predstavitev osnovnih podatkov raziskovalnega _ , , ^ W N O SK E C J A v , E G f P 0^0 ß L^A" ' ' 1. Naziv težišča v okviru CRP^_ Učinkovita in cenejša država - 2. Šifra projekta: V5-0258 Pffejfa'M; ^ 5 -10- 2009 številka zadeve' Pril.; Vrednost: 3. Naslov projekta: Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po itj^j^o matičnih knjigah ___ 3. Naslov projekta 3.1. Naslov projekta v slovenskem jeziku: Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah 3.2. Naslov projekta v angleškem jeziku: The verification of death-toll of World War II and it's aftermath in municipal registry officies in Slovenia 4. Ključne besede projekta 4.1. Ključne besede projekta v slovenskem jeziku: Žrtve, druga svetovna vojna, Slovenija, nasilje, revolucija, matične knjige 4.2. Ključne besede projekta v angleškem jeziku: Victims, Second World War, Slovenia, Violence, Revolution, Registers of Births, Marriages and Deaths _ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 5. ^aziv nosilne raziskovalne organizacije: Inštitut za novejšo zgodovino 5.1. Seznam sodelujočih raziskovalnih organizacij (R0): 6. Sofinancer/sofinanceiji: Ministrstvo za pravosodje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve 7. Šifra ter ime in priimek vodje projekta: 8410 i Vida Deželak Barič Datum: 15. 10.2009 Podpis vodje projekta: dr. Vida Deželak Barič Podpis in žig izvajalca: dr. Damij^Gyl|ti Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 II. Vsebinska struktura zaključnega poročila o rezultatih raziskovalnega projekta v okviru CRP 1. Cilji projekta: 1.1. Ali so bili cilji projekta dosežem? M a) v celoti b) delno c) ne Če b) in c), je potrebna utemeljitev. Cilj projekta je bil v celoti desežen, saj je skupina opravila obsežna sistematična preverjanja podatkov iz baze podatkov Inštituta za novejšo zgodovino s podatki v matičnih knjigah. Pri tem je uresničila cilj, da na podlagi razpršenega pregledovanja matičnih knjig po različnih ožjih območjih Slovenije, ki so jih med drugo svetovno označevale različne specifike, na teh območjih sistematično preveri podatke in na tej osnovi verificira inštitutsko bazo podatkov. Delo je potekalo kontinurano in ob polnem razumevanju upravnih enot glede zagotavljanja čim bolj ugodnih pogojev pri izvajanju postopkov preverjanja. Opravljenega je bilo bistveno več dela, kakor so to zagotavljala projektno določena finančna sredstva s strani financerjev. Projektna skupina je v tem projektnem obdobju pregledala dobro polovico matičnih knjig, kar predstavlja glede na zamuden postopek preverjanja, ki je tudi najtesneje vezan z delom na terenu, ogromen obseg opravljenega dela. Posebej je treba poudariti še dejstvo, da je projekt temeljil na metodologiji, ki jo zgodovinopisna stroka v takem obsegu pred tem še ni uporabljala, saj so bile matične knjige za tovrstne raziskave nedostopne; zato predhodno tudi ni bilo mogoče natančno načrtovati dela. Ko je postopek preverjanja stekel, pa seje takoj potrdilo, da bo le-ta dolgotrajen. Obenem se je pokazala potreba, da je poleg mrliških knjig potrebno pogosto upoštevati tudi rojstne knjige ter pri naknadnih vpisih smrti tudi arhiv, kije nastajal ob teh postopkih. Omenjena dejstva so realno nakazovala na dolgotrajnost postopkov preverjanj, na kar je projektna skupina v poročilih opožarjala od vsega začetka. V začetku leta 2009 je z gotovostjo podala oceno, da bo v zadevnem projektnem obdobju uspela pregledati polovico knjig. Skupina ocenjuje, da bi glede na pomembne rezultate, ki izhajajo iz sistematičnega pregledovanja matičnih knjig, bilo nujno opraviti pregled vseh matičnih knjig._ 1.2. Ali so se cilji projekta med raziskavo spremenili? ^ a) da 3 b) ne Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 v Ce so seje potrebna utemeljitev: Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 4 od 48 2. Vsebinsko poročilo o realizaciji predloženega programa dela': Raziskovalni projekt »Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah« predstavlja tretjo raziskovalno fazo v okviru širše zastavljenega projekta, ki zadeva ugotavljanje števila in strukture žrtev na Slovenskem med drugo svetovno vojno in zaradi nje neposredno po končani vojni. Omenjeni širše zasnovani projekt je začel potekati leta 1997 inje bil rezultat ocene zgodovinopisne stroke, da lahko le upoštevanje vseh žrtev vojne in povojnega nasilja predstavlja izhodišče za celovito obravnavo tako problematike žrtev kot tudi značaja druge svetovne vojne na Slovenskem. V novih razmerah, tj. po osamosvojitvi Republike Slovenije in demokratizaciji družbenega življenja, je namreč prišel do izraza močan javni, s tem pa tudi politični interes in zahteve, da se vprašanje žrtev v celoti prouči; to je v konkretnih okoliščinah v veliki meri pomenilo spregovoriti tudi o žrtvah, ki so bile desetletja zamolčevane, tj. o žrtvah revolucionarnega nasilja v času vojne, o žrtvah državljanske vojne na strani protirevolucije, ter o žrtvah množičnih pobojev, ki jih je po končani vojni izvedla revolucionarna oblast. Kot seje kasneje v teku raziskave izkazalo, pa so bili zelo pomanjkljivi podatki tudi o tistih kategorijah žrtev, za katere seje predhodno predpostavljalo, da o njih vendarle obstoje bolj popolni podatki. Sicer pa je bila problematika žrtev druge svetovne vojne v slovenski družbi prisotna že od samega začetka vojne naprej. Medvojni poskusi ugotavljanja števila in strukture žrtev, ki so seveda potekali v času, koje bilo zbiranje podatkov že zaradi nerednega delovanja uprave težko izvedljivo, so imeli med drugim aktualno politično-propagandni namen. S takimi nameni so se popisovanja žrtev lotevale tudi povojne jugoslovanske oblasti. Te so zaradi bližajoče se mirovne konference in v želji po čim višji odškodnini od premaganih sil Osi navajale veliko višje število žrtev, kot jih je Jugoslavija dejansko imela, in nato pri uradnem podatku vztrajale. Šele konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so raziskave, ki so temeljile na demografskih izračunih, pokazale, da Jugoslavija med vojno ni utrpela 1.700 000 žrtev, temveč nekaj čez 1.000 000. Jugoslavija je sicer leta 1964 izvedla uradni popis žrtev druge svetovne vojne, po katerem naj bi celotna država med vojno utrpela okoli 600.000, Slovenija pa nekaj več kot 40.000 žrtev, a poimenskih seznamov Slovenija ni imela; Zvezni zavod za statistiko v Beogradu jih je namreč strogo varoval, ker se podatki niso skladali s po vojni postavljenim številom. Danes lahko trdimo, daje omenjeno število, kar zadeva Slovenijo, občutno prenizko. Podobno velja za ocene nekaterih slovenskih raziskovalcev od sredine sedemdesetih let dalje, po katerih naj bi bilo žrtev največ 65.000. Tedaj so bile žrtve, ki niso pripadale partizanski strani, še prepovedana tema, zato je literatura o teh žrtvah nastajala zlasti v vrstah povojne politične emigracije, bila pa je zvečine napisana po spominu. V Sloveniji je razprava o žrtvah in naravi druge svetovne vojne ponovno zaživela zlasti v osemdesetih letih, ko so se nakazovale politične spremembe, in po osamosvojitvi Slovenije. Na državni ravni je bila ustanovljena parlamentarna komisija, ki seje med drugim ukvarjala z ugotavljanjem števila žrtev povojnih pobojev, vendar dela ni uspela pripeljati do konca. Z ugotavljanjem in popisovanjem žrtev so se začele intenzivno ukvarjati občinske komisije ter tudi razna civilna združenja, ljubiteljski raziskovalci in profesionalni zgodovinarji. Prihajali so do zelo pomembnih ugotovitev, vendar je za vse te popise značilno, da so bili parcialni. Popisovali so namreč le posamezno skupino žrtev ali se omejevali na ozko geografsko območje (npr. občine, krajevne skupnosti). Izhajajoč iz zgoraj navedene ocene zgodovinopisne stroke je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani izdelal načrt projekta o popisu vseh žrtev, kot nekakšen vzorec pa je bil upoštevan popis žrtev za ozemlje Furlanije - Julijske krajine, ki gaje opravil Furlanski inštitut za zgodovino osvobodilnega gibanja iz Vidma. Inštitut za novejšo zgodovino je projekt začel uresničevati leta 1997 pod naslovom »Nacionalna zbirka Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in zaradi nje«, od oktobra 2002 pa je nadaljnja štiri leta popis potekal v okviru projekta »Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej Potrebno je napisati vsebinsko raziskovalno poročilo, kjer mora biti na kratko predstavljen program dela z raziskovalno hipotezo in metodološko-teoretičen opis raziskovanja pri njenem preverjanju ali zavračanju vključno s pridobljenimi rezultati projekta. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 5 od 48 (1941-1946)«. Projekt »Preverjanje seznamov žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej po matičnih knjigah«, kije potekal od oktobra 2006 dalje, je izhajal iz predhodno opravljenega dela na omenjenih prvih dveh projektih. Njegova naloga je bilo izvajanje verifikacij predhodno zbranih podatkov, se pravi te podatke potrditi, dopolniti, korigirati in pridobiti tudi nove podatke. Ta popis je prvi sistematični popis žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje ter povojnega nasilja v Sloveniji, ki teži k čim bolj natančni ugotovitvi dejanskega števila žrtev in natančni identifikaciji žrtev. Projektna skupina je predhodno oblikovala načela popisa, ki zagotavljajo sistematični pristop k ugotavljanju dejanskega števila žrtev. Osnovni kriterij, kije bil sprejet pri koncipiranju projekta, je bil naslednji: ugotoviti vse smrti, ki so posledica vojnega dogajanja, ne glede na vojni status žrtve in ne glede na povzročitelja smrti. Skladno s tem kriterijem so upoštevane žrtve iz vrst pripadnikov najrazličnejših oboroženih formacij kakor tudi civilne osebe. Pri vsaki žrtvi se skuša ugotoviti povzročitelja smrti. Raziskava se omejuje na ozemlje današnje Republike Slovenije in ne upošteva žrtev iz vrst slovenske narodne skupnosti, ki živi v obmejnih predelih sosednjih držav. Upoštevane so žrtve, ne glede na narodnost, ki so imele aprila 1941, tj. ob napadu na Jugoslavijo, rezidenčno pravico na območju današnje Republike Slovenije. Popis tako npr. ne zajema žrtev v vrstah nemške, italijanske in madžarske vojske ter okupacijskega upravnega aparata na slovenskem ozemlju; to bi namreč terjalo mnogo dela v tujih arhivih in predvsem finančnih sredstev. Prav tako seveda ne zajema žrtev množičnih pobojev ob koncu vojne, ki jih je izvršila Jugoslovanska armada nad pripadniki različnih enot iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine in drugih predelov Jugoslavije prav na območju Slovenije, ko so se umikale proti Avstriji. Glede na to, da raziskava ugotavlja žrtve s celotnega slovenskega državnega prostora, pri vsaki žrtvi pa se zbira čim več identifikacijskih podatkov, predstavlja projekt precejšnjo posebnost tudi v širšem evropskem prostoru. Časovni okvir projekta se za osrednjo Slovenijo začenja z napadom sil Osi na Jugoslavijo 6. aprila 1941, medtem ko za Primorsko z vstopom Italije v vojno 10. junija 1940, kot končni datum pa je upoštevan konec januarja 1946. Tako so v popis zajete vse medvojne žrtve ter še zadnji povojni poboji, ki so vezani na vojne dogodke. Temeljni cilj projekta je sestaviti čim bolj natančen imenski seznam žrtev. Zanesljivost seznama je mogoče zagotoviti predvsem s čim bolj natančno identifikacijo vsake žrtve posebej. Zato se pri vsaki žrtvi beleži več kot dvajset kategorij podatkov - če jih je le mogoče pridobiti. Identifikacijo žrtve sestavljajo osebni podatki in sklop podatkov, ki pojasnjujejo širše okoliščine ob nastopu smrti. Poleg imena in priimka žrtve projektna skupina ugotavlja naslednje podatke: ime staršev, dekliški priimek matere, datum in kraj rojstva, zadnje stalno prebivališče in okupacijsko cono, morebitno domače hišno ime, poklic oziroma socialni status, zakonski stan, narodnost in spol. Kar zadeva podatke o smrti ugotavlja t.i. vojni status žrtve oziroma njeno vpetost v vojne dogodke - če je bila oseba ob nastopu smrti vojaško dejavna ali ne. V primeru, daje bila vojaško dejavna, ugotavlja morebitni čin in enoto, v kateri je bila oseba v času smrti. Dalje se zbirajo podatki o datumu in kraju smrti oziroma izginotja, o kraju in državi pokopa, o okoliščinah in povzročitelju smrti, pri čemer je povzročitelj opredeljen s splošno oznako vojaške enote ali institucije (npr. NOV in POS, VOS, nemške, italijanske, madžarske okupacijske enote itd.), kije smrt povzročila, ne ugotavlja pa se osebna odgovornost. Upoštevani so podatki v času posameznikove smrti, kajti v primeru prebivališča, poklica, zakonskega stanu in vojaške enote, so se pri posamezniku lahko spreminjali, vendar teh podatkov ni mogoče vedno pridobiti. Navedene kategorije podatkov sestavljajo t.i. osebni list žrtve. Preverljivost omogočajo zbirni podatki o virih, ki so v institutski računalniški bazi navedeni pri vsaki žrtvi v posebnem polju osebnega lista. Tu so zabeleženi tudi vsi metodološki problemi, ki so se pojavili ob ugotavljanju identitete in usode posamezne žrtve. Raziskovalna skupina je skušala že v predhodnih fazah raziskave za vsako posamezno žrtev preveriti njeno identiteto v več različnih in med seboj neodvisnih virih, seveda pa obstajajo tudi primeri, ko to ni bilo mogoče, tako se stopnja preverjenosti in tudi zanesljivosti podatkov razlikuje od žrtve do žrtve. Raziskava o žrtvah druge svetovne vojne je v metodološkem oziru razdeljena v tri osnovne faze, ki pa se medsebojno prepletajo. V prvi fazi je bil poudarek na pregledovanju relevantne literature, zlasti tiste s seznami žrtev, ki šteje na stotine monografij in drugih publikacij (npr. monografije o partizanskih enotah, publikacije politične emigracije in društva Nova Slovenska zaveza, krajevni Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 zborniki itd.). Sledil je pregled objavljenih virov iz vojnega in povojnega časa, raznih časopisov in revij, ki obravnavajo omenjeno problematiko. Navedeni postopek zbiranja podatkov je izhajal iz predpostavke, da so objavljeni seznami žrtev bolje preverjeni, kot tisti v arhivskem gradivu. Na ta načinje raziskovalna skupina uspela sestaviti seznam približno 30.000 žrtev vojne in povojnega nasilja. Do podrobnejših podatkov je projektna skupina nato prišla v drugi fazi, to je po večletnem pregledovanju obsežnega primarnega in sekundarnega arhivskega gradiva v arhivskih (zlasti Arhiv Republike Slovenije) in muzejskih ustanovah. Sočasno je potekalo tudi delo na gradivu raznih civilnih združenj (npr. Zveze združenj borcev NOB Slovenije, društva Nova Slovenska zaveza, Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Društva izgnancev Slovenije itd.), kakor tudi na gradivu dveh parlamentarnih komisij za raziskovanje oziroma preiskovanje povojnih množičnih pobojev. Gradivo iz tujine pa je, žal, zastopano v manjši meri (npr. seznami društva Volksbund Deutsche Kriegsgräberfursorge iz Kassla), kajti kadrovske omejitve in skromna finančna sredstva niso omogočala dela v tujih arhivih. Kljub vsem metodološkim in finančnim zadregam je skupina do začetka preverjanja po matičnih knjigah vzpostavila imenski seznam več kot 95.000 žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev. Zaradi objektivnih vzrokov seznam ne bo nikoli popoln, saj seje za nekaterimi žrtvami izgubila vsakršna sled v sočasnih dokumentih, v literaturi, zabeleženi niso niti v mrliških matičnih knjigah. Tudi med zanesljivostjo podatkov o posameznih žrtvah so lahko precejšnje razlike. Pred tem so bile slabo še zlasti določene skupine žrtev, ker zanje niso ali pa so le fragmentarno ohranjeni dokumenti. To velja npr. za žrtve med prebivalci italijanske narodnosti na Primorskem, za Slovence v jugoslovanski kraljevi mornarici, v zavezniških armadah in evropskih odporniških gibanjih. Med slabše raziskane kategorije spadajo tudi padli prebivalci Slovenije, ki so bili mobilizirani v madžarsko, italijansko in nemško vojsko ter njene druge uniformirane enote. Poseben problem so tudi »volksdeutscherji«, torej v Sloveniji živeči Nemci, dalje žrtve partizanskih pomorov, zlasti na Štajerskem, a tudi na Primorskem, v določeni meri pa tudi žrtve bombardiranj. Preverjanje že zbranih podatkov ter pridobivanje novih na osnovi sistematičnega pregledovanja matičnih knjig kot izjemno pomembnega vira v tozadevnem raziskovalnem postopku je bilo omogočeno šele z dostopnostjo do tega vira, kar je bilo urejeno s sprejetjem Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS 30/2006 z dne 23. 3. 2006); le-ta v 102. členu omogoča vpogled v matične knjige (za katere sicer velja zapora za 100 let) in objavo podatkov za znanstvene raziskovalne in zgodovinopisne namene. Projektna skupina je v okvuii projekta, ki zadeva preverjanje podatkov na osnovi pregledovanja matičnih knjig, v začetni fazi na številnih delovnih sestankih oblikovala metodologijo dela, ki temelji na zgodovinopisni in viktimološki metodi, ter se posvetila preverjanju kategorizacije podatkov iz računalniške baze podatkov in razčiščevanju dilem v zvezi s posameznimi kategorizacijami. Konstantna naloga ves čas izvajanja projekta je bilo seveda spremljanje nove literature, ki obravnava problematiko žrtev, saj literatura o tej tematiki še vedno relativno pogosto izhaja. V manjši meri seje zbirala tudi arhivska dokumentacija. Tu velja posebej izpostaviti seznam Slovencev, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko umrli v sovjetskem ujetništvu in gaje Inštitut za novejšo zgodovino v letu 2007 pridobil s pomočjo Ruskega državnega vojaškega arhiva v Moskvi; ti podatki so še posebej dragoceni zato, ker sodi natančno ugotavljanje usod te kategorije žrtev med večje težave pri ugotavljanju smrtnih žrtev. Skupina je pričela z evalvacijskim preverjanjem podatkov iz računalniške baze po matičnih knjigah v začetku leta 2007, potem koje predhodno vzpostavila stike s posameznimi upravnimi enotami oziroma jih uradno zaprosila za dovoljenje, da njihovi matični in krajevni uradi omogočijo vpogled v matične knjige. Pri tem so v začetku bila večkrat potrebna dodatna pojasnjevanja, saj ti uradi niso imeli izkušenj s posredovanjem tako občutljive dokumentacije v raziskovalne namene. Kasneje kakšnih morebitnih zadržkov ni bilo. V letu 2007 je skupina pričela tudi s pripravami za objavljanje preverjenih podatkov o žrtvah na spletni strani www.sistory.si. Glede javnega objavljanja teh podatkov je inštitut pridobil tudi uradno mnenje informacijske pooblaščenke Nataše Pire Musar. Zaradi določenih metodoloških problemov, zlasti pa zaradi dejstva, daje za posameznimi žrtvami ostalo le malo primarnih dokumentov ali pa celo nič, je bilo sprejeto načelo, da se na spletu najprej in postopoma (glede na opravljeno delo) objavijo podatki o tistih žrtvah, katerih smrt je bilo_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 mogoče potrditi v mrliških matičnih knjigah ali izjemoma tudi v rojstnih knjigah, če v njih obstaja zaznamba o smrti. Velja opozoriti, da so objavljene tiste kategorije podatkov, ki so preverjene; če je polje v osebnem listu prazno, to pomeni, da podatek še ni bil pridobljen ali pa le-ta ni povsem preverjen. Glede evalvacijskega preverjanja podatkov iz računalniške baze podatkov po matičnih knjigah je bil oblikovan plan dela po upravnih enotah, pri čemer seje zaradi dinamičnega in specifičnega zgodovinskega dogajanja skupina najprej osredotočila na preverjanje in zbiranje podatkov na pristojnih uradih z območja nekdanje Ljubljanske pokrajine (Dolenjska, Notranjska, Bela krajina, Ljubljana), ki je med vojno doživela tako italijansko kot nemško okupacijo. V drugem letu izvajanja projekta je biio težišče preverjanja usmerjeno na območja, ki so bila ves čas pod nemško okupacijo, tj. na Štajersko in Gorenjsko. V tretjem letuje poleg naštetih pokrajin preverjanje potekalo tudi na Primorskem. V triletnem izvajanju projekta je izmed 58 upravnih enot skupina v celoti opravila sistematičen postopek preverjanja v kar 25 upravnih enotah, in sicer v naslednjih: Celje, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Izola, Jesenice, Kamnik, Koper, Laško, Litija, Ljubljana, Logatec, Maribor, Metlika, Novo mesto, Postojna, Ptuj, Radovljica, Šentjur pri Celju, Trbovlje, Tržič, Velenje, Vrhnika, Zagorje ob Savi. V naslednjih treh upravnih enotah delo še poteka: Idrija, Piran in Trebnje. Giede na dejstvo, da so med upravnimi enotami, kjer je delo že opravljeno, tudi največje upravne enote z največjim deležem prebivalstva in posledično tudi žrtev (Ljubljana, Novo mesto, Maribor, Celje), je mogoče oceniti, daje pregledano več kot polovica knjig. Delo na projektu je torej bilo najtesneje povezano s terenskim delom, kar je nedvomno vsaj dehio vplivalo tudi na obseg opravljenega dela oziroma hitrost poteka raziskave. To oviro je skupina skušala vsaj delno premagati z uporabo ustreznih tehničnih pripomočkov oziroma postopkov, tj. digitalnega fotografiranja, s čimer sta bila omogočena obdelava in vnos podatkov v računalniško bazo na delovnem mestu, število obiskov na matičnih in krajevnih uradih pa seje s tem bistveno zmanjšalo, enako tudi porabljena finančna sredstva. Kljub temu je skupina v celoti opravila 476 obiskov na matičnih in krajevnih uradih. Postopek preverjanja podatkov po matičnih knjigah je ves čas izvajanja projekta potrjeval pričakovan večstranski pomen tega raziskovalnega postopka. Postopek preverjanja predstavlja v izvedbi zadevnega projekta na eni strani dokončno strokovno verifikacijo podatkov iz obstoječe baze v primerih, kadar so se ti podatki potrdili kot pravilni. Dalje predstavljajo matične knjige pomemben vir za tiste kategorije podatkov, ki jih v predhodno pregledanem arhivskem gradivu in literaturi ni bilo mogoče najti (npr. podatki o starših žrtve, datumu smrti, kraju pokopa). Projektna skupina je ves čas ugotavljala, da se predhodno zbrani podatki večkrat izkažejo za napačne ali ne povsem točne. Predvsem na osnovi matičnih knjig je mogoče izločiti t.i. dvojnike ali celo trojnike; gre za primere, ko delno različni in delno identični podatki o dveh ali treh žrtvah onemogočajo nedvoumno presojo, ali gre za eno ali dejansko za dve različni osebi. Daje bilo v bazi pred preverjanjem po matičnih knjigah precej primerov dvojnikov, govori podatek, da se kljub kar številnim novim žrtvam, ki so evidentirane na osnovi pregleda matičnih knjig, skupno število žrtev bistveno ne spreminja, kat je treba razložiti prav z izločanjem dvojnikov iz baze podatkov. Preverjanje po matičnih knjigah na eni strani omogoči lažjo identifikacijo posamezne osebe, na drugi strani pa potrdi dejstvo, daje oseba umrla nasilne smrti. Zal pa se je v postopku preverjanja ves čas potrjevalo tudi neugodno dejstvo, da določenega števila žrtev ni bilo mogoče preveriti na osnovi tega vira, ker zanje niso bili in verjetno tudi nikoli ne bodo izvedeni vpisi v mrliško knjigo. Pri proučevanju problematike smrtnih žrtev in uporabi matičnih knjig pri tem postopku je že v izhodišču potrebno upoštevati dejstvo razkosanosti slovenskega ozemlja, ki gaje povzročila okupacija. Slovenski narod je bil z aprilsko vojno okupiran in razkosan med štiri okupatorje (Nemčijo, Italijo, Madžarsko, NDH). Ob razdelitvi sije največji delež prilastila Nemčija (10.000 kvadratnih km z 580.000 prebivalci). Zasedla je Štajersko in Gorenjsko, severni del Dolenjske in Mežiško dolino; italijanski okupatorje dobil Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano (okoli 4.500 kvadratnih km s 340.000 prebivalci); Madžari so na severovzhodu zasedli Prekmurje (1.000 kvadratnih km s 100.000 prebivalci); najmanjši delež, nekaj vasi okoli Bregane, pa je po razmejitvi med Nemčijo in NDH pripadel zadnji. V dotedanji Dravski banovini so bile določene nove_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 okupacijske državne meje, zasedbena območja pa razbita na pokrajinske upravne enote. Nemški okupatorje zasedeno slovensko ozemlje razdelil v dve začasni pokrajinski upravni enoti, v Spodnjo Štajersko (Untersteiermark) s središčem v Mariboru ter v zasedena območja Koroške in Kranjske (Besetzte Gebiete Kärntens und Krains) s središčem na Bledu. Italijanski okupatorje dodeljeno ozemlje ohranil v eni upravni enoti. Ljubljanski pokrajini (Provincia di Lubiana) s središčem v Ljubljani. Vsi okupatorji so si v nasprotju z mednarodnim pravom skušali zasedeno slovensko ozemlje tudi formalnopravno priključiti k svojim državam in uvesti svoj družbeni red. Italija je Ljubljansko pokrajino priključila že maja 1941, pri čemer je ohranila dotedanjo upravno teritorialno razdelitev, tj. razdelitev pokrajine na okraje. Madžarski okupatorje Prekmurje priključil k Madžarski oktobra 1941. Nemški okupator, kije zasedeno ozemlje skušal priključiti jeseni 1941, a mu je priključitev onemogočilo nerešeno personalno vprašanje, nato pa odporniška dejavnost slovenskih partizanov, je navkljub neuspeli formalnopravni priključitvi zasedenih ozemelj v marsikaterem oziru le-te vključil v nemško državo in uvedel svoj družbeni red. Dotedanjo upravno teritorialno ureditev je po nekaj mesecih nadomestil s svojo, namesto okrajev je uvedel okrožja. Vsi okupatorji so nameravali slovenski narod uničiti kot etnično enoto, razlikovale so se le njihove metode. Nemški okupacijski režim, kije takoj v začetku okupacije začel uresničevati svoj ponemčevalni načrt, je uvedel svojo civilno upravo, podrejeno neposredno Berlinu. Italijanska okupacijska politika je bila sprva milejša od nemške. Ljubljanski pokrajini je bila s posebnim statutom zagotovljena kulturna avtonomija in do neke mere tudi politična. Italijanska oblast je predvidela sodelovanje slovenskega prebivalstva pri zbliževanju z italijansko državo in fašističnim režimom. Obstajal je posvetovalni organ, imenovan konzulta, čigar delovanje pa je po nekaj mesecih zamrlo. Prebivalstvu za razliko od prebivalstva z nemškega zasedbenega ozemlja ni bilo potrebno služiti vojaške službe; nacisti so leta 1942, kršeč mednarodno pravo, namreč uvedli vojaško obveznost in mobilizirali več deset tisoč slovenskih mož v nemško vojsko, ki so se bili prisiljeni boriti na različnih frontah. Na področju uprave je imel stvarno moč v rokah italijanski okupator na čelu z visokim komisarjem, pri čemer so se na srednji in nižji stopnji uprave ohranile slovenske strukture. S kapitulacijo Italije je v Ljubljansko pokrajino zasedel nemški okupator, kije uvedel novo upravo. Izvajanje javne civilne uprave je zaupal šefu pokrajinske uprave z naslovom predsednik, pri čemer seje pri svojem delu naslonil na obstoječe upravne organe. Pokrajinski upravi v Ljubljani je načeloval general Leon Rupnik, dotedanji ljubljanski župan. Ljubljanska pokrajina, kije bila poleg Videmske, Tržaške, Goriške, Reške in Puljske sestavni del operacijske cone »Jadransko primorje«, seje organizacijsko razlikovala od drugih pokrajin. Na čelu »italijanskih pokrajin« so bili italijanski prefekti z nemškimi svetovalci, v Ljubljanski pokrajini pa že omenjeni šef pokrajinske uprave, prezident, čigar uprava je bila v strukturnem pogledu nadaljevanje predvojne banske uprave. Nemški okupatorje kmalu po okupaciji vzpostavil lastno civilno upravo. Z njo so bile uvedene civilne matične knjige, ki so jih od 15. 6. 1941 vodili na občinah občinski komisarji (rojstno in mrliško knjigo), poročno pa je vodil politični komisar okrožja. Matične knjige so imele enak obrazec kot matične knjige v rajhu. Čeprav so župniki še naprej vodili matične knjige, so imele javnopravno veljavo le civilne matične knjige. Vpisovali so naslednje podatke: une, priimek, poklic, bivališče, kraj in datum rojstva, vera, stan umrlega, pri poročenih tudi ime in priimek zakonca, kraj, dan, ura smrti, ime in priimek ter bivališče staršev, ime, priimek in poklic ter bivališče prijavitelja, vzrok smrti, če gaje ugotovil zdravnik. Za razliko od cerkvenih matičnih knjig so civilne knjige v medvojnem obdobju na nemškem okupacijskem ozemlju pisane v nemškem jeziku, pri čemer so osebna in krajevna imena v skladu s ponemčevalnim načrtom germanizirana, kar pa pri raziskovanju ob ustreznih pripomočkih ne predstavlja večje ovire. Matično službo oziroma vodenje matičnih knjig so med vojno v Ljubljanski pokrajini pod italijansko kot tudi nemško zasedbeno oblastjo opravljali verski organi v skladu s predpisi posameznih veroizpovedi, torej duhovniki na sedežih župnijskih uradov, ki so delovali kot javne organizacije oziroma kot organi državne uprave (matičarji). Matične knjige na Primorskem, ki je že po prvi svetovni vojni postala integralni del italijanske države, so bile vodene v italijanskem jeziku, enako v Prekmurju v madžarskem jeziku._ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Pri preverjanju, dopolnjevanju in ugotavljanju morebitnih novih žrtev iz institutske podatkovne baze je bilo potrebno upoštevati matične knjige iz dveh oziroma treh obdobij. Dejstva smrti ljudi, ki so nasilno izgubili življenje med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej, so namreč vpisovali tekoče v medvojne mrliške matične knjige, pa tudi po vojni v matične knjige umrlih iz povojnega obdobja. Z zveznim zakonom o državnih matičnih knjigah iz aprila 1946 je vodenje matičnih knjig prešlo s cerkvenih na državne organe. Matične knjige, vodene po predpisih pred uveljavitvijo enotnih državnih matičnih knjig, imajo svojstvo javnih matičnih knjig in dokazno moč javnih listin glede dejstev, ki so bila vpisana pred 9. 5. 1946. Ravno iz tega razloga, pa tudi zaradi tekočih upravnih potreb, so morali končati verski organi matične knjige in jih izročiti državnim organom v uporabo. Za povojno obdobje se uporabljajo matične knjige, ki so jih vodili državni matičarji. Ti so jih vodili do leta 1952 po krajevnih ljudskih odborih (KLO), v času 1952-1956 po občinskih ljudskih odborih, od leta 1956 do 1986 pa po naseljih. V skladu z novimi splošnimi navodili za sestavljanje in vodstvo državnih matičnih knjig so matičarji, začenši oktobra 1958 prepisali vse rojstne in mrliške matične knjige nekdanjih KLO-jev v matične knjige, uvedene za posamezna naselja. Te knjige iz povojnega obdobja kot pomoč matičarjem pa tudi uporabnikom zaradi številnih upravno teritorialnih sprememb in sprememb načina vodenja matičnih knjig, vsebujejo vodnik po matičnih knjigah oziroma mapo »matičnega urada«, tj. zgodovino upravno teritorialnih ureditev in razdelitev, saj so se posamezna naselja ukinjala ali pridruževala drugim naseljem, razdružena v eno ali več naselij, preimenovana itd. Ta dejstva vsekakor otežujejo oziroma komplicirajo iskanje podatkov o žrtvah. Od leta 1986 matične knjige umrlih vodijo po matičnih območjih matičnih uradov. Navedena struktura in način vodenja matičnih knjig iz povojnega obdobja sta seveda enotna za vso Slovenijo. V raziskavi so bili upoštevani naslednji načini in metode preverjanja ter dopolnjevanja baze podatkov po matičnih knjigah: Pri iskanju osebnih podatkov in podatkov o smrti žrtev druge svetovne vojne sta se uporabljali dve vrsti matičnih knjig, tj. rojstne in mrliške matične knjige. Rojstne matične knjige so se zaradi obdobja zadevne raziskave kot vir uporabljale iz predvojnega obdobja, saj so se ljudje, katerih smrti so bile nasilno povzročene zaradi vojnih razmer, rojevali (izjema so dojenčki in otroci) pred vojno. Mrliške knjige pa so se pri raziskavi uporabljale iz medvojnega in povojnega obdobja. Medvojno obdobje zajema vpise dejstev smrti, ki so nastopila med vojno in neposredno po njej. V izjemnih, izrednih okoliščinah kot je to vojna, so ljudje tudi izginjali in so bili pogrešani; ni se vedelo natančno za njihovo usodo. Če je le-ta ostala nejasna tudi po končani vojni, so jih po uradnem poizvedovanju na podlagi zakona o razglasitvi pogrešancev za mrtve, vpisali v povojne matične knjige umrlih. Te zajemajo vpise smrti v času 1945-1986 in v času po letu 1986. Vpisovanje v mrliško knjigo oseb, ki so umrle nasilne smrti, je v medvojnem času v Ljubljanski pokrajini opredeljeval predpis generalnega vikarja IgnacijaNadraha, objavljen v Ljubljanskem škofijskem listu novembra 1942. Navodilo župnijskim uradom je v 1. točki določalo: »Za vse, ki so umrli nasilne smrti (ubiti, ustreljeni, samomorilci) se mora vršiti komisijski ogled; če tega ogleda ni bilo, naj se to označi v opombi v mrliški knjigi; v vsakem pa župnijski urad zahtevaj ogledni mrliški list občinskega urada; če se ne more dobiti, se tudi to vpiše v opombi v mrliško knjigo. Če tega ni, naj skuša župnik dognati identiteto rajnega s pričami (vsaj dve), ki so rajnega osebno poznale, če tudi to ni mogoče, naj zapiše v matično knjigo neznan ...« Navodilo župnikom določa, da se v mrliško knjigo vpiše smrt po ugotovljeni identiteti, ki je razvidna iz predloženega mrliškega oglednega lista uradnega organa oziroma stajo izpričali vsaj dve priči. Če ni bilo opravljeno niti eno niti drugo, je bilo to potrebno navesti v opombi. Identitete nasilno umrlih oseb velikokrat ni bilo mogoče ugotoviti iz več razlogov: mrtvi so bili najdeni pozneje kot je nastopila smrt, identiteto je bilo težko ugotoviti zaradi povzročenih poškodb itd V takih primerih so vpisali smrt z opombo »neznan«. Obrazec mrliške knjige za medvojno obdobje vsebuje naslednje podatke: zaporedno številko, dan, mesec, leto smrti in pokopa, bivališče pokojnika, hišno številko, krstno ime in priimek, stan umrlega, veroizpoved, starost, bolezen ali vzrok smrti, ali je bila smrt pričakovana ali ne, podpis župnika, ki gaje pokopal, kraj pokopa (pokopališče). Zaradi predmeta raziskave, tj. ugotavljanje smrti, ki so bile povezane z vojnim dogajanjem, je bilo potrebno pri preverjanju_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 podatkov po matični knjigi najprej odkriti oziroma poiskati osebe, ki so umrle nasilne smrti, kar je zabeleženo v rubriki »bolezen ali vzrok smrti«, iz katere je običajno mogoče razbrati ali je bila smrt povzročena nasilno ali ne. Nato je sledilo preverjanje podatkov iz računalniške baze, če je bila oseba v njej evidentirana. Pri osebnih podatkih so se dopolnili podatki o starših, če ti še niso bili znani (v mrliški knjigi so navedeni le, če je bila oseba samska, sicer je navedeno ime zakonca). Če v mrliški knjigi niso bili zabeleženi, jih je bilo potrebno poiskati po rojstni matični knjigi. Podatke o starših, pravilnem krstnem imenu, točnem datumu in kraju rojstva je bilo mogoče pridobiti le, če je bila oseba rojena na območju župnije, kjer je vpisana smrt. V mrliški knjigi so lahko še podatki o zakonskem stanu in poklicu. Pri podatkih o smrti so točni datumi smrti in kraji pokopov. V rubriki »bolezen ali vzrok smrti« je praviloma naveden tudi povzročitelj smrti, vojni status (ali je bila oseba vojaško dejavna ali ne), npr.: »domobranec, ustreljen po partizanih«; če ni bilo mogoče identificirati umrlega, je naveden opis osebe, včasih tudi okoliščine smrti. Podatki, kijih v računalniški bazi pogosto še ni bilo in jih je bilo mogoče najpogosteje dopolniti s preverjanjem po matičnih knjigah, so podatki o starših, datumu smrti in kraju pokopa. Pri obravnavanju obeh vrst matičnih knjig je mogoče tudi ugotoviti, da navkljub načelu verodostojnosti matičnih knjig, iz katerega izhaja, da so podatki točni, prihaja posamično do odstopanj pri navedbi podatkov v eni in drugi knjigi; predvsem pri osebnih imenih (v mrliški knjigi je naveden npr. Stanko, v rojstni Stanislav) in datumu rojstva in smrti; pri datumih so razlike predvsem v dnevih in mesecih, včasih pa celo v letih. To gre pripisati človeškemu faktorju. Pozoren je treba biti pri vpisu smrti brez zaporedne številke, kar pomeni, daje oseba vpisana še drugje. Pri preverjanju takega primera še po rojstni matični knjigi, seje npr. izkazalo, da oseba ni izgubila življenja navedenega datuma med vojno, temveč je vojno preživela inje umrla naravne smrti desetletja po vojni. To je razvidno iz zaznamka o smrti vpisanega v rojstni matični knjigi. V matične knjige umrlih (MKU), kakor se imenujejo mrliške knjige iz povojnega obdobja in so jih vodili do leta 1986 po naseljih, po tem letu pa so jih začeli voditi po matičnih območjih matičnih uradov, so razen tekočih smrti vpisovali in še vpisujejo razglasitve pogrešancev za mrtve. Prav na ta kriterij je bilo potrebno biti pozoren pri raziskavi. Razglasitev pogrešanca za mrtvega je v obrazcu vpisana v razdelku »pripombe in popravki«. Iz vpisa je razvidno, ali se razglasitev nanaša na obravnavano obdobje. V matično knjigo umrlih vpisujejo naslednje podatke: dejstvo smrti z relevantnimi podatki, osebno ime preostalega zakonca, če je bil umrli poročen, osebna imena staršev umrlega in osebno ime prijavitelja oziroma naslov zavoda, če je smrt prijavil zavod, razglasitev pogrešanega za mrtvega in smrt, dokazana v sodnem postopku. Dokazano smrt pogrešanega so desetletja po vojni vpisovali v mrliško matično knjigo na podlagi pravnomočne sodne odločbe sodišča, v novejšem obdobju ta postopek izvajajo upravne enote. K matični knjigi umrlih spadajo tudi spisi (t. i. mrliški arhiv), ki so za raziskovanje tematike o žrtvah vojne in revolucije zelo pomembni. Sam vpis smrti pogrešanca, kije bil razglašen za mrtvega, običajno ne vsebuje vseh podatkov. V matični knjigi velikokrat ni podatka o vzroku smrti, ki pa je za raziskavo o žrtvah vojne bistvenega pomena. Spis pa vsebuje sodni sklep oziroma pravnomočno sodno odločbo, v kateri so navedene domnevne okoliščine smrti pogrešane osebe, iz katerih je mogoče razbrati domnevni datum in kraj smrti, povzročitelja smrti, vojni status pogrešanca (ali je bil pripadnik vojaških enot ali civilist). V raziskavi seje vse to beležilo kot podatek ali pa opombo. Če ilustriramo: v razdelku pripombe in popravki je navedeno: ^^Razglašen za mrtvega s sklepom okrajnega sodišča v Grosupljem št. R 319/56-9 z dne 13. 4. 1957. 1. 1. 1949 je dan, ki ga pogrešani ni preživel." Iz navedenega je mogoče razbrati, daje pogrešani bil razglašen za mrtvega s sodnim sklepom, datum razglasitve in dan, ki ga je sodišče določilo kot dan, ki ga pogrešani ni preživel. To so v MKU vpisali kot datum smrti. Ta podatek seje v raziskavi zabeležil v opombo, saj so sodišča z razglasitvijo pogrešanca za mrtvega določala dan, ki ga pogrešani ni preživel, in ne datuma dejanske smrti. Ker natančnega datuma smrti ni bilo mogoče ugotoviti, je sodišče po preteku določenega roka od zadnjega dneva v mesecu, v katerem je pogrešani še živel, potem pa izginil oziroma je za njim izginila vsaka sled, določilo dan, ki ga ni preživel. Roka razglasitve pogrešane osebe za mrtvo niso enotno določali na vseh sodiščih; razlikoval seje od sodišča do sodišča. Vloge za uvedbo postopka za razglasitev pogrešanih oseb za mrtve so predlagatelji, svojci pogrešanih, žene, matere, bratje, sestre v obdobju po končani vojni do konca Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 leta 1986 vlagali na pristojna sodišča na podlagi zakona o razglasitvi pogrešancev za mrtve in o dokazovanju smrti verjetno iz več razlogov. Če je bil v predlogu izražen pravni interes, je šlo v večini primerov za ureditev premoženjskih zadev (prejemanje pokojnine po možu, delitev premoženja oziroma zaradi potreb zapuščinskega postopka). Največkrat pa pravni interes ni bil izražen, zato je mogoče sklepati, da so predložili vlogo iz povsem moralno-etičnega vidika. Iz predlogov za razglasitev pogrešanih za mrtve je mogoče zaznati v 50., 60., 70. letih intenzivno dinamiko vpisov smrti, medtem ko v drugi polovici 40. in 80. let vloge niso tako pogoste. Pravi val predlogov za razglasitev pogrešanih za mrtve je sprožila dopolnitev zakona o matičnih knjigah iz leta 1995, ki je v 1. odstavku 19. člena omogočila posebni naknadni vpis v matične knjige umrlih in izdajo mrliškega lista za osebe, ki so izgubile življenje neposredno po koncu druge svetovne vojne, in tudi za posamezne primere smrti oseb, ki so izgubile življenje med vojno in niso bile vpisane v matično knjigo umrlih. Dopolnitev zakona sodi v čas po slovenski osamosvojitvi in demokratizaciji, koje o travmatičnih vprašanjih iz vojnega in povojnega obdobja stekla široka javna razprava. Pojavljale so se zahteve po reviziji prikazovanja zgodovine; v nasprotju z dotedanjo prevladujočo čmo-belo resnico o partizanstvu in kolaboraciji seje do preteklosti skušalo vzpostaviti bolj uravnotežen odnos. V ospredje je stopalo vprašanje narodne pomiritve ali sprave, katero seje pojmovalo kot pravico in možnost izražanja in izkazovanja spoštovanja mrtvim. Tako sta bila v tesni povezavi s popravo krivic in z dopolnitvijo zakona o matičnih knjigah sprejeta Zakon o žrtvah vojnega nasilja in Zakon o popravi krivic. Z vsemi temi med seboj povezanimi zakoni seje po preteku pol stoletja začel pravnoformalni postopek za uradno registracijo žrtev množičnih pobojev političnih nasprotnikov, do katerih je prišlo v Sloveniji po zmagi revolucije in revolucionarnem prevzemu oblasti s strani komunistične partije. Z njimi je bila sorodnikom, svojcem nasilno umrlih oseb dana možnost za uvedbo postopka ugotovitve in naknadnega vpisa smrti v matično knjigo umrlih in nadalje možnost uveljavljanja priznanja statusa žrtve vojnega nasilja. Z dopolnitvijo zakona o matičnih knjigah je mogoče zaradi naknadnih vpisov smrti popolneje in natančneje raziskati posamezne kategorije žrtev. Na območju Ljubljanske pokrajine so to domobranci, ki so izgubili življenje v povojnih množičnih pobojih, in civilne žrtve, ki so umrle v bombardiranjih in nesrečah z eksplozivnimi sredstvi. Na nemškem okupacijskem območju, na Štajerskem, Gorenjskem, Koroškem pa so to predvsem žrtve iz vrst mobiliziranih v nemško vojsko. Izvedeno preverjanje po matičnih knjigah potrjuje, da so bila prizadevanja v smeri pridobivanja dovoljenja dostopa do matičnih knjig več kot upravičena. Druga svetovna vojna je skladno s svojim totalnim značajem v marsikateri deželi prizadela na različne načine tako rekoč celotno prebivalstvo. Izpopolnjena bojna sredstva ter vsakovrstna sovraštva so izrazito povečala število človeških žrtev v primerjavi s prvo svetovno vojno. Ločnice med fronto in zaledjem so se zabrisale. Smrt ni zahtevala svojega davka le med moškimi v uniformah, temveč tudi med civilisti, vključno z ženskami, ostarelimi osebami in otroki, ki so umirali zaradi bombardiranj, v taboriščih, zaradi različnih represalij itd. Tudi prebivalci Slovenije so intenzivno doživljali raznovrstna nasilja, ki so puščala za sabo različne prizadetosti. Najbolj tragična so seveda tista nasilja, ki so imela za posledico izgubo človeških življenj. Podatki o smrtnih žrtvah najbolj neposredno govorijo o silovitosti vojnega pustošenja, njihova analitična umestitev v širši kontekst pa razkrije marsikatero črto v naravi vojne. Za razumevanje problematike smrtnih žrtev na Slovenskem med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je nujno vsaj opozoriti na naslednje temeljne značilnosti dogajanja in procesov na Slovenskem v času druge svetovne vojne: okupacija aprila 1941 in dejanski razpad Kraljevine Jugoslavije; razkosanje slovenskega ozemlja med tri štiri okupatorje; grožnja etničnega izginotja Slovencev; odpor okupaciji pod okriljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda in dejanskim vodstvom komunistov; revolucija; protirevolucija; kolaboracija; državljanska vojna. Podatki o žrtvah odražajo vsa ta naznačena dejstva in procese. Zbrani podatki tvorijo računalniško bazo podatkov z naslovom »Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej«. S pomočjo_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 računalniškega programa je mogoče opravljati najrazličnejše analize, ki že v tej fazi, čeprav delo še ni zaključeno, omogočajo precej natančno kvantifikacijo posameznih dejstev in s tem globalnih razmerij. Statistične analize omogočajo razbirati strukturo žrtev po različnih parametrih - npr. glede na njihov vojni status in povzročitelje, ugotavljajo dinamiko izgub po posameznih obdobjih in razlike po posameznih okupacijskih conah, izkazujejo silovitost notranjega slovenskega konflikta, katere starostne skupine so bile najbolj prizadete, izgube glede na spolno pripadnost itd. Navidez suhoparni statistični podatki, umeščeni v širši kontekst, pa bodo nedvomno prispevali k bolj verodostojni in poglobljeni oceni značaja druge svetovne vojne in posledično povojnega dogajanja na Slovenskem. Parcialni rezultati, izkušnje, spoznanja in problemi, ki so se med raziskavo pojavljali, so ilustrirani z nekaterimi spodaj navedenimi primeri. Na območju, ki ga pokriva ljubljanska upravna enota (s svojimi 9 krajevnimi uradi), je bilo mogoče preveriti več kot 7500 imen žrtev. Tabela 1 - Ševilo žrtev 2. svetovne vojne in povojnih pobojev (1041-1946) z območja Upravne enote Matični urad Število preb. 1. 1931 Število vseh žrtev Število preverjenih žrtev po matičnih knjigah Delež preverjenih žrtev (%) Delež žrtev glede na prebivalstvo e/o) Ljubljana 79.391 6.297 4.725 75 7,9 Velike Lašče 5.211 766 545 71 14,7 Polhov Gradec 2.525 461 345 74 18 3.957 755 421 55 19 Dobrova 1.720 328 202 61 19 Horjul 2.510 425 297 69 17 Škofljica 1.721 312 179 57 18 Vodice 2.584 170 94 55 6 Medvode 5.005 407 259 63 8 Notranje Gorice (Preserje in Brezovica) 4.294 474 414 87 11 Skupa} 108.918 10395 7541 72 9,5 Statistična analiza podatkov kaže, da je na območju upravne enote Ljubljana preverjenih približno dve tretjini vojnih in povojnih žrtev po mrliških in rojstnih matičnih knjigah, kar predstavlja sorazmerno visok deležpreverjenosti. Pri te tej upravni enoti gre za območja, ki so bila viktimološko že doslej dobro obdelana v literaturi, tako da je bila baza podatkov že tako izpopolnjena, da je bilo število novih vnosov relativno nizko. Velik pomen pa je imelo tudi preverjanje oseb po rojstnih matičnih knjigah, saj se je v skoraj 100 primerih izkazalo, da so osebe, ki so bile evidentirane v bazi podatkov kot žrtev vojne, vojno preživele. Na širšem ljubljanskem območju pa izstopajo kraji z izredno visokim številom žrtev oziroma visoko populacijsko izgubo (Ig, Škofljica, Polhov Gradec, Dobrova), ki znaša celo 18 % - 19 %, kar je visoko nad slovenskim povprečjem in tudi nad povprečjem izgub v Ljubljanski pokrajini. Precejšen delež v tem visokem odstotku izgub predstavljajo po vojni pobiti domobranci. Na območju Upravne enota Domžale, ki poleg te občine pokriva še občine Moravče, Mengeš, Trzin, Lukovico in del Trojan, ni bilo mogoče dobili na vpogled arhivske dokumentacije zaradi njene neurejenosti. V jeseniški in radovljiški upravni enoti pa pristojna sodišča upravnim enotam do leta 1953 niso pošiljala celotnih sklepov o razglasitvi za mrtve, ki bi vsebovali podatek o vzroku smrti, temveč so jim predala le skopo obvestilo, daje oseba spoznana z mrtvo, zato je več usod ostalo nepojasnjenih. To predstavlja problem, saj za več deset oseb, ki so pogrešane v vojnem času, ni mogoče z gotovostjo trditi, da so vojne žrtve, ker iz vpisa v mrliško knjigo ni razvidno, če so umrli ali izginili v dogodkih, povezanih z vojnim nasiljem. Vso to dokumentacijo bi bilo potrebno Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 pregledati na pristojnih sodiščih, ki so izdala sklepe o razglasitvah za mrtve, kar pa v okviru zadevnega projekta že zaradi časovnega faktorja ni bilo mogoče storiti. Do podobnih problemov prišlo še v Celju zaradi delno uničenega arhiva. Na drugih upravnih enotah je skupina dobila na vpogled v vso dokumentacijo, torej tudi arhivsko, vendar se je npr. za Upravno enoto Trbovlje večkrat izkazalo, da sklepi o razglasitvi za mrtve niso nudili dovolj podatkov, temveč le golo dejstvo, daje oseba izginila v določenem dogodku, kije povezan z vojno, tako da v teh primerih ni bilo mogoče razrešili dokončne usode teh posameznikov. Problem je skupina vsaj delno rešila s pomočjo Zasavskega muzeja v Trbovljah, kije odstopil njihove sezname žrtev druge svetovne vojne. Spodnja tabela ponazarja stopnjo preverjenosti žrtev iz računalniške baze po matičnih knjigah ter podaja izračun populacijske izgube na območju Upravne enote Domžale. Tabela 2—Število žrtev 2. svetovne vojne in povojnih pobojev (1941-1946) z območja Matični urad Število preb. 1 1931 Število vseh žrtev Število preverjenih žrtev po matičnih listih Delež preverjenih žrtev (%) Delež žrtev glede na prebivalstvo e/o) Domžale in Radomlje 8575 673 406 64 7,8 Blagovica, Lukovica (z delom Trojan) 4533 437 281 64 9,6 Mengeš in Trzin 2991 182 95 52 6 Moravče 4051 434 214 49 10,7 Skupaj 20150 1726 996 58 8,5 Statistična analiza podatkov kaže, da je na območju upravne enote Domžale preverjenih 996 vojnih in povojnih žrtev po mrliških in rojstnih matičnih knjigah, kar pomeni, da je bilo mogoče preveriti 58 % delež podatkov iz računalniške baze. Pri tej upravni enoti gre za območja, ki so bila viktimološko že doslej dobro obdelana v literaturi, tako da je baza podatkov že tako »izpopolnjena«, da se število novih vnosov umirja in jih je 37, pretežno žrtev med mobiliziranimi Gorenjci v nemško vojsko. Na tem območju je zaradi razvoja medvojnih dogodkov kar nekaj več žrtev, kot jih je v slovenskem povprečju, ki znaša nekaj več kot 6 % populacije. To območje je namreč izgubilo 8,5% svojih ljudi. Pri obravnavi žrtev druge svetovne vojne občine Novo mesto, že uvrščenih v INZ bazo podatkov, se je ob preverjanju le-teh še po matičnih knjigah, torej tistih oseb, ki so imele rezidenčno pravico v občini Novo mesto (današnjo občino Novo mesto sestavljajo nekdanje, ti. stare občine: Novo mesto, Prečna, Št. Peter, Šmarjeta, Šmihel-Stopiče) pokazalo, daje bilo moč preveriti 40, 7 % žrtev. Od vseh obravnavanih žrtev po matičnih knjigah, je bilo na novo evidentiranih 70 oseb ali 5,6 %. Na novo evidentirane osebe so zvečine: osebe neznanega statusa, ki so pogrešane v obdobju po vojni (verjetno gre za pripadnike domobranskih enot); osebe iz vrst civilnega prebivalstva, (ostareli in otroci), ki so življenje izgubili ali v bombardiranjih ali pa v nesrečah, povezanimi z vojnimi dogodki (igranje z eksplozivnimi sredstvi); pripadniki domobranskih (umrli kot žrtve v povojnih pobojih) in partizanskih enot (padli v boju ali umrli za posledicami ran). 25, 5 % žrtev današnje občine Novo mesto je v povojnih pobojih izgubilo življenje, zvečine gre za pripadnike domobranskih enot. Tabela 3: Žrtve z območja občine Novo mesto - Matični urad Novo mesto Upravne enote Novo mesto Matični urad Novo mesto Število prebivalstva današnje Število žrtev v bazi INZ Število žrtev preverjenih po matičnih % novih žrtev % žrtev preverjenih po matičnih knjigah Delež vseh žrtev glede na število prebival-st|/a Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Matični urad Novo mesto občine Novo mesto 1. 1941 21 546 3 039 knjigah 1 236 5, 6 % 40, 7 % 1. 1941 14, 1 % V primerjavi s spodaj prikazano občino Žužemberk to izkazuje bolj raznoliko usmerjenost prebivalstva. Visok delež vseh žrtev, 14, 1 %, glede na število prebivalstva današnje občine Novo mesto dokazuje intenzivnost vojne na tem območju. Tabela 4: Žrtve z območja občine Žužemberk (Krajevni urad Žužemberk in Krajevni urad Hinje), Krajevni Število Število Število žrtev. % novih Delež Delež urad prebival- žrtev v preverjenih po žrtev preverjenih vseh žrtev Zužem-berk stva bazi INZ matičnih glede na glede na in Krajevni današnje knjigah glede število vseh število urad Hinje občine na število žrtev v bazi prebival- Žužemberk žrtev v bazi INZ stva 1. 1. 1941 mz 1941 KU 7487 888 687 4,3 % 77, 34 % 11,8% Žužemberk in Hinje Pri obravnavi žrtev druge svetovne vojne občine Žužemberk, že uvrščenih v INZ bazo podatkov, se je ob preverjanju le-teh še po matičnih knjigah, torej tistih oseb, ki so imele rezidenčno pravico v občini Žužemberk (današnjo občino Žužemberk sestavljajo nekdanje, ti. stare občine: Ajdovec, Dvor, Hinje in Žužemberk), pokazalo, daje bilo moč preveriti 77, 34 % žrtev. Od vseh obravnavanih žrtev jih je bilo nanovo evidentiranih 30 oseb ali 4,3 %; (gre za pripadnike partizanskih enot, ki so življenje izgubili na tem območju; osebe neznanega statusa). Na podlagi tega gradiva kot tudi poprejšnjega, ugotovitve kažejo, daje bil tudi tu medslovenski razkol med najhujšimi, saj je v povojnih pobojih umrlo 46, 7 % vseh obravnavanih žrtev, zvečine pripadnikov domobranskih enot (94, 7 % žrtev iz domobranskih vrst je izgubilo življenje v povojnih dogodkih). To hkrati izkazuje visok delež protirevolucionamo oziroma protipartizansko usmerjenega prebivalstva. Vojna je bila tu tudi zelo intenzivna, saj je današnja občina Žužemberk utrpela izgubo 11,8 % tedanjega prebivalstva, kar je za 2,5 % več od povprečja Ljubljanske pokrajine. S preverjanjem žrtev po matičnih knjigah za omenjeni občini seje potrdil splošni vtis, ki velja za Ljubljansko pokrajino: z dopolnjevanjem osebnih in podatkov o smrti so se zvečine žrtve druge svetovne vojne te pokrajine, kije v primerjavi z drugimi pokrajinami že do zdaj relativno dobro raziskana, še natančneje izrisale. Med civilnimi žrtvami so se natančneje izrisale tiste osebe, ki so izgubile življenje v bombardiranjih, predvsem gre za ostarele in otroke; med vojaškimi osebami pa so se izpopolnili podatki pripadnikov domobranskih in partizanskih enot. Analiza dela na Upravni enoti Črnomelj izkazuje naslednje rezultate: Na območju današnje občine Črnomelj (vključene so tudi osebe živeče na območju Vinice, Adlešičev in Dragatuša, ne pa osebe, živeče na območju Semiča, saj je danes Semič samostojna občina) je v bazi 1072 oseb, od tega je bilo 608 oseb preverjenih po matičnih knjigah (286 oseb živečih na območju stare občine Vinica, od tega 168 oseb preverjenih po matičnih knjigah). Glede vojnega statusa oseb, preverjenih po matičnih knjigah, so med žrtvami prevladovali pripadniki NOV in POS z 283 žrtvami. Sledijo jim civilisti s 165 žrtvami in domobranci z 87 žrtvami. 37 oseb je takih, ki jim ni bilo moč določiti vojnega statusa. Vojni status ostalih žrtev je sledeč: aktivisti OF (9), Jugoslovanska kraljeva vojska (3), Katoliška akcija (1), Narodna zaščita (1), NOV m POJ (5), partizanski dezerter (4), sodelavec partizanskega gibanja (4) ter vaški stražar (6). Med povzročitelji so prevladovale nemške okupacijske enote (123) in italijanski okupator (107). Pri 124 osebah_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Upravna enota Črnomelj Št. preb. današnje občine Črnomelj 1. 1941 St. žrtev v bazi INZ Preverjeni po matičnih knjigah St. novih žrtev po matičnih knjigah preverjeni glede na število vseh žrtev % žrtev glede na število prebivalstv a Črnomelj ter krajevni uradi brez Semiča 14.745 1072 608 33 56,72 % 7,27 % povzročitelj ni znan. 69 osebje bilo žrtev partizanskih enot, isto število je bilo po vojni žrtev enot Jugoslovanske armade. Domobranci so povzročili smrt v 43 primerih, skupaj z nemškim okupatorjem pa v 28 primerih. Kot povzročitelji sledijo vaški stražarji (12; skupaj z italijanskim okupatorjem pa v 4 primerih), ustaši (6), OZNA (4), VOS (1), v trinajstih primerih pa je povzročitelj sama žrtev, saj gre za različne nesreče z orožjem in eksplozivom, zlasti po vojni. Tabela 5 - Na območju današnje občine Semič je v bazi 329 oseb, od tega jih je 228 preverjenih po matičnih knjigah. Med žrtvami prevladujejo civilisti (75), sledijo jim pripadniki NOV in POS (66) ter domobranci (41). Vojni status ostalih žrtev je sledeč: neznan (12), aktivisti OF (10), Jugoslovanska kraljeva vojska (1), Katoliška akcija (2), Narodna zaščita (1), NOV in POJ (2), partizanski dezerter (4), sodelavec partizanskega gibanja (2) ter vaški stražar (8). Med povzročitelji je prevladoval italijanski okupator, in sicer v 38 primerih. Sledijo pripadniki enot NOV in POS (35), JA (32), vaški stražarji (19), domobranci (16), nemški okupator (15), v 57 primerih pa povzročitelj ni znan. V petih primerih je povzročitelj sama žrtev (nesreča z orožjem, eksplozivom), v dveh primerih je povzročitelj VOS, v enem primeru ustaši in prav tako v enem primeru zavezniške vojaške enote. V štirih primerih so povzročitelji domobranci in nemški okupator skupaj, v enem primeru pa vaški stražarji in italijanski okupator skupaj. Upravna Št. preb. St. žrtev v St. žrtev Št. preverjeni % vseh enota današnje bazi INZ preverjenih novih žrtev glede žrtev Črnomelj občine po matičnih žrtev po na število na Semič 1. knjigah matični vseh žrtev število 1941 h prebiva knjigah Istva Krajevni 3.726 329 228 13 69,30 % 8,83 % urad Semič V Upravni enoti Metlika so se s preverjanjem po matičnih knjigah natančneje izrisale žrtve med civilisti, še zlasti med starejšo populacijo in otroci. Ti so večinoma življenje izgubili med bombardiranji in v nesreči z eksplozivnimi sredstvi. Delež na novo evidentiranih seje v skladu s pričakovanji pokazal za večjega od ostalih območij; na novo evidentiranih je bilo 67 oseb, kar predstavlja 15,5% vseh preverjenih po matičnih knjigah. Zlasti so novi primeri iz vrst partizanov, ki so življenje izgubili v bojih na področju Bele krajine in so bili doma izven območja današnje občine Metlika (predvsem so to partizani s Primorske); skupno število nedomačinov različnih kategorij žrtev je 42, civilne žrtve (starejši ljudje in otroci) in žrtve neznanega statusa. Izkazalo se je, da bodo posamezni primeri žrtev iz vrst civilnega prebivalstva iz obmejnega območja, predvsem iz kraja Drage, poseljenega s prebivalci grško katoliške veroizpovedi, ostali opremljeni z nepopolnimi osebnimi podatki, saj se ti nahajajo v rojstnih matičnih knjigah na Hrvaškem. Običajno so se ti prebivalci krščevali v župniji Drage in Radatovići (Hrvaška). Tabela 6 - Žrtve z območja Upravne enote Metlika Upravna enota Metlika St. preb. današnje občine St. žrtev v bazi Št. žrtev preverjenih m_ St. novih žrtev % preverjenih žrtev glede % vseh žrtev na število prebivalstva Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Metlika 1. 1941 INZ matičnih knjigah po matični h knjigah na število vseh žrtev Matični urad Metlika 11316 744 432 67 58,3 % 6,8% v Upravni enoti Celje je bilo v obravnavo zajetih 1278 oseb (1138 osebje preverjenih po matičnih knjigah oziroma so to osebe, za katere seje po preverjanju v mrliških knjigah izkazalo, da so res vojne oziroma povojne žrtve), od tega 140 oseb ni bilo mogoče smatrati za povsem preverjene spričo dejstva, daje sicer precej evidentno, daje oseba vojna oziroma povojna žrtev, a bi bila potrebna še potrditev v arhivu k mrliškim matičnim knjigam, ki pa v Celju do leta 1971 ni ohranjen. Od vseh obravnavanih osebje bilo približno 240 novih, vendar je od teh dokončno preverjenih le približno 100. Če pogledamo vojni status obravnavanih oseb vidimo, da prevladujejo osebe, pri katerih ni znan vojni status (341, od tega imajo oznako »preverjen v mrliških knjigah« 229), sledijo civilisti (321, od tega jih ima 308 oznako »preverjen«), nato pripadniki NOV in POS (208, od tega jih ima 201 oznako »preverjen«), nato pripadniki nemške vojske (156, 152 imajo oznako »preverjen«), sledijo sodelavci partizanskega gibanja (151, 148 jih ima oznako »preverjen«), aktivisti OF (60) in drugi. Med vsemi obravnavanimi osebami je bilo vsaj 38 oseb nemške narodnosti. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, sledijo osebe, pri katerih je povzročitelj neznan, naslednji povzročitelj je Rdeča armada, nato OZNA po vojni, sledijo zavezniške vojaške enote, pripadniki NOV in POS ter ostali. Omeniti še velja, da se je pri obravnavi frankolovskih žrtev pokazalo, da jih je 8 živelo izven današnje Slovenije. Takšni so podatki v mrliških knjigah, čeprav je v bazi podatek, da so te osebe živele na območju današnje Slovenije. V ptujski upravni enoti je projektna skupina v skladu s pričakovanji natančneje podatke o žrtvah med vojaškimi osebami, še zlasti med mobiliziranimi v nemško vojsko. S preverjanjem po matičnih knjigah so se natančneje izrisale tudi žrtve med civilisti, še zlasti med otroci, ki so življenje izgubili zaradi vojnih dogodkov, kot so nesreče z eksplozivnimi sredstvi in bombardiranja. Delež na novo evidentiranih seje v skladu s pričakovanji pokazal za večjega od ostalih območij; na novo je bilo evidentiranih kar 323 oseb, kar predstavlja 25 % vseh preverjenih po matičnih knjigah. Zlasti so novi primeri iz vrst pripadnikov nemške vojske, ki so življenje izgubili v bojih na Vzhodni in Zahodni fronti ali pa so bili tam med spopadi pogrešani ter žrtve neznanega statusa. Število Število Število Upravna enota Žrtve Delež Delež vseh žrtt v glede Ptuj prebivalstva žrtev v preverjene novih preverjen na število preb valstva današnje bazi INZ po žrtev po ih žrtev, občine Ptuj 1. matičnih matičnih preverjen 1941 knjigah knjigah ih po matičnih knjigah glede na število vseh žrtev Matični urad 61 009 1920 1280 323 66, 6 % 3, 14 % Ptuj in Krajevni uradi: Videm, Destmik, Maj šperk,Gori šnica, Domava, Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Kidričevo, Cirkulane, Podlehnik, Markovci, Hajdina, Juršinci, Zavrč, Trnovska vas, Vitomarci, Žetale Velja poudariti, da se stopnja preverljivosti po matičnih knjigah med posameznimi uradi razlikuje. Zlasti visoka je v manjših uradih, npr.: KU Podlehnik, Markovci, Hajdina. Stopnja preverljivosti se tu giblje med 83 % in skoraj 95 %. Manjša pa je preverljivost v večjih uradih, npr.: Ptuj, kjer le-ta pade pod povprečje in znaša 37, 5 %. Izpostaviti velja tudi, daje na območju današnje občine Ptuj, bilo proti koncu vojne ustanovljeno koncentracijsko taborišče Stmišče pri Ptuju, ki gaje upravljala OZNA. Tja so bili internirani politični nasprotniki, pripadniki nemške narodne manjšine, pa tudi vojni ujetniki. Večinoma povojni, poleti in jeseni 1945 je tu umrlo 119 oseb, približno polovica teh je bila civilistov, za polovico pa se statusa ni dalo ugotoviti. Umirali so zaradi bolezni, predvsem za grižo ali pa je bila smrt nasilno povzročena. Na tem območju pa so osebe neznanega statusa, pa tudi civilisti ob in po koncu druge svetovne vojne izginjale v neznanih okoliščinah. Običajno so jih pripadniki Ozne aretirali, jih zaprli v ptujske zapore, nato premestili v taborišče Stmišče, nadaljnje po prehodnem zadržanju v mariborskih zaporih pa so neznano kako in kam izginili. Arhiv k matičnim knjigam navaja npr.: »odpeljan v rajh«, kar je verjetno pomenilo, da so bili nekje pod Pohorjem likvidirani. Na Upravni enoti Maribor je bilo skupno v obravnavi 2826 oseb (vključeni tudi tisti, ki niso s tega območja). Od tega je 2566 oseb dobilo oznako »preverjeni v mrliških knjigah«. V bazi je 3583 oseb, ki so živele na območju današnje občine Maribor. Od teh je bilo v obravnavi po matičnih knjigah 1596 oseb. Med njimi je 1398 oseb dobilo oznako »preverjen«. Pri ostalih osebah te oznake ni bilo moč z gotovostjo dati, ker ostajajo še odprta vprašanja. Med 1398 osebami je bilo približno 380 novih. Upravna enota Maribor obsega poleg mestne občine Maribor tudi občine Duplek, Hoče-Slivnica, Miklavž na Dravskem polju, Rače-Fram, Starše in del občine Pesnica. V bazi je 136 oseb, ki so živele na območju današnje občine Duplek. Od teh je bilo v obravnavi po matičnih knjigah 86 oseb. Med njimi jih je 81 dobilo oznako »preverjen«. 3 osebe so bile nove. V bazi je 219 oseb, ki so živele na območju današnje občine Rače-Fram. V obravnavi po matičnih knjigah je bilo 99 oseb. Med temi jih je 95 dobilo oznako »preverjen«. Ena oseba je bila nova. Na območju današnje občine Starše je 77 oseb, kijih imamo v bazi. 59 osebje bilo v obravnavi po matičnih knjigah, med njimi je 57 oseb dobilo oznako »preverjen«. 3 osebe so bile nove. V bazi je 164 oseb, ki so prebivale na območju današnje občine Hoče-Slivnica. Od teh jih je bilo 92 v obravnavi po matičnih knjigah. 85 osebje dobilo oznako »preverjen«. Med temi je bilo 13 oseb novih. Na območju današnje občine Miklavž na Dravskem polju je v bazi 60 oseb. Med njimi je bilo 35 oseb preverjenih po matičnih knjigah. 33 osebje dobilo oznako »preverjen«. Od teh 33 osebje bila 1 nova. Na območju današnje občine Pesnica je živelo 193, kijih imamo v bazi. 5 naselij v okviru te občine spada pod upravno enoto Maribor, in sicer Dragučova (v bazi je 7 oseb), Pernica (v bazi je 10 oseb), Ložane (v bazi sta 2 osebi). Vosek (v bazi je 11 oseb) in Vukovje (v bazi je 7 oseb). Pri Dragučovi je bilo 5 oseb preverjenih po matičnih knjigah in vse so dobile oznako »preverjen«. Med temi petimi ni bilo novih oseb. Pri Pernici je bilo 6 oseb preverjenih po matičnih knjigah, pet osebje dobilo oznako »preverjen«. Med njimi ni bilo novih. Pri Ložanah je bila 1 oseba preverjena po matičnih knjigah in ni bila nova. Dobila je oznako »preverjen«. Pri Vosku je bilo 5 oseb preverjenih po matičnih knjigah. 3 so dobile oznako »preverjen«. Med njimi ni bilo novih oseb. Pri Vukovju so bile 3 osebe preverjene po matičnih knjigah in vse so dobile oznako »preverjen«. Med njimi ni bilo novih oseb. Tabela 7 - Pregled števila žrtev na območju občin Upravne enote Maribor Občine UE Št. žrtev Št. žrtev Št. novih Delež preverjenih Delež Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 Maribor v bazi INZ preverjenih po matičnih knjigah žrtev žrtev glede na vse žrtve žrtev glede na št. prebiva Istva Maribor 3583 1398 pr. 380 39% 10,9% Duplek 136 81 2 60% 6,9 % Hoče- 164 85 13 52% 2,9 % Slivnica Miklavž na 60 33 1 55% 9,8 % Dravskem polju Rače-Fram 219 95 1 43,4 % 3,5 % Starše 77 57 3 74% 19,4 % Del Pesnice 37 17 / 45,9 % 2,6 % Na tem mestu ponazarjamo tudi zapletenost izračunavanja deleža žrtev glede na celotno prebivalstvo na nekem območju, saj je potrebno pridobiti podatke za vsako občino posebej, pri čemer se območje nekdanje občine danes lahko nahaja v dveh upravnih enotah. Po ljudskem štetju iz leta 1931 je imela mestna občina Maribor (mesto in njegova neposredna okolica 33.149 prebivalcev. Občina Duplek je imela v letu 1931 1.967 prebivalcev, upoštevajoč podatke iz priročnika, ki ga uporabljamo pri svojem delu kot pripomoček pri določanju nekdanjih občin, v katere so sodili današnji kraji. V občini Hoče (brez Sv. Miklavža, kije danes samostojna občma)je v letu 1931 živelo 3234 prebivalcev, v občini Slivnica pa 2.417 prebivalcev. Skupaj torej 5651 prebivalcev. Sv. Miklavž je sodil v občino Hoče. V letu 1931 je ta kraj štel 614 prebivalcev. Občina Rače je v letu 1931 štela 3.513 prebivalcev, občina Fram pa 2.644 prebivalcev. Skupaj 6157. Starše so danes samostojna občina, predvojno in med vojno pa je ta kraj sodil v občino Št. Janž na Dravskem polju. Imel je 397 prebivalcev. V tistem delu občine Pesnica (5 naselij), ki danes sodi pod Upravno enoto Maribor je živelo 1399 prebivalcev. Glede vojnega statusa tu izpostavljamo predvsem civiliste, mobilizirance v nemško vojsko, pripadnike NOV in POS, pripadnike NOV in POJ in povojne žrtve. Od 2826 oseb, ki so bile zajete v obravnavi na Upravni eniti Maribor, je 537 oseb, pri katerih vojni status ni znan. Od teh jih je 388 dobilo oznako »preverjen«. V obravnavi je bilo 714 civilistov. Med njimi jih je 670 dobilo oznako »preverjen«. Med temi 670 jih je bilo 110 ustreljenih kot talci. V obravnavi je bilo 605 oseb mobiliziranih v nemško vojsko. 579 osebje dobilo oznako »preverjen«.365 oseb, ki so bili preverjeni po mrliških knjigah, seje borilo v vrstah NOV in POS. 341 je bilo mogoče z gotovostjo dati oznako »preverjen«. 62 oseb, ki so bili obravnavani na UE Maribor, seje borilo v vrstah NOV in POJ. Med njimi jih je 57 dobilo oznako »preverjen«. V bazi INZ je 836 oseb, ki so bile obravnavane na UE Maribor, in so umrle v letu 1945. Od teh jih je 737 dobilo oznako »preverjen«. Od teh je 258 takih oseb, ki so umrle v maju 1945 ali kasneje v letu 1945. Večinajih je jasno žrtev povojnih pobojev. Njihov vojni status po večini ni znan. Od 2826 oseb, ki so bile v obravnavi na omenjeni UE, jih je 83 umrlo v letu 1946. 52 jih je dobilo oznako »preverjen«. Med temi 83 bi izpostavili osebe (zlasti starejše), ki so jih jugoslovanske oblasti nameravale izselitev iz Jugoslavije, in so umrle januarja in februarja 1946, pa tudi še marca in aprila tega leta, v zbirni bazi v Mariboru zaradi mraza, lakote in splošne oslabelosti. Pri obdelavi podatkov z omenjene upravne enote je bil tudi problem pri tistih osebah, za katere ni jasno, ali so v Sloveniji zgolj službovali, ali pa so dejansko imeli tu stalno bivališče. Tovrstne osebe so bile namreč rojene v Nemčiji ali Avstriji, ena celo v Ukrajini. Pri nekaterih poročenih so zakonski partnerji tudi živeli v Mariboru, njihovi starši pa v Avstriji ali Nemčiji. Pri drugih poročenih, kjer je bilo iz vira razvidno, daje zakonski partner živel v tujini, je bila stvar jasna. So pa bile tudi tovrstne samske osebe (3 mlajše ženske), ki so v Mariboru službovale kot uradniška moč in bile žrtve zavezniškega bombardiranja. Opozorili bi še na vpise ustreljenih talcev. Namreč, v okupacijskih knjigah je bilo glede te_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 kategorije žrtev navedenih zelo malo osebnih podatkov. V glavnem ime in priimek, datum ustrelitve, redko pa še kraj rojstva, naslov ali pa starši. V dveh primerih seje tudi zgodilo, da sta bili osebi vpisni v mrliški knjigi tako v Celju kot v Mariboru, kot kraja ustrelitve sta se navajala tako Celje kot Maribor. S posebnimi problemi oziroma specifikami se je raziskovalna skupina soočala pri pregledovanju matičnih knjig na Primorskem, ki je bila v času vojne formalno-pravno v okviru italijanske države. Tamkajšnja specifika ni omogoča ali pa vsaj oteževala pridobivanje podatkov o novih žrtvah, temveč je bilo mogoče predvsem preverjati že zbrane podatke, saj italijanske mrliške knjige ne navajajo vzroka smrti. Postojnski matični urad npr. tudi za naknadne povojne vpise smrti hrani arhivsko dokumentacijo k mrliškim matičnim knjigam le v omejenem obsegu, zato tudi na ta način ni bilo mogoče preveriti vzroka smrti pri večjem številu oseb, za katere je skupina predvidevala (glede na podatke v mrliški matični knjigi), da gre morda za vojno žrtev. Kljub temu je pridobila nekaj novih podatkov npr. za padle Slovence v italijanski vojski. Zelo podobni metodološki problemi so se pojavih tudi v Kopru in Idriji, rešljivi pa so bili le v toliko, v kolikor je bilo ohranjeno arhivsko gradivo k mrliškim listom vsaj pri naknadnih vpisih smrti po letu 1945. V italijanskih mrliških matičnih knjigah ravno tako ne navajajo natančnega rojstnega datuma umrle osebe, temveč le starost, tako je preverjanje identitete žrtev iz računalniške baze INZ oteženo, ponekod celo nemogoče - zlasti pri več soimenjakih podobne starosti, pri katerih v predhodnem raziskovanju niso bila pridobljena imena staršev, ki bi vsaj po teh parametrih omogočila potrditev identitete. V Idriji je žal v mrliške knjige vpisano mnogo oseb kot neznanih, gre pa za partizane iz drugih delov Slovenije, ki so padli na tem območju. Ta hip obsega celoten seznam 95.842 žrtev na območju današnje Republike Slovenije, kar predstavlja 6,4% izgubo od celotnega števila prebivalstva, ki je ocenjeno na 1.492,031. Najosnovnejša generalna slika o posameznih kategorijah žrtev je sledeča. Najštevilnejša skupina žrtev glede na potrjen vojni status pripada pripadnikom partizanskih enot (več kot 27.000), in sicer kar 28,5 %. Tako visoko število izgub med partizansko vojsko govori o srditosti odpora, pa tudi o žrtvah, ki jih je partizanska vojska utrpela v štiriletnem odporu zaradi slabše usposobljenosti od okupatorjevih regularnih enot. Gledano predvsem s stališča človeških življenj je tu mogoče postaviti vprašanje smotrnosti zgodnjega in radikalnega odpora okupatorju. Ugotovljene visoke izgube med partizansko vojsko so eno največjih presenetljivih rezultatov tega projekta, saj so v preteklosti te izgube ocenjevali za približno 10.000 žrtev manj; se pravi, da zmagovita stran ni popisala niti lastnih žrtev. Drugo kategorijo glede na obseg žrtev predstavljajo civilisti; žrtve iz njihovih vrst znašajo skoraj 24 % vseh človeških izgub inje delež bistveno višji kot je bil med prvo svetovno vojno. Sledijo žrtve različnih domobranskih oziroma protipartizanskih in protikomunističnih enot, ki znašajo skoraj 16 % izgub. Opozoriti velja še na mobilizirance v nemško, italijansko in madžarsko vojsko; žrtve, do katerih je prišlo v teh vojaških formacijah, znašajo dobrih 11 %, od tega okoli 10 % v nemški vojski. Pri kar precejšnjemu deležu žrtev ni bilo mogoče ugotoviti vojnega statusa. Podrobnejša razčlenitev skupnega števila žrtev je predstavljena v spodnji tabeli. Vojni status Število Preverjeni % žrtev glede na vse žrtve % preverjenosti glede na vse žrtve % žrtev glede na tedanje št. prebivalstva NOV in POS 24839 7113 26 7,4 1,7 NOV in POJ 2420 417 2,5 0,4 0,2 Sodelavec partizanskega gibanja 1709 758 1,7 0,8 0,1 Civilisti 22652 5381 23,6 5,6 1,5 Jugoslovanska kraljeva vojska 352 78 0,4 0,1 0,02 Vaška straža 796 297 0,8 0,3 0,1 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 10 od 48 (MVAC) Slovenski četniki 439 66 0,4 0,1 0,02 Domobranci 11926 4566 12,4 4,8 0,8 SNVZ 297 58 0,3 0,1 0,01 Gorenjska 1874 273 1,9 0,3 0,1 samozaščita Mobiliziranci v 9518 2020 9,9 2,1 0,6 nemško vojsko Mobiliziranci v 1235 153 1,3 0,2 0,1 italijansko vojsko Mobiliziranci v 194 0 0,2 0 0,01 madžarsko vojsko Aktivisti OF 3198 1298 3,3 1,4 0,2 Neznan status 12028 1662 12,5 1,7 0,8 Drugi 2365 674 2,5 0,7 0,2 Najvišje število žrtev je povzročil nemški okupator. Vojaške operacije, ki so jih nemške sile nenapovedano sprožile proti Jugoslaviji 6. aprila 1941, v napadu pa so se jim nato priključile še sosednje države, članice osnih sil, so od Slovencev v aprilu zahtevale že vsaj 325 življenj, v glavnem do podpisa kapitulacije kraljevine Jugoslavije 17. aprila 1941. Zvečine je šlo za pripadnike jugoslovanske kraljeve vojske (171), ki so izgubili življenje na slovenskih in jugoslovanskih bojiščih, medtem ko jih je vsaj 181 kasneje umrlo v nemških ujetniških taboriščih, kjer so jih nemške oblasti leta 1942 izenačile s civilisti, da jih kot vojnih ujetnikov ni več ščitilo mednarodno vojno pravo. Zatem so jih premeščali tudi v nemška koncentracijska taborišča, kjer jih je umrlo vsaj 15. Aprilska vojna je zahtevala tudi žrtve med civilnim prebivalstvom, kije utrpelo vsaj 87 žrtev. V tem številu pa niso upoštevani Slovenci, ki so tedaj živeli zunaj Slovenije v Jugoslaviji. Nemške oblasti ob okupaciji niso skrivale svojih namenov, saj so začele takoj izvajati svoj ponemčevalni načrt, ki je imel za končni cilj izničenje slovenskega naroda kot etnične skupnosti in priključitev zasedenih ozemelj k nemškemu rajhu. Nemški okupatorje po natančnem t.i. rasnem pregledu prebivalstvo razdelil na polnopravne nemške državljane, na državljane z državljanstvom na preklic in na državljane brez državljanstva. Na tej podlagi je predvidel izselitev 220.000 -260.000 Slovencev, ki naj bi jih nadomestili priseljenci nemške narodnosti. Najostreje je nastopil proti ljudem, ki so bili oziroma jih je smatral za nosilce narodne identitete. Teh načrtov sicer ni uspel izvesti do potankosti, a je vendarle v nemški rajh izgnal približno 46.000 Slovencev, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7.500, medtem ko jih je 17.000 prebegnilo v Ljubljansko pokrajino. Prve žrtve teh ukrepov so bili obnemogli in slaboumni iz Spodnje Štajerske, ki so jih nemške okupacijske oblasti spomladi 1941 odvedle v avstrijski Hatrheim, kjer so jih junija istega leta vsaj 592 pobili s smrtnonosno injekcijo. Od oseb, ki se v izgnanstvu v Neodvisni državi Hrvaški in v Srbiji niso priključile tamkajšnjemu odporu, jih je na Hrvaškem umrlo vsaj 141, v Bosni 73 in v Srbiji 173. Nemške oblasti so največ Slovencev izgnale v Nemčijo, kjer je v zbirnih taboriščih (t.i. Volksdeutsche Mittelstelle) vladal oster sistem, kije izgnancem preprečeval gibanje, jim nalagal obvezno delo in jun omejeval prehrano. Sčasoma so Slovence sicer naseljevali tudi zunaj taborišč, pri kmetih, pa vendarle jih je v izgnanstvu in na prisilnem delu v Nemčiji umrlo ali bilo ustreljenih vsaj 1.444. Posebej ostro je nemški okupator postopal tudi s slovensko katoliško duhovščino, ki jo je obravnaval kot enega najmočnejših in s tem najnevarnejših nosilcev slovenske identitete, a je imel proti njej tudi ideološke zadržke. Večino slovenske duhovščine iz Štajerske in Gorenjske je nemški okupator izgnal v NDH, do konca vojne pa je zakrivil smrt vsaj 18 duhovnikov in bogoslovcev. Da bi hitreje ponemčil prebivalstvo in deželo vključi! v nacistični družbeni red, je nemški okupator ustanovil organizaciji Kärtner Volksbund in Steierische Heimatbund. Leta 1942 pa je kljub kršenju mednarodnega prava uvedel vojaško obveznost tudi na zasedenih ozemljih in začel z mobilizacijo Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 21 od 48 slovenskih mož v svoje vojaške oddelke. Po nekaterih ocenah jih je tja prisilno mobiliziral vsaj 38.000 in jih potem uporabil na raznih frontah. Glede na to, da usoda večine žrtev med mobiliziranimi Slovenci v nemško vojsko še do danes ni znana in v veliki meri veljajo za pogrešane, je naše poznavanje tozadevne problematike še vedno zelo nepopolno. V spopadih na nemških frontah jih je po doslej zbranih podatkih življenje izgubilo vsaj 4.207, od tega največ na vzhodni fronti. Za okoli 100 med njimi je znano, da so jih usmrtile nemške enote same, bodisi zaradi dezerterstva (59) kakor tudi zaradi drugih prestopkov. Dodati je še potrebno, da so nemške okupacijske sile vključevale v boj proti partizanom može, kijih niso uvrstile med t.i. zaščitence; tako je od vključenih v polvojaško formacijo Wehrmannschaft življenje izgubilo 307 Slovencev. Kljub neuspehm mobilizacijam Slovencev v enote Volkssturma, ki so jih nemške okupacijske oblasti izvajale tik pred koncem vojne, je aprila in maja 1945 v enotah Volkssturma padlo vsaj 7 Slovencev. Po dosedanjih podatkih je v raznih nemških uniformiranih enotah življenje izgubilo najmanj 10.043 Slovencev, ki so tedaj živeli na območju današnjega slovenskega državnega prostora. Pokrajine, od koder so ti možje izhajali, pa so z njimi izgubile približno 1 % svojega prebivalstva, glede na število vseh žrtev pa to predstavlja dobrih 10 %. Velik dei žrtev je pripadal kategoriji oboroženih oseb, od katerih predstavljajo največji delež pripadniki partizanskih enot. Zaradi krutega zatiranja slovenstva, ki so ga izvajale nemške okupacijske oblasti, razmere na Štajerskem dolgo niso bile ugodne za odporniško dejavnost in seje le-ta prav razmahnila šele v letu 1944. Nekoliko drugače je bilo na Gorenjskem, kjer je konec leta 1941 prišlo do množične oborožene vstaje, a jo je okupator zadušil, z represalijami, ki so temu sledile, pa je odporniška dejavnost bila močno ovirana vse do leta 1943, ko so se razmere za odporniško stran pričele konsolidirati, partizanske enote pa številčno naraščati. Nemške okupacijske sile so oboroženemu partizanskemu odporu zadale nekaj več 12.836 žrtev, in sicer v raznih vojnih situacijah, po večini v oboroženih spopadih ali pa po zajetju, ko so večino partizanov usmrtile, delno pa internirale. Te žrtve pomenijo 13,4 % delež vseh žrtev in izgubo 0,9 prebivalstva Slovenije. Nemške okupacijske oblasti so na porast odporniškega gibanja odgovorile s skrajnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom, saj so med ofenzivnimi operacijami požgale in zravnale z zemljo deset vasi na Gorenjskem, postrelile moške nad 15 let starosti, druge domačine pa odgnale v koncentracijska taborišča. Samo v Dražgošah so januarja 1942 nemške sile po njihovem zavzetju postrelile 42 vaščanov, podobne krutosti pa so doživele še vasi na Zlatem polju pri Kamniku, kjer so v hišah zažgali več deset ljudi, in v dolini Kokre. Tudi Spodnja Štajerskaje v drugi polovici leta 1942 in v začetku leta 1943 doživela številne ofenzivne oziroma očiščevalne akcije, ki jih je spremljalo hudo nasilje nad civilnim prebivalstvom, izganjanje sorodnikov in sodelavcev partizanov v zapore in koncentracijska taborišča, streljanje talcev, ločevanje otrok od staršev itd. V letih 1941 in 1942 so nemške okupacijske sile na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem usmrtile že vsaj 1.784 talcev, kasneje pa še 1.143. Največja skupina talcev je bila skupina stotih oseb, ki sojo 12. februarja 1945 usmrtili na Frankolovem. Nemški okupatorje talce večinoma postrelil, bodisi v zaporih bodisi na kraju partizanskih sabotažnih akcij ali napadov. Med žrtvami so bili zlasti partizani in podporniki partizanskega gibanja, mnogo pa je bilo tudi njihovih sorodnikov. Ti ljudje so bili le delno kot politični obsojenci obravnavani pred nemškimi izrednimi sodišči, nad katerimi je imela roko nemška Tajna politična policija (Gestapo), smrtne obsodbe pa so bile izvršene v Celovcu ali Gradcu, kjer je bilo med vojno usmrčenih vsaj 22 Slovencev. Med največje in najbolj zloglasne zapore nemškega okupatorja sodijo zapor Stari pisker v Celju, mariborski zapori in zapori v Begunjah na Gorenjskem. V celoti je šlo skozi nemške zapore (pri čemer ne upoštevamo izgnancev) več kot 30.000 Štajercev in Gorenjcev. Usode zapornikov so bile različne; kot je že bilo omenjeno, so skoraj desetino zapornikov usmrtili kot talce, vsaj 271 civilistov je umrlo v zaporu zaradi težkega nasilja (npr. zaradi mučenja med zaslišanji) ali pa za posledicami nasilja. Del zapornikov so odvedli v nemška koncentracijska taborišča, kjer jih je umrlo vsaj 3.078. Nemške okupacijske oblasti so z ukrepom interniranja prebivalstva v koncentracijska taborišča začele kmalu po pojavu odporniškega gibanja, s čimer so želele preprečiti njegov razmah. Prvo skupino 251 oseb, ki so jih osumili sodelovanja v odporu, so odvedli iz Maribora v Mauthausen že 8. avgusta 1941. To je bila tudi edina skupina, katere člani so dočakali tudi izpustitev iz taborišča. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 22 od 48 Slovence so pošiljali zlasti v taborišča Dachau, Mauthausen, Buchenwald, Auschwitz (podružnica Birkenau) in Flossenbürg, ženske pa v Ravensbrück. Vendar so se Slovenci znašli tudi v drugih taboriščih širom po Evropi, od Francije pa vse do Norveške. Po nemški zasedbi drugih slovenskih pokrajin, tj. Ljubljanske pokrajme ter Primorske po kapitulaciji Italije septembra 1943 in Prekmurja leta 1944, so v omenjena taborišča odvedli tudi večino tamkajšnjih Judov. Od 455 tamkaj umrlih in pomorjenih Judov jih je kar 430 življenje izgubilo v Auschwitzu. Vprašanje, koliko ljudi so nemške okupacijske oblasti sploh odvedle v koncentracijska taborišča, še ni povsem razčiščeno. Z območja šefov civilne uprave, tj. Spodnje Štajerske in Gorenjske, naj bi jih približno 9.000, za območja operacijske cone Jadransko primorje pa število še ni ugotovljeno, vendar sta znana vsaj dva večja transporta Primorcev v nemška koncentracijska taborišča, ko so po zasedbi italijanskega koncentracijskega taborišča Cairo Montenotte od tam v Mauthausen premestili tamkajšnje intemirance, samo ob požigu Komna na Krasu in okoliških vasi pa so leta 1944 v internacijo izgnali približno 1.100 ljudi. Po dosedanjih podatkih je - brez upoštevanja zgoraj navedenih žrtev med Judi - v nemških koncentracijskih taboriščih umrlo ali bilo pomorjenih vsaj še 7.061 ljudi, manjši del pa je umrl kasneje doma za posledicami mtemacije. Skupno število žrtev nemških koncentracijskih taborišč je pomenilo delež 7,4 % vseh vojnih žrtev in izgubo 0,5% populacije na Slovenskem. Le dobra osmina teh žrtev je pripadala oboroženim formacijam, od teh večina partizanskim enotam; med njimi pa je bilo tudi nekaj pripadnikov ilegale v slovenskem protipartizanskem taboru, ki so jih nemške oblasti internirale leta 1944 pod obtožbo anglofilstva. Obenem pa so umrli in pomorjeni v nemških koncentracijskih taboriščih pomenili dobro četrtino vseh žrtev, ki so jih nemške okupacijske oblasti zadela prebivalstvu na Slovenskem. V gornjem številu žrtev nemških koncentracijskih taborišč so upoštevani tudi tisti taboriščniki, ki so jih nemške oblasti predvidele za talce, vendar jih nato niso ustrelile na območju civilne uprave, temveč v taboriščih. Znanje primer, ko so 50 jetnikov z Gorenjske odvedli v Mauthausen in jih tam ustrelili januarja 1942. Še posebej hudo so civilno prebivalstvo prizadele t.i. čistke, ki so jih nemške okupacijske oblasti izvajale med svojimi ofenzivnimi operacijami, kot je bilo omenjeno že spredaj. Če ne upoštevamo pobitih talcev, so nemške enote v posamičnih ali množičnih streljanjih, požigih hiš, mučenjih in drugih nasilstvih pobile še vsaj 2.934 civilistov in 1.905 oboroženih oseb; pri slednjih je večinoma šlo za ujete partizane. Te maščevalne akcije so postale množične še zlasti po septembru 1943, koje okupator požigal in pobijal v Strmcu nad Bovcem (24 žrtev), v Gabrovici, Žužemberku, na Izlakah in v Srednji Radovni (22 žrtev) itd. Tako množični poboji so pomenili za omenjene kraje glede na njihovo število prebivalstva hude izgube in so imeli težke posledice tudi v povojnem obdobju. Če ob teh žrtvah upoštevamo tudi 345 civilistov, ki so umrli v nemških bombardiranjih, gre za delež žrtev, kije podoben deležu umrlih v nemških koncentracijskih taboriščih, skupaj pa pomenita okoli 42 % vseh žrtev, ki so jih zakrivile nemške sile nad prebivalstvom Slovenije. Med temi žrtvami je bilo vsaj 3.620 žensk, ki so bile zvečine civilistke, a 355 jih je izgubilo življenje sodelujoč v partizanskih enotah. Čeprav se popis žrtev in preverjanje podatkov po matičnih knjigah omejuje na območje Republike Slovenije paje s stališča človeških izgub, ki ji je utrpel slovenski narod na svojem etničnem ozemlju, treba opozoriti, tudi na žrtve v zamejstvu. Tako je iz avstrijske Koroške izgubilo življenje okoli 1.000 mobiliziranih Slovencev v nemške uniformirane enote in okoli 100 partizanov slovenskega rodu, medtem ko število civilnih žrtev ni znano. V večinsko slovenskih občinah v zaledju Gorice in Trsta paje po kapitulaciji Italije življenje izgubilo 652 oseb. Med njimi je bilo 115 civilistov, ki so izgubili življenje zaradi nemškega nasilja, 391 žrtev paje bilo med pripadniki slovenskih in 110 žrtev med italijanskimi partizani. Skupaj so te žrtve nemškega nasilja pomenile kar 67 % vseh žrtev, ki so jih tam med vojno in neposredno po njej utrpeli Slovenci. Po vsem tem je mogoče zaključiti, da so nemške sile v viktimološki sliki Slovenije od skupno 95.842 žrtev vojne in povojnega nasilja zakrivile vsaj 30.631 žrtev ali izgubo 30,7 % prebivalstva. Med njrnii je šlo za vsaj 16.950 civihiih žrtev in 12.836 pripadnikov oboroženih enot, sem pa niso všteti padli, pobiti in umrli mobiliziranci v nemško vojsko in druge uniformirane enote - od teh je življenje izgubilo vsaj 9.518 oseb. Civilne žrtve so torej pomenile delež 17,7 % vseh žrtev in izgubo 1,1 % populacije. Ob tem naj opozorimo, da so žrtve med mobiliziranci v nemške enote pomenile Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 23 od 48 9,9 % delež vseh žrtev in izgubo 0,6 % populacije Slovenije. Torej so nemške enote samo s svojim neposrednim nasiljem in zaradi kršitve mednarodnega prava v primeru mobilizacij domačega prebivalstva zasedenih ozemelj v svoje vojaške enote zakrivile kar 32 % vseh žrtev, kar je pomenilo izgubo 2 % prebivalstva Slovenije. Do uradnega konca vojne v maju 1945 je Slovenija utrpela približno 5 % glede na tedanje prebivalstvo, torej je nemško nasilje zadevalo več kot polovico vseh smrtnih žrtev. Na splošneje moč ugotoviti, daje vojno nasilje zadalo največ žrtev mladim ljudem in tako je tudi v primeru žrtev, ki so jih povzročile nemške sile. Najbolj so bili prizadete generacije rojene v letih 1919-1926. Od skupnega števila 2.424 žrtev med mladoletnimi osebami pa je bilo kar 521 predšolskih otrok. Torej je bila najbolj prizadeta tista populacija, ki si še ni ali pa si je ravno ustvarila družino, kar je imelo po vojni hude posledice, tako zaradi množice osirotelih otrok kot tudi z demografskega stališča. Razmerja med skupinami žrtev, ki so jih povzročile nemške sile, so se po posameznih pokrajinah razlikovala, kar je bila posledica raznolikosti tamkajšnjih zgodovinskih procesov. Nanje so vplivali tako nemški interesi in način, ki so ga nemške okupacijske oblasti ubrale za uresničitev svojih aneksionističnih, raznarodovalnih, pa tudi rasnih načrtov. Prav tako je na to vplivalo dejstvo, da so bila odporniška gibanja v okupiranih pokrajinah različno močna, kakor tudi mednarodni razvoj na svetovnih bojiščih. Od trenutka, ko so nemške sile začele izgubljati iniciativo na bojiščih, so proti koncu vojne postajale vedno bolj nasilne in obenem so bile v drugi polovici vojne pripravljene podpreti tudi nastanek kolaborantskih enot, na kar ob zasedbi Gorenjske, Koroške in Štajerske oziroma po domnevnih Hitlerjevih besedah, ki naj bi jih bil izrekel ob obisku Maribora konec aprila 1941 »Napravite mi to deželo zopet nemško«, niso niti pomislile. S tem si sicer nemške okupacijske oblasti niso mogle zagotoviti poplnega nadzora nad ozemljem, so pa dosegle skoraj popoln nadzor nad človeškimi življenji. Smrtne žrtve so le skrajna posledica vojnega nasilja, čeprav se narava vojn največkrat ocenjuje prav po tem, za seboj pa puščajo tudi množico beguncev, brezdomcev, invalidov, su-ot in drugače prizadetih. Druga svetovna vojna se je zaradi števila v vojno vpletenih človeških usod in materialnih sredstev vsekakor izkazala za vseobsežno in z daljnosežnimi posledicami za povojno družbo. Tabela 8: Število smrtnih žrtev v nemških koncentracijskih taboriščih med prebivalstvo Slovenije: Taborišče Število žrtev Auschwitz 1760 Dachau 1794 Mauthausen 961 Buchenv^ald 380 Ravensbrück 243 Flossenbürg 131 Bergen-Belsen 38 Neuengamme 63 Leitmeritz 90 Rižama (Trst) 22 Natzweiler 35 Lublm 42 Sachsenhausen 23 Oranienburg 14 Baden-Baden 1 Gross Rosen 12 Majdanek 2 Treblinka 1 Druga nemška taborišča 299 Umrli doma za posledicami taborišč 236 Umrli ali ubiti na poti v taborišče ali iz njega 109 Skupaj 6.256 )razec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 24 od 48 Žrtve Število vseh žrtev 1941-1945 Povzročitelj italijanske enote 1941-1945 v Lp Povzročitelj italijanske enote 1941-1945 na Primorskem Delež/vseh žrtev (%) Partizani 28067 1355 419 6,2 Civilisti 24206 2452 586 12 Aktivisti OF 3233 465 66 16 Neugotovljen vojni status 11897 639 145 6,6 Delež vseh žrtev (%) Delež prebivalstva (%) 6,5 0,4 Glede italijanskega fašizma je osnovnaje ugotovitev, daje le-ta prizadejal Slovencem v Ljubljanski pokrajini v dobrih dveh letih med 2. svetovno vojno na Primorskem okoli 6.432 smrtnih žrtev med ljudmi, ki so med vojno stalno bivali na območju današnje Republike Slovenije. Med žrtvami je bila skoraj polovica (vsaj 3.038) neoboroženih civilistov. Dobra tretjina (2.269) je pripadnikov partizanskega gibanja (1.736 partizanov in 531 aktivistov OF). Tabela 9 - Smrtne žrtve italijanskega fašističnega nasilja (po stanju v bazi 1. 8. 2009) Pri mnogih žrtvah pa seje žal izgubila vsakršna sled o tem, kakšna je bila njihova udeležba v vojni. Od že omenjenega skupnega števila žrtevjih je vsaj 1.850 umrlo v italijanskih koncentracijskih taboriščih. V spopadih z italijanskimi enotami je padlo 915 partizanov, vsaj 398 so jih ustrelili po zajetju, medtem ko so 449 oseb italijanske zasedbene sile usmrtile kot talce. Vsaj 2.337 oseb je življenje izgubilo zaradi drugih oblik represije, zvečine streljanj, pa tudi bombardiranj in zaradi z vojno povezanih nesreč, ki so jih povzročile italijanske enote. Od tega zadnjega števila jih je bilo kar 1.915 civilistov. Mnogi pa so od kapitulacije Italije in vse do danes obveljali za pogrešane. Medtem ko se je na nemškem in madžarskem okupacijskem območju takoj po okupaciji odkrito pokazalo, da imata ti dve državi v načrtu izničenje slovenskega naroda kot etnične celote in po priključitvi slovenskih ozemelj k svojima državama, je Italija takšne namere še prikrivala z milejšo okupacijsko politiko na svojih zasedenih ozemljih, ki jih je sicer v maju 1941 že priključila. To se je odrazilo tudi na številu smrtnih žrtev fašističnega nasilja, saj je po aprilu 1941 in do konca tega leta ugotovljenih 113 žrtev italijanskega nasilja v Ljubljanski pokrajini, kar je več kot desetkrat manj od števila žrtev nemškega nasilja v istem obdobju (t.j. 1342 žrtev). Rapalska meja pa je ostala za ljudi dejansko še vedno neprodušna, le daje v Ljubljansko pokrajino »spustila« uvajanje fašističnega sistema in italijanizacijo, ki pa jo je v Ljubljanski pokrajini Italija zastavila na daljši rok in jo zato osredinila na šolsko mladino. Kljub temu pa se je v Ljubljanski pokrajini zaradi začetne milejše okupacijske politike in možnosti javnega izražanja slovenstva izoblikovalo okolje, kije omogočalo razvoj odpora proti okupatorju. Nato dejstvo seje Italija burno odzvala inje pomladi 1942, koje partizansko gibanje s svojim razmahom močno prizadelo prestiž italijanskega okupatorja, zaostrila svojo okupacijsko politiko. V Rimu so izdelali načrte za obsežno ofenzivno akcijo, ki je trajala od 16. julija do 4. novembra 1942. Prečesala je Notranjsko in Dolenjsko ter s hudim nasiljem, ki so ga italijanske enote izvajale tudi nad civilnim prebivalstvom, ponovno vzpostavila želeni nadzor nad pokrajino. Če so do nastopa ofenzive italijanske zasedbene sile leta 1942 zadale Slovencem 109 smrtnih žrtev, po večini civilistov (54 civilnih žrtev in 5 žrtev, za katere ne vemo, kakšna je bila njihova udeležba v vojni), medtem ko je v oboroženih spopadih z njimi tedaj padlo 41 partizanov in bilo ustreljenih 9 aktivistov OF, je nasilje med veliko italijansko ofenzivo zahtevalo še več življenj. Italijanska vojska je tedaj streljala vojne ujetnike in civiliste. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 25 od 48 požigala hiše in cele vasi ter množično internirala prebivalstvo v svoja koncentracijska taborišča. V spopadih, po zajetju in kot talce je vojska postrelila vsaj 477 partizanov in 219 aktivistov OF, v represalijah po vaseh pa so pobili ali kot talce ustrelili 677 civilistov, medtem ko za 174 tedanjih žrtev ne vemo, kakšna je bila njihova udeležba v vojni. Januarja 1942 je vojska z Musolinijevim odlokom dobila pristojnost nad ohranjanjem javnega reda in miru v Ljubljanski pokrajini ter takoj pričela z racijami v Ljubljani in nato v drugih krajih te pokrajine. Del aretiranih je predvidela za zapore, del za interniranje v koncentracijska taborišča, del pa jih je izpustila. Po nekaterih ocenah naj bi šlo čez italijanska koncetracijska taborišča 25.000 Slovencev in Slovenk, zlasti podpornikov partizanskega gibanja ali sorodnikov partizanov. Največ žrtev je zahtevalo taborišče Kampor na Rabu, kjer je po dosedanjih podatkih umrlo vsaj 1025 ljudi, kar je več kot v vseh drugih italijanskih koncentracijskih taboriščih skupaj, doma pa je za posledicami italijanske mtemacije umrlo še vsaj 159 oseb. Naj opozorimo še na t.i. »vojaške intemirance« s Primorske, torej slovenske može, ki so jih italijanske vojaške oblasti mobilizirale v »posebne delovne bataljone« in internirale v nekakšnih delovnih taboriščih v Južni Italiji in na Sardiniji, kjer jih je umrlo vsaj 236 (spodnja tabela jih ne navaja). Tabela 10 - Število žrtev italijanskih koncentracijskih taborišč:_ Taborišče Rab Renicci Gonars Treviso (Monigo) Padova (Chiesanuova) Visco Cerrecchio Druga taborišča Neugotovljeno italijansko taborišče Pogrešani v taboriščih Umrli za posledicami internacije Število žrtev 1025 175 169 103 88 13 15 52 43 159 Odločanje o streljanju talcev je konec aprila 1942 prešlo v kompetenco vojske, vendarle je o tem dejansko odločala tudi policija. Talce so streljali med aprilom 1942 in januarjem 1943 bodisi v Ljubljani, bodisi na kraju partizanskih akcij. Med 439 ustreljenimi talci je šlo po večini za civilno prebivalstvo, aktivistov OF so postrelili 122 v Ljubljanski in 6 v Reški pokrajini, medtem ko partizanov 75. Italijanske oblasti so za preganjanje političnih dejanj, torej za prestopke proti italijanski zasedbeni oblasti, uvedle posebno sodstvo, kije že dlje časa obstajalo na Primorskem kot integralnem delu Kraljevine Italije, zasedbene oblasti pa so ga ustanovile tudi v Ljubljanski pokrajini in ga poverile vojski. Omenjeno sodišče v Ljubljani je obravnavalo kar 13.186 civilistov. Po dosedanjih podatkih je bilo v Ljubljanski pokrajini na ta način ustreljenih 56 oseb (drugi viri navajajo 51 usmrčenih), medtem ko v Reški pokrajini in na Primorskem 21. Ob vstopu Italije v vojno 10. junija 1940 so italijanske vojaške oblasti na Primorskem, kije bilo tedaj integralni del Kraljevine Italije, še okrepile fašistično nasilje nad slovenskim prebivalstvom. Razorožene slovenske fante so razporedili v posebne delovne bataljone, ki so jih zbrali na jugu Italije in na Sardiniji. Do napada na Jugoslavijo je izgubilo življenje že vsaj 6 vpoklicanih. Italijanska tajna policija pa je istega leta z množičnimi aretacijami, konfmacijami in obsodbami pred Posebnim sodiščem za zaščito države uničila zametke političnih povezovanj med Slovenci. Večino od aretiranih tristo protifašistov so konfmirali ali internirali, 60 obtožencem pa je decembra 1941 sodilo omenjeno sodišče na drugem tržaškem procesu. Več kot 50 obtožencev je sodišče obsodilo na daljše ali krajše zaporne kazni, štiri Tigrovce in enega komunista pa so 15. 12. 1941 usmrtili na Opčinah. Represija, ki sojo izvajale razne veje policije (tajna policija, karabinjerji, finančna policija itd.), konfinacije, internacije, zapori idr. so imeli še pred aprilom 1941 za posledico nekaj mrtvih civilistov (4). Ob napadu na Slovenijo (Jugoslavijo) pa so italijanske oblasti izpraznile prostor ob svoji vzhodni meji, tako da so evakuirale »drugorodno« prebivalstvo v_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 26 od 48 notranjost Italije. Po nekaj tednih so se izgnanci začeii vračati na po večini izropane domove. Po dosedanjih podatkih sta aprila 1941 v izgnanstvu umrla dva Primorca. Na Primorskem je maloštevilnim slovenskim komunistom zaradi aretacij v letu 1940, drugega tržaškega procesa in aretacij na začetku leta 1942 primanjkovalo kadra, zato je šel tu razvoj partizanstva počasi, sem pa so ga od poletja 1941 širili ljudje iz osrednje Slovenije. Partizanski borci so se začeli na Primorskem zbirati od jeseni 1941, a šele leta 1943 so lahko formu-ali prvi brigadi. Proti oboroženemu partizanskemu uporu, pri čemer je Italijo zelo vznemiril spopad na Nanosu, so italijanske oblasti sprejele nove vojaške ukrepe in zaostrile nasilje nad civilnim prebivalstvom. Še naprej so se posluževale mobilizacij slovenskih fantov v italijansko vojsko, da bi s tem partizanstvu odtegnile ljudi. Na frontah, ki jih je bojevala Italija, jih je padlo vsaj 1000 (z območja med rapalsko in današnjo državno mejo), že prej pa je bilo omenjeno, dajih je 236 umrlo v »posebnih delovnih bataljonih«. Še posebej ostro so nato oblasti ravnale s simpatizerji partizanskega gibanja in s svojci partizanov. Uvedle so podobne ukrepe kot v Ljubljanski pokrajini: policijsko uro, požige vasi, izgone prebivalstva in aretacije, zapore, smrtne obsodbe pred Posebnim sodiščem za zaščito države, streljanja in obešanja, kar je samo v letu 1942 zahtevalo 102 življenji, nato pa leta 1943 še 64. Medtem ko do konca zime 1942 na drugi strani od partizanske puške še ni padel noben pripadnik italijanskih oboroženih enot, so pa nekateri karabinjerji. Do kapitulacije Italije je na Primorskem padlo 379 partizanov, bilo ustreljenih 51 aktivistov OF, 36 partizanov je padlo po kapitulaciji Italije v spopadu z italijanskimi kolaborantskimi enotami, medtem ko so v takem spopadu padli trije kot pripadniki italijanskih partizanskih odredov. Fašistične oblasti so tudi na Primorskem uvedle interniranje slovenskega prebivalstva v svoja koncentracijska taborišča, kar so izvajale od jeseni 1942 dalje in tudi tu so po večini internirale družinske člane partizanov. V internaciji in za njenimi posledicami je življenje izgubilo vsaj 291 Slovencev izza rapalske meje in v Reški pokrajini. Delež italijanskega fašističnega nasilja v »vseslovenski« viktimološki sliki predstavlja 6,7 %, natančneje 539 žensk in 5.893 mož, od katerih jih je bilo vsaj 375 mladoletnih. V nadaljevanju je podana parcialna analiza žrtev, ki jih je zaradi vojne utrpelo samo civilno prebivalstvo na Primorskem, pri čemer so upoštevani številni vidiki, ki jih je pri analizi mogoče zajeti. Narodnost Slovenci Italijani* Hrvati Srbi Drugo in neugotovljeno Skupaj Število žrtev 15.433 493 38 12 57 16.033 *avtohtona italijanska narodna skupnost in tisti priseljenci, ki so se tu ustalili. Kategorija žrtev Živeči med rapalsko in današnjo državno mejo Živeči izven tega območja, a rojeni v Slovenskem Primorju Živeči v pretežno slovenskih občinah v zaledju Gorice in Trsta Skupaj Dele v z vseh žrtev (%) Partizani 6874 282 391 7546 47 Civilisti 4461 440 220 5121 32 Italijanska kraljeva vojska 1198 127 108 1433 9 Italijanski partizani 53 42 108 203 Tigr* 7 8 15 Domobranci 238 10 248 Slovenski četniki 6 4 10 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 27 od 48 Neugotovljene protipartizansk e formacije 7 7 Vaške straže 1 1 Italijanska fašistična milica 5 7 6 18 Italijanska kolaboracija 19 10 6 35 Karabinjerji 5 5 Jugoslovanska kraljeva vojska 4 4 Evropski odpor 15 1 16 Zavezniške enote 52 5 57 Nemške uniformirane enote 8 5 1 14 Neugotovljen vojni status 1258 27 15 1300 Skupaj 14.200 971 861 16.033 * v tem številu niso upoštevani tisti Tigrovci, ki so med vojno sodelovali v partizanskih in drugih enotah Tabela 13 - Vse civilne žrtve, ki so bile doma s Primorske (skupaj s tistimi, ki so živeli v drugih slovenskih pokrajinah (10. junij 1940-februar 1946): Vzrok smrti Neugotovljen status žrtve Civilne žrtve Talci in izvršene smrtne kazni pred Posebnim sodiščem za zaščito države 19 89 Zapor 63 123 Čistke, represalije 264 2062 Prisilno delo 2 46 Izgnanstvo, konfmacija 11 72 Taborišča 628 1296 Posledice vojne 44 118 Z vojno povezane nesreče 8 208 Bombardiranja 19 342 Napad na trgovsko mornarico 28 Pogrešani 120 88 Žrtve partizanskega nasilja 66 432 Žrtve povojnega nasilja 10 106 Izvršene smrtne kazni pred vojaškimi in hitrimi sodišči (po vojni) 4 2 Neugotovljeno 42 108 Skupaj 1300 5120 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 28 od 48 Tabela 13a-Civilnežrtve med ženskami (10.junij 1940-februar 1946); so že upoštevane v tabeli 1, gre le za izločen prikaz): Vzrok smrti Neugotovljen vojni status Civilistke Zapor 14 17 Talke 4 3 Čistke,represalije,pomori 33 388 Izgnanstvo,konfmacij a 1 25 Taborišče, prisilno delo 108 229 Posledice vojne 24 Nesreče, kolateralne žrtve 2 23 Napad na trgovsko mornarico Bombardiranje 3 122 Pogrešane 4 46 Usmrtijo partizani med vojno 2 145 Povojni pomori 11 Neugotovljeno 2 103 Skupaj 173 1136 Tabela 13b - Žrtve med mladoletnimi civilnimi osebami (ne glede na tabeli 1 in gre le za izločen prikaz; 10. junij 1940 - februar 1946: spol), ki so že upoštevane v Vzrok smrti Neugotovljen vojni status Civilisti Zapor 1 Talci 1 5 Čistke,represalije,pomori 9 242 Izgnanstvo,konfmacij a 8 Taborišče, prisilno delo 17 65 Posledice vojne 13 Nesreče, kolateralne žrtve 118 Bombardiranje 60 Pogrešani 2 2 Usmrtijo partizani med vojno 8 Neugotovljeno 56 13 Skupaj 85 535 Na Primorskem, ki jo je sprva pretresalo dvajsetletno fašistično nasilje, so Slovenci do vstopa Italije v vojno junija 1940 utrpeli tudi že prve smrtne žrtve, mnogo so jih fašistične oblasti preteple ali drugače mučile, zaprle iz političnih razlogov, internirale, konfmirale, vpoklicale v italijansko vojsko (posebne delovne bataljone in redne oddelke), ali pa obsodile na razne administrativne kazni. Več tisoč pa jih je odšlo v emigracijo. Razpoloženje med Slovenci v Italiji je bilo ob izbruhu druge svetovne vojne protifašistično in kar je za vojne razmere tudi ključno, so bili dobro tajno organizirani, saj so dotlej italijanske fašistične oblasti zatrle njihovo javno politično nastopanje. Ker so italijanske fašistične oblasti dejansko obglavile nacionalno inteligenco, je tam zvečine obstala in postala njen glavni nosilec duhovščina. Vsi trije svetovnonazorski tabori so tajno še naprej opravljali narodnoobrambno delo in razne protifašistične aktivnosti, kar je šlo tudi v korist Britancev. Izbruh druge svetovne vojne jeseni 1939, kije Slovence navdal s skrbjo in neodobravanjem, ni zaustavil njihovih političnih povezovanj, ki so potekala od srede tridesetih let. Sodelovanje je že potekalo med Tigrovci in komunisti, ko so še leta 1939 stopili skupaj tržaški liberalci in goriški krščanski socialci ter ustanovili skupen politični organ Narodni svet Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Vendarle je Italija naslednje leto upočasnila ta zagon, saj je leta 1940 njena tajna policija »udarila« z množičnimi aretacijami, konfmacijami in obsodbami pred Posebnim sodiščem za zaščito države in s tem uničila prej omenjena politična povezovanja med Slovenci. Prizadete so bile vse politične Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 29 od 48 skupine, najtežje pa narodnoliberalna in komunistična. Slovensko duhovščino je zopet obvarovalo njeno dobro organizirano in zelo konspirativno delovanje. Večino od aretiranih 300 protifašistov so italijanske fašistične oblasti konfinirale ali internirale, 60 obtožencem pa je decembra 1941 sodilo omenjeno sodišče na drugem tržaškem procesu. Več kot 50 obtožencev je sodišče obsodilo na daljše ali krajše zaporne kazni, štiri Tigrovce in enega komunista pa so 15. 12. 1941 usmrtili na Opčinah. Narodno gibanje je s tem doživelo hud udarec, kar ni bila dobra popotnica za vojni čas. Italijanske fašistične oblasti so po napadu na Jugoslavijo (Slovenijo) še posebej poostrile nadzor in represijo nad Primorci, zlasti nad Slovenci in Hrvati, pa tudi antifašisti italijanske narodnosti. Poleg petih ustreljenih protifašistov je imela fašistična represija po vstopu Italije v vojno (a pred aprilom 1941) za posledico še nekaj mrtvih civilistov (8). Enega je ustrelil finančni stražnik, drugi pa so umrli za posledicami zaporov, internacij in konfinacij. Ko so italijanske oblasti zaznale na Primorskem rast odporniškega razpoloženja, kar jih je vznemirjalo zlasti od pomladi 1942 dalje, so še okrepile represijo nad civilnim prebivalstvom, zlasti nad sorodniki partizanov in tistimi, ki so to gibanje podpiraH. Južni del Primorske, kije spadal v Reško pokrajino, je tedaj občutil najhujše nasilje. Tam so marca 1942 požgali prve hiše, zaselke in junija sedem vasi v okolici Ilirske Bistrice, prav tako pa so junija požigali na Vipavskem. Približno 500 oseb so internirali in 57 pobili, zvečine pri Kilovčah, 5 pa javno obesili v Ilirski Bistrici in Bukovici. Nekaj vaščanov je za posledicami teh represalij umrlo kasneje. Na območju, ki je bilo Italiji priključeno 1941, so podobno kot v Ljubljanski pokrajini italijanske oblasti še v večji meri internirale prebivalstvo v razna italijanska taborišča, največ na Rab. Medtem ko je na Rabu umrlo vsaj 1056 oseb z današnjega slovenskega državnega območja, je z območja Reške pokrajine, kije bila pod Italijo od leta 1918, med njimi en Slovenec. Nekaj jih je umrlo tudi v Gonarsu, Trevisu in Renicciju (3). V drugi polovici maja 1942 so oblasti sicer ukazale pospešeno interniranje ljudi tudi z drugih območij Primorske, a je bilo vendarle do srede poletja 1942 interniranje omejeno pretežno na Reško pokrajino. Na Goriškem in Tržaškem pa so prebivalstvo internirali zlasti odtlej, ko so opazili številčnejše odhajanje mož v partizane, ki so se s tem izogibali mobilizaciji v posebne delovne bataljone. Septembra leta 1942 so zato uvedli internacijo za družinske člane partizanov, kamor so jih pošiljali prek zaporov v Zdravščini (moške), ženske pa prek raznih krajevnih zaporov in kasneje iz Kostanjevice pri Gorici. V petih mesecih so zapore prenatrpali, kajti v tako kratkem času niso mogli vseh zapornikov razporediti v predvidena koncentracijska taborišča, tako so jih začeli pošiljati v konfinacijo in razna zbirna taborišča v severni Italiji. Ženske so nato internirali v Fraschette d' Alatri, kamor so poslali približno 1000 žensk in otrok, tam jih je umrlo 9. V Cairo Montenotte so poslali prek 2250 mož, tam so umrli 4 Slovenci z obravnavanega območja. V italijanskih taboriščih, izgnanstvu in konfinaciji je umrlo vsaj 45 Slovencev, medtem ko jih je vsaj 18 umrlo za njihovimi posledicami, nekateri pa so obveljali za pogrešane. Po kapitulaciji Italije so se italijanske straže v omenjenih taboriščih umaknile in taboriščniki so se začeli razhajati. To ni bilo mogoče le v nekaterih italijanskih taboriščih, med drugim ne v Cairu Montenotte in Perugi, ki soju zasedle nemške sile in večino intemirancev odvedle v taborišče Mauthausen. Iz Caira Montenotte so v Mauthausnovo podružnico Gusen premestili približno 1250 mož.. Policijsko represijo, aretacije in nasilna zasliševanja je vodil Posebni inšpektorat javne varnosti za Julijsko krajino. Od vseh aretiranih slovenskih protifašistov, ki so prišli zatem pred Posebno sodišče za zaščito države, so v letih 1942 in 1943 smrtno kazen izvršili nad 14 Slovenci, ki so jih ustrelili v Forte Brevetta pri Rimu. V računalniški bazi Inštituta za novejšo zgodovino imamo podatek, daje bil tedaj v Rimu ustreljen še en Slovenec, vendar nimamo podatka, če so mu pred tem sodili pred omenjenim sodiščem. To sodišče namreč po juniju 1942 ni sodilo več nikomur, kije imel ob aretaciji v posesti orožje, so pa odtlej vojaški oddelki pobijali civilno prebivasltvo tudi brez poprejšnjega sodnega postopka, kar seje dogajalo pri Ilirski Bistrici, Raši, Podgriču, Lozicah, Ustju, Štjaku, Vojskem itd., na ta način je bilo ubitih vsaj 128 civilistov in 13 oseb, za katere ne vemo, ali so pripadale kakšni vojaški formaciji. Nekatere so odpeljah v zapore, kjer so jih ustrelili ali mučili do smrti, tako je umrlo vsaj 25 civilistov in 4, za katere ne vemo vojnega statusa. Vojna je tedaj zahtevala tudi nekaj kolateralnih žrtev, zlasti žrtev navzkrižnega ognja, nesreč z eksplozivnimi sredstvi in raznih drugih vojnih okoliščin. Neposredno so italijanske enote samo na območjih, ki so bili pod Italijo od leta 1918 povzročile najmanj 270 civilnih žrtev do kapitulacije Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 30 od 48 Italije (med njimi 28 žensk), a za 21 oseb ne vemo vojnega statusa, poleg tega pa za 111 posameznikov nimamo natančnega datuma smrti, ponekod niti leta smrti, zato je lahko žrtev, ki so jih zakrivile italijanske enote še več. Nekaj Primorcev, ki so tedaj živeli v osrednji Sloveniji, je prav tako izgubilo življenje v italijanski zaporih in taboriščih, ali pa kot talci (21). Glede na vse osebe, ki so izgubile življenje na raziskovanem delu Primorske (brez območij, ki so jih priključili Italiji leta 1941) do kapitulacije Italije (2088) pomeni 270 civilnih žrtev (neposrednega) italijanskega nasilja 13 % delež vseh dotedanjih žrtev ali 1,9 % delež vseh žrtev vojne. Če pogledamo njihov delež glede na vse civiliste, ki so tam življenje izgubih do kapitulacije Italije (462), so italijanske enote zakrivile v dobrih treh letih 58 % civilnih žrtev in vse zato, da bi zavrle razvoj odpomištva, če ne že zatrle. Primerjava števila žrtev, ki so jih zadale italijanske sile na eni in drugi strani rapalske meje pokaže, da so na območjih, kjer je bilo partizansko gibanje močneje razvito, ostreje nastopale proti civilnemu prebivalstvu. Razmerje med oboroženimi in neoboroženimi žrtvami italijanskega nasilja je v Ljubljanski pokrajini za časa italijanske zasedbe (ne glede na tamkajšnjo začetno milejšo italijansko okupacijsko politiko) mnogo večje od tistega na Primorskem, kjer partizansko gibanje še ni razvilo močnejših partizanskih oddelkov (glej tabeli 1 in 2). Italija je namreč na Primorskem (kot njenem integralnem državnem območju) del prebivalstva že odtegnila odporu tako, daje izvedla mobilizacijo slovenskih mož v posebne delovne bataljone, a tudi v svoje redne vojaške oddelke in 1433 Slovencev je v teh oddelkih izgubilo življenje. Tabela 14 -Civilne žrtve italijanskega fašističnega nasilja na Primorskem in na ozemljih, ki so bila eta 1941 priključena Ita iji (10.6.1940-8.9.1943): Civilne žrtve Ljubljanska pokrajina Primorska z deli Reške pokrajine, ki (336.279 prebivalcev) priključeni Italiji leta 1941 (262.564 Slovencev) v' Število žrtev 3.613 530 Tabela 15 - Žrtve med oboroženimi osebami, ki so jih povzročile italijanske vojaške ali policijske Oborožene osebe (partizani, MVAC, slovenski četniki) Ljubljanska provinca Primorska z deli Reške pokrajine, ki priključeni Italiji leta 1941 Žrtve med partizani, MVAC in slovenskimi četniki Žrtve med partizani Število žrtev 1259 347 Po kapitulaciji Italije je prišlo na Primorskem do očitnega porasta partizanskega gibanja, čemur je botrovalo tako splošno protifašistično razpoloženje ljudi, kot novice o uspehih partizanov in razglas vodstva partizanskega gibanja o priključitvi Primorske k Jugoslaviji. Nemške enote, ki sicer niso uspele zasesti celotnega teritorija, so izjemno nasilno nastopile proti prebivalstvu, zlasti proti sorodnikom partizanov in tistim, ki so jih podpirali. Na eni strani so nemške sile postajale vedno bolj agresivne zaradi zanje vedno bolj neugodnega položaja na svetovnih frontah, na drugi strani pa so imeli do jeseni 1943 že do potankosti razvit in institucionaliziran sistem nasilja. Zaradi šibkosti lastnih sil so se posluževali raznovrstnih kolaborantskih subjektov, tako na upravnem, vojaškem in gospodarskem področju, kar jim je dajalo dejansko moč. S tem sicer niso pridobili nadzora nad (vsem) ozemljem, ki so ga v veliki meri nadzorovali partizanski oddelki, temveč zlasti nad življenjem posameznikov. Nemškim okupacijskim silam podrejena italijanska kolaboracija, ki seje želela prvim »odkupiti za izdajo«, je prav tako nastopala vedno nasilneje, čemur je botroval tudi strah pred »slavo-komunistično« nevarnostjo. Naj opozorim le na Glavni inšpektorat javne varnosti v Trstu in na njegovo soodgovornost pri nasilju v Rižami. Medtem ko primorsko domobranstvo na vojaškem področju ni odigralo pomembnejše vloge, je vendarle v samostojnih akcijah proti_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 31 od 48 partizanstvu in njihovim sodelavcem usmrtilo 40 civilistov (med njimi je bilo 9 mladoletnih fantov in 13 žensk) ter naslednjih 73 skupaj z nemškimi enotami. Vsi omenjeni procesi pa so še bolj očitno vzpostavili razmere totalne vojne, kije zabrisala ločnico med zaledjem in fronto. Med ofenzivnimi operacijami so nemške enote izvajale hudo nasilje nad prebivalstvom. Požgale ali bombardu-aie so mnoge vasi, med njimi Komen, Branik, Cerkno, okolico Čepovana in Nabrežine, naselja v Brkinih in druge kraje. Ugotovili smo vsaj 101 žrtev nemških bombardiranj. Eden od nasilnih ukrepov je bilo streljanje talcev, npr. v Trstu, na Opčinah in v Vidmu, kjer je bilo ustreljenih vsaj 56 civilistov in 5 z neznanim vojnim statusom. Število izgnanih Primorcev v nemška koncentracijska taborišča ni znano, tako so samo ob požigu Komna na Krasu in okoliških vasi nemške sile v internacijo izgnale kar 1100 ljudi. Za razliko od italijanskih taborišč, kjer so intemiranci umirali zlasti zaradi slabih bivanjskih, prehranjevalnih in higienskih razmer, so se temu v nemških koncentracijskih taboriščih pridružile brutalne metode usmrtitev s ciklonom B, množična streljanja, medicinski poizkusi na ljudeh in izčrpavanje z delom do smrti ter cela vrsta mučenj in eksekucij. V internaciji, izgnanstvu in za njunimi posledicami je umrlo vsaj 1194 civilistov s Primorske m 513 oseb, za katere ne vemo, če so pripadale kakšni vojaški formaciji, in vsaj 42 Primorcev, ki so živeli drugod. Največ življenj so zahtevala taborišča Mauthausen, Dachau, Buchenwald in Auschwitz, kjer je umrlo 737 civilistov in 373 oseb neugotovljenega vojnega statusa. V internaciji so umrle vsaj 403 ženske, največ v Auschwitzu in Ravensbrücku. Nemške okupacijske sile so ljudi uporabljale tudi za prisilno delo v tujini in doma, kjer so bili izpostavljeni hudim pritiskom, ostrim delovnim in splošnim življenjskim razmeram ter nasilju, zaradi česar je umrlo vsaj 47 Primorcev. Ob nemškem prodoru na Primorsko v septembru 1943 in nato v jesenski nemški ofenzivi istega leta, kije bila na tem območju tudi edina večja nemška ofenziva, so nemške sile na Primorskem pobile vsaj 412 civilistov. Medtem ko so v kasnejših ofenzivah pobile vsaj še 943 civilistov, zvečine v času zaključnih bojev, ko so Nemci na tem območju zbrali raznovrstne kolaborantske enote, ki so jim pomagale »čistiti« teren. Med omenjenimi žrtvami je bilo 393 žensk (39 mladoletnih) in 151 nedoletnih mož. Za posledicami mučenj in ran, ki so jih dobili v omenjenih »čiščenjih terena«, je umrlo še vsaj 41 civilistov, 34 pa za raznimi drugimi posledicami nasilja. V zaporih jih je življenje izgubilo ravno tako vsaj 41. Če tokrat pustimo ob strani odgovornost, ki jo nosi nacistična Nemčija za začetek druge svetovne vojne in za sproženo nasilje, so nemške okupacijske sile na Primorskem v dobrem letu in pol zasedbe (neposredno) zakrivile smrt vsaj 3600 civilistov, ki pomenijo več kot 20 % delež vseh žrtev vojne in povojnega nasilja na tem območju in približno 43 % delež vseh smrti, ki so jih tedaj tam zakrivile. Med omenjenimi žrtvami je bilo 1025 žensk (28 % delež). Mladoletnih civilnih žrtev (če ne upoštevamo žrtev z vojno povezanih nesreč) so nemške enote s svojimi pomožnimi silami povzročile 481 in med njimi je bilo (vsaj) 159 predšolskih otrok. Če si pogledamo še druge vojne situacije, v katerih so življenja izgubljali Primorci, je vsaj 241 civilistov umrlo v zavezniških bombardiranjih, poleg tega pa še 19 oseb, čigar vojnega statusa ne poznamo. Pri tem ni šlo zgolj za bombardiranja strateških ciljev, kot so industrijski obrati in prometne povezave v Sloveniji, temveč tudi za bombardiranja taborišč in krajev, kjer so bil Slovenci v izgnanstvu in na prisilnem delu. Po zaključku vojne so ljudje umirali za posledicami vojnega nasilja, zvečine prav nemškega, tako je do februarja 1946 umrlo vsaj 170 civilistov. Omeniti je treba tudi 208 žrtev raznih vojnih nesreč in navzkrižnega ognja, ki so jih utrpeli civilisti, med katerimi je bilo kar 118 otrok in drugih mladoletnikov, ki so izgubili življenje ob nesrečah z eksplozivnimi sredstvi. Čeprav je bila po priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji rapalska meja še vedno »neprodušna« za pretok ljudi, je na Primorsko vendarle prodirala politična propaganda iz osrednje Slovenije. Na Primorce so tamkajšnji dogodki sicer vplivali, a je šel na Primorskem medvojni razvoj kljub temu samosvojo pot. Primorci si sodelovanja s fašistično Italijo niso predstavljali, a tudi zaradi vloge primorske sredine se »medslovenski« konflikt tam ni mogel zaostriti do take mere, kot seje v Ljubljanski pokrajini. Kljub temu, daje primorska sredina zavzela kritično distanco do sodelovanja z Italijani in do komunistov, je spomladi 1942 spoznala, da v vojnih razmerah ne koristi odkrito nasprotovanje OF in partizanstvu, ker ju je ljudstvo podprlo, saj ju je prepoznalo kot nadaljevanje protifašističnega boja in priložnost za spremembo mej. Partizansko nasilje pa je bilo tedaj na_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 32 od 48 Primorskem bolj sporadično in žrtve manjšteviine kot v osrednji Sloveniji, kjer so partizanske enote samo v letu 1942 obračunale s 1170 civilisti Ljubljanske pokrajine (tabela 6), tako so zdele primorski sredini oborožene vaške straže še vedno nesprejemljive. Ker pa so morali tudi primorski komunisti priznati specifičnost primorskih razmer in upoštevati priljubljenost predvojnih primorskih politikov, očitnih protifašistov, so uvideli, da bi partizanstvo izgubilo mnogo naklonjenosti in podpore, če bi z njimi močno zaostrili odnos. Takšnemu spoznanju je zato sledila bolj umirjena politika proti lastnim nasprotnikom, a Primorski so bile s tem prihranjene mnoge človeške žrtve. Na počasnejši razvoj protirevolucije na Primorskem, kije tedaj ostajala na ravni propagande, je verjetno vplivalo tudi dejstvo, da italijanske oblasti zaradi prestiža na Primorskem verjetno niso imele namena podpreti oboroženih protipartizanskih oddelkov, saj bi s tem priznale neuspeh svojih dvajsetletnih prizadevanj. abela 16 - Civilne žrtve partizanskega nasilja na Primorskem v času druge svetovne vojne: Civihsti (Slovenci) Število žrtev Neugotovljen datum smrti Delež vseh civilnih žrtev Primorske glede na obravnavano obdobje_ Delež vseh medvojnih žrtev glede na obravnavano obdobje 1941 1942 32 1943 (1.1.-7.9) 58 1943 (8.9. • -31.12) 105 19,7% 4,4% 1944 214 1945 (do 1.5.) 22 8,5% 2,5% Celo obdobj' vojne 432 8,6 % 2,8 % *V tem številu je štetih 10 Primorcev, ki so živeli v osrednji Sloveniji in so jih partizanske formacije ustrelile tam in nisem zajela 14 oseb, katerih smrt so zakrivili po nesreči (razne z vojno povezane nesreče). Večina žrtev je bila doma z Goriške, 55 pa z drugih delov Primorske. Na Primorskem seje partizansko nasilje nad civilisti deloma pojavljalo zaradi preslikavanja razmer iz Ljubljanske pokrajine na primorska tla, kije izviralo iz zaostrovanja na ideoloških osnovah, ko sta si stala nasproti komunizem in protikomunizem. Kot kaže, je obračun delno izviral tudi iz primorskih razmer, ko seje med vojno zaostroval odnos med fašizmom in protifašizmom. Torej je šlo v določeni meri tudi za maščevanje protifašistov nad dejanskimi ali domnevnimi fašisti, med drugim nad nekaterimi, ki so bili za časa fašizma nosilci javnih funkcij (župani, javni uradniki). Do kapitulacije Italije je bilo (vsaj) 75 civilnih žrtev partizanskega nasilja med Slovenci doma z Goriške, 11 pa z drugih delov Primorske. Ne samo, daje bil na Goriškem osredinjen tisti del primorskega katoliškega tabora okrog dr. Janka Kralja, ki je zagovarjal politiko ljubljanske Slovenske ljudske stranke, ampak je bilo tedaj tam bolje organizirano tudi partizanstvo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko nad Julijsko krajino formalno še ni prenehala italijanska suverenost, a se je dejansko fašistična oblast tam sesula, partizanske enote z bežečimi vojaki in civilisti večinoma niso nasilno postopale. Vendarle pa so se maščevale (zlasti) nad ujetimi fašističnimi funkcionarji, kolaboranti in konfidenti. Temu je botrovalo preživeto obdobje fašističnega nasilja in tudi večstoletna socialna in nacionalna nasprotja. Maščevalnost je v največji meri izbruhnila v hrvaški Istri. Tam in na drugih območjih so postrelili nekaj sto ljudi, ocene segajo od 500 do 700, ki so jih nato pometali v kraška brezna ali »fojbe«. Po nekaterih ocenah naj bi jeseni 1943 samo na Primorskem partizanske formacije postrelile do 350 »slovenskih fašistov«, kolaborantov in drugih nasprotnikov. Na obravnavanem območju Primorske smo (poimensko) ugotovili, da so partizanske enote v septembru postrelile 60 in v oktobru 34 oseb (od tega 72 civilistov), a do konca leta še vsaj 50. Med vsemi pobitimi je bilo 45 žensk. Vsemu temu nasilju je botrovalo tudi dejstvo, daje z jesenjo 1943 začela na Primorskem delovati Varnostno obveščevalna služba OF, ki je s seboj prinesla metode iz Ljubljanske pokrajine. Primerjava tudi pokaže, da so Po vojni 106 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 33 od 48 nato leta 1944 na Primorskem partizanske enote obračunale z 214, a v Ljubljanski pokrajini tedaj s 149 civilisti. Naraščanje partizanskega nasilja nad civilnim prebivalstvom je razbilo dotedanjo skoraj enodušno podporo partizanstvu, a je to kljub temu ostalo na Primorskem do konca vojne najbolj množično gibanje. Ker pa na Primorskem, kot smo že omenili, ni bilo pogojev za razvoj neke močnejše oborožene protirevolucije, je bil tudi delež žrtev »medslovenskih« oboroženih spopadov manjši, kajti v njih je življenje izgubilo 93 partizanov in 206 primorskih domobrancev (ki niso bili vsi Primorci). Že avgusta 1944 seje slovensko partizansko gibanje pripravljalo na zasedbo Primorske ob koncu vojne. Med te priprave so sodila tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, da ne smejo izvajati »čiščenj« terena na narodnostni osnovi, temveč se morajo osredotočiti na kaznovanje fašistov. Jugoslovanske vojaške oblasti so s 1. majem 1945, torej z vzpostavitvijo štiridesetdnevne jugoslovanske zasedbe v Julijski krajini, pričele s prvimi ukrepi, kot so bili omejevanje gibanja, razveljavljanje fašističnih zakonov, cenzura tiska, pa tudi z aretacijami, deportacijami in usmrtitvami. Aretiranih je bilo približno 9000 oseb, od teh pa 1600 pobitih oziroma odvedenih v Slovenijo, kjer so izginili v ujetniških taboriščih, saj je šlo med njimi v glavnem za vojake. Zvečine so bili Italijani, priseljeni v času med obema vojnama, da bi italijanizirali to področje. Večina usmrtitev seje na Primorskem zgodila med 2. in 15. majem 1945. Ker pa so se nekateri civilisti s Primorske umaknili z delom primorskih domobrancev na Koroško, so z njimi delili usodo, ko so bili konec maja 1945 vrnjeni in kmalu pobiti brez sojenja. To pa so doživeh tudi nekateri Primorci, ki so živeli v osrednji Sloveniji. Skupaj je v povojnih množičnih pobojih izgubilo življenje vsaj 106 civilistov s Primorske (in 10 neugotovljenega vojaškega statusa, ki so bili vsi italijanske narodnosti), za katere nimamo podatka, da bi jim sodili, vemo pa še za dva civilista in 4 posameznike, za katere ne vemo vojnega statusa, ki so bili usmrćeni s sodbo pred hitrimi (»ljudskimi«) sodišči. Med civilnimi žrtvami povojnih pobojev je bilo 24 oseb italijanske narodnosti in 1 nemške. Glede na vse žrtve, ki jih je med in po vojni utrpela Primorska, so poboji civilistov slovenske narodnosti, s katerimi so med vojno obračunale partizanske formacije in po vojni nove oblasti, pomenili skupaj približno 3 % delež (ali 10 % delež vseh civilnih žrtev). Kljub temu, daje teh žrtev več, kot je bilo morda pričakovati, to razmerje potrjuje trditve raziskav, ki ugotavljajo, da je Primorska ena tistih slovenskih pokrajin, ki jo je tovrstno nasilje nad Slovenci manj prizadelo. Vojna in z njo povezano povojno nasilje je samo med Slovenci na Primorskem terjala 15.433 smrtnih žrtev, ki pomenijo izgubo 5,9 % njene populacije. S tem seje Primorska po številu žrtev približala splošnemu slovenskemu, a obenem tudi jugoslovanskemu povprečju, ki se giba okrog 6 %. Prav tako so se na Primorskem izkazale tudi druge obče značilnosti druge svetovne vojne, kot je na primer njena vseobsežnost, saj je zajela večino človeških sil. V vojno je zapletla množico civilistov, ki v skupnem številu žrtev predstavljajo približno tretjinski delež. Z drugimi območji, ki so jih v Evropi tedaj okupirale nemške sile, pa jo lahko primerjamo po deležu mladega prebivalstva, ki gaje izgubila, kar je imelo težke posledice za povojno družbo. Raziskavaje doslej pokazala tudi prve obrise socialne strukture žrtev. Glede na 2:večine ruralno podobo obravnavanega območja, pri vseh kategorijah žrtev prednjači kmečki stan, ki jim po številu žrtev skoraj povsod z več kot polovico manjšim deležem sledijo delavci in s podobnim deležem sledijo obrtniki. Če poleg izgube človeških sil upoštevamo, daje bilo zaradi vojne tudi na Primorskem razdejanih precejšnje število stavb, največ na Idrijskem, prometnih poti in gospodarskih obratov, so več kot očitne tudi negativne posledice za povojno gospodarstvo. Raziskava o sinrtnih žrtvah vojne pa vendarle nudi le podatek o njenih najhujših posledicah, medtem ko za seboj vojna pušča tudi sirote, invalide in drugače prizadete posameznike, brez katerih ni celostne podobe »vojnega opustošenja«. Okupacija je že s svojo primarno pojavnostjo in z njo povezanimi cilji okupatorjev ustvarila vzdušje in prakso radikalnega nasilja, ki je imelo za posledico izgubo številnih človeških življenj. Smrtne izgube pa se niso dogajale samo na relaciji Slovenci oziroma prebivalci Slovenije : okupator. Do njih je prihajalo tudi zaradi nasilnih dejanj med samimi Slovenci. Kljub dejstvu, daje bila ogromna večina Slovencev protiokupatorsko razpoložena, so okupatorjeve represalije, v letu Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 34 od 48 1941 predvsem nemškega in madžarskega, kot takojšnji odgovor na odpor porajale med delom Slovencev pomisleke o primernosti radikalnega in zgodnjega partizanskega odpora. Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini je sprva nastopal manj nasilno, čeprav je tudi on kršil določila mednarodnega prava s priključitvijo pokrajine k Italiji; pri čemer pa je treba opozoriti, da za prebivalce Ljubljanske pokrajine ni veljala vojaška obveznost. Pokrajina, ki je sicer uživala določeno avtonomijo, je nudila tudi zatočišče številnim Slovencem z nemškega okupacijskega območja. Toda tudi v začetku manj nasilna italijanska okupacijska politika se je s širjenjem odpora postopoma začela spreminjati oziroma ostriti, čeprav je treba ugotoviti, daje bila za razliko od nemške predvsem v funkciji uničevanja partizanstva in le v majhni meri raznarodovanja. Kmalu po okupaciji so se v okviru različnih političnih subjektov pojavile pomembne razlike ob vprašanju, kako preživeti obdobje okupacije. Tozadevno so se ostrila nasprotja med partizanskim oziroma revolucionarnim taborom ter meščanskim protirevoiucionamim meščanskim taborom. Nasprotja so kmalu presegla okvir propagandne vojne in revolucionarna Stranje prva posegla po najbolj skrajnem sredstvu, tj. likvidacijah domnevnih in dejanskih nasprotnikih. Po dosedaj znanih podatkih so pripadniki Vamostnoobveščevalne službe v Ljubljani in njeni okolici ter partizanske enote po Sloveniji skupaj ubili 113 domačih oseb. Atentati so bili med drugim usmerjeni na posebej izpostavljene osebe v Ljubljani. Usoden prelom, kije zatem sprožil neprekinjeno spiralo medsebojnih nasilnih dejanj znotraj slovenskega naroda, seje izvršil spomladi in poleti 1942 na ozemlju Dolenjske in Notranjske, ki so ga takrat nadzorovale partizanske enote. Sektaško nasilje proti takim ali drugačnim sodelavcem okupacijske oblasti ter dejanskim in domnevnim nasprotnikom, kije prihajalo do izraza v trenutku, ko so glede na celotno vojno obdobje revolucionarni cilji Komunistične partije Slovenije javno bili najbolj poudarjeni. Omenjeno nasilje je v celoti do konca julija 1942 povzročilo vsaj 941 žrtev, večinoma v Ljubljanski pokrajini. Ti pojavi in posledično tudi vse hujši okupatorjevi povračilni ukrepi zaradi partizanskih akcij, so med prebivalstvom povzročali vse večjo negotovost, strah in tudi odpor. Izhajajoč iz že prej obstoječe ideološke razdeljenosti, ki sojo revolucionarni ukrepi ali namere odporniškega gibanja pod vodstvom komunistov še poglobili, je ob hkratni oceni nekdanjega političnega vodstva, predvsem Slovenske ljudske stranke, daje revolucija že na delu, prišlo so ustanavljanja vaških straž, ki so sicer bile popolnoma odvisne od okupatorja, dejansko pa so v veliki meri predstavljale protirevolucionamo in samoobrambno gibanje. Že pred tem je bila ustanovljena prva četniška skupina, kije sicer sprva načrtovala hkraten odpor proti okupatorju in partizanom, a seje tekom dogodkov kmalu obrnila le proti partizanom. Med veliko italijansko ofenzivo poleti in jeseni 1942 se je v nasilna dejanja vključil še druga domača, tj. protirevolucionama in protipartizanska stran. Glavni štab slovenske partizanske vojske je pripadnike t.i. bele garde poleti 1942 postavil zunaj zakona, kar je pomenilo, da jih lahko vsak pripadnik partizanskega gibanja ustreli. Kasneje je partizansko vodstvo ta ukrep sicer omililo in začelo uvajati sodne postopke, vendar je do nenadzorovanih likvidacij prihajalo še vse do ukinitve VOS-a spomladi 1944. Število smrtnih žrtev, ki jih je od začetka avgusta 1942 do začetka septembra 1943, tj. v obdobju delovanja vaških straž, zakrivila ena ali druga stran, je naslednje: partizanska Stranje povzročila 1191 žrtev, vaški stražarji in četniki pa 379, kar predstavlja približno razmerje 3 : 1, vendar je pri tem treba dodati, da so vaški stražarji skupaj z Italijani povzročili še okoli 116 žrtev. V celotnem letu 1942 pa je partizanska stran neposredno povzročila 1995 žrtev, nasprotna pa 213. V celotnem letu 1943 pa nato partizanska stran povzroči 2761 žrtev, protirevolucionama pa 788. Nasilje v tem obdobju kulminira nato v času neposredno po kapitulaciji Italije, koje partizanska stran skušala povsem obračunati s poraženimi domačimi nasprotniki. S tem je bila zapravljena še zadnja možnost za nek sporazum oziroma pomiritev med obema domačima nasprotnima si taboroma, njuno medsebojno razmerje je postajalo čedalje bolj nepomirljivo. Samo v septembru in oktobru 1943 je partizanska stran povzročila 1.064 žrtev, od tega v Ljubljanski pokrajini 856. Nasprotna stran, ki je bila v tem obdobju v popolni defenzivi, je v enakem obdobju povzročila le nekaj deset žrtev. Turjak, Grčarice, Kočevje, Mozelj in Jelendol so najtesneje povezani oziroma simbolizirajo takratne krvave obračune. Z ustanovitvijo domobranstva (Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita. Slovenski_ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 35 od 48 narodni varnostni zbor), ki je bilo mnogo bolj učinkovito organizirano kot prejšnje vaške straže, je število žrtev, ki jih je povzročila ta stran, precej naraslo in obe strani sta stremeli k popolnemu uničenju nasprotnika. Medtem ko so partizani v letu 1944 povzročili 2.439 smrtnih žrtev, je nasprotna stran (v glavnem domobranci, v manjši meri pa tudi četniki) povzročila 2.460 žrtev, tako daje bila bilanca prizadejanih žrtev na obeh straneh precej izenačena. V naslednjem letu, do konca vojne, pa je partizanska stran odgovorna za 581 žrtev, domobranska pa najmanj 835. Tako kot vaške straže so tudi domobranske enote nastopale v bojnih akcijah proti partizanskim enotam skupaj z nemškimi enotami. Po dosedaj zbranih podatkih naj bi slovenski domobranci v skupnih akcijah z nemškimi formacijami povzročili 867 smrtnih žrtev, primorski domobranci 282, gorenjski domobranci pa 168. Ob tem pa je treba opozoriti, da so tako vaški stražarji kot domobranci izročali aktiviste Osvobodilne fronte in ujete partizane okupacijskim oblastem, le-te pa so jih pošiljale v taborišča, kjer je marsikdo umrl. Dogajanju neposredno po končani vojni je vtisnilo pečat nasilje nove oblasti nad domobranskimi ujetniki in drugimi nasprotniki. Po trenutno zbranih podatkih znaša število žrtev povojnih pobojev 13.414 (slovenskih domobrancev 10.075, pripadnikov Gorenjske samozaščite 1.716, Slovenskega narodnega varnostnega zbora 46, slovenskih četnikov 153, civilistov 899). Kot je širše znano, ugotavljanje okoliščin, ki so povezane s smrtjo teh oseb, zadeva na specifične ovire, saj pri večini ni mogoče ugotoviti natančnega datuma smrti, kraja smrti in zadnjega počitka, pa tudi povzročitelja ni mogoče povsem natančno identificirati. Vidik, ki zadeva žrtvoslovno sliko, se nanaša tudi na organiziranje partizanskega sodstva in kaznovalne politike nasploh. Partizansko gibanje je namreč med vojno v Sloveniji začelo razvijati lastno vojaško sodstvo, ki pa je bilo pristojno tudi za civilne osebe. Poznalo je smrtno kazen, ki tedaj sicer ni bila izjema. Pred avgustom 1943 je bilo v Sloveniji partizansko (vojaško) sodstvo omejeno le na posamezna območja, izvajalo je zelo poenostavljene in nagle postopke, pa še te le občasno. S pravnega stališčaje šlo, vsaj kar se kaznovalne politike tiče, pri Odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda iz jeseni 1941 za formiranje naglih sodišč proti vsem osebam, ki so se organizirale zunaj Osvobodilne fronte, kar je kazalo tudi na namen vodstva partizanskega gibanja po monopoliziranju odpora. Vendarle so ti odloki očitno prehitevali dejansko moč partizanskega gibanja, a tudi organiziranje bolj ali manj rednih vojaških sodišč seje začelo odvijati šele poleti 1943. Po znanih podatkih je resda prišlo avgusta 1942 do prvih izvršenih smrtnih kazni po obsodbi pred partizanskim sodiščem nad 2 civilistoma, medtem ko pri vseh drugih civilnih žrtvah partizanskega nasilja sodni postopek ni bil uveden oziroma o tem dokumenti ne pričajo. Statistična analiza seznama žrtev 2. svetovne vojne kaže med drugim tudi zaradi pomanjkanja dokumentov za prvi dve leti vojne, da tedaj kljub normativam ne gre toliko za kakršnekoli sodne postopke, temveč zvečine za obračune s takimi ali drugačnimi nasprotniki brez uvedbe sodnega postopka. Prva brigadna in odredna vojaška sodišča (BOVS) je vzpostavil Glavni štab NOV in POS šele avgusta 1943 in ta so bila pristojna tudi za izvajanje sodstva nad civilisti. Podatki iz seznama žrtev 2. svetovne vojne kažejo tudi na kaznovalno prakso vojaških sodišč. Če se omejimo opozorimo na postopke nad civilisti je kljub pomanjkljivim podatkom mogoče ugotoviti, daje bilo v obdobju brigadnega in odrednega sodstva pa do konca leta 1943 izvršenih vsaj 17 smrtnih obsodb nad civilisti, dejanskimi ali domnevnimi nasprotniki partizanskega gibanja, medtem ko za 14 oseb ne vemo, ali so pripadale kakšni vojaški formaciji. Na drugi strani pa so partizanske formacije od avgusta 1943 pa do konca tega leta brez sodnega postopka pobile vsaj 505 civilistov. Razmerje med sodno usmrčenimi in pobitimi brez sodnega postopka kaže na eni strani na ostrino revolucionarnega terorja nad civilnim prebivalstvom, kije bil na ozemljih, ki so jih nadzorovali partizani, zlasti očiten sicer spomladi 1942, a kasneje tudi jeseni 1943. Upoštevati je treba, da gre za obdobje zaostrene vojaške situacije, a jeseni 1943 med drugim tudi za dejstvo, daje Varnostno obveščevalna služba OF tedaj razširila območje svojega delovanja. Glavni štab NOV in POS je po kapitulaciji Italije 15. septembra 1943 spremenil dotedanja vojaška sodišča v stalna, saj je poleg odrednih in brigadnih vojaških sodišč uvedel področna sodišča pri komandah vojnih področij, ki so bila del zaledne oblasti. Brigadna in odredna sodišča so še vedno razsojala o partizanih v svojih enotah ter o civilistih izven komand vojnih področji, a čim so bila na Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 36 od 48 njihovem teritoriju področna, so bila ta poslej v prvi vrsti pristojna za civilno prebivalstvo. V sodni postopek so bile sicer vgrajene proceduralne varovalke, a na drugi strani tudi izjeme za čas intenzivnih bojev in hitrih premikov. Med drugim so za take primere še vedno obstajala izredna sodišča, kot sta pomnoženo brigadno sodišče in izredno bataljonsko sodišče, od katerih so prvo uporabili tudi za sojenje nekaterim ujetim pripadnikom protipartizanskih enot jeseni 1943, drugo pa v primerih, ko bi bil onemogočen stik z brigadnim ali odrednim sodiščem. Jeseni 1943 so področna vojaška sodišča po večini sodila zajetim vaškim stražarjem in slovenskim četnikom, jih 244 usmrtila po smrtni obsodbi, medtem ko so j ih partizanske enote 311 ustrelile brez sodnega postopka. Kot primer naj navedemo, daje bilo od 20 obtoženih na t.i. »Kočevskem procesu« (1 je bil izločen iz postopka) 16 obsojenih na smrt in usmrčenih, a tudi od tistih 4, ki so bili obsojeni na prisilno delo, in tisti, kije bil izločen iz postopka, 4 so bili ubiti do 2.11.1943, eden pa 2.6.1945. Ti so bili vsi ustreljeni brez sodnega postopka. V tem času pa je bila smrtna obsodba izvršena nad 11 civilisti, pri 259 civilnih žrtvah pa sodni postopek ni bil uveden. Isti dan kot področna vojaška sodišča je GŠ NOV in POS ustanovil tudi višje vojaško sodišče (VVŠ) kot drugostopenjsko sodišče, kateremu so bila prvostopenjska sodišča obvezana dajati sodbe v preverjanje in potrditev. Zopet pa so bile opredeljene izredne razmere, kojim tega pred izvršitvijo smrtne kazni ni bilo potrebno izvajati. Velika nemška ofenziva je nato za nekaj mesecev ustavila razvoj vojaškega sodstva, zatem pa je do pomladi leta 1944 prihajalo do manjših sprememb, ki so urejale poslovanje sodišč in dopolnjevale nekatere odredbe ter kazenske določbe. Večje spremembe so uvedli v drugi polovici leta 1944, saj je vodstvo partizanskega gibanja vsaj od avgusta dalje že težilo k taki organizaciji kazenskega sodstva, ki bi ga lahko uporabljali po koncu vojne. 12. marca 1944 je vodstvo partizanskega gibanja izdalo odlok o postavitvi glavnega javnega tožilca in o njegovih pristojnostih, po katerih je imel ta nalogo postavljati javne tožilce pri (tedaj edinih obstoječih) vojaških sodiščih in nadzorovati izvajanje sodnih odlokov. Ta odlok je bil torej usmerjen k večji neodvisnosti sodstva. Nato je GS NOV in POS 20. aprila 1944 izdal še Uredbo o vojaškem kazenskem sodstvu, kije bila pravzaprav skupek vseh dotedanjih pravilnikov, obenem pa je vnesla tudi nekatere novosti. Javni tožilec je postal tisti, ki vodi preiskavo in zbere dokazno gradivo, višja vojaška sodišča pri štabih korpusov pa so delovala kot drugostopenjska sodišča. Če je bilo dotlej slovensko partizansko sodstvo »samoniklo«, so z majem 1944 nastopile nove spremembe zaradi posega jugoslovanskega Vrhovnega štaba NOV in POJ, ki je težil k poenotenju sodstva in partizanskega gibanja, da bi to ob koncu vojne navznoter in navzven, torej pred zavezniki, nastopalo kot enotno. Tako je 24. maja 1944 stopila v veljavo nova uredba o vojaških sodiščih, a v Sloveniji šele septembra istega leta. Ker civilnega sodstva vodstvo partizanskega gibanja do konca vojne ni uspelo organizirati, s to uredbo ni moglo zaživeti dejstvo, da naj bi bila poslej vojaška sodišča pristojna izključno za vojaške osebe in prestopke. Ponovno pa so bili namesto javnih tožilcev uvedeni vojaški preiskovalci, kar je, vsaj v tem pogledu, pomenilo korak nazaj. Do konca vojne je bilo še nekaj organizacijskih sprememb, tako da so februarja 1945 kot prvostopenjska sodišča uvedli divizijska sodišča, vojaška sodišča pri štabih posameznih armad pa so prevzela vlogo drugostopenjskih. V praksi prvostopenjska sodišča večkrat svojih sodb niso pošiljala na WS, ali pa so jih naknadno po izvršeni smrtni kazni, torej zgolj v potrditev. Pri več sodbah sicer gradivo drugostopenjskega sodišča ni ohranjeno, zato ni moč izvesti sistematične analize. Opozorilo, ki gaje februarja 1944 brigadno vojaško sodišče poslalo izrednemu bataljonskemu sodišču 2. bataljona 8. brigade, daje potrebno zbrani material in sodbe predati brigadnemu vojaškemu sodišču, ki to nadalje pošlje VVŠ v potrditev ali ponovno razpravljanje, kaže na to, da se to ni dosledno izvajalo. V nadaljevanju ga še opozori, da naj preuči določbe glede smrtne kazni, kar da misliti, daje tudi v tem pogledu prihajalo do nepravilnosti. Ne smemo sicer spregledati, da so vojaška sodišča obsojenim na smrt večkrat spremenila sodbo na težko prisilno delo, ohranjeno gradivo pa kaže na to, daje izrekalo tudi popolne pomilostitve. Ker gradivo ni ohranjeno v celoti, ni moč podati slike, koliko je bilo sproženih vseh kazenskih postopkov in kakšen je delež smrtnih obsodb ter izvršenih smrtnih kazni, lahko pa podamo nekaj primerov. Področno vojaško sodišče v Ribnici je marca 1944 reševalo kazenske spise proti 88 obsojencem, 5 jih je obsodilo na smrt, druge pa na (težko) prisilno delo, zaplembo imovine, na Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 37 od 48 zapor in ukor. Podobno sliko pokaže nato tudi druga polovica meseca. V prvi polovici aprila pa je to sodišče od 31 sodb obsodilo na smrt enega, največ oseb na zaplembo imovine (18), druge pa na (težko) prisilno delo in po enega na zapor ter ukor. V institutski bazi podatkov je v obdobju med 12. septembrom 1943 in 15. majem 1944. zabeleženih 396 imen tistih, nad katerimi so partizanska vojaška sodišča izvršila smrtno obsodbo in med njimi je bilo 42 civilistov. To lahko primerjamo s statističnimi podatki, navedenimi v referatu člana VVŠ Jerneja Stanteta, Naša sodna praksa, ki priča o tem, da so partizanska sodišča v istem časovnem obdobju obravnavala 1679 primerov (713 partizanov in 699 civilistov), od katerih so višja vojaška sodišča potrdila 1248 sodb. V tem času so po njegovih podatkih vojaška sodišča izrekla 222 smrtnih obsodb, a na razne oblike prisilnega dela so obsodila 259 oseb. Vzrokov za razliko v podatkih med institutsko bazo podatkov in omenjenim dokumentom ne poznamo, morebiti avtor navaja zgolj obsodbe pred brigadnimi, odrednimi in področnimi sodišči, ne pa izrednimi. Zgoraj omenjeni dokument tudi navaja, da so med posameznimi sodišči nastajale precejšnje razlike pri uporabi smrtne kazni. Avtor teksta je bil mnenja, daje VVŠ bdelo nad delovanjem sodišč in težilo k preprečevanju prehitrih obsodb na smrt, prav tako pa naj bi se VVŠ zavedalo, daje nemočno v primerih, ko je bila smrtna kazen že izvršena. Stante zaključuje: »Prizadevanja v tej smeri žal niso rodila zaželjenih uspehov v celotnem obsegu. Izven dvoma je, daje bilo besedilo pravilnika BOVS v tej točki preohlapno. Tudi navodila, ki jih je izdajal sodni oddelek Glavnega štaba, niso dovolj energično zasledovala ozdravljenja razmer.« In naprej, ko pravi, »Kakor pri izvrševanju sodstva na splošno ni bilo nadzornega organa, ki bi bil popolnoma neodvisen od komand in bi objektivno precenil vse okolnosti poedinih primerov, tako ga pogrešamo tudi v primerih, koje bilo treba seči po krajnem sredstvu smrtne kazni.« Iz ohranjenih sodb leta 1944 je razvidno, da so bile obravnave javne, obtožene na smrt pa so opozarjali na pravico pritožbe, kot je velela aprilska uredba o vojaškem sodstvu, a ker drugostopenjske sodbe po večini niso ohranjene, je nemogoče prepoznati uspeh pritožb in nasploh tovrstno prakso. Pravilnik BOVS in Naredba o disciplinski odgovornosti vojaških oseb sta bila podlagi za kaznovanje partizanov. Pri tolmačenju in izvrševanju kazni nad partizanskimi borci, so ravno tako obstajale razlike in samovolja. Najstrožje naj bi po navodilih sodnega oddelka GŠ NOV in POS nastopili proti dezertiranju, a podatki kažejo, daje prihajalo do smrtnih obsodb tudi za manjše prestopke (manjše tatvine, pijančevanje) in do samovoljnih usmrtitev partizanov. Če pogledamo podatke inštitutskega seznama smrtnih žrtev, so vojaška sodišča zaradi dezerterstva leta 1944 in 1945 usmrtila 54 partizanov, 39 zaradi drugačnih prestopkov, a 214 partizanov je bilo, kot kaže, pobitih brez uvedbe sodnega postopka pred partizanskim vojaškim sodiščem. Med slednjimi je šlo v mnogo primerih za naglo streljanje tistih oseb, ki so bile prisilno mobilizirane in niso hotele ostati v enoti. Dogodilo se je tudi, da so sodišča usmrtila borca le zaradi poskusa dezerterstva, ko pa naj bi tako strogo kazen prisodili šele po natančno pretehtanih motivih ali po večkratnem pobegu. Ali kot piše Stante v svojem referatu, »Kadar je imel pobeg politično-supverziven značaj, so tudi področna vojaška sodišča izrekala smrtno kazen.« Medtem ko naj bi, kot piše isti avtor, WS zagovarjalo stališče, daje potrebno ohranjati »živo silo« in zato le redko uporabiti tovrstno kazen. Ravno na tej točki je tudi Vito Kraigher maja 1944 na partijski konferenci v Semiču kritiziral stanje partizanskega sodstva, češ da se preveč posveča kaznovanju lastnih borcev in zanemarja kaznovanje nasprotnikov partizanskega gibanja. Proces razvoja vojaškega sodstva s koncem vojne ni bil končan, saj so pravniki praktično do konca vojne opozarjali na njegove pomanjkljivosti. V pogojih vojne je vodstvo partizanskega gibanja začelo šele proti koncu, t.j. s 3. 9.1944, snovati tudi civilno sodstvo, ki pa za časa vojne ni zaživelo. Kot smo že omenili, je bila vloga drugih vojaških ali policijskih organov partizanskega gibanja v partizanskem sodstvu močna. V obdobju, ki ga obravnavamo, je poleg vloge, ki jo je imel v preiskavi, novembra 1944 dobil Oddelek za zaščito naroda (OZNA) izključno pravico do odločanja o osebah, osumljenih političnih prestopkov, ali kot je zapisano v dokumentu, osumljenih »špijonaže, sabotaže, itd.«. Sodišča namreč proti tem obdolžencem niso smela ukrepati, temveč so morala zadevo prepustiti Ozni, četudi je bilo sodišče že sredi sodnega postopka. Dokumenti pa kažejo, daje Ozna to dejansko izvajala v praksi tako pri tega obtoženih civilistih kot partizanih. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 38 od 48 Vojaški status Število žrtev Sp. Štajerske, Gorenjske, Koroške (število vseh: 42352) % glede na vse žrtve % preverjenih po matičnih knjigah NOV in POS 10262 24,2 32,4 NOV in POJ 975 2,3 24,3 Sodelavec partizanskega. Gibanja 1193 2,8 48,4 Civilisti 9931 23,4 23,8 Jugoslovanska kraljeva vojska 230 0,5 22,6 Slovenski četniki 200 0,5 13 Gorenjska samozaščita 1740 4,1 14,5 Mobiliziranci v nemško vojsko 9273 22 21,6 Aktivist OF 1092 2,6 42 Neznan status 6094 14,4 18 Drugi 1549 3,6 v tabelarnih pregledih od št. 17 do Tabela 17: Število žrtev Spodnje Štajerske, Gorenjske, Koroške glede na vojaški status Tabela 18: Število žrtev 1941-1945 Spodnje Štajerske, Gorenjske in Koroške glede na različne povzročitelje smrti s strani okupatorjev Povzročitelj 1941 1942 1943 1944 1945 1941-1946 Nemški okupator 1417 3202 1818 4108 3663 14759 NDH (Ustaši) 18 63 34 98 228 459 Tabela 19: Število žrtev Spodnje Štajerske, Gorenjske in Koroške od april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani ti. revolucionarnega tabora Povzročitelj April 1941-jan. 1946 NOV in POS 2569 VOS 268 JA 2351 OZNA 1516 Tabela 20: Število žrtev Spodnje Štajerske, Gorenjske in Koroške od april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani ti. protirevolucionamega tabora Povzročitelj Domobranci Gorenjska samozaščita Vaški stražarji (MVAC) 1941-1946 849 216 35 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 39 od 48 Slovenski četniki Legija smrti Neugotovljene protipartizanske enote Tabela 21: Žrtve v Ljubljanski pokrajini (aprili941-januar 1946) glede na vojni status Vojaški status Število žrtev Ljubljanske pokrajine (število vseh žrtev: 31867) % glede na vse žrtve % preverjenih po matičnih knjigah NOV in POS 7441 23,3 42,5 NOV in POJ 176 0,55 28,4 Sodelavec partizanskega, gibanja 402 1,26 42 Civilisti 6867 21,5 39 Jugoslovanska kraljeva vojska 89 0,27 28 Vaška straža (MVAC) 752 2,35 39 Slovenski četniki 225 0,7 17,7 Domobranci 11024 34,6 41 SNVZ 57 0,17 40 Gorenjska samozaščita 54 0,16 37 Mobiliziranci v nemško vojsko 43 0,13 30 Mobiliziranci v italijansko vojsko 7 0,02 28,5 Aktivist OF 1570 4,92 48 Neznan status 2501 7,84 19 Drugi 759 2,38 Tabela 22: Število žrtev 1941-1946 Ljubljanske pokrajine glede na različne povzročitelje smrti s strani okupatorjev Povzročitelj 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1941-1946 Italijanski okupator 114 2915 1133 55 16 1 4352 Nemški okupator 101 190 1775 1540 1080 4849 Madžarski okupator NDH (Ustaši) 55 24 39 31 159 Tabela 23: Število žrtev Ljubljanske pokrajine april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani partizanskega tabora Povzročitelj 1941 1942 1943 1944 1945 1946 1941-1946 NOV in POS 23 1379 1655 805 329 1 4192 VOS 18 68 25 11 244 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 40 od 48 JA 1 2 9720 12 9735 OZNA 339 19 358 KNOJ 21 2 23 Tabela 24: Število žrtev Ljubljanske pokrajine april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani ti. protirevolucionamega tabora Povzročitelj Domobranci Gorenjska samozaščita SNVZ Vaški stražarji (MVAC) Slovenski četniki Legija smrti Štajerski bataljon Neugotovljene protipartizanske enote 1941-1946 2072 10 379 32 36 34 Tabela 25: Število žrtev Primorske (junij 1940-januar 1946) glede na vojaški status Vojaški status Število žrtev Primorske (število % glede na vse žrtve % preverjenih po matičnih knjigah vseh žrtev: 12719) NOV in POS 5104 40,1 11 NOV in POJ 867 6,8 14 Sodelavec partizanskega, gibanja 64 0,5 12,5 Civilisti 3394 26,7 8,5 SNVZ 200 1,6 16,5 Mobiliziranci v italijansko vojsko 1092 8,6 11,5 Aktivist OF 414 3,25 20 Neznan status 1076 8,45 6 drugi 508 4 Tabela 26: Število žrtev 1940-1946 Primorske glede na različne povzročitelje smrti s strani okupatorjev Povzročitelj 1940 1941 1942 1943 1944 1945 1940-1946 Italijanski okupator (Italijanski okupator in italijanske voj aške/policij ske enote) 8 31 145 599 62 20 865 Nemški okupator 7 21 1613 3030 2127 6996 NDH (Ustaši) 1 6 4 10 7 29 Tabela 27: Število žrtev Primorske junij 1940-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani partizanskega tabora Povzročitelj 1941 1942 1943 1944 1945 1941-1946 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 41 od 48 Povzročitelj 1941-1946 Domobranci 184 SNVZ 102 Vaški stražarji (MVAC) 11 NOV in POS 1 30 224 303 71 674 OZNA 6 67 87 JA 88 89 VOS 2 17 34 59 Tabela 28: Število žrtev Primorske april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani protirevolucionamega tabora Tabela 29: Žrtve v Prekmurju glede na vojni status (april 1941-januar 1946) Vojni status Število žrtev Prekmurja (1598) % glede na vse žrtve NOV in POS 70 4,4 NOV in POJ 13 0,8 Sodelavec 20 1,2 partizanskega, gibanja Civilisti 728 49 Jugoslovanska kraljeva vojska 8 0,5 Mobiliziranci v 43 2,7 nemško vojsko Mobiliziranci v 189 11,8 madžarsko vojsko Aktivist OF 16 1 Neznan status 487 30 Tabela 30: Število žrtev v Prekmurju glede na različne povzročitelje smrti s strani okupatorjev Povzročitelj 1941 1942 1943 1944 1945 Skupaj Nemški okupator 29 7 8 468 163 707 Madžarski okupator 4 11 24 37 75 184 NDH (Ustaši) 16 13 4 4 8 47 Tabela31: Število žrtev Prekmurja april 1941-jan. 1946 glede na povzročitelja smrti s strani revolucionarnega oziroma partizanskega tabora Povzročitelj 1941-1946 NOV in POS 4 JA 2 OZNA 89 Tabela 32 - Žrtve revolucionarnega in odporniškega tabora: Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 42 od 48 Povzročitelji smrti z revolucionarne strani po letih Povzročitel 1 1941 1942 1943 1944 1945 1946 NOV in POS 93 1915 2618 2197 823 VOS 20 80 143 216 JA 12785 32 OZNA 1705 330 KNOJ 22 5 SKUPAJ 113 1995 2761 2413 15335 367 Tabela št. 33 - Povzročitelji smrti s protirevolucioname strani po letih Povzročitelj 1941-1945 Domobranci 3283 Gorenjska samozaščita 244 SNVZ 147 Vaški stražarji (MVAC) 447 Slovenski četniki 52 Legija smrti 39 Štajerski bataljon 37 Neugotovljene protipartizanske enote 16 SKUPAJ 4265 Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 43 od 48 3. Izkoriščanje dobljenih rezultatov: 3.1. 3.2. Kakšen je potencialni pomen^ rezultatov vašega raziskovalnega projekta za: ^ a) odkritje novih znanstvenih spoznanj; ^ b) izpopolnitev oziroma razširitev metodološkega instrumentarija; c) razvoj svojega temeljnega raziskovanja; d) razvoj drugih temeljnih znanosti; e) razvoj novih tehnologij in drugih razvojnih raziskav. Označite s katerimi družbeno-ekonomskimi cilji (po metodologiji OECD-ja) sovpadajo rezultati vašega raziskovalnega projekta: a) razvoj kmetijstva, gozdarstva in ribolova - Vključuje RR, ki je v osnovi namenjen razvoju in podpori teh dejavnosti; b) pospeševanje industrijskega razvoja - vključuje RR, ki v osnovi podpira razvoj industrije, vključno s proizvodnjo, gradbeništvom, prodajo na debelo in drobno, restavracijami in hoteli, bančništvom, zavarovalnicami in drugimi gospodarskimi dejavnostmi; c) proizvodnja in racionalna izraba energije - vključuje RR-dejavnosti, ki so v funkciji dobave, proizvodnje, hranjenja in distribucije vseh oblik energije. V to skupino je treba vključiti tudi RR vodnih virov in nuklearne energije; d) razvoj infrastrukture - Ta skupina vključuje dve podskupini: • transport in telekomunikacije - Vključen je RR, ki je usmeijen v izboljšavo in povečanje varnosti prometnih sistemov, vključno z varnostjo v prometu; • prostorsko planiranje mest in podeželja - Vključen je RR, ki se nanaša na skupno načrtovanje mest in podeželja, boljše pogoje bivanja in izboljšave v okolju; e) nadzor in skrb za okolje - Vključuje RR, kije usmeijen v ohranjevanje fizičnega okolja. Zajema onesnaževanje zraka, voda, zemlje in spodnjih slojev, onesnaženje zaradi hrupa, odlaganja trdnih odpadkov in sevanja. Razdeljen je v dve skupini: f) zdravstveno varstvo (z izjemo onesnaževanja) - Vključuje RR - programe, ki so usmerjeni v varstvo in izboljšanje človekovega zdravja; ^ g) družbeni razvoj in storitve - Vključuje RR, ki se nanaša na družbene in kulturne probleme; ^ h) splošni napredek znanja - Ta skupina zajema RR, ki prispeva k splošnemu napredku znanja in ga ne moremo pripisati določenim ciljem; i) obramba - Vključuje RR, ki se v osnovi izvaja v vojaške namene, ne glede na njegovo vsebino, ali na možnost posredne civilne uporabe. Vključuje tudi varstvo (obrambo) pred naravnimi nesrečami. Označite lahko več odgovorov. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 44 od 48 3.3. Kateri so neposredni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje?_ Z vidika končnega cilja projekta, tj. ugotoviti čim bolj natačno število žrtev druge svetovne vojne in zaradi nje na ozemlju Republike Slovenije, sodi med najbolj pomemben in neposreden rezultat izvedenega projekta dosežena bistveno višja stopnja popolnosti in zanesljivosti nacionalne zbirke podatkov o žrtvah druge svetovne vojne. Preverjanje po matičnih knjigah je znatno povečalo število tistih oseb, za katere se lahko sedaj z gotovostjo trdi in potrdi, da so v omenjeni vojni zares izgubili življenje. To je pomembno z vidika dejstva, daje v dosedanji zbirki število evidentiranih žrtev bilo sicer veliko, vendar je bila za precejšen odstotek značilna premajhna kritična masa osebnih podatkov in podatkov o okoliščinah smrti, ali pa so bili ti podatki nezanesljivi. Na podlagi podatkov iz matičnih knjig, ki predstavljajo uradne vpise, je bila ta pomanjkljivost v velikem obsegu odpravljena. Ob tem je bilo izločeno iz seznama tudi precejšnje število dvojnikov in celo trojnikov, ki so se v zbirki pojavljali prav zaradi omenjenih nezanesljivih ali nezadostnih generalij. Med pomembnejše rezultate tega raziskovalnega projekta sodi tudi preverjenost večjega deleža žrtev znotraj nekaterih osnovnih kategorij žrtev. Viri, na katerih je zbirka pretežno slonela pred izvajanjem tega projekta, so namreč bili parcialni oziroma niso enakomerno pričali o vseh kategorijah žrtev. To velja predvsem za kategorije mobilizirancev v okupatorske vojske ter kategorijo žrtev, civilistov, ki so jih usmrtile partizanske enote na Štajerskem in Primorskem med vojno ali pa je njihovo smrt zakrivila povojna oblast. S tem v zvezi se izkazuje tudi mnogo bolj enakomerna pokritost oziroma evidenca žrtev po posameznih slovenskih pokrajinah. Nadaljnji neposredni rezultat zadeva dejstvo, da obstaja od sedaj mnogo večja možnost ustrezno zadovoljiti številna povpraševanja oziroma iskanja informacij o žrtvah druge svetovne vojne s strani svojcev in tudi državnih organov ter civilnih združenj._ 3.4. Kakšni so lahko dolgoročni rezultati vašega raziskovalnega projekta glede na zgoraj označen potencialni pomen in razvojne cilje?_ Rezultati raziskovalnega projekta imajo dolgoročni pomen za slovensko zgodovinopisje kot tudi za historično demografijo. S tem, ko se je bistveno povečala zanesljivost zbranih podatkov, tako glede števila žrtev v celoti kot tudi glede zanesljivosti podatkov pri posamezni žrtvi, operiranje s pojmom "žrtve vojne" tako ne bo več slonelo na bolj ali manj približnih ocenah, temveč bodo odslej raziskovalci, raznovrstni analitiki pa tudi javne osebnosti iz družbeno političnega življenja imeli na voljo mnogo bolj zanesljive podatke. To še posebej velja za slovensko zgodovinopisje o drugi svetovni vojni, ko proučuje in ko bo tudi v prihodnosti nadalje proučevalo potek te vojne, rezultate in zadevno bilanco za slovenski narod oziroma za ozemlje današnje Republike Slovenije. Bolj natančni in preverjeni podatki bodo tudi zoževali možnost manipulacij, ki so ob problematiki druge svetovne vojne na Slovenskem ob sodobnih političnih in ideoloških diskusijah še zmeraj možne in dejansko tudi pogoste._ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 45 od 48 3.5. Kje obstaja verjetnost, da bodo vaša znanstvena spoznanja deležna zaznavnega odziva? 3 a) v domačih znanstvenih krogih; I] b) v mednarodnih znanstvenih krogih; ^ c) pri domačih uporabnikih; d) pri mednarodnih uporabnikih. 3.6. Kdo (poleg sofinanceijev) že izraža interes po vaših spoznanjih oziroma rezultatih? Interes po spoznanjih ter rezultatih zadevnevnega projekta izražajo številni zgodovinarji raziskovalci oziroma raziskovalne in muzejske ustanove. Posledično člani projektne skupine tudi večkrat sodelujejo oziroma so vabljeni na različne posvete in konference doma in v tujini ali pa, da kot avtorji prispevkov o problematiki žrtev druge svetovne vojne sodelujejo pri različnih publikacijah. Dalje večkrat izražajo interes lokalne skupnosti (npr. za potrebe liokalnih glasil, zbornikov in drugih publikacij) in civilna združenja. Številčna je skupina iz vrst sorodnikov, ki tako rekoč dnevno iščejo podatke o svojcih, ki so med vojno ali po njej izgubili življenje. Ta krog interesentov zadeva sorodnike žrtev tako iz Republike Slovenije kot iz tujine. Značilno za ta interes je razpršenost interesov, saj le-ta zadeva vse kategorije žrtev ne glede na povzročitelje, tj. za žrtve med civilisti in pripadniki najrazličnejših vojaških enot, žrtve okupacijskega, partizanskega in protirevolucionamega nasilja in žrtve povojnih pobojev. _ 3.7. Število diplomantov, magistrov in doktoijev, ki so zaključili študij z vključenostjo v raziskovalni projekt? 4. Sodelovanje z tujimi partnerji: 4.1. Navedite število in obliko formalnega raziskovalnega sodelovanja s tujimi raziskovalnimi inštitucijami. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 46 od 48 4.2. Kakšni so rezultati tovrstnega sodelovanja? 5. Bibliografski rezultati': Za vodjo projekta in ostale raziskovalce v projektni skupini priložite bibliografske izpise za obdobje zadnjih treh let iz COBISS-a) oz. za medicinske vede iz Inštituta za biomedicinsko informatiko. Na bibliografskih izpisih označite tista dela, ki so nastala v okviru pričujočega projekta. Bibliografijo raziskovalcev si lahko natisnete sami iz spletne strani:http:/www.izum.si/ Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 47 od 48 6. Druge reference'* vodje projekta in ostalih raziskovalcev, ki izhajajo iz raziskovalnega projekta:_ Poleg raziskovalnih rezultatov, vidnih v bibliografskih izpisih, predstavlja najpomembnejši rezultat dela projektne skupine javno objavljanje seznama žrtev in širših podatkov o njih na spletni strani www.sistory.si. V fazi zadevnega projekta, ko se je tudi pričelo z javnim objavljanjem teh podatkov, je skupina pripravljala podatke za javno objavo le za tiste osebe, ki so bile preverjene po matičnih knjigah. Trenutno je na omenjeni spletni strani objavljenih podatkov za 24.794 žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej. Ob vzpostavitvi omenjene spletne strani, ki jo upravlja Inštitut za novejšo zgodovino, je na tiskovni konferenci 30. septembra 2008 bil tudi za naročnike projekta o žrtvah predstavljen ta projekt. Projekt o žrtvah je bil predstavljen v okviru širše predstvitve spletne strani še v Beogradu; predstavili sta ga dr. Nina Vodopivec na konferenci Digitization of cultural and scientific heritage, v okviru 4. mednarodne konference SEEDI (Beograd, 12. in 15. junij 200) in dr. Mojca Šom (Osma nacionalna konferencija : Nove tehnologije i standardi - digitalizacija nacionalne baštine, 15-16. april 2009, Beograd). Izključno rezultate projekta so v tujini predstaviljali: Dr. Mojca Šom v Rimu v referatu Le vittime della seconda guerra mondiale in Slovenia (na posvetu La tragedia delle foibe, 24. februar 2007) ; dr. Bojan Godeša in mag. Tadeja Tominšek Rihtar v referatu La Slovenia e le sue vittime 1940-1946 na mednarodni konferenci (Foibe : memoria - futuro : la tragedia delle foibe) v Rovigu 19. maja 2007; dr. Vida Deželak Barič pa na mednarodni konferenci v Pragi Twenty Years After : Central and Eastern European Communist Regimes as a Shared Legacy (6.-7. oktober 2009) v referatu Victims of World War II and the Revolution in Slovenia in View of the Systematic Victims Survey. Odmevnost o rezultatih projekta seže neposredno tudi med tuje raziskovalce. Opozarjamo med drugim na delo nizozemske zgodovinarke Milene Mulders Mijn Sloveense geschiedenis : Met de buik het brood achterna (Aksant, Amsterdam 2009), ki obširno uporablja rezultate analiz podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem, ki so jih opravili posamezni člani projektne skupine. Raziskovalna skupina je za uporabnike iz vrst zgodovinopisne stroke opravila tudi parcialne analize podatkov o žrtvah: pripravila je npr. seznam žrtev italijanskega nasilja in analizo strukture teh žrtev za potrebe Muzeja novejše zgodovine Slovenije, številčno stanje posameznih kategorij žrtev na Celjskem za potrebe Muzeja novejše zgodovine Celje, dalje za Muzej narodne osvoboditve Maribor itd._ " Navedite tudi druge raziskovalne rezultate iz obdobja financiranja vašega projekta, ki niso zajeti v bibliografske izpise, zlasti pa tiste, ki se nanašajo na prenos znanja in tehnologije. Navedite tudi podatke o vseh javnih in drugih predstavitvah projekta in njegovih rezultatov vključno s predstavitvami, ki so bile organizirane izključno za naročnika/naročnike projekta. Obrazec ARRS-RI-CRP-ZP/2008 Stran 48 od 48 o d d d o A Ph Pi; u h > o © > fS C« 1 O o •pM >C/) o A o o o a fl fi ¥ ^ iJ ^ ^ fi WD fi^ .. fi o mm ^ s-i «-Ö g ^ On >N > O C« N «S > ^ li Ji . II ■s Ö M g olff^ S B -I? I s| ais fi s2| ii|iillilil a Ji "öb o M r/1 'ss' cö N (U C 'o' > s > O t: >N c3 M CÖ C (D -O "öi) >w o CÖ N .1 O' > S > o o > CO 0) S CS CZ3 OttAS^S ? ^ » S) 1 ® S £ C S § 8 .§ I -i M^ i ■«> s a o «p « .. M i S. 1 sž g S iiipiitllllllMiiiili liiiiiiLp,, ■iiHummmiimmniHimiHiiiH § I i i i i § I 1111IIII 111 i J I § i i s tn i >1/3 S. "o" > § a> -O D "öfl O ^ cn 0 S •C cu (73 N 1 O' > D C > O ■4-> D > Cfl (N > D ti >N CÖ S S C/3 -O u. Ä Š « s -Š ^ S:« ■a li; S i e S« i « ■S «S W J3 o O » 11 S « «'S S >» CD ^ II lO M S l-t ? 15 .0 lirllj V) f to o ......................... I VI o* > CÖ Ö ü TS •—H M O ■a' (i> > o 1—I zn CÖ N U Ö > S o 0) > w (N > S CÖ I 1 ® Ä s 'N o O^ ^ S fe « tf I« s ? M « «? S 2 s « o 2 t5 fe « ■g t? f « ž S5 s Š "I Ö i S o 'N < ® 41 — _ ~ O tu ti. A O «T N w .3 > w ^ - r o g 2 M «> TJ •S 1 k« S «P i§mii§iinniHiiiiiiMi»iiiiiiiiiiiiii a « 'J s HD Z Z Z ^ 't <Ä 1/1 iA » i < Jt w V) tfl K f 'S Vt >>> M ^ »v ■rr'r'pr-'i-T'-i- •H-ttH^ T'y" f TTTTT ; ; : • M ff 11" 'tt11" K- t ' : : : ; ; ; • ' i i j« ; ; S ■i ■ 00 f4 IT OJOl-^C^VU^U) t^ ^w oj I I I I i i OI!A«lS h-CS c^ O o os JJ -o v o t-H 0 CO 'ö' O Ü 1 t-H (D >C/0 (U 'c' -o 0 d GO CÖ N 1 O' > g > o -I-» > 1/1 CN > 03 73 I i C/i 0^ n C« N U C 'o' > o (D > C/3 (N > 0) >N C3 a -t-» i CO Ig 5 g s ~ * *_r—A« OA cvi _ iw > • I—I (U P. O -O ö T3 D ^ t> (N 0\ O O a^ -o D OKANIŠ _ . <»j 1/) -------- 5i S 5 sis S 55 S r r;;;:: 5 S ®- n fo M CS T- T- IW "rt > iB K Ö > O Ö T3 a> CO Os o o 0^ -O O C •J? O a o •J 03 N S ? ö > o -(-> > D t: >N «3 Vi I (Z) o 04 <0 CO CO CO CD CO tN CN (N tOrJ^M-^VOOlOlOtOCDCOtOCOOBO) (D Ph «J N g I i > CO CN > € >N c3 Ol I CO o 00 o 1- CM S S CO s i s (D S N- S CO s o s O O) i fS| s CO «n (D r-- S S S S «0 0? CD o — i"i f' T ir) «- c^j r-j .--J cN 1Ö a m S s SI f-l 'T B 89 Ol ea O) CM a o a CnI ON O O 0^ ■O £ (U RSwSS»wSSco«o«co<»«to<»co©co«co«> Ii? i iiiigii « o a n Oh CÖ N -D Ö 'o' > > > D -d >N 0 m ■O <0 Ol o CO t- CO I-- <0 s s «o r- OljAdiS Sis&iiiSisSisiiiSiiSSssiiiii CM On O O 0^ ■73 0) S 0 01 VH O S ■C Oh CÖ N > CO r^ 03 C/5 00 e 49 «> O o ^ 03 N (U Ö 'o" > D Ö > O ■4-> (U > (N > 03 O (N r J..e £ $ 4 /X A C J« ^ llffi.s si iiiiiiiiiiiiss^?^ C^jASlS o g >N cd C 0) -o D "bb 0 C 1 o a. o M w CÖ N g 'o' > o 4-» CO (N > S >S1 CS «N C/) V. ff £ ž s „v O § >N § D > C« H > U t: >N CÖ (N (N 0)|A8)S s OJfASlS ■S. 2 ^ s. s ® = S 5 Ä S o><< iiiiiiiiiPMiiiiiiiiaiiBePiiieiaiiiiMBiiii ci Š s K- 1 1 ; ; ; J 1 ......... ' ■.....f i" '"'."7' - i" — - J.- k v « « . ............ N 'S a (U T3 "či) •E. C C3 N (D Ö 'o' > {D (U > > D ■e >N 1 05 B® ilfiti Iifiilfiiiftiliiiiiliiiiiilii i§§iiiiiiiiigieigiBeiiieHiiiiiH§iiii CnI g 8 8 s § § _ oiiAais > u z M M ^ NH M O S > bH H NN >u o Pi SI > O > tej >S3 bi X ^ S § H ^ Z ^ O Cm m S3 S M M U C. K f RSRS i i i i i I i i i i i I i i i I i S s ^ O S? I i» (N Ill ■ asa CO K ^ O Ci. t 0 1 s -h «C .S I pH Ov (N O K 0 ÖH ^ S <3 -C) S 1 S is 0 Cl. 1 I o m liilillllliiiiliiiiiiiiii e O 0 s «ij 1 s -žs S 0 1 S! I O I ^ N > I S is S "".i 0 I 1 o m lili iliiiillilülllili!^ CO ^ !< O o s is t>5 ^ S 0 § S! Ci. 1 t o CS m ® a I S llllllTiiTiTiiTi s I s i: S 0 sr I i. 1 o m m K R = ? g o CL. N S s "Si "S o t? I o cn s § s i § § g i g M i I § § ii i 2 § I i § § i I g § s i ? i ® ° O s t o ^ -»«a '5J S s ^ Se ^ 0 1 I O »ri ro 4) D o C O AS t tf M'ud M č <0 ^ ® s « _ ... s 5 Ä č m s Ü ^ >« '"5 č l^^ll^lill o 2 o C C *) s --OÄöSeEXJÄ-" "SSoo'^'^ >0 'U o § 2 s o o OSMRScOVlCJtNWT-t/JhwA^CNtNV-fH-'J-T-rJ ■C f ? gl'Sl^.EQ o t? g O Ö Ö ® X ^llfl'^lil tN o N. t»- <7) rj Ol O r^ CN llllllllllllllllllllllllllllllllllllllll g. o o o o o o o o s s R ft I g I O0AS1S P- 0 1 0 1 ro s « ^ t. J I t S O s = « C č « sIlL^.____ iliiisJ"" a 2 a 5 « ^ 1 S 'S 11 « B C s C ~ ^ o ^ , C C fe ? 'öle Ä Ä « e Q o Irt <0 iS- » m -S S 4) 4J ® ® S S O S g .52. Ä Ä aj «-g 1 li|l| liffffl Ili il Jfilill llllllllllllllllilllllllllll i § § § ^ i S 9 ^ ° o s ž O 0 1 O O OJ o M llllllllllililllllllilllllllllllllllllll ogAais O o s I o § o I 1 M ® « fc c ' ' ' w ii i- tili 1 II li-Iilt 1 iß 2 -g o 15 §• o Ü o « S Cg. „E.SijŽ®®® ^ ^ 11 1 |! fi.J J o o g Ic «5 'N -t-J 5 '« .H 5 ® ^ S > yil^iiiiiilfilliüais llllllllllllllllllllll 0i!A9JS CS o o § (N v ■5 ta 1 Of 1 i ii 1 o 0) « 1 s-s 1 J i» .n. ^ Ü E % ^ i 4> ^ C v s II1 s iž -C C" -S. t! ® M «> "S s 1 § « S «'S § s s tiilf lli^lll S C e C *) C C 2 s o. io io ■E M i'i g g o o» fS og.a-S S >sz OMS>fo ®E 4>z.4> wOztJ^-earMsSw 1 2 * " g ^ ižž; iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii .......^__§ s s o _ _ _ _ _ to to <0 O 0 1 o" "t O «g' 0 g 1 s s u I -cl o >1 O <5 O I k. I -S i» 0 =<3 1 s S -o <5 § I o [i : ; § g I g I s I § g 8 § 8 8 s 8 s .. s s a e I o o I I 00 0^ S O S r K I k. I I t o 5 R s § 2 I i 8 8 s ä 8 Ä s s s S! 8 « s «s? K ä Ä s - ^ I O iCo g a s I <3 I I o o m s i i 'j s .J H 5 Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI ■H PODATKI O SMRTI I Priimek In ime Sansa Bruno ! ! 1 Vojni status Italijanske kolabcrantske enote Oče Matteo 1 VoJ. enota, čin Mati Marija ! ..1945 ■ Datum smrti Priimek matere Coren 1 Kariovac \ Kraj smrti Po domače i t Datum rojstva -.1923 i DrŽava smrti Hrvaška Kra] rojstva I Kraj pokopa ! Naslov Piran ! i DrŽava pokopa J ? Stara občina Piran 1 Vzrok smrti Pogrešan Nova občina Piran j Povzročitelj smrti OZNA Pokrajina Primorska ! I Starost Zakonski stan ! t Poklic (Soc.status) ? ! t ! Narodnost Italijan ! t Spoi moški 1 j Viri Nevenka Troha, Italijani, aretirani na območju Tržaške pokrajine in slovenskega dela cone B Julijske krajine (razen Goriške) v času med majem 1945 in januarjem 1950 in nato pogrešani, elaborat, 10.12. 2000, hrani avtorica, str. 158. Opombe Referent vnosa TADEJA Ostum zadnje spremembe 14.10.2003 Datum tiskanja 6.10.2009 Nattsntl-a NTMARTA Po obravnavi zgornje osebe po rojstni matični knjigi RMK Piran 1917-1923 seje izkazalo, da se pravilno ime osebe glasi Samsa Bruno Matevž in, daje imenovani umrl po vojni. Ta ugotovitev izhaja iz zaznambe v rojstni matični o sklenitvi zakonske zveze. Poročil seje leta 1948. 51 S /.J % Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI lil PODATKI O SMRTI j Priimek in ime Martini Ottone Bruno j Vojni status 7 Oče Luigi I Vo). enota, čin Mati 1 Datum smrti 10.6.1945 Priimek matere Rijeka j Kraj smrti Po domače i Datum rojstva 23.9.1923 I Država smrti 1 Hrvaška Kraj rojstva Piran j Kraj pokopa Naslov Piran I 1 Država pokopa Hrvaška Stara občina Piran i Vzrok smrti i Pogrešan Nova občina Piran ! Povzročitelj smrti OZNA Pokrajina Primorska I Starost Zakonski stan ? j Poklic (Soc.status) •? I Narodnost Italijan j Spol moški 1 Nevenka Troha, Italijani, aretirani na območju Tržaške pokrajine in slovenskega dela cone B Julijske krajine (razen Goriške) v času med majem 1945 in januarjem 1950 in nato pogrešani, elaborat, 10.12. 2000, hrani avtorica, str. 156. Opombe Referent vnosa TADEJA Datum zadnje spremembe 14.10.2003 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Po obravnavi zgornje osebe po rojstni matični knjigi RMK Piran 1917-1923 seje pokazalo, daje pravilni zapis imena, Martinčič Oto Bruno in da, je umrl po vojni. To dejstvo izhaja iz zaznambe v RMK o sklenitvi zakonske zveze. Poročil seje 30. 9.1947 v Trstu. 52 fj Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Adamič Miroslav Vojni status NOV in POS Oče Anton Voj. enota, čin Vili. SNOB Frana Levstika, podporočnik Mati Julijana Datum smrti 8.11.1943 Priimek matere Prijatelj Kraj smrti Selo pri Robu Po domače Datum rojstva 9.9.1920 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Videm Kraj pokopa Dobrepolje Naslov Videm Država pokopa Slovenija Stara občina Videm - Dobrepolje VzroK smrti Oborožen spopad Nova občina Dobrepolje Povzročitelj smrti Nemžke (okupacijske) enote Pokrajina Ljubljanska pokrajina Starost Zakonski stan ? Poklic (Soc.status) oficir kralj. Jug. vojske Narodnost Slovenec Spoi moški upravna enota Grosuplje, Krajevni urad Videm-Dobrepolje, Mrliška matična le 3.12.2007 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Primer skoraj popolno izpolnjenega osebnega lista za pripadnika partizanskih enot, kije padel v spopadu z Nemci jeseni 1943. Nejasnosti ni. 53 s ^ o a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1- OSEBNI PODATKI I i PODATKI O SMRTI Priimek in )me Bastič Pavel Vojni status Domobranec Oče Ivan Voj. enota, čin 3. polk Mati Marjana Datum smrti 3.6.1945 Priimek matere Zdešar Teharje Kraj smrti Po domače pri Jakaš Datum rojstva 25.1.1919 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Ljubgojna Kraj pokopa Teharje Naslov Ljubgojna Država pokopa Slovenija Stara občina Horjul Vzrok smrU Žrtev povojnih pobojev Nova občina Horjul Povzročitelj smrti JA Pokrajina Ljubljanska pokrajina Starost Zakonski stan samski Poklic (Soc.status) študent teologije Narodnost Slovenec Spol moški Upravna enota Ljubljana, Krajevni urad Horjul, RMK Horjul, leto 1919, št. 1, str. 133. Farne spominske plošče, Ljubljana 1995, str. 70.Beta knjiga,1985, str. 189. PALME MUČENISTVA, Celje 1994, str.305-306. Miha Marjan Vir, Pravi obraz OF, 111., Buenos Aires 1973, str. 171. "Pričevalci za vero". Družina, št. 6, 25.06.2000. str. 10. Nova Slovenska zaveza, Popisni list, Župnija Horjul. Marica Cerar-Bastiö, Ljubgojna, draga vas domača. Družina, LJubljana 1992, str. 68. Opombe Marica Cerar: bogoslovec; vrnjen v Teharje; ubit skupaj z bratom Karlom; vir ne navaja ali v samih Teharjah ali pn Teharjah.RMK: na ta dan je rojen Bastarda Pavel, starši isti (očitno se je preimenoval, kot je primer pri neki drugi žrtvi iz tega kraja, ki se je pisala Bastarda, ravno tako se je primenoval v Bastič njegov brat). Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 28.2.2008 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Primer popolno izpolnjenega osebnega lista za pripadnika domobranskih enot, kije umrl v povojnih pobojih junija 1945. 54 s i.i ^J a s Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Oče Mati Priimek matere Po domače Datum rojstva Kraj rojstva Riva Maksimiijan Valentin Silvija Doiinšak 6.8.1913 Ptuj, Žabjak Vojni status Voj. enota, čin Datum smrti Kraj smrti Država smrti Kraj pokopa Civilist 10.1.1946 Pod Pohorjem Slovenija Naslov Stara občina Nova občina Pokrajina Zakonski stan Poklic (Soc.status) {^rodnost Spol Rogoznica Rogoznica Lenart Spodnja štajerska poročen opekar Slovenec moški Država pokopa Vzrok smrti Povzročitelj smrti Starost Slovenija Žrtev povojnih pobojev OZNA ; Vin i Upravna enota Ptuj, Matični urad Ptuj. MKU Rogoznica, leto 1948, str. 7, št. 1 in arhiv k MMK. i Vlada RS, Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, št. 714-01-1408/98, i Milko Mlkola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji. Ministrstvo za pravosodje, i RS. Ljubljana, 2007, str. 74. 1 Opombe : Arhiv k MKU;11.5.1945 je bil odpeljan v ptujske zapore, od tam v taborišče Stmišče in od tam v mariborske zapore, i Njegova žena ga je 8.1.1946 osebno obiskala, 11.1.1946 pa je izvedela, daje prejšnjega dne, torej 10.1.1946 ; odpeljano neznano kam. i Komisija: 11.5.1945 aretiran in odpeljan v mariborske zapore, od tam pa v Strnišče in likvidiran nekje pod i Pohorjem; obtožen sodelovanja z okupatorjem. En brat aretiranega je padel v nemški vojski, drugi Je bil partizan, i kateremu je zgornja žrtev materialno pomagala. Rujsko sodišče navaja datum smrti 1.2.1946. Referent vnosa NTMARTA Datum zadnje spremembe 26.9.2008 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Primer popolno izpolnjenega osebnega lista za civilno osebo, kije umrla v povojnih pobojih januarja 1946. 55 s Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI lil PODATKI o SMRTI Priimek in !me Potočar Feliks i j 1 Vojni status Domobranec Oče Feliks 1 VoJ. enota, čin 4. T.S. vod, narednik Mati Julijana I 0..1946 j Datum smrti Priimek matere Sever j Novo mesto j Kraj smrti Po domače \ Datum rojstva 29.6.1914 i Država smrti ! Slovenija Kraj rojstva Stavca vas ! Kraj pokopa ! Naslov Stavča vas i i Država pokopa Slovenija Stara občina Dvor i Vzrok smrti Žrtev povojnih pobojev Nova občina Žužemberk j j Povzročitelj smrti OZNA Pokrajina Ljubljanska pokrajina j Starost Zakonski stan samski i i Poklic (Soc.status) posestnikov sin 1 i J Narodnost Slovenec ! Spol moški i \ upravna enota Novo mesto, Krajevni urad Žužemberk, MKU naselij P-Š, Stavca vas, str. 4, zapor. št. 1. Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941-1945, 1985, str. 501. Farne spominske plošče, Ljubljana 2000, str. 153. AS II, 1877 SD , f. 62, I, 7, II 0229986 in Isto, f. 62, I. 8, 11 0231066. Gradivo Nove Slovenske Zaveze, Popisni list, župnija Žužemberk. Matica mrtvih; Podatki o Slovencih pomorjenih po zločinski Osvobodilni fronti 1941-1945, Cleveland, Ohio USA 1970 Opombe UE NM; KU ŽBK: 10.6.1948 je določen dan smrti-vpisan na podlagi obvestila Ministrstva za notranje zadeve LRS. Gradivo NSZ, Popisni list, župnija Žužemberk:Najprej je bil dolgo zaprt, nato obešen. Matica mrtvih. Ohio 1970:Leta 1947 je bil ujet in "po enoletnem mučenju je bil usmrčen 28.5.191948." Referent vnosa NTMARTA Datum zadnje spremembe 11.12.2008 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil*a NTMARTA Zgornja oseba je eden od tistih primerov žrtev 2. svetovne vojne, ki sicer po vzroku in načinu smrti sodi v bazo INZ, pa bo zaradi nastopa dejstva smrti po januarju 1946, s katerim je časovni okvir žrtev 2. svetovne vojne zamejen, izločena iz baze. 56 ^ i Li ZI Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI 1 1 PODATKI O SMRTI Priimek In ime Kramberger Jožef Vojni status Nemška vojska 0£e Franc VoJ. enota, čin Mati Ljudmila Datum smrti 4.4.1946 Priimek matere Macun Kaunas Kraj smrti Po domače Datum rojstva 5.2.1926 Država smrti Litva Kraj rojstva Rogoznica Kraj pokopa Kaunas Naslov Rogoznica Država pokopa Litva Stara otsčina Rogoznica Vero k smrti Vojno ujetništvo Nova občina Lenart Povzročitelj smrti Rdeča armada Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan samski Poklic (Soc.status) kmečki sin Narodnost Slovenec Spol moški Upravna enota Ptuj, Matični urad Ptuj, MKU Rogoznica, leto 1957, str. 33. št. 7 in arhiv k MMK. Volksbund Deutsche Kriegsgröberfürsorge.Kassel, Alle Kriegstoten...str. 49. Ruski državni vojaški arhiv, fond 1, o. 05e, Kartotečni listek/Računalniški izpis v ruskem vojnem ujetništvu umrlih mobiliziranih Slovencev v tuje vojske, hrani INZ, št. 479. Referent vnosa NTMARTA Datum zadnje spremembe 26.9.2008 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Primer osebe, pripadnik nemške vojske oziroma mobiliziranec v nemško vojsko, ki po okoliščinah smrti sodi v bazo žrtev, pa bo iz istih razlogov kot prejšnja, izločena iz baze. 57 s I "i i lil li ZI a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI | 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Achmann Johann Vojni status SS Oče Voj. enota, čin 38- Jager IMati Datum smrti 16-10.1944 Priimek matere Kraj smrti Balkan Po domaČe Datum rojstva Država smrti ? Kraj rojstva Kraj pokopa Naslov Zgornja Kungota Država pokopa 7 Stara občina Zgornja Sv. Kungota Vzrok smrti ? Nova ot>čina Kungota Povzročitelj smrti ? Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zalconski stan ? Pola NTMARTA Primer popolno izpolnjenega osebnega lista, ki ne pušča nejasnosti. 59 iS' t J: J a s Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI _| 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Mrhar Miroslav Vojni status Domobranec Oče Jurij Voj. enota, čin 33. četa Mati Priimek matere Po domaČe Marjeta Bečaj Datum smrti Kraj smrti 17.5.1944 Trebnje Datum rojstva 31.3.1914 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Migolska Gora Kraj pokopa Trebnje Naslov Migolska Gora Država pokopa Slovenija Stara občina Mirna Vzrok smrti Oborožen spopad Nova občina Trebnje Povzročitelj smrti NOV in ROS Pokrajina Ljubljanska pokrajina Starost Zakonski stan poročen Poklic {Soc.status) posestnik Narodnost Slovenec Spol moški Viri Upravna enota Trebnje. Oddelek za upravno notranje zadeve Trebnje, MKU Mirna 1945-1986, naselje Migolska Gora, str. 3, zapor, št.1. NšAL, Matiöne knjige. Mrliška knjiga Duhovnijskega urada Slovenskega domobranstva, str. 58, zapor. št. 635. Uradni list FLRJ, BG 1955. št.48, st.3 AS », SD 1877, šk. 54, mapa 1. ovoj L. II 0228497. ZAL NME 24 Okrožni ljudski odbor Novo mesto, t.e.18, Mirna. Ž 352. Opomba UE Trebnje: 31.12.1945 je domnevni dan smrti. UL In SD: pogrešan od junija 1945. Refarent vnosa Datum zadnje spremembe Datum tiskanja Natfsnit-a NTIVIARTA N 2.9.2009 6.10.2009 NTMARTA Primer popolno izpolnjenega osebnega lista za pripadnika domobranskih enot, ki je padel v boju s partizani. 60 " g Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI m PODATKI O SMRTI | Priimek in ime Cesar Alojzij Vojni status NOV in ROS Oče Matija Vo|. enota, čin X. SNOUB Ljubljanska Mati Ana Datum smrti 0.7.1944 Priimek matere Gršič 1 Kraj smrti Podpeč pri Ljubljani Po domače 1 Datum rojstva 25.5.1913 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Radovica Kraj pokopa Naslov Radovica s Država pokopa Slovenija stara občina Metlika Vzrok smrti Pogrešan v boju Kova občina Metlika Povzročitelj smrti Domobranci Pokrajina Ljubljanska pokrajina Starost Zakonski stan poročen Pokiic (Soc.status) posestnik Narodnost Slovenec Spoi moški upravna enota Metlika, Matični urad Metlika, Mrliška matična knjiga, MMK Radovica 1945-1986. str., zapor. št.2. Arhiv k MKU, I. 1952, str., zapor. št. 2. Bela knjiga slovenskega protikomupističnega upora 1941-1945, 1985, str. 201. Gradivo Nove Slovenske Zaveze, Župnija Radovica-Suhor, popisni list. Opombe UE Metlika: 9.5.1945 je dan smrti-razglašen za mrtvega z odločbo okr. sodišča v Metliki št. IR 1/52-8 z dne 1.7.1952.Tudi: Naslov Bojanja vas, kot domobranec umrl kot žrtev povojnih pobojev. Referent vnosa NTMARTA Datum zadnje spremembe 15.2.2008 Datum tiskanja 6.10.2009 Netisnit-a NTMARTA Primer popolno izpolnjenega osebnega lista za pripadnika partizanskih enot, kije bil pogrešan v medsebojnem slovenskem spopadu in po vojni razglašen za mrtvega z odločbo sodišča. 61 ^ I iilTiZi Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Volk Jože Vojni status Oče Ivan VoJ. enota, čin IVIati Priimek matere Po domače Marija Šturm Datum smrti Kraj smrti 15.7.1944 Datum rojstva 10.3.1911 Država smrti 7 Kraj rojstva Gradišče pri Materiji Kraj pokopa Nasiov Izola Država pokopa 7 Stara občina Izola Vzrok smrti Umrl v taborišču / internaciji Nova občina Izola Povzročitelj smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Primorska Starost Zakonski stan 7 Pokilc (Soc.status) ? Narodnost Slovenec Spoi moški Upravna enota Izola, Oddelek za UNZ, MKU Izola, 1. 1988, zap. 136. Umrli v Dachauu, Gradivo Muzeja nov. zg., st. 8 Opombe V MKU Izola je vpis smrti te osebe s temi podatki 27. 3. 1988. Prebivališče ob smrti je imel v Izoli. BRISATI? Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje sprememb« 26.8.2009 Datum tiskanja 6,10.2009 Natisnil>a NTMARTA Pregled po mrliški matični knjigi Izola za leto 1988 je negiral trditev gradiva Muzeja novejše zgodovine Umrli v Dachau, daje oseba vimrla v taborišču in potrdil, daje oseba umrla šele 27. 3. 1988. 62 s I.H 1. l.S 53 S Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI 1 1 PODATKI O SMRTI Priimek in Ime Fi Ii put Drago Vojni status ? Oče Peter Voj. enota, čin Mati Frančiška 3.5.1945 Datum smrti Priimek matere Lukežič Kraj smrti Po domače Datum rojstva 8.3.1925 Država smrti ? Kraj rojstva Renče Kraj pokopa Naslov Izola Država pokopa ? Stara občina Izola Vzrok smrti Umrl v taborišču / internaciji Nova občina Izola Povzročitelj smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Primorska Starost Zakonski stan ? Poklic (Soc.status) ? Narodnost Slovenec Spol moški Upravna enota Izola, Oddelek za UNZ, MKU Izola, I. 1999, zap. 409 in Register prebivalstva UE Izola. Umrli v Dachauu, Gradivo Muzeja nov. zg., st. 29 Opombe Upravna enota Izola: V MKU Izola je vpis smrti osebe dne 29. 10. 1999. Ob smrti je imel bivališče v Izoli. BRISATI! Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 26.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natis nit-a NTMARTA Pregled mrliške matične knjige Izola za leto 1999 je negiral trditev gradiva Muzeja novejše zgodovine Umrli v Dachau, daje oseba umrla v taborišču, in potrdil, daje oseba umrla šele 29. 10. 1999. Ob smrti je imela stalno bivališče v Izoli. 63 s l,ä 1 XS a S Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI 1 1 PODATKI O SIWRTI Priimek in ime Vascotto Emilie Simone Vojni status 7 Oče Luigi Voj. enota, čin Mati Francesca 7.6.1944 Datum smrti Priimek matere Delise Ravensbrück Kraj smrti Po domače Datum ro{stva 13.10.191 Država smrti Nemčija Kraj rojstva Izola Kraj pokopa Ravensbrück Naslov Izola Država pokopa Nemčija Stara občina Izola Vzrok smrti Umrl v taborišču / internaciji Nova občina Izola PovzročKeij smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Primorska Starost Zakonski stan samski Poklic (Soc.status) kmet Narodnost Italijan Spol moški Upravna enota Izola, Oddelek za UNZ. RMK Izola. I. 1919, str. 71, zap. 173 in ohranjen Itailjanski anagraf. Popis žrtev 2. svetovne vojne, 1964, predal g. Adil Zulfikarpašić. Opombe Upravna enota Izola: V RMK nI nobene zaznambe o snnrti niti ni drugih zaznamb. Iz ohranjenega anagrafa pa je razvidno, da je umrl 7. 6. 1944 v Nemčiji. Popis 1964: Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 26.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-« NTMARTA Na Upravni enoti Izola je bil v veliko pomoč pri preverjanju oseb italijanski anagraf, kije v večini primerov razjasnil usodo posameznikov. 64 g /jI Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI | Priimek in ime Degrassi Mario Vojni status ? Oče Giovanni VoJ. enota, čin Mati Maria 0.0.1945 Datum smrti Priimek matere Furlan Kraj smrti Po do made Datum rojstva 14.8.1924 Država smrti ? Kraj rojstva Izola Kraj pokopa Nasiov Izola Država pokopa 7 Stara občina Izola Vzrok smrti Umrl na poti v/ iz internacije Nova obCIna Izola Povzročitelj smrti 7 Pokrajina Primorska Starost Zakonski stan samski Pokiic (Soc.status) ? Narodnost Italijan Spol moški Upravna enota Izola, Oddelek za UNZ, RMK Izola. L 1924. str. 83, zap. 165 in ohranjen italijanski anagraf. Slovenska Istra v boju za svobodo, 2.izdaja. Založba Lipa, Koper 1998, st. 790. PAK, OO 22B NOV Izola, šk. 80. mapa 243, 2. knjiga, Umrli v internaciji iz območja Izole, str. 75. Opombe Upravna enota Izola: Iz RMK je razvidna zaznamba o sklenitvi zakonske zveze 18. 2. 1951 v Trstu. Iz anagrafa pa podatek o izselitvi 1. 1947 v genovo, Italija. BRISAT! Umrl na poti domov iz Dachau-a.Caduti, dispersl.... Tržaška pokrajina. Trst. str. 184: Degrassi Mario, roj. 2.2.1920, Jožef in Emesta De Grassi, vojak italijanske vojske Caporalmaggiore 4. Rgt. Artigleria, poročen, mehanik. 25.5.1945 umrl v vojnem ujetništvu. Umrl na poti domov iz Dachau-a. R«f«rent vnosa TADEJA N Datum zadnj« spr«tnemba 26.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Oseba je vojno preživela, o čemer priča zaznamba v rojstni matični knjigi o sklenitvi zakonske zveze leta 1951 in podatek v anagrafii, da seje oseba leta 1947 izselila v Genovo. 65 : 5 r. I.B 8 J,.» jt.j a a Kongresni trc( 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI | Priimek in ime Marin Franc Vojni status Civilist Oče Janez VoJ. enota, čin Mati Marija Datum smrti 11.5.1945 Priimek matere Rečnik Maribor Kraj smrti Po domače Datum rojstva 1.2.1897 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Ješenca Kraj pokopa Maribr Nasiov Maribor Država pokopa Slovenija Stara občina Maribor Vzrok smrti Ustreljen Nova občina Maribor Povzročitelj smrti ? Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan poročen Poklic (Soc.status) železniški nameščenec Narodnost Slovenec Spol moški upravna enota Maribor, Matični urad Maribor, IVIKU Maribor, I. 1945, str. 9, št. 18. Opombe Iz vira ni razvidno, ali je njegova smrt posledica povojnih dogodkov. Referent vnosa TADEJA Datum zadnje spremembe 28.9.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Oseba je v mrliški matični knjigi Maribor 1. 1945 zabeležena kot umrla oziroma ustreljena, a iz vira ni jasno, ali je bila oseba žrtev povojnih pobojev, ali je šlo za kriminalni delikt, ki ni povezan z povojnimi dogodki. Osebe ni bilo moc najti v mrliškem arhivu, da bi se lahko razjasnile okoliščine njegove smrti. 66 ^..j a 'I 5 liru a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek In ime Mezgol Filip Vojni status ? Oće Filip Voj. enota, čin Mati Marija Datum smrti Priimek matere Kraj smrti Po domaće Datum rojstva 14.8.1896 Država smrti 7 Kraj rojstva Gradec, Avstrija Kraj pokopa Naslov Maribor Država pokopa ? Stara občina Maribor Vzrok smrti Pogrešan Mova občina Maribor Povzročitelj smrti Pokrajina Spodnja štajerska Starost Zakonski slan poročen Poklic (Soc. status) trafikant Narodnost Slovenec Spoi moški Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve, MMK Maribor-mesto,1949, str. 265, zap. 698. Opombe Upravna enota Maribor: Proglašen za mrtvega z odločbo Okraj, sodišča v Mariboru št. VR 473/49 z dne 20. 6. 1949. 27. 5. 1948 je dan, ki ga ni preživel. Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 8.9.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Iz naknadnega vpisa je razvidno, daje oseba pogrešana in razglašena za mrtvega, a iz vira ni razvidna njena dejanska usoda. Osebe prav tako ni bilo moč najti v mrliškem arhivu, da bi se razjasnila njena usoda. 67 a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI | Priimek in ime Dobaj Karel Vel nI status Civilist Ote Ivan Voj. enota, 6ln Mati Neža Datum smrti 2.5.1945 Priimek matere Fischer Kraj smrti Šober Po domače Datum rojstva 3.11.1912 Država smrß Slovenija Kraj rojstva Sober Kraj pokopa Naslov Gaj pri Mariboru Država pokopa Slovenija Stara občina Sv. Križ pri Mariboru Vzrok smrti Ustreljen Nova občina Maribor Povzročitelj smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Spodnja štajerska Starost Zakonski stan samski Poklic (Soc-status) kmet Narodnost Slovenec Spol moški Upravna enota Maribor. Krajevni urad Kamnica. MKU Šober, I. 1945, št. 11. Vodnik po partizanskih poteh. 1978, str. 517. PAM. OK ZA VOJNO ŠKODO Maribor 1945-1946. šk.100, Ž 13302. Opombe Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 7.1.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Primer osebnega lista osebe, kjer so vse rubrike izpolnjene in jasne. Nejasnosti ni. 68 11l- ir. a S Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI J j PODATKI O SMRH Priimek fn ime Janietz Edith Vojni status Civilist Oče August Voj. enota, čin Mati Priimek matere Po domaČe Berta Datum smrti Kraj smrti 14,10.1944 Maribor Datum rojstva 29.4.1921 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Görlitz. Šlezlja Kraj pokopa Naslov Maribor Država pokopa Slovenija stara obilna Maribor Vzrok smrti Žrtev bombardiranja Nova občina Maribor PovzročtteiJ smrti Zavezniške vojaške enote Pokrajina Spodnja štajerska Starost Zakonski stan samski Poklic(Soc.status> ? Narodnost Nemec Spoi ženska Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve, MKU Maribor, okupacijska. 1944, št. 930. Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, MB, r\ov. 1944. Opombe Upravna enota Maribor: poklic: stenotipistka; starša sta živela v Görlitzu, tako, da predvidevam, da je žrtev samo službovala tu. Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 10.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Oseba je sicer umrla v Mariboru kot žrtev zavezniškega bombardiranja in tudi pred smrtjo prebivala v Mariboru, a glede na njeno osebno ime in priimek ter kraj rojstva se pojavlja vprašanje, ali je dejansko imela tu stalno bivališče, ali je prišla v Maribor kot del okupacijske uprave. Iz vira to ni razvidno. 69 ml ..i a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI PODATKI O SMRTI Priimek in ime Heimberger (Haimberger) Agnes Vojni status Civilist oee Franz Voj. enota, čin Mati Marie 14.10.1944 Datum smrti Priimek mater« Maribor Kraj smrti Po domače Datum rojstva 3.9.1920 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Rottenmann, Avstrija Kraj pokopa Naslov Maribor Država pokopa Slovenija Stara občina Maribor Vzrok smrti Žrtev bombardiranja Nova obe ina Maribor Povzročitelj smrti Zavezniške vojaške enote Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan samski Poklic(Soc.status) uradnik Narodnost Nemec Spot ženska i Viri Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve, MKU Maribor, okupacijska, 1944, št. 1017. Befehlsblatt der Bundesführung des Steirischen Heimatbundes, MB, nov. 1944. Totengedenkbuch der Deutsch-Unterste!rer, Graz 1970, Kreis Marburg. IIa 1. Stadt Marburg-Innere Bezirke, Zivilbevölkerung. : Opomb« ; ; i Upravna enota Maribor: poklic: Soziaistellenleiterin, kraj smrti: v istem delu Maribora kot Marie Hinterpichier; morda i je tuka] zgolj službovala. Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 14.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 NatisnM-a NTMARTA Primer osebe, rojene v Avstriji, živeče v Mariboru, a se postavlja vprašanje, ali je imela tu tudi stalno bivališče. Verjetno je tu zgolj službovala. 70 s.š I- .S-S ^^ a s Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek ir> ime Horvat Franc Vojni statue Nemška vojska oee Voj. enota, čin Rottwa chtmeister Mati Datum smrti 6.11.1944 Maribor Kraj smrti Po domače Datum rojstva 10.2.1912 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Kraj pokopa Naslov Država pokopa Slovenija Stara občina ■7 Vzrok smrti Žrtev bombardiranja Nova občina ■7 Povzročitelj smrti Zavezniške vojaške enote Pokrajina 7 Starost ZaKonskI stan ? PoklicfSoe.status) posestnik Narodnost ? Spol moški Viri Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve. MKU Maribor, okupacijska. 1944, št. 1143. Opomb« Ni podatkov o njegovem stalnem bivališču, tako da ga ni moč označiti kot preverjenega. Referent vnosa Datum zadnje spremembe Datum tis lean ja Natlsnii-a TADEJA N 17.8.2009 6.10.2009 NTMARTA JW Ciil-t ^ii^VHO^iXiV . N^ji^x^^j . _ • ----------------------- --------------^ bombardiranja, a ni v viru nikakršnih podatkov o kraju rojstva in stalnem naslovu, tako da se pojavlja dvom o tem, ali je oseba imela tu stalno bivališče. 71 .1.= I. IS £J S a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI | 1 PODATKI O SMRTI Priimek in ime Valiton Rene Vojni status 7 Oče Voj, enota, čin Moti Datum smrti 1.4.1945 Priimek matere Maribor Kraj smrti Po domaće Datum rojstva 15.11.191 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Brevilliers, Francija Kraj pokopa Naslov Na Ranci Država pokopa ? Stara občina Pesnica Vzrok smrti Žrtev bombardiranja Nova občina ? Povzročitelj smrti Zavezniške vojaške enote Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan poročen Poklic (Soc.status) poljski delavec Narodnost ? Spol moški upravna enota Maribor. Sektor za upravno-notranje zadeve. MKU Maribor, okupacijska, 1945, št. 568. Opombe Ni jasno, a!i je innel tu stalno bivališče. Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 25.8.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Nati»nii-a NTMARTA Ponoven primer osebe, rojene v Franciji, žrtve zavezniškega bombardiranja, ki naj bi sicer delal kot poljski delavec na Ranci, a se postavlja vprašanje, ali je imel tu tudi stalno bivališče in kakšen je bil dejansko njegov vojni status. Vir o tem ne pove nič. 72 Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI IH PODATKI O SMRTI Priimek in ime Čeh Adolf V i 1 Vojni status 7 Oče Adolf : VoJ. enota, čtn Mati Priimek matere Po domaČe Erna Erhart ! ! ! Datum smrti i 1 Kraj smrti 12.6.1945 Datum rojstva 14.6.1907 i Država smrti Slovenija Kraj rojstva Sv. Rupert v Slovenskih gorica i Kraj pokopa Naslov Studenci 1 Država pokopa Slovenija Stara občina Studenci i Vzrok smrti Pogrešan Nova občina Maribor 1 Povzročitelj smrti ? Pokrajina Spodnja Štajerska ! 1 Starost Zakonski stan poročen 1 1 Poklic (Soe.status) uradnik ! 5 Narodnost Slovenec Spol moški ! Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve, MMK Maribor-mesto, 1. 1948, str. 129, zap. 561 in Arhiv MMK Maribor. I. 1948, št. dokumenta 188/361. Opombe Upravna enota Maribor: Proglašen za mrtvega z odločbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. VI R 1109/48-3 z dne 2. 6. 1948. 12. 9. 1945 je dan, ki ga ni preživel. Referent vnoaa TADEJA Datum zadn]« spremembe 28.9.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Oseba je pogrešana, razglašena za mrtvega s sklepom sodišča, a viri ne povedo, v kakšnih okoliščinah je omenjena oseba pogrešana. 73 ..s £j s Kongresni trg 1 1000 Ljubljana il-r [ 2 I a Žrtve druge svetovne vojne 1 OSEBNI PODATKI j 1 PODATKI O SMRTI Priimek in Ime Tomše Karel Vojni status 7 Oče Karol Voj. enota, čin Mati Priimek matere Po domače Alojzija Postružnik Datum smrti Kraj smrti Datum rojstva 14.10.191 Država smrti ? Kra| rojstva Maribor Kraj pokopa Naslov Maribor Država pokopa 7 Stara občina Maribor Vzrok smrti Pogrešan Nova občina Maribor Povzročitelj smrti 7 Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan poročen Poklic (Soc.status) žandarmerijski narednik Narodnost Slovenec Spol moški Opombs Upravna enota Maribor Proglašen za mrtvega z odločbo Okraj, sodišča v Mariboru št. R 537/53-6 z dne 2. 3. 1950. 27. 2. 1950 je dan, ki ga ni preživel. Referent vnosa TADEJA N Datum zadnje spremembe 8.9.2009 Datum tiskanja 6.10.2009 Natisnii-a NTMARTA Ponoven primer pogrešane osebe. Naknadni vpis ne navaja, v kakšnih okoliščinah je oseba pogrešana. V mrliškem arhivu pa omenjene osebe ni bilo moč najti. 74 g r^ g S /J S Kongresni trg 1 1000 Ljubljana Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI I 1 PODATKI O SMRTI Priimek in fm« Volk (Vovk) Jože Vojni status ? Oče Jožef Voj. enota, čin Mati 'riimek matere Po domače Martina Pridnik Datum smrU 2.10.1942 Kraj smrti Maribor Datum rojstva 11.8.1908 Država smrti Slovenija Kraj rojstva Celovec Kraj pokopa Naslov Drlava pokopa Slovenija Stara občina 7 Vzrok smrti Talec - ustreljen ^ova občina Povzročitelj smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Spodnja Štajerska Starost Zakonski stan ? Poklic (Soc.3tatus) občinski nameščenec Narodnost Slovenec Spol moški Viri Upravna enota Maribor, Sektor za upravno-notranje zadeve, MKU Maribor, okupacijska, 1942, št. 1583. Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Založba Obzorja Maribor, 1978, str. 318 ARS 1, KUZOP, f. 17, m. 210: Žrtve ustreljene za časa okupacije v jetnišnici v MB, V1. Opombe ARS 1, KUZOP in UE MB: Stanujoč v Škocjanu pri Velikovcu na Koroškem. Referent vnosa Datum zadnje spremembe Datum tiskanja Matisnil-a TADEJA N 20.7.2009 6.10.2009 NTMARTA Oseba je v matični knjigi navedena kot živeča v Škocjanu pri Velikovcu (Avstrija), zato ostaja odprto vprašanje njenega stalnega bivališča, saj so v obravnavi le osebe s stalnim bivališčem na območju današnje Slovenije. 75 3 r: f.. J a Kongresni trg 1 1000 Ljubljana S Žrtve druge svetovne vojne OSEBNI PODATKI PODATKI O SMRTI Priimek In Ime Prezel/j/ Gabrijel I Vojni status Aktivist OF 0«e Franc VoJ. enota, čin Mati Katarina 1 30.10.1942 i Datum smrti Priimek matere I Celje I Kraj smrti Po domače i Datum rojstva 22.3.1910 1 Drtava smrti Slovenija Kraj rojstva Podmelj 1 Kraj pokopa Golovec, Celje Naslov Celje : Država pokopa Slovenija Stara občina Celje i Vzrok smrti Talec - ustreljen Nova občina Celje : Povzročitelj smrti Nemške (okupacijske) enote Pokrajina Spodnja Štajerska i Starost Zakonski stan poročen 1 Poklic (Soc.status) žični tkalec Narodnost Slovenec Spol moški Upravna enota Maribor. Sektor za u p ravno-notranje zadeve, MKU Maribor, okupacijska, 1941, št. 152. Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Založba Obzorja Maribor, 1978, str. 64 Pomniki NOB 1941-1945 v občini Celje, Muzej rev.Celje, CE 1990, st.16 ARSII.AFŽ, f. 769/d. Vestnik GO RK Slov., 26.8.1945, št.ll. str. 2 ARS I, KUZOP, f. 17, m. 210: Žrtve ustreljene za časa okupacije v jetnišnici v MB, P1. Popis žrtev 2. svetovne vojne, 1964, predal g. Adil Zulfikarpašić. Opombe Upravna enota Maribor: Ustreljen 30. 10. 1941 v Mariboru. Vestnik in MNZ Ce - pokopan v Gradcu, Avstrija. ARS I, KUZOP, MNZ Ce: Ustreljen 30.10.1941. Popis 1964: kraj roj.: Podmelec (Tolmin), ustreljen 1941 v Mariboru. MNZ Ce - rojen 20.3.1910 in tudi: ustreljen 28.10.1941, Maribor. Referent vnosa TADEJA N Datum sadnje spremembe 23.7.2009 Datum tfskanja 6.10.2009 Natisnil-a NTMARTA Oseba je v mrliški matični knjigi iz leta 1941 navedena kot ustreljena v Mariboru, ostali viri pa navajajo kot kraj smrti Celje. 76