LETNIK I. V LJUBLJANI, DECEMBRA 1934 ŠTEV. 4 KRONIKA KAJ NAM JE POMENIL GENERAL MAISTER KOT VOJAK DR. ANTON DOLAR Ko smo bili Slovenci še pod Avstrijo, ni bil naš odnos do vojaštva nikoli prisrčen. Vojaška služba je povedla našega fanta v popolnoma tuj svet, kjer so mu bili poveljniki tuji po srcu in po jeziku. Redki so bili častniki, ki so slovenski znali, kaj šele taki, ki so slovenski čutili, na prste pa si lahko naštel tiste, ki so si upali svoje slovenstvo tudi v javnosti poka zati. In med temi je bil naš Maister. Njega je bila usoda izbrala, da nam je ob prevratu rešil izmed štirih spornih mejnikov vsaj enega, Maribor, in da nam je začrtal severno mejo tako, da so vsaj v enem pasu naše narodne aspiracije zadovoljene. Ko je letos 26. julija na Uncu, kamor je zahajal na počitnice, nepričakovano preminul, je bil svojo hi storično misijo sicer že pred leti dovršil; zapustil pa je še bogato zakladnico nabranega gradiva, ki ga sam ni več utegnil do konca predelati in ki bo služilo kot glavni vir za zgodovino našega prevrata v Podravju. Kar nam je Maister ustvaril nesmrtnega, to je iz vršil kot vojak-narodnjak. Iz Kamnika, kjer se je rodil 29. marca 1874, je pri šel na gimnazijo v Kranj in nato v Ljubljano ter se živahno udeleževal omladinskega gibanja. Po dovr šenem šestem razredu je šel na Dunaj v domobransko kadetsko šolo, iz katere je bil 1. 1894. uvrščen v ljub ljanski domobranski polk. Ni važna za nas njegova vojaška kariera, pač pa je važno, da mu je njegov poklic razvil do izredne stopnje celo vrsto svojstveno vojaških lastnosti: neustrašenost, ki ne klone pred nobeno nevarnostjo, prisebnost, ki obvlada še tako nepričakovan položaj, borbenost, ki ne ljubi ovin- karskih kompromisov, iniciativnost, ki se ne boji osebne odgovornosti in organizatoričnost, ki strogo usmerja vsako delo. Nič manjšega pomena ni, da je služil skoro ves čas v Sloveniji, kjer je lahko ostal trdno povezan s svojim narodom in njegovo kulturo. V tem oziru je bil on nedosežen primer. Ni je bilo na gospodarskem, političnem in kulturnem polju vid nejše osebe, da bi se ne bil seznanil z njo. Bistro je zasledoval vse naše javno in zlasti literarno življenje, udejstvoval se kot pesnik, nabral kot bibliofil, ki mu ga med nami ni para, edinstveno knjižnico, ki je ni samo ljubil, marveč jo tudi pridno prebiral. V svetovni vojni je ostal zaradi bolehnosti v za ledju kot poveljnik dopolnilnega okroga v Celju in nato v Mariboru, že poleti 1917, tako piše v svojem poročilu, je slutil, da ni več daleč polom Avstrije, zato je pripravljal sebe in slovenske častnike na bo doči prevrat. Mariborski Nemci, ki so videli v njem svojega največjega nasprotnika, so ga tako dolgo to žili, da je bil od službe odstavljen ter prišel v Gradec v sodnijsko preiskavo, kjer je bil tri in pol meseca konfiniran. Po osebni intervenciji poslanca drja. A. Korošca pri cesarju Karlu je bil rehabilitiran ter se po lastnem prizadevanju in na našo veliko srečo vrnil zopet v svoj Maribor. Ob prevratu je bil major in na vrsti za podpolkovnika. * Avstrija si je svojo usodo zapečatila s tem, da je morala kot pogoj za premirje sprejeti Wilsonovo na čelo o samoodločbi narodov, s čimer so njeni Jugo slovani dobili možnost, da se odcepijo od nje in si ustvarijo lastno državo. To so storili z ustanovitvijo Narodnega Veča v Zagrebu (29. oktobra 1918), toda nova država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) ni imela točnih mej niti demarkacijske črte niti nevtral nega pasu. To je postalo usodno za štajersko in ko roško Podravje, kjer so se bili Nemci v zadnji dobi globoko zarili v naše strnjeno narodno ozemlje ter tvorili v mestih in večjih krajih nemške otoke, tako da sta oba naroda zahtevala to ozemlje zase in so imeli v Mariboru Nemci svoj Volksrat, Slovenci pa svoj Narodni svet. Maister je spoznal, kdor bo imel v odločilnem trenutku Maribor trdno v oblasti, temu prirodno pripade tudi vse Podravje in Slovenske go rice; vse bo odvisno od slučajne množine vojaštva, s katerim bi lahko on računal in od odpora mariborskih Nemcev ter njihovih zaveznikov. Tisti odločilni tre nutek je nastopil dne 1. novembra 1918, ko je sta- cijski poveljnik mesta Maribora sklical vse višje čast nike na posvetovanje, kaj bi bilo ukreniti, ko se bodo vojaki razsulih front vračali in razlili po Mariboru in okolici. In začel je citati svoje predloge. Maister je takoj videl, da slonijo vsi na preričanju, kakor da o avstrijski pripadnosti Maribora ni nobenega dvoma. Tedaj mu je šinila misel: zdaj je usoda Maribora v mojih rokah! Iz lastnega nagiba in svest si zgodovin ske odgovornosti je z gromkim glasom prekinil pred sedujočega polkovnika in izjavil, da prevzema v ime nu vlade SHS vrhovno vojaško poveljstvo nad Mari- barom in vsem slovenskim štajerjem, nato pa zagrozil z vojnim sodiščem vsakemu, kdor bi se drznil njemu upirati. Ta nepričakovani, odločni nastop je imel po poln uspeh: brigadir, polkovniki in podpolkovniki so se uklonili njemu, majorju. Nadaljnji dogodki tega velepomembnega dne so se podili s filmsko naglico. Svoje dejanje je sporočil ma riborskemu Narodnemu svetu in od njega zahteval, da ga imenuje za generala, ker je predvideval, da mu je ta šarža pri občevanju s tujimi častniki potrebna. Tako je postal Maister naš prvi pravi slovenski ge neral. S svojim »štajerskim obmejnim poveljstvom« se je preslil še ta dan v palačo okrajnega glavarstva, odkoder* je prvikrat zavihrala naša trobojnica. V melj- 262 KRONIKA ski vojašnici je dal trobiti alarm, pojasnil zbranim vojakom nastali položaj, pozval Slovence, naj vztra jajo pod orožjem, Nemcem pa dovolil, da smejo oditi domov. To so ti radi storili, žal da so se ob tej priliki tudi premnogi Slovenci izmuznili. Na podoben način se je po njegovih navodilih izvršila tudi v drugih vo jašnicah narodna ločitev, tako da je imel Maister Ma ribor že v rokah, ko se mu je še isti dan prijavil bri gadir Ullmann kot odposlanec graške Militarkom- mande, češ, da prihaja tukajšnjemu Volksratu na pomoč in da pride za njim cel madžarski polk. Ko pa je videl, da Maister ni več major, ampak general in da nesporno obvlada položaj, je s prvim vlakom odpotoval. Tudi o madžarskem polku ni bilo več sledu. Taka je bila bilanca tega edinega in za poznejše do godke odločilnega dne. Njegov pomen je bil tolik, da ga pravično ocenimo le tedaj, če se zamislimo v njegove posledice. Ko bi se bil Maister na oni seji samo za svojo osebo izjavil za SHS in morda zahteval ločitev vojaštva po narod nosti, bi to umevno storili tudi Nemci ter mu stopili nasproti enakopravno, samo v neprimernem večjem številu in v višjih šaržah. Ostali bi v Mariboru, ki bi imel dvojno vojaštvo, slovensko in nemško, kar bi ne moglo dolgo ostati brez medsebojnih sovražnosti. Tako pa je Maister čisto sam izvršil prevrat. Storil je to iniciativno, ker mu ni dal nihče niti povelja niti pobude, obenem revolucionarno, ko je proti vsej di sciplini prevzel poveljstvo nad višjimi ter iztrgal lep kos zemlje iz dotedanjega nemškega (graškega) ob močja in ga okupiral za Jugoslavijo. Njegov čin je bil skrajno tvegan: v Mariboru je bilo nemškega vo jaštva neprimerno več ko slovenskega, na nemški strani je stal precejšen del Maribora in ulica je bila skoro nemška. Maister je vedel, da je zmaga možna samo v slučaju, če je moralni faktor pri Slovencih tako visok, da odtehta številčno nemško premoč. In v to je Maister veroval; saj je znal svoje borce tako navdušiti, da se je lahko zanašal nanje. Izvedel je svoje dejanje mojstrsko — brez kaplje krvi. To pa zato, ker je bil vse do podrobnosti prej premislil in pripravil in ker je njegov imponujoči nastop že v kali zatrl vsako misel na upor in nazadnje, ker si je izbral pravi psihološki trenutek: samo nekaj ur pozneje in vse bi bilo izgubljeno. S tega širšega in višjega stališča nam vzrase njegovo dejanje v veličino. Glas o tako srečno izvršenem prevratu v Mariboru je sprožil po vsej domovini prekipevajoče veselje; Maistru pa je pridobil neomejeno avtoriteto. Postal je v tistih neurejenih prilikah de facto guverner se verne Slovenije, imel je vse vajeti v rokah, njegova beseda je odločala ne le v vojaških, marveč tudi v upravnih vprašanjih, njegov meč je visel kakor Da- moklejev nad tistimi, ki se ne bi izlepa udali. Pa je bilo to tudi potrebno. Kajti položaj v Mariboru je ostal še dolgo časa silno problematičen in je zahteval od Maistra daleč nadpoprečne razboritosti ter — je klenih živcev. Dobil je nad 90 grozilnih pisem, za ka tera pa se ni zmenil. Veliko bolj ga je skrbelo pičlo število slovenskih vojakov, ki so komaj zadoščali za naporno stražno službo, tako da jih je imel v mestu za vse slučaje na razpolago neverjetno majhno šte- 263 vilo v primeri s še ostalimi Nemci. Odleglo mu je, ko so ti (17 častnikov in 390 mož!) dne 3. novembra, točno kakor je v svojem prvem povelju ukazal, za pustili Maribor in pred odhodom še pred njim v do brem redu defilirali. Ko pa je število slovenskih vo jakov nadalje kopnelo, je dne 9. novembra izdal na lastno odgovornost mobilizacijsko povelje za svoje območje. To je bilo krika in nevolje v notranjosti de žele pri tistih merodajnih, ki so bili prepričani, da nam bo itak Wilson in neka mednarodna pravica vse dala in da bo Jugoslavija lahko živela brez vojaštva. Zato je Maister za svoje »krvave ukaze« dobil ukor. Mobilizacija pa mu je vendarle dala v nekaj dneh dovolj vojakov, da je dobil potrebno protiutež k na raščajoči nemški Schutzwehr (»zeleni gardi«), ki jo je bil 3. novembra v sili razmer moral Nemcem do voliti, pa je postajala vedno bolj objestna in skovala celo naklep, napraviti s pomočjo graških akademikov in pri Lipnici čakajočih nemških čet — puč. Toda zopet je general Maister svoje nasprotnike prehitel. Po vzorno pripravljenem in točno izvedenem načrtu so Maistrovi borci v noči na 23. november brez žrtev (edini žalostni incident je zakrivil prizadeti sam) iz vršili razorožitev in dokončno ukinitev teh nemških čet v Mariboru. Današnji 45. pešadijski puk, ki je nastal iz prvotnega »Mariborskega pešpolka«, si je izbral 23. november za praznik svoje krstne slave. Komaj je dobil Maister v Mariboru (po 23. nov.) nekoliko prostejše roke, je začel svojo drugo nalogo: zasedati našo severno mejo, to se pravi, pošiljati na že prej določene kraje vojaške posadke, že pred pre vratom je, kakor pripoveduje, izpraševal glasnike Majske deklaracije, kako si zamišljajo naše bodoče meje, pa je dobil odgovor: Za naše meje se nam ni bati, glavna stvar je, da Avstrija podleže, potem se nam bodo izpolnile maksimalne naše želje. Pokazalo pa se je, da je bil vojak Maister daljnovidne j ši in re alnejši kakor marsikateri poklicni politik. Držal se je načela: samo to, kar imaš trdno v rokah, je tvoje; obljube so besede, pisane v veter. Zato si je že v za četku 1918 začrtal v svojo specialko naše narodne meje, ne samo na štajerskem, marveč tudi za Prek- murje in Koroško. Zasedati je začel s špiljem, nato pa širil svojo črto na vzhod in zapad, ne da bi zadel ob znatnejši nemški odpor. V Gradcu so se njegovih uspehov zbali in dne 27. nov. je prišel kot službeni odposlanec graške Militarkommande polkovnik Ru dolf Passv, ki je Maistru pokazal pooblastilo, da se sme veljavno z njim dogovoriti o demarkacijski črti, katere jugoslovansko vojaštvo ne sme prekoračiti. Ze- dinila sta se na črto Radgona, Gornja Purkla, Ernovž, Ivnik, št. Pavel Grebinj, Krnski grad, Beljak, šmohor in sestavila redno pogodbo, ki bi naj stopila v veljavo opoldne 30. novembra. Vendar do tega ni prišlo. Naša Narodna vlada je to pogodbo zaradi dunajskega ugo vora ovrgla »iz višjih ozirov, ki nas silijo napram Av striji k popustljivosti«, in dovolila mu je zasesti samo štajersko mejo; vendar je Maister na svojo odgovor nost ukazal še zasedbo Velikovca, ki jo je imel Malgaj že pripravljeno. Neizmerna tragika je, da smo od naše Koroške mogli tako malo rešiti. Zdaj tarnati in očitati zamu- i* 264 KRONIKA jene prilike, nima pomena, čuditi pa se moramo ge neralu Maistru, kako pravilno je položaj presojal ter silil na zasedbo Koroške, toda v začetku zaradi po manjkanja vojaštva tega ni mogel storiti, pozneje pa ni smel. In tako je Malgaj s svojimi prostovoljci na lastno roko udaril v Mežiško dolino ter prodiral do Velikovca, vendar se je smatral pod Maistrovim po veljstvom, kateremu je pošiljal poročila in se ravnal po njegovih navodilih. Nemci pa so hitro opazili ne zadostnost zasedbenih čet, na tihem so od vseh strani nabrali Volksvvehr, ki je z veliko silo naše napadla ter jih v trdih bojih izrinila iz Koroške. Nato so med domačim prebivalstvom zabrisali vsako slovensko sled in ga tako zastrašili, da ameriški polkovnik Miles, ki ga je bil Wilson poslal po informacije v koroško obmejno ozemlje, ni videl takorekoč nobenih Sloven cev, čudil se je, ko je našel koroško ozemlje s Ce lovcem in Beljakom, kakor ga je naša delegacija v Parizu zahtevala, od nas nezasedeno, iz česar je skle pal, da mi sami ne mislimo resno na to ozemlje. Tako se je pojavil v Parizu, ki nam je bil v začetku povsem naklonjen, predlog, naj tvorijo mejo med Jugoslavijo in Avstrijo — Karavanke! Na bolje se je obrnil po ložaj šele 1919 po naši zmagoviti majski protiofenzivi, kjer je general Maister poveljeval labudskemu od redu ter prodrl do Sent Pavla; vzporedno z njim je general Smiljanič dosegel Gosposveto in Celovec. Vkljub temu se naša diplomatska pozicija v Parizu ni dala več popolnoma popraviti; edino, kar so nam dali, je bil plebiscit, ki so nam ga naložili za Celov- ško kotlino, katero so pa še v mnogih točkah v našo škodo prikrojili. In zopet je bil general Maister tisti iniciator, ki je, čim so bile vojaške operacije končane, ustanovil (2. julija 1919) v Velikovcu Narodni svet, najprej za Podjuno, nato pa za vse plebiscitno ozemlje. Namen mu je bil, gmotno in moralno pomagati koroškim Slo vencem, ki so po zadnjih vojnih dogodkih silno trpeli, in jih pripravljati za srečen izid plebiscita. Poleg svo jega vojaškega dela kot divizijski poveljnik je oprav ljal kot resnični (ne morda samo častni) predsednik posle Narodnega sveta, zasnoval široko razpredeno organizacijo, ji dal v polnem upoštevanju koroških posebnosti smer in vsebino in jo vodil skozi 15 me secev po valovju sedaj kipečega, sedaj umirajočega narodnega razpoloženja, dokler ga ni sovražna diplo macija tik pred plebiscitom, da bi ji ne motil njenih računov, spravila z njegovim vojaštvom vred iz Ko roške. In tako se je završila koroška tragedija; njene rane so ostale skeleče do danes. Mesec dni nato nas je zadel drug, še hujši udarec v Rapallu. Vse to je ge nerala Maistra, čegar energija je bila videti neizčrpna, upognilo. Leta 1923. je stopil bolehen v pokoj, pa tudi tedaj še ni miroval, ampak je kakor Cojz zbiral okoli sebe narodne delavce in mislil samo eno, kako bi našo severno mejo še trdneje priklenil k materi Jugosla viji. In pisal je zgodovino našega prevrata, ki mu je bil sam centralna oseba, pisal, dokler mu ni, junaku in pesniku, smrt iztrgala peresa iz rok.