ain odmevi Ris in bovški ovčerejci V Gozdarskem vestni 1m št. 7-8/2001 lahko prebe- remo članek z naslovom »Ris dela škodo bovškim ovčerejcem«. Kot raziskovalec in strokovnjak, ki se ukva!ja s problematiko risa, se z določenimi t:rilitvami v omenjenem p1ispevku ne strinjam in mislim, da zaslu- žijo dodatna pojasnila. Bralec, ki nekoliko slabše pozna problematiko, bo lahko med prebiranjem članka kaj hitro dobil napačno predstavo o življenjskih navadah risa. Zato sem originalni naslov članka pomensko nekoliko preoblikoval. Avtor opisuje 4 primere škode na drobnici v ogra- jenih pašnikih, v katerih je bilo pokončana skupaj 22 živali. Po značilnih poškodbah na kadavrihje bilo nes- porno ugotovljeno, daje povzročitelj ris. Takoj na tem mestu je potrebno omeniti, da so slovenski risi svoje- vrstna posebnost pri napadih na domačo živino. Kot raziskovalec sem vključen v mednarodna združenja strokovnjakov, ki se ukvarjajo s proučevanjem risa. Večkrat sem v takšnih krogih predstavil razmere v populaciji risa pri nas in med drugim tudi škode na domači živini zaradi risa. ln že kar nekajkrat se mi je zgodilo, da so me strokovnjaki iz dežel , v katerih je ris tudi stalno prisoten (Skandinavija, Švica, Poljska), začudeno spraševali, ati ris pri nas v enem napadu na živino pokonča tudi več živali. Evropska literatura in tudi praksa takšnih primerov praktično ne poznata, medtem ko naj bi naš slovenski ris kar večkrat na leto pokončal po tri, štiri, celo 12 ovc naenkrat. Praviloma namreč ris (tudi v ograjenih pašnikih) pokonča le eno samo žival, izjemoma dve al i celo tri, več pa praktično nikoli. Ne trdim, da takšni primeri niso mogoči, vsekakor pa niso pogosti in niso normalen vedenjski vzorec te živalske vrste. Pravilna je ugotovitev, da se ris zelo dobro prilagaja na prisotnost človeka in tudi domačih psov, a vseeno prisotnost človeka zanj predstavlja določeno nevarnost, ki se ji vsekakor skuša izogniti. Za razliko od pokončane divjadi, si pri pokončani domači živali praviloma po teši le najhujšo lakoto, nato pa si poskuša poiskati drug vir l1rane. Od tod tudi izvira zmotno mišljenje, da ris svojo žrtev samo zada vi, izpije kri, nato pa jo pusti. V pri- meru neuspešne ga lova se bo po nekaj dnevih ponovno vmil poiskati star plen, ki ga je med tem lastnik ovac že odstranil, kar pa je pogosto lahko povod, da si ris pos- treže z novo žrtvijo. Trditev je mogoče podkrepiti tudi s praktičnimi izkušnjami pri odlovu risov za teleme- trične raziskave pri nas in v tujini. Poskus odlova risa na svežem plenu, ki temelji na predpostavki, da se ris vraca k svojemu plenu, je na plenu ilivjadi dva do trikrat 448 uspešnejši kot poskus odlova na plenu domače živine. Glede na dejstvo, da se ris relativno dobro in hitro privadi na prisotnost človeka samo dnevna kontrola ograjene domače živine za preprečevanje škode ni dovolj. Ri sova vsakdanja aktivnost je največja zvečer, ko se zmrači ter zjutraj preden se zdani. Nočno zapira- nje živine v zaprt hlev ima torej z vidika zaščite domače živine svoj smisel, vendar pa tako kot vsi ostali zaščitni ukrepi za preprečevanje škod ni stoodstotno zanesljiv. Enako velja za ograje. Električni pastirji so učinkovita zaščita, pri tem pa je zelo pomembna višina ograje in nač in pletenja. Višina ograje naj vsaj za nekaj deset centimetrov presega veitikalno razdaljo od oči do tal pri odrasli živali (torej vsaj l m do 1,2 m). Ena sama žica električnega pastirja ni dovolj, saj bo ris v tem primeru zelo enostavno zlezel pod njo. Za učinkovi to zaščito se zato priporoča tri žice, ki so med seboj vsaj mestoma tudi vertikalno povezane. Ris je seveda spo- soben preplezati tudi takšno ograjo, aje škodnih pri- merov vseeno bistveno manj. Tudi v ograjenem prostoru ris praviloma pokonča samo eno žrtev. Od vseh treh velikih plenilcev je ris telesno najšibkejši, zato mora svoj plen v naravi zelo pogosto prepustiti telesno močnejšima medvedu in volku. Njegov plen koristijo tudi lisice, kune, jazbeci in druge živali. Ris svoj plen pogosto zakoplje in tako zmanjša možnost, da bi drug plenilec odkril ostanke plena. Iz istega razloga tudi nima izrazitega nagona, da bi si pri plenu delal zalogo. Zakaj praviloma pokonča eno samo žrtev, obstaja še en razlog. Ris je lovec na zalaz in svoje žrtve ne goni. Ponavadi žrtev počaka na prehodu ali pa se ji neslišno priplazi in skoči na njo. Če žrtev ne uspe ujeti v nekaj skokih, lov opusti, saj zaradi majhnega srca ni sposoben dolgoh·ajnega teka. Uspešnejši je pri lovu na posamične živali, torej smjad, saj se čredne živali združujejo ravno zaradi povečeva­ nja varnosti pred plenilci. Čreda že sama po sebi za risa predstavlja manjšo možnost za uspešen lov. Iz enakih razlogov ris nima posebnega interesa, da bi dirjal za živino v ograji in jo pobijal. Drugače pa je s pas jimi vrstami plenilcev, kamor sodita volk, in tudi domači pes. Volk živi in lovi v krdelu. Poleg tega je njegov način lova takšen, da žival goni, pri čemer iz črede skuša izločiti počasnejše ali šibkejše živali. Več pokončanih živali v enem poskusu lova ni nobena redkost. Pri volkovih se prva hranita vodeča samec in samica, vse ostale živali pa po hierarhiji nav- zdol. Več kot je hrane 11a razpolago, več živali se bo hranilo. Zato je za volka ali psa dirjanje za živino v ograji GozdV 59 (2001) 10 smiselno. Čeprav ovčerej ci neradi priznajo, je za škopo· na drobnici zelo pogosto kriv potepuški pes ali celo pes lastnika drobnice. Tudi sam imam videopoSJletke, ki so nastali, ko smo raziskovali podoben primer ponavljajo- čih se škod na ovcah. Kasneje se je izkazalo, da je za množične poboje ovc kriv lastnikov pes. Ne trdim, da takšen vzorec obnašanja, v katerem ris pokonča po več ovc naenkrat, ni možen. Vsekakor ni pogost in tudi ni normalen vedenjski vzorec te vrste, čeprav gre za škodo na domači živini. Ris ne razli- kuje domače živine od divjadi, on prepoznava samo svoj plen. Pri mladih, nedoraslih živalih ter pri živalih, ki jim je bila mati v senzibilnem obdobju prezgodaj odvzeta, vzorec plenjenja še ni izoblikovan oziroma odstopa od sicer značilnega za vrsto. Zato je število pokončanih živali v takšnih primerih lahko razl ično od običajnega, enako velja tudi za mesto ugriza, število ugrizov in ostale poškodbe na kadavru. Takšnim živa- lim pogosto pravimo problematične živali in jih je iz več razlogov bolje odstraniti. Pri analizi kadavrov, ki j ih je povzročila takšna žival, nastopi cela vrsta dodatnih problemov in samo strokovnjak z veliko praktičnimi izkušnjami je sposo- ben zanesljivo prepoznati povzročite lja pogina. Samo analiza kadavra ni dovolj. Cela vrsta ostalih koristnih informacij se namreč skriva v neposredni okolici karla- vra, na kar tudi naši izvedenci za škodo zelo pogosto pozabijo. Pri tem se mi odpira tudi vprašanje, koliko je v Sloveniji zares dovolj dobro usposobljenih ljudi za prepoznavanje vzroka nastanka škode na domači živini. Švica ima npr. razvit sistem usposabljanja kmetov, lovcev in cenilcev škod, ki skupaj z raziskovalci prak- tično analizirajo tudi do l OO primerov najdenih kadav- rov, tako na domači živini kot na divjadi. Tudi iz lastnih Stališča · :-- izkušenj lahko potrdim, daje površen pregled ostankov kadavra pri nas zelo pogost vzrok za napačno sklepanje o razlogih za pogin. Glede na navedeno se ne morem strinjati, da zapi- ranje živine čez noč ter ograjevanje živine ne odvrača zveri od napadov. Da je čreda v ograji lažji plen kot žival na prosti paši, se strinjam samo delno. Če ograja ni pravilno zasnovana, bo pleni.lec ravno tako prišel v ograjo in iz nje, ovco pa bo zadržala že ena sama napeta žična vrv. V tem primeru žival lahko postane celo bolj ranljiva kot na prosti paši. Praviloma pa naj bi dobra ograja učinkovito varovala ž.ivino pred napadi plenilcev. Ob vsem tem se sprašujem, koliko časa bo še trajalo slepomišenje s pospeševanjem reje drob- nice, odškodninami in strategijo upravljanja z velikimi zvenni na istem prostoru. Najlažje je rešiti problem po sistemu »pokončati baraba, pa ne bo več problemov«, a vsaj upam, da danes v Slovenij i ni več lastnika ovc, ki bi tako razmišljal. Vsak rejec drobnice se danes zaveda pomena prisotnosti zveri v okolju in tudi problemov, ki so s tem povezani, saj so sami neposredno priza- deti. Tako zelo radi se primerjamo z Evropo, pa tudi naši južni sosedje Hrvati so že začeli s pripravo plana upravljanja z risom. Strinjam se, da tako ograja, kot p1isotnost pastirja ali gradnja hleva, za kmeta predstav- lja strošek. Zato tam, kjer je škod, ki jih povzročajo zveri, malo, morda res ni smiselno graditi hlevov, spet drugje je morda res bolje odstraniti kakšnega risa, volka ali medveda. Vse pa je odvisno od tega, kje in do kakšne mere bomo priznali pravico bivanja tudi tem t.i. »problematičnim vrstam« in kje si bomo pravico bivanja pridržali samo zase in za našo dejavnost. Cvetko Staniša Asociacija Luzu lo sylvaticae-Piceetum V 9. številki 59. letnika Gozdarskega vestnika je na koncu svojega članka Živko Košir zapisal: >>Podobno bi lahko obravnaval tudi asociacij o Luzu/o sylvaticae-Piceetum, vendar je bila ta že ob prvi predstavitvi v Brixenu ( 1961) od samega Braun-Blanqueta kot piceetum odklonjena .<< Na zborovanju vzhodnoalpsko-dinarske sekcije Mednarodnega združenja za vedo o vegetaciji, ki je potekalo od 3. do 7. julija 1961 v Brixenu, je Maks Wraber - tedaj še provizomo - predstavil združbo Luzulo sylvaticae-Piceetum. Njegovo predavanje je bilo objavljeno na str. 33-38 Poročil/Mitteilungenl Comunicazioni/lzvještaji imenovane sekcije (Padova 1962), vključno z razpravo po predavanju. V razpravi je sodelovalo več prisotnih, med njimi tudi J. Braun-Blanquet. Ta je pripomnil (v slovenskem prevodu nemško povedanega in v Poročilih natisnjenega) naslednje: »Luzula sylvatica je razširjena v vseh Alpah; kot absolutno značilnico bi bilo treba najti kako vzhodnoalpsko vrsto.« Toliko in nič več. Te besede pa seveda ne pomenijo odklonitve združbe kot piceetum in zato v kontekstu Koširjevega članka niso relevantne. At memoria mimtitur. credo, nisi eam exerceas, aut etiam, si sis natura tardi01: To spoznanje je Ciceron leta 44 položil v usta Katona Starejšega (M. Tullius Cicero, Cato Maior de senectute, Banovinska zaloga šolskih knj ig in učil, Ljubljana 1940, str. 16). Tone Wraber GozdV 59 (2001) 10 449