121 Peter Kovačič Peršin REFORMACIJA V BENEDIKOVI ZGODOVINI KRŠČANSTVO NA SLOVENSKEM V LUČI VIROV Leta 2016 je pri celjski Mohorjevi družbi izšla obsežna monografija univ. prof. zgodovine dr. Metoda Benedika Krščanstvo na Slovenskem v luči virov. Naslov obljublja oris zgodovine krščanstva na Slovenskem, ki je v svoji celovitosti vsekakor eden osrednjih pojavov v naši narod- ni zgodovini, a delo prinaša pregled zgodovine katoliške Cerkve na Slovenskem, in sicer kot institucije, kar avtor dobro utemeljuje z naslo- nitvijo na vire. Ker je krščanstvo tudi na Slovenskem širši pojav kot ka- tolištvo, bi pričakovali, da bo v knjigi obravnavano za našo narodno in kulturno zgodovino eno ključnih gibanj, namreč protestantska reforma- cija iz 16. stol. in nato cerkvene skupnosti, izhajajoče iz nje, ki so živo pri- sotne tudi danes. To bi bilo v skladu z naslovom in v duhu ekumenizma, za kakršnega se je zavzel 2. vatikanski koncil. Korak v to smer je sicer napravil rimski simpozij o Primožu Trubarju, ki je potekal septembra 2008. v slovenskem rimskem zavodu Slovenik v organizaciji Slovenske teološke akademije v Rimu in Inštituta za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani. Simpozij je bil posvečen 500-letnici Trubarjevega rojstva in je bil po besedah Benedika nadgradnja simpozija ob 400-let- nici Trubarjeve smrti, ki ga je inštitut organiziral 1986. Namen zadnje- ga simpozija pojasni v Uvodni besedi Metod Benedik, kjer pove, da so Trubarja »obravnavali izključno pod teološkim vidikom, kar do zdaj še ni bilo izčrpno raziskano in ker ga bodo pod drugimi vidiki obdelovale številne ustanove«. Simpozij in njegov zbornik tako odražata tudi od- 122 ŠTUDIJSKI VEČERI nos sodobne slovenske katoliške teologije do protestantizma in s tem od- nos do reformiranih cerkva. Za vpogled v raven zbornika navajam stališče prof. teologije dr. Franceta Oražma iz njegovega referata Razlogi, ki so Trubarja prived- li v protestantizem, ki po mojem mnenju podaja reprezentativno in po- zitivno podobo protestantizma, kakršno zmore danes slovenska katoli- ška strokovna misel. V svojem povzetku referata zapiše: Trubar je rasel v okolju, ki ga je disponiralo za poznejše protestantstvo; zlasti v času svojega študija je zajadral v mišljenje, ki je pozneje vplivalo na odločitev v tisti smeri, ki so se dejansko izvršile. Nove nazore je Tru- bar prejemal prek svojega zelo sposobnega učitelja škofa Petra Bonoma, si- cer pa so bile versko-nravne razmere v tistih krajih, kamor je prišel Trubar kot mlad dušni pastir, med tedanjo duhovščino ponekod zelo nizke. Tudi Ljubljana je bila med Trubarjevim bivanjem obremenjena z marsičem ta- kim, kar je Trubarja potegnilo stran od katoliške Cerkve. Tako se je zna- šel v območju velikega gibanja, ki se je ob Lutru sprožilo z željo po prenovi Cerkve. Trubar, ki je bil zelo nadarjen in delaven, je vse delal iz velike ver- ske vneme in ljubezni do Slovencev, katerim je hotel ohraniti ‚pravo vero‘. Trubar je bil vse življenje globoko veren mož. Njegov kulturni načrt je v jed ru verski in zajema vse tisto, kar je prinašala evropska reformacija, da bi se razširila med ljudstvom. (Oražem 2009, 33) Oražem objektivno navede »nezdravo versko okolje« z nizko iz- obraženostjo in moralno ravnjo duhovščine, v katerem je Trubar odraš- čal in s katerim se je srečeval kot mlad duhovnik. Njegova opomba, da je med svojim študijem »zajadral v mišljenje«, ki ga je pripeljalo v pro- testantizem, zveni sicer nekoliko pejorativno. Tudi ni mogoče pritrdi- ti Oražmovi tezi, »da si temeljitega teološkega znanja in razgledanosti v letih študija ni pridobil, saj ga takrat šole tudi dajale niso«. Poudarja pa, da je »do globljega in širšega znanja teologije prišel […] s študijem pri svojem delu« (Oražem 2009, 31). Gotovo si je pridobil znanje, ki mu je bilo dostopno v času izobraževanja. Salzburška benediktinska šola je bila gotovo solidna pripravljalnica za študij teologije. V Trstu je pri škofu Bonomu dobil vrhunsko humanistično razgledanost, saj je škof 123 PETER KOVAČIČ PERŠIN svojim učencem ob latinskih klasikih in Svetem pismu razlagal tudi ide- je Erazma Rotterdamskega. Učenci so brali in komentirali Erazmova dela in ob tem razvili kritičnega duha do tedanje teologije in cerkvene prakse. Tu je seveda dobil ideje za reformo Cerkve in delno usvojil pro- testantske nazore. Tudi za dunajski študij teologije ni mogoče reči, da je bil pod ravnjo takratnega teološkega študija. Trubar je torej pridobil tudi za naš čas izjemno izobrazbo. Bil je poliglot. Poleg odličnega znan- ja nemščine, pa latinščine in italijanščine, do neke mere tudi grščine, je osvojil potrebno jezikoslovno znanje, da je bil sposoben iz ljudske govo- rice izoblikovati knjižni jezik, ki je do danes ostal podlaga knjižne slo- venščine. In če vzamemo njegovo teološko misel samo na sebi, brez do papeštva polemičnih vložkov in kritike cerkvene prakse, je primerlji- va s teološko mislijo slovenskih baročnih pridigarjev ali jo celo prese- ga. Daje pa Oražem pravično priznanje Trubarju s sklepno mislijo svo- jega rimskega referata: Trubar je ustvaril slovensko smer v evropskem reformacijskem giban- ju. Trubar ni samo utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in oče sloven- ske knjige, ampak tudi utemeljitelj slovenske teologije. Njegova teološka terminologija se je nadaljevala naprej v katoliški verski obnovi. (Oražem 2009, 33) Oražmove širine v obravnavanju Trubarja žal v Benedikovi zgodo- vini ne najdemo in ker gre očitno za učbenik cerkvene zgodovine na ljub ljanski teološki fakulteti, prav Benedikova obravnava protestantiz- ma določa bodoče katoliško razumevanje slovenske reformacije in od- nos katoliške duhovščine do slovenskih protestantskih cerkva. V tem pogledu se oddaljuje od rimskega zbornika in predvsem sodobnih eku- menskih stališč Katoliške cerkve. V svoji obsežni monografiji Krščanstvo na Slovenskem v luči virov, ki jo je na 669 straneh objavil leta 2016 pri Mohorjevi družbi, Benedik reformaciji namenja malo prostora. Dotakne se je obrobno v poglav- ju »Iz reformacije v katoliško prenovo«, in sicer v kratkem podpoglavju »Protestantska reformacija« (na desetih straneh), ki mu doda ekskurz »Primož Trubar – smoter njegovega življenja« (na treh straneh). To kaže, 124 ŠTUDIJSKI VEČERI da slovensko reformacijo jemlje za obroben pojav zgodovine krščanstva na Slovenskem, tako pa tudi protestantizem v celoti, čeprav ta v svojih mnogih različicah predstavlja danes najprodornejšo smer krščanstva. Kolikor sploh obravnava protestantizem, ga s stališča apologije kato- lištva. Tako ne presega tradicionalnega katoliškega cerkvenega zgodovi- nopisja, ki ga je Hans Küng označil za zgodovino zamolčevanja. Zato v monografiji tudi ni zaslediti objektivne in kritične analize tistih idej ter delovanja katolicizma, ki so se negativno odrazila v slovenski zgodovi- ni. V tem pogledu je Benedikova Zgodovina pristranska, ker preprosto spregleda vse, kar bi pomenilo kritiko katoliške Cerkve. Za primer navajam avtorjevo oceno obdobja pokristjanjevanja, ki je na Slovenskem umeščeno v konstantinsko karolinško vizijo držav- ne Cerkve. Pričakovali bi, da bo kritično osvetlil vsaj za našo zgodovi- no usodno simbiozo Cerkve in fevdalne države, ki je vršila tudi nasil- no pokristjanjevanje z uveljavljanjem vladajočega družbenega sistema. Danes bi ta model inkulturacije cerkve v družbo imenovali državna Cerkev in ideologijo, ki jo uveljavlja, integrizem. Katoliški integrizem pa je dajal pečat slovenskemu katolicizmu skozi vso zgodovino, izrazito v dobi protireformacije, in je kulminiral v 19. stoletju ter v prvi polovici 20. stoletja razvil militantno politizacijo, kar je sopovzročilo usodno brato- morje med drugo svetovno vojno. Kritike te temeljne strukturiranosti Katoliške cerkve na Slovenskem v Benedikovem delu ni zaslediti niti ni omenjen negativen vpliv konstantinske cerkvenosti na samo verodostoj- nost krščanstva in zato ni izpostavljeno dejstvo, da je prav katoliški in- tegrizem odločilni vzrok za razkristjanjenost tudi slovenske družbe. To kaže, da slovenski katolicizem še danes ostaja ujet v model katoliškega integrizma, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je obdobje razsvetljen- stva v knjigi obravnavano povsem enostransko. Benedik opozori le na »razsvetljeno državno cerkvenstvo«, ki je uvajalo reforme, ki so omeje- vale avtonomijo Cerkve. To enostransko prikazovanje razsvetljenstva, ki je vzpostavljal racionalistično paradigmo kot nov civilizacijski temelj in s tem dal veljavo znanosti ter svobodo osebnemu mišljenju, ima seveda namen prikazati razsvetljenstvo samo v negativni luči. Slovenska katoli- ška ideologija razsvetljenstvo še vedno negativno ocenjuje kot ključni iz- 125 PETER KOVAČIČ PERŠIN vor sekularizacije in razkristjanjenja, kar je povsem neobjektivno. Tako stališče izhaja iz ideologije katoliškega integrizma, ki pa samo umevno sprejema karolinško državno cerkvenost kot pozitivno, ker je dajala pri- mat cerkveni oblasti, čeprav je ta podpirala nasilno pokristjan jevanje. Obe stališči sta v enakem nasprotju z naukom 2. vatikanskega koncila, ki v Konstituciji o Cerkvi v sodobnem svetu izrecno poudarja: »Državna skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni in avtonomni« (GS, 76,3). Nobene razlike namreč ni v načelu v tem, da si bodisi Cerkev bodisi država lasti oblast nad avtonomnim področjem druge in ob tem jemlje človeka kot sredstvo svoje uporabe. Benedikovo zmanjševanje pomena protestantizma za slovenstvo je opazno že iz dejstva, da avtor reformacijo umešča v skupno poglavje Iz reformacije v katoliško prenovo. Benedik pravilno poudari, da »je krizo cerkvenega in verskega življenja na Slovenskem v 15. stoletju treba jema- ti in razumeti v širših okvirih celotne tedanje Cerkve«. Na reformaci- jo gleda kot na eno vejo »na razraščenem drevesu reforme, ki je skušala Cerkev po eni strani vrniti k prvotnim virom in jo po drugi strani iz- trgati iz srednjeveške miselnosti in prakse ter jo približati čutenju člove- ka novega časa«. In nadaljuje, da »moramo tudi protireformacijo in ka- toliško prenovo razumeti le v širših okvirih cerkvenopolitičnih dogajanj v 16. stoletju ter vsestranske prenove in poglabljanja verskega življen ja v celotni Cerkvi po Tridentinskem koncilu«. Benedik je sicer glede na sta- ro cerkveno zgodovinopisje inovativen pri stališču, da protireformacija in katoliška prenova izhajata iz reformacije kot zgodo- vinske označitve dogajanja, ki je privedlo do protestantske cerkvene in verske ločitve (Benedik 2016, 295). Toda nikjer izrecno ne izpostavi odločilnega dejstva, da je bila loči- tev predvsem posledica okostenele fevdalne strukture rimske Cerkve in dogmatične ozkosti, pa zablod katoliške cerkvene prakse s proda- jo odpustkov, kar je bil osnovni vzrok Luthrovega upora praksi rimske Cerkve. Tu ni šlo le za odpor do finančnega izkoriščanja vernikov, am- pak tudi za povsem protievangeljsko interpretacijo vprašanja odpuščan- ja in odrešenja, saj je odkupovanje grehov v svojem bistvu paganistična 126 ŠTUDIJSKI VEČERI religiozna praksa, da se namreč z materialnimi sredstvi odkupiš božan- stvu za svoje nemoralno ravnanje. Benedik se pri prikazu reformacije osredotoči izključno na Luthra in Trubarja, kar je za celovito razumevanje slovenskega protestantizma preozko. Reformacijo sicer umešča v najširši okvir srednjeveških pre- noviteljskih gibanj oziroma reform Cerkve, a zelo pavšalno in tudi ne- točno. Povsem spregleda prvega evropskega predhodnika reformacije, angleškega teologa iz 14. stoletja Johna Wycliffa, našteva pa velike oseb- nosti srednjeveške Cerkve, ne da bi označil, v čem so bili reformator- ji oziroma njihovi predhodniki. Najprej našteje Bernarda iz Clairvauxa (12. stol.), ustanovitelja cistercijanskega reda. Kot pobudnika 2. križar- ske vojne ga nikakor ni mogoče šteti med prenovitelje Cerkve. Frančišek Asiški (12.–13. stol.) je bil vsekakor velik duhovni reformator Cerkve, ki z udejanjanjem življenja po evangeliju z izrazitim uboštvom predstav- lja močan poziv proti bogatenju Cerkve. Za predhodnika reformaci- je našteje Jana Husa, češkega reformatorja, ki je bil obsojen na konci- lu v Konstanci in zažgan na grmadi, in italijanskega dominikanskega pridigarja Savonarolo, ki je nastopal zoper papeške odpustke, nemoral- no življenje duhovščine in aristokracije, a je kot izrazit fundamentalist kritiziral tudi renesanso in njeno umetnost. Obsojen je bil kot heretik, obešen in sežgan na grmadi v Milanu (1489). Toda samo navajanje t. i. predhod nikov reformacije, ne da bi vsaj omenil, v čem je njihov pomen za reformo Cerkve, je nezadostno tako za raven strokovnosti monografi- je, predvsem pa za bralca, če zgodovinskih dejstev ne pozna. Kar zadeva slovenski protestantizem, se avtor posveti le Trubarju, Krelja, Dalmatina in Bohoriča omenja le enciklopedično, drugih vplivnih slovenskih pro- testantov in njihovega delovanja pa ne. Osredotočimo se torej na prikaz Primoža Trubarja (1508–1586), in sicer na njegovo reformacijsko misel, saj o Trubarjevem življenju piše avtor enciklopedijsko kratko, iz česar bi pričakovali, da se bo posvetil analizi njegove osebnosti, delovanja, teologije in pogledov na tedanjo slovensko danost. Trubarjevo osebnost in delo oriše skrajno skrčeno ter pove nekaj malega o organiziranju protestantske Cerkve na Slovenskem. Poudari, da iz Trubarjevih 127 PETER KOVAČIČ PERŠIN besed nedvomno izhaja, da mu je bil prvi namen in cilj njegovega življen- ja oznanjati ‚pravo staro krščansko vero‘ v smislu luteranstva, in drugič, da tega svojega delovanja nikakor ni omejeval zgolj na slovensko ljudstvo, ampak je želel širiti to vero ‚noter do Carigrada‘ (Benedik 2016, 301). Pričakovali bi pojasnilo, kako avtor monografije razume pravo krščan- sko vero v smislu luteranstva. Nato vsaj pojasnilo, da je želel pridobiti za krščanstvo ali vsaj za pozitiven odnos do krščanske vere balkanske musli mane predvsem zato, da ne bi več napadali slovenskih dežel in osta le zahodne Evrope. Ob njegovem slovstvenem delu pa se omeji na pripombo, da je začetnik slovenske knjige, a da mu je bilo slovstveno de- lovanje le sredstvo za oznanjanje prave vere. Poudari pa za današnji čas aktualno miselnost o medijski učinkovitosti pisane besede, češ da se je Trubar »dobro zavedal izrednega pomena nove iznajdbe tiska, ki je bil takrat že krepko na pohodu«. Konkretno: Trubar je bil prepričan, da bo njegovo oznanjevanje dolgoročno uspeš- nejše, če bo ljudem dal v roke knjigo, v prvi vrsti Sveto pismo in njegovo razlago. (Benedik 2016, 301) Nato našteje vse Trubarjeve knjige, originalne in prevode, torej šest- indvajset tiskov. Na koncu prikaza o Trubarju avtor objavi kar obširen izvleček iz po- svetila k Evangeliju svetega Matevža iz leta 1555, kjer Trubar pojasnjuje, zakaj se je odločil za izbrani govor kranjske slovenščine, namreč da ga bodo lahko razumeli vsi Slovenci: Kranjci, Korošci, Štajerci, Dolenjci, Bezjaki, Kraševci, Istrani. Nadalje pojasnjuje, da je prevajal iz grškega izvirnika s pomočjo prevoda Erazma Rotterdamskega. S tem navedkom Benedik vnaprej ovrže tezo o Trubarjevem nenačrtnem kulturnem in narodnostnem delovanju. Tudi ne omeni Trubarjevega protestantske- ga pojmovanja Cerkve, ki ga Trubar izpostavi v navedenem posvetilu: Zakaj od te prave stare krščanske cerkve oli gmajne, katera tiga sujga praviga pastirja Jezusa Kristusa, sinu božjega, štimo posluša, to vero inu ta leben po vuki tih prerokov inu jogrov pela inu drži, se mi ne hočemo z obeno ričjo nihdar ločiti. (Benedik 2016, 303) 128 ŠTUDIJSKI VEČERI Ker je avtor monografije navedel prav ta ključni protestantski teološki nauk o Cerkvi, bi bilo umestno, da tudi pojasni, da gre za temeljni raz- loček od katoliške ekleziologije. V nasprotju z rimsko Cerkvijo, ki je za- snovana na osnovi rimske pravne in državne ureditve, torej je v ospred- ju njena hierarhična struktura, kar je razvidno tudi iz same Benedikove cerkvene zgodovine, je protestantizem poudarjal, da je Cerkev skup- nost (gmajna) verujočih v besedo Svetega pisma, ki priznava za edine- ga svojega pastirja Jezusa Kristusa, ne pa cerkvene hierarhije in papeža. Ta teološki nazor o Cerkvi je bil vse do sodobnih katoliških ekumen- skih stališč kamen spotike (glej: Skupna izjava glede nauka o opravičen- ju iz leta 1999 in slični ekumenski dokumenti) in eden od razlogov, da je Katoliška cerkev protestantske cerkve vztrajno označevala za odpad- niške in krivoverske. Podpoglavje o protestantski reformaciji Benedik zaključi z ekskur- zom o smotru Trubarjevega življenja. Trubarja pozitivno označi za moža, »ki se je tako vidno kot le malokdo vpisal v zgodovino sloven- skega naroda in ki je s svojo izredno učinkovito dejavnostjo ne le po- segel, ampak tudi usmerjal dve temeljni polji narodovega življenja, namreč njegovo vero in kulturo«, a je vedno znova doživljal usodo, ki jo je Ivan Cankar ob 400-letnici Trubarjevega rojstva označil kot zakupniško: Tisti, ki ne vedo ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega antikle- rikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekaj slišali o reformaciji na Sloven- skem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edino le sovražiti. (Be- nedik 2016, 305) Benedik pokomentira Cankarjevo misel, da so različni pisci »Trubarja skušali narediti za prvoborca te ali one ideologije«. Javoršek da ga je v knjigi Primož Trubar imenoval »prvi pravi pravcati slovensko kultur- ni aktivist«, Jožko Humar pa ga je v svojem delu Primož Trubar rodo- ljub ilirski imenoval »velikan slovenske politične misli in akcije«. In poudari, da je vsakoletna proslava dneva reformacije »dobro došla pri- ložnost za napade na katoliško Cerkev.« (Benedik 2016, 305–6) S temi pripombami se avtor spusti na raven agitacijskega govora in s tem iz- 129 PETER KOVAČIČ PERŠIN niči strokovnost svoje analize slovenske reformacije. Od strokovno orietiranega zgodovinarja bi pač pričakovali, da ostaja v okviru stro- kovnega diskurza in ne zapada v ideološki žurnalizem, ki je sicer da- nes prevladujoč. Glede na naslov ekskurza bi pričakovali, da bo avtor osrednjo po- zornost posvetil Trubarjevi protestantski teološki misli. A v nadalje- vanju izpostavi le osnovno namero Trubarjevega delovanja, »da bi člo- vek mogel spoznati pravo resnico o Bogu, obenem naj bi spoznaval tudi sam sebe ter način in namen svojega življenja«. Poudari še, da je v Trubarjevih spisih »navzoča osrednja protestantska misel, namreč so- teriološko pojmovanje odnosa med Bogom in človekom«. A avtor mo- nografije ne razloži te osrednje teze protestantske teologije, da je zveli- čanje iz vere in nezaslužena milost (sola fide, sola gratia). Sicer poudari, da je bil Trubar »človek globoke vere« (Benedik 2016, 307). Tako celovi- te podobe o Trubarju in njegovem delu ne poda. Ostaja pri orisu, ki ne preseže tradicionalno nenaklonjenega pogleda na slovensko reformaci- jo in pade celo na raven ideološkega govora. K Benedikovi osvetlitvi Trubarja in reformacije le par pripomb. Iz Trubarjevih uvodov od Katekizma (1555) do Cerkovne ordninge (1564) je razvidno, da ga je v enaki meri kot verska vnema vodila tudi želja po kultiviranju slovenskega ljudstva, predvsem da mu oblikuje enot- ni knjižni jezik. Zaradi tega je bil mogoč prevod in natis celotnega sve- tega pisma. Natis Dalmatinove Biblije so namreč finančno podprli de- želni zbori Kranjske, Koroške in Štajerske. Tako je jezik Dalmatinove Biblije ostal na celotnem slovenskem prostoru knjižna norma slovenšči- ne vse do Japljevega prevoda Svetega pisma, torej dve stoletji. Enako je iz Trubarjevih uvodov v njegova dela razvidno, da je imel jasno zavest o enotnosti slovenskega ljudstva in njegovem poselitvenem prostoru, saj ga je imenoval Slovenci in našteval vse dežele, kjer so živeli. Prav nje- govo določitev narodnega prostora je izpostavil tudi prvi slovenski po- litični program, Program zedinjene Slovenije iz leta 1848. Torej je imelo Trubarjevo delo tristoleten vpliv tudi na politično dozorevanje sloven- skega naroda, ne zgolj slovstveno in kulturno. V svojem cerkvenem redu pa je Trubar postavil tudi načrt za izobraževanje slovenskega ljudstva od 130 ŠTUDIJSKI VEČERI široke mreže osnovnih šol do visokošolske ustanove in ureditev cerk- venega življenja »cerkve slovenskega jezika«. Prav ta definicija pa kaže, da je Trubar hotel organizirati cerkev, ki ne bo samo skupnost verujo- čih, ki Boga častijo v skupnem in samosvojem jeziku, ampak tudi prva organizacijska oblika skupnosti Slovencev. V naslednjem ekskurzu pod naslovom »Vzroki za neuspeh protestan- tizma« Benedik citira odlomek iz knjige Duhovna zgodovina Slovencev prof. Janka Kosa. S tem odlomkom je verjetno želel podkrepiti svojo tezo o katoliškem »soočenju s protestantizmom«, kakor Benedik opre- deli protireformacijo, ki da je predstavljala edino civilizacijsko perspek- tivo za Slovence. Kos tu zagovarja tezo, da so Trubar in protestanti »imeli pred očmi samo verski pomen svoje dejavnosti« in ne namena oblikova- ti Slovence v poseben narod, da so sicer »oblikovali prvo elito slovenske- ga rodu in jezika«, a so se »izobrazili v tujem okolju, vendar so se vrnili in v domačem okolju postali tisto, kar so dejansko bili – prva sloven- ska elita. Reformacijo so podpirali predvsem nemško govoreči plemi- či in meščani.« Priznava, da je v mestih obstajal tudi slovenski mestni sloj, ki je povzročal »razcep nekdanje homogene enote, s tem pa razli- ko med ljudstvom in nečim, kar bi ga kot višja enota presegalo. To bi bil seveda narod.« (Kos v Benedik 2016, 340) Ker želi na vsak način po- udariti, da protestantizem ni bil prva stopnja k razvoju Slovencev v na- rod in da se je razširjal po zaslugi nemškega prebivalstva, zato bi nujno vodil h germanizaciji slovenskega ljudstva, je smiselno dati nekaj pri- pomb. Zgodovinsko dejstvo je, da je plemstvo slovenskih dežel govorilo tudi jezik domačega ljudstva, kot državniški sloj seveda nemščino, kot jezik takratne civilizacije in izobraževanja pa latinščino. Nasprotno je res, da je prav protestantsko slovensko slovstvo pospeševalo tudi učen- je knjižne slovenščine med plemstvom in s tem širilo kulturni ter civi- lizacijski prostor slovenščine. Kos sicer mora priznati, da je sloj sloven- sko govorečih meščanov sprožil proces formiranja Slovencev v narod, kakršen je bil mogoč v pogojih poznega fevdalizma pri narodih, ki niso imeli svoje vladarske hiše. Tudi za Nemce tedanjega časa ni mogoče reči, da so bili narod v novoveškem pomenu. Toda prav Lutrov nemški knjiž ni jezik je ta proces sprožil, čeprav so se v času tridesetletne vojne 131 PETER KOVAČIČ PERŠIN povsem razdelili med protestantske in katoliške dežele. Podoben pro- ces se je npr. v Italiji začel stoletja prej zaradi večje civilizacijske razvi- tosti, in sicer z Dantejevim literarnim jezikom in njegovo književnost- jo, ki je formirala Italijane v enoten narod. Enak proces kot Dante ali Luther je pri nas sprožil Trubar in drugi protestantski pisci, izrazito tudi Dalmatin s prevodom celotne Biblije in Bohorič s prvo slovnico sloven- skega jezika. Trubar je, kot že rečeno, tudi opredelil naselitveni prostor Slovencev in jih – pripadnike različnih dežel – poimenoval s skupnim imenom Slovenci, kar je postala označitev za pripadnike naroda, kakor to ime uporablja že protireformacijski škof Hren: »naš slovenski narod«, »naš slovenski jezik« (po Benedik 2016, 338). Našteta dejstva kažejo, da so slovenski protestanti zavestno gradili kulturno raven Slovencev in njihovo narodno zavedanje. Dejstvo je, da je Trubar ljudstvo dežel, ki jih vsakič znova našteva, imenoval Slovenci in njihov jezik slovenski, kar ni mogoče razumeti drugače kot posebno etnijo s samosvojo kulturo, jezikom in poselitvenim območjem, kar pa so elementi romantične definicije naroda: Boden, Blut, Kultur. Kos kljub tem dejstvom ponavlja staro tezo katoliškega zgodovinopisja: »Vendar so bili (protestanti) daleč od tega, da bi Slovence razumeli kot nastavek za tvorbo posebnega, samostojnega naroda.« (Kos v Benedik 2016, 340) Je tedaj mogoče razumeti Kosovo vztrajno zanikanje protestantske druž- beno kulturne akcije drugače, kot da hoče zmanjševati pomen sloven- ske reformacije? Da hoče Kos utrditi odklonilno stališče do slovenske reformacije, sledi tudi iz trditve: Protestantizem med Slovenci je bil na neuspeh obsojen že vnaprej. Se- veda bi bil uspešen, če bi ga lahko plemiška gospoda, ki mu je bila glavni podpornik, uvajala med Slovence tudi s silo, kot se je to dogajalo v sever- nonemških deželah. […] Da je plemstvo tudi na Slovenskem poskušalo na podobno širiti protestantizem, kažejo mnogi primeri agresivnosti in pri- laščanja cerkva, župnijskih opravil in pravic, ki niso bili manj agresivni od poznejših dejanj protireformacije. (Kos v Benedik 2016, 341) Prav slednjo Kosovo trditev pa spodbijajo rezultati in posledice ka- toliške protireformacije, ki je bila totalno nasilna za razliko od pro- 132 ŠTUDIJSKI VEČERI testantske verske akcije, ki ni sežigala katoliških knjig, ni rušila kato- liških cerkva, le uporabila jih je, ni nasilno izganjala katoličanov, ni nastopala z oboroženo silo pri svojem pridobivanju vernikov in končno ni morila, kar vse je počela katoliška restavracija, ki je svoje delo za- pečatila s sežigom Petra Kupljenika na grmadi, in sicer v Rimu 1595. Reformacijske komisije pa so z vojaškim nasiljem vršile rekatolizaci- jo, porušile protestantske verske objekte, pregnale v tujino dobršen del plemstva in meščanstva iz slovenskih dežel, kar je pomenilo tudi sloj izobraženstva, ukinile šole, uničile domala ves protestantski knjižni fond, z izjemo Dalmatinove Biblije, kar vse je zavrlo razvoj Slovencev v narod z jasno kulturno in politično zavestjo. Dejstvo, da je ljubljanski škof Hren izprosil dovoljenje za rabo Dalmatinove Biblije v pastoralne in bogoslužne namene, seveda pod pogojem, da so bili listi z uvodom iztrgani, da ne bi širili protestantske teološke misli, pa dokazuje, da je protestantizem s svojo akcijo uvajanja slovenske besede v cerkveno bo- goslužje pustil tako globoke sledi v ljudstvu, da si katoliške restav racije ni bilo mogoče zamisliti brez ohranitve slovenskega jezika vsaj v pa- storalne in bogoslužne namene. Kljub agresivnemu zatrtju protestan- tizma pa dovolj zgodovinsko izpričanih dejstev dokazuje, da je prote- stantska vera tako med plemstvom kot med ljudstvom podtalno živela naprej. Da bi vse to zanikal in ublažil razsežnosti nasilne rekatolizaci- je, si Kos dovoli današnji ideološki razklanosti Slovencev všečno poli- tiziranje: »Slovenski protestantski eksodus okoli leta 1600 ne po obse- gu ne po pomenu ni bil enak katoliškemu eksodusu leta 1945.« (Kos v Benedik 2016, 342) – Sapienti sat. Sklepna misel Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ki jo poda s Kosovo trditvijo, da bi zmaga protestantizma v naših deželah po spešila germanizacijo, je tradicionalna teza katoliškega zgodovinopis- ja, ki pa nima opore v zgodovinskih dejstvih. Prav tako ne trditev: »Dejstvo je, da se je z izgonom protestantskih plemičev in meščanov, ki so bili večidel nemškega rodu, delež nemško govorečih na Kranjskem, pa tudi na Koroškem in Štajerskem zmanjšal, kar za nadaljnjo usodo Sloven- cev ni bilo brez posledic. Protireformacija ni preprečila razvoja Slovencev v narod, ampak mu je celo olajšala pot.« (Benedik 2016, 342) 133 PETER KOVAČIČ PERŠIN Dejstva govore nasprotno. Duh, ki veje iz Benedikovega prikaza slovenskega protestantizma, ne blaži tradicionalne katoliške netolerantnosti in ne sledi smernicam da- našnjega katoliškega ekumenizma, če upoštevamo samo zadnji ekumen- ski dokument, Od konflikta do skupnosti, ki je obeležil 500-letnico pro- testantizma leta 2017. Opisuje namreč zgodovino Cerkve izključno kot institucije, in sicer v okviru pojmovanja konstantinske cerkve, se pravi državne religije, ki se na Slovenskem skuša uveljavljati kot model katoli- škega integrizma tudi danes. Če je s čim 2. vatikanski koncil dokončno obračunal, je s tem konceptom. Zato avtor obravnavane monografije ne more uvideti, da je bilo Trubarjevo razumevanje Cerkve kot skupnosti božjega ljudstva – gmajne – za stoletja pred katoliškim razumevanjem Cerkve. Morda zato pri svojem opisu reformacije ni izpostavil te kon- cepcije Cerkve, ki je po 2. vatikanskem koncilu poudarjeno naglaševa- na. Cerkev kot skupnost božjega ljudstva je pri sodobni katoliški pasto- ralni praksi in teološki doktrini v ospredju. A očitno na Slovenskem še vedno v zaostajanju. Benediku morda ne gre pripisovati toliko osebne strokovne pomanjklji vosti, pač pa ideološko obzorje katoliškega integrizma, v ka- terega slovenski katolicizem žal ostaja zasidran. Za resen znanstveni prikaz to seveda ni sprejemljivo. Podobno enostranski in tendenciozen je tudi prikaz slovenskega narodnoosvobodilnega boja in vloge krščan- skih socialistov ter številnih duhovnikov (posebno na Primorskem) v njem. Avtor zato žal ne more razumeti dejstva, da lahko v dobi sekula- rizacije krščanstvo nagovori sodobnega človeka le kot eksistencialna du- hovno-etična izbira in pot, in ne kot hierarhična institucija. In da lah- ko krščan stvo nagovori današnji svet le kot enovit zgodovinski pojav z vsemi svojimi različnimi konfesionalnimi in bogoslužnimi oblikami ter različnim ustrojem svoje cerkvenosti. V tej širini, ki slovenskem katoli- štvu manjka, je iskati tudi vzrok, zakaj se na svetu protestantske oblike krščanstva danes širijo hitreje kot katoliške. 134 ŠTUDIJSKI VEČERI viri in literatura Benedik, Metod. 2016. Krščanstvo na Slovenskem v luči virov. Celje: Celjska Mohorje- va družba. GS = RKC. (1965) 1980. Gaudium et spes. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu. Ljubljana: Koncilski odloki. Od konflikta do skupnosti: Skupno luteransko-katoliško obeleževanje reformacije leta 2017; Poročilo Luteransko-rimskokatoliške komisije za edinost (Cerkveni doku- menti, 150). (2013) 2016. Ljubljana: Družina. Oražem, France. 2009. »Razlogi, ki so Trubarja privedli v protestantizem.« V Primož Trubar: konferenčni zbornik (Simpoziji v Rimu 26, Trubarjev simpozij), ur. Edo Škulj, 23–33. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Rim: Slovenska teološka akademi- ja; Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)121-134