List 44.
Politiški oddelek.
Zopet ljubljanska realka.
O nobenem šolskem zavodu se doslej na Slovenskem še ni pisalo toliko, kakor o ljubljanski realki. Že petindvajset let se razpravlja o njej v slovenskih listih, a dasi so se razkrile v tej dobi že jako čudne, da ne rečemo nečuvene stvari, ostalo je vse pri starem.
Slovenci imamo glede ljubljanske realke umljivo in naravno željo, naj se v jezikovnem oziru tako uredi, da bode služila interesom cele dežele in vsega slovenskega naroda. Sedaj pa v tem oziru ni preskrbljeno, dasi prispevata dežela in mesto ljubljansko k vzdrževanju tega zavoda vsako leto prav znatne svote in dasi spada na realke nanašajoče se zakonodajstvo v kompetenco deželnih zborov.
Kranjski deželni zbor je pač že večkrat storil svojo dolžnost in se oglasil z zahtevo, naj se ljubljanska realka v jezikovnem oziru preuredi, a našel je pri vladi gluha ušesa, dočim zakonski načrt, katerega je svoj čas sklenil, ni dobil cesarjeve sankcije. Letos pride — vsaj upamo — stvar zopet pred dež. zbor. Dotični zakonski načrt predloži dež. odbor v prihodnjem zasedanju in zdaj je upati, da dobi najvišjo sankcijo.
Saj pa je tudi že skrajni čas, da se razmere pre-urede. Na vseh koncih in krajih primankuje tehnikov. Pri vladi je izpraznjena cela vrsta tehniških mest, dežela in mesto ljubljansko nimata močij, a dobro plačane privatne tehnične službe so vse v rokah tujcev. In ni čuda, da je tako, saj je ljubljanska realka slovenskemu prebivalstvu zaprta in se stori vse, da jo obiskuje kar mogoče malo slovenskih dijakov.
A ne samo, da se slovenski mladini v slovenski naši deželi otežuje vstop v realko s tem, da je ves pouk koj od prvega dneva nemški, dočim mladina nemškega jezika ni zmožna.   Tudi  germanizuje se mladina na tem
zavodu tako nasilno, da se je sploh čuditi, ako pride iz zavoda še kak zaveden Slovenec. Večina profesorjev je nemške narodnosti in vpljiva v nemškem smislu na slovenske dijake tako, da je že marsikateri dijak, ki je vstopil kot Slovenec, zapustil realko kot anražiran German.
Temu se mora v okom priti in dolžnost deželnega zbora kranjskega in mesta ljubljanskega je, da porabita vsa sredstva, da se to doseže.
Potrebno pa to ni le iz narodnega in praktičnega stališča, je to tudi iz druzih ozirov.
Na ljubljanski realki je zavladal poguben duh, duh najradikainešega nemškega nacijonalizma. Tega duha so navdani nemški profesorji tako, da so se predrznih odreči slovenskemu narodu vsako pravico do ljubljanske realke ter jo proglasil  za nedotakljivo „nemško posest."
Kake vrste duha navdaja profesorje, se vidi na dijakih. Dijakovo mišljenje je odsev profesorjevega mišljenja. Tako je povsod, a na ljubljanski realki še v večji meri nego kjerkoli drugod, ker profesorji skušajo dijakom vcepiti nemški nacijonalizem z vsemi sredstvi. Vsa predavanja, zlasti zgodovinska predavanja profesorja dr. Binderja, so prešinjena nemškonacijonalnega duha, povrh pa profesorji kolikor toliko občujejo z dijaki tudi zunaj šole.
Dijaštvo ne prikriva zadnjih tendenc tega mišljenja. Dijaki ljubljanske realke so Šchonererjanci v pravem smislu te besede. Znano je, da so imeli dlje časa skrivne sestanke, katere imajo morda še sedaj in na katerih so se navduševali za Bismarcka in za veliko Germanijo. To je trajalo več let. Vršile so se sicer različne preiskave, a vse te preiskave so bile ta — nesrečno uprizorjene, da niso imele nobenega uspeha.
Časih seveda se kaj zgodi, česar nikakor ni možno potlačiti, a še tedaj se vname navadno hud ;boj, predno zmaga pravica.
Tako so pred kratkim nekateri nemško nacijonalni dijaki priredili na javnem prostoru pangermansko demo-stracijo, vsled katere je morala intervenirati policija. Ta i
432
veliki škandal se ni mogel prikriti in je bilo vsed tega nekaj dijakov, menda pet, izključenih iz realke, a — če smo prav obveščeni — šele po ostrih kontroverzah, ker so nemškonacijonalni profesorji nasprotovali izključenju. Tako, kakor v nas, je tudi drugod. V Celovcu sta bila te dni izključena dva dijaka radi žaljenja Veličanstva, v Ljubljani istih pet dijakov radi pangermanske demo-stracije. To govori jasno. Teh prežalostnih pojavov je kriv duh, kateri vlada na zavodih, duh nemškega naci-jonalizma, čegar razširjevalce je iskati mej profesorji.
Ako je vladi ta duh všeč na nemških zavodih, nas to nič ne briga, ali na zavodih, kateri se namenjeni tudi Slovencem ali celo v prvi vrsti Slovencem, kakor ljubljanska realka, tega duha ne smemo trpeti, ampak zastaviti moramo vse sile in pohabiti ves svoj up Iv, da ga zatremo. Zategadelj bo pri sklepanju o realčnem zakonu dolžnost dež. zbora, da ne zagotovi samo slovenske pa-ralelke na ljubljanski realki, ampak da tudi zagotovi, da bo na realki vladal drug duh, kar se more zgoditi na ta način, da se sdoloči v realčnem zakonu, da mora ravnatelj znati slovenski.
Kar se tiče nemškonacijonalnih profesorjev je pa zadnji čas, da se že ganejo državni poslanci.