France Goršič
„OBČE" IN „SPLOŠNO"
v SLOVENSKEM IZRAZOSLOVJU
v slovenskem strokovnem izrazoslovju, še bolj pa v splošnem izrazju se pridevnika obči in splošen mešata drug z drugim, ker piscem, ki ju rabijo, pojmovna razlika ni dovolj jasna. Krivdo je iskati predvsem v tem, ker je terminologija teh pojmov pri Nemcih, pod katerih vplivom je do nedavna bilo slovensko slovstvo, na väo moč neprecizna. Povrh tega že lepo vrsto desetletij vpliva izrazoslovje Srbov in Hrvatov; le-ti pa sploh ne razlikujejo pojmov obče in splošno, marveč jim je oboje zgolj opšte oziroma opće.
Škodljivi vpliv nemške terminologije je v našem primeru ta, da Nemci navadno sploh ne ločijo pojma allgemein v pomenu obče od pojma generell v pomenu splošno. Od tod prihaja, da celo naši slovarji — Cigale, Pleteršnik, Bartel, deloma tudi SP 1950 — zelo mešajo oba pojma.
116
Raba pridevnika obči
Obče je to, kar se jemlje kot pravšnje za vse ali vsaj za večino primerov. Nasprotje mu je izjemno, posamezno.
Z ustavo je določena splošna vojaška dolžnost za vse sposobne državljane. Že besedica vse kaže, da ne gre za splošnost, marveč za občnost, za občo vojaško dolžnost. Pa ne samo ta, obče so vse dolžnosti, ki zadevajo vse državljane: obča delovna dolžnost, obča dolžnost šolanja (prim. nem. allgemeine Wehr-, Arbeits-, Schulpflicht). Tudi vojna mobilizacija je obča, ne splošna, če zadeva vse rodove vojske in vse obvezne državljane, a delna je, kadar vpokličejo le nekaj letnikov in še te morda samo iz nekaterih rodov vojske. Pred konferenco v Ženevi smo pogosto brali, da Rusi prejkone ne bodo privolili v splošne volitve v Nemčiji. Gre pa le za obče volitve, obče zato, ker naj bi se jih udeležili vsi državljani brez razlike stanov.
Posameznika nikar ne podrejaj splošnosti, marveč občnosti, zato ne piši, da gre za »sižeje, ki so od enega človeka prehajali na splošnost«! Ne velja govoriti o splošni praksi, češ da so vsa sodišča na slovenskih tleh uporabljala pri razpravah zgolj nemški jezik, marveč o obči praksi. Vrednost tudi ni splošna, pač pa obča, če je v vsakdanjem prometu povsod priznana za pravo (zato govore tudi o navadni vrednosti); če pa je kje zaradi trgovinske konjunkture višja ali nižja od obče, govorimo o izjemni vrednosti. Last, posest, korist so obče, ne splošne! Tudi interesi so, vsaj kolikor zadevajo kako skupnost, obči. Organi, ki opravljajo obče naloge, ne morejo biti splošni, temveč le obči, še bolje pa skupni ali javni organi. Pomenek je obči, če ga stavimo v nasprotje razgovoru med štirimi očmi. Dobro je rečeno, da je odbor storil ukrep po obči zahtevi članov; sploh so zadeve, prošnje, tožbe, ugovori, protesti in sploh dejanja množic obči, ne splošni; enako moreta biti zgolj obči navdušenje ter negotovost, a praznovanje je lahko vseobče, nikdar pa ni vsesplošno. Za razliko od krajevne, pa tudi od narodne zgodovine, namreč zgodovine posameznega naroda, govorimo o obči zgodovini, ker le-ta obsega politične dogodivščine vseh držav in narodov, in če govorimo n. pr. o obči glasbeni zgodovini ali o občem pravu, imamo v mislih nasprotek slovenske glasbene zgodovine oziroma slovenskega prava.
Posebej o dvojnici občni
Namesto obči rabimo občni v strokoyni ali znanstveni terminologiji, n. pr. občni zbor. Ce bi rekli obči zbor, bi s tem pridevom izrazili le, da je bil nekakšen skupen sestanek. — V smislu nemške pravne terminologije je treba obče pravo (allgemeines Recht) natančno ločiti od nemškega Občnega prava (das Gemeine Recht). Slovnica govori o občnih imenih kot posebni vrsti stvarnih imen.
Med primere pravilne in napačne rabe sodi na prvo mesto pač tako imenovana občna uprava, strokovni izraz za politično administracijo. Ker obsega razen opravil, ki sodijo v področje notranjih zadev, tudi še opravila več drugih takih področij, gre torej za organizacijsko
117
združitev več področij, n. pr. vojaškega, zdravstvenega, veterinarskega, prosvetnega. Ta uprava je dobila uradno ime o p š t a in bilo je vprašanje, kako naj se termin posloveni. Pravilno so presodili, da pridevnik splošen za to upravo in njena opravila ni primeren, in tako smo v slovenski pravni terminologiji dobili pravilni naziv občna uprava. Ali glej, iznenada spet beremo v novi organizaciji komun zgrešene, s pridevnikom splošen narejene nazive.
Ta napaka se neverjetno širi. Strokovne pojme in naprave, ki združujejo v sebi več panog in morda kdaj celo vse svoje panoge, imenujejo napačno splošne: splošno kmetijstvo, splošno mizarstvo in celo take splošne kmetijske šole imamo, ki imajo med svojimi oddelki splošni oddelek (ki seveda ni ne splošen ne občen, ampak obči, ker združuje v sebi vse tisto, kar se ne predava v posebnih oddelkih za živinorejo, vrtnarstvo in vinarstvo. Pravilni izrazi so le: občno kmetijstvo, občno mizarstvo, občna kmetijska šola.
Stara slovenska kmečka ljudska sodišča, vece in gorske pravde, so izrekala sodbe ali v plenumu ali pa v kolegiju (mizi). Plenum je obravnaval skupne zadeve, medtem ko je kolegij dvanajsterice sodovcev s sodnikom na čelu razsojal pravde posameznih strank. Sodbe plenuma niso bile splošne, marveč čisto konkretne, bile so pa obče, ker so zadevale skupnost. Sodbe kolegijev pa so bile posebne ali pravdne sodbe, ker so se z njimi reševali posamezni pravni spori. Na pobudo Metoda Dolenca se je v zgodovini prava Slovencev za sodbe plenuma uveljavil tehnični izraz občna sodba in ni prav vračati se k napačnemu terminu splošna sodba. Veča je bila obče sodišče za vse grajane gospoščine, zato jo smemo imenovati občno ljudsko sodišče, imajoč v mislih kot njen nasprotek gorsko pravdo, ki je bila posebno kmetiško ljudsko sodišče samo za gorske (vinogradske) stvari. Občni državljanski zakon je ime civilnemu zakonu iz leta 1811, ki še danes velja na ozemlju Slovencev, saj civilnopravne norme, ki jih vsebuje ta zakonik, zadevajo skupnost vseh državljanov.
Koba pridevnika splošen
Splošno izvira iz same stvari, ne iz zunanjih okoliščin; nasprotje mu je posebno. V zgodovini prava Slovencev imamo primer birištva, kjer je birič splošno ime, ki mu stoji nasproti čedna vrsta posebnih bi-riških imen za posamezne poklice in posle oklicevanja, dostavljanja, redarstva in krvništva. Pleteršnikov slovar je splošen slovar, ker vsebuje splošno izrazje, Babnikova Pravna terminologija pa je strokoven slovar, ker se v prvi vrsti ozira na termine, ki so potrebni pravnikom. Enako je splošna enciklopedija nasprotek posebnim, ki so predvsem posvečene strokovnim stvarem, kakršna je n. pr. Pomorska enciklopedija.
Govorimo o splošni ali šolski izobrazbi ter ji stavimo v nasprotje strokovno, priporočujoč, naj da n. pr. osemletna enotna šola le splošno znanje, ne pa strokovnega. Sploh debatiramo o splošni državljanski vzgoji, katero naj dobi mladina v naših učnih zavodih. V vseh teh primerih jemljemo izobrazbo in vzgojo kot nekakšno celoto, posebno izomiko in strokovnjaštvo pa kot posebne dele.
118
Posebej je omeniti zdravstveno terminologijo, ker je po videzu navzkriž z načelom, da je nasprotek krajevnega načela le obči, ne splošni pojem. Zdravniki govore navzlic temu o splošnem zdravljenju, splošnem okuženju in splošni reakciji, a rabijo tudi še celo vrsto podobnih izrazov: splošna slabost, splošno propadanje itd., vse to z vidika, da sta človeško telo in organizem celota, ki je podvržena splošni obolelosti, medtem ko posamezne organe in dele telesa napadajo posebne bolezni.
Pri nas v Jugoslaviji so se v zakonodajstvu uveljavili takb imenovani okvirni zakoni, ki jim' kratko malo nadevajo ime splošni zakoni. Okviren je zakon, v katerem so glavne določbe izdane za vse republike, podrobne norme pa so pridržane dopolnilu posameznih republiških zakonodaj, ki so za to v samem zakonu izrecno pooblaščene. Zgodilo pa se je, da republiškim zakonodajam kljub pooblastilu ni bilo mogoče izdati dopolnilne norme, ker je zvezni zakonodajalec ves zakonodajni program že sam izčrpal. Takšen zakon pa stvarno prejenja biti okviren in splošen, marveč spada že v vrsto občih zakonov, kakršne izdaja osrednja zakonodaja za vse zvezne republike. — Tako sodišče kot podsodnost strank pri njem sta obči, stvarna, pristojnost pa je splošna, če obsega pravico, soditi o pravnih zadevah vseh vrst, toda posebna, če je omejena na določno označene pravne stvari, n. pr. trgovinske, rudarske, pomorske. — Govorimo o splošnem proračunu in posebnih proračunih, o splošni obrestni meri in posebnih obrestnih merah, vse te pojme motreč z vidika celote v nasprotju z njenimi deli.
Kaj more bili hftrafi obče in sploino
Da se miselna postopka poobčenja in posplošenja pogosto pojavljata na istem predmetu stvarnega ali duhovnega sveta, dokazuje vrsta pojmov, ki se pri njih izkustveno rabita oba pridevnika, obči za poobčenje pojma, ki naj ga izrazi determinirani samostalnik, pridevnik splošen pa, če gre za stvarno posplošitev omenjenega pojma. V slovenskem pisanju se največ greši ravno v tem, kdaj rabiti ta ali oni pridevnik.
Vtis je obči ali pa splošen po tem, kakor ga jemljemo: po mnogoterosti pojavov ali po tvarni plati predmetov. Diskusija je obča, če se je sme udeležiti vsakdo, splošna pa je, če je omejena na glavno stvar in ni dovoljeno razpravljati o nadrobnostih. Mišljenje ali mnenje je obče, kadar ga ima ves krog ali večina, splošno pa je, kadar zadeva celotno oceno stvari. Predlog je obči, če ga stavijo vsi, splošen pa je, če predstavlja, abstraktno izraženo zahtevo, n. pr. če vlada izjavi, da ne more sprejeti splošnega predloga, pač pa je pripravljena proučiti posebne primere. Pripomba je obča, če izhaja iz ljudskega mnoštva, splošna pa je, če zajema celotnost predmeta. Pooblastilo je obče, kadar ga je izdalo več pooblastiteljev hkrati, splošno pa je, če se glasi na vse vrste opravil. Sporazum je obči, kadar vanj privolijo vsi, splošen pa je n. pr. zdaj aktualni sporazum med SSSR in ZDA, ker obsega vsa področja politike in kulture. Prepoved postane obča, če jo prostorno razširijo na daljnja območja, splošna pa je, če je razširjena na nadaljnje predmete zabrane; če bi se n. pr. prepoved repkanja fižola razširila na paberkovanje krom-
119
pirja, grozdja in drugih pridelkov, bi to bila posplošitev; če pa bi se prepoved repkan j a fižola, ki je po starem veljala v vinogradih, razširila na njive izven vinskih goric, bi to bilo poobčenje. Likvidacija ali ukinitev je splošna, če gre za to, da se odpravijo n. pr. v kaki banki vsi oddelki, ne samo nekateri; obča pa je, če ukinejo vse banke, da bi jih združili v Narodno banko. Razgledanost posameznikov more biti zgolj splošna, če pa govorimo o obči razgledanosti, imamo v mislih precejšnjo izomiko množic.
Je pa še skupina splošnih imen, ki sicer ne prihajajo v poštev za pridevnik obči, morejo pa pozneje po dejanski rabi vendarle postati tudi obča (načelo, norma, zakon itd.). Te dvojnice, s katerimi se raba zapleta, so primeri drugotne, izjemne občnosti.
Vse dvojnice so zapeljive priložnosti za napačno rabo, za mešanje in medsebojno zamenjavanje prilastkov občnosti in splošnosti. Morda bo kdo trdil, da gotovo obstoji skupen odsek občega in splošnega, ker se sečeta v obliki dveh krogov. Toda to je popolnoma kriva domneva, v resnici gre zmerom le za nerazgledanost, pogosto pa tudi za površnost piscev.
o prislovih vobče in sploh
Raba obeh prislovov se močno meša, prenekikrat dobi bralec vtis, da gre za istorečni inačici, čeprav je že na prvi videz očitno, da sploh zadeva predmet sam, v o b č e pa njega pogostnost. Sploh ustreza nemškemu überhaupt, im ganzen, v o b č e pa nemškemu allgemein, gemeinhin.
Ne smemo reči, da se to in to vobče ne more povedati, marveč je tu primeren le prislov sploh, ker je v zvezi s tistim poudarjenim nečim kot samostojno predstavo, ne pa s kakršno koli njega povsodnjostjo ali po-novnostjo. Nemogoče je koga vprašati, kaj vobče misli, saj se obračamo na posameznika. Pravilno se je glasilo časnikarjevo poročilo, da je predavatelj govoril o pouku prava sploh, ker je o temi razvijal le splošne in načelne linije. Enako je prav povedano, da predava profesor N. kritiko ruskih pisateljev v splošnem. Zupančič je prevedel, da je govoril junak romana o stvareh nasploh, ne pa o svojem zasebnem življenju. Motreč socializem neodvisno od marksizma, govore o socializmu sploh, češ splošni socializem pa lahko postane obče prepričanje. Nekje sem bral, da je bil razglas prava bojna napoved najosnovnejših zahtev delavskega stanu sploh, zahtev sindikatov pa posebej.
Nasprotno se mora rabiti prislov vobče: Vobče je razširjeno mnenje, da ... Med kmeti se je vobče govorilo. Vobče mu priznavajo uspeh. Veljal je vobče (v očeh vseh) za pooblaščenca svojega gospodarja. Vobče (skoraj vsi!) obvladajo pravniki sociologijo zelo slabo. Ne gre za mir vobče, pač pa za mirno sožitje med Vzhodom in Zahodom. Rešitev je sicer specifično jugoslovanska, pa je vendar tudi obče socialistična. Ime arhitekta Plečnika je postalo med Slovenci kar označba za arhitekta vobče.
Nadaljnji zgledi pravilne rabe: vobče znan, navaden, nevaren, veljaven, škodljiv, koristen; pravi pesniki vobče; vobče so ljudje zadovoljni; tod je vobče grozdje zrelo teden dni kasneje; tedaj so še vobče mlatili
120
s cepci. Toda: besedilo mu je bilo sploh nerazumljivo; ti sploh nimaš govoriti; sploh pa ti povem; naloga je sploh zanič; sploh ust ni odprl; tega sicer ne zna, je pa nasploh poraben; sploh nič neprijetnega.
H koncu naj opozorim še na to, da so tudi taki stavki, v katerih sta oba pojma zelo zabrisana; marsikdo bi sodil, da je zares vseeno, pišemo li prislov vobče ali sploh. Beremo n. pr.: potek pravnega spora vobče. Ali ni tu prav tako umesten prislov sploh? In vendar nas natančna razčlenitev takih dvomnih primerov šele prav in dokončno potrdi v prepričanju, da je raba omenjenih dveh prislovov vselej v zvezi z dvema različnima miselnima predstavama. V gornjem zgledu gre za vprašanje, je li govor o konkretni razpravi, ki se primerja z razpravami drugih pravnih postopkov bodi domačih bodi iz svetovne literature — tu je umestno govoriti o poteku pravnega spora vobče — ali pa je govor o konkretni razpravi kot celoti za sebe in kako je sodnik razpravljal, dobro, slabo, vestno, pristransko itd. — tu pa je primeren samo prislov sploh. Zato se niti glede prislovov vobče in sploh ni treba sklicevati na prispodobo dveh sekajočih se krogov, ko pa odseka sploh ni, marveč so le dotikališča.
Opomba uredništva. Pričujoči spis je z avtorjevim djsvoljenjem izvleček iz obširne razprave. Zdi se nam, da bo marsikoga zanimala razmejitev med pojmoma obči in splošen, kakor jo predlaga. Da sta si res blizu, kaže že to, da ju pri nas neprenehoma zamenjujemo in da drugi slovanski jeziki take dvojnosti ne poznajo. Beseda obči je prvotno pomenila tisto, kar je ob nas, okrog nas, kar nas obdaja, kar je skupno. Ruski spi oš no j (in prislov k temu sploš') pomeni gosto, strnjeno, nepretrgano, enotno, celotno, sploh: splošnije lesa so nepredirni gozdovi, splošnaja muka je enotna moka; derevna naša sploš' vygorela; u nas eto sploš' byvaet; ob etom sploš' govorjat. Toliko bralcem v pojasnilo, da si laže ustvarijo svojo sodbo.