Hudobna mačeha
(Narodna pripovedka; zapisal v Podzemlji Janko Barle.)
ovem naj vam nekaj, kaj ne, dragi moji čitateljčki? Vi bi radi, da vam vedno kdo kaj pripoveduje. Povedal sem vam vže mriogo pripovedek, po-vedal bi vam Se katero, ko bi vedel, da vam ni še znana. Koliko ste jih vže slišali! Naj vam li povem ono o hudobnej mačehi? Ali ta vam je gotovo vže znana.
Ne? — Torej poslušajte me!
Bilo vam je nekdaj, davno je vže moralo biti. Škriljanov Matijc — poznali ste ga dobro — vedel je kdaj je bilo, a vender mi ni hotel nikdar povedati, kdaj je bilo. Zdaj ga ni vee mej živimi, toraj ga ne inorem poprašati, kdaj je bilo. Vender bilo je nekdaj. Živel je daleč, daleč, še daleč izza rudečega morja, tam nekje blizu derete dežele, deček, mali deček, kakor jedea izmej vas, pri svojih dobrih stariših. Oče in mati sta ga prisrčno ljubila, kakor vas ljubita, dragi pri-jateljčki moji, dobri vaš oče in mati. Lepo je bilo dečku pri stariših. Ali zbolela je njegova dobra mamica in nekega jutra so jo odnesli za vselej v hladni grob ....
Kmalu je dobil deček drugo mater, ali to ni bila prejšnja njegova dobra mati, to je bila hudobua maeeha. Dečku je bilo pri njej hudo, hudo, posebno odkar je dobila ona hčerko. Njegov oSe je bil le malokdaj doma, ker je hodil po trgovskih opravilik v dalnje dežele. Ni ga bilo, ki bi deeka pred njegovo hudobno mačeho branil. Jedino njegovo veselje je bila njegova polusestriea. katera ni bila povse riič podobna svojej hudobnej materi. Ves božji dan sta se vkupe igrala, trgala na vrtn prekrasne evetice, pripovedovala si lepe pripovedke, poslušala še-petanje vetereka, .šumljanje potožka iu petje drobnih ptieic. Mačelio je posebno to jezilo, da sta se bratec in sestrica tako ljubila, zato je pa dečka, fe ga je le zagledala, kregala in še celo pretepala. Njegovej polusestrici je bilo zelo hudo; kadar je bil njen bratec tepen, stisnila se je v kak kotiček ia tiho ihtela, saj poraagati mu tako ni mogla, sirotiea.
Otišel je dečkov oee zopet po trgovini, a ofroeička sta ostala sama pri hu-dobnej materi doma. Nekega dne je poslala mačeha dečka v gozd po jagode, a deklico na polje po cvetice in jima obljubila, da bode onemu, kateri se popreje vrne, nekaj lcpega dala. Otišla sta otroka vsak po svojem potu, kakor jima je mačelia zapovedala. Deček je nabral hitro pollien košek jagod in prvi pritekel domov. — ,,Evo, mamiea, lepih jagod! Le pokusite jih, videli bodete, kako so dobre," — dejal je pridui deček svojej mačehi. — ,,Danes si bil priden in prvi prišel domov, zato ti hočem tudi nekaj lepega dati. Glej, v tej ski-inji, vzemi si teh lepo rudečili jabolk" — govorila je zvita mačeha in privzdignila težak pokrov od skrinje, v katerej je bilo nekoliko rudečik jabolk. Deček se je pripognil, utaknil giavico v skrinjo in počel nabirati jabolka, a hudobna mačeha je spustila tedaj težki pokrov, kateri je dečka po glaviei tako udaril, da je bil takoj mrtev.
Prišla je tudi dečkova polusestrica s cveticami s polja doraov. Ko je zagle-dala mrtvega bratca, začela je plakati in nobeden je ni mogel utolažiti. Vender liudobna raačeha še zdaj ni mirovala. Sesekala je dečka na drobne koščeke, sku-liala ga, iu ko se je povrnil njen mož iz dalnjega mesta, dala mu je lastnega sina
5*
—*¦< 84 >¦•—
¦ za kosilo. Svojej heerki je zapovedala, da ne sme nikomur povedati, kaj je z nje-nim polubratcem, a žalostnega moža je nalagala, da je deoek, ko je bil on na po-potovanji, umrl in so ga vže davno zakopali. Hudobna mačeha je bila to, kaj ne, otroei moji! Nii, hvala Bogu, zdaj ni več takih hudobnih mačeh na tem božjem svetu, pa tudi ta je prejela zasluženo kazen, samo čujte kako!
Dečkova dobra polusestriea plakalaje vedno po izgubljenem brafceu. Kaj tudi ne bi! Ni ga bilo več, da bi se z njo igral, da bi jej lepe pesence pel iu pripo-vedke pripovedoval. Ni več poslušala šepetanja vetereka, niti šumljanja potočeca, tudi na ptičice je pozabila. Koščice svojega dragega bratca je lepo sknpaj zbrala, povezala jih v svileno rutieo, nesla jib. v vrt in jih ondukaj zakopala na onem mestu, kjer sta se tolikokrat skupaj igrala. Tam je nasadila tudi gredico pre-krasnih cvetic, donašala je vsako jutro venček in ga položila na gomilo dobremu bratcu.  Dobra sestrica je bila to, kaj ne, otroci!
Ko je deklica zopet nekega dne gomilo venčala in jo močila se svojimi solzami, odprla se je gomila, a iz nje je vzletel na bližnji grin lep, prelep ptieek se zlatim perjem. Pogledal je deklico z onimi malimi očesci tako milo in ljubez-njivo, da je deklica preuehala plakati in le gledala lepega ptička. Ko je pa ptiček zapel, a pel je dolgo, lepo pesenco, zazdelo se jej je, da čuje zopet svojega milega bratea. Saj pesenca je bila tako raila in otožna, a glasila se je nekako tako le:
,,Mačeha me umorila In očeta pogostfla, Sestrica košeice zbrala
V  firno zemljo zakopala."
Ptiček je pel še dolgo, dolgo, potera je pa zletel in odletel na krojačevo hišo. Deklica je pa še vedno pri gomili klečala, vender ni bila več tako žalostna, ker jej je raila pesenca zlatega ptička povse srce potolažila. PtiSek je zaeel zopet
na krojačevej hiši peti:
,,Mačeha me umorila
In ožeta pogostila, S^strica košfiiee zbrala
V  črno zemljo zakopala."
Ptiček je pel dolgo, dolgo. Krojač ga je vesel poslušal, pesenca ga je tako ganila, da niu je dal za plačilo zlato dekliško krilce. Od krojača zletel je ptioek na črevljarjevo hišo, a črevljar mu je podaril za peseneo zlate skornice. Od črev-Ijarja zletel je ptiček na mlinarjevo hišo, a mlinar rau je dal za plaeilo mlinski kainen. Vsa ta darila je znosil ptiček — bil je to umorjeni deček — na svojo rodno liišo in počel peti  na strehi,  a pel je dolgo,  dolgo, in zopet ono  otožno
peseneo:
,,Mažeha me uinorila
In očeta pogostila. Sestrica koščice zbrala
V  črno zemljo zakopala."
Poslušal je v hiši peseneo dečkov oče, pri srci mu je bilo tako milo in dejal je: ,,Grem pred hišo, da vidim tega čuduega pti&ka in ga še bolje slišim." — Njegova žena, liudobaa mačeha, branila mu je to, a on je veader le šel. Eoiaaj
—¦< 85 >¦•—
se je na pragu pokazal, prenehal je ptiček peti in rau spustil doli zlate skorne. Tudi sestrica ni hotela več v hiši biti in stekla je venkaj pred kišo, da-si jej je mati strogo zabranila. Ko jo je ptiček zagledal, spustil jej je doli zlato krilee v dar. Mačeha je vse to iz hiše gledala in si mislila: ,,Grem pa še jaz gledat, mo-goče tudi meni kaj podari!" — Iq dobila je hudobua mačeha svoje plačilo, ko se je iz hiše pokazala. Ptiček spustil je iz strehe na svojo hudobno raačeho mlinski kamen, kateri jo je preeej ubil. Ptiček je pel še dolgo vedno isto pesenco, a pel jo je dolgo, dolgo, in pogledaval se svojimi ljubeznjivimi očesci svojo polusestrico in svojega ožeta, potem se je pa poeasi vzdigoval gori proti nebesom, tja gori v svojo pravo doraovino, gostoleč otožno pesenco:
,,Ma8eha me timorila
In očeta pogostila,
Sestriea koščice zbrala
V 8rno zemljo zakopala."
Pesenca se je izgubljala bolj in bolj, izgubljala se v tajinstveuo šepetanje veterčka, — dokler se ni naposled povse izgubila.