List 17.
Grospodarske stvari.
Na vojsko! na vojsko!
Kdo? kam? nad koga? — bojo zavzeti vprašali bravci. — Nad silnega sovražnika — vam odgovorimo — ki vam žuga pokončati obilo premoženja na polji, na vrtih in v gozdih, nad zemljo in pod zemljo. Znan je ta sovražnik po vsem svetu; povsod ga pokonču-jejo — le mi mu preveč prizanašamo in sami sebe te-pemo. Majnika mesca večidel pride — pomladanski keber aii hrošč (Maikafer) se imenuje.
Gospodarji! saj sami veste, kako grozno škodo dela ta žival , pa povedali smo vam že tudi , da e n a sama babica zleze po 40 do 50 črvov, ki pod zemljo njivam in senožetim delajo škodo, dokler čez 3 ali 4 leta ne izležejo na dan kot kebri ali hrošči. Kdor tedaj le 100 babic pokonča, pokonča 4000 do 5000 črvov in kebrov. Glejte! koliko more opraviti en sam gospodar, kaj pa še le, ako vsi delajo tako in cele soseske!
Zato gospodarji na vojsko! Vi pa županje, vi duhovni gospodje, ve c. k. okrajne gosposke in vi učitelji bodite poveljniki in vojskovodji, da kličete gospodarje na borišče, da prigovarjate pametnim in spodbadate lene. Saj gre vsakemu izmed vas za dober kos kruha, ki vam ga sne požrešna žival. Pokončani kebri pa so nam še dober gnoj; mernik po gnojilu svojem je vreden okoli 20 kr.; nebo si v škodo, kdor jih tako plačuje. Tudi kuretina jih rada zoblje. Truda ni ž njimi strašnega: zjutraj zgodaj in na večer otresaj drevje, da ti otrpnjeni padajo na rjuho, in v žaklji jih potem popari s kropom, da poginejo. To je vse,   in dobiček je velik,  ako  se vsi primete dela.
Tedaj na vojsko!