BOHINJSKI TEDEN 1939 BOHINJSKI TEDEN ZBORNIK PREDAVANJ AKADEMSKEGA KU LTURN O S O CIALNE GA TEDNA SKAD ZARJE V LETE 1939 LJUBLJANA 1940 ZALOŽILA ZARJA 67529 Tiskala Zadružna tiskarna v Ljubljani (predstavnik Maks Blejec) VSEBINA: Stran Predgovor .IX F. S. Finžgar: Uvodna beseda. i Dr. J. Janžekovič: Človek in njegov smisel. 3 Edvard Kocbek: Oseba — središče novega življenja ... 13 France Koblar: Oseba in kultura.23 Dr. Stanko Gogala: Vzgoja k svobodi.33 Dr. Janez Fabijan: Svoboda Cerkve in svoboda v Cerkvi . 17 France Vodnik: Slovenstvo in katoličanstvo.59 Dr. Stanko Cajnkar: Katoliška obnova med nami .... 69 J. Šolar: Slovenski kulturni problem.77 Dr. Andrej Gosar: Osnovna narodnogospodarska in socialna vprašanja Slovenije.89 B. Grafenauer: Slovensko vprašanje.103 F. S. Finžgar: Slovenska narodna svoboda in njena vrednost 119 Dr. J. Kržišnik: Naša narodna obramba.127 Poročilo o celotnem poteku tedna (B. G.).137 OBSOJENI NA MOLK V POSVETU NARODOV ODDALEČ GLEDAMO, KO SVET GRADIJO NOV, V SVOBODE SVETO PESEM DANO NI UPLETATI NAM SVOJIH MELODIJ . . . BESEDA JE IZŠLA, IZŠLA MED NAMI RES! SLOVENSKA MISEL, VZPLUJ, VRZI SE DO NEBES! RAZPNI SE! PO RAZPONU TVOJIH KRIL BO MERIL NAROD ClLOST SVOJIH SIL, IN — MORDA - TREH NAJMLAJŠI BRAT POJDE ZA VSE USOD ISKAT. ŽUPANČIČ. s -M PREDGOVOR Zadnjih šest let se je v okviru katoliških akademskih društev izoblikovala nova skupina mladih ljudi. Spočetka so nekateri hoteli pripisovati njen nastanek različnim osebnim namenom in vplivom, videli so v njej samo novo skupino, ki se od drugih sicer v ničemer ne razlikuje. Drugi so trdili, da je napolnjena z razdiralnimi elementi. V resnici pa se je to zbiranje pričelo na podlagi svojskih pogledov in poudarkov, od ostalih različ¬ nega, namreč globljega pojmovanja naroda, slovenstva, katoli¬ cizma, kulture, in svojskega razvrščanja vrednot. Že od začetka sem doživlja ta skupina mladih izobražencev odklanjanje nekega dela katoliške javnosti, prenašati mora krivične napade in pod¬ tikanja ter prav grobe metode obračunavanja. Iz želje, da bi se mogli mladi ljudje tudi javno razgovoriti o vsem tistem, kar jih vznemirja, zanima, odbija in duši, se je rodila misel, prirediti javna predavanja z debato, ki so se od leta 1935. dalje vršila v Beli dvorani Uniona. Debata je razkrila smer in poglede te mladine. Misel javnega razpravljanja pa je bila še razširjena z načrtom akademskega počitniškega tedna društev Danice, Zarje in Savice, ki se je vršil od 10. do 15. avgusta 193?., kljub vsem nasprotovanjem vedno istih neprija- teljev iz katoliških vrst in tudi tovarišev akademikov. Naslednje leto se teden ni vršil. V letu 1939. pa ga je priredilo slovensko katoliško akademsko društvo Zarja samo, ker se je v njem zbrala večina omenjene sknpine. Dve sto petdeset fantov in deklet se ga je udeleževalo z velikim zanimanjem. Program je nastal na podlagi razgovorov, debat in dela med letom. Ker je vprašanja postavila mladina sama, kaže že program sam njena teženja in njeno usmerjenost. Zaželela pa si je o njih tehtne besede tistih javnih delavcev, ki so v zadnjih dvajsetih letih najvidneje posegali v slovensko kulturo in ki so razvijali svoje delo v smeri spontane rasti, reševali življenje pred statiko ideologij, služili resnici in duhu, da bi s tem pomagali rešiti človeka, in poudarjali vrednost osebne tvornosti, svobode, člo¬ veškosti in iskrene izpovedi. Današnji neodvisni katoliški rod se je prav ob njihovem delu pričel zavedati svoje posebne naloge v danem položaju sveta in v negotovem položaju svoje male, ogrožene in razcep¬ ljene domovine. Živo ga je zgrabilo premišljanje vsega tistega, kar je danes za slovenskega človeka važno, nujno in proble¬ matično. Vse debate in sestanki med letom so imeli vedno bolj značaj konkretnega vpraševanja in odgovarjanja in kazali so IX vedno bolj strnjeno skupnost. Svetovni dogodki so grmadili vprašanja, ob katerih so se razkrivale zgrešenosti velikega in malega domačega sveta. Tako so prišla ta vprašanja tudi v pro¬ gram zadnjega študijskega tedna. Središče zanimanja je bila misel o človekovi osebi, tej naj¬ višji obliki duhovnega bivanja, z njenimi pravicami in vredno¬ tami. Želja današnjega mladega rodu je, zajeti človeka pri nje¬ govi naravi, zagledati njegovo resnično, nepotvorjeno podobo. Tej želji odgovarja prijem resničnosti, ki jemlje človeka za iz¬ hodišče, ki zahteva zanj svobodo, soodgovornost, možnost so¬ delovanja in najboljšega razvoja. Ta prijem ureja človeka kot duhovno bitje, ureja ga pa tudi kot telesno bitje in mora upo¬ števati tudi okolico, snovnost. Pravo urejanje sveta se mora ravnati po resničnih zakonih narave stvari in človeka, ki je v posesti dragocene svobode in ki živi v realnih razmerah in pogojenostih. Ta zavest pomeni zavračanje tehnicizma, ki po¬ vzroča razdruženje duha in življenja, zavračanje nerealnih pri¬ jemov resničnosti in novo voljo, izhajati iz konkretnosti človeka in stvari, ne iz samovoljno zgrajenih ideologij. Razumljivo je, da se danes ob vprašanju človeka odpira vpra¬ šanje svobode. Nikoli ni morda mlad človek z večjo željnostjo ponavljal te besede. Vprašanje svobode slovenskega človeka pa je še posebej važno. Današnji mladi rod čuti, kako je njegovo življenje utesnjeno, zaprto in nesproščeno, kako njegova dejanja izhajajo bolj iz pokorščine kot iz svobodne odločitve. To so osta¬ line zgodovinske tragike našega naroda, obenem pa posledica današnjega javnega življenja. Ideološko-skupinski interesi se po¬ stavljajo nad človeško vrednost, resnico in svobodno odločanje. Mladi rod pa se mora prav zaradi svoje posebne naloge zavedati dragocenosti prave svobodnosti in si jo znati priboriti. Ko po¬ udarja to besedo, vidi prestrašene obraze in sliši, kako ga zaradi tega zavračajo. Toda svoboda se tudi po krščanski misli sklada z notranjo samostojnostjo človeške narave. Današnjemu mlademu človeku svoboda ni več nek odmišljen ideal, vidi jo marveč v razumni smotrnosti, v svobodni izbiri sredstev za človekovo uso- vršitev in v neoviranem konkretnem uresničevanju možnega. Njegova zahteva po svobodi pa bo tem večja, čim bolj bo du¬ hovno razvit. Okoli teh dveh vprašanj se razvršča dolga vrsta ostalih. Ra¬ zumljivo je, da je bilo s skrbjo postavljeno vprašanje kulturnega ustvarjanja v času, ko vedno bolj prevladuje instinkt, ko človek podlega zakonom nezavednega, ko vedno bolj izginja spontano pokoravanje svojim naravnim določenostim. Enotnost duha in življenja razpada. Tudi med nami je prodrl nov način življenja, ko se trošijo vse sile za iskanje materialnih virov in se človek izživlja v grobi borbi. Zato izginja osebna kulturnost ter smisel za duhovni užitek. Mladi rod pa izraža voljo, soustvarjati v slo- X venski kulturi, ki naj pomaga osvobajati ljudi iz zastarelih vezi, čistiti življenje, graditi zavest naravne skupnosti, in ki naj kaže veliko poslanstvo slovenstva. Kulturno delo mu torej ni prazno igračkanje, ampak gnetenje resničnosti in podeljevanje nove vsebine in novih oblik. Odklanja pa vsako politično in taborsko izrabljanje kulture. Z vidika človeške osebe in njene svobode postavlja tudi od¬ govore na ostale zablode in zgrešenosti sodobnega življenja, na totalitarizme raznih vrst z leve in desne, na integralizem v ver¬ skem in kulturnem smislu. S tega vidika dobijo pravo osvetljavo metode, ki povzročajo pri nas toliko odpora in ogorčenja. Lik običajnega slovenskega katoličana se nam pokaže presenetljivo enostranski. Na eni strani ostaja pri dogmatičnem moralizmu in ostaja zadovoljen s formulacijami potreb, na drugi strani pa — če posega v realnost — pogosto omejuje z enostranskimi politič¬ nimi metodami svobodno delo in naraven razvoj. Tudi kaže mar¬ sikdaj v svojem javnem boju premalo spoštovanja do resnice. Tako razpihuje politične strasti, namesto da bi jih pomagal ome¬ jevati. Slovenski katoličan je torej še daleč od pravega krščan¬ skega realizma. Debato o načinih dela ima za debato o načelih, še vedno si domišlja, da bo s konformizmom skupnost rešena, ne da si dopovedati, da se v duhovni ravnini vsaka vsiljena stvar zruši in da le spontano sprejete vrednote ostanejo. Katoliško edinost ima za edinost tudi v časovnih, kulturnih, gospodarskih in političnih zadevali in ne spoštuje svobode v avtonomnih pod¬ ročjih duha. Razlikovanje v teh zadevah in področjih ima že za razlikovanje v dogmatični sferi katolištva. Tako se oddaljuje od naravnih razmerij in odbija samostojnejše ljudi. V kulturi po¬ navlja še vedno Mahniča, v vprašanju slovenstva Jeranovo za¬ htevo in novičarsko formulacijo nujnosti ideološko-političnih nasprotij. Če neodvisni katoliški rod odklanja tako pojmovanje, ga odklanja tudi zaradi zvestobe vrednotam katolicizma, ki jih taki načini ne pomagajo uresničevati. Po vsem tem je razvidno, da se neodvisna katoliška mladina vedno bolj trudi za naraven in realen prijem slovenske resnič¬ nosti. To pa toliko bolj, kolikor bolj jo prevzema skrb za usodo svojega naroda. Neverjetno naglo spreminjanje sveta, nenadni obrati, vse igre sil, ki jih vidi in ki se še pripravljajo, in že drugi krvavi spopad na zapadu, ki ga doživlja v svoji mladosti, vse to govori mlademu človeku o zgodovinski važnosti njegovega časa. Zaveda se, da bo moral prestati veliko preizkušnjo in da bo doživel edinstveno priliko, kjer bo moral zastaviti vse sile za celotno rešitev slovenskega problema, ko pride ura obnove Evrope. Čaka ga veliko in trdo delo za uresničenje vsem skup¬ nih vrednot in skupne naloge. Tu je njegovo posebno poslanstvo in vsa skupinska in ideološka trenja so proti njemu malopomemb- na. In tej svoji zgodovinski nalogi se ne sme odtegniti, če se noče XI zatajiti, če hoče ostati pri svoji določenosti. Pri svojem delu se mora zavedati, da je tudi mladost svojska vrednota, ki pomaga premagovati staro in okorelo. Ker mu postaja vedno bolj jasna vsa problematika slovenskega človeka, mora začeti rasti pred njim načrt novega slovenskega življenja. Ko pošiljamo v dneh negotovosti med Slovence to knjigo predavanj, ki jim je pritrjevalo dve sto petdeset mladih sloven¬ skih inteligentov, izražamo željo, naj bi pomagala zlasti mladim Slovencem najti njihovo pravo mesto, naj bi jim bila vodnik k osebnemu delu v tej smeri in vzpodbuda za takojšnje usmerjanje mladih sil h grajenju od znotraj v razcepljenem in razrahlja¬ nem narodnem organizmu. Ko bo nastajal v Evropi nov red, nova pravica, in ko bo zmagovala človečanska misel, naj vstane z našo pomočjo tudi zedinjena slovenska domovina in prične živeti svoboden slovenski človek, ki ga hočemo. Z a r j a n i. XII F. S. Finžgar UVODNA BESEDA Pozdravljeni! Pozdravljeni fantje in dekleta, sinovi in hčere naše slovenske Almae matris! Iskreno pozdravljeni vsi gostje, gospe in gospodje! V veliko čast mi je, da Vas smem prvi pozdraviti in obenem sem silno vesel, ko Vas vidim toliko zbranih in tako resne volje, da sodelujete pri tem važnem tečaju. Kakor ste me nenavadno počastili, ko ste mi poverili uvodno besedo za kulturno socialni teden, pa moram vendarle ugotoviti, da je moja prvenstvena zasluga za to čast — na žalost — moja starost. Bodite prepričani, da bi bil veliko bolj vesel, ko bi mogel v vsej mladostni prešernosti sedeti fant med Vami fanti akade- rniki. Pa ker se pratika ne da ustaviti in ura življenja ne naviti nazaj, bodimo zadovoljni s tem, kar nam ljubi Bog nakloni. Ko sem pred leti prebiral debelo knjigo o »Duhu in obrazu boljševizma«, sem res težko doumel trditve o zgolj masovni duši, o popolnem zmehaniziranju vsega življenja in odločno negacijo vsake osebnosti in osebne svobode. Tam sem bral nesmiselno trditev Pokrovskega, da še pride čas, ko bomo tudi voditelje za novega, brezosebnega kolektivnega človeka lahko umetno naprav¬ ljali kot sedaj električne akumulatorje. Kakor je taka trditev samopašna norost, pa kljub temu raste v svetu gojitev zgolj masovne duše povsod: v državah, v narodih, v socialnih gibanjih. Osebna misel, svobodna volja — vse to je nič, je obsojeno na smrt. Danes vlada, vodi in misli »milijononogi«, ki je eno telo, eno srce, en udar, kakor poje Demjan Bednij. Ne umejte me napačno. Prav nič nisem hotel izpodbijati vrednosti organizacije sploh. Hotel sem opozoriti le na sodobni uboj osebnosti, uboj pravega človekovega smisla, uboj vsake prave svobode, ki je človeku dana od Boga samega kot ena izmed najlepših dobrin, ki jih imamo. Podrobno Vam bodo govorili o tem gospodje predavatelji. Mi se tu nikakor nismo zbrali nekam tesno masovno organi¬ zirani, tudi po nikakem ukazu siljeni; zbrala nas je sila časov in volja, da se s pošteno odkritosrčnostjo brez zle misli porazgovo- rimo o prevažnih in perečih vprašanjih, kakor nam jih zastavlja program tečaja. Akademiki sami ste ta vprašanja postavili. S tem ste dokazali, kako je v Vaših dušah misel živa in volja resna, da že na akademskih tleh uravnavate svoje življenjsko delo v trdno 1 1 smer na temelju večnih resnic v korist in za svobodo slovenskega naroda. Prav simbolično se mi zdi, da smo se zbrali kakor pred dvema letoma zopet okrog cerkvice svetega Janeza. Ko so naši predniki zidali to cerkvico, ta biserček arhitekture v tej krajevni lepoti, so pač mislili na puščavo in na Jordan, kjer je Janez deloval in pridigo val. Pa saj je bila tu takrat zares puščava: brez hiš, brez hotelov in brez sodobnih vil. Kravji zvončki in bobneča pesem Savice — to je bilo vse. Le ob dneh bridkosti so priromale sem procesije ljudstva, ki je v trudu in znoju nespoštovano in nesvo¬ bodno živelo, da edino Bogu potožijo svoja bremena — kakor nekdaj ljudstvo Janezu ob Jordanu. In Janez je imel za vsakega toplo besedo: za cestninarje, za vojake, za trgovce, za popotnike. Edino oholi farizeji in pismouki so Janeza zalezovali in ga sovra¬ žili. Te pa je Zveličar vprašal s pregrenkim vprašanjem: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? — Ali kaj ste šli gledat? Človeka v mehko oblečenega?« Ne mislite, da zlorabljam Gospodove svete besede. Naj veljajo tudi nam: Ali smo zato prišli, da bomo trst v puščavi, ki ga vsak vetrček upogne in zamaje — na levo in desno? Če bi bili zato prišli, potem takoj vsaksebi! Trstja je danes na svetu več kot dovolj. Vihravo in majavo trstje še ni nobenega naroda rešilo, mu ni vere utrdilo in tudi njegove kulturne pomembnosti dvignilo ne za ped više. Značajev, trdnih kot te gore okrog nas, je treba narodu, če ho¬ čemo, da ga ne pogoltnejo valovi časa. Ali kaj ste šli gledat? Človeka v mehko oblečenega? — Ne, tudi tega ne sme biti med nami. Tisti, ki so v mehko oblečeni, v svilo in modo, ki so fruges consumere nati, ki živijo od žuljev in znoja drugih — teh ni tukaj. Vaše postelje tukaj so večinoma skednji in svisli. Prav. Tudi to je simbol za nas. Kar je izšlo velikega za naš narod, je prišlo od kmečkih hiš in skednjev. Tu je pravir naše besede, zibka nepokvarjene duhovnosti, trdnost vere, harfa naše pesmi, lik prave slovenske duše. Moji dragi mladi prijatelji in prijateljice, akademiki in aka- demičarke! Od te moje kratke, preproste uvodne besede nesite s seboj v življenje sklep: nikoli ne bomo neznačajno majavo trstje, nikoli ne bomo hrepeneli po mehkih oblačilih časti in denarja — za Judeževe srebrnike, za katere bi bila naprodaj naša vera ali naš narod. Toda vse to Vam bo rešilo edinole — delo; delo, resno, stvarno delo in z delom združen trud in žrtve za versko in na¬ rodno prepričanje. Začnimo tečaj v imenu božjem in z duhom Janeza, pridigarja ob Jordanu. 2 D* 1 « J< Janžekovič ČLOVEK IN NJEGOV SMISEL Kaj je človek? Mislimo si, da prihajajo kdo ve od kod iz vse- mirskih daljin nepoznana bitja in se radovedno bližajo neznatni zvezdici, naši zemlji. Ničesar ne vedo ne o njej, ne o življenju, ki klije na njeni površini. Njih oko, ki še ni otopelo zaradi dolgo¬ trajne navade, se z otroško radovednostjo razgleduje po zemelj¬ ski obli. S kolikim občudovanjem in strmenjem srka vase čudesa božje narave! Tu rastline, ti čudoviti umotvori, ki jih prešinja neka skrivnostna moč, da se same grade in si v ta namen izmed tisoč snovi znajo izbrati prav to, kar je primerno za zgradbo celote. In ker je vsaka poedinka zapisana smrti, se o pravem trenutku zgoste v drobna zrnca, da se ohrani vrstni vzorec. Tam živali, kosi snovi, ki jih goni skrivnostna sila, da se prosto izpre- hajajo in zrcalijo v sebi v podobi posebnega znanja vse svoje okolje. Med temi mnogoličnimi rodovi in vrstami živi tudi človek. Kaj je človek za zunanjega opazovalca? Ali je vrsta med vrstami, ali pa so razlike med njim in med drugim življenjem na zemlji takšne, da je treba dati človeka samega na eno stran, vse ostalo p je v veliki meri odvisno od naše narodne zrelosti. Ne mislimo, da so vanjo vložene vsote mrtvi kapitali. Kakor se to zdi na zunaj resnično, je vendar gotovo, da taki zavodi narodu bogato obre¬ stujejo njegove žrtve. Če slednjič pogledamo še, kako je danes z našo ljudsko prosveto, kako vzgajamo najširše plasti naroda, si moramo zopet 86 priznati, da tudi tu nismo delali tako smotrno, da bi bili lahko ponosni na svoje uspehe in z današnjim položajem. Vemo, da se velik del naših preprostih ljudi izmika vsemu udeleževanju narodnega življenja, da stoji ob strani in se rad celo porogljivo posmehne vsem tistim, ki se trudijo in pehajo. Vemo, da je taka brezbrižnost in nezavednost danes škodljiva bolj ko kdaj koli. Morali bi biti strnjeni vsi kot en mož okoli volje, da vzdržimo svojo narodno posebnost, da si ustvarimo vse, kar potrebuje izobražen narod. Nihče bi se ne smel izmikati žrtvi, nihče bi ne smel stati ob strani. Samo s tako brezizjemno vero in voljo se bomo vzdržali, sicer bomo nenadoma zdrknili zopet v odvisnost in podrejenost. Jasno je, da bogatemu kmetu, ki ima zemlje na pretek, ni treba tako trdo delati in stiskati pasu kakor siromaš¬ nemu kajžarju. Toda če hoče živeti samostojno življenje, neodvisno od bogatega kmeta, mora toliko več delati, toliko več žrtvovati. Kako malo smo še preželi našega človeka z voljo do take žrtve, do take trde službe v domači kajži, z voljo, da vzdrži sebi narodno samostojnost! Le poglejte ljudi v tujini, kako hitro utonejo v tujem objemu, kako hitro pozabljajo svoj jezik, kako radi tujčujemo na lastnih tleh! V tem pogledu so nam kar v pohujšanje tisti naši umetniki in velikani duha, ki služijo s svojimi najboljšimi močmi tujim narodom, na stara leta pa se sklicujejo na hvaležnost svoje domovine. Kako sijajno opero bi na primer lahko imeli v Ljubljani, če bi se zbrali v njej naši izvrstni pevci po svetu in bi služili domači hiši, domači kulturi. Svet bi nas zavidal zanjo! Tako pa se razbeži vse, ker drugod bolje plačajo. Če se tako godi pri njih, ki bi morali biti zgled preprostemu človeku, kako naj obstane ta? Zato je nujno potrebno, da tudi v tem pogledu vzgojimo nov rod, ki se bo velike dolžnosti do svojega naroda zavedal. Naš kulturni položaj navzven ni prijeten. Ob stiku romanske in germanske kulture smo, oklenjeni z dveh strani od visoke kulture močnih narodov. Zgodovina nas uči, da kulturno šib¬ kejši zmeraj podlega. Vsaka kultura ima v sebi silno raztezno moč. Če ne bomo znali ustvariti Slovenci na tem kosu zemlje take močne izobrazbe, da bo ob njenih močnih zidovih nemški in ro¬ manski pritisk odnehal, potem se bo razlil mogočni val preko nas. Zato bi se pa moral zavedati vsakdo, da je kakršno koli izenačevanje v tem pomenu, kakor da je Slovenija enaka juž¬ nim delom naše države, popolnoma zgrešeno in silno nevarno, v tem primeru niti ne le za nas Slovence, marveč tudi za naše državne meje. Vsa država bi se morala zavedati, da položaj Slo¬ vencev nujno zahteva mnogo višjo kulturno stopnjo, kakor jo terjajo razmere kje ob albanski meji. Zato je napačno, če se kdo zgleduje nad našim razvitim šolstvom, nad našo kulturo vasi itd. Kdor bi nam to jemal in ogražal, bi nastavljal orožje na naše obrambne zidove. 87 Tako torej gledam na naš kulturni položaj. Ni rožnat, a tudi obupen ni. Kakor sem spočetka rekel, imamo res prav za prav en sam velik slovenski kulturni problem. Z njim vred je po¬ stavljeno tudi vprašanje naroda. Kakor smo videli v kratkem pregledu naše preteklosti, se je to vprašanje razvijalo čisto dosledno in je razvoj moral voditi do današnje stopnje. Prvi in drugi rod sta pred zgodovino storila svojo dolžnost, zato uživamo njihove sadove. Mar naj se mi izneverimo? Mar doba (od nas zahteva preveč? Ne, kar doba od nas zahteva, je uresničljivo, a treba nam je velike smotrnosti v delu, treba nam je zlasti nesebičnega in resnega dela, požrtvovalnosti. Prav gotovo pa je, da s samim političnim prerekanjem, da s samim zagrizenim strankarstvom ne bomo opravili nič imena vrednega. Kakor so politične organizacije potrebne, imajo vendarle svoje metode, ki jih ne smemo slepo prenašati na druga polja. Vsako izklju¬ čevanje iz narodnega občestva, vsako medsebojno uničevanje in oviranje v delu na kulturnem polju mora biti usodno za vsak narod, prav posebej pa še za tako majhnega, kakor je naš. Na¬ sprotno. Pri maloštevilnosti bi se morali najti vsi pri načrtnem delu za vse naše narodne potrebe. Kdo naj vodi to delo? Bilo bi nujno potrebno, da bi imeli svoj kulturni svet, ki bi urejal in vodil delovne moči kot moder svetovalec in urejevalec vsega dela? Koliko se po nepotrebnem gubi sil, ko se opravlja isto delo na dveh ali treh krajih, a je drugod vse zapuščeno. Če se starejši takoj po vojski nismo zavedali svojih dolžnosti v vsem obsegu, je pač vaša dolžnost, da dopolnite, kjer manjka, da hitite utrjevati naše postojanke. Dela je veliko, delavcev povsod zmanjkuje. Majhno število sposobnih in dela voljnih je povsod zaposleno čez glavo, a drugi stoje in gledajo. Nujno potrebu¬ jemo strokovno izobraženih moči na vseh poljih. Prav nič ne dvomim, da bo v mladem rodu vstalo delavcev toliko in takih, kakor jih potrebujemo. Saj so tudi po letu 1848. vstali pravi možje šele 20 let kasneje, a zato so poprijeli toliko krepkeje in opravili svojo nalogo toliko temeljiteje. Vsi pa se moramo zave¬ dati, da je naši kulturni nalogi rešitev samo: delo, delo, delo. 88 Dr. Andrej Gosar OSNOVNA NARODNOGOSPODARSKA IN SOCIALNA VPRAŠANJA SLOVENIJE 1. Uvod. Ena značilnih potez našega časa je, da se povsod čuti živa potreba intenzivne narodnogospodarske in socialne politike. Prav za prav sega ta potreba in deloma tudi že spoznanje o nji precej daleč nazaj v predvojno dobo. Vendar zares živo so se ljudje tega zavedeli šele med vojsko in po nji. Zato po¬ menijo leta od začetka svetovne vojske dalje povsem novo raz¬ dobje v razvoju moderne narodnogospodarske in socialne politike. Najprej je med vojsko prodrla zavest o potrebi izdatnejše socialne zaščite delavcev. Države so pričele v vedno večji meri sprejemati in uveljavljati stare delavske zahteve glede skraj¬ šanja delovnega časa, posebnega varstva žensk in mladostnih delavcev v industriji, izpopolnitve socialnega zavarovanja itd. Do konca svetovne vojske je ta razvoj segel že tako daleč, da so v versajsko mirovno pogodbo vstavili posebno (XIII.) poglavje, kjer so določili glavna socialna načela, po katerih naj bi se ravnale vse razvitejše, kulturne države. Hkrati so ustanovili tudi Mednarodni urad dela, eno najvažnejših in najuspešnejših med¬ narodnih ustanov, kar jih dosedaj poznamo. Tako se je s koncem vojske pričela domala na vseh področjih doba nove, sodobnim potrebam in zahtevam tako prilagojene socialne politike, da si prej kaj takega nihče niti prav misliti ni mogel. Vzporedno s tem razvojem je v povojni dobi bolj in bolj pro¬ diralo spoznanje o slabostih modernega liberalnega gospodarstva. Do svetovne vojske je gospodarski liberalizem veljal na splošno kot najboljši, glavnim potrebam in zahtevam modernega živ¬ ljenja najbolj ustrezajoči gospodarski sestav. Po vojski pa je postajalo vedno bolj očitno, da izvirajo iz prevelike svobode in neurejenosti modernega, vse vprek tako silno prepletenega go¬ spodarstva premnoge zle posledice, ki ne tarejo samo delavcev in drugih siromašnih delovnih ljudi, marveč ogražajo blagostanje celih narodov in držav. Nezadovoljstvo s starimi liberalnimi gospodarskimi načeli in na njih zasnovanim gospodarskim in socialnim redom je tako stalno raslo in se vedno bolj uveljavljalo tudi v praktični gospodarski in socialni politiki držav. Zlasti ni moglo v povojni dobi nič več priti do veljave staro, prej splošno priznano načelo svobodne mednarodne trgovine. Vsi poskusi, pripomoči temu 89 pravilu do nekdanje veljave, so se kljub velikim naporom naj¬ več jili in najmočnejših držav na svetu izjalovili; carinske pre- graje in različne druge ovire svobodne mednarodne izmenjave gospodarskih dobrin so iz leta v leto rasle in se večale. Najbolj jasno pa se je pokazalo, da je starega liberalnega gospodarstva konec, ob veliki svetovni gospodarski krizi. Pod vplivom boljševiškega in fašističnega zgleda se je sicer že prej vedno bolj uveljavljala misel o potrebi smotrnega narodnogospo¬ darskega vodstva in organizacije. Med svetovno gospodarsko krizo in po nji pa je zaradi slabih izkušenj z dosedanjim neor¬ ganiziranim in neurejenim gospodarstvom na vsej črti prevladala ideja o nekakem smotrno po določenem načrtu organiziranem in uravnanem gospodarstvu. Ta misel se je tem laže prijela in dobila veljavo, ker so ljudje vedno bolj uvidevali, da brez smotrne organizacije vsega gospodarskega delovanja in življenja sploh ni mogoče govoriti o pravem narodnem gospodarstvu, kakršno bi v kar najpopol¬ nejši meri ustrezalo potrebam in zahtevam vsega naroda in države. Potreba in nujnost takega pravega narodnega gospodar¬ stva pa je bila posebno v težkih časih gospodarske krize očitna. To spoznanje je pospeševal in podpiral zlasti tudi spomin na bridke izkušnje vojnih let. Takrat se je namreč posebno jasno pokazalo, kako nevarno je, če je kak narod oziroma država glede važnih življenjskih potrebščin preveč navezana na druge, ker je preveč odvisna od njih. Zato je v povojnih letih povsod stopila v ospredje in prevladala misel o tako imenovani narodnogospo¬ darski avtarkiji, to se pravi, misel o potrebi kar najpopolnejše gospodarske osamosvojitve posameznih držav. Avtarkično gospodarstvo pa ne more biti svobodno in ne¬ organizirano. Nasprotno, kolikor je prava gospodarska avtarkija sploh mogoča, se da doseči edinole s smotrno organizacijo in vodstvom vsega gospodarstva v okviru države. Ta razvoj je segel tako daleč, da danes ne najdemo skoro nikjer več pravega zares svobodnega, liberalnega gospodarstva. Boljževizem, fašizem in nemški narodni socializem so odpravili zadnje sledove gospodarskega liberalizma. Pa tudi drugod, v Se¬ vernoameriških Združenih državah, na Francoskem itd., se je ideja smotrno uravnavanega narodnega gospodarstva že pred iz¬ bruhom sedanje vojske tako uveljavila, da tudi v teh deželah ne bi mogli nič več govoriti o gospodarskem liberalizmu. 2. Potreba in pomen intenzivne narodnogospo¬ darske in socialne politike pri Slovencih. Pravkar naznačeni miselni in stvarni razvoj je seveda vpli¬ val tudi na naše domače razmere in potrebe. Tako se je tudi pri nas vedno bolj vzbujala misel, da moramo preiti od sedanjega 90 neurejenega in neorganiziranega gospodarskega dogajanja k smotrni organizaciji našega narodnega gospodarstva, k inten¬ zivni narodnogospodarski in socialni politiki. Izmed razlogov, ki so k temu prav posebno silili, naj omenim zlasti dva: Predvsem bi bilo brezupno misliti, da bi mogli sami klju¬ bovati splošnemu razvoju, tudi če bi hoteli to storiti in bi bilo to za nas dobro in koristno. Današnji svet je gospodarsko in politično mnogo preveč vsestransko povezan, da bi smela tako majhna dežela kot je naša, hoditi v teh rečeh svoja po¬ sebna pota. Tega niso zmogle niti velike in gospodarsko močne države. Zato je toliko bolj izključeno, da bi mogli to storiti mi, ki niti nimamo svoje posebne države ter prav zaradi tega tudi ne odločamo sami o najvažnejših smernicah našega narodno¬ gospodarskega razvoja. Pa tudi Jugoslavija, ki smo nanjo v tem pogledu vprav bist¬ veno navezani in od njene gospodarske politike odvisni, se ne bi mogla odtegniti odločilnemu vplivu gospodarsko in socialno¬ političnega razvoja drugih držav. Sploh pa ne smemo prezreti, da smo Slovenci imeli od libe¬ ralnega gospodarstva predvojne dobe prav za prav le eno samo omembe vredno korist, namreč, da so se naši ljudje lahko svobodno selili, kamor so hoteli, in si svobodno iskali okrog po svetu dela in zaslužka. Po vojski pa je tudi ta ugodnost, kakor vemo, prenehala in se stvari v tem pogledu prav do danes niso bistveno izboljšale. Brez svobodnega gibanja in preseljevanja ljudi pa je tudi svo¬ bodno, zares liberalno gospodarstvo stvarno nemogoče. Važnejše kot vse to pa je dejstvo, da je naš narod siromašen in je za veliko večino našega ljudstva v resnici že skrajni čas, da se njegove življenjske razmere izdatno izboljšajo. Naj spomnim samo, kako nizka, naravnost bedna je običajna življenjska stopnja velike večine našega podeželskega, tudi tako imenovanega kmečkega prebivalstva. Kolikokrat se zgodi, da nimajo ti ljudje niti za sol in vžigalice, da o najraznovrstnejših drugih nujnih potrebah današnjega človeka niti ne govorim. Kakšna, kako bedna je največkrat vsakdanja hrana teh ljudi, kako beraško, komaj človeško stanujejo itd.! Kako žalostna, v vsakem pogledu nezadostna je med preprostim kmečkim in baj¬ tarskim ljudstvom navadno preskrba starih, onemoglih ljudi in bolnikov! In če pogledamo naše delavstvo, dobimo zopet v največ primerih sliko, ki se z delavskimi razmerami v količkaj raz¬ vitejših in naprednejših industrijskih deželah po večini niti ne da primerjati. Velik, velik del našega delavstva zasluži komaj najskromnejši eksistenčni minimum za samca, medtem ko so delavci, ki imajo količkaj večjo družino, le prevečkrat obsojeni 91 v najbednejše životarjenje in s tem združeno telesno in moralno propadanje. Tudi drugi sloji v našem narodu žive po večini zelo skromno, da ne rečem kar beraško. Naj spomnim samo na gmotne razmere velike večine nižjih in tudi srednjih nameščencev vseh vrst, malih in neredko tudi srednjih obrtnikov, trgovčičev itd. V vseh teh primerih nam je zares izdatna pomoč, je izdatno izboljšanje nujno potrebno in sicer kar na vsej črti, glede pre¬ hrane, obleke, stanovanj in različnih drugih važnih in nujnih potreb. Takega splošnega izboljšanja pa ne moremo doseči dru¬ gače, kot s smotrno organizacijo in primernim vodstvom vsega našega gospodarskega življenja, skratka, s smotrno in primerno intenzivno, našim domačim razmeram in potrebam prilagojeno narodnogospodarsko in socialno politiko. 3. Možnost posebne slovenske narodno¬ gospodarske in socialne politike. V tej zvezi se moramo kajpak takoj vprašati, ali je taka slovenska narodnogospodarska in socialna politika, kot tu o nji govorim, sploh mogoča? Temu vprašanju se ne moremo izogniti. Brž ko se spomnimo, da Slovenci nimamo svoje posebne države, temveč smo samo del Jugoslavije, ki se mora v svoji gospodarski in socjalni politiki nujno ozirati tudi na upravičene potrebe in koristi drugih po¬ krajin v državi, si to vprašanje moramo zastaviti in nanj od¬ govoriti. Vprašanje o možnosti posebne slovenske narodnogospodarske in socialne politike je toliko bolj važno, ker je danes glavni činitelj, če hočemo, kar glavni nosilec vse gospodarske in socialne politike nujno le država sama, ne pa posamezne pokrajine v nji. Zlasti kolikor gre za ureditev gospodarskih in tudi socialnih odnosov nasproti drugim državam, je to izključno le naloga države in njene politike. Tega ni mogoče prenarediti ali celo odpraviti z nikakršno notranjo organizacijo in preureditvijo države. Vse to je tako in drugače niti ne more biti. Prav zaradi tega pa je vprašanje o slovenski narodnogospodarski in socialni po¬ litiki toliko bolj zamotano in kočljivo, vsekakor mnogo bolj kot pri narodih, ki so politično povsem samostojni in žive vsak v svoji lastni, posebni državi. Vendar bi bilo napačno, ako bi hoteli zaradi naznačenih težav celo to vprašanje kratko in malo zavreči ali ga preprosto zani¬ kati. Ne, tudi v tej stvari mora biti za nas odločilna zavest, da smo Slovenci poseben narod s svojo slovensko samobitnostjo, ki jo hočemo in moramo ne le ohraniti, marveč jo tudi izpopolnje¬ vati in razvijati do višje kulturne stopnje, skratka, da smo narod, 92 ki hoče v okviru skupne jugoslovanske države v složnem in plod¬ nem sožitju s Hrvati in Srbi živeti svoje samolastno narodno in posebej tudi svoje kulturno življenje. V tistem liipu, ko ni v tem pogledu za nas nobenega, prav nobenega dvoma, je tudi že jasno, da naše domače, slovensko gospodarstvo ni in ne sme biti samo organ, s katerim bi si pri¬ dobivali sredstva za čim udobnejše osebno življenje, marveč nam mora hkrati ustvarjati potrebno materialno podlago za našo narodno in kulturno rast in napredek. To pomeni, da se mora vse naše domače gospodarstvo tako uravnati in organizirati, da bo v polni meri ustrezalo našim na¬ rodnim potrebam in ciljem, skratka, postati mora pravo sloven¬ sko narodno gospodarstvo v polnem pomenu te besede. Praktično vprašanje o možnosti in obsegu takega pravega slovenskega narodnega gospodarstva v okviru Jugoslavije in njenega narodnega gospodarstva je seveda dokaj zapleteno in kočljivo. Vendar toliko je in mora biti za vsakega pravega Slo¬ venca jasno in očitno, da se ne moremo in ne smemo zadovolje¬ vati s tistim materialističnim pojmovanjem gospodarskega živ¬ ljenja, ki pozna samo skrb, kako bi mogli ob njem vsak sam zase kolikor se da dobro in udobno živeti. Slovenska narodna misel postavlja našemu gospodarskemu življenju višje, ideal- nejše cilje, zahteva od njega, da mora v kar najpopolnejši meri služiti tudi kulturnim in socialnim potrebam in zahtevam naroda kot celote. Seveda so s tem združene mnogotere težave in tudi žrtve, ki se ne zlagajo z zasebnimi pridobitnimi interesi posameznih go¬ spodarstvenikov. Toda to nas ne more in ne sme odvrniti od našega temeljnega spoznanja in cilja. Nasprotno, ravno te težave in žrtve nas silijo, da moramo toliko bolj temeljito premisliti in dognati, na kakšen način in v kakšnih mejah se da ideja resnič¬ nega slovenskega narodnega gospodarstva, ki naj bi ustvarjalo materialno podlago za kar najpopolnejšo občo blaginjo vsega naroda, praktično kar najbolje izvesti in uresničiti. To je namreč osnovni problem slovenske narodnogospodarske in socialne politike. 4. Nekaj temeljnih dejstev in ugotovitev, ki bi jih morali pri svoji narodnogospodarski in so¬ cialni politiki posebej upoštevati. Če hočemo, da bo naša narodnogospodarska in socialna po¬ litika zares smotrna in uspešna, ne smemo prezreti in omalova¬ ževati nekaterih temeljnih dejstev, ki so zanjo vprav odločilne važnosti. 93 Predvsem se moramo živo zavedati, da bi bila vsakršna eno¬ stranska, bodisi zgolj agrarna bodisi zgolj industrijska smer v našem narodnogospodarskem in socialnem razvoju stvarno ne¬ mogoča. Ako ne bi bilo nobene druge zapreke za kaj takega, je to izključeno že zaradi velike neenakosti in razlike v strukturi in rodovitnosti različnih pokrajin v naši deželi. Naj spomnim samo na razliko med Gorenjsko in Dolenjsko; na Dolenjskem zopet med kraškim svetom in Suho krajino na eni strani, pa med kočevskimi gozdnimi predeli in vinorodnimi kraji na drugi strani. Na Štajerskem naj omenim zopet le raz¬ liko med hribovitimi premogovnimi revirji in pa recimo Savinj¬ sko dolino, med kozjanskimi gozdnimi predeli in bizeljsko po¬ krajino, Slovenskimi goricami, Halozami, Murskim poljem itd. Vsa ta raznolikost izključuje, da bi mogli kateri koli gospodarski panogi priznati splošno prednost pred vsemi drugimi. Ravno na¬ sprotno: naša dežela zahteva po svoji naravni in zgodovinsko nastali slikovitosti, da gojimo v nji najraznovrstnejše gospodar¬ ske panoge, se jih, kakor pač dejanske razmere najbolj kažejo, z vso vnemo oprimemo ter jih do kar najvišje stopnje razvijemo in izpopolnimo. Tolika neenakost in raznovrstnost naravnih, kakor tudi v teku časa nastalih življenjskih pogojev povzroča tudi, da so glavni narodnogospodarski in prav posebej še glavni socialni problemi v različnih predelih naše dežele močno različni. To velja toliko bolj, ker so tudi sicer glavne težave malega kmeta in bajtarjev, pa recimo prekmurskih poljskih delavcev, viničarjev, lesnih delavcev v kočevskih in notranjskih gozdovih, dalje različnih vrst industrijskih delavcev, na primer v tekstilni pa rudarski in kovinarski stroki, že same po sebi povsem različne ter se ne dajo postaviti v isto vrsto in enako obravnavati. Prav zaradi tega je tudi vprašanje, kako in s čim izboljšati gmotni in socialni položaj vseh teh ljudi, v vsakem primeru oziroma za vsako skupino popolnoma drugačno, svojevrstno. Skoro isto velja tudi o težavah in neprilikah, s katerimi se morajo boriti drugi stanovi, zlasti mali in tudi srednji obrtniki najrazličnejših strok. Tudi tu velja, da ima vsaka taka stroka oziroma vsak tak stan svoje posebne skrbi in težave ter jim je mogoče le na svojevrsten, njihovim posebnim razmeram in po¬ trebam prilagojen način pomagati in njihov težavni položaj izboljšati. Popolnoma na splošno smemo torej reči, da naš narodno¬ gospodarski in socialni problem nikakor ni niti približno ne enoten, marveč obsega prav po sili dejanskih razmer, v kakršne smo postavljeni, celo vrsto posebnih, svojevrstnih vprašanj. Skladno s tem pa so tudi naloge in težave naše narodnogospo¬ darske in socialne politike nujno zelo različne in mnogovrstne. 94 Drugo važno dejstvo, ki se ga moramo posebej zavedati in se po njem ravnati, je, da živimo v glavnem še vedno na pre¬ hodu iz preprostega, pretežno naturalnega kmečkega gospodar¬ stva v moderno, pretežno na trg naravnano obrtno in industrij¬ sko gospodarstvo. Vprav to pa povzroča velike spremembe v gospodarski in socialni strukturi, pa tudi velike gospodarske in socialne težave. Dejstva, da res živimo v taki prehodni dobi, pač ni treba še podrobneje dokazovati in utemeljevati. To vidimo danes tako rekoč na vsak korak, domala povsod, kamor koli gremo po naši deželi. Za zgled naj spomnim samo, da je število zavarovanega de¬ lavstva pri nas od leta 1923 , ko je socialno zavarovanje stopilo v veljavo v sedanjem obsegu, naraslo od 72.000 na več kot 100 . 000 , to je za dobro tretjino. Od vseh prebivalcev Slovenije jih danes že kakih 400.000 ali 37 % ne živi več neposredno od obdelovanja zemlje. Če dodamo temu še, da je pri nas vedno več ljudi v vsakovrstnih javnih in zasebnih službah (samo število učiteljstva se je po vojski več kot podvojilo), smemo reči, da se struktura naše dežele in njenega prebivalstva v tem pogledu vidno »spre¬ minja. Težave, ki jih povzroča ta razvoj, so kajpak na j več je in najbolj občutne pri kmečkem prebivalstvu. Naše kmečko ljudstvo se namreč v glavnem še vedno drži starega preprostega kme¬ tovanja in sploh gospodarjenja. Na drugi strani pa se njegove denarne potrebe zelo naglo večajo in rasejo. Tako nastaja med resničnimi denarnimi dohodki, pa med potrebami, ki jih naše kmečko ljudstvo pod vplivom moderne civilizacije vedno bolj živo občuti in jih skuša na vsak način zadovoljiti, vedno hujše, včasih kar kričeče nesorazmerje. Vprašanje, kako to razliko izravnati ali jo vsaj bistveno omiliti in jo zmanjšati na pravo mero, je danes pri nas eden velikih, če morda ne največjih in najtežjih socialnogospodarskili problemov. * Tretje važno dejstvo, ki se ga moramo pri razpravljanju o naši narodnogospodarski in socialni politiki posebej zavedati, je, da pri nas skoraj ni tistih velikih gospodarsko- in socialnopolitič¬ nih problemov, s katerimi se morajo mučiti v deželah, kjer je razvit agrarni latifundizem ali industrijski in finančni velekapi- talizem. Seveda poznamo in občutimo tudi mi različna taka in po¬ dobna vprašanja. Vendar naše domače razmere v tem pogledu niso take, da bi mogli od rešitve teh vprašanj pričakovati Bog ve kakšno zares važno in odločilno izboljšanje naših splošnih gospodarskih in socialnih razmer. V potrdilo tega naj spomnim samo na sledeče: pred agrarno 95 reformo so vsa veleposestva v Sloveniji (bilo jih je 203, od teh 109 v tujih rokah) obsegala z gozdovi vred nekako 13% plodne zemlje. Ves delniški kapital v Sloveniji pa znaša na podlagi najnovejših podatkov dobrih 560 milijonov, od česar odpade na Trboveljsko premogokopno družbo 200 milijonov. Ta dejstva nam sama na sebi kažejo dovolj, da je pri nas komaj mogoče govoriti o kaki odločilni gospodarski in politični premoči veleposestev in zasebnega kapitala. Smo pač siromaki! Zato je razdelilna plat našega narodnogospodarskega in social¬ nega problema razmeroma malo važna. Seveda moramo prav zato, ker smo siromaki, tudi tu skrbno paziti na vsako malenkost. Vendar bi se zelo motil, kdor bi mislil, da se da naše narodnogospodarsko ali socialno vprašanje rešiti predvsem z izdatnimi reformami na tem področju. Ne, od eno¬ stranske, pa najsi bo še tako popolne rešitve tega problema si pač ne bi mogli obetati kakšnih posebnih uspehov in koristi. Na¬ sprotno, težišče našega problema je drugje, na produkcijski strani, hočem reči v tem, kako izboljšati tvarne in duhovne temelje gospodarskega in kulturnega napredka ter s tem ustva¬ riti najvažnejše pogoje resnične obče blaginje našega naroda. Odtod pa sledi — zlasti v zvezi s prejšnjimi ugotovitvami o raznolikosti naših gospodarskih in socialnih problemov — da se da pri nas zares kaj izdatnega storiti in doseči edinole s podrob¬ nim pa sistematično zasnovanim delom. Nekih takih velikih reform ali sploh takih velikopoteznih ukrepov, ki bi mogli naše gospodarske in socialne razmere na mah izdatno izboljšati ali bi vsaj tako izboljšanje omogočili, v naših razmerah stvarno ni in jih niti ne more biti. Tu je tako rekoč vse odvisno od dobro premišljenega, na realnih razmerah, potrebah in možnostih modro zasnovanega sistematičnega ter vztrajnega dela. Kdor tega ne bi razumel ali bi se takega dela plašil, ne bo storil nikdar nič zares uspešnega in trajno koristnega za stvarno izboljšanje življenjskih pogojev našega ljudstva. 5. Glavni pogoji za smotrno in uspešno narodno¬ gospodarsko in socialno politiko pri nas. Po vsem tem lahko navedemo tudi še nekaj glavnih, vprav bistvenih pogojev za zares smotrno in uspešno narodnogospodar¬ sko in socialno politiko, kakršna bi dejansko najbolj ustrezala našim potrebam. Predvsem nam je za to nujno potreben zares smotrno in si¬ stematično zasnovan enoten narodnogospodarski in socialni načrt ali program. Brez tega bi bilo pravo uspešno delo za izboljšanje naših gospodarskih in socialnih razmer popolnoma nemogoče. To nas uči že izkušnja. Saj je bilo vprav pomanjkanje takega 96 programa eden velikih, da ne rečem glavnih vzrokov, zaradi ka¬ terih naše dosedanje, mnogokrat intenzivno in dobro hoteno delo na teh področjih večinoma ni rodilo zaželenih sadov. Po vojski, ko je potreba intenzivne narodnogospodarske in socialne politike tako zelo narasla in se javne oblasti niso mogle kar tako odtegniti različnim novim in perečim nalogam, se je še posebno živo pokazalo, da se brez pravega narodnogospodar¬ skega in socialnega načrta ali programa celo z resnimi napori in velikimi materialnimi žrtvami dosegajo v resnici le razmeroma neznatni uspehi. Da, še več! Pokazalo se je, da taka nesmotrna gospodarska in socialna politika s svojimi pomožnimi akcijami in ukrepi naj¬ večkrat ljudi samo zavaja, da se vse vprek pulijo in prodajajo za vsakovrstne ugodnosti in podpore, celo tedaj, ko bi si lahko pomagali sami s svojimi lastnimi močmi in sredstvi. Poučnih zgledov bi lahko navedli iz našega domačega življenja več kot dovolj. Tak enoten, zares smotrno zasnovan slovenski narodnogospo¬ darski in socialni program, kot tu o njem govorimo, bi moral v bistvenih točkah določiti smernice vsega našega gospodarskega in socialnega razvoja. Podrobnejše razpravljanje o tem bi seveda daleč preseglo okvir enega samega predavanja. Zato hočem tu navesti le nekaj najvažnejših vprašanj, glede katerih bi moral ta naš program obsegati glavne smernice. Taka vprašanja pretežno gospodar¬ skega značaja so: Na kakšen način, v kakšnih smereh in do kakšne mere naj bi se naša dežela industrializirala? V tej zvezi je posebno važno zlasti vprašanje o primerni porazdelitvi industrije in obrti po vsej deželi. To velja toliko bolj, ker se da tudi naše kmečko vprašanje v največ primerih samo v tej zvezi zares uspešno reševati. S kakšnimi ukrepi in v kakšni meri skrbeti za ohranitev trdnih kmečkih posestev, na drugi strani pa, kako urediti pa¬ metno in koristno delitev posestev, kjer je potrebna ali celo neizogibna. Vprašanje o izboljšanju zemlje in povečanju oziroma izbolj¬ šanju naše poljedelske proizvodnje vseh vrst. Problemi slovenske kreditne organizacije in nacionalizacije tujega kapitala. Prometna vprašanja itd. S pretežno socialnega področja pa moramo tu omeniti zlasti: Vprašanje o izboljšanju splošnih življenjskih pogojev na deželi. V tej zvezi je posebno važno tudi vprašanje primerne gospodarske in zlasti še gospodinjske izobrazbe podeželskega prebivalstva. 97 Vprašanje družinske in starostne preskrbe siromašnih de¬ lovnih slojev. Naš izseljenski problem itd. Posebej je treba poudariti, da bi moral tak narodnogospo¬ darski in socialni program dobro upoštevati razliko med težavami in problemi podeželskega ali recimo kar pretežno kmečkega ljudstva, ki živi vsaj v glavnem neposredno od obdelovanja zemlje, pa drugih delovnih plasti, na primer industrijskega de¬ lavstva, malih in srednjih obrtnikov, raznih vrst uradnikov in nameščencev sploh. Ne smemo namreč pozabiti, da so glavne težave, da je, če naj se tako izrazim, glavna problematika v enem in drugem primeru povsem drugačna. Pri kmečkem prebivalstvu je treba računati s tem, da ti ljudje, vsaj na splošno, ne bodo imeli nikdar toliko denarnih dohodkov, da bi z lahkoto krili vse najrazličnejše potrebe, ki jim jih moderna civilizacija vsak dan prinaša in vsiljuje. Take družabne reforme, ki bi to za trajno omogočila, ni in je nikdar ne bo, ker je prav po naravnih pogojih kmečkega živ¬ ljenja nemogoča. Zato pa je glede tega eden zelo važnih, da, osnovnih problemov v tem, kako poskrbeti, da si bodo kmečki ljudje sami s svojimi lastnimi domačimi sredstvi svoje življenje kar najbolj primerno in udobno uredili. To vprašanje pa obsega zopet dvoje: Na eni strani gre za to, da bi si kmečki ljudje na deželi sami doma pridelali in drugače proizvedli kolikor mogoče dovolj vsega, kar potrebujejo, na drugi strani pa, da bi znali svoje pridelke in proizvode tudi pri¬ merno dobro in koristno uporabiti. Oboje pa zahteva mnogo strokovnega znanja in izkušnje. Posebno kmečke gospodinje ča¬ kajo tu velike in težke naloge, ki se dajo le z obilnim znanjem pa z veliko vnemo in spretnostjo zares dobro rešiti. Prav zato je vprašanje primerne strokovne izobrazbe kmečkega ljudstva, zlasti kmečkih (tudi bajtarskih) gospodinj eno največjih in najvažnej¬ ših vprašanj, ki je od njegove rešitve zelo zelo mnogo odvisno. Poleg tega pa ima celo to vprašanje še drugo, moralno plat. Za to gre, kako naše podeželsko ljudstvo vzgojiti, da se ne bo slepo vdajalo premnogim nepotrebnim in le prevečkrat nesmi¬ selnim novotarijam moderne civilizacije, marveč da se bo znalo zadrževati v mejah pametne konservativnosti. Samo tako bo nam¬ reč mogoče sedanje kričeče nesoglasje med premajhnimi denar¬ nimi dohodki in preobilnimi potrebami izravnati, oziroma ga spraviti v prave meje ter na ta način ustvariti tem ljudem mož¬ nost zdravega, primernega in zadovoljnega življenja. Pri drugih delovnih slojih, ki žive v glavnem ali kar iz¬ ključno od denarnih dohodkov, je stvar seveda v veliki meri drugačna, v jedru preprostejša. Poleg skrbi za zadostne do¬ hodke je tu eno glavnih in najtežjih vprašanj, kako doseči, da bodo ti ljudje znali vsakokratne svoje dohodke zares smotrno 98 in koristno uporabiti. To velja toliko bolj, ker je v mestih, trgih in industrijskih krajih, kjer živi večina teh ljudi, nešteto skuš¬ njav, ki jih navajajo in zavajajo, da bi čim več potrošili, mnogo¬ krat tudi za povsem nepotrebne reči. Prav zato ima pri tej ljudski plasti osnovni problem človeka dostojnega in zadovolj¬ nega življenja mnogokrat predvsem moralen značaj, je torej predvsem problem vzgoje in volje. Za tak narodnogospodarski in socialni program, ki bi vse te okolnosti in probleme primerno upošteval, hočem reči, ki ne bi ničesar postavljal preveč v ospredje in ničesar omalovaževal, je seveda predvsem drugim potrebno, da dobro poznamo stvarne gospodarske in socialne razmere in njih razvojne možnosti v vseh najrazličnejših predelih naše dežele. Skratka, za tak pro¬ gram nam je potreben kolikor mogoče točen opis in pregled stvarnih gospodarskih dejstev in socialnih razmer ter njihovega dosedanjega razvoja v vseh delih naše zemlje. Žal, da nam prav za to manjka še zelo mnogo temeljnih podatkov, brez katerih si o vsem tem ne bi mogli nikdar ustva¬ riti zares pravilne in točne slike. * Nadaljnji bistveni pogoj za zares smotrno in uspešno narodno¬ gospodarsko in socialno delo med nami je, da si moramo biti popolnoma na jasnem glede našega razmerja do skupne države in s tem tudi do njene narodnogospodarske in socialne politike. Dokler ta vprašanja niso zares jasna in odločena, dokler morda niti sami prav ne vemo, kaj hočemo in kaj zmoremo, oziroma kaj bomo morda v dogledni prihodnosti zmogli, toliko časa bo nemogoče govoriti o kakršni koli zares smotrni in uspešni sloven¬ ski narodnogospodarski in socialni politiki. Če hočemo v vseh teh rečeh priti zares na čisto, pa moramo posebej tudi vedeti, koliko smo gospodarsko navezani na druge pokrajine v državi in koliko smo od njih odvisni. Predvsem moramo vedeti, kaj in koliko različnega blaga moramo v drugih pokrajinah države kupovati ter kaj in koliko lahko tja uvažamo. Poleg tega bi morali vsaj približno dognati, kakšna bodočnost se nam v tem pogledu obeta, koliko časa bomo lahko še to in ono prodajali v druge dele države. Vse to so vprašanja, ki so za našo slovensko gospodarsko in socialno politiko tako odločilne važnosti, da bi brez primerne jasnosti o vsem tem sploh ne mogli o nji govoriti in je ne bi imeli na kaj opreti. Prav tako važno je tudi, da smo si zares na jasnem, kje, na katerih področjih in v kakšnem smislu nam lahko naša skupna, jugoslovanska gospodarska in socialna politika koristi in v čem se gospodarski interesi drugih delov države tako križajo z našimi, da moramo računati s slabimi posledicami teh nasprotij. ?* 99 Z drugimi besedami se to pravi, da moramo pri svojih narodnogospodarskih in- socialnih težnjah primerno upoštevati tudi stvarne potrebe in razvojne možnosti drugih pokrajin v državi. Drugače bomo brez potrebe zadevali na različna ne¬ premagljiva nasprotja; tistih možnosti in okolnosti, ki bi nam lahko koristile, pa ne bomo znali pravilno izrabiti. Skratka, samo ob dobrem poznavanju in pravilni oceni dejanskega stanja in vseh najrazličnejših interesov, ki se v gospodarski in socialni politiki države kot celote praktično uveljavljajo, bomo lahko uspešno zastopali in v polni meri varovali svoje lastne interese in koristi. Nejasnost v teh rečeh je za nas najbolj nevarna, lahko rečemo, usodna. * Od tod sledi tudi že tretja temeljna zahteva, tretji temeljni pogoj za zares smotrno in uspešno slovensko gospodarsko in socialno delo, namreč, da mora biti vsa politika za nas Slovence v prvi vrsti strokovna zadeva. Danes velja to, kakor kaže izkušnja tako rekoč povsod po svetu, tudi za velike in največje narode. Niti ti si ne morejo brez velikih, da, usodnih žrtev privoščiti nestrokovne, diletant¬ ske in demagoške politike. Nasprotno, ob največjem naporu vseh svojih strokovnih in moralnih sil morajo skrbno paziti, da dobro izkoristijo vsako priliko in možnost, ki se jim nudi, da zavarujejo in uveljavijo svoje gospodarske in socialne interese in koristi. Ako pa je tako pri velikih, samostojnih narodih, koliko bolj velja to za naš majhni in siromašni narod, ki je v gospodarskih in socialnih rečeh nujno odvisen od ciljev in ukrepov, katerih ne določa sam, marveč imajo pri tem odločilno besedo drugi, ki mislijo in morajo misliti predvsem na svoje lastne interese in koristi. Kako naj bi tak narod s strokovno neveščo, diletantsko politiko zares uspešno varoval in uveljavljal svoje gospodarske in socialne interese, kako naj bi s tako politiko res kaj izdat¬ nega storil in dosegel za izboljšanje svojih materialnih in social¬ nih razmer? Vse to je za nas toliko večjega pomena, ker po svojem številu in položaju v državi ne moremo pričakovati, kaj še zahtevati, da bi ves upravni aparat, ki ima pri izvajanju naše državne gospodarske in socialne politike glavno besedo in od¬ ločilen vpliv, sam po sebi vselej in povsod dovolj upošteval naše posebne interese in koristi. Na to se lahko zanašajo, to lahko pričakujejo Srbi in ob primerni preureditvi osrednjih državnih organov tudi Hrvati; mi Slovenci se bomo morali vedno sami posebej zanimati za to, da bodo naše upravičene koristi prišle v državni gospodarski in socialni politiki do primerne veljave. To pa bomo dosegli edinole s strokovno veščim delom naših političnih činiteljev. 100 Prav zaradi tega je tisto politično obrtnikovanje, ki smo ga pri nas že od nekdaj vajeni in ki se izživlja pretežno, če ne kar izključno, v strankarsko agitatoričnem in organizatoričnem delu, v resnici zelo drag luksus, kakršnega si tak majhen in siro¬ mašen narod, kot smo mi, ne bi smel privoščiti. To moramo toliko bolj poudariti, ker je brez temeljitega strokovnega poznavanja realnih gospodarskih in socialnih dej¬ stev in možnosti, nemogoča tudi tista prava odločnost, brez katere se v političnem življenju in boju ne da nič doseči. Kdor niti prav ne ve, kaj hoče, in ne zna svojih zahtev primerno utemeljiti, tudi ne more biti prav odločen in borben, ker se mora vedno bati, da stvari ne bi prav poprijel ter bi zaradi tega pod¬ legel ali pa bi se celo osmešil in na svojem položaju onemogočil. * Končno moramo v tej zvezi ugotoviti še sledeče: Tako podrobno, smotrno in sistematično delo na gospodarskem in socialnem področju, kot smo rekli, da je pri nas potrebno, je dobro izvedljivo samo ob sodelovanju najširših ljudskih plasti. Z drugimi besedami se to pravi, da se da tako delo zares dobro zamisliti in vršiti edinole na demokratični osnovi. Ne smemo namreč pozabiti, da nikakor ne gre morda samo za to, da bi vrhovna politična oblast izvedla nekatera velika javna dela, kakor si to mnogi zamišljajo. Res je tudi marsikaj takega potrebno in nujno. Vendar je po vsem, kar smo spredaj povedali, očitno, da se celo vprašanje, ki tu o njem govorimo, na ta način nikakor ne bi dalo rešiti. V vsakem primeru bodo morale pri izvajanju našega narodnogospodarskega in socialnega programa zelo aktivno in intenzivno sodelovati vse najraz¬ ličnejše ožje upravne korporacije, predvsem okraji in občine. Vrhovna politična oblast v deželi naj bi to delo usmerjala, vodila in kolikor bi bilo potrebno tudi nadzirala. Toda sama, brez intenzivnega in iniciativnega sodelovanja ožjih, lokalnih upravnih korporacij ne bo mogla celotnega narodnogospodar¬ skega in socialnega programa nikdar niti približno izpolniti in uresničiti. Prav zaradi tega je tudi važno in nujno potrebno, da mora biti naš narodnogospodarski in socialni program javen, da mora postati tako rekoč skupna last vsega naroda, zlasti pa vseh vplivnih in vodilnih činiteljev v njem. Samo na ta način bomo namreč dosegli, da se bo moral po tem programu ravnati in ga vsaj v glavnih potezah pravilno izvajati vsak oblastnik, pa najsi bo katere koli struje ali stranke. Prav to pa je zopet silno važno, reči smemo kar odločilno. Zakaj samo ob takem splošnem sodelovanju vseh najrazličnejših produktivnih ali drugače socialno koristnih sil v narodu ne glede na njih strankarsko opredeljenost, se bodo gmotne in 101 socialne razmere pri nas polagoma pa zanesljivo boljšale, samo ob takem vsestranskem sodelovanju na vseh gospodarskih in socialnih področjih bomo lahko gospodarsko in kulturno zares napredovali. Ako si vso stvar tako predočimo — in samo tako gledanje je pravilno — se nam tudi že pokaže, kako jalova in zmotna bi bila vsakršna misel, da bi mogel kakršen koli avtokratičen režim sam iz sebe izdatno in uspešno delati za resnično izboljšanje naših gospodarskih in socialnih razmer. Kolikor bolj velja, da je pri nas največ odvisno od podrob¬ nega pa smotrno zasnovanega sistematičnega dela, prilagojenega posebnim razmeram in potrebam posameznih predelov naše dežele, toliko bolj smemo reči, da bomo mogli na tem področju res kaj izdatnega storiti samo tedaj, če bodo vsi od najvišjega oblastnika pa doli do zadnjega podeželskega župana in vaškega učitelja v okviru splošnih smernic vsak po svojih močeh smotrno, žilavo in požrtvovalno pomagali pri tem delu, če bomo tudi v tem pogledu vsak po svoje v polni meri izpolnili svojo narodno dolžnost. 102 B. Grafenauer SLOVENSKO VPRAŠANJE 1. Ves kompleks različnih javnih vprašanj, ki jih moremo zajeti pod pojem slovensko vprašanje, ima svoje resnične in prave korenine v preprosti zavesti, da smo Slovenci samobiten narod in da imamo zato pravico, da se smemo uveljavljati na vseh bistvenih ravninah narodnega življenja, in dolžnost, da to svojo pravico tudi uresničimo. Po tej svoji zavesti nismo Slovenci niti samo del kakega srbsko-hrvatsko-slovensko govorečega na¬ roda, še manj samo slovansko govoreči del kakega tujega »Kul- turrauma«, ki bi po svojem resničnem bistvu spadal v kako neslovansko skupino, marveč smo in hočemo ostati poseben in samosvoj narod. Toda če se hočemo zavedati vsega pomena te abstraktne trditve, se moramo najprej poglobiti v bistvo vprašanja, kaj je narod in v katerih ravninah in kako se razvija narodno življenje v sodobnem svetu. Če je Luka Jeran leta 1850. zapisal »Poglavitni del narodov- nosti je in ostane vera« in s tem v skladu zavračal kot nebistvene narodnostne znake skupno narodno kulturo, sožitje v zgodovini, in postavljal celo jezik samo v položaj sredstva, ki »dobi svojo važnost le z ozirom na svojo zveršeno omiko, ktera je pa zopet z vero tako tesno zvezana, da se brez nje clo misliti ne da«; če je dr. Anton Mahnič v svojem Rimskem katoliku, s katerim je uvajal novo katoliško gibanje, postavljal kot bistveni znak narod¬ nosti predvsem in najbolj izrazito skupni jezik in kvečjemu še nekatere kulturne momente; če je končno tudi Josip Vidmar v svoji sicer zelo zajemljivi knjižici Kulturni problem slovenstva menil, da se uveljavlja vsak narod v svoji resnično narodni aktivnosti samo na kulturnem področju, moramo reči, da je rešil politični in gospodarski razvoj evropskih narodov v zadnjih 150 letih, ki so potekla po izbruhu francoske revolucije, to vprašanje bistveno drugače. Ta razvoj je namreč pokazal v zvezi z nastopom novih oblik gospodarskega in političnega življenja, da narod pri svojem delu ne sme ostati omejen samo na kulturno področje. Pogoj za polno narodno življenje je tudi to, da se prenese narodna enot¬ nost in sklenjenost tudi v gospodarsko in politično življenje. Vzrokov za to spoznanje je bilo dovolj. V srednjem in tudi še v novem veku do konca 18. stoletja je prevladovala v gospodar- 103 skem življenju razbitost v majhne pokrajine. Vsako mesto je imelo okoliš, ki ga je gospodarsko obvladovalo, zadovoljevalo in vsaj v glavnem izčrpavalo. Z večjimi gospodarskimi posli so imeli opravka samo višji sloji, mali človek je zadovoljeval svoje potrebe večinoma sam, v potek gospodarskega procesa produk¬ cije in konsuma je posegel samo tedaj, ko je odrajtaval svoje dajatve in ko je večkrat na leto vozil v mesto svoje pridelke in kupoval stvari, ki si jih ni mogel izdelati sam. Vsaka taka po¬ krajina je bila obdana s carinskimi postajami, ki so jo ločile od sosednih mest. Po sredi 18. stoletja se je začel ta gospodarski sistem, ki je v najožji zvezi s cehi in s takratnim načinom pro¬ dukcije in prodaje, polagoma spreminjati. Ne samo v Franciji, kjer so ti momenti sopovzročili francosko revolucijo, marveč tudi drugje so začele v zvezi z novimi gospodarskimi teorijami merkantilizma, fiziokratizma in gospodarskega liberalizma izgi¬ njati carinske meje v isti deželi in isti državi, pa tudi meddržavni carinski sistem je izgubljal velik del svoje ostrine. Tudi to, da je pritegnilo novo, visokokapitalistično gospodarstvo 19. in 20. sto¬ letja v svoj proces malega človeka, je pomenilo važno dejstvo v narodnem življenju. S tem je namreč moral postati geografska podlaga gospodarskega procesa narod in njegovo enotno narodno ozemlje, ker je bilo le na njem mogoče enotno razpečavanje industrijskih dobrin in njihovo enotno zamenjavanje z malim človekom, ki ne obvlada več jezikov. Mednarodna trgovska družba se je umaknila v visoke finance. Pa tudi narodi sami so prihajali do spoznanja, da si je pridobil kapital v novih oblikah življenja tako veliko silo, da je vsak narod, ki ni samostojen gospodarsko, nesamostojen tudi v politiki, da, celo v kulturnem pogledu ga lahko ovira in duši tujec, ki si z njegovimi žulji množi svoje denarje, vložene v pridobivanju naravnih dobrin, ki bi smele biti v korist samo njegovemu pravemu lastniku, narodu samemu. Povsem podobne tem posledicam novega gospodarskega živ¬ ljenja so tudi posledice novih oblik političnega življenja, kjer je meščanstvo iztrgalo plemstvu iz rok privilegij političnega solip¬ sizma in uvedlo v politiko s počasi se razvijajočo demokrati¬ zacijo tudi malega človeka. Tako torej moramo reči, da nas ne zadovoljuje niti zapadno- evropska definicija »Narod je v isti državi organizirano ljud¬ stvo«, ker je v isti državi lahko organiziranih tudi več narodov, niti rasistična definicija »Narod je množica in skupnost ljudi istega pokolenja, iste krvi, zato tudi z nekimi skupnimi telesnimi znaki«, ker v vsej Evropi ne poznamo nobenega naroda, ki ne bi bil sestavljen iz cele vrste ras, ne zadovolji nas pa popolnoma tudi zgolj kulturna definicija, po kateri je »narodnost svojska notranja urejenost, odločilna za vse duhovno življenje skupine ljudi, ki se imenujejo narod« in nič več. 104 Mi bi opredelili narod približno takole: Narod je skupina ljudi delno istega pokolenja, navadno istega jezika, vselej pa istega kulturnega kroga, ki je zrasel iz skupnega trpljenja in ustvarjanja v zgodovini in ki daje zavest skupnosti, voljo do skupnega dela in pripravljenost do žrtev za narodno skupnost. Narod ni osnoven element samo v kulturni stavbi človeštva, marveč tudi v političnem in gospodarskem življenju. Vsak narod kot tak moremo pojmovati v mednarodnem življenju kot nekako osebo v družbi in vsak narod ima podobno kot človekova oseba pravice, ki mu jih nihče ne sme odreči in ki se jim celo niti sam ne more in ne sme odpovedati, čeprav jih more uveljavljati v zelo različni obliki. Vsak narod se potemtakem izživlja na treh ravninah sodob¬ nega življenja: v kulturi, v gospodarstvu in v politiki. Na vseh teh treh ravninah mora predstavljati narod neko sklenjeno enoto. Ta narodna sklenjenost je tako velika vrednota, da je ne smemo zaradi ideoloških ali strankarskopolitičnih vzrokov nik¬ dar tako razbiti, da bi izgubili izpred oči narodne interese in da bi ohranili v spominu le še koristi ideološke ali strankarsko poli¬ tične skupine, ki ji pripadamo. To bi namreč pomenilo uničevanje korenin narodnega življenja. Tisti pogled na svet, ki zahteva od nas, da se obrnemo proti svojemu lastnemu narodu, dokazuje s tem, da nima resnice v sebi, in katoličani, ki bi kaj takega za¬ htevali v imenu katolicizma, bi dokazali samo to, da ne poznajo svoje vere. O pomenu narodne skupnosti v kulturnem življenju je bilo že dovolj govora. Prav tako kot v kulturi pa bo moral pred¬ stavljati narod osnovni element tudi v gospodarskem življenju. Pri načrtnem gospodarstvu, pa tudi sicer, dobiva država v našem času vedno nove možnosti, da odločujoče posega v gospodarsko življenje. Če nimajo v tem gospodarskem procesu posamezne narodnostne skupine v državi neke avtonomne vloge, se more dogajati in se tudi v resnici godi, da centralistična država enemu izmed narodov na račun drugih narodov, ki so v državi, jemlje denar, davke, prihranke zasebnikov, naravne zaklade, in da vse to nalaga na tak način, da to njihovemu prvotnemu lastniku ne le da nič ne koristi, marveč mu celo škoduje. Vse to se da pre¬ prečiti le s tem, da se da vsakemu izmed narodov, ki sestavljajo isto državo, v gospodarskem življenju delno samosvoja, avto¬ nomna oblast in moč. Tudi za politiko velja podobno. Pravilno je, če se deli narod v političnem pogledu v več strank, ker more le redko ena sama stranka zadovoljiti vse člane istega naroda. Že interesi, ki jih imajo posamezniki po svoji stanovski pripadnosti, tega navadno ne dopuščajo, poleg tega pa je v političnem življenju še mnogo drugih momentov, ob katerih se razhajajo prepričani in iskreni pripadniki istega naroda. Kljub temu pa mora biti med vsemi 105 strankami istega naroda neko soglasje, kadar gre za razmerje do drugih narodov, dasi bi bili ti v isti državi, in kadar gre za nastope v narodnem interesu. Nikdar ne bi smela biti politična razcepljenost tako huda, da bi kaka stranka prosila proti drugi, svoji tekmici pri istem narodu, za pomoč stranko kakega tu¬ jega naroda ali morda ves tuji narod. Liberalno mnenje, da naj odgovarja vsakemu narodu v političnem življenju posebna dr¬ žavna tvorba, je sicer pretirano, vendar pa izraz pravilnega občutja, da naj predstavlja vsak narod v političnem življenju v mednarodnih odnosa jih resnično dejavno skupnost. To velja tako za mednarodne odnose, ki so hkrati meddržavni, kakor tudi za mednarodne odnose v eni in isti državi, če je v njej več narodov. Na tej podlagi teorije se moremo lotiti razmišljanja o slo¬ venskem vprašanju samem. Samo po sebi se nam razdeli sloven¬ sko vprašanje v dva dela: v ugotavljanje sedanjega slovenskega položaja glede naše narodne dozorelosti, njenih pogojev in zgo¬ dovinskega nastajanja, in v razmišljanje o načelih za pot v bo¬ dočnosti, kolikor jih moremo ugotoviti iz našega naravnega, du¬ hovnega, gospodarskega in političnega položaja. 2. Slovenci smo že kmalu bolj intuitivno začutili kot spoznali, da zgolj kulturno osvobojevanje ni mogoče. Že leta 1848. smo se vsaj medlo zavedeli, da bi nas Nemci kljub različnim jezikov¬ nim pridobitvam mogli z gospodarskimi in upravnimi sredstvi vsak čas pritisniti ob tla. Osnovna terjatev, ki so jo postavili naši predniki takrat, je bila zato zahteva po zedinjeni Sloveniji, za¬ hteva, naj se združi vse slovensko narodno ozemlje ne glede na historične, politične in upravne enote v eno samo slovensko upravno enoto. Dovolj žalostno dejstvo slovenske zgodovine preteklega sto- letja je, da smo Slovenci na ta politični program pozabili. Ta¬ kratni politični voditelji se niso upali odločiti za noben program, niti za Zedinjeno Slovenijo na podlagi narodnostnega prava, niti za slovensko kulturno avtonomijo v historičnih enotah. Na račun politične zveze z nemškimi konservativci in s Poljaki smo doži¬ veli, da je Toman govoril proti dualizmu, glasoval pa zanj; za¬ radi politične zveze s Čehi se nismo upali postaviti na tla narav¬ nega narodnostnega prava. Sicer pa so ta vprašanja nesrečne slovenske zunanje politike v Avstro-Ogrski v tesni zvezi z našim notranjim razvojem. Pred letom 1848. so sestavljale slovenski narod skoro izključno pod¬ ložne množice kmetov, bajtarjev, obrtnikov in delavcev. Razum¬ ništvo, ki je prebivalo v mestih na slovenskih tleh, je bilo sicer tudi slovenskega porekla, toda razen redkih zavednih in delavnih slovenskih krožkov je bilo nemškega duha. Celo zavedni Slovenci 106 so rabili nemščino za pogovor v boljši družbi in enako za dopi¬ sovanje med seboj. Edina inteligenčna stanova, ki sta bila po večini slovenska, sta bila duhovniški in učiteljski, a zadnji je bil v izredno šib¬ kem, skoro beraškem gospodarskem položaju. Pri političnih obla¬ steh Slovenci v takratni fevdalni državi nismo imeli popolnoma ničesar govoriti. Tako se ni mogla razviti niti slovenska politična zavest, niti zavest skupnosti socialno diferenciranega slovenskega naroda. Seveda tudi gospodarstvo ni bilo v naših rokah. Po letu 1848., ko smo se Slovenci začeli prebujati tudi v po¬ litično življenje, pa smo doživeli usoden udarec, ki je preprečil, da bi vsaj po tem prebujenju doživeli narodno sklenjenost. Ko smo se namreč mi šele prebujali, je bila Evropa že razdeljena med politične stranke. Slovenci se nismo prebujali v političnem pogledu v narodno skupnost, marveč v strankarsko. Zlasti je bilo usodno za nas še to, da smo živeli pod premočnim nemškim vplivom. Tudi Nemci so bili namreč v podobnem položaju ka¬ kor Slovenci. Sicer so imeli že pred letom 1848. svoje politične tvorbe, a to so bile samo dinastične tvorbe, tipični preostanek srednjeveškega fevdalizma. Z njimi je počasi, pa vztrajno pometal vedno močnejši narodnostni duh, ki ga je nosilo predvsem — liberalno meščanstvo. Usodno je bilo, da se je prav pri Nemcih zvezal liberalizem s protestantizmom, tako da je sama po sebi rasla fronta ideološko formiranih strank: katoliške in liberalne. Zaradi enostranske socialne diferenciacije slovenskega na¬ roda je prva slovenska skupina, ki se je uveljavila v poli¬ tičnem življenju, nujno bazirala na že dotlej slovenskem pre¬ prostem ljudstvu in na že dotlej slovenskem izobraženstvu — katoliški duhovščini. Slovenski položaj one dobe je povzročil, da so ustvarjali tedanji delavci v slovenskem kulturnem življe¬ nju elemente višje kulture v sporu z ozkosrčnim in sebičnim narodnim vodstvom in z enako ozkosrčno, pod janzenističnim vplivom zraslo generacijo slovenskih duhovnikov. V tej atmo¬ sferi se je le prelahko ujelo in bohotno razkošatilo seme libera¬ lizma, ki so ga prinašali izobraženci po pričevanju Šukljeta iz univerzitetnih let v domovino. Kljub temu sta imeli v tem času obe strani primeroma enak vpliv v politiki, ki so se v njo kaj kmalu transponirali spori s kulturnega in ideološkega področja. Malo je pri tem pomagal način razdelitve mandatov med deželo in mesta, malo nemška nevarnost, še največ pa nesporne ustva¬ ritve meščanskih kulturnih delavcev, ki so ustvarili višji družbi slovenski kulturni jezik (Stritar!), ki so dali kljub odporu kon¬ servativcev slovenski kulturi skoro vse, kar je tedaj zraslo (Pre¬ šeren, Levstik, Stritar, Jurčič); saj so nam dali prvo slovensko revijo, ki se je mogla meriti s tujimi in prvi slovenski dnevnik, in tako s tem v dovolj težkih razmerah — v boju proti nemški prevladi in proti nerazumevanju doma — ustvarili pogoje za slo- 107 vensko zavzemanje nemčurskih gnezd. Za organizacijo prepro¬ stega ljudstva se, če izvzamemo zadruge M. Vošnjaka, ni nihče resno pobrigal, kajti navdušujoči tabori so sicer imeli pomen za dramljenje narodne zavesti, a za njeno trajno ohranitev in za politično in gospodarsko organizacijo niso pomenili mnogo. V podrobnem kulturnem oziroma prosvetnem delu pa gre brez dvoma največja zasluga prav tisti duhovščini, ki je pomenila pri ustvarjanju višje kulture oviro. Nekako tako se dele zasluge za slovenski narod do dobe slogaštva, ki pa je že pomenila dobo nove sterilnosti. Sloga, sklenjena v nemogoči in trajno nevzdržni obliki, ki je v bistvu pomenila obojestransko spanje, je prej ali slej morala privesti do poloma. Ta polom bi bil prišel brez Mah¬ niča prav tako, kakor je prišel z njim, čeprav morda v manj ostri obliki. Sloga, kakor rečeno, ni prinesla nikakega napredka, niti kulturnega, niti organizacijskega, niti političnega. Pa tudi skri¬ tega načelnega. bo ja ni mogla preprečiti. Z Mahničem je prišel prelom. Zgodovinski razvoj in Mahni¬ čeva ostra intelektualistična narava sta mu dala tisto ostro obli¬ ko, v kateri se je odtlej pri nas uveljavljal usodni boj med libe¬ ralizmom in klerikalizmom. Tudi socialisti, ki so imeli v krogu masarykovcev in zapiskarjev od vseh slovenskih strank sicer politično najzrelejše razumništvo, se niso znali po svojih poli¬ tičnih vodnikih otresti značilnih posledic slovenskega ideolo¬ škega boja vse do gibanja ob majski deklaraciji. Danes moramo ugotoviti: ideološka razklanost v slovenski politiki je povzročila, da Slovenci še do danes nismo doživeli narodnega občestva, da do danes nismo spoznali, kaj pomeni narodna skupnost. Prva usodna zmota se je pojavila, kakor smo videli, že v neposredni bližini prvega slovenskega političnega prebujenja, ko je L. Jeran leta 1850. v Zgodnji Danici označil za bistveni del narodnosti samo vero, medtem ko so mu vsi drugi znaki narodnosti samo življenjska sredstva. Iz te prve zmote je z železno nujnostjo sledila po dvajsetih letih (1873 v Novicah) še druga, ki jo je izrazil nek dopisnik z besedami, da se bo libe¬ ralnega Slovenca bolj izogibal in bal kakor nemškutarja. Leto nato je »Slovenec« podobno geslo (»rajši volim nemškutarja, nego Mladoslovenca«) še podrobneje utemeljeval, češ da se nemšku- tarstvo in krščanstvo ne izključujeta, dočim mladoslovenstvo pomeni brezverstvo. Marsikateri ekstremisti še danes ponavljajo ti dve zmoti v nekoliko izpremenjeni, a bistveno isti obliki, da more biti Slovenec le katoličan, ker spada katolicizem k bistvu slovenstva in da more le katoličan delati za slovensko kulturo in slovenski narod. Če danes ugotavljamo, da je Mahničev nastop pomenil usta- ljenje vsega tega nesrečnega položaja, je to seveda vse nekaj drugega kakor trditev, da je on ta položaj zakrivil. Mahnič je logična posledica vsega našega razvoja. Slovenskega razkola je 108 kriv predvsem zamudniški značaj našega naroda, ki je povzročil, da smo se narodnostno zbudili šele v času, ko so že rasle poli¬ tične stranke. Zbudili smo se naravnost v skupnost političnih strank, ki so nam onemogočile ustvaritev slovenske narodne skupnosti. Seveda bi bila tudi ta razdeljena v različne politične stranke, a v zdravi meri in na stvarni politični, ne pa ideološki podlagi, ki nujno zaostri v politični kombinaciji boj v škodljive skrajnosti. Pri tej omejitvi Mahničevega pomena in vloge pa se moramo še vedno prav dobro zavedati, da je uporabljanje Mah¬ ničevih enostranskih pogledov in načel, ki so bila v oni dobi delno upravičena, ker so organično zrasla iz nje, v našem času povsem zgrešeno in dokazuje le popolno pomanjkanje pravil¬ nega zgodovinskega smisla in čuta. Kombinacija ideološke in politične razdeljenosti je imela svoje posledice tudi v slovenski politični taktiki. Konservativni slovenski politiki so zaradi zveze z ostalimi avstrijskimi konser¬ vativci proti liberalcem (sovplivalo je tudi češko in poljsko zgo¬ dovinsko pravo) zanemarjali program preureditve Avstrije na podlagi narodnega načela in to povsem zavestno. Iste ideje so se kazale tudi ob nastanku »katoliške« politične stranke, ko se je Mahnič postavljal proti narodnostni reorganizaciji Avstrije z razlogom, da bi liberalizem v narodnostnih enotah laže prevla¬ dal in da bi se reklo preustrojiti Avstrijo na podlagi narodne avtonomije »isto, kar naše notranje razmere popolnoma zmesti ter spodmakniti Avstriji tla historičnega prava, na katerih stoji«. Take tendence so se seveda še krepile s stremljenjem po ustano¬ vitvi enotne vseavstrijske katoliške stranke, ki jo je želel v devetdesetih letih avstrijski episkopat. Vendar pa je v nekaterih pogledih (na primer glede demokracije javnega življenja, kul¬ turne, gospodarske in politične organizacije preprostega ljud¬ stva) pomenila SLS, ki je imela takrat v svojih vrstah tudi veli¬ kega slovenskega socialnega voditelja J. Ev. Kreka, stoprocenten napredek. Podčrtati je treba, da je zrasel prav najpozitivnejši del tega napredka v delavskih vrstah, ki so se organizirale v predhodnici sedanje PZ in v JSZ. Velik napredek je pokazala ta stran tudi v kulturnem življenju (revija, prva slov. gimnazija). Nasprotno so bili liberalci v tem času sterilni tako v soci¬ alnem pogledu kot tudi v organizacijskem in kulturnem. Ome¬ jevali so se na rodoljubarske svečanosti, na kulturni boj proti farjem, naslanjali pa na kmečke velikaše, ki jim je Krekovo zadružništvo že izpodnašalo tla. Pa tudi glede svojih nazorov o narodni skupnosti niso bili nič zrelejši od »klerikalcev«, nasprotno, šli so celo tako daleč, da so v kranjskem deželnem zboru sklenili z Nemci protiklerikalno zvezo in s tem podaljšali njihovo moč nad eno desetletje. Tudi v politiki so kazali svojo sterilnost s tem, da so se iz strankarskih vzrokov trdovratno upirali volilni reformi v demokratskem smislu. 109 Poleg katoliških se je zbrala močna skupina kulturnih de¬ lavcev izven političnih strank in pri socialistih. Vendar pa nji¬ hova v mnogočem najzrelejša spoznanja o našem življenju v Avstro-Ogrski tudi niso imela odmeva, niti pri voditeljih soci¬ alistov samih. Ti so namreč živeli ujeti v naziranje o večnarodni gospodarski državi, v kateri naj bi imeli narodi samo kulturno avtonomijo. To starejše naziranje, ki ga je zastopal zlasti dr. Tuma, je propadlo proti mlajši struji (pod Prepeluhovim vodstvom) šele v zadnjem letu pred slovenskim osvobojenjein. Prej pa je onemogočala socialistična praksa, ki se je marsikje bližala zaradi protiklerikalnega boja socialno reakcionarnim liberalcem, da tudi pri socialistih ni moglo dozoreti spoznanje o narodni skupnosti vseh Slovencev, ki so mu bili socialistični teo¬ retiki že zelo blizu, najbližji od vse slovenske inteligence poleg kroga dr. Kreka. V tem strastnem medsebojnem boju ideološko organiziranih strank, ki je trajal vse do vojske, se je izoblikovala svojevrstna politična vrednostna lestvica: na prvem mestu niso stale vrednote osnovnega političnega elementa, naroda, marveč vrednote poli¬ tičnega sredstva, stranke. Strankarska organizacija si je poleg tega pridobila veliko veljavo v vprašanju zgolj ideološke pri¬ padnosti posameznika, ni se več gledalo na notranje človekovo prepričanje, marveč zgolj na zunanji videz strankarske pripad¬ nosti. Tudi te osnovne miselne zmote, ki so jih vzdrževali in jih še vzdržujejo z različnimi ideološkimi silogizmi, pričajo o po¬ vsem napačnem presojanju narodnega in človekovega življenja. S takimi političnimi kategorijami in taktičnimi prijemi so prišli slovenski politični vodniki po slovenskem osvobojenju v novi prostor. V novi obliki se je postavilo staro vprašanje, kako s pomočjo večinske vsedržavne stranke spraviti v Slo¬ veniji na oblast tisto stranko, ki je imela tu sorazmerno majhno manjšino (v demokratični dobi naše države 1—4 poslance od 26). Tu moramo iskati poglavitni razlog za centralistične in unitari¬ stične koncepcije slovenskega lažiliberalnega meščanstva, ki je z njimi zaradi pomanjkanja smisla za narodno skupnost vsak dan izdajalo slovenski narod kljub vsemu poudarjanju svoje nacionalnosti. Zgled iskanja tuje pomoči pri domačem političnem boju, ki so ga dali slovenski meščani, je vplival tudi na druge politične stranke. Študij volilnih rezultatov v demokratični dobi Jugosla¬ vije sicer kaže v glavnem, da je privlačevala Slovence načelna politika, kateri sta bili za vodilo obe tradicionalni slovenski gesli, ki sta nam pridobili v politični preteklosti vse uspehe, kolikor smo jih imeli — demokracija in avtonomija. Toda način političnega boja, ki ga je uvedel centralizem, je bil preveč za¬ peljiv, da bi zmagala načelna politika. Slovenske stranke so s svojimi spori vedno raje hitele pred tuje sodnike, vrednost nji- 110 hovih programov je v borbi za oblast vedno bolj padala. K uspehu v tem boju so namreč vodile najrazličnejše poti, ki se z njimi na noben način ni dalo združiti trdno vztrajanje pri pro¬ gramu. Državni udar leta 1929. je z dobo diktature in oktroirane ustave, ki je sledila, ustvaril za take preobrate še posebno ugo¬ den prostor. Povsem naravno je, da je v tem času globoko padla politična morala slovenskega ljudstva, ki je izgubilo izpred oči jasne obrise ideala, ki se je zanj borilo in vse žrtvovalo — obrise posebne slovenske kulturne, politične in gospodarske enote. Zlasti je bila ta demoralizacija neizbežna po padcu strank, ki so veljale v slovenskem političnem življenju kot najvišje vrednote. Povsem naravno, da se marsikje ta demoralizacija ni mogla ustaviti ob narodnih vrednotah, tako da danes skoro s strahom gledamo, kaj vse bo treba popravljati v narodnem pogledu, zlasti ob naši severni meji. Slovenski zgodovinski razvoj je seveda pritisnil značilen pečat tudi duhovni strukturi političnega elementa, naroda sa¬ mega. Slovenski človek je izrazito intelektualistično usmerjen, premalo se zaveda vrednosti svojih narodnih posebnosti, narodni subjektivizem, to je, posebno slovensko perspektivo, pri preso¬ janju kulturnih in političnih dogodkov naravnost prezira in zavrača. Boji se poudarjanja in uveljavljanja narodnostnega prava, nasproti temu prihaja nezavedno na dan stara legitimi- stična miselnost, strah ga je pred vsakim konkretnim preureja¬ njem socialnega položaja. Veliko premalo je sproščen in samo¬ stojen in tudi marsikje premalo slovensko zaveden. Bivše podlož- ništvo pod tujimi gospodarji in sodoben gospodarski položaj sta povzročila nezdravo razmerje do nekaterih sosednih narodov, ki jih v svojih sodbah nenaravno povzdiguje, poleg tega pa sta ustvarila še lahko uklonljivost pod vsakim močnim pritiskom proti malenkostnim materialnim koncesijam, poteza, ki jo je politična zgodovina zadnjega pol stoletja še potencirala. V du¬ hovnem in gospodarskem pogledu je značilna zanj precejšnja neokretnost, v političnem pa navezanost na osebe, ne na pro¬ grame, velika nesamostojnost v presojanju položaja in pretiran materialističen čut. Posebej glede razumništva je treba reči, da je zavladala pri njem globoka razpoka med kulturnim in javnim življenjem in delom. »Zakopava se v snov zaradi snovi, uči svoj predmet zaradi predmeta, tako da je marsikateri slovenski filozof, prav¬ nik in teolog danes že izgubil pravi smisel svojega dela. Hudo je sicer, če znanstvenik zapusti svoje stvarne temelje, a nič ni neplodnejše in etično bolj prazno, kakor če se znanstvenik izloči iz življenja, se vdaja rezultatu zaradi rezultata in se vbada z materialom, katerega si ne upa izpričati v stiku z živim življenjem. Pa vendar se temu znanstveniku zdi, da je vse pod njim malopomembno pehanje, nevredno njegovega 111 vzvišenega dela«, je zapisal pred devetimi leti France Koblar. Med največjimi vzroki za to stanje je veliko pomanjkanje kon¬ kretnega zgodovinskega pogleda, ki je značilno tako za sloven¬ skega izobraženca kakor tudi za preprostega človeka. Vedno v novih oblikah se pojavlja stremljenje, da bi se presojala živ¬ ljenjska vprašanja samo s stališča racionalistično postavljenih sistemov, samo da se nam ne bi bilo treba dotikati konkretnih vprašanj, ki se jih naravnost bojimo. Slovenski človek in znan¬ stvenik silno rad samo načelno premišljuje, sprejema in obsoja, zato pa se toliko vztrajneje umika konkretnim oblikam sodbe o konkretnih oblikah vprašanj. To pa pomeni hkrati umik pred vsakim praktičnim sklepom, ki bi se morali zavzeti zanj, če bi hoteli, da bi naš nastop v resnici kaj doprinesel k slovenskemu življenju in njegovemu napredku in da bi bil v slovenskem pro¬ storu v resnici rodoviten. Tako nam raste tip individualističnega kulturnega delavca, ki ne občuti prav nobene dolžnosti do ob¬ čestva, iz katerega je zrastel in ki je s svojo pasivnostjo v javnih vprašanjih velik krivec za naš ogroženi položaj. Posledice tega duhovnega obraza se odražajo tudi v konkretnem življenju: mnogo bistvenih vprašanj je še nenačetili, različni načrti se izdelujejo zato, da obleže v miznicah in zastare. Najjasneje se kaže to v našem povojnem gospodarskem življenju. 3. Prehajam k zadnjemu delu svojega referata — k strukturi slovenskega političnega vprašanja, k svojemu pogledu na te probleme in k smeri, ki naj nas vodi iz današnjega položaja. Osnovo vsemu slovenskemu vprašanju daje prirodni položaj slovenskega naroda s svojimi pogoji in vplivi. Zemlja, ki so na njej naseljeni Slovenci, obsega okoli 24.000 km 2 . V njeno pod¬ ročje spadajo: Prekmurje do Rabe; slovenska Štajerska do črte Radgona, severno podnožje Slovenskih goric, Kozjak; spodnja Koroška do črte Dravograd, Djekše, Mostič, Št. Lenska gora, Celovec, Kriva Vrba, Osojske Ture, Vernberg, Drava, Žila, Dobrač, Zilske Alpe, meja občin Goriče in Brdo; vsa Kranjska, severna Istra, Trst (mesto samo je sicer po 2 /s italijansko, a brez zveze z italijanskim narodnim ozemljem, ki se začenja šele za Furlanijo); Goriška do črte Tržič ob izlivu Soče, meja med goriškimi Brdi in Furlansko ravnino in Beneška Slovenija do iste zemljepisne meje. Zgodovinski razvoj je sicer posejal v to ozemlje različne narodne manjšine, a ne v prevelikem številu in še to skoro izključno v obliki meščanskega elementa. To velja tako za italijansko kot za nemško manjšino. Le dva otoka imata tudi agrarni značaj — predeli Kanalske doline in Kočevsko. A Kočevsko vedno bolj izgublja svoj nemški značaj, sedaj je tretjina Kočevarjev slovenska. Najbolj nevarno narodnostno 112 mešana je še spodnja Koroška, kjer je Slovence zlasti slabila nesrečna politična struktura. Nemška manjšina na Štajerskem je pa obsegala po našem uradnem štetju leta 1921. le 21.786, po nemškem privatnem leta 1927. pa 32.000 ljudi. Vseh Nemcev na spodnjem Štajerskem je potemtakem komaj V 20 prebivalstva na prizadetem ozemlju. Strnjeno naseljenih Slovencev nas je okrog 1,600.000, nadaljnjega K* milijona pa nas je raztresenih po vsem svetu in po Jugoslaviji. Slovenska zemlja ima kljub navidezni razdrobljenosti in veliki sredobežnosti posameznih delov vendarle enotno vlogo v okviru velikih evropskih kompleksov, kar predstavlja dovolj močno sredotežno silo, da vsa sredobežnost izgine. Prvo in osnovno dejstvo, ki veže med seboj vse slovenske kotline, je prav to, da so vse slovenske. Drugo dejstvo pa je dala narava s tem, da se v slovenski zemlji srečujejo in križajo različni evropski geografski kompleksi in elementi; Alpe, Panonska kot¬ lina, Dinaridi, Sredozemlje; Srednja in Južna Evropa; Slovani, Romani, Germani in ugrofinski Madžari. Prav to križanje je povzročilo, da je na slovenski zemlji najlažji prehod iz Srednje Evrope v Sredozemlje. Ta »jadranska vrata« so pritegovala nase vedno celo vrsto gospodarskih poti in političnih smeri, pri čemer so bile vselej najvažnejše tri: pritisk iz nemške Srednje Evrope k Sredozemlju, zveza Budimpešta—severni Jadran, Italija, in smer Pariz, severna Italija, Ljubljana, Belgrad, Carigrad. Vse te geopolitične silnice se križajo na področju od Trsta do Zida¬ nega mostu in ustvarjajo s tem gospodarskoprometno križišče, ki v Evropi skoro nima primere. To dejstvo veže vse slovenske pokrajine v enotno, homogeno celoto, ki ima svoje ogrodje v slovenskem prometnem trikotu Beljak—Maribor—Trst. Ta slo¬ venska geopolitična in etnografska enota sega preko slovenske narodne črte komaj za 10 km na črti Možbrk—šenturška gora— Šentlenška gora, a tu zajema z Gospo Sveto in Krnskim gradom prestolnico prvih slovenskih suverenov, zemljo, ki je v najožjih stikih s slovensko zgodovino in ki so jo Nemci nasilno germa¬ nizirali šele v zadnjem petdesetletju. Kljub temu, da se je vodila svetovna vojska po besedah vodilnih državnikov vsaj leta 1918. v znamenju načela narodne samoodločbe, so vendar na mirovni konferenci v Parizu odrezali z državnimi mejami tretjino (okrog 8000 km 2 ) slovenskega ozem¬ lja in skoro tretjino (30%) strnjeno naseljenega slovenskega naroda od osvobojenega jedra. S tem so razbili slovensko geo¬ grafsko enoto na tri dele in vsakega posebej onesposobili za polno in zdravo življenje. Ker moramo meriti to krivico z relativnimi merili, če hočemo zajeti vso njeno težo, naj rečem še to, da bi bila za Nemce enaka krivica šele, kadar bi bilo 24 milijonov strnjeno naseljenega nemškega naroda pod tujci, za Italijane, če bi bilo takih 13 milijonov in še to le tedaj, če bi 8 113 v obeli primerili ne uživali nikake mednarodne zaščite, marveč bi bili izpostavljeni vsem sredstvom raznarodovanja. V Italiji je okrog 400.000 Slovencev (= 25 % od strnjeno nase¬ ljenih), v Nemčiji pa okrog 80.000 (= 5 % od strnjeno naseljenih). S slovenskim Primorjem je prišel v Italijo politično najzrelejši del Slovenije, ki je bil najbližje spoznanju resnično in pravilno doživi jene narodne skupnosti. S Trstom je izgubila Slovenija tisto okno v svet, ki daje pravo težo njeni mednarodni vlogi. Na Koroškem je drugi vogel slovenskega trikotnika, poleg tega pa je treba pribiti, da mora biti ta zemlja sveta vsakemu Slo¬ vencu — sveta ob spominu na svobodno slovensko državo, ob misli na to, kaj vse dolgujemo Korošcem v slovenskem narodnem življenju vse do zadnjega časa in sveta ob misli na trpljenje, ki ga prenaša že dolga desetletja. V obeh državah živijo Slovenci brez slovenske šole, brez politične, s skromno kulturno in gospo¬ darsko organizacijo, zaradi svoje narodne zavednosti so izpostav¬ ljeni vsakovrstnim težavam od strani oblasti in strankarskih orga¬ nizacij, njihovi voditelji so bili preganjani, nobene mednarodne zaščite ne uživajo. Meje, ki režejo od leta 1918. slovensko ozem¬ lje, pomenijo največjo nesrečo, ki nas je mogla doleteti po štiri¬ letni moriji, saj ovirajo stik med deli našega naroda in sprav¬ ljajo s tem v nevarnost celo tako bistveno dobrino kot je kul¬ turna in duhovna skupnost vseh njegovih delov. Majhen del Slovencev (5—10.000) je ostal tudi na Madžarskem. Glavni del (70%) slovenskega naroda je prišel po svetovni vojni v Jugoslavijo. Slovence veže na Jugoslavijo trojna vez: 1. zemljepisna usmerjenost večine našega ozemlja, 2. narodnostna zveza z ostalimi južnimi Slovani — slovensko-hrvaška meja od Buzeta v Istri do Mure je namreč edina meja, kjer se naslanjamo na narodnostno soroden element — in 3. misel, da smo sami v današnjem položaju prešibki, da bi se mogli vzdržati v boju za tako važno ozemlje kakor je naše in da zato nujno rabimo ožje zveze z edinim sorodnim elementom, ki se ga dotikamo. A kljub temu, da smo zaradi teh vzrokov odločeni, boriti se za močno Jugoslavijo, je treba pripomniti, da mora imeti Slovenija v Jugoslaviji svoj poseben položaj, ker tak položaj zahteva že narava slovenskega ozemlja. To namreč nima važnosti samo za Balkan (zgodovina je pokazala že mnogokrat, da so prav tu vrata za vdor tako na Balkan kot v Panonijo in Italijo), marveč tudi svojo stalno važno vlogo v Srednji Evropi, ki ji po velikem delu pripada. Tej vlogi Slovenija ne more ustrezati kot zgolj pod¬ rejena edinica centralistično urejene, po večini balkanske države, marveč samo kot njen del z velikimi avtonomističnimi pooblastili. Naš boj za Jugoslavijo tudi ni v nikakršnem nasprotju z našim prepričanjem o narodni samobitnosti Slovencev, ki nam je kot naravna in zgodovinska resnica nedotakljiva podlaga za vse naše delo. Prepričani smo, da bi mogli v Jugoslaviji vsi trije 114 narodi, ki so se združili v njej na podlagi narodne samoodločbe, nemoteno razvijati svojo narodno samobitnost. Zato tudi na eni strani želimo, da se urede naše notranje razmere in da se od¬ stranijo oblike in sledovi centralizma, ki nujno kali dobro raz¬ merje med narodi, na drugi strani pa z vso ostrino zavračamo tiste tujce, ki nas hočejo prepričati, da smo v Jugoslaviji samo manjšina in ne enakovreden narod v svoji lastni državi. Pri zdravi ureditvi naše države, do katere mora priti, bomo Slovenci morali dobiti avtonomno slovensko enoto, ki nam bo omogočala samobitno in sklenjeno narodno, kulturno, gospodarsko in poli¬ tično življenje, ki bo omogočila, da bomo ustrezali tudi svojemu položaju v Srednji Evropi, skratka, ki bo nudila pogoje za vse¬ stranski slovenski narodni razvoj. S tem bo največ doprinesla tudi k skupni jugoslovanski državi. S to ureditvijo razmerij v Jugoslaviji vprašanja slovenske zunanje politike še niso izčrpana. Zemljepisni položaj, sodobna negotovost in napetost v mednarodnem življenju malim narodom med italijansko-nemško in rusko-ukrajinsko narodnostno mejo ne dovoljujejo več lagodnega odpočitka in mirnega zaupanja v zapadne velesile. V takem labilnem položaju je danes v tem pasu nad 100 milijonov členov 10 malih narodov v tej evropski coni. Vsak zase je slab, a vsi skupaj pomenijo veliko silo, če se med seboj sporazumejo v duhu enakosti in obče človeške kulture. Ureditev take zveze bi pomenila odstranitev jerobstva velikih narodov v tem pasu in obenem — stvarni začetek velike Pan- evrope, federacije vseh evropskih držav. Smer k taki ureditvi nekake zvezne države od Baltika do Jadrana postaja za nas še toliko bolj naravna, ker pripada 70% tega ozemlja slovanskim narodom. Tudi tu se pokaže znova pravilnost načela, da je narodna prihodnost Slovencev v veliki meri odvisna od sodelo¬ vanja slovanskih narodov in da vsak, kdor nasprotuje takemu sodelovanju, slabi našo življenjsko moč. To vprašanje je za Slo¬ vence in Jugoslavijo, ki mejimo v sedanjem položaju na zapadni in severni meji na dva državna kolosa z veliko politično dina¬ miko, važnejše kot za večino teh malih narodov. Pa tudi narav- nejše: Prav v državi, kakor je Jugoslavija s tremi narodi, ki jo nosijo, se mora izoblikovati tak način sožitja več narodov v eni državi, da bo tem narodom zagotovljena njihova samobitnost v notranjem in zunanjem življenju. Taka oblika bi — mutatis mutandis — mogla biti tudi močna opora razširjanja misli zgoraj omenjene meddržavne zveze. Pa tudi na drug način smo vsi jugo¬ slovanski narodi živo prizadeti s tem stremljenjem: to je namreč tudi pot, ki vodi k pravi in popolni Jugoslaviji, k združitvi vseh štirih južnoslovanskih narodov. Posebej moramo pri problemu slovenske zunanje politike omeniti tudi še veliko zanimanje, ki ga kažeta za naše ozemlje zaradi njegovega prirodnega položaja obe naši največji sosedi, 8 * 115 ki imata tako že 30% našega naroda v okviru svojih meja. Slo¬ venska zemlja namreč pomeni ključ do obvladujočega položaja na Jadranu in najvažnejše prehodno ozemlje ob tem najsever¬ nejšem zalivu Sredozemskega morja (zlasti za prehod iz Srednje Evrope v Sredozemlje). Ob tej priliki je treba omeniti trud na¬ silne tuje publicistike, da bi ustvarila v Evropi javno mnenje, ki bi ne vedelo o tem, da je ta zemlja slovenska. Z različnimi lažnivimi razlogi in z do kraja ponarejenimi zemljepisnimi in zgodovinskimi slikami poskuša vbiti v glavo vsem evropskim narodom in odločujočim činiteljem, da slovenskega naroda sploh ni, da so tu samo različne, še neizoblikovane narodnostne skupine, ki po svoji kulturni in resnični narodnostni pripadnosti niso niti jasno slovanske, kaj šele, da bi pripadale samonikli slovenski narodni enoti. Nam se zde vsi njihovi razlogi smešni, toda z ne¬ prestanimi lažmi se ustvarja večji videz resnice kakor z našim nepretrganim molčanjem o resničnem položaju. Nevarnost za naš narodni položaj pomenijo tudi zapadni na¬ črti o restavraciji Habsburžanov v kakršni koli obliki: to namreč pomeni, da bi se morala umakniti naša narodna država, razen tega pa bi taka ureditev pomenila za Slovence ponovitev ponem¬ čevanja, ki ga je doživljal naš narod v zadnjih desetlet jih Avstro- Ogrske. Okrepitev Slovenije proti vsem zunanjim nevarnostim je nujno potrebna, a mogoča samo z ureditvijo razmerja v evrop¬ skem pasu malih narodov, ki sem ga nakazal zgoraj. Ta blok malih narodov ne sme stati pod varuštvom kakih velesil (čeprav more biti z njimi v političnih zvezah), niti zapadnih, niti srednje¬ evropskih, niti Rusije. Po padcu Češko-Slovaške so namreč Fran¬ cozi sami priznavali, da je bila bistvena napaka njihovega po¬ vojnega sistema ta, da so oni odvzeli malim zaveznikom nekatere bistvene znake državne suverenosti s tem, da so vodili njihovo zunanjo politiko iz Pariza, namesto iz Varšave, Prage, Buka¬ rešte ... Slovenski notranji politiki se postavlja v današnji ogro¬ ženosti kot glavno vprašanje, kako okrepiti narodno zavest preprostega ljudstva, ki je od dobe osvobojenja tako upadla. Pravi vzrok tega upada je veliko razočaranje nad tem, da se ni pričakovana, obljubljena in zaželena svoboda v političnem, socialnem, gospodarskem in kulturnem pogledu uresničila niti v enem pogledu. Kajti ne glede na to, da je 30% Slovencev ostalo izven Jugoslavije, ni jugoslovenarska svoboda v centralistični Jugoslaviji identična s slovensko, hrvaško in srbsko svobodo v decentralizirani Jugoslaviji, poleg tega pa so gospodarska in socialna vprašanja, ki so za preprosti narod najotipljivejša in marsikdaj tudi najvažnejša, ostala do danes nenačeta. Po dvaj¬ setih letih svobodne države je narod opustil upanje, da bi se ta zanj življenjsko važna vprašanja sploh kdaj začela reševati in je zapadel v brezbrižnost. Zbuditi ga moremo edino z odločnim 116 dejanjem, ki more biti v našem položaju le ustvarjenje sloven¬ ske avtonomije in preložitev velikega dela odgovornosti iz cen¬ trale na domače, slovenske organe, ki bodo morali začeti takoj z reševanjem omenjenih vprašanj. Samo to bo dalo preprostemu narodu upanje na boljše čase. Drugo, prav tako važno dejanje, ki je potrebno, je strnitev vseh narodnih sil in vseh vrednot, ki so v slovenskem narodu. Samo složno sodelovanje v narodnih vprašanjih in skupna vrhov¬ na odgovornost bosta imela za posledico stvarno, resnično plodno delo na vseh področjih. Pri tem pa je treba povedati tudi to, da bo tako strnitev mogoče ustvariti šele v domači slovenski skup¬ nosti, kadar bomo sami med seboj. Prvi pogoj za skupno delo in skupno odgovornost je ustvaritev slovenske avtonomije. To je nujna omejitev vsakega poziva h koncentraciji. Za vsako koncentracijo mora biti namreč dana neka delovna osnova. Take skupne delovne osnove danes ni. Centralisti in avtonomisti bodo imeli tako delovno osnovo šele takrat, ko se bodo morali lotiti naših domačih vprašanj, ko bodo tudi centralisti morali priznati načelo slovenske narodne samopomoči in ko se bodo slovenske politične stranke morale nehati boriti med seboj s premočjo vsedržavnih strank in političnega položaja v Belgradu. Podlaga za delno strnitev v vprašanjih, kjer so narodni interesi tudi centralistom vsled nujnosti dobe že dovolj jasni, je zaenkrat sorazmerno ozka — narodnoobrambne naloge v ožjem smislu, del gospodarskih vprašanj in razmerje proti inozemstvu. V teh mejah se da že danes govoriti o strnitvi dela. Vsako strnitev, ki bi neposredno ali posredno okrepila protiavtonomistična stremlje¬ nja, pa je treba prav iz naših najbistvenejših narodnih interesov najodločneje zavrniti, ker bi se s tem odmikala nujno potrebna revolucionarna rešitev našega položaja v obliki slovenske avto¬ nomije. Prva naloga slovenske avtonomije pa bo seveda načrtno ozdravljenje slovenskih gospodarskih razmer v smeri nacio- naliziranja našega kapitala in v smeri okrepitve slovenskega malega človeka. Končno se lahko povrnemo k problemu, s katerim smo začeli, k problemu slovenske narodne skupnosti v kulturi, gospodarstvu, slovenski notranji in zunanji politiki. Da nam je potrebna, smo prepričani vsi, ker je to nujna posledica trditve, da smo Slovenci narod. Vemo tudi, da smo danes še daleč od nje. Zato samo še nekaj misli o poti, ki vodi k njej. V kulturnem življenju je ta dobrina kljub nekaterim napadom v zadnjem času vendar soraz¬ merno malo ogrožena, ker ima za seboj že dovolj dolgo tradicijo. V gospodarstvu bo z vprašanjem slovenskega narodnega gospo¬ darstva in gospodarskega načrta rešeno tudi to vprašanje. Drugače pa je v politiki, kjer žive stara nasprotja še v vsej ostrini, kar najbolj ovira naše skupno narodno življenje. Pri tem se ne moremo izogniti vprašanju ideološke politične organizacije. 117 Ta tip kombinirane politične razdeljenosti skoro nujno privede s seboj obravnavanje majhnih političnih sporov na svetovno¬ nazorski bazi in ponižanje ter zlorabo ideoloških vrednot v dnevni politični borbi, ki se zaostri s tem do skrajnosti. Prav gotovo je, da se bomo mogli teh napak, zlasti če upoštevamo naš zgodovinski razvoj, ki je zakoreninil te napake do skrajnosti močno, povsem iznebiti samo s sistemom samim. Kdaj in kako, tega ne ve nihče, a gotovo se je ta politični sistem preživel in danes našemu narodnemu življenju škoduje. Sporazumi seveda takih zgodovinskih produktov ne morejo odpravljati, odpravi jih samo razvoj sam. Napačna bi bila seveda misel, da je treba s prekrižanimi rokami čakati, kajti vsak razvoj zahteva dela in zopet dela. V našem položaju je zaenkrat glavna konkretna zahteva pač ta, da mora imeti vse politično delo pred očmi vse narodne interese, ne pa samo interesov posameznih strank ali celo še ožjih skupin v strankah. In druga, da je treba odstraniti zlorabo ideoloških vrednot v politiki in poskrbeti za politično vzgojo ljudstva. Pri svojem mnenju o našem sedanjem stran¬ karskem sistemu pa se seveda dobro zavedam, da bo ostala tako strankarska kakor svetovnonazorska diferenciacija, a vsaka na svoji lastni stvarni podlagi, ne pa v kombinaciji, ki pripelje do absurdov, da v svetovnonazorski skupnosti odločajo politični momenti in da se gradi politika na nepolitičnih podlagah, stvar, ki škoduje na obe strani. Da bo diferenciacija sama na sebi ostala, je gotovo. Zavirati jo s kakimi totalitarizmi imam za napačno že zato, ker me zgodovina uči, da so si pridobili Slovenci vse svoje največje politične pridobitve v znamenju demokracije in njenega življenja. Nikoli ne smemo pozabiti, da še do danes ni izpolnjen pro¬ gram Zedinjene Slovenije, ki so ga postavili leta 1848. slovenski akademiki v dunajski Sloveniji istočasno ko je »oče naroda« Blehveis postavil geslo »Vse za vero, dom, cesarja«, da še ni izpolnjen program, ki se je v boju zanj v novi obliki, v obliki majske deklaracije, osvobodila večina slovenskega naroda. Slovensko vprašanje je danes, ko smo razdeljeni z državnimi mejami, kljub majhnosti našega naroda že po svojem bistvu mednarodno vprašanje. Obsega pa v jedru le dva problema: kako doseči čim večje zunanje zbližanje danes ločenih delov in kako dvigniti notranjo slovensko dozorelost do tiste stopnje, ko se bomo vsi, povsod, vedno in proti vsakomur s ponosom imenovali slovenski narod. 118 F. S. Finžgar SLOVENSKA NARODNA SVOBODA IN NJENA VREDNOST i. Naloga, ki jo skriva v sebi ta naslov, je tako velikanska, da sem se je po pravici ustrašil. O vsem tem imamo polno knjig in greh bi bil, ako bi vas dolgočasil s slabšim tekstom, kot ga imate že napisanega. Zato bi se v uvodu le mimogrede dotaknil naše preteklosti, a se rajši pomudil pri tistih dogodkih iz bojev za slovenstvo, kakor sem jih sam doživljal. Da je vprav rod Slovencev prodrl najdalje proti zahodu, je zgodovinsko dejstvo. Zakaj je izmed vseh drugih slovanskih rodov bil vprav ta po usodi določen za te pokrajine, ne vemo. Morda so ga pritiskali drugi rodovi, morda pa je bilo v njem dovolj podjetnosti. Iz odgovora, ki ga je dal starešina rimljan¬ skemu odposlancu, bi mogli na to sklepati. Namesto da bi se podali Rimu, so odgovorili: »Mi Sloveni smo vajeni zemlje pridobivati, ne oddajati. Dokler bo kaj sonca in dokler bo kaj mečev, se Sloven ne poda.« S tem duhom so naši pradedje po¬ selili sedanje slovensko ozemlje. Iz istega duha je bila porojena Samova država, isti duh je vodil Ljudevita Posavskega (819), ki je desetkrat premagal Franke s svojimi Sloveni. Iz iste zavedne svobodnosti so Karantanci (788) ustoličevali svoje voj¬ vode, iz istega duha je cvetela Pribinova država. Tudi moravski knez si je želel slovanskih apostolov, da bi tujci z oznanje¬ vanjem vere ne izpodkopali narodne svobode. Ta dragocena svoboda se je začela usodno kršiti šele po vpadu mongolskega madžarskega plemena (896), ko se je to roparsko pleme zarilo kot klin med severne in južne Slovene in leto za letom plenilo po vsem ozemlju in odganjalo slovenske fante in dekleta na¬ prodaj v sužnost. Saj je imel kalif v Cordovi na Španskem redno na svojem dvoru do 3000 Slovenov-sužnjev za telesno stražo, dekleta pa za hišne in spletične. Usodna za svobodo vseh južnih Slovanov je bila bitka na Kosovem, a še vse bolj usodna (1393) pri Nikopolu, kar se premalo poudarja. V tej je Celjan so¬ deloval z 12.000 težko oboroženimi slovenskimi konjiki, ki bi bili bitko v prilog slovanske svobode tudi odločili, da jim ni planil iz zasede v hrbet Štefan Lazarevič, tedaj že turški vazal. Bitka je bila izgubljena in svoboda južnih Slovanov za 400 let pokopana. In da niso ugasnile celjske zvezde po zavratnem umoru zadnjega Celjana Urha (1457) v Belem gradu, kdo more 119 trditi, da bi se ne bila zgodovina Slovencev vse drugače za¬ sukala? Nihče bi ne bil ne mogel in ne hotel, da bi se bil veliki Sloveniji, ki jo je obsegala Celjska oblast, v dobi, ko se je dramila narodna zavest, vsilil tuj jezik in značaj. Da pa ni v Slovencih hrepenenje in borba za svobodo zamrla kasneje, nam dokazujejo kmečki punti, vsi kulturni napori od Trubarja, Vodnika, preporodovcev, Prešerna skozi vse politične borbe do izbruha svetovne vojske. Ta površni pregled nekaterih zgodovinskih dejstev nam je samo dokaz, kako so usodne nesreče in premoč sovražnikov trle naš mali slovenski narod, a ga spričo njegove žilave odpornosti in edin¬ stvene požrtvovalnosti njegovih, zlasti še kulturnih delavcev in voditeljev, zatreti niso mogle. Iz prepričanja, da je slovenski narod sposoben za samostojno kulturno življenje in da ima zato naravno pravico do narodne svobode, je gorel večni ogenj v srcih vseh resničnih narodnih in kulturnih delavcev in jih krepil v trudu in delu za kulturo in svobodo svojega rodu. 2 . Vse to, kar sem le mimogrede za uvod povedal, vam je bolj ali manj znano iz zgodovine. Premnogi pa se v seminarjih ukvar¬ jate s prav podrobnim študijem naše preteklosti. Prav zato vas utegne zanimati osebno doživljanje človeka, ki je od leta 1882. dalje bil sam ves čas v tesnem stiku s kulturnim in političnim delom za obrambo slovenstva. Odgovorim naj najprej splošno: Kako je bilo slovensko mišljenje in kakšna narodna zavednost med dijaštvom? Dobro je treba pomniti, da je bila tedaj edina gimnazija v Ljubljani popolnoma nemška. S šolskim letom 1882./83. so uvedli v paralel¬ kah, kjer so bili sami Slovenci, za nižje razrede pouk v slo¬ venskem jeziku. Od 5. razreda dalje pa ni bilo razen dveh slovenskih ur nobene slovenščine. Kljub temu, morda prav zaradi tega pa je bila narodna zavednost med slovenskim dijaštvom silno živa. Skoro vsak razred je imel kake tajne slovenske krožke, svoj, z roko pisan časopis, razne sestanke in večkrat seveda tudi »junaške« boje in obračune z Nemci izven gim¬ nazije. Daši je bilo mnogo profesorjev Nemcev, nekaj zelo korektnih, nekaj tudi strupeno zagrizenih, so pa bili slovenski profesorji možje, ki se niso nikogar bali, slovensko dijaštvo ljubili, ga krili, kjer se je le dalo, a obenem gojili v njem ljubezen do slovenščine in do naroda. V slovenskih nalogah si se lahko razpisal in po slovensko »navriskal«, da je bilo kaj. Nikoli ni prišlo do kake ovadbe. Obseg slovenskih nalog je bil neomejen. Popisali smo za eno nalogo kar po cele zvezke. Pro¬ fesorji niso ugovarjali. Saj so vedeli, da so to le sadovi njih narodnega vzgajanja. Že v tretji šoli smo se učili zasebno cirilice 120 in si pisarili pisma z njo. Slovenska knjiga nam je bila svetinja. Pritrgovali smo si dobesedno od ust, preden smo prištedili toliko, da smo si kupili Jurčiča, Gregorčiča, Prešerna, Gorazda itd. Poznal sem dijaka, ki mu je dala kmečka mati denar za nov klobuk, ko je bil njegov že na vse vetrove zmlinčen in pre- votljen, pa si je rajši kupil za denar knjigo. Kar je bilo v srcih in v dušah, je pač moralo pri mladi krvi tudi privreti na dan. Na poseben način je hotelo slovensko dijaštvo Ljubljani vtisniti pečat slovenstva ob prihodu cesarja Franca Jožefa v Ljubljano. Dogovorjeno je bilo, da se slovenski dijaki v gručah potaknejo med ljudi povsod, koder pojde cesar¬ ski sprevod. To zaradi tega, da bodo z močnimi živio-klici potegnili za seboj tudi druge gledalce, zlasti ljudstvo z dežele in tako udušili hoch-klice ter cesarju dokazali, da je Ljubljana slovensko mesto. Ta sklep je dijaštvo izvedlo in so nemški vzkliki kar utonili, da je bilo slišati le tu in tam kak nemški oh—oh. Ker je cesar tedaj obiskal tudi vse razrede v gimnaziji, je v našem slovenskem razredu, ko je bil vprašan neki dijak, pa je bil ves hripav, rekel s pikro ironijo profesorju: »Lassen Sie ilin, der ist von lauter Živiorufen ganz heiser!« Ko se je pripravljala po Nemcih 1886. leta na pomlad slo¬ vesnost ob odkritju spomenika Anastaziju Griinu-Zelencu, je dijaštvo dobro vedelo, da je to tisti mož, ki se je dosledno boril zoper uvedbo slovenščine v urade in šole in je bila znana njegova zasmehljiva krilatica, da lahko vse slovenske knjige pobere v žepni robec. Ni čuda, da je tedaj dijaštvo tvegalo vse, se zvezalo z rokodelskimi vajenci in pomočniki, slovesnost izžvižgalo in spomenik ometalo z gnilimi jajci. Policija je lovila dijake po Zvezdi pred Kazino. Med dijaki pa je hodil mladi odvetnik dr. Tavčar in jih otimal iz rok policajev. Seveda so bile posledice »karcerji«, izključitve in stroga odredba, da morajo biti dijaki z zdravamarijo doma. Pa si je dijaška prebrisanost izmislila spet svoj način, da so osmešili to drakonsko postavo. Neke nedelje, ko je bil Lattermanov drevored na večer poln sijajne gospode, so se dijaki pritihotapili v tivolske gozdiče in čakali. Ko je zapel šenklavški zvon zdravamarijo, so vsi hkrati pridrvili iz gozda, vihteli v rokah klobuke in v diru udarili po sredi Latter- manovega drevoreda s krikom: »Marijo zvoni — študent beži!« Ob tem času si je iznajdljiv trgovec omislil slovenske ovrat- nice-pentlje. Seveda smo dijaki planili po njih. Zelo so bodle v oči vse nemške profesorje in začel se je pogon zoper nje. Snemali so nam jih v šoli. Slovenski profesorji seveda zelo obzirno; češ v žep jih denite — za sedaj. Narodna zavednost med dijaštvom se je skoro vsako leto izražala tudi v tem, da so dijaki za Vse svete hodili polagat vence v Kranj na Prešernov grob. Navadno je bila to tiha komemoracija, ob kateri so kveč¬ jemu zapeli žalostinko. Leta 1890. pa smo osmošolci nabrali za 121 lep venec in sklenili, da mora biti tudi govor. Določili so mene. Zložil sem elegijo v heksametru in pentametru. Dva profesorja sta nas spremila. Toda na pokopališču je pristopil orožnik in v imenu postave deklamacijo prepovedal. Izdani smo bili vladi. Nato smo šli tiho v krčmo (z nami seveda oba slovenska pro¬ fesorja), zaprosili ločeno sobo, kamor je prišlo nekaj odličnih kranjskih meščanov, in tam smo v vsej svobodi opravili ne le z zloženo prigodnico-žalostinko, dali smo duška tudi vsem na¬ vdušenim čustvom narodne zavednosti. Tega leta smo se odločili, da pripravimo za počitnice skupno akademijo vseh slovenskih in hrvaških abiturientov v Ljubljani. Začelo se je živahno dopisovanje z Gorico, Celovcem, Mari¬ borom, Celjem, Sušakom, Zagrebom, Osijekom in Varaždinom. Vse je bilo navdušeno, dramatični prizor »Na Gosposvetskem polju«, kjer se snidejo jugoslovanski dijaki, spisan, pesem »Slovenec in Hrvat« komponirana, iz Zagreba obljubljen dijaški orkester tamburašev, čitalniški prostori najeti — vse v naj¬ lepšem teku in redu. Dva dni pred akademijo pa je dvorni svetnik Schemerl prepovedal mojo igro, dasi je bila po Parmi že dovoljena. V naglici — v tivolskem gozdu na stari planki — sem spisal bobnečo deklamacijo, da smo rešili vsaj nekaj. Še pred nastopom se je pojavil pred mano policijski komisar v slovesnem kroju in povedal: »V imenu vlade vas ponovno opo¬ zarjam, da ste v besedah previdni, strogo korektni, sicer si boste zaigrali svojo bodočnost.« Razburjen sem mu odgovoril: »Dajte mi mir! Če so Efijalta in Judeža kleli, tudi mi izdajalcev našega naroda ne bomo blagoslavljali.« Slovenski uradni mož (Robida) je strumno salutiral in rekel: »Saj razumete, da sem izvršil samo svojo uradno dolžnost.« Akademije se je udeležilo toliko občinstva, da je bil dokaj prostrani vrt Čitalnice mnogo pretesen. In ko je — tedaj prvi¬ krat v Ljubljani — zaigral po končanem nagovoru tamburaški orkester »Naprej zastave Slave«, je navdušenje občinstva pri- kipelo do vrhunca. To praznovanje jugoslovanskega dijaštva, ki je bilo pri¬ rejeno brez pobude od kogar koli, brez podpore in opore, je značilno za narodno zavednost tedanjega dijaštva, je pa tudi jasen dokaz o miselnosti za skupnost vseh jugoslovanskih na¬ rodov, ki ni nikoli več zamrla. 3 . V kasnejšnem poklicnem življenju se ne spominjam prav nobenega izmed tovarišev sošolcev, kateremu bi bila narodna zavednost splahnela. Kar je v nas v mladosti pognalo, je trdno držalo. Poudariti moram takoj, da je bila tedaj doba, da smo se vsi, ki smo si prizadevali za kulturno tvorno delo, pisatelji, 122 slikarji, gledališki igralci, silno radi imeli. Že ob prvem sni¬ denju smo si bili bratje; brez zavisti smo bili veseli vsakega uspeha kogar koli, čeprav smo drug drugega odkritosrčno oce¬ njevali in tudi grajali. Veseli si lahko priznamo danes, ko je preteklo že skoro pol stoletja, da je bila to silno plodovita doba slovenskega kulturnega ustvarjanja. Kot duhovnik na kmetih nisem naletel nikjer na boje zoper slovenstvo. A priznati moram, da je bila narodna zavednost pri vseh, ki so količkaj brali knjige, zares živa, morda bolj ko pri marsikom danes. V boje za slovenstvo sem zašel šele v Kočevju. Spočetka je bilo tam službovanje zelo prijetno. Kočevarji so Kranjce zares radi imeli, celo branili so se svojih rojakov kot kaplanov. Prišlo je leto 189?., ko je na dan Velike Gospojnice prišla slovesno v Kočevje Siidmarka in z njo mnogo nemških visokošolcev. Ti so po slavnosti ostali še kakih štirinajst dni v mestu. To bivanje je ozračje v Kočevju razburilo. Iz prej¬ šnjega mirnega, nekam patriarhalnega življenja je buknilo na dan zagrizeno nemštvo in napadi na Slovence. Ko so uradniške slovenske družine prosile, da bi priredili za slovenske otroke Miklavžev večer, smo najeli za ta večer v neki hiši veliko sobo. Tam smo se zbrali, uprizorili skromno mojo igrico in otroke obdarovali. Ta tiha, v zasebnem stanovanju izvršena prireditev je Nemce in nemškutarje razdražila. Do jutra so oblegali hišo, oboroženi s koli in kamni, da ni bilo nikomur mogoče domov. V neki krčmi je sedel zvečer nekoliko vinski rudar. Čisto sam je bil v kotu za vrati. Kočevarji so peli Die Wacht am Rhein. Rudar pa, ki pesmi prav gotovo ni nič razumel, je po petju prijel za kozarec in sam sebi napil: Živio Slovenci! Pograbili so ga in kar skozi steklena vrata treščili na trg, da je bil revež ves obrezan in krvav. K meni so prihajali večkrat delavci iz premogovnika. Bilo jih je z družinami kakih petsto Slovencev. Prosili so me, naj bi zanje slovensko pridigoval. Razložil sem jim, da v župnijski cerkvi ni mogoče. Rad pa jim ustrežem, da bi imel govore popoldne v podružnici Božjega groba. Rudarji so bili zadovoljni. To sem sporočil knezoškofu dr. J. Missiji, ki mi je govore v slovenščini dovolil. Jaz pa sem ponovno prosil za ukaz, ne samo za dovoljenje. Toda ukaza še ni bilo, ko se je nedelja prvega govora že približala. Določili smo uro, kdaj bo cerkveno opravilo z govorom za Slovence pri podružnici. Seveda se je vse to zvedelo in tedaj se je pripravil napad name. Tega se nisem bal. Toda predpoldne tiste nedelje prijoka k meni žena delavca, ki se je največ z mano dogovarjal: »Pustite slovenske pridige! Moža so mi pognali na cesto zavoljo tega. Kam naj gremo? Kam z otroki?« Žena je obupno jokala, sam sem bil ves poparjen. Tolažil sem jo, kakor sem vedel in znal in ji obljubil, da bom vse storil za moža, da dobi zopet delo. 123 Ko je žena odšla, sem vrgel knjigo, ob kateri sem meditiral nemško pridigo, jezen v kot in šel nepripravljen na lečo. Kako sem govoril, ne vem več. Vem le to, da je bil potem več mesecev ob vseh mojih govorih stenograf na koru. Ker sem uvidel, da ne bo nobene pomoči od nikoder — rudarji so bili vsi preplašeni, oblasti se niso niti malo zmenile — sem se napotil do rudniškega ravnatelja. Tam sem zatrjeval, da sem vsega le jaz kriv, ker sem podžigal delavce. Prosil sem zato za po nedolžnem odpuščenega moža, naj ga sprejmejo spet v delo. Če bi šlo za moje življenje, bi se ne bil nikdar tako potajil. Z nepopisno nadutostjo me je poln zmagoslavja uslišal, a delavcu za pokoro naložil, da osem dni še ni smel na delo. Ta dnina za osem dni je bila seveda tudi moja pokora. Kočevska šola je bila čisto nemška. Hodili pa so vanjo dečki, slovenski, hrvaški in celo laški. Prihajali so, da se nauče nemščine. Ker so bili pa to zvečine taki, ki so že doma po tri in štiri razrede dovršili, sem zahteval od vsakega, da ima za verouk katekizem v materinem jeziku. In tako se je zgodilo, da me je poklical deželni šolski nadzornik in vprašal: »N. N. ima v verouku prav dobro. Kako ste mu mogli dati tak red, ko nič po nemško povedati ne zna?« (Deček je bil Hrvat.) »Nisem ga ocenil za nemščino, ampak za verouk. Bog pa vero in molitve po hrvaško prav dobro razume, deček jih zna, zato je dobil red, ki ga zasluži.« »Ali ne veste, da je tu nemška šola?« »Šola pač, Bog pa ne.« »Pojdite!« mi je pokazal vrata in še dodal: »Dobili boste pismeno.« Šel sem, »pismenega« pa ni bilo nikoli za mano. Take borbe z nemško krivičnostjo so bile do mojega odhoda, a so trajale venomer dalje —- do Jugoslavije. Večkrat smo Slovenci prišli v spor z uradi in zasebniki zaradi matičnih listin. Te smo pisali v slovenščini ali kvečjemu v latinščini. Ker so pa bile stare matice pisane nemško, je marsi¬ kdo zahteval nemške izpiske. Oslanjal se je na odlok, ki je zahteval »po črki in besedi točen prepis«. Doma smo razen pri priimkih dosti dobro zmagovali. Težave so bile z Dunajem in Gradcem. Ko sem nekoč na trikratno zahtevo, da moram napisati rojstni list po nemško, ga napisal slovensko in pripomnil, da so na Dunaju uradniki, ki so zato plačani, da ga prevedejo v nemščino, tedaj sem dobil pristojbino po nakaznici z naslovom: Verfluchte Saupost Medvode. Da nisi dobil v Celovcu, Beljaku vozovnice za na Jesenice, če si jo zahteval v slovenščini, je bilo nekaj čisto navadnega. Nekoč sem se sprl z uradnico na celovškem kolodvoru zaradi tega. Toliko da me niso aretirali, in sem šel brez vozovnice na vlak. Potem sem javno vprašal v »Slovencu«, kaj dela naša delegacija na Dunaju, ko nam niti te pravice ne more izvojevati. 124 Dr. Šušteršič je bral, zabolelo ga je, toda dosegel je vendar, da je bila tista uradnica premeščena iz Celovca drugam. Kaj vse je med vojsko pretrpelo naše ljudstvo tam, kjer so bili nastanjeni narodno nam sovražni vojaki, ni mogoče kratko popisati. Omenjam samo eno izjavo nemškega stotnika. V Med¬ vodah je ta človek nagovarjal šolsko deklico. Ker otrok ni razumel, sem stopil do stotnika in mu razložil, da je deklica Slovenka in ne razume nemščine. Oholo se je odrezal: »V petih letih ne bo tu noben otrok več slovensko govoril.« Kratko in jasno! Kdor je vse to doživljal, lahko ume, zakaj je misel za zedinjenje vseh južnih Slovanov planila kot požar in zajela vse Slovence. 4. Majniška deklaracija 191”! Bilo je nedvomno veliko zgodovinsko dejanje. Toda doma spočetka ni bilo pravega odziva. Priznati si moramo, da je bilo ljudstvo strašno ustrahovano, razumništva doma malo, večinoma starejši možje, ki so bili po službah kakor koli vezani ali se pa z javnimi vprašanji niso ukvarjali. Zato je bilo treba moža avto¬ ritete, ki bi opozoril na važnost deklaracije. Tak mož je bil neustrašni škof Jeglič. Po svoji široki uvidevnosti je takoj spo¬ znal, da tu ne gre za kako strankarsko zadevo, marveč da se to tiče celokupnega slovenskega naroda. Zato je povabil k sebi voditelje vseh strank. Značilna je preplašenost, ki jo je razodelo dr. Tavčarjevo vprašanje: »Prevzvišeni, ali si Vi upate dekla¬ racijo podpisati?« Jeglič nato: »Podpisal jo bom prvi!« Zapah preplašenosti, ki je notranja čustva v narodu zapiral, je bil odbit. Deklaracija je postala hipoma edino narodno geslo. Ljudje so se razgibali, po krčmah so improvizirali pesmi o deklaraciji. Začeli so se shodi, ki so bili tako velikanski, tako navdušeni, kakor morejo biti samo tedaj, ko postane narod zares občestvo »strnjenih duš«, če povem po Župančičevo. Sam sem nekajkrat govoril na takili shodih. Seveda sem imel za hrbtom okrajnega komisarja, ki je pazil na besede. (V vsej tesnobi je bila vendar taka svoboda, da ni nihče zahteval govorov v cenzuro!) Toda vlada je bila tudi toliko uvidevna in preplašena, da ni pošiljala kakih Nemcev kot komisarjev na shode. Prihajali so navadno mladi slovenski urad¬ niki. Romantično in komično je bilo, ko me je komisar med govorom večkrat potegnil za suknjo in mi prišepetal: »Obrnite drugače, sicer Vam bom moral vzeti besedo!« Tak obrat je bil z dvema stavkoma narejen in nato je šlo spet vse po pravem tiru. Ko so prišli Čehi na veliki tabor v Št. Janžu, je bil navzočen tudi predlagatelj deklaracije, dr. Korošec. Temu vlada ni pre¬ povedala iti na shod, toda prepovedano mu je bilo govoriti. Pa je vendar stopil na oder. Povedal je samo, da ne sme govoriti. 125 Ves tabor ugovarja. Dr. Korošec se smehlja in spet ponovi, da ne sme govoriti. Tabor je vzvalovil kot morje in vzklikal: »Živela deklaracija!« Tako je poslanec dr. Korošec brez govora vendarle zgovorno pobudil navdušenje za deklaracijo. Slovenci smo 1918 Čehom vrnili obisk v Pragi. Tam smo se čudili nedosežni organizaciji Čehov in nepopisnemu navdušenju in pogumu. Na Vaclavskem trgu je bilo zbranih zvečer na tisoče in tisoče ljudi (veliki trg je bil dobesedno natlačen z občinstvom). Dolge ure so vztrajali in poslušali govornike. Drugi dan je pa prišla konjenica in nas vse razgnala. Jugo¬ slovani smo morali takoj iz Prage. Kmalu potem pa je bila vojska in monarhija v razsulu. O vsem tem ste že dosti brali v knjigah. Opozoril bi le na neko zadevo, ki je sicer razlagijiva, a za našo tedanjo državno misel¬ nost žalostna. Ko se je vojska vračala skozi Ljubljano, je bila velika nesreča, da nismo imeli v Ljubljani vojaškega kadra. Trdi se, da je bil kader premeščen iz Ljubljane na željo deželnega gla¬ varja dr. Šušteršiča, in sicer zato, ker je neki kadrovec na kolo¬ dvoru glavarja žalil. Ker torej ni bilo prav nobene redne in urejene vojske v Ljubljani, se je godila silna škoda. Madžari so izpregali — vse sem sam videl — a nihče ni odpel konjske opreme. Gospodaril je samo nož! Na Ljubljanskem polju so si vojaki kurili in sežigali puške. Predragoceni geodetski inštru¬ menti so bili pobrani iz vagonov, otroci so se igrali z njimi. Češki in srbski vojak ni odvrgel puške za nobeno ceno. Pokojni prelat Kalan je jokal, ko sva hodila po mestu in okolici ter gledala to noro pokončevanje blaga, ki naj bi bilo poslej last države — Jugoslavije. »Za razumevanje prave svobode še nismo zreli,« je žalostno razsodil prelat. Dragi akademiki in akademičarke! To so nekatere prigode, ki ste jih in kakor ste jih želeli zvedeti. Drobiž so, a sodim, da vendarle tudi po svoje pojasnjujejo to, kar ste z naslovom in ustnim naročilom od mene želeli. Naj končam z odgovorom Brenči je vim-Alešovčevim. Na starost je temu našemu najboljšemu humoristu mesto Ljubljana dodelilo sobo in oskrbo v hiralnici. Ko sem ga po nekaj mesecih spet srečal vsega nebogljenega na ulici, sem ga vprašal: »Zakaj niste več v hiralnici?« — »Zato, ker sem tak osel, da mi je ljubša peščica ovsa v svobodi kakor cel skedenj, pri katerem bi moral biti otvezen!« Zares, osebna svoboda, narodna svoboda je pač največje dobro, celo v skromnosti boljše kot polni lonci suženj¬ stva. Zato bodi vaše delo poleg resnega poklicnega dela tudi stalna borba za pravo osebno in narodno svobodo, ki ni ne anarhija pa tudi ne ponorela totalitarnost. 126 Dr. J. Kržišnik NAŠA NARODNA OBRAMBA 1. Odkar je začel leta 1938. v Srednji Evropi velik politični potres, ki mu danes nihče ne more videti konca, je postala be¬ seda narodna obramba tudi pri nas dokaj domača. Danes vse govori in piše o narodni obrambi in o narodnoobrambnem delu. Toda že krik in hlastanje po hitrih narodnoobrambnih ukrepih in vseh mogočih narodnoobrambnih akcijah nam dokazuje, da še nimamo pravega pojmovanja narodne obrambe. Večina naših ljudi misli pri tem morda na potrebo kake nove šole na naši severni meji, na denarne zbirke in cvetlične dneve, na izlete k severni meji, v Haloze, Pohorje, Slovenske gorice, Prekmurje, v narodno ogroženo Kočevje. Mnogi mislijo, da je glavno na¬ rodnoobrambno delo, če preprečujemo prehod slovenske posesti v tuje roke in da posest, ki je že prešla v tuje roke, ponovno odkupimo. Nekateri poudarjajo pomen in udarno propagandno silo slovenske, zlasti narodne pesmi. Večkrat omenjamo tudi misel, da je treba prirediti velike zbirke knjig in jih razdeliti bratom ob severni meji, v Kočevju, izseljencem. Ni jih malo, ki poudarjajo tudi pomen plesa za narodnoobrambne namene. Včasih slišimo, posebno v našem časopisju, krik, kako ograža tujec našo narodno posest, kako je slovenska delovna sila za¬ sužnjena tujemu kapitalu. V zares svetlih, a zelo redkih trenutkih našega narodnega življenja nas idealist spomni na kruto resnico, da živi nad milijon Slovencev zunaj mej lastne narodne države. Le za trenutek posameznega, bistrega Slovenca obide zavest, da smo trup brez rok in nog, ker so nam odrezali Gospo Sveto in Soško Krajino. Skoro ni Slovenca, ki bi se zavedal, da je Slo¬ venija izgubila s Trstom svoja prirodna narodnogospodarska pljuča. Te uvodne besede so bile potrebne, da moremo najprej ugotoviti, da Slovenci še vedno nimamo pravega razumevanja za narodno obrambo, da še nimamo za to prevažno panogo jav¬ nega dela izdelanega načrta, da smo kot narod glede na narodno obrambo še vedno začetniki. Do danes je bilo narodnoobrambno delo bolj ali manj prepuščeno zasebni izpodbudi posameznih idealistov, ki jim je docela primanjkovalo sredstev za uspešno in načrtno narodnoobrambno delo. Tudi vodilni slovenski iz¬ obraženci in kulturni krogi so imeli do danes o narodnoobramb¬ nem delu zmotno pojmovanje. Z nekim posebnim nasmehom in 127 omalovaževanjem so spremljali vsak napor narodnoobrambnih delavcev. Prevladovalo je tudi prepričanje, da je narodno¬ obrambno delo nekaj tako postranskega, da se lahko opravlja mimogrede, ko je že vse drugo oskrbljeno. Če drugače res ne gre popolnoma brez vsakega narodnoobrambnega dela, zadostuje nekajkratna seja gospodov, ki so že preobremenjeni z vsem drugim. Premalo nam je prišlo v zavest, da se morajo narodno¬ obrambnemu delu posvetiti zares najsposobnejši javni delavci, in sicer poklicno ter življenjsko. Zato bo mogoče ustvariti zdrav in pravilen odnos javnosti in vsakega zavednega Slovenca do narodne obrambe samo tedaj, če postane pravilno pojmovanje narodne obrambe duhovna last vseh poklicanih. 2. Narodnoobrambna miselnost naših predhodnikov. Beseda »narodna obramba« nas zavaja k napačnemu pojmo¬ vanju in zmotnemu razumevanju zares prave narodne obrambe. Če sledimo tej besedi, mislimo zgolj na rane, bolezni, pomanj¬ kljivosti, ki se pojavljajo pri določenem narodu. Vedno znova nam stopajo pred oči narodno ogroženi predeli našega naroda, danes posebno severna meja in Kočevje. Če upoštevamo le besedni pomen narodne obrambe, se vse premalo zavedamo, da je prava narodna obramba posvečena tudi zdravemu delu naroda. Malokdo je prepričan, da je narodnoobrambne, narodnoizobra- ževalne vzgoje danes potrebna zlasti slovenska inteligenca in njeni vodilni krogi v mestu in na deželi in ne samo naše narodne množice. Kdor pozna naše slovstvo in naš dnevni tisk, more in sme trditi, da s svojimi mračnimi pogledi pogosto ruši vedrost in dobro voljo v našem narodu. Izven vsakega dvoma je, da mora biti vsaka živa in pisana beseda tako usmerjena, da ne zmanjšuje odporne sile naroda, marveč da jo krepi. V tem pogledu pri nas zelo mnogo in pogosto grešimo. Vse preveč se vedno iznova poudarjajo slabe in temne strani našega narod¬ nega življenja, svetlih pa skoro nihče ne vidi. Priznano zdrav¬ niško in vzgojno načelo je, da je mogoče bolezni in občutek manjvrednosti ozdraviti le, če bolniku in gojencu vlivamo živ¬ ljenjsko in borbeno vedrost. Poudarjanje slabosti povzroča pri enem in drugem le zlo. Isto načelo mora veljati tudi za narodno obrambo. Vsak številčno in gospodarsko majhen narod je že prirodno bolj ali manj podvržen občutku manjvrednosti in malo¬ dušja, zlasti če ima za sosede velike narode. Ti občutki se morejo povečati tedaj, če je božja previdnost narod postavila na iz¬ postavljeno geografskopolitično ozemlje. Zato je veliko narodno hudodelstvo in greh, če se na tak narod vedno znova zliva v živi 128 in pisani besedi zasmeh, ki ga slika kot hlapčevski in suženj¬ ski narod. Taka »narodna obramba« prej ruši narodno odpornost kot gradi in krepi, čeprav jo morda vodijo najboljši nagibi. Če se samo bežno spomnimo naših velikanov v raznih od¬ ločilnih dobah slovenske zgodovine, našega Pohlina, Linharta, Vodnika, Prešerna, Slomška, Levstika, Kreka, spoznamo, da je bila vsaka njihova beseda polna ognja, vere, poguma in zaupanja v bodočnost. To je bilo tedaj, ko je bilo mogoče zavedno slo¬ vensko inteligenco prešteti na prste, ko se je naša kultura začela komaj razvijati, ko še nismo imeli svoje obrti, trgovine in industrije, ko je naš kmet še tlačanil tuji gosposki. Iz zdrave narodnoobrambne miselnosti je pognal Vodnikov »Zadovoljni Kranjec« in njegova »Ilirija oživljena«, iz tega duha je zrastla ponosna Linhartova zgodovina, ista zdrava duhovna usmerjenost je porodila večne Prešernove zdravice in njegov narodnopolitični program, ki ga je veličastno Slovencem pred več kot sto leti za vso večnost zarisal v svojem neumrljivem »Krstu pri Savici«. Iz narodnoobrambne miselnosti je izvirala mogočna Slomškova kulturna stavba, ki je razglasila narodno službo za božjo službo in položila vse narodno ali narodnoobrambno delo na večne in neizpodmakljive verske osnove. Božji zakon, ki nam zapoveduje ljubezen do staršev in bližnjega, je in mora biti granitna osnova prave in zdrave narodne obrambe. Če izpodmaknemo narodnoobrambnemu delu to duhovno osnovo, versko zagotovilo, narodno vest, se narodna obramba prej ali slej izprevrže v iskanje samega sebe, lastnih osebnih ali skupinskih koristi. Pred kratkim smo brali, kako je francoski ministrski pred¬ sednik Daladier z najradikalnejšimi sredstvi zatrl protidržavno špijonstvo v Franciji. V zaroto proti lastni državi so bili zapleteni najvišji krogi francoske družbe in zlasti znani francoski časni¬ karji najvplivnejših desničarskih, nacionalističnih listov. Tem vodilnim francoskim izobražencem gotovo ni manjkalo narodne zavesti, pač pa so bili brez narodne vesti. In le zato so mogli zagrešiti najogabnejše hudodelstvo proti lastnemu narodu in državi, hudodelstvo izdajstva. Zato je in ostane vse narodno¬ obrambno delo in vsaka narodna obramba zidana na pesek, če ni osnovan odnos narodnih članov do narodne celote na vesti, ki jo uravnava Bog. Tako je razumel narodno službo naš narodni svetnik, škof Anton Martin Slomšek. Z vidika te božje osnove je odpad od naroda, renegatstvo in zanemarjanje dolžnosti do naroda greh, ki zasluži kazen kakor vsak drug pomembnejši ali večji greh. Ko bi se te resnice vsak slovenski katoličan zares živo zavedal, bi bila odstranjena vsaka bojazen, da more sloven¬ ski narod zadeti resnična katastrofa. Ta zavest bi bila živ stu¬ denec vedno novih odpornih sil v našem narodu, vzgojiteljica duha požrtvovalnosti in takega dela za narod, ki ustreza geslu 9 129 največjega slovenskega narodnega pesnika Simona Gregorčiča: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Kako mora biti vsaka pisana beseda premišljena vprav iz narodnoobrambnega vidika in usmerjena na narodnoobrambni cilj, nam je najbolj pokazal slovenski kulturni mučenik Fran Levstik. Narodnoobrambna miselnost mu je narekovala njego¬ vega izklesanega junaškega Martina Krpana. Narodnoobrambna miselnost pa ni v njem prav nič zmanjšala njegove umetniške sile. Nasprotno, prav ta miselnost mu je narekovala, da je ustva¬ ril tudi veliko umetnino. Isto je bilo tudi s Prešernom. Mentor Čop mu je predočil njegovo veliko, zgodovinsko poslanstvo. Čopov ukaz je pomenil, da mora s svojo pesmijo vpeljati slovenski narod v krog kul¬ turnih narodov. Ta ideja je vedno iznova poživljala Prešerna, da je v mukah ustvarjal slovensko pesem, ki je bila v njegovi dobi med vsemi pesmimi v Srednji Evropi na neprekosljivi višini. Do višine se je razvila narodnoobrambna miselnost v najveličastnejši dobi slovenske zgodovine, to je v dobi načrtnega razmaha in organiziranja katoliškega gibanja. Voditelj in duša tega gibanja je bil naš Evangelist Krek, ki je vse panoge narod¬ nega življenja, zlasti prosveto, gospodarstvo in kulturo, usmeril k enemu cilju, to je k narodnoobrambnemu cilju. Vprav iz te miselnosti je Finžgar na Krekovo pobudo napisal svoj zgodovin¬ ski roman »Pod svobodnim soncem«. Iz istega vrelca je pognalo naše ponosno in zmagovito zadružništvo, isto velja tudi za raz¬ mah naše prosvete in drugih organizacij. Saj je Krek sam več¬ krat poudaril, da gre »nam (to je katoliškemu gibanju) zasluga, da smo iz slovenske gmote izorganizirali in izoblikovali slovenski narod«. 3. Kaj je narodna obramba? Te misli in zgledi iz naše preteklosti so bili potrebni, da moremo odgovoriti na vprašanje, kaj je narodna obramba. Prava narodna obramba je najvažnejša panoga narodnega javnega življenja, ker mora usmerjati druge panoge javnega življenja k enemu cilju, to je k narodnemu ali narodnoobramb¬ nemu cilju. Zaradi lažjega razumevanja jo lahko ločimo v duhovno in materialno narodno obrambo. Duhovna narodna obramba ima in mora imeti prednost. Če je ona dobro izobliko¬ vana, potem je materialna narodna obramba kaj lahka. Če je duh živ in pripravljen, mu meso mora slediti. Če je duh raz¬ giban, če je volja pravilno usmerjena, če je srce na mestu, je kaj lahko ustvariti tudi instrument ali narodnoobrambni aparat, ki je kos tudi največji materialni, določeni narodnoobrambni nalogi. Le duhovna narodna obramba more privzgojiti množici 130 in posameznim članom naroda duha žrtvovanja in zavest, da je treba za narodne ali narodnobrambne cilje tudi velike denarne žrtve, ki omogoča organiziranje narodnoobrambnega aparata; le tako lahko uspešno rešuje določena stvarna narodnoobrambna vprašanja. Duhovna narodna obramba stremi za tem, da z vsemi sred¬ stvi dviga v narodu in v posameznih narodnih članih narodno vest, narodno zavest, narodni ponos, narodni zanos. Njen glavni cilj je, da privzgoji narodu pravilno in zdravo javno mnenje, ki je natančno, kakor najfinejši potresni kazalec in katero z radostjo spremlja vsak dogodek, ki je narodu v korist in v čast ter junaško odgovarja na vsako nevarnost, ki grozi narodni celoti. Vsak narod more izoblikovati tak instrument narodnega mišljenja in čustvovanja le z dolgotrajnim, načrtnim, v en cilj usmerjenim delom. Postanek, razvoj, rast in obramba naroda ni stvar krvi, rase, prirode, marveč napornega, načrtnega, posebno še kulturno ustvarjalnega dela. Glavna naloga duhovne narodne obrambe je vprav ta, da usmeri vse narodno ustvarjalno delo v en akord, v en cilj, to je narodnoobrambni cilj. To duhovno ekonomsko načelo je posebno važno za vsak majhen narod, ki more s svojimi skromnimi sredstvi le tedaj ustvariti nekaj zares velikega, če združi vse svoje sile za določen narodni cilj, ki je časovno odločilne važnosti. Narodnoobrambni aparat pa ima ravno nalogo, da te sile vodi in usmerja k posameznim narodno¬ obrambnim vprašanjem in k nalogam, ki morajo biti po načrtu rešene druga za drugo. Kako izklesano je bilo to nacionalno mišljenje in čustvovanje v naših preporodnikih preteklih zgodo¬ vinskih dob, nam zopet izpričuje Levstik. V pismu, ki ga je pisal Jurčiču ?. februarja 1866 o Desetem bratu, pravi namreč med drugim tudi tole: »O jezici bi v natisnjeni kritiki jaz ne imel toliko milosti s teboj, kolikoršno ti zahtevaš, baš ker možu, kakoršen si ti, treba vse povedati. Siromakom se daje milost, junači je ne hte. Zazdaj samo toliko: Imena tvojih ljudi mi nejso po godi. Kvas je pre- vsakdanje, Kaves preneokretno in čudno, Piškav jako okorno, Krjavelj protivno čisto slovanskemu ušesu, in v srce me je sunolo, da se pošteni Martinek zove Spak. To so malosti, a vendar važne. Ako Nemec o vsakej priliki tako povdarja nemštvo, ko¬ liko bolj je posebno zapadnim Slovanom treba povdarjati čisto Slovanstvo! Jemlji svojim kmetom imena, kakoršna so ti znana izmeju naroda, ter izmeju teh izbiraj tista, ktera so lepša, bolj značajna in čisto slovanska. Taka imena prehajajo iz knjig na žive ljudi. Naša imena so najžalostnejša priča, kako zelo smo ponemčeni. Ne misli, da je vse enako, ali svojega junaka ime¬ nuješ Bingeljbongelj, ali kako drugače.« Če je Levstik že zaradi »malosti«, ki so po njegovem »vendar važne«, to je zaradi imen slovenskih junakov, tako zahteven, 9 * 131 koliko bolj kritičen je bil šele glede duha, morale in vsebine, ki naj jo slovenski umetnik in kulturni delavec nudita narodu v svojih spisih. Za nas je važno, da ga je v njegovi kritičnosti in zahtevnosti vodil narodnobrambni vidik in da je vse ustvar¬ janje gledal vprav skozi narodnoobrambno prizmo. Levstikovo kritičnost in mnogozahtevnost moramo razširiti na vse panoge javnega življenja in našli bomo edino pravilni vidik, s katerega moramo gledati in usmerjati vse ustvarjalno delo narodnih sil. Zlasti pri majhnem narodu, ki se mora trajno boriti za svoj obstoj, ne sme umetnost služiti samo umetnosti; znanstvo samo znanstvu; prosveta samo prosveti; gospodarstvo samo gospodar¬ stvu; politika samo politiki; niti vera samo veri! Vse ustvarja¬ nje majhnega slovenskega naroda, ki je poleg tega še izredno geografskopolitično izpostavljen, mora poleg samobitnega jedra svoje panoge nujno imeti pred očmi tudi »koristnost«, ki naj pomaga narodu v njegovi vsestranski rasti. To narodno miselnost si moramo vsi, prav vsi, privzgojiti in prisvojiti, če hočemo za¬ dostiti potrebam slovenske narodne obrambe, ki bo vredna na¬ roda in države. 4. Naša duhovna narodna obramba. Duhovna narodna obramba mora vzgojiti v članih narodnega občestva in zlasti v njegovem izobraženstvu predvsem narodno vest. Kdor hoče veljati za resnično narodnega človeka, se mora zavedati, da so ljubezen, zvestoba in delo za narod prave dolžnosti vesti, ki se morajo istotako točno izpolnjevati kakor dolžnosti do sebe, do družine, do Boga. Dolžnosti do naroda imajo svojo nravstveno podkrepitev v drugi veliki zapovedi, ki je prvi po svojem težišču in vrednosti enaka, namreč v zapovedi do bližnjega in v četrti božji zapovedi, ki nam nalaga ljubezen do staršev. Tudi Masaryk ni našel in ni mogel najti za narodno idejo in narodnost druge duhovne osnove, kakor vprav zapoved ljubezni do bližnjega. Tako pojmovana narodnost, ki oslanja vse narodno in narodno¬ obrambno delo na nravstveno verski temelj, izpričuje članu na¬ roda, da izpolnjuje le svojo dolžnost, če dela z vsemi svojimi silami za duhovno, moralno, kulturno ali gospodarsko blaginjo naroda. Kdor tako razume in ureja svoj odnos do naroda, ga bo smatral za veliko družino, v kateri morata vladati pravičnost in ljubezen. Ob takem pojmovanju spoznamo, kakšne daljnosežne moralne, socialne in kulturne posledice more imeti na vesti osno¬ vana narodna vzgoja. Resnično narodno vestni industrijec, trgo¬ vec, obrtnik bo v tem primeru izpolnjeval zapovedi krščanske morale do slovenske delovne sile vsaj iz narodnega nagiba, če se mu ne zdijo moralna načela krščanstva že sama po sebi obvezna 132 in prepričevalna. Prav isto velja za kulturno področje; resnično naroden človek ne bo strpel, če vidi svojega sonarodnjaka v kulturni zastalosti in bo napel vse sile za kulturni dvig svojega naroda. Tudi svoj odnos do drugega spola bo vesten naroden človek uredil tako, kakor godi narodni koristi. Onečaščanje žene in zlasti rušenje družin smrtno nevarno izpodkopujeta narodno srečo in moč majhnega naroda. Prav tako bo resnično narodno vesten človek prepričan borec proti praksi in načelom svobodne ljubezni in bele kuge, ki povzroča neizogiben konec majhnega naroda. Ob razvijanju teh misli pridemo dosledno do prepričanja, da se načela življenjsko preizkušene krščanske morale krijejo v gospodarsko socialnem, kulturnem in moralnem pogledu z narodno moralo in narodnimi interesi. Vprav na tem torišču lahko izpolnjuje zlasti Cerkev iz narodnoobrambnih vi¬ dikov pomembno in uspešno svoje poslanstvo. Druga pomembna naloga duhovne narodne obrambe je vzgoja narodne vesti, narodnega ponosa in zanosa. Narodna zavest ne pomeni le občutka, da si član določenega narodnega občestva, marveč obsega zlasti doživljanje zgodovine svojega naroda, poznanje in sodoživljanje narodne kulture, zraščenost z lepoto narodne grude in danes zlasti spoznanje pomena in vloge narodnega ozemlja, ki narodu izpričuje, kakšno je njegovo politično in zgodovinsko poslanstvo. Na tako razumevani narodni zavesti se gradi nezlomljiva poli¬ tična zavest naroda, ki mu vedno stavlja pred oči njegove jasne politične cilje. V to spoznanje se mora vključiti tudi temeljito poznavanje zgodovine in političnih tendenc sosednih narodov, ki bo v nas vedno znova krepilo borbeno in obrambno zavest. Le na vseh teh temeljih lahko vzraste krepka narodna zavest, močan narodni ponos in življenjski na¬ rodni zanos, ker se narod zaveda, da mu posest narodnega ozem¬ lja nalaga posebno zgodovinsko nalogo, ki jo mora trajno in stalno vršiti v lastno blaginjo in v korist zdravega kulturnega sožitja med narodi in državami. Malokateri narod pa je gospodar tako lepega in geografskopolitično tako izredno in usodno po¬ membnega ozemlja kakor naš. Posest takega ozemlja nalaga njegovemu gospodarju tudi posebne in težke dolžnosti. N a r o d, ki poseduje tako prehodno in prodorno ozemlje kakor naš, mora biti moralno, duhovno, kultur¬ no in politično zrelejši, kakor so vsi njegovi sosedi in mora biti tudi vedno pripravljen na najtežje boje in preizkušnje. Zato upravičeno zaži¬ vimo v močnem narodnem zanosu, ker smo gospodarji tako lepe in v geografskopolitičnem ter mednarodnoprometnem pogledu tako pomembne zemlje. Vsak posameznik mora imeti nekaj samo¬ bitnega, kar mu trajno daje življenjskega moralnega poguma, da ne doživi brodoloma in ne konča v brezbrižni resignaciji, v 133 črnoglednosti ali celo v obupu. Prav tako mora imeti vsak narod, posebno majhen narod na tako izpostavljenem ozemlju kakor slovenski, krepko in čisto samobitnost, »tiho kamrico«, kakor jo je tako lepo imenoval Cankar, ali jasno, svojstveno kulturno in politično narodno ideologijo, kakor bi danes rekli. Pri tem je važno, da se varuje prav vsakega tujega vpliva, ki ne godi nje¬ govi duhovni, moralni, kulturni in politični svojstvenosti ter miselnosti. Vedeti mora zlasti, kje si lahko kaj izposodi, a vedno tako, da odklanja vse, kar je zares tuje. Tako bogastvo mora imeti posebno majhen narod, če se noče udati malodušju, živo¬ tarjenju in suženjski službi interesom tujih narodov. Slovenski narod se mora tudi zavedati, da tvori z brati Srbi, Hrvati in Bolgari veliko jugoslovansko narodno družino in da je usodno in nerazdružljivo povezan s Srbi in Hrvati v lastni veliki narodni državi — Jugoslaviji. Naši očetje in bratje so nam ustvarili lepo vrsto narodnih in narodnoobrambnih instrumentov, ki jih morajo današnji in bodoči rodovi izoblikovati do take višine, da bo vzrastel v slo¬ venski politični soseski narod z močno narodno vestjo, narodno zavestjo, narodnim ponosom in zanosom. Današnjim in bodo¬ čim slovenskim rodovom je ostala najveličastnejša zgodovinska naloga, da izklešejo zares pravi slovenski obraz in resnično slovensko podobo, da izoblikujejo njegovo misel, njegovo voljo in srce. Gre za poslednje veliko, naporno in najtežje delo narod¬ nega kiparja, ki kleše s svojim dletom najvažnejše mesto kipa, obraz. Vemo, da posveča kipar ali slikar vprav oblikovanju obraza (in oči, ki ga najbolj izražajo) največ napora in ljubezni. Prav isto velja tudi za narodno obrambo v današnjih in prihod¬ njih dneh: izklesati mora slovenski narodni obraz do popolnosti. Če hoče svoj cilj doseči, mora izoblikovati vse narodne instru¬ mente, razne narodnoobrambne in prosvetne organizacije, šolstvo od ljudske šole do univerze, znanstvo in umetnost, radio, kino in narodno gledališče tako, da bodo vsi soglasno služili temu veli¬ častnemu narodnoobrambnemu cilju. Poudariti hočemo še, da stoji tudi naša Cerkev in duhovščina pred novim, načrtnim po¬ slanstvom, ki ga ji je postavil naš narodni svetnik, Anton Martin Slomšek. 5 . Naša materialna narodna obramba. Pod materialno narodno obrambo razumemo celo vrsto kon¬ kretnih narodnoobrambnih vprašanj. Ni naroda v Srednji Evropi, ki bi mu težka zgodovinska preteklost povzročala toliko in tako težkih narodnih ran kakor slovenskemu. Trajno in živo imejmo pred očmi zlasti narodno obrambo na severni meji, ki je po velikem delu tudi gospodarska in socialna, ne samo duhovno- 134 moralna ter narodnovzgojna. Presunja nas zlasti misel na naš narodnomanjšinski in izseljenski problem, ko se zavedamo, da živi nad milijon Slovencev izven narodne države. Ko trpimo zaradi njihove tragične usode, znamo šele prav ceniti svojo svo¬ bodo in visoko vrednost lastne države, Jugoslavije. Kadar bo zagorel v vseh svobodnih Slovencih in Jugoslovanih velik ogenj ljubezni in zanimanja za to najusodnejše slovensko narodno vprašanje, bomo našli tudi pota in sredstva za njegovo rešitev. Ljubezen in zavest premagata vse ovire, duh ne pozna meja. Vso pozornost moramo iz narodnoobrambnega vidika posvečati tudi vprašanju tujega kapitala in njegovega odnosa do slo¬ venske delovne sile. Pomembnosti tega problema ni treba pose¬ bej poudarjati, saj smo Slovenci stvarni in vemo, da je gospo¬ darska neodvisnost važna osnova vsem drugim svoboščinam. V tej zvezi naj omenim vprašanje alkoholizma, ki mu Slovenci vse premalo dajemo poudarka, ko govorimo o svoji narodni obrambi. In vendar se mora vzbuditi v vsakem zavednem Slo¬ vencu močan odpor in celo gnus nad trajnim javkanjem in vzdi¬ hovanjem o uboštvu naroda, če pa izdaja milijon sto petdeset tisoč svobodnih Slovencev do poldruge milijarde za razne alko¬ holne pijače in druge luksuzne predmete, ki ne ogražajo le njegovega narodnega gospodarstva, marveč tudi njegovega duha, narodno moralo in narodno kulturo. Naj nas prešine zavest, da zmoremo na narodnoobrambnem polju tudi v gospodarskem socialnem pogledu zares mnogo ustvariti iz lastnih moči, če tako spremenimo način svojega življenja, kakor odgovarja slovenskim narodnim interesom. Za majhen narod je rešilna zavest, da gre le njemu, njegovim žrtvam, njegovemu duhovnokulturnemu in gospodarskemu naporu zasluga, da je to, kar je. Pravico do take zavesti daje Slovencem vsa njihova zgodovinska preteklost. Na¬ rodna obramba naj skrbi, da bomo mogli to zavest imeti tudi v prihodnosti. 135 1 POROČILO O CELOTNEM POTEKE TEDNA Počitniški študijski tedni, ki se pečajo z zaokroženim kompleksom vprašanj javnega, bodisi socialnega, bodisi kulturnega življenja, so prešli v deželah najbolj živega in najsodobnejšega katoliškega živ¬ ljenja že v tako močno tradicijo, da si brez njih tam skoraj ni mogoče predstavljati počitnic. Spomnimo naj samo na splošno znane socialne tedne francoskih katoličanov. Pri nas se take prireditve javljajo šele v zadnjem času pod okriljem akademskih društev, ki si s tem pri¬ dobivajo resnične in tehtne zasluge za razvoj vse slovenske katoliške skupnosti. Ne sicer's kakim zunanjim organizacijskim delom, zato pa z delom za resnično poglobitev slovenskega katoličana, kar je brez dvoma mnogo zaslužnejše od prvega. Ne organizacija, marveč prerod posameznika je namreč tista točka, ki bo odločevala o vplivu kato- ličanstva v svetu. Prvo tako prireditev so napravile Danica, Savica in Zarja leta 1937. (gl. poročilo J. Š. I. akademski kulturnosocialni teden, Čas 32, I 1937/38, str. 94—102). Podoben akademski kulturnosocialni teden je priredila letos Zarja. Teden je bil namenjen predvsem akademski mladini. Kot dopolnilo strokovne izobrazbe, ki jo uživa med letom v predavalnicah in po seminarjih, z obravnavanjem nekaterih najbolj perečih vprašanj katoliškega svetovnega nazora in slovenskega narod¬ nega položaja ji je hotelo društvo nuditi čim več splošne vzgoje in splošne izobrazbe v smeri obeh temeljev zarjanskega dela — slovenstva in katolicizma. Povabljeni so bili k udeležbi tudi vsi člani slovenskega katoliškega akademskega starešinstva, ki pa so z majhno udeležbo na tednu pokazali malo zanimanja za aktualna slovenska vprašanja. Kljub različnim oviram, ki so se pojavljale ob pripravah, se mladi prireditelji niso dali oplašiti, marveč so vztrajali pri napornem pri¬ pravljalnem delu v vroči Ljubljani. 7. avgusta popoldne pa se je zbralo ob cerkvici sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru okrog 250 mladih ljudi, ki so prišli v ta letoviščarski kraj z namenom, da se pet dni posvete resnemu delu. Duhovni vodja Zarje, dr. J. Fabijan, je začel zbo¬ rovanje v cerkvici sv. Janeza z Veni Creator Spiritus, nato pa so se vsi udeleženci podali na trato ob cerkvici, kjer so se vršila tudi vsa ostala predavanja razen zadnji popoldan. Najstarejši udeleženec tečaja, pisatelj F. S. Finžgar, je v kratki Uvod ni besedi pozdravil vse svoje mlajše tovariše in tovarišice na tem tednu, potem pa je ugotovil, kako danes v gmoti ljudi vse pre¬ več tone osebnost posameznika. V tem nastroju modernega časa so med najvažnejšimi vprašanji za slovenskega inteligenta vprašanja osebe, svobode in življenja slovenskega naroda v luči teh dveh vrednot. Toda sam študij teh vprašanj še ni tista vseodrešujoča postavka. Ob spo¬ minu na Janeza Krstnika, ki mu je posvečena cerkvica, ob kateri so se vršila predavanja, nam je sivolasi starosta povedal, da je vse delo prazno, če ga ne delajo trdni in močni, dozoreli in ustaljeni ljudje, in nam je ob sklepu svoje uvodne besede dejal kot najtehtnejše izmed vsega, kar je hotel povedati: »Ne bodite nikdar ,trst, ki ga veter maje‘!« Takoj za toplim pozdravom gosp. pisatelja je začel univerzitetni prof. dr. Janžekovič z osnovnim referatom Človek in njegov smisel. Najprej je z veliko jasnostjo pokazal človekovo izjemno 137 stališče v stvarstvu. Ločilnica med predstavo in pojmom je obenem ločilnica med čutom in razumom, med živaljo in človekom. Ker je človek razumno bitje, ki ga predstava ne veže na določeno poedinost, marveč mu pojem odpira pogled na neomejeno število možnosti, je njegovo hotenje v neki meri svobodno. Po svoji svobodi je človek čisto izjemno bitje v naravi. Vse drugo dogajanje v naravi je kot gibanje nre, ki ji je ves tek vnaprej določen. Edino človek še ni dovršen, zato nad njim tako rekoč strmi vsa priroda. Po svoji svobodni volji je vsak človek nedotakljiva oseba in ima od Stvarnika svojo posebno nalogo, ki je v vsem vesoljstvu nikdo drugi ne more izvršiti, niti poedinec, niti kolektiv. Ali se bo sam svobodno izoblikoval v čim popolnejšo nravno osebnost, ali pa bo ta naloga ostala za vselej nerešena. Zato ga okolica ne sme pri tem ovirati, temveč mora biti ves ustroj družbe tak, da more vsaka človeška oseba čim popolneje vršiti to svojo neodsvojljivo nalogo. Vsa ostala življenjska vprašanja: kako urediti razmere, da bo imela vsaka oseba in vsak narod dovolj gospodarske neodvisnosti in duhovne svobode, da doseže svoj človeški smoter, morejo najti pra¬ vilno rešitev samo v luči osnovnih misli o svobodni osebi. Predavanje so vsi poslušalci sprejeli s toplim aplavzom, nato pa so se razšli ogledovat svoja prenočišča po skednjih v Stari Fužini in v Domu zavoda sv. Stanislava pri Sv. Duhu. Pri Sv. Duhu in v Stari Fužini je bila za udeležence tečaja tudi vsak dan sv. maša s primernim kratkim berilom iz evangelija in razlago. Ves drugi dan je bil posvečen vprašanju osebe v sodobnem živi jen ju. Prvi je govoril prof. E. Kocbek o temi Oseba — sre¬ dišče novega življenja. V prvem delu predavanja je poudaril kot bistveno značilnost obeh totalitarizmov, fašizma in marksizma, ki nastopata danes proti staremu liberalnemu svetu, da sta prenesla po¬ svetno silo tudi v svet duha. Oseba nima svojega mesta ne pri enem, ne pri drugem. Pri obeh je središče gibanja ideja, ki si je podjarmila človeka. Ta politični idealizem je vrgel človeka z njegovega pravega mesta, ki bi ga moral imeti kot osnovni element vsega življenja, v položaj sredstva za uresničevanje miselnih konstrukcij. Proti tem giba¬ njem je treba postaviti socialni in politični realizem, ki mora temeljiti na resničnem človeku. Oseba mora biti merilo vsega življenja, ne le duhovnega, marveč tudi gospodarskega, socialnega in političnega. V tem smislu postavlja personalizem dve osnovni načeli, po katerih naj se uredi družba: Prvo negativno, naj bodoča družba zavaruje osebo pred vsakim protiosebnim pritiskom, odkoder koli že ta izhaja; drugo po¬ zitivno, naj bodo vsi družabni napori organizirani na podlagi človekove osebne narave. V smislu personalističnega realizma je treba reči, da pravilno organizirana družba še ne vodi sama po sebi do človekovega osebnega izpolnjevanja. Pravo duhovno svobodo si mora osvojiti vsakdo sam in prav tako si mora vsakdo sam poiskati svojo pravo poklicanost in usodo. Ob koncu predavanja je podal predavatelj po Mounierjevem »Personalističnem manifestu« kratek načrt družbe, or¬ ganizirane po teh načelih. V debati, v katero so posegli dr. Gosar, dr. Fabijan in dr. Cajnkar, se je predvsem razčistilo razmerje indivi¬ dualizma in personalizma kot dveh bistveno različnih pojmovanj življenja. Nato je po kratkem odmoru govoril prof. F. Koblar o Osebi in kulturnem ustvarjanju. Predavatelj je ob pojmih kulture in civilizacije orisal svet osebnega ustvarjanja in svet družabno po¬ splošenih vrednot in njih življenje v moderni civilizaciji. Z vzgledi je pokazal, kako ustvarjajoča oseba danes bolj in bolj stopa v ozadje in kako se uveljavlja moč skupin, kako se ob novih pojmih: stranka, pleme, vodja — prikrajajo filozofija, znanost, umetnost in celo vera v izrazito civilizatorične in politično opredeljene vrednote. Ker je 138 spoštovanje osebnega, idejno in nravno vezanega sveta prenehalo in današnji čas hoče predvsem duha, prikrojenega za množico, opažamo poplitvenje omike in pojemanje duhovnosti. Ob pregledu slovenskega kulturnega življenja je predavatelj orisal vrednost in moč slovenske ljudske omike, ki sloni na dveh osebnostih, A. M. Slomšku in J. Ev. Kreku; ta ljudska omika nas danes še varuje pred tujo civilizacijo in modernimi razkrajalnimi silami; ob pregledu splošne slovenske omike se je predavatelj dotaknil pospešujočih in ovirajočih sil v naši pre¬ teklosti ter sklenil, da je moč vsake narodne, pa tudi duhovne omike samo v tem, koliko res uveljavi svoje vrednote in koliko jih more svobodno razviti. Zato pa je treba vrniti ustvarjajoči osebi njeno zaupanje in spoštovanje. V debati je dr. Gosar podčrtal enostranost kulturnega življenja, ki je izražena z ustvarjanjem le ene vrste del in ki je po njegovem tudi pripomogla do sodobne krize. Prof. Kocbek je iskal glavni vzrok krize kulturnega življenja predvsem v racionalizmu, ki je povzročil, da se je izpremenila živa kultura v neživljenjski statični muzej vred¬ not. Rešitev gleda samo v tem, da postane kultura znova izraz celega človeka. Dr. Janžekovič je pripomnil, da samo po sebi še ni no¬ beno zlo, če je med katoličani več organizacij. Vsi ljudje ne bodo šli nikoli pod en klobuk. Toda v glavnih vprašanjih in na zunaj bi si vendar morali biti edini. Žal, da so pri nas razmere tako zagrenjene, da bi moral imeti veliko mero ponižnosti, kdor bi drugemu prvi po¬ nudil roko v spravo. Zakaj bi ne bili to zarjani? Saj je tudi ponižnost krščanska čednost... Dr. Cajnkar pa je poudarjal potrebo po »več svobode« pri kulturnem delu med nami in podobno je menil tudi F. S. Finžgar, da sahne pri nas ustvarjalna sila, ker smo navajeni gledati vse iz preozkega zornega kota. Končno je ponovno povzel besedo g. predavatelj in poudaril, da nikakor ne misli, kakor da so zbrani tu ljudje samo ene določene smeri, ki bi z drugo obra¬ čunavali. Te razprave so javne in dostopne vsakomur, ki čuti težo današnjega časa. Njihov namen je, da pridemo do sporazuma. Hočemo le to, da bi se lahko pogovarjali svobodneje, širše in malo bolj člo¬ veško. Vzrok, da so ostala nasprotja neizravnana, pa ni pri nas, ki smo že večkrat želeli odprtega in odkritega razpravljanja v težavah med nami, pa se kljub ponovnim prošnjam še ni ponudila prilika za to. Popoldne je govoril docent dr. S. Gogala o Vzgoji k svo¬ bodi. Dež nas je sicer pregnal v lopo pred cerkvijo, pa se je pokazalo, da je tudi ta prostor dovolj pripraven za mirno delo. Predavatelj je pokazal dvojno pot vzgoje, ki je mogoča: ali k ohranjevanju tradicije, ali pa k poti razvoja, k stremljenju po novem, kar je bistveno v zvezi z vzgojo k svobodi. Osnova prve poti je verovanje v preteklost, pod¬ laga druge poti pa zaupanje v človekovo osebo in njeno sposobnost, da pravilno odgovarja na zahteve časa. Pokazal je različne načine, ki se v njih svoboda javlja kot nujna zahteva življenja: v svobodnem priznavanju kulturnih vrednot ne glede na njihov izvor, v pravici do kritike, v dolžnosti toplega odnosa do soljudi ne glede na načelne razlike. Poudaril je, da svobodnosf ni utemeljena v samovoljnosti, marveč v osebnem spoznanju pravilnosti. Ob naštevanju sredstev za vzgojo k svobodi je poudaril, da ima samo pošten človek pravico do svobode. Svoboda nalaga veliko odgovornost, zato more biti duhovno notranje svoboden samo tisti, ki nekaj pomeni. Vsako kultiviranje pomeni notranje osvobojevanje. Ob koncu je predavatelj poudaril, da je vzgajanje k svobodi mnogo težje, kakor vzgajanje k tradiciji z golim priznanjem avtoritet in discipliniranega poslušanja, ker človek k svobodi zori v trpljenju in v odgovornosti za lastno dejanje, za kar je treba včasih velike duhovne moči, vzgoja k disciplini pa odgovor¬ nost enostavno preloži navzgor. V debati, ki je sledila, so dr. Gosar, 139 dr. Cajnkar in dr. Janžekovič z vzgledi in z razlogi potrjevali pre¬ davateljevo misel, da v življenju večkrat nastopa položaj, ki zahteva svobodnega odločanja, in so izražali željo, da bi prišlo do tega spo¬ znanja tudi med Slovenci, opozarjali pa so tudi na različne težave, ki se morejo pojaviti pri šabloniziranju vzgoje k svobodi. Zvečer smo se zbrali na hribčku ob jezeru, kjer smo se ob kresu spomnili v današnji težki uri slovanske misli. Tov. B. Gra¬ fenauer je kratko označil smisel slovanske ideje v našem času, zagrebški akademik M. P e 1 o z a je pozdravil zborovalce v imenu navzočih Hrvatov, prof. F. Vodnik pa je povedal nekaj vtisov s počitniškega potovanja po Bolgariji. Vmes so se vrstile deklamacije, pevski zbor pa je prepeval razne slovanske pesmi. Pri zadnji izmed njih, češki himni »Kje dom je moj«, so se zborovalci, ki so posedli okrog ognja, dvignili in razkriti poslušali njene otožne zvoke... Tretji dan tedna je bil posvečen vprašanjem našega svetov¬ nega nazora in njegovega razmerja do slovenskega naroda. Prvi je govoril univ. profesor dr. J. Fabijan, in sicer o temi Svoboda Cerkve in svoboda v Cerkvi. Notranja svoboda Cerkve je v tem, da se nauk in življenje, ki prihaja od Kristusa in ga ohranjuje od njega postavljena učiteljska, duhovniška in vladarska oblast v Cerkvi, neovirano in na temelju svobodnega sodelovanja udov mi¬ stičnega telesa ohranjuje, širi in raste. Cerkev osvetljuje, jamči in dopolnjuje naše osebno dostojanstvo in našo svobodo. Naša osebna naloga naj bo, da notranjo svobodo Cerkve pospešujemo in varujemo z resnično krščanskim mišljenjem in nadnaravnim življenjem. Po tem pojmovanju svojega razmerja do Cerkve bomo tudi pravilno umevali pomen zunanje svobode Cerkve, njeno vzvišenost in neodvisnost od naravnih združb in gibanj ter njen odnos in pomen zanje (razmerje do države, do različnih režimov, gibanj, fašizma, demokracije itd.). Udje nadnaravnega organizma smo. A s tem ne izgubimo svoje oseb¬ nosti, ta se bistveno dopolni. Zgodovina Cerkve in njen sedanji obraz kažeta, da je tudi v njej veliko svobode. Ona je enotna v bistvu in vodstvu, a življenje v njej ni uniformirano, marveč prav po človeških osebnostih in njih svobodi zelo raznolično. Zato moramo tudi mi spo¬ štovati to svobodnost, če jo spoštuje Cerkev, in ne vsiljevati svojega individualnega gledanja ali zamisli drugim ter teh istiti z božjim naukom ali s posredno ali neposredno od Kristusa določeno obliko. Varovati se moramo individualizma, varovati pa tudi integralizma. V debati k predavanju — govorili so dr. Cajnkar, dr. Gosar, dr. Gogala in predavatelj sam — so predvsem poudarjali dvoje: pomen vesti kot najvišje norme človekovega dela in verovanja, pri čemer je padla misel, da ne nastajajo konflikti pri nas zaradi resničnih dolžnosti, marveč tam, kjer se hoče neobvezna tradicija povzdigovati v obvezno normo, in pa pomen in dolžnost laičnega študija in zanimanja za Cerkev in verska vprašanja. Prof. F. Vodnik je v uvodu svojega predavanja Slovenstvo in katolicizem, ki je sledilo, poudaril, da je izhodišče vsega kulturnega ustvarjanja narodna skupnost. Narodnost je dejstvo iz življenja, ki ga ni mogoče zanikati, kdor to stori, zanika v bistvu samega sebe. A narodnost ni samo zavednost in ideja, marveč tudi skupnost najrazličnejših vprašanj duhovnega, socialnega, gospodar¬ skega in političnega značaja. Med temi je eno od najpomembnejših vprašanje, v kakšnem razmerju sta si narodnost in svetovni nazor, kje so meje med slovenstvom in katoličanstvom, oziroma meje med slovenstvom in kakim drugim svetovnim nazorom. Po verski pripad¬ nosti je nedvomno večina Slovencev katoliška. Vendarle si katoličani, če v resnici ljubimo poleg svoje vere tudi slovenstvo, ne smemo za¬ krivati oči pred dejstvom idejne diferenciacije. Sicer pa katoličanom, 140 ki razločujejo svet naravne resničnosti in nadnaravne resničnosti, ni težko spoznati, da je slovenstvo eno, a katoličanstvo drugo. Zavedamo se, da nas Slovence, brate in sestre ene krvi, člane iste narodne skup¬ nosti, neredko loči naš odnos do večne resnice. Toda kakor nas rodna skupnost ne ovira, da ne bi zmerom odkrito in pogumno izpovedovali svoj nazor, prav tako nas ta resnična ločitev duhov ne more zapeljati tako daleč, da bi komur koli zaradi drugačnega prepričanja odrekali, da je Slovenec, ali da bi tajili stvarne kulturne vrednote samo zato, ker jih je ustvaril človek drugačnega svetovnega nazora. Glede tega se je pri nas mnogo grešilo tako na katoliški strani kakor na nekatoliški strani in čas je že, da začnemo ustvarjati resnično slovensko skupnost. Le-ta kajpada ne more biti osnovana na svetovnonazorski nestrpnosti, prav tako pa je ne smemo zamenjavati z brezidejnim in narodno ter duhovno življenje hromečim slogaštvom. V debati je Grafenauer po¬ kazal na koroškem vzgledu resnično zgodovinsko nevarnost nestrpne miselnosti, njeno nevarnost v sedanji dobi je poudarjal dr. Cajnkar (prekmurski protestanti!), dr. Janžekovič pa je podčrtal zgrešenost dileme »ali vera ali narodnost«, ker v praktičnem življenju ob pra¬ vilnem umevanju ti dve vrednoti nikdar ne moreta priti v spor. Opoldne se je že zdelo, da nas bo dež spet spravil v lopo, pa se je le še pravi čas zjasnilo, da smo se lahko razvrstili in posedli po travi ob cerkvici. Govoril je dr. S. Cajnkar o Katoliški ob¬ novi med nami: Posebnosti resnične religioznosti so: priznavanje božje resnice in pravice, zaupanje v Previdnost, vdanost v voljo božjo, zavest varnosti, trdnosti in umirjenosti. Najbolj prepričevalna poseb. nost žive religioznosti pa je resnična dobrota. Okrog tega vpra¬ šanja je bilo celotno predavanje zgrajeno. Dobrota je več kakor samo neka hladna moralnost in urejenost življenja. Po Lippertu je dobrota neki idealizem, čistost in duhovnost, svobodnost in finesa, duhovna kultura. Dobrota je priznanje vsega lepega in resničnega, kar je zunaj mene. Dobrota je neka sveta objektivnost, neka nesebična modrost in posebne vrste genialnost. Za pravo dobroto je treba milosti. V skup¬ nosti se dobrota izraža kot plemenitost. Naša katoliška skupnost se bo morala iz teh osnov reformirati. V nas je premalo zasidranosti v božjem svetu milosti, zato tudi premalo vere in končno tudi premalo dobrote. Ob vseh svojih sporih to čutimo. Zato vedno znova rabimo nekrščanske metode, ko gre za reševanje osnovnih katoliških vprašanj. Zaradi teh bistvenih napak prihajajo preveč v ospredje naše čisto človeške last¬ nosti. Za Slovence je značilna miselnost podrejenih poduradnikov in uradnikov; natančnih, boječih, uslužnih, skrivljenih in nezaupnih. Tudi v katoliškem udejstvovanju se to čuti. Premalo je resnično osebne vere, osebnega prepričanja in osebnega tveganja. Naša vernost je na čuden način kolektivizirana. Katoliška obnova bo morala misliti na vse te osnove. V debati so razni mlajši tovariši načenjali boleča vprašanja iz življenja, zlasti med katoliškimi akademiki; predavatelj in profesor Solar pa sta svetovala kot edino odrešujoče sredstvo v teh borbah resnično polnovredno delo in uveljavljanje v slovenski kulturi. Četrti dan tedna je bil posvečen sistematičnemu študiju sloven¬ skega kulturnega, gospodarskega in političnega položaja in vprašanj, ki so s tem v zvezi. Prvi je govoril prof. J. Šolar o Slovenskem kulturnem problemu. Razvijal je sledeče misli: V jedru obstoji en sam slovenski kulturni problem: kako naj majhen narod Slovencev vzdrži svojo kulturno samostojnost, ne da bi zaostal ali se utopil v tujem morju. Dolžnosti naše dobe nam jasno kaže slovenski kulturni razvoj zadnjih 150 let. Od preroda do 1848 je narodna zavest omejena na majhen krog izobra¬ žencev, a ne prodre med ljudstvo, ne prebudi naroda v celoti. Leto 1848 nam prinese prvi politični program in socialno sprostitev od tujega 141 gospodstva. Narodno navdušenje rodi veliko kulturno delavnost na vseh poljih. Vedno večje politične svoboščine in rastoča moč ljudstva so utirali pot vedno močnejši in razsežnejši narodni in kulturni zavesti. S koncem 19. stoletja se začne prava ljudska prebuja, ko seže časopis, organizacija, šola in z vsem tem večja ali manjša zavest do zadnje vasi in hiše. V boj poseže svetovnonazorska cepitev in strankarska organi¬ zacija. Srditost boja je včasih šla preko mej in škodovala. Ostal pa je še okvir slovenstvu nenaklonjene države, živeli smo le na pol, v naj¬ višjih vrhovih smo bili še vključeni v izključno nemško kulturno območje. V novi državi, za nas narodni, ker spadamo vanjo po sloven¬ stvu, moramo doseči stopnjo do vrha razvitega kulturnega naroda. Oskrbeti si moramo ves izobrazbeni ustroj, da bomo iz lastnih virov zajemali vsaj splošno izobrazbo. Delati moramo hitro, ker sicer nam grozi dvoje: padec splošne izobrazbe ali vključitev v kako tuje kulturno območje. Tudi sedaj smo vezani na tuje vire, ali nikoli ne smemo biti enostransko zakore¬ ninjeni. Dokler smo svobodni v razgledovanju, smo samostojni, kakor hitro pa se zagledamo v eno samo tujo kulturo, postanemo od nje odvisni in zdrknemo na podrejeno stopnjo. V tem delu bi morali opu¬ stiti vse malenkostno in gojiti predvsem to, kar ustvarja močno zavest slovenske skupnosti. Naš položaj navzven je hud, zakaj kljubovati moramo dvema visokima kulturama; če nočemo, da nas poplavita, morajo biti naši zidovi visoki. Naš položaj navznoter je tak, da bi se morali strniti vsi v neutrudno načrtno delo za našo narodno kulturo brez nepotrebnih prerivanj. V zelo obsežni debati se je sprožilo vprašanje slovenskega kultur¬ nega delovnega načrta, ki bi morda mnoge mlajše ljudi nagnil k delu, pomanjkanje vizije celotne slovenske kulture pri mnogih kulturnih delavcih, kar povzroča, da vprašanja niso jasno opredeljena (profesor Kocbek); problem gospodarske plati slovenskega kulturnega živ¬ ljenja, ki jo povzročajo na eni strani pomanjkljive državne dotacije, na drugi strani pomanjkanje smisla za mecenstvo (profesor Šolar), potem pa se je skoraj ves pogovor sukal okrog Slovenske akademije in njenega dela. Po zelo kratkem premoru, ura je bila namreč že 11, je začel univ. prof. dr. A. Gosar s predavanjem Osnovna narodno¬ gospodarska in socialna vprašanja Slovenije. Pre¬ davatelj je najprej pokazal, kako se danes ves svet obrača k inten¬ zivnemu narodnogospodarskemu in socialnemu vodstvu. Razložil je, zakaj postaja tudi misel o nujnosti posebne slovenske narodnogospo¬ darske in socialne politike vedno bolj očita in živa. Za vsakega pravega Slovenca — je rekel — je in mora biti jasno in očito, da se ne smemo zadovoljevati s tistim materialističnim pojmovanjem gospodarskega življenja, kjer gre samo za to, da moremo vsak sam zase kolikor se da dobro in udobno živeti. Slovenska narodna misel postavlja tudi našemu gospodarskemu življenju višje, idealnejše cilje, čeprav so z njimi zdru¬ žene tudi velike težave in žrtve. O teh težavah in o mejah posebne slovenske narodnogospodarske in socialne politike je predavatelj še posebej kritično razpravljal in jih osvetlil. Poleg tega je nanizal nekaj osnovnih problemov slovenskega narodnogospodarskega in socialnega programa. Na osnovi dejstev in ugotovitev, ki jih je tu nanizal, je končno prišel do zaključka, da je vprašanje o prepotrebnem izbolj¬ šanju naših domačih gospodarskih in socialnih razmer v največji meri vprašanje podrobnega načrtnega in žilavega dela vseh. Samo, če bomo v okviru splošnih smernic skupnega in enotnega narodnogospodarskega in socialnega programa vsi, vsak po svojem položaju in svojih močeh vneto in nesebično pomagali pri tem delu, bomo polagoma pripomogli 142 svojemu ljudstvu do boljših gospodarskih in socialnih razmer ter tako izpolnili svojo narodno dolžnost. — V debati, ki se je zaradi pozne ure vršila popoldne, so različni debaterji načenjali predvsem probleme slovenskega kmeta in pri tem podčrtavali zadružno misel, ki je v naj¬ novejšem času pokazala zelo lepe sadove v Hrvatski seljački slogi. Prihodnje predavanje je imel takoj po sklepu debate k predavanju tov. B. Grafenauer, ki je govoril o temi Slovensko vpra¬ šanje. V uvodnem delu svojega predavanja je ugotovil, da je pravi izvor slovenskega vprašanja dejstvo, da obstaja slovenski narod. Na kratko je obdelal vprašanje, kaj je prav za prav narod in pokazal, da mora predstavljati narod neko sklenjeno enoto v vseh bistvenih rav¬ ninah življenja, t. j. v kulturi, v gospodarstvu in v politiki. To se mora vselej odražati v njegovem razmerju do sosednjih narodov v isti ali drugi državi in to ne glede na njegovo notranjo ideološko ali stran¬ karsko diferenciacijo. Potem je na kratko orisal podobo slovenskega političnega razvoja od leta 1848. dalje po njegovi načelni in sociološki strani in poskušal iz njega tolmačiti zagonetne postave Jerana, Mahniča in drugih nasprotnikov organske slovenske narodne skupnosti. Ugotovil je, da je pravi vzrok slovenske narodne nedozorelosti, ki se kaže v divji politični raztrganosti tudi v razmerju do drugih narodov, v zgo¬ dovinskem razvoju. Ko smo se Slovenci narodjnostno prebujali, nas je še pred ustvaritvijo močne narodne zavesti zajela strankarska miselnost. Zbudili smo se v strankarske skupnosti namesto v narodno občestvo, ki ga v svojem zamudništvu vse do danes nismo oživili. Usoden je bil pri tem razvoju nemški vpliv, ki je povzročil kombiniranje strankar¬ skih in ideoloških skupnosti v še nedozorelem narodu in s tein razdor še povečal. V tretjem delu svojega predavanja je predavatelj na pod¬ lagi zemljepisnega položaja Slovenije in njenega zgodovinskega raz¬ voja pribil tesno povezanost vsega slovenskega narod¬ nega ozemlja v prometnem trikotniku Trst—Maribor—Beljak, ponazoril politično razdeljenost slovenskega ozemlja med tri oziroma štiri države in končno nakazal politična načela, ki izhajajo iz slovenskega položaja: avtonomna Slovenija v Jugoslaviji, v njej konstruktivno sodelovanje vseh strank, njihovo skupno nasto¬ panje navzven, postopno omiljenje in odprava kombinirane ideološko- politične razdeljenosti, ki je pa seveda ne more prinesti kak sporazum, marveč zgodovinski razvoj, v zvezi s tem okrepitev narodne zavesti, program Zedinjene Slovenije in končno v širšem prostoru zbližanje malih narodov v Srednji Evropi. Slovensko vprašanje je danes, ko smo razdeljeni po državnih mejah, v svojem bistvu mednarodni pro¬ blem z dvema točkama: 1. doseči čim večje zbližanje danes ločenih delov in 2. doseči tisto stopnjo slovenske notranje dozorelosti, da se bomo mogli povsod in vselej s ponosom ime¬ novati slovenski narod. Debata je bila zaradi pozne ure, bližal se je namreč že čas večerje, preložena na drugi dan; takrat pa se je predmet, h kateremu bi se prejšnji dan oglasilo, kot se je zdelo, dovolj debater¬ jev, že toliko oddaljil, da debate k predavanju ni bilo. Zvečer smo se ta dan zopet zbrali na gričku ob jezeru, kjer smo se ob kresu spomnili vseh slovenskih bratov onstran jugo¬ slovanskih mejah. E.B. se je v kratkem govorčku spomnil Slo¬ vencev v Primorju, brezniški župnik dr. J. A r n e j c pa nam je pribli¬ žal prelepo koroško zemljo in njen pomen za vse Slovence v preteklosti in sedanjosti. Vmes se je razvrstilo nekaj deklamacij, pevcem so pa kar neprenehoma vrele iz grla primorske in koroške pesmi. Starejši so nam pravili, da tako lepega večera ob kresu še niso doživeli. Zadnji dan smo se hoteli spomniti naše najbolj ogrožene vred¬ note — slovenske narodne svobode in naše največje sodobne naloge — narodnoobrambnega dela. Dopoldne je stopil pred zborovalce zopet 143 njihov najstarejši član, pisatelj in akademik F. S._ F i n ž g a r, da bi nam govoril o Slovenski narodni svobodi, boju zanjo in njeni vrednosti. Dokazoval je, kako slovenska svoboda, čeprav v verigah, v srcih naroda nikoli ni ugasnila, ne pri nas, ne pri bratih na jugu. To so dokazovali kmečki punti, Trubarjevo kulturno delo in mnogo drugih delavcev do časa preroda in slovenskega političnega pre¬ bujenja po letu 1848. V drugem delu predavanja pa je ponazoril trplje¬ nje Slovencev v nemški državi in zavednost slovenske mladine od leta 1880. dalje ter njeno borbenost za slovensko svobodo z drobnimi, a zelo značilnimi anekdotami. Temu je dodal še podroben opis razgi¬ banosti ob majski deklaraciji, navdušenih taborov ob tej priliki in nenavaden pogum ljudstva, strnjenega v eno samo močno narodno enotnost. Predavatelj je črpal iz svojih bogatih spominov, ki jih je podajal na tak način, da tega ne bo nikoli pozabil, kdor ga je slišal, zato so ga nagradili poslušalci z glasnim odobravanjem. Naravno je, da tako zgrajenemu govoru ni sledila nobena debata. Dopoldne smo se porazgovorili samo še o nekaterih nujnih zadevah, potem pa smo se dogovorili, da se bomo popoldne zbrali pri Sv. Duhu. Tu nam je govoril dr. J. Kržišnik o narodnoobrambnem delu doma. Najprej ga je idejno utemeljil kot narodno dolžnost vsakega Slovenca, nato pa je razvil kratek praktičen načrt. Pokazal je, da je bistveni del narodnoobrambnega dela tudi na duhovnem polju, in sicer nravna obnova slovenskega naroda, a poleg tega dela je naštel nekako sedem točk, kjer je za delavce dovolj prostora in kjer delo in položaj naravnost vpijeta o dvanajsti uri. Skoraj dveuma debata je prinesla v marsikatero točko novih pojasnil in pobud. Po sklepu debate smo šli v cerkvico sv. Duha, kjer so bile pete litanije M. B. z ljudskim petjem, nato pa zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim. Tečaj je pokazal veliko resne volje tako pri zborovalcih kot pri predavateljih. Ves globoki in resni študij teh petih dni od ?. do 12. avgusta najzgovorneje zavrača vse tiste, ki so ga že vnaprej skušali spraviti v sloves nekatoliške ali manj katoliške prireditve, in dokazuje sam s seboj, da bi bila v resnici velika škoda, če bi se ga takrat po¬ srečilo preprečiti. OPOZARJAMO NA DEJANJE SVOBODNO SLOVENSKO REVIJO v kateri hoče mladi rod z neizprosno iskrenostjo priti do prave slovenske podobe DEJANJE izhaja iz temeljne vrednote človekov e osebe, na katero se je postavil tudi BOHINJSKI TEDEN Krog sodelavcev DEJANJA se vedno bolj širi; osi želijo o odkriti in pra¬ vilni analizi slovenske kulture, go¬ spodarstva in politike pripraviti tiste trajne osnove, na katerih se bo slo¬ venski narod polneje in svobodneje DEJANJE stane letno 80 din — Naroča se v upravi: Ljubljana, poštni predal št. 103 ZALOŽBA HRAM JE IZDALA ROMAN Vse odlike Bernanosove umetnosti se v tem delu še stopnjujejo, tako da predstavlja eno najlepših in najmočnejših del novejše francoske književnosti. Delo je nagradila Francoska akademija. razvijal G. BERNANOSA aalktg^a v PREVODU J. ŠOLARJA Obširen, ilustriran seznam vseh svo¬ jih znanstvenih knjig pošlje na zahtevo vsakemu brezplačno Dr. Pitamic: Država Dr. Gosar: Za nov družabni red Dr. Ušeničnik: Knjiga o življenju Dr. Veber: Knjiga o Bogu Dr. V. Korošec - dr. G. Krek: Zgodovina in sistem rimskega zasebnega prava Dr. Gosar: Socialni nauk Cerkve Mohorjeva občna zgodovina, II. zvezek: Anton Sovre: Stari Grki Družba sv. Mohorja v Celju NOVA ZALOZBA DRUŽBA Z O. Z. V LJUBLJANI KONGRESNI TRG Knjigarna ima na vo¬ ljo interesentom vse knjige, tu- in inozem¬ ske, ki jih dobavlja v najkrajšem roku. Knjige svojega založ¬ ništva (Cankarjevo zbrano delo itd.) na obroke pod zelo ugod¬ nimi pogoji. Redno v zalogi šolske knjige. ♦ Trgovina s pisarniški¬ mi potrebščinami. Vse potrebščine za pisar¬ ne in šolo dobite v največji izberi: za učenca začetnika in za akademika. Prvo¬ vrstna risalna orodja, šestila, ravnila, raču¬ nala, nalivna peresa in druge potrebščine. Ali ste že naročeni na CAS REVIJO LEONOVE DRUŽBE ČAS je naslednik Rimskega katolika in Katoliškega obzornika. Izhaja že 34. leto mesečno oziroma dvo¬ mesečno. • Stane letno 60 din, za dijake, če se jih naroči vsaj pet na skupen naslov, le 40 din. • Čas seznanja s katoliškimi smernicami, obravnava so¬ dobna znanstvena in kulturna vprašanja, pospešuje v mlajšem katoliškem rodu znanstveno in kulturno pisateljsko udejstvovanje, omogoča Vam s temeljito oceno novih knjig zanesljivo dopolnjevanje Vaše knjižnice. »Vsak slovenski katoliški izobraženec naj bo naročnik Časa! Čim več bo naročnikov, tem boljša bo revija Uprava revije: Ljubljana, Miklošičeva cesta 7 Jidkt j i*na vodik, ta i/se... DA PA SE RESNICA PRAV SPOZNA JE TREBA ČUTI OBA ZVONA — TO SE PRAVI, VEČ ODDAJNIH POSTAJ, KI POROČAJO O ISTI STVARI NAD 100 O D D A J N IH POSTAJ IZ VSEH DELOV SVETA DOBITE NA RA D I O N E SUPER 540 To je petelektronski aparat za vse va¬ lovne dolžine, na 7 vglašenih krogov, z magičnim očesom, jeklenimi elektron¬ kami, regulatorjem za selektivnost in barvo glasu in povdarjenimi basi. Govor je čist in jasen — glasba pa užitek za najbolj razvajeno uho Zahtevajte prospekt in ponudbo od RADIO d.zo.z. MIKLOŠIČEVA CESTA ŠT. 7 - TELEFON ŠT. 31-90 LJUBLJANA ZADRUŽNA TISKARNA *se itelfiGUGca- za ti*s banje ca*sayiLsav, te vij in bnjicj., v a. bi,L za, CfLecLaLltibe g cL te¬ in banceete, buveet, vizi ib in ftijatniisbib ti*s b&vin, te= Ll antnib Lefiabav, Letabav, in eaznib deucjih tLsb&vin LJUBLJANA, TYRŠEVA 17, TELEFON 30.67 i m W§