Poštnina plačana t gotovini.
ŽIVLJENJE
IN SVET
E. Justin: Veliki inkvizitor (lesorez)
Tedenska revija
Štev. 22. Ljubljana, dne 30. novembra 1928. Leto II.
' Knjiga 4
Dr. Gregor Žerjav
ženevski pakt ali
S tem člankom nočem izreči sodbe, je«li bilo bolje, da je ostal Ženevski pakt in da ni bilo Adrese od 1. decem« bra. V politiki je boljši oni pakt, ki prinaša več uspeha. Ni možno soditi, kakšne bi bile posledice Ženevskega pakta, kajti on je bil mrtev, še preden se je mogel - udejstvovati. Važno je ugotoviti, da je bil mrtev že pred 1. decembrom 1918.
Akcija Jugoslovenskega odbora v Londonu (dr. Trumbič), da Antanta prizna avstro«ogrske Jugoslovene kot zavezniški narod, naše dobrovoljce kot vojskujoče njegove čete. Jugoslovenski odbor v Londonu pa za njihovega predstavnika, ni uspela. Francoski zu« nanji minister Pichon je bil Trumbiču še 20. julija 1918 izrecno javil, da kar velja za Čehoslovake, velja tudi za Jugoslovene. Antanta pa ni držala svo« jih obljub. Kdo je kriv? Gotovo je bila povsod proti priznanju Italija. Srbska vlada tudi ni hotela, da avstro« ogrske Jugoslovene zastopa Jugoslo« venski odbor. Pašič je to v Ženevi službeno priznal v svojem poročilu 6. novembra 1918 na ženevski konfe« renči. Izvajal je, da je vprašanje pri« znanja postalo aktuelno s priznanjem Čehoslovakov. On da je bil za to, da Antanta prizna avstro«ogrske Jugoslo« vene, zastopala pa da jih bo Srbija, češ da Jugoslovenski odbor ni dobil po« oblastila naroda. Zdaj pa, ko obstoji Narodno veče, je Srbija pripravljena priznati Jugoslovenski odbor kot pred« stavnika, ako ga priznajo zastopniki Narodnega veča.
Vprašanje priznanja a. o. Jugoslove« nov od strani Antante je bilo neizmer« ne važnosti. V trenutku premirja smo stali brez zastopstva. Naši kraji in na« rod so se smatrali kot sovražniki. Ita« lija je imela svobodne roke.
Ženevska predzborovanja in sama konferenca od 6. do 9 novembra 1918 je stala izključno v znaku stremljenja, za vsako ceno doseči to mednarodno priznanje in predstavništvo. Že ie bilo sklenjeno premirje z Avstro«Ogrsko brez nas. Tiste dni ie bilo obče mišHe« nje, da bo sama mirovna pogodba dik« frana in podpisana do Božiča 1918. Ženevska delegacija ie stala nod — - lahko rečem .— vsakr>urn;m pritiskom vseh nam prijateljskih diplomatov in
prvi december?
jasnih delavcev Francozov in Angle« žev, naj se za božjo voljo za vsako ceno ustvari skupni organ avstro«ogr« skih Jugoslovenov in Srbije, ker le ta« ko se bo mogel priznati naš obstoj in uvaževati naše pravice pri pogaja« njih. Informacije g. Vesniča iz Pariza, ki so dospele med samo konferenco, so bile zelo kategorična interpretacija misli francoske vlade. Kdor hoče prav razumeti Ženevski pakt, mora gledati z očali onih dni, ko so nam Italijani jemali zemljo, mornarico, zasužnje« vali naše ljudi, diktirali okupacijske meje, nas pa so odbijali kot Avstri« jance.
Na konferenci so se pojavile stare razlike med Srbijanci in Jugosloven« skim odborom:
Pašič je 6. novembra 1918 predlagal, da se za Srbijo stvori koalicijska vla« da z 12 portfelji. Srbija osnuje odbor za skupno zunanjo politiko, za kon« centracijo in odbrano, za mirovno konferenco, v katerem odboru bodo tudi osebnosti, ki jih bo kandidiralo Narodno veče.
Milorad Draškovič se je v imenu srbijanskih opozicijonalnih parlament tarnih skupin izjavil /a proglasitev nos ve države s skunno vlado.
Pašič je Draškovičev predlog odklo« nil kot nemogoč in protiven srbski ustavi. Srbska vlada in vlada v Za« grebu naj stvorita nekak «Comite de guerre». v katerega bi imenovala Srbi« ja 4, Zagreb pa 3 člane. Ta komite bi pripravljal konstitucijo države SHS, vodil zunanjo politiko, od notranjih poslov pa one, ki bi mu jih odstopile vlade.
Trumbič ie bil istotako za komite obeh vlad, ki bi vodil zunanjo politi« ko, vojsko in mornarico, skupne fi* nance, zlasti regulacijo novčanic, eko« nomsko rekonstrukcijo. Nato je Pašič pritrdil in sam predložil, naj se komite zove ministrstvo.
Dr. Korošec. Čingrija in jaz smo bili za Draškovicevo jasno liniio, vsekakor pa da moramo zaradi rešitve meja tac koi dobiti skupno predstavništvo.
Rezultat nosvetovania in pritiskov od zunaj ie Ženevski nakt. Vakor je bil obiavlien 9. novembra 1918:
Srbiia pridna Narodno vede kot le« gitimno vlado Srbov, Hrvatov in Slo«
rencev, živečih na področju stare av« Stro«ogrske monarhije. To priznanje je izvršeno s pismenim aktom dr. Koro« Šcu kot predsedniku Narodnega veča Se pred podpisom Ženevskega pakta (8. novembra 1918), v katerem v ime« nu srbske vlade g. Pašič izjavlja, da je že poslal noto vladam Francije, An« lije, Italije in Zedinjenih držav s proš« njo, da priznajo Narodno veče v Za« grebu kot legitimno vlado jugosloven« skih krajev v bivši avstro«ogrski mon« arhiji, bivšim dobrovoljskim četam pa karakter vojskujoče se stranke. Dne 8. novembra 1918 je bilo iz Ženeve od« poslano v tem smislu naročilo srbske vlade njenim delegacijam v Parizu, Londonu, Washingtonu in Rimu. V tej instrukciji se zlasti poudarja, da zasto« pa Narodno veče pri zavezniških via« dah dr. Trumbič do sestave skupne vlade. Obenem se javlja, da bosta srbska vlada in Narodno veče sestavili skupno ministrstvo, ki bo ščitilo in« terese in prava vsega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Nadaljna vsebina Ženevskega pakta je osnovanje skupnega ministrstva za kraljevino Srbijo in področje Narod« nega veča v Zagrebu, ki mu je naloga, da organizira skupno državo SHS, ka« teri bo konstituanta dala ustavo. To ministrstvo je v stvari bil odbor dveh vlad, ki pa bi vzel od njih zelo mnogo upravnih poslov nase. Najvažnejša na« loga je bila seveda vodstvo zunanje politike in vojskj ter vse kar treba, da pride čimprej do rednega državnega življenja na temelju skupne ustave.
Obenem se s slovesno deklaracijo vsemu svetu proglaša naše uiedinjenje v državo Srbov, Hrvatov in Slovencey. Mi smo nedeljiva državna celina. Ni več meja med nami.
Ženevski pakt se ni izvedel. Strmo« glavila ga je naša vlada na Krfu. Go« spodu Protieu ta metoda stvoritve dr« žave ni bila po volji. A mesto, da se nam iskreno izpove, da se noče, se je nadaljevala dvoumna politika ves no« vember 1918. Potekali so dragoceni dnevi. Naš narod je bil v najusodnej« žem času brez primernega zastopstva.
S tem. da se ni že vsaj sredi novem« bra 1918 dobilo mednarodno prizna« nie Narodnega veča in nato skupnega ministrstva, ie raison Ženevskega pak« ta vsak dan boli padal. Prihajale so temboli v poštev niesove slabe strani: precej unWna konstrukcija vs" nip« gove zgradbe, pomanjkanje pooblasti«
la in kontakta zastopnikov Narodnega veča z Zagrebom.
Po propadu glavne svrhe Ženevske« ga pakta je ostalo le, da je Zagreb sprejel njegovo metodo, kako priti do konstitucije skupne države. Ta meto« da je bila v tem, da ostaneta vladi v Beogradu in Zagrebu za vse posle, ki jih zanju ne vodi skupno «ministr« stvo», vladi pa bosta prenehali sami po sebi, čim bo nova državna organi« zacija stvorjena na osnovi ustave, ki jo bo konstituanta sprejela za vso državo. Obstojala je na vseh straneh lojalna namera, da se konstituanta iz« bere in sestane v najkrajšem času. Mi« slim, da ne pogrešim, če rečem, da noben od podpisnikov Ženevskega pakta tedaj ni mislil na drugačno, ne« go na unitaristično državo, ki naj bi ji že prvo polletje 1. 1919 prineslo ustavo.
Slabost ženevske metode je bila v nevarnosti, da nastopijo nepreračun« ljive in nepredvidljive centrifugalne smeri. Vrhu tega niti Novi Sad niti Sarajevo nista dovoli jasno priznavala Narodnega veča v Zagrebu. Ni dvo« ma, da je velika večina naroda videla garancijo za red v takojšnji najožji združitvi s Srbijo.
Prvi december je prinesel jasno li« nijo. Ni več dovolil poti nazaj. Odre« zal je možnost diskusij o monarhistič« ni vladavini in zavlačevanje ujedinje« nja z zavlačevanjem konstituante. Preprečil je tudi nevarnost, da kdo strmoglavi Narodno veče in sploh onemogoči konstituanto ali pa vsaj iz« vedbo njenih sklepov.
Odij proti slabi beograjski upravi v slučaju provedbe ženevske metode uje« dinjenja bi nastal šele kasneje. Kon« flikti že skupne uprave z upravami obeh držav pa bi znali mnogo pokva« riti.
Glavno vprašanje je, po kateri me« todi i bilo prišlo do boljše prve naše ustave.
Najbrže, ko bi šlo vse gladko, bi bila po ženevski metodi konstituanta poprej, nego je bila v resnici. Zato ni sigurno, da bi bila boliša in da bi ne bila sklenjena ob abstinenci enega dela. Verjetno pa je, da bi bil prevzem poslov v centralno upravo, ker boli počasen, tudi bolj premišljen in pri« pravljen.
Že uvodoma sem deial. da ne mo« rom sr>d;ti. kai bi bilo bnlie: Ženevski pakt ali Adresa 1. decembra. Zunanje«
politični cilji Ženevskega pakta, ne* dvomno koristni, so z njim propadli. Če bi oni uspeli, bi se tehtnica nagi« . bala na ženevsko stran. Čim je ostal samo njegov notranjepolitični del, bi si kljub vsem razočaranjem zadnjih deset let upali še reči, da bi prednosti, ki bi jih nudila ženevska metoda, bile nesigurne in manjše nego opasnost, ki je mogla nastati.
Življenje narodov ne sme iti nazaj. Nazaj od 1. decembra 1918 v Ženevo ne gre in ne moremo iti po desetih le*
tih, dasi vsi uvidevamo, da bi bilo bo* Ije, da je ostalo več preteklosti za zgradbo bodočnosti. S prevelikim sko« kom ni šlo dobro. Zato bo nekaj onih misli, ki so nas v dobri veri navdajale v začetku novembra 1918 ob podpisu Ženevskega pakta, še aktualnih in ko* ristnih, da računajo z njimi jugoslo* venski državniki, ko bodo popravljali. , kar sicer ni bila intencija 1. decembra, pač pa pogreška onih, ki so se kasne« je polastili njegove plemenite zaupno* sti.
SE. M. Dostojevski]
mOCCO OGOTOZOTT®®
Poglavje iz romana »Bratje Karamazovi«
i
(Dalje)
Ivan je umolknil. Med govorjenjem se je bil razvnel in je govoril z zano* som; ko pa je končal, se je zdajci na* smehnil.
Aljoša, ki ga je ves čas molče poslu* šal, proti koncu pa je v silnem razbur* j en ju večkrat hotel seči bratu v be* sedo, a se je očividno premagoval, je zdajci izpregovoril, kakor da se je od* trgal z mesta:
«Ali... to je nezmiselno!» je vzklik* nil in rdečica mu je udarila v obraz. «Tvoja pesnitev je hvala Jezusu, ne bogokletstvo ... kakor si ti nameraval. In kdo ti bo verjel, kar praviš o svo* bodi? Tak tako, tako naj bi jo bilo treba pojmovati! Koliko bolj pravilno jo pojmuje pravoslavje... To je Rim, in niti Rim ne ves, to ni resnica — tako mislijo najslabši katoličani, in* kvizitorji in jezuiti!... In take fanta* stične osebe, kakor je tvoj inkvizitor, vobče ne more biti. Kakšni so ti člo* veški grehi, ki so jih vzeli nase? Kak* sni so ti nositelji skrivnosti, ki so za> radi sreče ljudi vzeli nase nekakšno prekletstvo? Kdaj jih je kdo videl? Jezuite poznamo, o njih govore slabo, toda mar so.taki, kakor si jih ti opi* sal? Niti od daleč niso taki, niti od daleč ne... Oni so samo rimska arma* da za bodoče vesoljno zemeljsko car* stvo z rimskim velikim svečenikom kot imperatorjem na čelu... to je njihov ideal, toda brez vsakih skrivnosti in vzvišene toge ... Najnavadneiša želja po oblasti, umazanem zemeljskem bla*
fu in zasužnjenju človeštva... po ne* akšnem bodočem nevoljniškem pra* vu, tako, da bodo oni vlastelini... evo. to je pri njih vse. Oni morda niti v Boga ne verujejo. Tvoj trpeči inkvizi* tor je samo stvor domišljije...«
«Stoj že, stoj,« se je smejal Ivan, «kako si se razgrel. Domišljija, praviš — nu, naj bo. Seveda je domišljija. Toda dovoli mi vendarle: ali res mi* sliš, da je vse to katoliško gibanje po* slednjih stoletij samo želja po oblasti in umazanih blagrih? Pa ne da bi te oče Paisij tako učil?«
«Ne, ne, narobe, oče Paisij je celo nekoč govoril nekaj takega kakor ti... a seveda ne tako, nikakor ne tako,« je zdajci popravil Aljoša.
«Vsekako dragocen podatek, vzlic tvojemu .nikakor ne tako'. Vprašam te namreč, zakaj naj bi se bili tvoji jezuitje in inkvizitorji združili samo zaradi grdih gmotnih blagrov? Zakaj ne bi moglo biti med njimi niti enega trpina, ki bi ga mučila velika duševna bol in ki bi ljubil človeštvo? Vidiš? misli si, da se je našel med vsemi temi, ki hlepe edino po gmotnih in umazanih blagrih, le eden tak, kakršen je moj starec inkvizitor, ki je sam jedel ko* reninice v puščavi in se vdajal privi* dom in mrtvil svoje meso, da bi po* stal svoboden in popoln, in je vendar vse svoje življenje ljubil človeštvo ter zdaici izpregl^dal in izpreviflel, da ni veliko nravstveno blaženstvo, če dose* že popolnost svoie lastne volie. ob*
enem pa se uveri. da so milijoni ostalih bitij božjih ostali ustvarjeni .arao v posmeh, da ne bodo nikoli videli s svo« jo svobodo ne kod ne kam, da klavrni uporniki nikoli ne bodo zrasli v veli« kane, ki bi dogradili stolp, in da veliki idealist ni zaradi takih gosi sanjaril o svoji harmoniji. Ko je spoznal vse to, se je obrnil in se pridružil... pamet« nih ljudem. Ali se to res ni mo«lo zgoditi?®
«Komu se je pridružil, kakim pa« metnim ljudem?® je malone topotno vzkrknil Aljoša. «Nikakega takega uma nimajo, nikakih takih tajnosti "n skrivnosti... Kvečjemu to, da so brez« požniki, evo, to je vsa njihova skriv« post. Tvoj inkvizitor ne veruje v Bo« ga, vidiš, to je vsa njegova skrivnost!«
«Pa naj bo tako! Nazadnje si se ven« darle spomnil. In res je tako, res je edino v tem vsa skrivnost — toda, mar to ni trpljenje, vsaj za človeka, kakr« šen je on, ki se je vse svoje življenje kot spokornik mrtvil v puščavi in ven« dar ni mogel ozdraviti svoje ljubezni do človeštva? Na zatpnu svojih dni se jasno uveri, da bi mogli samo nasveti velikega, strašnega duha vsaj količkaj znosno organizirati slabotne upornike, .nedodelana poizkusna bitja, ki so bila ustvarjena za posmeh' In evo, ob tem spoznanju izprevidi, da ie treba ubrati pot, ki jo kaže umni duh, strašni duh smr'; in uničenja, in v ta namen spre« jeti laž in prevaro ter vedoma voditi ljudi v smrt in uničenje in jih pri tem vso pot varati, da ne bi kako opaz;1i, kam jih vodijo — zato. da bi se ti kla« vrni slepci vsaj spotoma čutili srečne. Tn zapomni si: to ie prevara v imenu Tistega, v Čigar ideal je starec toli stra« snu veroval vse svoje živlienje! Ali to ni nesreča? In če bi se našel vsai eden tak na čelu vse te vojske, ki zaradi sa« onih umazanih blagrov hlepi pb obla« sti' — ali mar ne bi zadoščal en sam tak č'ovek. da bi bilo moči govoriti o tragediji? Tn ne samo to: en sam tak, ki bi stal na čelu bi zadoščal, da bi se vendar že našla prava vodilna id"ja vse rimske stvari z vsemi nienimi voi« skami in jezuiti — višia ideia te stvari. Odkrito ti priznam svoje trdno pre^ri« Sanje, da takesa ed;nca tudi ni nikoli mmikalo med njimi, ki so stali na če« lu gibanja. Kdo ve, morda so b;li krM ti'di med rimskimi prvosvečeniki taki rdinci. Kdo ve. nemara obstoji ta pre« kleti starec, ki ie tako trdovratno in tako po svoje ljubil človeštvo, še da«
nes ta dan v podobi celega zbora mno« gih takih edinih starcev in nikakor ne po naključju, ampak kot soglasje, kot tajna zveza, že davno ustanovljena v očuvanje skrivnosti, v njeno očuvanje pred nesrečnimi in šibkimi ljudmi, z namenom, da jih stori srečne. Ni dvo« ma, da je tako in tako tudi mora biti. Kar zdi se mi, da imajo tudi prosto« zidarji v svoji osnovi nekaj podobne« ga, kakor je ta skrivnost, in zato tudi katoličani tolikanj sovražijo prosto« zidarje, ker vidijo v njih konkurente in razbijalce idejnega edinstva, name« stu da bi bilo vse ena čreda in en pa« stir... Sicer pa, s tem, da branim svo« jo misel, si dajem videz avtorja, ki ne more prenesti tvoje kritike. Dovolj o tem.»
«Morda si celo sam prostozidar!« je zdajci ušlo Aljoši. «Ti ne veruješ v Boga,» je dodal in v glasu mu je za« zvenela globoka žalost. Mimo tega se mu je bilo zazdelo, da ga brat posmeh« ljivo gleda. «Kako pa se konča tvoja pesnitev?« je vprašal nenadoma, gle» daje v tla; «ali je mar že pri kraju?«
«Hotel sem jo končati takole: ko in« kvizitor utihne, čaka nekaj časa, da bi mu Jetnik odgovoril. Njegovo molča« nje ga teži. Videl je, kako ga je Jet* nik ves čas tiho in pazno poslušal ter mu gledal naravnost v oči in mu oči« vidno ni maral ugovarjati. Starec bi rad, da bi mu ta kaj rekel, čeprav kaj grenkega in strašnega. Toda On se zdajci tiho približa starcu in ga tiho poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. To je ves odgovor. Starec se zdr« zne. Nekaj se je zganilo v kotičkih njegovih ustnic; in stoni k vratom in jih oJpre, rekoč Mu: ,Pojdi in ne pri« di več ... nikoli več ne pridi... nikoli, nikoli več!« in ga spusti v ,temne ulice mesta'. Jetnik odide.«
«A starec?«
«Poljub mu gori na srcu, toda starec ostane pri svoji prejšnji ideji.«
«In ti z njim vred, jeli, ti tudi?« je bolestno vzkliknil Aljoša. Ivan se je zasmejal.
«Ali, to je vendar nezmisel, Aljoša, to je vendar samo neumna pesnitev neumnega diiaka, ki v svojem življe« lju še ni napisal dveh stihov. Zakaj jo jemlješ tako zares? Menda ne misliš, da poidem zdaj naravnost tia, k jezui« tom, da stopim v zbor ljudi, ki poorav« Ijajo Njegovo deianje? O Gospod, kaj je meni do tega! Saj sem ti vendar re«
kel: samo 8a potegnem do tridesete« ga leta, potlej pa — čašo ob tla!»
«Pa lepko listjiče in dragi grobovi in sinje nebo in ljubljena ženska! Le ka« ko boš živel in s čim jih boš ljubil?® je žalostno vzklikal Aljoša. «S takim peklom v prsih in v glavi — ali je to mogoče? Ne, ti se odpravljaš prav za« to, da se jim pridružiš... ali pa se boš sam ubil, a zdržal ne boš!»
«Je taka sila, ki vse pretrpi!® je s hladnim nasmehom rekel Ivan.
«Kakšna sila?®
«Karamazovska... sila karamazov« ske nizkote.®
«To pomeni utoniti v razuzdanstvu in zadušiti dušo v trohnobi — da, da?»
«Zastran mene tudi to... samo da se bom do tridesetega leta morda ogi« bal tega, potlej pa...»
«Kako se boš ogibal? S čim se boš ogibal? S tvojimi mislimi je to nemo« goče.»	i
«Spet po karamazovsko.®
«Tako, da je ,vse dovoljeno'? Vse 'dovoljeno, jeli — kaj?»
Ivan je mrko pogledal in zdajci ne« kam čudno pobledel.
«A, pograbil si včerajšnjo besedico, ki je Miusova tolikanj užalila... in zaradi katere se je brat Dimitrij tako naivno zaletel in razgovoričil?® je de« jal s krivim nasmeškom. «Nu, zastran mene, ,vse je dovoljeno', če je beseda že izrečena. Ne bom je zatajil. A tu« di Mitjenkina redakcija ni slaba.®
Aljoša ga je molče opazoval.
«Ko sem se odpravljal, brat, sem mislil, da imam na svetu vsaj tebe,® je zdajci z nepričakovanim čuvstvom izpregovoril Ivan, «a zdaj vidim, da v tvojem srcu, dragi moj puščavnik, ni mesta zame. Formule: ,vse je dovo« ljeno' ne bom zatajil — nu, in kako, ali boš zato ti mene zatajil, kaj?»
Aljoša je vstal, pristopil k njemu ter ga molče in tiho poljubil na ust« niče.
«Literarna tatvina!® je zavpil Ivan, kakor da ga je zdajci pograbilo ne« kakšno navdušenje. «To si ukral iz moje pesnitve! A hvala ti vendarle. Vstani, Aljoša, pojdiva, čas je zame in zate.®
Odšla sta, toda ob stopnicah pred vrati gostilne sta se ustavila.
«Glej, Aljoša,® je izpregovoril Ivan s trdnim glasom, «če me je res dovolj za lepko listjiče, tedaj ga bom ljubil sa« mo v spominu nate. Samo da bom ve« del, da si nekje ti, pa se mi življenje
ne bo zamerilo. Ali ti to zadošča? Če hočeš, sprejmi to vsaj kot priznanje ljubezni. A zdaj — "ti na desno, jaz na levo — in bodi dovolj, slišiš, dovolj bodi. Se pravi, tudi če jutri ne bi od« potoval (zdi se, da vsekako odpotu« jem) in bi se spet kako srečala, tedaj ne govori z menoj o vseh teh stvareh niti besedice več. Tega te nujno pro« sim. In zastran brata Dimitrija te ta« kisto še posebej prosim, da mi ga ni« koli več niti ne omeniš,® je zdajci raz« draženo dodal. «Vse to je izčrpano, o vsem tem sva se dovolj nagovorila, jeli? Zato pa dam s svoje strani tudi jaz teb. besedo: kadar me okoli tride« setega leta obide želja, ,da vržem ča» šo ob tla', tedaj pridem vendarle k tebi, kjerkoli bi bil, da se še enkrat pogovoriva ... čeprav iz Amerike, vedi to. Nalašč zaradi tebe pridem. Tudi tebe bo takrat kaj zanimalo pogledati, kakšen boš! Vidiš, to je dokaj sloves« na obljuba. A res, zdaj se poslavljava za kakih sedem let, nemara celo za deset. Nu, pojdi zdaj k svojemu ,pa» tru Serafiku', saj umira; ako umre brez tebe, boš nemara še jezen name češ da sem te zadržal. Do svidenja po« ljubi me še enkrat . . -. tako, da, in zdaj pojdi...»
Ivan se je zdajci obrnil in odšel svo« jo pot, ne da bi gledal nazaj. Bilo je
Eodobno kakor snoči, ko se je brat Imitrij ločil od Aljoše, čeprav je bi« lo snoči nekaj čisto drugega. Ta čud« na opazka je kakor puščica prešinila Aljoši razžaloščenega duha, ki je bil to minuto poln globoke toge. Počakal je še nekoliko in gledal za bratom. Pri tem je, sam Bog si ga vedi kako, zdajci opazil, da se brat Ivan nekam ziblje med hojo in da je videti njego« vo desno rame, če ga gleda od zadaj, nižje od levega. Nikoli preje ni bil opazil tega. A zdajci se je tudi sam obrnil in malone stekel proti samosta« nu. Zelo se je že mračilo in skoro groza ga je bilo; nekaj novega je ra> sfo v njem, na kar ne bi bil mogel da« ti odgovora. Spet se je vzdignil veter, kakor snoči, in stoletne smreke so mr> ko zašumele okoli njega, ko je stopi! v samotiški gozdič. Skoro tekel je. «Pater Seraphicus — odkod je vzel to ime — odkod?® je šinilo Aljoši po glavi. «Ivan, ubogi Ivan, kdaj te bom neki spet videl?... Evo, tu je samo« tišče, o Gospod! Da, da, to je on, to je pater Seraphicus, on me bo rešil.., njega, na vekomaj!*
Pozneje se je nekajkrat v svojem življenju s hudimi pomisleki sporni* njal, kako je mogel po svojem razstan* ku z Ivanom mahoma tako čisto poza* biti na brata Dmitrija, čeprav je bil dopoldne, komaj nekaj ur poprej, trd«
no sklenil, da ga poišče in brez tega ne pojde nikamor, niti tedaj ne, ako bi naneslo, da se to noč vobče ne bi vrnil v samostan.
(Konec)
Slovenski knez Kocelj ali kralj Atila?
Knez Kocelj je v slovanski zgodo* vini znana oseba. Bil je to tisti vladar, Jci je povabil solunska brata Cirila in Metoda v svojo državo, da tu uvedeta islovansko bogoslužje. Do novejšega časa so zgodovinarji trdili, da se je njegova država razprostirala od Dra* ve preko zapadne Ogrske in Gradi* ččanske daleč proti severu na Slova* ško in da je bilo glavno mesto te kne* ževine Nitra na Slovaškem ali pa Blat* ni grad ob Blatenskem jezeru. Ta do* mneva je splošno obveljala in smatrali $o tudi za dognano, da sta sv Ciril in Metod pač bivala na dvoru kneza Koc* lja, nikdar pa ni sta stopila na slo* venska tla in torej tudi nista mogla zanesti slovanskega bogoslužja med Slovence.
V zadnjih dveh desetletjih so slo* vanski znanstveniki znova jeli posve* čati posebno pozornost temu zanimi* vemu obdobju slovanske zgodovine in so končno prišli na temelju vsestran* 6kih in izčrpnih raziskovanj do pre* senetljive ugotovitve, da nekdanja Kocljeva država sploh ni bila na ozem* liu današnje Slovaške in zapadne Ogr* ske, marveč da je obsegala Spodnjo Avstrijsko, Štajersko in Koroško in da njena prestolnica ni bila ne Nitra, ne mesto ob Bldtenskem jezeru. Kocelj bi bil potemtakem ne panonski, mar* več karantanski, torej pristen sloven* ski knez. iz česar bi sledilo, da sta tu* di Solunca Ciril in Metod živela med Slovenci, — ker 'je zgodovinsko doka* zano, da sta bivala v 7. desetletju de* vetega veka na Kocljevem dvoru — ter mednje zanesla tudi slovansko bo* goslužje.
Eden rtrvih, ki je postavil t-zo, da je bil Kocelj korotanski vladar, je bil češki znanstvenik Šlechta. V svojem zborniku «Z praveku do novoveku« je na podlagi zgodovinskih listin doka* zal, da sta knez Kocelj (864 do 876) in njegov oče Pribina (830 do 864) vladala ne v Nitri na Slovaškem ali
ob Blatenskem jezeru, marveč na Spodnjem Avstrijskem in v Korotanu. Isto tezo zastopa tudi slovenski zgo* dovinar Ljudmil Hauptmann, ki je v sVoji razpravi «Mejna grofija Spodnje* panonska«1) nepobitno dokazal, da je bil Kocelj mejni grof in kasneje knez v Spodnji Panoniji, torej na slovenskih tleh, ter obenem tudi pojasnil, kako je nastala zmotna domneva, da je bil Kocelj «velikomoravski» knez, ki je imel svojo prestolnico v Nitri ali ob Blatenskem jezeru. Novejša razisko* vanja o Koclju in njegovi državi so torej v nasprotstvu z mnenjem starej* ših znanstvenikov, v enem pa so vsi zgodovinarji edini, da je bil Kocelj od* ločen in neizprosen odpornik nemške ekspanzije na jugovzhod in j~ kot tak izvojeval velike uspehe, dokler tudi on ni končno podlegel nemški premoči.
Pregnantno označuje Koclja in nje* govo delovanje Ljudmil Hauptman:) «Če se vzame na um, da je bil Kocelj po svojem očetu samo mejni grof, t. j. frankovski uradnik, ne knez in da je sedel v svoji prestolnici sredi Nemcev, je mogoče pravično oceniti smelost, ki jo je pokazal, ko je stopil na Metodo* vo stran. Bila je tem večja, ker je ime* la tudi politično plat. Kajti sam Karel Veliki je bil izročil Salzburgu Spodnjo Panonijo v dušno oskrbo. Salzburški duhovniki so torej opravljali tam svo* jo službo po nalogu frankovskega kra* lja; noben mejni grof si ni mogel la* stiti pravice, da izpremeni ali ovrže to kraljevo odredbo. Odgojiti si slo* vanske duhovnike po Metodu, ga spre* jeti za škofa, izposlovati zanj v Rimu naposled celo nadškofovsko čast, je pomenilo zato bojno napoved na dve strani, ne samo Salzburgu, ampak hkratu i kralju. Res odslej ničesar ni več čitati o kakem gospodstvu fran*
*) V zborniku «Raziprave znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani
1. 1923.»
') Istotam
kovskega kralja nad Kocljem. Viri ga poznajo samo še kot kneza, ki ga sta« vijo brez pomisleka v isto vrsto z Ra« stislavom in Svetopolkom, a Bizantin« cem se je vtisnilo edinstvo nove anti* frankovske fronte od Morave do Drave tako v spomin, da sta se jim zlili Mot ravska in Spodnja Panonija v eno «Ve* liko Moravsko».
Nemci skelečega udarca, ki ga jim je zadal mali panonski knez, dolgo ni» so mogli vrniti. Roke so jim bile ve» zane na severu, kjer se je odločala usoda Podunavja v obupnem boju z mogočno Moravsko. Nemoteno je uva« jal zdaj Kocelj v Spodnji Panoniji slo« vansko bogoslužje in mirno nadalje« val svoje delo celo tedaj, ko so se nemški škofje polastili Metodove ose« be. Ali leta 873. je nanagloma nastal preobrat. Svetopolk je začel iskati z Nemci sprave in sklenil z njimi že 874. leta mir. Koclju so bila tako na« enkrat izpodnesena tla, čas nemške osvete je napočil. Izpustili so sicer pod papeževim pritiskom Metoda iz ječe, ali obenem zagrozili Koclju, da bo po njem, ako osovraženega Grka zopet sprejme. Kaj je nato storil Ko« celj, se nikjer ne pove. Pač pa čita« mo jasno, da je moral Metod iz Pa« nonije bežati, da je bila ta leta 874. že zopet salzburška in je sedel na Kocljevem mestu grof Goswin. Po zgovorni sklenjenosti podatkov je tež« ko verjeti, da je ta prevrat povzročila mirna smrt. Dosti bolje se ji prilega domneva, da so Nemci izpolnili svojo pretnjo in je izginil pogumni zaščitnik Metodov po stari frankovski metodi za zidovi kakega samostana, — kot žrtev svoje visoke ideje in onega mo« ža, kateremu ie moralo biti lahko iz« dati malega Panonca z istim ravno« dušjem, s katerim je prej izdal Rasti« slava in se izneveril pozneje Metodu.®
Knez Kocelj je, kakor je razvidno iz teh izvajanj, ena najzanimivejših osebnosti stare slovanske in slovenske zgodovine, tem bolj interesantna pa še postane, ako je Kocelj res istoveten s kraljem Etzlom v znani staronemški pesmi «Das Nibeiungenlied», kakor to trdi Šlechta v zvezi s svojimi prejšnji« mi raziskovanji o Koclju in njegovi dobi.
Šlechta je namreč objavil 1. 1927 študijo «Pisen o Nibelunzichv. V tej svoji razpravi primerja svoja razisko« vanja o knezu Koclju s podatki, nave« denimi v nibelunški pesmi, in prihaja
do presenetljivega zaključka, da ni v ti pesmi opevani «Etzel, kralj Hunov» identičen z zgodovinskim hunskim kra« ljem Atilo, marveč, da ta Etzel v ni« belunški pesmi ni nihče drugi kakor slovenski karantanski knez Kocelj, ki ga zgodovinski viri imenujejo Hacila, Hecila in Ecila, (Chazila, Chezila in Ezila).
Povsem umevno je, da je ta Šlech« tova teza, ki ograža in podira stoletja stara, v tradiciji utrjena naziranja, po« vzročila največjo senzacijo v vsi jav» nosti, pred vsem pa v nemških lite« rarnih krogih. Nastala sta dva tabora: Eden, ki je z vnemo zagovarjal in pod« piral Šlechtovo domnevo in drugi, ki je še z večjo ognjevitostjo pobijal to hipotezo. Prvi, ki je podprl Šlechtova naziranja o Etzlu, je bil češki zgodo« vinar dr. R. Maršan; njemu sta se pri« družila zgodovinar J. Javornik in ge« neral Emil Beran, ki je v dunajskem dnevniku «Reichspost» napisal članek «\Ver xvar der Etzel des Nibelungem liedes»? ter s tem sprožil diskusijo o tem vprašanju tudi v nemških znanst« venih krogih. Dočim sta zgodovinarja dr. Mitis in Vancza skeptično spreje« la Šlechtove trditve, dasi jim nista od« rekala dejanske znanstvene vrednosti, je nižjeavstrijski dež. arhivar doktor Karel Lechner proglasil Šlechtove hi« poteze enostavno, brez vsake znanst« vene utemeljitve — za «tendenciozne izmišljotine Čeha « nestrokovniaka«. Čeprav so slično mišljenje o Šlechti izrekli tudi še nekateri drugi dunajski tako zvani znanstveniki, vendar so nra« vi nemški učenjaki, oni, ki jim politi« ka še ni vzela trezne in objektivne raz« sodnosti, posvečali vedno večjo paž« njo Šlechtovim trditvam ter jih jeli resno proučavati. Med onimi, ki ne podcenjujejo važnosti Šlechtovih hi« potez, navajamo uglednega avstrijske« ga zgodovinarja dr. Ernesta Winterja in nemškega literarnega historika Ru* dolfa Prochasko.
Prochaska povdaria. da pozna Šlech« to kot resnega in obiektivnega znanst« venika, o katerem je uverjen, da ne trdi stvari, za katere bi ne imel objek« tivne znanstvene nodlase. Je«li pa njegova trditev o EtzIu«Koclju — ta« ko izvaja Prochaska — utemeljena, tega ne more razsoditi, o tem naj od« ločijo v to poklicani kritiki. Najumest« neje bi bilo. ako bi se to vprašanje re« šilo v novem znanstvenem časopisu «Slavische Rundschau« v Pragi, ki ga je
osnoval minister dr. Spina, znani sla« vist«Nemec.
Ker spor, ali je legendarni Etzel v nibelunški pesmi istoveten s hunskim kraljem Atilo, ali s slovenskim kne« zom Kocljem, zanima najširšo nem« ško, kakor tudi slovansko javnost, je razumljivo, da bodo poklicani činitelji na nemški in slovanski strani storili vse, da se to sporno vprašanje čim
najpreje temeljito in vsestransko raz« čisti in pojasni. Trezno misleči nemški krogi pa že sedaj na usta historika Prochaske izjavljajo, da bi se jim zde« la Kriemhilda v nibelunški pesmi mnogo bolj simpatična in verjetnejša, kot žena civiliziranega slovanskega kneza, kakor pa žena takega moral« nega in fizičnega nestvora, kakršen je notorično bil zgodovinski Atila. R. P,
, Dr. J. Komljanec
Ptujski muzej in
V nedeljo, 4. novembra t. 1. je Muzejsko društvo v Ptuju slovesno praznovalo svojo preselitev v nove muzejske prostore v nekdanjem dominikan-
muzejsko društvo
skem samostanu. Obenem se Je praznovala pet in tridesetletnica Muzejskega društva. K proslavi se je zbralo odlično občinstvo. Prišli so strokovnjaki kot
Križni hodnik ptujske> ga muzeja: vhod y pr« voino cerkev iz XIII. stoletja

:astopniki svojih muzejev iz Beograda, Zagreba, Splita, Ljuoijane, Varaždina in Maribora, prišla sta ravnatelja arheološkega instituta z Dunaja, prišli s svojimi slušatelji vseučiliški profesorji z ljubljanske in graške univerze. Slav-nost so počastili s svojo udeležbo tudi zastopniki naših oblasti. 2e ta odlična udeležba kaže, da uživa ptujski muzej velik ugled med naučnim svetom dorna in v tujini. Zasluži pa muzej, da se seznani z njim tudi naše širše občinstvo.
Ptuj kot obmejno mesto med alpskimi pokrajinami in panonsko nižavo ter križišče poti med Italijo in severnimi pa vzhodnimi deželami je bil velikega pomena za časa rimskega gospodstva, ob preseljevanju narodov ter v srednjem in novem veku kot mejnik med zapad-nimi pokrajinami, združenimi v nemškem imperiju, in narodi, prodirajočimi z vzhoda proti zahodu, Obri, Madžari in Turki. Zato ni čuda, da je Ptuj s svojo okolico bil poln in je še poln starin, kažočih njegovo preteklost O tem nam poroča Martin Zeiller v svoji »To-pographia provinciarum austriacarum« 1. 1649., iz katere spoznamo, da so se učeni možje, baveč se s starinami, zanimali tudi za ptujske starine. Občega zanimanja za staro zgodovino ;n starine v 18. stoletju je bil deležen tudi Ptuj. Bili pa so tuji učenjaki, ki so za svoja dela izkoriščali ptujske starine.
Med domačimi možmi se je pred sto leti, v prvi polovici 19. stoletja pojavil mož, ki se je zavzel za naše starine. f>il je to Simon Povoden, kurat v Ptuju. Videl je, kaki bogati starinski zakladi leže raztreseni po Ptuju in ptujski okolici, ne da bi ljudje znali ceniti njihovo vrednost. Začel jih je zbirati, opisovati in poročati o njih drugim znanstvenikom.
Zanimanje za starine v obče je bilo vedno večje in ker je Ptuj s svojo okolico nudil mnogo tega blaga, so se tudi zanj vedno bolj zanimali. Bili so to bolj tujci nego domačini. Zanimali so se zlasti za star denar, ki je bil sam ob sebi že dragocen. Takemu zbiranju se ni mogel upirati ptujski magistrat in je vzdrževal manjši muzej, za katerega je 1. 1859. pridobil 150 novcev od grajskega oskrbnika Morica Seehanua. Da se poveča zbirka in ohranijo starine doma, sta v 70 letih hotela meščana Kra-ber in dr. Jelovšek-Fichtenau ustanoviti muzej, toda nista uspela.
Preiskavanje za starinami pa ni pojenjalo. nego se še stopnjevalo. Deželni muzej v Gradcu in prof. Fr. Ferk so začeli raziskovati nekdanjo Poetovio-Kar so našli važnega, so spravili v Gradec. Tudi posamezniki so začelf iskati starin, pa ne da bi jih hranili, nego so jih tudi drago prodajali inozem-cem, ki so se za nje zanimali in jih bolje cenili od domačinov. Nevarnost je bila, da odidejo iz Ptuja med širni svet važni spomini ptujske preteklosti. Zato se je 1. 1893. iznova sprožilo vprašanje o ustanovitvi lastnega muzeja v Ptuju in se je 3. avgusta 1893 vršil ustanovni občni zbor ptujskega muzejskega društva. Ptujsko muzejsko društvo si je nadelo nalogo, da pridobi muzejskih prostorov, da zbira in hrani spomenike in preiskuje staro zgodovino ptujsko.
Muzejsko društvo se je z vso vnemo lotilo svoje naloge. Pridobilo si je podpor pri mestni občini, mestni hranilnici in deželnem odboru. Leta 1895. je dobilo bogato zbirko prof. Fr. Ferka, kf je svoj čas v Ptuju študiral, bi! nekaf let profesor na ptujski gimnaziji in. če tudi v Gradcu službujoč, prevzel prva leta predsedstvo in vodstvo muzejskega društva v Ptuju. V več ko 70 zabojih se je njegova zbirka prepeljala iz njegovega rojstnega kraia Gomitice (Gam-litz) pri Arnovžu v Ptuj in postala podlaga ptuiskemu muzeju, ki je dobil prostore v nekdanji vojaški transport-nici poleg kasneje sezidane ptujske gimnazije. V zahvalo za ta lepi dar se je nazval muzej in se še danes imenuje »Mestni Ferkov muzej«.
Ko je društvo v glavnem uredilo zbirke, je začelo tudi samo kopati in tako raziskovati staro Poetovio. Vodili so izkopavanja domačini, pa tudi strokovnjaki iz Gradca in z Dunaja po nalogu deželnega muzeja v Gradcu in arheološkega instituta na Dunaju. Med domačimi preiskovalci moramo imenovati Viktorja Skrabarja, ki je vstopil 1. 1903. v društvo, si postavil za nekako življensko nalogo preiskavanje stare Poetovione. vodi] izkopavanja in more letos ob pet in dvajsetletnici svojega muzeiskega delovanja s ponosom in zadovoljstvom gledati na dosežene uspehe in uživati priznanje, ki se mu izreka za zasluge z vseh strani.
Preiskavalo in kopalo se je z večjim ali manjšim uspehom vsako leto. Leta 1899. se je našel prvi, 1. 1902. drugi mi-trej. Bogato je bilo leto 1913. O veliki
noči je našel stotnik Frank ostanke rimskega mostu črez Dravo, v maju je bil najden tretji mitrej, v jeseni pa na griču Panorami ostanki rimskega kopališča. Zbirke v muzejskih prostorih so se kopičile, začelo je primanjkovati prostora. In ko je še gimnazija, nastanjena tik muzeja, odvzela zase eno mu- • zejsko sobo, je bilo oči to. da je treba za obilne zbirke novih prostorov. Letos se je to vprašanje kar najsrečnejše rešilo.
V gornjem delu Ptuja stoji daleč viden nekdanji dominikanski samostan, ki je bil 1. 1786. razpuščen in večinoma rabil vojakom za vojašnico in skladišče. To poslopje je kupila letos mestna občina ptujska in določila križni nodi;ik ter vzhodni, najstarejši del v pritličju, kakor tudi del nekdanje cerkve za muzejske zbirke. Križni hodnik je sam velike zgodovinsko umetniške vednosti. Ko, pa so se ostali prostori oopravl;ali in pripravljali za muzej, so se odkrili v zidu in na zidovju lepi in važii stavbni . in slikarski ostanki nekdanjega samostana v vsem njegovem razvoju. (Glej Steletov opis v Časopisu za zgodovino in narodopisje. 1928.). Ptujski muzej je dobil tako ne samo zadostnih in pripravnih prostorov, nego celo prostorov, ki so sami zgodovinsko in umetniško znameniti, dobili smo v Ptuju nekak muzej v muzeju.
Najznamenitejša in najbogatejša je v ptujskem muzeju antična zbirka, razpostavljena v posebnem prostoru nekdanje dominikanske cerkve in v več omarah, postavljenih po križnem hodniku. Obsežna je zbirka kulturno zgodovinskih in narodopisnih predmetov iz srednjega in novega veka. Tudi geološka, rudninska in prirodopisna zbirka je lepa. K tem zbirkam se druži še bogata knjižnica, obsegajoča starinska dela, pa tudi strokovna dela novejše dobe. ki so važna za proučavanje posameznih zbirk.
Zb:rke v muzeju so urejene in pregledno razpostavljene na uporabo znanstvenikom strokovnjakom in na ogled občinstvu, .zanimajočemu se za muzej. Ali kljub temu so zbrani predmeti več'"ni. ki prihaiaio muzej ogledovat, več ali manj mrtvi, ki jih je treba z živo ali vsaj pisano besedo šele oživiti. Muzejsko društvo je ves čas skrbelo, da važne svoie naidbe tudi opiše in objavi po strokovnih glasilih pa tudi v dnevnem časopisju. Vrhunec je pa do-
seglo z izdajo posebnega Vodnika po Poetovioni Iknjiga se dobi za 50 Din po knjigarnah in pri društvu), ki ga je društvu za njegovo tridesetletnico 1. 1923. poklonil sedanji ravnatelj arheološkega muzeja v Splitu dr. M. A b r a m i č, kteri se od svojih vseučiliških let do danes intenzivno zanima za ptujske starine. Knjigo je za Slovence priredil prof. Anton So vre in ustvaril z njo temeljno in vzorno delo o naših starinah.
Delo ptujsikega muzejskega društva še ni dokončano. Preiskavati je treba še dalje rimsko in starokrščansko dobo. preiskavati pa tudi srednji in novi vek, ki nudita obilo in hvaležnega gradiva, kakor se je lepo pokazalo pri odkritjih v dominikanskem samostanu.
K vsemu temu pa še pride, da se zanese zanimanje za našo preteklost med širše sloje. Do prevrata je bilo muzejsko društvo nemško, ki ni hotelo pritegniti k delu Slovencev in ni hotelo širiti zanimanja med domačim prebivalstvom v domačem jeziku niti ustno niti pismeno. Zato ni čudno, da nam je bila naša starina več ali manj mrtva. Po prevratu raste zanimanje za našo preteklost tudi med nami, postaja naša starina za nas vedno bolj živa. O tem pričajo predavanja v domačem jeziku, pričajo opisi in razprave v naših listih in časopisih, pričajo številni obiski našega občinstva, zlasti še šolske mladine. In to popolnoma prav! Zakaj na ptujski muzej smejo biti nonosni Ptujčani. smejo biti ponosni Slovenci, sme biti ponosna naša država, saj sega sloves ptujskega muzeja daleč čez meje naše dr|ave.
»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»»M
S proklamacijo ujedinjenja Sloveti' cev, Hrvatov in Srbov dne 1. decemi bra 1918 v Beogragu v prisotnosti Ale> ksandra, regenta kraljevine Srbije in deputacije Narodnega veča iz Zagreba se je že prej svobodnim deželam na oni strani Dunava, Save in Drine prU družilo 21.1 % bivše avstro s ogrske zemlje. Izven okvira nove države je, žal, ostal Se dober milijon našega ljudi stvp na Koroškem, v Julijski Kraiini in Južni Makedoniji, ki ječi v težkih razmerah. kakršnih ni bil vajen ne iz dobe nemško^madžarskega ne turške* ga podaništva.
V zarji nesmrtnosti
Filozof življenja
Poveličana kontoaristka — Varmlandska učiteljica.
Kdo izmed nas. ki smo se nekdaj s proučavanjem filozofskih problemov pripravljali na resnost življenja, ki nam je dalo pozneje po tolikih razočaranjih povsem drugo skorjo kruha, kakor smo jo pričakovali, kdo izmed nas, ki smo se zaverovali v «L' Evolution creatri-ce», se ni začudil, ko je zvedel, da je največji francoski mislec — pijonir novega evropskega duhovnega življenja — direktni potomec poljske židovske rodbine? Ne zato, ker smo podcenjevali židovskega duha v miselnosti, temveč zato, ker se nam je zdelo čudno, kako more »slovanski žid» vplivati na «preobličanje» splošno veljavnega svetovnega naziranja in to v Franciji, čije
HENR1 BERGSON
misleci so kljubovali vsaki teoriji, ki je stremela po intuitivni filozofiji.
In danes? Čeprav daleč od čiste filozofije, se prav nič ne čudimo, da je stockholmska akademija podelila H e n-ri Bergsonu — osem in sedemdesetletnemu starcu — ki pripravlja na večmesečni bolniški postelji novo. morda zadnje in najvažnejše delo, Noblovo nagrado in tako počastila v njem ves francoski narod.
Henri Bergson je rojen Parižan in velik Francoz. Francija vidi v njem svojega sina in svojega učenjaka, ki je ustvaril človeštvu nov vir spoznanja in mu «davno» (1. 1907.) pred svetovno vojno pokazal pot do nove metafizike, ki mora nujno preobraziti kulturni sve< na temelju svoje morale, zavračajoče materialistični svetovni in življenski nazor.
Dosleden v praksi kakor v teoriji, si je uredil Bergson svoje življenje tako, da kljub strastem, viharjem in vsem betežnostim življenja, ki jih je bil deležen v veliki meri. ni žrtvoval nobene svoje velike ideje. Učenjak in umetnik, zatopljen v absolutnost in v njem živi pogon. ■
Sigrid Undsetova je prejela letošnjo Noblovo literarno nagrado. Ženska Skandinavija je s tem imenom že drugič zmagala pred profesorsko strogim forumom švedske Akademije znanosti. Pred Undsetovo je dosegla to čast samo Selma Lagerlofova.
Sigrid Undsetova je izšla iz rodbine intelektualcev. Njen oče je bil arheolog in ko se je Sigrid rodila, je živel na Danskem. Tam je deklica preživela mladost. Dolgo časa, nad deset let, si je morala služiti kruh v pisarni kot navadna kontoaristka. _ Bilo je trdo delo, a vendar je imela zvečer dovolj časa, da se je bavila z leposlovjem.
V 25. letu starosti je napisala in izdala svoj prvi roman «Gospa Marta». Bilo je delo avtobiografskega značaja.
Sledila je knjiga «Srečna leta*. Javnost jo je sprejela s simpatijo. Vendar je bilo priznanje še daieč za gorami. Prišlo je 1. 1911,, ko je izšel veliki ro-
man «Jenny», zopet opis ženske usode. S tem romanom je šele stopila Undse-tova v kolo velikih norveških pisate-
SIGRID UNDSETOVA
Ijev in kritika se poslej ni več bala zapisati, da se postavi lahko v eno vrsto s Knutom Hamsunom, ki je bil že tedaj eden najboljših skandinavskih leposlov-cev.
Višek svoje literarne tvornosti pa je dosegla Undsetova šele 1. 1920. Napisala je dolgo zgodbo, ki v nji prikazuje lik srednjeveške norveške ženske, »Kristine Lavransdotter». Za to delo je bila Undsetovi po Grazii Deleddi prisojena Noblova nagrada.
V literarnem delu pisateljice loči kritika dve dobi, mene romane pa deli na dvoje kategorij. Prvi cikel obsega srednjeveške. drugi sodobne romane. Značilno je za Undsetovo, da se počuti v srednjem veku boli domačo kakor v sedanjosti. «Kristino Lavransdotter« se da do neke meje primerjati z Jens Peter Jacobsenovo «G osno Marijo Grabbe». le da ie roman UndsetoA^e v kompoziciji veli kopo te znejši in tudi v
psihologiji finejši ta globokejši od Jan cobsenovega dela.
Vsa dela Undsetove so prožeta s problematiko in težkim pesimizmom. Njeni junaki doživljajo težke krize, velike katastrofe in končujejo na obupen način, a vendar ne samo obupno, ampak junaško resigniraino.
Iz njenega zasebnega življenja Je zadnja leta najznačilnejši dogodek prestop iz evangelijske cerkve h katolicizmu.
*
Kmalu potem, ko Je prejela Undsetova Noblovo nagrado je praznovala sedemdesetletnico Selma Lagerlofova.
Ko je bila Undsetova še pred štirimi leti evropski javnosti popolnoma neznana, so spisi Selme Lagerlofove že davno v knjižnici vsakega pravega izobraženca. Posebno dve njeni deli «Go-sta Berling» in «Jeruzalem».
Selma Lagerlofova je doma v Varm-landu, kjer rasto razsežni gozdovi in je zemlja polna podzemskih zakladov. Ta dežela skoraj ne pozna siromaštva. Ljudstvo si je s prodajo in obdelovanjem lesa ustvarilo dobro podlago za urejeno življenje in blagostanje. Ženske so v teh krajih zelo lepe, narodni običaji pa čisto- ohranjeni.
Lagerlofova je v neki črtici opisala, v kakšnih čudnih okoliščinah je prišla na svet. Ko je njena mati porajala, sta sedeli v sosedini sobi stari genski, njena babica in teta. Prorokovali sta usodo deteta iz kart..In sta sklenili: da bo otrok ves čas svojega življenja imel opraviti s papirji in knjigami, bo pa vse življenje prebil sam brez družine.
Proročanstvo se je dobesedno izpolnilo.
Selmo je vzgajala stara mati. Od tretjega leta naprej, ko je dete ohromelo. ,ii je pripovedovala pravljice. Babica je obnavljala spomine na vse, kar je nekoč videla in slišala. In tega je bilo brez konca in kraja. Fantazija Selme je dobivala poleta. Zgodbe o duhovih, resnične in izmišljene dogodivščine, legende iz mitologije, vse fo ji je oblikovalo duha in ji obračalo pogled v davno preteklost. Tako je Selma dopolnila 23 let in še ni videla šole. Učili so jo (jr,ma m v tri in dvajsetem 'etu so jo poslali v Stockholm v licei. Postala je res učiteljica in je izvrstno vzgajala učence. Tudi pisala je, vendar si ni še upala nastopati javno.
Uspeh je dosegla čez noč. Neki ženski list je bil razpisal nagrado za povest iz ženskega peresa. Lagerlofova, ki je imela gotovih nekaj «balad v pro-zi», kakor je imenovala osnutek za poznejši roman «Gosta Berling», v katerem popisuje življenje duhovnika - pijanca, slabiča in junaka v eni osebi, je poslala nekaj poglavij na ogled. Kakšno , presenečenje, ko je izvedela, da je prodrla! Prišla je v zadrego, kajti prvotno je imela namen napisati ep, potem dramo. Nazadnje so nastale balade v prozi. Zgodbe so tako prepojene v varm-landsko domačnostjo, da je čitajoče občinstvo spričo njih odložilo «sodobne» naturalistično pisane romane in drame Ibsna, Bjornsona. Strindberga, Garbor-ga in drugih.
Nagrada za prva poglavja «Goste Berlinga» je postala odločilna za poznejšo življensko smer varmlandske učiteljice. Neka prijateljica ji je izposlovala leto dni dopusta. Ta čas je porabila Lagerlofova za pisanje novih poglavij, ki jih je izoblikovala v roman. Ko je izšlo delo v celoti, ga je dobil v roke danski kritik Brandes in je z vsem svojim vplivom nastopil za nov talent, ki se je pojavil v literarni stroki.
Lagerlofova se ni več -vrnila v učiteljsko službo. Dobila je štipendijo iz
, kraljevske hiše in je šla na potovanja. Italija ji je dala pobudo za drugo njeno največje delo «Jeruzalem». V njem opisuje pisateljica usodo sekte, ki se seli v Palestino. Nič mani priznanja si ni priborila z otroško povestjo «Čudovita pot Nilsa Holgersonsa skozi Švedsko«.
Časti ni bilo konca ne kraja. Starodavna univerza v Upsali je imenovala Lagerlofovo za doktorico. Dve leti pozneje je prejela Noblovo nagrado. Ob tej priliki je pripovedovala, kaj jo je napotilo k pisateljskemu poklicu.
Sla sem. je začela pisateljica svoj slavnostni govor, v nebesa k očetu vprašat za svet, česa naj se lotim. Ko stojim pred nj:m. pa se domislim starih šeg in običajev iz Varmlanda. gozdov in koč. rastlin in živali in pozabim na drugo. Moje povesti so samo izpoved njihovih skrivnosti — je zaključila. In je s tem izpovedala svoje pisateljsko bistvo.
Snovi Selme Lagerlofove so skrivnostne. pravljično-fantastične, nekako nadnaravne, polne vere. legendarne in čudovite. Psihologija pisateljice je zelo globoka in živa.
Povodom sedemdesetletnice so Lagerlofovo vprašali, kaj misli o moderni ženski. Evo njenega odgovora:
SELMA LAGERLOF OVA pri pisalni mizi
«2enska današnjega časa se razvija mnogo svobodneje kakor ženska v preteklosti. Podobna je kraljici, ki je za svoja dejanja odgovorna sama sebi. Kljub temu pa menim, da ta tip ženske šele nastaja. Treba ga je pustiti, da ra-
ste in se razvija, ne pa zaničevati jo ali jo povzdigovati do neba. Me, ki smo že stare, imamo samo eno željo: da bi se razvila v najpopolnejše bitje pod solncem, ki smo zanj žrtvovali vse, ko smo zahtevali zanj popolno svobodo.*
Inž. Ferdo Lupša
V deželi jutranjega solnca
Božanski izvor japonske dinastije — «Nesebična» japonska kultura — Verski in evropski vplivi na japonski narod
Na Japonskem so se vršile te dni ve« like svečanosti. V nekdanji cesar. pre« stolnici Kiotu je bil kronan cesar Hiro« hito, 124. vladar ja« ponske dinastije, ki vlada že nad 2000 let. Kronanje se je vršilo v starodavnem cesarskem dvoru v »nebeški dvorani«, Shi shin den po pra« vilih, ohranjenih iz davnih iasov, kakor zahteva japon. tra« dicija. Svečanosti so se vršile z vsem ori« jentalskim sijajem in so trajale 11 dni. Najstaiejša dinastična poročila, ki so se ohranila v spisih «Kojiki» iz Ie« ta 712. po Kr„ segajo nazaj do 1. 60. pr. Kr. (za časa Julija Cezarja v Ri« mu), ko je nastopil vlado prvi japonski cesar Džimu Teno, sin solnčne boginje Amaterasu*). Insignije japonskega ve« ličanstva so trije sveti zakladi: meč, ogrlica in zrcalo.
O vladarjevi osebi piše Itshikava v svoji knjigi o japonski kulturi, da ce« sar ni vladar po božji milosti, ampak je direktni potomec božji, to je božja oseba sama. Baron Oura pa piše: «Pri nas je cesarjev dvor- naša vera, dvor *) Japonska mitologija pripoveduje, da se je eden bogov v spremstvu boginje to« varišice podal iz nebes ter je vrgel biser« no sulico na površje oceana Na kraju, kjer se je zapičila sulica se je dvignilo iz moT« ja japonsko otočje. Bog ie nato izročil vla« do na tem ozemlju svoji najljubši hčeri, solnon: boginji Amaterasu. s katero se pri« čenja serija pozemskih bogov na Japon« skem.
je večen, kakor nebo in zemlja.» Orna« chi pa se izraža: «Cesar je japonski bog, to je japonski Buddha.» Na dru« gem mestu pa pravi: «Cesarjeva dru« žina je vir japonske morale in vir ja« ponske slave. Tako je na Japonskem cesar živi bog.»
Ko je bila 1. 1912. v času bolezni ce» sarja Mutsihito zbrana pred vladarje« vo palačo množica naroda, ni prosila boga za cesarjevo ozdravljenje, ampak je molila cesarja kot osebo božjo in ga prosila, naj še ne zapusti naroda. Na dan obletnice cesarjeve smrti na« rod moli in daruje obenem tudi vsem prejšnjim vladarjem. Živeči cesar ima oblast tudi nad umrlimi. To dokazuje edikt, s katerim je predzadnji mikado povišal kneza Ito po njegovi smrti v božje bitje.
Na Kitajskem stoji narod na podla« gi konfucijonizma v sredini državne ideje. Nekdanji cesar je- bil le božji namestnik, to je sveti posredovalec med narodom in nebeškim vladarjem. Cesar je moral skrbeti za blagostapje naroda, in ako ni zadostil narodovim zahtevam, tedaj ga je mogel narod od« straniti in poklicati drugo osebo na njegovo mesto. Temu nasprotno stoji japonski vladar v sredini državne ide« je. Tukaj živi narod le za vladarja. Niegova slava, čast in blagostanje je edina narodova želja. Mikado je ne« dotakljiv. Niegova vladavina je abso« lutni monarhizem, ki ga niso mogli strmoglaviti tekom zgodovinskega in kulturnega razvoja ponovna revoluci« jonarna gibanja japonskih plemičev.
Japonski cesar ni cesar v našem po« menu, on ni kralj kraljev in božji na« mestnik, kakor je siamski kralf in biv« ši cesar na Kitajskem, temveč je vte« lešen bog, iz solnca izhajajoči Tnka. Osrednje svetišče solnčne boginje
Amaterasu v Ize (Futami Jamada) je postalo svetišče mikadove rodbine in. njegovih prednikov. Vsa važna držav« na dejanja se v tem svetišču oficijel« no poročajo mikadovim prednikom. Okrog njegove božje osebe se zbirajo ponižno vsa japonska plemstva in rod« binske skupine, z ukoreninjenim ple« menskim in rodbinskim kultom pred« nikov. Iz tega vsestranskega častenja so se razvile originalne šege in običaji, ki se izražajo osobito kot plod noniž« nosti in pokornosti v zasebnem, dru« žabnem in državnem življenju. Oseb« nost je tu popolnoma v ozadju. To je y nasprotju z evropsko kulturo in ci»
Ker pa je družina podlaga plemenske in narodne skupine, zato je rojstvo dečka v vsaki družini znamenje ob« Stanka in prihodnosti, kakor tudi do« kaz ugodnega razvoja v preteklosti pradedov. Zato je razumljiva običajna prodaja deklic in suženjska vdanost ženskega spola očetu, možu in starej« šemu sinu. V družini ima le družinski poglavar odločilno pravico kot zastop« nik in naslednik pradedov ter kot ohra« nitelj in voditelj družine in družinske tradicije, na katero morejo umrli pred« niki kot nadčlovešk a bitja vplivati ugodno ali neugodno. Celo v najoseb. nejših zadevah, n. pr. pri možitvi ni
Mikado Hirohito in cesarica Nogako
vilizacijo, kjer je «jaz» več ali manj v vsakem dejanju v ospredju. Zato je narodna zavest japonskega naroda več« ja kakor drugih narodov. Znake slič« ne despotične vladavine najdemo pri starih Egipčanih in Peruancih, ako se ne oziramo na tam vladajočo duhov« niško hierarhijo.
V vsem kulturnem življenju japon« skega naroda se ne priznava važnost posameznega bitja. Ohranitev družine in plemenske skupine je glavni činitelj kulturnih smotrov in narodnih idealov.
osebna naklonjenost in ljubezen obcK zaročencev merodajna, ampak le želja staroste. Tako je zakon kot tak pri Japoncih neosebna zadeva, ker ni vez skupnega življenja dveh oseb, ampak zavod, ki služi ohranitvi družine. To je glavni namen zakona. Nesebičnost je torej glavni del moralnega čustvova« nja.
Tetsujivo piše v svoji knjigi «Rinri Roenshu»: «Japonska morala stoji med vsemi narodi na najvišji stopnji, ker je mikadova dinastija že od začetka ne«
■ prenehoma dajala moralo, ki je kre* pila narodno edinstvo in moč. Zvesto* ba in otroška ljubezen je bila vedno njen mozeg. Ker noben drug narod na svetu nima dinastije, ki bi obstojala dva tisoč let, zato ne more nobena dru* ga država razviti morale tako plodo* nosno kakor Japonska.«
Prvotno je japonski narod videl v naravnih silah in prikaznih svoje bo= gove, in že tedaj je tvoril kult solnčne
potem pričela prodirati kitajska kul* tura v japonsko deželo. Konfucijoni* zem in budizem (522 po Kr.) sta skoro istočasno podžigala kulturno gibanje, vendar se japonski narod dolgo časa ni mogel povzpeti do srečnega položa* ja in blagostanja. Japonska dežela je bila mnoga stoletja siromašna. Zgodo* vina poroča, da truplo 1. 1500. po Kr. umrlega cesarja Go Tsuhi Teno 40 dni zaradi siromaštva ni moglo biti poko*
Prestolonaslednik Čičibu in njegova
boginje trdno versko podlago. V tesni zvezi s kultom naravnih prikazni je ostal phalus (kult moških spolovil) kot znak življenja in narodnega obstanka. Čaščenje prednikov je že v davnih ča* sih posvečalo družinsko življenje.
Vpliv kitajske kulture na japonski narod se je pričel šele v tretjem sto« letju po Kr.. ko je vladarica Jingo Kogo premagala Koreo. S te strani je
morganatična žena grofica Matsudeira
pano v- sijaju ceremonij, ki jih predpi* suje tradicija.
Na duševni razvoj naroda je osobito ugodno vplival iz Kitajske prenešen mahavana budizem, čeprav j; bil raz* cepljen v več sekt. Ta je dal Japonski pisavo. Konfucijonizem ni mogel ustva* riti posebnega stanja, vendar je vpli* val plodonosno na značaj kulturno* socijalnih idej. Konfucij je učil, da ima
vsako narodno dejanje sedanjosti pod« lago v blagodejni^starodavnosti, da se torej zrcali bodo*čnost v preteklosti. Konfucij ni ustvaril novega, ampak je bil organizator in pospeševalec starega duha, ki je navdajal japonski narod že pred njim.
Razumljivo je, da na Japonskem v državnem in družabnem življenju vpe« Ijava zapadnih idej in zakonov ni mo« gla vplivati na duševno čustvovanje naroda in na njegov nadaljnji kulturni razvoj. V državnem življenju parla« mentarizem nobenemu narodu Daljne« ga vzhoda ne ugaja, tako tudi ne Ja« poncem, kljub temu, da ga imajo. Vse take vpeljave se kažejo tam v popol« noma drugi luči, kakor pri nas. Evrop« ske duševne in kulturne ideje in me« tode tam še niso osrečile naroda. Naše duševne in socijalne razmere se še niso priučili ljubiti. Kar so ti narodi hoteli od nas, to je združeno vse le v materi« jalistični civilizaciji. Na Japonskem je v zadnjih desetletjih našla evropska praktična veda in' tehnični napredek ugodna tla brez evropskih vzgojnih na« čel in duševnih idealov. Tako se je moderna vzgoja Japonske v glavnih potezah vršila le v gospodarsko«prak« tičnem, ne v socijalno duševnem smi«
slu. Glavni smoter so bili narodno obo« - gatenje in ojačenj države napram tuj« cem.
Japonec Tanaku je opisal vpliv ma« terijalistične evropske kulture takole: «S pomočjo nam prirojene zmožnosti posnemanja so mogli s čudno hitrostjo naši rojaki posneti in izkoristiti voja« štvo, sodstvo, umetnost, znanost in vse dodatke zapadne civilizacije. Hitrost, s katero se je vse to doseglo, je izne« nadila zapadne narode. Evropska civi« lizacija se ni sprejela intelektualno, ampak fizično. In posledica je, da je narod zapazil velik prepad med novo civilizacijo (evropsko) in staro kulturo (japonsko).
Fuji Kenjiro piše: «Nikdar ni bil boj med staro in novo moralo silnejši, ka« kor v današnjem času. Načela, ki si tukaj nasprotujejo, so nezdružljiva. Na eni strani (evropski) stoji visoko =po« štovanje pravic posameznika, čislan je osebnosti, egoizem, povdarjanje in vzdrževanje individualnih pravic, na drugi strani (japonski) pa stoji v na« sprotstvu s tem spoštovanje lojalitete in otroške pijetete, popolna ugonobitev sebičnosti in popolno zedinjenje z dolžnostjo.*
Rečna zveza zapadr
Med največje zgradbe, ki so se jih Nemci lotili po svetovni vojni, spada v prvo vrsto prekop, ki bo spojil re« ke Ren, Meno in Dunav v eno samo ogromno vodno prometno žilo, ki bo zvezala Severno morje s Črnim mor« jem. Ker bo bodoča vodna pot veli« kega pomena tudi za našo državo, ne bo odveč, če se s to zgradbo malo po« drobneje pobavimo.
Dela na kanalu so se pričela 1. 1922. in napredujejo tako naglo, da bodo v štirih ali petih letih že toliko dokon« čana, da bodo lahko splavali po kana« lu prvi veliki parniki iz Severnega v Črno morje.
Tisočletni sen. s katerim sta se vse življenje ukvarjala že Karel Veliki in pozneje Napoleon, se bo sedaj uresni« čil. Mogočna vodna cesta bo spojila vzhod z zapadom.
Čeprav ta prekop, niti po mogoč« nosti niti po pomenu za svetovno go« spodarstvo ne doseza Panamskega ali
z vzhodno Evropo
Sueškega prekopa, vendar bo za samo Evropo neprimerno večje koristi kot prva dva.
Glavna prometna žila med vzhodom in zapadom
Možnost nepretrgane ladjeplovbe po Renu, Meni in Dunavu od Rotterda« ma do Suline pomeni velikanski go« spodarski podvig za vse države, ki le« že ob tem vodovju.
Ze stari narodi so se v veliki meri posluževali te od narave začrtane poti. Ob njei se je valil tok azijskih ple« men, ki so zasedla Evropo. Tu so se pomikale rimske legije in pozneje še neštevilne druge armade. V novejšem času pa so služile te reke v prvi vrsti gospodarstvu. Ob njih se križajo ne« štete železniške proge in sedaj tudi mnogoštevilne zračne linije.
Ren sam zase ie silno pripravna pro« metna žila, ki se kot široka cesta reže v največje evropske centre kovinske in
kemične industrije, ki se mimo tega izliva v morje na onem delu evropskih obal, kjer so v bližini največja prista« nišča: Hamburg, Rotterdam, Anvers, Bremen in London.
Mena, kot samostojna reka ni tolik* šnega pomena in prihaja sedaj v po« štev samo kot interna prometna žila Nemčije. Dunav s svojim 2850 km dol« gim tokom in s svojimi velikimi pri« roki pa že danes pomeni eno najvaž« nejših prometnih žil Srednje in Vzhod« ne Evrope. Saj mu doteka promet iz vsega porečja, ki meri skoro 1 milijon kvadratnih kilometrov. Njegov izliv si« cer ne leži tako ugodno, kakor izliv Rena. V okolici ni velikih pristanišč.
Evropi, ki ji bodo v neki meri nado« meščale Sredozemsko morje, ker bo« do tudi razmeroma velike ladje lahko vozile neposredno iz Rotterdama v Sulino na Črnem morju. Zlasti pa bo bodoči prekop poživil plovbo na Du« navu, ki danes ni takšna, kakršna bi lahko bila. Nekatere države, kakor Če« škoslovaška, Avstrija in Madžarska, ki imajo sedaj le zasilne izhode na morje, bodo naenkrat dobile na svo« jem ozemlju velike luke, kjer bodo pristajali veliki rečni parniki.
Spoj Rena, Mene in Dunava bo stvo« ril vodno prometno cesto, ki daleko prekaša vse, kar jih je doslej v Evro» pi. Pritegnil bo nase dobršen del to«
fcjer bi se prekladalo blago na preko« morske parnike. Ali mesto tega je v bližini Orijent, ki je za Evropo živ« Ijenskega pomena.
Na bodoči vodni poti bo seve naj« več pridobila Nemčija, ki bo s tem zvezala industrijsko Porenje z južnimi pokrajinami, z Bavarsko. Avstiijo, sploh s Srednjo Evropo, kamor bo na cenen način izvažala porenske indu« strijske izdelke. Mimo tega pa bo do--bila udoben izhod na bližnji Orijent, ki je že od nekdaj njen poglavitni smoter. Poleg Nemčije pa bodo spo« jene reke koristile tudi vsej Srednji
vornega prometa iz porečij. Ustvaril bo širok pretočni pas od Londona do kotline reke Donca in do Kavkaza, po katerem se bodo nenehoma izmenja« vali izdelki zapada: kovinski, kemični in tekstilni proizvodi, s pridelki bliž« njega Orijenta, ki so predvsem cere« alije, živina in nafta. Treba je še pri« pomniti, da bo prevoz svoboden za ladjevje vseh držav. Saj že danes plo« vejo po Dunavu angleški, francoski, jugoslovenski in romunski brodovi in ne več zgolj avstrijski in madžarski, kakor je bilo do l. 1914. Mednarodna bo plovba ostala tudi v bodoče in za
«rse tri reke, ki jih Ho nadzorovala po» sebna mednarodna komisija.
Koliko prekopa je že dodelanega
Za 1500 tonske parnike je bil Dunav popreje ploven do Pasave, Mena pa do Aschaffenburga. Med temi mesti je bi« lo tedaj treba skopati izdaten prekop, ki bo v celoti dolg 700 km. Samega prekopa bo prav za prav le 225 km, kajti ostalo se bo pridobilo z regulira« njem zgornjih tokov Mene in Dunava. y ta namen je bilo reba poglobiti in razširiti Meno od Aschaffenburga do Bamberga in Dunav od Pasave do Re« gensburga. Med Bambergom in Regens« burgom se šele skoplje pravi kanal. Ta sicer ne bo povsem nov, kajti pre« kop med temi mesti je dal skopati že 1. 1846. bavarski kralj Ludovik. Toda ta prekop je za današnje prilike mnogo remajhen, ker je prevozen za ladje, i imajo kvečjemu 130 ton.
Meno so z lahkoto regulirali. Mnogo preglavic pa je povzročal Dunav, ki se v zgornjem toku vije skozi dve sotes« ki, pri Pasavi in pri Regensburgu. Ti dve izdatno ovirata plovbo, zlasti tes« nec pri Pasavi, ki se imenuje Kachlet. Skozenj dere Dunav nalik hudourni« ku, kar priča, s kolikšno težavo si je reka v teku tisočletij izdolbla pot iz skalnatih gmot Češkega lesa. Mimo te« ga ob suši voda tudi močno upade in iz struge mole gnajzove in granitne če« ri, ki so pravi strah vseh brodnikov. Ostane še prekop med Bambergom in Regensburgom. ki pa inženjerjem ne bo delal bogve kakšnih preglavic, iz« vzemši postranska dela, ki so potreb« na za napajanje kanala z vodo. Potreb« no vodo bodo jemeU iz zgornjega to« ka reke Lech in jo bodo po velikan«
skem 100 km dolgem vodovodu spelja« li v kanal.
Kako velikanska dela so potrebna, da se spoje te tri reke, se nemara naj» bolje vidi iz tega, da je bilo na Meni, samo med Aschaffenburgom in Fiirzr burgom treba zgraditi 13 zatvornic za dviganje in spuščanje ladij. Nekatere izmed teh so že dokončane, a pretež« na večina se jih šele gradi. Največja zatvornica na vsej vodni poti je pri Kachletu na Dunavu in je bila zgraje« na že pred tremi leti. Ta zatvornica je tako obilna, da se v njej lahko istočas« no dvigajo ali spuščajo štirje veliki to« vorni čolni z vlačilcem vred. Poleg za* tvornice so tod zgradili tudi jez, ki je nivo Dunava toliko dvignil, da je reka plov; i sedaj tudi ob suši. Čeri v stru« gi so razstrelili, da je plovba skozi to nevarno sotesko sedaj popolnoma varna.
Letos so že začeli kopati kanal med Bambergom in Regensburgom, toda vzlic temu, da kopljejo s polno paro, vendar nekateri strokovnjaki dvomijo, da bi mogli biti sotovi do 1933, kakor je bilo preračunjeno.
Bodoča vodna zveza zapadne in vzhodne Evrope ne bo samo izpopol« njevala že obstoječih ce-st in želez« nic, marveč bo v stanu proizvajati tu« <li obi'o električne energije. Zraven vsake zatvornice bodo namreč zgradili tudi električno centralo, ki iih bo v celei 33. Doslej obratujejo šele tri, ki pa žc danes oskrbujejo mnoge indu« strije na Bavarskem z električnim to« kom. Ko bodo zgrajene še ostale elek« trarne, tedaj bo trajno na razpolago za kakšnih 400.000 k. s. električne energi« je, ki jo bodo po daljnovodih speljali po vsej Bavarski in celo v Porenje ter v nekatere države Srednje Evrope.
Jugoslavija je s svojimi 12 milijoni prebivalstva v družbi 33 evropskih dr> žav na desetem mestu, peta za vele» silami in zadnja, ki Šteje svoje prebU valstvo preko 10 xmilijonov. V vrsti držav, ki pridejo za našo državo opa> zimo glede števila prebivalstva znaten presledek: Madžarska kot enajsta naj= bolj naseljena država ima komaj osem milijonov ljudi, to je nekoliko več ko naše prečanske dežele (7,700.000 prebivalcev).
Prečanske zemlje Jugoslavije so v primeri s predvojno Srbijo in Črno goro naseljene toliko gosteje, da je med 100 Jugosloveni le 36 Srbijancev in Črnogorcev, «Prečanovx> pa 64.
Jugoslavija je v primeri s predvojno Srbijo in Črno goro po svojem zemlji* šču večja za 58 %; pretežni del, ma» Ione tri petine jugoslovenske zemlje ležijo torej na tej strani Dunava, Save in Drine.

L 7. Turgenjev.-lgnofus
Hamlet in don Quijote
(Dalje)
E. Justin: Don Quijote (lesorez)
Znano je. da je izmed vseh Shakes-pearjevih spisov Hamlet najpopularnejši. To žaloigro štejemo med one gledališke komade, ki brezdvomno in vselej napolnijo gledališče. Spričo današnjega stanja našega občinstva, ob njegovem stremljenju k samospoznanju in razmišljanju, ob njegovih dvomih vase in njegovi mladosti je ta pojav umljiv; če tudi ne govorimo o lepotah, ki jih je prepoln ta nemara najznamenitejši umotvor modernega duha. ne moremo, da ne bi občudovali genija, ki ie. sam v marsičem soroden svojemu Hamletu, po svobodnem zamahu ustvarjajoče moči ločil Hamleta od sebe in postavil njegovo podobo pred človeštvo, da bi jo potomstvo večno proučevalo. Duh. ki je ustvaril to podobo, ie duh severnjaškega človeka, duh refleksije in analize, duh. ki je težak in mračen, ki mu nedostaja harmonije in svetlih barv. nezaokrožen v krasne, a često puhle oblike, vzlic temu pa globok, močan, raznoličen. samostojen in voditeliski. Iz lastnih svojih neder je vzel tip Hamleta in nam prav s tem pokazal, da tudi na področju po-
ezije tako kot na drugih poljih narodnega življenja, prekaša svoje dete, ker ga popolnoma razume.
Duh južnega človeka pa si je odpočil na umotvoru Dona Quijota, duh, ki je jasen, vesel, naiven in podjeten, ki ne prodira v globine življenja, ki ne sprejema, marveč le odraža vse njegove pojave. Ne moremo se odreči želji, da ne bi — ne napravili primerjave med Sha-kespearjem in Cervantesom, ampak samo pokazali nekaj točk, v katerih se razhajata in zbližujeta.
Shakespeare in Cervantes — nemara bo kdo ugovarjal, češ, ali je sploh mogoča pararela med tema pisateljema? Shakespeare, ta gigant, polbog... Da; vendar pa se nam Cervantes ne zdi pritlikavec, če stopi pred velikana, ki je ustvaril »kralja Leara«, temveč človek in sicer cel človek; človek pa ima pravico. da se postavi na lastne noge ma-gari pred samim polbogom. Nesporno je, da Shakespeare daleko prekaša Cervan-tesa — in ne le njega — po bogastvu in moči domišljije, po blesku najvišje poezije, po globini in obsežnosti ogromne modrosti. Ali v Cervantesovih romanih ne boste našli niti za lase privlečenih domislekov, niti nenaravnih primerjav niti neokusnih concettov; prav tako ne srečate na njegovih straneh odroblje-nih glav, izpuljen:h oči in vseh teh potokov krvi. pa tiste železne in tope surovosti. grozne dediščine srednjega veka, barbarstva, ki je le počasi ostav-Ijalo severnjaške trdovratne nature. In vendar je bil Cervantes tako kot Shakespeare sovražnik svetoiernejske noči; še dolgo po smrti obeh pisateljev so se-žigali krivoverce in prelivali kri — sicer pa. ali cninh ke^n; krvolitie ne bo mogoče? V Donu Ouiioti se je pojavil srednji vek z bleskom provencalske poezije, s oravliično gracijo tistih romanov. katerim se ie Cervantes toli dobrodušno posmehoval in ki iim ie sam plačal poslednji davek z romanom »Persi-'es in Sigismonda«. Shakespeare je pobiral svoie podobe vsepovsodi: na nebu in na zemlji in mu ni bilo nič zabranje-no; ni je bilo reči. ki bi mogla uiti rreeo-vemu pronicavemn pogledu: zasačil .io je in zgrabi1 z nepremagljivo močjo, z močjo orla, ki se vrže na plen. Cervan-
tes pa pripelje svoje ne baš številne osebe pred čitatelja nekam mirno in ljubeznivo, kakor bi oče privedel otroke; jemlje zgolj to, kar mu je blizu, kar pa je blizu, to mu je tudi dodobra znano!
Zdi se, da je mogočnemu geniju angleškega pesnika podrejeno vse, kar je človeškega; Cervantes pa črpa svoje bogastvo samo iz lastne duše, ki je jasna, nežna in bogata življenskih izkušenj, ni pa od njih posurovela. Cervantes se tekom sedem let težkega ujetništva ni zaman učil — kakor pravi sam — znanosti trpljenja; njemu podrejeni krog je tesnejši nego Shakespearjev, ali v njem — kot v slehernem posameznem človeškem bitju — odseva vse človeško. Cervantes vas ne bo zaslepil z bliskovito besedo, niti pretresel s titansko močjo zmagoslavnega navdušenja; njegova poezija ni shakespearsko, dostikrat motno morje, temveč gl-oboka reka, ki mirno teče med raznoličnimi obalami; lahno in počasi ponese čitatelja s sabo, ga objame l vseh strani s prozornimi valovi, da se radostno vda pristno epični tišini in' voljnosti njenega toka. Domišljija rada obuja podobi obeh so-dobnikov-pesnikov, ki sta umrla enega in istega dne, 26. aprila 1616 leta. Cervantes po vsej verjetnosti ni vedel za Shakespearja. ali veliki tragik je lahko v zavetju svoje stratiordske hiše, kamor se je bil sklonil tri leta pred smrtjo, prebral znameniti roman, ki je bil tisti čas že preložen na angleški jezik... Slika, ki bi bila vredna čopiča pesnika-misleca: Shakespeare, ki čita Dona Qui-jota! Srečna dežela, kjer se rodijo taki ljudje, učitelji sodobnikov in potomcev. Nevenljiv lovor, s katerim je ovenčan velik mož, se ovija tudi čela njegovega naroda.
Preden sklenemo svojo daleko nepopolno studijo, prosimo dovoljenja, da vam povemo še nekaj posebnih opazk:
Neki angleški lord (dober sodnik v tej reči) je rekel v naši navzočnosti, da je don Ouijote vzor pravega gentlema-na. In zares: če so preprostost in zadovoljstvo v vedenju znaki, kateri kažejo tako zvanega spodobnega človeka, ima don Quijote polno pravico do takega naziva. Je pravi hidalgo, hidalgo ce'o takrat, kadar mu hudomušne vojvodove služkinje namažejo ves obraz z milom. Preprostost njegovih manir prihaja od pomanjkanja tega. kar bi se drznili imenovati ne samoljubje, marveč domišljavost. Don Quijote ni zaposlen s samim
seboj; spoštuje sebe in druge, ne misleč na to, kako bi se bahal; dočim se nam Hamlet kljub krasni vnanjosti dozdeva - — oprostite nam francoski izraz — kot »ayant des airs de parvenu«. Nima miru. celo grob je včasi, stavi se v pozo in glumači. Za to mu je dana moč svoje-vrstnega In umnega izražanja, moč, ki je lastna sleherni misleči'in izobražujo-či se osebnosti, prav zaradi tega je donu Ouijotu nedostopna. Globokost in finesa Hamletove analize, njegova vsestranska izobraženost (ne smemo ^zabiti, da se je učil na vvittenberškem vseučilišču), — vse to je razvilo v njeni skoraj nezmotljiv okus. Hamlet je iz-vrsten kritik; njegovi nasveti igralcem so začudo pravilni in modri: čut za lepoto je v njem skoraj tako močan kakor v donu Ouijotu čut dolžnosti.
Don Ouijote globoko čisla vse obsto. ječe ustanove: vero, monarha in vojvode, pri tem pa se čuti svobodnega in tudi drugim priznava svobodo. Hamlet zmerja kralja in dvorjane, sam pa je tlačitelj in nestrpnež.
Don Ouijote jedva ume brati in pisati; Hamlet je po vsej verjetnosti pisal dnevnik. Don Ouijote ima kljub vsej svoji nevednosti opredeljeno mišljenje o državnih zadevah in o administraciji medtem ko Hamlet nima zanje čas.-i in tudi ne ve, čemu bi se ukvarjal z njuni
Mnogim so zoprni neskončni tepeži, s katerimi je Cervantes obremenil dor.a • Quijota. Že zgoraj smo bili omenili, da v drugem delu romana skoraj .ie prete-pajo ubogega viteza; pravimo pa. da bi bil, če bi ne bilo teh prask, manj všeč otrokom, ki toli slastno berejo njegove prigode, pa tudi nam odraslim se ne bi pokazal v resnični luči, temveč nekako hladno in naduto, kar ne bi bilo v skladu z njegovim značajem. Pravkar smo rekli, da ga v drugem delu ne tepejo več, ali h koncu, ko je dona Quijota odločilno porazil vitez belega meseca, preofrečen bakalar in ko se je bil nedolgo pred smrtjo odpovedal viteštvu — mu beži čez noge čreda svinj. Nekoč smo smeli priliko slišati očitek, češ. zakaj neki je Cervantes napisal to podobo, — zdi se, da je hotel pogreti stare, že zavržene smešnice. Vendar pa je tudi tu vo.1H Cervantesa instinkt genija in uprav v tej zoprni dogodbi slutimo globok srni-sel. V življenju donov Quijotov često vidimo, da jih teptajo svinje, osobito še pred smrtjo; to je poslednji davek, ki ga morajo plačati surovi slučajnosti
ravnodušnemu in drznemu neumeva-nju '. . . l"o je farizejska klofuta . . . Zdaj lahko umrjejo, saj so šli skozi ogenj kovaške peči — priborili so si nesmrtnost — in le-ta se že odpira pred njimi.
Hamlet je sem in tjadokav, da. celo, okruten. Spomnite se, kako je pripravil pogin dveh dvorjanov, ki ju je bil kralj poslal v Anglijo; spomnite se njegovega govora o Poloniju, ki ga je bil Hamlet «am ubil. Sicer pa vidimo v tem — kar smo že omenili — odraz srednjega veka, ki je stoprav nedavno minil. Z druge strani pa moramo opaziti v poštenem, resnicoljubnem donu Ouijotu nagnenje k napol zavedni, napol nedolžni obrna-mi, k varanju samega sebe — nagib, ki fie skoraj vsikdar druži z domišljijo en-tuzijasta. Njegovo pripovedovanje o rečeh, ki jih je videl v Montesinosovi špi-Iji, je očividno izmišljeno in ni moglo prevariti prebrisanega, prostodušnega Sancho Panza.
Hamlet — pri najmanjšem neuspehu mu klone duh in jame tožiti. Ko so dona Ouijota zločinci na galijah tako močno zmlatili, da se ni mogel ganiti, ni nimalo dvomil o uspehu tega, kar si je zastavil. O Fourierju pravijo, da je. bojda vsak dan skozi mnoga leta zaha-ial na sestanek z nekim Angležem, katerega je bil v časnikih pozval, naj bi mu poskrbel milijon frankov, ki mu je bil potreben, da bi uresničil svoje načrte. Angleža pa, seve, nikoli ni bilo. Ne dvomimo, da je to vrlo smešno, toda, glejte, česa smo se domislili: stari so pravili o svojih bogovih da so jim nevoščljivi. Kadar je kazalo, da bi b;lo koristno, so jih skušali pomiriti s prostovoljnimi žrtvami (spomnite se prstana, ki ga je Polikarp vrgel v morje.) Zakaj tudi mi ne bi mislili, da morajo nujno vsa dejanja in nehanja imeti neko primes smešnosti, ki jo zahteva človeški značaj onih mož, kateri so poklicani k velikemu novemu delu, zahteva kot davek, kot pomirljivo žrtev zavidnim bogovom? Saj se vendar človeštvo ne bi gibalo naprej, če ne bi bilo teh smešnih donov Ouijotov, teh čudaških izumiteljev, in Hamleti ne bi imeli ničesar, o čemer bi razmišljali.
Da, ponavljamo: Doni Quijoti iznajdejo — Hamleti izdelajo. Vprašate n^s: kako morejo Hamleti karsibodi izdelati, če pa o vsem dvomijo in nič ne verujejo? Na to vam odvrnemo, da po modrem redu prirode ni niti popolnih Ham-
letov niti popolnih donov Ouijotov: oba sta zgolj skrajnosti dveh poti in smeri, stebra, ki sta ju postavila pesnika na ♦dveh različnih cestah. K njima ie pač življenje usmerjeno, vendar pa iu nikdar ne doseže. Ne smemo poiabiti: kakor je v Hamletu načelo analize privedeno do tragike, tako je v donu Ouijotu načelo entuzijazma prešlo v komiko, — v samem življenju pa le prav redko srečaš popolno komiko ali popolno tragiko.
Hamleta močno povzdigr.e v naših očeh naklonjenost, s katero se mu približuje Horaeij. Ta postava ie prelestna in jo dokaj često vidimo tudi dandanašnji — bodi naši dobi na čast! V Horaciju smo spoznali tip posnemovalca, učenca v najlepšem pomenu besede.
Mož stoičnega in odkritega značaja, gorečega srca in malce omejenega razuma, si je v svesti svoje pomanjkljivosti in je zaradi tega skromen, 'astnost, ki jo vidimo le redko pri omejenih ljudeh. Žejen je pouka in navodil, odtod Kukanj spoštuje Hamleta, zato se mu vda z vso močjo poštene duše, ne da bi zahteval od njega vzajemnosti. Po lr«di se mu — ne kot princu, marveč kot voditelju. Ena najvažnejših zaslug, ki jih imajo Hamleti, je ta. da izobražujejo in razvijajo Horaciju podobne ljudi, može, ki sprejemajo od njih semena misli, jih oplode v svojem srcu in potem razne-sejo širom sveta. Besede, s katerimi Hamlet prizna Horacijev pomen, so mu v čast. Vanje je položil svoj nazor o visokem dostojanstvu človeka, o njegovih plemenitih stremljenjih, ki jih ne more noben skepticizem oslabiti. »Slu-šaj jme« — mu pravi:
»Odkar svobodno voli moja duša In med ljudmi razločevati mora. Izbrala si je tebe. — Vse trpel si, In bil si, kot da ne trpiš ničesar; Mož, ki vzpTejemal je z jednako hvalo Udarce in dari usode svoje. In blagoslovljen. č!ear kri in um Spojena sta tako, da ni mu treba Služiti za piščal Fortuni — peti Prisiljen glas pod prsti njenimi. Moža mi dajte, ki strasti ga niso Napravile za sužnja, in zaoržm ga Globoko v srce svojega duha, Tako kot tebe...
Pošten skeptik bo vsekdar čislal stoika. Kadar ie razpadel stari svet — in pomnite, da je vsaka doba podobna tej epohi — so se najboljši možje rešili m
obale stoicizma, kjer so videli edino dostojanstvo. Skeptiki pa so postajali epi-kurejci, če niso imeli moči. da bi umrli,, »odšli v ono deželo, ki se z njenih obal še nihče ni vrnil.« Pojav, ki je umljiv, žalosten in le preveč znan.
I Hamlet i don Ouijote sta imela gin-ljivo smrt. Vendar pa — kako različna je njiju poslednja ura. Prelepe so Hamletove zadnje besede. Pomiri se, umolkne, veli Horaciju, da naj živi še naprej, slednjič pa povzdigne predsmrtni glas v prid-mlademu Fortinbrasu, neomadeže-vanemu predstavitelju dednega nasledstva. Ali Hamletov pogled ni obrnjen naprej... »Ostalo je ... molčanje«, reče umirajoči skeptik in zares umolkne na vekomaj. Smrt dona Ouijota pa napolnjuje dušo z neizrecnim ganotjem. V tem trenutku mora spoznati sleherni-človek veliki pomen te osebnosti. Ko bivši orožjenoša dona Quijota. hoteč potolažiti umirajočega, pripomni, da bosta kmaflu zopet krenila na viteške pohode, reče vitez: »Ne. to je že minulo za večno; prosim vseh odpuščanja. Ni-
sem več don Ouijote, zopet sem dobri Alonso. kakor so me zvali nekoč — Alonso el Bueno.«
Čudovite so te besede. Pripomnja o tem nadevku pretrese bralca prvič in slednjič. Da, samo ta beseda še ima pomen pred obličjem smrti. Vse mine, vse izgine, najvišja čast, moč, vseobsežen genij, vse se razsuje v prah-
Vse veliko zemeljsko
razblinja se ko dim...
Ali dobra dela se ne razblinjajo kakor dim; njih trajnost je večja od najsi-jajnejše lepote; »vse mine«, je rekel apostol, »edino ljubezen ostane.«
Tem besedam nimamo nič več pristaviti. Čutili se bomo srečne, ako smo s tem, da smo opozorili na dvoje osnovnih smernic človeškega duha, ki smo o njima govorili pred vami. vzbudili v vas nekatere misli, ne glede na to, aH se ujemajo z našimi; — ako smo vsaj približno izpolnili našo nalogo, ne da bi bili utrudili vašo blagohotno pozornost.
(Konec)
Vladislav Fabjančič
Imena ljubljanskih ulic, trgov in cest
(Dalje)
C. Nova ulična Imena 1 z ■ 1. 1876., ki so ostala v veljavi do danes1:
Beethovenove ulice, Pri brvi, Cojzo-va cesta, Za čreslom. Dolinska steza, Dvorni nasip, Emonska cesta', Gledališka stolba*, Ulice na grad. Kapiteljske ulice. Karlovska cesta4, Kladezne ulice5, Kleparska steza, Knaflove ulice«. Knežje ulice, Kolodvorske ulice, Pred ko-
1	Slovniških in pravopisnih teorememb tu ne vpoštevam, tudi ne izprememb, spreje« tih na občinski seji dne 13. novembra t. 1.
2	Prej nemško »Deutschen Gramd-Gasse«.
■ Levstikov prevod nemške »Theater-
stiege«.
4 Prejšnje »Zvon £r sike ulice< Po trditvi »Laibacher TagMatta« 1. 1876 le bil naziv Karlovšlka cesta »dem Valksrmmde iaiust gelaufigc. Prav tako tudi Kolodvorska
ulica.
6 Levstikova tvorba za staro nemško tone »Brunngasse«.
6 Ta naziv je bil sprejet soglasno šele na seji 16. februarja 1876 na Tredlog Jurčičev. Odsek ie mislil prvotno dati tej novi ulici ime »Tirolska ulica«.
njušnico, Križevniške ulice, Cesta na loko. Lončarska steza, Medarske ulice, Merosodne ulice, Mestni trg7, Na Mirji, Nunske ulice, Obrežna steza, Opekarska cesta, Ozike ulice, Pokopališka cesta, Poljanska cesta, Prečne ulice, Pred Prulami, Razpotne ulice, Rečne ulice, Ribje ulice. Rimska cesta, Semeniške ulice, Sodarska steza, Suknžrske ulice, Sv. Petra nasip, Šelenburgove ulice, Škofje ulice, Tesarske ulice, Trnovski pristan. Trubarjeve ulice, Turjaški trg, Usnjarske ulice, Vegove ulice, Vodna steza. Vogelne ulice, Vožarski pot (nem. »Seilergang« je staro ime). Vrtne ulice, Zagata, Zatiške ulice, Zeemške ulice, Znamenjske ulice. Zvonžrske ulice, Živinozdravske ulice.
D. Nova ulična imena iz I. 1876., ki so se pozneje odpravila: Cesarja Jožefa trg (sedaj Krekov t.), Delarnske ulice (s. Potočnikova ul.). Fabriške ulice. Dovozna cesta (s. Vilharjeva c.), Farovške ulice
T Prej »Včliki trg«.
(s. Župnijska ul.), Franca Jožefa cesta (s. Aleksandrova c.), Francovo nabrežje (s. Cankarjevo n.). Gruberjeva cesta (s. Za gradom), Hilšerjeve ulice (s. Gregorčičeva ul.), Pred igriščem (s. Borštnikov trg). Cesta na južno železnico (s. Masarykova c.). Konjušne ulice (s. Švabičeva ul.), Pred kosamo (s. Vrazov trg), Križevmški trg (s. Valvasorjev t.), Marije Terezije cesta (s. Gosposvetska c.). Nove ulice (s. Kersnikova ul.), Parne ulice (s. Slomškova ui.), Poljanski trg (s. Ambrožev trg), Poljske ulice (s. Komenskega ul.), Predllne ulice (s. Pražakova ul.), Pre-širnov trg (s. Jurčičev t.). Pristavske
predlagani uvedbi Winklerjevega sistema. Po trditvi »Laibacher Tagblatta« se je na seji 20. junija, ko je stvar prišla na dnevni red, baje stari dr. B 1 e i-w e i s tako razburil, da je »prvikrat govoril slovensko«. Bleiweis je trdil, da ima mesto za tako novotarijo premalo denarja in da se je prej treba pobrigati za nujnejše stvari, n. pr. za mestno kopališče. Marsikateri hišni lastnik ne bo zmogel 2 goldinarjev, kolikor stanejo posamezne hišne tablice. Winklerjev sistem je prikladen samo za mesta, ki so pravilno grajena, ne pa za Ljubljano. Ljudstvo se prav nič ne pritožuje proti starim numeracijam. Popolnoma
HOTEL « AVSTRIJSKI DVOR», do l. 1918 Mahrova trgovska šola na Kre> kovem trgu, kjer so se nekdaj vršili letni sejmi. Trg je še danes pri starih Ljubljančanih znan pod svojim starim imenom Sejmski trg.
ulice, Reseljev trg (Resljeva c.). Cesta na Rudolfovo železnico (s. Vošnjakova ul.), Starinarska steza, Sv. Martina cesta (Kette-Murnova c.), Šolske ulice, Travniške ulice (s. Metelkova ul.), Val-vazorjev trg (s. Vodnikov t.). Vodnikove ulice (s. Kopitarjeva ul.), Žitni trg (s. del Ambroževega t.).
Vse te novotarije pa niso prodrle brez borbe. Odpor je izhajal predvsem od slovenske strani. V tedanjem občinskem svetu ie imela večino nemška oz. nemškutarska »ustavoverska« ali liberalna stranka. Narodni Slovenci so pri volitvah, ki so se vršile marca 1876 zmagali samo v tretjem razredu. Proti nemški upravi so vodili ostro in sistematično opozicijo. Tako so se uprli tudi
zadostuje, če se krstijo ulice, ki so brez imena. Občinski svetnik H o r a k se je tudi postavil na Bleiweisovo stališče. Najprej naj se izdela načrt bodočega mesta, ki Ljubljana že leta zaman čaka nanj. fioraku tudi nova imena niso všeč: »Ljudstvo bo n. pr. vedno ostalo pri starih nazivih, Sv. Jakoba trgu in Sv. Florijana ulici. O Valvazorju in Lav-donu ne ve ničesar. Da. v novih nazivih sumi celo proticerkveno tendenco8. Obč. svetnik R e g a 1 i. ki je govoril slovensko, je izrazil podobne pomisleke. Revni posestniki po predmestjih ne bodo mogli plačati po 2 gld. kot
8 »Laibacher TagMatt« 1876. Kot smo prei videli, je imel ta protest delni uspeh
bogataši na Velikem trgu. Tudi ni prav, da se naročajo nove tablice na Dunaju. Ce se je že prekrščevalo. zakaj so se ohranila grda imena kot »Kravja dolf-na«?
S slovenskimi zastopniki je največ polemiziral D e ž m a n, ki je poudarjal, da je ostalo še vedno dovolj svetniških imen. »Pobožni krogi bi morali biti zadovoljni s tem, da se Marijin trg v bodoče imenuje po Šelenburgu", ki mu mesto in dežela dolgujeta toliko dobrodelnih ustanov, med njimi tudi ustanovitev uršulinskega samostana.« Isti ljudje, ki se upirajo nabavi novih tablic na Dunaju, sami naročajo zvonove v Dunajskem Novem mestu, čeprav imamo doma izvrstno zvonarno. Nujno potrebne hišne table se jim zde predrage. pač pa imajo dovolj denarja za drage sveče pri procesijah10.
Končno je bil dr. Bleiweisov predlog zavrnjen s 14 proti 5 glasovom, nakar so slovenski občinski svetniki dr. Bleiweis. Horak, Regali, Jurčič in Gor-šič zapustili sejo, ki je vsled tega postala nesklepčna. Zato se je morala sklicati nova seja dva dni pozneje, ki je sklepala v odsotnosti Slovencev.
Živahna debata o novem sistemu numeriranja in uličnih imen se ie vodila tudi po časopisju. Z nemškutarske strani sta prednjačila Dežman v »Laiba-cher Tagblattu« in Richard Kronegger v »Laibacher Zeitungi«, v narodnem taboru pa »Slovenec«. Le-ta je pisal 22. junija med drugim:
»Kapucinski trg« (»Zvezda«) so pre-menili že davno v »narodni trg«. Pra-šaj pa Ljubljančana po »narodnem trgu«, stavim, da bo petdeseti, ki ga boš prašal, komaj vedel za-nj. Ista taka je z »novim trgom«, katerega so zvali »Turjakov trg«. Ali čez petdeset let mu prebivalstvo ne bo drugače reklo, nego »novi trg«, za »Turjakov trg« bo malokdo v e-d e 1.« Isto pravi za prvotno nameravano prekrstitev »Šentjakobskega trga« v »Valvazorjev« (do katere pa ni prišlo) in vprašuje: »Čemu to? ... Ali so sedanja imena preveč »znucana« in ne več za rabo?... Ali bo potem bolje v Ljubljani, ko bodo imeli trgi in ulice druga imena?«
9	Ta predlo« ie. kot smo videli, propadel.
10	»Laibacher TajrblatU 1876
Zupan Laschan je v smislu sklepa občinskega sveta takoj naročil nove table pri NVinklerju za vse štiri okraje levo od Gruberjevega kanala (šolski, šentjakobski. dvorski in kolodvorski), dočim jih je za V. okraj (onstran Gruberjevega kanala) izdelal še-le 1. 1877. ljubljanski klepar Nolli. Napisi so bili dvojezični, zgoraj nemški, spodaj slovenski. To je bil napredek, ki je kolikor toliko pomiril narodni tabor. Prve dni oktobra 1876 so začeli nove napise nabijati po vseh hišah, Winkler je vsa dela osebno vodil. »Slov. Narod« je pisal 7. oktobra 1876: »Nove hišne številke in novo imenovanje ulic po Ljubljani je seda} povsod nabito po oglih in nad vežnimi vrati v lepem slovenskem in v nemškem jeziku. Reči moramo, da je vse prav lično in lepo. Zatorej pa močno obžalujemo, če je res, da so po nekaterih skrajnih predmestih po noči onesnažili ali celo odtrgali tablice11. Prosimo, naj naši prijatelji povsod zoper tak vandalizem delajo. Sklep je sklep. Ce so narodni zastopniki ob svojem času zoper govorili in glasovali, učinili so to samo, ker so hoteli velicih stroškov za zdaj ogniti, a nikdar ne iz principa.«
Do 1. 1882., ko je prevzel vodstvo občine slpvenski župan, ni beležiti nika-kih izprememb v ljubljanskih uličnih nazivih. Na seji občinskega odbora 27. oktobra 1882 je bila krščena »Mesarska cesta«. To ime je predlaga! sam župan GrasseHi, ki mu ni bil všeč naziv »Klav-niška cesta«, kot se je prvotno zamišljalo. Tudi za to ulico je izdelal tablice Winkler, napisi pa so odslej bili zgoraj slovenski in spodaj nemški, ne pa obratno kot pod nemškim županom. Tako je tekom let nastala precejšnja mešanica, ker je slovenski župan dosledno dajaJ pri novonaročenih tab'icah prednost slovenščini. Stare hiše so torej imele nemško-slovenske. nove pa slovensko-nemške napise.
L. 1889. je na javni seji občinskega sveta dne 15. januarja stavil občinski svetnik Ivan Hribar samostojni predlog o izpremenbi imen nekaterih ulic. Izvoljen je bil petčlanski odsek, ki naj bi zadevo proučil m o njej poročal občinskemu svetu. Odseku je načeloval Hribar, a njega člani so bili spočetka
11 Po trditvi »Laibacher Taeblatta« z dne 5. oktobra se le to zeodilo na Mestnem treu in v krakovskem Dredmestiu.
Fran Povše, Tomo Zupan, dr. Josip Vošnjak in Fran Rozman. Mesto poslednjih dveh sta bila pozneje izvoljena dr. Danilo Majaron in dr. Josip Stare. a 1. 1892. mesto Povšeta in Zupana Gustav Pire in Ignacij Valentinčič. Uspeh večletnih odsekovih posvetovanj le bilo obširno poročilo, ki ga je Ivan Hribar prečita! na javni seji občinskega sveta 24. junija 1892. 1. Njegova izvajanja so nad vse značilna za tedanje razmere in miselnost. Zato ne bo odveč, če podam iz njih kratek ekscerpt.
Uvodoma se je Hribar pečal z uličnimi imenovanji iz 1. 1876. in obdolžil tedanjo (nemškutarsko) večino, da je namenoma izvedla »imenovanje cest, ulic in trgov tako. da bi — sodeč po njem — Ljubljane nikdo ne mogel smatrati za stolno mesto čisto slovenske kro-novine. nikari še za duševno središče vsega slovenskega naroda.« »Ce pogledamo po našej Ljubljani,« nadaljuje poročilo, »videli bodemo, da se je sicer mestni zbor prizadeval še precej ohraniti zgodovinsko znana imena javnih prostorov in da je drugim zopet dal imena, ki spominjajo na zgodovinske ■dogodke in na razvoj mesta; da pa je popolnoma prezrl spomniti se mož, katerih imena so tesno zvezana z napredkom in osamosveščenjem naroda slovenskega. Jedino Truber. Vodnik. Zois in Preširen našli so milost v očeh tedanje večine mestnega zbora; a še tem odkazali so se silno skromni javni prostori, v tem, ko so se lepše ulice imenovale po možeh, katerih imena niso v nikakej zvezi z razvojem mesta in naroda« Da se odpravi »narodni naš ponos žaleče to stanje,« je stavil poročevalec celo vrsto predlogov, ki so bili V odseku sprejeti »večinoma soglasno«:
V a 1 v a z o r j e v t r g nai se po tem osnutku prekrsti v Vodnikov trg, »ker je skoro samo po sebi umevno, da se javni prostor, na katerem stoji kak spomenik, mora po njem imenovati in pa. ker je svoje dni Valentin Vodnik bil-učitelj na liceju. čegar. nas'ednika sta današnja dva gimnazna. ki sta umeščena v poslopju, pred katerim stoji spomenik«. (Od I. 1890.)
Zato pa »nai se novei cesti, katera pelje iz Gradišča na Tržaško cesto in katera bode v kratkem jedna nailepših cest ljubljanskih, da ime: Val vazo r-j e v a cesta«.
»Sedanje Vodnikove ulice mislil je odsek, da bode najprimerneje,
ako se imenujejo po učenjaku Kopitarju...«
»Velikanu Preširnu odkazala je bivša nemška večina mestnega zbora najmanjši trg ljubljanski. Da se popravi ta krivica in da zadoščenje spominu tega najgenijalnega pesnika našega, sklenil je odsek priporočiti, naj se naslov Slonove ulice spremeni v Preširnove ulice in sicer zato, ker so te ulice jako oživljene in je po njih pristop v središče mesta, odtod pa zopet k najpriljubljemejšim sprehajališčem ... Sicer pa naziv Slonove ulice nima nikacega pravega pomena, ker so te ulice dobile ga po hotelu »pri Slonu«, čegar jedna fronta sega vanje.«
»Sedanji Preširnov trg pa priporoča odsek, da se imenuje poslej Jurčičev trg«, ker »zamoremo po vsej pravici imenovati Jurčiča prvaka med slovenskimi pripovedovalci...«
Po obširnem opisovanju Slomškovih zaslug »nasvetuje odsek, naj se parne ulice, katere bodo — kakor se kaže — v kratkem zazidane in bodo potem prav lične, ker so v bližini učiteljišča in prve mestne deške šole, odslej imenujejo Slomškove ulice.«
»... po pisatelju in velikem dobrotniku našega mesta Franu Metelku (naj se) imenujejo sedanje Travniške ulice.«
»Sedanje gledališke ulice nimajo nikacega pomena več, ker je gledališče vsled požara moralo se umakniti s svojega prejšnjega prostora na Kongresnem trgu... (Zato naj) se te ulice v bodoče imenujejo po velikem dobrotniku in pospeševatelju slovenskega jezikoznanstva Antonu Alojziju W o 1 f u ...«
»Tržaška cesta (naj se odslej) začenja že pri Mari;e Terezije cesti; spodnji del prejšnje Tržaške ceste med Frana Josipa cesto in zidom Souvano-vega vrta pa naj se imenuje gledališke ulice.«
»Jeden najzaslužnejših mož za duševni in gospodarski napredek slovenskega naroda je dr. Janez B1 e i-w e i s... Da se popravi krivica, ki se ie zeodila doslei Bleiweisovem spominu, (naj) se Križevniški trg spremeni v Bleiweisov trg, in sicer zato. ker bode ta trg... jako prostoren in lep in bode bržkone na njem stal nekdaj Bleiweisov spomenik. Po križevnikih imenovana je tako že posebna ulica...«
»Oni del šolskega drevoreda, ki leži med frančiškanskim mostom. semeniščem in škofijo, naj se poslej imenuje Pogačarjev trg...«
»Dolge ulice... naj se imenuje-jejo poslej Erjavčeve ulice...«
» ... za lase privlečeno nemško ime »Burgstallgasse« se mora odstraniti in ostati samo »staro, lepo in značilno ime Gradišče...«
»Koneono... naj se trg pred dežel-ustreglo željam kravjedolinskega in kurjevaškega prebivalstva, naj se Kravja dolina zaradi bližine velike mestne vojašnice in v spomin ravno letos vršivše se pet in dvajset letnice slavnega vojskovodje in častnega meščana ljubljanskega grofa Radecke-ga imenuje poslej Radeckega ce-
sta; Kurja vas pa zato, ker bode po njej pristop h kolodvoru dolenjske železnice cesta na dolenjsko železnico.«
»... na onem prostoru za Bežigradom. kjer je projektovalo društvo za napravo delalskih stanovanj« ustanovitev delalske kolonije ... naj se imenuje z Dunajsko cesto paralelno tekoča cesta... Delalska cesta, prva prečna cesta... pa c e s t a z a Bežigradom...«
»Konečno ... naj se trg pred deželnim muzejem imenuje Muzejski trg, cesta, ki pelje mimo nove de-želnobranske vojašnice ... pa D o m o branska cesta...«
(Konec prihodnjič)
Herman Sudermann
V Frančiškovi bol« niči v Berlinu je umrl 71*letni Her« man Sudermann, «svoječasno» velik nemški dramatik, čigar dela so pred« vajala do svetovne vojne vsa nemška, evropska, pa tudi prekooceanska gle« dališča v veliko zanimanje občin« stva in v še večje veselje gledaliških igralcev. Virtuoz« nost in rutina nje« govih del je zable« ščala tudi na naših odrih. Umrl je sko« raj pozabljen in vendar ni bil samo teatralik, . ki je ustvarjal preraču« nana odrska dela.
Rojen v Vzhodni Prusiji je prišel v Ber« lin — kakor Slezijec Gerhart Hauptmann in zapadni Prus Maks Halbe — kjer je za« slovel po romanu «Frau Lorge». toda kma« lu je zaslutil v sebi rutiniranega dramati« ka ter je priče! pisati efektne in dobička« nosne drame To in pa njegov napad na berlinske gledališke kritike je omejilo nje« govo slavo le na glediško publiko, ki je iskala v teatru predvsem podobe in mno« go dejanja. Mnogi so mu tudi zamerili, ker je uporabljal socijalistične težnje v svojih delih.
Bil je izredno delaven ter je pisal sko« rai do smrti. Značilno zanj ie, da je baš v
zadnjem času delal na novi drami, čeprav se je zdelo, da je razumel molk nemških gledišč, ki so zaprla vrata njegovim nekdaj tako privlačnim dramam.
Po svetovni vojni se je v pozni starosti zopet približal čisti umetnosti ter je napi« sal «Litovske zgodbe®, ki bodo preživele v nemškem narodu njegovo zgodovinsko lite« ramo osebnost.
Že težko bolan je dokončal Sudermann dekliški roman «Purzelchen», ki izide te dni kot zadnje njegovo božično darilo Ro« man vsebuje ljubavno 7godbo sodobnega sedemnajstletnega dekleta, asistentke pri zo^r^dravniku, ki io jfc zapelial. Tu pri« občujemo razgovor med materjo in hčer« jo ter med Purzelchen in njeno sestro o ljubezni, ki jo ie dekle ravnokar spozna« lo, dočim njena mati in sestra ne vesta ni« česar o njenem velikem doživetju.
Poznozimskega večera sta sedeli mati in Purzelchen sami in sta poslu« šali radio.
Peli so slovanske pesmi, polne hre« penenja in žalostne otožnosti.
Mati je povzdignila oči proti nebu, njene prsi so valovale proti stezniko* vim kolcem. tu pa tam ji je ušel vzdih, ki ga Purzelchen sicer ni mogla slišati ker je imela na ušesih slušala, ki pa so ga izdaja'e odpirajoče se ustnice in polaganje roke na srce.
Med odmorom je odložila slušala in namignila hčeri, naj stori isto.
«Moram govoriti s teboj. dete,» je rekla, in njen pojačan podbradek je
dal besedam svečanost, ki je potom trdega pogleda delovala še enkrat bolj svečano.
«Kmalu prideš v leta,» je nadalje* yala, «ko boš spoznala ljubezen.«
Purzelchen je napeto poslušala.
«Da, da, dete moje, ne brani se. Si« cer ne veš še nič o njej, še živi v tvo« Jem srčecu otroška nedolžnost.«
«0 Bog, o Bog,« si je mislila Pur* zelchen.
«Toda ljubezen pride in je tu. Le« pega dne pride. Potem je vse zaman. Ljubezni se sploh ni mogoče obra« niti.«
Pri tem je gledala predse, Purzelchen pa si je mislila: «Ali je to skusila na očetu ali na kom?«
«Toda, dete moje, nepripravljena ne smeš na ocean življenja. Izkustvo tvo« je matere naj te toliko utrdi, da ne boš na slepo drvela v nesrečo. Najprej si moraš dobro ogledati moškega, ki (e zaljubiš vanj.«
«Če pa je proti ljubezni vse zaman,« Je vprašala Purzelchen, «kaj pomaga ogledovanje?«
Mati je bila nekoliko v zadregi. •Kljub temu,» je rekla ga je treba ved« no prej ogledati. Ako zares zasluži ljubezen. Ako ima realne namene.. Kakšni so njegovi izgledi. Predvsem, če živi moralno in tako.«
«Kako naj se to ve?« je vprašala Purzelchen. «Saj vendar ni mogoče, biti vedno pri njem.«
Mati je bila zopet v zadregi. «Tvoie opazke so tako čudne,« je rekla. «To 6e ugane po njegovem pogledu.«
Toda mati ni imela volje govoriti. »Hotela sem ti reči: Posebno je treba paziti pred prvim poljubom. Poljub je lahko začetek vsega zlega. Kajti kdor ga ie dobil, misli, da ima pravico še na kaj.«
«Na kaj na primer?« je vprašala Purzelchen, ki je hotela biti nedolžna.
Tudi o tem ni hotela mati govoriti.
«No, no.» je rekla, «to prinese lju« bežen s seboj. Vse to boš skusila.«
«Kaj, ali bom?« je vprašala Purzel« chen v svetohlinski nevednosti.
«Nasprotno, pričakujem,« se je hi« tro popravila mati, «da ne boš skusila. Ali vsaj potem, ko boš častno zaro« €ena.»
«Ali smejo zaročenci to?« ie vpra« Sala Purzelchen, ki se je hotela spla« žiti skozi luknjo v mreži materine mo« »ale
«Ne, ne, tudi oni ne smejo tega,« ji rekla mati, ne da bi povdarila zago« netnega «tega», ki se ne more defini« rati. «Samo ni tako nevarno. Toda o tem govoriti je še vedno čas.«
Hitro je prijela za slušala, ki so le« žala pred njo, kakor sidro ob nevar* nosti na morju.
Toda Purzelchen ni hotela tako hi« tro ir brezuspešno prekiniti zanimive« ga pogovora.
«Mislila sem, da mi boš dala vse mogoče nasvete. Prosim, povej mi vendar še kaj. Prosim, prosim 1«
«Kaj naj ti povem, moje drago de« te?« je rekla mati, ki je hotela prido« biti na času. «Ti si še premlada in ne« izkušena, da bi mogla te stvari pravil« no razumeti. Živi še naprej v svojih nedolžnih sanjah ter mi obljubi, da boš prišla k svoji mami in ji zaupala, ko bo tvoje srčece prvič čutilo ljube« zen. Ali mi obljubiš?« I Purzelchen je pokimala. Bila je mal« ce ganjena, kar se ni strinjalo z dej« stvi ter je med poslušanjem slovan« skega petja neprestano mislila samor «0 Bog, o Bog! Kako vse drugod živi« jo stari ljudje!«
, Par dni nato jo je obdelovala sestra. ! «Poslušaj, Purzelchen,« je rekla Gu> drun, preden sta šli počivat — to je običajno čas za sestrska zaupanja — «ako meniš, da nekaj skrivaš, potem se silno motiš.«
«Kaj naj bi skrivala?« je vprašala Purzelchen močno zardela.
«Baš to bi rada zvedela od tebe,« je odgovorila sestra. «Ali vobče veš, kako se mor&š obnašati, ako doživiš kaj lepega? Vsak je lahko brezvest« než, in če ni, potem pa bo, kakor hi« tro bo videl v tebi samo privesek, —v Poglej, me dekleta smo postale po voj« ni tako cenena, da nas mnogi smatrajo za igračo in so zelo začudeni, ako opa« zijo, da gre vsaki ženski tudi za nje« no srečo. Zato moramo biti zelo oprez« ne. Na primer, če pride kdo, ki nič ni in nič nima, takoj s poštenimi name« ni.«
«Ali misliš, da je to varalica?« jo je prekinila Purzelchen.
«Ah. kaj še! Kdor te spozna, ta ve,-da ne more varati. Je pa lahko brez« vestnež. ki sedi s teboj v gozdu na travi, ker ga to nič ne stane, če pa gre s teboj v gostilno, da ti ponudi čašrf piva, potem je oblečen tako, da se ga; moraš ženirati. Takega se ne znebiš dolso let. končno r>a ni nič... Ravno«
tako pa se moraš čuvati pred onimi, ki imajo denar in te obkladajo z ves likimi darili.«
«Zakaj neki?« je vprašala Purzel« * chen. «Darila vendar dokazujejo res« nično ljubezen.«
•Nasprotno,« je rekla sestra. «Ti se hočejo večinoma znebiti odgovornosti in mislijo, da so tvojo ljubezen popla« čali ter vidijo v tebi samo kokoto. S takimi je treba hitro končati. Ravno tako z onimi, ki hočejo biti skrivnost« ni in nočejo povedati svojega imena. Ti so ali poročeni, ali pa še slabše. Ka» kor hitro dosežejo, kar so hoteli, po« tem izginejo za vedno. Nočem trditi, da je zločin, ako je kdo poročen. Na« sprotno. Marsikdaj si pri njih bolj na varnem, kakor kje drugod. Toda za tistega, ki hoče kaj imeti od sveta, ni« so preveč uporabni. 2 njimi ne moreš iti v gledališče, v bar pa še celo ne. Večerjajo s teboj v najtemnejšem ko« tu in kjer je boljša družba, tam se vedno ozirajo po vohunih. Raje nič, ker ni sreče.«
«In ti misliš,« je vprašala, «da hoče« jo vsi imeti isto?«
Gudrun je znova premišljevala.
«Že mogoče,« je rekla, «da smo te« mu ali onemu všeč in dj ne želi dru« gega, kakor zvedeti, če smo zanj, to« da v splošnem hočejo vsi isto. — Tu je lepa beseda «Zapeljevanje.» ki jo imajo stari vedno na jeziku. Prav do«
bro se sliši šum apna v njihovih arte« rijah. Kakor da bi se me ne dale za« peljati! Vsaka zna zanetiti ogenj, do« čim si domišlja, da hoče gasiti.«
«Jaz nisem zanetila ognja,« si je mi« slila Purzelchen. In vendar je moralo tako priti.
«Toda, žal, je razlika,« je nadalje« vala sestra. «Kajti na naši strani je ne« izmerno več v nevarnosti. In če prav pomislimo, se obnašamo kakor neum« niče, kajti za vsem zdi strašna nevar« nost s punčko. — Če je na poti, potem se zruši vsa papirnata hiša naše novo« pridobljene svobode.«
Purzelchen je začutila močen bodljaj pri srcu. Na kaj takega še ni mislila nikdar.
«No, hvala Bogu, saj so še pametne ženske, in vemo, kje naj jih iščemo, toda stvar je vseeno nevarna. Marši« katera je pri tem že izgubila svoje mlado življenje. Marsikatera pa je tu» di neumna in bojazljiva. Te se skušajo rajše rešiti s priznanjem. «Imej usmi« ljenje z menoj, mamica!« No in potem je zgaga tu. Natančno kakor v prej« šnjem stoletju. Družinska sramota, pretepanje, obup: «proč z doma!« in tako naprej. Kakor da ni bilo nikdar osebne pravice. »Purzelchen, pazi to« rej! Stvar ni šala. To mi lahko verja* meš.»
Tako se je končal razgovor.
0 ubežnikih, malih vagabundih in malem
pesniku
m.
Drugače nego v moskovskih dečjih domovih se odpro zavodova vrata na Djenjižnom perenloku. Tu ne opravlja deček s smešno važnostjo od tovarišev mu zaupane službe vratarja-čuva-ja. ampak stara poklicna vratarica Zaprt zavod ie to: »Dom mladostnih narkomanov«. Otroci, značilni dediči zakletega veka. so se privadili uživanju drog, s katerimi so si pripomoči k b"gu iz resničnosti vojne bede in lakote. Revolucija je prepovedala a'koho1. Tedaj je nastala v vsaki dvajseti hiši žgan'a-rija za šnirit. Žito. ki se ie tako nu!no potrebovalo, se je izoremenilo v ž^anie. Zaman so uničile r>afrnlje rdeče ar-
made stotine, tisoče strupenih kotlov, vedno zopet so se gradili novi. Povsod na deželi se je dobil »samagon«. ilegalna vodka. L. 1921. je dovolila vlada točenje ola, poznejp tudi turkrrens^ih in kavkaških vin. Industrija nedovoljenih žganjarij je nazadovala. izg:nila pa še ni. Država ie proizvajala sama žganje, tri-desetodstotno. industrija nedovobenih žgamarij je nazadovala še bolj. toda popolnoma ne izgine, kaiti legalna steklenica stane en rubelj šestdeset ko-pe'"k. steklenica samagona pa le en rubelj.
V mestih so bili druei strupi. Ko ie š-3 obstojala blokada Rusije, so že prihajali
tihotapci iz Poljske in Nemčije s kokainom in morfijem. Kitajski krošnjarji, so ponujali javno igrače in tajno opij. Skoro vsi moskovski Kitajci so strastni opijofagi. ki so prinesli s seboj zadostne množine strupov iz svoje domovine. Trgovci s kokainom so darovali v bez-nicah in na cestah dozo belega praška tujim ljudem, ker so vedeli, da se tujci zopet vrnejo, poplačajo novo dozo tem bolje in ostanejo stalni odjemalci. Kuga se je pojavila in se naglo razširila. Tako so dospeli tudi pocestni otroci do be'e-ga strupa. V enem edinem domu za zanemarjene mladostnike s pet sto prebivalci je bilo šest in štirideset kokaino-manov ali vsaj kokainistov. Ker stane gram »koksa« osem do devet rubljev (rubelj je sto deset Din) in ker ponjuha marsikateri otrok dnevno tri grame, se da izračunati, koliko mora naberačiti in nakrasti da pride do svoje količine. Še sedaj so desetletni otroci, ki konsu-mirajo dnevno tri steklenice vodke, kar zahteva tudi visok proračun, pomnožen z vsoto za cigarete Sto odstotkov moskovskih pocestnih otrok kadi cigarete.
Na Djenjižnom parenloku, v onem domu, kojega vrata se odpiraio drugače nego sicer v moskovskih dečjih domovih. so spravljeni zastrupljeni otroci, ki imajo nabuhle, zardele obraze odraslih pijancev. Kokainist more prebiti pet do šest.dni brez jedi in .spanja ter proda svoio obleko, da pridobi novo porcijo. Opijofagi tiče običajno v topi pijanosti, ki obstoji zaradi neposrednega učinka dalje kot apatija.
V domu za narkomEfne dobi vsak mladič dnevno po kosilu in po večerji po dve cigareti. Zmanjšanje te količine bi mu napravilo kajenje še bolj poželjivo in internacijo še hujše občutljivo. (Nameščeni pedagogi ter zdravnice v domu ne smejo kaditi, tako obstojajo prebivališča, kjer smejo otroci kaditi, odrasli pa ne). Alkohola, kokaina, morfija ali opija se mali nikakor ne poskusijo ozdraviti polagoma, nego z radikalno kuro takojšnjega popo'nega odvzema strupa: v zavodu ni nobene narkotične snovi. To ima za posledico, da so v prvih treh do štirih tednih nedo-stomi. besni, da no več ur kričiio, v afektu razbiiejo šine in hočeio uiti: no-novno se jim je kliub vsem previdnostim meram pobe? tudi posrečil. Po štirih tednih pa običajno pozabilo na strup in jih je po poteku nadaljnjega
meseca mogoče dodeliti delovni komuni za mladostnike, ako se ne zdi potrebna oddaja v nevrološko-psihijatrično otroško kliniko. Do polovice ozdravljeni pridejo v poletju v kraj Talgren. ki leži trideset kilometrov severno od Moskve blizu otroškega mesta Puškino ter tvori vas mladostnih narkomanov. Tukaj izgube pri avtonomnem delu v delavnicah in na polju v lepem terenu še ostanek svojega poželenja po nepošteno pridobljenem »koksu« in drugih strasteh tipičnega velemestnega značaja.
V domu na Djenjižnom perenloku bi se na prebivalcih dala težko spoznati možnost'ozdravljenja. — To niso prebivalci dečjih domov, s katerimi bi se drža-ma uprava mogla ponašati. Tu ni pijonirskega kluba (ruski skavti so se zaobljubili prav tako kakor komsomol-ci proti alkoholu in nikotinu), tu ni samouprave, tu je malo šolskega in de-lavničnega pouka. Dečki tekajo okrog ali poležavajo, požiraje cigaretni dim, marsikateri ima obvezo na rokah, ker je razbil v afektu poželenja na oknih šipe ali pa se je vgriznil sam. Mnogo se ne .da ž njimi početi, celo za eksperimentalno-psihološko preiskavo, ki nai bi se vršila tedensko enkrat, niso pripravni. Brez sramu poberačijo pri posetniku za cigarete ali za njegove rokavice in paziti moraš, da te ne okra-dejo. Pri tem predstavljajo otroci-nar-komani v veliki odstotni meri najbolj nadarjeno plast moskovskega postopa-štva. kar je deloma posledica živce dražečih toksinov, deloma pa ie to pripisovati okolščini, da dela neukrotljivi nagon, pridobiti si drage droge, mladeniče iznajdljive, spretne in drzne. Ta nadarjenost se ne izkazuje le po eks-P"rirpo"talnnn«'hološ!cih poizkusih, ampak dokazujejo to tudi slike, ki visijo ob stenah, po večini prikazane na bolj samovoljen način, običajno sicer otroške risbe. Na nekaterih slikah se vidi že vpliv vzgojnega dela, na eni se postavlja beda v asfaltnem kotlu v nasprotje s srečo otroka, ki je našel zavetje v domu za reševanje pred zastrupi jeniem. Pod njo stoji: «Kdor hoče postati dober državljan USSR, mora ,vre5i kokain proč in se ozdraviti v narko-dispanzeriu.» Tudi pesnik je med njimi, dvanaistletni Begiov, imenovan «cigan», čigar verzi so že priobčeni, med drug!m v časopisu «Za novo bitje,» ki ga izdaja moskovski zdravstveni ko-
misarijat. V pisarni čitam pesmi in izrazim željo, "da prevedem eno z osebno avtorizacijo pesnikovo. Vzgojiteljica je takoj pripravljena iti po mladiča, toda vrne se sama. češ, Beglov je legel v posteljo in niti ne misli na to. da bi vstal. Ako hoče kaj prevesti, ne potrebuje za to pesnika. Sel sem v spalnico k Beglovu. Z vranimi lasmi leži deček v postelji; njegov obraz: trikotnik z dvema svetlomodrima kroglama. Odsvetoval mi je prevesti pesem, ki sem si jo izbral. «Vzemite rajši Njuchoderja (Njuhača), ta je — med nami povedano —» (svetlomodri krogli zamežikata), «mnogo poštenejši.» Kot honorar hoče tri cigarete, ki mu jih, žal, ne smem dati, in tako mora biti pesem publicirana brez pristanka:
Njuhač.
' Ves ljub: dan sem danes se potikal, s tatovi tekal, prička! se, izmikal; ni zeblo me, šele zvečer začutim mraz, v asfaltni kotel — smuk! — ta čas. Kot jež v okrogli hišici se zvijem, na svoji stari slami speč se odpočijem. A zdaj sem se zbudil, ne smem se dalje veseliti, na krajo moram znova iti. Sem dobro spal tn z novimi močmi si Beglov lahko rubljev pet dobi. Kupujem «koks» in ga z užitkom njuham; ko to je proč, pa v karte puham. A ko so zaisrani zadnji novci moji, povrnem k hiši se okrogli svoji.
Oregor Beglov, imenovan »cigani.
Današnja umetniška priloga
Današnji številki smo priložili reprodukcijo fotografije «Na Ljubi jam skem gradu», ki jo je posnel amater Emte. Slika nam prikazuje zahodno fronto gradu nad Mestnim trgom z, razgledom na planine v pozni jeseni.
«ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 60 Din, polletno 30 Din, četrtletno 15 Din, mesečno 6 Din. — Posamezne Številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi. Ljubljana Prešerno^ a ul. 54. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA mesečno 2 liri, četrtletno 6 lir, pollefho 12 lir, celoletno 21 lir. — FRANCIJA mesečno 3 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 4 krone. AVSTRIJA mesečno 63 grošev. AMERIKA in ostalo ino» zpmstvo 7 in do I ^^'nria na '"'o.
Urejuje Božidar Borko. — Izdi-ia za konzorcij Adolf Rihmkar — Za »Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.