V. I. WARSHAWSKI

Ijejo, prav kakor si njegova ljubica vzame njegov spolni organ). Zato ni naključje, ce je najbolj tragična (in tudi najbolj etična) figura v tem filmu morilec, ki edini ni bil indiferen-ten do tega, da imajo mrliča za živega. Toda edini, ki ima pravilen od-
nos, je otrok: naj bo človek živ ali mrtev, v vsakem primeru je dovolj dober, da se ga zakoplje pesek.
ZDENKO VRDLOVEC

režija:	Mathew Bobbins,
scenarij:	Jim Strain,
fotografija:	John McPherson,
glasba:	Richard Gibbs,
igrajo:	Cindy Williams, David Rasche, Robert J. Steinmiller. jr.,
producent:	Tri-Star Picture, ZDA, 1991.
Pri tisti ortodoksni produkciji firme Disney, kateri pripada tudi film Bingo, se verjetno ne bo nikoli nič spremenilo. Okoli 60 let je že, odkar je Disney v našo kulturo in našo zavest vnesel antropomorfne živali: miši, race, pse in podobne pošasti, ki so s svojim sterilnim načinom življenja in predvidljivimi moralnimi normami solile pamet otrokom, vajenim neameriškega pogleda na svet in družino. Pozneje se je ta trend nadaljeval samo še s pasjimi junaki tipa Rin Tin Tin in Lassie, požrtvovalnimi branitelji družinskih vezi, ki so se včasih natrgale ravno zaradi njih. Bingo je torej film, ki hoče zlate stare čase vrniti odraslim, čeprav je namenjen predvsem otrokom - vedeti je treba, da se starši še spomnijo Rin Tin Tina in Lassie, njihovi otroci pa ne. Bingo je po svoje tudi vezni člen med Spielbergovim E. T,-jem in Marshallovo Arachnopho-bijo: če je Spielberg z E. T.-jem poskušal pokazati, kako se tuja for-rna obnaša v mejah človeškega značaja, potem je Matthew Robbins z Bingom poskušal pokazati, kako se človeški značaj obnaša v mejah tuje forme; da pa bi mu to popolnoma uspelo, ni poskušal Binga »hu-manizirati« do popolnosti, se pravi, mu dati možnost govora, da bi lažje komuniciral z ljudmi, temveč je vse ljudi, ki nastopajo v filmu, zreduciral na nivo psa, nekoga torej, ki tega pametnega, logičnega sveta, ki ga upodablja Bingo, preprosto ne razu-
me. Bingo je vsekakor preveč pameten, to pa zato, ker so ljudje, ki ga v filmu obdajajo, preveč bebavi. Zato tudi zapisničarka na sodišču laja, ko bere Bingov zapisnik. Če pogledamo tiste, ki jim je namenjen ta film po formi, otroke torej, bomo videli, da se ti otroci v filmu smejejo samo takra!, ko Bingo zgrabi negativca za genitalije in ga vleče po skladišču, in takrat, ko njegov lastnik, mali Robert Steinmiller jr., sočno preklinja. To je že samo po sebi dokaz, da so živalski filmi v devetdesetih mimo; dokaz za to pa je tudi Marshallov film Arachnopho-bia, ki v glavno vlogo postavi pajke, tista bitja torej, ki se jih ne da socia-Sizirati in ki se večini ljudi ne morejo prikupiti. S tem pa jasno žival, ki nastopa v filmu, ohrani svojo pravo podobo, namen in (zakaj pa ne?) dostojanstvo. V devetdesetih je tako žival na filmu lahko samo enakopraven partner človeka in ne več karikirana igračka.
Bingo je vsekakor propadel poskus firme Disney, da bi vrnila mladini ameriški sen, in ravno zato Bingo ni noben film, temveč en sam cirkus. Zato tudi ni slučaj, da Bingo pobegne med ljudi ravno iz cirkusa in da se v filmu za trenutek pojavi .»dvojnik« Lassie. Konec koncev je Bingo žalostna in moreča zgodba o tem, kako si nekateri ljudje še vedno predstavljajo pse.
MAX MODIC
režija:	Jeff Kanew,
scenarij:	Edward Taylor, David Aaron Cohen, Nick Thiel,
fotografija:	Jan Kiesser,
glasba:	Randy Edelman,
Igrajo:	Kathleen Turner, Jay O. Sanders, Charles During,
Angela Goethals,
producent:	Hollywood Pictures/Silver Screen, ZDA, 1991.
V kriznih časih, ko hollywoodski filmski industiji primanjkuje novih idej in dobrih scenarijev, se producentje spremenijo v sociologe in skoraj marksistične ideofoge (kdo pravi, da je marksizem mrtev?). Tak primer je producent Jeffrey Lurie, ki je o filmu V. I. Warshawski izjavil: »Upam, da bo s tem filmom zadoščeno novi vlogi ženske v družbi, ki jo je Hollywood spregledal. Marsikje naletimo na ženske, ki so podobne V. I. Warshawski, a le redko jih lahko vidimo na velikem platnu.« Režiser filma Jeff Kanew sledi '»razsvetljenski« logiki «svojega« producenta: »Film opisuje žensko v svetu, ki je tradicionalno rezerviran za moške. Pokaže, da moško videnje žensk temelji na mnogih predsodkih. V. I. Warshawski ruši zidove med moškim in ženskim svetom.« Katleen Turner v vlogi »trde« detek-tivke V. I. Warshawski pa je samo del zadnje propagandne akcije, ki nosi naslov »Killer woman«. V začetek akcije spada junakinja iz franko-fonskega območja - NI kita Luca Bessona (1990). Filmska sezona 1991 pa je razen Kathleen Turner prinesla še več neizprosnih žensk, veščih rokovanja z orožjem. To je Linda Hamilton v drugem delu Ter-minatorja in Susan Sarandon ter Geena Davis v filmu Thelma in Louise, Toda, da je razsvetljenska logika producentov samo reklamna akcija, ki naj bi povečala obisk kino-dvoran, potrjuje podatek o tem, da so producentje filma Thelma in Louise pred javno premiera organizirali številne skrite projekcije v različnih ameriških mestih. Na te »neuradne« projekcije so povabili ženske, ki naj bi se odločile med dvema različnima koncema filma, Kaj pa naj bi pravzaprav bila »nova vloga ženske v družbi, ki jo je Hollywood spregledal?« To, da ženske znajo uporabljati orožje? Producentje ne poznajo zgodovine lastnega podjetja. Proti kriminalu oz. celi mafijski organizaciji se je postavila že Gena Rowlands v filmu Gloria (1980), Johna Cassavetesa, že Kathleen Turner pa se je pet let kasneje dobro izkazala kot poklicna morilka (vlogi, ki je bila »tradicionalno rezer-virana.za moške«) v Hustonovem filmu Čast Prlzzijevih. Zgodovina ženskih »angelov s pištolami« sega v trideseta leta, ko je bila melodrama najbolj primeren žanr za »nizke ženske strasti«. Svoje ljubimce sta pobijali prevarani Bette Davis in Joan Crawford. V štiridesetih ietih se pojavijo nevarne femmes fatales (Barbara Stanwyck, Rita Hayworth). V petdesetih letih je moški junak spet glavni, v šestdesetih letih pa se žen-
ska s pištolo pojavi kot specialna agentka in v novi vlogi aktivne žen-ske-gangsterja. (Faye Dunaway kot Bonnie v filmu Bonnie and Clyde). Toda tudi med oboroženimi ženskami iz zadnje generacije obstajajo določene razlike. Nikita postane morilka, da lahko preživi, Sarah iz Terminatorja svoje mišice krepi, da bi zavarovala svojega sina, Thelma in Louise se upreta moškemu izživljanju nad »šibkim« spolom. Vse te junakinje se uprejo nasilju »realnega« sveta, ki ga fikcija preobleče v road movie, znanstveno fantastiko ali v Bessonu lastno »Zgodbo o Anne Parilaud - Nikiti«. V. I- Warshawski pa poseže na območje mita, ki se ne ukvarja z nikakršnimi moralnimi zakoni, ampak je strogo strukturiran svet, »ki ni tradicionalno rezerviran za moške«, ampak je svet osamljenega jezdeca, viteza varuha. »Trdi« detektiv, kakršna hoče biti tudi V. I. Warshawski, je sodobni vitez ali kasnejši kavboj z divjega zahoda. V. I. Warshawski noče postaviti novih meril za nekakšno »osamljeno jezdinjo«, ampak prispodobo ženskega značaja, torej nekakšno psihološko realnost, prilagoditi mi-tskemu mgškemu modelu «trdega« detektiva. Ce je Philip Marlowe imel prašno pisarno, ima njegova ženska inačica razmetano stanovanje in prazen hladilnik. Marlowe obožuje whiskey, V. I. Warshawski pa čevlje. Toda, čeprav film skuša zgraditi popolnoma isti strogo strukturirani svet, tega ne more ravno zaradi ženske figure. Ključna poteza trde kriminalke je femme fatale, ki se ji detektiv pusti ujeti, in s katero mora na koncu obračunati. V. I. Warshawski zaradi svojega spola že na začetku sama prevzame določene elemente ženskega lika iz trdih de-tektivk, toda ker je sama preiskovalec, lahko osvoji le bodočo žrtev! Bogataši sicer ostajajo pokvarjeni, policaji pa manj sposobni od »trde detektivke«, toda scenarij skuša mit še vedno ohraniti s pomočjo ženskih psiholoških značilnosti, ki naj bi opravičevale tudi odločitev za »trdi« poklic, »tradicionalno rezerviran za moške«: njen oče je bil policaj, ravno tako očetovski pa je policaj, ki raziskuje isti primer. Ob tem pa postane sumljiva celotna operacija filmske zamenjave: zakaj nismo nikoli izvedeli çjlavnega motiva, zaradi katerega je Marlowe postal »čisti« in »trdi« detektiv?
Mit bo ohranjen, zamenjava pa bo uspela šele takrat, ko se to vprašanje ne bo postavilo tudi ob ženski inačici »trdega« detektiva.
NER1NA KOCJANGIČ