do raznih italskih mest. Naslednje stopnje obdelave kamnite površine in izvedbe napisa je mogoče razbrati z ohranjenega spomenika; so zgovorna priča o različnih stopnjah akultu- racije določenega okolja. Lahko jih razdelimo na štiri faze: 1. prva obdelava kamna in klientovo naročilo, 2. osnutek napisa, osnovna razdelitev besedila, 3. impaginaeija: poprejš- nji zapis besedila na kamnu (ordinatio) in 4. vklesavanje besedila. Različne napake v bese- dilu kažejo na različno izobrazbeno oz. kul- turno stopnjo bodisi izvajalcev, bodisi naroč- nikov in so s tega stališča še posebej zanimive. Latinska pisava se je razvila iz evbojske predloge, vendar je doživela v nekaterih etrur- skih centrih pismenosti velike modifikacije. Z rimsko oblastjo je prodrla do zadnjih kotičkov imperija. V visoko razvitih vzhodnih provin- cah so latinske napise postavljali predvsem rimski državljani in predstavniki državne oblasti, v zahodnih pa je bila prav pismenost eden najvidnejših znakov romanizacije. Za latinske napise je značilen lapidarni stil - izraz je v uporabi še danes! -, katerega se- stavni del so večinoma zelo običajne kratice, in širom po imperiju se na rimskih nagrobni- kih srečavamo s posvetilom božanskim Ma- nom (D. M.) in z drugimi ustaljenimi formula- mi, na votivnih oltarčkih s posvetili I.O.M. in drugim znanim in manj znanim bogovom, in na počastilnih napisih s formulami, ki označu- jejo državne in mestne funkcije. Zaradi teh značilnosti se zdi, da je rimska epigrafika od severa do juga in od vzhoda do zahoda precej uniformna, in vendar je vsak napis košček zgodovine zase. Susini jih postavi v socialne in kulturne okvire in nakaže možnosti inter- pretiranja antičnih sporočil. V zadnjem delu avtor uvaja čitatelja v stro- kovno delo, seznanja ga z najvažnejšo bazično literaturo, s tem, kako naj se loti dokumenta- cije epigrafskega gradiva. Daje tudi konkretne smernice za pravilno izdajanje napisov. Knjiga smiselno dopolnjuje doslej objavljene epigrafske priročnike in je izredno stimula- tivno branje za vsakega, ki se ukvarja, oz. bi se želel ukvarjati z epigrafiko. Spodbuja ga k drugačnemu in bolj poglobljenemu razmišlja- nju o problemih, s katerimi se srečuje pri epigrafskem delu, in daje njegovemu razisko- vanju širša razsežja. Marjeta ŠAŠEL KOS Duje Rendič-Miočevič: Carmina epigraphi- ca. Splitski književni krug, Izvanredna izda- nja knj. 1, Split 1987. 304 str. in 32 tabel s fotografijami. Pred nami je knjiga, ki ima med jugoslovan- skimi strokovnimi publikacijami čisto po- sebno mesto: namenjena je širšemu krogu izobraženih bralcev, čeprav je njena tematika ozko epigrafska. To je zbirka grških in latin- skih nagrobnih epigramov, oz. daljših, v verzih napisanih epitafov in drugih verzificiranih napisov s področja antične Dalmacije. Pripra- vil jo je eden najbolj uglednih poznavalcev dalmatinske zgodovine, arheologije, epigra- fike in onomastike, dolgoletni profesor antične zgodovine na zagrebški univerzi in direktor zagrebškega Arheološkega muzeja, D. Rendič- Miočevič. Knjiga, ki je priročnega manjšega formata in zelo lično opremljena, je smiselno razde- ljena na več enot. Kratkim uvodnim besedam sledi študija z naslovom Siringe zvuci, osred- nji del knjige pa sestavlja deset grških in 75 latinskih napisov v verzih. Oštevilčeni so teko- če, vseh skupaj je 85. Velika odlika knjige je v tem, da so besedila vseh napisov objavljena dvojezično, na levi strani grški oz. latinski tekst, na desni hrvaški prevod. Sledijo opombe k napisom, kjer so navedene tudi poprejšnje objave, dalje razčlenjeno kazalo, pregled raz- ličnih metričnih shem, v katerih so pesmi zapisane, in seznam strokovne literature in kratic. Sledi daljši francoski povzetek, ki omo- goča, da je knjiga dostopna tudi tujim bral- cem; in 32 fotografij deloma napisov, ki jih avtor obravnava, pa tudi risb, reliefov, kipcev in vedut antičnih mest oz. nahajališč napisov. V študiji daje avtor neke vrste zgodovinski in literarnozgodovinski uvod v tematiko na- grobne in drugačne vrste poezije na kamnu {carmina epigraphica) in poudarja, da v knjigi zbrani epigrami ne pomenijo gradiva v celoti, temveč so v zbirko vključeni le tisti epigrami, ki so dovolj dobro ohranjeni, oz. so lakune v njihovem besedilu tako majhne, da je mogoče vsaj začetne verze dopolniti brez večjih težav. Napisi so opremljeni z vsemi potrebnimi podatki. Pri vsakem je naveden kraj, kjer je bil kamen najden, in tudi kratek oris najdišča, ki je največkrat katero od večjih naselij an- tične Dalmacije. Prvi grški nagrobnik v verzih izvira iz Ise, današnjega mesta Visa na isto- imenskem otoku, ene najstarejših grških kolo- nij na Jadranu iz začetka 4. stol. pr. Kr., katere kolonisti so prišli iz sicilskih Sirakuz. Napis je v dorskem narečju, kakršnega so govorili v Sirakuzah, in govori o Kaliju, ki ga je smrt pokosila na »ilirski zemlji«. Dva epi- grama sta s Farosa (Stari Grad na Hvaru, kolonija egejskega Parosa), eden iz Ulcinja, drugi so iz Salon, največjega antičnega mesta na Jadranu, iz katerega izvira tudi največje število latinskih napisov v verzih. Med najbolj občuteno napisanimi so nagrobniki otrok, ta- ko, npr., epitaf Evzebije, ki je umrla, še preden je dopolnila tretje leto. Sledijo latinski napisi; izvirajo iz najrazlič- nejših krajev in so v zbirki razvrščeni po abecednem redu najdišč. Eden je bil najden v Alboni (Labinu): umrlim hčerkam so ga posta- vili nesrečni starši (11). Dva sta iz Apsora (Osor na Cresu); prvi je nagrobnik za enoletno deklico, ki je umrla, še preden ji je oče utegnil dati cognomen, drugo ime (12). Napis, postav- ljen za sedemnajstletnega fanta, ki je umrl v brodolomu, je iz Baške Vode (14), trije so iz Burna (Ivoševcev, 15-17), dva iz Epidavra (Cavtata, 18-19), od teh eden za Vincencijo, ki je umrla pred svojim nesrečnim očetom Helionom (18). Eden najpretresljivejših je na- grobnik iz Grohot na otoku Šolti: postaviti ga je dala mati za sina, ki ga je še dečka z rogovi prebodlo govedo, ko mu je dajal krmo. Bil je že mrtev, ko je pritekla do njega. Še huje pa je, da to ni bil edini otrok, ki ga je pokopala; pred tem so ji umrli že trije. Prosi Mane, naj ji ohranijo pri življenju vsaj tiste, ki so ji ostali (20). Tožba staršev za prezgodaj umrlimi otroki je eden najpogostejših motivov na na- grobnikih v verzih. Zanimiv je napis iz Kolo- vrata na Limu (kraj leži danes v Srbiji, v antiki pa je naselje pripadalo municipiju S. (Komine? v provinci Dalmaciji), ki ni nagrob- nik kot večina v knjigi objavljenih pesmi, temveč zaobljubno posvetilo Artemidi, ki jo neznani posvetitelj nagovarja kot Dea virago Delia (O delsko dekle-boginja! 22). Iz Narone (danes Vid pri Metkoviču), drugega najpo- membnejšega mesta province Dalmacije in prastarega emporija, sta znana le dva epitafa v verzih (23-24), iz Pituncija (Podstrana v Poljicah) pa zanimiv nagrobnik, ki ga je dal Kvint Viscij Valent postaviti sestri Visciji Pavli in ženi Visciji Firmi, ki sta umrli istega leta v dveh zaporednih mesecih (25). Kratka carmina epigraphica izvirajo še iz Podgrada (26), Postire (27), Prijepolja (28), Riječanov (29-30), Runičev (31), daleč največ (45, torej več kot polovica vseh pesmi) pa je bilo najde- nih v Salonah. Najdaljši napis - znaša 24 verzov - je nagrobnik za dekle Pijerido, ki ni dočakala dvajsetega leta (35). Zanimiv je na- grobnik pravnika Sozija Sukcesa, po rodu iz Ravene, ki ga je smrt doletela v Salonah (49); enako usodo je doživel neznani Frigijec (51)). Pretresljiv je kratek nagrobnik za Maksimo, ki je umrla pri porodu (58), ali za Honorijo, ki deli grob s svojo malo hčerkico (69). Iz Skardone (Skradina) je nagrobnik za Principi- ja, ki je dvaindvajsetleten umrl v Rimu, kjer je študiral (77). Posebno mesto imata dve hvalnici v čast boginjam vodnih izvirov Nim- fam, ki ju je dal vklesati v Živogošču na Makarskem primorju lastnik posestva in teh izvirov Licinijan (82). Nobena izmed pesmi sicer ni posebna umet- nina, vendar so kot celota dragocena kulturna dediščina antične Dalmacije, ki priča o dolo- čeni kulturni stopnji premožnejših plasti teda- njega prebivalstva, o določeni stopnji njegove omikanosti in literarnega okusa. So del lite- rarnega ustvarjanja in prispevajo svoj delež k odkrivanju različnih vidikov tedanjega vsa- kodnevnega življenja. Naj bo njihova literarna vrednost večja ali manjša, predvsem so pretresljiva priča človekove bolečine ob smrti njegovih najbližjih, in čeprav vsebuje večina epigramov stereotipne formule in obrabljene fraze ob izgubi ljubljene osebe, in je tudi metrum včasih slab, je vendarle jasno, da se za verzi skrivajo iskrena čustva, ki pa so včasih izražena tudi bolj izvirno. Pesmim sledi komentar, v katerem avtor dopoljnjuje in pojasnjuje njihovo vsebino, na- vaja pa tudi poprejšnje objave. Sledi seznam začetnih verzov razvrščenih po abecednem redu prvih besed v verzu, dalje imena oseb, ki se omenjajo v pesmih, in imena dežel, mest in narodov. Dodan je še kratek slovarček pojmov iz poganske mitologije in krščanske religije, kazalo najdišč grških in latinskih epigramov, pregled metrične strukture pesmi in seznam pomembnejše moderne literature. Delo zaklju- čujejo francoski prevod uvodne študije in fo- tografije. Knjiga je pomemben prispevek na področju antičnih študij, tako klasične filolo- gije kot arheologije, antične zgodovine in še posebej epigrafike, skratka študijskih smeri, ki so v Jugoslaviji razmeroma zanemarjene. Njena posebna vrednost je v tem, da govori širšemu krogu bralcev in opravlja to svoje kulturno poslanstvo na visoki strokovni ravni. Marjeta ŠAŠEL KOS Ivan Di Stefano Manzella: Mestiere di epi- grafista. Guida alia schedatura del materiale epigrafico lapideo. Vetera (Ricerche di soria, epigrafia e antichita, a cura di Silvio Panciera) 1, Edizioni Quasar, Roma 1987. Knjiga je prva v novi seriji Vetera (prim, definicijo, ki se pripisuje Korneliju Frontonu: vetus - v primerjavi z antiquus - annorum multorum sentit utilitatem.), ki jo je ustanovil in jo izdaja profesor S. Panciera; izšla je tudi že druga: Patrizia Sabbatini Tumolesi, Epi- grafia anfiteatrale dell'Occcidente Romano, I. Roma, v pripravi pa je izdaja izbranih krajših študij Guida Barbierija. Knjiga je namenjena, kakor je poudarjeno v predgovoru, predvsem nespecialistom in študentom, vsem tistim, ki se bodo lotili katalogiziranja napisov in frag- mentov napisov po italijanskih muzejih. Vod- nik je nastal na podlagi bogatih izkušenj, ki si jih je avtor nabral pri urejanju zbirke napisov v Vatikanskih muzejih, Lapidario