Januš Golec:2 Trojno gori^. Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskih pradedov. Novi gospodar ga je poznal kot izvrstnega orožarja in ga namcstil za vcdjo kovačnic v Lesičnem. Ob prihodu v Lesično je bil Pavel Šterc star 32 let, visoke, lepe ter krepkc postave in prijazno prikupljivega obraza. Že na zunaj mu je bilo poznati, da je služil vojake in imel posla z najbolj imenitno gospodo. Kljub samozavcstncmu obnašanju ni bil ošaben, ampak nasprotno — gostobesedno postrežljiv napram vsakemu, ki je imel opravka v grajski delavnici. Ker je bila lesička orožarna obenem tudi kovačnica, je bil nje vodja v stalnem stiku s tamošnjimi kmeti, ki se niso mogli naCuditi njegovi neprisiljeni domačnosti. Vsakemu kmetiču je segel v roko, mu obljubil popravilo ali novo naročilo in še izpraševal ga je, kako se mu godi in kako je kaj zadovoljen z grajsko gospodo. Kmalu si je pridobil zaupanje podložnikov daleS na okrog. Lesička kovačnica je bila polna ljudl, ki so dali zalužka, a zvedeli rnarsikatero novo i% bojev s Turki in iz tedaj že živečega kmečkega gibanja po drugod. Prijazni grajski kovač je znal ter videl vcliko, bil jc precej daleč po svetu in je znal podati doživljaie rcvnim domačinom kot rojen Žusemčan v njihovem materinem — slovenskem jeziku. Radovedni Pilštajnčani so kar migali z mustačami, ako jim je pripovedoval Pavel, kako so podili Turke po Ogrskem in Bosni in kaj je skusil v veliki državni orožarni v Kaniži. Še bolj ncgo s pripovcdovanjem o podivjanih Turkih si je znal prikleniti nasc srca tlačanov s slikanjem prebridke usode Tahovih kmetov iz območja Stattcnberga pri Slov. Bistrici in zagorskega Podsuscda. Pri poslušanju trinoških zgodb so kmetje škripali z zobmi, dvigali pesti in prisegali, da bi bili oni že davno zaplesali s Tahom, ako bl bil njihov grajski gospod! Po celi dolini Bistrice so pripovedovali ljudje od osebe do osebe, kaj počenja s tlačani krvolok' Tahi, ki mora imeti volčje srce tcr vražjo glavo.. Staro in mlado je večkrat jokalo na glas, ko so poročali kmečki gospodarji po povratku iz Leeične, kaj jim je zaupal grajski kovač o Tahu, katerega je sam služil več let kot vojak in gledal na lastne oči, kaj in kako ravna lintver v človeški podobi s podložnimi kmeti. Za Pavlovo slavo priljubljenosti je še skrbel cnooki Belakov Andrej. Dolga leta je bil kovač v grajski orožarni. Pri odsekavanju žarečega železja na nakovalu mu je odletel kos v levo oko in ga oslepil. V zahvalo za tolikoletno zvesto delo so ga odpustili in se je klatil reva na starost okrog ter popravljal pri kmetih za hrano in stan poljedelsko orodje. Ko je zvedel novi delovodja ta usodo starca, ga je poklical v delavnico, kjer mu je poveril službo hišnika. Pazil je na jez, po¦pravljal orodje, pometal, izprezal konje strank ln skrbel, da je bil red pri hiši. Prejemal je platilo, vžival prosto hrano in stanovanje in vsak dan mu je še kaj odpadlp kot napitnina v gotovem ter pijači. Stari Andrej je imel lahko opravilo ln precej prostega časa, da je raznašal po krčmah Do Pilštajnu, kaj vse je videl ter doživel njegov nezabno dobri gospod. Ako je povedal v nedeljo po službi božji na Pilštajnu kako dobro o Tahu v krčmi pri Pištelaku zbranim krhetom, so mu plačevali ne po poličih — po pintih. Ako mu je zmanjkalo rcsnii.no prisluhnjenih novic iz kovačnice, je razpletel sam katero prav grozno, da je bila orgorčenost napram gospodi tem ljutejša in polni pinti na mizi. Enooki Andrcj je bil ustno izročilo Tahovih grozot, ki se je ohranilo stoletja med narodom in katerega so veliko pozneje beležili zgodovinarji iz ljudskih vrst. Po jezični zaslugi Andreja Belaka je znano o Tahovem trinoštvu iz okolice Podsuseda in Stattenberga tole: Kadar je imel Tahi na Podsusedu starega konja, ki je bil nič vreden, ga je prodal kateremu izmed kmetov, o katerem je znal, da ima nekaj pod palcem. Ta ga je moral kupiti za ceno, ki jo je določil Tahi, sicer ga je prisilil v nakup s temnico in telesnimi kaznimi. Drugi pot se je pokvarilo Tahu 1000 veder vina. Porazdelil ga je med svoje podložnike in prisilil, da so ga kupili za ceno, ki ]o Je določil sam. Ako mu niso plačali vina, jim je odvzel konje in govejo živino. Kmetje so morali rediti Tahovo živino na svoje stroške. Ako je poginilo kako govedp, so mu morali povrniti škodo v denarju po njegovi cenitvi, ni pa sprejel v zameno drugega živinčeta. Enako so morali rediti in čuvati Tahovi kmetje njegove lovske pse in ako je kateri izmed njih poginil, so mu morali dati zanj vola. Zvišal je služnosti in naklade tako, da je tirjal od vsakega kmeta 22 čutar vina več, kakor so mu bili dolžni dajati. Svojih delavcev ni ^lačeval po več let. Večini je ugrabil ves imetek, konje ter govedo. Najhujše pa je bilo, da je oskrunjal Tahi s sinovi vred kmečko družinsko življenje. Pozval je svoje podložne na tlako, moške in ženske. A ženske, ki so mu bile všeč, Je dal odvesti po svojem slugi na grad, kjer so postale žrtve njegove divje strasti. Znana so imena 14 deklet in žen, ki jih je vse oskrunil. Dve od teh nesrečnic sta bili na Brdovcu. Ena je bila hči Tomaža Mačkomelja, druga hči Pavla Jurkoviča. Poslednjo je imel zaprto dalje časa na Susedgradu. Ker se je oče Jurkovič obnesel za čast svojcga otroka, mu je mladi Gabrijel Tahi razsekal lice in iztakni] oči. Enako kakor na Susedgradu in Stubici jo ravnal krvolok tudi s svojimi kmeti na Stattenbergu pri Slov. Bistrici. Tukaj si je izposojeval de^ nar pri imovitejših podložnikih, a vse izposojeno vsote je ostal na dolgu in gorje tistemu, ki se je drznil ponižno prositi, naj mu vrne dcnar. Z gorjačo ga je dal iztirati iz gradu ali pa vreči v ječo. Po stari navadi je imel zahtevati graščak tlako le za svoje osebne ali domače potrebščine, ne pa za obrtna ali druga podjetja, ki nespjo več ali manj dobička. V graščinskih zapisnikih je bilo natanko določeno, koliko dni v tednu mora tlačaniti kmet in kaka dela mora opravljati. Fram Tahi je zahteval proti stari pravdi izredno tlako, ne da bi bil kmeta ali rokodelca za to primerno odškodoval. Veliko škodo so trpeli kmetje, kl so nosili za tlako naprodaj ali vozili graščinske pridelke v, Slov. Bistrico, Ptuj ali Celje. V mestih so bile strogo določene najvišje tržne cene, nad katerimi ni bilo dovoljeno prodajati živila. Toda Tahova graščina je brez ozira na tržni rcd zahtevala in jemala od kmetov višje določeni izkupiček. Tahi je ukazal Jurku iz Poljčan peljati clva soda karpov in ščuk v Ptuj in prodajati funt karpov po 8 krajcerjev, ščuke pa po 6 krajcarjev. Vrlmtega mu je poginilo v poletnem času mnogo rib. Vzlic tomu je moral kmet pla.ati graščaku polno dolo.eno ceno 23 goldinarjev in ker se je obotavljal skraja, ga je dal vreči radi nepokorščine v ječo in ga mučil tako dolgo, da js pla.al ves dolg. Tahi jc pošiljal podložnikc v mesta brez blaga in denarja, da so jemali zanj na up razno blago, ki so ga morali naposled sami plačati. Tem potom je dobival graščak razna sladila, dišave in najbolj draga vina iz Italije ter Španije. Tahi je preziral vse zapisane pravice in sklenjene pogodbe, neusmiljeno je odiral kmete in kočarje, vdove in sirote. Brez pravega vzroka je (Jal zdaj temu in onemu odgnati živino iz hleva, kakor konje, vole, krave, teleta, prašiče, koze in odpeljati žito, salo, platno, skrinje ter konjsko vprego. Kmet, ki je poslal hlapca s konjem na tlako, ni bil nikoli varen, da mu prižene žival zopot domov. Tahi je odpravil konja in hlapca s težko naloženim vozom iz Slov. Bistrice v Gradec, v Sused ali v kak drug kraj. Ako je šlo po sreči, sc jo vrnil čez par dni sam domov brez blaga in denarja. Tahova pravosodna oblast mu je bila le molzna krava, od katere je hotel imeti kar največji dobiče... Največje posilno sredstvo mu je bila grajska ječa v stolpu, kjer je ukrotil vsacega protivnika. Kdor je črhnil le bcsedico nevolje, tega je dal takoj zapreti zaradi nepokorščine in punta. Navadno se mu je kmet, katerega je nameraval odreti, že udal, če mu je lc zagrozil z ječo. Kmetu Novaku iz Stare vasi pri Slov. Bistrici je prišla v noči lisica v kurnik. Domače je zbudil kurji kokodak in gO3podar je šel pogledat k perutnini, (Dalje sledi.)