UDK 882.09 A. Bitov: Puškinov dom Borut Kraševec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
PUŠKINOV DOM ANDREJA BITOVA IN PROBLEMI RUSKEGA POSTMODERNIZMA
Razprava želi predstaviti roman Puškinov dom avtorja Andreja Bitova in ga osvetliti predvsem z vidika postmodernizma. Zanimale me bodo možnosti in problematika te literarne smeri znotraj ruske literarne tradicije, za katero sicer veljajo določene posebnosti, ki ruski postmodernizem razločujejo od zahodnoevropskih in ameriških variant, s katerimi ga bom soočil in poskusil ugotoviti bistvene razlike oziroma odstope. To bo pripomoglo k natančnejši opredelitvi nastanka, formalnih in vsebinskih značilnosti obravnavanega romana - Puškinovega doma.
The paper attempts to present Andrej Bitov's novel Pushkin House and shed light on it from the standpoint of post-modernism. The author is concerned with the options and issues of this literary direction within the Russian literary tradition, which is known for certain peculiarities. These peculiarities differentiate Russian post-modernism from its West-European and American variations, which Russian post-modernism will be compared to in order to establish the main differences or deviations. This will contribute to a more precise definition of the origin, formal and content features of the novel Pushkin House.
Bitov in postmodernizem
Na Zahodu se definicija pojma postmodernizem, kjer je sicer tudi nastal, običajno izpeljuje in definira v odnosu do literarne smeri, ki je prevladovala pred njim, torej modernizma. Tudi na problematiko ruskega postmodernizma oziroma Bitova moramo gledati predvsem v odnosu do modernističnih, deloma pa tudi avantgardnih tokov, kakršni so obstajali v ruski literaturi. Ti so v primerjavi z zahodnoevropsko in ameriško literaturo drugačni, saj so jih dogodki v Sovjetski zvezi tridesetih let močno zdeformirali, če že ne povsem zatrli. Ruski modernizem se po plodni prvi fazi dvajsetih let ni mogel razmahniti in doseči razvojne faze izprazn-jenosti, izčrpanosti, ki bi omogočila naraven prehod v nova literarna obdobja in smeri, med katerimi je tudi postmodernizem. Med dvajsetimi leti in obdobjem šestdesetih let, ko začne Bitov pisati svoj romanje vrzel, ki jo je v javnosti zapolnjeval le socialistični realizem, uradna, državna smer. Ta seje izkazala za suho vejo, ki literaturi ni omogočala nadaljnje kontinuitete. Eno glavnih vprašanj, ki si jih moramo na tem mestu zastaviti, je, kako je v ruski literaturi mogoč prehod iz modernizma v postmodernizem, če se prvi niti ni utegnil razviti, bolje rečeno izživeti, oziroma je ostal za mlajše generacije pisateljev zaradi zunajliterarne blokade težko dostopen. Vsekakor moramo upoštevati, daje ruski modernizem, kljub svoji prezgodnji smrti, dosegel zavidljivo visoko raven, Beli in Pilnjak sta že v začetku dvajsetih let pisala avtoreferencialne romane, na katere bi se Bitov že mogel opreti in se, kot bomo videli v nadaljevanju, najbrž tudi je. Delni odgovor nam lahko ponudi tudi predpostavka, da so mlajši ruski pisatelji izhajali ne le iz tradicije ruskih, pač pa tudi zahodnoevropskih in ameriških modernistov (npr. Joycea, Kafke, Prousta, Faulknerja ...), čeprav so bili tudi ti v tedanji Sovjetski zvezi težko dostopni. Vse to je mogoče,
vendar je le majhna verjetnost, da bi se lahko iz tega razvila cela generacija ruskih postmodernistov, kaj takega lahko velja le za redke posameznike, med katerimi bi lahko bil tudi Bitov. V tem primeru bi morali o njem govoriti bolj kot o predhodniku postmodernizma, kar je, kot se bo izkazalo, po svoje tudi opravičljivo. Vladimir Nabokov, katerega druga faza ustvarjanja velja za postmodernistično, je poseben primer, saj je od 1939 leta dalje pisal v angleščini oziroma francoščini; gotovo pa se je tudi on v precejšnji meri naslanjal na zahodno modernistično tradicijo, saj je sam živel na Zahodu. Vendarle pa se je ob Nabokovu potrebno zaustaviti, saj je od vseh doslej naštetih avtorjev najbrž edini, ki Bitova neposredno povezuje s postmoder-nizmom. Njegov vpliv nanj je nesporen, saj ga niti sam Bitov ne želi zanikati. Po njegovem prepričanju je ravno Nabokov tisti avtor, ki je, res da v tujini, pa vendarle, nadaljeval tradicijo v 30. letih uničene ruske literature. Je tisti vmesni člen, ki je za kontinuiteto literature nujno potreben. Težava je le v tem, da ga Bitov v času pisanja Puškinovega doma še ni poznal:
/.../ им« и услншал впервме году в 60-том, a прочитал - в декабре 70-го. Как н изворачивалсн деснтБ лет, чтобм не прочестђ его, не знаго, - судБба. Плохо ли зто, хорошо ли бмло, но »Пушкинского дома« 6bi не бмло, прочти н Набокова ранђше, a что бмло бм вместо -ума не приложу. /.../ Вснкук) фразу, котораи сворачивала к Набокову, и старателђно изгоннл, кроме двух, которме н оставил специалђно длл упреков (на стр. 328 и 337), потому что они бшли уже написанм на тех забежавших вперед клочках... (Bitov 1989: 397-398).
Vendarle pa se Bitov nujnosti kontinuitete literature zelo dobro zaveda in v komentarju k romanu zapiše:
Литература ecTb непрершвнши (и непрерваннмИ) процесс. И если какое-то звено скрмто, опушено, как бм вмпало, зто не значит, что его нет, что цепђ порвана, - ибо без него не может бмтђ продолжении. Значит, там мм и стоим, где нам недостает звена. Значит, здесђ конец, a не обршв. Чтобм нанизати на цепк следук)1цее (новое) звсно, придетси то, упушенное, открмтђ заново, восстановитђ, придуматђ, реконструироватђ по косточке, как Ккшђе. Тут повторении, изобретение велосипсда и открмтие пороха, не так страшнм как неизбежнм (Bitov 1989: 398).
Natančno to pa Bitov v svojem romanu tudi naredi in s tem ponovno ustvari izgubljeni člen ruske literature.
Pomembno se zdi še eno vprašanje: v kakšnem odnosu je bila ruska literatura šestdesetih let, torej t. i. mlada proza, do do tedaj prevladujoče smeri - socialističnega realizma, v mislih imam reakcijo na to smer, ki seje odrazila v sistemu žanrov, kompozicijskih, stilnih in motivno tematskih značilnostih nove literature. Malo verjetno je namreč, da bi skoraj tridesetletna nasilna prevlada uradno dovoljene smeri takšne reakcije ne sprožila in bi nove generacije avtorjev ostale glede tega indiferentne. Pomembno je ugotoviti, kakšno mesto ima v okviru tega vprašanja Bitov, in ali ni v primeru Puškinovega doma bolj pravilno govoriti o ck-
sperimentalnem kot pa o postmodernističnem romanu. Bitov je v vsakem pogledu prenovitelj ruske realistične pripovedne tradicije in je kot tak lahko tudi nadaljevalec avantgardne proze, torej še vedno modernist.
Nehote pa se nam zastavi še eno vprašanje: če gre v primeru Bitova vendarle za postmodernizem in se je ta razvil samoniklo, brez vpliva zahodnoevropskih post-modernistov, kar se zdi glede na podatke, s katerimi razpolagam, verjetno, ali je mogoče govoriti o avtohtonem ruskem postmodernizmu, ki se je razvijal časovno vzporedno z evropskim in ameriškim, hkrati pa je bil od njega neodvisen Puškinov dom je namreč nastajal sočasno z deli večine postmodernistov (1964-1971). Gledano z generacijskega vidika spada Bitov nekam vmes med zgodnjo (1930) in pozno (1940-50) generacijo svetovnih postmodernistov.
Fabula in kompozicija Puškinovega doma
Bitov v tem romanu popolnoma poruši linearno zgradbo fabule, če je o fabuli v pravem pomenu tu sploh še mogoče govoriti. Delo je sestavljeno iz treh delov, od katerih se prva dva (deloma tudi tretji) kronološko med seboj prekrivata. Vsak del je sestavljen iz sedmih poglavij, tem ponavadi sledi še priloga, bodisi tekst, ki gaje napisal kateri izmed nastopajočih likov, bodisi avtorska razmišljanja. Ne glede na to, daje že s tem tradicionalna predstava o fabuli, ki je bila navadno vezana na kronološko zaporedje dogodkov, popolnoma porušena, je situacija dodatno zapletena s tem, da je predzadnje poglavje v vsakem od treh delov verzija in varianta že opisanega dogajnja. Ta zgodbo privede k istemu zaključku, vendar na popolnoma drugačen način. Opraviti imamo torej z več kronološko vzporednimi dogajanji, ki eden drugega hkrati dopolnjujejo in izključujejo. Tovrstna pripovedna struktura je posebna oblika enega najbolj značilnih pripovednih postopkov postmodernizma -metafikcije. Vzporedna kronološka dogajanja, ki fabulo razvijajo v različnih možnostih, so nekateri vidnejši predstavniki zahodnega postmodernizma pogosto uporabljali: srečamo jih na primer pri Fovvlesu (Ženska francoskega poročnika) ali pa Brautiganu (Confederate General from Big Sur).
Predstavitev dogajanja in glavnega junaka je zaradi fragmentarnosti dela, raznolikosti literarnih, polliterarnih in neliterarnih žanrov, ki so vanj vklopljeni, digresij, ki jih povzročajo avtorska razmišljanja, izredno težavna in do neke mere podobna sestavljanki. V tem pogleduje Puškinov dom soroden kompoziciji romanov Borisa Pilnjaka, ki je svoje romane sestavljal po mozaičnem principu. Pri tej predstavitvi ne bom upošteval različnih vzporednih variant, ker je to praktično neizvedljivo.
O 'predzgodovini' (Vorgeschichte) glavnega junaka zvemo malo, in še to po fragmentih, posejanih po prvem in drugem delu. Prvi del ima naslov 'Očetje in sinovi', po svojem značaju ne spominja le na roman Jurgeiyeva, ampak tudi na v romanu večkrat omenjeno Tolstojevo trilogijo Detinstvo - Otroštvo - Mladost; to je razumljivo, saj Bitov do določene mere obuja tradicijo razvojnega romana. Na začetku zvemo, da se je Ljova Odojevcev, potomec plemiške rodbine, rodil v Leningradu (St.Peterburgu). Da se je Ljova rodil ravno v Peterburgu, ni naključje. 'Mesto privid', o katerem so pisali Puškin, Gogolj, Dostojevski, Beli in drugi, je v
tem romanu podlaga za številne literarne namige, obenem pa predstavlja kontinuiteto peterburškega teksta. Ljova seje rodil v ,usodnem letu', torej letu 1937, ko je bil stalinistični teror v svojem polnem razmahu. Sam Bitov seje rodil istega leta, zato delna avtobiografičnost ni izključena. Njegov oče in ded sta oba akademika, le da so deda že deportirali, oziroma je izginil brez sledu. Ljova se zelo zgodaj odloči za znanstveno kariero in se po končani šoli vpiše na očetovo univerzo. Zaposli se v znanem peterburškem literarnozgodovinskem inštitutu, Puškinovem domu.
Dogajanje drugega dela romana, ki ima naslov Junak našega časa, je kronološko vzporedno dogajanju v prvem delu, le da se nanaša na nekatere druge dogodke Ljo-vove mladosti, npr. opis slovesnosti ob Stalinovi smrti, opis treh Ljovovih deklet (Faine, Albine in Ljubaše), opis ljubezenskih prigod in junakovega najboljšega prijatelja Mitišatjeva. V zadnjem poglavju drugega dela se oba kronološka poteka, torej prvi in drugi del, združita in pripravita začetek tretjega.
Tretji del romana nosi naslov Bedni jezdec (Bednyj vsadnik). Bitov je zmontiral skupaj naslova dveh znanih del ruske literature, Puškinovega Bronastega jezdeca (Меднмп всадник) in prvega romana Dostojevskega Bedni ljudje (Бедние лгоди)\ upoštevati moramo tudi zvočno podobnost besed ,меднмА' in .беднмп', ki v slovenskem prevodu ni vidna, v ruščini pa podpira besedno igro. Nov naslov po eni strani ustreza nekemu dogodku v tretjem delu, po drugi pa parodira tako Puškinovo delo kot tudi Petra Prvega (podobno kot Beli v Peterburgu). Število citatov, prikritih in neprikritih namigov na posamezna dela ruske literature se v tretjem delu izredno poveča, tako da lahko posamezna poglavja (Besi, nevidni očem; Maškarada, Dvoboj, Strel) razumemo le še v odnosu do Puškina, Lermontova, Dostojevskega, Čehova in drugih. Ni čudno, da se Ljovu na nekem mestu zdi (Bitov 1989: 297), da je vse skupaj (dogodke, pogovore) že nekje bral. Roman dobi na ta način in-tertekstualno razsežnost, ki ga vertikalno poveže z rusko klasično literaturo.
V	tretjem delu naj bi se po napovedi avtorja začela poglavitna zgodba romana, njen fabulativni zaplet. Kot že rečeno, Ljova dela v Puškinovem domu. Za praznike v oktobru 196.. mora dežurati na inštitutu. Na praznični večer pride na obisk prijatelj Mitišatjev, kmalu se jima pridruži še mnogo drugih. Po divjem pijančevanju ostaneta Ljova in Mitišatjev sama. V poglavju Maškarada odideta na ulico in se pridružita prazničnemu karnevalskemu sprevodu. Tu je vse polno namigov na Maskarado Lermontova in Peterburg Belega (omenja se rdeči domino Ableuhova). Ljova pred Admiraliteto zajaha bronastega leva, nakar nigra bežati pred policistom. Gre za očitno navezavo na Puškinovega Bronastega jezdeca, kjer se Jevgenij reši pred poplavo s tem, da zajaha marmornega leva. Bronastega jezdeca, ki zasleduje Jevgenija, torej Petra 1 na konju, zamenja policaj. Ljova in Mitišatjev se vrneta v Puškinov dom.
V	poglavju Dvoboj se Bitov dotakne v ruski literaturi zelo pogosto obravnavanega motiva. Zanimiva je serija sedmih motov na začetku poglavja, kjer navaja citate sedmih avtorjev, ki so ta motiv uporabili: Baratinski, Puškin {Strel), Lermontov (Junak našega časa), Turgenjev (Očetje in sinovi), Dostojevski (Besi), Čehov (Dvoboj) in F. Sologub (Mali bes). Citati so razporejeni tako, da so v posebnem medsebojnem razmerju, poslednji citat, Sologuba, pa parodira vse prejšnje. Motiv
se sicer navezuje tudi na smrt Puškina in Lermontova, ki sta oba umrla v dvoboju. Kot pravi Bajt, gre za »farsično ponovitev tragedije« (Bajt 1993: 296).
Ko se Mitišatjev in Ljova vrneta, začneta popivati, se spreta, stepeta in razbijeta Puškinovo posmrtno masko, kar tudi ni naključno, na koncu pa se dvobojujeta s starinskima muzejskima pištolama. V dvoboju je Ljova navidez ubit. Pride do smrti glavnega junaka, kar bi moralo pomeniti tudi konec romana. Do konca tudi dejansko pride, čeprav se izkaže, da Ljova ni mrtev. Naslednjega dne se zbudi s strašnim mačkom in v povsem novi vlogi, nič več kot junak romana. Na tem mestu lahko citiramo Bitova:
Да и no законам построенин литературного произведенил, он деиствителђно окончен, нат роман. Мм достигли »пролога«, to ecTb уже не обманмваем читателл ложннм обегцанием продолженил. Mbi вправе отложитб перо - eine более вправе читателБ отложитб роман. Он ero уже прочел. /.../ Собственно, и всн наша негоднал попмтка продолженил - как раз и естћ попмтка доказатђ самому себе, что продолжение невозможно, попштка скорее литературоведческал, чем литературнан: герои кончилсн, но мм-то прижилисђ нод академическим сводом и егце некоторое времн потопчемси и помедлим из-под него вмти (Bitov 1989: 315).
Bitov postavi delovno hipotezo, da je naše življenje senčno, onstransko življenje glavnih junakov, potem ko je knjiga zaprta. Metafikcija omogoča Bitovu trik, s katerim skuša ustvariti iluzijo porušenja meja med literarno in zunajliterarno stvarnostjo. Dobimo namreč vtis, da se je čas romana izenačil s časom, ki ga živimo, s tem naj bi tudi literarni lik prestopil iz enega ontološkega statusa v drugega.
Собственно, уже задолго до окончателђнои гибели нашего герон реалђностђ ero литературного сушествованин начала исто1цат1>сл, BbiTecHHHCb необобгценоИ, бесформенноИ реалћностђК) жизни -приближением настоншего времени (Bitov 1989: 314).
Ne smemo seveda pozabiti, daje vse skupaj le iluzija, spretna avtorska prevara, ki jo omogoči uporaba avtorskega lika, kar je za postmodernizem zelo značilno.
Z izenačenjem obeh časov je Ljova literarni junak umrl, medtem ko se je Ljova človek ovedel:
ДалђнеИшее - естћ реалиное сушествование Левм и загробное - герои. /.../ После вступлении герои в настонгцее времн, совпадакицее с авторским, можно внло следовати за героем, тупо соглндатаИствоватђ (что, кстати, и осушествлитћ-то практически невозможно) /.../ (Bitov 1989:316).
V zadnjem stavku romana Bitov parafrazira znano Lukäcsevo misel: »Ромап окончен, жимњ продолжаетсм« (Bitov 1989: 317).
Celo znotraj iluzije pa je izenačenje časov neizvedljivo. Junakov čas se avtorskemu času oziroma sedanjosti lahko samo približa. Prekriti se z njim ne more, ker
se sedanjost v vsakem trenutku znova premakne v prihodnost. V dodatku k tretjemu delu romana z naslovom Ahil in želva lahko zato preberemo:
Единственное счастђе пигцушего, ради которого, мм полагали, все и
пишетсл: совершенно совпастБ с настолшим временем герон, чтобм
изчезло докучное и неудавшеесн свое, - так и оно недоступно.
Ахиллес никогда не догонит черепаху... (Bitov 1989: 340).
Hibridnost romana
Če govorimo o zgradbi romana, moramo med drugim opozoriti tudi na to, da je roman Bitova nekakšen hibrid, ki združuje v sebi najrazličnejše elemente. Ti so dostikrat na meji z literaturo, so le polliterarni, sploh niso literarni, ali pa literarni, vendar zelo trivialni. Vse to povzroči tako mešanje literature z neliteraturo kot mešanje visoke literature z nizko.
Ti pojavi zbližujejo Bitova s postmodernizmom, med katerega značilnost spadajo hibridnost, fragmentarnost, ki iz nje izvira, odmik od visoke hermetistične literature in približevanje trivialni žanrski literaturi.
Naj naštejem nekaj raznorodnih elementov obravnavanega romana:
a)	časopisni izrezek;
b)	vložene kratke zgodbe izpod peresa strica Dickensa (primer trivialne literature), najdemo jih v dodatku prvemu delu;
c)	Ljovova razprava Trije preroki v dodatku k drugemu delu;
č) esejistični dodatek tretjemu delu z naslovom Ahil in želva;
d)	tri strani neke razprave Modesta Platonoviča, torej deda, ki jih je dal junak avtorju ob slovesu;
e)	ob koncu vsake večje enote se srečamo s tekstom v kurzivi, kjer avtor razglablja o najrazličnejših stvareh, vezanih na probleme odnosa med avtorjem, pripovedovalcem, junakom, bralcem, razpravlja in komentira svoje pripovedne postopke itd;	(
f)	navsezadnje pa moramo k literarnemu delu prišteti še avtorjev komentar, ki naj bi ga domnevnega leta 1999 pisal domnevni junak, zdaj že akademik Lev Niko-lajevič Odojevcev, za jubilejno izdajo romana.
Junak in drugi liki
Odnosi med junakom in drugimi liki, tako dekleti kot sorodniki in Mitišatjevom, so izredno zapleteni, toliko bolj zato, ker moramo na nastopajoče neprestano gledati skozi prizmo ruske literature. Inteligent Ljova je tipičen lik odvečnega človeka (лишнип человек), ki se v ruski literaturi od romantike naprej neprestano pojavlja v najrazličnejših oblikah. Kot je razvidno iz naslovov prvega in drugega dela (Očetje in sinovi, Junak našega časa), je potrebno Ljova obravnavati predvsem v odnosu do Bazarova in Pečorina. Poseben pomen pa ima tudi povezava med Ljovom in Jevgenijem iz Puškinovega Bronastega jezdeca. Lik Ljova se pogosto z vsemi temi liki identificira, pogosto pa jih tudi parodira. Predvsem je Ljova nekakšen lite-
rarni hibrid, junak - sestavljanka, katerega lastnosti natančneje določa šele literarna tradicija. V zvezi z njim je zanimiv naslednji odlomek:
A b Пушкинском доме и не живут. Bot один попробовал, три днл всего - что вншло? Нелћзн житб в Пушкинском доме. /.../ Дом мои, с непокрмтоИ головоп - пустћ. На полу желтегот лустћл, которше сбросил мне клен в пустое окно. Герои в нем не живут - ммшам поживитбсл нечем. Герои жмутсл y соседеи, снимагот угол (Bitov 1989: 245-247).
Glede na to, da ima ime Puškinov dom različne pomene, je tudi citirani odlomek mogoče razumeti na različne načine. Gotovo pa se nanaša na odnos med likom Ljova in liki, vzetimi iz ruske literature. Ljova niti ni pravi junak, kajti v Puškinovem domu junaki ne živijo. Ljova je sestavljanka cele kopice likov iz znanih del ruske literature. Zato Bitov pravi, da njegovi junaki ne živijo v njegovem domu (romanu); kotiček najemajo pri sosedih (drugih pisateljih). To velja tudi za druge like.
D. Bajt ugotavlja, da so vse tri ženske (gre za aluzijo na Dumasove Tri mušketirje), katerim Ljova pada iz objema v objem, njegove dvojnice, ki vsaka zase uteleša »eno od ploskev človeškega mnogokotnika«: Ljubaša stvarne možnosti, Albina tisto, čemur se izogibamo, in Faina vse, kar bi radi imeli. Faina je sicer tudi aluzija na večji sklop pesmi Aleksandra Bloka, ki nosi za naslov to žensko ime. Predstavlja ljubljeno in hkrati osovraženo žensko. Ljovov protagonist je Mitišatjev, njegov demonski dvojnik, ki tudi po svoje ponazarja eno od plati junakove osebnosti. Pri njem gre najbrž za navezavo na Lermontova (Junak našega časa, Demon), Gogolja (Nos) in Dostojevskega (Dvojnik).
Metafikcija
Ob koncu vsake večje enote dela, dostikrat pa tudi vmes, se srečamo s tekstom v kurzivi, kjer avtor razglablja o najrazličnejših stvareh: zgradbi dela, pripovedovalcu, odnosu med avtorjem in junakom, citatnosti, razpravlja ali se celo prepira z bralcem, komentira svoje pripovedne postopke in podobno. To se sicer dogaja tudi v nekurzivnem tekstu, vendar ne tako pogosto. Seveda gre za enega najbolj značilnih postopkov postmodernizma - metaiikcijo, ki:
/.../ demonstrativno izpostavi estetsko navzočnost avtorja, ki piše zgodbo, ki jo tisti trenutek beremo: avtorju tako rekoč gledamo čez ramo v pisalni stroj, kjer nastaja besedilo, v katerem se pojavljata tako avtor, kot tudi bralec, ki mu gleda čez ramo (Debeljak 1988: 230).
Metalikcijska literatura je torej tista literatura, ki govori o sami sebi. Obstajala je nedvomno že pred pojavom postmodernizma, zato marsikdo dvomi v upravičenost poudarjanja njene konstitutivne vloge prav v tem obdobju in jo raje pripisuje modernizmu; avtorelerencialni roman se v ruski literaturi pojavi resnično že v dvajsetih letih pri Belem in Pilnjaku, gre pa v postmodernizmu vendarle za drugačno obliko metafikcije, ki je utemeljena na paradoksu. Metafikcijsko literaturo dojemamo:
/.../ kot literaturo, ki proučuje teorijo proze na način, značilen za prozo teorije: sinkretična struktura, v kateri se teorija in praksa literature spajata v enotno tekstualno strategijo, izpostavi namreč primat palimpsesta pred kolažem (Debeljak 1988: 228).
Namen metafikcije je v neprestanem poudarjanju, da gre le za literarno igro in da literatura ne more biti več odsev stvarnega sveta, kot je to bila v času realizma. V tem pogledu gre tudi za korak naprej od modernizma, ta je sicer stvarnost relativi-ziral in jo napravil za nekaj subjektivnega, še zmeraj pa ni zanikal možnosti, da lahko fikcija prikazuje nekaj realnega. Postmodernizem pa skuša ustvariti vtis, da literatura ni nič več kot literarna, jezikovna igra, zunaj katere ne obstaja nič, tudi realnost sama naj bi bila strukturirana kot tekst. V nadaljevanju bom skušal prikazati nekatere značilnosti postmodernistične proze, ki izvirajo iz metafikcije, in jih tudi v Puškinovem domu nenehno srečujemo. Gre za citatnost, postmodernistični paradoks, imenovan ,mise en abyme ', problem pripovedovalca oziroma avtorskega lika, ter problem odnosa med avtorjem in junakom.
Citatnost
Opozorim naj še enkrat na to, da opremi Bitov vsako poglavje z motom, citiranim iz tistega literarnega dela, po katerem je poglavje naslovljeno. Citirana dela so vselej vzeta iz ruske literature, kar seveda ni naključje. Za mnoge evropske post-moderniste (Fowles, pri nas Branko Gradišnik), ki izhajajo iz dolgih tradicij svojih nacionalnih literatur, je značilno (za razliko od ameriških), da tudi protobesedila, ki jih uporabljajo kot material za citiranje, črpajo iz domače literarne tradicije, še najraje iz njenih reprezentativnih del. To je potrebno zato, da bralec citat razpozna kot citat. Bitov se v komentarju k romanu upravičeno brani pred očitki, češ da je njegovo delo preveč hermetično in elitno. Citirani odlomki so resnično vzeti iz najbolj reprezentativnih del ruske literature, ki jih, kot pravi sam v komentarju, mora poznati vsak Rus s srednješolsko izobrazbo.
Ker se sicer zdi, daje citatnost pri Bitovu poseben pfoblem, ji bom namenil nekoliko več pozornosti. Naj citiram začetek kurzive Bitova v prvem poglavju:
Mi>i склонни B зтоИ повести, под сводами Пушкинского дома, следоватћ освншеннмм музеАнмм традицинм, не опасаисђ перекличек и повторениИ, - наоборот, всически рриветствун их, как Chi даже радуисћ нашеИ внутреннеИ несамостоителђности. Ибо и она, так сказатћ, »в клк>че« и может бмтђ истолкована н сммсле тех ивлениИ, что и послужили дли нас чдесђ темоИ и материалом, - a именно: ивлениН окончател!>но не сушествуклдих в реал!>ности. Так что необходимосп. восполћчоватђси даже тароИ, созданноИ до нас и не нами, тоже, как бм ужалив самое себи, служити нашеИ цели (Bitov 1989:7).
Avtor se torej v svojem delu zavestno loteva sklicevanja in ponavljanja (citiranja), kar da ni nekaj negativnega, ampak celo spada v njegovo poetiko. Iz njegovih besed razberemo, da mu protobesedilo, ki ga citira in je samo na sebi nekaj
fiktivnega, v realnosti neobstoječega, služi kot tema in gradivo v romanu. Tema literature torej postaja sama literatura. Še bolj pa nas preseneti avtorjeva izjava, da skuša pisati tako, da bi tudi kos časopisa lahko vstavil na katerokoli mesto v romanu in bi postal normalno nadaljevanje, ne da bi motil nadaljnje pripovedovanje. Ko to v naslednjem trenutku tudi v resnici naredi, nadaljuje:
Чтобм можно бмло, отложив роман, читатћ свежуш и несвежукз газету и пологатћ, что то, что происходит сеичас в газете и, следователБно, в какои-то мере в мире вообгце, - происходит во времени романа, и, наоборот отложив газету и вернувшисћ к роману, пологатБ, что и не прершвалисђ ero читатђ, a е1це раз перечитали »Пролог«, 4To6bi yncHHTb себе некоторме частнме мелочи из намерении автора (Bitov 1989: 9-10).
V	tem primeru gre za nekakšen kolaž, vendar to ni zgolj kolaž, kakršne poznamo iz časa zgodovinske avantgarde ali modernističnega romana, osmišljen je namreč s posebnim razumevanjem odnosa med literarno in zunajliterarno stvarnostjo. Iztržek časopisa moramo obravnavati kot neke vrste citat, kajti Bitov zunajliterarno stvarnost postavlja v navednice in jo kot citat, enakovreden vsem drugim, ki jih v Puškinovem domu srečujemo, vklopi v literarno delo. Na ta način prihaja do enačenja fik-cije s stvarnostjo, ali še bolje: avtor obravnava stvarnost kot literarni tekst, kar je značilno ravno za postmodernizem. Na tem mestu dodajmo še to, da je, kot pravi avtor v komentarju, časopisni iztržek pristen in da ne gre za nikakršno parodijo ali kaj podobnega.
V	nadaljevanju srečamo odlomek, ki dosedanje ugotovitve potrjuje:
ВнешниА мир бмл тоже книжкоИ, котормх много стонло в библиотеке отца и которме, с молчаливого согласин родителеи, разрешалосђ Леве таскатђ и почитмватБ таиком. Внешнии мир бмл цитатоИ, стилем, слогом, он стонл в ковмчках, он толбко что не бнл переплетен... (Bitov 1989: 98).
Vsa realnost je tekst, vse, kar se v njej dogaja, pa so jezikovne igre. Paradigmat-ska metafora postmodernističnega pisanja naj bi bila knjižnica. Puškinov dom je v tem pogledu še bolj tipičen, gre za muzej, v katerem hranijo stare tekste in hkrati raziskujejo literaturo. Metafikcijski značaj romana je skrit že v njegovem naslovu, ki je metafora z več denotativnimi in konotativnimi pomeni. Bitov v prologu in tudi kasneje imenuje svoje delo ,roman muzej'. Kot pravi, je naše branje le izlet v roman muzej, muzej ruske literature. Tablice nas vodijo, moti nas opominjajo.
Razumevanje zunanjega sveta kot citata je rodilo v ruski literaturi zanimiv nasledek, mislim na roman Jevgenija Popova - TlpeKpacHocTb жизни, ki ima takle podnaslov: Глави u:з ,романа с еазетоп', которип никогда не будет начат u закончен. Spet gre za metafikcijski roman, ki pa je tokrat skoraj v celoti sestavljen iz časopisnih izrezkov.
Citatnost pri Bitovu, kije sama značilno postmodernistična, je zanimivo primerjati s citatnostjo, kakršno pozna modernizem. Tu gre najbrž za razliko med razkritim in nerazkritim citatom; slednji, ki je značilen za modernizem, je mogoče
razložiti s hermenetičnim značajem modernističnega dela, ki zahteva interpretacijo, dekodiranje, kar je mogoče le ozkim, elitnim krogom - na nekaj takega naletimo v Peterburgu Andreja Belega, ali pa Uliksesu Joycea. Nerazkriti citat je morda celo mogoče enačiti z aluzijo, prikritim namigom, ki za postmodernizem ni tako značilna. V postmodernizmu bolj prevladuje težnja po naivnem, razkritem citatu, ki vsebuje potrebo po tem, da ga bralec hitro razpozna, besedilo ni tako zašifrirano kot v modernizmu. Ta princip zasledimo pri Bitovu, ki posamezna poglavja opremlja z moti, ki nas opozarjajo, nam dajejo navodila za pravilno branje in s tem citate razkrivajo, kolikor niso ti že sami po sebi razkriti. To misel potrjuje tudi izbor protobe-sedila v obravnavanem delu, ki ga, kot že rečeno, predstavljajo sami reprezentativni teksti.
Prav tako se od postmodernistične citatnosti razlikuje princip ,co6opnocTb\ s tem izrazom označuje temeljno načelo svoje poetike Boris Pilnjak, ki ga sicer tudi obravnavamo v sklopu modernizma. ,Co6opHocrb' Pilnjak definira v uvodu k svojemu drugemu romanu Машини u волки, gre za to, da pri pisanju novega dela avtor uporabi vse najboljše, kar je doslej napisal sam in kar so najboljšega napisali drugi, z namenom pač, da bi bilo novo delo še boljše. V svoje romane je tako pogosto vstavljal cele novele. Očitno je, da ,co6opnocrb' ne moremo enačiti s post-modernistično citatnostjo. Vseeno je Pilnjak kot pisatelj zanimiv, saj gre v njegovih romanih avtorska suverenost celo tako daleč, da roman konstruira z montažo literarnega gradiva in gradiva iz zunajliterarne stvarnosti: oglasov, kronik, pisem, uradnih listin itd, vse to avtorska samovolja presnovi v literaturo. Čeprav gre za nekaj podobnega kot pri Bitovu, je temeljna razlika v tem, da Pilnjakova montaža ni osmišljena z metafikcijsko refleksijo o svetu, ki predpostavlja, daje le ta zgolj citat. Vendarle pa moramo, kljub temu da je Pilnjak že modernist, prav med njim in Bito-vom videti povezavo ter kontinuiteto literature.
V zgoraj navedenih primerih je Bitov gotovo postmodernist, vendar je vprašanje, če gre v tem romanu vselej za rabo citatov v smislu razumevanja sveta kot jezikovne igre. V nekaterih primerih je Bitovu citat sredstvo kritičnega odnosa do totalitarističnega sistema, torej svet vendarle ni sałno jezikovna igra. Roman Puškinov dom je v mnogih pogledih zelo angažiran, kar je v popolnem nasprotju z zahodnimi predstavami o postmodernizmu. Zanimivo je, da lahko nekaj podobnega ugotovimo tudi za Kiša, Pavica in nekatere slovenske avtorje, ki spadajo v starejšo generacijo postmodernistov. Če se vrnem k Bitovu: tipičen citat, ki nosi kritični naboj, srečamo prav na začetku prvega dela romana. Gre za začetni verz znane Puškinove pesmi, poslanice pregnanim dekabristom, V globini sibirskih rudnikov (Bo глубине сибирских руд). Bitov z verzom namiguje na deportacije v sibirska taborišča. O tem protislovnem odnosu do sveta, ki dela Bitova za postmodernista, hkrati pa mu to postmodernističnost odreka, bom spregovoril še nekoliko kasneje.
Mise en abyme
Metafikcija je sprožila v literaturi vrsto paradoksov, med katere spada tudi t. i. myse en abyme (fr. postavljanje v brezno, prepad), ker je ta pri Bitovu in v postmo-
dernizmu nasploh zelo izrazit, mu namenjam posebno pozornost. Gre za paradoks neskončnih ponavljanj, ki se v literarnem delu pojavlja bodisi na ravni kompozicije, bodisi kot samostojen motiv. Naj naštejem nekaj značilnih motivov: dve nasproti si stoječi zrcali, sanje v sanjah, kača, ki žre svoj lastni rep,... Mise en abyme ni izumil postmodernizem, tudi v ruski literaturi se pojavlja že prej; spomnimo se samo znamenite preroške pesmi M. J. Lermontova Sen (B полдневнми жар в долине Дагестана), kjer imamo opraviti celo s trojnimi sanjami, zrcalnim snom (Ejhen-baum), snom na tretjo potenco (V. Solovljov). Očitno je struktura mise en abyme ustrezala že tudi romantični predstavi o popolni, v sebi zaključeni umetnini, prav tako jo srečamo v modernizmu (Gide) in avantgardi (Harms). Posebej pogosta pa je v postmodernizmu, saj je eden stranskih produktov metafikcije, literature samonanašanja.
Kar se tiče Puškinovega doma, je glede tega najprej vredno spregovoriti o prologu. Bitov je prolog poimenoval po naslovu romana Nikolaja G. Cerniševskega Kaj storiti? ( Что делапЛ), pod naslov pa zapisal Prolog ali poglavje, napisano pozneje kot druga. V resnici je prolog konec romana, postavljen na začetek. Z istim odlomkom se srečamo še enkrat na koncu, tako da se začetek in konec dela zlijeta. To da romanu podobo sklenjenega kroga, zaključenosti vase in s tem hkrati tudi ne-dokončljivosti oziroma večnega ponavljanja, iz katerega se ne moremo rešiti drugače, kot da preprosto zapremo knjigo. Mise en abyme se pri Bitovu pojavlja v najrazličnejših oblikah in ne zgolj na kompozicijski ravni, tako se srečamo z motivom dvojnih sanj in paradoksom Ahila, ki ne more ujeti želve.
Svojevrsten primer predstavlja ljubezenski trikotnik med Ljovom, Faino in Mitišatjevom. Bitov takole spregovori o njihovih medsebojnih odnosih:
И потому егце - колћцо, что тут все трое из треуголђника как 6bi схнатилисђ за руки и закружили, притопмвал, с неестетственнои радостћш, и началасћ цепочка, по котороИ, если один делал гадостБ другому, то тот и незамедлителђно передавал ее третђему, a третии возвраидал первому, и, в конце концов, все закрутилосђ на одном месте, как заскочившаи пластинка/.../(Bitov 1989: 137).
Problem pripovedovalca oziroma avtorskega lika
Avtor se loti problema pripovedovalca v prvi kurzivi prvega dela romana:
Hac всегда занимало, c саммх детских, непосредственнмх nop, где приталсн автор, когда подсматрмвал сцену, которук) описмвает. Где он поместилси так незаметно? В описанноИ им дли нас обстановке всегда имелсн некиИ затененнмИ угол, с обшарпаннмм шкафом или сундуком, котормИ вмставлнкуг за изжитост|>кз в прихожукз, и там он стоит так же незаметно и напрасно, как тот автор, котормИ все видел как 6i)i своими глазами, но толћко скрмл от нас где бмли зти глаза... (Bitov 1989: 58).
Kot se izkaže, Bitova predvsem zanima razmerje med vsevednim oziroma avk-torialnim na eni ter prvoosebnim in personalnim pripovedovalcem na drugi strani.
Značilnost prvoosebne pripovedi je v tem, da mora biti vsak najmanjši detajl motiviran s prisotnostjo pripovedovalca. Slednja je za normalen razvoj fabule nujna, zato pogosto prihaja do ,naivnih' motivacij (prisluškovanje, oprezanje). Pri vsevednem pripovedovalcu ta problem odpade, kljub temu pa se zdi Bitovu prvoosebni pripovedovalec bolj verjeten, kajti:
Такал болђшал, одЂлвленнал, условностђ - истинно реалистична, ибо не вмходим за рамки реалћно допустимого наблкзденин. Рассказ от »ж< в зтом сммсле, самми безупречнми - y нас нет сомнении в том, что »ж< мог видетћ то, что описмвает (Bitov 1989: 58).
Poleg prvoosebnega se mu zdi sprejemljiv tudi personalni pripovedovalec:
Так же не визмвает особмх подозрении сцена, решеннан через одного из героев, пустђ и в третћем лице, но одним лишб его зрением, чувствованием и осммслением /.../ (Bitov 1989: 58).
Nasprotno pa je Bitov v tem smislu nezaupljiv do avktorialnega pripovedovalca, oziroma so mu sumljive objektivne realistične rešitve:
Зато сколб сомнителБнм, именно в зтом смнсле, обЂективно-реали-стические решенин, почитаклциесн как раз собственно реализмом, где все вмдаетсн за »как естћ«, за »как бмло на самом деле«, путћем именно устраненин тоИ шелочки или скважинки, в которунз подсматривает автор/.../ (Bitov 1989: 58-59).
Bitov posebej poudarja, da je literarna stvarnost, zanj lahko stvarnost zgolj z gledišča udeleženca v tej stvarnosti. Tega, da ena in objektivna resnica ne obstaja več in je možnih le še nešteto subjektivnih resnic, ne moremo nujno sprejeti kot postmodernistično, tu bi bil Bitov še vedno lahko modernist, ki prenavlja stari realistični pristop k pripovedovanju. Ni naključje, da se na tem mestu norčuje prav na račun Tolstoja, v katerega delih se suverenost vsevednega pripovedovalca izrazi bolj kot pri komer koli. Tisto, kar Bitova navezuje na postmotlernizem, je poseben način pojavljanja avtorja v delu, ta naj bi sicer ne bil eden od nastopajočih. David Lodge, eden pomejmbnejših teoretikov postmodernizma, je ta pripovedni postopek poimenoval z izrazom ,kratek stik'. Naj navedem nekaj primerov. Tu in tam Bitovu mimogrede uide kakšna pripomba, stavek, ki pokaže na prisotnost avtorja na kraju, kjer ga sicer ne bi smelo biti. Naslednji citat se nanaša na trenutek, ko v dvoboju Mitišatjev ustreli proti Ljovu:
Раздалси стон, скрип, авторскиИ скрежет ... Пространство скособочи-лосб за плечами автора. Потерило равновесие, пошатнулосБ. Автор бросилси подхватитђ - поздно - посмпалси звон стекла/.../(Bitov 1989:
309).
Če se spomnimo, da Bitov prej govori o skrivanju avtorja v omari, tudi vemo, zakaj je omara omenjena tu. Sesula se je omara, v katero se je skril avtor, da bi opazoval in zapisoval vse dogajanje.
Spomnimo se še na odlomek, ko se na inštitutu v času Ljovovega dežurstva začno zbirati gostje. V sobi so le štirje ljudje, pripovedovalcu pa kar naenkrat uide stavek: /.../ автор ne заметил, в какои момент их стало плтеро (Bitov 1989: 266). Ta kratki stavek je zanimiv zaradi dveh razlogov: prvi je nedvomno ta, da se spet srečamo s ,kratkim stikom', druga značilnost pa je očitno in namerno rušenje vsevednosti in suverenosti avktorialnega pripovedovalca, ki se v določenem trenutku zave, da ne kontrolira več dogajanja. Podoben primer je srečanje avtorja in junaka, ko Ljova avtorju izroči neke zapiske, in pa posebno avtorsko .sočutje' do glavnega lika, v mislih imam njegovo zavzemanje za ustanovitev društva za zaščito literarnih junakov. Zanimivo je, da Bitov paradoksnost .kratkega stika' nadaljuje tudi za mejami tega romana, komentar k romanu ter neki članek o Nabokovu v reviji Novyj mir naj bi tako napisal akademik Lev Odojevcev in ne Bitov, seveda gre zgolj za nadaljevanje trika.
Takšne primere moramo razlagati iz značaja postmodernistične metaftkcijske proze. V primeru .kratkega stika' gre za navidezen paradoks, ob soočenju junaka in avtorja dobimo iluzijo združitve dveh ravni stvarnosti, ki imata različen ontološki status, na ta način naj bi se ftkcija izenačila z realnostjo. Vendarle pa je to le iluzija: ,avtor', ki se pojavlja v metafikcijski prozi, namreč ni resničen, ampak le umišljen, gre za avtorski lik, ki ima isti ontološki status kot junak. Naj Bitov še tako vztrajno poudarja, daje na mestih, kjer se pojavlja avtorski lik, kurziva njegova, se moramo zavedati, da gre le za prevaro, katere namen je že prej omenjeno ustvarjanje iluzije o rušenju meja med literarno in zunajliterarno stvarnostjo. Naj na tem mestu omenim pogosto citirano misel italijanskega postmodernista Itala Calvina, češ daje avtor vsake knjige pravzaprav izmišljen lik, ki si ga izmišlja pravi avtor, da bi mu dal vlogo avtorja svojih izmišljotin. Na ta način moramo razumevati tudi problem avtorskega lika v obravnavanem romanu. V tem pogleduje Bitov prenovitelj ruske realistične pripovedne tradicije, kakršna je prevladovala tudi še v času socialističnega realizma, Puškinov dom pa je izrazit primer metafikcijske literature, ki je razumljena postmodernistično.
Smiselno bi bilo obdelati problem razvoja avtorskega lika v ruski literaturi, npr. od Belega in Pilnjaka do Bitova in naprej, vendar to vprašanje že presega okvire razprave.
Težave s postmodernizmom v ruski literaturi
Te težave niso vezane izključno na Bitova, ampak najbrž na vso rusko literaturo. Izhajajo tako iz položaja, ki gaje imela ta literatura v družbi v času Sovjetske zveze in Rusije nasploh, kot tudi iz problemov in nalog, ki so se pred njo postavljale. Vselej je namreč opravljala funkcije nekaterih drugih pojavnih oblik kulture, ki v ruski družbi ali niso bile dovolj razvite ali pa so bile potisnjene vstran in po svojem značaju niso literarne (filozofija, religija, politika ...), govor je o t. i. sinkretizmu funkcij. V času Sovjetske zveze seje v tridesetih letih položaj dramatično poslabšal, izdelana so bila uradna, edino pravilna in obvezna načela umetnosti, socialistični realizem. Normalen razvoj literature je bil onemogočen. Pot, ki bi se ukvarjala zgolj
z literaturo kot tako, je bilo praktično nemogoče poiskati. V času odjuge in času Hruščova nasploh seje položaj izboljšal in na dan so začeli prihajati celo avtorji tipa Solženicin, katerim je bila kritika totalitarnega sistema prva naloga literature.
Postmodernizmu, kot je na Zahodu, v takšnih razmerah preprosto ni bilo mesta. Bitov se je pojavil v tisku 1960. leta, le dve leti pred Solženicinom, Puškinov dom pa je začel pisati 1964, torej v letu, ko Hruščova vržejo in se začne vzpostavljati neostalinizem. Povsem razumljivo je, da je njegovo delo močno angažirano in da prikritih in očitnih namigov na totalitarizem kar mrgoli, to seveda ni v skladu s post-modernizmom.
Kakšno pa je sicer stanje ruske postmodernistične literature? Za celovito podobo in predstavitev ruske literature v času postmodernizma bi bilo potrebno pregledati kopico avtorjev in del, določiti različne generacije pisateljev in razlike, ki se med njimi pojavljajo. Glede na meni dostopno leposlovje in literarne polemike o postmodernizmu, ki jih je mogoče zaslediti v revialnem tisku (Hoebiü мир, Новое ли-тературное обозрение), je mogoče sklepati, da znotraj ruske literature obstajata vsaj dve generaciji postmodernistov. Bitova bi morali prišteti starejši, ob njem pogosto omenjajo še Venedikta Erofejeva, Brodskega in Sokolova. Nedvomno spada sem še Jevgenij Popov, katerega roman Прекрасностб жизни je formalno izrazito postmodernističen, vsebinsko pa najbrž še ne povsem. Starejša generacija se od mlajše razlikuje po tem, da po formalnih značilnostih svojih del sicer ustreza zahodnim predstavam o postmodernizmu, ne pa kar se tiče neangažiranosti, apolitičnosti itd. Glede na to bi lahko sodili, da še ne gre za čisto obliko postmodernizma. Nasprotno pa naj bi se mlajša generacija (omenjajo Viktorja Jerofejeva in Vladimirja Sorokina) zavzemala za literaturo v čistejši obliki in jo torej želela odrešiti sinkretizma funkcij, ene temeljnih značilnosti ruske literarne tradicije. Mislim, da tudi v znanem romanu Viktorja Jerofejeva - Русскам красавица, čeprav se hote odtuji sinkretizmu, ne gre za pravi postmodernizem, vsebuje namreč nekatere elemente, ki so postmodernizmu tuji. Sicer pa je stanje ruske literature, kar se tiče postmodernizma, morda primerljivo s stanjem v slovenski literaturi, ki prav tako razpade na dve generaciji, od katerih so za starejšo značilne še nekatere ideološke, socialne, moralne in politične sestavine, druga generacija pa je, kar se tega tiče, že nevtralna in zato predstavlja čistejšo obliko postmodernizma. Vendarle pa se v ruski publicistiki pogosto pojavljajo kritična mnenja na račun te čistejše oblike, ker daje za rusko literaturo nekaj tujega in ni v skladu z domačo tradicijo, kjer literatura ni imela vselej le estetske funkcije. Literatura mlajše generacije postmodernistov naj bi bila zato ruskemu bralcu tuja. Takšna mnenja so sicer zanimiva, a hkrati tudi brezplodna, saj literaturi njenega razvoja ne moremo predpisovati, literarnih del, kakršna so sama na sebi, pa kritika tudi ne spreminja.
Angažiranost Puškinovega doma
Prvo na kar naletimo, ko odpremo knjigo, je moto k romanu, prva kitica pesmi Aleksandra Bloka z naslovom Puškinovemu domu (Пушкипскому дому, 1921). Gre za zadnjo Blokovo pesem, ki jo je napisal po dveh letih molka, kmalu za tem je
tudi umrl. Z opevanjem ,skrivnostne svobode' (тапнал свобода) Puškina in s tem svobode nasploh, je Blok tedaj najbrž že zaslutil bližajočo se katastrofo, ki jo je sprožil totalitarizem. Bitov uporabi to pesem kot moto svojemu romanu in jasno je zakaj.
Kar se tiče angažiranosti, je zanimivo obravnavati daljši govor Modesta P. Odo-jevceva (deda) v prvem delu romana. Tam se srečamo s kopico vprašanj, ki se nanašajo na aktualne probleme tedanje sovjetske družbe: problem preganjanega plemstva in emigracije, problem svobode tiska in svobode nasploh, več strani je posvečenih celo problemu ekologije. Precejšna pozornost je v romanu namenjena za Rusijo vselej težavnemu in še vedno aktualnemu vprašanju antisemitizma.
Na angažiranost romana kaže konec koncev tudi njegova usoda v Sovjetski zvezi. Od nastanka 1971. leta do objave 1987. leta, je bil roman prepuščen samizdatu, torej ilegalnemu, podtalnemu literarnemu življenju, nekakšni umetniški alternativi socialistični literaturi.
Vse to me navaja k sklepu, da pri obravnavi Puškinovega doma z vidika postmodernizma naletimo na nekakšno nasprotje, ki ne ustreza predstavam o postmodernizmu, kakršne gojimo pri nas. Po eni strani se ob bolj ali manj formalni analizi romana srečamo z značilnostmi, ki jih navadno pripisujemo postmodernizmu: metafikcija, citatnost, mise en abyme, hibridizacija, fragmentarnost, karnevalskost, dekanonizacija, mešanje literature z neliterarno stvarnostjo, ,kratek stik'; po drugi strani pa je Puškinov dom literarno delo, ki je izrazito angažirano v več pogledih. Po eni strani se nam kaže, da je vse skupaj le še jezikovna igra, po drugi pa, nasprotno, da Bitov očitno misli s svojim delom zelo resno in opozarja na pojave v družbi, ki bi jih bilo potrebno spremeniti.
Na vprašanje, ali gre v primeru tega romana za postmodernizem ali ne, je resnično težko odgovoriti zgolj z da ali ne. Najverjetneje je to odvisno od naše recepcije dela oziroma pristopa k njegovemu branju. Če se želimo pri sprejemanju dela omejiti zgolj na to, kar nam ponuja samo po sebi, ugotovimo, da gre za postmodernizem. Ce pa k delu pristopimo nekoliko bolj na široko in pri njegovi obravnavi upoštevamo tudi okoliščine, v katerih je nastalo, se izkaže, da ne gre za postmodernizem, vsaj tak ne, kot ga razumemo pri nas. Zaključimo torej, da gre v primeru Bitova za rusko različico postmodernizma, ki se sicer ne sklada povsem z drugimi, vendar ni zaradi tega nič manj zanimiva, prej obratno.
Viri in literatura
Drago ВЛЈТ, 1983: Samizdat. Maribor: Založba Obzorja.
-	1993: Puškin v mrtvem domu. Andrej Bitov Puškinov dom. Ljubljana: Mladinska knjiga. Andrej Bitov, 1989: Puškinskijdom. Moskva: Izd. Sovremennik.
-	1990: Odnoklassniki. K 90-letiju O. V. Volkova i V. V. Nabokova. Novyj mir 1990/5.
Moskva: Izvestija. — 1993: Puškinov dom. Ljubljana: Mladinska knjiga
Andrej Blatnik, 1994: Labirinti iz papirja. Ljubljana: Literarno umetniško društvo Literatura.
Aleš Debeljak, 1988: Prolegomena za ameriško metafikcijo. Ameriška metafikcija.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor). Janko KOS, 1989: Slovenska literatura po modernizmu. Sodobnost 3/1989 - 12/1990. — 1995: Postmodemizem. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon).
Dubravka UGREŠIČ, 1980: Nova ruska proza. Zagreb: Znanstvena biblioteka hrvatskog filološkog društva.
Tomo Virk, 1991: Postmoderna in ,mlada slovenska proza'. Maribor: Založba Obzorja (Znamenja).
-- 1994: Paradoks lažnivca in metafikcijski paradoks. Literatura 33. 38-57.
pe3kdme
Статћл рассматривает роман ПушкинскиЛ дом, автора Андрен Битова, и освешает его с точки зренин постмодернизма. Переход из модернизма в дргие литературнме направленин в русскои литературе из-за внелитера-турнои блокадн бмл проблематичен. Позтому русскип постмодернизм при своем формировании бмл подвержен определеннмм деформацинм. Роман ПушкинскиИ дом зтим и интересен, что в нем виднм деформации, лотдалЂКнцие его от западноевропеиских и американских моделеп зтого направленин. Пушкинскии дом продолжает традицик) русского модернизма двадцатмх годов и ивлиетсл непосредственнмм продолжателем авторефен- циалђннх романов А.Белого и Б.Пилћника.
Из-за техники паралелђнмх вариантов и мозаичнмх структур разнороднмх злементов, роман с формалћноИ точки зренин нвлиетсн постмодернистским. Длн него характернм сложнан фабула, гибриднан структура, и фрагментарностђ. Литературнмми гибридами нвлнкггсн также вмступак>1цие персонажи, составленнме из персонажеИ русскоИ классичесскоИ литературн. Саммм характернмм повествователђнмм приемом в Пушкинском доме ивлиетсн метафирции. Она обоснована на понимании мира как литературноИ игрм и зтим осммслима на уровне постмодернизма. Другие важнме постмодернистские характерности романа происходнт непосредственно из метафикции. Зто цитатносп», постмодер-нистскиИ парадокс, именуемм ,mise en abyme', и ,короткое заммкаиие' -поивление авторского персонажа.
В свизи с постмодернизмом в русскоИ литературе, в романе ПушкинскиИ дом поивлнкјтсн определеннме сложности. Обстонтелђства требовали от литературш, чтобм она активно вклк)чаласђ в обшественнук) жиmi. и зтим способом ангажировалас!>. Несмотри на то, что постмодернизм и ангажированности по западному пониманик) несовместимм, они в русскоИ литературе сосушествукгг. Роман ПушкинскиИ дом на формалмшм уровне постмодернистичен, a на уровне содержании от постмодернизма отступает.