PROF. ANTON SOVRE   - PTUJ:
Četrta obletnica.1
Eaklenite  za  pct  bežnih  minut ušesa  in  oči  vtiskom zunanjega sveta okrog sebe, pa odklenite srca lagotni domišljiji in  se  predajte  meni,  da  vas povedem v čarovito   carstvo   sanj,   da   čujemo   v   njem   zvoke prečudne   godbe,   iz   koprnenja   rojene,   hrepenenje Tisoč let je dolga naša pot in čez gore in ravni, čez lesove in vode nas vodi. Ali še hitrejša je naša misel. En  sam vztrepet njenih kril, in že se spusti na svetlo jaso v črni šumi, sredi noči pod vrhom Durmitora. Mesec tke srebrno mrežo od drevesa do drevesa, jasa je, ko da se v mleku koplje in rahla, tanka raeglica diha iz nje. Po gozdu naokrog snuje tiho, tiho življenje; tuintam je čuti kakor težak vzdih, ko da v sanjah ječi starec — gozd.
In glej, meglena koprena nad jaso se zgane; pa se trga in gosti v posamezne brezoblične like, in ti se ustvarjajo v vitka tanka telesa belih vil: svetle halje jim lijejo do belih nožic, zlati lasje jim padajo preko ramcn. Zdajci si podajo prosojne ročice in v vilinsko kolo se uvrste. Tiho zdaj in ne ganimo se; še utripov našib. src ne smejo čuti; zakaj pregnali bi jih, če bi opazile našo navzočnost, in po nas bi bilo!
Zarajajo; bajna godba se v mehkih zvokih od nekod preliva skozi noč; Iahke kot misel se nosijo bele plesalke po trati, njih prožne nožice božajo mehko travo v ritmičnem taktu. Čuj! Iz tankih grl jim zdajci zazvoni tanka pesem. Znani glasovi so to, znan nam je spev. Naša pesem je to in jezik je naš. Čudo prečudno! Poslušamo in gle« damo, in sladka bol nam presune srce.
Zbor umolkne, ples preneha. In zdaj priplava iz daljne daljc glas, ko da odzvanja naši pesmi. Kdo je, ki odpeva durmitorskemu kolu? Vile — posestrine so s strmega Vdebita; iste glasove pojo, isti je jezik; vsi ga razumemo. In spet melodija iz še večjih daljav, izpod samega Triglava; vsa plašna se čuje in prošnja zveni iz nje in pri= krito hrepenenje. In tako posluša durmitorski zbor velebitskega, ta triglavskega, posluša in poje;  iz vseh treh spevov doni  ista  misel«
1 Govor ob praznovanju četrte obletnice narodnega in državnega ujedinenja dijaštva V Ptuju.
101
vodnica, od zbora do zbora se prepleta ista zlata nit -- koprneča želja, da se zlijo vsi trije vilinski zbori v eno pcsestrimsko kolo, da zarajajo zdiuženo rajanko in zapojo jarko melodijo, ki bo zmagovito valovila od durmitorskih sten do triglavskib pečin! To brepenečo pesem smo čuli, ko smo poleteli 1000 let nazaj v čarovito carstvo vil, in od nje so nam bila srca sladko bolna.
Ali so se imele uresničiti njih koprneče sanje? Iz početka je kazalu, da ne. Visoke stene so zgradili zlokobni škratje med kolom in kolom, da ni mogla niti melodijn preko, nikar sama. In še pesem je počasi zamrla in
mračno so šli dnevi. mračnejši od noči, molčali so spevi, kot slap leden molči.
In le kukavice, bedne hčere Lazarove, so odsehmal pele svojo iščočo, žalostno pesem; in skovirjev hreščeči krik je sekal v mračnih šumah zrak, ki so ga nekoč božale žametne melodije vil.
Umrla je pesem pogorkinj, ali njena duša ni umrla; njena duša — hrepenenje po združenju — se je presdila v človeška srca po vseh krajili, koder so nekdaj rajale vile od Durmitora dc Triglava. Kot drobno seme se je vsejala in pognala drobno kal. In takrat je prvič potrkalo človeku treh plemen na srce, čisto rahlo izprva in boječe in polnezavedno; prvič se je oglasilo hrepenenje po bratskem objemu od rodu do rr.du; trije so eno — ta resnica je vzklila iz drobne kali in ni nikoli več usahnila! Rodili so se v plemenih vrtnarji, pesniki jim pravimo in duševni voditelji in narodni borci in buditelji; in ti vrtnarji so gojili nebogljeno rastlinico — zavest skupnosti in uje« dinjenja, prilivali so ji iz bogatih virov svojih duš, da se je bohotno razrasla v krepko mlado drcvo, ki je vsevdalj iztezalo svoje korcnine in širilo veje. To drevo ni bilr> več sanja, dasi je iz koprneče sanje vzklilo. Rcsnično, živo, čvrsto drevo je bilo in v resnični živi zemlji je raslo. In zato so stopili v krog zlohotni škratje, ki so bili zgradili takrat zid med kraljestvi treh vilinskih zborov, pa so se posvetovali, kako bi pcdrli to silno rastoče drevo. Zakaj prevcč jim je že zasen* čevalo njih mrka skrovišča. In so si poiskali ,~aveznikov v ognju in jeklu.
Vsa Evropa je bila zavita v plamen in dim, od morja do morja je bobnelo in bruhalo in rigalo, prasketalo, sviščalo in sikalo, ječalo in v stoterem plaču plakalo. In vsej tej strašni simfoniji je s koso taktirko smrt udarjala  takt.  Na  tistih  rdečih poljanah je  tudi  nam
102
dozorela usoda. Stotisoei listcv našega trovršnega drevesa so se vili tedaj v burnem vrtincu preko onih krvavih polj, padali, vstajali, tisoči padli in nič več vstali. Krvave rože so vzcvetele tem padlim iz src; krvave rože, edine cvetice, ki so jih krasile v smrti. In ti padli listi našega trovršnega drevesa malče pojo poslednji akord one viliru ske pesni, pred tisoč Ieti spočete, rojene v carstvu sanj, rahle in nežne od kraja, tiho koprneče, toda od stoletja do stoletja rastoče, dokler ni na bojnem polju prikipela do bučne sile grmečega slapa in končno izzvenela iz prestreljenih prsi tisočev padlih. Na bojnih ravnžh se je iz smrti tisočerih naših sinov rodila naša nova domovina.
Karadžordže,
začetnik naše kraljeve rodovine.
Tam se je skoval jeklen obroč okrog nitših treh bratskih plemen, v bratski krvi ukaljen. Smrt je kovala, življenje je skovala. Države je ruŠila, dom nam je zgradila. In ta dom je trden, ker veže poedine kamene skupno prelita hratska kri; in kri je najjačja vez!
103
Nov dom smo si postavili, streho so mu dali in veselo se smeje s slemena okičeni mlaj. Prostoren je naš dom in udobno se bo dalo živeti v njem. Ali treba je še dela, da si ga udobno opremhno. In že je mnogo delavcev v njem in urno se gibljejo pridne roke. Vsakomur je odmerjen posel. Tudi mi, vaši učitelji, imamo opravljati v novem domu lep kos dela in ne najmanj važnega. Nalogo imamo, da naučimo tcbe, mladina, kako treba v življenju sukati roke, da boš mogla sebi pomagati in domovini koristiti. Za svoje sodelavce in naslednike na kulturni njivi bi vas mi radi usposobili. In za dediče; zakaj dobro vemo, da mi ne bomo dočakali, da bi bil v našem domu zadnji žrebelj zabit. Ne, vi boste nadaljevali; naše delo je testament, ki ga pišemo vara; vi ste dediči; vi glejte!
Dragoceno dediščino vam izročamo. In vi jo boste znali ceniti. Mi smo imeli zatohlo luknjo, kjer naro je še zraka manjkalo. Vi ste na boljšem. Usoda vas je postavila na svet v času, da ste doživeli svetovno vojno, to krvavo tragedijo, ki je do skrajnih posledic izvedla prevrat v vseh materialnih in duševnih vrednotah na našem planetu; vsi tega danes še ne razumete; ali razumeli boste, ko dozorite; bolje nego oni, ki pridejo za vami. Z druge strani imate še dovolj dolgo življenje pred sabo, da boste gledali svojo damovino urejeno, veliko in močno na znotraj m na zunaj. Sami boste pomagali, da bo Krepka; zato jo boste tem globlje Ijubili. In ljubezni je vredna naša domovina! Saj smo jo sto let gledali v sanjah in čakali, da pride težko pri» čakovana, iz vsega srca zaželena! In prišla je skozi raorje krvi, iz bolečin in solz rojena. Prišla je: trije so eden! Pa še tega ne boste pozabili, da imamo izvun mej svoje domovine nad pol milijona bratov, ki bi tudi radi sedli z nami v novein domu k isti mizi. Pripravite jim prostor ob njej in žlico jim položite k skledi! Z.ikaj prišli bodo, tako gotovo bodo prišli, kakor gotovo se bo zmaj, ki jih ima danes učarane, zadušil v lastnem žveplu, ki ga bruha zdaj po naših bratih. In če vam bo domovina kdaj velela, da pojdite in strite zmaju glavo, pojdete in pomandrate ostudno golazen in ne boste štedili ne krvi — ne življenja!
Četrtič praznujemo danes praznik našega ujedinjenja, prvič odkar stoji na čelu državi kot kralj mož, ki je sam prelival kri za veliko idejo združenja in jo skupno s svojim blagopokojnim očetom kraljem Osvoboditeljem tudi oživotvoril. Vsc strašne muke je pretrpel s svojc vojsko, ki ji je bil vseskozi veren tovariš in skrben oče; on je naš pravi narodni kralj. In zato vas pozivljam, da zakličete z menoj: »Ži« vela Jugoslavija, živel kralj Aleksander!«
104