DR. Pavle Blaznik
O PODEŽELSKI OBRTI NA LOŠKEM OZEMLJU
DO ZAČETKA 16.SlOLETJA
Iz pr\ih stoletij obstoja loške<ia gospostva imamo iia razpolago tako
skromne podatke o gospodarskem življenju oiidotnega prei)ivalst\ a, da si
samo na podlagi le-teh ni mogoče ustvariti jasnejše slike o takratnem stanju
podeželske obrti. Prav gotovo pa tod tedaj ni.so vladale drugačne gospodarske
razmere, kot jih je srečati po \ sem slovenskem ozemlju. V loškem
/jodeželju je bil tedaj pač naseljen \ečinoma podložni sloj. ki je ži\el viniiiikiji.
V tistem času še ni mogoče govoriti o delitvi delu. Na gruntu naseljeni
kmet si je moral oskrbeti \ bistvu vse. kar je bilo potrebno za vsakdanje
življenje. Z obdelovanjem zemlje in gojenjem živine se podložnik ni
oskrboval samo s hrano, ki je bila ]Jotrebna za skromno preživljanje njegove
družine, marveč si je pridobival tndi surovine, ki jih je dopolnjeval
s pritegnitvijo lesa iz skupnih gozdov in dobrin, ki jih je dajala neposredno
zemlja sama. Doma pridobljene surovine je primitivno predeloval v izdelke,
ki jih je zahtevalo vsakdanje življenje. Povsem naravno je torej, da se je
si)ričo takega stanja na kmetih prvetistveno razvijala oblačilna obrt poleg
kovinske in živilske.
V teku stoletij se je na loškem ozemlju v gospodarskem oziru marsikaj
spremenilo. S|)remembe so imele vsekakor svoj vpliv tu<li na podeželsko
obrt. Kakor je za loško gcspostvo sicer na razpolago bogato arhivalno gradivo,
ki zajema v dokajšnji meri tudi srednji vek. so podatki o podeželski
obrti za obravnavano dobo vendarle dokaj skromni. Listinsko gradivo ne
tlaje tako rekoč nobene opore, kar je razumljivo, če upoštevamo, da je takih
virov za starejšo dobo razmeroma malo ohranjenih in da se v njih nižji
sloji le redko omenjajo. Pač pa je mogoče marsikaj razbrati iz urbarjev
(1291. ni8).^ deloma tudi iz fevdnih knjig iz konca 14. in začetka 15. stoletja,^
dalje iz računskih knjig iz konca 14.-' in iz 15. stoletja^ ter iz Sikstovih
pisem." Ob pomanjkanju drugih virov so tem važnejši priimki, ki jih naj-
<lemo zbrane v obsežnem loškem urbarju iz 1501 (DAS). Ti priimki so tem
važnejši vir, ker so bili tedaj še vedno v nastajanju. Zato je upravičena
<iomneva, da je večina podložnikov z obrtniškim priimkom tedaj obrt še v
resnici opravljala ali pa vsaj potekala iz vrst obrtnikov, ki so se še nedavno
ukvarjali s takim poklicem.
Med Jiajstarejše in luijbolj razširjene podeželske obrti spada mlinarstoo.
Na zgodnji pojav mlinov kaže že darilna listina iz 973. ki omenja med
<lrugira tudi te obrate." Sicer pa naletimo tia podeželske mline prav v vseh
urbarjih. Nekateri med njimi so bili izrazito obrtnega značaja, od katerih
.so poklicni inliiuirji dajali gospostvu dokaj visoke dajatve. Zato je bilo
91
gospostvo že v n . stoletju zelo pozorno na take prostore ob \odi. kjer bi
bilo možno postaviti mline obrtne kategorije.' Taki večji mlini so ležali
kot samostojne gospodarske enote na ra\ ninskcm ozemlju in se omenjajo
že v urbarju 1291 na Suhi. v Rctečah in Pra.šah: mlin v Veštru iz istega časa
je bil sicer enakega značaja, vendar je bil združen z gruntom. Vsi ti mlini
so se obdržali skozi dolga stoletja deloiua do današnjih dni ter so dopolnjevali
pravo obrtno mlinarstvo, ki je bilo močiu) razvito v .§kofji Loki.
Številnejši so bili v loškem podeželju manjši mlini, ki .so pripadali
posameznim gruntom: v take mline so nosili mlet v glavnem le bližnji sosedje.
Nakazujeta jih že urbarja iz 1291 in n i 8 . vendar je njih podrobnejša
razširjenost razvidna šele iz urbarja 1501. kjer srečamo tudi posamezne podložnike
s priimkom Mulner in Mulnerčič (kmetje v Hotavljah. Sovri, na
Ravnah pri Žireh. Dolenjem Vrsniku in tovornik v Ja\ornikn). Celotno
loško podeželje je tedaj premoglo vsega 65 manjših mlinov, ki so bili pora^
deljeui po vsem loškem ozemlju. Urbar iz 1501 navaja mline v okviru
posameznih županij. in sicer v žirovski 8. hotaveljski 6. poljanski 8. javorski 6.
brojski 4. pt)ljšiški 3. koroški 1. rudenski 8. selški 10. strmiški 4. stirpniški ?.
Zanimivo je. da med njimi ne naletimo na bitenjsko žnpanijo. v mejah katere
•leži potok, ki se je 1423 imenoval Mnlpaoh (f. kuj., f. 24). Ime kaže. da je
bilo tod nekdaj mlinarstvo dokaj živo. a je po vsej priliki do 16. stoletja
prenehalo.
T,e mimogrede naletimo na posredno omembo pekovahe obrti in to v
Stari f.oki, kjer je 1291 ležala tako imenovana pekovska hubo (pfisterhub.
urb. 1291).
Zelo je bilo razširjeno v srednjem veku sirarsioo. Medtem ko kaže podatek
iz okoli 1160. da .so izdelovali tedaj sir iz kravjega mleka." je bil vsaj
od 13. stoletja dalje mnogo bolj razširjen domač ovčji sir. Sir je služil za
beljenje \ se do 16. stoletja, ko ga je izpodrinila mast.
Podobno je bilo zgodaj razširjeno po vsem loškem gospostvu ikaltloo
oziroma platnarsiDO, ki se je sčasoma tako razmahnilo, da je zavzemalo v
18. stoletju pomembno mesto v evropskem merilu." Brezdvomno je platnarstvo
pognalo korenine v času, ko so kmetije še krile vse ustrezne potrebe
z domačimi ])roizvodi. Surovine .so kmetje pridelali doma. O močno razviti
kidturi lanu pričajo poleg krajevnih in ledinskih imen dajatve, ki jih je
srečati v vseh ustreznih virih skozi ves srednji vek od 12. stoletja dalje.
Z lanom je povezana tudi denarna dajatev »pro harreht«. ki so jo podložniki
1291 oziroma 1318 plačevali po vsej Poljanski in Selški doliui ter velikem
delu Sorskega ]X)lja in ki spominja na nekdanje tlačansko opravilo — trenje
lanu. V starih zapiskih iz časa okoli 1160 srečamo med podložniškimi dajatvami
tudi vreče in vrvi,^° kar nazorno dokazuje, da so take predmete
kmetje izdelovali kar doma. Od 15. stoletja dalje naletimo v virih tudi na
omembe platna, ki so ga tovorili dalje v svet (u. pr. 1437 v Jiidenburg),"
ofl 16. stoletja naprej pa tudi na loden, kar vse so izdelovali na loškem
ozemlju. Na obsežen razmah platnarstva na naših tleh ob začetku novega
veka kaže n. pr pismo loškega kaščarja iz 1535, iz katerega je razvidno, da
je dobavljal platno spričo ugodne cene celo za dvorske kroge; sicer omenja
v pismu, da je kupil platno zaradi slabe letine lanu izven loškega gospostva^
vendar kaže prav ta pripomba, da je navadno kril take potrebe z domačimi.
92
Platnarstvo kot domačo obrt na loškem ozemlju predstavljajo tudi
freske Sv. Nedelje v Crngrobu iz 1460—1470, ki prikazujejo razgrinjanje,
namakanje in trenje lanu ter njegovo predelovanje v platno. Sicer je Štele
ugotovil, da je slikar lahko našel predloge za crngrobske freske v sodobnih
Icoleflarjih ob planetarnih slikah," \endar kažejo naši podatki, da je bilo
u.strc/.nih ntotivov več kot dovolj na samem loškem ozemlju.
ikalstvo nakazujejo tudi priimki Kaleč oziroma Kalac in Weber. Medtem
ko naletimo 1501 na slovensko obliko po Poljanski dolini (kmetje v
Sopotnici, na Volči, v Gorenjem Vrsniku, Goropekah, \ Dolu oziroma v
Cpoclobitov eno številnih kinofkiii obrti na freski v Crn^Tobii
Potoku ter kajžar v hlevnovrSki županiji), srečamo ime \Vebar na selški
strani (kajžar v soriški županiji) in na besniškem ozemlju (kmet v
Brezovici).
.Mimo osnovnih živilskih in oblačilnih obrti so potrebe vsakdanjega
življenja narekovale predvsem ra2\oj tesarstva in kovaštva. Razširjenost
teh dveh panog po loškem gospostvu nakazuje urbar iz 1291. ki omenja v
zse/i s terejiskim poizvedovanjem glede obveznosti podložnikov med rokodelstvi
posebej edino ti dve obrti. Glede podeželskih tesarjev sicer drugih
direktnih virov za srednjeveško dobo ni, toda že iz popisa kmetij v letu 1510
je razvidno, kako močno je morala biti ta obrt v podeželju razvita." Prav
tako pa nakazuje obrtnike te vrste tudi priimek Zimerman, ki ga najdemo
1501 v šestih primerih v različnih delih gospostva (kmet v Gorenji vasi v
Poljanski dolini, kmet v Selcih, kmet na Laškem, dva kajžarja v soriški
županiji, kmet na Okroglem). Ker so v tein razdobju postavljali v podeželju
največ lesena poslopja, zidarska obrt tod ni bila posebno razvita. Nakazuje
jo pa priimek Maurer, kakor sta se imenovala 1501 kmeta v Stari Loki oziroma
v Dorfarjih. Pač pa so podložniki kot tlačani sodelovali pri proizvajanju
apna, ki ga je gospostvo potrebovalo za svoja poslopja.
Z mnogo več podatki razpolagamo glede kovaštva oziroma železarstva
v loškem podeželju, kjer si ondotni kmetje niso znali izdelovati samo osnov-
Jiih kovaških potrebščin, marveč so mestoma pridobivali tudi surovino —
93
železo. Da se je i)rel)i\aist\o v Selški dolini \ dokaj>iiji incii ba\ilo s pridobisanjeni
železa že precej pred nastankom Železiiik()\. dokaznje nasell>
insko ime Rudno, ki ga srečamo v urbarju 1291. prav tako pa tudi precejšnja
množina železne žlindre, ki so jo našli v tem območju na .§talici
pod Kališami. Ni bil pa to edini prinuT kmetske proizvodnje železa na
luškem ozemlju. Saj naletimo v nrbarju 1291 na kmeta na Gorenji Sa\i pri
KraTiju. ki je pora\naval ob\eznosti do gosi)ostva razen z žitom tudi z
železom.*'' kar dokazuje, da se je ta ])odložiiik uk\arjal tako s kmetijstvom
kot železarstvom. Železno rudo je imel na razpolago na sosednji Šmarjetni
gori. kjer so ondotna nahajališča \zbiijala pozornost gospostva še proti
koncu 13. stoletja."' Da je bila pa tedaj \ podeželju mestoma razvita tudi
pra\a ko\aška obrt. kaže primer iz HlS. ko onu^tija nrbar \' Zabnici kovača
Martina, ki ni imel kmetije, marveč le domec.''
Primitivni kmet.ski železarji so samo kopali rudo. jo topili, belili železne
kepe in jih z ročnimi kladivi prekovali v uporabne mere.*' Proti sredi 14. stoletja
je pa prišlo glede železarst^a in ko\aštva na loškem ozemlju do
izrazitega preokreta. Tedaj je namreč freisinški škof Albreht poklical na
loško ozemlje fnrlanske fužinarje ter jim daroval zemljo ob Sori in Dašnici,*''
kjer so kmalu zrastli povsem novi obrati na vo-dni pogon. Pojavile
so se fužine — to ime srečamo v virih prvič 1396^" — opremljene z vodnimi
kladivi (1405 hamer:^' 1423 gross hamer;^^ 1427 ober hamer:^' 1501 nvder
hanuM'^^).ki so mogle iz volkov vleči različne profile.^'Ob fužiruih so rasle tudi
kovačije (1426 ober hainer mitsambt deii smidten).-" Ker je velik razmah
fnžiiiarstva v Železnikih obetal zemljiškemu gospostvu močne gospodarske
koristi, je freisinški škof nudil fužinarjem velike ugodnosti. Zadovoljeval
se je z letuo fužinarsko dajatvijo, ki je znašala spočetka 6 nuirk 40 denarjev."'
ter z obveznostjo, da so fiižinarji v primeru nevarnosti sodelovali
j)ri obrambi loškega gradn:^" zadnja dolžnost je vezala le mojstre, ne pa
železnikarske kajžarje.^" Sodiu) so bili fužinarji spočetka po-drejeni loškemu
oskrbniku.'"' vendar so dobili do začetka 16. stoletja pravico, da so si volili
sodnika iz lastnih vrst.''* Svoboščine so si dajali železnikarski fužinarji
jiotrjevati ob vsakokratnem nastopu novega freisinškega škofa.
Odnos zemljiškega gospostva do fužinarjev zelo označujeta listini iz 1389
oziroma 1396, v smislu katerih se je fužinar Jacotnat obvezal, da hoče stalno
ostati na tleh loškega gospostva.''^ Iz listine 1405 izvemo, da se je bavil s
fužinarstvom \- Železnikih tudi Jacomotov sin Niclas. ki je sicer mogel
stano\aIi tudi izven loškega gospostva, vendar je užival fužine pod dotedanjimi
pogoji le do preklica. Na zahtevo mora Niclas v teku enega leta
fužine prepustiti gospostvu oziroma jih jjrodati kakeiuu freisinškemu podložniku.
ki prevzame enake obveznosti do gosjjostva. Sicer i)a more Niclas
fužine prodati ali jih zapustiti v oporoki pod gornjimi pogoji.''^
Železnikarske fužine že od vsega početka dalje niso bile v enotnih
lokah. Imena prvih znanih fužinarjev (Jacomo. Barthlme Zschab. Muron
.Silvester. Monfiodin in njegov brat Jakob) kažejo na furlanske podjetnike."
itjda sčasoma so prišli v njihove vrste tudi posamezniki, katerih priimki
kažejo deloma na drugačno poreklo. Leta 1426 so imeli n. pr. zgornje fužine
z ondotnimi kovačijami v fevdu »Niclas der Mat {= Jacomat?), Andre ^ nd
luro. weilen( Larenczen des Rumplear sun, vnd Marin Kukavvicz«. ki so za
to plačevali \ urbar letno 2 beneški Juarki.'*' Sodeč po podatkih iz urbarja
94
1501 so bile tedaj fužine v Zgornjih oziroma Spodnjih Železnikih razdeljene
na osem de^eže^. od katerih je dobi\alo gospostvo po 40 denarjev. Zgornje
fužine so imeli takrat v rokah Petter Pecr, lorav. Spindler. Mathia filins
lannes, Laure Aniota. Florian Aniota. Petter Pvrinn" (zadnji z dvema deležema),
medtem ko se omenjajo v Spodnjih Železnikih fužinarji Aacob
Andreasch«^ (z dvema deležema). »lerne Andreasch. Mathia Piroi (z dvema
deležema). Casparin Hanse. Gabriel et Thone. Andre Stcrsenn .•'•''
\ e l i k razmah fnžinarstva aziroma kovaštva v Železnikih je v veliki meri
v{)lival na razvoj te panoge gospodarske deja\nosti \ Škofji Loki. Medsebojna
trenja so si skušali urediti s posebno pogcnlho iz 1488.^' Po ostalem'
ozemlju loškega gospostva pa kovaštvo v tem času ni moglo pognati globljih
korenin spričo nasprotovanja loškega ceha. Tako je 1499 premogla \ sa
Poljanska dolina komaj enega kovača (v Žireh), prav tako tudi Selška dolina
(\ Sorici), ki se pa nista smela ukvarjati z izdelovanjem žebljev in •rigiov;'.'"
A skladu s tako omejenim kovaštvom v podeželju so tudi priimki: saj
naletimo 1501 na vsem obra\ navaneni ozemlju komaj na dva podložnika z
imenom Smid (kmet v .Stari Loki in kajžar v žirovski žnpaniji).
Indi na iagaraton naletimo na loških tleh razmeroma zelo zgodaj. Saj se
omenja žaga v območju Železnikov že v darilni listini iz 1348.^" in to na
\odni pogon, kar je nedvomno izjemen primer v tedanjem času. Prav v
tem območju sta ležali tudi žagi. ki ju omenja urbar 1501: ena od teh je bila
na Cešnjiei, druga pa zelo verjetno ne daleč od prve (f. 99'). Sicer nakazuje
žagarstvo na loškem ozemlju tudi priimek Sager. ki ga srečamo 1501 na
FraprotTiem. kjer sta bila tedaj naseljena dva kmeta tega imena.
Kroja.ško obrt \ podeželju nakazujejo samo priimki. Tako se omenja
1428 na Trnju pri Škofji Loki Niclas Sneider.^" medtem ko srečamo v urbarju
1501 razne Schneiderje v najrazličnejših delih gospos(\a (kmet v
Javorjah. v Gorenjem Vrsniku. v Binklju. kajžar v soriški župniji).
Sodeč po sicer nekoliko pretiranih izjavah loških meščanov je bilo
čevljarstvo proti koncu 15. stoletja v loškem podeželju izredno luočno razvito,
saj naj bi bil po teh besedah skoraj v vsaki vasi jx) en čevljar, po
nekje sta bila celo po dva.*' Čevljarsko obrt nakazuje tudi priimek Schuster,
na katerega naletimo tod 1501 v devetih primerih. Tako sta se pisala
posestnika v Virmašah in v Stražišču, tega imena je bil kmet v Gorenji vasi
v Poljanski dolini ter kajžar v žirovski županiji. enako pa tudi kmet na
Bukovici in v Spodnjih Danjah. kjer se je tako pisal tudi nek rovtar, ter
d\a kajžarja v soriški županiji.
Tudi lončarsko obrt lahko ugoto\ imo le s pomočjo priimkov. Ime Hafner
najdemo že 1396 na kmetiji v Stražišču,*^ medtem ko sta se 1501 tako pi.sala
dva ktneta v .Stari Loki oziroma v Virmaših. kajžar pri S\. Duhu in neki
j)oscstnik v Dorfarjih.
i\a kolarstvo kaže priimek Wagner iz 1501 (kmet v Zabnici in posestnik
v .Stražišču), na brivsko obrt pa ime \Vritber, ki ga srečavamo 1501 po
Selški dolini (tovornika na Studenem in Rudnem, kmet na Rudnem, tovornik
na Jamniku, kmet v Podblici).
Nekaj več po<latko\ je na razpolago za sodarstvo, ki mu je tedanje
gospodarsko življenje postavljalo vsekakor precejšnje ualoge. Saj je bilo
na Sorskem polju vsaj v 12. stoletju nedvomno razširjeno pivovarništvo, v
okolici Škofje Loke in na Šniarjetni gori pa več stoletij vinogradništvo; še
95
večja potrošnja je bila \ zvezi s tovorništvoni, ki je bilo na loških tleh zelo
živahno skozi dolga stoletja. Že urbar iz 1291 omenja v Stari Loki sodarja,
ki je užival dve hubi, za kar je moral oskrbeti gospostvu letno po 20 novih
tovornih soflčkov. obenem pa je bil dolžan gospostvu popravljati pri tovorjenjii
poškodovane sode.*^ Leta 1501 .sta bili ti dve hubi še ^edno \' rokah
obrtnikov te vrste, le da je bil na vsaki naseljen po en sodar: vsak od
njiju je tedaj moral dajati gospostvu letno le po pet tovornih so<lčkov. Da
pa je bilo sotlarstvo tudi sicer razširjeno v loškem podeželju, kaže tako
priimek Sodar. ki ga dobimo 1501 na kmetiji v Javorjah in na Logu pri
Nemiljah. kakor tudi ime Pinter. ki ga srečamo na kmetiji v Virmaših in
kajži pri Sv. Duhu.
Prav tako je mogoče ugotoviti v loškem podeželju tudi gostUničurstvo.
Iz urbarjev 1291 in 1518 se da razbrati, da je gospostvo tedaj to gospodarsko
panogo dokaj omejevalo, saj je omenjeno pri iK>ljanski županiji. da smejo
ondoini podložniki točiti pijačo samo s posebnim dovoljenjem, sicer jih
čaka kazen \ višini ene marke.*' Vendar kažejo podatki iz račtinskih knjig,
da je gospostvo dobivalo od gostiln prav čedne zneske (1396/?: "51 ij^ mark
40 denarjev:*'' 14'5?/8: 29 mark 28 denarjev*"). Ker je v teh virih ustrezen
dohodek omenjen le sumarno. ni mogoče lokalizirati takratnih gostiln. Toda
če pritegnemo podatke iz urbarja 1501. ko je sicer gospoščinski dohodek te
vrste padel na približno 23 mark, vidimo, da je bilo tedaj gostiliiičarstvo
razvito predvsem v večjih središčih, tako v Stari Loki (2 marki) in Bitnju
(3 uiarke) in ob tovorniških smereh (v selški županiji 9 mark 21 denarjev:
v poljanski 7 mark 8 denarjev: v hotaveljski 1 Vo marke 20 denarjev). Gostilničarstvo
je gospostvo tedaj podpiralo, saj so bili gostilničarji celo
oproščeni mitniiie. kolikor je šlo za predmete lastne tiporabe.*'
V podeželju srečavamo 1501 tudi godce, kakor izpričuje priimek Godatz
za kmeta v Zaprevalu in kajžarja v Dolenji vasi. Enako pa razodeva godca
tudi priimek Phevffer {^= piskač), kakor so se pisali 1501 posamezniki v"
najrazličnejših delih gospostva (posestnik v Stražišču. kmet v DražgoSah
pri Cerkvi, v Dražgošah na Pečeh, v Kališah, Sorici. Krnici pri Stari
Oselici).
Razvoj obrti v podeželju pa ni potekal brez trenj. Medtem se je namreč
vse bolj razvijala Skofja Loka, ki se omenja 1248 prvič kot trg, a jo že 1274
srečamo kot jnesto. Z meščansko naselbino se začenja spreminjati tudi
gospodarski ustroj loškega gospostva v smeri delitve dela. Kajti jedro
mestnega prebi\"alstva so tvorili obrtniki, ki jim je bila obrt gla\ni poklic.
Ker so bili mestni obrtniki navezani prvenstveno na odjemalce v mestu in
sosednjem podeželju, so nujno težili k temu, da čim bolj omeje obrt na
kmetih. S lega vidika je treba motriti razmerje med mestnimi in podeželskimi
obrtniki, za katero je značilno trenje, ki je trajalo dolga stoletja.
Osvetlitev teh odnosov pa bo predmet posebnega članka.
K r a t i c e
DAS = Dr/.avni arhiv Slovenije, Ljubljana. — f. knj. = fevdna knjiga. —
Fra = J. Zalili. Codex (Irplomaticus austrinco-trisingensis, zbirka Fontes rerum
ausitriacarum, II. 31, 35. 56, 1870—71. — Heck. Frsg. = Heckenstallers Frisingensia. —
HM = Hauptstaatsarchiv, Muiichen. — KM = Krcisarchiv, Miinclien. — MM = Metropolitanarchiv.
.Munchen. — rk = račuii.s-ka knjiga.
96
O p o m b e
/. 1 ra 36. str. 168—246. — 2. HM-Freising Hoch.stift III. A/3. .No. 41 b; DAS. —
3 IlM-1 rcising Ilochstift III. A/4, Xo. 69. — i. HM-Freising H<Khstift III. A/4, No. 70.
_ -,. MM-Heck. Frs^g. SO-fasc. 59—65. — 6. Fra 31. .št. 37, str. 37. — 7. Urbar 1291,
Fra 36. str. 188, 228. — S. Fra 36. str. 13. — 9. J. Zontar, Platnarstvo in sitarstvo v
loškem gospostvu v 18. stoletju. Loški razgledi III. 1956; I. Mohorič, Škofjeloško platnarstvo
in njegov zaton, Ix>ški razgledi II, 1955. — W. Fra 36, str. 12. — //. Rk. f. 10.
_ /J. KM-HL 4. fasc. 49. št. "^74. — 13. Fr. Štele, Ikonografski kompleks slike Svete
Nitlcljci v Crngrobu, Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti, filozofskoi;>
lol()ško-Iiistorični razred II. Ljubljana 1944. str. 401 si.; E. Cevc. Etnografski problemi
ob freski iSv. Nedelje« v Crngrobu, Sloven^iki Mnograf III—IV, 1930/1951,
str. IsO.sl. — l-i. P. Blaznik. Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510,
Loški razgledi V, 1958. — ij. Fra 36. str. 170. — /6. .\L\I-Heck. Frsg. 8«-fasc. 63, f. 145
iz I4"i3. — 17. Fra 56, str. 181. — 18. J. Gašperšič. Loški žeblji in žebljarji, lx)ški razeiedi
IV. 1957. str. 37/8. — 1'). P. Blaznik. Kolonizacija .Selške doline, str. 71—74. —
20. Rk. L 10' — 21. H.\l-Frcising Hoclistift. fasc. 157. — 22. DAS-f. knj.. f. 1. —
23. IJAS-f. knj.. f. 48'. — 2i. DAS-urbar. L 90". — 2"). Prini. J. Gašperšič, o. d., str. 37.
- 2(K D A S - L knj., f. 48'. — 27. P. Blaznik. Kolonizacija Selške doline, str. 74. —
2S. MM-Heck. Fr»ig. SO-fasc. 62, f. 134 iz 1490. — 2'). DAS-urbar 1501, L 201. —
30. I'ia 35, št. 711, str. 503/4. — 3/. ILM-Freising Hochstift. fasc. 140. — 12. H.\Ir
rcising Hochstift. fasc. 155, 136. — 33. ILM-Freising Hochstift. fasc. 157. — "M. P. Blaznik.
Kolonizacija Selške doline, str. 74. — 53. DAS-f. knj.. f. 48'. — 36. D.\.S-urbar 1501,
L 90'. — 17. Prim. J. Gašperšič. o. d., str. 58/59. — 38. HM-Freising Ilochstift. fasc. 158.
— y>. Fra 35, št. 695, str. 286/7. — 40. DAS-f. knj.. f. 37. — il. KM-HL 4, fasc. 45, št. 271.
— 42. Rk, f. 11. — 43, Fra 36, str. 176. — 44. Fra 56, str. 198. — -/5. F. 10'. — 46. F. t.
-^ 47. DAS-urbar 1501. L 202.
Z u s a m m c n f a s s u ii g
VOM LANDLTCHEN GE'WERBE IM GEBIFIE VON ŠKOFJA LOKA
BIS ZUM BEGINNE DFS 16. JAHRHUNDERTS
Das landliche Gewerbc entstand iind faBte die ersten Wurzeln im Zeitalter der
Miiiicrrschenden uirtschaftlichen Autarkie. AIs sich die stadtische Siedlung ."skofja
l.dka ausbiildetc. kam es zwar dieslK-ziiglich mehr und nichr zu eiuer Arbeitstcilung,
(loch hielten sich einige alte Gewerbe auf dem Lande noch weiter und vorvollkomnuicten
sich. Besonders stark \viaren vertreten das Miiller- und \Vebergewerbe, die
Kasebeieitung und die Eisengewerbe. Letztere erlcbten eincn groflen Aufscliwung
duicli die Tiitigkeit der Friaulcr Hammergewerke in der ersten Lliiifte des 14. Jahrluinderts.
Im Laufe der Zeit gewannen das \\'eber- und Eisengevvcrbe au AusinaB und
Bcilcutung und iiljerragten stark den lokalen Charakter.
7 loški razgledi 97