FRANCE PLANINA 
MOJE MINULO SLUŽBENO DELO 
Ko je zdravnica v Zdravstvenem domu v Škofji Loki izpolnjevala napotnico, 
da me je rešilni avto odpeljal v Ljubljano, me je spraševala: »Ste upokojenec?« -
»Da, že 26 let.« - »Kaj ste po poklicu?« - »Gimnazijski profesor.« - »Kaj ste delali?« 
- »Učil sem.« - »Kaj ste učili?« - »Zemljepis in prirodoslovje.« - »A, potem ste 
tisti, ki je delal zemljevide?« - »Risal jih nisem, le prirejal, načrtoval sem jih.« -
Ko je hodila v gimnazijo, se je po njih učila in spoznavala Slovenijo in Jugoslavijo. 
Poučevanje je bilo res moje glavno poklicno delo, a ne edino. Z njim sem 
povezoval vzgojo za delo in življenje. Sicer pa nisem bil uslužben vsa leta v šoli, 
skoraj tretjino službene dobe sem opravljal druge službe. Od vseh let, kolikor sem 
bil na gimnaziji, imam spravljene svoje notese z imeni in ocenami dijakov. Kadar 
s kakim razredom obhajamo 50, 40 ali 30-letnico njihove mature, se ob notesu 
tistega leta zbujajo vsakovrstni spomini: »Se še spomnite na to in to...« 
Začetek in zaključek priprav za poklic 
Moje delovno orodje ni bil kramp ali stroj, temveč znanje, ki sem ga nabiral 
dolga leta na gimnaziji in na univerzi. Študij še ni bil »delo«, čeprav sem delal 
tedne in mesece podnevi in pozno v noč. Bil je neplačana priprava za plačano 
poklicno delo. 
Končalo se je šolsko leto 1912/13. Dne 7. julija 1913 smo v kapeli kranjske 
gimnazije zapeli slovesni »Te deum« in cesarsko himno (bili smo še v avstroogrski 
monarhiji). Nato so razredniki po razredih razdelili spričevala s primernimi 
opombami. Spričevala so bila nemška. Ocene so bile takrat štiri: prav dobro, dobro, 
zadostno in nezadostno. Skoraj v vseh predmetih sem dobil prav dobro (sehr gut), 
uspeh je bil pa odličen (vorzuglich). Bil sem odličnjak. 
Pred gimnazijo me je čakal oče, ki je prišel peš iz Loke pome v Kranj. Prebral 
je spričevalo in bil zadovoljen z menoj. Šla sva se najprej zahvalit in poslovit od 
gospodinje, pri kateri sem stanoval. V treh sobah je imela na stanovanju deset 
gimnazijcev: najvišji so bih trije petošolci, najnižji sem bil jaz - prvošolček. Vsi 
razen mene so bili trdi Gorenjci, doma od Kamne Gorice do Koroške Bele. Zelo 
strogo nas je gospodinja nadzorovala. Ob petih vsako jutro, poleti in pozimi, je 
prišla skozi vse tri sobe, v zimski dobi s svečo v roki in nas zbudila. Treba je bilo 
hitro vstati, sesti k mizi in manjši smo morali glasno ponavljati, kar je bilo naloženo 
za šolo. Tudi popoldne smo imeli določene ure za učenje, končali smo ob devetih 
in šli v postelje. Pouka latinščine je bilo v prvem razredu sedem ur na teden. Pri 
tolikšnem učenju latinščine v šoli in doma sem jo dodobra nadrdral. Gospodinja 
je upoštevala latinski pregovor: Repetitio est mater studiorum (Ponavljanje je mati 
učencev.). K moji odliki je ona veliko prispevala. 
Potem sva šla z očetom peš v Loko. Iz Žabnice sva krenila po bližnjici za 
Ajmanovim gradom. Za grajskim zidom sva sedla v senco pod smrekami. V 
poletnem pokoju je ležalo pred nama pisano Sorsko polje, obdano z znanimi vrhovi 
11 
predgorja. Vzel sem iz žepa spričevalo in še enkrat sva ga prebrala. Oba sva bila 
srečna, zadovoljna sama s seboj - jaz, ker je bilo za menoj deset mesecev uspešnega 
umskega dela in pred menoj dva meseca prostosti doma, oče, ker ni zaman plačeval 
za moje vzdrževanje in je imel potrjeno upanje, da bo »kaj iz mene«. Še zdaj v 
starih letih se spominjam tega prizora izza grajskega zidu in sem ga vesel... 
Na univerzo v Ljubljani sem se vpisal v jeseni 1920, ko je komaj začela delati. 
Po dobrih štirih letih sem napravil diplomski izpit iz zemljepisa in vložil prošnjo 
za namestitev na kakšno gimnazijo v Sloveniji. 
Učno osebje po vseh šolah v državi je takrat nameščalo ministrstvo prosvete 
v Beogradu, kjer sta bila za zadeve slovenskih šol odgovorna dva profesorja, 
Slovenca. Eden izmed njiju me je kmalu nato povabil v Ljubljano na razgovor. 
Gimnazij je bilo tedaj v Sloveniji zelo malo in vsa mesta moje stroke so bila 
zasedena. Zato me je vprašal, ali bi maral sprejeti službo na Hrvaškem. Privolil 
sem, saj so drugi absolventi filozofske fakultete v Ljubljani odhajali celo v Srbijo, 
Črno goro in Makedonijo. Dobil sem mesto suplenta na gimnaziji v Otočcu v Liki. 
Na gimnaziji v Otočcu 
Prihod in prvi časi službe v tujem mestu so mi živo v spominu. Vsak začetek 
je težak. Vse mi je bilo novo, tuje: kraji, ljudje, jezik, šola, dijaki, delo. Odpotoval 
sem z vlakom 6. januarja 1926 popoldne po dolenjski progi in sredi noči v Karlovcu 
prestopil na vlak iz Zagreba v Split. Bila je še temna, mrzla zimska noč, ko sem 
ob štirih zjutraj, kot edini potnik, izstopil na postaji Vrhovine-Plitvička jezera. 
Izložili so še moj iz vrbja spleten kovček in vlak je odpihal dalje. 
Vprašal sem prometnika, ali je kako vozilo do Otočca, za katerega sem vedel, 
da je od Vrhovin oddaljen 18 km. Rekel mi je, da bo že kdo prišel, naj kar v 
čakalnici počakam. Ugasil je luč in odšel - najbrž spat. 
Tema, vse tiho, nikjer žive duše. Tudi nobene hiše ni slutiti v bližini, saj je 
postaja v hribovju Kapeli. Slišim tek stare ure - ali niso predolgi presledki med 
minutami? Noč okleva, njej se ne mudi, saj ničesar ne pričakuje. Končno se začne 
daniti. Počasi se orientiram. Cesta se izpod postaje spušča po klancu dol. Ko se 
zdani, se pripelje kmečki možakar v liški noši, v vozu je nastlano seno, čez obe 
stranici je deska za sedež. Ta voz je to jutro edina zveza za Otočac. 
Sedeva na desko, noge si pokrijeva z »biljcem«, doma izdelanim liškim kocem 
z dolgimi resami volne. Po mnogih klancih in ovinkih gre vožnja dol na polje 
kraške reke Gacke. Od voznika dobim prve informacije. Danes je drugi dan 
pravoslavnega božiča, mesto še spi od praznovanja. V mestu je vojašnica, nastanjen 
je cel polk. Tudi po polju se peljeva mimo vojaških barak. 
Mestne hiše so razvrščene po obeh straneh ceste. Najprej so pritlične, s 
skodlasto streho. Voznik zapelje h prvi gostilni, kjer se ustavljajo kmetje ob 
semanjih dneh, ob sredah. Sestopim in grem v hišo. Po mizah in po tleh razlita 
pijača, prevrnjeni kozarci, iz stranišča, ki ima vhod kar iz gostinskega prostora, 
saj je nabrala luža sumljive tekočine. 
»Tu ne ostanem, greva naprej.« - »Kam, v hotel?« 
Hotel Plitvice (zdaj ga ni več!) je stal v sredini mesta in se stikal z gimnazijo, 
staro dvonadstropno stavbo (je tudi ni več), sezidano za Marije Terezije. Nasproti 
je katoliška cerkev, zraven park, ob drugi strani parka še pravoslavna cerkev. 
Prikaže se zaspana natakarica, naročim si čaj, izprašam jo, kje je gimnazija, kje 
stanuje ravnatelj. 
12 
Voznik se odpelje, jaz pa čakam, kdaj se bo pojavil kak gost, a ostajam sam. 
Pregledujem žepni vozni red. Mika me misel, da bi se odpeljal nazaj domov in 
pustil vse skupaj. A prvi vlak proti Zagrebu gre šele popoldne. 
Iz dolgega časa grem na oglede. Hotel in gimnazija nista vredna svojega imena. 
Za gimnazijo je majhna stavba, v njej stanuje šolski sluga. Obsežno dvorišče je pa 
videti, da ga uporabljajo za telovadbo. Sluga Joso me je vesel. Pravi, da so me že 
težko čakali, takoj bo šel klicat ravnatelja, ki stanuje onkraj parka. Prva akcija! 
Film mojega bivanja v Otočcu se je pričel odvijati. 
Predolgo bi bilo, da bi zdaj začel opisovati doživljaje in pripetljaje prvih 
mesecev tamošnje službe: kako sem bil prvi dan gost v srbski družini ravnatelja 
neznatne tamošnje banke; da sem nato dobil stanovanje dveh sobic pri stari gospe 
Miller, ki je bila prej hotelirka v Budimpešti; kako sem prvo uro učil nemščino v 
5. razredu; kako sem bil že kot začetnik drugi po rangu v profesorskem zboru, 
ker je bil samo senior diplomirani profesor, jaz suplent z diplomo iz geografije, 
vsi drugi pa začasni ali stalni učitelji ali ruski emigranti. Domačina sta bila le 
kateheta, katoliški in pravoslavni; slednjemu je bilo ime Sava in je vsako leto 
dobil opomin od episkopa, naj se ali oženi ali gre za meniha v samostan. Potem 
smo obiskali vse neomožene učiteljice v okoliških vaseh, a Sava je še vedno ostajal 
samec. 
Ob teh bežnih opombah naj povem malo več o svojih težavah z jezikom. 
Slovenci brž znamo neko jugoslovanščino s tem, da naglas prestavimo na prvi zlog, 
tudi se naučimo nekaj besed in besednih zvez za preprosto vsakdanjo rabo. A vse 
kaj drugega je pripovedovati strokovno o živalih, rastlinah, kamninah, ki imajo 
vsaka svoje srbohrvaško ime, prav tako njihovi organi ali sestavni deli. Zraven 
tega še pravilno naglašati in izgovarjati dolge in kratke, široke in ozke samoglasni 
ke. Jezikovne priprave so mi dale največ dela. Včasih sem se za eno uro pouka 
pripravljal cele štiri ure in še sem imel to srečo, da je bil naš senior zbora slavist 
in samec in je lahko hodil z menoj na sprehode in mi popravljal izraze, izgovor 
in naglase. 
Drugo, kar moram poudariti iz svojih skušenj v Otočcu, je vprašanje narodnosti 
Ličanov. Lika je hrvaško ozemlje, a naselili so se vanjo v prejšnjih stoletjih Srbi, 
ki so se umikali pred Turki. V gimnaziji je bilo v letih, ko sem tam učil, približno 
polovica dijakov Hrvatov, polovica Srbov. Vsaj v šoli so bili enakopravni. Nikdar 
nisem opazil kakega omalovaževanja ali žalitve med dijaki ali katehetom zaradi 
različne narodnosti ali vere. Enake veljave so bili učbeniki v latinici in cirilici. 
Kot razrednik sem pisal hrvaškim dijakom spričevala v latinici, srbskim pa v 
cirilici. Počitnice za praznike so vsi dijaki imeli svoje in druge. Pozneje, ko je 
prosvetna oblast ugotovila, koliko dni pouka gre s tem v izgubo, so ob katoliških 
praznikih imeli pouk samo pravoslavni, ob pravoslavnih pa samo katoliški dijaki. 
Šolske proslave smo imeli ob dnevih hrvaških in srbskih velemož, npr. Strossma-
jerjev dan in dan sv. Save. 
Ko je šola slavila krstno slavo, je prišel prota v sprevodu z vsem ornatom in 
v šoli opravil svoje obrede z blagoslovitvijo kolača, nato pa so dijaki nastopali z 
deklamacijami in petjem, v katerem jih je izvežbal ruski emigrant Goldstein. Na 
polkovo slavo je šel čestitat profesorski zbor; po čestitkah nas je komandant 
povabil h pogostitvi, pri kateri sem sedel prav poleg njega. Tudi nekateri meščani, 
Hrvatje, so hodili na slave k znancem Srbom. Meni osebno so bili prvi in drugi 
enaki in sem bil kot gost enako sprejet v srbskih kot hrvatskih družinah. Nekega 
dne, ko je velik delež meščanov imel slavo, sem bil pri sedmih družinah, povsod 
gostoljubno in spoštljivo sprejet. 
13 
Mirno sožitje, ki sem ga ugotavljal v zvezi s šolo, so v mestu in na vaseh 
vendar porušila razna nasprotja, predvsem uveljavljanje političnih strank. Hrvate 
sta vodila radičevska in frankovska stranka, Srbe pa radikalna in demokratska. 
Na večerji pri vplivnem trgovcu, čigar hči se je slovesno zaročila z inženirjem 
gozdarstva, s katerim sva hodila k isti gospodinji na hrano, so se zbrali sami 
frankovski pristaši. Ker sem bil gost edini Slovenec, sem tudi jaz izrekel zaročen 
cema čestitke in nanje navezal misel, da je službeno nameščanje oseb različnih 
narodnosti, kljub osebnim težavam, koristno, ker se s tem bolje spoznamo med 
seboj in se krepita enotnost in moč Jugoslavije. Opazil sem, da drugim gostom to 
ni prav in da moje besede, kljub neodobravanju, molče sprejemajo. 
Posebno ob volitvah sta se narodnosti ločili in se postavili druga proti drugi. 
Izven mesta so bile nekatere vasi čisto srbske, druge čisto hrvaške. Politični vodje 
in njihovi agitatorji so s hujskanjem večali napetosti med narodoma in je včasih 
prišlo do sovražnih nastopov. Dvakrat sem bil imenovan za predsednika volilne 
komisije, prvič na Vratniku, drugič v Jezeranah. Obakrat so volitve potekale 
popolnoma pravilno, brez vsakega incidenta, saj nisem bil udinjan nobeni stranki. 
Pripovedovali pa so mi drugi člani komisije - čuvarji volilnih skrinjic - da je pri 
prejšnjih volitvah predsednik komisije na Vratniku prepovedal volilcem sosednje 
vasi dostop na volišče in je prišlo do demonstracij. Žandar, ki je bil komisiji 
dodeljen za varstvo in vzdrževanje reda, je na predsednikov ukaz streljal v množico 
in ubil neko žensko. Tudi meni je bil žandar na voljo, a ni imel nobenega opravka. 
K drugim volitvam v Jezerane sva se dan pred volitvami skupaj pripeljala z 
advokatom iz Beograda, ki je bil kandidat neke manjše stranke. Razen štirih 
glavnih strank je še šest manjših strank postavilo svoje kandidate in je bilo na 
volišču deset volilnih skrinjic. Advokat je s pomočjo gostilničarja zbral nekaj 
kmetov, da so mu razodeli najtežji problem vasi - pomanjkanje vode. Šli so na 
teren gledat, kje naj bi bil »bunar« (vodnjak) in ga jim je obljubil. Naslednji dan 
smo tudi v njegovi skrinjici našli nekaj kroglic, a bilo jih je premalo za »bunar«. 
V Otočcu sem učil skoraj štiri leta v najskromnejših razmerah. Mesto ni imelo 
elektrike, ne kanalizacije, ne vodovoda in smo vodo zajemali kar iz Gacke, ki teče 
skozi mesto. Gimnazija je bila skoraj brez učil. Mnogi dijaki so prihajali peš iz 
vasi, oddaljenih tudi do deset kilometrov. Ko sem v 6. razredu razlagal svetovni 
promet, sem ugotovil, da nekateri še vlaka ne poznajo. Zato je potem vsa šola 
naredila 18 km daleč peš izlet do proge v Kapeli, da so vsi videli vlak, ki je peljal 
mimo. Nekaj dijakov iz oddaljenih krajev na nasprotni strani je ta dan prepešačilo 
kakšnih 50 km, a so bili naslednji dan vseeno v šoli. 
Začel sem s poučnimi ekskurzijami v naravo. Vzbujal sem zanimanje za 
naravoslovje, priporočal učenje s pametjo, ne na pamet. V dijaku sem videl 
osebnost, najsi bo ravnateljev sin ali ovčji pastir. Na pohodih v okolico sem stopil 
v marsikatero revno kočo. Spoznaval sem naporno življenje preprostih Ličanov in 
potrebo, da jim pomagamo na poti v sodobno civilizacijo. Dosti sem bil zaposlen 
in mislim, da sem zadovoljivo opravil naloženo izobraževalno in vzgojno delo. 
Želel pa sem si nazaj v Slovenijo, kar se mi je po štirih letih posrečilo. Ko 
sva z ženo odhajala, se je zbrala pri avtobusu množica dijakov. 
Osem let na gimnaziji v Kranju 
Kranj mi je bil kot domači kraj, saj sem osem let hodil tam v isto gimnazijo, 
na kateri sem potem učil. Le devet let je preteklo od dneva, ko sem jo z zrelostnim 
14 
spričevalom v žepu zapustil. V zboru je bila še vrsta profesorjev, ki so mene prej 
učili. Razumljivo je, da sem do njih ohranil podoben spoštljiv odnos, ki sem ga 
imel kot dijak. Bili so zame vedno »gospod profesor«, medtem ko so oni mene 
imenovali »gospod kolega«. Bili smo si torej bližji in dobro smo se razumeli. Z 
drugimi smo si bili kmalu čisto domači, posebno s tovariši, s katerimi smo skupaj 
ali vsaj istočasno študirali, in s prof. Kuntičem, s katerim sva se kot »Hrvata« 
mnogo pogovarjala. 
Takoj sem učil oba svoja predmeta in v 2. razredu še lepopis. Drugo leto pa 
sem prevzel razredništvo v čisto dekliškem razredu. V 1. razred se je vpisalo toliko 
deklet, da smo sestavili razred 49 učenk. Večinoma so bile iz mesta in okolice, 
med njimi tudi otroci lastnikov, uradnikov in mojstrov tekstilne tovarne, ki so bili 
Čehi, češki Nemci in Židje. V mojem razredu sta bili Čehinji Lota Horak in Židinja 
Truda Singer, obe odlični dijakinji. 
Ko sem jaz hodil v gimnazijo, je bilo v posameznih razredih le po nekaj deklet, 
popolnoma ločenih od fantov. Imele so posebno sobo v pritličju in so prihajale v 
razred za profesorjem in odhajale pred njim. Sedele so v zadnjih klopeh, da ne bi 
imele nobenih stikov s fanti. Bile so privatistke in so delale izpite ob koncu leta, 
seveda ne vpričo nas fantov. Tako smo svoje sošolke komaj poznali. 
Sedaj pa so bile čisto enakopravne. Vendar sem kot razrednik toliko deklet 
moral dostikrat razmisliti, kako naj ravnam s temi bitji, saj se drugače razvijajo 
kot fantje in imajo svoje značajske posebnosti. Bil sem jim razrednik vsa štiri leta 
nižjih razredov do časa, ko se dekleta usmerijo po svoje in jih le manjši del gre 
naprej v višje razrede in k maturi. Prvošolke so bile večinoma še punčke, naivne 
in preproste. V 4. razredu pa so bila dekleta večinoma že kar odrasla. 
Stanoval sem takrat zunaj mesta, ob Blejski cesti. Pred hišo je bil obsežen vrt, 
znotraj žične ograje. Nekaj tednov po začetku šole sem opazil pred vrtnimi vrati 
nekakšen živžav in stopil sem pogledat, kaj je. Bila je gruča učenk mojega razreda. 
»Prišle smo pogledat, kje stanujete. Ali nam pokažete svojega fantka? Kako mu je 
ime?« so me spraševale. (Za orientacijo naj povem, kako davno je to bilo: ta 
»fantek« je zdaj univerzitetni profesor v 62. letu, že blizu upokojitve.) 
V razredih, kjer sem učil prirodopis, sem učil tudi higieno, kar bi moral 
opravljati pravzaprav zdravnik. Zgodilo se je, da sva s kolegom Štefanom Plutom 
vso noč posvetila pustnemu torku, na pepelnično sredo dopoldne pa sem pri higieni 
moral govoriti o alkoholizmu. Ali sem to ustrezno ali spotakljivo opravil, nisem 
opazil, lahko bi bil pa sam za ponazorilo pouka. 
V prirodopisnem kabinetu za higieno ni bilo ponazoril, pač pa je bilo mnogo 
slik in objektov o živalstvu in rastlinstvu. Razen šolskega mikroskopa je bil tam 
spravljen tudi moj mikroskop, kar nam je pomagalo, da je mikroskopiranje vzelo 
manj časa. Nekega dne pa je kolega Merčun opazil, da je moj mikroskop izginil. 
Pregledali smo vse zbirke v dveh velikih prostorih, a mikroskopa nismo našli. 
Opazili pa smo, da so šipe pri poševnih razstavnih vitrinah pokapane od sveče in 
da v škatli s hrošči manjka največji primerek eksotičnega hrošča Herkula. Sklepali 
smo, da je tat ponoči s svečo preiskal kabinet in odnesel moj mikroskop in Herkula. 
Ravnatelj je tatvino prijavil žandarmeriji. Poveljnik kranjske žandarmerijske 
postaje, ki je imel svojega sina v gimnaziji, se je za zadevo krepko zavzel. Nekaj 
tednov zatem je prišel z neko fotografijo in vprašanjem, ali koga poznamo na njej. 
Seveda vse poznamo: to sem jaz fotografiral na ekskurziji pri Sv. Petru nad 
Begunjami. Z razredom sva bila midva s kolegom Kolarjem. Te fotografije sem 
imel spravljene v predalu v kabinetu. Bila je prava sled. Nekaj dni zatem je prišel 
poveljnik z mikroskopom. Našli so ga nekje pri Celju. Neki zmedeni človek ga je 
15 
imel skritega pod neko previsno skalo in je najbrž iz osebnega zanimanja mikro-
skopiral Herkula, ki je za ogled s prostim očesom zadosti povečan. 
Prirodopisci smo bili v Kranju trije: Štefan Plut (po študiju leto dni starejši) 
in Lojze Merčun (leto dni mlajši od mene). Med nami je vladalo najlepše soglasje, 
o vsem potrebnem smo se sporazumeli. Da ne bi učil kdo izmed nas samo v nižjih 
razredih, ampak tudi v zahtevnejših višjih, smo se dogovorili, da vsak uči v enem 
višjih treh razredov, in sicer se naslednje leto pomakneta prvi in drugi za en razred 
naprej, tretji pa gre v prvega nazaj. Tako sem v 5. razredu učil o rastlinstvu, 
naslednje leto v 6. razredu o živalstvu, tretje leto pa v 7. razredu o kamninah. 
Dogovorno smo prirejali ekskurzije, z vsakim razredom vsako leto vsaj eno 
celodnevno. Nazorno spoznavanje nam je bilo glavno vodilo. Na slovesnem večeru 
po maturi razreda, kjer sem učil mineralogijo in geologijo, so dijaki skovali pesem 
o profesorjih. Mene so označili takole: »Planina je razrednik naš, za kamne ima 
še dost' razuma, sicer je pa že čist' brez uma.« To zadnje, upam, da so napisali 
zaradi rime. 
Po sklepu profesorskega zbora sem nekaj let vodil skavte Triglavskega stega 
in postal njihov starešina ter se udeleževal njihovih sestankov, tekmovanj in izletov 
v hribe in jame. Udeležil sem se tudi skavtskih taborov na Goreljku nad Gorjušami, 
v Loparju na Rabu in v Bistrici pri Rušah. Z Goreljka smo napravili izlet na 
Triglav in smo na vrhu Triglava slovesno razvili svoj novi prapor, ki so ga pri 
urah ročnega dela izdelale gimnazijke iz svilenega blaga in uvezle z zlatimi nitmi. 
Blizu našega tabora na Goreljku je taboril tudi ljubljanski rod (steg) Sivega volka 
(Kunaverjev) in so nas pri tabornem ognju včasih obiskali. Med njimi je bil mali 
Milčinski in je že takrat nastopal s šaljivimi prizori. Pozneje v življenju je bil 
široko znan kot igralec-humorist Ježek. Tedanji skavti so se v življenju večinoma 
dobro uveljavili in izkazali. Po nekaj letih sem zamenjal vodstvo skavtov z 
vodstvom Ferijalnega saveza. Ferijalce sem vodil na potovanju v Beograd in 
Oplenac. V Beogradu smo obiskali Vojno-geografski inštitut na Kalemegdanu. Po 
inštitutu nas je vodil sam šef inštituta general Stevan Boškovič. 
Šola je skrbela tudi za socialne razmere svojih dijakov. Tisti, ki so bili iz 
preveč oddaljenih krajev, so stanovali pri starejših osamljenih ženskah, t. i. dijaških 
gospodinjah, ki so oddajale kakšno sobo, ponavadi trem ali štirim gimnazijcem. 
Take sobe sva s Plutom vsako leto nenapovedano obiskala. Nekaj let sva z njim, 
ki je bil Kranjčan in je tudi poučeval higieno, pregledovala taka dijaška stanovanja 
in ugotavljala, ali je poskrbljeno za čistočo, zračnost in sanitarne razmere in se 
pogovarjala z gospodinjami. Dogodilo se je tudi, da je tak nadzor našel dijake, ki 
so šolo »špricali« in doma tarokirali. 
Druga taka socialna skrb je veljala dijaški kuhinji, kjer so revnejši dijaki redno 
brezplačno ali po znižani ceni dobivali hrano. Meščani in okoličani so kuhinjo 
podpirali z denarjem in živili. S kolegom Plutom sva tista leta vsako jesen obiskala 
vasi po Kranjskem in Sorskem polju in se oglasila pri kakem veljavnem in agilnem 
gospodarju, da sva se dogovorila o zbiranju in dovozu pridelkov, predvsem žita, 
krompirja, zelja, repe, sadja in drugega. Ker je bila stvar že skozi nekaj let utečena, 
je bil uspeh akcije odvisen le od letine. 
Po uvedbi diktatorskega sistema in Živkovičevega režima so se razmere na 
gimnaziji tako poslabšale, da je novi direktor s svojim ravnanjem ves profesorski 
zbor, razen romanistike, spravil proti sebi in so se afere kar vrstile. Sam načelnik 
prosvetnega oddelka banske uprave je prišel na šolo zasliševat ravnatelja in zbor. 
Nekaj kolegov je bilo že odpuščenih iz službe. Kemik Vinko Bernik je takoj dobil 
službo v drogeriji v Ljubljani. Kemik Miro Košir, zaveden komunist, je pretrpel 
16 
strahote taborišč in zaporov in končal nazadnje neznano kako nekje na Golem 
otoku. Skoraj ves zbor, razen tistih, ki so bili zaradi žene ali lastne hiše vezani 
na Kranj, smo vložili prošnje za premestitev. Jaz sem bil premeščen na klasično 
gimnazijo v Ljubljano, po osmih letih službovanja v Kranju z zavestjo, da sem 
Kranju vrnil, kar mi je v osmih letih šolanja z izobrazbo posodil. Z dijaki več 
razredov, ki sem jih v Kranju učil in spraševal geografijo pri maturi, sem v zadnjem 
desetletju obhajal 35, 40 pa tudi 50-letnico mature ob lepih spominih na tedanje 
delo in doživetja. 
Na klasični gimnaziji v Ljubljani 
Šolsko leto 1937/38 sem pričel na klasični gimnaziji v Ljubljani in bil prijazno 
sprejet v 45-članskem kolektivu, v katerem sem našel še tri profesorje, ki so mene 
učili v gimnaziji in pet kolegov, s katerimi sem skupaj služboval v Kranju. 
Precejšenj delež zbora so sestavljali stari profesorji, strokovnjaki v svojih predmetih 
in javni kulturni delavci. Nekaj je bilo takih, s katerimi sem istočasno ali celo 
skupaj študiral na ljubljanski univerzi. 
Učil sem pretežno zemljepis, ure prirodopisa sta si delila profesorja Kapus in 
Torellijeva. Značilen in odločilen element dijaštva so bili kmečki sinovi s podeželja 
na eni in sinovi ali hčere intelektualcev meščanov na drugi strani. Prvi mirni in 
delovni, drugi živahni in že dokaj izobraženi. Delo na šoli je mirno teklo po 
uglajenih tirnicah starega humanističnega zavoda, toda zame ne dolgo, ker sem 
bil že po dveh letih prestavljen na prosvetni oddelek banske uprave z nazivom 
svetnik. 
Na prosvetnem oddelku banske uprave 
Prostore je imel prosvetni oddelek v stavbi nekdanje Kranjske hranilnice, tj. 
poznejšega CK ZKS v Tomšičevi ulici. Načelnik je bil dr. Lovro Sušnik, germanist, 
moj rojak iz Poljanske doline; inšpektor za srednje šole je bil profesor Silvo 
Kranjec, geograf in zgodovinar, Ljubljančan; referent za srednje šole pa je bil 
profesor Ferjan, ki zaradi gluhosti ni mogel opravljati službe v šoli. Namestili so 
me v sobo učitelja Alberta Široka, mladinskega pesnika. 
Prvi teden so me pustili, da sem spoznaval delo posameznih referentov. Ko 
sem po enem tednu dobil prvi dopis v rešitev, sem bil z njim hitro gotov. Napisal 
sem, kakor se mi je zdelo prav in edino mogoče. Z rešitvijo sem šel k načelniku 
»na referat«. Prebral je, molčal, puhal iz cigarete in pustil, da sem stal ob njem. 
Potem me je vprašal: »Ali ste govorili s profesorjem Ferjanom?« — »Ne.« - »Ali ste 
pregledali knjigo odposlanih rešitev (exhibit), če je bilo že kdaj kaj podobnega?« 
- »Ne.« - Bil je toliko obziren, da ni rekel, naj si ne mislim, da pišem kakemu 
prijatelju. To je uradna zadeva. Poučil me je, če pride kasneje kakšna podobna 
zadeva, se bo referent skliceval na mojo rešitev in bo tam morebiti narobe. Dobil 
sem vpogled v skrivnosti uradovanja. Glavno je: Vsako zadevo je treba premisliti 
z vsemi možnimi okoliščinami in posledicami in rešitev opreti na ustrezno zakonsko 
določbo. S tem naukom sem začel svoje uradovanje. 
Vprašate, kaj je bilo sploh moje delo. Bilo je zelo različno, prava mešanica. 
Načelnik mi je dodeljeval v reševanje različne zadeve, ki niso bile v neposredni 
pristojnosti drugih referentov. S šolo so bile direktno povezane zadeve z učnimi 
knjigami. Avtorji so predložili svoje izdelke in prosili za odobritev. Moral sem 
dobiti ocenjevalce, pretresti njihove ocene, poskrbeti za popravke in dopolnitve, 
2 Loški razgledi 17 
izvesti in razglasiti odobritev. Ko je po okupaciji prišel na oddelek komisar Depoli, 
je v glavnem on vse to vodil. 
Pripadla mi je zadeva o podpiranju nadarjenih revnih dijakov, o čemer je 
banska uprava izdala tedaj naredbo. Najbolj mi je ostal v spominu primer Janeza 
Menarta. Vodstva osnovnih šol smo pozvali, naj pošljejo zadevne predloge. Med 
predlaganimi je bil Janez Menart, ki naj bi takrat začel šolanje na gimnaziji. Poslali 
smo ga na preskus nadarjenosti k dr. Schmidtu v poklicno posvetovalnico. Potrdil 
je njegovo izredno nadarjenost. Da sem ugotovil njegovo gmotno stanje, sem 
obiskal družino na Sv. Petra cesti (sedaj Trubarjeva). Stanoval je z materjo in 
sestro v kletnem stanovanju, kamor še svoj živi dan ni posijalo sonce. Mati je bila 
neozdravljivo bolna, sestra je bila šolarka. Dohodek jim je bila neka majhna 
podpora. Janez je postal banovinski podpiranec. Ko mi je po prvem letu prinesel 
pokazat spričevalo, je bil odličnjak. Kako je bilo z njegovo podporo med okupacijo, 
ne vem. Zdaj je priznan pesnik in član akademije znanosti in umetnosti. 
Reševal sem tudi prošnjo Franceta Marolta o finančni ureditvi njegovega 
Inštituta za glasbeno narodopisje. O tem sem vodil razgovore z Glasbeno Matico. 
Pogosto je Marolt prihajal k načelniku in k meni. Bil je zelo zgovoren in dobro je 
utemeljeval potrebe tega inštituta, ki je takrat začel orati kulturno ledino. Spravili 
smo inštitut v banovinski proračun in mu s tem zagotovili redne dohodke. 
Obsežno področje uradovanja sem imel s podpiranjem društev in zavodov 
(strokovnih, prosvetnih, humanitarnih, športnih) na območju Dravske banovine. 
Ugotavljal sem njihov pomen in uspešnost delovanja ter predlagal podpore. Dru 
štva, ki so računala na podporo ali pa so že dobila ugodno rešeno prošnjo, so 
pošiljala banu vabila na svoje prireditve in proslave. Ban je ponavadi naročil 
prosvetnemu oddelku, naj ga zastopa, načelnik pa je to nalogo poveril meni. Kmalu 
v začetku sem po naročilu bana v telovadnici učiteljišča odprl turnir v namiznem 
tenisu, se udeležil akademije Sokola v telovadnici Tivoli in imel pozdravni govor 
na začetku treznostnih dni v dvorani magistrata. Prosvetni oddelek sem zastopal 
na dirkah moto kluba Hermes na Grad in na proslavi 20-letnice Zavoda za slepe 
otroke v Kočevju. Za to proslavo sem po naročilu napisal tudi govor, ki ga je na 
proslavi prebral ban. 
Namesto načelnika sem hodil na seje odbora za odkup Prešernove rojstne hiše 
v Vrbi. Predsednik odbora je bil dr. Rado Kušej, rektor univerze, duša odbora je 
bil pisatelj Fran Finžgar, ki je dejansko vodil vso akcijo, člani pa so bili: pesnik 
Oton Župančič, profesor slavist dr. France Kidrič, predsednik društva pisateljev 
prof. France Koblar, predsednik Slovenske Matice dr. Dragotin Lončar in še 
nekateri. Načelnika dr. Lovra Sušnika sem stalno jaz nadomestoval. Sestajali smo 
se v gostilni Pod skalco v Križevniški ulici in seje so bile zanimive, saj so se med 
obravnavanjem poročil in predlogov vrstili duhoviti razgovori. Poleg Finžgarja sta 
bila posebno živahna Župančič in Kidrič. 
V Vrbi je bilo treba v zamenjavo za Prešernovo hišo zgraditi Vovku novo hišo. 
V ta namen je prosvetni oddelek priporočil šolam, da so zbirale med mladino 
denar. Šolska mladina je zbrala 70 % potrebne vsote, ostalo so prispevali častilci 
Prešerna. Odprtje rojstne hiše je bilo v nedeljo 21. maja 1939. Med množico 
domačinov in mladine je bilo mnogo pisateljev in umetnikov. Vrstili so'se govori 
in Prešernove pesmi v besedi in petju. Ko je ban prevzel hišo v last banovine, je 
imel slavnostni govor, ki sem ga jaz napisal. Nekaj dni po odprtju sva šla s 
pisateljem Finžgarjem v Vrbo, da sem v imenu banske uprave hišo dejansko prevzel 
v upravljanje in varstvo. Odtlej sem skrbel za razne nabave za hišo, za plačila 
računov in se dogovarjal vse potrebno z oskrbnico Vovkovo, ki je stanovala v hiši. 
18 
Načelnika sem nadomestoval tudi na sejah upravnega odbora delniške družbe 
Merkur, ki je imela tiskarno Merkur (sedaj tiskarna Tone Tomšič). Banovina je 
imela večino delnic. Seje je vodil pisatelj Finžgar, udeleževali pa smo se jih Karel 
Čeč, ravnatelj Jugoslovanske tiskarne (sedaj tiskarne Ljudska pravica), ravnatelj 
tiskarne Merkur Otmar Mihalek in jaz kot zastopnik. 
Za bana sem napisal še govore kulturne vsebine za otvoritev razstave bolgarske 
knjige, za odlikovanje Mohorjeve družbe v Celju in za otvoritev meščanske šole v 
Črnomlju. Bansko upravo sem zastopal pri otvoritvi Sokolskega doma v Trnovem 
in na slavnostnem občnem zboru ŠK Ilirije v prostorih tedanjega velesejma v 
Tivoliju ter ob njihovi 30-letnici klubu čestital in razdelil plakete. Bil sem član 
sveta za cenzuro filmov in gledališkega cenzurnega sveta pri banski upravi. Toda 
to sem smatral zgolj za formalnost, saj nisem bil strokovno usposobljen, izkoristil 
pa sem marsikdaj brezplačno vstopnico za predstave v gledališču in v kinu Union. 
Obiskom manjših prireditev, na katere so organizacije vabile bana ali bansko 
upravo, sem napravil konec, ko sem nekega dne moral prisostvovati nogometni 
tekmi na Kodeljevem in so mi stol postavili na igrišče, kjer sem se komaj umikal 
žogi. Predlagal sem v poročilu banu, da nehamo s takšnimi zastopstvi in predlog 
je bil sprejet. 
Ko so Italijani okupirali Ljubljano, se je delo na prosvetnem oddelku temeljito 
spremenilo. Vodstvo oddelka je dobil komisar Depoli. Razveljavili so odobritve 
vseh učbenikov in jih pregledali; zgodovinske, srbohrvaške in francoske knjige 
niso dobile nove odobritve. Pozitivna je bila ponudba, da nam kartografski zavod 
De Agostini iz Novare natisne nov slovenski atlas, podobno kot je že natisnil 
francoskega in za nekatere druge jezike. Brž smo vsa imena in napise poslovenili, 
črtali nekatere karte Italije in dodali karto našega ozemlja in atlas so imeli po 
šolah že v oktobru 1941. 
Dne 27. februarja 1941 so me Italijani aretirali, ko sem »na skrivaj« izza 
zastora fotografiral kamion, poln moških, ki so jih nabrali v Rožni dolini in jih 
peljal v vojašnico. Moral me je nekdo pri tem opaziti, da so se vrnili, preiskali vse 
stanovanje in me odgnali v zapor. Čez mesec dni sem šel s transportom v taborišče 
Gonars. Ne bom opisoval telesnih in duševnih muk. Opisal bom samo to, kako 
sem tudi v taborišču vsaj deloma opravljal svoj poklic. 
Ko mi je po dolgem čakanju žena poslala prvi paket, je komandant taborišča 
kapetan Mačehi videl na naslovu, da sem profesor. Kmalu nato me je poklical k 
sebi in mi rekel, naj prevzamem vodstvo VII. mladinske barake, češ, »vodja mladih 
fantov mora biti vzgojitelj, ne več narednik«. Peljal me je k VII. baraki, kjer je 
stalo v zboru 55 fantov in rekel: »Ta je zdaj vaš kapo.« Nekaj je bilo študentov, 
med njimi Matevžič, ki sem ga v Kranju učil. Mnogo je bilo kmečkih fantov in 
vajencev. Najmlajša sta bila dijaka-dvojčka Sukanič, ki sta iz Gruberjevega kanala 
pobirala municijo in jo nosila partizanom v Golovcu, stara pa sta bila šele 15 let. 
Neki mlad oficir se ni mogel vzdržati smeha, ko ju je pri raportu zagledal. Rekel 
je: »Sedaj bo treba mleko dobivati v taborišče.« Tenente colonello pa je naročil 
kuharju, naj jima daje več jesti kot ostalim. Pri kotlu sta morala stati čisto spredaj. 
Odgovoren sem bil, da je bil v baraki red in snaga, pri zboru sem javljal 
komandantu, koliko je prisotnih, koliko je bolnih, koliko se jih javlja k zdravniku. 
Po zboru je navadno klical kapoje in nam naročil, kaj je treba urediti itd. 
Tri dni po prevzemu vodstva mi je kapetan rekel, naj organiziram taboriščno 
šolo, da bodo fantje kaj pridobili. Izdelal sem učni program in predvidel tudi pouk 
italijanščine, saj so se mnogi iz praktičnih razlogov že sami od sebe naučili 
italijansko. Toda kapetan je to črtal in rekel: »To mora biti vaša šola, ne italijanska. 
2 19 
Italijansko naj se vsak sam nauči.« Meni je za pouk zemljepisa izročil zemljevid 
Evrope in učiteljsko revijo Maestrale. Poučevanje so prevzeli: dr. Anton Vratuša, 
Viktor Vidmar in Drago Košmerl slovenščino, Grega Novak in Anton Uršič 
računstvo, Franc Klemene in Tavčar praktični pouk, Drago Vidmar in Mirko Lebez 
risanje in jaz zemljepis. 
Učence smo razdelili v tri skupine: vajenci bi imeli pouk v čevljarski delavnici, 
kmečki fantje v mladinski baraki, druga skupina kmečkih fantov pa v Tavčarjevi 
IX. baraki. Vsi trije oddelki so imeli skupno telovadbo, ki so jo vodili Edo Pirnat, 
Danilo Korče in M. Gruden. V nedeljo 17. maja 1942 smo imeli otvoritev šole. 
Najprej smo po imenih ugotovili, kdo bo obiskoval pouk in kje. Potem je imel 
nagovor kapetan, za njim pa sem jaz razpletel smisel šole po besedah pesnika 
Župančiča: »Vse je mračno, duh nam seva.« 
Imel sem prvo uro zemljepisa, ki je bila tudi zadnja. Prišel je zame poziv za 
povratek v Ljubljano. Vodstvo barake je prevzel učitelj Flajs z Golega. Kaj se je 
zgodilo s šolo, ne vem. S prvim transportom sem se uklenjen vrnil v Ljubljano, v 
belgijsko vojašnico, od koder so me naslednji dan spustili domov k družini in v 
službo na prosvetni oddelek. 
Toda prost še nisem bil. Čez nekaj tednov je prišel pome v pisarno karabinjer 
in me odpeljal v staro šolo na Viču pred vojaško sodišče. Ko se je začela razprava 
o meni, je sodnik kapetan prebral najprej obtožbo policije zaradi protidržavne 
propagande in udeležbe pri prevratnem združenju. Zagovarjal sem se, da razen 
pri strokovnih društvih nisem nikjer drugod včlanjen. Racije pa sem fotografiral 
iz osebnega zanimanja, ker sem kot muzejski delavec navajen, da snemam izredne 
dogodke za svojo zbirko in spomin. Konec septembra sem potem dobil oprostilno 
razsodbo in hkrati so mi vrnili fotoaparat in film z nesrečnim posnetkom, ki me 
je stal toliko neprijetnih doživljajev. 
Na prosvetnem oddelku banske uprave je teklo pomembno delo z odobravanjem 
učbenikov. Knjige je odobravala komisija, ki so jo sestavljali italijanski profesorji 
slavisti: Urbani, Damiani in Budrovich. Glede slovenskih čitank je komisar Depoli 
zagrozil, da bo za sestavo čitanke za višje razrede gimnazije pridobil kakega 
Italijana (verjetno Urbanija), če v desetih dneh ne predlagamo druge rešitve. 
Čitanke, ki so bile prej veljavne, so brezpogojno odklanjali. Predlagal sem, naj iz 
stare Grafenauerjeve čitanke ponatisnejo izbrane sestavke in čitanka bo hitro 
ponatisnjena. Geografski atlas pa je založba De Agostini v Novari oktobra 1942 
natisnila že v drugo in dijaki so dobili v roke slovenski atlas s podobo takratnega 
sveta. Po prvi izdaji so namreč Nemci protestirali pri zunanjem ministru v Rimu, 
ker so bila na Gorenjskem in Štajerskem ozemlju, okupiranem od Nemcev, 
slovenska krajevna imena. Depoliju, ki je bil zadolžen za utemeljitev, smo pojasnili 
sklep mednarodnega geografskega kongresa, da je treba uporabljati tista imena, 
ki jih uporablja domače ljudstvo tistih krajev. 
V šolski založbi 
Na prosvetnem oddelku sedaj nisem bil dolgo, že februarja 1943 so me 
prestavili za upravnika pokrajinske šolske založbe, ker je dotedanji šef založbe 
Blaž Poznič umrl. Založba je bila v bistvu trgovsko podjetje. Zato sem dobil tudi 
od trgovske zbornice odlok o odobritvi za poslovodjo založbe po zakonu o obrti. 
Trgovski lokal smo imeli na vogalu Resljeve in Slomškove ulice, v prvem 
nadstropju pa dve sobi za pisarno. Tajnik založbe je bil nekdanji trgovec, razen 
njega so bili v pisarni še knjigovodja, blagajničarka in dve korespondentki. V 
20 
lokalu in skladiščih je bilo zaposlenih šest moških, eden med njimi je bil vodja 
trgovine. Izdajali in zalagali smo učne knjige in tiskovine za vse šole, nekatere 
tudi za občine. Jaz sem sklepal pogodbe z avtorji, recenzenti, knjigarnami in 
tiskarnami. 
Iz časov stare Jugoslavije smo imeli precejšnje zaloge slovenskih čitank za 
nižje razrede srednjih šol, ki so jih sestavili odlični slavisti Bajec, Kolarič, Rupel, 
Sovre in Šolar. Spravili smo jih v skladišče, ki smo ga imeli na nasprotni strani 
Slomškove ulice in ga nikomur nismo kazali. Še večjo zalogo smo imeli moderno 
zasnovanega abecednika z naslovom Preljubo veselje. Nekaj od teh naklad je 
založba še spravila v promet, drugo je bilo spravljeno v izoliranem skladišču. 
Menili smo, da bodo prišle po vojni v poštev. Zlasti abecednik Preljubo veselje je 
tudi še pozneje našel pot v šolo. Sam sem potoval v Gorico, da smo se v knjigarni 
dogovorili, po kakšni zaviti in skrivni poti naj ga jim pošljemo v velikih paketih. 
Od prejšnjih izdaj smo poskrbeli za nove naklade tistih učbenikov, ki se 
Italijanom niso zdele nevarni in so jih odobrili. Npr. računico, pesmarico, grško 
vadnico, popravljeno berilo za ljudske šole in zemljepis za 1, razred srednjih šol. 
Na novo smo izdali Starocerkvenoslovensko slovnico in čitanko. 
Ob 25-letnici založbe, leta 1944, sem napisal njeno zgodovino in smo jo izdali 
v posebni knjižici. Svoj začetek ima na Dunaju, kjer so leta 1919 ob propadu 
Avstro-Ogrske razdelili tamošnjo založbo in je slovenske učbenike prevzela vlada 
v Ljubljani. Pregledu razvoja in seznamu izdanih knjig v dvajsetih letih sem dodal 
še navodilo, kako naj bo učna knjiga tehnično izdelana. Iz te založbe je po 
osvoboditvi nastala sedanja Državna založba Slovenije. 
V založbi sem delal do osvoboditve maja 1945. Kmalu po nastopu nove 
slovenske vlade sta prišla od ministrstva prosvete profesorja Viktor Smolej in 
Rudolf Kobilica, še v partizanskih uniformah, pregledat založbo in nekaj dni 
pozneje še računovodkinje bivšega prosvetnega oddelka prekontrolirat finančno 
poslovanje. Našli so vse v najlepšem redu. Nekaj dni nato pa se je pri meni oglasil 
partizan Jože Kos, profesor zgodovine iz Novega mesta. (Ta naju je kasneje z dr. 
Bohincem pregovoril, da sva se lotila prirejanja zemljevidov.) Predložil mi je odlok 
ministra Ferda Kozaka, s katerim je bil imenovan za ravnatelja založbe. Dal sem 
mu vsa potrebna pojasnila in se poslovil od založbe. 
V komisiji za ugotavljanje kulturnozgodovinske vojne škode 
Še istega dne sem prevzel funkcijo člana Komisije za ugotavljanje kulturnozgo 
dovinske vojne škode. Odlok o tem sem prejel šele, ko sem že tri mesece delal v 
komisiji. Člani so bili: slikar Čoro Škodlar (vodja), Nina, njegova žena, oskrbnica 
skladišč, Božo Vodušek, pravnik in pesnik, Valens Vodušek, pravnik in glasbenik, 
Bogo Pregelj, profesor germanist (sin pisatelja Ivana Preglja), Modest Golja, 
zgodovinar (imenovan rdeči pater), dr. Pavle Blaznik, profesor zgodovinar in jaz, 
ki sem opravljal tudi tajniške posle. Pisarniška moč je bila Joža, žena zgodovinarja 
NOB Franca Škerla. Prostore smo imeli v hiši nasproti Križank. 
Naša naloga je bila ugotoviti, kateri predmeti oziroma objekti kulturnozgodo 
vinske vrednosti so bili med vojno uničeni ali poškodovani in kaj je zgodovinsko 
pomembnega še ostalo. Popisali smo starine in umetnine, posebno starinsko in 
stilno pohištvo, vezenine, slike, kipe, knjižnice in glasbila po gradovih in velikih 
posestvih, ki so podpirali okupatorja in jim je bilo imetje zaplenjeno in proglašeno 
za narodno imovino. 
21 
Z dr. Blaznikom, s katerim sva osem let prej ustanovila muzej v Škof ji Loki, 
sva prevzela pregled vse Gorenjske, kjer sva poznala teren in sva ločila, kaj je 
treba popisati. Ker vlak še ni vozil, hrana pa je bila še na karte, sva prekolesarila 
vso Gorenjsko, hrano pa sva dobila samo v kmečki gostilni na Potokih pri Žirovnici 
in v oficirskem domu (sedaj hotel Jelovica) na Bledu. Včasih tudi pri znancih. Pri 
tem sva marsikaj doživela: 
V grad v Smledniku sva prišla ravno takrat, ko so Lazarinijevo družino peljali 
v izgnanstvo. Na Brdu pri Kranju, počitniškem bivališču princa Pavla, naju je 
služkinja peljala v sobo, polno polic, a vse so bile prazne. Rekla je: »Tu je bilo 
posteljno perilo, a so že vse odnesli.« Kdo, ni vedela ali pa ni hotela povedati. V 
vili ob Blejskem jezeru tik pod Gradom sva naletela na ruskega generala. Po stenah 
je bilo več umetniških slik, a nama jih ni pustil popisati. V Bohinjski Bistrici sva 
pri vojaški komandi dobila posebno dovolilnico za dostop k jezeru in sva prišla 
ob jezeru v Ukane: Nikjer žive duše, tišina in mir v veličastju narave! V Kranjski 
Gori nama je žena slikarja Gasparija šla kazat v poslopje sodišča, kaj je profesor 
Grebene nabral za narodopisno zbirko celovškega muzeja pa ni utegnil odpeljati. 
V Železnikih sva v hiši Egrovega veleposestva našla bogato zbirko avb, peč, 
sklepancev za narodno nošo in majolik. Seznam sva potem v Ljubljani oddala 
ministru za gozdarstvo Tonetu Fajfarju, ker je gozdarsko posestvo spadalo pod 
njegovo upravo. Opozorila pa sva ga, da spadajo kulturnozgodovinski predmeti 
pod upravo prosvetnega ministra, a nama je dobesedno vrata pokazal. Šele čez 
eno leto smo potem dobili obvestilo, da lahko te predmete prevzamemo; zbirka je 
bila seveda manjša. Ko sem pozneje pisal knjigi za Prešernovo družbo, sva se s 
tov. Fajfarjem, ki je bil urednik te družbe, prav dobro razumela. 
V federalnem zbirnem centru 
Po opravljenem popisu se je komisija prelevila v Federalni zbirni center z 
nalogo zbrati in vskladiščiti ugotovljene in še neugotovljene kulturnozgodovinske 
predmete iz narodne imovine. Dobili smo ogromen tovornjak, podoben živinskemu 
vagonu, šoferja Matevža in pomočnika Mikliča. Naše delovno območje je bila vsa 
Slovenija od Kranjske Gore do Lendave. Glavni cilj delovanja pa gradovi. Terenske 
akcije je vodila Nina Škodlarjeva, delali smo pa vsi vse, od jutra do mraka, če je 
bilo potrebno. Uradnih ur nismo poznali. Prenočevali smo pogosto kar v kaki 
grajski sobani, hranili se, kakor je pač naneslo. Spomnim se, kako smo na povratku 
iz Dornave sredi Ptujskega polja postavili iz kamiona žametni fotelj in priredili 
piknik. Blaznik ni bil več dolgo z nami, odšel je v Celje za gimnazijskega ravnatelja. 
V Dornavi smo našli v Pongratzovem gradu iz 18. stoletja veliko lepih, 
dragocenih predmetov, med njimi velike starinske gobeline z lovskimi motivi. Toda 
prišel je iz Ptuja muzejski kustos dr. J. Korošec in zahteval vse nabrano za Ptujski 
muzej. Po živem prepiru o kompetencah smo se sporazumeli in danes krasijo ti 
gobelini ptujski muzej. 
V Attemsovem gradu v Slovenski Bistrici smo ob popisu zapečatili vhod v 
knjižnico, ki je zasedala dvoje etaž in so knjižne police ob vseh stenah segale od 
tal do stropa. Ko pa smo pečat, ki je bil nepoškodovan, odstranili in odklenili 
vrata, nas je začudenje vrglo nazaj. Sredi sobane je bil na tleh velik kup knjig, 
mnoge med njimi brez platnic, po policah pa vse premetano. Kako je to mogoče? 
Luknja v stropu nam je razodela, da so se verjetno vojaki, ki so bili nastanjeni v 
gradu, po vrvi spuščali v knjižnico in si nabrali pergamentnih in usnjatih platnic 
za denarnice oziroma listnice. 
22 
Na Dobrovem v Brdih smo prišli v grad, last španskega grofa. Njegovo posestvo 
je bilo menda edino na slovenskih tleh, ki je imelo kolonski sistem gospodarjenja. 
Upali smo, da bomo dobili zanimiv arhiv o tem, a so vojaki vse požgali. 
Knjig smo veliko dobili, največ v Mariboru, kjer smo jih nekoč naložili na 
kamion, da je bil poln do stropa in so zadaj drsele ven, preden smo vrata zaprli. 
Iz kakšnega gradu smo včasih nesli knjige ali slike, naložene kar v starinske skrinje. 
Ko smo tako teden za tednom dovažali poln kamion starin in umetnin v Ljubljano, 
so se skladišča dobro polnila. Rezljane in poslikane skrinje smo nalagali drugo na 
drugo do stropa, prav tako drugo stilno pohištvo, omare, vitrine, mize in fotelje. 
Steklenine, porcelana, vezenin so bile lepe zbirke. Slike v okviru smo zlagali v 
skladovnico. Knjige smo odlagali v posebni sobani v univerzitetni knjižnici. Potem 
je Bogo Pregelj več dni sedel na visokem kupu knjig, jih drugo za drugo jemal v 
roke in jih metal ali na kup za knjižnico ali na kup za Vevče. Posebnih dragocenosti 
med knjigami nismo našli, npr. Trubarja, Dalmatina. Le enkrat sem videl star 
Mercatorjev atlas. Tudi na zlatnino ali nakit nismo nikjer naleteli. Z nakazili in 
proti potrdilom so potem razne predmete prevzemale ustanove in funkcionarji. 
Veliko pohištva so prejela gledališča, pisarne in funkcionarji, tudi ljudje, ki so se 
vrnili iz partizanov in so svoje pohištvo izgubili, če so ga imeli. 
Ker je bila naša pisarna blizu nekdanje realke, sva se večkrat srečala s 
prijateljem Francetom Ahlinom, matematikom, ki je bil ravnatelj I. gimnazije 
(nekdanje realke) v Vegovi ulici. Pregovoril me je, da sem prevzel šest honorarnih 
ur biologije na njegovem zavodu, ker mu je manjkalo biologov. Dvakrat na teden 
sem kar iz pisarne šel učit na gimnazijo. Iste razrede sem učil še naslednje leto 
1947/48. V te razrede so hodili dijaki, ki jih še sedaj včasih srečam, npr. arheolog 
dr. France Leben, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Tomo Martelanc, 
novinar Tit Vidmar, pisatelj in politik Ciril Zlobec. 
Na I. realni gimnaziji 
Ko smo v zbirnem centru končali z delom, sem kar ostal na I. gimnaziji. Tudi 
tu je bil iz prirodopisnega kabineta, kakor v Kranju, ukraden moj mikroskop. To 
se je razvedelo po vseh šolah in neki profesor mi je prišel povedat, da se v hiši, 
kjer stanuje, zbirajo gimnazijci in nekaj pregledujejo. Seveda so imeli moj 
mikroskop in so ga vrnili. Kako je bil dijak kaznovan, se ne spomnim več. 
Mikroskop je bil seveda taka posebnost, da je bil kmalu odkrit in se je že drugič 
vrnil k meni. 
Poučeval sem pretežno v višjih razredih i. s. biologijo, vsa leta tudi v 8. razredu, 
kjer smo vse leto proučevali Danvinovo razvojno teorijo, ki je pred vojno nismo 
učili. V 8. razredu je bil takrat tudi moj mlajši sin. V nekem razredu se mi je 
zgodilo, da je ves razred, ko sem končal razlago o spolnem življenju, spontano 
zaploskal. V letu 1948 sem dobil razredništvo v 4. razredu, ki sem ga potem vodil 
do mature in tega še sedaj imenujem »moj razred«. Dokler nisem skoraj čisto 
oglušel, sem se udeleževal vseh njihovih jubilejnih sestankov. Zdaj zavzemajo 
razna, tudi pomembna mesta v gospodarstvu in kulturnem življenju. 
Na šoli smo tedaj imeli prirodoslovni krožek. Sestanki so bili vsak teden, 
enkrat fizikalno-kemični, ki ga je vodil prof. Miroslav Adlešič, drugič prirodopisni 
pod mojim vodstvom. Včasih sem jaz predaval o kakšni zanimivi ali novi stvari, 
največkrat pa dijaki sami. Več dijakov se je že takrat usmerilo v posamezne stroke, 
v krožku so dobili pobudo za poglobitev študija, premagali so tremo pred publiko 
in se navadili nastopanja. Mnogi od krožkarjev so danes strokovnjaki v odgovornih 
23 
službah. S krožkom se je znatno razširilo število naročnikov na naravoslovno revijo 
Proteus. Samo v razredih, kjer sem učil, je bilo nad 150 naročnikov. Bil sem tudi 
odbornik Prirodoslovnega društva in naložena mi je bila evidenca prirodoslovnih 
krožkov po vseh slovenskih srednjih šolah, kjer so tedaj nastajali. 
Tri leta sem vodil strokovni aktiv ljubljanskih prirodopiscev, ki nas je takrat 
bilo 38. Obravnavali smo novosti pri pouku prirodopisja. Ves sistem živega sveta 
je bil zdaj utemeljen na razvojni teoriji in je poudarek pouka prešel na povsem 
druge pojave, kot smo jih podajali prej. Prvi sestanek smo imeli decembra 1947 
(vsega smo imeli 33 sestankov). Nekateri so veljali kot tečaj o genetiki. Sodelovali 
so zdravnik dr. Potrč, minister prosvete, univerzitetni profesorji Hadži, Pehani, Alja 
Košir, Brodar, Tomažič in Božo Skerlj. Predelali smo Prenantovo knjigo Biologija 
in marksizem, govorili o Proteusu, razpravljali o nazornosti pouka, o vzdrževanju 
zbirk, o varstvu narave, o strokovnem izrazoslovju, o učnih uspehih itd. Obiskali 
smo mikrobiološki inštitut in priredili ekskurzijo v zaščiteni park v Sežani in v 
Škocjanske jame. 
Decembra 1952 smo praznovali stoletnico realke. Pri ureditvi dvorane, petju 
in predstavi je bil močno zaposlen moj razred. Meni je ravnatelj Bajželj poveril 
vodstvo roditeljskega sestanka za vso šolo. 
Že na začetku poletnega semestra 1947/48 me je ministrstvo prosvete imenovalo 
za pomožnega inšpektorja za biologijo na srednjih in takratnih sedemletnih 
osnovnih šolah. Na gimnaziji so mi vse učne ure razporedili od torka do sobote, 
da sem ponedeljek imel prost in sem na oddaljene šole odhajal že v nedeljo in na 
šole prihajal že v ponedeljek zjutraj. Zaradi slabega prometa in racioniziranja 
hrane je bila ta služba marsikdaj težavna. V Kojsko v Goriških Brdih sem npr. 
prišel s kolesom v nedeljo popoldne in vprašal v gostilni za oskrbo, pa so rekli, 
da nimajo ne postelje, ne večerje in ne vina. Česa so se bali, da so me odklonili, 
ne vem. Potem sem spraševal od hiše do hiše pa povsod brez uspeha. Nazadnje mi 
je nekdo svetoval, naj vprašam v farovžu. Župnik me je prijazno sprejel. Spal sem 
v škofovi sobi in šele drugi dan ugotovil, da sem pojedel župnikovo večerjo. 
Inšpekcijo na šolah sem opravil v 55 krajih izven Ljubljane in po vseh 
gimnazijah, na učiteljišču in vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Po končani hospitaciji 
v razredu sem imel vsakokrat razgovor s tovarišem, ki je vodil pouk, o vsebini in 
metodi pouka ter ga opozoril na dobre in slabe strani učne ure. Seveda sem 
upošteval, če je kdo utemeljil svoj postopek. Ponekod sem obravnaval nastope z 
vsemi inšpiciranimi tovariši skupaj ali celo z vsem učiteljskim zborom. Poročila o 
nastopu sem izročal ministrstvu. Vsa so bila pozitivna, le neki učiteljici na 
Rakovniku sem dal negativno oceno, ker ni prav nič obvladala razreda. Noben 
učenec je ni niti poslušal in kljub temu, da sem jaz sedel v zadnji klopi, so se 
ukvarjali z raznimi stvarmi. 
Čas po opravljenem delu sem porabil, da sem bolje spoznal kraj, kar mi je 
koristilo pozneje, ko sem pisal knjigo Slovenija in njeni kraji. V Veliki Dolini je 
npr. ravnatelj ves zbor peljal v svoj vinograd, kjer se je razvila živahna in vesela 
debata. Lep je bil razgled na Savsko dolino in na Zagreb. 
V prvih letih po osvoboditvi sem začel sodelovati z dr. Valterjem Bohincem, 
ko naju je povabil ravnatelj Državne založbe Slovenije, naj prevzameva vodstvo 
pri izdelavi zemljevidov, ki jih bo risal Ivan Selan, kmečki posestnik, ki je nekaj 
let že risal v Vojno-geografskem inštitutu v Beogradu. S tem delom sva potem še 
imela opravka, ko sem bil že v pokoju. Priredili smo zemljevide Slovenije in 
Jugoslavije, ročne in stenske, šolske, turistične, planinske in avtokarte. Prav srečen 
24 
sem bil, ko sem na kongresu jugoslovanskih geografov na Ohridu v avli hotela na 
najvidnejšem mestu zagledal naš zemljevid Jugoslavije v makedonščini. 
V prirodoslovnem muzeju 
Konec leta 1952 me je povabila ravnateljica Prirodoslovnega muzeja, profeso 
rica dr. Angela Piskernik na razgovor. Poznala me je s sestankov aktiva biologov 
in je vedela za moje delo za Loški muzej. Vprašala me je, ali bi bil pripravljen 
prevzeti njeno mesto, ko bo ona šla v pokoj. Izjavil sem, da sem pripravljen, ker 
bi me to delo veselilo, saj imam že v Škofji Loki vpogled vanj. Dne 1. februarja 
1953, ko se je v šoli pričel poletni semester, sem nastopil to novo službo. Izgovoril 
pa sem si, da tik pred maturo ne morem zapustiti svojih dijakov. Tako sem do 
junija še učil obe paralelki 8. razreda. Ob začetku mature so potem polnoštevilno 
prišli pome v muzej, da smo skupaj slovesno odšli k maturi. 
Prirodoslovni muzej ima zbirke in pisarno v polovici nadstropja Narodnega 
muzeja. Njegov kolektiv je štel pet biologov, enega mineraloga, dva honorarna 
biologa-etnologa, dva preparatorja, administratorko in snažilko. Kustosi so delali 
v veliki sobi zraven moje pisarne in v podstrešni sobi, entomologi v zbirkah, 
preparatorja v kletni delavnici. Stremel sem za tem, da bi živali in rastline 
prikazali v biotopih, tj. v naravnem okolju. Mlajši preparator je za strokovni izpit 
pred komisijo, katere član sem tudi bil, že izdelal tak biotop, mislim, da je bil 
jamski. Ker so po kolektivnih zelo poudarjali pomen tovarištva in demokratičnosti, 
sem zahteval, da se vsi brez izjeme tikamo med seboj. Čutil pa sem neko 
nezaupljivost in neenotnost, ki je ostala izza prejšnje ravnateljice. 
Da bi dobili več prostora, smo se lotili izdelave lesenega podija, ki je sobo z 
izredno visokim stropom delil v spodnji in zgornji prostor in tako razpoložljivi 
prostor razdelil v dve sobi. Delali smo to tudi izven delovnega časa. Ker so delali 
brezplačno, sem zanje plačal malice, preparatorjema tudi dvoje kosil. Takrat smo 
od izolskih ribičev kupili živo morsko želvo, velikansko črepaho, jo na dvorišču 
razstavili in obiskovalci so za ogled plačali majhen prispevek. Od tega in od prodaje 
nekaterih odvečnih razstavnih objektov, ki smo jih prodali šolam, sem plačal 
omenjene malice in kosila, nekaj je pa še ostalo kot črni fond za plačila raznih 
majhnih računov, ki jih je treba takoj plačati. 
O tem so iz našega kolektiva zvedeli na republiškem Svetu za prosveto in 
kulturo, da »prirejamo zabave«. Ker se nisem potegoval za ravnateljstvo muzeja 
in mi ni bilo nič za to funkcijo, sem podal ostavko, ki je bila sprejeta. Vprašali 
so me, koga bi priporočil za svojega naslednika. Imenoval sem profesorja Toneta 
Polenca. Ta je nato temeljito preuredil in izboljšal muzejske zbirke. 
Nazaj v šolo 
Namestili so me na klasični gimnaziji, kamor sem bil pred 18 leti premeščen 
iz Kranja in od koder sem odšel pred 16 leti. Na šoli ni več vladal klasični duh 
in v zboru sem našel samo še tri tovariše od prej. Ravnatelj Miroslav Ravbar me 
je prijazno sprejel. Med razgovorom je omenil, da plače ne bom takoj dobil, če pa 
sem v zadregi, mi jo izplača iz črnega fonda. Temu sem se nasmejal in mu povedal, 
da sem jaz zaradi črnega fonda letel iz muzeja. 
Učil sem samo zemljepis in ga spraševal tudi pri maturi. Bil sem član komisije 
za profesorske izpite geografov in sem spraševal metodiko pouka. Pisal sem knjigo 
Naša domovina Jugoslavija, ki jo je potem leta 1959 izdala Prešernova družba kot 
redno knjigo. Mnogo sem pisal iz svoje stroke v poljudna turistična glasila. Tako 
25 
sem odslužil tri leta in nisem več doživel prestavitve, ampak se je spreminjala in 
bila premeščena sama šola. 
S šolskim letom 1958/59 so gimnaziji odvzeli nižje razrede in jih priključili 
osnovni šoli Prežihov Voranc, ki je že imela prostore zraven nas v stari častitljivi 
stavbi klasične gimnazije. Osnovna šola je s tem postala osemletka, klasični 
gimnaziji pa so ostali štirje višji razredi in so jo poimenovali IV. realna gimnazija. 
Velik del učnega osebja se je vrnil v poljansko gimnazijo, nas ostale so pa preselili 
v poslopje nekdanje uršulinske gimnazije v Šubičevi ulici. 
Tam sem služboval še štiri leta. K pouku zemljepisa sem uvedel tedenska 
poročila o svetovni - ne domači - politiki. To so prostovoljno prevzemali dijaki 
sami. Posebno se je odlikoval Janez Kocijančič, ki je sedaj direktor letalskega 
podjetja Adria-Avio promet in se udejstvuje v naši politiki. Med dijaki tistih let 
je bilo mnogo resnih, bistrih dijakov, od katerih me nekateri še sedaj pridejo 
obiskat v dom ali pa berem o njih v časopisih. 
Konec šolskega leta 1961/62 sem stopil v pokoj po nekaj več kot 36 letih 
službovanja. Z upokojitvijo se mi delo ni kaj prida zmanjšalo, saj sem takrat pisal 
knjigo Slovenija in njeni kraji. Razen tega sem sodeloval pri prirejanju zemljevidov, 
pri Muzejskem društvu v Škofji Loki in mnogo pisal. Knjigo o Sloveniji je 
Prešernova družba izdala v nakladi 45.000 izvodov, o Jugoslaviji pa v 65.000 
izvodih. Tako sem v življenju prispeval svoj delež k izobrazbi s poukom mladini, 
s knjigami pa tudi preprostemu ljudstvu. 
In na koncu o neslužbenem muzejskem delovanju za Škofjo Loko 
Naj omenim še svoje sodelovanje pri ustvarjanju Loškega muzeja, ki me je 
zaposlovalo 38 let. Bilo je povezano z mnogimi težavami, končno pa rodilo nadvse 
lep uspeh. 
Že leta 1936 smo škofjeloški rojaki-profesorji na mojo pobudo predlagali 
občinskemu odboru ustanovitev muzejskega društva, ki naj pripravi in ustanovi 
lokalni muzej, saj mesto s tisočletno zgodovino to naravnost zahteva. Predlog je 
občina z odobravanjem sprejela. Organizirali smo društvo, izvolili za predsednika 
zgodovinarja dr. Pavleta Blaznika, pridobili prve prostore in začeli zbirati predme 
te. S predsednikom sva v počitnicah obiskovala družine meščanov, brskala po 
podstrešjih in večkrat kar sama z vozičkom odvažala pridobljene predmete. 
Prihodnje leto (1989) bo petdesetletnica odprtja Loškega muzeja. 
Vojna je njegov razvoj prekinila. Nemci so ves inventar zavlekli v kapucinsko 
cerkev, ko so redovnike izgnali. Po osvoboditvi je število predmetov hitro naraščalo. 
Dvakrat sem v funkciji gospodarja, ki je nadomestila funkcijo strokovnega kustosa, 
vodil selitev vsega inventarja: prvič iz kapucinskega samostana v puštalski grad, 
drugič pa od tam v loški grad, kjer zdaj vzorno urejene razstavne zbirke in depoji 
zavzemajo vse prostore obširnega poslopja. V njem sta tudi muzejska knjižnica in 
galerija, kjer muzej redno prireja razstave domačih in tujih umetnikov. Na 
odcepil Loški arhiv, ki je del ljubljanskega zgodovinskega arhiva in hrani v posebni 
stavbi dokumente za loško zgodovino. 
Na pobudo sedanjega predsednika društva je začelo društvo izdajati zbornik 
Loški razgledi in vrsto knjižic domoznanske vsebine. Od Loških razgledov je v 
pripravi že 35. letnik (za 1988). Muzejsko društvo je krepko sodelovalo pri 
proslavah tisočletnice Škofje Loke leta 1973. Izdalo je Blaznikovo knjigo Škofja 
Loka in loško gospostvo ter mojo knjigo Škofja Loka s Poljansko in Selško dolino. 
26 
Pod predsedstvom univ. prof. Borisa Ziherla smo kot kulturna sekcija pripravljali 
to proslavo na mnogih sejah v klubu poslancev v Ljubljani. Znaten del prireditev 
ob tisočletnici se je odigral na muzejskem vrtu. 
Muzejsko društvo je vsa leta svojega obstoja vplivalo in sodelovalo pri spome 
niškem varstvu mesta in naselij loškega ozemlja. Ves razvoj društva in muzeja sem 
spremljal in pri njem sodeloval iz svoje domoljubne zavesti, sprva kot gospodar, 
potem kot podpredsednik. Res je bilo dosti težav in skrbi, dela, bilo pa je tudi 
dosti uspehov in z njimi združenega zadoščenja, zadovoljstva, veselja in sreče. Še 
zdaj na stara leta me spomin na ta ali oni dogodek navda z zadovoljstvom in mi 
srce zaigra od veselja in sreče. In koliko je takih spominov! Kako smo se dobro 
razumeli z vsakokratnim predsednikom občinske skupščine; kako smo prvič odpi 
rali muzej v skromnih prostorih starega rotovža in sem zadnji trenutek, ko so že 
prihajali visoki gosti, tekel skozi vse tri sobe in v žep pobiral papirčke, da je bilo 
vse čisto; kako smo obhajali osemdesetletnico podpredsednika notarja Sinka in je 
slavljenec zapel En starček je živel; kako smo zborovali ob društveni 20, 30 in 
40-letnici ter ob izidu 20. in 30. letnika Loških razgledov. V zadoščenje nam je 
bilo, da so na pomembne društvene zbore prihajali zastopniki kulturnega in 
političnega življenja, drugih muzejev, Zgodovinskega društva Slovenije, akademije 
znanosti, univerze itd. in smo z njimi izmenjavali misli. Vsako leto je bil vsaj en 
društveni izlet, sam pa sem vodil člane na 58 muzejskih izletov. Prekrižarili smo 
slovenske kraje od Beneške Slovenije do Prekmurja, od Djekš in Krke do konca 
Istre. Še in še bi lahko omenjal doživljaje v zvezi z društvom in muzejem. 
Res sem prejel razna priznanja, zahvale in odlikovanja, ki sem jih vesel, 
posebno treh Redov dela, a najbolj me osrečuje prijetna zavest, da sem vse to 
zmogel in z uspehom opravil v prid svojega ljubega rojstnega mesta. 
Opomba 
Prirejeno po avtobiografskih sestavkih Prvi maj - praznik dela. (Premišljevanje o mojem 
delu), Srečni časi mojega življenja in Moje minulo službeno delo, objavljenih v glasilu 
stanovalcev m delavcev Doma Kolezija v Ljubljani: Korenine št. 2. 1987, str. 4-11, št. 4, 1988, 
str. 10-16 in št. 5, 1989, str. 1-18. - B. B. 
27