ČASOPIS S PODOBAMIZA SLOVENSKO MLADINO.  ,
Štev.  7.              V Ljiibljani,  1. julija 1888.        Leto XVIIL
 Umirajoče dete.
ri postelji deteta mati sloni                   Utihne zdaj dete in prime roko,
In gleda v očesi stekleni.                      Ki mamica mu jo podaja,
* Oj, koliko srce pač njeno trpi,              V podobo na steni upira oko,
I   Ia kakšni obcutki so njeni?!                 Veselja srce se mu taja:
In dete se sklone in jej govori:             ,,Gflej, mainica, prišli po mene so vže,
,,Oj mati, kako mi hudo je,                  Da bi me v nebesa peljali,
Drugače se ineni v resnici godi,            čuj, migajo mi in tako govor^:
Kot v snu pri krilatcih bilo je.             Pridruži se bratec nam uiali!"
Tako ljubeznjivo so gledali v me,         Sklonivši se dete ročici sprostre,
Ob roci po vrtih peljali,                       Zasvetita se mu očesi —                   
Kot bratec bi njih bil od rojstnega dne,     Omahne na postelj, očesi zapre,
In vse so mi razkazovali.                      Zbudi se vže v svetlem nebesi. 
Tam gori solzši ni, in ne bolečin,         Pri postelji deteta mati sloni,      
Vse se veseli in raduje,                        OČi si z rokama zakriva,
Vse polno ondukaj je rajskili milin,      In vender srce njeno vee ne trpi,
Med angeljci Bog naš kraljuje."            Ker sinek pri Bogu zdaj biva.
Branimir