UREDNIŠTVO ZARJE je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 8 (tiskarna L nadstr.). Uradne ure za stranke so od 10. do 11. dopoldne io od 5. do 6. popoldne vsak dan razen nedelj in praznikov. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisina se ne • : :	sprejemajo.	:	: :
NAROČNINA: celoletna po posti ali s poSiljanjem na dom za Avstro-Ogrsko in Bosno K 18.—, polletna K 9'—, četrtletna K 4'fiO, mesečna K 1 *50; za Nemčijo celoletno K 21 '60; za : :	ostalo inozemstvo in Ameriko celoletno K 30'--.	: :
i Posamezne številke po 6 vin.
Štev. 185.
ZARJA izhaja vsak dan razen nedelje in praznikom ob pol 11. dopoldne.	\	\	\
UPRAVNIŠTVO se nahaja v Šelenburgovi nliei Btev. 6, II., in uraduje za stranke od 8. do 12. dopoldne in od 3. do 7. zvečer. Inserati: enostopna petitvrstica 20 vin., pogojen prostor 26 vin., poslana in razglasi 30 vin. — Inserate sprejema upravništvo.
Nefrankirana ali premalo frankirana pisma se ne sprejemno.
————	Reklamacije lista so poštnine proste. ..........
....................  ■	 ,	1; :,ua
Leto II.
V Ljubljani, v sredo dne 17. januarja 1912.
Nauki nemških volitev.
Naj se končajo ožje volitve na Nemškem tako ali tako — nauk, ki so ga podale glavne volitve, ne mine. In napredek socialne demokracije, ki presega vsako pričakovanje, ostane najznačilnejši moment v tem boju. Vse nerodno »tolmačenje«, s katerim hočejo nasprotniki v svoji zadregi zmanjšati -velikanski uspeli, je brez pomena. Saj ne gre za to, kaj Pravi ta ali oni o volitvah, kako si jih kdo razlaga, kako je komu rezultat všeč ali ne, temveč pred vsem za to, kaj uči boj.
Napredek, ki znaša miljon glasov v kratkih petih letih, pač ni malenkost, ki bi se dala spraviti s komentarji in s slabimi šalami iz sveta. Jecljanje o liberalnih glasovih, ki so jih baje dobili socialisti, je smešno, ker so meščanske stranke levice predobro vedele, da same nimajo^ nič preveč in da morajo tiščati, kar imajo. Kaj naj bi dajala socialistom taka stranka, ki vjame sama komaj štiri mandate in mora računati na vse strani, kako si bo vsaj pri ožjih volitvah nekoliko pomagala? Socialna demokracija gre svojo pot in raste; to je dejstvo, ki se tudi brez volitev ne bi dalo utajiti. A petkove volitve ga le potrjujejo z vso odločnostjo.
Centrum j£ nazadoval, vendar ne tako, kakor so mislili liberalni optimisti. Nam se niso zdeli oni računi preveč verjetni in tudi naše informacije iz Nemčije niso prerokovale klerikalnega propada. Stranka, ki ima svoje najmočnejše korenine v nevednosti in v predsodkih, se ne porazi tako nenadoma, kakor si zmišljajo meščanski iluzionisti. Dokler je med ljudstvom pop najzaupnejša oseba in poveljnik v političnih rečeh, je klerikalizem velika moč. Ali večnost vendar ni njegova. Zdaj se krha na Nemškem le po malem. To je samo simptom, drugega pomena nima. Kadar spozna ljudstvo dodobrega klerikalno sleparstvo, takrat pojde tudi na Nemškem rapidno navzdol, kakor je šlo na Francoskem, v Italiji, na Portugalskem in kakor gre že na Španskem.
Centrum je izgubil nekoliko mandatov, o njegovi poziciji bodo odločale šele ožje volitve. Na vsak način pa je še vedno ostal sila, ki se ne da prezirati.
Drugače je z meščanskimi neklerikalnimi strankami, vštevši agrarno fevdalne konservativce. Od Freisima do antisemitov vidimo same male frakcije. Noben program ni imel toliko moči, da bi bil vplival na množice. Vse lepe besede zmernosti in teoretičnega idealizma so bile zaman.
Skrajni konservatizem in brezpogojna naprednost — centrum in socialna demokracija imata za sabo vojske; vse drugo je malenkostno. Vse, kar je polovičarsko, propada, izgublja vpliv in prihaja ob veljavo.
Na Nemškem se pripravlja odločilni boj načel. Ta se bo izvojeval med starim svetom, ki ga najbolj trmasto zastopa klerikalizem, in med novim, ki ga pripravlja socialna demokracija. V tem silnem boju ni prostora za kom-promisarstvo. za rokovičarstvo in za pomisleke. To je naraven razvoj.
In kakor na Nemškem, tako pojde povsod.
Politična brezbarvnost meščanskih svobodomiselnih strank se kaže povsod. Simptomi razkrajanja so enaki na Nemškem in v Avstriji in v Franciji in kamor se ozremo. Ločitev še
ni povsod tako napredovala kakor na Nemškem. Ali pogoji so povsod enaki in prejalislej bo povsod tako.
Gotovo; Kadar se končno odloči ta veliki boj, nastanejo nove stranke in tudi majhne frakcije bodo tedaj imele svojo veljavo. Ali bo strankarstvo nekaj druzega kakor sedaj. Do tistega časa pa se bo povsod vršila neizogibna koncentracija: Absolutnega nazadnjaštva na eni, neustrašnega napredka na drugi strani. Tudi to potrjujejo volitve na Nemškem. Kdor se hoče učiti, se lahko nauči.
Položaj na Hrvaškem.
Zagreb, 16. januarja.
Na dan 7. februarja je sklican hrvaški sabor, ki je bil izvoljen meseca februarja. Kakor kaže, se snide nepopoln, zakaj nekatere dopolnilne volitve se še niso vršile. Ali to je le značilno za »red«, ki ga naglašajo vse vlade na Hr vaškem; stvarno je postranskega pomena. Veliko važnejše je vprašanje: Kaj se bo zgodilo?
Sabor sklicati je zelo enostavno. Ali kaj naj počne ban s saborom, v katerem nima večine’. Kaj naj počne ban, ki je bil pri volitvah dvakrat ti ko poražen, da se ne more ganiti? Sabor bo sklican, zato ker zakon tako predpisuje. Ali zakon ima seveda <a zmisel, da ima sabor delati. Ker ima opozicija večino, tako večino, da utone v njej vladna stranka, je nemogoče, da bi mogel ban Tomašič delati s tem saborom, oziroma narobe, da bi ta sabor mogel delati s Tomašičem. Torej je mogoče samo dvoje: Ali da odstopi Tomašič, ali pa da se sabor takoj zopet razpusti in da se razpišejo nove volitve.
Ni res! Na Hrvaškem je mogoče še nekaj tretjega. Kdor veruje zakonom, bi seveda dejal, da ne. Ali izkušnja kaže, da se pri nas ne sme soditi po zakonu. V enakem položaju je bil Rakodczay, v enakem položaju je bil Rauch, v enakem položaju je bil tudi že Tomašič. Sabor se je sklical, sabor se je — odgodil in vlade so vladale brez parlamenta.
Ali sedaj je Tomašič dospel do te točke, da ta tretji izhod najbrže ne bo več mogoč, zakaj tudi od novih volitev ne sme za nobeno ceno upati večine. Nadalje je Tomašič le eksponent Khuen Hedervaryja; ta pa ima že dosti lastnih težav v budimpeštanskem državnem zboru, kjer še do te ure ne ve, kaj bo z bram-bno reformo in z obstrukcijo Justhove stranke.
Tomašičevi neuspehi na Hrvaškem ovirajo Khuen Hedervaryja na Ogrskem in otežča-vajo njegovo stališče napram opoziciji. Zato je verjetno, da se hoče Khuen iznebiti Tomašiča in da stori to takoj, ko popolnoma okreva. Po zadnji Tomašičevi avdijenci pri cesarju se je trdilo, da je ban podal demisijo. Ali vse je ostalo nejasno. Gotove vesti ni bilo nobene, pač pa nešteto takih, ki so nasprotovale druga drugi. Eni so pripovedovali, da cesar ni sprejel de-misije, ali da je Tomašič vendar vstrajal na tem, da odstopi. Drugi hočejo vedeti, da je vladar »v principu« sprejel demisijo, ali z nalogom, da se počaka s faktično izvršitvijo. In sedaj se zagotavlja, da se izvrši odstop takoj po otvoritvi sabora.
Naravno je vse kar se piše in govori o tej stvari, večinoma sama kombinacija. Ali nekoliko svetlobe prinaša pisava uradnih »Narodnih Novin«. Ta je postala v oficielnem delu silno konfuzna. Kljub temu je v njej nekaj zani-
mivega. Vladno glasilo pravi, da se Tomašič ne pripravlja na to, da bi dolgo ostal ban. če ne dolgo, tedaj je verjetno, da ostane le še kratko, morda prav zelo kratko.
Toda Tomašičeva demisija ne bo nič posebnega. Ta je prejalislej neizogibna. A kaj pride potem?Ne, kdo da bo ban za Tomašičem. Imenujejo se razna imena. Eni trdijo, da se vrne grof Pejačevič, ki je bil ban med Khuenom in Rakodczayem; drugi imenujejo sedanjega pod-bana Chavraka. Ta imena ne odločujejo. Ali dosledno se naglaša, da ostane sistem neizpre-menjen.
To je morda beseda, ki hoče »varovati avtoriteto«. Če pa hoče biti resna, tedaj ni treba pošiljati Tomašiča v penzijo. Z enakim sistemom bo vsak ban toliko opravil kolikor Tomašič, to se pravi nič.
Ožje volitve m Nemškem.
Termini za ožje volitve, ki jih določajo vlade posameznih držav, še niso povsod razglašeni. Na Saksonskem in na Hesenskem bodo v soboto, na Pruskem začetkom prihodnjega tedna. V tem času je pričakovati odločitev tudi v ostalih državah in mestih.
Meščanske svobodomiselne stranke se ne morejo zediniti, kakšno taktiko naj odločijo za ožje volitve. Nacionalno liberalna stranka je mevžasta kakor po navadi. Njeno vodstvo je v Berolinu sklenilo pozvati volilce, da naj glasujejo proti 'socialnim demokratom. Na Saksonskem so to že prej sklenili. Ali to ne pomeni bogvekaj. Avtoriteta berolinskega vodstva ni velika. Liberalno časopisje je zelo različnega mnenja. Kar zahteva strankina gospoda od njega, je res hudo, zakaj pri glavnih volitvah je šlo to časopisje v boj s parolo, da se ima poraziti črnomodri blok. Zdaj naj pa udari samo sebe po zobeh. Če imajo liberalci glasovati za centrum, za konservativce in antisemite, je blok seveda rešen. Ali liberalci bodo s tem sami sebe ugonobili, ker si na ta način pač lahko rešijo nekoliko mandatov, nikakor pa ne ugleda pri ljudstvu.
V	Draždanih bo centrum pomagal nacionalnim liberalcem. Njegov kandidat Erzberger je dobil 669 glasov, nacionalni liberalec Hein-tze 23.140, socialist dr. Gradnauer pa 23.057. Centrumov uspeh je bil torej sila majhen, ali nacionalni liberalci bodo vendar nujno potrebovali te glasove.
Povsod pa vendar ne pojde tako. Na Me-klenburškem n. pr. so liberalci sklenili glasovati proti konservativcem, torej za socialne demokrate. In kako bodo volilci v drugih krajih ubogali strankino poveljništvo, bo tudi še treba počakati.____________________________
Tripolitanska vojna se na-
nosti med Italijo in Turčijo. Šele če sprejmejo omenjene države predlog Rusije, se ima predložiti turški vladi. Ker sloni rusko posredovanje v bistvu na tem, da bi se Turčija popolnoma odrekla svojini afričanskim pokrajinam, je popolnoma izključeno, da bi ga mogla porta sprejeti.
Še druga vest iz Carigrada kaže, kako ničeve so nade, da bi moglo kmalu priti do miru. Italijani so z letalnimi stroji razširili po Tripo-litaniji, kjer so mogli, oklice, da naj prebivalstvo odloži orožje in se vda Italiji. Nato sta tri-poliška turška poslanca Ferhad in Baruni s pomočjo turškega časopisja adresirala na italijansko vlado odprt brzojav, v katerem v imenu prebivalstva odklanjata italijanski poziv in izjavljata, da bodo Tripolitanci do zadnje kaplje krvi branili svojo domovino.
Kitajsko.
daljuje.
Rusija hoče posredovati za mir med Italijo in Turčijo. Ta korak bo brez dvoma brezuspešen in Rusija menda sama ne upa, da se ji posreči ta akcija. Najbrže pa ima kakšne druge namene, ki jih hoče zastreti s tem korakom.
»Frankfurter Zeitung« ima o tej stvari sledeče poročilo iz Carigrada:
»Po vesteh, ki jih je dobila turška vlada, hoče Rusija predložiti vladam, ki so podpisale berolinsko pogodbo, nasvet o koncu sovraž-
»Civilizirane« države komaj čakajo, da bi mogle na Kitajskem pleniti po mili volji. Prva se je oglasila Rusija. Ona hoče »varovati svoje interese« v Mongoliji. Tam so tla pripravna, ker je Mongolija še zelo reakcionarna in klerikalna. Najprej je Mongolija razglasila svojo neodvisnost od Kitajske. Potem je Rusija nastopila kot varuhinja mongolskih pravic in potem je poslala svoje vojake dol, seveda le zaradi »varstva mongolskih pravic«.
Med tem se je začelo oglašati Japonsko, ki se je pri Evropejcih imenitno naučilo civilizacije. Okupirati hoče kvantunški okraj in morsko obrežje v pokrajini Mukden. Anglija in Rusija sta baje zadovoljni s to nakano. Zato bo Japonsko molče gledalo rusko okupacijo Mongolije.
Zakaj pa soglaša Anglija? O njenih načrtih se seveda še nič ne ve. Ali iz Londona poročajo, da sta dva angleška bataljona odposlana iz Bombaja na Kitajsko. Torej se tudi s te strani nekaj pripravlja. Ampak nihče ne sme dvomiti, da hoče tudi Anglija samo »varovati svoje interese«.
Roparji preže na Kitajsko kakor krokarji na mrhovino. Morda pa bodo na svoje začudenje spoznali, da je Kitajska bolj živa kakor prej.
Juanšikaj.
Peking, 16. januarja. Juanšikaj hoče sočasno z odstopom dinastije demisionirati, če se mu ne posreči najeti v tujini večje posojilo. Pri poslaništvih ne verjamejo, da bi mogel v kratkem času dobiti posojilo.
Atentat na Juanšikaja.
Peking, 16. januarja. Davi je neki neznanec izvršil na Juanšikaja, ko je šel iz cesarske palače domov, atentat z bombo. Juanšikaju se ni nič zgodilo. Dva policijska uslužbenca in dva vojaka je bomba ubila, dva policijska uradnika sta pa težko poškodovana.
Revolucionarji.
Peking, 16. januarja. Revolucionarji pripravljajo pohod proti Pekingu v štirih oddelkih. Iz Šangaja odide enajst transportnih ladij v Čifu; spremljalo jih bo šest križark.
Šangaj, 16. januarja. Prve tri transportne ladje z revolucionarji so odšle v spremstvu treh križark v Čifu. Revolucionarji imajo 16 topov seboj.	B
EMILE ZOLA:
Rim.
(Dalje).
Dario in njegova sestrična sta se bila od mladih nog ljubila s smehljajočo, globoko in naravno strastjo. Bila sta rojena drug za drugega na svetu, kakor da postaneta mož in žena, ko dosežeta starost za poroko. Ko je knez Ono-frio, ljubezniv, v Rimu zelo popularen mož, ki k izdajal svoje skromno premoženje po mili volji, sklenil, že blizu štiridesetega leta, vzeti Montefiorino hčer, malo markizo Flavijo, za ženo, ki ga je delala s svojo krasno, otroško-ju-tionsko postavo blaznega, je odšel v vilo Mon-tefiori, ki je bila edino bogastvo, edina posest onih dam. Ležala je blizu S. Agnese fuori le Mura v velikanskem vrtu, v pravem parku s stoletnim drevjem; ali vila sama, precej uborna stavba iz sedemnajstega stoletja, se je razpadala. Hude govorice so se raznašale o damah; mati je bila. odkar je obvdovela, skoraj izobčena, hči pa prelepa, predrznega nastopa. Jako stroga Serafina in starejši brat Pij, ki je bil takrat pravkar imenovan za tajnega komornika svetega očeta in kanonika vatikanske bazilike, sta zato tudi formalno obsojala zakon, l-e Ernesta, ki je oboževala svojega brata zaradi njegove očarujoče veselosti, je tudi poslej ohranila stike z njim in pozneje ji je bilo naj-ljttbše razvedrilo, posetiti s hčerko Benedeto vilo Montefiori vsak teden za cel dan. In kakšen dražesten dan je bil to vedno za desetletno Bonedeto in za petnajstletnega Darija — kakšne krasne dneve sta živela nežno in sestrsko v tem velikanskem, skoraj zapuščenem vrtu s Pinijami, ki so imele krone kakor strehe, z ogromnimi zelenikami in z njegovim hrastov-iem, med katerim se je človek lahko izgubil kakor v pragozdu.	,J>S
Uboga potrta Ernesta je bila strastna mučenica. Prišla je bila z velikanskim veseljem <lo življenja na svet in je hrepenela po solnčni
svetlobi, po srečnem, svobodnem in delavnem življenju v jasni luči. Hvalili so jo zaradi njenih velikih čistih oči, zaradi dražestne nežnosti njenega ovalnega obraza. Zelo nevedna, kakor vse hčeri rimskega plemstva, kajti kar je malega znala, se je bila naučila v francoskem samostanu. je zrasla čisto osamljena v ozadju mračne palače Boccanera in ni poznala na svetu ničesar razven vsakdanje vožnje z materjo po korzu in čez Monte Pincio. Potem se je, petindvajset let stara, že utrujena in obupana, omožila, kakor je navada. Poročila je grofa Brandi-nija, zadnjerojenega sina zelo plemenite, zelo številne in uboge obitelji, ki se je moral preseliti v palačo v Via Giulia, kjer so prepustili mlademu paru celo krilo v drugem nadstropju. In nič se ni izpremenilo. Ernesta je živela v enaki hladni senci, v mrtvi preteklosti, katere težo je čutila boljinbolj kakor nagroben kamen na sebi. Sicer je bil zakon na obeh straneh zelo časten. Grof Brandini je kmalu veljal za najne-mnnejšega in najprevzetnejšega moža v Rimu. Bil je strogo religiozen, nestrpen in je trium-firal, ko se mu je posrečilo po mnogoštevilnih intrigah in po tajnem šestletnem lazenju, da je bil imenovan za višjega konjušnika Nj. svetosti. Od tega časa se je zdelo, kakor da je prišlo z njegovo službo vse mrklo veličanstvo Vatikana v njegov dom. Ob času Pija IX., do leta 1870. je bilo Ernesti življenje še kolikor toliko prenašati; upala se je odpirati okna na cesto, sprejemala je nekatere prijateljice, ne da bi se skrivala in se je dala včasi povabiti na kakšno zabavo. Ko so pa Italijani osvojili Rim in se je papež razglasil za jetnika, se je palača v Via Giulia izpremenila v grobnico. Velike duri so se zaprle in zapahnile, vrata v znamenje žalosti zabila in deset let je hodilo vse le skozi mala vratca v soteski. Prav tako je bilo prepovedano odpirati okna na glavni strani. To je bilo kujanje, protest črne družbe. Palača se je pogreznila v negibčnost smrti in v popolno osamljenost; nobenega sprejema ni bilo več in le red-
kokdaj je smuknilo v pondeljkih nekoliko senc, Serafinih zaupnic skozi ozko, na pol odprta maki vrata. Teh deset mračnih let se je mlada žena jokala vsako noč; ubogo bitje je živo zakopano na skrivnem razjedal obup.
Ernesta je dobila svojo hčerko precej pozno, ko ji je bilo že triintrideset let. Začetkoma ji je bilo dete v razvedrilo. Potem je prišla zopet pod mlinski kamen pravilnega življenja: malo je morala dati v Sacrč-Coeur S S. Trinita de Monti, k francoskim nunam, ki so bile poučevale tudi njo. Odtod se je Benedeta vrnila z devetnajstimi leti; znala je francosko in pravo-pisje. malo računstva, katekizem in nekaj zmedene zgodovine. In nadaljevalo se je življenje obeh žena v ženskih izbah, ki so že dišale po orientu; nikdar jih ni vodil soprog in oče na prosto; ves dan sta bili zaprti v osamljenem stanovanju in edino razvedrilo je bilo večno se ponavljajoča obligatorična vožnja po korzu in čez Monte Pincio. V hiši je veljala brezpogojna poslušnost; obiteljske vezi so bile tako močne, tako silne, da sta se obe uklanjali grofovi volji, ne da bi bilo le pomisliti na upor. Pridružila se je še volja Donne Serafine in kardinala, ki sta bila stroga branitelja starih šeg. Odkar ni papež več zapustil Rima, je dajala služba višjega konjušnika grofu mnogo prostega časa; zakaj hlevi so se tako skrčili, da je bilo opaziti; vendar pa je opravljal svojo službo v Vatikanu, ki je bila postala zgolj formalna stvar, z vdano marljivosti, kakor da trajno ugovarja uzurpa-torski monarhiji, ki se je bila zasedla v Kviri-nalu. Benedeti je bilo ravnih dvajset let, ko je prišel oče nekega večera kašljajoč in mrzličen od neke ceremonije pri Sv. Petru domov. Osem dni pozneje je umrl; vzela gaje pljučnica. Obema ženama je bilo to kljub žalosti nepriznano odrešenje; zdaj sta se čutili svobodni.
Od tega trenotka je imela Ernesta le še eno misel: Rešiti svojo hčer tega groznega zazidanega in zakopanega življenja. Sama se je bila preveč dolgočasila, zanjo je bilo prepozno,
da bi še oživela; ali Benedeta naj bi ne imela takega protinaravnega življenja v prostovoljnem grobu. Sicer se je kazalo, da so se tudi druge patricijske obitelji naveličale, kazal se je podoben upor in ko jih je minilo prvo kujanje, so se jeli približevati Kvirinalu. Zakaj naj bi se delavnosti, svobode in dostojanstva željni otroci večno pridruževali sporom svojih očetov. In ne da bi se mogla izvesti kakšna sprava med črno in belo družbo, so jele nianse vendar bledeti in prihajalo je do nepričakovanih porok. Za politično vprašanje se Ernesta ni brigala; o njem sploh ni vedela ničesar. Le to je želela, da bi moglo njeno pleme naposled zapustiti to obsovraženo grobnico, to črno, nemo palačo Boccanero, v kateri so polagoma otrpnile vse radosti njenega življenja v počasnem umiranju. Prtveč je njeno srce trpelo, ko je bila mlado dekle, nevesta, žena; zdaj jo je premagal srd zaradi zgrešene, vsled tako abotne resignacije izgubljene usode. Nov izpovednik, ki si ga je tisti čas izbrala, je še bolj vplival na njeno željo; zakaj ostala, je zelo pobožna, strogo je izpolnjevala verske dolžnosti in se je vdajala vsakemu svetu svojega duhovnega svetovalca. Da bi se čimbolj osvobodila, je zapustila očeta jezuita, katerega ji je bil njen mož sam izbral, pa ie poiskala Abbč Pisonija, župnika bližnje male cerkve Sv. Brigite na trgu Farnese. Pi-soni je bil petdesetleten jako blag in dober mož, poln v rimskih deželah redke ljubezni do bližnjega. Arheologija in ljubezen do starih kamnov sta napravili iz njega ognjevitega patriota. Pravili so. da je kljub svojemu skromnemu uradu že večkrat v kočljivih zadevah služil za posredovalca med Vatikanom in Kvirinalom. Ker je postal tudi Benedetin spovednik, je rad zabaval mater in hčer, slaveč veličino združene Italije in njeno triumfalno gospodstvo, ki se prične tisti dan, ko se spravita papež in kralj.
NOVICE.
* Zastrupljenje z alkoholom. Na Dunaju je stavil 21 letni Franc Hesch, da spije zaporedoma šest kozarcev slivovke, kar je tudi storil. Kmalu pa se je zgrudil. Prepeljali so ga v bolnico in dognali, da je zbolel za težkim alkoholni zastrup-Ijenjem Njegovo stanje je zelo resno.
* Poroka voditelja katoliških modernistov. Bivši duhovnik in voditelj katoliških modernistov Romolo Murri se je minule dni zaročil. Njegova izvoljenka je duhovita norveška lepotica Lundova, hčerka bivšega predsednika norveške zbornice. Lundova je dolgo živela v Rimu in kakor nekdaj švedsko kraljico Kristino, tako je tudi njo mikalo katoličanstvo. Ampak globokejši duši oficialno katoličanstvo ni zadoščalo, krenila je popolnoma k modernizmu. Iz smišljenice Romola Murrija je postala njegova nevesta. Ko je don Romolo Murri ostentativno izstopil iz katoliške cerkve, jo je zasnubil. V italijanski javnosti je Lundova dobro znana osebnost, bila je predsednica licejskega kluba in zelo delavna tudi za mirovno gibanje. Ko je v Milanu zboroval mirovni kongres, je papež Pij X. poslal v roke gospodične Lundove pozdravno brzojavko. Po poroki, ki bo na rimskem kapitolu ali pa v protestantovski kapeli, odideta mlada poročenca v Argentino, kjer bo nekdanji duhovnik predaval o modernizmu.
* Neločljivost zakona — samo za reveže. Kakor znano se je italijanskim klerikalcem doslej še vedno posrečilo zavleči postavo o ločljivosti zakona, dasi jo je bil izrecno obetal prestolni govor. Umevno, da so se po najrazličnejših potih skušali ogniti barbarski postavi o neločljivosti zakona. In res se je posrečil izhod: Italijan, ki se hoče dati ločiti, si mora pridobiti državljanstvo države, ki dovoljuje ločitev in potem lahko sklene ob vsakem času pravno-veljaven zakon v Italiji in z Italijanko. Preje so prevzemali navadno švicarsko ali francosko državljanstvo, zdaj so spoznali, da je ogrsko najprimernejše, ker ga lahko prisvojiš z enoletnim bivanjem, ki pa je lahko tudi več ali manj navidezno; razen tega si tudi ogrski državljan, ako te ogrski državljan vzame za svojega. Edina te-žkoča je obstajala v tem, da niso vsa italijanska vzklicna sodišča priznavala takih zakonov. Zategadelj je velike važnosti, da je rimski kasa-cijski dvor pravkar postavil za edino veljavno pravilo, da ima na podlagi take ločitve zakona v ztnislu haške pogodbe leta 1902 vsak inozemec pravico, da sklene v Italiji nov zakon. S to odločbo je torej ločljivost zakona v Italiji praktično mogoča in pod gotovimi pogoji pravno priznana. Velika krivica pri vsem tem je le to, da je ločljivost izključno monopol posedujočih raz-zredov. Kdor ima denar, da odpotuje v inozemstvo in plača različne pristojbine in dispenze, tisti se da lahko ločiti kljub obstoječi postavi
o	neločljivosti zakona. Toda tudi nekaterim po-klicom posedujočega razreda je ta pot za vedno zaprta: častnik in državni uradnik, ki bi z izgubo italijanskega državljanstva prišel tudi ob svojo službo, se da lahko ločiti samo tedaj, ako izstopi iz službe. Povsem logična odločitev rimskega kasacijskega dvora obseva z jarko j lučjo nezmiselnost današnjega pravnega položaja. Na eni strani je možna ločitev zakona v Italiji samo gospodarsko neodvisnim ljudem, na drugi strani pa se mora poplačati z izgubo italijanskega državljanstva, kar je oboje kruta krivica. Ker se da pridobiti italijansko državljanstvo le s težavo, tedaj ostane ločeni mož navadno vse življenje ogrski državljan, prav tako tudi druga žena obenem z otroci. Pač pa se lahko kot Ogrka ločena žena takoj poroči z Italijanom in s tem dobi nazaj svoje staro italijansko državljanstvo. Iz tega vidimo, kake zmede povzroča barbarska postava v neločljivosti zakona.
* Spreten slepar. Med klerikalnimi krogi na Francoskem in v Italiji se je že par let pojavljal mlad mož, ki je uganjal pod izmišljenimi imeni kakor Sulatti, knez Oranito di Belmonte itd. raznovrstna sleparstva. Zaman je bilo vse prizadevanje policije, da bi ga dobila v roke. Leta 1911 je zasledoval« njegovo sled do Lyona. Odtlej pa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Pred tednom pa se je nenadoma pojavil v Rimu; topot se je izdal za monsinjora Jeana de Sevigne. Policija je izsledila, da je monsinjor že dolgo časa iskani
ETBIN KRISTAN:
Odločitev.
Ko se je vračal domov, je sijalo solnce in grelo kakor ob najtoplejših poletnih dneh, dasi je bil že oktober. Bilo mu je sitno, ker ga je svetloba silila, da je moral misliti. A najrajši bi se bil otresel vseh misli in zaspal. Glava mu je bila izmučena, a nove misli niso blažile in tolažile. Kajti bila so sama vprašanja in to je bilo hujše od vsega.
Kdaj se reši teh vprašanj? Kakor da je to njegova usoda, da ga grize po možganih in zahteva odgovorov. Zdaj bi moral biti gotov mož, dovršen človek. V žepu ima črno na belem, da so izpiti končani in da ve in zna vse, kar zahtevajo od mladega doktorja pravoznanstva. Zdaj bi bil torej lahko konec vprašanj. Saj jih je bilo že dovolj, že preveč za njegova mlada leta. Že vprašanja profesorjev, nekdaj v šoli, pozneje na vseučilišču in pred komisijami so mu prizadevala težke muke in brige. Zdelaval je pač vse izvrstno in odlično, toda malo kdo je slutil, kako trdo je šlo vse. Nikdar ni verjel sošolcem, če so se bahali, da so prečitali lekcijo pa so jo znali, ali pa so si kar zapomnli profesorjevo predavanje. Če bi bilo učenje drugim tako lahko, bi ga morali prekašati. Zakaj so zaostajali za njim? Sama zavist je bila, pa so ga hoteli poniževati, kakor da je njegov duh slabši od njih. A poznal jih je in ničesar si ne da sugerirati — od nikogar. Vse kar je dosegel, si je trdo prislužil in zato sme biti ponosen.
Kakšno je bilo sploh to življenje! Samo prokletstvo! Peli so o lepoti mladosti, a bila je sama laž. Sama vprašanja. Kako se preživiš? Kako bo začetkom meseca s stanovanjem? Kje dobiš novo instrukcijo? Ali ti dajo štipendij? Kako si kupiš toplejšo suknjo za zimo...? Kakor so leta potekala, tako so problemi na-
slepar, katerega pravo ime je Gindri. Gindri je doma iz Turina. Leta 1910 je okanil v Pjemontu versko družbo za 50 000 kron. Gindrija so prijeli, ko se je ravno hotel odpeljati k nekemu kardinalu. Sprva je vse tajil, ko pa je videl, da imajo proti njemu jasne dokaze, je priznal. V njegovem talarju je našel policijski komisar veliko množino dragotin, zlatih ur, denarja in nakaznico italijanske banke za več tisoč K. Listi poročajo, da je osleparil Gindri Vatikan za poldrug miljon kron.
* Samomor na odru. Subreta poljskega narodnega gledališča v Varšavi gospica Marija Orczewska je izvršila na odru samomor tik pred predstavo. Pognala si je bila kroglo iz revolverja v levo sence in se takoj zgrudila mrtva. Predstavo so odpovedali. Samomorilka je bila stara šele 22 let. Vzrok samomora je bila nesrečna ljubezen.
* Z zrakoplovom Iz Pariza* v Varšavo.
Francoska zrakoplovca Dubonnet in Dupont sta se dvignila v Parizu z zrakoplovom na kratek polet. V višavah pa je zalotil zrakoplov hud vihar, ga pognal 3500 metrov visoko in ga podil proti vzhodu. Zrakoplov je plul z brzino^lOO kilometrov na uro preko Rena, Nemčije, Češke in Galicije do Ukrajine, kjer se je spustil na zemljo po tridesetumi vožnji pri vasi Sokolovska. Ker sta bila zrakoplovca navadno opravljena in se nista.bila prav nič pripravila za nepričakovano vožnjo, sta silno zmrzovala. Jedi so zmrznile, ker je bila šla toplota 20 stopinj pod ničlo. Zrakoplovca sta krenila v bližnjo hišo, kjer se nista mogla razumeti z ljudmi, nakar sta šla v Soko-lovsko in prenočila v gostilni. Drugi dan sta se odpeljala z vlakom v Varšavo, odkoder sta se vrnila v Pariz. Balon so poslali po železnici naravnost v Pariz.
* Izkoriščanje v belgijskih samostanih. V mnogoštevilnih belgijskih samostanih — do 1. 1906 so jih našteli 2764 in so se odtlej gotovo še pomnožili — zelo bujno cvete izkoriščanje otrok in odraslih, tako da čvrsto konkurira celo z zasebnim izkoriščanjem, zlasti še zategadelj, ker samostanskemu izkoriščanju ne stavlja mej ne postavodaja ne verski pomisleki. Vsled umazane konkurence belgijskih menihov in nun imajo veliko škodo delavci zasebnih podjetij; zlasti ženske. Kljub temu, da skušajo pobožni izkoriščevalci z vsemi pripomočki' pokriti svoje nekrščansko izsesavanje po raznih kongre-gacijskih zavodih in učilnicah, je vendar javnost zadostno poučena, da si napravi sodbo o tem nečednem početju, ki povzroča toliko moralne in gospodarske škode. Umevno, da razglašajo klerikalni krogi vse objave o izkoriščanju po samostanih za obrekovanje katoliške cerkve. Toda časi se prigodi belgijskim klerikalcem podobno kakor tistemu svetopisemskemu možu, ki je hotel preklinjati, pa je končno storil ravno narobe. Tako je svoj čas priredil klerikalni poslanec Verhaegen anketo o razmerah v samostanski čipkarski industriji. Z anketo nikakor ni seveda nameraval tega, kar se je pokazalo: izkazalo se je namreč, da so samostani naravnost nezaslišano izkoriščali o-troke. In tako se je tudi zgodilo, da je glavno tajništvo zveze krščanskih strokovnih organi-
j zacij proti svoji volji podalo klasičen dokument o samostanskemu izkoriščanju. Tajništvo je nameravalo protestirati proti obrekovanju belgijskega klošterskega dela. Toda iz protesta se je razvila obtožnica, kajti v tem protestu beremo, da se mora kljub pravični brambi proti napadom povedati, da sta organizacija in ureditev dela po samostanih potrebni izboljšanja, da so plače delavkam v »gotovem številu« samostanov premajhne in da je delovna doba za otroke od 11 do 14 let predolga. Nadalje pripoveduje pisanje tajništva, da je pouk v ljudskih in strokovnih šolah nepopolen. Tudi o razmerah v klerikalnih sirotnišnicah toži okrožnica, čeprav hoče zvaliti vso krivdo za te razmere na občine, ki premalo plačajo za gojence; ali mi smo trdno prepričani, da so te občine gotovo vse klerikalne. Čisto originalen je tudi poskus, s katerim hoče glavno tajništvo opravičiti samostane zaradi majhnih delavskih plač. Pravi, da so temu krivi odjemalci, ravnatelji modnih hiš, ker sprejemajo cena naročila! Kakor vidimo, se je protest krščansko-socialnega tajništva prav nehote in polagoma razvil v priznanje o izkoriščevanju sirot, enajst do štirinajstletnih otrok in odraslih delavcev ter de-
raščali. Včasi je šlo za krone, pozneje za dese-take, včasi celo za stotake. In vsako vprašanje je bilo neizprosno. Misli, misli, išči, rešuj odgovarjaj. Ali pa končaj pa pojdi za pisarja, k pošti, k železnici — če te vzamejo. Zagrebsti ves dosedanji trud, vse nade, vso bodočnost.
Zoper take naskoke zahrbtnega škodoželjnega sovražnika je njegov ponos gradil nepremagljive nasipe in trdnjave. Ob vsakem novem vprašanju je vztrepetal, a takoj se je vzravnal, mu pogledal ostro v oči in našel odgovor. Vse do konca. In zdaj naj bi bil res konec. Vedno je tako mislil v svojih sanjah. Kajti njegova duša jo znala tudi sanjati in čim okrutneje ga je zunanje življenje brcalo, suvalo v rebra, mu nastavljalo nož na prsi in ga trpinčilo s prozo vsakdanjega kruha in denarja, tem več sijaja in svetlih barv je prihajalo v njegove sanje, ki so prezirale sedanjost in liki breztelesne prikazni blodile po krasni bodočnosti. Marsikatero uro so bile močnejše od življenja, pa so ga premagovale, da je moralo izginiti in na njegovo mesto so postavljale drugo življenje, polno solnca in rož in melodij, polno radostnih odgovorov, a brez vprašanj. Njegova duša jim je verjela. Iz njihove zakladnice je zajemala vsak dan novo moč, da je nadomeščala tisto, ki se je obrabljala in porabljala v bdeči vsakdanjosti.
A zdaj bi moral biti čas, da bi se uresničile sanje. Konec bi moral biti vprašanj. Saj je dosežen cilj, ob katerem bi moralo življenje razgrniti svoje lepote in svoja bogastva pred njim.
Vlak leze proti jugu, tako počasi, da ne more brzina pregnati sitnih misli. In solnčna svetloba ne da očem, da bi zadremale. Duša je silno potrebna počitka n b rada sanjala, pa ne more, dokler jo motijo nadležne misli: Kaj bo zdaj? Kaj začeti? Advokatura? Sodnija? Ali n bilo neumno tako zgodaj rigorozirati? Drugi tudi ne hite tako. A drugi ne čutijo tako živo,
lavk po belgijskih samostanih ter v priznanje slabega klerikalnega pouka. Tajništvo krščan-sko-socialnih organizacij je s tem napravilo javnosti nemalo uslugo.
* Obllgaten zakon nameravajo uvesti v Franciji, kjer je vlada izdelala predlogo zoper stalno pojemanje porodov in upadanje porok. Kdor se do 29. leta ne poroči, bo klican na posebne orožne vaje v rezervi in v domobranstvu. Kdor se ne oženi do 45 leta, ostane v rezervi do visoke starosti. Iz državne, okrožne in občinske službe bo odpuščen vsak uradnik, ki se do 25. leta ne poroči. Ob enaki kvalifikaciji imajo tisti uradniki prednost za službeno napredovanje, ki imajo vsaj tri otroke. Za vsakega nadaljnega otroka bo dobival uradnik državno rento po 200 frankov na leto do 16. leta.
* Tatovi avtomobilov. Pariška policija je dognala, da je na Francoskem velika množica avtomobilnih tatov, ki so dobro organizirani in delajo po premišljenem načrtu. Tolpa je strah vsek avtomobilnih lastnikov. Zgodilo se je že več tatvin avtomobilov, naglo druga za drugo, še več jih pa prorokujejo. Te dni so ukradli v Parizu trije tatovi gospe Huntovi avtomobil, ali imeli so smolo. V Lioryju jih je doletela avto-mobilna nezgoda; avtomobil je zletel v kanal. Roparji očividno niso utegnili dovolj naglo popraviti pokvarjenega avtomobila, ker so se bali zasledovalcev; zategadelj so pustili avtomobil v kanalu in se odpeljali v Pariz. Nobenega dvoma ni, da sta ^tova člana družbe za ropanje avtomobilov. Prijeli so več oseb in baje se odkriva vedno več sledov, ki vodijo v organizacijo teh najmodernejših tatov.
* Trgovci z deklicami. Pariška policija je prijela tolpo trgovcev z deklicami, ki so obračali ssojo pozornost zlasti na poljske Židinje. Lopovi so se hoteli odpeljati s kolodvora, ko jih je še v pravem hipu prijela policija. Voditelj nečedne tolpe je bil nekdanji ameriški detektiv, v Rusiji rojen Turk. Pri enem trgovcu so našli za 40.000 kron dragotin, ki jih je bil ukradel pri vlomu.
* Zanimiva očesna operacija. Francoski akademiji znanosti so sporočili zanimivo operacijo, ki so jo izvršili na očesu 15ietnega dečka. Deček si je bil obžgal oko z živim apnom in je nanj oslepel. Pariški zdravnik Magitot je skušal položiti v očesno roženico okence s tem, da je utaknil v oko košček kože zdravega očesa. Od tedaj je minilo 7 mesecev in oko je dobilo desetino normalne vidne moči nazaj
* Grozen umor. Na Francoskem je obsodi! t porota v Caenu baronico Couvrignyjevo na smrt, njenega sina barona Roberta pa na dvajsetletno delo v kaznilnici. Mladi baron je star šele 18 let. Baronica Amalija de Couvrigny je bila potomka precej bogate francoske plemeni-taške rodbine. Svojo mladost je prebila precej brez nadzorstva in se je že zgodaj udala pijači. Po cele dneve in noči je popivala s kmeti in hlapci svojega posestva ter uganjala z njimi v pijanosti najhujše orgije. Njen divji značaj se ni prav nič izpremenil niti tedaj, ko se je poročila in je rodila več otrok. Medtem ko je njen mož nadzoroval delo na polju, je izgubljena ženska pijančevala. S svojim 18 letnim sinom Robertom in z mlajšima sinovoma ter 11 letno hčerko je počenjala najbrezsramnejše stvari. Svojemu prvorojencu je priskrbela troje mladih služkinj in mladi baron je živel kakor paša. Seveda je ob takem življenju popolnoma propadlo gospodinjstvo, vse je bilo umazano, kakor tudi baronica in od nje zapeljani otroci, ki se niso po cel teden umivali. Baroničin mož je silno trpel, vsled takih razmer, ker pa je bil slabotne volje, se je zadovoljil, da je preprečil svoji ženi najemanje večjih posojil. Ko pa žena ni imela nobenega denarja in je bila že vse razprodala ter skupiček zapila, je silila v moža, naj ji da denar. Mož je odklonil in to je pomenilo njegovo smrt. Na tajni seji, ki ji je predsedovala pijana mati in so se je udeležili njeni otroci in služkinje, so obsodili barona na smrt. Trikrat so ga hoteli zastrupiti, toda strup ni učinkoval. Tedaj so sklenili od alkohola popolnoma podivjani ljudje, da barona ustrele. Osemnajstletni Robert naj bi izvršil umor. Mati sama je nabasala puško. Mladenič je prežal za drevesom na očeta. Oče je prišel in nesrečni sin je sprožil. Baron se je zgrudil mrtev. Mati je prihitela plašna »Ali pa je tudi popolnoma mrtev?« — »Da«, je odgovoril zapeljani sin, »ta je že dobil svoj del!«
kaj je ponos. In drugim se niso v sanjah kazala vrata, s katerimi se odpirajo vrtovi... Zakaj se zdaj ne odpro?
Pred očmi so mu plesale številke. To so bila leta. Pri sodniji...? Pri odvetništvu...? Koliko je še poti do cilja? In dotlej — nova vprašanja, nove skrbi. Stari dolgovi in nove brige...
Polagoma se je začel zunaj zibati mrak, v vozu so se majale čudne sence, sopotnikom so se izpreminjali obrazi, kakor da so se nenadoma postarali. In potem so se oddaljevali. Stemnilo se je in v srce je zlezla nerazločna žalost. Ropot koles je bil močnejši in njegov ritem je žugal — kdove kaj.
Potem je prišel sprevodnik in prižgal svetilko pod stropom. Motno je brlela in v tej medli svetlobi so se polagoma zmedle misli. Samo kakor utrinki so se še pojavljale in ničesar niso zahtevale. Tudi njim se je zahotelo pokoja. Polagoma so padale nekam v globočino kakor zadnji žarki večernega solnca nad morjem. In ko so izginile vse, je naenkrat vstala ena, sama, jasna in pokojna.
Minka bo srečna, ko se vrne in ji pove, da je končano. Še brzojavil ji ni. Še spomnil se ni, da čaka nemara bolj željno od njega, kako se izvrši. Zdaj bo njena sreča tem večja, ker jo bo rešila dvoma. Vprašala ga bo, zakaj ji ni naznanil tisti hip, morda bo nabrala ustnice v šobo, a nič mu ne bo zamerila, ker ve, da jo ljubi radi njene lepote in dobrote in radi njenega brezmejnega zaupanja, ki se ni omajalo niti v najtežjih urah?
Bodi zdaj že tako ali tako. Kar bo treba radi poklica, radi bodočih priprav in takih reči, sklene, ko bo doma... pozneje ... saj se še ne mudi tako, kakor da gori... Pa bodisi da se je nekoliko motil v svojih sanjah, da bo treba še čakati... seveda... to nič ne de; sanje se
In potem so se napil' v?i blaženi K< r je bila baronica na jako slanem glasu j? takoj padla sumnja zaradi umora nanjo. Priznala je, prav tako tudi njen sin. Obravnava je bila pretresu-joča. Brezbrižno, topo, ne da bi se ganila,sta poslušala obtoženca strahovito obtožnico državnega pravdnika. Izvedenci so ju razglasili za umobolna, kar je bila tudi gotovo resnica, ako pomislimo na dolgoletno pijančevanje. Toda ne izjava izvedencev, ne sijajni govor njiju zagovornika slavnega pariškega odvetnika dr. Roberta nista mogla rešiti obtožencev.
* Zastrupljeni veteranci. V Leavenvvorthu v ameriški državi Kanzasu je na skrivnosten način obolelo 150 veterancev iz meščanske vojne, Zastrupljenje se je dogodilo v veteranskem zavodu „Za veterance velike vojne". Pet veterancev je že umrlo, mnogo pa je tako težko bolnih, da se boje za njih življenje. Veteranci so vsi obenem oboleli pot ure po kosilu. Tudi uradniki v zavodu so oboleli. Uvedli so strogo preiskavo.
* Umorjeni italijanski mislonarji na Kitajskem. Vest o klanju italijanskih misionarjev na Kitajskem se potrjuje. Eden misionarjev, ki je srečno ušel bombardiranju Kalufe na južnem Kitajskem in dospel v Peking, je sporočil italijanskemu poslaniku grofu Sforzi strašne posameznosti o grozodejstvih. Poslanik je poročal o tem vnanjemu ministrstvu. Ministrstvu še niso znana imena umorjenih misionarjev in riun, gotovo pa je, da je med žrtvami klanja monsiujor Passeria vigevan^ke škofije.
* Stavka sodnikov v Srbiji. Orožje delavstva v boju za boljše življenje so si osvojiti tudi
—	srbski sodniki. Pred kratkim so imeli zborovanje, na katerem so sklenili, da odlože svoja mesta, če jim vlada ne zboljša plač.
Kako umirajo v Rusiji socialistični poslanei.
Sodrug Arčil Džaparidze je bil eden izmed sedemintridesetih socialnih demokratov, ki jih je vrgla zahrbtna zvijačnost ruskega vohunstva z dejansko pomočjo ohrane iz parlamenta v ječo, bil je eden izmed tistih, ki so bili po nedolžnem obsojeni za zaprtimi durmi in so služili vladi kot »veleizdajniki« za povod, da je razpodila drugo dumo.
Sodrug Arčil Džaparidze je bil prišel kot : poslanec kavkaških proletarcev v zbornico,1 kjer je zavzemal poleg sodruga Ceretellija mesto priznanega voditelja socialno demokra-; tične frakcije. In poldrugo leto pozneje je pri- I šla vest, da je nenadno umrl na jetniškem pre- | vozu iz Peterburga v Nikolajev. Bilo je za vse : uganka, kako je mogel postati ta močni, čvrsti s mož po razmeroma tako kratkem času žrtev carskih ječ. To uganko nam razjasnjuje pripovedovanje sodruga, ki je bil priča zadnjih ur umrlega sodruga.
»Zagledal sem ga« — tako prične poro- j čilo — »na arestantskem vozu na poti iz Ma-loarhangelska v Belgrad dne 26. decembra 1908, na dan njegove smrti. Skupno z njim sta se peljala sodruga Ceretelli in Maharadže. Petletno katorgo so Džaparidzeju izpremenili v sedeminpolletno ječo. Ogrnjeni v jetniško obleko so sedeli poslanci skupaj z zločinci, katerih eden mi je zašepetal: »Ti trije so iz dume«. Džaparidze je ležal ogrnjen z odejo in j tiho govoril s Ceretellijem, ki je sedel poleg njega na vreči z obleko. Ob 8. zvečer smo dospeli na glavni kolodvor v Jamsko. Podčastnik iz vojaškega spremstva je odprl vrata in zakričal: »Ven!« Džaparidze se je dvignil obenem z drugimi, oblekel kratek površnik, si posadil na glavo sivo jetniško čepico in se ogrnil z odejo. Stal je eno minuto, nato je vzkliknil: »Jaz ne morem!« in se zgrudil med klopi na kolena. Ceretelli in Maharadže sta ga dvignila in posadila na vrečo. Vojak je zopet zakričal: »Nikar ne sedite tu!« Sodruga sta ' dvignila bolehnega tovariša in ga nesla na rokah iz voza. V Jamski bi bili imeli vstopiti jetniki v drug vlak. Toda niso jih pustili ne na kolodvor, ne na peron, ki je bil zavarovan pred vetrom. Obkolili so nas bili z obročem vojakov in orožnikov in nas stražili nad eno uro pod milim nebom na snegu ob 20 stopinjah mraza, dokler ni odšel vlak v Kursk.
V	svojih tenkih jetniških oblekah in z nerodnimi jetniškimi čevlji na nogah smo drge-
vendar uresničijo, saj čaka Minka nanj in počaka, dokler bo treba. Njegova Minka, ki bi bila vredna, da jo naslika Michelangelo in opeva Petrarca. Uboga Minka! S svojimi skrbmi je šivala, kadar je bilo najhuje, da mu je pomagala piipravljati bodočnost, ki bo tudi njena. Bodi zdaj kakorkoli... Ta bodočnost bo lepa, posvečena dvojici ljudi, ki sta v ljubezni trpela zanjo, in ljudem, ki trpe in bodo še trpeli za bodočnost, za oddaljeno srečo...
Njegov mirni pogled je bil uprt v brlečo svetilko. Medla svetloba je tiho plavala v njegove oči in polagoma so se spuščale trepalnice navzdol. S smehljajem na obrazu je zadremal.
Če bi Minka sama dobila akadem. naslov. . ne bi bila mogla biti srečnejša. Srce ji nič ni težila misel, da bo treba še čakati. Čemur se je nadejala doslej, se je zgodilo; tako se izpolnijo tudi druge nade, ki znajo brzdati želje, da ne po lete čez mejo, kjer ni nič ciljev, ampak razoča- ; ranje. Izpolntev bo krasna, a tudi pričakovanje je lepo, vse lepše in lepše, čimbolje se krajša. In
I	Vlinkin obraz je cvetel in njene oči so bile jas • nejše od dne do dne.
Velimir pa se je zopet mučM z vprašanji. Ponosno veselje prvega hipa se je bolj in boli umikalo nezadovoljnosti. Za ves trud in vse žrtve je plača premajhna. Čemu je nadkriljeval sošolce. Čemu so bili njegovi izpiti odličnejši, če ni zdaj nč več od drugih? Ali ne plava na njih ustnih porogljiv smehljaj, kadar mislijo, da jih ne opazuje, ker so ugenili, da ga vprašanja bolj tarejo kakor druge. Ali ni ponižan, ker ni povišan po zaslugi sv( ic, preteklosti, polne marljivosti in žrtev, ki jih mnogo drugih ni poznalo?
(Dalje prihodnjič.)
tali mraza po štirje v eni vrsti. Samo Dža-paridzeju so bili dovolili, da sme sesti. Njegova žena, ki ga je bila spremljala v istem vlaku z dveletnim otrokom, je stala ob strani z otrokom v naročju. Orožniki so jo bili par-krat odgnali, a se je spet vrnila... S kurskega kolodvora so prepeljali Džaparidzeja obenem z jetniškimi stvarmi na tovornih saneh v jetni-šnico, ostali pa smo to pot prekoračili z ukle-njeniini rokami. Trikilometrsko daljo smo morali teči, tako so nam zapovedali vojaki, ki so nas spremljali. Trikrat ali štirikrat se je bil zgrudil Maharadže na tej poti. Dvignili so ga, postavili ga v vrsto in zopet smo tekli dalje. Ko so nas podili v jetnišnico, smo se vsi kopali v potu. Džaparidze je sedel na vreči sredi dvorišča in nas pričakoval. Približno četrt ure smo morali čakati v ledenem mrazu na dvorišču, dokler ni prišel pristav. Džapa-ridzela so nesli na rokah notri; bil je smrtno bled, ustnice so bile posinele, oči so gorele v mrzlici... Ko so nas klicali po imenu, se je zopet zgrudil. Sodruga sta mu hotela na pomoč, pazniki niso dovolili. Ko smo bili zopet skupaj, sem' videl Džaparidzeja s skaljenimi očmi; trepetal je po vsem telesu. Ves oddelek, nad 45 oseb, so zaprli v celico, dolgo 12 korakov in široko osem. Ljudje so zavzeli sle-hern prostorček na tleh tje do posode za nesnago, splazili so se celo pod postelje. Ni bilo samo nemožno hoditi, ampak tudi ležati. Čez pol ure nam je pošel zrak za dihanje. Neki zločinec je hotel odpreti lino, straža pa je namerila puško in mu ukazala, naj se odstrani. Čez eno uro je pričel Džaparidze hropeti. Trkali smo na vrata in zahtevali drugo celico. Ravnatelj Kalmikov je prišel in zapovedal prenesti poslanca v drugo celico ...«
Džaparidze je umrl še tisto noč, ne da bi mu bili podelili najmanjšo zdravniško pomoč. Njegova smrt je bila očividno posledica tistega sistema v carskih ječah in katorgah, ki je spravil sodruga Maharadzeja v blaznico, sodruga Džugelija pognal v smrt in izročil sodruga Ceretellija ter mnogo drugih poslancev tuberkulozi. Zaman je splošna zahteva, da naj se osvobode po nedolžnem obsojeni možje. Krvoločno carjeva vlada drži svoje žrtve krepko v krempljih in očividno čaka, da se pridružijo že strtim sodrugom še druge žrtve carskega justičnega zločina.
Sicer pa pričenja žalostna vsoda po nedolžnem obsojenih poslancev zbujati rusko javno mnenje. Protestno gibanje proti brezvestni obsodbi socialnodemokratičnih dumskih poslancev in proti sramotnemu stališču dume, ki hoče biti branik nasilne vlade, v Peterburgu vedno bolj narašča in je zbudilo krepak odmev tudi po pokrajinah. Razen peterburških demonstracij so protestirali delavci v Rigi, Moskvi in Astrahanu -proti temu nezasliša nemu, vnebovpijočemu zločinu carjevih rabljev. Delavsko gibanje je že dalj časa mirovalo na Ruskem, ker je težko ležala na njem roka reakcije; kruta krivica ga zopet dviga iz mrtvila. Carjevi rablji pa so si lahko v svesti, da pride tudi zanje dan, ko se bodo te krivice nad njimi po zasluženju maščevale!
Ljubljana in Kranjsko.
—	Za današnjo sejo deželnega zbora, ki se
iina začeti ob 10. dopoldne, je dnevni red zelo obširen ter obsega: Volitev enega reditelja. Volitev odsekov. Potem poročila deželnega odbora o delovanju kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januarja do konca de-cembia 1910; in o volitvi deželnega poslanca v kmečkih občinah volilnega okraja Trebnje
—	Višnjagora — Žužemberk — Mokronog — Litija — Radeče in raznih deželnih računskih sklepih. Vladna predloga z načrtom vodoprav-nega zakona za vojvodino Kranjsko. Nadalje poročilo deželnega odbora s predlogom izpre-menjenega načrta novega lovskega zakona; o prošnji Friderika Kauckega, učitelja na pet-razredni ljudski šoli v Kočevju, za vštetev na zasebni ljudski šoli steklarnice v Kočevju prebite službene dobe pri svoječasni odmeri pokojnine; o načrtu zakona o pravnih sredstvih proti odločbam in odredbam občinskih in drugih avtonomnih oblastev; o predlaganju proračuna za 1912; v zadevi načrta zakona glede uprave skupnih zemljišč; o preosnovi pouka in gospodarstva na kmet. šoli na Grmu in o iz-premembi šolskega štatuta; o nekaterih priredbah v deželni prisilni delavnici v Ljubljani; o zakonskem načrtu o uravnavi Sore od Godešič do Goričan; glede dovolitve letnega prispevka 600 K za 4 gojence ustanovnega zavoda za gluhoneme; o spremembi § 13 zakona z dne 13. junija 1882, dež. zak. št. 25 1. 1886., o odkupu novčnih in prirodninskih davščin za cerkve, župnije in organe; o dopolnilnih volitvah dveh poslancev iz volilnega okraja Ljubljane; o razdružitvi krajne občine Mošnje v tri •samostojne krajne občine Leše, Ljubno in Mošnje; o ustanovitvi samostojne krajne občine Selo pri Šumperku: o pobiranju 140 odstotne doklade od interesentov vodovoda v Godoviču leta 1912.; o pobiranju doklad za občino Vrhnika za leto 1912, in sicer v davčni občini Vrhnika 130 odstotne, v davčni občini Stara Vrhnika od udeležencev vodovoda 180 odstotne doklade; o pobiranju 166 odstotne doklade v občini Celje leta 1912.; o prevzetju kmetij-sko-kemičnega preizkuševališča za Kranjsko v Ljubljani za deželni zavod; o pobiranju 110 odstotne doklade odnosno 109 odstotne doklade v občini Sv. Križ pri Svibnjem leta 1912.; o pobiranju 126 odstotne doklade v občini Trava leta 1912.; glede dovolitve višjih nego 20 odstotnih doklad za cestne namene; o pobiranju 120 odstotne doklade po davčni občini (mestu) Postojna leta 1912.; o novih splošnih volitvah za deželni zbor vojvodine Kranjske; o volitvi deželnega poslanca za volilni okraj kmetskih občin Vipava-Idrija; o volitvi deželnega poslanca v mestnem volilnem okraju Novo mesto -Višnja gora -Črnomelj - Metlika-Ko-stanjevica-Krško in Ribnica; v zadevi živino-zdravniške službe na Kranjskem in o vpeljavi tečajev za izobrazbo živinozdravniških pomočnikov. — Vsa ta poročila se imajo izročiti odsekom. Na nekatera bo javnost zelo rado-
vedna. Med njimi so tudi zagonetna poročila o nadomestnih volitvah — o Reisnerjevem in Ribnikarjevem mandatu. Torej bomo zvedeli, kaj pravi visoki deželni odbor in kaj store klerikalci.
— V deželnem odboru je glavar dr. Šušteršič prevzel personalije, muzej m umetništvo. Dr. Lampe je dobil finance, dr. Zajc mladinsko skrb, dr. Pegan deželna poslopja, grof Barbo železnice. Ostali referati so ostali neizpremenjeni.
— »Slovenčevcl« se delajo še večje tepce kot so. Saj radi priznamo, da jim veliko manjka; ampak čisto zadostovalo bi usmiljenju, če bi kazali svojo pravo revščino, ne pa da se postavljajo kar za popolne idiote. Nazadnje je vendar znano, da hodi vspored z njihovo ignoranco še nekaj druzega,po čemer jim je prisoditi še vedno dovolj prekanjenosti. Kdor n. pr. kon-sekventno kljub prepričanju pogreva lumparsko laž o Jauresovih kanonih, in samo tepec, ampak še nekaj druzega, za kar ni usmiljenja. Seveda ni to prav nič novega. Katoliška žurnali-stika — ta je povsod še slabša od židovske; kako da bi pri vas delala izjemo? S poštenostjo se je skregala ob svojem rojstvu, pa bo brez nje živela do smrti.
— Katoliška matematika prekucuje kozolce na vse kriplje, da bi dokazala »velik napredek« klerikalizma na Nemškem. Pa ne pojde na noben način. S tem da naraste kakšni stranki šte vilo glasov od enih volitev do drugih, še ni dokazan nikakšen napredek; saj se tudi število volilcev množi. Gre torej za to, kakšna je diferenca; ali je procentualno enaka pomnožitvi volilcev, ali je večja ali manjša. Če je socialna demokracija pridobila miljon novih glasov, tedaj se gotovo lahko govori o velikanskem napredku. S centrumom pa je vendar druga reč, tudi če sprejmemo »Slovenčev« račun, ki ni pristen. Klerikalni list bi namreč po sili rad konstruiral 130.000 glasov prirastka za centrum. Ta račun se ne vjema; kajti kakor je res, da so klerikalci komandirali tuintam svoje volilce za lutrajnarske(i) konservativce, ravno tako je res, da te vojske ni bilo 250.000, ampak je že prav veliko, če jih je bilo polovica. In tedaj je evidentno, da ne ostane za centrum sploh nič prirastka, kar pomeni faktično nazadovanje. Ali storimo nedolžnemu »Slovencu« to veselje, pa recimo da je centrum naoredoval za 130.000 glasov. Kako daleč je odtod še do socialističnega miliona? ... Klerikalno glasilo naj se zvija, kolikor se hoče; ta milion je pristen. Kako so dali liberalci pri glavnih volitvah socialnim demokratom svoje glasove »na razpolago«, se najbolje vidi odtod, da je nacionalno liberalna stranka za ožje volitve izdala parolo: Glasovati proti soc. demokratom. To kapirati mora tudi >,Slovenčeva« trda buča ... Potem pa je še aritmetika s številom mandatov. Če štejeklerikalni list alzaške mandate za pristno centrumske, tt-daj jih mora šteti povsod; potem ne gre, da jil c d prejšnje posesti odbija, sedanjemu rezultatu pa prišteva. Obrni gor ali obrni dol: Brez alzaških mandatov jih je centrum izgubil 10, z alzaškimi jih je izgubil — tudi 10. Kje je torei »granitni stolp«?
— Nezaupnost je sestra nevednosti. Iz krogov pekovskih pomočnikov pišejo: Ko se je ian sklepala in podpisavala po daljšem boju tarifna pogodba med pekovskimi pomo<~n'ki in razsodnejšimi pekovskimi mojstri, se je določilo, da se v vseh delavnicah onih firm, ki so sklenile pogodbo, razobesi na vidnem mestu tarif. Pred kratkim so se omenjenim tvrdkam razposlali v simslu storjenega sklepa tarifi. Kakor ču-jemo, pa se nek '-eri mojstri obotavljajo in nočejo razobesiti pogojenega tarifa v svojih delavnicah. Izgovarjajo se, da teh tarifov ne bodo nič več podpisavali. Iz tega izgovora je razvidno, da tiče dotičniki v nepotrebnem strahu, kakor da gre za kakšne nove zahteve ali za bogsi-vedi kaj. Nezaupnežem bodi povedano, da razposlanih tarifov ni treba podpisovati, zakaj originalna pogodba s podpisi je itak shranjena. Gr. pač le za izvršitev sklepa, da se pogojena tarifa rr.zobesi na vidnem prostoru v vseh delavnici h, da vsak lahko pogleda pravice in dolžnosti.
ki mu jih pogodba nalaga.	.	.
— VojašKe zglasitve. Do 21. t. m. se nnaio v mestnem vojaškem uradu v „Mestnetn domu" oziroma pri dotičnih okrajnih glavarstvih zglasiti z vojaško, domobransko, odnosno črnovojniško knjižico: 1. Leta 1901 potrjeni vojaki, ker so prestopili v domobranstvo. 2. Leta 1899 potrjeni vojaki, ker so prestopili v črno vojno in 3 leta 1869. rojeni bivši vojaki, da oddado črnovojniške knjižice ter prevzamejo odslužnice.
— Vojaškotaksno zglaševanje. Po vojaško-taksnem zakonu se je vsem vojaški taksi podvrženim osebam meseca januarja zglasiti pri onem županstvu, kjer so 1. januarja bivali. V Ljubljani se vrši zglaševanje v mestnem vojaškem uradu v „Mestnem domu*. Kdor opusti ali zamudi zgla-sitev, se kaznuje z globo 50 K ali z zaporom. Zglasitev se more odpraviti tudi pismeno. Tiskovine ima omenjeni urad na razpolago.
— Umrli so v Ljubljani. Karl Gaberšek, sin delavke, 4 mesece. Streliška ulica 15; Peter Melik, posestnik, 52 let, Črna vas 42; Marija Ravnikar, zasebnica, 78 let, in Jožef Ciperle, delavec, 64 let — obadva Radeckega cesta 11; Josip Škerjanc, železniški mojster, 28 let, Martin Rataj, mestni delavec, 35 let, Anton Čeles-nik, delavec, 34 let, Josip Štrekelj, tobačni delavec v p., 61 let, Helena Slamnik, posestnica, 37 let — vseh pet v deželni bolnici; Rafael Snoj, rejenček, 3 mesece, Strejiška ulica 15.
— Občinske volitve v Smihelu-Stopčah. Iz Kandije nam pišejo; Klerikalna stranka dela s polno paro, da obdrži občino še nadalje v svojih krempljih in da pomore svojim kimovcem v občinski odbor. Recelj leta naokolo, roti ljudi, jim popisuje glasovnice, kaplan je napregel prižnico za volilno agitacijo, ljudje pa se norca delajo iz te velikanske vneme in si mislijo svoje. Do grla so siti klerikalne vlade v občini. Ljudske nevolje se boje klerikalci; da zavaruje in utrdi svoj županski stolček, hodi celo župan Zurc po hišah, katerih se je prej dosledno izogibal. Vse nečedne manipulacije s pooblastili, vse zavlačevanje dostavljanja glasovnic ne bo mnogo koristilo, ker se je prebivalstvo naveličalo sramotnega stanja, da mu v občini komandirajo duhovni. Naloga
zavednih volilcev je, da s svojimi glasovnicami razrušijo klerikalno večino v občinskem odboru!
— Pod vozom. Pred kratkim sta peljala dva hlapca s konji dva voza peska skozi Glin-ce. Sedemletni Josip Kopitar je zašel pod voz in se težko poškodoval. Ko sta hlapca opazila nezgodo, sta udarila po konjih in se naglo odpeljala.
— Požar. V Gradu pri Radovljici je izbruhnil pri posestniku Antonu Rusu dne 9. t. m. ogenj, ki je v dveh urah popolnoma upepelil hišo, hlev in svinjak obenem s krmo. Škode je za 10.000 K. z zavarovalnino je pokritih samo 5000 K. Sosednje požarne brambe so ogenj omejile. Požar je nastal, ker se je užgalo seno v bližini dimnika.
Štajersko.
— Iz ljubosumnosti. V mariborski okolici je na dopustu stavbni vodja iz Trbovelj g. Karl Korošec. Ker že dalj časa ni bil doma, obiskuje svoje znance in prijatelje v okolici. V Jarenini se je sešel s svojo nekdanjo prijateljico, sedaj orno-ženo Neubauer, ki ga je povabila na svoj dom Šel je ž njo in ostal tam pol ure v pogovoru. To je zapazil njen mož, ki je vedel za razmerje med tema dvema v njiju mladosti. Ko se je Korošec zvečer ob pol osmih viačal domov, ga je napadel Neubauer s 30 cm dolgim nožem rekoč: „Kaj imaš ti govoriti z mojo ženo?“ ter ga hotel zabosti naravnost v srce. Korošec je hitro skočil na stran in bil od sunka lahko ranjen le na roki. Rešil se je tako gotove smrti. Napadalca pa je vrgel v neko, kakor nalašč pripravljeno jamo ob cesti. Stvar je potem naznanil orožnikom.
— Vlomi. Po Spodnjem Štajerskem vlomilci nenavadno pogosto opravljajo svoj od nikogar zaželjeni posel. V Gaberjah so vlomili v Plevča-kovo gostilno in odnesli denar in cigare. V celjski okolici so zasačili vlomilca, ko je navrtal omaro, kjer je bila večja svota denarja. Iz podstrešja kolodvorske restavracije v Laškem trgu je odnesel tat gramofon v vrednosti 120 K.
Koroško.
— Samomori. Pri mlinarju Seileiju pri Šent-lenartu uslužben mlinarski pomočnik L. Krajnar, 50 let star, je izpil predvčerajšnjem zjutraj okoli 8 dopoldne najprvo liter ruma in nato kozarec arzenika. Obležal je na mestu mrtev. Vzrok samomora je neznan. — Zaradi neke ponesrečene konjske kupčije se je obesil v okolici Sv. Jurja 351etni postnikov sin Avgust Edler. — Ustrelil se je v Celovcu neki topničar pri 9. topničarskem polku s službenim samokresom. Zadel se je v trebuh; odpeljali so ga takoj v bolnico, vendar je malo upanja, da bi okreval. Vzrok samomora dosedaj še neznan.
— Smrtna nezgoda V Dravo je padel in utonil v Beljaku 67ietni C. Allmeier. Bil je pijan in je padel raz voz na strmo obrežje in od tod v vodo.
Goriško.
—	Po nedolžnem obsojen na smrt. V sobotni številki smo poročali, da je pisal iz La Plate v južni Ameriki slovenski izseljenec pismo, ki mu ga je naročil pisati po svoji smrti Feliks Sandegiacomo iz Ajdovščie, ki je bil ubil kamenjskega župana in je bil zaraditega njegov prijatelj po nedolžnem obsojen na smrt in poznejt pomiloščen v dvajsetletno ječo. Na podlagi tega pisma so odredile oblasti novo preist avo umora. Po nedolžnem obsojeni pa je že umil pred 4 leti.
Trst
—	Protest južnoželezniških delavcev. Ogorčenje delavstva radi tatvin ključarja na južnem kolodvoru v Trstu je veliko. Ker je bilo že mnogo delavcev od strani teh čednih »čuvajev« neopravičeno obdolženih tatvine, zahtevajo delavci, da se na vsak način odstrani čuvaje ključarske družbe z južnega kolodvora. V pon-deljek, 15. t. m. so delavci dali duška svojemu ogorčenju in so se popoldne zbrali na planem, da se pogovorijo o zadevi. Gospoda subdirek-tor in postajenačelnik, kakor tudi zaupniki so pomirjevalno vplivali na delavce. Subdirektor Traisse kakor tudi postajenačelnik sta skušala delavstvo prepričati, da je pogodbo s ključar-sko družbo sklenilo ravnateljstvo na Dunaju in ne inšpektorat v Trstu. Vsled tega more le ravnateljstvo odpovedati službo ključarski družbi. Delavci pa so vstrajali pri tem, da v znak protesta takoj ustavijo delo, ter demonstrativno gredo na shod v gostilno »International«. Vsi prostori gostilne so bili napoljnjeni. Shoda se je udeležilo okoli 600 do 700 oseb. Po enourni živahni debati se je sklenilo, da delavci zopet nastopijo delo ter se je izvolil desetčlenski akcijski komite za vodstvo gibanja. Nadalje se je sklenilo, da se skliče z ozirom na izjavo g. po-stajenačelnika, ki je v četrtek naznanil depu-taciji osemdnevni rok za odgovor glede odstranitve ključarjev, v četrtek 18. t. m. shod v Delavski dom, kjer se bo definitivno sklepalo o tej zadevi. Ako železniška uprava ne ugodi zahtevi delavcev, bodo izvajali konsekvence in vodili najstrožji boj do končne zmage.
Vestnik organizacij.
Sestanek pevcev »Vzajemnosti" je danes ob 8. zvečer v društvenih prostorih. Oni, ki še niso člani, pa žele pristopiti, naj se zglasijo pri sestanku navzočim odbornikom.
Ženske in glasbene podružnice odbora imata skupno sejo v četrtek zvečer ob 8. pri Petriču Resljeva cesta. Predmet razgovora so priprave za februarsko veselico.
Trbovlje. V četrtek dne 18. t. m. bo ob pol 7. zvečer v .Delavskem domu* zelo važna diskuzija.
Delavsko izobraževalno društvo v Gorici ima svoj občni zbor 18. t. m (četrtek) ob 6 in pol zvečer v prostorih del. organizacij, via Tre Re 16. — Dnevni red: Poročilo odbora; volitev delegatov za deželno konferenco; volitev novega odbora ; slučajnosti.
Založba „Zarje“ ima sejo v petek točno ob 8. v uredništvu.
Poslanca Silbererja pogrešajo.
Včeraj je došla z Dunaja vznemirljiva vest, ki zbuja v vseh delavskih krogih tožno sočuv-stvovanje: Sodruga Silbererja, predsednika pekovske zveze in državnega poslanca III. dunajskega okraja pogrešajo že nekaj dni in vse okolnosti kažejo, da se je ponesrečil v planinah.
Silberer je navdušen planinec in strasten skijač in si je prihranil teden dni dopusta, da se od napornega in preobilnega dela okrepča in odahne v zimski prirodi na gorah. Dne 5. t m. je bil v Ljubljani, kjer se je za pekovsko zvezo udeležil konference o nadomestnem počitku na magistratu; od tukaj se je odpeljal ob tričetrt na 7 z gorenjskim vlakom preko Jesenic, Spitala v Zeli am See na Solnograškem. Iz Zeli am See je došlo od njega zadnje poročilo: razglednica na ženo, ki živi na Dunaju. Na karti ji piše, da je v dolinah le malo snega in d.* pojde v gore. (Zeli am See je izhodišče za planinske ture na Veliki Klek in v Visoke Ture.) Razglednica je bila oddana 6. t. m. in od tedaj m o l njega nobenega sluha več. Žena se je vsled .olka vznemirjala, vei.dar se je tolažila s tem, da se nahaja v krajih odkoder ji ne mora pisat'.
V	nedeljo mu je potekel dopust in ga je žena za ta dan pričakovala domu. Zaman!
Ko so »Naturfreunde« izvedeli za to okoliščino, ki kaže, da se je Silbererju zgodila nesreča v planinah, so takoj ukrenili vse predpriprave in poizvedbe za rešilno ekspedicijo, ki se je že odpeljala z prvim brzovlakom v Zeli am See; ekspedicije so se udeležili sodrugi Barta, Rotter ter Winkler in Goldmann iz Zeli am See.
Silberer je bil vnet in izvežban skijač. Na turo se je podal dobro opremljen. Ampak navado je imel, da je sam lazil po planinah, kar je združeno z velikimi nevarnostmi.
»Naturfreunde« se obračajo s prošnjo, do vseh, ki vedo o Silbererju kaj povedati, da spo-roče društveni pisarni na Dunaj, Fiinfhaus, Lohrgasse št. 16.
Upamo še vedno, da je sodr iga S 'bererja le slabo vreme zadržalo v planinah in da se vsled neprilik ni mogel pravočasno vrniti domov.
ZADNJE VESTI.
Italijansko turška vojna.
Mirovna vest.
(Glej članek »Tripolitanska vojna se nadaljuje1*.)
Peterburg, 17. jan. „Rječ“ poroča, da je pričel Sasonov z iniciativo za mirovno posredovanje med Italijo in Turčijo in je podal ruskima poslanikoma v Rimu in v Carigradu potrebna navodila. Podlaga za mirovne predloge je priznanje aneksije Tripolisa in Cirenajke proti gotovi denarni odškodnini kakor tndi prevzetje enega dela turškega državnega dolga od strani Italije. Sasonova podpira nemška in francoska diplomacija.
Izgnani Tripolitancl.
N e a p e 1 j, 17. jan. Proti Smirni je parnik odplul „Niger“ s 150Tripolitanci, ki so jih bili izgnali Iz Tripolitanije.
Preprečena kontrebanda.
Rim, 17. jan. Vojna ladja .Volt urno" le uničila dve arabski ladji, ki sta pluli z orožjem proti A s a b u.
»VELIKO« MINISTRSTVO PRED PARLAMENTOM.
Vladna izjava Poinearejevega kabineta.
Pariz, 16. januarja. Danes je vlada v obeh zbornicah podala izjavo, ki naglasa potrebo nujne rešitve francosko-nemškega dogovora in našteva nekaj drugih neodložljivih nalog: službeno pragmatiko, volilno reformo, premembo penzijskega zakona, preosnovo dohodninskega davka. Dalje obeta Poincarč-Briandova vlada, da bo čuvala avtoriteto in skrbela za notranji mir.
PLAVŽ JE POČIL.
Osem oseb je ubitih.
Duisburg, 17. januarja. V rudniku »Pho-nix« je ponoči počil plavž; osem oseb je ubitih. Vzrok eksplozije še ni pojasnjen.
VOLITVE NA NEMŠKEM.
Volilna parola narodnih liberalcev.
Berlin, 17. januarja. Vodstvo nacionalno liberalne stranke je sklenilo, da ne izda za ožje volitve nobene parole, pač pa bo povsod podpiralo kandidate napredne stranke.
Ožje volitve.
Berlin, 17. januarja. Ožje volitve ne bodo vse na en dan; na Saksonskem so to soboto, v ostalih krajih večjidel 22. januarja.
USODA POGREŠANEGA POSLANCA.
Rešilna ekspedicija za sodr. SHbererjem.
Zeli am See, 17. januarja. Včeraj se je odpravila rešilna ekspedicija za pogrešanim sodr. Silberer jem v gore. Tudi okrajno glavarstvo je ukrenilo vse potrebno, da bo za slučaj potrebe pomoč hitro na mestu.
Otežkočena dela.
Zeli am See, 17. januarja. Rešilna ekspedicija se še ni vrnila tu sem. Visoki sneg, ki je zamedel vse sledove in znamenja, in hud mraz močno ovirata reševalna dela.
SOCIALNE ZADEVE V PARLAMENTU. Delavska vprašanja v soclalno-političnem pod-odseku.
Dunaj, 16. januarja. Na današnji seji pod-odseka socialno-političnega za obrtna in industrijska delavska vprašanja pod predsedstvom Hanuscha so se razdelila razna poročila: O Rennerjevem predlogu glede na pravno razmerje delovodij in industrijskih uslužbencev bo poročal posl. Smitka (soc. dem.) o delovnem času obrtnih pomožnih delavcev dr. FrelBler, o tovarniških stanovanjih posl. Seitz (soc. demokrat), o delovnem času v neprekidnih obratih posl. Seitz (soc. dem.) o delovnem času v brivski obrti dr. FreiBler, o vladni predlogi, iz-premenjujoči § 74. obrtnega reda dr. Licht, o odpravi delavskih knjižic Hanusch (soc. dem.) o nedeljskem počitku mlinarskih delavcev.
Socialno zavarovanje.
Dunaj, 16. januarja. Odsek za socialno zavarovanje je izvolil pododsek 19 članov, ki ima nalogo, da prerešeta one izpreminjevalne predloge, ki se tikajo načelnih določb vladne predloge. Pododsek začne z delom 24. t. m.
B. Gotzl, Ljubljana
skladišče oblek M* domačega Izdelka gospode in dečke. — Velika izbera tu- la zemskega blaga za obleke po med.
Mestni trg Št* 19* - Stari trg st. 8. Solidna postrežba. - Vedno nizke eene.
Krvavi stavko* ni nemiri na Angleškem.
S topov! nad stavkujoče.
London, 17. jan. V Lawrence so bili ob priliki stavke predilnih delavcev veliki nemiri. Soldateska je streljala na delavstvo s topovi. Bilo je mnogo mrtvih in ranjenih. Boj je trajal več ur. Mrtvih je tudi več vojakov.
TURŠKE HOMATIJE.
Nesklepčen senat.
Carigrad, 16. januarja. Današnja seja, ki je imela na priporočilo komisije sklepati o razpustu zbornice, vsled slabega obiska — odsotni so bili zlasti opozicionalni senatorji — ni bila sklepčna.
Albanci zoper ustavno izpremeinbo.
Carigrad, 17. januarja. Sultanova kabinetna pisarna in veliki vezir sta prejela brzojavko 195 prištinskih dijakov, ki grozi z uporom v slučain razpusta.	__
Volilna abstinenca.
Carigrad, 17. januarja. Za nove volitve so Albanci sklenili, da se jih zdrže.
Beg albanskega voditelja v Egipt.
Carigrad, 17. januarja. Voditelj Albancev Izmail Kemal je pobegnil v Aleksandrijo, da se izogne preganjanju zastran pogajanj z Mali-sori, če ugasne vsled razpusta poslanska imuniteta.
Kitajska republika.
Odstop dinastije.
London, 17. jan. Dinastija odstopi baje tekom treh dni. V Pekingu postavijo začasno vlado zJuanšikajem na čelu.
Revolucija v Šenzlju.
Peking, 16 jan. Pokrajina Šenzi je v popolni anarhiji. Mnogo mest je oplenjenih in zapuščenih. Potrjujejo vest, da so poklali 1 0. 000 Mandžurov.
Boji med revolucionarji In cesarskimi.
Hankav, 16. jan. Revolucionarji prodirajo iz Vučanga proti Sjaokanu. Cesarski imajo svoje postojanke ob železniški zvezi Pe-king-Hankav, 40 milj severno od Hankava. Revolucionarji imajo 40.000 mož in nameravajo tam
ObtofcpiTg/ n|
  ...
$jO^La/ngj:
JCnjrikpjr&at /i&aAnj&ka/BG/.
KatjbtomeA.j&va/ }wzp.'u
fninaoM) &\aoy/v iužor
napasti cesarske; tri divizije cesarskih čet, ki so bile prejšnji teden zapustile Sjaokan, so zadele v četrtek na šejzijske rebele in jih potolkle.
Tengčov v revolucionarnih rokah.
London, 17. jan Iz Š a ugaja poročajo-V Šantungu so se izkrcali revolucionarji in zasedli Tengčcv.
VELIKI POŽARI.
Katastroialen požar na Japonskem: 5268 hiš razdejanih, 30.000 ljudi brez strehe.
Tokio, 17. januarja. V Osaki je nastal velikanski požar, ki je v kratkem upepelil 5268 hiš. 30.000 prebivalcev je brez strehe.
Hotel je pogorel v Ameriki.
Boston, 17. januarja. V jedilnici največjega hotela je izbruhnil ogenj in se s tako naglico razširil po vsem poslopju, da so se gostje le na pol oblečeni rešili po lestvicah. Zgorel ni nihče.
Odgovorni urednik Fran B a r 11.
IjKisja in laiajra »aloiba Zarie.
Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani.
Prva slov.
galona čaja in ruma na
v Ljubljani, Rožna ulica st. 41.
Priporoča: ČAJ v zavitkih, Ciril Metodovo in mednarodno znamko. Nadalje vse vrste odprto blago; ruski, kitajski in cejlonski čaj, po najnižjih cenah.	—
Vzorci na razpolago!
(f
Želodčni liker
je najboljše krepčilo želodca!
Blizu in daleč Vse ga pozna Kdor ga im&,
Ima zdravje doma!
Ljudska kakovost	liter	K	2-40.
Kabinetna kakovost	*	„	480.
Naslov za naročila: JR^OmAN|j_Jdjjbljan^
Postavno varovano
Ivan Jax in sin, Ljuhjjana
Dunajska cesta štev. 17
priporoča svojo bogato zalogo
šivalnih strojev in stroje za pletenje (Strickmaschinen) za rodbino in obrt.
Pisalni stroji Adler. - Vozna kolesa.
— Cenilci zastonj in franko.
^ A V b
^ I
Trgovski prostori
obstoječi iz lokala za trgovino, skladišča, kleti in pisarne
so takof za oddati
na Dolenjski cesti št. 48, preje špecerijska trgovina Jos. Jebačin.
Najemnik dobi na željo v istem poslopju prijazne stanovanje z dvema gobama, kuhinjo in hlev za živino. Ponudbe pod Janko Popovič, Ljubljana.
Založništyo
L. SCHWENTNER
v Ljubljani
priporoča tri mojstrska dela svetovne književnosti
v slovenskem prevodu:
Emile Zola:
POLO
Roman iz vojske 1. 1870/71. — Preložil Vladimir Levstik. — Osmerka, IX—549 str. — Cena: Broš. 5 K 60 v, elegantno vezana 6 K 80 h.
V mogočnih barvah riše pisatelj krvavi bankerot Francije drugega cesarstva, razkriva vzroke poraza pri Sedanu in kaže z žarkim domoljubjem pot v boljšo bodočnost. Eno najboljših del mojslra naturalista.
Charles Dickens:
O-LITriBIK T"WXST
Preložil Oton Zupančič. — Osmerka, 259 strani. Broš. 5 K, elegantno vez. 6 K 20 v.
Kakor je Dickens najljubeznivejši romanopisec, tako je .Oliver Twist\ genljiva povest o sirotkovem romanju skozi trnje do sreče, njegov najljubeznivejši, najzanimivejši roman, polu krepkega zdravega humorja.
J, S. Machar: asa 88= ZEBILvC	 r
Preložil V. M. Zalar. — Osmerka 259 strani. Cena: Broš.
3 K, eleg. vez. 4 krone.
Zapiski pesnika, ki potuje s čutečim srcem po preteklosti in po sedanjosti ter evocira eno največjih tragedij človeštva ; boj med krščanstvom in antiko, topla, plemenita knjiga, ki se čita kakor pretresljiv roman.
M, Zevaeo:
Otroci p s psža
Roman iz rimske zgodovine. — Velika osmerka, 492 str. Cena broš. 3 50.
Dobiva se v knjiga ni
L. SCHVVENTNERJA
Ljubljana, Prešernova ulica jL_
Kupujte „Zarjo“.
I v-
Žepni koiedar
za delavce sploh in prometne služabnike za navadno leto 1912
je izšel te dni. Koledar je izredno praktično sestavljen za vsakogar. Sezite po njem, dokler ne poide.
VSEBINA: Koledar in kalendarij. — Cen-|	tralni sedeži strokovnih organizacij. —
1	Kolkovna lestvica. — Poštni in brzojavni
|	tarif. — Inozemske in domače denarne
vrednosti. — Stare in nove mere. — Koliko U	plačam osebne dohodnine. — Koliko
plačam vojne takse. — Obsežnost Avstro-Ogrske in število prebivalstva. — Avstr, ustavne vlade. — Socialno-demokratični g	poslanci v avstrijskem državnem zboru
U	(1911). — Glasovi slov. soc demokratov
pri državnozborski volitvi 1911 (skupaj).
|	— Koliko glasov so dobile posamezne
stranke v Avstriji pri državnozborskih volitvah (1907 in 1911). — Politiške in narodnostne skupine v avstr, državnem ooru po volitvah (1907 in 1911). — Kako se varujemo kolere. — Kakšno delo opravljajo naši zaupniki. — Kdo neki je železničarjem pomagal. — Priporočljive knjige in knjižice iz domačih založb. — Kultura in žensko gibanje. — Kje so delavci najslabše plačani. — Prof. I. T. Masaryk (slika). — 200 besed tujk in njih pomen. Beležke.
Cena trdo v platno vezanemu izvodu 1 K, po pošti 10 vin. več. — Organizacije dobe primeren popust. — Naroča se pri upravi ,Zarje“ v Ljubljani.
Sodrugi! Agitirajte za socialno demokratično časopisje! Vsak sodrug hodi naročnik našega lista, vsaka družina naj čita „Zarjo“.
„Zarja“ se prodaja v Ljubljani po 6 vin,
v naslednjih tobakarnah:
Južni kolodvor, na peronu. Pirnat, Kolodvorska cesta. Zupančič, Kolodvorska cesta. Blaž, Dunajska cesta.
Sterkovič, Dunajska cesta. Fuchs, Marije Terezije cesta. Tivoli, na žel. prel. pri Nar. domu. Šubic, Miklošičeva cesta.
Šenk, Resljeva cesta.
Kanc, Sv. Petra cesta.
Treo,
Kušar,
Podboj,
Bizjak, Bahoričeva ulica. Remžgar, Zelena jama.
Svetek, Zaloška cesta.
Šešark, Šelenburgova ulica. Suhadolc Anton, Zelena jama 50.
Dolenec*, Prešernova ulica. Piehler, Kongresni trg. Ušeničnik, Zidovska ulica. Kleinstein, Jurčičev trg. Wisiak, Gospodska ulica. Stiene, Valvazorjev trg. Košir, Hilšerjeva ulica. Sušnik, Rimska cesta. Klanšek, Tržaška cesta. Elsner, Kopitarjeva ulica. Blaznik, Stari trg. Velkavrh, Sv. Jakoba trg. Kuštrin, Breg Sever, Krakovski nasip. Državni kolodvor., Križaj in Kotnik, Šiška Likar, Glince.
Jezeršek, Zaloška cesta.
Rezervni zaklad nad pol milijona kron.
Stanje hranilnih vlog dvajset milijonov kron.
Ustanovljena leta 1882.
Kmetska posojilnica
ljubljanske okolice
registrovana zadruga z aeomejeno zavezo
v lastnem zadružnem domu V LJUBLJANI Dunajska cesta štev. 18
Sprejema tudi vlog« m tekoči račun v zvezi s čekovnim prometom ter jih obrestuje od dne vloge do dne dviga.
Posojuje na zemljišča po	po	dogovoru.
Eskomptuje trgovske menice.
Denarni promet v 1. 1910. K 100,000.000-—
Upravno premoženje v 1. 1910. K 20,500.000-—