L7yHE7AN*KI

xLiva 7UM7
Vsebina zvezka za mesec junij:
1.)	Oton Župančič: Herman ......... > ... f ...	321
2.)	Jul Kozak: Sent peter. (Dalje prih.) ............. ,	331
3.)	Li*TaisPe s Pavel Karlin: Pred. oglödalom . ..........342
4.)	Dr. Ivan Prijatelj: Vlaga «amladine» v prvem obdobju «mladaslaven* skega» pokreta. (Dalje prih.)...............343
5.)	Fr. Ločniškar: Bratje za mejami...............350
6.)	Alojzij Remec: Magda. (Dalje prih.) . .......<.....	351
7.)	Avgust Pirjevec: Maks Pleteršnik. (Kanec.)..........341
8.)	Honore de Balzac «Anton Bebeljak: Lepa Imperija. (Kanec.) ...	371
9.)	Književna poročila ..... \.............37t
Dr. Pavel Karli n: Edmond Rostand * ©ton Župančič: Cyrana de Bergerac. — Jože Rus: Melik Antan: Jugaslavija. (Kanec prih.) — Pavel kari in: Prosper M6rimce«Mirka Pretnar: Verne duše v vicak. — Miran Jarc: Anton Seliškar: Gpraseenje.
10.) Kronika ........ . . .....................3S^
J. A. Oh: «Usoda lepe knjige». — Popravek.
„LJUBLJANSKI ZVON"
izhaja v posameznih zvezkih ter stane na let* 120 Din, za pal leta
\ \
60 Din, za četrt leta 3% Din, za inozemstvo 14% ©in. Posamezni vranici se dobivajo po 15 Bin.
Odgovorni urednik: Fran ABwecht.
Uredništvo na vrača rokopisov, ki jii ni napočilo. Upravništvo se nahaja t Prelomov! ulici št. 54.
Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani, v'
Tiska Belnttka tiskarna, d. d. v Ljubljani.
LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIV. letnik	1924	6. številka
Oton Župančič / Herman
Drugi prizor prvega dejanja Veronike Deseniške
OSEBE:
HERMAN II. CELJAN. — FRIDERIK, njegov sin. — JELISAVA, Friderikova
žena. — Vitez JOST. — Hermanov KANCELAR. — Dvorniki, dvorniee, sluge,
spremstvo.
SOBA V KRŠKEM GRADU. (HERMAN, FRIDERIK, Hermanov KANCELAR.)
(Kancelar daje Hermanu listine v podpis.)
KANCELAR: Cesarju Sigmundu, prosim, svetlost.
HERMAN (piše): Hermannus secundus,
grof celjski, ortenburški in zagorski.
KANCELAR: In ban v slovenskih zemljah.
HERMAN:	Da, in ban.
KANCELAR: To škofu bamberškemu.
HERMAN: Krivulja — si se uvila pred menoj? A dolgo se mi je upirala — koliko let se nam je vlekel spor?
KANCELAR: Pet let, svetlost.
HERMAN: Stvar sama ni bila vredna pet dni, a celjska čast zahtevala je pet let. — (Piše:) Hermannus secundus, grof celjski, ortenburški in zagorski in ban v slovenskih zemljah.
KANCELAR: Pleterje, Bistra, Zajčki samostan — potrjena vsa prejšnja naklonila in nova navedena točkoma.
HERMAN: Ne — ustanove in darovnice bomo vsi trije podpisali v Celju: jaz sam, ti, Friderik, in tvoj brat Herman. Da, tudi Herman: njega hočem v posle pritegniti.
FRIDERIK: Kakor želi moj oče.
21
321
HERMAN:
Torej prav. —
Ti naši kloštri lahko plešejo:
Pleterje opleteno kot nevesta;
Bistra — vsa bistra; Zajček pa bo dvignil
ušesca v zrak in bo pred Bogom in
ljudmi kozolček stal.
FRIDERIK: Zares, bogato si jih odobrötil, jaz, oče, pa Jurklošter jim okitim, da bo vse leto kot Zeleni Jurij.
HERMAN: Da, pomni, Friderik: posvetnost naša je proti večnosti le prah in puh, ki veter ga raznese in razstelje; zato naj vsak skrbi za zadnjo žetev z deli krščanskega usmiljenja: zakaj vsa ta politika se zgrudi, če ni pokleknila pred božji tron — le tam je blagoslov za večno rast. Jaz mislim res, da z božjo pomočjo vse konce sem zadrgnil v en vozäl in naše lepo Celje za vso bodočnost na nebo pripel.
KANCELAR: Torej te listine, svetlost...
HERMAN: Te listine si shranimo za Celje, in danes še odrinemo.
HERMAN: Danes.
Boš videl mojo novo sokolarno! Oglejski patrijarh mi je poslal dvanajst sokolov.: Friderik, boš videl, to ti je dvanajst vitezov krilatih, ki v mislih vedno v soncu plavajo — kakor bi morali mi vsi, mi vsi! A njih nagon je kot obrzdan blisk in se ne proži: — le na mojstrov klic. Štiri sem že obljubil Hermanu.
Mlado jelenče, vzpeto in vzneseno! V njem kot da se je spet zjedrilo vse, kar je kedaj pognala celjska kri odličnega in dragocenega: nanj zrem in miren sem za celjski rod. —
FRIDERIK:
Še danes?
FRIDERIK: Kako pa Ulrik? HERMAN:
O, Ulrik!
Povej mi, se ti nič po njem ne toži? Očetu se ne toži nič po sinu? FRIDERIK: Zakaj ga nisi danes vzel s seboj? HERMAN: Zakaj ga nisem? Hm... Moj dragi kancelar — te listine, kot sem dejal — in — hvala vam.
(Kancelar pospravi spise in odide.) Pristavo, slišiš, si pa krasno opremil, bogme, vsa čast. FRIDERIK:	Kako? Si bil že tam?
HERMAN: Zares z okusom in ljubeznijo. FRIDERIK: Nekaj sem premeknil in preuredil. HERMAN: Turške blazine, vraga, turške odeje nad posteljo — saj mislim, da so turške? Zrcala pa bi stavil, so beneška. Pa ne da bil bi z Judi mešetaril? To ne bilo bi prav... saj veš, jaz z Judi... Zrcala, kakor bi zavešena... Se je kedo že v njih ogledoval?
0	— mojo sliko so zavračala kakor užaljena, ker čakajo
vse drugih lic — manj ostrih in bolj nežnih... Moj dragi, jaz imam oko povsod, in dokler se še giblje ta4e roka, imeti hočem i roko povsod ... Nekaj si premeknil in preuredil?
1	jaz sem vajen preurejati
in kaj premikati na svetu tem... In mlada gospodična z Dcsenic — niti besede! — ta ne pride, veš, tja, na pristavo, temveč sem, na dvor, naravnost Jelisavi pred obraz, kot hoče nje družina. Z Jelisavo sem že govoril: ona je zadovoljna, ti pa, se nadejam, boš spoštoval okrožje svoje žene in svoj dom. Tako želi tvoj oče. FRIDERIK: Tako mi duše in srca, ta stvar... HERMAN: Tako želi tvoj oče. Rekel sem. —
Kako sta zadnje čase z Jelisavo? FRIDERIK: Ne, oče, prav zares, z Veroniko...
HERMAN: Kako sta zadnje čase z Jelisavo?
FRIDERIK: Oče, saj veš: kakor pač moreva.
HERMAN: Kakor pač morava, bi rekel prav. A naj bo prav kot je, in nič očitkov. — Ko sem govoril ž njo —
FRIDERIK:	Je kaj tožila?
HERMAN: Ona ne toži: Frankopanka je. Ko pa sem ji omenil Ulrika, ji htelo je navreti na oči, a njen ponos, močnejši od bolesti, solze ji zgnetel je nazaj v srce.
FRIDERIK: Oh oče, ti ne veš.
HERMAN:	Vem, vem, vem, vem!
Kako ne vem? Kaj nisem sam Celjan? Priženil si pelinasto primorje. Trpek napoj ti je prinesla ž njim, vem, Frankopanka. Toda, Friderik, v to grenko kupo raztopljen je biser prvenstva celjskega, in pazi, sin, da neprevidoma ga ne izliješ. Jaz ne bi hotel tega, jaz ne, veš: ti glej.
FRIDERIK: Kaj hočeš, oče? Kam si me postavil? Kjer zdaj stojim, mi ni mogoče stati, in ti bi bil vse drugo prej ukrenil nego kar si, da veš, kaj je z menoj.
HERMAN. Ti glej. —
Z zavistjo zro našega imena rast Blagaji, Turoči, še Frankopani. Ti naj dobe še malih priganjačev in lajavcev — da, tudi z Desenic — potem bomo imeli velik lov, in kdo ve kdo bo trobil halali!... Tudi to s Heričem — kaj pravi Jošt? Naj pride sem.
FRIDERIK (stopi k vratom): Pokliči kdo gospoda Sotčškega. — Bog ve, zdaj mi je žal.
HERMAN: Celjanu nc sme biti nikdar žal, ker dela vedno z mero in vago v roki, skonca pretehta vse posledice in ve naprej, kam nagne se skodela.
FRIDERIK: Iskati sem ga velel prav povsod,
vse bi mu poravnal, a v zemljo se je udri, in ni ga najti.
(Jošt pride.) JOŠT:	Vaš ukaz, svetlost?
HERMAN: Ukazal sem ti Heriča iskati. JOŠT: Iskal sem ga.
HERMAN:	In najti sem ga ukazal.
JOŠT: Našel ga bom, svetlost. HERMAN:	Čimprej, čimprej!
Jaz nočem, da bi me vznemirjal mak. — Sedaj še k Jelisavi po slovo, potem odrinemo. Je vse nared? JOŠT: Kadar želite in ukažete.
(Herman odide.) Mrk? Sončni mrk pri grofu Hermanu? Kako? In luna tudi mrknila Pri Bedriku — no, no — pri Frideriku! FRIDERIK: Ne diraj vame, zdaj ne diraj vame. JOŠT: Jaz služim soncu kakor mesccu, in moja plima in oseka se ravna po soncu in po mesecu — zato zdaj Jošt uplahni, kot vele visoke konstclacije nebeške. FRIDERIK: Jošt, jaz bi bil rad sam. JOŠT: Kdor je s prijateljem, je kakor sam. FRIDERIK: Tako je, prav si rekel, torej, Jošt —
pozdravljen, zbogom. JOŠT:	Bedrik — lahko noč.
Kaj gledaš? — Sluge, pogasite luči. Res, dan je? — Pa zastrite okna, brž! Grof Friderik Celjan bi rad prespal ta svet, zaležal Celje in prvorojenstvo ... O sveti Bricko! Vse je v redu vse. A svet ti dam: če hočeš spati res, poprej zamaši dobro si ušesa. Dva Hermana ti klcpljeta po naklu v celjski kovačnici, naskrivoma, in vendar, menil bi, dovolj na glas, da bi lahko ti sen pregnalo. FRIDERIK:	Kaj?
JOŠT: Nič — lahko noč.
Veš, k meni včasih vrabec prileti in mi zaupa, kaj se ščebeta po celjskih strehah. No, pa dobro spi.
FRIDERIK: To bom.
(Jošt odide.)
Dva Hermana? Da, da, tako smo zdaj. Oče in sin in brat... žena in — ne! Ne, tu je konec, tu ni več besede. Proč, tukaj je začrtan tisti krog, kamor ni več pristopa drugim. Nočem. — Ukane, spletke in zahrbtnosti! Vsi krsti! Jaz, jaz se pretikam naj med zankami in iščem, kod bi ušel nastavljenim pastem? — Fej — paglavec, ki so ga zalotili, ko je kradel na vrtu jabolka! In v dve gube očetu pod dlanjo — bolan piščanec! Zares — krasän poklic, sijajna vloga grofu Frideriku! — In zdaj, baš zdaj, ko čutim tukaj notri, kako sem ves svetal, ves čist od nje. — Pijančuj, nečistuj in nasilju j! O — take čaše ni imel ta svet, da bi me bil odžejal njen napitek. — Edina, kar jih je — Veronika. — Sram me je še pomisliti nazaj, naprej brez nje pomisliti je strah. Ne, te ljubezni svoje vam ne dam — in Celja vam ne dam — oboje branim, oboje obdržim. — Ne na pristavo? Tedaj pa v lasten grad. — Kočevje bo dovolj oddaljeno: tam ga sezidam in ga podarim njej... Bonaventura mi ga opremi... Je! — A do tedaj oprezno — in če treba, tudi s krinko: tako si hotel, oče, ti, ne jaz.
(Jošt pride.)
JOŠT: Bedrik še spi?
FRIDERIK:	Ne, Jošt, Bedrik bedi.
JOŠT: Ha, ker ne da mu spati Jošt?obad.
FRIDERIK: In bolj je buden nego kdaj poprej.
JOST: Če je le res, Bedrik, če je le res. Vendar si izposodi drugi obraz.
FRIDERIK: Ni pravi?
JOŠT:	Hm ...
FRIDERIK:	Kako?
JOŠT:	Nekaj je v njem,
kar se mi zdi, da ni baš za očeta.
FRIDERIK: Morda ni za nikogar.
JOŠT:	Evo jih.
(Herman se vrne z Jelisavo.)
HERMAN: Da, Jelisava, kakor mi je žal: slovö bo treba vzeti.
JELISAVA:	Že slovo?
Veter, ki vam je v Krško jadra gnal, se ni utegnil še okreniti, vi pa že hočete nazaj? Pa da: grof Herman je od nekdaj kratek gost.
HERMAN: Zato pa, upam, drag.
JELISAVA:	In drag, seveda.
HERMAN: Celje ne da oddiha noč in dan. — A Friderika ti odvedem — ne — poprej ti ga še izročim. Zares, ti ga še ne poznaš, ne, draga snaha: pripravil ti je presenečenje za letošnje poletje na pristavi.
FRIDERIK: Kaj, oče!
HERMAN:	Le nič sramežljivosti!
Prej ali slej bi vendar zvedela. — Ženin najnežnejši ne more lepše pripraviti poročne postelje nevesti ljubljeni. — Sezi mu v roko.
JELISAVA: Sem jo kedaj odrekla Frideriku? In vnovič mu jo prožim od srca.
' HERMAN: Ti, Friderik, jo sprejmi od srca, poljubi jo, in ljubi, in spoštuj. In pomni: pred menoj si jo poljubil. — Si zadovoljna, Jelisava?
JELISAVA:	Rada bi,
da bi lahko bila.
HERMAN:	Boš, hčerka, boš,
za to bom jaz skrbel. Jaz hočem to. In zdaj — ko je tako — veš, Friderik — zdaj, Jelisava, kadar pridem spet, privedem vama v Krško — vesta koga? — da bo vse leto z vama na pristavi. JELISAVA: Res — Ulrika? HERMAN:	Ulrika, Jelisava.
JELISAVA: O, hvala ti. In skoro ga privedi.
Povej, kedaj. HERMAN:	Čimprej.
JELISAVA:	A res čimprej.
Kadar sem sama, prazni zrak objemam od misli nanj. HERMAN:	Prav. A samo čez leto.
Ulrik je moj in ga ne dam od sebe. On je moj vid: ž njim gledam daleč, daleč. Da, Friderik — ž njim gledava na jug, in kadar meni staro oko že opeša, njegovo se požene še naprej. On vem da bo prestavljal še mejnike, ki smo jih Celju doslej postavili, in jug zajel, dokoder gre naš jezik... JELISAVA: Je zrasel zadnje leto? HERMAN:	Kot konoplja
se kosa sam s seboj za visokost. JELISAVA: Je umen?
HERMAN:	Kakor struna ves brni.
Žal mi je že, da sem vam ga obljubil. Pleše kot iskra, poje kakor zvon, vzpne se na konja in je zrasel ž njim, in pater Janez pravi, da ga ni njegovih let, ki bi v latinščini se meril ž njim. — Zelo vam ga zlatim, a res je tak. JELISAVA:	Kar vidim ga pred sabo.
HERMAN: Zdaj pa nam dajte vina!
Ves grad naj pride in vse moje spremstvo: naj se razzna,
da se je Celje strnilo kot grozd, ki ne spusti nobene jagode, nobene jagode na tla.
(Jost odide in se vrne z Ivanom. Med naslednjim Hermanovim govorom prihajajo dvor ni ki, dvornice, med njimi Brigita in Geta, in Hermanovi
spremniki.)
JELISAVA: Ah — tod se je igral. HERMAN:	Kdo? Ulrik? Da.
Prav tu?le je sedel, in tukaj jaz... še dobro pomnim — ha, tak nizek čep med zajčki in medvedi, sloni, psi — Adam?otrok med živalmi sredi raja. «Kaj se igraš?» — «Preprogo samoleto. To je preproga samoleta,» pravi, «ta me ponese tja, kamor velim. Kadar bom velik, Celje vse postavim na to preprogo in ji zapovem ...» «Kam,» pravim, «kam?» — In on: «Na vrh sveta, da bo imelo pod očmi vsa carstva, in ga bo videti od vsepovsod ...» Preproga samoleta, Friderik, in nanjo je postavil Ulrik Celje!
(Se ozre po zbranem dvoru.)
Zdaj smo izcela. Zdaj je Celje skup. In kot smo tu, tako nas naj izkleše iz kamena enega mojster Dalmatin, ki dela zdaj na ptujski Črni gori. Da — Mati Božja zberi nas pod plašč s sorodstvom vsem, vsemi prijatelji, kar jih je z nami, tukaj ali v mislih: zanamcem poznim v kamen naj usekan spomin ostane na današnji dan. Jošt — ali vi, moj dragi kancelar, jutri me v Celju spomnite takoj, da mojstru svoj zamislek sporočim.
(Sluga je prinesel vina s tremi čašami.) Ne! Eno čašo. — Primi/ Jelisava. JELISAVA: Oče, saj veš, da jaz ne pijem vina. HERMAN: Le z ustnicami se tekni robu, da ga poljubiš... in tri kapljice: za vero, upanje in za ljubezen.
A za teboj naj pije Friderik in naj izprazni vse do dna. JELISAVA: Tri kapljice?... Tri kapljice? — Naj bo. (Nese čašo k ustom, srebne in odstavi.)
HERMAN: Samo dve kapljici si srebnila:
jaz sem jih štel — samo dve kapljici! JELISAVA: Res je, le dve: za vero in upanje — ljubezni meni pa ni treba piti. Zatorej tretjo kapljo Frideriku: — pij, Friderik, ljubezen in vse do dna! HERMAN: Naj bo po tvoje: Friderik, izpij napoj, ki ti ga proži Jelisava, nastavi rob, kjer so se ga teknile nje ustnice, in vžij še njih okus.
(Friderik izpije.) Zdaj pa na konje. (Družba se razhaja.) JELISAVA:	Friderik — v slovo ...
V Celju, vem, boš poljubil Ulrika — na ta poljub ... nesi ga Ulriku.
(Poljubi Friderika. Vsi odidejo. Jošt pridrži Ivana.)
JOŠT: Si gledal Friderika, ko je pil?
Pelin, ti pravim, pelin, brate moj! To naj bila bi kakor neka sprava, češ: zdaj vsi vidite... in trikrat pelin! Kdor bi pogledal Bedriku pod kapo! In ona — ta poljub — za Ulrika! Zase ga upala ni pridobiti — za Ulrika! — Pri tem njegov obraz! Ha, to so burke, to so čudne burke. To ti je vse tak diplomatski ples, kjer med seboj si tipajo hrbte in hrbtenice... kdo bo na kolenih in tako dalje... burke, ha, za smeh! Grof Herman meni, da je našel izhod... Jošt tudi nekaj vidi — in Jošt ve, da sam grof Herman jim ne ve izida! (Zastor.)
Jus Kozak I Šentpeter
(Nadaljevanje)
Škofov kozolec
Aza se je prebudila vsa omotena pozno popoldne. Zazdelo se ji je, da je prosojna polt še vsa rosna od vročih ob» jemov. Zaman je poskušala zajeti svojo podobo v vrtincu, ki jo je potegnil vase v teh poslednjih dneh. Njeno prizadevanje je bilo brezuspešno. Odpirala in zapirala je mokre, trudne oči in se vdajala sladkostim tajne groze, s katero se je pogrezala v globoki prepad, da ji je zastajal dih pod vročimi grudi. Kakor skozi meglo se je gledala, kako je švignila v temni noči čez cesto, padla v njegovo naročje in pogazila spotoma vse, kar jo je vezalo na očetov dom. Nikdar ni bila vajena sladkih uzd človeške roke, še manj svojih lastnih. Zato sta obležali dekliška čast in dolžnost na tistem strastnem potu čez cesto, ko se je dekle zdrznilo in zapustilo svojo kamrico, da bi se vsa darovala svojemu Andreju. V njenem srcu je vrela le temna, vroča strast.
Na vročična senca si je položila drhteče dlani in vse pre* mišljevanje se je strnilo v sladak smehljaj koprnečih ustnic. Trudnost je lenila vitko telo, da je ležalo na belih blazinah, kakor bi se zibalo v valovih. Ni mislila, ni sanjala, omamljal jo je opojni vonj bele postelje. Zanjo ni bilo v tem trenutku ne časa, ne ure, tako se je potapljala v spomine na doživljene hipe razkošnih strasti, iz katerih je vstajalo novo koprnenje. Ko ji je narastlo v mirno dihajočih prsih, jo je zapeklo v sencih, pod grudi je besnela kri; zadušiti jo je hotelo. Planila je iz postelje v mrak, ki se je predel po sobi.
Zdaj ni mogla do zavesti, ali vstaja dan, ali prihaja noč na zemljo. Trudoma je spoznala, da je spala vse popoldne, kakor izločena iz vsega sveta; da se je prebudila, ko jo je poklical on, ki jo pričakuje. Počasi se je domislila, da se vsa hiša pripravlja nji jutrišnjo svatbo sestre Marije. Kako daleč je bila ona od vsega. Bežna se ji je zdela okolica, daleč nekje sestra, oče, dom. Hitela je k njemu, ki jo pričakuje. Pred mrzlim ogledalom se je zasme* , jala na ves glas od radosti nad svojo lepoto. V prešerni minuti je videla, kako se je hladna gladina stekla zameglila od vročega dihanja njenih grudi. Stala je kakor kraljica, v katero strme vse oči, koder hodi.
Hitro je odela svoje telo v črno svilo, si ovila goste lase z ruto šlarasto, in vsa nestrpna od neutešenega koprnenja zapustila očetovo hišo.
Čez čas je stopila v njeno sobo Marija. Hotela se je posloviti od svoje sestre in potožiti srcu svojo bolest. Misleča, da še spi, je užgala svečo. Meglica je že izginila iz zrcala in iz njega je od* sevalo Marijino bledo, žalostno obličje. Ni se ustavilo v njem, iskalo je v svoji bolesti živo bitje, da bi se izpovedalo pred tem poslednjim dnem. Sinje oči so blodno strmele v prihodnost, iz katere je zevalo trpljenje. Marija se ga ni bala, a pri duši ji je bilo težko in del tega bremena bi rada razodcla sestri Azi. Ni je našla. Solza jc spolzela po bledem obličju in je odšla, še bolj sama -v ?U< h in zapuščena, kakor je prišla. Namenila se je k teti Zebi, ki je poznala življenje ter je delila hladečo tolažbo spoznanja.
Aza je ta čas odprla vrata pri Pacu in gospodar ji je s širokim zamahom roke skoro pri tleh odprl vrata v stransko sobo, kjer jo je pričakoval v mirnem zatišju Andrej.
«Pozno si prišla,» jo je pozdravil.
«Ljubček moj, spala sem vse popoldne. Zakaj, ti še zašepetati ne smem.» Na ušesa mu je šepnila: «Verjemi mi, prav nič več ne vem, ali sem še živa in če so še ljudje krog mene!»
Andrej jo je gledal. Ni se mogel premagati. Objel jo je in držal pred seboj v naročju. Oči so mu zrle nepremično v razbur* jeno morje in ves omamljen jo je prižel nase. Umiral je na njenih ustnicah od sladkosti. Naenkrat pa je začutil nekaj, kakor bi ga bila pretresla mrzla zona. Ona se ga je še vedno ovijala. Za hip se je sklonil nazaj, da bi jo gledal in gledal.
Smehljala se mu je z očmi in ustnicami.
«Andrej, obljubi mi, da ne prideš jutri na svatbo?» Same sebe se je prestrašila. Čutila je, da govori nekdo drugi iz nje, ki za* hteva od Andreja iz same objestnosti nemogočo stvar. Hotela jc popraviti, a ni izpregovorila. Še vedno se mu je sladko smehljala.
Andrej jo je začudeno pogledal, kakor da je ne razume.
«Kajne, moj ljubček, da ne pojdeš?»
«Aza?» Dolg molk je sledil.
«No, reci, lepo reci, Aza, zaradi tebe ne pojdem!»
«Aza, zakaj bi ne šel?»
«Andrej, ne povem, ampak nočem, da prideš!»
Zašcpetal ji je na uho: «Aza, moram!»
Ona je nejevoljna vstala in sedla poleg njega na stol.
Andrej je poklical krčmarja in naročil vina. Aza pa je strmela predse, bila je hladna in mu ni privoščila več pogleda.
«Aza, zakaj si taka? Še nikoli te nisem videl takšne!»
Sedela je in se je z očmi borila z njim in s samo seboj. Njemu se je zazdelo, da veje med njima mrzel veter.
«Glej, Aza, ti boš tam in kako naj se premagam, da bi ne prišel? Fantje so me naprosili, naj jih vodim in znjimi zaprem cesto. Zdaj vendar vidiš, da je tvoja prošnja nemogoča!»
«Prosila sem te!» je ponavljala uporno, «in moraš me ubogati!»
Nekaj časa sta sedela in molčala. V njem pa je pričelo vreti. Kadar jo je pogledal, je vzkipel. Ni se še premaknila in vedno hladneje ga je motrila. Vina ni hotela pokusiti. A ni ji gledal v dušo. Njen ponos mu je zastiral pogled. Tudi v njeni duši je divjal vihar. Molče se je izprašcvala, zakaj mu je prepovedala. Vsak čas so ji silile na ustnice besede. Pa si je zopet predstav? ljala, kako bo jutri sedel sestri nasproti. Zazeblo jo je. Jezila se je nad lastno ljubosumnostjo, a premagati je ni mogla. Čutila je, da je trudna, žalostna, in še bolj se je vdajala čuvstvom, ko se ni mogla izmotati iz svojih lastnih zank.
Sklonil se je k nji in preko lica ji je dahnila vroča beseda.
«Aza, zakaj me ne ljubiš?»
Premagovala se je, da mu ni planila krog vratu in ga prižela nase, kakor v prejšnjih nočeh. A nocoj je ostala trdovratna in vedno večja otožnost jo je objemala. Grizla jo je zavest, da sama ne ve, kaj hoče, obenem se je opajala od sladke misli, da trpi Andrej zaradi nje ter poveša glavo, ne vedoč, kaj bi počel.
Nad obema je plavala mučna tišina. Andrej je pil iz jeze in vino ga je opojilo. Vstal je izza mize, odprl vrata in poklical oštirja.
«Reci beračem, naj pridejo sem. Vsi trije naj pridejo, slišiš?»
Aza je ostrmela. «Kaj vendar namerava?» Pričakujoče srce je utripalo.
Vstopili so, zamazani od dnevnega pota in stikanja po hišah vsi trije farni berači.
«Sedite!»
Posedli so krog peči in si brisali brkata usta. Mežikali so na mizo.
«Danes boste jedli in pili, kolikor drže vaše malhe. Zdaj se pa poklonite kraljici Azi, katero je napadla slaba volja, da ji jo preženete! Slišite?»
«Razumemo, gospod!» so zavpili vsi hkrati. Dobro so vsi po* znali Andreja, da ne gleda, kadar stresa iz roke.
Aza je še vedno strmela vanje, kakor v prikazni. Ni se mogla uživeti. Žalostni molk njenih ustnic in oči je celo beračem za* piral besedo.
Naposled je stopil bliže k mizi Škrjanček in se poklonil. '-"/•*■ ^
«Se vam klanja, fina gospa, Skrjancek in vas prosi za pre* milostno dovoljenje, da vam zapoje svojo najljubšo pesemco.»
Aza je uprla vanj svoje velike oči.
Škrjanček je stopil v sredo sobe in z milo zategnjenim glasom
zapel.	«Cim večkrat te vidim,
tem lajsi te 'mam...»	'
Debele solze so mu kapale v brado, ko je stegal svoje roke v zrak in objemal nevidno izvoljenko z obrazom popolnega norca.
Azo je pretreslo. Pogledala je srepo Andreja in solze so ji zalile oči. Kakor biseri so se lesketale modre oči v črnih obročkih in sijale v živi žalosti. Čudno se je izpremenilo beračevo obličje. Preje bedasto in zadovoljno ga je nenadoma zbegala zmedena po? bitost. Pesem mu je obtičala v grlu. Kakor začaran je strmel vanjo. Pričel je mežikati, venomer se solzeč. Ona pa je gledala z usmiljenja polnim pogledom in njene oči so imele tako strašno moč, da bi mogle v mrtvoudnem vzbuditi spomine in ga poklicati nazaj v življenje. Lovil se je ves omoten pred njo, kakor pijana mušica in se zgrudil na stol.	*
Vsi so zapazili, da se nekaj dogaja, in vse je prevzelo s tako nadnaravno močjo, da ni mogel nihče izpregovoriti besede. Janez Krstnik je povešal oči, celo rdečelični Pušelc je odpiral svoja usta od začudenja. Le Andrej je nestrpno in sovražno upiral vanj svoje oči, dokler ga ni pozval:
«Poj, ti pravim!»
Berač se je zganil, a ni pel. Jokaje je povesil glavo in solze so kapale na mizo.
«Ne morem peti, precastiti gospod. Me je spomin zapekel. Gospa Aza je na tej cesti druga s takim obrazkom. Prva ni rastla, je umrla od žalosti. Kakor je zrastla, tako je umrla, na gnoju. .. ^'«r-Moja mala, lepa sestrica Angelca. Tam pod škofovim kozolcem, 3 kjer se na slami Častitega gospoda škofa godi vsako noc grd greh in se zapeljuje vsa fara, tam na slami je izgubila Angelca svoje devistvo.-Je bila cista kot jutranja rosa, stara pa trinajst.'let. Trideset tet bo že o kresu; takrat so ženske najbolj neumne in dedci najhujši. Je ze beračila; v^nasi hisi smo vsi bcraci, odkar pomnimo. Za piškotke jo je zvabil v gorki noci tja na slameo; revica ni vedela, kaj store piškotki na svetu. Zjutraj so jo našli na slamci. Vso je slekel in taka je ležala tam, da je bilo se hiso beračev sram, in nismo vedeli, kdo naj bi sel ponjo. Umazane cunjice na njej mu niso dišale, ležale so spodaj pod slameo. Drugače pa je bila tako bela, kakor bi sneg padel na slameo. Ni
preživela, je umrla se tisto noc. Bog se je je usmilil, da ni berača rodila. Njega pa ni udaril nebeški oce, se bogastvo mu je dal. Oh, obrazek pa, kakor tale gospa. Usmili se je bog. Joj, kako smo zavrzeni ljudje.»
«Mir in pokoj duši uboge Angelce,» je mrmral Janez Krstnik. Pušelcu so se usta odprla sama od sebe: «Amen na veke!»
Kakor bi obhajali pogrebščino za nesrečno Angelco, taka tišina je zavladala v izbi in živo so lesketale srebrne solze, lijoče po mrtvaškobledem Azinem obličju.
Bil je to večer daljnih in trpkih spominov in vsega obupa, ki so ga občutili ljudje v krčmi pri Pacu zaradi svojega rojstva.
Že ves večer je ležal JLuka nepremično v gornji sobi in pil. Kakor bi hotel prisiliti, da odplava z vinom grižnja lastne duše. Zopet je stala pred njim preteklost. Gledal je v duhu lastni dom, ki ga je žrtvoval njej na ljubo. Skozi meglo je gledal propadanje svoje duše, ki je nekoč zidala visoko v oblake, da je bila fara premajhna zanjo. Podedoval je bil ponos in visoko leteče sanje.
Kadar ga je napadla obupna otožnost, tedaj je jasno videl, da mu ni več rešitve. Z vsakim dnem se potaplja globlje. Brat Matija bo jutri možil svojo hčer. Kje naj vzame Luka svoje otroke? Njegovo ime ne bo našlo potomcev. Pa če bi jih imel? Kaj bi jim dal? Niti slamice nima, kateri bi lahko rekel, ti si moja.
Bil je fant, da so dekleta sanjala o njem. Ko je pel domov, so vstajala in se skrivala za okni. Nobeno okence ni ostalo gluho, če je potrkal. Danes pa leži pozabljen in pije na pretekle in sedanje dni. Tam pri njej teši svoje mračne strasti, kadar jo s silo priklene nase. O, on dobro ve, da ga vara, vara sleherni dan! Kako bi ga ne?
Ali more še ganiti z roko? Nekdanjega Luke se danes vse izogiba. Ves večer se že bori s težko žalostjo zaradi nepovratne sreče in miru srca.
Za jutrišnji dan mu je Matija kupil obleko. Na vsak način je hotel, da bo navzoč tudi Luka, ko bo vsa fara praznovala in se ogledovala v Zamejčevi hiši. A on premišlja, če bi se ne skril za ves dan in zapil novo obleko. Iz samega prezira nad svetom. V takih trenutkih se je že večkrat spomnil vrvi tam na svislih.
«Nimaš več duše na svetu, ki bi te še ljubila, odkar se samega sebe ne moreš več ljubiti,» se je paslo leno v možganih, «stori čim prej, da te celo on ne pozabi poklicati s sveta.»
V teh urah, ko je ležal za mizo na klopi brez vsake moči, kajti breme ga je dušilo pod seboj, je zaslišal, da se spodaj pod njim nekaj dogaja.
Razločil je po glasu Andreja in Azo. Zlovoljen se je obrnil v zid. Spodaj je nastal dolg molk. Nato je zopet narastel šum, berači so prišli v sobo. Spoznal je Andrejev srditi glas. Vse se mu je zdelo čudno in nerazumljivo. Zapustil je svoje ležišče in zlezel po vijugastih stopnicah v spodnje prostore. Poslušal jt Skrjančkovo povest. Davni spomini so se vzbudili v njegovih prsih, kajti tudi on je poznal to zgodbo. V ušesih so mu venomer zvenele beračeve besede: «tak obrazek je imela kot vi, precastita gospa». Skrb za Azo mu je oživela srce.
Iz tišine v sobi je rastel Andrejev srditi glas.
«Zapovedal sem vam, da razveseljujte njo, vašo kraljico. Večerjo in vino sem obljubil, pa ne bo nič, jo je polomil ta osel s svojim čvekanjem. Zdaj pa se pričnita še vidva cmeriti, pa vas vržem vse skupaj na cesto, ste razumeli, na cesto vas vržem in naj se mi potem še kdo prikaže pred oči. Berači, jutri bo svatba pri Zamejčevih, še odtam vas naženem kot pse... Pravim, takoj konec s prismodarijami, če ne...»
Luka se je premagoval, a stud mu je spačil obličje. Pušelc se je zbal.
«Kako bodo, gospod? Za forint ali za cekin?»
«Zdaj stoji pripognjen pred njim,» je premišljeval Luka.
V tem hipu se je zveneče oglasil glasek, kakor bi solze rosilc od njega.
«Kdo je bil ta človek?»
Andrej je zavpil: «Neumnosti!» Luka pa je odprl vrata in stopil k Azi.
«Ta jc bil njegov oče!»
Aza se je zgrudila na stol. Andrej je motril Luko s sovražnim očesom; zgrabil bi se z njim, toda vedel je, da podleže, kakor je že v tej krčmi. Zabolelo ga je v dno duše, da je odkrita sramota njegovega rodu. Bes in ošabnost sta ga dušila, ni mogel do besede.
Berači so se boječe stisnili v kot in strmeli, kako se je Aza, plakajoča, vrgla v Lukino naročje, da so drhtela lilijasta pleča.
Groza je pretresala njeno dušo, ki se je vsa vdala Andreju. Kakor vročična je ležala na Lukinih rokah. Pred seboj je gledala drobno telesce uboge deklice, trepetajoče od bolečin in naslade, ležeče na slamici, z nezaužitimi slaščicami v rokah. Iz obrazka, bledega in čistega kot hostija, pa je žarelo dvoje oči v brezdanjo temo človeškega greha. «Zakaj je umrlo to srčece?» se je spra> ševala Aza. «Okamenelo je od groze. Edinole brat njen jo nosi še v svojem srcu, ki z ljubezensko pesmico prosjači in služi sebi kruh.»
V njej se je vse mešalo. Napadla jo je blazna groza, da bo izbrisana iz človeških src. Na slamici bo ležala. Kdo jo bo še razen očeta in Luke, Marije ohranil v spominu? Edini spomin nanjo bo skromen kotiček v teh treh srcih. Krčevito se je" oklenila Lukinih mišičastih rok, mu skrila na prsih glavo, da bi ne videla več sveta.
Luka, ki je pred par trenutki občutil isto željo samoizgonstva s sveta zavoljo samega sebe, je dejal: «Tak obrazek je imela kot tjLAza.» Ni se mogel več premagati.
Obrnil se je k Andreju: «Najina pota so se za vselej ločila.»
«Vraga, mar odgovarjam jaz za očeta? Mar sem jaz kriv nad Angelco? Aza, misliš tudi ti tako?»
Aza ni odgovorila. Pogledala ga je s svojim neskončno žalost? nim pogledom. Nato je vstala, se oklenila stričeve roke in prosila: «Spremi me domov!»
«Dobro! Le mislite in obsojajte! Zdaj me šele spoznate!» Vzravnal se je, bahato se napel in pretil z visoko, uporno postavo.
Aza se je med vrati obrnila k beračem: «Pridite, vsi trije pri? dite. Jaz sama vas pogostim!» Nato se jc ogrnila in zapustila molče sobo. Po poti ni izpregovorila besedice. Zmagovala jo je trudnost in ji misli mešala. Sladka neugnanost preteklih noči ji je vzbujala spomine, ki so kakor žarki razsvetljevali nocojšnjo temo. Nje, Angelce ni mogla več pozabiti. Do sedaj je menila, da je bila ona edina s temi prečudnimi očmi rojena v fari. In kaj se je zgodilo z ono drugo? Kaj ne drvi sama temu koncu nasproti? Oglasilo se je v nji, obupno in tegobno, kakor da je zaplakala revica na slami pod škofovim kozolcem.
Stric Luka jo je izpustil pred hišo. Planila je po stopnicah, kjer sta v podstrešni kamrici sedeli teta Zeba in Marija.
Platno je ležalo v odprtih skrinjah, onidve sta čepeli na po? stelji in strmeli predse. Zašumela je svilena obleka in Azino telo se je z enim samim vzklikom zgrudilo v Marijino naročje.
«Marija, Marija!»
Marija jo je pobožala po črnih laseh in je občutila njeno bol.
«Aza, zdaj se ločiva za vselej!»
Ostrmela je Aza in pogledala sestro.
«Jutri boš žena,» je šepnila.
Marija je prikimala in povesila svojo glavo: «In ti, Aza?»
«Jaz bi najraje umrla!»
«Tudi jaz!» je šepnila Marija, da jo je čula le sestra.
S ceste se ni čulo koraka, sestri sta molčali v objetju. V tišini se je oglasila teta Zeba:
22
33 7
«Bi malo brinjevčka? Dobro stori sredi noči.»
Počasi je stopila za omaro in izvlekla veliko steklenko.
Dekleti nista hoteli. Teta je prigovarjala.
«Dobro stori brinjevček. Poživi človeka, se v kri izpremeni. S temle platnom je prišel v hišo. Potovka iz Loke ga je rajnci prinesla. Do danes ga še niso okusila človeška usta.» Nalila si je. , «Dve steklenki sem ga dobila po njeni smrti in par starih cunj. Za praznike je.»
Sestri se nista zganili. Starka pa je krevsala od skrinje do skrinje.
«Oh, če bi še mati živela. Trideset vatlov ga je v tejle, te boš imela za rjuhe, ne bo treba dokupavati. Kar drobi se pod prsti. Tale za srajce diši po marelicah. Vidiš, kaj sem ti vložila. Avbice, bele, lepe avbice. Si jih še ti nosila, otročiček moj, ko si moje mleko pila. V tejle rožasti skrinji, oh, še dobro se spominjam, kako so jo mati Francozom odpirali, je sam batist. Le verjemi, da ga nima danes nobena izmed deklet. Pa sem ga pregrnila s tvojimi čipkami, jejmine, kakor bi pod pajčolanom ležal. Duh iz take skrinje poživi gospodinjo, kakor kozarček brinjevčka. Sladko ji postane pri srcu. Vidiš, v tole sem nasula deset mernikov pšenice, da se pobahaš z njo. Je resnica, da se tako ne bo zlepa nobena možila.»
«Da bi se nikoli ne, teta!»
«Kaj godrnjaš, šemica! Vsaka pravi tako. Le poglej, danes je trda za moža in revice se pehajo zanj. Za bogato še hujše, kajti njeno srce je polno napuha. Ljubezni pa je malo, malo na svetu, in je ni v fari za pšenično zrno. Zato je toliko greha.»
«Teta, ni ljubezni, praviš?» se je vznemirila Aza.
«Azička moja, malo so jo videle moje oči med ženami in možmi. Ljubezen je grenka in ni za človeško srce.»
«Teta, govoriš čisto resnico?» Z obema rokama se ji je ovila okrog vratu.
«Aza, vse preveč govore o ljubezni, zato je to, kar ti pravim, čista resnica. Le starci in starke jo čutijo v svojih srcih, kadar jim ne ostane ničesar več svojega na svetu in stoje že pred grobom.»
«Teta, zakaj se moži Marija? Razloži mi!»
Starka je še vedno brodila z rokami po platnu in nasmešek je oživljal njene uvele ustnice.
«Kako si čudna, Aza! Kaj res ničesar več ne razumeš? Kam naj se vendar dene revica, kakršna bo čez mesece? Pod jarem trpljenja gre, kakor smo vse trpele. Bo že zmogla. Saj smo še vsi
tukaj. Ti in oče, in jaz bom še tudi lahko pomagala, če ji bo šlo trdo.»
«Kako, brez ljubezni bosta živela?»
«Kdo pa misli na to? Živela bosta, da bodo otroci rastli, da bo hiša stala, da bo šlo žito v klasje. Moj bog, kaj pa še hočeš?»
Azi je klonila glava na prsi in zopet se je oklenila sestre.
«Marija, Marija, kaj se ne bojiš?»
«Bojim se vsega, Aza. Raje bi umrla. Pa moram živeti.»
Dolgo ji je strmela Aza v oči, toda sinje modrine, čiste in nc* dolžno pričakujoče ni mogla razumeti. V njenem srcu je naraščal vihar, dvigal je grudi in jo gonil kot odtrgani list drevesa v samoto, proč od rodnega debla.
«Jutri zjutraj, Marija, pridem k tebi! Lahko noč, Zeba!» Odšla je. V sobici je ostal zanjo nemir. Prinesla ga je s seboj in vzne* mirila starkino in Marijino srce.
Vrgla se je oblečena na posteljo. V svojih grudih je čutila tako zavrelico krvi, da se je zakopala med blazine. Toda zdelo se ji je, da postelj pod njo čimdalje bolj gori. Odprla je okno, a v vročičnih možganih se ji je bledlo.
Izrodkov svojih misli in čuvstev ni mogla izbrisati, tako jo je presunila beračeva pripoved. Neprestano je gledala pred seboj mlado žensko telesce, okrvavelo in zapuščeno na slamici. V rokah, premrtih do modrine, pa je držala tiste piškotke, s katerimi jo je preslepil njen zapeljivec.
Kamor se je obrnila, povsod ista prikazen. Blodila je po sobi in se zaman vpraševala, zakaj jo tolikanj preganja uboga An* gelca? Saj ni ona kriva.
A rastla je obupna zavest, ki je vedno silneje razodevala njeno usodo.
Pred njo je vstajal iz teme Andrej. V zenice se mu je potopila in v tej temni noči je bil bolj živ pred njo kakor tedaj, ko mu je ležala v naročju. Izpraševala ga je po veri in neveri. Vsa se je tresla pred temno slutnjo, da je v tistih črnih globinah oči skrita strast, ki je vzljubila belo Angelčino telo, ne pa nje, Aze. Roke so ji drevenele.
V takih urah se odpira človeku strašen pogled v nerazumljivo brezno svojega bitja. Odvzame mu vso moč sodbe nad drugimi. Sleherna krivica, storjena in še nestorjena, se človeku očitnejše razodene, kakor takrat, ko se resnično zgodi.
Tako globoko je zrla Aza v Andreja. Bilo jo je groza pred seboj in njim. A v ubogi duši je rastla mogočna zavest, da ga ljubi, brezmejno ljubi in sedaj je spoznavala, da ga je nocoj
22*
339
mučila iz same ljubezni. Vedela je, da ne more nič več nazaj, vse je zaman. Njeno telo plamti, duša ji gori in se boji le samote, praznine, kadar ga izgubi.
«Ne, ne, samo tega ne!» je prosila in tešila vroče grudi z obema rokama. Srce je glasno tožilo.
«Andrej, nc zapusti me! Stori z menoj, kar hočeš, samo ne , dopusti, da bom Angelca, ki je obležala in umrla. Aza ne bi mogla umreti.»
Toda spočeta misel ne da pokoja. «Andrej, po tvojih očeh sodim, da me ne zapustiš. Ali ne vidiš in ne veš, kaj sem ti vrgla pred noge? Ne le svoje časti, ampak dušo, Andrej, ki je od tebe blazna. In ti je ne boš pohodil, kajne, Andrej? Odpusti mi, da sem te nocoj mučila. Saj ne veš, koliko zdaj trpim, saj ne veš! Sama sem kriva!» Čim bolj se je obtoževala, tem silneje je rastlo v njej koprnenje. Ogrnila je plašč. A v tistem hipu je zbeganost uboge duše prikipela do vrhunca. Vrgla se je nazaj na posteljo in se s prsti zagrebla v blazine.
«Andrej, Andrej, izmučim tc, da ti izpijem kri, in potem boš moj, edino moj!»
Prevzeta od teh brezumnih misli se je kopala v njih nasladi, dokler se ni za hip umirila in jo je pretreslo tako hladno, da se je zdrznila.
«In če ne... Kaj potem, Aza?»
«Ne, ne, ne misliti o tem! On mora, mora biti moj, moj, edinole moj, in kot brez vsake moči ga objamem v naročju in zaprosim odpuščanja. O, pridi, sladka ura!»
Strašna je bila v svojih naklepih, oči so ji gorele s takim pla? menom, kakor da jo je napadel zli duh.
Trudne oči so se naposled zatisnile same od sebe. Ležala je nemirna in vroča kot žareče železo v silnih božjih rokah. V prsih jo je dušilo, da je celo v sanjah lovila sapo.
Od Paca, kamor se je Luka vrnil, se je pozno podal k Mari. Ostrmel je. Za mizo sta sedela ona in Andrej.
Na prvi pogled je Luka razsodil. Andreja peče vest in je prišel, da bi našel tolažbe. Ona je začutila, da vlada v Andrejevi duši mrak, da visi razbrzdanost v njem na nitki.
«Mogoče je že poizkusila nocoj!» je pomislil. Ko jo je ostro pogledal, je videl, da je iz strahu pred njim povesila oči, postalo ji je nerodno in vsa mačja priliznjenost njenih udov je skopnela. Pretežko breme je nosil danes s seboj, da bi ga zabolelo to spo* znanje. Ona pa je vedela iz njegovih oči, da ga nocoj ne sme podpihovati, ker bi ne poznal v svoji ljubosumnosti meja.
«Škoda za Andreja,» je premislila hitreje kot se sproži blisk.
«Ampak, dekle, bodi pametno!» Prisedla je k Luki.
«Veš, kako se pokažem jutri? Temnozeleno svilo bom nosila. Lahko se boš postavil z menoj. Kaj misliš?»
«Z Azo ne boš tekmovala!»
«Govoriš, kakor bi bil zaljubljen v vašo Azo. Povej, če me imaš rad, kakšno obleko bo imela. Še nocoj mi šivilja lahko prenaredi.»
Luka se je nasmehnil: «Srca ti nc všije. Bodi, kakršna si!»
«Ostaneš danes pri meni?» je vprašala čez ramo. Njen pogled je bil skrben in vidno so se ji zalesketale oči, ko je Luka sko* mizgnil z glavo.
Andrej je zapustil svojo mizo in pristopil. «O Azi se menita? Luka, govoril bi rad s teboj!»
Mara je hitro odšla.
«Kaj hočeš?» je kratko vprašal Luka.
Andrej ga je prijel za roko, prenesel začudeni Lukin pogled in se še tišje stisnil k njemu.
«Luka, povej mi, prijatelja sva bila, zakaj me mrziš?»
«Povedal sem ti, da zavoljo našega rodu!»
«Komu izmed vas sem že storil krivico?»
«Sam veš!»
«Meniš Azo?»
Luka je molče pritrdil.
«Slišiš, Luka, blaznost je bila, kar se je godilo nocoj. Ona je pričela, jaz pa sem postal objesten.»
«Le poglej! Lagal si. Vajin sporček si vrgel med ljudi. Aza ne prenese. Andrej, v tvojem srcu je vroča kri, ampak lažniva. Pri* jatelja sva bila, dokler sva fantovala. Že takrat si uganjal take. Saj veš, zaradi Reze si se cmeril na vse pretege in vendar ti ni bilo do nje. Iz same objestnosti. Vem, da bi se bila midva že davno sporekla, če bi se bil že preje približal Azi ali pa Mariji. No, zaradi Marije bi bilo malo drugače. V to zvezo bi bil še nemara privolil, ker Marija ne bo ljubila svojega moža. Azo boš uničil. Marija zna trpeti, ona bi te znala voditi. Aza pa vse preje kot to!»
«Tako misliš? Ali nisi drugače mislil?»
Luka se je nerad spominjal tistega dogodka. Še danes ga je pretresala zona, kakor bi čutil v svojih rokah obešenca. Pogledal je vstran in molčal.
«Slab si, Luka, nič boljši od mene!»
«Pustiva to. Ti, ki goniš z vetrom, si slabejši; jaz sem še vedno plaval proti njemu. Andrej, moja misel je, da si se iz objestnosti
zaril v naš rod. Dokler je tekla med nama cesta, sva si bila dobra, drugače pa ne gre. Že od nekdaj si stoje naše hiše sovražno na> sproti. Vaša se je ugnezdila onkraj ceste, zlovešča kot sova. Zdaj steguje svoje kremplje čez cesto, da nam razpara živo meso. Zategadelj se ta dva rodova ne bosta nikoli prijazno gledala, še manj ljubila. Si slišal? Stori, kar hočeš, prej ko slej storiš, kar je tvoj oče z Angelco. V moje kraje pa nikar ne hodi. Ne bi te rad videl še kdaj pri Mari!»
Luka je vstal. Tisti hip je Andreja premagalo. Sklonil je glavo in se zdrznil nad samim seboj.
«Luka, nisem kriv. Azo ljubim.»
«Vem, da nisi. Ker pa vse veš, jo zapusti, pri živem bogu!»
«Ne morem!»
Oba sta si stoje zrla v oči. «Luka, je to tvoja poslednja beseda? Pri vsem nekdanjem prijateljstvu?»
«Poslednja!»
Zunaj so zadrdrali težki vozovi.
«Jaz grem. Po bališ gredo!» je dejal Luka.
«Luka, resnično poslednja beseda?»
Luka je molče pritrdil.
«Dobro! Ne prideva si več nasproti.»
«Prav. Najmanj pa tukaj. Zapomni si, da Luka nima zemlje, zaradi katere bi se bal...»
«Česa?» Andrej je prisluhnil.
«Nič!» Luka je zaloputnil za seboj vrata.
Mara se je tiho približala. Naslonila se je na strmečega Andreja.
«Je odšel?»
«Je!» Andrej ni ostal. Planil je za onim in se ustavil šele sredi ceste.
«Vraga, kaj mu hočem? Ničesar več si nimava povedati. Vsak po svoje. Tako je.» Bahato je nasadil svojo glavo med ramena.
Li-Tai-Pe / Pred ogledalom
Če spletla vrv bi s svojih belih las, bolesti ne izmerila bi z njo... Kako da v ogledalu moj obraz že ves ovit v jesensko je meglö?
(Iz cikla vzhodnih prevodov „Krizantemine vaze" prevedel Pavel Karlin)
Dr. Ivan Prijatelj
Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta
(Nadaljevanje)
Kako je živelo to dijaštvo na Dunaju, nam nazorno slika Leveč v svojih pismih na nevesto, iz katerih razvidimo, da jc ta mladina uživala edine prijetne urice v «literarnem dru* * štvu», pri «ropotih» v «Savi» in kadar je dobila kake pozdrave od doma v denarju ali «in natura». Tako piše Leveč Jerici dne 30. decembra 1867.: «Na Štefan dan sem tudi izpod Cvetličnika dobil potico. Vse popoldne sva jo z Jurčičem zobala in F a u s t a sva brala. Le to je bila škoda, da sva bila spet oba suha — in pa žejna! Sicer je bilo prav prijetno. Na sv. večer smo imeli v S a v i ropot. Bil je prav lep, kratkočasen večer. Brezovar (g. profesor — je že kakih 6 ali 7 let na Dunaju) nam je bral pogovorz oslom, potem pak trobil in pel božične pesmi. Jurčič je pa tudi čital svoj humoristični spis: Moja ljubica (t. j. fajfa). Do polnoči smo bili skupaj... Na sveti dan popoldne smo bili v slovanski kavarni prav dobre volje Stritar, Jurčič, Knaflič in jaz. Ob 8 smo šli k Stritarju na dom, kjer smo krompir pekli in pivo pili. Stritar nam je igral na klavir, potem pak na glas bral Levstika, Lermon* tova in Mirza Schaffy*ja (perzijanskega pesnika). Oh, to ti je ženi j! Od njega se človek več nauči kot od vseh knjig, kar jih je po dunajskih bibliotekah. Škoda, da Janežič neče njemu Glas* nika dati v roke. Pisal bo pa vendar letos bolj pridno vanj kot je lani. Prvi list prinese tudi eno mojo balado. Še to ti moram po* vedati, da 1. febr. začne v Mariboru izhajati politični časopis trikrat na teden. Vrednik mu bo jurist Tomšič, prvi pomočnik	Va
dr. Zamik, besednik bo prevzel menda Jurčič.» — In v prihod* r.iZ^u,^ njem pismu z dne 5. februarja 1868. ji je takole popisal svoje in svojih kolegov dijaško življenje: «Kedar imam, takrat živim! To pa nikoli ne trpi čez dva dni. Potem mi manjka denarja za svečavo in kurjavo, za večerjo, perico i. t. d. i. t. d. in treba je prijateljem puščati, enemu, za 1 ranjš, druzemu za 10 grošev, tretjemu za 30 kebrov, četrtemu za 10 kebrov i. t. d. treba je stradati, premišljati, dobre namene delati (o dobri na* meni!!!) i. t. d. in ko dobom kacih 5, 10, 15 fl, plačam dolgove, kupim par sveč, košek drv in — zgubim se ,tjc, kjer vseh bolečin se pozabljivost pije'. Pri vinu in črni kavi sem najbolj srečen,
posebno, kedar sva z Jurčičem skupaj! Človeška duša ni ne v glavi, ne v srcu, a v želodcu, pravi Stritar. Pa bojim se te, da ne bi mislila, da sem prehud materijalist postal; pa denes sem po? scbno slabe volje, ker nimam več premoženja kot 4 cesarske kebre... Stritar menda po svojem instinktu ve, kako se nama godi z Jurčičem, zatorej naju povabi vsako nedeljo večer, da prideva k njemu na večerjo in pivo. Se ve, da imajo pomenki o literaturi, lektira i. t. d. pri tacih shodih tudi važno mesto in tako cdinimo z dobrim koristno in sladko. Ko bi Stritarja, Jurčiča (in Celestina) tukaj ne bilo, pa bi res ne bilo za obstati. Tako sem pa vsaj v nedeljo popoldne vesel, ko se v slovanski kavarni snidemo in pogovarjamo in pa zvečer. Stritar je tudi tako dober, da naju z Jurčičem francosko uči pri Kosu, ki je prav pošten in prijeten fant. Druzih Slovencev pa nisem nič kaj vesel, vzlasti tistih ne, s ktcrimi skupaj kosim, to so ti vsakdanji ljudje, brez izobraženja, brez občutka, brez vsake globlje misli. Pili so in jeli v krčmi, naredili 154 fl (!!) dolga, zdaj so pa — v drugo krčmo prebegnili! In ker vsi v eni ulici stanujemo, lehko veš, da mi to ne more biti nič prijetno, ker bode vsa ulica zvedela to nesramnost... Spomladi morda izdamo Jurčič, Stritar in jaz slovenski almanah, kakor je Vila, da bomo farje malo pošegečkali.»
Društvo «Sava» je tudi v prvi polovici leta 1868. prirejalo redno vsake sobote večer svoje «ropote» s petjem in znanstvenim, leposlovnim ter zabavnim čtivom. Kaj se je tu znanstvenega čitalo, nam v dosedaj dostopnem gradivu ni sporočeno. Največ? krat je pač moral kaj čitati v pisanju verzirani Jurčič. Ta njegova berila so bila svobodomiselno?šaljiva in so cikala tudi na politiko in literaturo. Eno izmed njih, naslovljeno «Smrt moje ljubice fajfe», se nam je ohranilo v njegovem lastnem rokopisu. V tem kramljanju pripoveduje Jurčič tragikomično zgodbo, kako se je odbila glava njegovi lončeni pipi. In sedaj bi najrajši jokal, «bolj jokal kakor so judovski možje v babilonski sužnosti ob bregovih Evfrata in Tigrisa jokali in na citre brenkali... Legende, ki nam pripovedujejo, kako so svetniki feminini et masculini trpeli in umirali za svojo reč, pripovedujejo nam tudi, da so poredni neverniki svetemu Dioniziju glavo odsekali. Sveti Dionizius pak se ni nič zmenil za to — kakor pravi filozof, ki po Horacijevi priporočbi povsod zna aequum animum servare, vzel je svojo odsekano glavo pod pazho in se je šel sprehajat ž njo. To so bili pač lepi časi. Ali denašnji dan ni več filozofov, komur glava odleti, ta je noče pobrati ali je ne zna. Tako tudi moja ljubica.» Nato Jurčič šegavo kramlja o tem, kako je umrla ta njegova
«ljubica» — «čisto normalne, poštene smrti... brez spovedi, tiho, hitro, pa udana v božjo voljo.» A zgodilo da se je to na prav poseben način, ki ga Jurčič z lagodnim humorjem, pogosto osvet* ljujočim takratne slovenske kulturne razmere, takole popisuje: Rokopis šaljivega predavanja «Moja ljubica», ki ga je predavatelj čital v «Savi» na sv. večer 1.1867., je on nenadoma pogrešil. Po berilu ga je bil posodil prijateljem, da ga še bero in se na lastne oči prepričajo, kako izvrstne lastnosti ima njegova «ljubica». Kar naenkrat prijatelji rokopisa niso imeli več. Nekdo ga je moral ukrasti. In Jurčič humoristično razklada, kakšna skrb se ga je polotila zaradi te tatvine: «Bog ve, v kake roke je prišel, sem si mislil, morda v tako druščino, kjer bo očeta denunciral, da blas* femije piše, da je nečistnik in kar je še več v nebo vpijočih grehov.» [Namigovanje na Jeranovo stališče nasproti slovenski ljubavni literaturi!] Da bi dognal tatu, Jurčič satirično=zabavno razvija cel traktat o različnih vrstah tatov, ki mu vsi spadajo v razred kriptogam. V prvo vrsto tega razreda se uvršča «tatus vulgaris», pleme, ki ga proglaša kramljatelj za internacionalno. «Učenemu svetu je bilo znano, že predno so Mojzesu rogovi zrastli, ko je z gore Sinaj božje zapovedi na rami pritiral.» Druga species je predavatelju «tatus nationalise, ki se posebno plodi «na kameniti slovenski zemlji». Opisujoč pod to «zelo strupeno» rastlino slo* venske nemškutarje, ki hočejo Slovencem izmekniti narodnost, pravi: «Letos sem našel posebno lep eksemplar tega plemena, imenuje se ,tatus nationalis Klunus'. Njegov dvojček je ,tatus nationalis nemškutarius Dežmanius*... tretja species je tatus literaris. Ta vegetira povsod, kjer jc omika doma, toraj je ne? pravilen izrastek kulture. On se večidel naje tu pa tam po knjigah i časopisih in ima tak slab želodec, da večidel ne trpi hrane v sebi, ampak jo iz sebe vrže zopet v časopise in knjige in nam ljudem prezentira ta izvržek kakor vkusno, dobro jed. Mi smo nevedni in dostikrat jemo z veseljem taka jedila in še hvalimo tega tatusa literariusa, da je dober in pošten. Na Slovenskem jih jc več: en eksemplar je tatus Koseskius in več neimenitnih Glas? nikius. Ti tatovje so bolj ostudni kakor škodljivi.» Toda kam uvrstiti tatu njegovega rokopisa? Po dolgem ugibanju mu da kramljatelj mesto med bastardi iz literarnega in navadnega tatu. Ves vesel zavpije: bravo, bravo, fant! A pri tem se mu zgodi kakor krokarju v basni: njegova «ljubica» lončenega telesa mu pade iz ust na trda tla in se razbije. Ves žalosten jo nese pokopat «na posebno nezdrav kraj, bolj za mrtve ko za žive pripraven, ker mrtvi nimajo nosu in jim ne diši nič». Nato predavatelj šaljivo
kramlja, ali bi si vzel drugo «ljubico» ali ne. Prvi njegov pomislek zoper tako namero se glasi: «Kdor ve, kako jaz Shakespearjevega Hamleta rad imam in kaj ta mož o tacih hitrih druzih ženitvah misli, ta mi bo pritrdil, da je popolnoma odpustljivo, če me je malo sram koj drugo ljubico vzeti, ko sem komaj prvo pokopal.» A glavni pomislek tiči v docela študentovski zadevi, ki jo Jurčič takole popisuje: «Bolnika imam v hiši, namreč moja sestra, de? narna mošnja, je jetiko dobila in tuberkuli naglo glojejo na njenih pljučih... Moja mošnja je tedaj na smrtni postelji. Kaj bi svet rekel, ko bi se jaz v tem hipu z drugo ljubico oženil in svatovščino obhajal, vpričo bolnice.» Zaključuje pa Jurčič svoje kramljanje s tragikomičnim vzklikom: «Ergo: če se domislite, da smo se logike učili, recite, da je res, če pravim: Jaz sem naj? nesrečnejši mož pod solncem. Amen.»43
Na tak in podoben način so mladi literatje zabavali slovensko dijaštvo v «Savi» takrat, ko so v svojem ožjem literarnem krogu v prvih mesecih leta 1868. pripravljali almanah «Mladiko», kateri so spočetka nameravali dati precej satirično ost, naperjeno zoper «staroslovensko», zlasti Jeranovo moralistično?ozkosrčno literarno ideologijo.
Kako velik vpliv sta imela Stritar in Jurčič na tedanje dunajsko slovensko dijaštvo, zlasti na ono, ki se je zanimalo za literaturo, se razvidi iz prihodnjega pisma Levčevega Jerici z dne 12. marca 1868., v katerem stoje besede: «Hotel sem ti denes teden pisati, pa nesreča je hotela, da sva se na univerzi dobila z Jur? čičem, ko sem bil ravno v biblioteko namenjen. Beseda da besedo, zmeniva se, da imava oba denar in — šel je ves večer, šel je še dober del noči! Tacih trenutkov sem prav vesel, kajti če sem z Jurčičem ali Stritarjem skupaj, zdi se mi, kakor bi imel biblioteko pred seboj. Ta dva človeka vse vesta!...»
Ko je dne 19. marca 1868. gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo, s čimer je bil konkordatu zadan prvi udarec, in je dunaj? sko liberalno meščanstvo iluminiralo hiše, se je tega slavja vese? lilo tudi dunajsko slovensko, doccla svobodomiselno orientirano
43 Lastnoročni avtorjev rokopis tega neizdanega Jurčičevega predavanja, spi* dajočega v satirično^dovtipen žanr literarne kozerijc, redek v tedanji naši feljtonistiki, se nahaja v Jurčičevi zapuščini v mestnem arhivu ljubljanskem. Ekscerpiral sem ga malo obširneje ne samo, da ilustriram društveno življenje tedanjega našega dijaštva, ampak tudi zategadelj, da označim feljtonistični talent onega Jurčiča, ki so ga dosedanje izdaje njegovih «Zbranih spisov» s te strani obsodile v popolno pozabo. In vendar tvori vprav fcljtonistična nota eno glavnih črt nc samo «mladonemške» in «mladočeške», marveč tudi «mlado* slovenske» literarne generacije!
dijaštvo, kakor se razvidi iz Levčevega pisma gospodični Doli* narjevi z dne 24. marca 1868.: «Zadnje tri dni je bilo kaj veselo na Dunaju. Vse mesto je norelo, ker je gosposka zbornica sprejela zakonsko postavo ter s tem podrla konkordat. Ko bi se to ne bilo zgodilo, gotovo bi bili doživeli na Dunaju revolucijo. Tudi Slo* venci smo bili v soboto večer in v nedeljo za tega voljo prav židane volje. Jurčič, Kos in jaz smo jo dve noči vozili in razun dobrega dunajskega piva nas je navduševala tudi sladka zavest, da je zmagal liberalizem zoper absolutizem in ultramontanizem. Nekaj vrčkov in bokalov smo ga udušili. Aleluja!»
O Veliki noči leta 1868., takrat, ko je Leveč pisal svoji nevesti to pismo, ni bilo že nad mesec dni več akademskega slovenskega društva «Save». Nekateri njeni člani, predvsem štajerski rojaki, so bili že začetkom leta 1868. sprožili v društvu idejo, da bi se «Sava» zlila z «Velebitom» v eno enotno slovensko*hrvaško dru* štvo. In res se je po začetnem ugovarjanju (najbrž od strani Kranjcev) že dne 15. februarja 1868. posrečilo po vsej verjetnosti Štajercema Gregoriču in Babniku doseči, da se je iz «Save» in «Velebita» ustvarilo skupno slovensko*hrvaško akademsko dru* štvo «J u g», čigar predsednik je postal po naglem odstopu dok* torja Stjepana Spevca znani poznejši hrvaški zgodovinar Tadc Smičiklas, podpredsednik pa Slovenec Gregorič.44 V to skupno društvo pa je vstopilo samo 24 Slovencev in med njimi le 16 prejš* njih «savanov», med njimi tudi Stritar, Ogrinec, Leveč in Jurčič (zapisan v imeniku članov pomotoma kot «Janez Jurčič»). To novo društvo «Jug» je v seji dne 2. marca 1868. sklenilo, da ne predloži statutov policiji, ker hoče ostati privatno («sukromno»). Poslovni jezik njegov je bil hrvaški in slovenski. Tudi zapisnike so pisali zamenoma enkrat hrvaške hrvaški tajniki (spočetka Mirko Divkovič, potem Josip Sieber, končno Ladislav Mrazovič), potem slovenske slovenski zapisnikarji (odkraja Vilibald Zupan* čič, nato Fran Leveč in naposled Josip Zelenik). S tedenskega shoda dne 17. junija 1868. poroča zapisnik: «Nazadnje je bil spre* jet predlog, naj odbor ,Juga' pozivlje pismeno brate Srbe, naj se v praznikih šolskih pogodijo z Omladino Srbsko, ako bi se hotli zjediniti se Slovenci in Hrvati v ,Jugu4 in tudi v drugih mestih in društvih.»45 Slovenci so namreč že takoj spočetka pogrešali v «Jugu» Srbov in Bolgarov ter vrhutega izražali nevoljo nad dolgo* veznimi hrvaškimi debatami, ki so se v šestih sejah, vršečih se v
44	Prim. Vencajz, o. c. str. 44.
45	Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani.
prvem poslovnem letu «Juga» med 15. februarjem in 1. julijem 1868., vlekle brez konca in kraja.
O tem skupnem slovensko?hrvaškem «Jugu» je prinesel izmed slovenskih listov samo Janežičev «Glasnik» izpod peresa nekega «K.» dopis z Dunaja, ki se je takole glasil: «Pred enimi meseci smo bili ,akademični meščanje' skupaj stopili in smo ugenili, da ni dobro, če vsak sam sebi poje in pije, slovenščuje in politikuje. Rekli smo, da bodimo vsi eno telo. In zgodilo se je tako. Speli in zvezali smo se z dobro voljo, in rojeno je bilo društvo »Sava*. Štirdesetglavna ta Slovenka začne živeti v strahu božjem, v rodo? ljubji, v dobrem imenu pred Bogom in pred ljudmi. Družabno smo vsako sredo pivo pili, peli ,Naprej4 in druge himne, brali in poslušali humoristična in vednostna berila,46 — vse pro patria. In mislili smo, da bo zmerom tako. Ali Slovenec misli, Hrvat obrne. Pridejo Hrvatje in Bolgari in pravijo: ,Mi vsi smo kri od ene krvi, meso od enega mesa. Ne spodobi se, da bi dva želodca imeli in dve srci. Skupaj je denimo.447 In mi smo kupe povzdignili in smo djali: »živili mi in vi!4 In začela se je ,Sava' izlivati v »Velebit* in iz tega pravijo, da se bo rodil slovensko?hrvaško? bolgarski Jug'.»48 — Ta dopis, ki je po vsem njega tonu in jeziku soditi Jurčičev (na koncu napoveduje izdajo «Slovenskega Alma? naha», poznejše «Mladike»), obenem poroča, da se je «nedavno» poprej vršil shod vsega na Dunaju bivajočega slovanskega dija? štva in da se bo skoro priredil drugi tak shod. Zraven se v njem pristavlja, da bi utegnili taki shodi privesti do enega, vsem Slo? vanom tako potrebnega «parlamentarnega» in «diplomatičnega» jezika. In v tak jezik je pri vsem zmislu za gojitev slovenščine v tem času veroval z mnogimi drugimi tudi Jurčič.
Okrog izenačevanja slovanskih jezikov v večjem ali manjšem obsegu so se povečini sukale tudi omenjene večne debate v prvih šestih sejah «Juga», kolikor se niso bavile s tekočimi in upravnimi društvenimi stvarmi, zlasti pa s specialno hrvaško politiko. K temu pri Slovencih konstantno in kronično se povračajočemu vprašanju jc v «Jugu» dne 6. maja 1868. zavzel tudi Jurčič svoje stališče, ki je bilo po vsej verjetnosti obenem tudi stališče vsega Jurčič? Stritarjevega literarnega kroga dunajskega. Na tej seji «Juga» je
46	Kaj se je zanstvenenega predavalo v «Savi», o tem nisem mogel ničesar dognati po dostopnih mi virih.
47	Po tem dopisu bi bili torej Hrvatje in Bolgari (katerih poslednjih pa pozneje ni bilo v društvu) dali iniciativo za skupni j užnoslo venski «Jug» in nc Slovenci, kakor poroča Vencajz, o. c. str. 44.
48	«Slov. glasnik» z dne 1. marca 1868., str. 117.
namreč predaval Hrvat Petar Tomič «o slavenstvu u obče, a na* pose o južnom», na kar beleži sejni zapisnikar Divkovič naslednje poročilo o nadaljevanju te debate pri isti seji: «G. Jurčič i još drugi članovi raspravljahu pitanje: ,Imadu li Slovenci poprimiti jezik hrvatski za znanstvenu literaturu ili ne?' u kojem se pitanju razdieliše na dve strane.»49
Kakšno stališče je zavzel Jurčič v tem vprašanju ob priliki dotične debate? Po vsej verjetnosti takšno, kakršno je zastopal ne popolnoma mescc pozneje v «Slovenskem narodu» mladi Maks Pleteršnik v svojem drugem članku, naslovljenem «Naša"prihod* nost», v katerem je Jurčiču gotovo iz srca razvijal naslednje misli: «Ogromno nalogo glede omike zamore le ves slovanski narod z zedinjenimi močmi kot jedna slovstvena celota iz* vršiti. Tega edinstva si ni mogoče misliti brez skupnega jezika. Slovani bodo tedaj gotovo imeli nekdaj svoj vseslovanski jezik. Kakošen bo ta vseslovanski jezik? Gotovo bo jezik kterega slo* vanskega plemena postal vsem Slovanom skupni jezik. Mešanice iz vseh narečij gotovo ne bodo nikdar kovali in varili. Take misli že imamo, hvala Bogu, za hrbtom! Katero pleme nam bo dalo vseslovanski jezik? Naravni odgovor na to vprašanje je: tisto, ktero je po številu ali omiki najmogočniše in ima že precej raz* vito slovstvo. To bi bilo naravno razvijanje; zato se bo brž ko ne tudi tako godilo. Teže je odgovoriti na vprašanje: V kaki razmeri bo vseslovanski jezik k posameznim slovanskim nareč* jem? Jih, bo izpodrinil? Mislim, da nikakor ne. Spomnimo se, da si je slovanski narod več ali manj splošno na svojo zastavo zapisal pridruževanje, ktero svobodo posameznih delov le toliko ome* juje, kolikor je za splošni blagor treba. To pridruževanje bo tudi glede vseslovanskega jezika obveljalo. Narečja in njih slovstva bodo ostala poleg vseslovanskega jezika in vseslovanske litera* ture. Tudi glede omike bi to bil velik korak naprej. Pri enih plemenih namreč bi, kar je naravna reč, vseslovanski jezik dolgo ostal le lastnina izobraženega sveta. Če bi se narečje in njegova literatura celo zanemarila, pretrgala bi se s časom ona živa zveza med prostim ljudstvom in izobraženimi stanovi, ktera je ne* obhodno potrebna za zdrav razVitek vsega naroda. Ako se pa literatura vsakega plemena poleg vseslovanske v primeri s po* trebami dotičnega plemena razvija, je mogoče, da omika vsem
49 Zapisnik «Velebita» in «Juga» v arhivu akademskega društva «Jadrana» v Ljubljani, str. 42.
stanovom brez vse sile v naj prijetnejši obliki dohaja. Pri do? sedanjih kulturnih narodih se ni za to skrbelo, da bi bila omika p o v s o d i vsem stanovom enako lehko dostopna. Vsakemu je pustiti, da se po svoje razvija, manj ko je mogoče različne dele v ozke okove enoličnosti vklepati — to je zdravo načelo. Bog daj, da bi mu slovanstvo v vsem zvesto ostalo. — Ako vse to po? « mislimo, se nam Slovencem ni treba bati, da bi morali kdaj naš jezik in našo literaturo vreči pod klop. Le razvijajmo jezik in množimo literaturo na vso moč. — Nas Slovencev razmere so pa že tudi take, da je izobražencem znanje srbščine skoro neobhodno potrebno.»50	(Dalje prihodnjič.)
Fr. Ločniškar / Bratje za mejami
Zemlja
Toži, veter, toži	Spi kraljica?zemlja,
črez samotno plan, težek sanja sen. — jata vranov kroži Kje mudiš se vitez, spev ji svoj teman. odrešitelj njen?
Cvet in sad bo dala odrešitelju, strupa nalivala bo tlačitelju.
Pismo
Prišlo je pismo žalostno, Kalvarija ves naš je svet obrobljeno s solzami:	bolesti temna gora —
«Oj, bratje, odrešite nas, da hip samo počijemo iz ječe odpeljite nas,	in rane si izmijemo
oj, bratje za mejami!	nikjer ni več prostora.
Goram enaka je bolest: kriči, gori v višine! Zaköni, v srca pisani, za nas so vsi izbrisani v sramoto zgodovine!»
50 «Slovenski Narod» z dne 4. junija 1868., štev. 27.
350
vsi eden in isti Magdini ljubezni.
Alojzij Remec / Magda
Tragedija ubogega dekleta v dvanajstih scenah
OSEBE:
MAGDA, ubogo dekle, ki pretrpi vse od služkinje
do izgubljenke na cesti. PETER, mizarski pomočnik, ki jo ljubi do konca. MEDICINEC DETEKTIV
POLICIJSKI KOMISAR TRGOVSKI AGENT ZVODNIK PESNIK ZDRAVNIK
Scene: 1.) Na kavarniški terasi ob jezeru. 2.) V sobi pri gospodi, kjer Magda služi. 3.) V študentski sobi. 4.) Na klopici v parku. 5.) Na policijskem komi* sarijatu. 6.) V kavarniški sobici. 7.) Pred ponočnim zabaviščem. 8) V Magdini sobi, odprti vsakomur. 9.) V bolnišnici. 10.) Na mestnem mostu, il.) V bolniški sobi. 12.) Pred dvorano za scciranje.
Prvih sedem scen in zadnje štiri prelete kratko razdobje, dočim ločijo osmo sceno od njih dolga leta ponižanja in propadanja.
Prva scena.
Na kavarniški terasi sede pri mizici ob vinu MAQDA, na njeni desni MEDICINEC, na levi PETER, kakor so prišli z nedeljskega izleta. Za ograjo, ki je tik za njimi, se svetlika v mesečini aprilske noči jezero. Na drugem bregu se temne smrekov gozd in nasadi v parku pred mestom. Bliža se polnoč.
MEDICINEC (Petru): Torej ni ustvaril Bog fanta in dekleta zato, da se ljubita?
PETER (medicincu): Ne razumete me, gospod. Jaz pravim samo
to: če se res ljubita, morata postati mož in žena. MEDICINEC: In morata imeti otroke, jih zibati, povijati in pitati. Kaj mladost, kaj sreča, kaj lepota, pravite vi; otroci, to je namen in konec ljubezni! (Magdi:) Resnično, modrega ženina imate, gospodična! MAGDA (medicincu): Ne žalite mi ga!
PETER (medicincu): Vaši študeptovski modrosti jaz nisem kos. MEDICINEC: Jaz pa vaše mizarske učenosti ne razumem. PETER: Vi ste učeni, boste zdravnik, jaz pa sem preprost človek. Ves teden moram trdo delati, komaj da v nedeljo vzamem knjigo v roko... MEDICINEC: A še tedaj samo svete bukve.
PETER: Več modrosti je v njih kakor v vaših. (Magdi:) Pojdiva, Magda! Ne maram se prepirati. (Vstane.)
MEDICINEC: Ne, ne, moj dragi gospod! Nedelja je danes, vse popoldne smo se v prijaznosti sprehajali, smejali in za? bavali. Za slovo se vendar ne bomo sprli?
PETER (Magdi): Pojdi, Magda, spremil te bom domov!
MAGDA (Petru): Ali ne vidiš, da te gospod Zorič samo draži? Posedimo še, tako lepa noč je nocoj! In trudna sem od dolgega sprehoda.
MEDICINEC: To vino moramo izpiti. (Nalije čaše.) Vidva sta mi tako všeč, da bi najrajši kar z obema bratovščino pil. In ko se vzameta, me morata povabiti za druga in botra prvemu otroku. (Petru:) Sprijazniva se!
PETER (Magdi užaljeno): Ali res ne greš, Magda?
MAGDA (neodločno vstane): Če zahtevaš, pojdem. (Medicincu:) Gospod Zorič.
MEDICINEC (prime Magdo za roko in jo prisili, da zopet sede): Nc, ne! Vsaj vi ostanite, gospodična!
PETER (mrko): Igrata se z menoj!
MAGDA (užaljeno): Igrava? Kako, zakaj? Veš, ljubi Peter, ljubo? sumen si. Prav zato se sedaj ne ganem z mesta!
PETER (Magdi): Če rajši poslušaš lepe besede in vino piješ, ostani! Ti si gospodična, jaz samo mizarski pomočnik, zato te je morda sram moje druščine. Pomnila boš še ta večer, Magda! (Odide.)
MEDICINEC (prižge cigareto in zamahne z roko): Treba mu je sitnariti!
MAGDA (nenadoma po dolgem odmoru): Užalila sem ga! Ubogi moj Peter!
MEDICINEC (presenečeno): Da jc ta bedasti človek odšel, vam je žal? (Premolk.) Ni vreden ene same vaše misli.
MAGDA (se obrne od njega): Molčite!
MEDICINEC (zažene cigareto vstran, se primakne k Magdi in ovije roko krog naslonjala njenega stola): Magda, Magdica, samo trenutek me poslušajte! Že mesec dni vas poznam in vselej mi je neprijetno, kadar vas vidim v njegovi družbi. On s svojimi nerodnimi rokami in bedastim obrazom, ves tak, kakor bi bil na vseh vogalih spahnjen in z mizarskim klejem zlep? ljcn, vi pa — sama živa mladost in lepota! Kako ga morete ljubiti!
MEDICINEC (se nasmeje na ves glas): Usmiljenje! Magda, to je za bolnike, starce in fante Petrove sorte! Za nas, ki smo mladi, je ljubezen. Ničesar ne misliti, ničesar se bati, v hipu nagniti čašo in jo izpiti do dna — to je mladost! (Dvigne čašo.) Pijva!
MAGDA: Kako naj pijem, ko sem mu storila tako krivico! Boli me srce, kakor bi bil umrl zame...
MEDICINEC: Potem pijva pogrebščino za njim! (Stisne Magdi čašo v roko, trči z njo in izpije v dušku.)
MAGDA (se čase z ustnicami komaj dotakne): Ne morem.
MEDICINEC (s prazno čašo v roki). Morate, Magda! Do dna!
MAGDA (počasi izpije in postavi čašo trudno predse): Presladko je, premočno.
MEDICINEC: Kakor ljubezen... Sedaj zamenjajva čaši. (Ju zamenja in nanovo natoči.)
MAGDA: Zakaj?
MEDICINEC: Da boš izvedela ti vse moje misli in jaz tvoje. Toda čuj, dekle, ali ti smem reči ti?
MAGDA: Ne vem... Tako trudna sem postala. Pustite me, da odidem!
MEDICINEC: Ne, ne! Prej moram dognati tvoje misli. Tvoja čaša mi jih pove vse, tako sladka ob robu, kjer si se je ti samo dotaknila... (Hoče piti.)
MAGDA (mu hoče zabraniti): Ne smete!
MEDICINEC (se z roko ubrani, izpije in postavi čašo predse): Zdaj vem vse...
MAGDA: Ničesar ne veste.
MEDICINEC (prime Magdo za roko): Ali naj ti povem? Ti misliš, da sem pustolovec, ki se igračkam s teboj. Noč je nocoj tako lepa, ti, dekle, tako sladko, jaz brez ljubice še sam ... Zato se šalim, misliš... Vendar, zlata, ti se motiš! Jaz te ljubim, Magda.
MAGDA: Ne lazite! (Mu izvije roko.)
MEDICINEC: Ali misliš, da lažem, ker si ti samo sobarica, ki služiš in gospodi sobe pometaš, jaz pa študent? Ljubezen ne vprašuje, kaj si ti in kaj sem jaz. Ljubezen ljubi... (Prime Magdo za roko in ji jo boža.)
MAGDA (po premolku): Kako mehke roke imate!
MEDICINEC: A tvoje so tisočkrat boljše. Noč in dan bi ti jih poljubljal. (Ji poljubi roko.)
MAGDA (mu odtegne roko, kakor bi jo zapekla): Ne poljubljajte mi rok! Vse zdelane so in raskave. Vaše so vse nežnejše.
23
353
MEDICINEC (si ogleduje roke): Nežnejše? Gnusile bi se ti, če bi vedela, kaj delajo.
MAGDA: Te gladke, mehke roke?
MEDICINEC: Glej, v njih držim dan na dan nož in režem in iščem v mrtvecih tajnosti življenja in smrti. V njih sem že tehtal možgane učenih ljudi in štel gubice, ki so bile nekoč vsaka zase zibelka živih misli. S temi prsti sem že sledil žilam in vlakencem dekliškega srca, ki se je nekoč krčilo v bolesti in utripalo v sreči in ljubezni. To je bilo včeraj. Tisto dekle je skočilo v vodo in utonilo...
MAGDA (ki je z rastočo grozo poslušala stavek za stavkom, plane kvišku): Groza! Nehajte! (Se nasloni na ograjo in vsa trepeče.) Dekle ... skočilo... v vodo... in vi ji režete srce!... Ali nimate usmiljenja?
MEDICINEC: V mrtvecih ni življenja, ni duše, ni ljubezni... (Pogleda Magdo.) Zakaj si se umaknila, Magda?
MAGDA: Bojim se vas...
MEDICINEC: Zakaj? Povedal sem ti vse to samo zato, da bi spoznala, kako si želim od mrtvih k živim. In ti si tako lepa, da mora človek ob tebi nehote misliti na življenje in smrt. Vrag naj me vzame, da sem tako neumen! (Si nalije čašo in izpije.) Prisedi, Magda! Saj sem fant in ti dekle!
MAGDA: Glava me je začela boleti in v sencih mi kljuva. (Vzatne klobuk z glave in ga položi na stol.)
MEDICINEC (vstane in se nasloni tik Magde na ograjo.) Kako si se razburila, ubožica! Ne misli več na budalosti, ki sem ti jih pravil! (Premolk.) Kako lepo je jezero nocoj! Pre* čudno življenje diha še v noči, daljne luči se svetlikajo v njem in mesec se ziblje v valeh. Ali slišiš?
MAGDA: Kaj?
MEDICINEC: Glej, tam! Riba je prhnila v zrak, za hip se za? srebrila in utonila v temo. Lepo je jezero, še lepše morje v takih nočeh.
MAGDA: Morja še nisem videla.
MEDICINEC: Kot nevesta pojdeš na ženitovanjsko potovanje k morju ... v Benetke ...
MAGDA: Peter je siromak. Z njim ne bom mogla nikamor.
MEDICINEC: Ah, kaj Peter! Z menoj pojdeš...
MAGDA: Z vami? Nikoli...
MEDICINEC: Z menoj pojdeš kot nevesta... Toda čemu me vikaš, čemu ti je še Peter v mislih? Ali ti nisem dejal, da si moja?
MAGDA: Bojim se vas, gospod ...
MEDICINEC: O, Magda, kakšno dete si še! Čuj, jaz nisem gospod, tvoj Pavel sem in ti moje dekle. (Jo objame in poljubi.)
MAGDA (se mu izvije): Ne, ne. Ne morem verjeti... Saj se samo igrate z menoj!
MEDICINEC: Zakaj mi nočeš verjeti?
MAGDA: Jaz sem uboga deklica, vi gospod. Odkar mi je mati umrla, služim pri tujih ljudeh. Peter mi je edini prijatelj. On je dober človek. Moj Bog, ob sami misli nanj se mi vrti v glavi... Ne, ne...
MEDICINEC: Vrag z njim, s tem tvojim dobrim človekom! Ali ti nisem dober tudi jaz? Ali ti nisem več kakor prijatelj? Na rokah te bom nosil, Magda, ko boš moja. Poglej mi v oči!
MAGDA (upre oči zaupljivo vanj).
MEDICINEC: Ti neumno dete! Nič več gospod in vi in Peter! (Jo objame.) Samo enkrat mi reci Pavel in vedel bom, da si moja!
MAGDA (dahne): Pavel!
MEDICINEC (jo poljubi): Ne tako žalostno, dušica! Veselo te hočem videti, kakor si bila danes ves popoldan, ko si pela ob meni čez polja in travnike in skozi loge. (Po kratkem premolku ugleda na njenih prsih rožo.) Kdo ti je dal to rožo?
MAGDA: Peter.
MEDICINEC (ji z naglo kretnjo vzame rožo in jo vrže v vodo): V vodo z njegovimi rožami in spominom nanj! Zdaj si ti samo moja!
MAGDA (žalostno): Pavel, kaj si storil!
MEDICINEC: Nič. Jaz ti kupim drugih, lepših rož.
MAGDA: On ne sme izvedeti, da sem taka... (Nenadoma za-strmi na drugi breg.) O Bog, tam hodi...
MEDICINEC (gleda v smer, kamor strmi Magda): Kje? Jaz ne vidim nikogar.
MAGDA: Tam hodi ob drugem bregu, siromak... Zdaj stopa pod svetiljko, sključen, ubog, potrt. Kako rad me je imel! In midva se poljubljava! (Se nasloni na ograjo in skrije obraz v dlani.)
MEDICINEC (se skloni k njej): Nikogar ni tam, dušica. Senca je šla mimo in ti si se je zbala. (Boža Magdi lase.) Potolaži se, tvoj Peter je že davno zlezel v posteljo!
Študentska pesem s kitaro se približuje.
23*
355
MAGDA (se vzravna): Kaj je to?
MEDICINEC: Moji prijatelji se vračajo v mesto. Pojdiva za njimi!
MAGDA (si dene klobuk na glavo): Pozno je že... Domov bi morala.
MEDICINEC: Z menoj pojdeš, ljubica. Do belega dne bomo plesali. To bo noč! (Potrka s čašo ob čašo.) Natakar! Plačam!
Druga scena.
Nizko nad mizo sveti luč toplo izpod senčnika na košek za šivanje in vezenje in par kosov belega perila. V ozadju sanja za zavesami okno, na desni slutiš vrata na hodnik, na levi ona v Magdino sobico. Ob mizi stojita PETER in MAGDA, ki je vstala s svojega stola. Ona je vsa nestrpna in sitna, on vrti kakor v zadregi svoj klobuk v rokah in se odpravlja.
MAGDA: Kaj še čakaš, Peter? Gospa utegne priti ta hip. Gorje,
če te dobi pri meni! PETER (trmasto zakrknjen v svoje misli): K spovedi pojdi, Magda,
in vprašaj, ali smeš tako ravnati z menoj! MAGDA: S teboj?
PETER: Da, s človekom, ki ti je obljubil, da te vzame za ženo. MAGDA (neodločno in brez prepričanja): Saj ti nisem nič hudega
storila... (Proseče:) Toda prosim te, pojdi! PETER: Velika stvar je, dekleta zapeljati... MAGDA (nestrpno): Čemu pridigaš to meni? PETER: Velika stvar je to tudi zate. Tisti študent, saj veš... On te zalezuje, te mami, ti prisega, a te ne bo poročil nikoli. Vem, kako delajo taki. Zapeljivi pogledi, sladke besede, obeti in prisege najprej, potem vse drugo, ki se imenuje nečistost... MAGDA (vzklikne): Tebi se blede, Peter!
PETER (kakor bi jo preslišal): In pride ura, ko dekle omaga. Ona, ki ji je namen postati krščanska mati, se izprevrže v nič* vrednico...
MAGDA (vzkipi od užaljenosti in sramu): Molči! Ničesar mi nimaš očitati. Poštena sem in se me ni dotaknil še nihče kakor ti s svojimi grdimi besedami. Pojdi pri tej priči in se ne vrni, dokler ne bodo tvoje misli boljše! PETER (mirno): Ne jezi se, Magda! Rad te imam, tako rad, da so iz ljubezni moje besede hujše nego moje misli. Vsa si se izpremenila od tiste nedelje, zato te svarim. MAGDA: Niti besedice več! Pojdi vendar, da te moja gospa ne zaloti tu! Pojdi!
PETER: Grem, Magda... C Odide počasi na desno, a se za hip še okrene:) Nikoli še nisem bil pri tebi, nikoli več ne bom ... Ti me ne razumeš. Bog naj ti pomaga in te varuje! (Odide.)
MAGDA (poštoji vsa zamišljena par trenutkov, odide za Petrom na desno in zapre vrata na hodniku. Ko se vrne, sede k mizi, vzame šivanje v roke, naredi par vbodljajev in delo odloži. Zakrije obraz v roke in jih po par trenutkih sklene kakor k molitvi. A čez hip zašepeče brezupno): Ne morem ... ne morem ... Lažem Bogu in sebi...	Zunaj pozvoni.
MAGDA (plane kvišku in odhiti na desno odpirat. Čez par trenutkov še na hodniku vsa preplašena): Pavel, za božjo voljo, ne!
MEDICINEC (od desne z Magdo, ki ga skuša zadržati): Samo tre? nutek, Magda, da pogledam v ta tvoj kotiček in ti povem ljubo besedo!
MAGDA: Ne, ne, Pavel! Moja gospa pride ta hip domov...
MEDICINEC: Naj pride! Šel sem mimo po ulici in me je ne? nadoma zgrabilo: k tebi moram. Samo za hip, za minuto. Do nedelje, ko se zopet vidiva, je cela večnost...
MAGDA: Samo dva dni... Saj gotovo pridem, kakor si mi pisal. Samo moja gospa...
MEDICINEC (jo prekine): Nič gospa! Ali ona nima svojega gospoda?
MAGDA: Kaj bi rekla, če bi te videla pri meni!
MEDICINEC: Nič. Tudi njo je gospod ljubil kakor jaz tebe.
MAGDA: Toda ona je poročena gospa, jaz pa sem uboga in služim. Stroga je, celo Peter me ne sme obiskovati, dasi ona ve, da sva si dobra.
MEDICINEC: Ne imenuj mi tega človeka več!
MAGDA: Nikogar nimam na svetu, ki bi mu zaupala. On me ima rad, zato mislim nanj. Sam Bog ve, kako mi je hudo, ko se ga spominjam.
MEDICINEC (ironično): Ti si res ubogo dekle! Nikogar nimaš na svetu, praviš... (Prepričevalno in toplo:) Ali nimaš mene, ki vsako minuto mislim nate? Svet, ljudje, življenje, vse je zame nič brez tebe. Zakaj sva še tako daleč narazen! (Jo objame in ona se stisne k njemu, kakor bi iskala zavetja v njegovem objemu.)
MAGDA (v njegovem objemu)} Saj vem, da si dober, Pavel!
Zunaj pozvoni.
MAGDA (se iztrga vsa preplašena iz njegovega objema): Moj Bog, gospa je prišla! Kaj mi je storiti?
MEDICINEC: Nič... Tu ostanem in če me ugleda, ji vse povem.
MAGDA: Ne, ne... Zapodi me še nocoj... Zakaj nisi šel, ko sem te prosila!
MEDICINEC (se ozre okrog): Kje je tvoja sobica? (Stopa na levo.) Tukaj?
Zunaj pozvoni nestrpne je.
MAGDA (vsa v obupu): Kaj naj storim, za Boga svetega!
MEDICINEC (šepeče na levi): Brezskrben obraz naredi, nasmej se, pojdi in odpri in ji vošči dober večer in lahko noč! Jaz pa počakam tu v tvojem gnezdecu. (Izgine na levo.)
Zunaj pozvoni še nestrpneje.
MAGDA (tava kakor omotena odpirat na desno. Po kratkem odmoru, ko odpre vrata v stanovanje, se sliši njen glas na hodniku): Res nisem slišala zvonjenja, gospa. Šivam in sem bila tako trudna, da sem skoraj zaspala. Že tretji večer bedim... (Bliže:) Oprostite! Lahko noč, gospa! (Zapre vrata na hodniku na desni.)
MEDICINEC (šepeče od leve): Ali je šla?
MAGDA (s prstom na ustih): Tiho!
MEDICINEC (se bliža od leve): Zakleni tista vrata!
MAGDA (tava k mizi): Ne morem in ne smem! Še nikoli jih nisem zaklenila. Kaj sem storila! (Se sesede na stol in zaihti tiho v dlani.)
MEDICINEC (gre po prstih na desno in zaklene tam vrata): Tako... Nihče ne bo slutil, da sem jaz pri tebi. Tudi luč bom ugasnil... (Ugasne luč. Nato gre tiho v ozadje, odgrne zavese pri oknu in ga po! ah ko široko odpre. V sobo zašije srebrna mesečina jasne majske noči. Stoječ ob oknu:) Kako lepa majska noč je nad vrtovi! Tvoja sobica pa okna niti nima in je tesna kakor celica v ječi. Kako moreš spati v njej v takih nočeh, Magda, da te ne zaduši? Kako moreš biti še tako lepa v tej prekleti poselski sužnosti in zatohlosti? Magda, ali me poslušaš?
MAGDA (se ne gane, tiho ihteč ob mizi).
MEDICINEC (gre po prstih k njej, se skloni nadnjo in jo boža po laseh): Kaj sem ti storil, da jokaš? (Premolk.) Ali naj grem in se nikoli več ne vrnem?
MAGDA: Saj ne moreš... Vsa vrata so zaklenjena.
MEDICINEC: Skozi okno bom skočil na vrt.
MAGDA: Previsoko je.
MEDICINEC. Iz prvega nadstropja? To je meni šala. Nihče ne bo vedel, da sem bil pri tebi. Do jutra ostanem in bova kramljala.
MAGDA: Greh bi bilo...
MEDICINEC: Ljubezen ni greh. To pravi Peter, ki vidi v vsaki deski že stranico za mrtvaško krsto. Zastrupil bi te rad s svojimi nauki in ti oslepil oči, da bi ne gledale drugega kakor njega. Prevaril bi te rad za srečo in mladost, da bi te užival samo on ... Prekleti človek!
MAGDA: Ne kolni mi ga, siromaka!
MEDICINEC: Prav praviš! Vrag z njim, ki naju obletava kakor vešča luč! Stopi k oknu!
MAGDA (vstane in se opre z rokami ob mizo): Tako trepečem, da bi ne mogla prestopiti niti koraka.
MEDICINEC: Ob oknu ti bo boljše! (Vzame njen stol in ga nese k oknu.) Tako! (Se vrne in vodi Magdo, ki se brez volje opira nanj, k oknu.) Kako si vsa brez moči! Padla boš, Magda! Naj te držim, ptičica moja plaha! (Ko prideta k oknu, sede in jo potegne k sebi v naročje.)
MAGDA (se upira): Ne, Pavel, prosim te!
MEDICINEC: Čemu se braniš? Kakor otroka te bom pestoval, na* slonila boš glavo na mojo ramo in ne ti ne jaz ne bova vedela, kdaj nama bo noč minula. Začudila se bova, ko bodo začele zvezde bledeti in zardi prvi svit na jutranji strani...
MAGDA (skrije obraz na njegovo ramo): Pavel, zakaj mi vse to govoriš?
MEDICINEC: Ne vprašuj! Vprašaj, zakaj gorijo nocoj zvezde tako nizko in svetlo, zakaj diši cvetje s kostanjev v drevo? redu tako opojno, zakaj pedika prepelica tam daleč v polju tako tajno ljubo. Ali ne čutiš, da je vse to pesem ljubezni? Ena sama pesem, dušica? (Jo poljubi.)
MAGDA (se mu skuša izviti): Pusti me, Pavel! Saj te imam rada, toda...
MEDICINEC (jo privije zopet k sebi): Nič besed, Magda, nič pro? šenj! Kaj zvezde, kaj cvetje, kaj ptica v brazdah! To vse je daleč, a ti si mi blizu in moja, moja, moja... Zatisni oči, zaspi in sanjaj! (Premolk.)
MAGDA: Ali me nc boš nikoli zapustil in zavrgel, Pavel?
MEDICINEC: Nikoli... Prisegam ti... Glej, srce ti bije mir? neje, čelo ti ni več vroče, tvoje oči so trudne. Daj, da ti jih poljubim, preden jih zatisneš! (Jo poljubi na oči.) Ali ti je dobro, Magda?
MAGDA: Dobro...
MEDICINEC: Spi, sladko spi! In ko utone mesec za hišami in zažvižga prvi kos v vejevju, tedaj te rahlo, tiho ponesem
v tvoje gnezdeče, poljubim in izginem! In domov grede bom vriskal po ulicah kakor fant na vasi.
Po dolgem premolku se zasliši nenadoma izpod okna proseč, bolesten PETROV klic: Magda, deklica moja!
MAGDA (se zdrzne): Pavel, kaj je to? Ali me ni nekdo poklical?
MEDICINEC (izpusti Magdo): Kaj, taka si? Fantje te hodijo po* noči klicat?
MAGDA (pogleda skozi okno, a se hipoma umakne): Peter je doli.
MEDICINEC (ves v gnevu): Hinavec, svetohlinec! Tako je vasoval pri tebi noč na noč, ti pa praviš, da te je učil, da je lju* bežen greh.
MAGDA: Pavel, poslušaj me!
MEDICINEC: Molči! Tako si me premamila, da bi bil prisegel, da si svetnica. O, jaz norec, da sem ti verjel in govoril o zvezdah in cvetju! On pa čaka doli, da zleze k tebi, ko se mu oglasiš!
MAGDA: Še nikoli me ni klical.
MEDICINEC: Nocoj te kliče... Tudi njega jc zmešala ta lepa noč... A meni se jc zbistrilo ... Doli skočim in mu pustim prosto pot. V posteljo, deklica moja! Povem mu, da ga čakaš! (Se hoče skloniti skozi okno.)
MAGDA (ga zadrži): Za Boga, Pavel, poslušaj me! Še nikoli me ni obiskal, nikoli še poljubil kakor ti. Trenutek pred teboj je bil pri meni, ves zbegan in žalosten, a jaz sem ga spo* dila. Morda te je videl, morda uganil, da greš k meni. Prisegam ti, da ni drugega med nama.
MEDICINEC: Prisegaš? Ali misliš, da sem še tako bedast, da ti bom verjel?
MAGDA: Bog me kaznuj, če ni resnica! (Ga objame in zaihti.) Tebi ne morem lagati, Pavel!
MEDICINEC (po premolku): Prav... Verjamem ti... On me morda ni le videl, morda tudi prisluškuje! (Glasneje:) Sedaj naj napenja ušesa, prisluškovalec, da bo slišal, da si moja, samo moja, Magda! (Tišje:) Pojdiva v tvojo sobico! (Jo vede proti levi.)
MAGDA (se ustavlja): Ne, Pavel, ne morem.
MEDICINEC: Moraš, če hočeš, da ti verjamem!
MAGDA (že ob vratih na levi): Pavel, imej usmiljenje z menoj!
Oba izgineta na levo. Čez par hipov se začuje še enkrat izpod okna žalujoč, obupan PETROV klic: Magda, deklica moja!
(Dalje prihodnjič.)
Avg. Pirjevec f Maks Pleteršnik
(Konec)
Med problemi, o katerih je stalno razpravljala slovenska javnost v drugi polovici prejšnjega stoletja, je bila tudi za? deva slovenskega slovarja, ki je datirala že iz Vodnikovih časov in kateremu so posvetili naši najboljši možje svoje moči. Vodnikov rokopis sta hranila Ravnikar in Metelko, a do izdaje ni prišlo, Murkov slovar (1833. leta) je moral oni dobi zadoščati. Novo podbudo je dal O. Caf, ki je izdal leta 1846. svoj načrt in «proglas zastran noviga slovenskiga slovnika in slovnice»,45 v katerem prosi «očitno pervič in slednji č»46 vse Slo? vence, ki hranijo «gdej kaki zaklad naše sladke besede», naj mu ga hitro pošljejo. Caf sam — morebiti najpridnejši in najzaneslji* vejši zbiralec one dobe — ni nikdar izdal svojega gradiva in leta 1856. tudi ni privolil v Miklošičevo ponudbo, da bi skupno izdala slovar.47
V nov štadij je stopila zadeva, ko se je leta 1848. ustanovilo «Slovensko društvo» v Ljubljani. Na prvi odborovi seji (8. junija) je bilo sklenjeno «de eno nar pervih opravil slovenskiga zbora ima biti naprava slovenskiga besednika, kteriga, sedanjim potrebam primerjeniga, silno potrebujemo» in sledila je prošnja na vse Slovence, ki imajo že «naberke za slovenski slovnik», naj jih društvu prepustijo. Obseg temu slovarju je do? ločilo «Slovensko društvo» kot «mali, pa kolikor je moč popolni besednjak v dveh delih (slovensko?nemški in nemško?slovenski)».48 «Slovensko društvo» se je resno lotilo dela, Metelko jc izročil Vodnikov rokopis, Ravnikar in Caf sta poslala gradivo in poseben
45	«Novicc», 1846, str. 32, 35, 40, 44. Zgodovine Wolfovcga slovarja ne morem podati na tem mestu v popolnem obsegu.
46	Pozneje je objavil Caf vnovič «Prošnjo do Slovenskih pisavcev in vred? nikov» (Slovenske novine, II, 1849, list 48. do 50.), kjer razpravlja, po kateri poti «moremo in moramo svoj jezik, kir še blizo ni doveršen, izobrazivati» in prosi, naj bi vsi "uredniki in pisatelji nenavadne besede sproti zapisavali in objavljali. «Kteri koli Slovenski časopis» pa naj bi «bar v nekterih osobitih... dokladah navlašč z jezikoslovnimi rečmi, ktere naimer v slovnik ino slovnico spadajo, bavil in objavljal». Za urejanje nabranega gradiva pa si je zamislil Caf nekako akademijo: «Da bi se v ljubljeni Ljubljani, v serdci Slovenstva, ,odbor Slovenskega slovstva4... ustrojil, kteri bi vse, kar bi bečelice od vseh krajev... neutrudljivo nanašale, vkup spravljal v lepo razporejeno celotino».
47	B. Raič: Oroslav Caf. L. M. SI., 1878, III—IV d., str. 82.
48	«Novice», 1848, str. 110,133.
odbor, obstoječ iz 10 članov in 10 namestnikov, je dovršil v «vsak* danjih zbirališčih»49 do druge polovice istega leta prvih 46 pol nemško * slovenskega slovarja. Ko bo rokopis gotov, poročajo «Novice»,50 ga dobita v pregled Poklukar in Metelko, tiskal ga bo Blaznik. Leta 1850. je pokazal ljubljanski škof A. A.Wolf prvič svojo naklonjenost slovarskemu delu, ko je dovolil na posredo* vanje barona Drag. Kodelija, odbornika «Slovenskega društva», da smejo tudi bogoslovci en del slovarja izdelovati in istočasno so že poročale «Novice», da bo delo v enem letu dokončano in da je že 900 pol na čisto spisanih. Za stroške prepisovanja pa je podaril neimenovan rodoljub 20 gld. in obljubil za vsako leto isto vsoto, dokler ne bo slovar gotov.51 Prihodnje leto pa poročajo «Novice», da se nemško*slovenski del «dan na dan pridno iz* deluje in bo še pred veliko nočjo iz pervih rok izdelan».52 Rokopis «prvih rok» je bil dobro leto pozneje, 13. septembra 1852., res dodelan, nakar so ga dobili v pregled M. Slomšek, J. Grabrijan, J. Burger, BI. Potočnik, J. Zalokar, M. Ravnikar in drugi,53 ki so veljali kot najboljši poznavalci našega jezika.
Medtem je «Slovensko društvo» prenehalo in ni moglo dovršiti pričetega dela, a posrečilo se je zainteresirati za slovar ljubljan* skega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa, ki je omogočil izdajo s tem, da je dal potrebna denarna sredstva na razpolago. Kakor pripoveduje Wolfov življenjepisec, je šel Bleiweis 28. decembra 1853. leta k škofu in mu izročil «Koledarček» z Vodnikovo po* dobo in njegovim životopisom. Ko je škof ob tej priliki omenil Vodnika in njegov nedovršeni slovar, mu je opisal Bleiweis no* vejšo zgodovino njegovo in izrekel željo, da bi Bog poslal Slo* vencem mecena, ki bi hotel to delo izdati. «In takoj se rodi v plemeniti duši preblazega kneza misel in sklep — biti narodu svojemu tolikanj zaželjen dobrotnik.»54 V prvem listu 1854. leta
*9 Sestanki so se vršili v prostorih študijske knjižnice. Gl. Cigalctov pred* govor v Deutschsslovenisches Wörterbuch, I, str. VIII.
60 «Novice», 1848, str. 218.
51	«Novice», 1850, str. 78 in 84.
52	«Novice», 1851, str. 22.
53	Deutschsslovenischcs Wörterbuch, I, str. VIII.
54	Ivan Lavrenčič: Anton Alojzij Wolf. V Ljubljani 1882, str. 35. Podobno poroča Cigalc: Deutsch*slovenisches Wörterbuch, I, str. IX., ki pa datira ta dogodek v začetek 1854.1. Sumljivo je le, da niso «Novice» tega dogodka, pri katerem je igral Bleiweis po Cigaletovem in Lavrcnčičcvcm poročilu vsekakor inicijativno vlogo, takoj tako opisale, kakor poznejši viri. Ko pa je opisal V. F. Klun v «Laibacher Zeitung», 1854, št. 6., zgodovino slovarja od Vod* nikovih pričetkov do Wolfovcga sklepa, so prinesle tudi «Novice» njegov opis v 7. listu in tu čitamo še pohlevno trditev, ki je pa v Klunovcm originalnem
so «Novice» že javile svojim bralcem za novo leto veselo novico, «da je obljubil škof pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak Vo d n i k o v na dan ... Modri gospod, živo spo? znavši, da v omiko in povzdigo vsacega jezika je dober in po? trebam časa dostojen besednjak p e r v a potreba, želijo resno, da pride to delo kmalo na dan, in da bi se ne odlašalo iz strahu, da ni popolnoma, ker noben besednjak ne more doveršen biti». Wolfovo ustno izjavo je izpopolnila njegova oporoka z dne 17. avgusta 1858. leta, v kateri je določil, da mora njegov dedič, ljubljansko Alojzijevišče, nositi vse stroške za slovar: «Menil sem,» pravi v 26. členu nemško pisane oporoke, «da moram svoje rojake, ki že željno pričakujejo nemško?slovenski in slovensko? nemški slovar, razveseliti s tem, da sem prevzel stroške za iz? dajo ... Če bi pa umrl, preden bo dovršen tisk obeh delov, katerih dežela tako zelo želi, tedaj nalagam svojemu dediču, Alojzije? višču, da plača vse stroške, ki so potrebni za dovršitev tega dela...» V sedmi seji kranjskega deželnega zbora pa je bil 16. aprila 1861. leta sprejet Tomanov predlog in deželni zbor je izjavil, da je kompetenten paziti na izvršitev Wolfove oporoke, in je res parkrat interveniral pri Wolfovem nasledniku Vidmarju.55
Tako so bili po dolgih letih položeni šele temelji slovenskemu slovarju, zasigurana je bila glavnica, treba je bilo dobiti le pravih delavcev, ki bi pričeli. Nemško?slovenski del je urejeval Cigale in ga tudi v primeroma kratkem času dokončal,56 a slovensko? nemški del ni napredoval tako hitro. Vsa javnost je čutila živo potrebo po njem, a vprašanje, kako ga urediti, kako in v kakem obsegu ga sestaviti, je reševal vsak po svoje, pričelo se je eksperimentiranje, nabrano gradivo je romalo iz roke v
spisu n i, da jc škof v nekem pomenku z dr. Bleiweisom 28. dcccmbra 1853. izrekel blagosrčnc domoljubne besede: «Vstani slovar!» Glej tudi Bleiweisovo odprto pismo K. Dežmanu «O zadevah Wolfovega slovarja». «Novice», 1876, str. 174.
05 Vošnjak: K zgodovini Wolfovega slovensko«ncmškcga slovarja. Lj. Zv. XIII, 1893, str. 234, 303.
50 Radi popolnosti naj podam tu še na kratko zgodovino nemško«slovcnskega dela. Kmalu po NVolfovi izjavi ob novem letu 1853./1854. so prinesle «Novice» 28. januarja nasvete dopisnika —n. (morebiti Grabrijan?), kako bi se dal slovar «naglo, lahko, dobro in — kolikor moč — popolno dokončati» in Bleiweis je podal pod črto opombo, da nc more zdaj nič povedati, «ker se ravno sedaj obravnujejo zadeve, ki tičejo naj poglavitniši reč, namreč vredništvo besednjaka». «Novice» od 15. februarja pa imajo prošnjo zastran slovenskega besednjaka, kjer že naj« demo Cigaletovo ime. Tekom leta je izšel «list za poskušnjo» in se je tudi že pričelo s tiskom («Novice», 1855, list 4. z dne 13. februarja).
roko, prišlo je tudi v marsikatero neveščo roko, ki je lahko? miselno ravnala z njim, tako da je celo izgubilo na točnosti in vrednosti.
Avgusta meseca 1859. leta je bival Miklošič dva dni v Ljub? Ijani in ker je želel pojasnila o stanju slovensko?nemškega dela Wolfovega slovarja, je pozval tedanji generalni vikar razne go? spode na sestanek. Na tem sestanku se je izjavil Miklošič proti etimološkemu slovarju, ker bi nihče ne bil v stanu tako delo dobro in pravilno dovršiti, želel pa je, naj bi Zalokar, ki je imel mnogo nabranega gradiva, svojo zbirko alfabetično uredil in v tem primeru bi mu tudi on sam odstopil svojo zbirko.57 A Zalo? kar se je trdno držal svoje «družinske osnove».58
Prihodnje leto je izšel nemško?slovenski del Wolfovega slo? varja (uredil M. Cigale), poročal je o njem Levstik v «Blätter aus Krain»,59 pokazal na osnovne napake tega dela in razložil svoje misli o slovarju sploh in posebej še o slovensko?nemškem delu. Postavil se je na Kopitarjevo stališče, da slovar mora besede zbirati, ne delati, in izjavil, da je treba za slovensko? nemški del še prav marljivo zbirati med narodom. A tako delo zahteva mnogo časa: «Chi va piano, va sano!» zaključuje Levstik svoje poročilo.
V prihodnjih letih je stvar mirovala. Oglasil se je sicer 1861. leta O. Caf in se ponudil Bleiwcisu, da je pripravljen lotiti se slovensko?nemškega slovarja,00 a menda zaman. Ko se je bližala zapuščinska razprava po pokojnem Wolfu, je poročal Bleiweis 4. decembra 1865. leta na šesti seji kranjskega deželnega zbora, da so rokopisi za slovar že pridobljeni in da je knezoškof že imenoval poseben odbor za ureditev slovarja.61 To vest so pri? nesle že poprej tudi «Novice» in Levstik se je takoj izjavil v celovškem «Slovencu» proti odboru, oziroma urednikom Marnu, Zamejcu in Jeranu, da se boji, da pod tem uredništvom slovar
57	«Novice», 1859, str. 268.
58	Glej njegov «Odgovor» v «Novicah», 1859, str. 282.
Zbrani spisi, V, 291—307.
00 K. Štrekclj: Pisma in zapiski iz Cafove ostaline. Zb. M. SI., II, str. 201. Iz vsega Cafovega pisma je videti, da mu je bilo krvavo resno za stvar. Da bi ga nobena druga skrb nc motila, jc pripravljen se za dve do tri leta odpovedati vsaki duhovski službi. Da jc smatral to delo za nekako življenjsko delo svoje, pa priča stavek: «Jaz sem 47 let star, tedaj zadnji čas, da se toliko ogromnega in važnega dela primem.»
61 Vošnjak: K zgodovini Wolfovega slovensko^ncmškcga slovarja. Lj. Zv., XIII, 1893, str. 255.
ne bo tak, kakršen bi mogel in moral biti.02 Nekoliko dni pozneje pa je zahteval v «Slovencu» dopisnik X. (Levstikov prijatelj Kunšič), naj se pozove Levstik za urednika, ker to «terjajo vsi pošteni narodnjaci razun Ljubljane»03 in kmalu nato je bil Levstik res imenovan za urednika. A že 7. novembra 1866. leta povpra* šujejo «Novice» v poročilu o Janežičevem slovarju «Kdaj začne izhajati toliko potrebni slovenskomemški slovar?» in Levstik se je takoj odzval,04 podal pretres nabranega gradiva in odgovoril: «A kdaj bode rokopis dodelan? — Kadar bodo obrane vse bukve, kar jih še do zdaj nij obranih...» Istočasno je objavil v «Novicah» «Jezikoslovno zrnje» kot nekak poizkus iz slovarja. Levstik je bil zašel na napačno pot; ni se držal več svojega prejš* njega pravila, naj bo slovar zakladnica slovenskega jezika, hotel je podati več, hotel je podati etimološke razlage in tako delo bi bilo seveda zavleklo dovršitev v nedoločen čas. Pomisleki, ki jih je izrekel Svetec v deželnem zboru, so bili deloma upravičeni. Novembra meseca 1868. leta je razpustil knezoškof Vidmar slo* varski odbor in Levstik je moral opustiti uredniško delo.05
Nadaljnjo skrb za slovensko^nemški slovar je prevzel tedaj deželni odbor, kateremu je izročil stolni dekan Pogačar vse gra? divo. Deželni odbor pa je naložil ravnatelju bogoslovnega seme? nišča, Kramarju, naj bogoslovci zbirko abecedno urede in jo prepišejo, a se je kmalu prepričal, «da bode še precej nekaj časa preteklo, predno se tisek v rokopisu dovrši». Vnovič se je bavil deželni odbor s slovarjem, ko je deželno sodišče povprašalo, kako je z izvršitvijo Wolfove oporoke, v kolikor se tiče slovarja in na ponovni dopis sodišča je sklical deželni glavar anketo, h kateri je bil pozvan tudi Pleteršnik. Zborovala je 16. julija 1874. leta, a uspeha ni bilo nobenega. Še par let pred anketo (1871. leta) je bil nekaj časa tudi Navratil urednik slovensko*nemškega slovarja, a se je uredništvo «eskamotiralo v druge ali morebiti v nobene» roke.00 Na anketi je predlagal Zamik, naj bi se začela še enkrat obravnava z Levstikom, a proti sta bila Costa in deželni glavar
Zbrani spisi, IV, 238—246.
83 Zbrani spisi, IV, 316.
64 «Novicc», 1866, list 46 do 48. — Zbrani spisi, V, 38 do 53.
05	Več o zgodovini Levstikovega dela za slovar gl.: Žigon: Prispevek k pet« desetletnici. Lj. Zv., XXXIX, 1919, str. 709. do 714. Istotam tudi o delu deželnega odbora in zraven še Vošnjak: K zgodovini Wolfovcga slovenskomemškega slovarja. Lj. Zv., XIII, 1893, 234 do 237 in 303 do 305.
06	Bleiweisovo pismo, prebrano na anketi. Lj.Zv., 1893, 303.
Kaltenegger, ki je predlagal za urednika Pajka. Pajk je izdelal do leta 1875. črke A do Č, a se je slovarskemu delu odpovedal.67 Zdaj je stvar mirovala nekako do leta 1880. A še pred tem letom je skušal škof Pogačar pregovoriti Levstika, naj prevzame uredovanje, a Levstik se ni dal omehčati.68 Na občnem zboru «Slovenske matice» (14. aprila 1880. leta) je prebral Bleiweis , Miklošičevo pismo, kjer vprašuje: «Wie steht es mit dem slove* nischen Wörterbuche? Wir haben zur Zeit kein slovenisches Wörterbuch, da, wie es scheint, Murko, Jarnik, Janežič ver* griffen sind. Es ist dies ein Fall, der wahrscheinlich bei keiner europäischen Sprache stattfindet. Er gereicht uns nicht sehr zur Ehre.» Kot odgovor temu pismu pa poroča Bleiweis, da so zadnje dni časniki prinesli novico, da se po treh strokovnjakih prične izdelovanje slovenskega slovarja, in ker ta novica ni bila dementirana, smemo misliti, da je resnična,» in koncem občnega zbora je predlagal resolucijo, ki je bila tudi soglasno sprejeta, da je občni zbor «zadovoljno slišal glas po časnikih, da se prične izdelovanje toliko nam potrebnega slovensko*nemškega slovarja, in do svetlega gospoda knezoškofa izreka nado, da se pričeto delo bode kmalu dovršilo». Bleiweisova trditev o odboru treh strokovnjakov je bila menda zgolj kombinacija, ki je prišla iz «Triesterzeitung» v «Slovenski Narod».69 Po nemškem trza* škem listu poroča «Slovenski Narod», da je izvrstna pisava naj* novejše Levstikove knjige (Globočnik*Levstik, Nauk slovenskim županom. V Ljubljani 1880.) dala knezoškofu Pogačarju povod, da je ponudil Levstiku, naj prevzame uredovanje slovenskega slovarja. «Ne dvomimo, da se Fran Levstik, katerega goreče rodo* ljubje je znano, znova loti tega ogromnega posla, pri katerem si najbrž v prvej vrsti izbere sodelavcema znamenita slovenska
07 Slovensko?nemški slovar, I, str. IV. Po Bleiweisovcm poročilu je izročil Pogačar uredništvo Pajku že pred ono sejo. «Novice», 1876, str. 190.
63 Tako Leveč, Levstikovi zbrani spisi, V, 328, ki datira kot priča Pogačarjev poskus v leto 1879. Pleteršnik pa trdi, da si je Levstik izprosil dva pomočnika,
toda se jc kmalu zopet premislil in urejanje odpovedal, ter datira to pred
1.1880. Slovensko^ncmški slovar, I, str. IV. Mislim, da je treba tu ločiti Levčevo poročilo od Plcteršnikovega. Pleteršnik je najbrž združil dogodke 1880.1. z onimi 1. 1879. Glej zgoraj nadaljevanje. Zopet drugače poroča Vošnjak (Lj. Zv., 1893,
str. 305), češ, da se je Pogačar že 1875.1. zopet obrnil na Levstika, da bi izdelal
slovar. «Levstik se je lotil dela z znano svojo temeljitostjo, toda knezoškof je
uvidel, da po tem poti nikoli ne pridemo do slovarja, in Levstik jc, ker sc s knezoškofom ni mogel sporazumeti zaradi slovarjeve uredbe, delo ustavil.»
69 «Slovenski Narod», 1880, št. 65, «O slovniku slovenskem». «Slov. Narod» navaja samo ,tržaški nemški list*, «Slovenec» pa ,nemška teta Triesterica*. Ker mi «Triesterzeitung» ni na razpolago, se držim poročila v «Slov. Nar.»
pisatelja profesorja Frana Levea in profesorja M. Pleteršnika.»70 «Slovenec» pa je nekoliko ironično pripomnil: «Kdor bere nemško teto Triesterico in po njej «Slovenski Narod» pa «Novice» in v njih razpravo Cigaletovo o «Slovenskem županu», ne ve, kaj bi si mislil.»71 Akoravno niso dovedla pogajanja z Levstikom do nobenega zaključka, se je vendar leta 1880. odločila nadaljnja usoda slovenskega slovarja. Meseca avgusta se je peljal J. Voš? njak v Goričane h knezoškofu Pogačarju in ga prosil po želji nekaterih rodoljubov, naj skrbi za izdajo slovarja. Škof je ob? ljubil, da skliče zborovanje in naročil tedanjemu škofovskemu kaplanu A. Koblarju, naj vpraša poprej Pleteršnika, ali bi bil pri? pravljen urediti slovar, kar je Pleteršnik tudi pogojno obljubil, ako mu pomagajo drugi filologi. Dne 4. oktobra istega leta so se sestali v navzočnosti škofa in kaplana Koblarja Krek, Vošnjak, Kermavner, Leveč, Vodušek, Wiesthaler in Pleteršnik. Krek je pregledal zbrano gradivo in izrekel uničujočo sodbo o njem. Bil je mnenja, da bi se moralo pričeti gradivo čisto iznova zbirati, ker se iz njega ne da ustvariti znanstveno urejen, historičen slovar in tako se je sklenilo sestaviti p r a k? tičen slovar. Delo naj bi izvršil odbor, kateremu je bil Krek predsednik in Pleteršnik podpredsednik. Odbor se je lotil dela in pričel z izpisavanjem Cigaletovega in Janežičevega slovarja in važnejših knjig, ki so izšle od leta 1873., to je od Cafove smrti. Izpisale so se tudi «Novice», Stritarjev «Zvon», vse knjige «Druž? be sv. Mohorja» in «Slovenske Matice» ter Jesenkovi in Levstikovi spisi. S tem se je nabralo mnogo novega gradiva. A kmalu se je pokazalo, da skupno delo tudi le počasi napreduje, da ne bo ugodnega uspeha, in škof Pogačar je sklenil, da izroči uredništvo enemu izmed profesorjev. Ponudil ga je Pleteršniku, ki ga je tudi sprejel in bil z dekretom od 22. februarja 1883. leta imenovan za urednika slovensko?nemškega dela Wolfovega slovarja.72
Gradivo, katero je sprejel Pleteršnik, je bilo dokaj različne vrednosti. Bili so plodovi dela resnih znanstvenikov, marljivih in
70	Do kakih definitivnih sklepov med Levstikom in Pogačarjem torej očividno , ni prišlo 1. 1880. In tudi imenovana sotrudnika, Pleteršnik in Leveč, ki bi morala
biti pač v prvi vrsti poučena o stvari,, tega nc omenjata. Glej tudi opombo 68.
71	«Slovenec», 23. marca 1880. O Levstikovem «Nauku slov. županom» je objavil Cigale v «Novicah» (str. 78 in 86) poročilo in grajal predvsem Levstikov pretirani purizem in posamezne izraze.
72	Vošnjak: K zgodovini Wolfovega slovensko*nemškega slovarja. Lj. Zv., XIII, 1893, 305. Glej tudi Plcteršnikov uvod prvemu zvezku slovensko*nemškcga slovarja, str. III. do V., in Lj. Zv., I, 1881, 706.
točnih zbirateljev narodnega zaklada, a bilo je vmes delo dile* tantov, semeniščnikov in šolarjev. Vse pa je bilo zbrano brez enotnega načrta.73 Kako brezglavo pa so delali prejšnji prepiso* valci, priča dejstvo, da je bilo treba Miklošičevo, Cafovo in Zalo* karjevo gradivo na novo urediti. Ker niso prepisovalci niti do* stavljali črke M, C ali Z in ker so' po prepisovanju Cafove listke uničili, je bilo onemogočeno navesti vir, katerega je imel Caf pri vsaki besedi natančno zaznamovanega. Caf, ki je zbiral za slovar nad 30 let, ni zapisoval samo med narodom, temveč je tudi eks* cerpiral starejše slovenske knjige.74 S tem je tudi izgubila Cafova zbirka po tuji krivdi na vrednosti in tega Pleteršnik ni več mogel popraviti.
Za dopolnitev gradiva je Pleteršnik prečital in izpisal vso važnejšo literaturo starejših dob in tudi važnejše nove publi* kacije. Popolnosti seveda ni dosegel in je tudi spričo gradiva ni mogel doseči. Pri dopolnjevanju je bil Pleteršnik skorajda izročen slepi sreči. Uničevanje originalnih Cafovih listkov se je silno maščevalo nad — nedolžnim. Urednik ni vedel in ni mogel vedeti, katere knjige je Caf že izpisal in tako je bilo sistematično dopolnjevanje Pleteršniku onemogočeno. To je menda največja hiba Pleteršnikovega slovarja, katere pa ni za* krivil urednik, temveč oni, ki so dajali dragoceno gradivo v nevešče roke.
Pleteršnik se je lotil dela z vso vnemo75 in že 1884. leta čitamo v «Ljubljanskem Zvonu» obvestilo, da so že urejene črke A—D.76 Kmalu nato poroča Pleteršnik sam, da je urejevanje dospelo do črke H, da pa ni mogoče gradiva hitreje urediti, «ker je tako obilno, tako različno po vrednosti in tako nepripravno zbrano». Ker tudi ne kaže začeti s tiskom, preden bo vse gotovo, je še čas gradivo pomnožiti, zaradi tega pozivlje vse, ki žive med narodom, posebno pa dijake, naj nabirajo manj znane besede.77
Iz kaotičnega gradiva je zgradil Pleteršnik harmonično stavbo in ji vdahnil življenje. Zavedal se je, da «jeziku, kateremu se ne da s kratkimi glavnimi pravili določiti naglaševanje, je neogibna
73	Rokopisno gradivo je obsegalo zbirke Miklošiča, Cafa, Zalokarja, Majarja, Levstika in večje ali manjše zbirke, katere je dobil Pleteršnik iz raznih krajev Slovenije.
74	Pleteršnik: Slovensko*nemški slovar, I, str. V. in VI.
75	Na prošnjo J. Zl. Pogačarja in s posredovanjem A. Winklerja je dobil najprej cnoinpollctni dopust, pozneje je pa poučeval le pet do devet ur. Programi 1. ljubljanske gimnazije, Lj. Zv., III, 1883, 207, in Slovenskomemški slovar, I, str.V.
78 Lj. Zv., IV, 1884, 250.
77 Lj. Zv., 1884, 509.
potreba, v slovarjih na besede staviti naglasna znamenja» in «po* trebno je tudi pri takem jeziku, kateri nima zadosti popolnega črkopisa, ki bi za vse različne glasove tudi različne pismenke ali pismenske znake imel, vsaj v slovarju rabiti taka razločevalna ali diakritična znamenja, da se omogoči pravilno izrekanje jezika».78 To dvoje je moral Pleteršnik torej izpeljati in to mu je tudi uspelo. S tem pa je dvignil slovar visoko nad vsakdanjo praktično uporabljivost in mu dal znanstveno vrednost.
Zahteve, naj se v slovarju natančno zaznamuje kvantiteta in kvaliteta glasov, ni izrekel prvi Pleteršnik, izrekli so jo pred njim že drugi, tako n. pr. Levstik leta 1860. v poročilu o nemško?sloven? skem delu Wolfovega slovarja in Škrabec je podal v razpravi «O glasu in naglasu našega književnega jezika»79 programatično iz? javo: «Druga potreba, ki mi je bila pred očmi, se tiče našega novega slovenskega slovarja. Enaka dela se pri nas ne morejo vsacih deset let nova delati, treba je torej skerbeti, da bo zdaj, kedar bo, kolikor mogoče popolnoma. Nikaker pa se ne more ime? novati popolnoma slovar, ki nima le navadnim vsakdanjim po? trebam vstrezati, temuč tudi vsem zahtevam jezikoslovne vednosti na današnji visoki stopnji, ako se v njem glas in naglas, to je izreka vsaketere besede, ne najde natanko zaznamovana. Ne bo si treba sicer kake nove abecede v ta namen izmišljati, ali treba bo vender prevdariti, kako bi se dala tudi brez čudnih novih čerk prava izreka v besednjaku natančno določiti, tako, da se bo po* doba besede kar naj menj mogoče razlikovala od nje podobe v dozdanjem navadnem pismu.»80
Določiti glas in naglas ni bila tako lahka stvar. Saj se je pri nas v oni dobi na tem polju šele ledina orala. Prvi, ki je natanč? ne je prisluškoval slovenskemu naglasu, je bil Luka Svetec,81 sedem let pozneje se je oglasil Škrabec z omenjeno razpravo in zopet je minilo osem let, preden je Valjavec pričel objavljati v Radu jugo? slovanske akademije svoj «Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku».
Predvsem je bilo Pleteršniku rešiti vprašanje, s katerimi znaki naj zaznamuje glas in naglas. Svetec je prevzel v svojo razpravo
78	Pleteršnik: Slovensko*nemški slovar, I, str. IX—X.
79	Program novomeške gimnazije 1870.1. Ponatisnjena v Škrabčcvih Jeziko* slovnih spisih, I, 2—59.
80	Škrabec: Jezikoslovni spisi I, 3.
81	O slovenskem naglasniku ali akcentu. «Novice», 1863, list 7. do 9., 13., 14., 16.
24
369
Mažuraničeve znake, ki so bili le deloma enaki Vukovim, Škrabec je uporabljal 1870. leta od Vuka in Mažuraniča različne znake, katere je pozneje na platnicah «Cvetja» zopet izpremcnil, Valjavec pa je rabil Vukove znake, prikrojene tako, da so zaznamovali tudi glas. Pleteršnikova rešitev je bila na videz enostavna in pre* prosta, Škrabčevih znakov ni sprejel, pač pa je sprejel za naglas , tri Vukove znake ' N), izgovarjavo raznih o in e pa je označil s piko, oziroma s kljuko pod črko, za polglasnik je vpeljal črki e podoben znak in za «trdi» 1 poljski 1. To je zadoščalo in je pre* kosilo Škrabčeve znake daleko, vsaj kar se tiče zahteve, naj se podoba besede kar najmanj razlikuje od nje podobe v dozdanjem navadnem pismu.
Razen urejevanja in dopolnitve izročenega mu gradiva, dolo* čitve naglasnih in diakritičnih znakov, določitve in označbe na* glasa in izreke, je čakala Pleteršnika še ena naloga, kritični pretres gradiva, ki je bil nujno potreben, saj so se sestav? ljalci naših starejših slovarjev, nabiratelji besednega zaklada in drugi pismouki pogostoma ravnali po Prešernovem izreku «iz svojih bomo to možgan dodali». Takih stvari pa je bilo mnogo, ne samo v starejših in sodobnih spisih, temveč tudi med roko* pisnim gradivom.82 To tudi ni moglo drugače biti v dobi, ko si je morala slovenščina šele polagoma osvajati širše kroge kulturnega življenja. Nastal je torej nov težak problem: omejiti pravilo, da spada v slovar vse, kar se nahaja v literaturi in kar narod govori, ali pa sprejeti vse, ne glede na to, ali so tvorbe pravilne ali spake* dranke. Pleteršnik si je izbral prvo pot, pač s stališča, da ni namenjen slovar samo znanstvenikom, temveč vsemu narodu, in da bo v naših razmerah služil pisateljem in izobraženstvu sploh kot korektiv. Pod tem vidikom lahko odobravamo in zagovarjamo Pleteršnikovo omejitev, nikakor pa ne s stališča filologa, ki ne more in ne sme pri inventarizaciji jezika prav nič koncedirati. Pleteršnik je ubral pot omejitve: «Ako so slovarjepisci napačno in brez potrebe za slovar kovali besede... ako so pisatelji na* pačno narejene ali brez potrebe iz drugih slovanskih jezikov vzete besede kje kedaj rabili, katere si v knjigi nobene veljave niso pridobile, takih besed... ni kazalo sprejemati. Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih besed, katere prosti narod sicer pogostoma pa brez potrebe rabi.. .»83 Jasno, da so se morale iz tega roditi nove težkoče in za vestnega leksikografa bridko spo* znanje, «da je težko določiti mejo med tem, kar se ima sprejeti
82	Levstik: Zbrani spisi, V, 51.
83	Pleteršnik: Slovensko=nemški slovar, I, str. VII.
in kar ne, in mnogo se je moralo prepustiti subjektivnemu raz* sodku»; zopet je moralo slediti novo koncediranje: «Mnogokrat se je sprejela katera beseda, dasi tuja in redka, ker je za jeziko* slovca zanimiva.» Tako postopanje ne odgovarja nalogam, ki jih ima leksikograf.84 Sicer, kaj bi o tem godrnjali! Odbor je naložil Pleteršniku z odobravanjem slavista Kreka, naj sestavi p r a k* t i č e n slovar, kakršen je n. pr. Filipovičev «Rječnik hrvatskoga i njemačkoga jezika», da smo dobili slovar, ki odgovarja znan* stvenim zahtevam, slovar, ki je eminentno pripomogel našemu znanju o slovanski akcentologiji, je Pleteršnikova zasluga. Dovršil je stavbo, katero so gradile generacije slovenskega rodu in kronal delo neštetih slovenskih rok.85
Popravi: V 47štT na str. 240. v prvi vrsti jc izpadel pri korekturi Plctcršnikov rojstni datum 3. decembra 1840.
Honore de Balzac / Lepa Imperija
(Iz «.Con te s Drolatiques»)
(Konec)
Okna so bila zastrnjena, z gospo vred je bilo vse tako na* lišpano in nakrišpano, kakor da pričakuje najmanj kneza iz rimskega cesarstva. Siccr pa je prevejanec, zamaknjen ob presveti Imperijini lepoti nekako slutil, da ne bi ne cesar, ne grad* nik, ne kardinal ali papeški kandidat nocojšnji večer izpodrinil njega, ubornega farčka, ki ni imel drugega v svoji mošnjici ko gada in Lelja. Vedel se je kakor velik gospod, se bahal in napravil dvor* janski poklon, ki nikakor ni bil neokreten; gospa mu je vrgla plamteč pogled, rekoč: «Sedite kraj mene, da bom videla, če ste se kaj izpremenili od včeraj.»
«Precej sem se,» je dejal.
«Kako to?» je vprašala.
«Včeraj,» je odvrnil malopridnež, «sem vas ljubil!... Nocoj se pa ljubiva; uboga para sem bil, zdaj sem pa bolj bogat kakor kralj.»
84 To postopanje je grajal že V. Oblak, ki pa siccr glasno prizna Plcteršnikovc zasluge: Archiv für slavisehe Philologie, 15, 594 do 601. Daljšo razpravo o Plc» teršnikovem slovarju je napisal ruski slavist B. M. Ljapunov: HLckojilko sasi-fc-Manin o c.ioB'biccKo-H'liMeuKOM'i. c.ioBaph ILieTcpuimiKa. Oaecca 1902. 72 str.
ss Pleteršnik jc sodeloval tudi pri slovenski izdaji Rožkovega latinskega slovarja: I. A. Rožek, Latinsko«slovenski slovnik za tretji in četrti gymnasijski razred... V Ljubljani 1882. (IV) -f 446 + (H) str.
«Ti mali, mali!» je radostno kliknila, «resnično si se predrti? gačil, saj vidim, da si iz mladega farčka postal navihan vražjak.»
In sedla sta vkup pred zakurjeno levo, ki je kot odsev njunega notranjega žara povsod razsipala opojno toplino. Na jedačo in pijačo nista mislila, ves čas sta se golobčala z očmi in se nista dotaknila nobenega pladnja.
Baš ko jima je obema najbolj dobrelo in ljubilo, je nenadoma nastal pred durmi divji vik in krik, kakor da se vne ljudje pero in derö.
«Gospa,» je pribrzela hišna, «zdaj bo pa druge strune napeli.»
«Kaj?» se je hotnica zadirčno obregnila kakor zlovoljen trinog, ki ga motiš.
«Kurski škof želi z vami govoriti.»
«Vrag naj ga jase!» je odvrnila in ljubeznivo pogledala Filipa.
«Gospa, luč je videl skozi špranje, zdaj pa razgraja in robanti.»
«Reci mu, da me mrzlica trese, pa se ne boš zlagala; zakaj resnično sem bolna za temle farčkom, ki mi kopitlja po možganih.»
Ali še ni bila končala svojih besed, toplo stiskajoč Filipu raz? greto roko, kar je prilomastil debeli kurski vladika, sopeč in hropeč od jeze. Njegovi tekači so sledili za njim, noseč nazarensko glavätico, otodi potegnjeno iz Rena, na plitvici od suhega zlata, potem pa dišavin in mirodij v umetelnih skledicah in tisoč slad? karij poleg žganic in paljenk, kakor so jih pripravljale svete redovnice njegovih opatij.
«Buzaraca!» je zapihal z debelim glasom, «jaz naj čakam, da me zlodej odnese, tička golobička; če pa me hočeš prerano poslati k vragu ...»
«Vaš trebuh bo nekoč imenitna nožnica za meč,» je odvrnila. Lepe in ljubke obrvi so se ji naježile, da te je kar zazeblo.
«Pa tale mladi cerkveni pevec, ali je že prišel k zauživanju?» je dejal prezirljivo ter okrenil svoj široki, zaripli obraz v srčkanega Filipa.
«Prevzvišeni, poklicali so me, da bom gospo izpovedal.»
«Oho! tako slabo si podkovan v kanonskem pravu? ... Ženske izpovedovati ob tej pozni uri je pridržano škofom... Kar poberi šila in kopita, pastirjuj med preprostimi menihi in ne vračaj se le?sem, drugače te izobčim.»
«Da se mi ne ganete z mesta!» je zavpila v gorečem gnevu Imperija, ki je bila v srdu še lepša nego v ljubezni, že zato, ker je bilo oboje skupaj, ljubezen in srd. «Ostanite, prijatelj, tu ste doma!»
Tedaj je spoznal, da je bil edini ljubljenec.
«Ali ni zapisano v brevirju, posebno pa v evangeliju, da bomo vsi enaki v dolini Jozafat?» je vprašala vladiko.
«To si je izmislil peklenščak, ki je potvoril sveto pismo; za* pisano pa je res,» je odvrnil debeli valiž, kurski škof, ki ga je mikalo sesti za mizo.
«Tak tedaj sta oba enaka tudi pred menoj, ki sem na tem svetu vajina boginja,» se je odrezala Imperija. «Če pa vam ni všeč,» je dela škofu, «vas bom dala lepega dne med glavo in ramo prav nežno zadaviti, to vam prisegam na vsegamogočnost svoje ton* zure, ki je vsaj toliko vredna ko papeževa!»
Ker pa bi bilo škoda, če bi se bila glavätica shladila, in ker jo je skominalo tudi po zlati skledi, po lončkih s slasticami in oblizki, je candra spretno zasukala: «Usedite se in pijte». Svojemu ljubčku pa je premetenka, ki ni prvič igrala take komedije, pomežikala, češ, naj se ne zmeni za nemškega trebušnika, ki bo v kratkem spričo Vinka Loziča pozabil na Lelja.
Hišna je pomagala zavaljenemu vladiki, da se je udobno za* sidral za mizo, Filipa pa je popala togota, da ni golsnil ne črne ne bele. Saj se je videlo, da se mu bo vsa sreča izkadila, zategadelj je klical nad vampeža več hudičev, nego je kutarjev na zemlji.
Bili so že precej nad pol kosila, ko se mladi duhovnik še ni bil omrsil; gladoval je samo po Imperiji, prižemal se je ob njo, ne da bi katero zinil. Zgovoren pa je bil v onem jeziku, ki ga gospe dobro razumejo brez pik, vejic, naglasov, črk, velikih ali malih začetnic, brez podob in prilik, brez opomb, opazk ali ilustracij.
Tolsti škof, velik požeruh in silno pozoren na cerkveno obleko posvečene polti, v katero ga je bila zašila njegova rajnka mati, je mirno gledal, ko mu je gladka in voljna roka gospodinjina nalivala kupico za kupico z izbranimi vini.
Baš se mu je prvikrat slišno kolcnilo, kar se začuje s ccste kramola in razbota jahaškcga krdela. Mnoštvo konj, glasno vpitje «veeha», «prpr» in «dijo» konjarjev je svedočilo, da je prispel najmanj kak kraljevič, ki hoče naskočiti hram Ljubezni.
In zares, skoro nato je vstopil v sobano kardinal Raguza, ki se mu hlapci niso upali zastaviti pot. Ob tem žalostnem pogledu sta bila uboga lovača in njen druže potrta in poparjena, kakor da jima je mačka mlade snedla; kajti laže bi bilo s hudirjem črešnje zobati nego izpodrivati tega kardinala, tem bolj, ker se ni vedelo, kdo bo drugi dan papež, saj so se bili vsi trije kandidatje krščanstvu v prid prostovoljno odrekli trojni kroni.
Kardinal, prebrisan Italijan z gosto brado, zvitorepec, ki je spletkaril na cerkvenem zboru, je na prvi pogled spoznal, kam
pes taco moli. Kot bi mignil, je pretehtal in pretuhtal svoj načrt, kako mu je ravnati, da si bo dobro naložil to pojedino. Prignal ga je meniški glad; in da si ga odganjal od mastnega zalogaja, bi ti bil kot nič zabodel pet ljudi ali pa prodal svoj drobec svetega križa, kar bi se reklo početi bogoskrunstvo.
«Hej, prijatelj!» je pozval Filipa k sebi.
Ubogi Touranček je bil bolj mrtev ko živ; slutil je, da se ' peklenski nebodigatreba štuli v njegove posle. «Kaj zapoveste?» je plaho vprašal groznega kardinala.
Ta ga je prijel za roko, ga povedel k stopnicam in ne da bi se obiral, jc zapičil svoje oči v mladeničeve, rekši: «Salo komar? jevo, ti si vrli hlapčič, in žal bi mi bilo, ako bi moral tvojo butico poučiti, koliko tehta tvoj trebuh..., takovo zadoščenje bi me utegnilo stati kako nadärbino in mošnjo cekinov na stare dni... Tak izbiraj: ali se poročiš s kakšno opatijo za vse žive dni ali pa z gospo Imperijo za nocoj in jutri umrješ.»
Bore Touranec mu je ves obupan dejal: «In če se je vaša prevzvišenost ohladila, se bom smel vrniti?»
Kardinalu je šlo sicer na smeh, vendar je resno pripomnil: «Izbiraj med konopljeno ovratnico in mitro!»
«Ampak,» je dejal duhovniček, «debelo, mastno opatijo!»
Kardinal je vstopil v izbo, poiskal pisalo in načečkal na košček popirja nakaznico francoskemu poslaniku.
«Milostivi gospod,» se je drznil Touranček, medtem ko je pismenkoval ime opatije, «kurskega vladiko pa ne bo tako zlah? koma odpraviti kot mene, kajti on ima toliko opatij v svoji škofiji, kolikor imajo vojščaki krčem v našem mestu. Sicer pa je na? treskan kot čep. In glejte, da vas zahvalim za izvrstno opatovino, sem vam dolžan dobrega opozorila... Veste, kako je zločest ta šembrani oslovski kašelj, ki se tako naglo širi in je v zadnjih letih kroto opustošil Pariz. Recite mu, da prihajate od blagega starega prijatelja, bourdclskega nadškofa, ki ste mu prinesli svetotajstva za umirajoče. Boste videli, kako bo odprhnil, kakor pleve, če veter puhne vanje.»
«Oho!» je kliknil kardinal, «več zaslužiš kot opatijo. Hencano ne bodi, prijateljček, nä sto zlatih dukatov za potovanje v opatijo Turpinovo. Včeraj sem jih priigral, pa ti jih podarim.»
Poslednje besede je razločila levinja Imperija; ker je obenem videla, da je Filip Mali odmeglil, ne da bi ji bil vrgel vsaj zadnji žgačkavi pogled ljubezni in poklonstva, ki ga je upala, je pihala liki sova, spoznavši strahopetnost podlega farčiča. Ni bila namreč še dovolj katoliška, da bi bila svojemu ljubimcu odpustila, ker jo
je pustil na cedilu, namesto da bi bil znal, če treba, umreti za njo. Zategadelj ni strupeni in zaničljivi pogled, ki ga je vrgla za njim v zasmeh, pomenil nič manjšega ko smrtno obsodbo.
Kardinal si je mel roke. Ta laški blodnik in babež je bil pre* verjen, da bo opatija čimprej zopet njegova. Touranček pa se ni ne dosti ne malo brigal za vse to, na tihem se je odstranil, klapo* ušno je odkljucal in stisnil rep med noge, kot polit cucek, ki ga je dekla izpod mize izvlekla.
Gospa pa je globoko zavzdihnila. Ves človeški rod bi bila premikastila, da ga je imela v pesti, kajti ogenj, ki jo je palil v drobovju, ji je stopil v glavo in vse naokoli ji je kar migotalo od samih iskric. Ni čudo, saj je bil to prvi svečenik, ki se ji je drznil kaj takega nagosti. Kardinal pa se je nasmihal, misleč, da bo iz njenega srditega peneža nakoval zase pcneza.
Ali ni bil premeten in pretkan? Saj pa tudi ni zaman nosil rdečega klobuka.
«Ha, ha, dragi stričko,» je rekel škofu, «veseli me, da sem v vaši druščini, in prijetno mi je, da sem se odkrižal bornega cerkovnika, ki ni bil dostojen naše krasne gospe; sicer pa, moja zala, mila miška, da ste se približali temu preprostemu duhovnu, bi bili storili nevredno smrt.»
«Kaj, kako?»
«To je pisar gospoda nadškofa v Bourdcauxu... Blagi starec je davi obolel za črno kugo ...»
Vladika je otvoril usta na stežaj, kakor da hoče pogoltniti cel brus sira.
«Strela, odkod pa to veste?» je vprašal.
«Odkod?» jc odgovoril kardinal ter prijel blagega Nemca za roko, «poprej sem mu prinesel sveto popotnico in ga del v po* slednje olje... Obtorej plove sveti mož z razpetimi jadri v nebeški raj.»
Kurski vladika je pokazal, kako utegnejo debeluhi biti lahki, ker trebušniki imajo po božji milosti in v nagrado za svoj težki tovor prožne cevi v notrini, kot nekake balone. In tako je škof odskočil, ves oznojen od groze in že kašljajoč kakor vol, ki je našel puh v svoji rezanici. Bled in prepaden jo je ucvrl po stopnicah, gospe pa še zbogom ni rekel. Ko pa so se zaloputnile duri za škofom, ki je že dirjal na ulico, se je gospod Raguza razkrohotal.
«No, zlata dušica,» se je rogal, «ali nisem vreden, postati papež? Ali pa še rajši tvoj ljubček za nocoj?»
Imperija pa je bila videti resna. Kardinal se ji je približal, da bi jo presrčkano objel in jo zaljubljeno božal, kakor imajo navado kardinali, bohotnejši mimo drugih smrtnikov, celo mimo vojšča? kov, ker pač pohajkujejo in ne kvarijo svojih sokov z duševnim naporom. Krasotica pa se mu je odmaknila.
«Jejhata, jejhata, mojo smrt hočeš, norec maziljeni... Glavna stvar vam je, da se zabavate, zlobni zvodnik, kaj vam je do moje kože; če me umoriš, ali me boš potlej razglasil za svetnico, kaj? ... Kako, kugo imate, pa me hočete? Poberi se proč, neumni žrec... Nikar se me ne dotikaj,» je zakričala, videča, da se hoče vnovič približati, «sicer te poščegetam s temle bodalcem!»
In prevejanka je potegnila iz svoje torbice čeden stilet, ki ga je umela ročno sukati, če je potreba nanesla.
«Ampak, srček srebrni, sladki moj paradižek,» je dejal z na? smehom, «ali ne vidiš zvijače?... Saj sem vendar moral pregnati tega kurskega bika.»
«Pa dobro,» je nadaljevala, «če me ljubite, se bo zdaj iz? kazalo... Hočem, da takoj odidete. Ako vas je bolezen ujedla, vam ni nič do moje smrti. Zadosti vas poznam, da si lahko mislim, kako izlahka bi vi dali zadnji belič, samo da bi še malo veselja užili na smrtno uro. Na svet bi poslali drugi vesoljni potop. O, v pijanosti ste se sami s tem ponašali. Jaz pa ne ljubim drugega, ko sebe samo, svoje zaklade in svoje zdravje... Hodite, in če vam ne žedf najnovejša postajna v drobu, me obiščite jutri... Danes te mrzim, dragi kardinalček,» je dodala smeje se.
«Imperija,» je kliknil in kleknil kardinal, «moja sveta Imperija, daj no, ne posmehu j se mi!»
«Ne,» se jc odzvala, «svetim in posvečenim stvarem se jaz nikoli ne posmehujem.»
«Kaj! grda capajdra, izobčim te ... Jutri!...»
«Hvala bogu. Drugega vam ne pride več v vašo kardinalsko glavo?»
«Imperija! ti vražja satanela... ah, zasekalo se mi je... pre? lepa moja, moja mala mojica...»
«Nedostojni postajate!... Nikar ne poklekujte, sram vas bilo!»
«Hočeš, da ti dam odvezo in articulo mortis (za po? slednjo uro)? ... Bi rada vse moje imetje, ali še bolje, želiš mar iver pravega svetega križa? ... Hočeš?»
«Vse nebeško in vse pozemsko bogastvo mi nc bi moglo nocoj preplačati srca,» je dejala med smehom. «Bila bi najzanikarnejša grešnica, nevredna prejeti telo našega Zveličarja, gospoda Jezusa Krista, če ne bi imela svojih trm.»
«Hišo ti zapalim!... Čarovnica, naredila si mi... Na lomači te dam sežgati... Poslušaj me, ljubica, mila mucka. Najlepši prostor ti obljubim v nebesih! Kaj praviš na to? Ne maraš! Smrt... smrt čarovnici!»
«Ho, ho, ako pa jaz vas poprej ubijem, milostni gospod?»
In kardinal se je penil od togote.
«Saj ponorite,» mu je velela. «Odidite no... Drugače mi še zbolite.»
«Še bridko se ti bo to opletalo, kadar bom papež.»
«Babež bo papež, ali vendarle meni pokoren.»
«Kaj pa naj storim, da ti nocoj ustrežem?»
«Poberi se!»
Kakor pastiričica je odskakljala v svojo čumnato in zataknila zapah, pustivši samega kardinala, ki je rohnel in robantil, potem pa hočeš nočeš moral lisici sesti na rep.
Ko je bila lepa Imperija sama — v komenu je plapolal ogenj, miza je bila še obložena, manjkalo je samo mladega farčka — jo je obšla taka jeza, da je raztrgala vse svoje zlate verižice, rekoč:
«Tri sto kosmatih hudičev, če je malček kriv, da sem jo tako grdo zagodla kardinalu in se spustila v nevarnost, da me jutri otruje, ne da bi imela z njim veselja... do mile volje, nočem prej umreti, dokler ga živega ne denö iz kože pred mojimi očmi.»
«Joh,» se je zajokala in takrat so ji tekle prave solze po licu, «kako strašno nesrečna sem; še tisto mrvico naslade, ki me zdaj pa zdaj doleti, moram plačati s tem pasjim životom, po vrhu pa sem zapravila še večno zveličanje.»
Ko se je v svoji trzavici dodobra natogotila in nabrcala kakor tele, ki si ga zaklal, je iznenada zapazila za seboj v beneškem ogledalu rdečkasti obraz malega duhovnika, ki se je bil med tem spretno potajil.
«Ah!» je vzkliknila, «ti si najpopolnejši menih, najlepši me* nišec, moj mičkeni menišček, moj mični migeljček, takšen še svoj živi dan ni menišil po tem presvetem in presnetem mestu Kostnici... Ampak pojdi sem, moj presrčni vitez, moj dragi sinko, moj trebušček, moj vrtec rajske radosti, daj, da ti izpijem oči, te pohrustam, te ubijem iz .ljubezni! O ti moj ozaljšani bogec, moj pomladni, moj večni bogec! Pridi, ubožec redovniški, kralja te napravim, cesarja, papeža, bolj boš srečen od vseh vkup!... Nuj, tu smeš vse odreti in podreti. Tvoja sem! Pokazala ti bom, takoj boš kardinal, pa če bi morala preliti vso svojo srčno kri, da bi z njo rdeče poškropila tvoj biret!»
In z drhtečo roko, tako blažena je bila, mu je napolnila z grškim vinom zlat kelih, ki ga je bil prinesel tolsti kurski via* dika, ter ga pomolila svojemu prijatelju; kleče mu je ponudila kupico, ona, ki so ji knezi sveta poljubljali brezpetnik, in sicer z večjo vnemo nego papežu. On pa jo je molče motril, s tako žejnim in željnim pogledom, da je-kar trepetala od slasti in strasti: «Prav imaš, malej, kaj bi govoril... zdaj pa k večerji!»
(Iz francoščine preložil A. Debeljak.)
KNJIŽEVNA POROČILA
Edmond Rostand: Cyrano de Bergerac. Heroična komedija v petih dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani, 1923. Založila Ig. pi. Kleinmayr in Fed. Bamberg. Str. 196.
Francoska drama v verzih, ki jo jc sredi devetnajstega veka romantično poživel Victor Hugo, jc dosegla konccm imenovanega stoletja po dobri in slabi strani svoj višek v oblikovno blestečih in duhovitih igrah Edmonda R o s t a n d a (1868. do 1918.), katerih svetovnim uspehom je poleg jezikovnih krasot in gleda« liškc spretnosti v ne majhni meri kumovala zlasti prenasičenost pretiranega naturalističnega črnoglcdja. Francoz ljubi vnanjo našopirjenost, sijaj, duhovito besedno igračkanjc in namigavanje, ima skratka «lc goüt du panache», ki z njim (perjanka!) še ob smrtni uri ironično krasnoslovi duhovito burkasti Cyrano. Rostand je znal v dramo v verzih, ki je na sploh že od romantikov sem nekak kompromis med čisto poezijo in mclodramom, odtehtati obojega prav (Les Romanesques, La Princesse Lointainc), pa pisati blesteče verze (Le Chanteclcr, La Samaritaine), satirično«drzno zajemati iz zgodovine in jo v krajevni in časovni barvi dosti točno projccirati, pa tudi prenarejati (L'Aiglon, Cyrano), nizati odrske efekte in poživljati dialoge s sijajnimi domislicami in besednimi lepotili.
Cyrano de Bergerac, junak naše heroične komedije, jc zgodovinska literarna osebnost. Bil jc eden najbolj fantastičnih, lokavih, brezobzirnih in temperamentnih pisateljev sedemnajstega veka (1619. do 1655.) in je z drugimi prevratnimi pisači tiste dobe pripravljal prihod in zmago komedijografu Molifereu. Napisal je šibko tragedijo La mort d'Agrippinc in dokaj posrečeno in zabeljeno burko Le pedant joue, iz katere si jc Molifcrc prisvojil cel prizor (prim, prevod str. 191., 192.!). Najbolj pa je zaslovel v svojem času po dveh razposajenih in zelo navdušeno pisanih fantastičnih potopisih, Voyage a la Lune (glej prevod str. 79. in 120. do 126.) in Histoirc comiquc des čtats et empires du Solcil.
Rostandov Cyrano (1897) je iz skromnih historičnih podatkov v genijalen, zgoščen tip poveličan zastopnik francoskc duhovitosti, neustrašenosti, nesebičnosti, dovtipnosti, plemenitosti, bistroglednosti, čuvstvenosti itd. Njegov značaj je v komediji izdelan do vseh potankosti in vse osebe, ki nastopajo v igri, so ponajveč le kažipot v njegovo notranjost in žarki v razumevanje njego* vega bistva, ki je presežnik in konglomerat galskega narodnega bistva. Cyrano je «poet, sabljač, glasbenik, učenjak», ki neusmiljeno povserod vtika iznajdljivi nos in na vse strani sika z zbadljivim, dovtipnim jezikom.
«na svctohlincc, kimavce zabavlja,
na ustežc, šušmarjc — na ves svet!»	(178.)
Poet, ki je ponosen na stan in poslanstvo, nepodkupljiv, samosvoj. «Mar naj se po zaščitniku ozrem, in kot bršljan, ki se ob deblu dviže in se mu laska ter mu skorjo liže, z zvijačo, ne z močjo, se kvišku vzpnem?»	(78.)
Sam gre svojo pot, brez pomoči petičnikov in precioz, ki so tistikrat dosti odločevale v slovstvu, vselej pripravljen «za ,da< in ,ne' sukati meč in stih».
Pa tudi za slavo med bohemi se ne poteguje:
«Ne, hvala! Naj založnika plačujem,
da bo izdal mi verze? Hvala lepa!
Naj po bezniških zborih papežujem,
naj vinski brat o moji slavi sklepa?»	(78.)
Življenje ga jc naučilo
«zaničevati slavo in fortuno in misliti, kako bi vzplul na luno!»
Kljub temu, da nekateri Francozi (glej: Lalou, Litterature fran^aisc con« tcmporainc, 1922) vidijo v Rostandovcm Cyranu samo avtorjevega dvojnika in v njegovi drami le življcnske slike pisatelja druge vrste (tragedie du rate), ki stremi po geniju, je poet de Bergcrac po izvestni strani zdrav primer vztrajnega, uvidevnega in samozavestnega duhovnega delavca, ki pogumno raste sam iz sebe: «Veseli cvetja se, plodov, še trav — če si na svojem vrtu jih nabral... in če se tudi nisi vzpel kot hrast, dokoder je — sam si pognal se v rast!»
Odločno bi zanikal, da jc Rostand — morda podzavedno — v svojem junaku iskal tolažbe za lastno nemoč ali v komično žaloigro uklenil neizpolnjene nadc lastnega hotenja. Je sicer v Cyranu sploh in v njegovih besedah dosti kretnje in poze, pa izzvenc mestoma jako spodbudno in značajno.
«Jaz hranim v notranjosti svoj nakit. Kot gizdalini nisem nafrfuljen,
čimbolj preprost, tembolj sem negovan.»	(33.)
Da bi imeli mi več takih Cyranov!
Telesno jc dc Bergcrac spaka. Ogromen nos mu pači obraz, zato v ljubezni nikjer in tudi pri preciozni lepotici Roksani v lastni podobi nima sreče. Pa jc vseeno	«ponosen na to pritiklino,
zakaj dolg nos nam kaže blag značaj, pogum, duha in vsakršno vrlino ...» Toda Cyranova duhovitost in čuvstvenost, podčrtana s telesno lepoto mladega kadeta Kristijana, ki priznalno izpove o sebi:
«Jaz za pomenck nisem duhovit... Današnji jezik mi je prezavit, vsak nov izraz takoj me razoroži...,» hitro zavoju je Roksano in tvori nekak preciozni zgled idealne moške popolnosti. Ob tej komični vnanji izpopolnitvi ljubezensko nesebičnega Cvrana se dejanje komedije razgibava in razplete v pseudoheroično smrt junaka dc Bcrgeraca, ki si še v poslednjih trenutkih dovtipno sestavi lastni grobni epitaf:
«Filozof, naravoslovec, glasbenik, rimač, sabljač, zrakoplovec, norčav, šegav zabavi j ač, ljubimec — a nc zase lovec — Tukaj počiva Hcrcule Savinien de Cyrano de Bergcrac, ki ga prekosil ni noben in vendar zadnji siromak.»
O blestečcm Župančičevem prevodu bi bilo treba napisati daljšo štu* dijo. Slovenitve jezikovno tako prešerno kultivirane in s tolikcrimi dovtipi, besednimi igrami in izraznimi potankostmi poživljene in povišane umetnine pri nas pač nihče drugi ni zmožen. Slovenski Cyrano na premnogih mestih skoro ni prevod, ampak poetovo genijalno preludiranje na dana miselna temata, so« ustvarjanje v oblikah in izrazih, sodoživljanje v čuvstvih in duhovnih razgibih. Župančič — Cyranov brat v besedi, duhovitosti, dovtipnosti in čuvstvenosti — nam je dal prevod, ki ni suženj in se ne plazi boječe za ponosnim gospodarjem, ampak hodi z njim vštric s samozavestnim korakom ravnopravnega soseda. Mož, ki gleda tujo mojstrovino z bdečimi očmi lastne tvoriteljnosti, poet, ki v svo« bodno pa ne ohlapno domačo obleko ogrinja duhovnega otroka tujca*sopoeta. Odtod v prevodu mnogo krepkih mest, kjer se Župančič malo oddalji od origi* nala, kjer le ob najglobljem uživanju prve umetnine ustvarja oblikovno za nas potencirano drugo umetnino, kjer se njegova tvorna slovenščina raz* mahne v smel polet, zdaj vzporedno s tujim jezikom gredoč, zdaj spet izvirnik besedno nadkriljujoč, a le malokdaj pod razvojno linijo originala sc potapljajoč. Razporediti bi mogel s francoskim tekstom mnogo odstavkov, ki bi veličali Župančičevo duhovito tvornost, opozarjam pa le na važnejša in vidnejša mesta, tako na Cyranovo samozavestno kramljanje o lastnem nosu (str. 31. do 33.), na njegovo dvobojno balado (str. 36.), na Ragueneaujev verzificiran kuhinjski recept (str. 60.), na pesem gaskonjskih kadetov (str. 74.), na žc omenjeno Cyranovo premišljevanje o podkupni umetnosti (str. 78.), na Bergeracovo truba« durjenjc pod Roksaninim oknom (str. 110.), na vžigajočo domorodno poslanico (str. 138.) in končno na sklepni Cyranov monolog. Virtuoznejše, tvornejše in omamnejše pri nas še nihče ni umcl nizati besed, izbirati rim in sodoživljati umetnin. Da bi v tem sijajnem prevodu žc kmalu Cyrana videli na slovenskem odru!	Dr. Pavel Karlin.
Melik Anton: Jugoslavija. Zemljepisni pregled. II. del, 1. in 2. snopič. (Pota in cilji. Zbirka poljudnoznanstvenih spisov, 11. do 14. zvezek.) Ljubljana 1923. (Tiskovna zadruga), 523-f IV strani z 1 kartico. 8°.
Po daljšem premoru od 1.1921. je izšel lani v dveh posameznih snopičih tudi II. del Mclikovc Jugoslavije. Kakor nam je v I. delu podan splošen pregled reljefa in klime, flore in favne, prebivalstva in gospodarstva vsega jugoslovanskega ozemlja, tudi izven mej naše nacijonalnc države, tako so v tem delu nanizani po« drobnejši opisi in podatki posameznih zgodovinskih pokrajin. V prvem snopiču so opisane: Slovenija, Istra, HrvatskasSlavonija, Dalmacija in Bosna*Hcrccgovina, v drugem pa Črna gora, Vojvodina, Severna in Južna Srbija in Južna Makcdo* nija. Reči moram, da sem se nameril tam v Srbiji na interesente, ki so težko čakali, da bo delo gotovo, tolika je bila potreba po njem. Vslcd tega jc tudi prof. Melik storil prav, ko se je odločil, kakor poudarja sam v P. S., «napisati v kratkem času nekaj provizornega». Sledeče pozitivnokritične opazke naj veljajo njegovemu nadaljnjemu obdelavanju zbranega gradiva.
Splošen pregled rcljefa v prvem delu naj bo bolj abstrakten. Vanj spadajo genetsko*analitične oznake regiografskih (landeskundlich) oblasti večjega obsega, a brez mnogega naštevanja gorskih vencev. Na ta način bo dosežen metodičen prehod od maloštevilnih gorstev do labirinta njihovih gorskih vencev, a, kar je glavno, bralec dobi jasen pogled na makroplastične poteze in črte posameznih gorstev, dočim se sam pisatelj izogne nevarnosti, da bi se moral v specijalnem delu le preveč ponavljati. Na podlagi predhodnega širšega, regionalnega pre* gleda se je potem tudi mnogo laže poglobiti v vprašanja bolj lokalne geografije. Zaradi primera poglejmo, kako bi v tem zmislu razdelili Slovensko zemljo, ki nam je najbližja. Seveda se nam pri tem ni mogoče spuščati globlje v stvar. Hočemo samo ugotoviti velike regiografske oblasti in jim dati primerna imena.
Geografi naše «liberalne» dobe so velike, enolike pokrajinske enote prav radi in preko vseh gcomorfoloških principov trgali na manjše dele in jih imeno* vali kratkomalo po sedežih posameznih sodnih okrajev. Izgubljali so se v za* marajoče polihistorijsko naštevanje in pripovedovanje, a pravega, geografskega duha je v njihovih opisih Slovenske zemlje prav malo. Čemu je treba Julijske nizke Alpe ali Predalpc nove nemške literature deliti na Cerkljansko, Loško hribovje itd., ko je vendar ves kompleks hribov med Tolminom, Logatcem in Kranjem ne samo po svoji zgradnji in izobliki, temveč tudi z antropogeograf* skega stališča nerazdružna enota. Skupnega imena zanjo nima ljudstvo nobe* nega. Pač pa je z zgodovinskega stališča za ves ta kraj izredno značilna po* gostost krajevnega imena Rovtc («das jüngst gerodete Land») pa mislim, da bi se ji ta zvočni pojem najbolje prilegal tudi kot skupno ime. — Druga v vsakem oziru enotna pokrajina je dolgi snop vzporednih gorskih vencev, ki se s tercijar* nimi podolji in kotlinami razprostira izpod Julijskih (kamniških) in Karavanških visokih Alp po širokem prostoru od Temenice in spodnje Krke do Dravinje in Pohorja. Nemški geologi jo imenujejo «Savesvstem», a geografi «Savezüge». Mi pa najdemo zanjo v Bleiweisovih Novicah lepo ime «Zasavje», ki ga je treba vsekakor dvigniti k novemu življenju v vsej gornji razprostranjenosti.
Zahodno od Temenice tja do morja vlada pokrajina Slovenskega Krasa s svojimi v dinarskem zmislu paralelnimi gorskimi in dolinskimi stopnjevinami, ki se izmenjavajo med seboj. V dolinskih stopnjevinah onstran Primorskega visokega Krasa leži vododržni fliš, dočim razarjajo notranji Kras trije nizi vodo* plavnih kraških polj in dolinska razpoka gornje Krke. Ker se v razlikovanju malih regiografskih enot teh krajev navadno najhuje greši, hočemo razbor njihove plastike razpresti še dalje. Flišne pokrajine Pivko, Vipavo in goriško* beneška Brda ločita od Tržaškega zaliva in Brkinskih Brd Tržaški Kras (zgornji in spodnji) in Pivško*senožeške Ravne z Vremščico. Med nizom notranjskih polj na zahodu, a srednjekranjskimi polji in turjaškimi Slemeni na vzhodu se dviga Srednjckranjski visoki Kras, ki se vleče od Ižanskih gorskih plas (Vinji vrh— Krim—Mokrec) preko Vidovskih Rovt, Blok in dvojne vrste kočevskih gorskih plas (Velika gora, Fridrihštajnski gozd itd.) do gornje Kolpe (prim. «Mittel* krain», Valvazor, II, 209, in Hoff, II, 13). Suha Krajina med Ribnico in Temenico ' pa sestoji iz treh gorskih stopnjevin, in sicer iz ozke Male gore, prave Suhe Krajine z Rogom, spodnjekočevskim Krasom in Poljansko goro in pa Dobrniške Krajine z Rogom, spodnjekočevskim Krasom in Poljansko goro in pa iz Dobr* niške planote onkraj Krke.
Če ima že otrok redno priimek po svojih roditeljih, zakaj ne bi po reki Dravi imenovali tudi ravnega polja, ki se vleče ob njej od pohorskega vznožja proti vzhodu preko Ptuja in je s svojim površjem le rezultat akumulativnih in erozivnih njenih sil. K Murskemu polju pa ne smemo šteti samo levega štajer*
skcga brega, temveč tudi široko prekmursko ravan, ki se po njej pretaka z Muro vzporedna rečica Ledava (nc Lendava); saj sta si obe strani v premnogih ozirih bližji kakor pa sosednjim goricam. Prav tako bi se moral geograf, ki bi hotel opisati Prekmurske gorice ločeno od Slovenskih goric, v glavnem lc ponavljati; obema skupinama bi bilo najprikladnejšc skupno ime Panonske gorice.
(Konec prihodnjič.) — Jože Rus.
Prosper Mčrimče: Verne duše v vicah. Prevel Mirko Pretnar. Splošna • knjižnica št. 17. Ljubljana 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna.
S pričujočo novelo smo se polastili Slovenci četrte mojstrovine znamenitega francoskega mojstra točne besede in razboritega dejanja, snovne zgoščenosti in varljivo hladnega opazovanja, Prospcrja Mčrimeeja. Anton Dcbeljak je pošlo* venil korziško povestico Matteo Falcone («Slovenec» 1920), Vladimir Levstik najznamenitejšo avtorjevo novelo Karmen (Narodna knjižnica, 1921, sn. 32/33), anonimni —š— pa zajcmljivo povest korziške osvete Kolomba (založilo ured* ništvo «Slovenca» 1922.). Karmen in Kolombo uvajata kratka življenjepisa in informativna pregleda pisateljevega literarnega delovanja.
Noveli «Verne duše v vicah» je izbral avtor zanimivo zgodovinsko in krajevno ozadje: starodavno Španijo, prirodno in kulturno cvctočo, pa s krvjo prepojeno, bojevito Flandrijo. Ponosno Sevillo s starimi, pobožnjaškimi in samo še od preteklih junačenj svojo plemiško oholost črpajočimi rodbinami in skriv* nostnimi, tudi za posvetne blagrc vnetimi samostani, pa učeno, vseučiliško Salamanko, katere srednjeveške zidove pretresajo ponočni pohodi in potepi vročekrvnih študentov in ki nad njo v strasti in ljubavnem zanosu plavajo po* budne melodije španskih sercnad. Potem pa Bruselj, puste planjave, bojna polja, pustolovska vojačenja, kri...
Nato kesanje in pozabljenje. Spokorno delo na prostranem samostanskem vrtu...
Vsa zgodba jc sveže pisan in z omenjenim ozadjem sočno prepleten življenje* pis povestno znanega veternjaka in nenasitnega ljubezenskega uživača, dona Juana de Marana, ki jc na moč razuzdano živel, ob koncu svojih dni pa se jc zgledno spokoril in si pohlevno izbral nagrobni napis «Tu počiva najslabši človek, kar jih jc kdaj živelo».
Primerjajoč slovenski prevod z originalom, morem ugotoviti, da je Mirko Pretnar dal noveli dostojno slovensko lice. Zgoščen Merimecjcv slog je veči* noma zelo spretno razkrojil v naš jezik. Tu in tam pa se mi je zdelo, da je nekatere odstavke prehitro slovenil.	Pavel Karlin.
Anton Seliškar — Maribor: Oproščenje. Maribor. 1923. Samozaložba.
Na prvi pogled ostavlja ta drobna zbirka neugoden vtis. Doživetja so raz* vlečena in obledela v stihovni kalup, ki vendar še zdaleka ni oblika, za katero se v pravi umetnini skriva svetotajstvo duha. Za primer vzamem «Majdo», stran 9., ki ji že v prvem verzu kumuje Kette («Ti ljubezni moje bila si izvor»), koj v naslednjih pa vidiš malo «popravljenega» Župančiča (Serenada. «Ti deklica v grobu že spiš, nad menoj vsako noč bediš...»).
Toda, četudi je ta primer neverjetno močne reminiscence v knjigi le osamljen, vendar bi še na drugih vzgledih lahko pokazal, da jc avtor «Oproščenja» samega sebe le preveč prosto izražal in zagrešil banalnosti, kakor: «to so junaška srca — venec f i g», prozaičnost «boj krvavi, že za njimi, ni ubil njih sile, žilice jim jc presekal, pa ostale so še glavne žile...» ali pa — «bodi vesel na pogrebu in svatbi, to je vse, kar i maši», «...meso bi rada dala mojemu s k c 1 c.t u».
Tudi v idejnem oziru osupljajo nagli skoki iz včasih povsem močnega liričnega nastroja v plitek in plehek alarm: «Slovenske mladenke, na dan! Kar je narodnega, naj ostane!» Ta alarm se v srbohrvaščini glasi tudi tako: «Samo napred, Evropa naj znade, Slovan neče, da propadne ...»
A vendar bi zbirke ne mogel odkloniti s kratko sodbo «izraz šibkega duha», ki se še ni priboril do prve skrivnosti oblikovanja, kajti v tej knjižici je tudi nekaj močnejših kitic, iz katerih vendarle odmeva nekaj pesniške sile, lc škoda, da prcobilica nezrelih verzov občutno zatemni žarkost takih redkih posrečenih stihov.	Miran Jarc.
KRONIKA
«Usoda lepe knjige.» Baš pred koncc letošnjega pusta se jc v ljubljanskem dnevnem časopisju pojavila notica, ki bi jo človek smatral za zelo nerodno in do vrha neokusno pustno šalo, če bi v naših razmerah ne bil pripravljen na marsikatero kulturno — presenečenje. Ta notica, včasih zaradi večje in učinko« vitejše, dasi ne nameravane ironije, priobčena cclo pod rubriko «Prosvcta», sc jc glasila tako:
«Usoda lepe knjige.» Založništvo Doklerjevega Grško*slovcnskega slovarja obvešča naše uredništvo, da ima v svojem skladišču večjo množino slovarja, zloženega v pole. Ker zavzema to obširno delo ogromen prostor, ki se nujno rabi za druge knjige, mora založništvo del slovarja prodati za ovojni papir. Nepopisna bi bila škoda, ako zadene knjigo, v kateri jc toliko duševnega truda, ta žalostna usoda, zato jc založništvo sklenilo ponuditi tisk po izredno nizki ceni javnim in zasebnim knjižnicam, dijakom in izobražencem sploh. Vsak nevezan izvod v zloženih polah odda založništvo po 24 Din, za šolnike in dijake 16 Din. Tega denarja je slovar vreden, tudi če sc ima prodati za ovojni papir. Slovar jc treba naročiti takoj pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. Pri poštnih po* šiljatvah zaračuna označena knjigarna tudi poštnino in ovoj.»
Človek si mane oči in ne veruje sebi samemu, ko čita to notico, v kateri se v tako čudno harmonijo skladata elegija nad usodo lepe knjige in profitarski žvenk. Kdo jc pisec te notice? Kdo je sploh kriv, da se javno in pred vsem svetom vrši procedura, ki je škandal in sramota v prvi vrsti za ljudi, ki so pri njej neposredno zaposleni in zainteresirani, posredno pa za vse slovenstvo? Ali se ta likvidacija ni mogla izvršiti na spodobnejši in dostojnejši način? Na vsa ta prašanja čakamo jasnega in odkritega pojasnila, da bomo vedeli, kdo nas na tak način pred svetom sramoti.
Stilizacija notice je sama po sebi nejasna, ker ni imenovan založnik. Dokler« jev slovar je založilo ravnateljstvo knezoškofijskih zavodov v Št. Vidu — kar v notici ni povedano — in kdor to ve, se z začudenjem vprašuje, ali v velikan* skem kompleksu zavodov res ni kotička, kjer bi slovar lahko čakal ugodnejših časov. In za katere nove knjige jc ravnateljstvo nujno potrebovalo ta «ogromni» prostor, ki ga ubogi slovar zavzema? Mogoče pa je slovar med tem časom prešel v založništvo Jugoslovanske knjigarne? Kdo ve — jasno in očitno jc na vsak način le to, da jc Jugoslovanska knjigarna, kakor sc pravi, sprejela nase ljubez* nivo posredovanje pri tej kulturni «razprodaji», da po tem takem ona nujno potrebuje «ogromni» prostor, ki ga ubogi slovar zavzema v njenih magacinih. In potem gre stvar lahko in dulci iubilo naprej. Makulira se Dokler, da se bo dobil prostor za «Jamo nad Dobrušo», «Domača zdravila», «Hitrega računarja»
itd. Za grško «slovenski slovar ni prostora, prostora pa je za cente buda« lastih nemških osladnosti ä la Courths*Mahlcr c tutti quanti, ki jih med Nemci samimi noben človek, ki reflcktira na količkaj naslova literarnega iz* obraženca, niti v roke ne vzame. Seveda: Doklerjev slovar «ne gre» in nevarnost je, da zaradi grozeče reforme srednjih šol sploh ne bo šel več, vse one druge stvari pa «gredo» kakor sveže žemlje. V tem je vsa ostudnost golega, gladnega profitarskega materijalizma, ki se ravna £o edini devizi «Non olctl», ki mu jc knjiga samo artikel, ne pa kulturen produkt in faktor, in ki si natakne krinko elegičnega kulturnega jadikovavca kvečjemu takrat, kadar želi iz občinstva izmamiti še zadnje groše. Zoper tako počenjanje bi morali z ogorčenjem prote* stirati vsi Slovenci, ki se zavedajo, da je knjiga vendarle v nekaki zvezi s kulturo, da je eminenten faktor v našem kulturnem življenju in da se baš v sedanjih časih z uspehom na tem polju trudimo. Tak človek pa kulturo naravnost — makuliral Prihodnjič bo šel in bo makuliral Pleteršnika, da se bo dobil prostor in dobila sredstva za novo izdajo, makuliral pole doslej natisnjenega Wicstha« lerja, da se bo dobil prostor in dobila sredstva za tisk nadaljnjih pol — čemu pa Slovencem treba besednjakov?
Vsa afera pa ima še nenavadno mučno osebno noto, na katero aranžerji očividno niti pomislili niso: vse skupaj je sramotna netaktnost, ki so jo zagrešili nad avtorjem dela. Svoje dni so se knjige sežigale — tudi v Ljubljani se je to parkrat zgodilo! — da bi se spravile s sveta. Vsi ti akti so se vršili iz načel» n i h momentov, ki jim lahko priznavamo neko idealnost. Ljubljana dvajsetega stoletja jc svojo staro prednico v tej reči daleč prekosila, ona spravlja živo knjigo s sveta, ker ni od nje pričakovati dobička! Jugoslovanska knjigarna pa si je pri celi tej stvari povrh še stekla žalostno slavo, da iz gole dobička* željnosti avtorja tako rekoč ob živem telesu razsekujc in razprodaja! Sicer hvali zaslužnost njegovega dela, ki celo kot ovojni papir ni preplačano (kako fino in taktno jc to povedano!), toda povrh si zaračuni še «ovoj» (ki ga lahko naredi iz slovarja samega!) — vse samo dokaz, da ljudje, ki imajo pri tej nečedni stvari opravka, ne vedo in ne čutijo, da je kaka knjiga — posebno pa taka! — narav? nost meso avtorjevega mesa, kri njegove krvi. In taki ljudje imajo opravka s knjigami!
Vse to kramarsko podjetje se predstavlja svetu pod sentimentalno firmo «Usoda lepe knjige». Ali je to res usoda lepe knjige pri nas? Ne, stokrat nc! Samo e n i lepi knjigi se je po naravnost kaznivi nepazljivosti njenih očetov in varihov primerila nesreča, da jc zablodila v neprave roke — in zato se ji sedaj tako godi. Da ne doleti enaka usoda tudi kake druge, smo pokazali na te roke in okrcali te prste, ki so se lotili posla, za katerega niso. Bilo bi prežalostno in presramotno za nas, če bi se taki slučaji ponavljali in če bi že ob prvem zopci tak skozi in skozi nekulturen čin ne bilo nobenega protesta. Torej: cavete moniti!	J. A. G.
Popravek. V Zupančičevi pesnitvi Bonaventura je v 5.štev. letošnjega letnika na strani 259. spodaj pomotoma izostalo po Neradovih besedah: «Nič, gospod» naslednje:
FRIDERIK: Kje sta?
NERAD:	Spodaj, pijače sta ukazala.
V prvi številki letošnjega letnika čitaj v Plašču na strani 12.
VERONIKA: O, plamen kliče plamen, vroče vem... namesto: «--vroče, vem ...»
Urednikov «Imprimatur» dne 30. maja 1924
NOVE KNJIGE.
UfedniŠtvo jc prejel« ▼ oceno sledeče, knjige (z zvezdico * označene so i natisnjene v cirilici):
Andrejev L., Črno maske. Poslovenil Jes.Vidmar. Ljubljana. Zvezna tiskarna. 1924. 82 str. Cena' broš. 12 »in, vež. 17 »in. (Splošna knjižni»«, 26. zv.)
Bruno, Le tour de la France. Uvod i bilješke priredio J. Nagy. Zagreb. Bibliografski zavod. 1*23. 125 + 21 str. Cena 18 »i*. (Francuska biblioteka, 7.)
»opisovanje, franeusko, trgovačko, za srednje ikele. Priredio Milivoj Stojšič. Zagreb. Bibliografski zavod. 1923. 130 str. Cena 35 »in.
Finžgar P.S., O lepi knjigi Ljubljana. Zadružna knjigarna. 1924. 15 str. (Ljudska visoka šola, IV. zv.)
Ln Fontaine, Basne. Uvod i bilješke priredio J. Nagy. Zagreb. Bibliografski zavod. 1923. Str. 68+ 2«. Cena 18 »in. (Francuska biblioteka, 2.)
Golar Florijan, Kmečke povesti, »ruga pomnožena izdaja. Ljubljana. Učitelj« ska tiskala. 1924. 196 sit. Cena vez. 28 »in. L Izbor iz pevijesti Heredeteve. Preveo A. Mnsič. ^rugo pregledano izdan je. ' Zagreb. BibkografskiVzavod. 1923. 128 str. Cena 41 »in.
♦Kndževič M. V., Aleksa Šantič, pesnik. Subotica. Štamparija Etelke Rajčič. 1924. 24 str.
Kestfč Voj. »j., Šta treba kao vojnik da znam? IV. popravljeno i dopunjeno izdan je. Celje. Goričar i Leskovšek. 1*4.'263 str. Cena broš. 24 ©in, vez. 30 Bin.
♦Mflojevi* Miloje, Smetana. Život i delo. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1924. 128 str.	v
Molifcre, Les Pr6cieuses ridicules. Comedie en un acte. Uvod i bilješke priredio Slavko Ježič. Zagreb. Bibliografski zavod. 1923. 58 +18 str. Cena 18 »ln. (Fran« cuska biblioteka, 5.)
Oz val d Kneel, O. potrebi nove soeijalneetične orijentacije. Ljubljana. Za« družna khjigarna» *24. K5 str. (Ljudska visoka šola, I. zv.)
Pnvlič Rado, L$«bezetf in sovrajtfo. Slike iz svetovne vojne. Ljubljana. . Učiteljska tisknrna. 1924. 496 »tr. Cena vez. 92 »in.
Pesmi, belokranjske, otroške. Nabral Bože Račič. Ljubljana. Učiteljska tiskarna. 1924. 52 str.	J
Prosper Mčrimče, Colemba. Uvod i bilješke priredio J. Nagy. Zagreb. Biblio« grafski zavod. 1923. 188 + 18 str. Cena 20 »in. (Francuska biblioteka, 4.)
Sodnik Alma, Smernice m vzgojo deklet. Ljubljana. Baduužna knjigarna. 1924. 29 str. (Ljudska visoka šola, III. zv,)
Steg, der eiserne. Jahrbuch 1924. Frankfurt a. M. Frankfurter Societäts« »ruckerei. 1924. 300 str. Cena 3 M.
Steife Franee, ©ris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Ljubljana. Nova za« ložba. 1924. 176 + 64 str. slik. Cena 60 »in.
ŠerH Ivo, Zadrfji val. Roman. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1924. 213 str. Cena broš. 42 »in, vez. 48 Din.
Stebi Alojzija, Zaščita zanemarjene dece in mladine. Ljubljana. Zadružna knjigasna. 1924. 20 str. (Ljudska visoka šola, II. zv.)
Uputn, kratka, u političku aritmetiku sa pomočnim tablicama. Napisao i sa« stavio Stjepan Mohorovičič. Zagreb. Bibliografski »«vod. 1923. XVI + 86 + 50 str.
*Vnsiljevi6 Žarko, Šepetanja. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1924. 78 str. Cena 20 »in.
Zemljepis, go^odarsko«trgovački, za trgovačke škole. Zo Zehden«Steiseru priredio Evgenije »abac. Zagreb. Bibliografski zavod. 1923. 144 str. Cena 32 »in.
Obenem priporoča svojo najbolj« urejene knjigoveznico,
ki izvršuj« knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste
[NOVEJŠE KNJIGE
zadruge v Ljuiljani, Prešernova rJ!ca si. 54
J
Zeysr-Bradač: Tri legende e razpelo.
2potiti I ti »in več.
4£Din, poŠt. 1*5» lin. Smetana.
Din, p® pošti l Din več.
: Potop. 1. in 2. sn. s poftnlno 25 Bin.
A.: Županova Micka in dan» Drami.
po poŠti 1 Din več.
uda I: Svetnik.
64 Din, vez. 7% Din.
: Samosilnik. Presti. Öln, broš. 40 Bin, oo pošti 1-50 Din vaČ.
Trapa Maslja-Podlimfcarskega: Zbrani spfci. I. zvezek. Uredil %ir. J. Šlabiiifcf. iroš. 7# i in, p<* p&ili 2 Miti več.
Hurban Vajanski: Letpče ce*ce. Pevest. (Prevodna knjižica.) V. 23 Bin, bro§. 22 lin, po pošti 1*51 Bin ffeČ.
Veber: Znanost in vera.
(Pota in cilji 15. in zv.) Mehke vez. 65 Bin, po posti 150 Din več.
Čermelj: Materija in energija. (Pota in .cilji 17. in 1$. zv.) Mehko vez. »in, po pošti 1*5(1 več.
Sienkiewicz: Z oynjem in mečem. Zgodovinski reman. Vez. 12# Din, broS. 106 »in, po poŠti ,V5t Hin več.
Cester-Debeljak: Til Ulenspieyel. Reman. 551 strani. Vez. 7# Pin, broš. 60 Din, po pošti 3 Hin več.
Izdeluje vse tiskovine do najumetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine — Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih
LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA C. ST.1S
LJUBLJANA
MIKL©ŠIČEVA C. ŠT. 16
TELEFON 132 BRZ0JAVI: DELTISK
ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630
ŽITNI ZAVOD
družba z o. z. v Ljubljani
Nakup in prodaja vseh vrst žita ter mlevskih izdelkov, veleprodaja mlete nemške In romunske soli
Telefon štev. 243
Zahtevajte naše ponudbe!
Podružnica: Sombor Interurb. telefon Št. 175
«Jiiiiiiriiiiiiiniiiiininiiiiiiiiiiiiiniiiniiiiiin«* 1 TRGOVSKA BANKA 5J> 1
m Dunajska cesta LJUBLJANA Dnnajska cesta m H - v lastni novi palači - JJ
H Kapital 15,000.000 Din — Rezerve preko 2,500.000 Din ö ^ ^ ^
►*<	PODRUŽNICE: Maribor - Novo me« t o - Rakek - Slovenj gradeč
M	Konjice - Slovenska Bistrica
EKSPOZITURA: Meža-Dravograd
SPREJEMA DENARNE VLOGE na hranilne knjižice in tekoči račun in jih obrestuje najugodneje - KUPUJE IN PRODAJA vrednostne papirje, valut«, H devize, čeke itd. - ESKONTIRA IN VNOVČUJE menice, devize, kupone ->~< DAJE PREDUJME na vrednostne papirje in blago - POSREDUJE pri borznili
naročilih vestno in knlantno - IZDAJA uverenja ter akreditive in izvrinje H ►J izplačila na vsa tu- in inozemska tržišča - FINANSIRA industrijalna,
< trgovska in obrtna podjetja >—< ^^ _ ^ ^
^ ^ - y
Ö	TELEFONI: 139, 146 in 458 — NASLOV ZA BRZOJAVKE: Trgovska
#iniiniiiiiiiiiiininiiiiiniiniiiiiiiiiiiiiiiiiiii^