Mica Kovačeva
Enkrat ena je ena; to je neizpodbitna resnica. Ak-siom. Dejstvo, o katerem nihče rie dvomi. Vendar to ni edina resnica; so ludi druge, o katerih — tako se vsaj zdi — nekateri med nami nočejo še kar nič slišati.
Ena izmed takšnih resnicje, da smo trenutno v tezkem go-spodarskem poloiaju. V tujini smo zadolieni za milijarde do-larjev, kar da, izraieno v di-narjih, gigantsko vsoto s krepko stotico na čelu, za ka-lero se vrsti dolga rajda dva-najstih ničel. Ni torej nič čud-nega, če so tuji denumiki čeda-Ije manjpnpravljeni še naprej radodarno posojati nam ve-like vsote denarja, a tudi mi sami-se čedalje jasneje zave-damo, da način iivljenja preko dejanskih možnosti zares nikamor ne pelje.
Čudno pri vsem tem pa je, du se nekateri posamezniki med nami še vedno obnašajo lako kot noji; irdovratno tišče glave v pesek, Zanje številni dokaj resni opozorilni znaki, kot je pomanjkanje mnogih artiklo \ • na tržišču --od neka-terih prehrambenih do tehnič-nih in drugih —očitno še niso zadostni razlogi zu to, da je končno vendarle le treba poš-teno zategniti pas in to morda celo še za kakšno luknjo več, kot je bilo to sprva predvide-no.
Toda resnicije treba slejko-prej pogumno pogledati v oči, četudi je grenka kot pelin. Teike gospodarske razmere
so kot bolezen. Za bolezen pa so zdravila. Toda le-ta morajo biti prava, ne pa nekakšni laini zvarki zakotnih maza-čev. Ni nikakršne rešitve u-lem, da tihotapimo pravo kavo, barvne televizorje, kav-bojke in kdo ve kajše vse;prav tako ni rešitev v tem, da pri-krajšani v svoji dosedanji ra-zvajenosti in zato besni na svet, vse skupaj odAdoŽ po-šiljamo k vragu. Raje se nau-čimo dobro delati, poskrbimo za čimboljši izkoristek maie-riala in delovnega časa, zmanjšamo število bolniških izostankov z dela na naj-manjšo mof.no mero in naj-skrbneje varčujmo na vsakem koraku ter se čimprej naučimo iiveti samo od tega, kar zaslu-iimo s svojimi rokami, s svo-jim trudom in znojem. Zave-dajmo se, da imajo tuji banč-niki fotografsko jasno sliko o naših sedanjih gospodarskih razmerah in da bomo Jugo-slovanisvoj veliki ugled v sve-lovnem merilu obdriali le, če bomo kar riujvestneje izpol-njevali svoje mednarodne ob-veznosti.
Dovolj naravnih bogastev imamo, dovoljsposobnih glav ter dovolj krepkih rok, du nam ni treba igrati zuničevane vloge Mice Kovačeve, ki je — kotpoje znana narodna pesem —pila, pa nič plačala. Opil bi ga ie, samo pil, v.iak prida-nič...