XLVIII. LETNIK 1928 V. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO VEČERNICE PAVEL GOLI A L Dan dogoreva nad morjem in nad mestom. Mrači se. Poslednji pesmi ptic odpeva večer s tajinstvenim šelestom. Krvavordečc lise na obzorju prelivajo se v temne tone. Zdaj zdaj prikliče tihi zvon na plan neštete legijone zvezd, blesteči nebosklon, zamaknjen v svojo majesteto, ves vztrepetal bo v morju. In noč povzame spet povest, nikdar izpeto pesem o večni sreči in o večnem gorju. II. Čuj, bedni bratec, ki nikjer miru ne najdeš. Po dobravi gre vsako noč tak božji mir, da ti srce in dušo spravi. Zaupno pridi o polnoči, ko noč najgloblja, daleč dan, in ves trenutku se izroči, pobožno se zamakni vanj. Zaglcj se v zvezde! Vse molčijo. Lesovi, gora, dol — molče. 17 257 Le enega se ni nadejal in nihče ga tudi povabil ni bil. Zato ga je prezrl iznenaden, četudi je stopil v dvorano v družbi samega Dandola, enega najmogočnejših patricijev Serenissime. Bil je to Loredan, njegov sodelavec še pred kratkim. Loredana ni Mocenigov prezir prav nič motil. Videlo se je, da je pripravljen nanj, a poleg tega je bil prišel z Dandolom kakor z zaščitnikom. Z Dandolom je tudi stopil k eni izmed igralskih skupin in pričel igrati. Da ni bil z vsem srcem pri igri, je pričalo njegovo vedenje. Oziral se je po dvorani in opazoval udeležence, kakor bi se bil hotel prepričati, kdo vse je nocoj tu. Tudi na Golji je obvisel njegov pogled, a se je hitro umaknil, ko je videl, da ga mladi častnik opazuje. Mocenigu je bil ta nepričakovani gost neprijeten, tem bolj, ker je vedel, da se ga je mogoče iznebiti le s silo. To bi mu bilo pa prav nocoj, ko je hotel izpregovoriti vsemu beneškemu trgovskemu svetu važno besedo, skrajno neljubo. Premislil je ter ga pustil, saj je bil prepričan, da bi se nekateri povabljenci gotovo zavzeli zanj. Ko se je igra najbolj razvnela, je patricij dal znamenje, in slu-žabništvo je postreglo gostom z vinom in sladčicami. Takoj za tem pa je spregovoril o stvari, kakor se je bil namenil in kakor so nekateri tudi že pričakovali. Vseh ni zanimal njegov govor, mnogi so igrali dalje, drugi pa, in med njimi najvplivnejši udeleženci, so igro končali ter pozorno poslušali Moccnigove besede. «Vse Benetke,» tako je pričel, «so trdno prepričane, da pride čas, ko bo ,Bucintoro', pozlačena ladja z dožem na krovu, z novim sijajem in s tako mogočnostjo, kakršne še ni videla ljudovlada, splula spet na morje, da praznuje Serenissima svojo svatbo z njim. Tisoči brodov odpljujejo z dožem na široko morje, da vrže predstavnik Serenissime zlat prstan v valov je ter se na ta način zveže s silnimi vodami, ki dajejo ljudovladi hrano in moč. Vse Benetke so prepričane, da je ta čas blizu in da je blizu velika prihodnost ljudovlade, sreča in blagostanje, kakršnega še ni videlo lagunsko mesto v teku vekov.» «In vendar je treba povedati» — je poudaril Mocenigo pa kratkem odmoru — «da so to sanje in da je ljudstvo, ki se vdaja takim sanjam, podobno otroku. Serenissima ne bo več doživela svoje zlate dobe, zakaj vrata na vzhod so ji zaprta, a na zahod si jih še ni odprla, da, na to niti ne misli! Samo če bomo šli na zapad, preko oceana, kamor so se odprla pota sveta, bomo rešili, kar se še da rešiti. Skrajni čas je, če ga že nismo zamudili!» «Le poglejte, kako se je zapadna Evropa z vso silo oprijela trgovine, ki je bila prej naša! Pešamo; naše ladje žde v pristaniščih, 17« 259 skladišča samevajo prazna, tisoči težakov, delavcev v ladjedelnicah in mornarjev hodijo dan za dnem zastonj čakat, kdaj dobe spet kruha. Mrko postajajo po obrežjih, zamišljajoč se kakor starec, ki gleda v preteklost. Ali mislite, da so res vsemu temu krivi samo Otomani, kakor vse govori prav sedaj po mestu? Ali mislite, da bi res spet dosegli neizmerno bogastvo in blagostanje, če bi napovedali novo križarsko vojno in napadli Carigrad, kakor v letu 1204? Dobe se danes ljudje, ki zahtevajo to!» «Ali ni ta zahteva upravičena?» pade rezek klic v patricijev govor. «Ali ni to edino, kar bo rešilo Serenissimo?» Mocenigo pobledi. Ni pričakoval medklicev. Tudi je čutil, da je v glasu nasprotnikovem vse več kot samo vprašanje, da je v njem strast, zato ni prav nič dvomil, da so nekateri v dvorani, ki mu hočejo ugovarjati ter ga zavračati. Takoj mu je bilo jasno, da je tudi Lorcdan tu le zato, da mu bo nasprotoval, in zdelo se mu je, da je prav on prvi vrgel medklice v dvorano. «Vsak bo lahko govoril, ko bom končal jaz,» prične spet patricij razburjeno, «kajti zavedam se, da ste moji gostje. Toda te pravice mi ne morete odrekati, da povem svoje misli. Kakor jih povem odkrito, tako mi jih boste lahko naravnost zavračali.» Molk je zavladal v dvorani, patricijeva beseda je zalegla in nadaljeval je, a ne več s splošnimi mislimi, temveč s številkami. Vse njegovo življenje so bile številke in zdaj je z njimi lahko dokazoval svoje trditve. Preiskal je v splošnih obrisih vso proizvodnjo in trgovino, ki je šla skozi Benetke, preučil je poti in važnost prometa na zapad, posebno pa je orisal žalostni razvoj one stotine prvih bank, ki so nastale in naglo propadle v teku zadnjih desetletij v lagunskem mestu. Videlo se je, da pozna mož beneške gospodarske razmere do dna in prav posebno še trgovino z Orien-tom. Vse je osvetlil z računom in dokazal, da je ljudovlada na razpotju. «Kreniti moramo na zapad,» je ponovil, in «pustiti vzhod, če nočemo popolnoma propasti. Vodstvo ljudovlade mora napeti vse sile, da si odpremo pot na zapad, kajti če pridemo prepozno, ne bo več časa, da se rešimo!» Mocenigo je končal, njegovi dokazi so napravili vtis. Ko pa je želel, naj bi se razpravljalo o njegovih mislih, se ni oglasil nihče. «Imamo polno važnih vprašanj» — je nadaljeval sam, ko ni nihče izpregovoril — «polno stvari, ki so znane in o katerih je treba govoriti. Poglejte samo naša pristanišča in utrdbe po obrežjih in na otokih vse doli do Male Azije! Povsod posadke, povsod ogromni izdatki, o katerih ne vemo, ali in kako se nam kdaj povrnejo! Ali niso to rane, iz katerih krvavi noč in dan Serenissima? Ali nam ne zadoščajo tri brodovja, eno doma, eno na Cipru, eno na morju? Brodovje lahko vsak čas ščiti naš prevoz, posadke pa so pribite na eno mesto in nam nič ne koristijo. Kaj nam pomaga, če se nas boje, če pa vendar izkrvavimo? Ta trenutek, ko pogledamo na zapad, ima svoj pomen le brodovje, posadke pa ne. Prosim, da sami premislite vse posledice tega!» Komaj je Mocenigo končal, že se je oglasil stari Quirini. Videlo se je, da je patricij zadel v živo. Quirini je poudarjal, da o obrežnih posadkah niti govora ne sme biti nocoj tu. Preveč posesti imajo najboljši možje ljudovlade na vzhodu, bodisi v obrežnih mestih, bodisi na otokih in celo v Carigradu samem. Vsem se ni posrečilo rešiti svoje lastnine iz nevarnosti — Quirini je očitno imel namen zbosti Moceniga — in tudi trgovskih vezi ne morejo pretrgati. Zato so posadke, ki varujejo zemljo Serenissime, nedotakljive in slavno brodovje je silno potrebno. On pozdravlja junake, ki so pripravljeni dati tudi življenje za blaginjo in čast ljudovlade na nevarnih mestih, kjer stoje na straži proti krvoločnemu neverniku. Dasi je bil govor starega, belolasega Quirin i ja kratek in brez posebne vsebine, vendar je pričela skupina Mocenigovih gostov burno ploskati. Razvnel je tudi Goljo, ki je pustil karte, kakor hitro je čul, kako stari plemič pozdravlja junake v Levantu. Moceniga pa je nenavadni zaključek govora dovolj iznenadil, zato je skušal pojasniti, da mu ni toliko do razmer, kakršne so danes, ampak da je hotel opozoriti na prihodnost. «Saj dobro vem, kako so mislili naši državniki toliko stoletij o naših zasedbah», je dejal. «Nikdar ničesar prostovoljno iz rok! Tega so se držali. Toda zdaj je tu vprašanje vaše bodočnosti. Ostanimo gospodarji vseh onih postojank, a oglejmo se tudi drugam, na zapad!» Mocenigo se je umikal in Golja se je čudil, da mu nihče še ni zalučil v obraz očitka, kako daje sam nasvete drugim šele potem, ko je v Levantu rešil svoje veliko bogastvo. Kdo ve, če bi patricij tako govoril, kakor govori danes, ako bi tudi on imel obširna posestva tam doli na onih otokih? Vstajali so še drugi govorniki in pobijali Moceniga s tem, da so odpirali knjigo zgodovine. Govorili so o velikih dogodkih zadnjih desetletij, o veliki zvezi proti Serenissimi, dogovorjeni v Kam-breju na Francoskem, ki je uničila beneške načrte. Poudarjali so. da mora Serenissima isto pot kot njeni sovražniki, to se pravi, da mora združiti pod svojo oblast čim več kopne zemlje, vsaj vse one mnogoštevilne državice, ki so zrasle na tleh italijanskega polotoka ter so se trgale na življenje in smrt med seboj, povrh pa še z Nemci in Francozi. Potem šele bi vsilili svojo voljo na vse strani, tako divjemu mohamedovemu ljudstvu kakor zapadu. Mocenigove misli niso našle pravega odmeva. Skušal je sprožiti vprašanje novih poti in novih zvez z zapadom, a nikogar ni prav ogrel zanje. Ta njegova izvajanja so bila poslušalcem tuja in daljnja, da, celo mrzka, saj so vedeli, da se njemu ničesar ni bati, če bi se v Levantu tudi začela vojna. Tedaj se je dvignil Loredan, mož, o katerem ni nihče vedel, kje je prav za prav rojen, dasi je nosil priimek beneške doževske rodbine. Vstal je in se ozrl samozavestno okrog, ko so mu nekateri mahoma začeli ploskati. «Potrebno je, da govorimo jasno in naravnost,» je začel svoj govor, «ker se tukaj ne razvijajo misli radi zapada, ampak proti vojni v Levantu.» «Ni res!» je presekal Mocenigo razburjeno in hotel govoriti. Toda Loredan ga je zavrnil, da ima on besedo in da bo povedal brez ovinkov, kar misli. «Vojna je v zraku,» je nadaljeval «in nihče je ne ustavi. Če se danes govori proti, se govori proti koristim ljudovlade. Komaj dve leti sta minili, kar je udrlo beneško brodovje skozi Dardanele. Le nesrečna razstrelba, ki je ubila junaškega doza Lazarja, je preprečila tedaj, da ni spet zaplapolal prapor sv. Marka na cari-grajskih mošejah. To je jasen dokaz, kje in kako se bo moralo rešiti vprašanje beneške oblasti. Tam doli na vzhodu bomo preizkušali ostrino svojega meča, zato se danes ne sme govoriti v Benetkah proti vojni, četudi pod to ali ono krinko.» Spet je Mocenigo ugovarjal, toda s tem jc le podžgal govornika, a tudi tiste, ki so že spet ploskali Loredanu. «Ali ne preži nevernik danes na Ciper?» je vprašal Loredan strastno. «Jutri bo zletel v Adrijo in nam skušal zabosti nož v srce, če vidi našo slabost. Kaj nam je sporočil Selim? ,Bojte se ostrine moje sablje, ker morajo naši romarji v Meko mimo vaših grozečih utrdb!' Ali ne vidite torej, da visi vojna med nami? Ne preostaja nam drugega, kakor da jo pospešimo. Ne on nas. mi udarimo Se-lima na teme. Kakor se je dvignila Serenissima po četrti križarski vojni, tako se bo zdaj. A prej mora razbiti roparsko gnezdo na Bosporu. Maščujmo kri starega, junaškega doža Lazarja in nadaljujmo njegovo delo, da bo Serenissima velika in da se je bodo bali! Morda pojdemo tudi na zapad, a prej bomo udarili na vzhod. Udarili pa bomo tako, da se bo sto let poznalo, kje je zasekal beneški meč. Gospoda, vojna bo rešila, kar rešujete vi danes tukaj! Številke in besede ne pomen ja jo nič več, odločil bo le napor vseh sil, odločila bo le kri!» Spet se je utrgalo v dvorani ploskanje, da se je odbijalo od sten. Loredan se je bil razvnel in je govoril vedno strastne je, njegovi pristaši pa so hoteli pokazati, da je njih volja, ki bo odločala v velikih vprašanjih. Vendar je bilo v dvorani tudi takih, ki niso skrivali svoje nejevolje, ko so Loredanovi somišljeniki kazali svoje razpoloženje s toliko ognjevitostjo. Mrmrali so in pozivali ploskače, naj že nehajo z vsem tem, ker niso v gledališču. Torej ni le vprašanje onih brodov, ni le navzkrižje med Moce-nigom in Loredanom, — je pomislil Golja — kar visi med tema dvema nasprotnikoma! Vstal je in šel k Nevi, ki je tudi končala igro, ko se je bil vzdignil Loredan in pričel govoriti. Sklonil se je k patricijki, ki je sedela navidez mirna, a je njen obraz izdajal vso njeno razburjenost, ter jo začuden vprašal, kako je mogoče, da so takega človeka sploh povabili v hišo. Patricijka ni odgovorila, pač pa se je dvignila in pozvala Gol jo s seboj v stransko sobo. «Saj ga ni nihče povabil», je privršalo iz nje, «saj se je nesramno vsilil med vse druge! Pričel je na čisto nov način, brezobzirno in proti vsemu, kar je dovoljeno!» Strast je vrela iz patricijke in je naglo razvnela Justa. Nič več ni mislil na boj med Mocenigom in Loredanom, mislil je le eno, kako bi posegel vmes in odstranil nasilnega predrzneža. «Ali naj mu jaz povem — če mu že noče vaš oče —, da je slepar in da ima mnogokaj na vesti?» je vprašal. «Ali naj mu zalučim v obraz one umazanosti z ladjami za prevoz romarjev? Samo recite mi, pa se bo zgodilo!» «Nikakor ne!» ugovarja Neva. «Zadeli bi še druge in nastal bi le prepir!» «Saj je prepir že tu!» zavrača Golja. «Kaj hočete še hujšega! Sicer pa je mogoče tudi drugače! Ven ga vržem, s svojimi rokami ga vržem iz dvorane! Ali hočete?» «Kaj pa mislite?» se zave Neva. «Iz Mocenigove hiše? In ob taki priliki, ko je zbrana skoro da ne vsa Serenissima! To bi bilo najhujše, kar bi mogli napraviti v teh časih! Bog ne daj!» Patricijka stremi predse, ves njen obraz je napet, nestrpnost in srd žehtita iz njega. Misli; divje se pode nje naklepi, a nikakor se ne more odločiti. «Veste kaj!» spregovori razburjena in prime Goljo za roko. «Pojdite... Toda ne! Tudi to se ne more zgoditi! Ne sme se zgoditi, bilo bi blazno!» Patricijka spusti Justovo roko, še premišlja, potem pa se nenadno obrne, kakor da obsoja sebe, svoj nemir in svoj srd. «Pojdiva!» pravi Gol ji odločno. «To je očetova stvar, on ve, kaj dela!» Spet se vrneta v dvorano, kjer govori Mocenigo. Vse posluša, mož se ne da ugnati tako lahko. «Vem, da dela močna struja za vojno,» pravi naravnost, «toda v tem času sem proti vojni! Krvi je teklo že preveč in čim več se je je prelilo, tem manj je imela Serenissima koristi od tega. Vojna s polmesecem ne bi bila vojna med najemniki, ki se spopadejo le navidez in brez žrtev. To bi bila krvava in dolgotrajna vojna, posledice pa bi bile nedogledne. Trgovina bi prenehala, beda bi se povečala, bolezni bi prišle, nejevolja ljudstva bi naglo rasla, skratka: Serenissima bi se vrgla v temo, kjer ni poti in cilja. Ne danes, že nekaj let bobni pod zemljo in srd se širi, ker ljudje ne živijo več tako kot včasi. Še zvoni zjutraj na stolpu sv. Marka «marangona», veliki zvon, ki vabi na delo. Ko pa pridejo delavci do skladišč, zvedo, da dela ni. Postajajo, čakajo, mrmrajo in se grizejo. Opoldne se vračajo domov brez kruha in brez nade, da bo jutri bolje. Tako je danes. Res kažejo Benetke tudi danes še neverjeten sijaj, nedosežno razkošje. Slikarstvo je na višku, na višku sta kiparstvo in stavbarstvo, in s polnimi rokami se razmetava sedaj, kar se je prej zbiralo stoletja in stoletja z neprimerno pridnostjo. Toda vse razkošje, ves sijaj, vsa nedosežna umetnost je le še znak propadanja in ne nadomesti pojemajoče trgovine in prometa, ne more napolniti blagajn z zlatom. Začnite še danes vojno — kliče Mocenigo — pa dojdemo do mejnika! Zunanjemu sovražniku se pridruži še notranji in potem utegnejo priti časi, kakršnih še nismo doživeli od Baiamonta Tie-pola dalje!» Komaj je patricij končal, že se je spet oglasil Loredan. Poudarjal je, da so take besede mehkužnost, ki se v Benetkah ne sme dalje širiti. «V Benetkah je treba misliti z junaškim srcem, je treba dvigniti junaškega duha. Samo eno smemo, moramo misliti danes: o zmagi! Krilati lev bo še enkrat preletel svoje sovražnike, zunanje in notranje, država pa se bo spet razcvela. Obnovljena bo vsa nekdanja slava, obnovljena in povečana bo trgovina in ž njo tudi blagostanje. Če so danes neredi, če je tudi mrmranje, če bobni pod zemljo, kdo je prav za prav kriv? Vlada je kriva, šibka in nesposobna vlada! Zato bo še hujše, ako se Serenissima pravočasno ne zave. Le eno sredstvo je: železna roka! Z vso strogostjo bo treba nastopiti, pa bo konec predrznostim. Sodrga niti črhnila ne bo več o svobodi, po kateri danes vpije. To strogost pa ima en sam — meč. Vojna je neizogibna, zato dajte» — tako je končal Loredan — «vso oblast vojaštvu!» Mocenigo ni več dvomil, da govori Loredan v imenu vojne stranke. Ali so ga iskali, ali se jim je sam ponudil, tega ni mogel vedeti. Videl pa je, da pričenjajo napad. Prav zato je hotel ponoviti svojo misel, trmasto in s posebnim poudarkom, dasi mu je že bilo žal, ker se je spustil v bitko z Loredanom, s človekom, ki je nocoj prestopil prag njegove hiše brez povabila in brez dovoljenja. «O poti na zapad» — je dejal trdno — «se torej tukaj ne razpravlja. Bodo pač vzroki, da se noče razpravljati. Odkar stoje Benetke, so težile na vzhod. Tam je bila njih moč, njih slava, bogastvo. Poudarjam: bila, zakaj bodočnosti ne vidi tam nihče več razen onega, ki jo hoče na vsak način videti. Jaz je ne vidim, zato se ne ogrevam za vojno, ki bi jo bili zaman, če bi tudi zmagali. To moram povedati, pa če me tudi proglasite za nasprotnika države.» Še preden je patricij končal, se je Loredan hrupno dvignil in ugovarjal, da ga je Mocenigo žalil. «To je človek,» je vpil, «ki kupuje obširna zemljišča v padski ravnini, da bi se o pravem času zavaroval pred vsem! To je mož, ki mu je domovina mari kakor...» Loredan ni utegnil končati. Z velikimi koraki se je Gol ja pognal k njemu ter mu zagrozil, naj takoj utihne. Tu ne bo nihče vpil in najmanj še ljudje, ki so se vsilili v to odlično družbo. Če misli izzivati, naj ve, da ni na ulici. Golja še ni povedal vsega, kar je mislil, ko so se zbrali okrog njega Loredanovi somišljeniki in pričeli vpiti. «Sramota, da je častnik Serenissime proti vojni!» se je čulo iz njih vrst. «To so posledice nesposobne, strahopetne vlade! Živel prevrat, živela vojna!» Golje pa ni prav nič prestrašil ta krik. «Lažete!» je odgovarjal ogorčeno. «Tudi jaz sem za vojno! Kjerkoli in kadarkoli! Toda proti temu sem, da kdo tukaj žali in razgraja, kakor je storil Loredan. Tak nima več mesta v odlični družbi! Tak se je pregrešil proti-dostojnosti -in mora ven, ven!» Goljev glas je grmel, a nasprotnikov ni ustrašil. «Častnik Serenissime proti vojni!» so hrupeli. «Sramota, sramota!» Pesti so dvigali proti njemu in vsak trenutek je bilo pričakovati, da se zgodi kaj težkega, kaj usodnega, Posebno mladci, ki so bili zadaj, so pritiskali na sprednje ter se gnetli naprej, da se je nekaj miz prevrnilo sredi množice. «Živela Serenissima!» je zaklical Golja s silnim glasom ter isti trenutek zgrabil stol in treščil z njim ob tla, da je zahreščalo. Z gorjačo v roki se je vzravnal in zavpil napadalcem: «Udarite! Začnimo!» Tedaj se je vrgla vmes Mocenigova hči in z njo skupina častnikov, ki so bili pripravljeni braniti svojega tovariša. Izdrli so meče, eden od njih pa je pozval množico, naj se umakne. Še je bil hrup v dvorani, še so se čuli ogorčeni, razjarjeni klici, toda naval se je ustavil, napadalci si niso upali naprej. «Narazen!» je ukazoval vodja častnikov. «Kar se je tu zgodilo, v tej gostoljubni patricijski hiši, je nedopustno in je nedopustna žalitev častnika, ki se je bil uprl. Kdor je kriv, naj se takoj odstrani!» Ni bilo treba pozivati, naj se ljudje odstranijo. Kar je bilo Mo-cenigovih gostov, so se začeli razhajati že itak sami, obsojajoč večinoma Loredana radi njegovega neobičajnega, sramotnega nastopa; drugi so odšli, ker so svoj namen dosegli. Pokazali so svojo voljo ter so spremenili sestanek v manifestacijo vojne stranke. «Ali nisem ravnal prav?» je vprašal Golja častnike, ki so se zavzeli zanj. «Popolnoma prav!» so mu odgovorili. «Potegnil si se za moža, ki je zvest sin domovine, med tem ko niti ne vemo, kdo in kaj je, ki se ga je upal žaliti.» Le Mocenigova hči jc bila mračna in razburjena. Begala je okrog in iskala očeta. Ko ga je našla, ga je pripeljala k častnikom, da se jim je zahvalil, nato pa se je poslovila od njih. Golja je čakal od nje kake besede radi nepričakovanega dogodka, iskal je v nje očeh, kaj misli o njegovem nastopu, toda patricijka je molčala o vsem. Molče mu je dala roko ter mu jo stisnila in le njene oči so govorile, da se bosta kmalu spet videla. XI. Nič ni Golja razmišljal o posledicah, ki bi jih utegnil imeti viharni večer pri Mocenigovih, in se tudi ni vprašal, je li bil njegov nastop združljiv z njegovo oficirsko častjo. Zato ga je toliko bolj iznenadilo, ko je prišel eden izmed tovarišev, ki so ga branili pred napadom, k njemu ter ga vabil, naj stopi v vojno stranko. Častnik mu je razložil namene te stranke ter mu dokazoval, da mora biti zraven že po svoji službi. «Ali je Loredan v tej stranki?» je bilo prvo Goljevo vprašanje, ko se je spomnil, kako so nekateri odobravali, ko je zahteval vojno. «To je tajnost», je odgovoril častnik. «Pristopi, potem zveš to in še drugo!» «Če so taki ljudje poleg,» je menil Golja, «nočem imeti ničesar opraviti z njimi! Vojak sem in samo vojak. Ko bi bil kaj drugega, bi grešil proti predpisom in proti svojim dolžnostim.» Tovariš je silil vanj ter mu prigovarjal, našteval znane častnike, ki so v stranki, in mu obetal razne ugodnosti. Toda največ, kar je mogel doseči od njega, je bila obljuba, da bo premislil in povedal čez nekaj dni, kako se je odločil. Kakor hitro je imel Golja priložnost, je poiskal Vendramina in mu razložil, kaj hočejo od njega. Prosil ga je, naj mu svetuje, ker sam ne ve prav za prav ničesar o vsem tem. «Razumem jih, dobro jih razumem,» je mrmral Vendramin kakor sam s seboj. «Vidijo tvoje sposobnosti, tvoje dobre lastnosti in bi jih radi izrabili. Tudi odlikovali bi te, če bi le hotel delati zanje. Kaj pa ti? Ali bi te veselilo poseči v vrvež? Zdi se mi, da bi se kar strmoglavil vanj.» «S takimi ljudmi nočem delati,» pravi Golja, «z ljudmi, kakršen je Loredan, nikdar!» Vendramin molči in razmišlja. «Čuj!» pravi naposled. «Čuj, ali ne bi hotel k njim, da bi zvedeli, kaj počenjajo, kakšne namene imajo? Silno bi lahko koristil!» ie n hm a (Glasnik zemal jskog muzeja u Bosni i Hercegovini, III. 1889, str. 1—10) in 3. Über die Einwirkung des Türkischen auf die Grammatik der südostcuropäischcn Sprachen (Sitzungsber. 120. 1889, 12 strani). 20 305 rosa Ii a, ki pomeni «binkošti» ter je v istem pomenu bila izposojena v grščino kot Qovouha. Beseda je prišla tudi k Slovanom: hrv. rusalje, r us al j i, sloven, risale «binkošti» itd. Po vsi priliki je slovanski poganski praznik vil moral sovpadati s katoliškim binkoštnim praznovanjem ter so odtod ruske vile dobile svoje ime. Pravnozgodovinskcga značaja pa je študija Die Blutrache bei den Slaven. (Denkschr. 36. 1887, 86 strani), ki pojasnjuje ta pojav po njegovem pomenu, izvoru in razvoju pri slovanskih in tudi neslovanskih narodih. Že zgodaj je Miklošič spoznal potrebo centralnega slavističnega časopisa ter je leta 1851. izdal prvi zvezek že večkrat omenjene Slavische Bibliothek, v kateri so članki raznih avtorjev (Karadžiča, Daničiča itd.), nekaj pa je tudi Miklošičevih. Tako tudi njegov znameniti odgovor na sumničenja Vaclava Hanke iz Prage, ki je celo v Časopisu Češkega Muzeja trdil, da so nekatera Miklošičeva dela, ki so izšla pred 1. 1850. prav za prav dela Kopitarja, torej plagiati. Taka nesramnost je tudi sicer mirnega Miklošiča užalila v dno duše ter mu je zato v svojem časopisu odgovoril v precej grobem tonu. Že naslov sam: Entgegnung auf Herrn Wenzel Hanka's Albernheiten und Lügen (str. 267—321), priča o tem, še bolj pa izrazi kot Idiot, beispielloseste Arroganz, der grosse Interpunctionszeichen-kritiker (ker mu je kritiziral in postavljal v naslovnih listih nekaterih knjig vejice in pike), bodenlos unwissend itd. itd. Na vprašanje: Ist Herr Wenzel ITanka in Prag ein Slavist? odgovarja Miklošič po pretresu in zavrnitvi vseh očitkov, «dass er (t. j. Ilanka) daher auf den Namen eines Slavisten nicht den geringsten Anspruch hat (str. 316) ter ironično vzdihuje nad ubogo praško univerzo, da sme v njenih dvoranah «ein Charlatan wie Hanka sein Maul aufmachen». S takimi, podobnimi in še hujšimi priimki je hotel Miklošič svojega obrekovalca streti in uničiti. Vendar mu je bilo tega ostrega odgovora pozneje žal in je priznal že v uvodu k I. zv. Slav. Bibl., da take polemike ne pospešujejo znanosti ter želi, da bi se skoraj pozabile. Drugi zvezek Slav. Bibl. pa je izšel šele leta 1858. in ga je izdal skupno z zgodovinarjem J. Fiedlerjem. Tudi tukaj je več Miklošičevih sestavkov, ki pa smo jih itak že navedli. Naj omenim le še njegov epilog k Valjavčevim pravljicam iz okolice Varaž-dina (str. 169—170), kjer je pozval Slovence, naj rajši zbirajo narodno blago ter obsodil in zavrnil tedanjo ilirsko mešanico: «Doch die Leutchen haben wichtigeres zu thun: sie grübeln über die Urgeschichte der Slovenen32, von der wir nichts wissen können, und bedenken nicht, dass wir von jener Geschichte unseres Volkes nichts wissen, von der wir was wissen könnten; unbekannt mit den Elementen der Sprachphilosophie entwerfen sie die Grundzüge zu einer allgemeinen slavischen Literatursprache und bedenken nicht, dass wir jene Sprache, die uns Gott gegeben, nur halb kennen» (str. 170). Te Miklošičeve besede so bile za takrat končna avtoritativna obsodba ilirščine (I. Prijatelj, ČJKZ V. str. 67). Miklošič je izdal tudi I. del Kopitarjevih^ spisov z naslovom: Barth. Kopita rs kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts. Wien 1857. Drugega dela pa radi slabe razprodaje prvega ni mogel izdati. * Miklošičev vpliv na slovensko šolstvo in na razvoj slovenskega pismenega jezika se navadno podcenjuje, v resnici pa sega v najbolj zakotno vas. Leta 1849. je bil nekaj mesecev udeležen pri prevajanju državnega zakonika, ki je imel v takratni ilirski zmedi odločujoč vpliv na slovenski jezik. Prvi zvezek je celo sam poslovenil (Prijatelj, ČJKZ V, str. 17). Bil je tudi član komisije za slovensko pravno terminologijo, ki jo je 1855. izdal M. Cigale. Miklošičeva gramatična dela so bila vedno najvišja instanca v slovniških prepirih in po njih so slovenskemu jeziku dajali pisatelji smer in obliko (P r i j a t e 1 j, 1. c. 66 si.). Njegova primerjalna slovnica pa je bila za vzor slovnicam skoraj vseh slovanskih jezikov, tako n. pr. Janežičeve slovenske, Šumanove slovenske (ki jo je leta 1881. izdala Slov. Matica), poljske Malec.kega (1865), 32 To meri na Davorina Trstcnjaka (I. Prijatelj, ČJKZ, V, 67), ki je takrat s svojimi fantazijami mučil slovenske bralce. Trstenjak je to pikro opazko Miklošiču zelo zameril kot pripominja že Anton Trstenjak v svojem pismu Fr. Levcu z dne 25. aprila 1882., ki mi ga je z nekaterimi drugimi vred. ki jih navajam, dal na razpolago g. univ. prof. dr. I. Prijatelj, kateremu za to prisrčna hvala. A. Trstenjak pravi tu dobesedno: «Gosp. D. Trstenjak sovraži, ali kako bi dejal? Miklošiča, ker ga je Miklošič ne po imenu prijel v Slav. biblio-thek, kakor je znano.» Dav. Trstenjak je bil takrat ravno zato tudi proti temu, da bi Slovenska Matica Miklošiču za sedemdesetletnico (1883) priobčila Miklošičev življenjepis, ki ga je napisal Ant. Trstenjak. Poslednji namreč pripoveduje v omenjenem pismu, da je Davorin Trstenjak pisal dr. Simoniču na Dunaj, «da ve o Miklošiču mnogo dobrega in slabega» in pa, da «Grosse Geister wollen nur von ebenbürtigen Geistern besprochen werden». Ant. Trstenjak omenja še dalje: «Značajno je, da sta Caf in Trstenjak (t. j. Davorin) očitala Miklošiču tiskarske napake! Navadno pod parolo: tudi Miki. se je motil! Seveda, dejal mi je Miklošič: jaz (Miki.) bi bil srečen, ako se ne bi nigdar motil». 20* 507 Osadcove raaloruske (1863, 3. izd. 1876), srbskohrvaških Daničiča, Berliča, Budnianija in V. Pacela ter bolgarske bratov Cankovih (J agič, Hctop. 715). Njegov slovensko-nemški slovar (rokopis v štirih zvezkih, obsegajoč 287 pol) je uporabil M. Pleteršnik v svojem slovensko-nemškem slovarju (glej Slovarja I", del, str. III.). Temeljito pa je Miklošič posegel v slovensko šolstvo in s tem ravno na razvoj slovenskega književnega jezika s svojimi čitankami ali «Slovenskimi berili», v katera je sprejel in tako sankcioniral več pravilnejših in polnejših vzhodnoštajerskih oblik. Ta berila so utrdila slovensko pisavo. Izšla pa so: Slovensko Berilo za peti gimnazijalni razred. Na Dunaju 1853, za šesti 1854, za sedmi 1858, za osmi 1863. Slovensko Berilo za osmi gimnazijski razred je v drugič nekoliko predelano izdal leta 1881. J. Navratil, ki je v glavnem obdržal razdelitev in uredbo prve izdaje ter pravopis, kot pravi v uvodu (str. VI). V berilih so priobčeni tudi Miklošičevi sestavki in sicer v onem za peti razred: Nekoliko poljskih pregovorov (str. 6—7); prevod J. Kochanowskega pesmi L i p ti (str. 22); Pripovedke iz češke historije (str. 91—96: 1. Čeh in Leh. 2. Krok in njegove hčeri. 3. Ljubuša. 4. Železna miza [o Libušini možitvi]. 5. Praga.); Severin Boetij (str. 127—130) in nam že znani popis njegovega potovanja v Carigrad: Nek-tere izmed naj znamenitnejših reči v Carigradu (str. 146—150). Prevod Puškinove pesmi Ribar in riba (str.59 do 64) kaže sicer precej sledov vzhodnoštajerskega narečja, vendar pa se zdi, da dikcija in slog nista Miklošičeva ter izvirajo vzhodnoštajerske posebnosti od njega najbrž le kot urednika. V čitanki za 6. razred je njegov samo sestavek o kraljici Vzhoda C e n ob i j i (str. 135 si.), ki jo je premagal rimski cesar Avrelijan ter jo leta 274. po Kr. v triumfu privedel v Rim. V «Berilu» za 7. razred ni nobenega Miklošičevega samostojnega sestavka, vsaj podpisan ni nikjer s polnim imenom. Edino Pregovore srbskega naroda (str. 186—187) je najbrž zbral on; za to govori šifra F. M. in pa vzhodnoštajerski dialektični izraz ljudska v pomenu «tuja». Berilo za 8. razred je razdeljeno v dva dela: I. Zgodovina (t. j. primeri iz staroslovenščine, II. brižinski spomenik, confessio generalis iz XV. stol. ter odlomki iz slovenskih pisateljev od Trubarja do Ant. M. Slomška in narodna pesem Pegam pa Lambergar). II. Izgledi iz sedanje slovesnosti. V njem je Miklošičev predgovor ter precej obširne filološko-literarne opazke k primerom v prvem delu. Miklošič torej poleg svojega obširnega znanstvenega dela in svoje častne pozicije ni smatral za poniževalno pisati šolskih knjig. Še bolj pa izpričuje njegov zmisel za šolo in njegovo trezno presojevanje pedagoških vprašanj dejstvo, da je 1854. svetoval ministru grofu Thunu čisto slovenske ljudske šole, do-čim je znani slovenski rodoljub in pedagog A. M. Slomšek predlagal dvojezične, ki so na veliko škodo slovenščine tudi obveljale. Slovenske šolske knjige je Miklošič priporočal grofu Thunu celo za ogrske Slovence in ondotne Hrvate, kar pa žal tudi ni prodrlo. Za politiko se od leta 1848./49. ni več mnogo brigal in aktivno vanjo sploh ni več posegal. Kot član gosposke zbornice je bil poročevalec za naučne zadeve, pozneje tudi za druge, n. pr. vojaške, in celo glavni referent o državnem proračunu je bil. Strankarstvo mu je bilo pri tem popolnoma tuje. V vsem je bil samo znanstvenik, ki mu gre le za resnico ter je stvarno in zato pač večkrat malo drugače presojal dejstva in dogodke, kot so to eventualno želeli od njega razni strankarji. Bil je vedno resen in skromen. Ant. Trstenjak piše 20. 3. 1882. v nekem pismu Fr. Levcu o svojem pogovoru z Miklošičem in o prošnji, da bi mu dal nekaj živi jen jepisnih podatkov, takole: «Miklošič je rekel, da mi bode vse storil, kar želim. Wass kann man von einem gelehrten schreiben — dejal je skromno in jako ljubeznivo, pa se je smejal.» V pismu Levcu z dne 13. 4. 1882. pa pravi: «Miklošič je bil tako prijazen, da mi je v torek celo uro pripovedoval o svojem življenji, po tem mi je dal absolutorij. O življenjepisi je dejal: «Sie haben einen grossen Fehler, — weil sie mich zu viel rühmen; zato je rekel, da za ta panegirik moram biti jaz odgovoren. Čudil sem se, da je Miklošič tako skromen.» Vse to izpričuje torej dovolj njegovo skromnost. S svojim čistim znanstvenim delom — in samo strog znanstvenik je bil in nič drugega — je neizmerno koristil vsemu slovanstvu, posebno pa nam Slovencem. Radi njegove objektivnosti ga je ves evropski svet tako visoko cenil, da je bil vsem «der grosse Slave», «der berühmte slavische Forscher», «lumen et ornamentum» dunajske univerze in vse države, predvsem pa nas Slovencev (M. Murk o, LMS 1891, str. 255 op. 2. in 259). Njegovo znanstveno delo na polju slavistike je že adresa bonnske univerze, kot smo omenili zgoraj, vzporedila z delom ustanoviteljev germanskega in romanskega jezikoslovja, J. Grimma in Friedr. Dieza. Da si na kratko še enkrat predočimo Miklošičeve glavne vrline, lahko rečemo: Občudovanja vredna je njegova delavnost, ki ji ni zlepa najti primere, njegova izredna poraba časa in moči, njegovo obširno znanje ter stroga metodičnost in sistematiČnost dela. Imel je absolutno oblast nad ogromnim materialom in je puščal govoriti le dejstvom. Njegovo izraževanje je bilo naravnost lakonično, a kljub temu jasno. S svojim delom si je pridobil Miklošič nesmrtno ime, ki bo živelo toliko časa, dokler se bo kjerkoli na svetu predavala slavistika in jezikoslovje sploh. Njegovo, z delom tako podrobno izpolnjeno življenje naj bi nam Slovencem .v današnji dobi frazerstva in koristolovstva služilo za zgled, da se samo z resnim in vztrajnim delom pride do zaželenega cilja. JAZ SEM UMRL... MIRKO KUNčIč Jaz sem umrl. In so dejali svečano vsi tisti, ki so pljuvali nekoč v mojo bedno mladost: — Šel gledat Resnici je v sveti obraz, poveličat svoje duše blodni izraz, siromak... Ha, ha! Rečem vam še enkrat: Umrl sem. Kako bi mogel mrtvak-okostnjak, pijan in truden življenja-iskanja, še pod črno plastjo ugibati, tipati, prisluškovati, kam vrelci skrivnostni teko---!? Jaz sem umrl. Dosegel najvišji sem cilj hrepenenja: pogreznil v brezbrežje sem se pozabljenja. Zdaj ni zame preteklosti, ni sedanjosti, ni bodočnosti, ni bolečine, ni sladkih opojev, ni sanj — zdaj ni zame ničesar, ničesar več! In rečem vam: Smrt je lepa baš radi tega. Zato sem umrl. O, jaz ne bi hotel umreti, če onstran življenja meja ne vladala bi večna, brezgibna tema, če ne bi bilo tam konec vsega--- KNJIŽEVNA POROČILA Murko M.: Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven. Prag und Heidelberg. C. Winter 1927. Velika osmerka. 184 str. Ko je M. Murko pred dvajsetimi leti izdal svojo «Geschichte der älteren südslawischen Litteraturen», je v nje uvodu točno opredelil svoje stališče pri pisanju slovstvene zgodovine: «Eine von kleinlichen Rücksichten freie und das Wesen der Litteratur ins Auge fassende Betrachtung und Darstellung derselben wird sich... möglichst an die chronologische Reihenfolge und an die Entwicklungsgeschichte der grossen, die Menschheit bewegenden Ideen halten und dabei die Rolle, welche die einzelnen Landschaften bei der Übernahme und Ausbildung derselben spielten, zu bestimmen suchen» (str. IV—V predgovora). Takrat se je knjiga v našem občinstvu veselo pozdravila kot obljuba dolgo in željno pričakovane celotne zgodovine južnoslovanskih literatur, v kateri bi naj tudi Slovenci dobili svoje mesto, spj so bili v prvi polovici, kar je popolnoma naravno, komaj omenjeni. Težave, ki tičijo v snovi sami, so zakrivile, da to pričakovanje ni bilo utešeno. Razume se kajpada, da Murko svoje namere ni opustil, ampak da se je trajno pečal ž njo. Bila je srečna misel, da svojih rezultatov ni zaklepal, ampak jih v dveh letnikih praške «Slavie» priobčil, še srečnejša misel pa je bila, da so se ti prispevki izkopali iz časopisa, ki kroži sicer samo med učenjaki, in izdali v posebni knjigi, ki je dostopna tudi širšim slojem. Dvoje stoletij duševnega življenja med nami se opisuje v nji, in kdor jo pozorno prečita, bo takoj spoznal, kako pomembni sta bili ti dve stoletji za naše duševno lice. Zanimivost snovi in zanimivost prikazovanja dela knjigo lahko čitljivo tudi za nestrokovnjaka, ki bo postal pozoren ob dejstvu, da se v začetku govori o Trubarju, proti koncu pa o ministru drju. A. Korošcu, ter ob čitanju sam na sebi doživel spoznanje, da je «Historia vitae magistra». Knjiga je nekako kronološko nadaljevanje «Zgodovine starejših južnoslovan-skih literatur». Ona je obravnavala starejše južnoslovanske literature, ki so imele svojo enotno, skupno vez v cerkvcnoslovanskem jeziku in slovstvu, ki ga je ustvaril, ter segala do prihoda Turkov; ta obravnava v glavnem duševno življenje južnih Slovanov v dveh sledečih stoletjih, XVI. in XVII., ki ju označuje s signaturo reformacije in protireformacijc.Težava je v tem, da sta ti dve struji direktno vplivali na južne Slovane samo ob zapadnem in južnem robu njihovega teritorija, težava pa tudi v tem, da zeva tukaj prav za prav velika kronološka vrzel. Ne sme se prezreti, da je turški naval razdelil južne Slovane v dva dela, ki sta ostala stoletja ločena in doživela popolnoma različen duševni razvoj, ki se jima še danes pozna. Oni južni Slovani, ki so prišli pod Turke, so ohranili kontinuiteto cerkvenoslovanske literature in so ž njo vred obtičali v srednjem veku, iz katerega so planili neposredno v racijonalizem osemnajstega stoletja, in proti kateremu se je moral boriti še Vuk. Drugi pa so doživeli z ostalim evropskim zapadom renesanco, ki jim je v latinščini dala enoten književni jezik z ostalo Evropo, kot dragoceno dediščino antike pa prinesla intelektualizem in individualizem, kar jih je nazadnje privedlo do zavesti nacijonalne individualnosti. Nujna posledica teh idej je reformacija in kot nje reakcija protireformacija, ki po svoje poskuša na zapadu restavracijo srednjega veka. Nujna posledica tega pa je tudi, da so ideje reformacije in protireformacije tuje in neumljive svetu, ki sam ni doživel renesance. Zato ta Murkova knjiga ni toliko podajanje zgodovine teh idej pri južnih Slovanih, kakor zgodovina njih praktične aplikacije, težav, s katerimi so se morale boriti, in posledic, ki so, večkrat šele posredno, izhajale iz njih. Marsikaj bi bilo bolj jasno, če bi ta kontinuiteta idej bila bolj vidna, če bi Murko, ki vse to sam dobro ve, vsaj v kratkem uvodu ustvaril idejno zvezo s svojo prvo knjigo. Tako pa je, iz razlogov, ki niso niti vidni, niti se jih ne more človek prav domisliti, skočil kar in medias res, v sredo šestnajstega stoletja. Te načelne opazke kajpada ne morejo in tudi ne nameravajo zmanjševati izredne vrednosti te Murkove knjige. Knjiga prinaša pregledno sintezo dosedanjih izsledkov, razširjeno z obilnimi prispevki iz lastnih študij pisca in živahno prepleteno z obilico opazk in glos, v katerih bodo posebno začetniki lahko našli premnogo dragocenih pobud za posamezne študije z omejenim in točno določenim ciljem, tako da bo knjiga tudi metodično uvajala v znanstveno delo. Saj polaga glavno vrednost in težo baš na ideje, brez katerih ostanejo vsa imena in letnice samo mrtvo gradivo. Knjiga obravnava, kar je popolnoma naravno, najprej pomen reformacije pri Slovencih, nato nje literarne posledice pri Hrvatih in Srbih. Obsežnejše je poglavje, prav za prav dvojno, o protireformaciji in nje pomenu za Hrvate, Srbe in Bolgare. Bolj ko ob vodilnih idejah se osredotočuje opisovanje zgodovinskega toka dogodkov ob velikih, sekularnih pojavih mož, kakor so bili n. pr. Trubar, Križanič, Kašič. Jasno stopa v ospredje stoletni razvoj srbohrvaškega književnega jezika, večina zanimanja velja, kar je popolnoma naravno, cerkvi in njenim stremljenjem, ki vedejo do tako — za nas — težko umljivih pojavov, kakor je n. pr. cerkvena toleranca na slovanskem Balkanu ali presenetljivo dejstvo, da prinašajo jezuitje in frančiškani južnim Slovanom pod turškim jarmom pridobitve kultiviranejšega zapada. S knjigami, ki jih ne ovirajo nobene državne meje, prodira zapad na turški Balkan, ž njimi se nadaljuje tradicija južnoslovanskcga programa, ki sega nazaj v šestnajsto stoletje. Pozoren čitatelj se ne bo prav nič začudil, ko bo na str. 133. našel imeni Kreka in Korošca, dveh katoliških duhovnikov, ki sta se s katoliškim episkopatom vred izrekla za novo jugoslovansko državo s pravoslavno dinastijo in pretežno pravoslavnim višjim vojaštvom. Tako daje knjiga, ki izhaja iz opisa duševnih razmer med južnimi Slovani v XVI. stoletju, ključ do ume-vanja pojavov XX. stoletja, ne samo ključ do umevanja teh pojavov, ampak tudi do težav današnjih dni. S tem je samo približno označena njena bogata vsebina; mislečemu človeku — nikakor ni treba, da je strokovnjak slavist — bo odprla pogled v snovanje tvornih sil za našo današnjo duševnost v preteklosti, poleg tega pa mu še odprla aspekte v bodočnost. Pomembnost knjige sega daleč preko ozkega kroga znanstvenikov, ki je o njej doslej — žalibog! — molčal. V podrobnostih bo seveda treba še mnogo dela — kar ni nobeno čudo ob tako velikem konceptu, ki obsega dvoje pomembnih stoletij, ki sta ne samo do korenin spremenili evropski zapad, ampak tukaj prišli obenem na teren, ki je za njuno mišljenje in njuno delo bil le deloma zrahljan. Kaj bo treba še storiti, je Murko deloma že sam naznačil v zadnjem poglavju, ki podaja nekak znanstveni obračun o dosedanjih delih na tem polju raziskovanja naše preteklosti, obenem pa načrt bodočega dela. Tukaj čaka zgodovinarje južno-slovanskih literatur še posebno poslanstvo. Izvršili ga bodo le tedaj, če se bodo zavedali, da je duh, ki oživlja materijo, da je ideja, ki goni ljudi k delu, da je, kar je v nas dobrega, le plemenita dediščina generacij, ki so se trudile pred nami. Jugoslovanska literarna zgodovina, ki je le v redkih pojavih bila res na višku, je danes — pri nas pač tudi zaradi ustroja naših univerz in njih izpitnih kategorij — na tem, da bo popolnoma zaostala za metodami in vidiki zapada. Zato je bil že skrajni čas, da se je enkrat zopet oglasil zastopnik dobre stare tradicije: Murkova knjiga bo vsakemu, ki bo hotel globlje prodreti v duševno snovanje preteklih stoletij pri južnih Slovanih, dober in neobhodno potreben mentor. J. A. G. France Veber: Idejni temelji slovanskega agrarizma. (Konec.) Četrto poglavje: agrarizem edina historična, psihološka in normativna osnova sociologije, analizira najprej pojem sociologije, ki izvira iz trojne funkcije, katere odgovarjajo na vprašanje, kako socialni pojavi nastajajo in se razvijajo, kakšna je psihologija človeškega socialnega udejstvovanja in končno, po katerih vidikih ali normah se to udejstvovanje vodi. Tako bi imeli tri dele sociologije: historičen, psihološki, in normativen. Le mimogrede omenim, da enaka trilogija velja tudi za pedagogiko; saj je vzgojeslovno delo tudi specifično socialno-kulturno delo, ki ima svojo zgodovino, svojo psihologijo (gojenca in vzgojitelja), pa tudi svojo normativno pedagogiko. Ne gre namreč zgolj za vprašanje, kaj je v bistvu prav za prav vzgoja, ampak tudi kakšna bi naj bila, dasi sta obe vprašanji v zvezi. Vendar pa iz vzgoje same, kakšna je, še ne sledi nikakor, vsaj z logično nujnostjo ne, kakšna naj bi bila. Iz te in take biti ne moremo izvajati take in take vrednote. Zgodovina nam more povedati le, kaj je bilo, ne pa, kaj bi naj bilo, prirodne vede pa le to, da pri teh določenih vzrokih nastanejo ti določeni učinki, nikdar pa nam ne povedo, kateri učinki so boljši ali večje vrednosti. O tem nam more kaj povedati le neposredno dojemanje in zorenje vrednot, namreč naša vest v najširšem zmislu; obe predstavnici glavnih skupin ved: zgodovina in prirodoslovje nas ne moreta voditi pri tem poslu, ampak nam le podrejeno služiti. Vrednote, vzori in norme vežejo našo vest objektivno brez te ali one kavzalnosti, vendar pa samo zaradi tega še ne svobodno, dokler ni naša oseba aktivna pri tem. Prav slično pa velja vse navedeno za sociologijo, dasi o tem Veber v tej knjigi ne razpravlja, kakor bi se lahko skliceval na svojo »Etiko» (1923), v kateri pa je marsikaj drugače. Pisatelj išče in najde nove socialne edinice, kakor sta družba in država, a društva — saj živimo tako rekoč v času društev — ne omenja, dasi tvori v raznih oblikah močne socialne edinice, ki so po mojem mnenju vzporedno prirejene deloma liniji družina - narod, deloma slojni liniji. Vzrok je najbrž ta, da mu gre v prvi vrsti za socialnost države, v kateri pa najde zanimivo normativno podrejenost prej navedenim socialnim edinicain, če naj zasluži v resnici ime demokratičnosti, oziroma če hoče biti narodna in agrarna. Za zdravi razvoj, za pametno socialno sožitje namreč je država kot socialna zajednica neobhodno psihološko nujna in za pravi vzor take države velja zahteva, da je demokratična, narodna in agrarna hkratu. Le demokratična država vpošteva v vsem obsegu notranjo strukturo svojega naroda ter se ravna in naj ravna po osnovni strukturi temeljnega sloja vseh slojev — zemljedelskega sloja. A med vsemi rasami v Evropi je slovanska rasa bolj ali manj ohranila osnovo zemljedclske duševnosti, zato je v idealni meri sposobna, zgraditi idealno državo, ki bi zares odgovarjala v najvišji meri vsem zahtevam človeške psihe. Z izkazom te možnosti pa je tudi podana smer njegove efektivne realizacije. Zato je Slovanstvo poklicano, odrešiti človeštvo socialno in politično, ker v svojem najglobljem bistvu stremi za mirom in srečo, torej za težnjo vsega sodobnega človeštva. Kot zaključek tega (4.) poglavja razlaga pisatelj trojni pomen besede «agrarizem» kot kmetsko delo, kot teorijo tega dela in kot teorijo človeka, ki to delo opravlja, a v zadnjem pomenu tvori naravnost pravo socialno teorijo. Pa še četrti zmisel «agrarizma» je močen, namreč agrarizem kot sve-tovno-življenski nazor, v katerega se razširi agrarizem kot temeljna sociologija v historičnem, psihološkem in normativnem pogledu. Saj mora vsak. ki vpošteva temeljne strani človeške duše, enako vpoštevati osnovne strani vsega vesoljstva sploh. Temu svetovnemu in življenskemu naziranju posveti pisatelj zadnje poglavje, katero je v kratki in jedrnati obliki posnetek vsega prejšnjega izvajanja, je nekak katekizem agrarizma. Začenja pa s teorijo o predmetih (predmetno teorijo), ki jo najkrajše imenujem predmetoslovje. Celokupnost vseh pojavov ali predmetov deli pisatelj na realne pojave, ki in kolikor izkustveno bivajo ali ne bivajo, in na idealne pojave, ki in kolikor neizkustveno bivajo ali ne bivajo. Prvi pojavi, ki tvorijo realno vesoljstvo, so navezani na čas, drugi pa niso, so brezčasni ali bolje nadčasni, ker nimajo s časom sploh ničesar opraviti. Realno vesoljstvo pa zopet deli na dve polovici: v polovico fizičnih ali neduševnih, oziroma v polovico duševnih pojavov, ali kakor običajno pravimo, v mrtvi svet in življenje. Vsaka izmed teh polovic pa zopet razpade na dve, in sicer prva na anorgansko in organsko sfero, druga pa v animalično in duhovno. Sam delim vse, o čemer sploh moremo govoriti, kar imenujem vesoljstvo, na svet biti ali bitnostni svet in na svet vrednot aH vrednotni svet. Prvi ima lastno bit, zato biva, in sicer na dva načina: realno in idealno. Realna bit realnega sveta se loči od druge, idealne, v trojni razliki; ona iina namreč realnost ali realiteto, je navezana na čas, jc časovna in končno učinkuje vzročno ali kavzalno, ker je realna. Druga bit je idealna, kakor so števila, geometrični liki, rclacije itd., ter jc določena po svojevrstni biti, ki ni realna, ampak idealna, je nadčasna, nezavisna od vsake časovnosti, je neizpremenljiva ali stanovitna ter kaže idcaliteto in ne kavzaliteto, kaže brezvzročnost. Realni svet je pa izkustveni ali zaznavni (manj srečno: čutni) in nadčutni (metafizični), ki je p r i n c i p i e 1 n o neizkustven (n. pr. duša, substanca, stvar na sebi itd.). Izkustveni svet pa razpade zopet v fizični in psihični, prvi v anorganski in organski, drugi v animalični in duhovni svet. Na drugi strani pa je svet vrednot, kateregaVeber najbrž priklopi k idealnemu svetu, ker ga sploh ne imenuje, pa se vendar bistveno loči od idealnega zaradi tega, ker nima nobene biti, ampak le vrednost ali veljavnost. Vrednote imajo vrednost, veljajo, drže pozitivno ali negativno (namreč nevrednote). Tudi ta svet ni navezan na čas, oziroma bolje, je brezčasen ali večen. Če n. pr. ta ali ona vrednota velja, velja večno. Seve se dado predmeti še z ozirom na druge vidike razvrstiti. Morda je bolj nazorna nastopna arhitektonika predmetov: Vesoljstvo I I Svet biti Svet vrednot I I Realni svet Idealni svet J--1 Izkustveni (čutni) svet Nadčutni (metafizični) svet I I Hzični svet Psihični svet II I--1 Anorganski svet Organski svet Animalični svet Duhovni (kulturni) svet Tri vprašanja so Vebru pri tej razdelitvi metafizična, namreč odkod fizični svet, odkod animalični in odkod duhovni svet ali kulturni. Izkustvena duhovna sfera, katera je zavisna od animalične, kaže značaj metafizične pasivnosti ter kot taka zahteva dopolnitev v metafizični aktivni realiteti, ki je Bog. Če je pa v istini duhovna sfera v človeku pasivnega značaja, nastane vprašanje, kaj je s svobodno voljo. Tega vprašanja pa se Veber tukaj ni lotil ter ostane odprto. — Nazadnje pa našteva pisatelj štiri značilne zahteve slovanske politike, ki bi naj bila agrarna, naj posreduje med vzhodom in zahodom, naj ima pečat pravice in miru, naj bo mesijanska v socialno-političnem oziru! To bi bila vsebina knjige z mojimi pripombami, ki delu ne jemljejo vrednosti; moj namen je bil le, vzbuditi nekaj več zanimanja za knjigo, vsaj v vrstah inteligence, kar delo po svoji aktualnosti v polni meri zasluži. Za širšo maso, zlasti še za naš zemljedelski sloj, pa bi ne bilo napačno, da bi «Kmetijska tiskovna zadruga», ki je izdala to knjigo, izdala Še kratek miselni iznimek v docela poljudni obliki. Pisatelju pa čestitam na lepem uspehu ter sem mu odkrito hvaležen, da je znova na stežaj odprl svojo bogato zakladnico lepih misli. Simon Dolar. Rudolf Golouh: Kriza. Socialna drama v šestih slikah. Založba «Delavske politike» v Mariboru. 1927. Socialna poezija ima pri nas že nekaj zgodovine. Od Stritarjeve estetiziranc pesmi o delavcu preko močne Aškerčeve Rudarjeve pesmi o premogu nam je prinesla slovenska moderna Župančičevo Dumo, Žcbljarsko, Kovaško in Cankarjevega Hlapca Jerneja. Fran Albrecht je v Pesmih življenja zapel Bojne ritme proletarcev, Tone Seliškar v «Trbovljah» bridkosti in trpljenja sajastih bratov-rudarjev. Srečko Kosovel je zbral še neobjavljen ciklus Rdeči atom, mladi Mile Klopčič — «Plamteče okove». To bi bila nekaka prema črta skozi socialno slovensko pesem v zadnjih štiridesetih letih. A socialna poezija prav za prav ni šele plod moderne dobe. Le problemi so drugačni, ker je sistem družbe drugačen, nego je bil v starem ali srednjem veku. Francoska revolucija je uničila sistem fevdalizma, prej zapostavljeni, zatirani meščanski razred, ki je z gesli po svobodi, enakosti in bratstvu izvedel revolucijo v svoje osvobojenje, je prevzel mesto uničenega fevdalizma in zavladal je nov, meščanski sistem kapitalizma. Srednjeveška, fevdalna, neorganizirana produkcija se je morala umakniti stroju in novemu, napram fevdalizmu progresivnemu, revolucionarnemu načinu kapitalistične cksploata-cije zemeljskih dobrin in delovne sile človekove. Že v borbi s fevdalizmom in aristokratičnim absolutizmom je nastopala nova literatura, ki je podpirala in oblikovala to borbo. Zato imamo v literarni zgodovini poglavja o nastopu meščanske literature, o njenem prospevanju in uveljavljanju vzporedno z uveljavljanjem meščanskega razreda. Takratna literatura je vsebovala socialno borbo meščanstva in fevdalizma. Beaumar-chaisjev Figaro je z drzno nogo gazil moralo, privilegije, degeneriranost poznega fevdalnega plemstva in tako postal prva izrecna revolucionarna komedija meščanstva; torej socialna, ker se bavi s problemi takratne družbe. Z zmago francoske revolucije je zmagalo meščanstvo,- meščanska znanost (pro-svitljenstvo) in meščanska umetnost. Zavladal je kapitalističen način produkcije, ki je pa kmalu pokazal svoje nasprotje v vedno bolj nastopajočem pro-letarijatu, v delovnem ljudstvu, ki mora nuditi temu sistemu svojo delovno silo v eksploatacijo. V dobi fevdalizma je revolucionarni meščan zavzel mesto gospodarja in izkoriščevalca, postal je moderni naslednik fevdalnega plemiča. Socialni problem, socialni boj, ki se je bil prej med fevdalizmom in meščanstvom, se od tistih dob vrši med meščanskim in proletarskim razredom, med kapitalom in delom. Od zmage francoske revolucije do danes se je to nasprotje razvilo v popolno jasnost, v številne revolucije, na eni strani v vedno večjo centralizacijo kapitala, na drugi organiziranje delavnih množic. Borba se vrši in ta borba odmeva v vsej svetovni literaturi, ker življenja ni mogoče odrezati od umetnika ali človeka. Kakor literarni zgodovinarji srednjeveških literatur ločijo novo umetnost kot meščansko umetnost od fevdalne, tako se danes že govori o proletarski umetnosti v nasprotju z meščansko. Kar se je v prejšnjih desetletjih vršilo podzavestno, se vrši danes že v mnogem zavedno. V umetnosti je nastalo vprašanje tendence, to se pravi vprašanje borbe nove družbe, nove vsebine, ki nasprotuje vsebini sedanjosti, tendence, ki se zoper-stavlja dosedanji, od francoske revolucije kanonizirani tendenci. Borba fevdalizma in meščanstva je danes spremenjena v borbo meščanstva in proletari-jata. Tudi umetnik skuša pregledati svoj položaj, ta na strani meščanstva, oni na strani proletarijata, tretji iščoč kompromisa, premostitve. Maksim Gorkij je v drami «Sovražniki» podal borbo teh dveh nasprotujočih si sil, ki sta si večno sovražni, večno se boreči med seboj, dokler ne zmaga ena. On veruje v zmago dela in drama izzveni v zaupanje bodočnosti novega razreda. Nedavno vprizorjena drama iz beraškega življenja, Leskovčeva «Dva bregova» — že v svojem naslovu priznava eksistenco dveh bregov, v delu samem pa nam pove avtor, da teče preko sveta mogočna reka, ki deli ves svet v dva bregova — v breg onih, ki imajo, in v breg onih, ki nimajo. Torej zopet diferenciacija družbe v dva razreda. Nelepo in neresnično bi bilo reči, da je to samo literatura, nekaj, kar nima z življenjem zveze, zakaj delo je narekovalo življenje. S tem seveda še ni rečeno, da je že najpopolnejši in najpristnejši umetniški izraz življenja, ki mu mora umetnik že po Shakespeareju držati zrcalo. F. Albrecht je v «Proletarskein maju» (Pesmi življenja) kakor v «Spevu pro-letarcev» in «Bojnih ritmih» «izstopil iz sebe, utonil v množici in iz pesnika govore vsi (Isti, ki jih še ljudje niso čuli». «Mi nismo odtod. Mi smo rušitelji vsega, kar je: — kar uklepa srce, duha in telo... Zato smo stvaritelji. Mi smo graditelji Bodočnosti.» (Bojni ritmi.) «Mi smo zarotniki, ki smo se v duši zakleli, da ne poginemo, predno ne sine naš dan, v gladu, v trpljenju zoreli, molče jekleneli, mi smo pomlad, ki jo nosi orkan, mi smo povodenj, ki bruha iz skal, hoj na kolena, ti, Car Kapital.» (Proletarski maj.) Tone Seliškar je šel dalje. Podal se je naravnost v rudarske koče, v rudnike, in vsepovsod se srečava s trpečimi, sajastimi brati in sestrami, z njih otroki in onemoglimi starci, s «Sedmorojenčki», da na koncu zaključi svoje romanje s «Pesmijo revolucijonarjev», s krikom in pozivom na borbo, da preženemo trpljenje in glad, da priborimo svobodo delovnih, preprostih ljudstev. Hitimo zato, revolucijoiiarji, potomci gorja, tja gor, na naš najvišji vrh, na Mount Everest. (Konec prihodnjič.) — Bratko Kreft. KRONIKA Opera. Razen Gjungjenčeve iz Beograda ter Horjana iz Varšave tokrat ni bilo pomembnejših gostovanj. Kot pozitivum moremo beležiti le Gjungjcn-čevo, ki je kot Madame Butterfly pokazala velik glasovni material ter dobro šolo. Tudi kreacija vloge po igralski strani je bila vseskozi premišljena ter podana za naše pojme skoro hiperjaponsko. Horjan je napravil name dojem začetnika, ki razpolaga s precejšnjim materialom, ne pa s šolo, še manj pa z dobrim okusom. Nastopil je v «Plesu v maskah».— «Čarobne piščali» v nekaterih novih zasedbah si še nisem mogel ogledati. V proslavo petindvajsetletnice umetniškega delovanja mojstra Betteta so dali pod prav dobrim Neffatovim vodstvom Flotowa romantično opero «Marto> (Sejem v Richmondu). «Marta» je šibko, eklektično delo ter ga je ohranila na repertoarjih manjšh odrov «prijazna» inelodika, ki ji lahko sledi tudi naj-komodnejša publika. Videti je, da privlačne sile nima več. Kajti kljub bombastičnim domislekom ter melodičnim frazam, preračunanim za ulico, zveni Flotowu orkester zelo, zelo revno. Mesto obogatitve v harmoniji ter instru-mentaciji vidimo samo šablono, ki pa se še zdaleka ne da primerjati kvalitativni višini njenih vzorov. Bogatega zakupnika Plumketta je podal Betteto mojstrsko v petju in v igri. Sploh je bila vsa premiera podana v tako slavnostnem razpoloženju kot redkokedaj kaka. Banovcc se je tokrat izredno odrezal. Igralski vloga Lyoncia ne nudi nič osobitega, ima pa hvaležne arije, po katerih je bil Banovcc deležen priznanja na odprti sceni. Davidova je podala lady Harricto Durham boljše kot smo pri njej vajeni. Potrudila se je. Tudi v izgovarjavi napreduje; v primeri z ostalimi pa ji do cilja manjka še precej. Medvedova kot Nancy je svoji vlogi popolnoma ustrezala. Njen nekoliko rezki glas je bil tukaj prav na mestu. Zelo dober je bil lord Tristan Mickelford, ki ga je kreiral Janko. Perko je kot sodnik zadovoljil. Neprimerno več kot «Marta» nam je nudil Beethovnov «Fidelio», novo na-študiran v deloma novi zasedbi. Ravnatelj Polič, ki je opero dirigiral, je iz-brusil orkester v detajle. Posebno fino nam je podal veliko overturo «Leonora III», ki je ena najlepših orkestralnih skladb ne le klasične dobe, ampak še danes. Naslovno vlogo je odpela Mitrovičeva naravnost genljivo. Kako občuteno je ustvarila veliko arijo v drugi sliki! Kako ekonomski je razpolagala s svojim krasnim glasom, da si je prihranila glavni register za sklepni del arije! Tako gradacijo, kot jo je dosegla Mitrovičeva v tej ariji, moremo mirno imenovati resnično stvaritev. Neprecenljiva pevka za na*o opero! Verdi, Puccini, Leoncavallo, Mozart, Beethoven, Prokoffjev — vse ji leži in vse podaja slogu primerno. Zelo rad bi jo slišal v koncertni dvorani z modernim sporedom. Florestana je podal Kovač z velikim razumevanjem ter z veliko ambicijo, le par sunkov v začetku drugega dejanja me je motilo. Tega bi se Kovač z malo več pozornosti lahko odvadil. Izboren je bil Rumpel kot Roko. On intonira neverjetno čisto, dinamično obvlada vse stopnje ter je izvrsten v prozi. Mohorič se je pri Fidcliu odrezal kot malokdaj. Betteto ima wagnerski material, ki je prišel v zadnji sliki prav posebno do veljave. Sploh se mi dozdeva ta vloga že nekaka slutnja wagnerskih pom-poznih junakov. Ribičeva je bila prisrčna Marcelina, vseskozi živahna. Z brutalno igro in petjem ter neprestanim bičanjem škornjev se pri Holodkovu ne morem strinjati, da o površni, nerazumljivi izgovarjavi niti ne govorim. Beethoven ni kanibal, tefnveč klasik. In končno don Pizzaro tudi ni bil nikak «lintvern». Pravijo, da ima Ilolodkov krasen glas. Ako je to res, bi bil že skrajni čas, da nam ga vendar pokaže, sicer bomo začeli dvomiti o tem. Mimogrede bodi omenjeno, da se zaupni dopisi ne mečejo v take kraje, kjer jih utegne vsakdo najti. Tempo in pojmovanje Beethovna, velika muzikalnost ter preciznost, s katero je Polič opero naštudiral in podal, pravilna razdelitev vlog, disciplina na odru in v orkestru — vse to je prispevalo, da je bila prva predstava novo naštudiranega Fidelia kljub skromnim sredstvom, s katerimi razpolaga opera, pravi praznik. Upravičeno so se čudili beograjski kritiki ob priliki gostovanja naše opere, kako se s tako malim aparatom morejo dajati «Tri oranže». Tudi glede Fidelia bi se človek vprašal: «Ali je to mogoče?» Da je mogoče, nam je dokazal ravnatelj Polič ter vsi sodelujoči. Opereta nas je seznanila s sodobno «jazzovo» tvorbo. «Lady X» je plehka, slabo instrumentirana, nečisto zveneča šablonska opereta, šablonska ne kot opereta, ampak kot tvorba. Pustolovina! Mogoče detektivka! Slab biograf. Z vidnim navdušenjem jo je korajžno oddirigiral Balatka, ki je dal, kar je bilo možno dati, vzeti ni mogel ničesar. Zasedba je bila običajna s Poličevo in Drenovcem v glavnih vlogah. Po svojih močeh so prispevali Ribičeva, Peček, baletni zbor (celo z vnemo!) ter orkester, reflektorji itd. Neffat je vodil godbo za sceno. Kar se tiče uprizoritev operet v naši operi, bi ne bilo nezanimivo, ako bi tu pa tam na merodajnih mestih vsaj deloma razmišljali o članku prosvetnega ministra Grola, ki je izšel menda v aprilski številki «Nove Evrope». Slavko Osterc. Mariborska drama je v drugem delu sezone igrala sledeče stvari: D. Signo-rini: «Živio, tatovi!», Wedekind: «Glasba», M. Predič: «Polkovnik Jelic», Jaro-slav Hašek: «Dobri vojak švejk» in A. Leskovec: «Dva bregova». Krepak vzpon iz prvega tromesečja doseza realne vrednote: umetniško zaokrožene vprizoritve, dobre režije in igre poedincev, splošno izboljšan igralski nivo in znaten porast obiska in zanimanja za dramo. Kot umetniški celoti najbolje uspeta «Glasba» in «Dva bregova» v režiji K. Pregarca, ki v prvi napeto in plastično izrazi porog, ko lušči s konvencio-nalnega življenja popleskano propast kulturnega sveta. Njegovo samoniklo režijo sploh odlikuje poglobljen študij, delo v detajle in preko manir, mode in struj zgoščena močna subjektivna nota, ki vtisne vprizoritvam režiserjev umetniški obraz. Kraljeva s kultivirano igro sprva interpretira prof. Reisner-jevo napačno. A. Kovačičeva pokaže kot Klara zdravo, a propadajočo ženskost z lepo rutino. Skrbinšek ubere v ulogi prof. Reisnerja v pravo smer, a pre-plitko in ne dovolj prepričevalno. — V drami «Dva bregova» (pomemben pojav v slovenski dramatiki) režija odrsko nadaljuje v nje stilizirani realistiki in doseže v prvem in v zboru beračev drugega dejanja res sijajne rezultate. Režiser lepo obvladuje resnično množico v tretjem aktu, učinkovito razsvetljuje prizore, označujoč sceno z mostom, pod kojega oboki sta bcznici dejanja, simbolizujoč s tem tudi na zunaj bolj prehod ko ločitev obeh svetov. J.Da-neša dvigne diferenciacija v ulogah švejka in Floreta Brige. Noseč v sebi spoznanje obeh svetov, dvojno usodo, boreč se zoper angela in hudiča v sebi, stopnjuje ulogo Floreta s silo umetnika. P. Kovic le napol zadene v preveč preprostem Bogataju ekstrem berača: predstavnika boljšega brega, dočim igra Grom v premieri plastično Macafurja z razkolom v sebi kot beraški šef in advokatov oče. V Roni razvije Kovačičeva temperament in (čeprav ne izčrpno) čez trupla vodeč instinkt ženske po razkošju, pri čemer je grdi gospod sredstvo in notranja lepota beračeva napotje. «Polkovnik Jelič» je problematično delo, ki bi brez dobre režije (Pregarc) in igre VI. Skrbinška propadlo. Ne prepričuje; patološki tip psihološko tolmačiti pomeni nemogočemu dati verjetnost, izraz. A Skrbinšek najde v liku Jcliča svojo najboljšo ulogo z naturo junaka, ki ga notranji razpad vodi v tragedijo. Tu postavi J. Kovič v prof. Veljku svojo najboljšo karakterno ulogo. J. Kovič zelo spretno zrežira «Dobrega vojaka Švejka», odigra 14 slik v dveh urah, pestro razporedi in uspešno postavi nelahke položaje. J. Daneša dvigne kreacija Švejka za favorita; igra je petnajstkrat razprodana! Omejen, famili-jaren. besedujoč in dobrodušen kljukec, ne norec, ne pozer, čehizirajoč mali človek velemesta, včasih poln ironije in humorja — drži Danes z življensko silo črto nad burko, ki jo grozi pogoltniti ta sicer neumetniški razpored slik z ohlapnim dejanjem. Ker so druge uloge pisane brez psiholoških fines in karikirane, se tudi na odru razen Stankoviča niso bogve kaj potrudili. «Živio, tatovi!», veseloigro brez notranje vrednosti, postavi J. Kovič s svojo tehniško lahkoto. Manjka mu, žal, le še vsebinske note lastnega obraza; kot igralcu mu pretiravanje in razkavost pobarvata skoro vse uloge enako in tako v tej veseloigri ustvari svoj tip le napol. Železnik uveljavi spet svojo neverjetno uglajenost, Grom pogodi omejeno dobričino dobičkarja, P. Kovič kot komisar pokaže napredek. Pričakovati se da iz vztrajnega napredovanja, da se bo s pomočjo 11. Pregarca drami postavil že letos trajen umetniški temelj. M. š n u d e r 1. Iz francoske lirike.* — Francosko pesništvo XIV. in XV. stoletja doseže svoj vrli v zbirki «Sto balad» (1588), ki so veren izraz takratne poezije, vse ocvet-ličene v službi plemstva in udvorljivosti. V vrsti poetov, ki so si pridobili sloves, je Charles d*Orleans (1394—1465), izrazit «grand seigneur», ki uživa brezskrbno, lahkotno življenje na svojem gradu v Bloisju. Ch. d'Orleans ni morda pesnik po poklicu, pač pa seže sredi svojih zabav in razkošnih prireditev včasih tudi po peresu in se za oddih zamoti z urejanjem stihov, ki se mu razpredejo v gibko pesem. Njegovi rondeli, ki so še do danes ohranili svojo prvotno svežost, se odlikujejo po vitki vzvalovanosti v nasprotju s tedanjimi učenjaškimi pesmotvori, očitujejo nežna občutja in prijetna sozvočja. Najmočnejši pesnik v tem času pa je Francois Villon, ki ga nekateri smatrajo za enega največjih francoskih pesnikov sploh. Njegovo življenje (*1431—?) je temna povest mračnih pustolovščin, ki so nemirnega romarja vodile iz ječe v ječo, in potem v izgnanstvo, kjer je nesrečni pevec utonil brez duha in sluha. Njegove «Ballade», predvsem pa njegov «Grand Testament» (1462) so pretresljiv izraz duše, ki je takrat prvič sproščeno krik- * Viri: Daniel Mornet, Histoire de la litterature et de la pensee fran^aises. Paris 1924. — Rene Lalou, Histoire de la litterature frangaise contemporaine. Paris 1922. — G. Walch, Anthologie des Poetes frangais contemporains. Paris 1922. nila v svet, so izpoved strašne notranje drame, mestoma podsmehljiva, pa spet obupna in vsa razpaljena iz strahu pred neznano usodo, ki je rabeljsko prežala na mračnega poeta. Villonove pesmi pa so, v opreki s tedanjo dvorsko in plemiško lah kok rilo orokavičeno poezijo, odsevi iz globin skitalstva, neverjetno krute in satansko porogljive, otroško čiste in nežne obenem, ovejane z burnimi življenji klatežev, brezdomcev, pocestnic in nesrečnikov. Dočim pripada Villon še srednjemu veku, smatrajo za začetnika nove francoske poezije Ronsarda. Ronsard (1524—1585) je v svojih Odah, Elegijah in Himnah ustvaril vzorne pesmi v izčiščenem jeziku, kot ga doslej niso poznali. Močno naslonjen na Grke in Rimljane, kot je bilo takrat običajno, vendar ni okostenel v tesni odvisnosti, posnemovalnosti in v erudiciji, kajti iz njegovih stihov diha osvobojena človečnost. Vsebinsko izraža strastno ljubezen do življenja, ki se ga okleplje s pagansko čutnostjo. Smrt mu je velika sovražnica, ki mu narekuje otožno zamišljenost in mirno resnost, ki pa se nikoli ne sprevrže v grozo. Zavedajoč se bežnosti lepih doživetij in pestrega videza tudi v naravi, ki jo doživlja kot veliko pa brezčutno silo, ne išče tolažila, ampak se predaja tisti vedri resnosti, ki veje tudi iz Horacijevih pesnitev. Ronsard je bil tudi najvplivnejši član slovitega pesniškega krožka «Plejade», ki si je nadel nalogo, braniti in gojiti francoski jezik v pesništvu. * Paul Valery (*1S71) je najodličnejši pesnik v sodobni francoski literaturi. Njegova umetnost je tako svojevrstna, da je dostopna samo izbrancem, ki vidijo v njej izraz tajnostnih lepot. Stih njegov je skrajno izpiljen, zgoščen, plemenito umirjen in vsebinsko in oblikovno popoln. V Valcryjevih pesmih se prelivata v enoto čuvstvenost in umskost, zato je Valery tudi tipičen primer francoskega pesnika, ki nadaljuje sijajno tradicijo svojih prednikov, naslanjajoč se na Malherba, Racinea, Baudelaireja in Mallarmeja, uporabljajoč oblike velikih lirikov iz 17. stoletja. Izmed njegovih del omenimo: «Introduction ä la Methode de Leonard de Vinci», «La Soiree avcc M.Teste», «Etudes», «Note», «Adonis», «Eupalinos», «La Jeune Parque». Leta 1925. je postal Valery član francoske akademije. V vrsti kubistov, ki so vzporedno s slikarji tudi v pesništvu nastopili z izzivalnimi domislicami in križankami, so se poleg Guillaumea Apollinaire a, Čigar sloves se je razširil daleč po Evropi, proslavili še Max Jacob, Salmon, Aragon, Tristan Tzar a, Francis Picabia in Jean Cocteau. Poslednji vzbuja še največ nad, da uresniči tako zvani neoimpresionizem, kajti njegova dela so bila doslej nekak barometer, ki je občutljivo zaznamoval najdrobnejši zgib bodočnjaških oblikovavcev in godbenikov. Njegove «Po€sies» so mestoma že čisto dadaistične. Cocteau je znan osobito po svojem pamfletu «Le Coq et TArlequin», pa tudi po «Maries de la Tour Eiffel» in «Potomaku», posvečenem Stravinskemu, s čimer je pesnik podčrtal svojo izrazito pripadnost najskrajnejšim novotarjem. Vzporedno s kubisti se je pojavila «mondialna» poezija (B. Cendrars: Prose du Transsiberien, Panama itd.), ki je ob višku svojega razmaha prešla v kinematografizem, kot ga je uvedel Pierre Albert-Biro t, podajajoč v «Cineina» vzorce vežb svoje «birotechnie elementaire». Birot izdaja «La Quinzaine», zvezke pesmi, člankov, črtic, poleg tega pa se udejstvuje tudi kot pisatelj lutkovnih iger («La Barbe-Bleue»), saj mu je marijonetno gledališče «visoka šola dramatične umetnosti». Miran J a r c. Urednikov «imprimatur» 12. maja 1928. Foto A. Sorthou