554
PARNAS MAJHNEGA NARODA
Nedavno je izšla pri Državni založbi Slovenije — v sozaložbi z angleškim založnikom Johnom Calderjem — antologija slovenske lirike v angleških prevodih: The Parnassus of a Small Nation — Parnas majhnega naroda. Antologijo sta priredila W. K. Matthews, profesor za slavistiko na londonski univerzi, in A. Slodnjak, profesor za slovensko književnost na univerzi v Ljubljani. Odločilno je prispeval k izidu zbirke J, Lavrin, naš rojak, ki je bil do nedavne upokojitve profesor za rusko književnost na univerzi v Not-tinghamu v Angliji. J. Lavrin je napisal uvod k zbirki, v katerem je zarisana zgodovina slovenske poezije od začetkov pa do konca druge svetovne vojne, in številne prevode, pri katerih je bodisi sodeloval ali pa jih je sam priredil. Ostali prevajalci so deloma Angleži, deloma Slovenci: poleg W. K. Matthewsa in Janka Lavrina še Janez Gradišnik, ki je znan po svojih prevodih iz angleščine v slovenščino, Gloria Komai, Griša Koritnik, ki je že pred vojno izdal več antologij angleške poezije v slovenskih prevodih, Kenneth Matthews, Walter Morrison, V. de S. Pinto, Paul Selver in pokojni ameriSki Slovenec iz Clevelanda, Ivan Zorman.
Pesmi, ki so zbrane v tej zbirki, zajemajo dobo od Prešerna pa do konca druge svetovne vojne, obdobje več kot sto let. Doba po zadnji vojni v zbirko
ni več vključena. Zastopani so vsi pomembnejši pesniki, vsega skupaj 31 avtorjev. Najštevilneje zastopani so Prešeren (15), Kette (5), Zupančič (10), Gradnik (10) in Udovič (5). S tremi pesmimi so zastopani še Fran Levstik, Simon Jenko, Srečko Kosovel, Anton Vodnik in Edvard Kocbek. Od ostalih pesnikov pa sta prevedeni ipo ena ali dve pesmi.
Dasi je Prešeren dostopen angleški javnosti z izborom, ki sta ga priredila profesorja A. Slodnjak in W. K. Mattliews leta 1954, prinaša nova antologija le deloma prevode iz te prejšnje zbirke. Med novimi prevodi Prešerna bi zlasti omenili zelo dober prevod pesmi V spomin Andreja Smoleta, Prvič so prav tako natisnjeni v tej antologiji vsi Sonetje nesreče. — Doba druge polovice preteklega stoletja je razmeroma najšibkeje zastopana. V obdobju pred prvo svetovno vojno prevladujeta Zupančič in Kette — vendar so vključena tu tudi dela iz poznejšega Zupančičevega ustvarjanja. Razdobje med obema vojnama je pravzaprav najbolj obširno zajeto: v zbirki so vključene pesmi številnih pesnikov tega razdobja, vendar so vsi ti pesniki zastopani večinoma le z eno ali dvema pesmima.
Naloga, ki so si jo zadali prireditelji zbirke, je bila vsekakor težka. Prevodi iz slovenske poezije, ki so bili doslej publicirani v angleščini, so razmeroma redki in včasih težko dostopni. Mnogo pesmi je bilo treba prevesti prav za to zbirko, da bi se na ta način nudila po možnosti izčrpna slika razvoja slovenskega pesništva in da bi slovenska poezija bila predstavljena s svojimi najbolj pomembnimi deli. Dejstvo, da je bil izibor odvisen od razmeroma maloštevilnega doslej prevedenega materiala, pogosto opravičuje posamezna nesorazmerja, ki se javljajo bodisi v tem, da so nekateri pesniki razmeroma bolj zastopani, drugi pa manj ali pa da so izbrani prav ti in ti teksti, dasi bi si želeli včasih drugih.
V antologiji je znatno število prvovrstnih prevodov. Najboljši so pač tisti, pri katerih se pesnik in prevajalec medsebojno dopolnjujeta in kjer original prevajalca vsebinsko in oblikovno tako prevzame, da mu je prevod sam prvobitno ustvarjanje in osebno doživetje. Tak je nedvomno fragment prevoda Zupančičeve Dume, ki ga je priredil Ivan Zorman. Prevajalec je tu lahko ustvarjal iz perspektive lastne usode, usode slovenskega izseljenca, in obenem naslonil svoj prevod na dikcijo Walta Whitmana, ki je vplival na Zupančiča samega pri spesnitvi originala.
Popolni prevodi, ki bi zajeli ne samo vsebino in splošno obliko pesmi, temveč tudi druge značilnosti pesnika, ki se izražajo v melodičnosti njegovega izraza, v ritmu, barvi glasov, izbiri besed, so pogosto rezultat srečnega na-ključka.* Cesto se omejujejo prevodi le na podajanje vsebine originala, na posnemanje splošne pesniške oblike in metra. To se lahko pri tej antologiji prav dobro čuti ob sonetih, ki jih je precej in zajemajo obdobje od Prešerna do Kosovela. Vsi ti prevodi so sami po sebi dovolj dobri, vsebinsko podajajo dovolj zvesto original, vendar so vsi pisani v nekem ustaljenem stilu, ki je tipičen za starejši angleški sonet, recimo pri Woirdsworthu. Tak stil je vsekakor primeren za prevode Prešernovih ali Stritarjevih sonetov, za novejši sonet pa zveni nekoliko anahronistično. Razvoja, ki ga je slovenski sonet napravil v tej dobi, njegove večje sproščenosti pri modernih pesnikih, ki je
Ti elementi pa so zlasti v liriki posebno važni.
555
seveda tipična tudi za angleške avtorje (Edna St. Vincent Millay), v teh prevodih ne čutimo.
Tudi nekatere daljše pesmi, ki so zbrane v antologiji, so odlično prevedene, dasi je pri teh pesmih težko prevesti vse kitice enako dobro: zelo dobri so Selverjev prevod Aškerčeve pesmi Pevčev grob, Lavrinov prevod Prešernovega Orglarja in Morrisonov prevod Gregorčičeve pesmi V pepel-nični noči. Iz Prešernove antologije je vzet izvrstni prevod Prešernovega Slovesa od mladosti, ki sta ga priredila V. de S. Pinto in G. Koritnik. Vse te pesmi predstavljajo različne oblike verza in zahtevajo od prevajalca različne rešitve. Med slabšimi tovrstnimi prevodi bi omenil prevod Cankarjevih Dunajskih večerov (V bogatih kočijah se voizijo...), ki se je zSaisti v ritmu precej oddaljil od originala in bi ga kazalo izpopolniti. Najslabši pa se mi zdi vsekakor prevod Gregorčičeve pesmi Človeka nikar: angleški tekst je precej okoren, uporablja razmeroma arhaične izraze in ne kaže niti sledu melodične sproščenosti originala.
Naravno je, da je mnogo teže prevajati pesmi, ki se odlikujejo po svoji melodičnosti kot pa bolj racionalno poezijo. Ni slučaj, da je Gradnik v tej zbirki prav tako dobro zastopan ali pa še bolje kot Župančič: Gradnikova pesem je bolj pristopna prevajalcem, kot pa je Župančičeva. Vendar so tudi med Zupančičevimi pesmimi prav uspeli poskusi, da se posname melodija originala, tako v prevodu Melanholije.
Problem zase so še pesmi, ki se v svojem izrazu približujejo slovenski narodni pesmi. Pri prevodih takih pesmi je treba vedno paziti, kako blizu so takšne pesmi izrazu narodne pesmi in ali ga sploh uporabljajo ali pa je samo motiv takšen, ki bi lahko služil za temo narodne pesmi; nadalje, kakšen je odgovarjajoči izraz za stil naše narodne pesmi v angleški poeziji. Med angleško in slovensko pesmijo je znatna razlika, tako vsebins>ka kot čustvena. Angleški narodni pesmi, kot jo predstavlja balada, še najbolj ustreza Aškerčeva poezija. Za bolj čustveno slovensko narodno pesem pa bi lahko našli paralele v keltskih elementih pri angleški narodni pesmi. Prevod, ki prehaja iz dikcije umetne pesmi v dikcijo narodne pesmi, se mi zdi tvegan.
V najlažjo skupino prevodov, ki so vsi razmeroma zelo dobro uspeli, štejem pesmi modernih avtorjev, pisane v prostem verzu. Zato so te pesmi in avtorji, katere predstavljajo, najbolje zastopani. Prosti verz v marsičem ne postavlja prevajalcu posebno težkih zahtev: omogoča mu, da sledi originalu dovolj prosto ter pri tem sam ustvarja. Zaključni verzi prevoda pesmi Srečka Kosovela Skica na koncertu zvene v prevodu J. Lavrina skoraj bolje kot v originalu:
Silence
As though on a hlačk
marble sea
imo mhiie smans mere floming
in search of infinity.
Brez dvoma je izdaja antologije pomemben dogodek v razvoju slovensko-angleških kulturnih stikov. Številni prevodi, ki jih vsebuje antologija, bodo ohranili trajno vrednost. Druge bo treba izpopolniti, nadomestiti. Antologija nam kaže, kje bi se delo najlaže nadaljevalo, kje je to najbolj potrebno. V   bodoče   bi  bilo  še  bolj   upoštevati  kulturno  propagandni  pomen,   ki   ga
•
556
takšna publikacija ima. Saj postane z njo slovenska poezija dostopna ne samo anglosaškemu svetu, temveč tudi drugod, kjer je angleščina razširjena kot drugi občevalni jezik. Znano je, da je na podlagi antologije Prešernove poezije nedavno izšla podobna antologija tudi v bengalščini. Nadalje lahko s takimi publikacijami približamo slovensko kulturo potomcem slovenskih izseljencev, ki so že izgubili znanje materinskega jezika, zlasti v Ameriki. V bodoče bi bilo treba paziti, da bi bile takšne publikacije tudi tehnično popolnejše: tisk sedanje antologije je iz raznih vzrokov zelo nezadovoljiv; slasti je polno tiskovnih napak, ki še zdaleč niso vse zajete v seznamu napak, ki ga je bilo na žalost treba knjigi priložiti. Pri bodočih publikacijah bi bilo treba tudi upoštevati, da se za take zbirke zanimajo zlasti študentje slavistike na zahodu: mogoče bi bilo prirediti zbirko, pri kateri bi bil angleški tekst na eni strani, slovenski pa na drugi. Vsekakor pa predstavlja sedanja antologija važno stopnjo v prevajanju slovenskih pesniških tekstov v angleščino in bi bilo želeti, da bi se delo za popularizacijo naših avtorjev s pomočjo
angleških prevodov še bolj poživilo.
J. S.
557