mw£3
>\WI
x$
Obelčan:
Razredi in politične stranke Jugoslavije.
Politični boj je razredna borba, ki daje pečat in smer vsemu družabnemu življenju, odkar obstoja v raziede razdeljena družba. V živalskem in rastlinskem svetu je borba za obstanek ena glavnih gonilnih sil razvoja. Ona se bije med posamezniki, vrstami in razredi. Gre zato, kdo bo imel boljši ustroj za obstanek, to je, kdo bo imel sposobnejše organe. Pri človeku so telesni organi le posredna sredstva za proizvajanje življenskih potrebščin, neposredna so razna orodja, stroji itd. Družabni razredni boj za obstanek je torej vezan v glavnem na konkurenčni boj za boljša orodja proizvajanja: boljša tovarna uničuje slabšo, večje podjetje zaduši malo.
Razredna borba izvira- torej iz procesa proizvajanja življenskih potrebščin. Značaj razredov določajo uloge, ki jih vrše posamezni družabni razredi v procesu proizvajanja. V kapitalističnem društvu sta dva glavna razreda: razred lastnikov proizvajalnih orodij, zemlje, tovarn, strojev itd. in razred delavnega liudstva, proletarijata, ki prodaja svojo delavno moč za mezdo in plačo. Največji del Jugoslavije je zaostal gospodarsko in zato tudi družabno za razvitimi kapitalističnimi deželami. Imamo cele pokrajine, kjer so še v veljavi fevdalni gospodarski in družabni odnošaji, pravice in navade. I o je takozvano kmetstvo v Bosni in Makedoniji, ki odgo-
•	v'	•.	..
. ..tv-.*;. :s"Uk-
varja približno nekdanji tlaki pri nas, to je takozvano napoličarstvo, dajanje zemlje v najem kmetom, ki plačajo posestniku polovico žetve v naturi. To so fidejkomisna in cerkvena veleposestva. Med te družabne stranke fevdalizma spadajo torej fidejkomisno plemstvo in cerkvena gospoda in bosanski begi in age. Njim so blizu vsi veleposestniki, ki obdelujejo zemljo po federalnih navadah ali pa tudi moderno s pomočjo hlapcev in dninarjev. Interese tega razreda zastopajo* slovenska in hrvaška ljudska ali klerikalna stranka, narodna muslimanska organizacija, hrvatska zajednica in srpska radikalna stranka, torej skupine, ki imajo versko ali pa provin-cijalno nacionalistično pobarvano perje. Ker je moč teh strank v fevdalnih ostankih, ki v nekaterih pokrajinah celo prevladujejo, šo vse te stranke več ali manj separatistične, vedoč, da bi izginile v tistem hipu, ko bi or-gapizovano enotno narodno gospodarstvo pomelo fevdalne ostanke. Politični ideal tega razreda je absolutna monarhija in reakcijo-narstvo na vseh poljih. Seveda med njimi ni popolne edinosti: v njih žive stara nasprotja med vzhodnim in zapadnim fevdalizmom. Pri versko pobarvanih strankah stremi nižja duhovščina z malomeščanskimi metodami za osvoboditvijo od pritiska višje duhovščine, kar slabi fevdalni značaj njihove politike, nikakor je pa ne uničuje.
Ta razred je zelo slab po šlevilu, ne presega 20 tisoč ljudi, torej ne pomeni niti enega procenta odraslih moških. Zato pa
ima za sabo močne cerkvene organizacije in ponekod tudi gospodarske kmečke zveze. Precejšen del capinskega proletarijata stoji v službi tega razreda, kar objasnjuje njegove demagoške načine v političnem boju. Zato ta razred poseduje v Jugoslaviji brez Bosne in Makedonije 2,478.789 hektarjev veleposestniške zemlje, računajoč posestva nad 50 hektarjev, to je več kot eno četrtino vse produktivne zemlje. Zato nam je lahko umljivo, da ta razred ne izbira sredstev v političnem boju, ampak se vsak dan krčevitejše grabi za poslednje sredstvo, ki mu za kratek čas podaljša gospodarjenje nad dva in pol milijoni hektarjev zemlje, ono vstvarja črno reakcijo, oziroma absolutizem.
Toda propad teh političnih strank, ki so že tako in tako v razpadanju, je istotako neizbežen in blizu, kakor je zastarel in ne-racijonaien njihov način proizvajanja in kakor so preživeli gospodarski odnošaji razreda, ki ga oni zastopajo. To so živi mrtveci, ki ležijo preko potov gospodarskega in kulturnega razvoja.
Blizu temu razredu stoji razred posest-nikov-kapitalistov, financijskega, industrijskega in akcijonarskega kapitala. On razpolaga z največjim in najvažnejšim delom proizvajalnih orodij in prometnih sredstev: s tovarnami, rudniki, železnicami, bankami itd. Tekom vojne in po vojni se jfe začel kapitalizem razvijati s strašno brzino v Jugoslaviji. Pred vojsko je na teritoriju Jugoslavije 13110 2.520 podjetij, ki so imela Zaposlenih več kot 20
delavcev, podjetja, ki se računajo kot čisto kapitalistična. Posebno se je med tem časom razvil financijski kapital: skoraj vse banke so podvojile svojo osnovno glavnico. Akcijo-narski kapital se spaja brzo z industrijskim, banke kupujejo tovarne, veleposestva itd. Meč kapitalističnega razreda je torej pri nas posebno v zadnjem desetletju silno zrasla. Todži tudi v tem razredu ne vlada enoduš-nost. Sledeči faktorji razjedajo njegove sile:
1.	On ima vse bolezni hitro se razvijajočega zakasnelo prorojenega organizma. 2. On se ni še otresel fevdalnih in malomeščanskih predsodkov in se stalno koleba med buržu-azno demokracijo in črno reakcijo. 3. Podeljen je na domači in tuji, ki se stalno glodata med seboj, kar je tipično za zaostale in kolonijalne države. 4. On je nesposoben, preslab in preveč korumpiran, da bi se mogel uspešno boriti z gospodarsko krizo, ki je nastala vsled vojno. 5. Vsled svoje kratkovidnosti in malomeščanske pohlepnosti peha deželo v vsaki dan večjo krizo, propad in anarhijo. 6. On ima mnogo provincijalnih predsodkov in provincialnega egoizma, kar ovira njegov enoten nastop.
Kapitalistični razred v glavnem zastopa jugoslovanska demokratska stranka. Za njo se vleče veiik del raznih malomeščanskih grup, kot samostojna kmečka, seljačka, srpska liberalna, narodna socijalistična stranka .in socijal-patrijotske grupe.. Kakor se malomeščanstvo po besedah Marksa stalno koleba med nado, da pride v bogati razred in med
strahom, da jih kapitalizem vrže med prole tarče ali pa celo med siromake, tako se tudi njihove stranke stalno kolebajo v svoji politiki. Kadar je nada večja, da dobijo več od kapitalistov, vlečejo z njimi, kadar jih zgrabi strah, da postanejo proletarci, jih napadajo in kričijo revolucijonarna, od proletarijata izposojena, gesla. Že zgoraj sem omenil, da je razred kapitalistov pri nas. prepozno rojeno dete, ki bo životarilo le kratek Čas. S padcem preživele imperijalistične epohe v za-padni Evropi, kjer se še drži, bo kapitalistični razred pri nas neslavno, kakor se je rodil, tudi izginil.
*
*	*
Koliko imajo zemlje kmetje in veleposestniki.
Stivita nalito liniji ttaljt Stavila teli- lunji posastfiko«	lu	pa»itnikev	ustit ki
Slovenija s
Primorjem	219.029	3,165.842	4.333	771,558
Hrvatska in
Slavonija	406.264	1,940.471	1.139	742.916
Vojvodina	205.356	2,160.000	1.608	840.000
Srbija	386.283	1,849,677	1.112	124,315
Skupaj 1,198.932 ‘G 15.990	8.192	2,478.789
V odstotkih	<*9‘4*/o	73%	0'6%	27%
0 6 odstotkov posestnikov ima torej 27 odstotkov površine vseh posestev. 8192 bogatašev drži v rokah dva in pol milijona hektarjev posestva. To je treba znati, da vemo, zakaj je toliki odpor zoper agrarno reformo.	(Konec prihodnjič),
Leto XV
V Ljubljani, 15. maja 1920.
37783
Glasilo socljalistlčne delavske stranke Jugoslavije (komunistov).
m\\m misli proletarskega časopisja.
»Rdeči prapor« je bil pred vojno več let glasilo najzavednejšega proletarijata v Sloveniji. S tem, da smo sklenili izdajati list pod istim imenom, hočemo naglasiti, da je imel »Rdeči prapor« pred vojno velike zasluge za širjenje razredne zavesti med našim delavnim ljudstvom: Četudi vemo, da je nosilo njegovo pisanje pečat zastoja, stagnacije, ki je vladala takrat tudi med ogromno večino svetovnega proletarijata in ki je odgovarjala tačasnim politično-gospodarskim razmeram, mi ne odrekamo, da je delal veliko delo širjenja soci-jalistične misli, četudi ni bil zmeraj dosleden marksistični znanosti.
Vojna in njene posledice so silno spremenile politično - gospodarske razmere in ustvarile popolnoma drugačen položaj. Kapitalizem se je v poslednih desetletjih razvil v itnperijalizem, ki predstavlja poslednje razdobje razpadajoče meščanske družbe. Velik del svetovnega proletarijata, delavno ljudstvo Rusije je strlo kapitalizem in pokazalo nov tip države: proletarsko (sovjetsko) demokracijo. Obnavljanje predvojne politike bilo bi ne samo zmota in neumevanje današnjih nalog in potreb proletarijata v Sioveniji, ampak bi značilo naravnost - izdajalstvo interesov delavnega ljudstva.
Pet let svetovne vojne, več kot 50miljonov delavnega ljudstva je bilo zapeljano in prisiljeno r.a frontah uničevati, pobijati dragoceno delavno silo, a za fronto izdelovati orožje in municijo, torej sredstva za ubijanje življenja,
namesto da pridelujejo jtivljenske potrebščine.
Posledice so strašne: proizvajanje je silno padlo, najvažnih potrebščin manjka, svetovno gospodarstvo je razrušeno in zavladala je splošna anarhija. Dve leti premirja niso poboljšali stanja, temveč povečali lakoto, pomanjkanje in draginjo.
Te posledice padajo kot neznosno breme na pleča delavnega ljudstva, ki je tudi na frontah in v vojnih fabrikah nosilo težo vojne, dočim se je meščanski razred med vojno obogatel, a po vojni živi zmeraj lažje, ker grabi na račun delavskega razreda vsak dan večje dobičke.
V takem položaju je prva glavna naloga proletarijata rešiti obstanek in življenje delavnega ljudstva od smrti, lakote, pomanjkanja in izkoriščevanja. A ker se kapita-
listične države besno oborožujejo in pripravljajo nove vojne, je edina rešitev delavnega ljudstva, da vrže breme vGjne s svojih pleč na glavo tistemu razredu, ki je imel in ima koristi od vojne in tako prepreči nove žrtve proletarijata za koristi meščanskega razreda. Akcija našega razreda morajo imeti predvsem to nalogo pred očmi.
Pri tem se proletarijat zaveda, da je razredna borba v raznih državah na raznih stopnjah razvoja ter zavisi od politično-gospodarskih razmer. Vsaka akcija, ki pravilno ne oceni politično-gospodarskega stanja in moči borečih se razredov, je obsojena na neuspeh. Pot proletarijata do zmage ni jednostavna; ona je posuta z manjšimi ali večjimi zmagami ter porazi. Zmage krepijo vrste proletarske stranke, porazi jih čiste in poučujejo.
Mi kot glasilo zavednega proletarijata prepuščamo malomeščansko, malenkostno, lažnjivo in demagoško pisanje meščanskemu in lažisocijalističnemu časopisju. Naša pot je jasno očrtana v znanstvenem socijalizmu in mi se bomo skušali držati te poti brez omahovanja na desno ali levo. Utopistični anarhistični elementi in lumpenproletarijat nima prostora v naših vrstah, še manj polumeščanski socijalni patrijotski slabotneži in omahljivci. Moč stranke ni v številu njenih članov, temveč v razredni zavednosti, jasnosti ciljev in potov, ki peljejo k cilju, v disciplini in razredni solidarnosti njenih članov.
■ Dolgo sodelovanje socijalistov patrijotov v meščanski vladi je marsičesa mučilo slovenski proletarijat. Proletarijat je uvidel — čeprav pozno — na delu, da je tako sodelovanje samo pripravljalo pot črni reakciji in oslabilo notranjo silo delavskega razreda. Delavstvo dobro ve, da se da vsak mezdni in politični vspeh doseči samo potoni nepomirljivega razrednega boja, ki krepi razredno zavestnost in solidarnost proletarijata in mu priliva novih moči. Proletarijat se zaveda, da se mora z vsemi silami boriti proti laki politiki in zato je zavedni de! proletarijata Jugoslavije ostro obsodil sodelovanje in koalicijo z meščanskim razredom.
Ves proletarijat Slovenije zahteva združenje proletarskih organizacij v Jugoslaviji. Pri tem zahteva to del manje zavednega poluproietarijata iz čisto oportunističnih nagi-
bov, med tem ko zavedno delavstvo ve, da je združenje mogoče samo na podlagi neo-portunističnega, nepomirljivega razrednega boja in da je le taka združitev kaj vredna, ki sprejme to podlago ne samo na papirju temveč je tudi izvaja \ delu. Zavedni del proletarijata Jugoslavije ne bo odnehal niti za las od svojih načel, v katere je globoko prepričan.
To so v kratko vodilne misli naše notranje politike.
Politika proletarske stranke, posebno pri malih narodih, zaraditega ni jednostavna, ker je naperjena ne samo proti domačemu kapitalu, temveč tudi proti tujemu, ki stremi za izkoriščanjem naše dežel - kot kolonije. Imperijalistične sile se dobro zavedajo, da pomeni osvobojenje proletarijata »conec njihovega go-spodstva. Edino preuredila družabnega reda na komunistični podlagi bo končno osvobodila male narode vsakega suženjstva in jim zagotovila svobodni gospodarski in kulturni razvoj. To sluteč, široke narodne mase vedno bolj spoznavajo v proletarski stranki zastopnico interesov 99% naroda. Naloga proletarske avantgarde je vliti potok le poluzavedne revo-lucijonarne mase v granitno strugo zavednega mednarodnega proletarskega gibanja.
Komunistični proletarijat Slovenije ne bi zmogel teh nalog s svojimi lastnimi žilami, če bi bil osamljen. Ali on je združen z delavstvom cele Jugoslavije in je z njim vred sestavni del mnogorniljonskega organiziranega svetovnega proletarijata.
Naša stvar je stvar mednarodnega proletarijata, stvar mednarodnega proletarijata je st-"'r prnMarij%ta S ts^ ni jel
Zato bi bi! naravnost zločin, nevtralno gledati na orjaško revolucijonarno vojno, ki se vojuje med Delom in Kapitalom. Proletarijat Slovenije je dolžen po svojih močeh pomagati svojim bratom v rdečem taboru.
»Rdeči prapor« bo torej:
a) Tolmačil in zastopal interese proletarskega razreda Slovenije in celega sveta, ne da bi izpustil iz oči krajni cilj: proletarsko demokracijo.
b) Stvarno, toda bezobzirno razkrinkaval politiko meščanskih, reakcijonarnih, polumeš-čanskih in lažisocijalističnih strank, ki zastopajo veleposestvo in kapital.
c) Vpeljaval proletarce v proučavanje politične ekonomije in znanstvenega socija-lizma.
d) Dajal pregled proletarskega gibanja pri nas. (Politični in strokovni oddelek.)
e) Gbjašnjaval revolucijonarno vojno med Delom in Kapitalom ter prinašal pregled stanja pri posameznih bratskih strankah v drugih državah.
Dolžnost je vsakega zavednega proletarca iz tovarne in z njive, da se naroči in podpira naš proletarski list Slovenije »Rdeči prapor«.
Marx in Engels
Proletarci vseh dežel, združite se!
Položaj.
Prisiljeni od neznosnih razmer, so železniški delavci in nastavljene! prekrižali roke, da bi slišno in občutno opozorili delodajalca, da se pri tako pičlo rezanem kruhu, v raztrganih oblačilih iti v neprestani brigi za lačno, boso in neoblečeno družino ne da s pridom delati za povzdigo in za ureditev prometa. To pot je bil delodajalec slučajno država. Za to kruha lačno, izmučeno delavstvo ne more nič, kajti tudi za državo se ne da delati -s praznim želodcem. Meščanstvo Jugoslavije, ki silno trepeta pred vse krepkejše se razvijajočo proletarsko razredno zavednostjo in pred vedno se množečimi neštevilnimi vrstami borilcev za novo družabno uredbo sveta, je hotelo izrabiti ugodno priložnost, da strč s pomočjo države gibanje proletarijata Jugoslavije. Tako je prišlo, da so vsa meščanska pihala razu-pila navadno mezdno gibanje za nameravan politični prevrat, tako so se sprožile puške in sc je razlila kri nedolžnih, kruh in pravico zahtevajočih delavcev, odprle so se na stežaj .■ruta jetnišujc in pogoltnile stotine pioletari-jata. Tako so vrženi tisoči delavskih mož na ulico, tako so morale množice delavcev zapustiti državo, kjer so si s težkim delom služili svoji bori kruh. Tako je proletarijat trenutno pal v še večje trpljenje.
Toda po nevihti zasije solnce. Navzlic hudim vdarcem, ki jih je meščanstvo in črna reakcija Jugoslavije potom svojega organiziranega in centraliziranega stroja zadalo organiziranemu delavnemu ljudstvu, ni proletarska stvar nič izgubila na svoji moči, ker ima za sebe neumrljivo pravico, železne zakone družabnega razvoja in nerazumnost pobesnele buržuazije in fevdalcev. Sedanjega delavskega razreda pač 'ne bodo mogli zatreti drugače, kakor če se mesto nas podajo na delo v rudnike, v tovarne, na železnice, na njive, v
gozde in v vinograde, če sami prevzamejo delo na suhem in na vodi. No, v tem slučaju bi sama sedanja buržuazija po par mesecih dela, kakršnega opravljamo sedaj mi, samo dozorela za — komuniste in še prav revolucionarne komuniste. Na to pot se pa nočejo podati. Zatorej bodo pustili proletarijat pri delu, zatorej je delavski razred neumrljiv, dokler ne zatone sedanja družba in izide nova, kjer bodo tudi oni delavci ih kjer bomo vsi ljudje.
Proletarijat Jugoslavije je prišel živ skozi ogenj. Vrnil se je čilejši, močnejši,, skušenejši, zavednejši iz težke preizkušnje. Bil je to ogenj, ki ga je zažgala buržuazija in pognala proletarijat skozenj. Kar je Iz nepristne, iz gorljive snovi, naj le zgori —- in je zgorelo, kar je iz pristne kovine, ostane. Tako pride samo sveže, pomladansko zdravje v naše vrste. Kar je poštenih prič trpljenja, v katero so hipno v,rgli proletarijat, bo še bolj kot doslej vzljubilo in se priklenilo vrstam organiziranega delavnega ljudstva Jugoslavije. Kar je nezavednih, razburjenih, bojazljivih in anarhističnih elementov, naj le odlete. Jekleni mož — proletarijat je neoškodovan.
Ta včlika preizkušnja je imela razen težkih žrtev svoje pozitivne strani v razvoju proletarskega razrednega boja v Jugoslaviji: izvršila se je jasna razdelitev, pregrinjalo se je pretrgalo od vrha do tal, položaj je jasen. Na eni strani je koalicijonirana buržuazija s črnimi fevdalci in s svojim- malomeščanskim spremstvom, na drugi strani zavedni proletarijat it) široke mase delavnega ljudstva v mesta in na kmetih. Tu delo, tam dobiček. Lažiljudje in lažisOcTrlistične stranke . so v borbi z vsemi svojimi banderci in trobentači uskočife na stran kapitala. Sedaj se je vsakemu proletarcu, vsakemu delavcu iz industrije in z njive lahko spoznati: kje so njegovi, a kje so njihovi. Položaj je jasen, in to je napredek. Nov korak v razvoju razrednega boja, nov kanton na potu k zmagi.
e”
Zadoščenje zahtevamo!
Velika bol je danes v nas, ker ste vi, bratje, za visokimi zidovi jetnišnic. Udarili so pastirja, in so menili, da bodo razkropiti tudi čredo. Toda varaii so se. Res je, da nam je neizmerno težko spričo dejstva, da ne morete govoriti tudi vi, naši najboliši in najple-
Stran 2.
RDEČI PRAPOR
Št. 1.
menitejši boritelji, daties slovenskemu prole-tarijatu, ko nam je omogočeno, da po groznih dogodkih, na Zaloški cesti nadaljujemo tako brutalno prekinjeno delo. Res je, da je silen notranji upor v nas, ko vidimo, da minevajo dnevi in dnevi, a se vam in nam ne popravi krivica. Toda bodite prepričani, da nam ni upadel pogum, da ni strta naša volja, da je naša vera v zmagoslavnost naših idej krepka in zvesta kakof preje. To vam bodi v zadoščenje in pozdrav, vam, ki vas je izbrala iz naše ogromne množice zaslepljenost, kratkovidnost in strahopetnost nasprotnikov našega gibanja za žrtve.
»Ker pomisli, da v slovenščini »pravo« ni »pravica.« Temveč da je njena grozna karikatura. Kajti nikoli ob sodnih obravnavah ni seglo v srce, da si bolj občutil z obtožencem, nego z vsemi tožniki in sodniki? In da je brutalnost brez primere, če tista tenka struja človeške družbe, ki ima oblast, dela »pravico« po svoji volji in piše »pravo« po svoji koristi? Da je torej obremenjen, brez-oblasti človek dvakrat ogoljufan: družabno in pravno!« —- Tako Ivan Cankar. In te besede veljajo vam, ki imate oblast in delate pravico, a ki zlorabljate oblast in potvarjate pravico. Krivico ste učinili, dajte nam zadoščenje. Puntarje iščete — ker imate najbrže nalog, da jih morate zaslediti — a ste zgrabili ljudi, ki nočejo ničesar drugega, kakor da smejo z odkritim delom oznanjevati resnico in pravico. Toda odprite vendar oči in poglejte okolo sebe, pa boste dobili puntarjev na stotine: verižni prekupčevalci, navijalci cen, oderuški trgovci — ti so puntarji, ki prezirajo in gazijo vse človeške in božje pravice. Pri teh iščite lire in rublje, in našli jih boste brez dvoma v izobilju, pri nas ste jih zaman iskali.
Dvignite obtožbo proti našim bratom, ako imate le najmanjši povod za njo. Ako ga pa nimate — in prepričani smo trdno, da ga nimate; kdaj jih izpustite, ker z vsako minuto zapora narašča srd ponižanih in razžaljenih.
Politi&ti pregSed.
Ussiss krajevnim organizacijam socijallsfične delavske stranke Jugoslavije (komunistov) v Sloveniji.
Izvrševalo! odbor centralnega strankinega sveta v Beogradu razglaša, da je naš kongres, ki je bil sklican v Vukovar za dni od 23. do 27. maja, preložen za dni od 20. do 24. junija t. 1. Kraj kongresa se naznani naknadno. Za iste dni se je od-godil tudi kongres strokovnih organizacij (sindikatov). Kdaj in v kakem številu naj posamezne organizacije izvolijo svoje delegate za junijski kongres, bomo javili pravočasno. Vsa pojasnila v strankinih zadevah daje
Tajništvo socijaBisiične delavsko stranke (komunistov).
Ljubljanski kongres ujedinjenja pro-ietarijata. Kakor smo že poročali v »Ujedi-tijenju«. je imela naša socijalistična delavska stranka za Slovenijo dne 11. aprila svoj prvi strankin zbor v Ljubljani. Na zboru je bilo 54 delegatov, ki'so zastopali 12.000 članov z 20 polit, organizacijami.
Centralrvi strankini svet v Beogradu so zastopali delegati sodrug Filipovič in Rado-ševič,- centralni strokovni (sindikalni) svet pa sod. Marijanovič in Ilič. Zastopana sta bila delegata Jugoslovanske socijalno demokratične stranke, kot gosta Lončar in Favaj.
Delegati komunistične stranke so pozdravili naš strankin zbor v daljših govorih (ker nam materija! kongresa sedaj ni na razpolago, ga priobčimo pozneje). .Na to so bile preči-tane resolucije, ki jih je sprejel kongres ujedinjenja v Beogradu lansko leto. Kongres je tiste resolucije odobril ter dodal še sledečo:
»Strankin zbor Delavske Socijalištične Stranke za Slovenijo izjavlja, da je nepretrgani razredni boj, ki imarza cilj odstranitev kapitalističnega družabnega reda, nujni pogoj popolni zmagi socijalizma. V to svrho je treba usmeriti vzgojevalno in organizatorično delo stranke in sploh vse njene boje predvsem za tem, da se pokaže in ojači razredno revolucionarno stališče in zavest proletarijata. Strankin zbor stoji na stališču, da je vsako sodelovanje proletarijata z meščanskimi strankami ob vsakem času,- š’e posebno pa sodelovanje v sedanji revolucijonarni dobi za pio-letarijat škodljivo in zato ga načeloma odklanja.
Da se poveča borbena moč proletarijata smatra strankin zbor takojšnje ujedinjenje s Socijalistično radničko partijo Jugoslavije (Komunistov) za absolutno potrebno, vsled česar proglaša, de se smatra od danes
naprej zar sestavni del te stranke, na temelju resolucij in sklepov velikonočnega lanskega kongresa v Beogradu.«
Da ne bi bilo nesporazumfjenja opozarjamo naše sodruge, da so ujedinjene samo tiste organizacije in skupine, ki so bile zastopane na ljubljanskem strankinem zboru
11.	aprila 1920. leta. Ker so organizacije, ki so ostale v okvirju Socij.-demokratične stranke na svojem zboru v Mariboru rešile, da se hočejo ujediniti z našo centralizirano stranko, so bili izbrani 20 članski odseki, ki naj pregovarjajo o ujedinjenju. Vsled dogodkov in preganjanj so pregovaranja začasno prekinjena. Opozarjamo naše krajevne politične organizacije na to in prosimo, da se v vseh zadevah pismeno obračajo na tajništvo Socijalištične Delavske Stranke Judoslavije (Komunistov) v Ljubljani. Mislimo, da tudi večina članov socij.-demokratične stranke ne odobrava zadržanja nekaterih vidnih članov te stranke za časa štrajka, kakor tudi pisanja »Napreja«; ki karakterizirajo njihovo voljo za ujedinjenje. Dokler, bodo pogajanja za ujedinjenje v teku, se bomo zdržali kritike v tem pogledu.
H koncu železničarske stavke.
/
Savez saobračajnih i transportnih radnika i službenika Jugoslavije je razposlal sledeči proglas železničarjem Jugoslavije:
Dragi sodrugi!	*
Po 14-dnevni vztrajni in veličastni borbi je Glavni stavkovni odbor završi! stavko že-s lezničarjev z dnem 29. aprila ob 19. uri popoldne. Od tega trenutka je stavka prenehala in železničarji se pozivajo, da se vrnejo na delo.
Pri završitvi te veličastne borbe železničarjev cele Jugoslavije, daje Glavni stavkovni odbor in uprava Saveza železničarjem in vsem saveznim organizacijam sledeča obvestila:
1. Štrajk železničarjev v celi državi je bil neizbežna obramba že doseženih in od ministerstva saobračaja brutalno pogaženih moralnih in gospodarskih pravic železničarjev;
2. Štrajk železničarjev je bila najuspešnejše povedana zahteva po poboljšanju njihovega težkega gmotnega položaja;
3. Štrajk železničarjev je bila silna manifestacija kompaktno organizirane sloge železničarjev cele Jugoslavije;
4. Železničarska stavka je bila najveličastnejši dokaz solidarnosti železničarjev ne samo vseh kategorij, temveč tudi vseh nacij združene države Srbov, Hrvatov in Slovencev;
5. Z železničarskim štrajkom se je v dejanju pokazala nezlomljiva moč solidarnosti celega razrednega delavskega gibanja Jugoslavije in
6. V štirinajstdnevnem štrajku železničarjev so se odkrili ne samo vsi prijatelji in sovražniki železničarjev, temveč tudi vsi prijatelji in sovražniki cele osvobodilne borbe delavskega razreda. Kajti v tem štrajku, četudi je bil proglašen in se je vodil pod geslom gospodarskega zboljšanja za železničarje, smo videli na naši strani celokupni organizirani delavski razred, a na drugi strani, proti nam, celokupni meščanski razred.
Sodrugi železničarji!
V zgodovini vseh štrajkov na svetu, kar se jih je vršilo do danes, bo štrajk železničarjev Jugoslavije zavzemal svetlo mesto: zapisan bo s zlatimi črkami. Zavzemal bo v zgodovini takšno mesto ne zato, ker je železničarjem dal hitre in velike gmotne pridobitve, temveč zato, ker je pokazal: kaj pomeni močna organizacija in visoko razvita delavska solidarnost v borbi.
Sodrugi železničarji!
Po preteku 14. dni je vaš štrajk zaključen, potem ko je vlada sprejela sledeče pismene obveznosti:
Ministerstvo saobračaja 'se ne nahaja v mogočnosti spuščati se v podrobno reševanje vseh dotaknjenih vprašanj, dokler se vsi železničarji, ki so sedaj v stavki, ne vrnejo definitivno vsak na svoje delo. Ministrstvo saobračaja se zavezuje, da bo, kakor hitro se upostavi reden promet, kakoršen je bil pred stavko, takoj vzelo v diskusijo vse zahteve železničarjev in se trudilo z vsemi silami, da vsem njihovim zahtevam gospodarske prirode kolikor Je največ mogoče, ugodi. Ravnotako se bo ministrstvo saobračaja potrudilo, kakor hitro dovolijo razmere, da se prekliče ukaz o vpoklicu vseh železničarjev na dvomesečne vojaške vaje.
Ministerstvo saobračaja se zavezuje priporočiti tudi ravnateljstvu južnih želez-
nic, da tudi to ravnotako postopa v pogledu svojega štrajkujočega osobja.
Iz te obveznosti niti mi niti vi ne izvajamo, da smo v dvotedenski borbi izvojevali bogvekako znatno materijalno zmago nad vlado. Saj to celo niti nam niti Vam ni bil cilj. Tudi iz te obveze, kakor tudi iz zakiju-Čitve stavke niti mi niti vi ne izvajamo, da so naše opravičene zahteve s tem že fado-voljene. Iz te obveznosti zaključujemo mi in vi, da se vaše zahteve morajo šele zadovoljiti.
Ali da se našim zahtevam mora hitro ugoditi, ni nam niti vam jamstvo samo v gornji vladni obvezi, temveč predvsem v naši organizaciji, v naši zavesti, v naši solidarnosti, končno v naši 14-dnevni veličastni borbi.
Dasiravno se moremo zadovoljiti' s trenutnimi materijalnimi uspehi in dasiravno teh uspehov ne smatramo za zmago, vendar smelo trdimo, da so železničarji v tej borbi dosegli večjo materijalno zmago, kakor vsi dosedanji železničarski štrajki na celem svetu. In sicer:
1. Zato, ker so se štrajka udeležili železničarji vseh državnih in južnih železnic cele države. Štrajk je bil torej absolutno popoln, kar se doslej ni zgodilo nikjer na svetu;
2. Zato, ker so se vporabile vse državne, pa tudi mnoge občinske oblasti, da se zlomi štrajk;	f
3. Zato, ker so se proti stavkujočim vporabila brutalnejša sredstva nasilja, kakor sploh kedaj kje drugje na svetu in so železničarje podvrgli celo pod strogost vojnih 'predpisov, pa vendar vse to ni zmoglo zlomiti štrajka;
4. Zato, ker	se je štrajk završi! v	celoti,	kakor	je tudi	odpočel v celoti;
5. In	kar je	glavno, zato ker	je
štrajk mogel biti zaključen samo po sklepu vaše organizacije in nikakor drugače.
Sodrugi železničarji!
Iz gornje obveze vlade se ne razvidi, da je vlada izpolnila zahtevo železničarjev, temveč	samo	da se	je zavezala izpolniti	jih.
Ravhotako se tudi ne vidi, da so železničarji že osvobojeni vojaških vaj in predpisov vojnega zakona, temveč da se bodo tega šele osvobodili. Toda, sodrugi, v vsem tem ni treba gledati drugega, kot formalno stran ohranitve avtoritete državne oblasti.
Še več! Pre rani smo, da bodo neuvidevni šefi in ki u.mdantf postaj nadaljevali maltretiranje lezničarjev, toda ravnotako smo‘ prepričani: da bo to trpelo prav kratek čas in da se bodo tisti, ki so ta štrajk povzročili, požurili, da napravijo celi zmešnjavi čimprej konec s tem, da prav hitro izpolnijo zahteve železničarjev. To morajo storiti zato, ker štrajk ni več zapreka za promet, ker je sedaj samo od njih odvisno, kakšen železniški promet bodo imeli. Da se pa z delom brez železničarjev in z delom proti volji železničarjev ne da povzdigniti železniški promet, to je najočiglednejše dokazal 14 dnevni štrajk Železničarjev.
Ravnotako smo pa tudi prepričani, da bo ta štrajk imel tudi svoje žrtve. Že jih ima na eni in na drugi strani. Na naši strani so pomorjeni, pretepeni, zaprti, internirani, čez mejo pregnani in iz službe odpuščeni železničarji, na drugi strani pa so ogromne gospodarske škode, ki jih je zastoj železničarskega prometa zadal našemu narodnemu gospodarstvu in trgovini. In če se prištejejo Še nenadomestljive poškodbe, ki so jih nestrokovnjaški stavkokazi zadali še sicer malemu številu' železniških lokomotiv, bo skupna vsota škode na drugi strani znašala stotine, dš, celo na tisoče miljonov dinarjev. Ali, mi smo prepričani celo o tem, da bo še žrtev. Koliko jih bo, to ni več odvisno od nas, to zavisi samo od onih, ki upravljajo to državo, in od uvidevnosti vlade in njenih organov; ravnotako je od njih odvisno, če hočejo na lep način čim prej zaceliti rane, ali pa jih z malenkostno zlobo še pohujšati.
Kar se tiče nas, smo žrtve pričakovali in se pripravili, da jih sprejmemo in da jih podpiramo. Našim žrtvam ne bo pomagal samo naš Savez, njim bo pomagal celokupni organizirani delavski pokret. Kajti angažiranje celega organiziranega proletarijata Jugoslavije za naš štrajk in njihove dosedanje moralne in materijalne podpore železničarjem so dokazale: da je borba železničarjev bila borba celokupnega proletarijata, da so uspehi železničarjev' uspehi celega proletarijata in da so torej tudi žrtve železničarjev, žrtve vsega proletarijata.	*•
Sodrugi železničarji!
Ne dvomimo v Vaše zaupanje, ko Vas pozivljemo, da se vrnete k svojim opravilom
in v službo in s tem ko Vas pozivljemo, da svoje delo izvršujete vestno, Vas opominjamo tudi na Vaše dolžnosti: da se sedaj še močnejše združite v vrstah svojih organizacij; da se stoprav sedaj še bolj potrudite, da sloga med Vami ostane neomajna. Vaša močna organizacija in Vaša vzajemna drugarska ljubezen naj Vam bo jamstvo ne samo za ustvaritev zahtev, ki se morajo zagotoviti v pre-stoječih pogajanjih, temveč tudi za ustvaritev vseh Vaših prihodnjih zahtev in za zaščito vseli Vaših bodočih pravic.
Mi, sodrugi, Vas moramo vsekakor opomniti tudi na to: da je interes Vašega Saveza, Vas samih, da tistih, ki so bodisi zaradi sla-bodušnosti, bodisi vsled nasilja, predčasno zapustili borbo, ne obsojajte. Tudi te morate obdržavati v organizaciji in jih ohraniti za prihodnje borbe. Oprostite jim za voljo Vašega in njihovega bodočega interesa.
Še nekaj: Pri dovršitvi te borbe Vas moramo opozoriti na delo »Žoltih Železničarskih Organizacij«. Ako nikdar preje, se je baš v tem štrajku pokazalo, kdo je s kom, in kaj kaka organizacija pomeni. Žolti so tudi pred štrajkom bili provokatorji, denuncijanti, špekulanti. Toda v fej borbi so se popolnoma razkrinkali kot Vaši direktni nasprotniki. Zraven cele buržuazije so se tudi oni vpregli, da bi dokazali ono, kar se nikdar ne more dokazati, da bi dokazali, češ da Vaše čisto gospodarske zahteve niso bile gospodarske, temveč politične prirode. V Javnosti so tudi do tedaj bili provokatorji in denuncijanti, v borbi pa so bili izdajalci in špijoni. Izogibajte se jih in prezirajte jih! — to Vam je naše priporočilo. So pa tudi sodrugi, ki so jih do štrajka zapeljavali in lagali v žoltih organizacijah železničarjev, toda v štrajkif so sodelovali in se borili do konca. Takšne častne izjeme sprejmite v svoje vrste; omogočite jim, da tudi v naprej ostanejo z Vami, rama ob rami.
Sodrugi železničarji!
Pri koncu tega prvega proglasa po štrajku Vam pošiljamo prisrčen drugarski pozdrav in Vas pozivljemo, da skupno zakličemo!
Živela solidarni ost železničarjev!
Živele žrtve borbel
Slava padlim borilcem!
Živio Savez Saobračajnih. in Transportnih Radnika in Službenika Jugoslavije!
Centralna uprava Saveza Saobračajnih i Transportnih Radnika i Službenika Jugoslavije.
Kultura.
Za narodov blagor. Dobro je, da si akademiki za svoj gledališki debut niso izbrali kakega solzavega »Tugomerja« ali druge take črtomirske drame, kakršnih je tako bogata slovenska malomeščanska literatura, ki je slepa kopija svetovnega meščanskega slovstva. Uprizorili so Cankarjevo satiro »Za narodov blagor«, to najboljše in zares revolucijonarno delo v slov. dramatiki. V tej komediji je re-volucijonarec Ivan Cankar kot nikjer drugje zamahnil s svojim bičem preko tiste malomeščanske drhali, ki se v svojem plehkem ljubimkanju z močjo igra »narod« in narodove voditelje, ki se opaja z rodoljubnimi frazami in nesebično trudi za svoje osebne koristi, to se pravi za blagor domovine in naroda. Sredi teh kužnih razmer, teh spletk, ihtrig, teh podlih in umazanih duš pa je postavil Cankar žurnalista Ščuko, ranjeno in uporno dušo, ki gine sredi strupenega ozračja, nemirno vest te rodoljubne in licemerne družbe, malkontenta in rebela, ki plane kvišku šele, ko ga ti narodovi voditelji popolnoma poga-zijo. Tedaj pa jim Ščuka vrže v obraz svojo veliko in strašno resnico, to edino in najglobljo resnico naših dni, resnico o zmagi najnižjih in najbolj pogaženih. In tope, lene duše teh rodoljubov drevene ob besedah te prorokbe. Vse je pozabljeno, vse razprtije, vse strankarstvo je poravnano, ko čujejo, da gre Ščuka med »narod« — med najnižje in najbolj po-gažene, — da odpre ljudem oči. In že se čuje z ulice rezek krik ... Ali ni ta komedija — najstrašueja in najaktualnejša drama naših dni? V nji je Cankar, videč pred petnajstimi leti z umetniško intustivnostjo zaslutil dogodke ki se danes z groteskno plastiko odigravajo pred našimi očmi. Razgrnil je pred nas vso razpadajočo gnilobo meščanstva in njegovih zastopnikov ter pokazal na svežo, neoskrunjeno silo proletarijata. In ker je delo tako tipično slovensko, deluje komedija s tolikim, sugestivnim časom, igra je bila, dasi so jo vprizorili diletanti, vseskozi dostojna Cankarja. Rodoljubov in narodovih voditeljev ni bilo pri predstavi. Zakaj zšnje so take stvari »blodne ideje.« Blagor jim!
Tedenski pregled.
Križarsko vojno proti sovjetski Rusiji
je uprizorila antanta in je poslala poljsko armado najprej v ogenj. Gomilna sila za napad na sovjetsko Rusijo prihaja od francoske vlade. Že v začetku marca je bil maršal Foch z francosko vojaško komisijo v Varšavi, da je-pomagal pri izdelavi načrta za ofenzivo. Kako zahrbtno pa je nastopala poljska vlada, je pa razvidno iz tega, da je zavlačevala začetek mirovnih pogajanj z Rusijo z pretvezo, da jej ni všeč kraj, predlagan od Rusije za začetek mirovnih pogajanj. Kaj pa je napotilo Anglijo, da pomaga pri ofenzivi? Najbrže vest da je postala republika Aserbejdžan boljševiška in da je postala s tern ruska sovjetska vlada gospodar Baka. Vse antantno časopisje priznava sedaj odkrito, da je bila ofenziva stalno pripravljena. Tudi Amerika pomaga Poljakom. Ameriški letalci se vdeležujejo poljske ofenzive. Poljska in žnjo vsa antanta zasledujejo s to ofenzivo obsežne imperialistične cilje. Če jih bodo dosegli, to je seveda drugo vprašanje. Začetni uspehi so v vojni proti Rusiji brez pomena, to je pokazal že Napoleonov pohod v Rusijo in to je pokazala tudi svetovna vojna. Kadar pridejo sovražnikove armade v neskončne ruske stepe, takrat se šele prične odločevati vojna sreča. Ruske stepe so pokopale že velike armade, upajmo, da zadene tudi to novo družbo roparjev enaka usoda.
Beli teror na Ogrskem. Človeka obliva kurja- polt, ko čita seznam zločinov, izvršenih po predstaviteljih Horthyjeve vlade na Ogrskem. Italijanska poslanca, della Seta in Vella, kot odposlanca italijanskega delavstva, sta sestavila tak seznam. Ko sta ga predložila ogrskemu, ministrskemu svetu, sta bila — izgnana. Ta odgovor pove vse. Žal, da zaradi pomanjkanja prostora ne moremo objaviti celotnega seznama ; priobčujemo le nekake točke. Italijanska odposlanca sta dognala, da so usmrtile Hor-thyjeve čete v novembru 1919 v Kečkemetu nekaj sto oseb brez sodne obravnave in brez razsodbe. Poleg tega so odvedli iz zaporov v Kečkemetu 35 oseb — italijanski original jih imenoma navaja — in jih siino mučili. Nekaterim so iztaknili oči, nekaterim so potegnili kožo s telesa in druge so ob živem telesu razživotarili. Morilci teh ljudi pa so še vedno na svobodi. Tajnika socialno demokratične stranke Nikolaja Czervenko so aretirali, nato so ga neusmiljeno obdelavah s palicami in nato ga nihče več ni videl. Obešali so ti pobesnili ljudje vse po vrsti: starce, mladeniče, noseče žene, dekleta. Vojaki in policisti so posiljevali aretirane žene. Italijanska sodruga sta dognala, da je 70 odstotkov vaditeljev socialističnih organizacij zaprta, 20 odstotkov jih je pa ubežalo. Seznani zločinov našteva dolgo vrsto oseb — uradnikov, profesorjev, učiteljev in., učiteljic — ki jih je Horthyjeva strahovlada postavila na cesto le zato, ker so socialističnega prepričanja. Seznam vseh grozodejstev sta priobčila italijanska' odposlanca v meščanskem listu »Corriere deila Sera«, da ga izve po njem ves svet. Slovenski meščanski listi, ki vedo toliko pravljic o komunističnih »roparjih« in »tatovih«, se seveda skrbno ogibljejo, da bi priobčili te resnične podatke. Kadar gre proti socialistom se ravna meščanska internacionala v tihem sporazumu po enem in istem receptu: obrekovati in zamolčati.
Priznani srbski znanstvenik Jovan Cvijič za socijalizem. Na vrsti, da bo sodeloval pri sestavi nevtralne vlade, je dal profesor in sedaj rektor Beogradskega vseučilišča, največji živeči srbski znanstvenik, eden najslavnejših geografov in član skoro vseh akademij znanosti tla svetu, Jovan Cvijič zagrebškim »Novostim« izjavo, ki jo prinašajo vsi jugoslov. listi. Cvijič je izjavil med drugim: Ne mislim sodelovati pri sestavi vlade, ker se ne bavim steni vprašanjem in ker sem popolnoma zašel v socijalizem in vidim v njem edini prirodni razvoj in rešitev iz sedanje situacije. Ravno sedaj je treba začeti s soci-jalizacijo vseh panog gospodarskega življenja. Sedanji način vladanja ne more zadovoljiti ljudi, ki n epristransko sodijo, posebno pa ne znanstvenih strokovnjakov. Ljudje, ki so celo življenje iskali resnico in se bavijo z znanostjo, niso za današnjo politiko. Sedanji način upravljanja z državnimi zadevami popolnoma omogoča in dovoljuje, da lojalni delavci ostanejo izigrani in goljufani od vseh onih, ki vladajo, ne iz-vzemši tudi najvišji državni faktor.
Sodrugi !
Nabirajte za sklad padlih irtev.
Izdajatelj Socijalistična delavska stranka Jugoslavije (Komunistov) v Ljubljani. Odgovorni uvedtfik (za časa odsotnosti Rud. Golouha) Ernest Bartulovič. Tisk tiskarne Maksu Hrovatin v Ljubljani.