K -/ s : :- f 4 / J \ ¥ Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu, Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. f Kitajci in Japonci ■ Spisal Josip Stare, Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1893 . Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. v 'V' ► 40540 Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva. -$f $ $ $ $ $ {jjr ■$ {J ■$ ■$? $ •§? {Jr $r $ $ $ $ -Jjf ■Jjr ■$( ■$? $ $ •$: $ $ $ $ ■$( 1 Oninom so leta 59. po Kristusu njegovi rojaki Japonce učili Konfucijevih naukov, leta 543. pa so drugi duhovniki s Ki¬ tajskega prišli oznanjevat Budovo vero. Obe veri sta dandanes razširjeni po vsem Japonskem, a poleg njiju se je med pri- prostim ljudstvom tudi še ohranila stara domača vera ali „Sinta“, po kteri ljudje solncu in drugim prirodnim močem skazujejo božjo čast (gl. str. 130.). Sicer pa Japonci vseh ver častijo prednike svoje, kakor Kitajci. Koliko so v starih časih Japonci občevali s Kitajci, priča nam velika množina kitaj¬ skih besed, ki so se do dobrega ukoreninile v japonskem jeziku; prav tako so častni naslovi in vsi uradni izrazi kitajski. Takrat so Japonci in Kitajci bili dobri prijatelji; poslanci obeh cesarstev so pogostoma potovali sem ter tja, sklepali prijazne trgovinske pogodbe, in česar je sicer trebalo, da so ugladili pot medsobnemu občevanju-. Japonske ladije so še v šestnajstem stoletju jadrale noter na Filipinske otoke; ali Japonci niso bili le pošteni trgovci, ampak so bili tudi tihotapci in morski razbojniki, ki so Kitajcem veliko škode prizadevali. Prejšnje prijateljstvo med starimi dobrimi so¬ sedi se je podrlo, in ko se je v sedemnajstem stoletju tudi 137 japonsko cesarstvo zaprlo proti tujcem, jenjalo je živahno jadranje po morju, in ustavila se je tudi prekmorska trgo¬ vina. Japonci so zanaprej imeli le toliko ladij, kolikor so jih trebali za domače občevanje ob bregu od jednega otoka do drugega, pa so tedaj izgubili izpod svoje oblasti mnogo oddaljenih otokov. Sicer pa je burno in viharno Japonsko morje obvarovalo Japonce, da jih kitajski cesarji nikdar niso mogli spraviti pod svojo oblast, a obvarovalo jih je tudi silnih Mongolov, od kterih so mnogo trpeli Kitajci. Japonska hiša v Jokahami. Daši je jednoista omika močno zbližala Japonce in Ki¬ tajce, v marsičem se Japonci še vedno ločijo od učiteljev svojih. Japonci so bolj čistega telesa, bolj trezni in pri¬ jazni, pa se kaj radi in hitro poprimejo tujih šeg in navad; tudi imajo več razuma za umetnost in književnost ter več srca, a niso tako silno praktični, kakor Kitajci. Tudi do¬ movino svojo Japonec vse drugače ljubi nego Kitajec, od kterega se nekoliko loči tudi po telesnih svojih lastnostih. Japonec je bolj svetle polti, na kteri se včasi pokaže tudi 138 malo rudečice; lase ima črne in gladke, a postave je drobne. Ali ker so Japonci zmes šesterih različnih razrodov, našel boš tudi med njimi samimi še kak razloček; med tem ko imajo nekteri bolj podolgasti obraz ter tanek nos in mala usta, imajo drugi nizko čelo, ploščnat nos s širokimi nos¬ nicami ter široka usta z velikimi ustnicami. Tudi so ne¬ kteri priprosti rodovi bolj krepke postave, nego gosposki stanovi (gl. str. 97., 100.). Obleko imajo na Japonskem jed- nako skrojeno premožni in priprosti ljudje, in ženske se skoro nič ne ločijo od moških, le tkanina loči bogataša od siromaka; kajti prvi jo ima od svile, poslednji pa od bom¬ baža ali kar od konoplje. Za počrez imajo vsi dolgo suknjo ali haljo, ki se pri ženskah še vleče po tleh; pod njo pa imajo toplejšo spodnjo obleko okoli prsij ter ozko krilo, a moški hlače (glej stran 103.). Tudi nosijo visoke nogavice, da jih čuvajo mraza in hudih žuželk; a črez nje oblačijo o mokrem vremenu lesene, o suhem pa slamnate opanke. Priprosti delavec pa večkrat nima druge obleke na sebi, nego kratko krilo. Proti solncu in proti dežu si Japonci pokrivajo glavo s klobuki, ki so podobni široki preobrnjeni skledi, a spleteni so od bambusovih ali pa od vrbovih šibic. Ženske si obraz in vrat mažejo z belo, ustnice pa z rudečo barvo, a kedar se omože, počrnijo si zobe ter obrijejo obrvi. Lase si umetno spletajo nad glavo, zatikajo vanje igle in glavnike od želvovine, a vpletajo si tudi modrih in rudečih trakov (gl. str. 109.). Moški so si prej po kitajski šegi brili brado in lase, a namesto kite so si zvezali sredi glave čop, zadnja leta pa so se začeli striči in česati kakor Evropci. Bolj nego moški se japonske žene drže starih svojih šeg in se nič kaj ne veselijo velikih izprememb, ki se dan¬ danes gode na Japonskem. Če tudi se je v nekterih Ja¬ ponkah obudila želja po neznanih tujih navadah, kakor po kaki skrivnostni sreči, ki je niti ne umejo, a vendar le plašno hrepenijo po njej na dnu srca svojega, toda velika večina japonskih žen nima takih želj, ampak najzadovoljnejša je, če more živeti, kakor so živele matere in stare matere njihove. O kaki samostalnosti in večjih ženskih pravicah se Japonki niti ne sanja, ampak rada je podložna možu svojemu in le to želi, da bi mu mogla dobro streči in mu služiti, da bo zadovoljen z njo. Čudno bi se ji zdelo, če bi ji kdo rekel, da bi se tudi ona imela pečati s knjigami, ali da bi se imela lotiti kakih moških opravil. Naj bo priprostega ali 139 imenitnega rodu, bogata ali siromašna, vsaka se bo vedno le najrajši kretala v ozkem krogu domačnosti svoje, kjer ji je poleg moža največja skrb, kako bo čim bolje izrejala otroke svoje. Ljubezen japonske matere do deteta svojega je velika in spada gotovo med najlepše čednosti naroda japonskega, in prav otroci ljubijo stariše, zlasti pa matere svoje, da jih ne morejo bolj. Pesniki in drugi umetniki slavijo s svojimi umotvori najrajši to lepo čednost, in naj¬ bolj je po vsem Japonskem razširjena knjiga, v kteri je štiri in dvajset pripovedek o hvaležnih in dobrih sinovih, ki so na razne načine skazovali ljubezen in zvestobo do svojih mater. Prva leta življenja ne hrani in ne oskrbuje japonskega deteta nihče drug nego mati njegova, ki ga nikdar ne bo izročila tuji ženski, ampak prav sama ga doji do tretjega, a večkrat celo do petega leta. Ni čuda torej, da so otroci tako z vsem srcem udani materam svojim, in to ljubezen jim zlasti sinovi ohranijo tudi še, če so odrastli možje. Skrb za mater je vsakemu Japoncu prva in najime¬ nitnejša dolžnost; zato pa japonska mati do smrti prijetno in brezskrbno živi v krogu svojih potomcev in ima tudi veliko veljavo med njimi. Tem nesrečnejša je Japonka, ki nima otrok; kajti kakor pojemajo njena mladostna leta, ohlaja se tudi ljubezen moža njenega, ki jo po malem zanemarja in večkrat celo od sebe zapodi, da si potem vzame drugo ženo. Zgodi se pa tudi, kakor na Kitajskem, da si poleg prave žene vzame še dru¬ gih, in potem je ni več sreče v hiši, kajti jedna ruje zoper drugo in vsaka bi rada bila prva. Tem grdim navadam je težko v okom priti, ker ženitev kakor na Kitajskem, tako tudi na Japonskem ni niti državna, niti cerkvena naprava, ampak opravi se doma med svojci, kakor kaka rodbinska svečanost. Jedro različnih ženitovanjskih šeg je to, da ženin in nevesta iz jedne in iste skledice popijeta nekoliko riževega vina. Tako na lahko sklenjen zakon se tudi zlahka da raz¬ vezati, če se mož naveliča žene. Ni mu treba iti pred kako sodišče ali iskati veljavnih vzrokov, ampak pismeno ji ukaže, da mora iti iz hiše, češ, da je na pr. premalo spoštovala njegove stariše, ali kaj podobnega; brez vsega obotavljanja se nesrečna žena tedaj uda v trdo usodo svojo. Obleče se v obleko, ktero ji je mož prepustil, potem se spodobno in ljubeznivo nakloni pred njim in se poslovi. Praznih rok se odpravi z nesrečnega doma, na ktcrem mora vse zapustiti, celo otroke, če jih je imela, pa gre v svet, kjer se tolaži, 140 da jih je dosti nesrečnic, ki dele z njo isto usodo. Poišče si sorodnikov in prijateljev in le malokdaj si najde dru¬ gega moža. Pri takšnih razmerah je razumljivo, da matere pri vzgajanju svojih hčer najbolj pazijo na to, da se bodo znale možu svojemu prikupiti in mu biti po volji. Med drugim mora japonska žena znati hišo dobro snažiti in čistiti ter v njej vse okusno in prijetno urediti, da bo mož tem rajši doma. Kakor na Kitajskem, tako niti na Japonskem nimajo mnogo pohištva po naši šegi. Po tleh so razgrnjene razne, od trav spletene preproge, po kterih čepe ljudje pri vseh svojih domačih opravilih. Če je čas obeda ali druge kake pojedine, postavijo pred vsakega gosta nizko lično mizico, po kteri so prav okusno razložene razne posode, in česar je še drugega treba pri jedi (gl. str. 141.). Kedar zopet bije ura počitka, pospravijo mizice, a po tleh razgrnejo razno posteljino, ki jo imajo črez dan shranjeno po shrambah za sobino steno. Za vzglavjem stoji svetilnica, ki brli vso noč; v posebni posodi pa je vedno nekoliko žerjavice, da si Japo¬ nec vsak čas lahko zavre vode za čaj, ali pa da si zasmodi lulo tobaka, kedar se vzbudi (glej stran 132.). Vse to mora preskrbeti gospodinja, ki tudi sama kuha za svojce. Čudna je japonska šega, da hišni oče sam obeduje, a žena mu streže; in še le kedar se je mož nasitil in se podal k počitku, sede tudi žena za mizo, toda le tedaj so ji jedi in pijače v slast, če si je v svesti, da je postregla možu do dobrega, in da je na vsako stran zadovoljen z njo. Pri jedi si žena sama streže, le bogate in imenitne imajo svoje osebne strežajke. Tu moramo omeniti še neko šego, ki se je med pri- prostim ljudstvom ohranila do današnjega dne, namreč tako- zvano opikavanje ali „ tet oviranje". Kakor divjaki, rišejo si tudi Japonci z zbadanjem pod kožo po vsem telesu »za olepšavo" zvezde, cvetlice ter celo zmajeve podobe. V novej¬ šem času je vlada to grdo navado prepovedala ter ukazala, da se morajo vsi ljudje oblačiti; toda še vedno jih je na tisoče moških, ki so navzlic tej prepovedi pod obleko po vsem telesu zrisani ali opikani. Vojaki imajo po kitajski šegi na obleki zapisano, da so vojaki; oboroženi pa so zdaj po večjem že po evropsko, med tem ko so imeli prej velik lok, dolgo sulico, krivo sabljo, leseno čelado, a črez obraz so si natikali krinko z luknjami za usta in za oči. Hiše imajo Japonci lesene in nizke zato, ker so pri njih pogostoma hudi potresi (str. 137.), pa bi človek v visokih zidanih 141 poslopjih ne bil varen življenja svojega. Ali zato jim preti druga nevarnost od ognja, in ni ga Japonca, ki ne bi bil vsaj enkrat pogorel. Zaradi tega so si na Japonskem že davno uredili požarne brambe, a pred vsako hišo stoje vedno z vodo napolnjeni sodi. Od zunaj so japonske hiše dosti lične, strehe so visoke in lepo zrezljane, a pokrivajo tudi precej prostorno in prijetno podstrešje. Stanovanja pa so kaj tesna; sobe so le po tri metre visoke, a ločene so druga Notranji prostori japonske čajevne pivnice. od druge s tankimi prepahi, ki jih lahko snameš, da imaš le jedno veliko sobano. Pohištva nimajo skoro nič; sede kar po tleh na preprogah, posteljino pa imajo po dnevu v shramhah, a po noči razgrnejo postelje po tleh (str. 132.). Za po zimi imajo v novejšem času posode od medi, v ktere devajo oglja, da se grejejo, prej pa so si vsak večer postiljali okoli ognjišča, ki je sredi sobe vzidano v zemljo. Sobe so zvečer slabo razsvetljene s svečami, ki jih narejajo od neke vrste 142 rastlinskega loja. Navzlic tolikanj hvaljeni japonski snažnosti pa le ni kaj čisto po japonskih hišah, kajti nekoliko jih za- kade smrdljive sveče, nekoliko pa dim od ognjišča, zato ker nimajo dimnikov. Skoro za vsako japonsko hišo je vrt ali pa vsaj vrtec. Zanimivo je tudi to, da si Japonec hišo kupi gotovo na trgu ali semnju, pa jo potem postavi in zloži, kjer jo hoče. Svetišča so prav takšna, kakor na Kitajskem (gl. str. 114.). Mesta so tudi po kitajski šegi obzidana, ulice so ozke in navadno ne širje od šestih metrov, a razun hiš je v vsakem mestu tudi mnogo vrtov ter lepih in prostranih nasadov. Po kupčijskih mestih je kaj živahno, le drdranja voz ni čuti, kajti po ozkih ulicah vidiš le tovorno živino, in tudi tej so črez podkove privezali slamnate opanke, da tiho stopajo. V primorskih mestih boš našel tu in tam namesto ulic izkopane prekope, da se ljudje kakor v Be¬ netkah vozijo na ladijah mimo hiš. Veselice in svečanosti imajo Japonci skoro vse tiste, kakor Kitajci, od kterih so jih sprejeli z drugimi šegami. Ker Japonci po večjem žive ob rastlinski hrani, tedaj je za nje kmetijstvo posebno imenitno. Japonski kmet ima zemljišče navadno v najemu od bogatih grajščakov, a ob¬ deluje ga skrbno kakor vrt. Malo pa se peča z živinorejo; domače živali so mu pes, mačka, kokoši in race, a poleg njih redi svinje. Konji so majhni, pa jih ne vpregajo, ampak le tovore nakladajo na nje. Gosposke vozove na dve kolesi vlečejo težaki, ki so tako urni, da te na dan peljejo po šestdeset kilometrov daleč. Seveda pri tem mnogo trpe, in črez pet let nihče ne vzdrži v tej težki službi. Obrt- nija je bila do najnovejšega časa prav takšna, kakor na Kitajskem; vse so izdelovali rokodelci po kitajskih vzorcih. Okretni in obdarovani pa so Japonci v marsičem prekosili učitelje svoje; a kakor so nekdaj posnemali Kitajce, tako so zadnja leta z največjim trudom in redkim strpljenjem jeli ponarejati evropske izdelke. Karkoli so dobili iz Ev¬ rope, vse so takoj skušali ponarediti, in lotili so se cel6 že parnih strojev. Sploh se zadnja leta na Japonskem gode velike izpremembe; kar črez noč bi radi vse prenaredili tako, kakor je pri nas v Evropi. Temu so nekoliko vzrok tudi domače politične prekucije. Nekdaj je mikado ali cesar bil najvišji posvetni in verski glavar in vladar na Japonskem. Sčasoma pa so vrhovni vojaški poveljniki postali čim dalje prevzetnejši ter so se znali polastiti vse posvetne oblasti, med tem ko so mikadu 143 pustili le duhovno oblast ter vse zunanje cesarske časti. Vojaški poveljnik je odslej kot posvetni knez stoloval v Jedu, cesar pa je nadalje bival v Mijaku, kjer se je ločen od sveta pečal z znanostjo in književnostjo. Da bi se vojaški knezi lažje obdržali v novi svoji časti, pustili so tudi plemenitnim grajščakom ali daimijem velikih pravic, da so se tudi oni prevzeli ter se jeli vsak v svojem kraju šopiriti, kakor kakšni vladajoči knezi. Ko jim je pa naposled posvetni vladar hotel zopet vzeti velike njihove svoboščine, vzdignili so se daimiji leta 1867. zoper njega ter ga pahnili s prestola, a mikadu so povrnili vso nekdanjo oblast. Cesar ali mikado se je zdaj preselil v Jedo ali Tokio ter začel državo svojo in vse javno življenje japonsko prenarejati po evropskem 'načinu. Dajmiji mu v tem niso nasprotovali, ampak izpre- videli so, da treba večjega državnega jedinstva, pa so se dobrovoljno odpovedali tistim pravicam, zaradi kterih so se prej vzdignili zoper vojaškega kneza. Danes je torej na Japonskem že marsikaj drugače; cesar je mnogo ukaželjnih mladeničev poslal v Evropo na vseučilišča, zlasti v Berolin, v Pariz in na Dunaj; pozval je na Japonsko mnogo nem¬ ških učenih mož, da so tudi tam uredili višje šole; mnogo učenih knjig je dal prestaviti na japonski jezik ter med drugim ukazal, da se ima na velikih japonskih šolah učiti nemški jezik; vpeljal je naš krščanski koledar, a sklical je celo državni zbor po evropskem vzoru. Da je tudi vojaštvo in brodarstvo po evropsko prenaredil in zboljšal, skoro da ni treba posebej poudarjati; saj je dal tudi že zidati želez¬ nice ter si iz Evrope naročil mnogo parnih ladij. Prejšnji razloček med stanovi je jenjal, zlasti se vojaki ne morejo več šopiriti kot kak poseben stan, odkar mora po postavi od leta 1872. vsak moški biti vojak. Vse te izpremembe so prav koristno delovale na prekmorsko trgovino, ki se je jako povzdignila; in kakor dandanes po japonskih proda- jalnicah nahajaš vsakovrstnih evropskih izdelkov, tako po naših dobivaš japonskih. Kazalo, Stran Uvod . .. 3 Dežela.;. 7 Narod. 15 Rodovina.20 Ceščenje prednikov.23 Ženitev .25 Vzgajanje mladine .30 Noša .38 Veselice .'.12 Svečanosti .13 Smrt .54 Vera .57 Cesar in mandarini.65 Vojaki.12 Vasi in mesta. 11 Peking.13 Jedi in pijače .86 Kmetijstvo .96 Obrtnost.96 Delavci in berači.99 Otroci in sužniki.101 Kupčijstvo .110 Občila.Ul Pismenost .127 Korejci in Japonci .131 v . v. : I